Jože Guardjančič

Krnski krog in značilnosti krožnih gradenj

1. Uvod

Številni znanci, sledilci in tudi raziskovalci so me v zadnjem letu spraševali, kaj menim o precej znanem Krnskem krogu, in mi pogosto pripovedovali o svojih doživetjih ob obisku tega zagotovo zanimivega objekta, ki so nam ga zapustili naši predniki ter je po srečnem spletu okoliščin ostal razmeroma dobro ohranjen do današnjih dni.

Krnski krog med obiskom jeseni 2017( foto: Jože Guardjančič)

Vse te pripovedi in vprašanja so bila že pred približno dvema letoma povod za krajši sestavek, ki sem ga napisal o krogu; bil je odsev mojega tedanjega znanja, ki se je šele začelo prebujati. Podobno tokratni sestavek združuje vsa moja dosedanja spoznanja in izkušnje. Kajti vsako avtorsko delo, ki ga zapustimo v prostoru in času, je odtis znanja, ki smo ga ozavestili do tistega trenutka.

Že pred časom sem presenečeno spoznal, da resnica še zdaleč ni ena sama, in da je odvisna od zornega kota, iz katerega gledamo. Če torej prestavimo duhovno izhodišče, bo posledično tudi videnje in dojemanje opazovanega predmeta ali pojava drugačno. S tem problemom se srečujemo vsi raziskovalci življenja naših prednikov, saj se le s težavo vživimo v njihovo kožo in duha ter jim pogosto kaj več od preprostega kmečkega znanja ne pripisujemo.

Različni zorni koti resnice

2. Zgodovina raziskav in dosedanja ugibanja o namenu Krnskega kroga

Krnski krog je leta 2005 prvi prepoznal Janez Bizjak, tedanji direktor Triglavskega narodnega parka, v naslednjih letih pa so področje kroga obiskali še številni drugi raziskovalci. V tem sestavku bom strnil nekaj njihovih ugotovitev.

Odkritelj Janez Bizjak v svoji knjigi Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah postavi tezo, da pri krogu gre bodisi za ogrado za živali, bodisi za starodavni obredni kraj. Prostor na severni strani kroga imenuje oko kroga in se sprašuje, ali ne gre morda za ostanke obrednega prostora. Opazi kamne sredi kroga, ki zelo natančno označujejo smeri neba in dvomi, da so tam naključno.

Amaterski radiestezist Jože Munih, ki zadnja leta v krog in okolico organizirano vodi obiskovalce in ima o megalitskih krogih (kot jih imenuje v svoji knjigi Kamnite sestre zvezd) številna predavanja, ugotavlja, da je bil krog starodavno svetišče, zelo natančen koledar in zdravilišče za ljudi, ki so prebivali v bližini kroga. Znotraj kroga je namreč Munih prepoznal prečno linijo-tetivo in na njej tako imenovani obredni kamen, kjer naj bi naši predniki pod vodstvom svečenika izvajali obrede in darovanja bogovom. V notranjosti kroga je med drugim določil še mesto sprejema kozmične energije (kot jo sam poimenuje), mesto, kjer naj bi graditelji označili vstop prvega sončnega žarka v času zimskega solsticija, in še nekatere druge astronomske poravnave. Obenem je določil celo dele kroga, ki naj bi jih predniki uporabljali kot primerne za moške, primerne za ženske in tiste za otroke. Podobna delitev se je stoletja dolgo izvajala tudi v cerkvah danes večinske vere. Sam danes obiskovanje kroga priporoča in ga označuje celo kot zdravilnega.

Nasprotno je radiestezist Franc Šturm, ki je med drugim sourednik spletnice Megalitska Slovenija, v svojih sestavkih v letih 2012-13 svaril pred za človeka preveliko močjo v notranjosti kroga. Opozoril je še, da je zdaj presušeni kal, ki se nahaja nekaj 10 m jugozahodno od kroga sestavni del sistema Krnskega kroga. Ta naj bi bil za obiskovalce celo bolj primerno mesto kot območje znotraj kamnitega kroga.

Geolog Jože Čar je na podlagi znanstvenih metod zaključil, da je bil krog postavljen pred približno 5000 leti, torej nekje ob koncu neolitika.

Da je prostor arheološko zanimiv, pričajo tudi posamične najdbe iz bližnje okolice kroga. Te potrjujejo rabo prostora že v času pred našim štetjem in kar kličejo po bolj podrobni arheološki obravnavi, ki bo morda skozi raznotere materialne najdbe odgovorila na številna vprašanja o namenu, času in uporabi kamnite krožnice in njene bližnje okolice. Ljudsko izročilo, katerega drobci verjetno sežejo zelo globoko v preteklost, nam je zapustilo le bežne namige o tem, da naj bi bil krog pred prvo svetovno vojno dodatno ograjen in zaščiten z namenom, da pašne živali ne bi stopale v krog.

Naj omenim, da je bilo v zadnjih letih na celotnem območju Julijskih Alp odkritih še nekaj ostankov podobne arhitekture. Že samo področje obširnih pašnikov nad vasjo Krn skriva vsaj pet lokacij, kjer se nakazuje podobna gradnja. Le-te sem obiskal sam in z raziskovalnimi kolegi, nekatere med njimi opisuje in analizira že omenjeni Jože Munih v svoji knjigi in o njih govori na predavanjih.

Pri praktično vseh na novo odkritih krožnih gradnjah opazimo isti vzorec: nahajajo se tam, kjer naletimo na ostanke starih pašnih planin. Iz tega sklepam, da je bil tovrsten način gradnje objektov našim prednikom, lastnikom pašne živine, dobro poznan in tudi, da pri odkritju Krnskega kroga pod planino Zaslap ne moremo govoriti o osamljeni najdbi. Brez dvoma pa je krog, ki se nahaja na ravnici pod Planino Zaslap, največji in najlepše ohranjen.

Sredina kroga v bližini Planine Kuhinja, ki ga je v letu 2016 prvi raziskal Franc Šturm (foto: Jože Guardjančič)

3. Fizične dimenzije in dovmevni vhodi v Krnski krog

Sam kroga nisem nikoli natančno izmeril, so pa to storili zgoraj omenjeni raziskovalci in tudi geodeti iz tolminskega podjetja Geotmin d.o.o.. Zaradi natančnosti bom povzel njihove izmere.

Krog v smeri vzhod-zahod na najširšem delu meri približno 31,5 m in v smeri sever-jug približno

26 m. Omenjena širina je približno desetkratnik matematične konstante π, kar najbrž ni

naključje.

Na severnem delu opazimo znotraj kroga skoraj ravno linijo v smeri vzhod-zahod, ki krog deli na dva dela, manjši od tega je nekoliko dvignjen prostor, velikosti približno 8 m x 2,5 m. V samem središču kroga se nahajajo kamni, ki na svojih mestih niso slučajno. Geomantično gledano namreč označujejo center moči kamnite krožnice. To podrobnost smo našli tudi pri nekaterih drugih ostankih podobnih gradenj na planinah pod Krnom.

Geodetski izris kamnitega kroga. Levo spodaj je vodni kal, vmes pa današnja traktorska cesta (Vir: Geotmin)

Na delih krožnice so vidne vrzeli, ki bi lahko bile vhodi v notranjost kroga. Previdnost pri sklepanju ni odveč, saj lahko posamezen kamen manjka tudi zaradi drugih razlogov ali zaradi kasnejših posegov v krožnico. Pri določitvi domnevnih vhodov v krog sem uporabil znanje geomantije, ki sem ga dobil pri raziskovanju starih objektov širom po Sloveniji.

Vhod(e) v vse objekte so naši predniki še do začetka 20. stoletja določali po sicer nevidnima, le nakazanima, a vseprisotnima mrežama zemeljske moči, s katerima je naš planet navidezno prepreden. Mreži sta danes znani kot Hartmanova in Curriyeva mreža, predstavljata pa tokove zemeljske moči, ki nastajajo ob vrtenju planeta okoli svoje osi in ob sprejemu ognjene moči iz vesolja.

Zaradi smeri vrtenja našega planeta prihaja sveža moč po površju vedno z vzhoda in vsi objekti, ki načrtno delujejo na zemeljsko moč, jo zajemajo na vzhodu. Tudi Krnskemu krogu lahko določimo domnevne vhode na vzhodni polovici krožnice. V naravi je očiten tisti, ki vodi na že omenjen nekoliko dvignjen prostor na severu kroga, in vhod na jugovzhodni strani krožnice. Pri obeh se zaradi večjih krajnih skal vidi konkretno možnost hitre ureditve vrat, ki bi prostor kroga lahko zaprla. Na zahodni polovici krožnice tako očitnih rež ni videti.

Vhod v zgornji prostor, ki je poravnan z linijami zemeljske mreže (foto: Jože Guardjančič)

V vseh do danes objavljenih raziskavah o krogu je samo Janez Bizjak omenil možnost uporabe tudi lesenih elementov, ti pa se do danes niso ohranili. Obstaja velika verjetnost, da je bil vsaj dvignjeni prostor na severni strani kroga pokrit z leseno konstrukcijo. Za bolj zanesljivo opredelitev prvotnega stanja bi bile potrebne temeljite arheološke raziskave.

Podobni objekti kot je Krnski krog se recimo na Balkanu še danes uporabljajo za zaklon drobnice in ti imajo ob kroga tudi pokrit objekt, ki se nanj navezuje.

4. Današnje lastnosti biopolja v Krogu in njegovi okolici

4.1. Izhodišča pri raziskovanju in stranpoti današnje radiestezije

Radiestezija je kot veda poznana že nekaj tisočletij. V Egiptu so že pred 6000 leti uporabljali

nihala kot so karnak, izis in ozris, današnja nihala so pogosto le kopija teh starodavnih

pripomočkov. Kljub temu, da se tehnični pripomoček skozi čas skoraj ni spreminjal, pa danes ne vemo natančno, kako in zakaj so pred tisočletji nihalo uporabljali, kot tudi ne vemo, kakšni sta bili duhovna moč in stanje zavesti tedanjih radiestezijskih mojstrov.

Na radiestezijske zaznave pomembno vplivata stanje zavesti in duhovna moč radiestezista. Dva, sicer usposobljena radiestezista, lahko na isti lokaciji dobita popolnoma nasprotne rezultate, ker je raven njune moči in zavesti drugačna. Vsak od njiju pa lahko zaznava rezultate meritev le do meja lastne zavesti. Temu dejstvu se ne moremo izogniti, lahko pa uporabimo nekaj zdrave kmečke pameti in rezultate zaznav povežemo v smiselno celoto ob upoštevanju vseh drugih že znanih dejstev.

Pred začetkom dela z nihalom mora radiostezist uglasiti telo in zavest, ki sta naša glavna inštrumenta. Ob tem se postavljata dve bistveni vprašanji in sicer: Kam postaviti izhodišče zaznav ter ali lahko današnji duhovno razcepljen človek doseže stopnjo uglašenosti primerljivo starim mojstrom te vede.

Ni namreč neupravičena bojazen, da današnja zahodna šola radiestezije uči dojemanje osnovnih sil, s katerimi se srečujemo na Zemlji, povsem drugače, kot so jo pred tisočletji dojemali egipčanski radiestezijski mojstri. Ko sem preletel nekaj gradiva s tovrstnih tečajev, sem ugotovil, da je današnja radiestezija postavila za izhodišče ognjeno silo (sami jo pogosto imenujejo

pozitivna energija), ki pa je le ena od treh osnovnih sil na Zemlji, a ta nam za naše dojemanje ni

najbolj naravna. Tako priučen in na to silo uglašen radiestezist najbrž pri svojem delu zasleduje le ognjeno silo, zato dvomim, da je sposoben pravilnega vrednotenja ostalih sil. Določen spekter biopolja mu tako bržkone ostane ali izven dosega zaznav ali jih ovrednoti pristransko.

Naj na tem mestu omenim, da naša kulturna dediščina in ljudsko izročilo ne poznata uporabe nihala, poznata pa preproste lesene pripomočke, znane kot bajalice. Naši predniki so te enostavne bajalice prvenstveno uporabljali za iskanje vode, v nekaterih primerih pa tudi za zdravljenje. Z nekaj malega izkušnjami si lahko tudi danes pri radiestezijskem raziskovanju, postavitvi in uglasitvi kamnitih krogov ali drugih objektov, pomagamo s tem nadvse učinkovitim

pripomočkom. Z uporabo bajalic se izognemo številnim nepotrebnim meritvam in pridobimo najvažnejše podatke, ki jih potrebujemo, brez nepotrebnega balasta.

Bajaličar pri svojem delu (vir: splet)

V prejšnjem odstavku zapisano ne pomeni, da moramo znanje sodobne radiestezije kar zavreči. Zagotovo pa je vredno razmisliti o novih temeljih in uglasitvi zaznav na nam najbolj naravno zemeljsko silo, ki jo sodobna šola pogosto smatra celo za škodljivo. Če bi naši predniki zemeljsko silo dojemali kot škodljivo, danes kot vrsta najverjetneje ne bi več obstajali. Šele ko sprejmemo Zemljo (in vse njene sile) kot svetišče in kot našo edino mater, lahko bolje vrednotimo in razumemo naravne sile, s katerimi se srečujemo vsakodnevno in od katerih je v veliki meri odvisno naše življenje.

4.2. Uglašeni na moč Zemlje preverjamo biopolje širše okolice Krnskega kroga

Če torej uglasim svoje radiestezijske zaznave na moč Zemlje in ovrednotim sile na celotnem spektru biopolja, ki se nahaja v naši prostorski dimenziji (zaenkrat pustim prehode onstran nam znanih dimenzij prostora in časa, ki pa obstajajo in so jih že naši predniki uporabljali) ugotovim,

da je širše področje Krnskega kroga po svoji naravi pretežno vodnega značaja. Tak značaj je to področje dobilo po naravni poti zaradi lege pod zelo dominantno gorsko verigo Krnskega pogorja. Za dodatno vodno moč področja pa je poskrbel še manjši izvir na jugozahodni strani kroga, ki so ga predniki zajezili v kal in je služil oskrbi z vodo.

Za geomantična področja vodnega značaja je značilna zelo velika naravna moč, ki izhaja iz nedrij Zemlje in je ključna za širšo pokrajino in življenje na našem planetu. Tega so se naši predniki zavedali, kot so se tudi zavedali dejstva, da je pretežno enostranska moč (bodisi ognjena ali vodna) za bivanje dolgoročno neugodna.

Za potrebe stalne naselitve na področju, katerega moč je pretežno vodna, je lokacijo objekta potrebno uravnotežiti z nasprotno - ognjeno - silo ter jo predvsem uglasiti, da bo narava nov (od človeka postavljen) red sprejela in objekt ne bo prepoznan kot tujek v naravnem okolju. Tako ohranimo dobre lastnosti vodne moči in hkrati ustvarimo prostor primeren za stalno ali občasno bivanje.

Ognjeno silo Zemlja v največji meri prejema od Sonca, posredno nekaj preko odboja od Lune in v manjši meri od ostalih nebesnih teles. Sila na planet ne prihaja neposredno iz vesolja in v nekakšnih kozmičnih žarkih, kot se to pogosto prikazuje. Tak neposreden sprejem ognjene sile je nemogoč že zaradi vrtenja našega planeta okrog svoje osi in okrog sonca. Ognjeno moč v največji meri prestreže ionosfera, jo najprej preko obeh zemeljskih polov preobrazi v zemeljsko moč ter nato znotraj svojega omrežja enakomerno razporeja po celem planetu. S tem skrbi za ravnotežje in omogoča življenje, kot ga poznamo. Sprejem ognjene moči se odvija tudi preko vertikalnih povezav (v jeziku posoških starovercev preko pajkovih niti), s katerimi so predmeti z ognjenim in zemeljskim značajem neposredno vpeti v ionosfero.

Lokalno lahko sprejem in zbiranje ognjene sile spodbudimo z geomantičnimi posegi. Naši predniki so se pri tem posluževali vsaj treh tehnik, mogoče z leti odkrijem še kakšno, ki mi še ni znana. Tu bom na kratko opisal dve.

Prva tehnika je označevanje potencialnih križišč zemeljske mreže s pokončnimi kamni (s tujko imenovanimi menhirji). Pri tem se upošteva načelo današnje kvantne fizike, ki pravi, da določena stvar začne delovati šele, ko jo z opazovanjem ozavestimo.

Druga tehnika je gradnja objektov s pomočjo formativne tehnologije, ki temelji na dejstvu, da določeni simboli (s staro slovensko besedo čari) in oblike krepijo delovanje naravnih sil.

Najbolj preprost čar, ki ga poznamo kot sprejemnik ognjene sile, je krog. Če v pokrajino narišemo krog, gre za neke vrste fraktalno preslikavo Sonca na Zemljo. Tak krog samodejno zbira ognjeno moč neposredno iz ionosfere po principu »Tako na Zemlji, kot na nebu«. Sprejemanje ognjene sile je najmočnejše v središču kroga in se lahko dodatno okrepi s prvim omenjenim načelom, torej z označitvijo sredine. Uporabo tega načela opazimo pri vseh raziskanih ostankih krogov pod Krnom. Delovanje omenjenih načel lahko vsak, ki ima osnovno znanje radiestezije, preveri kar na krogu, narisanem na papir. Krog s središčem tudi v drugih kulturah in vedah simbolizira silo ognja (sonca), kar dokazujejo tudi likovne podobe, ki so jih ustvarjale stare civilizacije (egiptovski bog RA in sumerski UTU) in pa številni čari, kot so krožni svetniški sij, ki jih uporablja večinska vera na zahodu. Da uporaba tega simbola ni bila tuja niti našim naravovernim prednikom, priča tudi najdba s Šentviške planote.

Najdba s Šentviške planote, ki izvira iz časa pred našim štetjem (foto M. Grego, risba N. Grum)

Če se torej pri umestitvi kroga v pokrajino upoštevata oba zgoraj opisana principa, se gotovo lahko postavi objekt velike naravne moči. Krnski krog in številni drugi objekti, zgrajeni v daljni preteklosti, so zagotovo primeri take gradnje.

Poudariti moram, da so se pri nas vse do začetka 20. stoletja nekateri objekti gradili s pomočjo tovrstnih tehnik in da so se še pred nekaj stoletji ta ista načela uporabljala tudi pri umeščanju številnih vasi in mest v krajino. Posebej lep primer tovrstne gradnje izpričuje urbana zasnova mesta Palmanova, ki je bila po tem načelu zgrajena v 16. Stoletju. Žal je od svojega nastanka do danes utrpela nekatere usodne spremembe (kakšne, naj bralci sami razberejo iz primerjave z današnjo mestno podobo), ki so to enkratno mesto popolnoma razglasile.

Zemjevid mesta Palmanova ob nastanku leta 1592 (vir: splet)

Seveda je pri vsakem posegu v naravni red potrebna velika previdnost S postavitvijo kamnitega kroga, hiše ali kateregakoli objekta v prostor, se namreč poseže v naravno ravnotežje.

Tako Krnski krog zaradi gradnje po zgoraj opisanih načelih še danes seva precejšnjo moč, ki pa ni uglašena in je s tem precej manjša, kot je bila nekoč. Glavni razlog izgube moči je pred desetletji zgrajena dovozna pot do Planine Zaslap, ki je presekala pot vode in s tem pomembno zmanjšala vodno moč prostora, kar je ob nespremenjeni ognjeni moči povzročilo popolno razglasitev prostora znotraj kroga. Posledica ureditve poti je bila tudi izsušitev vodnega kala, ki je bil del širšega sistema, saj je skrbel za ravnovesje med naravnimi silami in s tem za celovito umeščenost umetno zgrajenega objekta v naravni red.

Področje nekdanjega kala in novodobna pot, ki je vplivala na moč Krnskega kroga (foto: Jože Guardjančič)

V današnjem času se večino leta znotraj kroga zazna izrazito ognjeni značaj, kar radiestezisti, uglašeni na ognjeno moč, zaznavajo kot veliko moč v enotah po Bovisu, ki je enota za ognjeno moč oz. tako imenovano pozitivno energijo. Ker to ni naravni značaj terena, kjer stoji Krnski krog, je moč znotraj krožnice razglašena. Če je taka moč večja od obiskovalčeve, mu krog v trenutku podre ravnotežje sil v avri. Zato je današnje biopolje znotraj Krnskega kroga za zdravje večine obiskovalcev prej kot ne škodljivo.

Naravni obrambni mehanizem v obiskovalčevo avro v takih primerih vstavi entiteto, ki je sprva koristna in človeka zaščiti pred razglašeno močjo, dolgoročno pa mu škoduje (glej sestavek Entitete). Zaradi entitete, ki je nekakšna protiutež v človekovi avri, saj ohranja ravnovesje moči, je telo prisiljeno delati „na višjih obratih“, kar pa radiestezist, ki meri stopnjo moči v Bovisovih enotah, izmeri kot večjo moč. Entitete smo zaznali prav pri vseh obiskovalcih kroga, ki smo jih tam srečali v letošnjem poletnem in jesenskem času, tudi pri tistih, ki jih pred vstopom v krog niso imeli. Seveda niti sam niti moji raziskovalni kolegi nismo ostali imuni nanje, v svojem biopolju smo jih zaznali skoraj v trenutku vstopa v krog.

Krnski krog sem med enim od svojih raziskovalnih obiskov za čas raziskave uglasil s preprostim posegom. Dolgoročno gledano pa bi bilo za ohranitev kulturne dediščine najprej potrebno ponovno napolniti z vodo presušeni kal; to bi gotovo samodejno poskrbelo za uglašenost celotnega kroga z okolico. Krog je posebej močno razglašen poleti, ko v naravi prevladuje ognjena moč, medtem ko je v zimskem času zaradi snežne odeje stanje bolj uglašeno in posledično močnejše.

Zanimivo je, da pri raziskovanju nekaterih drugih ostankov krogov pod Krnom tovrstne razglašenosti nisem zaznal, kar bi lahko bilo posledica tega, da se bližnja okolica le-teh od postavitve do danes ni bistveno spreminjala.

5. Način življenja in dojemanje svetosti pri naših prednikih

Da bi razumeli namembnost Krnskega kroga in podobnih gradenj, se moramo vživeti v takratni čas, v način življenja ter predvsem v duhovno stanje graditeljev in uporabnikov teh objektov. Tega današnji zahodni človek skorajda ne zmore več. Celotna zahodna civilizacija je namreč že nekaj stoletij priča nasilnemu ločevanju duhovne in materialne sfere življenja, ki je doseglo svoj višek s pohodom industrijske revolucije, ob sočasnem, tisočletja trajajočemu vplivu monoteističnih ver in vsakokratnih vladarjev. Ti so od nekdaj potrebovali duhovno šibkega posameznika, ki bi mu z načelom “deli in vladaj” narekovali misli in krojili življenje po svoji meri. Po drugi strani pa so v nadnaravnega boga usmerjene verske organizacije, ki so bile stoletja dolgo desna roka teh istih vladarjev, z izvajanjem točno določenih uvajanj (iniciacij) skrbele, da predniki duhovne moči ne bi preveč črpali iz narave.

Posledice se pri veliki večini Evropejcev kažejo v veliki družbeni in osebni razklanosti, kar povzroča številna fizična in mentalna obolenja posameznikov, predvsem pa siromaši stanje duha celotne zahodne civilizacije.

Kot je Amalija Kovačič že pred več kot petdesetimi leti Pavlu Medveščku stanje današnjega sveta neverjetno preprosto in vizionarsko ubesedila v misli:

Svet se je prekucnil na drugo stran. Vse postaja motorizirano, tudi njihove duše.

Na srečo so nam predniki v prostoru pustili precej opomnikov, ki pričajo o visoki stopnji njihove uglašenosti z naravo. Zagotovo sta moč duha ter stopnja povezanosti in uglašenosti z naravo premo sorazmerni. To se kaže skozi celosten pristop do življenja, kjer duhovno telo v nobenem svojem delu ni ločeno od fizičnega, ampak se z njim prepleta v harmonično celoto. Dokazov o takem načinu dojemanju življenja je v naši pokrajini na pretek, le opaziti jih ne uspemo zaradi lastne odtujenosti od narave in lastnega duha.

Pravzaprav to celovitost nosijo v sebi vsi objekti in predmeti, ki so jih predniki uporabljali vsaj tja do antike. Duhovno enovita, z naravo povezana in s tem močna skupnost, ki je živela v odmaknjenih podeželskih predelih, se je ohranila tudi v srednjem veku in praktično vse do danes, ko mu je smrtni udarec zadala industrijska doba. Redki posamezniki so duhovno moč ohranili kljub življenju v urbanem okolju, ki je bilo prežeto z monoteizmom in odrezanostjo od zakonov narave. Kljub temu, da svoje duhovne moči niso javno obelodanili, so za sabo pustili dela, ki več kot zgovorno pričajo o tem.

Vsak izmed nas namreč pušča trajno duhovno sled in pečat lastne moči na vsakem koraku in z vsakim dejanjem. In tako v starih mestih obstajajo stvaritve arhitektov in v galerijah dela kiparjev in slikarjev, ki so celovitost ter povezanost z Zemljo vtkali v svoje brezčasne umetnine. Duhovno celovit in uglašen človek preprosto ne more zavestno početi razglašenih stvari in dejanj. Vsak njegov izdelek namreč odraža duhovno stanje, v katerem je ustvarjal in je zato svojevrsten avtorski podpis. Da pa bi ovrednotili podpis sodobnega človeka v današnjem času, pa zadostuje le kratek sprehod do najbližjega divjega odlagališča.

Pavel Medvešček, ki je skozi predmete prednikov in njihovo izročilo zbral ostanke naše naravoverske kulture, ter še nekateri drugi raziskovalci, so redki, ki so prepoznali veličino takratnega duha posameznika in same skupnosti. Veličino, ki izhaja iz uglašenosti z naravo.

Zapisana je v ureditvi naravne krajine, ki je s stoletji nenehnega uglaševanja postala tudi duhovna pokrajina. Sledovi te so vidni v vsakem posegu v prostor, najsi bo to postavitev preproste kmečke hiše, gospodarskega objekta ali čisto vsakdanjega suhega zidu.

Modro bi bilo, da bi vse to znanje ponovno ozavestili, saj bi s tem sodobni človek ne le spoznal svojo pravo identiteto, pač pa pridobil tudi višjo stopnjo uglašenosti z naravo in s svojimi predniki. Tako zrele civilizacije tkejo nevidno vez med generacijami, po kateri se prenašajo prepotrebne modrosti in izkušnje prejšnjih generacij za obstoj in preživetje danes. Kjer te vezi ni več, tudi znanja ni. Zato so nam tudi nekateri objekti prednikov danes popolnoma nerazumljivi.

Za ponazoritev osnovnega načela naših prednikov – ohranjati življenje v sozvočju z naravo – navajam iz Medveščkove knjige Iz nevidne strani neba misel Toneta Javorja:

Najpomembnejši nauk je, da smo v naravi vsi enako pomembni in odvisni drug od

drugega. Zato lahko naravo spreminjamo le toliko, da ne ogrožamo drugih.

Gre za globoko resnico, zato je potreben velik miselni preskok, da bi jo sodobni človek lahko razumel. Živimo namreč v času, ko sta človek in njegovo dobro počutje edino vodilo, čemur se mora podrejati vse v naravi. A če bi nam uspelo vsaj delno ponotranjiti občutenji svetosti življenja in hvaležnosti do naše matere Zemlje, ki sta bili lastni prednikom, bi lažje razumeli preprosto dejstvo: prednikom za stik s svetostjo ni bilo potrebno graditi svetišč, verjeti v nadnaravne sile, ločevati duhovno življenje od stvarnega, še manj pa ga zapirati za zidove cerkva ali omejevati s krožnico.

Predniki naravoverci so bili izjemni tudi v opazovanju živali, rastlin in naravnih pojavov v svojem okolju, pri urejanju lastnega življenja so jih poskušali posnemati. Iz roda v rod se je s tem plemenitilo znanje o naravnih silah, tistih grobih, ki že v delčku sekunde preoblikujejo videz pokrajine, in tudi tistih bolj finih, komaj vidnih, ki poganjajo življenje, a jih zazna šele človek z zvišano stopnjo uglašenosti. Vsak poseg v popoln sistem narave je bil skrbno premišljen, zato so bili objekti, pomembni za življenje, umeščeni v prostor brez spreminjanja naravnega ravnovesja, naravni red jih je še celo plemenitil. Tako so generacije za generacijo gradile duhovno krajino, kjer je vsak njen del in vsako delo posameznika bilo pravzaprav tudi svetišče. Če bi se na primer lahko v kilometrih in tonah izmerila količina suhega zidu v Sloveniji, bi prišli do številke, ki bi naše prednike brez težav postavljala ob bok starim civilizacijam, ki so nekoč živele v Egiptu, Mezopotamiji ali Južni Ameriki.

Živimo v deželi, ki je največje svetišče, ki ga lahko imamo, saj je tisočletja raslo z modrostjo, predanostjo in svetostjo na žuljih naših prednikov. To seveda ne pomeni, da poleg svojih hiš, njiv, travnikov, živali, … ki so jim pomenile prav toliko kot lastno življenje, niso imeli svetišč v sodobnem pomenu besede. A vendar svetišč v veliki večini primerov niso gradili z namenom ohranjanja in širitve svoje religije, kot to danes počnejo razne verske organizacije povsod po svetu. Najpogosteje so svetišča prepoznali v lepotah narave in njenih skritih kotičkih, ki jih je Zemlja še posebej obdarila s svojo močjo. Na teh mestih so si krepili in očiščevali svoje telo in duha. To so bile navadno soteske, jame, kristalno čisti tolmuni, markantni vrhovi, skalni osamelci; tam skoraj ne najdemo resnih gradenj, pač pa le komaj zaznavne posege, kot so izravnave ali skoraj nevidni obredni prostori.

Med “svetišči”, ki jih v svojih delih omenjajo zbiralci ljudskega izročila, po mojem prepričanju, ni pravih (popularno imenovanih megalitskih) svetišč. Obstaja pa precej gradenj, ki jim nekaterim z današnjega gledišča težko določimo namen, pri nekaterih pa nas preseneti trud, ki je bil vložen v to, iz našega zornega kota gledano, nepotrebno gradnjo. Z raziskovalnega vidika pa vsekakor ni odgovorno, da se v primeru, ko za nek objekt in njegov namen ne najdemo neke konkretne in praktične razlage, le-tega brez kakih otipljivih dokazov, takoj opredelimo za svetišče.

Eden od razlogov, da pri nas nimamo obilice grajenih predkrščanskih svetišč in podobnih verskih objektov, je gotovo v tem, da je naša dežela (še posebej alpski in predalpski svet) zaradi velike razgibanosti in raznolikosti terena že naravno tako močna, da gradnja svetišč ni bila potrebna. Človek je pri gradnji svetišč želel le posnemati naravo in z umeščanjem točno določenih gradbenih elementov – iskanjem simetrije, čistih geometrijskih form in matematičnih zakonitosti – vnašati v objekt iste principe moči, kot jih je prepoznal v naravi. Našo deželo je Velika mati narava obdarila s tolikšno močjo, da jo še tako duhovno razvit človek zagotovo ni zmogel doseči kaj šele preseči s svojimi stvaritvami.

6. Lastnosti raziskanih krožnih objektov v Sloveniji

Kot uvodoma rečeno, je v Sloveniji precej krožnih kamnitih gradenj, ki se domnevno uvrščajo v precej širok časovni pas. Nekatere so najverjetneje stare le sto ali dvesto let, najstarejše, kot na primer Krnski krog, pa izvirajo iz časa pozne kamene dobe. V Julijskih Alpah se je v zadnjih letih našlo še nekaj ostankov Krnskemu krogu podobnih objektov, ki so si v nekaterih

značilnostih precej podobni. Zagotovo tudi ni naključje, da se objekti vedno najdejo v bližini pašnih planin, ki se še ali pa so se še do nedavnega uporabljale.

Na področju celotne Slovenije imamo prazgodovinska gradišča, ki so v svoji osnovi ravno tako okrogle kamnite formacije. Večina jih je služila kot stalno bivališče, nekaj pa tudi za kmetijske in obrambne namene. Na Krasu ima praktično vsako današnje naselje svoje korenine v bližnjem gradišču, nekatera naselja pa še danes stojijo na istih mestih (npr. Štanjel, Tomaj, Avber). Poleg teh, ki so stalno poseljena že vsaj 3000 let, naletimo tudi pri opuščenih pogosto na izročila, spomin in navezanost na nekdanja gradiška mesta (Kobdilj, Rodik, Kazlje, Dolenja vas pri Senožečah).

Zelo zanimivo je odkritje, da se pri vseh bolje ohranjenih gradiščih pojavljajo ista načela gradnje, kot so zaznana pri Krnskem krogu: pravilna umeščenost v naravo, uglašenost z okolico, ki je bila izvedena pred ali neposredno po gradnji, ter vhodi v naselje, ki so poravnani s tokom Zemljinih silnic. Predniki so namreč pri umeščanju objektov v naravo upoštevali znane in učinkovite principe. Naj še enkrat poudarim, da ne gre za formalno znanje, ki bi se ga dalo naučiti čez noč; gre v prvi vrsti za usklajenost človeka z naravo, duhovno moč posameznikov ter kolektivno znanje celotne skupnosti, ki so ga vgradili v vsako dejanje in v vsak objekt.

Lidarski posnetek krožnega železnodobnega gradišča nad Kobdiljem (vir: Atlas voda)

Krožne gradnje torej še dandanes obstajajo na mestih, kjer so naši predniki vzrejali drobnico in se ukvarjali s sirarstvom; posebej na jugozahodu Slovenije nekateri rejci drobnice kamnite kroge še vedno uporabljajo za zaklon drobnice. Pri tem ne smemo pozabiti na več (povsem praktičnih) vidikov tovrstne rabe kroga. Prvi in najbolj očiten je zaščita drobnice pred plenilskimi zvermi, drugi pa je, da je zvečer treba živali zbrati zaradi molže. Na podoben način še danes poteka ta dejavnost povsod, kjer je še živa. Razlika je le v tem, da ponekod živali danes prenočujejo v novejših objektih, med njimi nekateri celo delujejo po načelih značilnih za kroge. Spomnimo, da so krogi zaradi že omenjenih geomantičnih lastnosti tudi območja z veliko naravno močjo in posredno skrbijo za zdravje črede in pastirjev. Ker je zdrava čreda ovac prednikom pomenila veliko bogastvo, so posvetili skrbi za njeno zdravje vsaj toliko pozornosti kot skrbi za svoje.

Zanimivo odkritje, na katerega sem naletel ob iskanju podobnih objektov po svetu, je tudi primer transhumanega pastirstva v Makedoniji. Poleg krožnih pastirskih stanov v gorskih predelih, kjer preživljajo zimo, v poletnih mesecih postavijo začasne bivalne kroge na obrežju jezera, kjer je paša v vročih dnevih boljša. Pri tem si nomadska družina vsako sezono obnovi lesen pastirski stan in okroglo, prav tako na lesenih kolih zasnovano oboro za živali. Znotraj okrogle obore je prostor s tetivo razdeljen na dva dela in celotna zasnova objekta spominja na naše kamnite kroge. Tloris opisanih objektov prikazujeta spodnji skici.

Skica krožnih pastirskih stanov iz Makedonije (Preslikano iz knjige: Na obroncima Rumije; Mitja Guštin; 2012)

Tloris območja s pastirskim stanom in oboro za živino (Iz knjige: Na obroncima Rumije; Mitja Guštin; 2012)

V zadnjem letu sem si ogledal in pregledal nekaj novejših kamnitih krogov na jugozahodu Slovenije in v Istri. Nekateri so bili namenjeni drobnici, nekateri tudi poljedelstvu. Pri vseh tovrstnih kamnitih objektih, ki so v večini postavljeni v novem veku, prepoznam nekatera izmed gradbenih načel, ki jih najdemo tudi pod Krnom. A vendar objekti zaradi drugih geomantičnih pomanjkljivosti ne dosežejo tako velike moči, kot jo zaznavam pri mnogo starejših krogih iz Alp. To verjetno dokazuje, da je zaradi različnih razlogov, o katerih na tem mestu ne pišem, duhovna moč skupnosti skozi stoletja upadala, kar se seveda odraža tudi na stvaritvah, ki so nam jih zapustili. Zanimivo je dejstvo, da je v neposredni bližini nekaterih podobnih gradenj tudi studenec, vodno korito ali kal, ki seveda ne služi le za oskrbo z vodo, pač pa je vključen v celoto sistema in skrbi za večjo uglašenost in moč prostora.

Za drobnico urejen in danes opuščen pastriski stan pod Slavnikom v JZ Sloveniji (Vir: Atlas voda)

Na tem mestu bom omenil tudi rabo krožne zasnove pri gradnji katoliških cerkva. Osnovno načelo danes večinske, našim prednikom pa tuje vere, je usmeritev v čaščenje neba. To je nasprotno od načel naših prednikov, ki so bili večinoma usmerjeni v čaščenje Zemlje in njene primarne moči. Zato je nova vera načrtno povezovala marsikatero pomembno naravno svetišče z nebom, pri tem pa svojega posega praviloma ni uglasila z naravo. To velja predvsem za mesta velike vodne moči, ki dajejo krajini moč in iz katerih se v prostor širijo kačje črte (zmajeve linije), ki so bile za življenja naših prednamcev ključnega pomena. Nova vera imenuje tak postopek povezovanja posvetitev; del postopka posvetitve prostora, ki zaradi svojih naravnih značilnosti nima ognjenega značaja, je prav gradnja okroglega ali ovalnega zidu okoli novozgrajene cerkve. V poldrugem tisočletju pretežno prisilnega posvečevanja pokrajine je bila naravi in posredno človeku napravljena velika duhovna škoda. Danes živimo v krajini, ki je po duhovni plati le še bleda senca nekdanje krajine in kjer le še s težavo najdemo skrite kotičke, ki jih neuglašena posvetitev ni dosegla.

Mozaik zgodnjesrednjeveške cerkve v Gradežu. Krožni čari skrbijo za posvetitev postora (Foto: Jože Guardjančič)

7. Razprava o namenu in uporabi Krnskega kroga

Osnovni pomen kroga kot geometrijske oblike je, da predstavlja celoto. Torej krog na površju zemlje združuje sile podzemlja s silami neba. Znotraj uglašenega kroga ali risa, kot so ga poimenovali predniki, so se ljudje vedno počutili močnejše in bolj varno.

Gotovo je treba tudi v primeru Krnskega kroga namen gradnje najprej iskati v praktični rabi, saj do prihoda Rimljanov in kasneje krščanske vere, pri nas nismo poznali verskih objektov, ki bi jih postavile človeške roke. Eno največjih srednje-evropskih vodnih svetišč iz bronasto železne dobe je bilo območje Škocjanskih jam, kjer so se našle številne in bogate daritvene najdbe, medtem ko arheologi tam še do danes niso našli kakih ostankov verskih objektov. Očitno je tako zaradi preprostega načela, ki so mu sledili častilci narave in naravnega, da je namreč edino stvaritev matere narave pravo svetišče.

To seveda ne pomeni, da Krnski krog ni bil svetišče, saj nekdanji graditelji krogov niso ločevali

svojih življenj na duhovno in posvetno. Za svetišče so imeli vsak svoj objekt in za sveto vsako dejanje, ki je poleg svoje praktične funkcije hkrati skrbelo tudi za ravnotežje med svetovi, prostorskimi dimenzijami in naravnimi močmi.

Ne izključujem možnosti, da so Krnski krog uporabljali tudi za krepitev duha in morda za občasna srečanja članov skupnosti. Zaradi velike obredne moči prostora ter odprtosti in širine lastnega duha so na takih mestih zagotovo lažje prišli do modrih odločitev v dobro vseh. Pri tem so duhovno najmočnejši posamezniki znali prestopati meje prostorskih in časovnih dimenzij ter se povezovati s predniki. Vendar krogi in podobni objekti nikakor niso bili pogoj za ta stanja in prehode, saj so vse to zmogli tudi brez uporabe tovrstnih pomagal.

Če povzamem, je potrebno Krnski krog obravnavati kot objekt, ki je v osnovi imel predvsem praktičen namen. Glede na to, da širše podkrnsko območje še danes služi pretežno kmetijstvu, ne vidim razloga, zakaj ne bi imel podobnega namena že pred tisočletji. Kamniti krog se z vsemi značilnostmi, ki se kažejo na terenu, zlahka uporablja za prenočevanje in ostale dejavnosti, povezane z rejo drobnice, ki je že daljnim prednikom dajala tako hrano kot tudi oblačila. Prav tako je iz geomantičnega vidika logično, da je območje pašnikov, ki se dviga nad vasjo Krn, zaradi svoje lege pretežno vodnega značaja. Tako, za življenje sicer ne najbolj ugodno območje, je možno precej izboljšati s pravilno postavitvijo kamnitega obroča, predvsem pa z njegovo uglasitvijo z okolico; prav omenjeno pa je že v preteklosti ustvarilo pogoje za stalno ali začasno naselitev. Izdelki, ki so se pridelovali in predelovali na naravno tako močnem območju, so prav zato dobili še večjo moč in večjo uporabno vrednost, obenem pa so bili zaradi prenočevanja znotraj kamnitega kroga tako živali kot tudi ljudje bolj zdravi.

Podobnih ostankov krogov je na širnih travnikih pod Krnom še nekaj in kot kaže, so vsi postavljeni po istih načelih in imajo tudi podobno moč. Med njimi so nekateri še danes uglašeni z močjo naših prednikov in dejansko zdravilni. Krnski krog pa je zaradi novodobnih posegov v njegovi neposredni bližini na žalost postal razglašen. Je pa v zadnjih letih postal precej znan in obiskan, občasno se v njem izvajajo novodobne duhovne prakse, ki pa jih naši predniki v taki obliki, ne glede na namen rabe kroga, po doslej znanih ugotovitvah niso izvajali.

8. Znanje preteklosti za prihodnost

Na primeru Krnskega kroga in podobnih objektov, ki so jih stara ljudstva gradila širom sveta, se lahko danes ogromno naučimo in tako izboljšamo tudi kvaliteto naših življenj. Z znanjem, ki sem ga pridobil pri opazovanju načel umeščenosti na videz vsakdanjih objektov v prostor in čas, sem v zadnjih mesecih izboljšal kar nekaj objektov, ki ob svoji postavitvi niso bili uglašeni s prostorom. Za tovrstno znanje se je potrebno osvoboditi nekaterih zgrešenih prepričanj, ki postavljajo naše prednike na nivo neukih vernikov. Le-ti naj bi bili prepuščeni na milost in nemilost nekakšnim bogovom, živečim nekje na nebu, daleč stran od njihovih življenj. A to je daleč od resnice; našim prednikom so bili bogovi del vsakdana, z njihovo pomočjo so živeli duhovno polno življenje, ki je bilo kljub materialnemu pomanjkanju precej bolj celovito kot današnje, ki nam ga narekujejo novodobna “božanstva” z imeni znanih blagovnih znamk in političnih elit.

Naj nam zato kamniti ostanki prednikov služijo kot živ dokaz njihovega znanja, naj postanejo učilnice življenja za nas in za naše potomce, saj za večnost utelešajo povezanost z neskončnim kozmičnim znanjem, ki je zapisano v njih.

V vseh teh letih ukvarjanja z geomantijo sem se naučil predvsem tega, da je bila tradicija naših prednikov nekoč čisto védenje, to je s časom postalo vera, danes pa je vse skupaj le še prazno vraževerje.

Prekucnimo svet spet na pravo stran.

Sežana, zimski solsticij 2017

9. Zahvale, literatura in viri:

Pri raziskovanju in ubeseditvi misli so mi bile v pomoč in podporo drage prijateljice in cenjeni prijatelji. Vsem se najlepše zahvaljujem!

Uporabljena literatura:

- Medvešček, Pavel (2015) Iz nevidne strani neba. Ljubljana, ZRC, ZRC SAZU - Katalog Staroverstvo in staroverci. (2014). Kromberk. Goriški muzej

- Katalog Staroverstvo in staroverci 2. (2016). Nova Gorica. Goriški muzej - Guštin, Mitja (2013) Na obroncima Rumije. Ljubljana, Littera Picta, d.o.o. - Munih, Jože (2016) Kamnite sestre zvezd. Tolmin. Zasebni zavod Energijske poti - Bizjak, Janez (2011) Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah. Bled. Društvo Mohorjeva

družba - Laharnar, Boštjan; Mlinar, Miha; Prazgodovinski srebrni daritveni ploščici s Šentviške planote;

Dostopno na: https://revije.ff.uni-lj.si/keria/article/download/4388/4073 - Pogačnik, Marko (1988) Ljubljanski trikotnik. Ljubljana. Domus - Pleterski, Andrej (2014). Kulturni genom. Prostor in njegovi ideogrami mitične zgodbe. Ljubljana:

Založba ZRC, Zbirka Studia mythologica Slavica - Šturm, Franc. Megalitski krog pod Krnom, Aura št. 275, avgust 2012 - Šturm, Franc. Megalitska kroga v Posočju, Aura št. 290, november 2013 - Jung, Carl Gustav idr. (2002). Človek in njegovi simboli. Ljubljana: Mladinska knjiga. Zbornik. - Čok, Boris (2012). V siju mesečine: ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice. Ljubljana: Inštitut

za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC. - Kryžanowski, Špela (2012). Filozofija prostora in psihologija bivanja. Ljubljana. Mladinska knjiga

Založba - Megalitska Slovenija (elektronski vir) Dostopno na: http://megalitskaslovenija.si/ - Hrobat, Katja (2010). Ko Baba dvigne krilo: prostor in čas v folklori Krasa. Ljubljana: Znanstvena

založba Filozofske fakultete - Webster, Richard (2010). Kako uporabljamo nihalo in bajalico. Ljubljana. Ara založba d.o.o. - Spletna stran Atlas voda. Dostopno na:

http://gis.arso.gov.si/evode/profile.aspx?id=atlas_voda%40Arso&initialExtent=552388.26%2C147887.8%2C6.61458

- Plan of the fortified city of Palmanova, Italy, ca. 1593, Civitates Orbis Terrarum, Braun & Hogenberg (II)

- Spletna stran Rudia Toffettia. Dostopno na: http://www.ruditoffetti.it/RudiToffetti.html - Spletna stran Swissharmony. Dostopno na: https://swissharmony.com/earth-rays/ - Spletna stran Crystalinks. Dostopno na: http://www.crystalinks.com/grids.html

Vir:

- Šepet nevidne strani neba. Nikrmana