23

Kako boš uporabljal/-a Dodatek k priročniku Slovenščina na ustni maturi?

Vsako leto spomladi Državni izpitni center izbere in določi besedila, ki bodo obravnavana in preverjana na ustnem delu mature iz slovenščine v tekočem letu.

Za maturo 2013 so bila v primerjavi z maturo 2012 izbrana nekatera druga besedila, nekatera besedila, obravnavana za maturo 2012, pa so na maturi 2013 izpuščena.

Da se boš v priročniku Slovenščina na ustni maturi in z njegovim Dodatkom za maturo 2013 lažje znašel/-la, bodi pozoren/-na na naslednje oznake v okviru na modri podlagi, kjer so zapisana izbrana besedila za posamezen tematski sklop:

novo besedilo za maturo 2013 staro besedilo, ki ni predmet obravnave na maturi 2013

IZBRANA BESEDILA:Srečko Kosovel: Ekstaza smrti ali Nokturno; Kons. 5 ali Pesem št. XKarel Destovnik – Kajuh: Bosa pojdiva ali Matej Bor: Srečanje NOVO France Balantič: Zasuta usta ali Nečisti časNOVO Ivan Hribovšek: Jabolko na mizi ali OsamelostPrežihov Voranc: Samorastniki ali Boj na požiralnikuNOVO Miško Kranjec: Režonja na svojem ali Povest o dobrih ljudehVladimir Bartol: Alamut ali Al Araf Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi

Avtorica: Janja Perko, Urednica: Aleksandra Lutar Ivanc, Lektorica: Vera Jakopič

© Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012

Izdala in založila: Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana, 2012Za založbo: Peter Tomšič, Glavni urednik: Bojan Švigelj, Vodja Izobraževalnega založništva: Senja Požar Horvat

Oblikovalka: Pia Rihtarič Tisk: Tiskarna Grafika Soča, d.o.o., Nova Gorica, 2012Naklada: 1000 izvodov

23

SREDNJI VEKIZBRANI BESEDILI:Dante Alighieri: Božanska komedijaNOVO Brižinski spomeniki

IZBRANI BESEDILI:Ljudska: Lepa Vida ali Rošlin in VerjankoNOVO Ljudska: Kurent ali Sveti Lukež

Tematski sklop SREDNJI VEK za maturo 2013 vključuje Brižinske spomenike, besedilo slo-venskega srednjeveškega pismenstva. Obravnavano je v jezikovnem delu Priročnika (str. 242).

V tematskem sklopu SLOVENSKO LJUDSKO SLOVSTVO je za maturo 2013 namesto ba-lade Lepa Vida (str. 47) ali Rošlin in Verjanko (str. 48) izbrana prozna pripoved Kurent ali Sveti Lukež (kot dopolnilo poglavja LJUDSKE PRIPOVEDI V PROZI).

KURENT

Zgodba

Kurent, danes znan predvsem kot pustna maska, ki preganja zimo, je bil verjet- no eno od božanstev v slovanski mitologiji. Najdemo ga v različnih zgodbah, najstarejša med njimi je bajka o Kurentu in vesoljnem potopu. Najbolj znana je ljudska pripoved Kurent s pravljičnimi in mitološkimi prvinami, ima pa tudi značilnosti šaljive zgodbe.Kurent je sedem let služil pri nekem bogatem kmetu in si prislužil sedem vi-narjev in suknjico. Glasni in radodarni Kurent vinarje kmalu razdeli med bera-če. Neki berač ga prosi še za suknjico in usmiljeni Kurent mu jo da. Berač, ki je bil v resnici bog, ga vpraša, kaj bi si želel za povračilo. Šaljivi Kurent si zaželi take gosli, da bo moral vsak zaplesati, če mu nanje zagode, puško, s katero za-dene vse, na kar pomeri, nit, ki bo držala vse, kar bo z njo privezal, in železno stolico, na katero se bo prilepil vsakdo, ki bo nanjo sedel, dokler ga on sam ne izpusti, stolica pa bo medtem vedno bolj vroča. Vse to tudi dobi. Kmalu nato sreča gospoda, ki strelja na velikega ptiča, a ga zgreši. Kurent se norčuje iz njega, zato se gospod razjezi in mu reče, da bo šel nag po ptiča v grmovje, če ga ustreli Kurent. Ustreljeni ptič pade v velik robidov grm in gospod mora ponj. Ko je

SLOVENSKO LJUDSKO SLOVSTVO

KURENT

4 45

nag sredi grma, začne Kurent gosti na svoje gosli, da je gospod, ki pleše sredi grma, ves krvav. Ko mora zaradi svojega dejanja pred sodnike, spet zaigra in se tako reši pred vislicami.Čez mnogo let pride po Kurenta smrt, a jo Kurent s svojo nitjo priveže k dreve-su in jo spusti šele, ko obljubi, da ne pride nikoli več ponj. Nič bolje se ne godi smrtniku, njenemu možu. Nazadnje pride ponj sam Lucifer. Kurent z zvijačo doseže, da Lucifer skozi luknjico zleze v meh, nato pa luknjico zašije s svojo nitjo, meh položi na kovaško nakovalo in sedem let s kladivom udriha po njem. Čez leta gre po Kurenta »ta čotasti«, ki za sedem let obsedi na Kurentovi stolici. Ko se Kurent končno naveliča življenja, ga v peklu nočejo, pa tudi v nebesih ne. Ko se mimo svetega Petra izmuzne v nebesa, zagleda svojo suknjico, sede nanjo in pravi, da sedi na svojem. Tako je Kurent prišel v nebesa.Kurent v slovenski ljudski pripovedi pogosto nastopa kot godec in šaljivec. Sčasoma so zgodbe o Kurentu postale del godčevske tradicije – pripovedovali so jih ljudski godci, ki so na svatbah in drugih praznovanjih skrbeli za ples in zabavo. Godčevske zgodbe so bile eden od pomembnih virov slovenskega pri-povedništva v drugi polovici 19. stoletja.

Godčevska tradicija

Sveti Lukež je legenda. Te so v slovenskem ljudskem izročilu nastajale kot prozne pripovedi, pa tudi kot pripovedne pesmi.Jezus in sveti Peter po dolgi poti nekega večera prideta do lepe kmetije. Ker sta utrujena, prosita za prenočišče. Kmetica ju nerada sprejme, saj njenega moža Lukeža ni doma, končno pa se ju le usmili. Po večerji sveti Peter potegne iz žepa polno mošnjo denarja in ga začne preštevati. Nato se odpravita spat. Ko se mož vrne, mu kmetica pove, da v hiši prenočujeta bogata popotnika. Lukež sklene, da se bo polastil njunega denarja, in začne stikati po njunih žepih. Tedaj Kristus, ki ni spal, saj je vedel, kaj se bo zgodilo, ukaže Petru, naj Lukežu vrže čez vrat vrv. Lukež se spremeni v vola, ki mora kljub ženinim prošnjam zjutraj z njima. Ko prideta do kmeta, ki orje samo z enim volom, mu Kristus pod pogojem, da bo zanj dobro skrbel, za eno leto prepusti Lukeža, spremenjenega v vola. Čez leto dni se svetnika vrneta in kmet jima mora vola vrniti. Ker mu je vse leto pridno delal, je zanj kar precej plačal. Vola odpeljeta domov. Jezus mu vrne človeško podobo in mu da denar, ki ga je zaslužil. Reče mu, da ta denar lahko troši, ker ga je zaslužil, njunega pa je hotel ukrasti. Od tedaj naprej je bil Lukež zvest Kristusov učenec.Legenda Sveti Lukež ima jasen moralni nauk: Ne kradi. Dobra dejanja so v legendah vedno nagrajena, slaba pa kaznovana.

SVETI LUKEŽ

Zgodba

Moralni nauk

SVETI LUKEŽ

45

SLOVENSKA REFORMACIJA, PROTIREFORMACIJA IN BAROK

V tem tematskem sklopu je med izbranimi besedili za leto 2013 izpuščeno Trubarjevo besedilo Proti zidavi romarskih cerkva (str. 52), ne pa tudi poznavanje Trubarjevega življenja in dela (str. 51).

IZBRANO BESEDILO:Janez Svetokriški: Na noviga lejta danPrimož Trubar: En regišter … (Proti zidavi cerkva)

IZBRANA BESEDILA:France Prešeren: Slovo od mladosti,

Sonetje nesreče (1., 5., 6.), Sonetni venec (1., 7., 8. 15), Krst pri Savici, NOVO Neiztrohnjeno srce, Pevcu

ROMANTIKA NA SLOVENSKEM

V tematski sklop ROMANTIKA NA SLOVENSKEM je za leto 2013 namesto Prešernove pesmi Pevcu (str. 86) uvrščena njegova pesem Neiztrohnjeno srce.

LEGENDE so zgodbe o krščanskih svetnikih, vendar se ne držijo biblijskih zgodb ali življenjepisov svetnikov, pač pa pripovedujejo o povsem izmišljenih, po navadi čudežnih dejanjih teh oseb (Jezusa, Marije, svetega Petra in drugih svetnikov). Zgodbe imajo vedno jasen moralni nauk. Legende so v latinščini nastajale že v zgodnjem srednjem veku, s pokristjanjevanjem pa so se v ljudskih jezikih razširile povsod po Evropi in se prepletle z različnimi pripovedmi iz poganskega izročila.

6 67

Balada Neiztrohnjeno srce je nastala leta 1845, prvič pa je izšla leta 1846 v Poezijah. Naslanja se na romantično predstavo o srcu kot središču človeko-vega duhovnega življenja, predvsem čustvovanja, pa tudi umetniškega navdiha, ter na staro ljudsko verovanje, da telesa svetnikov po smrti ne strohnijo.Grobarji kopljejo grob, da bi pokopali mrliča, in ostrmijo, ko najdejo v njem že davno pokopano truplo mladeniča, ki na zraku takoj razpade. Ostane pa njegovo srce, ki je toplo in bije, kot bi bilo živo. Ljudje ugibajo, da je bil mla-denič svetnik. Nato z nagrobnika odstranijo mah in ugotovijo, da je bil v grob pokopan pevec Dobroslav. Ko ga je zapustila ljubica, je nehal pisati pesmi, bil je nesrečen, sprt s svetom in z Bogom ter vdan v usodo. Star mož ljudem razloži, da je to srce pesnika, ki ni mogel izpeti svojih pesmi. Srce odprejo in ga pustijo čez noč pod milim nebom, da se njegov pevski navdih vrne v naravo, od koder ga je pesnik tudi prejel. Do jutra srce skopni, da ni več kaj zagrebsti.Osrednja tema te nenavadne zgodbe je poetološka: razmerje med pesnikom, poezijo, naravo in družbo, ki ga Prešeren pojmuje izrazito romantično. Pesnik ima veliko moč, saj lahko odreši in kultivira narod, kar Prešeren izrazi z idejo orfizma že v Sonetnem vencu. Pesem Pevcu to misel razširi z idejo prome-tejstva – pesniški poklic je usodno povezan s trpljenjem. V baladi Neiztrohnjeno srce to misel še dopolni. Pesnik ni običajen človek, je izbranec, ki je obdarovan s pesniškim navdihom. Vendar pa ga ta izbranost tudi zavezuje. Svoje pe-smi mora izpeti ali, drugače rečeno, svoboda pesnikove izpovedi je nujnost, ki se ji ne more upirati ne pesnik sam in ne njegovo okolje. Šele ko pesnik povrne naravi in svetu ta dolg, lahko najde svoj mir v smrti.Pesem je balada. S to pripovedno pesniško vrsto se je Prešeren ukvarjal v zgod-njem obdobju (Povodni mož), kasneje pa spet v poznih tridesetih in štiridesetih letih. Neiztrohnjeno srce sicer ni povsem tipična balada, saj nima tragičnega, po-gubnega konca; mrtvi pesnik Dobroslav namreč končno najde svoj mir. Vendar v njej najdemo še veliko drugih baladnih značilnosti: ima kratko zgodbo z groz- ljivimi in fantastičnimi motivi ter usodnim dogodkom ter dramatičen zaplet in razplet, poleg pripovedi ima tudi dialog. Kitična oblika kaže, da je Prešeren sledil nemškemu vzoru, saj je za Neiztrohnjeno srce značilna nibelunška kitica, nemška srednjeveška kitična oblika (imenuje se po nemškem srednjeveškem epu Pesem o Nibelungih). Nibelunška kitica ima štiri precej dolge, 13-zložne verze, osnovna stopica je jambska, po sedmem zlogu je vedno premor ali cezura (U–U–U–U║U–U–U–). Rima je zaporedna: a a b b.

Poetološka tema

NEIZTROHNJENO SRCE

Oblikovanje in slogovne značilnosti

Povzetek pripovedi

FRANCE PREŠEREN: NEIZTROHNJENO SRCE

67

KNJIŽEVNOST EVROPSKEGA REALIZMA IN NATURALIZMA

V tem tematskem sklopu je za maturo 2013 namesto Gogoljeve novele Plašč (str. 94) ali Mau-passantove Nakit (str. 102) izbrano dramsko besedilo: Gogoljev Revizor, Ibsenovi Strahovi ali Strindbergova Gospodična Julija.

IZBRANA BESEDILA:Stendhal: Rdeče in črno ali Honoré de Balzac: Oče Goriot ali Gustave Flau-bert: Gospa BovaryGuy de Maupassant: Nakit ali Nikolaj V. Gogolj: PlaščNikolaj V. Gogolj: Mrtve duše ali Lev N. Tolstoj: Vojna in mir ali Fjodor M. Dostojevski: Zločin in kazenNOVO Nikolaj V. Gogolj: Revizor ali Henrik Ibsen: Strahovi ali August

Strindberg: Gospodična Julija

Gogoljeva satirična komedija Revizor je bila prvič (s posredovanjem carja Ni-kolaja, ki si jo je tudi ogledal) uprizorjena leta 1836 v Peterburgu. Zbudila je buren odziv kritike in občinstva. Zgodba Revizorja se dogaja v glavnem mestu oddaljene ruske gubernije. Začne se s sestankom, ki ga je sklical mestni glavar. Zbrane višje uradnike, zadolžene za javne ustanove (sodnik, upravnik bolnišnice, šolski nadzornik, poštar, policijski inšpektor), obvesti, da v mesto prihaja revizor, visoki uradnik iz Peterburga, da bi pregledal njihovo delo. Novica jih prestraši, saj v vseh uradih in ustanovah vla-da nered. Tedaj prihitita opravljiva podeželska plemiča Dobčinski in Bobčinski z novico, da v krčmi že dva tedna prebiva tujec iz Peterburga, ki nič ne plačuje. V njem zaradi njegovega vedenja mestni veljaki »prepoznajo« revizorja. Glavar se takoj odpravi v krčmo, poravna tujčeve dolgove in ga povabi na svoj dom. Tujec seveda ni revizor, ampak nepomemben peterburški uradnik Hlestakov, ki je obtičal v mestu, ker je na poti zakvartal ves denar in ni mogel naprej. Hitro spozna, da ga imajo mestni veljaki za visokega uradnika, in ponujene priložno-sti ne izpusti iz rok. Uživa v gostoljubju glavarjeve družine, od vseh sprejema denar, laže o svoji pomembnosti in se celo zaroči z glavarjevo hčerjo. Ker ga njegov sluga opozarja, da ga bodo prej ali slej razkrinkali, glavarju natvezi, da ima nujne opravke, in pobegne. Pred odhodom na pošti odda pismo, v katerem se ponorčuje iz njihove naivnosti, nesposobnosti in podkupljivosti. Sledi prizor, v katerem zbrani veljaki z grozo berejo pismo in se sprašujejo, kako so mogli

REVIZOR

Zgodba

NIKOLAJ VASILJEVIČ GOGOLJ: REVIZOR

8 89

nasesti takemu sleparju. Med prepirom, kdo je prvi omenil, da je Hlestakov revizor, pride žandar in pove, da je v mesto prišel revizor, ki želi, da takoj pridejo k njemu. Komedija se konča z nemim prizorom – vsi obstanejo kot okamneli. Revizor je komedija v petih dejanjih (z vrhom v tretjem dejanju, ko se Hle-stakov pred strmečimi meščani baha z izmišljotinami o svojih poznanstvih in ugledu v Peterburgu). Razen končnega nemega prizora zgradba ne odstopa veliko od uveljavljenih klasicističnih pravil. Dramski liki so večinoma uradniki na različnih položajih, najpomembnejši med njimi je glavar. Nobeden od njih ne spoštuje moralnih norm. Vsi nemar-no opravljajo svoje delo, spletkarijo in ovajajo, do višjih od sebe so ponižni in ustrežljivi, do nižjih pa nasilni in izkoriščevalski. Jemanje podkupnin je povsem običajno, le vsak mora vedeti, koliko lahko zahteva glede na svoj položaj. Še posebej pohlepen in brezobziren je glavar. A tudi Hlestakov, naslovni in glavni lik, ni pozitivna oseba, saj je lahkomiseln uživač in lažnivec, ki brez pomislekov izkoristi prestrašene mestne veljake. Za komedijo Revizor je torej značilna od-sotnost pozitivnega lika, s čimer nam dramatik sporoča, da ni nihče moralno popolnoma neoporečen, saj vsak človek kdaj ravna neumno, lahkomiselno, se-bično in neodgovorno. Nekatere interpretacije Revizorja razlagajo le kot ostro kritiko družbenih raz-mer v carski Rusiji in nesposobnega, podkupljivega uradništva. Toda Go-golj je osmešil vse, kar je bilo v Rusiji slabega, nemoralnega, ker je menil, da tak smeh na gledalce deluje očiščevalno. Njegov glavni namen je bil, da bi se ljudje ob negativnih osebah začeli zavedati lastnih napak, zato v komediji ni nobene-ga pozitivnega lika, s katerim bi se lahko identificirali. Gogolj je namreč verjel, da je družbeno zlo mogoče odpraviti z moralnim ozaveščanjem posameznika. Revizor je vplival na mnoge dramatike povsod po Evropi, na Slovenskem pred-vsem na Cankarja (Za narodov blagor in Pohujšanje v dolini šentflorjanski).

Zgradba

Dramske osebe

Ideja

Vpliv

HENRIK IBSEN: STRAHOVI

Henrik Ibsen (1828–1906) se je rodil norveškem mestecu Skien v premožni trgov-ski družini, vendar je oče bankrotiral, ko je imel Ibsen osem let. Pot do izobrazbe mu je bila zdaj zaprta. Postal je lekarniški vajenec, čeprav je želel študirati medicino. Pod vplivom revolucije leta 1848 je napisal svojo prvo dramo, nato pa ga je pot tudi po-klicno zanesla v gledališče, najprej v Bergen, kjer je bilo leta 1851 ustanovljeno prvo norveško gledališče, nato pa v Oslo. Vendar ga je malomeščanska družba s svojo oz-kosrčno moralo vedno bolj omejevala in dušila, zato je sredi šestdesetih let odpotoval v tujino, kjer je ostal skoraj trideset let. V tem času je postal evropsko priznan drama-tik. Za stalno se je vrnil na Norveško šele v začetku devetdesetih let. Do svoje smrti je živel v Oslu in bil deležen mnogih časti in priznanj.Napisal je 26 dram in v njih prehodil dolgo razvojno pot, od romantičnih dramskih pesnitev (Peer Gynt) do realistično-naturalističnih dram v 70. in 80. letih, v zadnjih dramah pa se je že močno nagibal k simbolizmu (Rosmersholm, Stavbenik Solness, Mali Eyolf). Osrednja Ibsenova dela so realistično-naturalistične drame Stebri družbe, Hiša lutk ali Nora, Strahovi, Sovražnik ljudstva, Divja račka, Hedda Gabler. S temi dramami je Ibsen povzročil največ razburjenja v javnosti, saj načenjajo pereče družbene pro-

89

bleme svojega časa. Za te drame je značilna analitična tehnika. Dogajanje se odvije v zelo kratkem času in na istem prizorišču. Nastopajočih oseb je malo, v dialogu med njimi pa se razkrije preteklost, ki povzroči razplet dramskega dogajanja. Predvsem naturalistični dramatiki so radi uporabljali analitično tehniko, saj so z njo lahko učin-kovito prikazali delovanje bioloških in socialnih zakonov, ki iz preteklosti odločilno posežejo v sedanjost, človek pa se jim kljub svojim prizadevanjem ne more upirati.

STRAHOVI

Ibsenova dramska tehnika

Zgodba

Drama Strahovi je nastala leta 1881 in takoj zbudila ogorčen odpor, saj je Ibsen v njej načel mnoge pereče probleme, med drugim tudi temo spolne bo-lezni. Nastanek Strahov je tesno povezan z Noro, Ibsenovo dramo iz leta 1879. Tudi v tej se je lotil zelo vznemirljive teme, in sicer zlaganosti meščanskega zakona. Nora, glavna dramska oseba, po osmih letih zakona spozna, da je njen mož v resnici ne ljubi, saj je zanj le lepa lutka brez lastne volje, s katero se lahko postavlja v družbi, nikakor pa je ni pripravljen sprejeti kot enakopravno člove-ško bitje. Nora želi postati samozavesten, neodvisen človek, zato zapusti moža in družino. Mnogi so dramo razumeli kot napad na moške, na svetost zakona in družine, zato so ji ostro nasprotovali. Ibsen jim je odgovoril z dramo Straho-vi, ki naj bi pokazala, kakšne so posledice za družino in posamezne družinske člane, če žena vztraja v zlaganem zakonu in se celo trudi, da bi bil navzven videti vzoren. Dramsko dogajanje traja le nekaj ur, vendar se pred gledalci odvije le finale, vse, kar je razplet povzročilo, se je zgodilo že prej. Glavna oseba drame je gospa Alvingova, vdova stotnika Alvinga, ki je umrl že pred desetimi leti. Od njegove smrti s služkinjo Regine sama živi v hiši nad norveškim fjordom. Na začetku drame je vse v znamenju priprav na slovesnost, saj naj bi naslednji dan odprli otroško zavetišče, ki ga je gospa Alvingova dala postaviti v spomin na umrlega moža, uglednega in spoštovanega člana družbe. Prav zaradi te slovesnosti go-spo Alvingovo obišče pastor Manders, ki ji je pomagal izpeljati ta dobrodelni projekt. Po dolgih letih je doma tudi sin Osvald, ki sicer kot priznan slikar živi v Parizu. Materi pove, da je zelo utrujen in da niti slikati ne more več. Kmalu pa se začne odkrivati, da je vse skupaj le videz. Stotnik Alving nikakor ni bil brez napak, ampak nepoboljšljiv ženskar, pijanec in razuzdanec. Kot je živel, je tudi umrl – zaradi sifilisa, tedaj še neozdravljive spolne bolezni. Gospa Alvingova je pravi obraz svojega moža spoznala kmalu po poroki. Z njim se ni poročila iz ljubezni, ampak po nasvetu svojih sorodnikov zaradi njegovega premoženja. V resnici je ljubila pastorja Mandersa. K njemu se je zatekla kako leto po poroki, ko je zapustila moža, vendar se je pastor bal javne obsodbe in jo je v svoji malomeščanski ozkosrčnosti zavrnil, češ da je ženino mesto ob možu. Tako se je gospa Alvingova vdala v usodo in vse svoje življenje posvetila temu, da je vzdrževala videz vzornega meščanskega zakona. Sina Osvalda je že kot otroka poslala od doma, da bi ga obvarovala očetovega vpliva in mu prikrila resnico. Tako Osvald očeta sploh ne pozna, vendar ga spoštuje, saj je to njegova sinovska dolžnost. Oskar tudi ne ve, da je Regine njegova polsestra, nezakon-ska hči očeta in domače služkinje. Da bi gospa Alvingova prikrila sramoto, je bogato nagradila mizarja Engstranda, da se je poročil s služkinjo, Regine, ki prav tako ne pozna resnice o svojem rojstvu, pa je obdržala pri sebi, da bi bilo dekle deležno primerne vzgoje.

10 1011

Razplet zgodbe nam pokaže, da je bilo vztrajanje gospe Alvingove v navi-dezno srečnem zakonu nesmiselno, saj se začnejo vračati strahovi iz prete-klosti. Otroško zavetišče ponoči zgori; tako gospe Alvingovi ni uspelo, da bi denar pokojnega moža porabila v dober namen. Po naključju tudi opazi, kako Osvald v sosednji sobi zalezuje Regine. Da bi preprečila incest, mora obema povedati resnico o Regininem rojstvu. Nato pa pride še najhujši udarec. Osvald ji pove, da je neozdravljivo bolan, in jo prosi, naj mu pomaga umreti, ko bo tako daleč, da bo obsojen le še na ponižujoče vegetiranje. Prav ob koncu drame Osvald doživi usodni napad.Gospe Alvingovi se poruši svet. Končno spozna, da sina kljub vsemu trudu ni obvarovala ne pred podedovanimi nagnjenji ne pred podedovano boleznijo, saj je Osvaldova usodna bolezen posledica očetovega sifilisa. Tudi Regine njena vzgoja ni rešila – podedovana nagnjenja jo ženejo v pristaniški bordel, ki ga namerava ustanoviti njen domnevni oče, mizar Engstrand. Na koncu drame je gospa Alvingova le še do kraja obupana mati, ki jo čaka strašna odločitev: ali naj sina pusti vegetirati in trpeti ali naj mu pomaga umreti. V Strahovih je naturalistična že izbrana snov, saj je Osvald obremenjen z dedno boleznijo, ki je posledica razuzdanosti njegovega očeta. Prav tako biološke za-konitosti vplivajo na Regine. Vpliv socialnih zakonitosti pa je opazen predvsem pri gospe Alvingovi in njenem pokojnem možu. Gospa Alvingova se je poročila s stotnikom Alvingom, ker je to od nje pričakovala okolica s svojim malome-ščanskim pojmovanjem vrednot; med njimi je najviše bogastvo, denar. Stotnika Alvinga pa je strogo puritansko okolje prisililo, da je zatajil svojo naravo in zna-čaj. Svojega veselja do življenja ni mogel izživeti drugače kot z alkoholizmom in zalezovanjem žensk, ker mu okolje s svojo ozkosrčno moralo tega ni dopustilo. Gospa Alvingova šele tik pred razpletom začne spoznavati prave vzroke za svoje in moževo zavoženo življenje; zavedati se začne tudi svoje krivde. Strahovi so predvsem kritika meščanske morale, za katero je pomembnejši lažni videz kot pa polno, srečno življenje posameznika.

Naturalistične prvine

Kritika meščanske morale

AUGUST STRINDBERG: GOSPODIČNA JULIJA

August Strindberg (1849–1912), pesnik, pisatelj in največji švedski dramatik, se je rodil v Stockholmu v zakonu med trgovcem plemiškega rodu in služkinjo. Družina je živela v precejšnji socialni stiski, saj je oče malo pred njegovim rojstvom bankrotiral. Po maturi je študiral medicino, kasneje tudi jezike, a študija ni končal. Dvakrat je skušal neuspešno postati igralec pri Dramskem gledališču v Stockholmu. Tedaj so na-stale njegove prve drame, dve sta bili tudi uprizorjeni. Nekaj časa je delal kot novinar, nato kot knjižničar, potem pa se je predvsem posvetil književnemu delu. Kar nekaj let je preživel v tujini, največ v Parizu. Kljub finančnim težavam in psihičnim krizam so bila to plodna leta in obenem vrh naturalistične dramatike. V tem času je nastala tudi njegova najbolj znana naturalistična drama Gospodična Julija. Po težki duševni krizi se je odpovedal ateizmu in se približal krščanstvu, misticizmu in okultizmu. Po treh neuspelih zakonih je zadnja leta preživel v Stockholmu, kjer je tudi umrl.

1011

Enodejanka Gospodična Julija je nastala leta 1888. Strindberg jo je podnaslovil Naturalistična tragedija in jo v uvodu opredelil kot naturalistično dramo. Vendar v Strindbergovih naturalističnih dramah poleg bioloških in socialnih zakonitosti človeka in njegova dejanja določajo predvsem psihološki vzgibi. Dogajalni prostor enodejanke Gospodična Julija je grofovsko posestvo Julijinega očeta, dogajalni čas pa kresna noč – dogajanje se konča ob sončnem vzhodu. V drami nastopajo le tri osebe: gospodična Julija, grofov sluga Jean in kuhari-ca Kristin. Na kresno noč se je gospodična Julija med očetovo odsotnostjo vese-ljaško pridružila praznovanju služabnikov in kmetov, z njimi je popivala in ple-sala. Kristin in Jean, ki sta zaročena, se o tem pogovarjata v kuhinji. Jean pove, da je hotela gospodična plesati tudi z njim – takega plesa še ni doživel. Kristin se zdi njeno vedenje skrajno nespodobno. Gospodična je bila po njenem mnenju vedno malo nora, odkar se je pred štirinajstimi dnevi razdrla njena zaroka, pa je še huje. Jean meni, da ni čudno, če je zaročenec pobegnil. Nekega dne ju je videl za hlevom, kako je moral zaročenec na njeno zahtevo skakati čez jahalni bič, a se mu ni uspelo izogniti udarcem. Ko se jima pridruži gospodična, se do nje vedeta spoštljivo, njej pa je videti, da je preveč pila, zato se obnaša neprimerno svojemu stanu. Jeana še enkrat odvleče na plesišče, kasneje, ko gre Kristin spat, pa se v kuhinji z njim spogleduje in se mu ponuja. Spolni odnos med njima je nagon-sko dejanje moškega in ženske, v njem ni niti trohice ljubezni. Jean dejanje svoje gospodarice razume kot moralni padec. Zaničuje jo, a ji začne prigovarjati, da bi skupaj pobegnila, saj si od tega obeta materialne koristi – njegove sanje so, da bi v Švici odprl hotelček za bogate goste. Julija se zave, kaj je storila, obupana in zmedena vlomi v očetovo blagajno, pobere denar in se pripravi na beg. Iz otope-losti se zdrami, ko Jean njenemu čižku (ptičku), ki ga želi vzeti s seboj, na tnalu odseka glavo. A vrnitve ni več. Grof se je vrnil domov, vse bo prišlo na dan. Jean ji v roko potisne britev – na skednju je že dovolj svetlo, da si bo lahko sodila sama.Gospodična Julija in Jean sta oba naturalistično determinirana. Julija je de-dno obremenjena – njena mati je imela ljubimca, med enim svojih čudnih psi-hičnih stanj je menda celo zažgala domačo hišo. Hčer je vzgajala v sovraštvu do moških, njen socialni položaj pa od nje zahteva vzvišeno aristokratsko vedenje. Jean se je do svojega položaja povzpel s socialnega dna, želi pa si še več. Že kot deček je skrivaj občudoval Julijo, vanjo je bil brezupno zaljubljen. Kresna noč pa je star poganski praznik, ki zbudi prvinsko, nagonsko plat človeške narave.Osrednja tema Strindbergovih del je pogosto sovražen, uničevalen odnos med družbenimi sloji ter med moškimi in ženskami. To velja tudi za enodejanko Gospodična Julija. Gospodična Julija in Jean sta glede na svoj socialni položaj in spol popoln prikaz tega konflikta. V spopadu zmaga Jean, ki so ga življenjske okoliščine oblikovale v značajsko trdnejšega, močnejšega človeka. Kristin in Jean se zavedata svojega družbenega položaja, zato se do grofa in na začetku

GOSPODIČNA JULIJA

Zgodba

Ideja

Naturalistične prvine

Strindberg je predvsem v zgodnejšem obdobju snov za svoja dela pogosto zajemal iz svojega družinskega in osebnega življenja. Napisal je več avtobiografskih pripovednih del (Sin služkinje, Bedakova izpoved, Zagovor blazneža, Inferno), najpomembnejše pa so njegove drame. V 80. letih je napisal nekaj naturalističnih dram (Oče, Gospodična Ju-lija, Upniki). Po duševni krizi se je Strindbergova dramatika preusmerila v simbolizem (V Damask, Velika noč, Mrtvaški ples, Sonata strahov, Pelikan …).

12 1213

MED ROMANTIKO IN REALIZMOM NA SLOVENSKEM

V tem tematskem sklopu za maturo 2013 ni Gregorčičevih pesmi Človeka nikar!, Ujetega ptiča tožba ali Njega ni! (str. 106–108) in Jurčičevega romana Deseti brat (str. 110–112). Namesto teh besedil sta uvrščeni dve novi: Aškerčeva pesem Mejnik ali Zimska romanca ali Iškarjot ter Kersnikova pripoved Jara gospoda ali Agitator.

IZBRANA BESEDILA:Simon Gregorčič: Človeka nikar! ali Ujetega ptiča tožba ali Njega ni!Josip Jurčič: Deseti bratNOVO Anton Aškerc: Mejnik ali Zimska romanca ali IškarjotJosip Jurčič: Telečja pečenka ali Simon Jenko: TilkaNOVO Janko Kersnik: Jara gospoda ali AgitatorIvan Tavčar: Visoška kronika ali Cvetje v jeseni

ANTON AŠKERC: MEJNIK ZIMSKA ROMANCA IŠKARJOT

Anton Aškerc (1856–1912) se je rodil v Globokem pri Rimskih Toplicah v revni kmečki družini. Po končani gimnaziji v Celju je šel na željo svoje tete, ki ga je denarno podpirala, v bogoslovje. Kmalu je spoznal, da ne čuti nobenega nagnjenja do duhov-niškega poklica. Kljub temu je končal študij in delal kot kaplan v različnih štajerskih župnijah. Že kot bogoslovca so ga vznemirjale druge vere, zato se je veliko poglabljal v Koran in različne orientalske verske filozofije. Veliko je tudi potoval, ne samo po Evropi, bil je celo v Egiptu. Po sedemnajstih letih duhovniške službe je zaradi stalnih sporov s cerkvenimi oblastmi prosil za upokojitev in od leta 1898 do smrti opravljal službo ljubljanskega mestnega arhivarja.Aškerc je začel objavljati šele po letu 1880, najprej lirske pesmi. Bil je eden najpomemb-nejših sodelavcev Ljubljanskega zvona. K pisanju pripovednih pesmi ga je spodbudil

tudi do gospodične vedeta spoštljivo in ponižno. Spolni odnos s služabnikom pa je nedopustna kršitev družbenih norm. Njeno dejanje ni nesprejemljivo, moralno sprijeno in vredno zaničevanja le v očeh njenega aristokratskega oče-ta, ampak tudi za plebejce, ki mu vdano in ponižno služijo.

1213

urednik Ljubljanskega zvona Fran Levec. Svoje prvo in najpomembnejše delo Balade in romance je izdal leta 1890. Kasneje je izdal še precej knjig, a nobena ni dosegla prve. Aškerc še danes velja za najpomembnejšega slovenskega pripovednega pesnika.Aškerčeve pripovedne pesmi so tematsko različne, saj snovno zajemajo iz ljudskega slovstva, sodobnega življenja in zgodovine. Pesmi iz poznega obdobja se pogosto na-slanjajo na orientalsko mitologijo in verstva, vendar so ti motivi največkrat uporablje-ni le kot okvir za satiro na aktualno družbeno dogajanje. Literarnovrstno so Aškerčeve pesmi balade, romance, parabole, legende. Najbolj znane Aškerčeve pesmi in cikli: Polnočna potnica, Brodnik, Mejnik, Stara pravda, Anka, Celjska romanca, Zimska ro-manca, Slovenska legenda, Čaša nesmrtnosti, Iškarjot, Firduzi in derviš.

Pesem Mejnik je nastala leta 1886, prvič pa je bila objavljena v Ljubljanskem zvonu leta 1887. Izšla je tudi v zbirki Balade in romance.Mejnik je na videz tipična balada z grozljivo zgodbo, kakršne so bile značilne za predromantiko. Zgodba temelji na ljudskem verovanju, da mora človek po smrti popraviti krivico, ki jo je storil v življenju. Vendar je mogoče Martinovo srečanje z duhom umrlega soseda razložiti tudi realistično, kot privid pijane-ga človeka, ki se ponoči sam vrača domov skozi gozd, o katerem se govori, da v njem rado straši, smrt soseda Vida na isto noč pa kot srhljivo naključ- je. Realistična razlaga pesmi je verjetnejša, saj je pripoved postavljena v stvarno kmečko okolje; v ospredju je motiv boja za zemljo. Pri določanju dogajalnega časa nam pomaga omemba Custozze in Martinovih vojaških izku-šenj. Custozza je namreč kraj v severni Italiji, kjer so leta 1866 Avstrijci prema-gali Italijane. Kot je za balade pogosto značilno, ima tudi Mejnik dramatsko dogajalno zgradbo, ki jo je mogoče ponazoriti z dramatskim trikotnikom. Pripoved doseže vrh ob Martinovem srečanju s prikaznijo.Aškerčev Mejnik lahko opredelimo kot realistično balado. V središču pesmi je res izjemen, nenavaden dogodek, vendar postavljen v stvaren čas in prostor. Realizem je razviden tudi v slogu, saj se izraža kratko in jedrnato (prva kitica je npr. sestavljena iz štirih preprostih stavkov, ki zgoščeno predstavijo Martinov položaj), jezik se približa vsakdanjemu govoru, najdemo tudi narečne prvine (pogovor med Martinom in Vidom). Aškerčev jezik je metaforično skromen, besede torej pogosteje uporablja v osnovnem pomenu.

MEJNIK

Balada

Realistična balada

ZIMSKA ROMANCA

Ironija in sarkazem

Socialna pesem

Pesem Zimska romanca je bila prvič objavljena leta 1886 v Ljubljanskem zvo-nu, nato pa leta 1890 v zbirki Balade in romance.Zimsko romanco uvrščamo med Aškerčeve pesmi s socialno vsebino. Glavna oseba je brezposeln delavec, ki se zagovarja pred sodnikom, ker je kradel, da bi nahranil svojo družino, saj so njegove prošnje pri gosposki naletele na gluha ušesa. Svoj monolog konča s prošnjo sodniku, naj bo usmiljen in naj skupaj z njim da zapreti še njegove otroke, da bodo imeli kaj jesti in ne bodo prezebali. Naslov Zimska romanca je ironičen, saj ne gre za vedrejšo pesem v romantič-nem tonu, ampak za realistično sliko proletarske bede, ki je zaradi zimskega mraza še hujša. Ironijo lahko zaznamo tudi na začetku pesmi, ko siromak govo-ri o deklarativno priznani naravni pravici, da si človek najde partnerja in ustvari

14 1415

družino, a to pravico stvarno življenje hitro izniči. Poudarjeno ironično, že kar sarkastično pa izzveni siromakova prošnja, naj z njim zaprejo tudi otroke, saj jih le tako lahko obvaruje pred lakoto in mrazom. Ker gre za vložno pesem, je siromakova pripoved pristnejša, jezik pa v marsičem prilagojen njegovemu socialnemu položaju. Njegov monolog je (tudi) izpoved o skrajni stiski, v katero so ga pahnile nepravične družbene razmere in življenj-ske okoliščine, a bolj kot lirično je oblikovan dramatično. K dramatičnosti pri-pomore dialog z gospodo, stopnjevanje, premišljeno ponavljanje besed in be-sednih zvez, ki poudarijo socialno stisko delavčeve družine (Ej, gorka peč …/Ej,draga peč …). Pomembno slogovno sredstvo v pesmi je tudi nasprotje (npr. delavčeva ponižna prošnja in vzvišen, ignorantski odziv gospode). Aškerc je nekaj socialnih pesmi napisal že v 80. letih (Anka, Zimska romanca), saj je bil kot demokrat, ki mu je bila najvišja vrednota svoboda, socialno čuteč človek. Delavsko bedo in trpljenje je najbolj od blizu videl kot kaplan v ru-darskih Škalah pri Velenju, kamor je bil leta 1894 kazensko premeščen zaradi svobodomiselnosti, ki se je cerkvenim oblastem zdela za duhovnika povsem neprimerna. V Škalah se je še bolj približal idejam socialne demokracije. Iz tega časa sta npr. Delavčeva pesem o premogu in cikel sedmih pesmi Iz pesmarice neznanega siromaka.

Aškerčeva socialna poezija

Značilnosti sloga in zgradbe

Aškerčeve zgodovinske pripovedne pesmi

IŠKARJOT

Slogovne značilnosti

Biblijski motiv

Pesem Iškarjot je s podnaslovom Legenda izšla leta 1890 v Ljubljanskem zvonu. V njej prevladuje baladno vzdušje. Podnaslov Legenda najbrž kaže na to, da gre za precej svobodno, čeprav ne povsem izmišljeno prepesnitev biblijske zgodbe.Aškerc je napisal celo vrsto pripovednih pesmi z zgodovinsko snovjo. Veči-noma zajemajo iz slovenske zgodovine, in sicer iz vseh obdobij. Aškerčevo naj-obsežnejše delo s tako snovjo je cikel pesmi Stara pravda, ki govorijo o kmečkih uporih iz let 1515 in 1573 ter imajo jasno nacionalno in socialno idejo, znane pa so še pesmi Brodnik, Ponočna potnica, Celjska romanca, Janičar, Napoleonov večer, List iz kronike Zajčke. Napisal pa je tudi nekaj balad, romanc in zgodo-vinskih podob, ki se naslanjajo na zgodovino ali mitologijo drugih ljudstev. Ena takih pesmi je Iškarjot. V baladi Iškarjot je Aškerc prepesnil znano biblijsko zgodbo o apostolu Judi Iškarjotu, ki je judovskim velikim duhovnikom za trideset srebrnikov izdal Kristusa. Vendar pesem ne obnavlja zgodbe o izdajstvu, ampak se ukvarja z uničujočimi posledicami tega dejanja. Iškarjot brez miru bega po Jeruzalemu, saj ga preganja močan občutek krivde. Ta se stopnjuje ob srečanjih z otroki, trgovcem Levijem in čevljarjem Ahasverom (o Judu Ahasveru, večnem po-potniku, ki je bil obsojen na večno tavanje po svetu, ker je Kristusa, ko je nosil svoj križ na Golgoto, odgnal od svojega praga, je Aškerc napisal pesem Aha-sver pod križem).Občutek krivde se stopnjuje do trenutka, ko se Iškarjot sooči s Križanim, nato pa se zlomi in se obesi na bližnji cedri. Iškarjot, obremenjen s težo krivde, je tako prispodoba vsakega izdajalca, ki je izdajal iz najbolj nizkotnega vzgiba – za denar.Pesem ima petnajst štirivrstičnih kitic. V prvih osmih kiticah nastopa sam Iškarjot s svojim monologom, v preostalih sedmih pa pripoved povzame tre-

1415

tjeosebni pripovedovalec, ki opazuje Iškarjotovo smrtno agonijo. K baladni dramatičnosti pripomorejo posamezne replike dialoga ob srečanju z otroki, Levijem in Ahasverom in stopnjevanje, ki doseže vrh pod križem. Za balado je značilen tudi tragičen konec z grozljivo podobo obešenca, čigar truplo se ziblje v vetru, in mrličev, ki med gromom in bliskom vstajajo iz grobov.

Poetični realizem

AGITATOR

Zgodba

Agitator, ki ga lahko opredelimo kot kratek roman ali povest, je izhajal v Ljub-ljanskem zvonu leta 1885. Gre za nadaljevanje še precej sentimentalno obarvane povesti Ciklamen (1883).Zgodba se dogaja v trgu Borje. V čitalnici se zbere trška gospoda, da bi pra-znovala prihod novega leta. Graščak Bole pripelje s seboj hčer Milico, ki se je vrnila s šolanja v Švici. Za njeno pozornost se takoj začneta potegovati konci-pist pl. Ruda in Koren, odvetniški pripravnik pri dr. Hrastu. Med pogovorom pade tudi nekaj ostrih besed, saj kaplan Anton hvali glavarja, ki kljub obljubi na prireditev ni prišel, kot zavednega Slovenca, Koren pa trdi, da je nemški podrepnik. Napetost in rivalstvo med zavednimi Slovenci in nemškutarji se v naslednjih mesecih še bolj zaostri, saj prihajajo volitve v deželni zbor. Graščak Bole priredi predpustno zabavo, kamor prideta tudi narodno zavedna Hrast in Koren (ta sicer predvsem zaradi Milice) ter nemškutar Meden, o katerem se

JANKO KERSNIK: JARA GOSPODA AGITATOR

Janko Kersnik (1852–1897) je edini izmed vidnejših slovenskih pisateljev druge po-lovice 19. stoletja, ki ni bil kmečkega rodu, ampak je izhajal iz bogate meščansko-plemiške družine. Gimnazijo je končal v Ljubljani, pravo pa na Dunaju in v Gradcu. Po nekaj letih pripravništva je do smrti opravljal službo notarja v Lukovici, živel pa je na rojstnem gradu Brdo v bližini. Bil je prijeten, duhovit človek uglajenega vedenja, priljubljen v družbi in dejaven tudi v politiki. Dolga leta je bil deželni poslanec in lukoviški župan, pa tudi vidna osebnost liberalne politične smeri.Zaradi svojega socialnega izvora je Kersnik dobro poznal meščansko-plemiško okolje, zaradi svojega notarskega poklica pa tudi gospodarske in družbene probleme kmetov. Njegova pripovedna dela so zato stvarna in kritična podoba obeh socialnih okolij. Pod vplivom Celestinovega literarnega programa se je v nekaterih besedilih moč-no približal kritičnemu objektivnemu realizmu. Njegova najvidnejša dela iz življe-nja slovenske gospode so Ciklamen, Agitator, Rošlin in Verjanko in Jara gospoda, kmečki problematiki pa se je posvečal predvsem v slikah, ki so po njegovi smrti dobile skupni naslov Kmetske slike. Kersnik velja tudi za začetnika slovenskega feljtonizma. Feljton ali podlistek je posebna oblika časopisnega kramljanja o aktualnih poli-tičnih, socialnih in kulturnih vprašanjih. Kersnik v slovenski literarni zgodovini velja za predstavnika poetičnega realizma. Nanj je vplival nemški poetični realizem, v katerem se prikazi resničnosti prepletajo z idiličnimi elementi in moralnim vrednotenjem oseb in dogodkov.

16 1617

že ve, da namerava kandidirati. Koren se kot agitator narodnonapredne stranke ne strinja z Medenovo kandidaturo, zato kasneje, ko o tem razpravljajo v krčmi, za kandidata predlaga dr. Hrasta. Ta ga pošlje h graščaku Boletu s pismom, v katerem predlaga, da bi izbrali skupnega slovenskega kandidata, a ker Boleta ni doma, pismo izroči Milici. Ko se vrača z graščine, ga ustavi Medenova žena, Nemka Elza, in ga skuša pregovoriti, da bi agitiral za njenega moža, a Koren jo zavrne. Med pripravami na volilni shod se razvija tudi ljubezenska zgodba med Korenom in Milico. Ker je izbor kandidata v marsičem odvisen od graščaka Boleta, Medenova žena s pomočjo Ruda, ki ga je Milica zavrnila, skuje spletko. Boletu razkrije, da se Koren skrivaj srečuje z Milico, in ga prepriča, da ga hoče Koren z Miličino pomočjo pridobiti na svojo stran. Za Hrasta je zdaj stvar izgu-bljena, zato odstopi od kandidature, Meden kot edini kandidat pa zmaga. Koren nekaj dni kasneje Boletu razkrije Elzino spletko in mu prizna, da ljubi Milico. Zgodba se konča dve leti kasneje. Koren je opravil odvetniški izpit, z Milico se bosta poročila. Hrast in Bole pa sta spet zaveznika in Medenova nasprotnika.Agitator je prvo Kersnikovo realistično delo. V ospredju je stvarno prikaza-no politično dogajanje pred volitvami v malomeščanskem trgu. Na izbor te snovi je najbrž vplivala Kersnikova lastna politična kariera, saj je bil v tem času deželni poslanec. Pripoved sicer ni brez ljubezenskega zapleta, a ta je še ro-mantično predvidljiv in ostaja v ozadju. Kljub intrigam in socialnim razlikam ima namreč ljubezen med koncipientom Korenom in graščakovo hčerjo srečen konec. V primerjavi s Kersnikovim romanom Jara gospoda, ki je nastal osem let kasneje, je slika malomeščanskih povzpetnikov v Agitatorju še precej površin-ska, tudi osebe psihološko in socialno ostajajo še nedodelane.

Realistično slikanje političnega dogajanja

JARA GOSPODA

Zgodba

Jara gospoda je v dvanajstih nadaljevanjih izšla v Ljubljanskem zvonu leta 1893. Velja za najboljše Kersnikovo delo. Nekateri jo uvrščajo med romane, drugi med povesti. Besedilo ni obsežno, njegova zgradba pa je precej ohlapna, saj vsako poglavje (vseh je 13) deluje kot slika zase.Kersnik je zgodbo postavil na podeželski trg, ki močno spominja na Lukovico, Kračeva krčma pa na lukoviško gostilno, ki je bila v Kersnikovih časih zbirališ- če trške gospode. Tudi nekateri književni liki so posneti po resničnih osebah. V osebi notarja Valentina naj bi Kersnik upodobil samega sebe, kot modele pa je uporabil tudi druge člane lukoviške »boljše« družbe, zato je Jara gospoda zbudila precej hude krvi med tistimi, ki so se prepoznali v kateri od književnih oseb.V Kračevi krčmi v Grobljah je zbrana trška gospoda. Preseneti jih novica, da prihaja v trg nov sodnik, Andrej Vrbanoj. Adjunkt Pavel in notar Valentin Vrbanoja poznata še iz študentskih dni. Spomnita se zgodbe izpred petnajstih let, ko sta bila Andrej in Pavel oba zaljubljena v Orlovo Julko, hčer graščaka z Veselke, ki je kasneje postala učiteljica. Ljubosumni Vrbanoj je tedaj celo napa-del Pavla, vendar Julka ni uslišala nobenega od njiju.Vrbanoja v Grobljah vsi prijazno sprejmejo, nastani pa se kar v Kračevi krčmi, v kateri streže preprosta, a privlačna natakarica Ančka, Kračeva sorodnica in rejenka. Gospodi je dekle v zabavo, tudi Pavlu je všeč, vendar mu ne pride niti na misel, da bi se z njo oženil, saj je le neuka, neizobražena točajka. Zato so

1617

vsi toliko bolj presenečeni, ko se Vrbanoj z njo že čez pol leta poroči. Ančka tako postane trška gospa, vendar se v »boljši« družbi ne znajde najbolje in je vse bolj osamljena, saj se mož bolj malo ukvarja z njo. V grobeljskem družabnem življenju sodeluje tudi Orlova Julka, ki je v bližnjem kraju dobila službo kot učiteljica. Zgodba doseže preobrat v devetem poglavju. V Grobljah praznujejo stoletnico župnije in zvečer priredijo veliko kresovanje. Ančka, ki ji ne ostane skrito, da se mož ves čas suče okoli Julke, se ne upira več Pavlovemu zapeljeva-nju. Z njim kmalu začne varati moža. V svoji osamljenosti verjame njegovim ljubezenskim izjavam, čeprav se hoče Pavel z njo le pozabavati, obenem pa se maščevati njenemu možu za neporavnane račune iz preteklosti. Andrej za ženi-no nezvestobo izve zadnji, iz anonimnega pisma, ki mu ga pošlje nekaj trških dam. Prizadeta je njegova čast, zato zapusti Groblje in ženo prepusti Pavlu. Ančko pa tudi Pavel zavrže, saj sedaj zanj ni več zanimiva.Zadnje, trinajsto, poglavje je epilog. Deset let kasneje Ančko v nekem štajer-skem trgu zaradi beračenja privedejo pred sodnika; v njem prepozna Pavla. Tudi Pavel v bolni in izčrpani ženski prepozna svojo nekdanjo ljubico. Po pred-pisih jo zaradi beračenja obsodi na tri dni zapora, vendar Ančka po dveh dneh umre. Za pogrebom gre samo Pavel.Socialno podobo podeželskega trga sestavljajo različne osebe: višji in nižji urad- niki, podjetniki, duhovnik, učitelj, zdravnik, seveda pa tudi trške dame. Glavne književne osebe pa so tri: adjunkt Pavel, sodnik Vrbanoj in Ančka.Pavel je tipičen trški uradnik, ki se še ni povzpel do vrha uradniške hierarhične lestvice (adjunkt pomeni sodni pomočnik). Sodnik Vrbanoj, nekdanji sošolec, je zdaj njegov nadrejeni. Dogajanje v romanu sprožijo glavne Pavlove značajske poteze: sebičnost, nevoščljivost in maščevalnost. Pavel je preračunljiv karierist, nestanoviten zapeljivec, ki globokih in trajnih čustev ni sposoben. Andreja Vrbanoja najprej spoznamo po besedah drugih oseb: izhaja iz kmečke-ga okolja, star je 34 let, čeden in pameten, vendar nekoliko neroden v odnosu do žensk. Nazorsko je liberalec in vnet narodnjak. V zgodbi kmalu spoznamo, da se ima za boljšega od drugih, a je v resnici samoljuben, ozkosrčen in duhovno plitev človek, pravo utelešenje trške povprečnosti. Njegove odločitve so pogosto hitre in nepremišljene, kar nam dokazujeta tako njegova hitra poroka kot ločitev.Ančko nam pripovedovalec že na začetku opiše kot spogledljivo osemnajstletno lepotico, ki v grobeljski krčmi dela kot točajka. Pripada nižjemu socialnemu okolju, vendar bi se rada povzpela v družbi, kar se ji s poroko tudi posreči. Bralec jo torej spozna kot preračunljivo povzpetnico, saj je očitno, da se je z Vrbanojem poročila predvsem zaradi želje, da bi postala gospa, ne iz ljubezni. Vendar pa je njena odločitev precej lahkomiselna. Kmalu se zave, da vase zaverovana družba trških dam neizobražene točajke ne bo nikoli sprejela kot sebi enake, čeprav je s poroko postala prva dama v kraju. V ljubezensko razmerje s Pavlom jo pahne predvsem občutek odrinjenosti in osamljenosti, pa tudi naivnost, saj verjame, da jo Pavel sprejema táko, kot je. Čeprav je zaradi nespoštovanja socialnih in moralnih norm hudo kaznovana, obdrži več človeškega ponosa in upornosti kot predstavniki t. i. boljše družbe. V epilogu namreč izvemo, da je Ančka kljub bedi ohranila nekdanji žar v svojih očeh; govori odkrito, na njej ni ničesar pod-lega, ampak stoji pred sodnikom Pavlom trmoglavo in uporno zravnana.

Književne osebe

18 1819

V pripovedi je očitna kritika trškega malomeščanstva in njegove morale. Grobeljski gospodje ure in ure prebijejo v krčmi v praznih pogovorih, s kateri-mi preganjajo dolgčas. Zavistni so, sebični, duhovno plitvi in površni v medčlo-veških odnosih. O idealih, ki so jih morda gojili v mladih letih, ni več sledu – potonili so v sivem povprečju. Izraz »jara gospoda« je v Kersnikovi pripovedi rabljen slabšalno; gre za gospodo, ki se je pred kratkim socialno dvignila in s tem prevzela tudi zahtevnejše navade in obnašanje, ki pa jih še ne obvla-da, saj za to nima ustrezne moralne in duhovne podlage.V posebno luč pa idejo Jare gospode postavi epilog, s katerim se v zgodbi vsaj de-loma vzpostavi moralni red. Ančka je za svoje prestopke najhuje kaznovana, saj izčrpana od bolezni in zlomljena umre že pri tridesetih letih. Zapeljivcu Pavlu se končno začne oglašati vest; z vso močjo pritisne nanj občutek krivde. Edino An-drej Vrbanoj, ki prav tako kot Ančka in Pavel ni brez krivde, se očitno izmakne pravični kazni; o njem izvemo le to, da je zapustil Groblje in postal sodni svetnik pri majhnem okrožnem sodišču. Jara gospoda torej ni le kritična podoba stvarnosti, saj ima epilog predvsem moralnovzgojni učinek, to pa jo uvršča med tipična dela poetičnega realizma.

KNJIŽEVNOST SLOVENSKE MODERNE

V tematskem sklopu KNJIŽEVNOST SLOVENSKE MODERNE za maturo 2013 ni Can-karjevih pripovedi Na klancu, Hiša Marije Pomočnice ali Martin Kačur (str. 136–140), je pa zato cela vrsta drugih Cankarjevih besedil. V sklop sta uvrščeni črtica (Skodelica kave, Gospod sto-tnik, Kostanj posebne sorte ali Sova) kot dopolnilo poglavja PRIPOVEDNIŠTVO in drama (Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski ali Hlapci) kot dopolnilo poglavja DRAMATIKA.

IZBRANA BESEDILA:Dragotin Kette: Na trgu ali Na molu San Carlo ali PijanecJosip Murn: Pesem o ajdi ali Ko dobrave se mrače ali Sneg ali Nebo, nebo ali VlahiIvan Cankar: Na klancu ali Hiša Marije Pomočnice ali Martin KačurNOVO Ivan Cankar: Skodelica kave ali Gospod stotnik ali Kostanj posebne sorte

ali SovaNOVO Ivan Cankar: Za narodov blagor ali Kralj na Betajnovi ali Pohujšanje

v dolini šentflorjanski ali HlapciAlojz Gradnik: Pisma (1., 5., 7. pesem)

Ideja

1819

Črtica Skodelica kave, eno najbolj znanih Cankarjevih besedil, je prvič iz-šla leta 1910 v Ljubljanskem zvonu, nato pa v zbirki črtic Moja njiva (1935), uvrščena v cikel Ob svetem grobu. V ta cikel so uvrščene avtobiografske črtice, v katerih pisatelj kot prvoosebni pripovedovalec ob spominu na mrtvo mater občuti krivdo, ker je s svojim brezvestnim vedenjem izdal njeno brezmejno ljubezen in požrtvovalnost. Črtica Skodelica kave je zgrajena iz dveh delov. Prvi je razmišljanje o grehu in krivdi. Najhujši grehi niso tisti, ki jih navajata kazenski zakonik ali katekizem, ampak tisti, ki kot črn madež obležijo na srcu in jih ni mogoče izbrisati. To razmišljanje v drugem delu črtice pripovedovalec dopolni z zgodbo o tem, kako je ogoljufal materino ljubezen. Ko je nekaj tednov preživel doma, je potrt in zlovoljen na podstrešju poskušal pisati ljubezensko zgodbo. Tudi spal je na pod-strešju, saj ni prenesel pogleda na mater, ki je ponoči ihte sedela pri mizi. Iz vseh kotov njihovega stanovanja je prežala revščina. Nekega dne si je nenadoma zaželel črne kave, čeprav je vedel, da še kruha ni pri hiši. Mati je molčala, a čez nekaj časa je na stopnicah zaslišal njene korake. V rokah je držala skodelico kave in se smehljala. On pa se je ozrl in jo zavrnil (»Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!«). Takoj mu je bilo žal osornih besed, stopil je proti njej in sprejel kavo, a bilo je prepozno, v materinih očeh je luč ugasnila. Materi se ni nikoli opravi-čil, saj nobena beseda ne bi ničesar spremenila. Čeprav je od dogodka minilo petnajst let, pa ga je ob spominu nanj tako zaskelelo v srcu, da bi vzkliknil od bolečine. Srce je namreč pravičen sodnik, ki ne pozna malenkosti.Tako kot v drugih delih (predvsem črticah) iz poznega obdobja se tudi v Sko-delici kave družbena kritičnost umakne motivom greha, krivde in očiščenja. Zunanje dogajanje pripovedovalec v teh črticah po navadi uporabi za pretanjen pogled v lastno duševnost. Črtice, ki so že po Cankarjevi smrti izšle v zbirkah Moje življenje in Moja njiva, nimajo simbolističnih prvin, ki so značilne za zbirko Podobe iz sanj.

IVAN CANKAR: SKODELICA KAVE SOVA GOSPOD STOTNIK KOSTANJ POSEBNE SORTE

SKODELICA KAVE

SOVA

Povzetek in zgradba

Črtica Sova je najprej izšla v Slovenskem narodu leta 1912, nato pa v zbirki črtic Moja njiva (1935), uvrščena v cikel Iz tujega življenja. V tem ciklu so zbrane Cankarjeve črtice z živalskimi motivi, vse pa so nastale v času, ko je Cankar po vrnitvi z Dunaja (do 1917) bival v mansardni sobi gostilne na Rožniku, kjer je lahko od blizu opazoval življenje živali. Prej je Cankar živalske motive upodab- ljal redko (npr. v Hiši Marije Pomočnice). Nekega sobotnega popoldneva sta mežnar in ministrant prinesla sovo. Vtaknili so jo v veliko kletko, da bi jo udomačili. Bila je lepa žival, a njen pogled je bil poln besnega sovraštva. Prvo noč so pripovedovalca prebudili strašni, obupani kriki sovirja, ki je butal ob lino kamre, kjer je bila kletka s sovo. Sova je besno, grozeče odgovarjala, kletka je kolebala in se z ropotom prevrnila. Naslednjo

Motivi greha, krivde, očiščenja

Povzetek

20 2021

noč so kletko premestili na drugo stran hiše, da bi skozi odprto okno privabili še sovirja. Vso noč do jutra se je razlegal bolesten, neusmiljen vik. Tretjo noč so kletko s sovo postavili na dvorišče pred hlev. Spet se je vso noč razlegalo kot bolesten jok in krohot. Zjutraj je bila sova mrtva, ob njej pa je ležala podgana, njena glava je bila odščipnjena kakor s kleščami. Naslednje noči se je opolnoči oglasil zategnjen vik, poln sovraštva in očitanja. Človek je posegel v neznano življenje in postal ubijalec.Čeprav se zgodba o sovi dogaja spomladi, v prelepih spomladanskih nočeh, ko človek lahko sliši prebujajoče se življenje, je vzdušje, ki ga naslika prvoosebni pripovedovalec, temačno, zlovešče, prepojeno s slutnjami smrti. Pripovedova-lec čuti ob sebi nagonsko, tuje življenje, ki ga ne more do konca doumeti. Ob tem ga navdaja tesnoba. Čeprav človek ne razume tega tujega življenja, pa vanj posega in ga uničuje. A v Sovi in drugih črticah z živalskimi motivi ne gre le za tragično usodo živali, ki si s človekom delijo svet, saj je živalsko življenje prispodoba človeškega. Tako kot je človek brezbrižen, krut in hudoben do živali, tak je tudi do ljudi.

Gospod stotnik je ena izmed črtic iz zbirke Podobe iz sanj, ki je bila objavlje-na leta 1917, vendar je večina črtic že prej izšla v časopisih in revijah, največ v Domu in svetu. Zbirka vsebuje 29 črtic, uvod brez naslova in epilog z naslo-vom Konec. Podobe iz sanj so nastajale med prvo svetovno vojno. Vojne strahote so močno prizadele tudi Slovence, ki so se kot državljani Avstro-Ogrske morali boriti v cesarski vojski in mnogi so za tuje interese tudi izgubili življenje. Vendar Can-kar svojih protivojnih idej zaradi cenzure ni mogel izraziti naravnost, ampak jih je prikril s simboli, ki so »senca prave resnice«. Pri prikazovanju grozljivih podob vojne in smrti se je Cankar približal tudi ekspresionizmu, ki se je tedaj kot nova književna smer rojeval predvsem v Nemčiji.Črtice v Podobah iz sanj torej povezujejo doživljanje vojne in smrti, izražanje s simboli in podobe ter vizije iz sanj. V marsičem pa se tudi razlikujejo. Glede na prisotnost epskega, torej zgodbe, jih lahko razdelimo na dve skupini. V prvi skupini so predvsem črtice, v katerih je zgodba še zelo razvidna (npr. Gospod stotnik). V drugo skupino pa spadajo deepizirane črtice, v katerih je zgodbe malo, več je pravljičnih sanjskih podob in meditacije. V to drugo skupino šte-jemo tudi črtico Kostanj posebne sorte.Prvoosebni pripovedovalec skozi še nikoli umito okno kakor skozi pajčolan opazuje prizor na blatnem dvorišču. A razločil je vse in slišal vsako besedo. Na dvorišču so v dolgi ravni vrsti stali vojaki, pripravljeni, da se podajo na bojišče. Vsi so bili mladi, lepi in postavni. Pred četo je hodil stotnik sila visokega in koščenega telesa, ogrnjen v črn plašč. Stopal je od vojaka do vojaka, se pri ne-katerih ustavil, jih kaj povprašal, potem pa se najlepših in najmočnejših, takih, ki so bili najbolj polni življenjske moči, dotaknil z okovano palico. Ko je prišel do konca vrste, se je obrnil. Tedaj je pripovedovalec z grozo spoznal, da je go-spod stotnik sama Smrt – okostnjak, ogrnjen v črn plašč. Četa se je obrnila in se napotila v meglo. Pred njo je jezdil gospod stotnik.

Ideja

GOSPOD STOTNIK

Podobe iz sanj

Povzetek

2021

Najpomembnejša slogovna prvina v črtici Gospod stotnik je alegorija. Stotni-ka pripovedovalec ob koncu črtice nedvoumno razkrije kot Smrt. Alegorija je predstavljanje nečesa abstraktnega, pojmovnega s konkretno podobo. Od večpomenskega, nedorečenega simbola se razlikuje prav po svoji jasnosti in nedvoumnosti. Stotnik kot personificirana smrt s svojo okovano palico zaznamuje mlado, cvetoče življenje s smrtjo in ga uniči. Smrt tisočerih mladih ljudi, ki se ne bojujejo za svoj narod, ampak za tuje interese, usodno prizadene tudi narod. Mladenič, ubit na enem od bojišč prve svetovne vojne, je kot veja na drevesu – če jo odžagamo, je ranjeno drevo samo.

Alegorija

Ideja

Kostanj posebne sorte je črtica iz zbirke Podobe iz sanj (glej pri črtici Gospod stotnik).Črtica se začne s subjektivno obarvanim opisom kostanja. Pripovedovalec nam osrednji in naslovni lik predstavi v prvih štirih odstavkih, kar sestavlja slabo polovico črtice. Pri tem uporabi nekaj značilnih novoromantičnih slogovnih sredstev.Kostanj kot osrednji lik črtice je poosebljen ali personificiran (npr. zadremlje, zasope, nasmehne se …), obenem pa je to pravljični motiv, saj gre za drevo, ki je »čudo svojega plemena« in vsakomur, ki sede pod njegovo krošnjo, čudežno omili njegove težave in stiske. Čudežni kostanj ima v črtici simbolno vrednost, saj je »vsak edini list znamenje moči, dobrote in vere, od vsakega edinega je v svetlih kapljah rosila ljubezen«.Drugi del črtice je pravljična sanjska podoba o iskanju zaklada. Napovedujejo ga sanje o zlatih hroščih, ki jih sanja enooka Marjeta. V nasprotju s podobo kostanja in zlatih hroščev je lik enooke Marjete zaradi svoje popačenosti grote-sken. V modernejših književnih smereh so ustvarjalci s pomočjo groteske po-gosto prikazovali stvarni svet. Nasprotje torej tvorita čudežni kostanj in enooka Marjeta, pa tudi zaklad, ki ga pod kostanjem pričakuje Marjeta, in množično grobišče, ki ga tam dejansko najde. Grozljiva podoba »pokopališča, da ga na svetu še ni bilo«, že kaže značilnosti ekspresionističnega sloga.Za razumevanje sporočila sta pomembna zadnja dva odstavka, vsakega sestavlja ena poved. Prvo izreče človek iz množice, ki pride gledat odkopane lobanje in kosti. Neuničljiva, že kar čudežna življenjska moč torej raste iz mnogih smrti. Morda si lahko čudežni kostanj razlagamo kot slovenski narod, ki svojo neuničljivo moč črpa iz preteklih rodov, iz smrti. Zadnja poved je komentar pripovedovalca. Vojna v tej črtici izrecno ni omenjena, ta poved pa napoveduje še več smrti, kar za vojni čas ni nič neobičajnega. Končno sporoči-lo črtice bi torej lahko zapisali tudi takole: Prva svetovna vojna bo Slovence hudo prizadela, saj bo povzročila še mnogo nesmiselnih smrti, vendar to kljub vsemu ne bo ogrozilo obstoja slovenskega naroda, saj ta črpa življenj-sko moč prav iz smrti.

KOSTANJ POSEBNE SORTE

Personifikacija

Simbol

Sporočilo

22 2223

ČRTICA je zelo kratka prozna zvrst, ki jo običajno uvrščamo v pripovedništvo, vendar največkrat opiše le majhen izsek iz življenja, včasih celo samo razpo-loženje ali meditacijo, zato se močno približuje liriki. Postopek »izgubljanja« zgodbe, značilen za črtico, se imenuje deepizacija.

IVAN CANKAR: ZA NARODOV BLAGOR KRALJ NA BETAJNOVI POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI HLAPCI

Cankar je med letoma 1897 in 1912 napisal sedem dram: Romantične duše, Jakob Ruda, Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapci in Lepa Vida. Prvi dve sta še precej začetniški. Sledijo štiri njegove najpo-membnejše drame, še precej realistične, ki se zgledujejo pri Ibsenu. Označimo jih lahko kot družbenokritične satire, saj se ukvarjajo z aktualnimi problemi sodobnega časa. Zadnja Cankarjeva drama Lepa Vida je izrazito simbolistična.Do konca 19. stoletja je bila izvirna slovenska dramatika slabo razvita. Šele v obdobju moderne dobimo pomembnejše gledališke igre, in to predvsem izpod peresa Ivana Cankarja, ki še danes velja za enega najboljših slovenskih dramatikov. To dokazujejo vedno nove uprizoritve njegovih dram. Cankar je sicer v njih obravnaval bistvene so-cialne, politične in moralne probleme svojega časa, vendar je teme in ideje znal tako posplošiti, da so njegove drame aktualne tudi še danes, več kot stoletje po nastanku.

Cankarjeva dramatika

ZA NARODOV BLAGOR

Zgodba

Drama Za narodov blagor je nastala že leta 1900, v knjižni obliki je izšla leta 1901. Z uprizoritvijo je bilo več težav. V javnosti so krožile govorice, da je Can-kar v dramskih osebah upodobil nekatere veljake slovenske liberalne stranke, zato politični vrhovi in vodstvo gledališča uprizoritvi niso bili naklonjeni. Tako je bila drama prvič uprizorjena šele leta 1905, pa ne v Ljubljani, ampak v Pragi. Prva ljubljanska uprizoritev je bila šele konec leta 1906.Za narodov blagor je komedija v štirih dejanjih. Začne se s praznovanjem šest-desetletnice dr. Antona Grozda, liberalnega političnega veljaka, deželnega poslanca in občinskega svetnika. Zbere se vsa »boljša družba«: občinski svet-niki, literat Siratka, novinar Ščuka ... Govor v čast dr. Grozdu je poln napih-njene svečanosti in praznih fraz. Pridejo še drugi gostje, med njimi Grozdov politični tekmec dr. Pavel Gruden, njegova lepa žena Helena in plemeniti Gornik, bogat in vpliven človek, ki ga tako Grozd kot Gruden želita pridobiti na svojo stran. Pri tem ne izbirata sredstev; Grozd ga skuša omrežiti s svojo nečakinjo Matildo, čeprav je ta že zaročena z juristom Kadivcem, Gruden pa v boj pošlje kar svojo zapeljivo ženo. Politična nasprotnika spletkarita drug proti drugemu na enak način, celo z istimi besedami. Ob koncu prvega dejanja pride do popolnega razdora. Drugo dejanje je polno spletkarjenja med taboroma. Grudnovka, ki je ves čas v ospredju, najprej hoče pridobiti novinarja Ščuko, da bi pomagal s članki

2223

v časopisu uničiti nasprotni tabor, toda Ščuka noče sodelovati. Vrh njeno početje doseže ob koncu dejanja, ko odkrito zapeljuje Gornika, vendar jo pri tem ovira njen mož, ki postane ljubosumen in začne pozabljati na politično računico.Tretje dejanje se dogaja pri Gorniku, ki ga vsi živahno obiskujejo, naivni, nerod- ni in zmedeni Gornik pa ne ve, zakaj. Vsega mu je dovolj in sklene odpotovati. Vrh komedije je zadnji, osemnajsti prizor tretjega dejanja. Grozd zahteva od Ščuke, naj mu zaveže čevelj – s tem bo dokazal svojo podrejenost. Vendar Ščuka Grozdu zaveže čevelj na napačni nogi, s čimer izrazi svoj upor in prepričanje o nujnosti družbenih sprememb. V četrtem dejanju se Ščuka kot oseba na odru ne pojavi več, vendar se dogajanje razplete predvsem z njegovo pomočjo. Or-ganizira namreč delavske demonstracije, Grozd in Gruden se prestrašita jezne množice, ki ji je Ščuka odprl oči, skleneta premirje, da bi se lahko z združenimi močmi postavila po robu skupnemu sovražniku. Podnaslov Cankarjeve satire je Komedija v štirih dejanjih. V njej najdemo prvi-ne značajske, besedne in situacijske komike.Značajska komika je usmerjena v smešenje določenih značajskih lastnosti, predvsem koristoljubja in hinavščine oblastnikov ter potuhnjenosti, priliznje-nosti in klečeplazništva njihovih prisklednikov.Besedna komika je očitna že v naslovu, saj imajo osebe polna usta rodoljubnih fraz, predvsem pa izrecno poudarjajo, kako se ves čas trudijo za narodov bla-gor, v resnici pa imajo pred očmi le osebne koristi. Tudi sprememba v načinu govora, kot jo prikazuje prvi odlomek, deluje komično. Nekatere osebe imajo smešna imena (npr. literat Siratka, poet Stebelce).Situacijsko komiko opazimo v spletkarjenju oseb, ljubezenskih zapletih ... Povezana je predvsem s plemenitim Gornikom, ki ga imajo vsi za nekaj, kar v resnici ni (kar je podoben motiv kot v Gogoljevi komediji Revizor). Vsi se zelo trudijo za njegovo naklonjenost, njemu pa dolgo sploh ni jasno, kaj od njega želijo, kar je vir komičnih situacij.V komediji Za narodov blagor je satirična ost usmerjena proti političnim velja-kom, ki jim v boju za oblast nobena spletka ni preveč umazana in nobena fraza preveč napihnjena. Cankarju ni šlo za to, da bi osmešil katerega od politikov svojega časa, kot so mu očitali, ampak je hotel prikazati tipe oseb in načine ravnanja, kakršne lahko srečamo v vsakem času.

Satirična komedija

Zgodba

KRALJ NA BETAJNOVIDrama Kralj na Betajnovi je bila objavljena leta 1902, uprizorjena pa leta

1904.Dogajanje je postavljeno na slovensko podeželje, ki se je konec 19. stoletja močno razslojilo na peščico bogatih gruntarjev in podjetnikov ter množico za-dolženih kmetov in brezposelnih obrtnikov. Naslovna oseba je Jožef Kantor, posestnik, gostilničar in lastnik opekarne na Betajnovi. Obogatel je z umaza-nimi dejanji, govorilo se je celo, da je umoril svojega bratranca in se polastil njegovega premoženja, njegovo hčer Nino pa namerava poslati v samostan. Ne mara, da govori z ljudmi, saj se spominja, kako je pred štirimi leti slišala očetov krik. Zaradi njegovega bogastva in vpliva se Kantorja vsi bojijo, tudi družina ves čas živi v strahu pred njegovim nasiljem. Kantor pa hoče še več, zato se je

24 2425

odločil, da bo kandidiral za poslanca. Pri tem računa na župnika, za pomoč pa se mu bo oddolžil z novim župniščem. Prvi, ki se Kantorju postavi po robu, je Maks Krnec, študent, ki se je po daljši odsotnosti vrnil na Betajnovo. S Kan-torjevo hčerjo Francko sta bila pred njegovim odhodom zaljubljena, nato pa se je Francka na očetovo zahtevo zaročila z Bernotom, posestnikom iz okolice. Maks hoče Kantorju zastaviti pot in se mu maščevati, ker je uničil njegovega očeta. V mišnici, prizoru razkritja, s sugestijo doseže, da se Kantor izda kot mo-rilec Nininega očeta. Maks mu zagrozi, da bo razkril njegova dejanja. Kantor ne mara, da bi se pred volitvami o njem razširile neprijetne govorice. Ko Maks odide, mu sledi in ga ubije z Bernotovo puško. Družina se zgrožena umika morilcu. Kantor v trenutku slabosti prizna zločin, a niti sodnik niti njegov pomočnik mu ne verjameta. Prepričana sta, da je Bernot ubil Maksa zaradi lju-bosumja. Kantorjev predvolilni zbor se konča s Kantorjevim zmagoslavjem. Vsi vedo, da je brezobziren in nasilen, zato molčijo. Njegova pot navzgor je odprta. Drama ima tri dejanja. Med vsemi Cankarjevimi dramami ima najbolj napeto dramsko dogajanje. Tako v zgradbi kot v vsebinski zasnovi je drama blizu Ibse-novi dramatiki, predvsem Stebrom družbe. Vrh doseže v drugem dejanju, ko se v besednem dvoboju spopadeta Kantor in Maks Krnec (antagonist in protago-nist). Kantor tedaj spozna, da je Maks ovira, ki jo mora odstraniti. Kantor je naslovna dramska oseba. Kot brezobziren povzpetnik, ki je na poti do cilja pripravljen iti prek trupel, je nosilec ničejanske volje do moči, kar ga postavlja nad običajna moralna načela in očitke vesti. Čeprav iz dramskega konflikta izide kot zmagovalec, je negativen lik. Pozitivni dramski lik je Maks Krnec, zagovornik pozitivnih moralnih vrednot, kot so poštenje, resnica, so-čutje, ponos, svoboda, nepodkupljivost. V Kantorju hoče zbuditi vest, vendar tudi sam postane njegova žrtev. Drama je torej predvsem prikaz dveh različnih moralnih principov, katerih nosilca sta Kantor in Maks, pa tudi satira na družbene institucije, ki zara-di podkupljivosti, nesposobnosti in zaslepljenosti dopuščajo moralno sporno ravnanje. Kantor lahko vlada (je »kralj« na Betajnovi), ker si ljudje (veliko jih je ekonomsko odvisnih od njega) iz strahu ali iz brezbrižnosti zatiskajo oči, pa tudi zato, ker mu to omogočata cerkev in sodstvo.

Zgradba

Zgodba

Ideja

Dramski konflikt

POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI

Farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski je bila objavljena leta 1907 in takoj nato tudi uprizorjena. Nekatere motive je Cankar že prej uporabil v Zgodbah iz doline šentflorjanske.V županovi krčmi se zberejo rodoljubi iz doline šentflorjanske (župan, žu-panja, notar, dacar, ekspeditorica, štacunar, cerkovnik), ki daleč naokoli slovijo po svojih čednostih. Zaskrbljeni so, ker je v dolino prišel umetnik in razbojnik Peter z lepo spremljevalko Jacinto in se naselil v zapuščeni kolibi. Učitelja Šviligoja so poslali, da si pohujšanje ogleda na lastne oči, zdaj pa ga čakajo, da jim bo poročal, kaj je videl. Da bi se uprli nečistosti, ustanovijo »družbo različ-nih čednosti«. Učitelj Šviligoj se vrne v spremstvu Konkordata, ki je prišel iz Francije zato, da bi spoznal po čednosti sloveče Šentflorjance. V resnici je sam zlodej, ki se nadeja, da bo v dolini šentflorjanski pridobil veliko duš za pekel.

2425

Ker je Šviligoj preveč sramežljiv, Konkordat pove zbranim, kako je Peter sedel na blazini in stiskal k sebi precej razgaljeno lepotico Jacinto. Rodoljubi se drug za drugim izmuznejo, saj bi vsak rad na lastne oči videl pohujšanje. Izkaže pa se, da Šentflorjanci nikakor niso tako čednostni, kot se kažejo navzven. Peter (ki je v resnici razbojnik Krištof Kobar) je prišel, da bi jih izsiljeval. Trdi, da je novorojenček, ki je bil pred dvajsetimi leti najden v dolini šentflorjanski, in vsakega od njih razglasi za svojega očeta/mater. Vsi so ga pripravljeni boga-to nagraditi za molk, obenem pa se ves čas motajo okoli njegove kolibe in si poželjivo ogledujejo Jacinto. Peter od vsakega zahteva, naj v znak podložnosti Jacinti poljubi nogo, kar Šentflorjanci prav radi storijo, od župana pa zahteva še zapuščen grad v bližnjem gozdiču. Medtem pride v dolino popotnik Peter, ki je pravi najdenček iz doline šentflorjanske, pojavi se žandar in povprašuje po Kri-štofu Kobarju. Peter in Jacinta na svojem gradu priredita svatbo. Zlodej čaka na goste; zelo je razočaran, ker v dolini šentflorjanski ni nikogar, ki bi ga lahko pohujšal. Povabljeni rodoljubi jedo in pijejo, zlodej igra na gosli, Jacinta pa jim zapleše. Popotnik lažnemu Petru naznani, da na grad prihaja žandar, zato Peter in Jacinta pobegneta z vozom. Zbeži tudi popotnik Peter. Šentflorjanci zdaj izvedo, kdo je bil Peter. Kljub vsemu, kar se je zgodilo, so prepričani, da so tako čednostni, kot so bili prej. Navdušeni zapojejo pesem svetemu Alojziju.Pohujšanje, farsa ali burka v treh dejanjih, je manj realistična kot doteda-nje Cankarjeve drame. Od realistične dramatike se razlikuje predvsem po fantastičnih in grotesknih prvinah ter številnih simbolih. Poetični prvi pri-zor drugega dejanja, dialog med Petrom in Jacinto, je celo napisan v verzih. V drami najdemo različne vplive, od ljudske burke do Gogoljevega Revizorja (prišlek, ki ni to, za kar se izdaja, in na koncu pobegne) in Wildove Salome (Jacintin ples). Dolina šentflorjanska s svojimi prebivalci je prispodoba Slovenije in njene malomeščanske ozkosti, dvoličnosti in provincialnosti. Šentflorjance, ki ve-činoma niti nimajo imen, ampak so označeni s svojim družbenim položajem, določa predvsem njihova dvojna morala, saj se navzven kažejo kot čednostni in pokončni rodoljubi, v resnici pa so malenkostni, hlapčevski in polni pregreh. Druga pomembna tema, s katero Cankar poveže satirično podobo slovenske-ga malomeščanstva, je položaj in vloga umetnika v družbi. Malomeščanska družba umetnost zavrača kot tujo in pohujšljivo. Peter je umetnik in razbojnik, oboje ga po merilih Šentflorjancev določa kot človeka z družbenega roba. Zanje je pohujšljivec, za katerega ni prostora v spodobni družbi, a zaradi njihovega hlapčevstva in hinavščine jih z lahkoto izsiljuje in si jih podredi. Umetnost je za Šentflorjance »zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog«. A ko pride med Šentflorjance v podobi prelepe Jacinte, ki je niti zlodej ne more pohujšati, jih neustavljivo privlači. Pohujšljiva ni umetnost, ampak tisti, ki jo v imenu nemo-rale obsojajo in preganjajo.

Zgradba in slog

Motivi, simboli, ideje

26 2627

FARSA ali BURKA je bila v srednjem veku groba komična igra, ki je največ-krat temeljila na situacijski, telesni in preprosti besedni komiki. Razvila se je predvsem v Franciji (Burka o jezičnem dohtarju, 15. stol.). Njen namen je bil predvsem zabavati občinstvo. Vplivala je na renesančno commedio dell´arte in v 17. stoletju na Molièra. Najbolj znana slovenska farsa je Pohujšanje v dolini šentflorjanski Ivana Cankarja, a to ni več preprosta ljudska burka, saj je preple-tena z grotesknimi, poetičnimi in simbolističnimi prvinami.

Cankar je Hlapce napisal jeseni leta 1909 v Sarajevu, ko je dva meseca bival pri bratu Karlu, ki je bil tam duhovnik. Iz Sarajeva se ni več vrnil na Dunaj, ampak se je preselil v Ljubljano.Stvarno ozadje drame je čas po volitvah leta 1907, na katerih je Cankar tudi sam sodeloval. Zmagala je klerikalna stranka (Slovenska ljudska stranka) in leta 1908 so se začeli napadi na liberalno misleče izobražence, predvsem na učitelje. Posledica takega vzdušja je bilo množično vključevanje učiteljev, ki so se prej razglašali za napredne, v Slovensko ljudsko stranko, saj so kot člani te stranke imeli različne privilegije, tudi višje plače in druge materialne ugodnosti. Svoje početje so opravičevali s tem, da se pač morajo prilagoditi družbenim razme-ram.V knjižni obliki je drama izšla leta 1910 in bila predvsem iz učiteljskih vrst deležna ostrih kritik, saj so jo razumeli kot napad nase. Do uprizoritve zaradi prepovedi vladne cenzure v času Cankarjevega življenja ni prišlo. Hlapce so prvič uprizorili v Trstu leta 1919, še istega leta pa tudi v Zagrebu in Ljubljani.Prvo dejanje se dogaja na gostilniškem vrtu pred županovo hišo, kamor drug za drugim prihajajo učitelji, nadučitelj, župan in zdravnik. Pogovarjajo se o volitvah in modrujejo o narodu. Večina navdušeno pričakuje zmago liberalne stranke. Učitelj Jerman pa je kritičen do politične stvarnosti. Zaveda se, da je vseeno, kdo zmaga, saj gre tako klerikalcem kot liberalcem le za oblast, ne za interese naroda. (»Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!«) Najbolj navdušen med vsemi je učitelj Komar, ki je že tri dni pijan in kar divja zaradi velike zmage liberalcev, ki je po njegovem prepričanju že dobljena. Učitelja Hvastjo, ki je tudi v časih, ko je vladala liberalna stranka, ostal zvest svojemu katoliškemu prepričanju, grobo žali z mežnarjem in mevžo. Nato pri-de poštar s presenetljivo novico – zmagali so klerikalci. Drugo dejanje poteka v šoli. Prej svobodomiselni učitelji so se čez noč prilago-dili novim razmeram in svoje ravnanje opravičevali z »narodovo voljo«. Najbolj opazna je preobrazba pri Komarju, ki v knjižnici vneto išče »pohujšljive« knji-ge. Hvastja od njega zahteva, da kleče prosi odpuščanja za izrečene žalitve. To Komar tudi stori in se s tem globoko poniža. Župnik, predstavnik nove oblasti, da učiteljem jasno vedeti, da od njih pričakuje pokorščino. Jerman je edini, ki ne klečeplazi pred njim, in edino njemu župnik spoštljivo seže v roko, vendar pričakuje, da bo ubogal ukaze, čemur se Jerman upre. Tretje dejanje se dogaja pri Jermanu doma. Jerman in kovač Kalander se pogo-varjata o napovedanem zborovanju, na katerem naj bi ustanovili izobraževalno

HLAPCI

Zgodba

2627

društvo. Čeprav ju somišljeniki zapuščajo, Jerman vztraja, da zborovanje mora biti, saj hoče vsem dokazati, da se ni uklonil. Nato Jermana obišče župnik in ga še enkrat skuša pregovoriti, naj prizna njegovo oblast. Namigne mu, da ga sicer čaka prisilna premestitev v hribovsko vas Goličavo. Jermanova mati, zelo verna ženska, sina na kolenih prosi, naj uboga župnika. Jerman tega ne more storiti, zato se v njem vse bolj razrašča občutek krivde.Četrto dejanje se dogaja v krčmi. Komar Jermanu pove, da med ljudmi zbira podpise za njegovo premestitev na Goličavo. Zborovanja se udeleži le malo do-bronamernih ljudi, veliko pa je nahujskanih proti Jermanu, nekateri so pijani. Jerman zbrane nagovori mirno, a mora ves čas poslušati žaljive medklice. Ko pa nekdo pripomni, da mu umira mati, on pa preklinja Boga, se ostro odzove (»Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje!«). Pred razjarjeno množico ga reši Kalander.Peto dejanje se odvija tik pred božičem v Jermanovi sobi. Jerman se odpravlja na Goličavo. Učitelja Geni in Hvastja se prideta poslovit od njega. Pri njem je tudi učiteljica Lojzka, ki ga ljubi in mu želi pomagati. Jerman je doživel psihični zlom in razmišlja o samomoru. Medtem je pri Jermanovi bolni materi zdravnik. Jermanu pove, da mati umira, kar v njem še poveča občutek krivde, saj misli, da je s svojim ravnanjem materi skrajšal življenje. K materi pride župnik, ki Jer-manov občutek krivde še zaostri. Sklene, da se ne bo več bojeval, kar pove tudi Kalandru. V zadnjem prizoru je Jerman sam. Negibno, očitno že mrtvo mater prosi usmiljenja in blagoslova za na pot. Nato vzame v roke revolver, v tistem trenutku pa zasliši Lojzkin in materin glas, kar ga spet prikliče v življenje.Najpomembnejši osebi v drami sta učitelj Jerman in župnik, ki sta nasprotna pola v osrednjem dramskem konfliktu.Jerman je pokončen in pošten človek, socialist, prepričan o nujnosti družbenih sprememb, ki jih je mogoče doseči le z ozaveščenim in bolje izobraženim ljud-stvom. Njegova naloga je torej »napraviti iz hlapcev ljudi«. Vendar Jerman ni le oster kritik, ampak tudi tragična oseba, saj je žrtev zunanjih in notranjih sil, ki jih ne more obvladati. Njegov tragični zlom ni le posledica konflikta z župnikom, ampak predvsem Jermanovega občutka krivde zaradi matere. Jer-man je sicer moralno izrazito pozitiven, a notranje šibek lik, zato je njegov boj z zlaganim naprednjaštvom, duhovno omejenostjo in hlapčevstvom brezupen.Župnik je veliko trdnejši in močnejši od Jermana. Spoštuje ga veliko bolj kot njegove učiteljske kolege, ki klečeplazijo pred njim, vendar ne more dopustiti, da bi uporni učitelj spodkopaval njegovo oblast. V spopadu z Jermanom brez obotavljanja izrabi njegovo šibko točko, to je njegov odnos do matere, in sicer tako, da v njem načrtno podpihuje občutek krivde. Župnika bolj kot vera zani-ma oblast. Vero uporabi kot sredstvo manipulacije.Učitelji imajo v drami različne vloge, vendar pa se v boju za vsakdanje preživetje vsi tako ali drugače prilagodijo družbeni stvarnosti. Njihova glavna značilnost je torej oportunizem. Ta se najhuje izrazi pri Komarju, Minki in nadučitelju, ki so iz navdušenih naprednjakov čez noč postali goreči klerikalci, v resnici pa niso ne eno ne drugo. Lastnega prepričanja sploh nimajo. Učiteljica Geni je naslikana bolj simpatično, njen lik ponazarja brezbrižnost razumnikov ob pomembnem zgodovinskem dogajanju (»Naprednjaštvo je dobro, nazadnjaštvo

Dramske osebe

28 2829

je dobro, najboljše pa so pečene piške!«). Vendar pa ona ne opravlja učiteljskega poklica zaradi preživetja, ampak zato, da se ne bi dolgočasila. Učitelj Hvastja je pošten, ponižen in miren človek, ki ves čas govori o tem, da ima ženo in otroke – če človek hoče preživeti, mora pozabiti na ideale. Morda v njem lahko vidimo Jermana po zlomu, ko bo opustil svoj politični boj in se umaknil v zasebnost. Najsvetlejši lik med učitelji je Lojzka. Tudi ona se je v boju za kruh prisiljena prilagoditi novim razmeram. Svojo življenjsko moč črpa iz ljubezni do Jermana in ob koncu drame predstavlja rešitev tudi zanj.Med pomembnimi osebami je še kovač Kalander, ki v drami predstavlja delav-stvo. Kalander najprej sledi Jermanovim idejam, ob koncu drame, po Jerma-novem zlomu, pa postane njihov nosilec. Delavci si bodo morali svoje pravice izbojevati sami. To spozna tudi Jerman, ki se od Kalandra poslovi z besedami: »Ta roka bo kovala svet ...« Idejo nakazuje že naslov drame. Hlapci so ljudje, ki se prostovoljno podre-jajo oblastnikom, nekateri iz koristoljubja, neuke množice pa zato, ker oblast z njimi manipulira. Hlapčevstvo je lastnost, ki jo Cankar v tej drami razširi na ves slovenski narod. Ideja Hlapcev se res navezuje na politične in socialne razmere v prvem desetletju 20. stoletja, a je aktualna tudi v vsakem drugem času. Boj za preživetje ljudi tudi danes sili v hlapčevanje. Zaradi želje po lagodnem življenju so mnogi pripravljeni čez noč zamenjati politično stran-ko in pozabiti na resnice, ki so jih še prejšnji dan glasno zagovarjali.

Ideja

SLOVENSKA KNJIŽEVNOST V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA

IZBRANA BESEDILA:Srečko Kosovel: Ekstaza smrti ali Nokturno; Kons. 5 ali Pesem št. XKarel Destovnik - Kajuh: Bosa pojdiva ali Matej Bor: Srečanje NOVO France Balantič: Zasuta usta ali Nečisti časNOVO Ivan Hribovšek: Jabolko na mizi ali OsamelostPrežihov Voranc: Samorastniki ali Boj na požiralnikuNOVO Miško Kranjec: Režonja na svojem ali Povest o dobrih ljudehVladimir Bartol: Alamut ali Al Araf Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi

2829

V tem tematskem sklopu je za maturo 2013 namesto pesmi Bosa pojdiva K. Destovnika - Ka-juha ali Srečanje V. Pavšiča – Mateja Bora (str. 165–166) ena od pesmi Franceta Balantiča (Zasuta usta ali Nečisti čas) ali ena od pesmi Ivana Hribovška (Jabolko na mizi ali Osame-lost), namesto Prežihovega besedila Samorastniki ali Boj na požiralniku (str. 166–169) pa novela Miška Kranjca Režonja na svojem ali njegova daljša pripoved Povest o dobrih ljudeh.

FRANCE BALANTIČ: ZASUTA USTA NEČISTI ČAS

France Balantič (1921–1943) je pred vojno pripadal skupini mladih katoliških pes-nikov, ki so se zbrali okrog literarne revije Dom in svet. Rodil se je v Kamniku v de-lavski družini. Po končani klasični gimnaziji se je vpisal na slavistiko. Leta 1942 so ga Italijani zajeli med racijo in odpeljali v taborišče Gonars, vendar so ga že čez nekaj mesecev izpustili. Leta 1943 se je pridružil vaški straži v Grahovem ob Cerkniškem je-zeru, ki ji je poveljeval njegov prijatelj France Kremžar. Njegova odločitev je bila bolj splet naključij kot posledica ideološke opredelitve, saj je bil Balantič izrazito nepoli-tičen duh. Njegovo življenje se je končalo novembra leta 1943, ko so domobransko postojanko v Grahovem napadli in požgali partizani.Balantič je začel objavljati leta 1940 v reviji Dom in svet. Leta 1942 je pripravil pes-niško zbirko Muževna steblika, vendar ni izšla, ker je vsebovala tudi nekaj erotičnih pesmi, ki so bile za katoliško založbo preveč drzne. Leta 1944 je izšla njegova zbirka V ognju groze plapolam. Prva knjiga Balantičevih pesmi po vojni je v Sloveniji izšla šele leta 1984 (Muževna steblika). Po vojni je namreč zaradi političnih razlogov dolgo veljal za prepovedanega pesnika, čeprav njegove pesmi sploh niso ideološko obarvane. Najpogostejše Balantičeve pesniške teme so ljubezen, smrt in doživetje Boga. Ker so ga vznemirjale predvsem skrajnosti med čutnostjo in duhovnostjo, je slogovno še najbližji ekspresionizmu. Oblikovno so njegove pesmi precej tradicionalne. Napisal je kar nekaj sonetov, ustvaril je celo sonetni venec.

Pesem Zasuta usta je nastala že leta 1940, vendar jo lahko razumemo kot slut-njo pesnikove lastne tragične smrti nekaj let kasneje.Pesem je na videz preprosta. Prva kitica prinaša stvaren motiv zapuščenega pokopališča: grobovi so brez križev, prek razpadajočega zidu se razrašča trta. V drugi kitici si lirski subjekt predstavlja, kako je sam pokopan na tem poza-bljenem pokopališču. Ta podoba je še posebej pretresljiva, če upoštevamo, da je bil Balantič ob nastanku te pesmi star komaj devetnajst let. Grozo pred smrtjo in praznino, ki jo začutimo v pesmi, pesnik skuša preseči z zadnjim verzom. Smrt postane nekaj skrivnostnega, morda celo nedoumljivo lepega. Samo v smrti morda lahko človek najde popoln mir in lepoto.K učinkovitosti pesniške izpovedi največ pripomore nenavadna in izvirna me-taforika. V prvi kitici je to »trta, ki išče luč z ugaslimi rokami«, v drugi kitici pa najbolj zbudi pozornost nenavadna besedna zveza »noč sveti«.

ZASUTA USTA

Motiv smrti

Metafore

30 3031

NEČISTI ČAS

Tema vojne

Slogovna sredstva

Molitev

Nečisti čas je ena zadnjih Balantičevih pesmi; verjetno je nastala na začetku leta 1943, v času, ko se je Balantič odločal, kako naprej. Konec leta 1942 se je namreč vrnil iz internacije v Gonarsu, prve mesece leta 1943 je preživel v Ljubljani, nato pa se je marca pridružil postojanki vaške straže v Grahovem. To je ena redkih njegovih pesmi o krvavem, mučnem vojnem času, v katerem se je znašel. Ta čas je zanj poln trpljenja in bridkosti, kar lirski subjekt izrazi s preprosto, a ekspresivno metaforiko v prvem delu pesmi (trpkost pelina, pretežak mi oprtal življenja si koš, trpim kakor črna živina) in poudari z retorič-nim vprašanjem v zadnjem verzu druge kitice, še bolj pa z vzklikom v zadnjem verzu tretje kitice, ki ga izostrita medmet in geminacija (joj, kakšen, kakšen je čas, ki sem mu gost!). V tem času je lirski subjekt le gost, občuti ga kot nekaj vsi-ljenega, neznosnega, tujega, nečistega. Nečistost v četrti in peti kitici izrazi z grobimi, verističnimi besedami in besednimi zvezami (požreti, goltati blato, krvavo žarenje, bolj gnusno kot dah nečiste bolezni). Ta trpeči krik pa izraža tudi disharmonična glasovna podoba pesmi (ritem, trdi, hreščeči glasovi).Celotna pesem je oblikovana kot molitev, kot nagovor, kot prošnja Bogu. Lir-ski subjekt ne najde odgovora, zakaj je bil pahnjen v kaotični vojni čas, čuti že, kako pada, kako ga nečloveški čas požira, srka vase (zadnja kitica), zato Boga prosi, naj udari, naj konča mučno življenje, ki ga ne mara živeti.

IVAN HRIBOVŠEK: JABOLKO NA MIZI OSAMELOSTI

Ivan Hribovšek (1923–1945) se je rodil v Predtrgu pri Radovljici, se najprej šolal na škofijski gimnaziji v Šentvidu, nato pa na klasični gimnaziji v Ljubljani. Zaradi vojne je nekaj časa obiskoval nemško gimnazijo v Kranju, maturiral pa je šele leta 1943 v Beljaku. Nato je, dokler je bilo mogoče, na Dunaju študiral klasične jezike in francoščino. Grozil mu je vpoklic v nemško vojsko, kamor ni hotel, saj je bil zaveden narodnjak. Odpor proti okupatorju je podpiral, nekaj časa je tesno sodeloval tudi s kr-ščanskimi socialisti, ki so bili med ustanovitelji Osvobodilne fronte, vendar se zaradi svoje katoliške vzgoje in spleta naključij ni odločil oditi v partizane. Vpoklicu v nem-ško vojsko se je nato izognil tako, da se je decembra leta 1944 priključil gorenjskim domobrancem. Po vojni je bil najprej v Vetrinju na Koroškem s skupino beguncev, ki so jo zavezniki vrnili v Ljubljano, nato pa je za njim izginila vsaka sled. Najbrž je končal v enem od pomorov slovenskih domobrancev.Hribovšek je bil zelo razgledan, veliko je bral romantične, novoromantične in sodob-ne pesnike, dobro je poznal antično književnost. Precej je nanj vplivala Kocbekova revija Dejanje, kjer je že leta 1940 tudi objavil eno svojih pesmi. Januarja 1944 je začel pripravljati svojo prvo pesniško zbirko, a ni izšla. Po vojni je bil Hribovšek kljub svo-jemu pesniškemu talentu prezrt. Njegove pesmi so najprej izšle med slovensko emi-gracijo v Argentini (Pesem naj zapojem), doma pa pod naslovom Pesmi šele leta 1990.

3031

JABOLKO NA MIZIV Hribovškovi poeziji najdemo zelo različne vplive. Visoko je cenil nemškega

romantičnega pesnika Hölderlina, francoske dekadente in simboliste (Baude-laire, Raimbaud, Verlaine), pa tudi sodobnejše pesnike, ki so se še naslanjali na simbolizem, npr. Rilke s svojo predmetno pesmijo. Tudi pesem Jabolko na mizi opisno predstavlja stvarni motiv, ki pa skriva simbolne pomene. Nekoliko je nanj vplival tudi ekspresionizem, vendar se je že približeval novi stvarno-sti, kot se kaže v Kocbekovi pesniški zbirki Zemlja, ki je izšla leta 1934. Tež-nja k novi stvarnosti se kaže predvsem v njegovih zadnjih pesmih, med katere spada tudi Jabolko na mizi. Nova stvarnost se je začela v likovni umetnosti, ki je s težnjo k predmetnosti nasprotovala ekspresionistični patetiki. Tudi v književ-nosti estetika predmetnosti pomeni vračanje k stvarnim, konkretnim motivom. Hribovškova metaforika je izvirna, tudi nenavadna, vendar ne patetična. V pes- mi Jabolko na mizi za motivi iz predmetnega sveta zaslutimo tesnobo in nemir človeka, pahnjenega v razklani svet vojne in nasilja.

Pesem Osamelost je nastala med vojno. Hribovšek jo je leta 1944 uvrstil v zbirko Pesmi. V prvem razdelku te zbirke je nekaj pesmi o vojnem času, ena od teh je tudi Osamelost. Vojna vihra v tej pesmi ni povezana le s pesnikom (lirskim subjektom) samim. V mrtvi temi se spominja nekdanjih prijateljev in tovarišev, njihovega dru-ženja in mladostniške vere v prihodnost, v svet, ki ga brez njih ne more biti. Zdaj ni nikogar več, razgubili so se, mnoge je krvavi čas že ugonobil. Svet, v katerem so zrasli, je vojna opustošila, razdejala (razstreljena so pota, izkopani bregovi, razbite vasi), v ta krvavi čas je bila pahnjena celotna njegova gene-racija. Od tod občutek skrajne osamelosti v zadnji kitici: ničesar ni več, niti znanega sveta niti sanj o prihodnosti, ki naj bi jo ustvarila njegova generacija, nobenih iskanj, upov in ljubezni ne bo več. Pesem se konča z nedoločeno slut- njo lastnega konca in s prividom tistega, s čimer bo zaznamovan čas, ki prihaja.

OSAMELOST

Tragika žrtvovane generacije

MIŠKO KRANJEC: REŽONJA NA SVOJEM POVEST O DOBRIH LJUDEH

Miško Kranjec (1908–1983) se je rodil v prekmurski vasi Velika Polana v revni dni-narski družini. Obiskoval je madžarsko osnovno šolo. Kot nadarjen učenec je bil spre-jet v ljubljansko Marijanišče. Leta 1930 je maturiral na klasični gimnaziji in se nato vpisal na slavistiko, vendar je študij kmalu opustil. Vrnil se je v Prekmurje in se odločil za poklic novinarja in književnika. Na začetku leta 1941 je bil iz političnih razlogov interniran v Srbijo, a se je kmalu vrnil. Do leta 1944, ko je šel v partizane, je ilegal-no živel v Prekmurju in bil eden od vodilnih organizatorjev osvobodilnega gibanja. Po vojni je delal v knjižnih založbah in opravljal različne politične funkcije. Umrl je v Ljubljani.Kranjec je pred drugo svetovno vojno največ pisal o prekmurskem malem človeku, ki ga pesti revščina, po njej pa tudi o narodnoosvobodilnem boju. Med njegovimi bolj znanimi deli so romani Os življenja (1935), Povest o dobrih ljudeh (1940),

32 3233

Mladost v močvirju (1962), Strici so mi povedali (1974) in zbirke kratke pripoved-ne proze Tri novele (1935), Imel sem jih rad (1954), Kruh je bridka stvar (1959), Anketni listi malega človeka (1974).

Novela (ali povest) Režonja na svojem je nastala jeseni leta 1933, izšla pa v zbirki Tri novele leta 1935. Prežihov Voranc je bil kritičen do misli, da je zem-lja za človeka blagoslov. Miško Kranjec pa je pogosto izhajal prav iz te ideje. To nam dokazuje Režonja na svojem, pa tudi druga besedila, kot je npr. roman Os življenja, ki je izšel istega leta.Zgodba se dogaja v Prekmurju po prvi svetovni vojni. Jožef Režonja, dninar in sezonski delavec, se po štirih letih, ki jih je preživel kot vojak, vrne domov. Njegov sosed, bogati židovski trgovec Bergmann, se v dneh, ko Prekmurje pretresa revolucionarni nemir, prestraši razbijanja in ropanja. Režonjo prosi, naj mu pomaga skriti premoženje. Režonja je previden, nikomur se noče zame-riti, zato Židu ne odreče pomoči. Ko pa po naključju vidi, kam je Bergmann skril zabojček z denarjem, nič ne pomišlja in zabojček ukrade. Kadar se mu oglaša vest, si govori, da je Žid svoje premoženje pridobil z goljufanjem in oderuštvom. Ukradeno bogastvo skrije in ga ne omeni nikomur, niti svoji ženi.Čez nekaj časa z agrarno reformo razdelijo grofovsko zemljo. Režonji so se končno izpolnile davne sanje, da bi imel svojo zemljo. S tem se je življenje Režonjeve družine močno spremenilo. Režonja misli le še na zemljo, pozabi pa na medčloveške odnose, zato se mu družina povsem odtuji. Z ukradenim de-narjem nakupi orodje in živino, sčasoma sezidajo celo novo hišo. Ko je starejši, se mu zaradi kraje vse pogosteje oglaša vest. Vse večkrat se mora prepričevati, da je bila tatvina »pravična«. Zgodba se nekega majskega dne konča z Režonjevo smrtjo. Njegova smrt ni dramatična, ni tragična, ampak naraven zaključek življenja, saj se vsako življe-nje prej ali slej konča.Težišče pripovedi, ki ga nakazuje že naslov, potrdi pa njen zaključek, je razmer-je človek – zemlja. V ospredju je osebna usoda malega človeka, ki jo usmerjajo družbene spremembe. Režonji se z agrarno reformo uresničijo sanje, saj dobi zemljo, a to bistveno vpliva na njegov značaj. Zanj je zemlja nekaj svetega, vse druge življenjske vrednote so v primerjavi z njo nepomembne. Še pred smrt- jo misli le na zemljo in skuša svoj odnos do nje prenesti na potomce. Drugi problem, ki ga pripovedovalec postavlja pred bralca, je etične narave. Režonja krajo denarja opravičuje pred sabo z nejasnimi predstavami o družbeni pra-vičnosti, vendar sam pri sebi ve, da je prekršil družbeno in moralno normo. Režonja je zelo delaven, obenem pa zvit, prilagodljiv in ne preveč pogumen, predvsem pa je zaradi kraje njegov lik moralno problematičen. Pripovedovalec torej malega človeka ne idealizira, ampak ga skuša prikazati objektivno, z vsemi slabostmi in napakami.S Kranjcem je pred slovenskega bralca prvič stopil prekmurski mali človek, ki se v marsičem razlikuje od književnih likov drugih socialnih realistov, npr. Prežiho-vega Voranca. Kranjčevi liki so sicer prav tako reveži, postavljeni v stvaren čas in prostor, ki se vztrajno trudijo, da bi sebi in družini zagotovili vsaj vsakdanji kruh, vendar pa so manj dejavni in se redko odkrito uprejo. Prepuščajo se toku življe-

REŽONJA NA SVOJEM

Teme in ideje

Zgodba

Kranjčev socialni realizem

3233

Slogovne posebnosti

nja, a so tudi iznajdljivi in si znajo pomagati s priložnostmi, ki se jim ponudijo. Tudi v slogu se Kranjčeve pripovedi razlikujejo od drugih socialnih realistov. Lahko bi rekli, da gre pri Kranjcu za lirski tip socialnega realizma. Lirizacija je opazna predvsem v opisih narave, pa tudi v metaforah (npr. Njeno srce se je košatilo kakor bezgov grm spomladi. / Katica je hodila po sobi kakor misel; in v res- nici je bila sama misel.). Za Kranjčevo pripoved je značilna tudi refleksivnost, saj se ves čas prepleta s čustveno obarvanim razmišljanjem o zemlji, ljubezni, ži-vljenju ... Ritem pripovedi je počasen in melodičen, kar literarna zgodovina pri-pisuje melanholičnemu prekmurskemu značaju in mehki, široki ravnici prek- murske pokrajine. Zaradi teh vsebinskih in slogovnih posebnosti je zgradba Kranjčevih krajših pripovedi precej ohlapna, pogosto bolj podobna povesti kot noveli.

Povest o dobrih ljudeh je Kranjec objavil leta 1940. V času, ko je v Evropi že divjala druga svetovna vojna, je bila lirična zgodba o pesmi, ljubezni, do-broti in lepoti precej nenavadna, pa tudi precej drugačna od Kranjčeve social-norealistične pripovedi, ki se posveča predvsem sodobni socialni problematiki prekmurskega človeka. Literarna zgodovina Povest o dobrih ljudeh ocenjuje kot umetniški vrh Kranjčeve predvojne proze.Osrednji osebi v pripovedi sta Jožef in Ana Koštrca, edina stalna prebivalca Murinega otoka. Povezuje ju »čudovita ljubezen«, ki je pravzaprav vse, kar jima je še ostalo. Njuna ljubezen in dobrota plemenitita vse v njuni bližini. Ana je globoko, vendar naivno verna, saj npr. verjame, da včasih Bog pride na zemljo med ljudi. Jožef je realist, ganljivo skrben in pozoren do svoje bolehne žene in prizanesljiv do njenega naivnega vedenja.Peter Koštrca je Anin in Jožefov vnuk, ki jemlje bogatim in daje revnim, revo-lucionar, ki ga lovijo žandarji, vendar ga nikoli ne ujamejo, ker mu ljudje vedno pomagajo pobegniti. Kdaj pa kdaj obišče svoje stare starše, včasih tudi tako preoblečen, da ga ne prepoznata. Ana ga povezuje z legendo o Kristusu, ki hodi med ljudmi in jim pomaga v stiski, Jožef pa razume, da se njegov vnuk zavzema za pravičnejše družbene odnose. Pomembna razlika v Jožefovem in Petrovem razumevanju družbe je ta, da Jožef misli, da so socialne krivice dane od Boga, Peter pa je prepričan, da jih je ustvaril človek.Marta in Ivan Koren sta sezonska delavca, ki se vsako jesen zatečeta h Koštr-čevima, da pri njiju prebijeta zimo. Marta je zelo lepa ženska, ki se ob svojem možu vedno bolj dolgočasi. Nemir jo kot lepo Vido žene v svet. Nazadnje jo premami Peter Koštrca, da zapusti moža in hčer in se polna hrepenenja odpravi v svet. Vendar je Peter, kot ga slika njena domišljija, le utvara. Njen mož Ivan je dober človek s skromnimi cilji. Želi si miru in ustaljenosti, zato namerava od Jožefa kupiti kos zemlje in si zgraditi hiško. Ženo ima rad, vendar ve, da je ne bo mogel zadržati.Poleg Ane in Jožefa je najsvetlejši lik Povesti o dobrih ljudeh slepa Katica, šti-rinajstletna Martina hči iz kratkotrajnega prvega zakona. Katica prelepo poje. Z lepoto svoje pesmi vznemiri, očara dobre ljudi, ki jih ni pokvarila zavist. V sovražnem svetu, polnem zavisti, pa se ne more uveljaviti. Njena pesem ima

POVEST O DOBRIH LJUDEH

Osebe

34 3435

simbolne razsežnosti, saj predstavlja moč umetnosti. Katičina usoda je žalostna, saj utone v močvirju, ko steče v gozd, da bi Petra posvarila pred žandarji.Povest o dobrih ljudeh se v epilogu spremeni v pravljico. Lastnosti posameznih književnih oseb postanejo simboli. Marta se je spremenila v lepoto, Ivan v po-štenost in dobroto, Katica v pesem, Peter Koštrca v upor. Ana in Jožef Koštrca sta postala ljubezen, ki ne more nikdar umreti, saj svet sloni na njej. Glavni motivi Povesti o dobrih ljudeh so torej duhovne vrednote: ljubezen, do-brota, lepota, pesem, poosebljene v posameznih književnih likih. Te vrednote so močnejše od razdiralnih družbenih sil, od razčlovečenja, ki ga je prinesla morija druge svetovne vojne. Prepletanje stvarnega in pravljičnega sveta v človeku zbuja vero, da te vrednote niso možne le v pravljici, ampak tudi v resničnem svetu.Povest o dobrih ljudeh bi lahko opredelili kot idilično pripoved. Ves čas se v njej prepletata stvarno in pravljično. Glavne književne osebe so mali ljudje, baj-tarji in sezonski delavci s svojimi vsakdanjimi življenjskimi stiskami. Pravljič-ni okvir dajeta pripovedi predvsem začetek in konec. Lirsko razpoloženje in poetičnost ustvarjajo zvočni učinki, kot je Katičina pesem, pa tudi subjektivni opisi narave, ki pripoved prepojijo z nekakšnim melanholičnim razpoloženjem. Taki odstavki se večkrat približajo ritmizirani prozi.

Motivi in ideja

Slog

SLOVENSKA KNJIŽEVNOST V DRUGI POLOVICI 20. STOLETJA

IZBRANA BESEDILA:Janez Menart: Croquis ali Celuloidni pajacTone Pavček: Še enkrat glagoli ali Ciril Zlobec: Pobeglo otroštvo ali Lojze Krakar: Med iskalci biserov I, IV, VINOVO Kajetan Kovič: Južni otok ali PsalmDane Zajc: Veliki črni bik ali Črni dečekGregor Strniša: Večerna pravljica ali Vrba; ali Svetlana Makarovič: Poroka ali Odštevanka; ali Marko Kravos: Zamejska žalostnaTomaž Šalamun: Stvari ali Mrk ali GobiceEdvard Kocbek: Črna orhideja ali Blažena krivda; ali Vitomil Zupan: Menuet za kitaro; ali Pavle Zidar: Sveti PavelLojze Kovačič: Prišleki ali ResničnostDominik Smole: Antigona ali Primož Kozak: Afera Drago Jančar: Veliki briljantni valček; ali Matjaž Zupančič: Vladimir ali Razred

Pravljičnost

3435

V tem vsebinskem sklopu je namesto pesmi Še enkrat glagoli Toneta Pavčka ali Pobeglo otroštvo Cirila Zlobca ali Med iskalci biserov Lojzeta Krakarja (str. 193–195) izbrana pesem Južni otok ali Psalm Kajetana Koviča.

KAJETANKOVIČ:JUŽNIOTOK PSALMKajetan Kovič (1931) se je rodil v Mariboru, kjer je končal gimnazijo, nato pa v Lju-bljani doštudiral primerjalno književnost. Služboval je kot novinar in urednik.Kovič je pisal pripovedna dela, zelo se je uveljavil kot pisec mladinske literature (Moj prijatelj Piki Jakob, Maček Muri ...), predvsem pa je pesnik. Leta 1953 je bil soavtor zbirke Pesmi štirih, že leta 1956 pa je izdal prvo samostojno pesniško zbirko Pre-zgodnji dan, kasneje pa še Korenine vetra, Ogenjvoda, Labrador, Poletje, Glas ... Kovič tudi prevaja, in sicer iz francoskega in nemškega jezika. Prešernovo nagrado so mu podelili leta 1978.Na začetku je bil Kovič predvsem pod vplivom novoromantične tradicije, že zbirka Korenine vetra na začetku šestdesetih let pomeni odmik v bolj zaostreno bivanjsko problematiko. V kasnejših pesniških zbirkah prevladuje spoznanje, da je svet sestav-ljen iz nasprotij, ki so včasih videti povsem nezdružljiva (Ogenjvoda), kljub temu pa ga ves čas spremlja dvom (kot v pesmi Južni otok). V zadnjih zbirkah se veliko ukvarja z vprašanjem vrednot, ki osmišljajo njegovo življenje (ljubezen, pesni-štvo). V pesniškem izrazu se je približal zmernemu modernizmu, oblika pa je klasična, z urejenim ritmom in rimo.

Pesem Južni otok je izšla v zbirki Labrador (1976), ki predstavlja enega Ko-vičevih pesniških vrhov. Labrador kot geografski pojem ni izbran naključno. Gre za polotok na severu Kanade, med Hudsonovim zalivom in Atlantskim oceanom. Ima strmo skalnato obalo, veliko jezer in gozdov ter zelo mrzlo, ostro podnebje. Južni otok je očitno v nasprotju s pomenom, ki ga nosi lastno ime Labrador. Nima imena, nima določene zemljepisne lege, nekje v neznanem morju je, možno pa je tudi, da sploh ne obstaja. Za Labrador vemo, da ima severnjaško neprijazno in mrzlo podnebje, južni otok pa v nas zbudi čisto dru-gačne asociacije: bujno rastlinstvo, sonce, toplota, življenjska radost ... Južni otok torej lahko razumemo kot ideal, po katerem hrepeni človek.Polotok Labrador in južni otok povezuje motiv morja. Do otoka je mogoče priti le po morju. Pot je težka – če rano zatiska sol, še huje skeli. Podobno bolečino povzroča tudi slutnja, da je otok (ideal) nedosegljiv, da ga morda sploh ni, da je upanje zaman. Ves čas se namreč kaže le kot pika na obzorju, kot lisa, ki vedno znova utone v meglici in valovih. A konec pesmi je optimisti-čen. Močna zvezda je zvezda vodnica, ki kaže pot, nova ladja pa nova pot, novo upanje. Obstoj otoka (ideala) je odvisen predvsem od človekove volje. Lahko bi celo rekli, da je bolj kot resničen obstoj otoka pomembno, da človek vanj trdno verjame. To vero v pesmi izraža glagol biti. Je, glagol biti v 3. osebi ednine, je prva in zadnja beseda v pesmi, ki je obenem tudi grafično poudarjena.V pesmi najdemo nekaj slogovnih sredstev, ki pomembno vplivajo na ritem.

JUŽNI OTOK

36 36

Poleg glagola biti je to predvsem mnogovezje, saj se ves čas nizajo stavki in stavčni členi, povezani z veznikom in. Tako ustvarjen ritem je v skladu z vsebi-no, saj ponazarja valovanje morja, pa tudi nihanje med upanjem, da otok je, in strahom, da ga ni. Oblika pesmi je še precej tradicionalna, ima pet urejenih kitic z oklepajočo rimo (a b b a).

PSALM

Psalm

Ideja

Zgradba in slog

PSALM je izvorno biblijska pesniška vrsta. Starozavezna Knjiga psalmov vsebu-je 150 psalmov, religioznih pesmi, ki so jih peli ob spremljavi glasbil. Vsebinsko jih delimo na himne, zahvalne, próšnje in spokorne pesmi, pa tudi žalostinke in poučne pesmi. Moderni psalm ni nujno verska pesem, največkrat je pesem v svobodni himnični obliki.

Psalm je ena zgodnejših Kovičevih pesmi, ki je izšla že v zbirki Korenine vetra (1961).Kovičev psalm ni verska himna, ampak svečana pesem v himničnem slogu. V nasprotju z biblijskimi psalmi pa ne slavi boga, ampak nerazumnost živali.Nerazumnost je prednost, ki jo imajo živali pred človekom. Živali ne znajo uporabljati jezika. Človek zna govoriti, a besede ljudi ne povezujejo, pač pa za-strupljajo z nesporazumi. Živali sveta ne dojemajo z duhom, razumom, ampak s čutili, človek pa sveta ne zna več čutiti. Živali so onkraj dobrega in zlega, saj njihovo življenje uravnavajo nagoni. Človek se ne prepušča nagonom, omeju-jejo ga moralne norme. Vse tisto, kar loči človeka od živali in ga povzdigne nad njih, ni njegova prednost, ampak prekletstvo. Živali se ne sprašujejo o svojem razmerju do sveta, o smislu svojega bivanja, ne mučijo jih moralni dvomi. Človek pa se od nekdaj muči z vprašanji, na katera ne najde odgovorov, zato ni srečen, vendar po sreči ves čas hrepeni. Lirski subjekt si zato v zadnji kitici želi vrnitve v blaženo nezavednost, v stanje, ko se ne bi zavedal svojega bivanja.Pesem ima štiri trivrstične kitice, vsaka od njih je samostojna poved. Najopaz- nejše slogovno sredstvo v pesmi je paralelizem členov, saj so te povedi po-dobno zgrajene, vsebinsko se dopolnjujejo, vse se začnejo z besedo »blažena«. Paralelizem členov, ki je sicer značilno biblijsko slogovno sredstvo, v Kovičevem Psalmu ustvarja ritem in poudari ključne misli.