kam Greste?

Angeli se kar ne morejo načuditi temu, da človek ne ve, da je vsakdo takšen, kakršna je njegova prevladujoča ljubezen, in da mnogi verujejo, da jih bo odrešila neposredna milost ali že vera sama, ne glede na to, kako bodo živeli; in da ne vedo, da se božja milost človeku posreduje in da se posreduje prav s tem, da ga vodi Gospod, tako na zemlji kakor v večnosti, in da ta milost vodi vse tiste, ki ne živijo v zlu; ne vedo pa niti tega, da je vera občutje resnice, ki izhaja iz nebeške ljubezni, izvirajoče iz samega Gospoda.

Človek, čigar ljubezen je nebeška, pride v nebesa, človek, čigar ljubezen je telesna in svetna, brez primesi nebeške in duhovne ljubezni, pa gre v pekel.

O tem sem se prepričal po vseh tistih, ki sem jih videl, kako so bili vzdignjeni v nebesa ali vrženi v pekel. Življenje tistih, ki so prišli

v nebesa, je izviralo iz nebeške in duhovne ljubezni, življenje onih, ki so padli v pekel, pa iz telesne in svetne ljubezni. Nebeška ljubezen je ljubezen do tega, kar je dobro, pošteno in pravično, in dela, ki iz te ljubezni izhajajo; in kdor je v tej ljubezni, ta živi dobrotno, pošteno in pravično, se pravi nebeško življenje. Kdor te stvari ljubi zavoljo njih samih in jih udejanja ter po njih živi, ljubi Gospoda bolj od vsega, saj vse iz njega izvirajo; ljubi pa tudi

svojega bližnjega, saj te stvari niso nič drugega kakor bližnji, ki ga je treba ljubiti. Telesna ljubezen pa je ljubezen tistega, ki tega, kar je dobro, pošteno in pravično, ne ljubi zavoljo tega samega, temveč zavoljo sebe, se pravi zaradi svojega slovesa, časti in dobička, ki si jih tako pridobi. Takšni v tem, kar je dobro, pošteno in pravično, ne vidijo Gospoda in svojega bližnjega, temveč samega sebe in svet in uživajo v varanju; dobrotnost, poštenje in pravičnost, ki izvirajo iz prevare, pa so hudobija, nepoštenje in krivičnost, in prav to je tisto, kar v resnici ljubijo ti, kadar se delajo dobre, poštene in pravične. Ker življenje vsakogar odrejajo te različne vrste ljubezni, so ljudje, kakor hitro po smrti vstopijo v svet duhov, pregledani, da se pokaže, kakšni so, in se pridružijo tistim, s katerimi jih druži podobna ljubezen: tisti z nebeško ljubeznijo njim, ki so v nebesih, in oni s telesno ljubeznijo njim, ki so v peklu. Ločijo pa se poleg tega tudi tako, da se potem, ko gredo skozi prvo in drugo stanje, ne vidijo in ne prepoznajo več med seboj; zakaj vsakdo postane tedaj svoja lastna ljubezen, tako z vidika svoje notranjosti, ki pripada njegovemu duhu, kakor z vidika njegove zunanjosti, ki pripada njegovemu obrazu, telesu in govoru. Vsakdo namreč tedaj postane slika svoje lastne ljubezni, tudi na zunaj. Tisti, ki so v telesni ljubezni, so videti obilni, mračni, črnikasti in spačeni, oni, ki so v nebeški ljubezni, pa sveži, svetli, vedri in lepi.

Emanuel Swedenborg