Kambizova uganka, Paul Sussman

CMYK

Krimi

Leta 523 pred našim štetjem je perzijski kralj Kambiz

poslal vojsko prek zahodne egiptovske puščave, da bi

uničil preročišče v Siwi. Legenda pravi, da je sredi pu-

ščavskih širjav njegovo vojsko zajel peščeni vihar in jo

za vedno izbrisal z obličja zemlje.

Dva tisoč petsto let pozneje valovi reke Nil naplavijo

na obalo v Luksorju iznakaženo truplo. V Kairu je gro-

zljivo umorjen trgovec s starinami, britanskega arhe-

ologa pa najdejo mrtvega v stari sakkarski nekropoli.

Primeri se zdijo na prvi pogled nepovezani, vendar

inšpektor luksorske policije Jusuf Khalifa in hčerka ar-

heologa Tara Mullray sumita, da zadeva ni naključna.

Nenadno odkritje skrivnostnih hieroglifskih fragmen-

tov ju pripelje v neizprosno, razbeljeno srce puščave,

kjer se skriva odgovor na eno od največjih skrivnosti

antičnega sveta …

Paul SuSSman je priznan angleški novinar. Še danes

je poleg pisanja njegova velika strast arheologija. So-

deloval je pri številnih izkopavanjih v egiptovski Dolini

kraljev, zato je njegovo pisanje toliko bolj prepričljivo.

15,95 €

Kam

bizo

va ug

anka

Suss

man

Mogočna avantura in zapletena uganka preteklosti

Kambizova uganka

Paul Sussman

S R E D O Z E M S K O M O R J E

MarsaMatr uh

Aleksandr i ja P

or t S aid

KAIRO

Gi Za

S akkara

Vasta

B e ni

Sue f

Ras Ghar ib

Ismai l i ja

Zafarana

SINAJ

I

ZRA

EL

OAZ A

BAHARIJA

S I WA FAR AFR A

KHARGA

DAKHL A

IZGUBLJENA VOJSKA R

eka Ni l

HurgadaPor t Safaga

Luksor

El Hamarawe inQ use ir

MORJE

RDEČE

Qena

Qus

Ezba e l Gaga

Asuan

Abu Simbel

OAZ A

OAZ A

OAZ A

OAZ A

mil j

ki lometrov

E G I P TL

IB

IJ

A

S U D A N

KAMBIZOVA UGANKA zepnica 2009 prelom.indd 8 5/12/09 10:07:36 AM

9

UVOD

ZAHODNA PUŠČAVA, 523 pr. n. št.

Že vse jutro so Grka nadlegova le muhe. Kakor da raz be-lje na puščav ska vro či na, napor ni poho di in postan živež ne bi bili dovolj, je moral zdaj pre na ša ti še to nadlo go. Pre-klel je bogo ve in se z dla njo močno plosk nil po licu, da so kap lji ce potu zapr še le na vse strani, muho pa je vse eno zgre šil.

»Preklete muhe!« je zaklel.»Ne meni se zanje,« mu je svetoval sovoj ščak.»Tega ne zmo rem. Silijo me v bla znost! Če bi bil vra že-

ve ren, bi pomi slil, da so jih nad nas posla li sov ra žni ki.«Sovojščak je sko mi gnil z rameni: »Morda so pa jih. Pra-

vijo, da imajo Amonijci nena va dne spo sob no sti. Menda se lahko spre me ni jo v divje zveri. V šaka le, leve in podob no.«

»Zaradi mene se lahko spre me ni jo, v kar se hoče jo,« je za go dr njal Grk. »Ko mi bodo pri šli v roke, mi bodo plačali ta pre kle ti pohod. Že štiri tedne se kla ti mo po pušča vi! Štiri tedne!«

Z ramena si je snel meh z vodo in pil, pri tem pa se zmr-do val nad postano, toplo, olj na to teko či no. Le kaj bi dal za sko de li co mrzle, sveže vode iz gor skih izvi rov Naksosa, ki ne bi imela okusa, kakor da se je pet de set koza vih vla-čug prav kar oko pa lo v njej!

»Opustil bom živ lje nje pla čan ca,« je zago dr njal. »Tale voja ški pohod je zad nji.«

I

ZRA

EL


10

»To vsa kič rečeš.«»Tokrat mislim resno. Vrnil se bom na Naksos in si

po iskal ženo ter lep kos zem lje. Oljke pri na ša jo lepe denar-ce.«

»Saj tam ne bi zdr žal.«»Pa bom,« je rekel Grk in še enkrat neuspeš no lop nil po

muhi. »Verjemi mi, da bom. Tokrat je dru ga če.«In tokrat je bilo v resni ci dru ga če. Dvajset let se je že

bo je val v voj nah dru gih. Predolgo, in tega se je zave dal. Po ho dov ni mogel več pre na ša ti in bole či na, ki mu jo je pov zro ča la stara rana od pušči ce, je bila letos moč nej ša. Zdaj je le vi co lahko dvig nil le malo nad prsi. Še ta pohod in konec. Vr nil se bo na svoj rodni otok gojit oljke.

»Kdo pa so sploh tile Amonijci?« je vpra šal in spil še po-ži rek vode.

»Nimam pojma,« mu je odgo vo ril sovoj ščak. »Imajo neki tem pelj, ki bi ga Kambiz rad raz de jal. Menda je v njem pre ro či šče. To je vse, kar vem.«

Grk je nekaj zago dr njal, a ni nada lje val pogo vo ra. Prav-za prav ga tisti, proti kate rim se je boje val, niso kaj prida za ni ma li. Libijci, Egipčani, Karijci, Hebrejci, celo nje go vi last ni Grki so bili zanj eno in isto. Prideš, pobi ješ tiste, ki jih moraš, in se pri dru žiš drugemu poho du, da ta le ni proti tistim, ki so te prav kar plačali. V tem tre nut ku je bil nje gov gospo dar Kambiz, vla dar Perzije, a ni pre te klo do-sti časa od takrat, ko se je v egip čan ski voj ski boril proti njemu. Takš no je pač bilo živ lje nje pla čan ca.

Spil je še en poži rek vode in se v mislih vrnil v Tebe, k svo jemu zad nje mu dnevu, ki ga je tam pre ži vel, pre den so


11

se podali čez pušča vo. Skupaj s Faedom, pri ja te ljem iz Ma-ke donije, sta vzela medved je krzno, pre či la širo ko reko Ite-ru in se poda la v doli no, ki so jo imenova li Vrata umr lih in kjer naj bi bilo poko pa nih veli ko mogoč nih kra ljev. Po-poldne sta pre ži ve la v pitju in razi sko va nju. Tako sta odkri-la ozek jašek ob vznož ju str me ga meli šča in se vanj drzno spla zi la. Stene in strop so bili prekri ti z nasli ka ni mi podo-ba mi in Grk je z nožem začel vre zo va ti svoje ime v mehak omet: ΔΥΜΜΑΧΟΣ Ο ΜΕΝΝΕΝΔΟΥ ΝΑΞΙΟΣ ΤΑΥΤΑ ΤΑ ΘΑΨΜΑΣΤΑ ΕΙΔΟΝ ΑΥΡΙΟΝ ΤΟΙΣ ΤΗΙ ΑΜΜΟΝΙΔΙ ΕΔΡΑΙ ΕΝΟ ΙΚΟ ΥΣΙΝ ΕΡΙΣΤΡΑΤΕΥΣΩ ΕΙΓΑΠ … Jaz, Dimah, sin Me nendeja z Nakso sa, sem vi-del ta čude sa. Jutri odi dem na pohod proti Amo nijcem. Naj …«

Toda še pre den je dokon čal sta vek, je ubogi stari Faed po kle knil na škor pi jo na, pre sun lji vo zakri čal in se urno od pla zil iz jaška kakor kak pre stra šen maček. Kako se mu je sme jal!

Smeh pa ga je pozne je minil, saj je Faedu noga zate kla na velikost slo nje in nasled nji dan ni mogel iti na voja ški pohod. Ubogi stari Faed – mar res? Prej pod sreč no zve zdo rojeni stari Faed! Zahahljal se je ob tem spo mi nu.

Iz misli ga je pre dra mil glas sovoj šča ka.»Dimah! Hej, Dimah!«»Kaj je?«»Oglej si tole, cepec. Tam spre daj nad nami.«Grk je dvig nil pogled in se zazrl naprej čez dolgo kolono

enot na poho du. Šli so po širo ki doli ni med viso ki mi sipi-na mi in pred njimi se je izza obzor ja dvig ni la ogro mna,


12

pira mi di podob na skala z obri si, neja sni mi od nezno sne ble šča ve opol dan ske ga sonca. Bila je tako ena ko stra nič na, kot da je bila name no ma izkle sa na v tako obli ko. Ko je tako tiha in osam lje na stala sredi sicer eno lič ne pokra ji ne, je bilo na njej nekaj rahlo pre te če ga, in Grk se je z roko samo dej no dota k nil Izidinega amu le ta, ki ga je nosil okrog vratu, in na hitro odže bral moli tvi co za zašči to pred zlemi duho vi.

Hodili so še pol ure, pre den je bil zauka zan posta nek za opol dan ski obrok, in v tem času je Grkova enota pri spe la že sko raj do skale. Opotekel se je do nje in se kar zru šil v borno senco ob nje nem vznož ju.

»Kako daleč je še?« je zavzdih nil. »O Zevs, kako da-leč?«

Prišli so fan ti či s kru hom in figa mi in možje so jedli in pili. Nato so neka te ri zače li vre zo va ti svoja imena v skalo. Grk se je naslo nil nanjo, zaprl oči in uži val v vetri ču, ki je ne na do ma pri vel. Začutil je žgeč ka nje muhe, ki mu je pri-sta la na licu, iste, ki ga je muči la že vse jutro, o tem je bil pre pri čan. Tokrat je ni sku šal pre gna ti in ji je pustil dro-benc lja ti po ust ni cah in vekah. Vzletela je in pri sta la, spet vzle te la in pri sta la ter s tem pre sku ša la nje go vo potr pež-ljivost. Še vedno se ni pre ma knil in muha, zazi ba na v lažni obču tek var no sti, se mu je napo sled name sti la na čelo. Nadvse pre vi dno je dvig nil roko, jo za hip podr žal za ped pred obra zom, nato pa z dla njo močno tlesk nil po muhi.

»Pa sem te, nič v re dni ca!« je zavpil, ko se je zazrl v njene ostan ke, raz mazane po dlani. »Končno!«

Njegovo zma go slav je pa je bilo krat ko traj no, saj je v tis-


13

tem tre nut ku zasli šal rahel mrmot pre pla ha, ki je pri ha jal z za če lja kolone.

»Kaj pa je?« je vpra šal, si obri sal muho z dlani in vstal z roko na meču. »Napad?«

»Ne vem,« mu je odgo vo ril voj ščak zraven njega. »Ne-kaj se doga ja za nami.«

Hrušč je nara ščal. Štiri kame le so pri br ze le mimo. Slina jim je kap lja la iz gob cev in tovor, pri ve zan nanje, je poska-ko val za njimi. Slišali so se pri du še ni kriki in vpi tje. Tudi ve t rič je posta jal moč nej ši, zaga njal se mu je v obraz, mu mršil lase.

Grk si je zaslo nil oči in se zazrl po doli ni proti jugu. Zde lo se je, da za njimi pri ha ja nekakš na temi na. Napad konje ni ce, je naj prej pomi slil, nato pa mu je močan sunek vetra nena do ma uda ril v obraz in raz loč no je zasli šal to, kar je bilo dot lej zgolj rahlo ječanje.

»O, Izida,« je zaše pe tal.»Kaj?« ga je vpra šal sovoj ščak.Grk se je obr nil k njemu. V nje go vih očeh je bil strah.

»Peš čeni vihar!«Nihče ni spre go vo ril ali se pre ma knil. Vsi so že sli ša li za

peš če ne viha rje zaho dne pušča ve, o tem, kako se poja vi jo od ni koder in na svoji poti vse prekri je jo s pes kom. Govo-rilo se je, da so pogolt ni li že cela mesta, pokopali pod sabo cele ci vi li za ci je.

»Če te ujame pešče ni vihar, lahko sto riš le eno,« jim je po ve dal eden od libij skih vod ni kov.

»Kaj pa?« so ga vpra ša li.»Umreš,« jim je odgo vo ril.


14

»Jojmene!« je nekdo zaje čal. »Naj nas bogo vi varu je-jo!«

Že v nasled njem tre nut ku so vsi zače li beža ti in vpiti.»Rešite nas!« so mole do va li. »Usmilite se nas!«Nekdo je pre vr nil nji ho ve na kup zlo že ne bisa ge in se

kot nor pognal naprej po doli ni. Drugi so se skušali pre-bi ti prek sipi ne, spet drugi so popa da li na kolena ali pa se sklju či li v zaklon za pira mi da sto skalo. Nekdo je v joku padel na obraz v pesek, spet dru ge ga je potep tal konj, ko se je sku šal povz pe ti nanj.

Samo Grk se ni pre ma knil. Ni se zga nil in ne spre go vo-ril, stal je kakor vko pan, ko se je zid temi ne neizo gib no valil proti njemu z na videz vse večjo hitros tjo. Še več tovor nih živali je pri dr ve lo mimo in mimo so tekli tudi možje, brez orož ja, na obra zih pa se jim je vide la groza.

»Beži!« so mu vpili. »Pobral je že polo vi co voj ske! Teci ali pa boš tudi ti pogub ljen!«

Zdaj se je veter že besno zaga njal vanj in ga bičal s pes-kom po nogah in trupu. Slišalo se je tudi hru me nje, ki je bilo podob no tis te mu besne če ga slapa. Sonce na nebu je zble de lo.

»Daj no, Dimah, zbe ži va!« mu je zavpil sovoj ščak. »Če osta ne va tukaj, bova živa zako pa na.«

Grk pa se še vedno ni pre ma knil. Rahel nasmeh se mu je zari sal na ust ni cah. Od vseh smrti, ki si jih je kdaj pred-stav ljal, in bilo jih je veli ko, se take niko li ni domi slil. Po-leg tega je bil to nje gov zad nji voja ški pohod! Bilo je tako kruto, da je bilo že smeš no. Nasmeh se mu je raz po te gnil čez obraz in neho te se je začel hah lja ti.


15

»Dimah, se ti je zme ša lo? Kaj je naro be s tabo?«»Pojdi,« mu je rekel Grk dovolj na glas, da ga je oni lah ko

sli šal skozi nara ščajoče vršanje viha rja. »Beži, če ti je ta ko dra-go. Saj je tako ali tako vse eno. Jaz bom umrl tu, kjer sto jim.«

Izvlekel je meč, ga podr žal pred se in se zastr mel v podo-bo viju ga ve kače, vgra vi ra ne na nje go vo ble šče če se rezi lo z raz pr ti mi čeljust mi okrog koni ce meča. Dobil ga je pred več kot dvaj se ti mi leti na svo jem prvem voj nem poho du proti Li dijcem in se od takrat ni ločil od njega, kakor da bi bil amu let za srečo. S pal cem je zdr sel vzdolž rezi la, da bi pre ve ril ostri no. Sovojščak je pla nil v beg.

»Ti si nor!« mu je zavpil prek ramena. »Res si pravi no-rec.«

Grk se ni zme nil zanj. Čvrsto je pri jel ročaj svo je ga meča in se zazrl v temi no, ki se mu je gro ze če bli ža la. Kma-lu bo pla ni la nadenj. Napel je miši ce.

»Torej pridi,« je zaše pe tal. »Naj vidim, iz kakš ne ga te s ta si.«

Nenadoma je začu til omo ti co. V bitki je bilo zme raj ta-ko: začet ni strah, svin če ne noge, nato pa nena den val vese-lja ob pri ča ko va nju bitke. Gojenje oljk morda le ni bilo zanj. Bil je mac hi mos. Vojevanje je imel v krvi. Morda je bilo to še naj bo lje. Začel je žebra ti star egip čan ski urok za odvra ča nje zlih duhov:

»Sekhmetina pušči ca te je pre stre li la!Thotova magi ja je v tvo jem tele su!Izida te pre kli nja!Neftis te kaznu je!Horusova suli ca ti je šla skozi glavo!«


16

Nato pa je vihar uda ril z vso silo in ga zadel z močjo ti-soč boj nih vozov. Veter ga je malo da ne poko sil na tla, pe-sek ga je zasle pil, mu trgal tuni ko, stru gal kožo. Temne po sta ve so tava le v mraku, kri li le z roka mi, nji ho ve krike je du ši lo oglu šujoče hru me nje. Enega od voja ških pra por-jev je od tr ga lo iz podnož ja, ovil se mu je okrog nog, tre-nu tek poz ne je pa ga je veter odne sel dalje in izgi nil je v vihar ju.

Grk je zamahoval z mečem v veter, ki pa je bil pre mo-čan. Potisnil ga je nazaj in vstran ter ga pri si lil na kolena. Pest peska je dobil v usta in začel se je dušiti. S teža vo je spet vstal, toda že v nasled njem hipu ga je vihar zbil na tla, to krat dokonč no. Prekril ga je val peska.

Nekaj tre nut kov se je še ote pal in boril, nato pa negib no oble žal. Nenadoma se je poču til zelo utru je ne ga in mir ne-ga, ka kor da bi lebdel pod vodo. Podobe so mu počasi drse-le sko zi um – Naksos, kjer se je rodil in pre ži vel otroš tvo; grob ni ca v Tebah; Faed in škor pi jon; nje gov prvi voja ški pohod pred toli ko leti proti straš nim Lidijcem, ko je pri šel do svo je ga meča. S še zad njim nad člo ve škim napo rom ga je dvig nil viso ko v zrak, tako da je nje go vo širo ko rezi lo še te daj, ko je bil že poko pan pod pes kom, štr le lo nad pesek z vgra vi ra no kačo, ovito okrog njega, in ozna če va lo mesto, kjer je padel.


17

1

KAIRO, septem bra 2000

Dolga, ble šče ča in vra nje črna limu zi na se je počasi pri pe-lja la z dvo ri šča amba sa de in se za tre nu tek usta vi la, pre den je za vi la na pro met no ulico. Dva policista na motor jih sta za vze la polo žaj pred njo, dva pa za njo.

Približno sto met rov so se pelja li narav nost mimo dre-ves in zgradb na obeh stra neh, nato pa so zavi li desno in še enkrat desno na Corniche el Nil. Drugi voz ni ki so po gle do vali za njimi, da bi vide li, kdo se pelje v limu zi ni, toda šipe so bile zatem nje ne in so raz kri va le zgolj zameg-lje ne obri se dveh glav. Na pred njem levem blat ni ku je pla-po la la ameriška za sta vi ca.

Po kakš nem kilo me tru vož nje so pri šli do zapletene ga kri ži šča cest in nad vo zov. Policista na motor jih spre daj sta upo ča sni la vož njo, vklju či la sireni in pre vi dno vodi la limu-zi no skozi asfalt ni labi rint in na nad voz, kjer pro met ni bil tako gost. Pospešili so in sle di li ozna kam za letališče. Zad-nja motorista sta se nagni la drug k drugemu in se zače la po go var ja ti.

Detonacija je bila tako nena dna in pri du še na, da ni bilo ta koj jasno, da je nekaj eks plo di ra lo. Votlo je zado-ne lo in se poka di lo, limu zi na je posko či la in sun ko vi to zavi la čez sredo cesti šča v beton ski zid. Šele ko je drugi pok, ki je bil moč nej ši, stre sel vozi lo in so ognje ni zub lji huš kni li izpod njega, je posta lo jasno, da ni bila pro met-na nesre ča.


18

Motoristi so hitro zavr li. Sprednja vrata limu zi ne so se odpr la in iz nje se je med kri ča njem opote kel voz nik s suk-nji čem v pla me nih. Prva dva motorista sta mu ga poga si la s svojima suk njičema, druga dva pa sta se sku ša la pri bli ža-ti zad njim vra tom, ob kate re je nekdo od zno traj divje udar jal z roka mi. Oblak črne ga dima se je dvigoval v nebo, zrak je postal gost od jed ke ga vonja po gore čem ben ci nu in gumi. Avtomobili so upo ča sni li vož njo in se usta vi li, pot ni ki v njih pa so pasli rado ve dnost. Ameriško zasta vi co na pred njem blat ni ku so zaje li pla me ni in naglo se je spre-me ni la v pepel.


19

2

ZAHODNA PUŠČAVA, teden dni pozne je

»Kurbin sin!«Voznik je zakri čal od vese lja, ko je nje gov Toyotin tere-

nec dose gel vrh sipi ne in pole tel v zrak kakor kak što rast bel ptič, pre den je zamol klo pri stal daleč naprej na drugi strani. Za hip se je zdelo, da bi voz nik lahko izgu bil nad-zor nad vola nom, saj je vozi lo drse lo nav zdol pod nevar-nim kotom, toda uspe lo mu ga je zrav na ti, in ko je pri pe-ljal do vznož ja str mi ne, je spet poho dil sto pal ko za plin in pospe šil na vrh in prek nasled nje sipi ne.

»Prekletikurbirlajdrazahojena!« je zarjo vel.Tako je drvel še kakš nih dvaj set minut. Glasba je done-

la iz zvoč ni kov v teren cu in svet li lasje so mu pla po la li v vet ru, pre den se je usta vil na viso kem pešče nem gre be nu in uga s nil motor. Potegnil je še en dim iz džojn ta, pri jel dalj-no gled, in ko je stopil iz avta, so nje go vi škor nji zaškri pa li po pe sku.

Puščava je bila skriv nost no gro ze če tiha, zrak je bil gost od vro či ne, bledo nebo je na videz pritiska lo nav zdol. Za tre nu tek je postal in se zazrl v neure jen kolaž iz sipin in peš če nih kotanj, ki se je širil vse pov sod okrog njega. To je bila nena va dna, neze melj ska pokra ji na brez vsa ke ga živ lje-nja ali gibanja, nato pa je po še enem dimu iz džojn ta dvig-nil dalj no gled k očem in ga usme ril proti seve ro za ho du.

Prek nje go ve ga vid ne ga polja se je ukriv ljal srpast ap nen-čast gre ben z zeleno oazo, ki se je širi la ob vznož ju. Majh-


CMYK

Krimi

Leta 523 pred našim štetjem je perzijski kralj Kambiz

poslal vojsko prek zahodne egiptovske puščave, da bi

uničil preročišče v Siwi. Legenda pravi, da je sredi pu-

ščavskih širjav njegovo vojsko zajel peščeni vihar in jo

za vedno izbrisal z obličja zemlje.

Dva tisoč petsto let pozneje valovi reke Nil naplavijo

na obalo v Luksorju iznakaženo truplo. V Kairu je gro-

zljivo umorjen trgovec s starinami, britanskega arhe-

ologa pa najdejo mrtvega v stari sakkarski nekropoli.

Primeri se zdijo na prvi pogled nepovezani, vendar

inšpektor luksorske policije Jusuf Khalifa in hčerka ar-

heologa Tara Mullray sumita, da zadeva ni naključna.

Nenadno odkritje skrivnostnih hieroglifskih fragmen-

tov ju pripelje v neizprosno, razbeljeno srce puščave,

kjer se skriva odgovor na eno od največjih skrivnosti

antičnega sveta …

Paul SuSSman je priznan angleški novinar. Še danes

je poleg pisanja njegova velika strast arheologija. So-

deloval je pri številnih izkopavanjih v egiptovski Dolini

kraljev, zato je njegovo pisanje toliko bolj prepričljivo.

15,95 €

Kam

bizo

va ug

anka

Suss

man

Mogočna avantura in zapletena uganka preteklosti

Kambizova uganka

Paul Sussman

Documents

Kambizova uganka, Paul Sussman