3

Kazalo

PREDGOVOR................................................................... 5

ANTIČNO OLIMPIJSKA PABERKOVANJA................... 7

STAROGRŠKA TEKMOVANJA................................................. 7

TEKMOVALNI PROGRAM PANHELENSKIH GIMNIČNIH AGONOV...................... 9

OLIMPIJA, ŽENSKA Z LJUBEČIMI OČMI, GRŠKIM NOSOM, MAJHNIMI

USTNICAMI IN POLNIMI LICI...............................................................................

13

DOBER UČENEC, DOBER ŠPORTNIK................................................................. 19

ANTIČNO MODERNA »KONTROVERZNOST«........................................................ 20

ALEKSANDER VELIKI MAKEDONSKI, ŠPORTNI MENEDŽER............................. 22

GOSPODINJSTVO-POT DO ZDRAVJA, KREPOSTI IN RDEČIH LIČK.................... 25

ATALANTA: DEVICA, BOJEVNICA IN ŠPORTNICA.............................................. 27

HEREJE-TEKMOVANJA ANTIČNIH DEVIŠKIH MLADENK.................................. 29

MODERNA OŽIVITEV OLIMPIJSKIH TEKMOVANJ................ 33

»MAESTRO ROLF«................................................................................................. 40

»KREPKO LJUDSKO ŽIVLJENJE« 1862-1914........... 46

KRATEK PREGLED RAZVOJA DRUŠTVA IN DRUŠTVENE ZAKONODAJE DO KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE

46

TELESNOKULTURNO ORGANIZIRANJE NA SLOVENSKEM 1862-1914.........................................................................

56

STRELSTVO......................................................................................................... 61

4

TELOVADBA........................................................................................................ 62 ŽENSKA TELOVADBA......................................................................................... 71 KOLESARSTVO................................................................................................... 77

PLANINSTVO....................................................................................................... 79 ŠPORT................................................................................................................. 82

PREVRAT, JUGOSLOVANSKO ORGANIZIRANJE IN

SLOVENSKI ŠPORTNI PREPOROD............................. 98

JUGOSLOVANSKO ŠPORTNO ORGANIZIRANJE IN

SLOVENSKI ŠPORTNI PREPOROD...................................... 101

JUGOSLOVANSKA NOGOMETNA ZVEZA IN LJUBLJANSKA PODZVEZA............ 104

OLIMPIJSKO ORGANIZIRANJE............................................................................ 108

»SPORTNA ZVEZA LJUBLJANA«........................................................................... 113

SPORAZUM CVETKOVIĆ-MAČEK, ŠESTOAPRILSKI NAPAD 1941 TER ŠPORT.. 119

ŠPORTNI PREPOROD NA PRIMERU LJUBLJANE................. 122

VIRI IN LITERATURA.................................................... 137

5

TELESNOKULTURNO ORGANIZIRANJE NA SLOVENSKEM 1862-1914

Z vidika zgodovinskega razvoja moramo ločiti med telovadnimi, planinskimi,

strelskimi, kolesarskimi in drugimi društvi ter športnimi klubi, ki so sledili

anglosaksonskim športnim zgledom, zlasti footballu ali nogometu, tenisu in veslanju

ter atletiki. Celotna dejavnost se je v obdobju med obema svetovnima vojnama

označevala kot telesna vzgoja in šport, telovadba, planinstvo ter skavtstvo so bili

sestavni deli telesne vzgoje. Po drugi svetovni vojni so sledile izrazoslovne

spremembe. Že v letu 1945 se vpeljuje fizkultura, pozneje pa telesna kultura. Šport

je bil vselej sestavni del, ki je vse bolj poosebljal tekmovalnost in specializacijo, a bil

glede na dejavnost raznovrsten, vključujoč tudi dejavnosti, ki niso primarno vezane

na telesno aktivnost (npr. »avto-moto« šport – tovrstna praksa je bila že pred drugo

vojno). V zadnjih desetletjih 20. stoletja se je stroka odločila opustiti izraz telesna

kultura kot krovni termin dejavnosti in ga nadomestila z dotedaj ožjim pojmom šport.

Ker se občasno pojavi stereotip, da je izraz telesna kultura proizvod socialističnih

časov, moramo poudariti, da je starejšega izvora in se je uporabljal tudi že pred drugo

svetovno vojno. To lahko vidimo tudi v primeru ljubljanskega športnega kluba Ilirija,

ki je npr. na občnem zboru 1928 poudarila, da je »s svojim delom za povzdigo telesne

kulture našega naroda izvrševala važen in velik del socialnih in zdravstvenih del naše

(ljubljanske – op.p.) občine in države«. Zato je tudi logično, da je slovenska stroka

izhajajoča iz torišča telesne vzgoje, po razpadu prosovjetske fizkulture in v iskanju

samostojne socialistične poti, prevzela namesto fizkulture starejši izraz telesna

kultura, ki naj bi času primerno združeval tako telesno vzgojo, množično splošno

vadbo ali predvojno telovadbo in na drugi strani šport, specialistično in tekmovalno

dejavnost. V praksi je bil šport vse bolj vezan na tekmo in bil samemu sebi namen,

tekma pa je imela vedno večjo družbeno promocijsko vlogo, najsi bo na lokalni,

narodni-republiški ali državni ravni.

Šport (angl. sport) in organizacijska oblika klub (angl. club) sta v slovenski narodno-

kulturni prostor vstopila ob koncu 19. stoletja. Slovenski etimološki slovar Marka

Snoja pojasnjuje, da je šport prevzet v slovenščino prek nemškega sport, ki pa prihaja

iz angleškega sport, slednji iz disport, kar pomeni uživati. To je prevzeto iz

starofrancoskega desporter, kar se je razvilo in prenaredilo iz srednjeveškolatinskega

deportare, obnašati se, uživati, sestavljanke iz klasično-latinskega dē, od, in portare,

nesti.

Že v srednjeveški angleščini se je pojem poistovetil z zabavo, razvedrilom, igrami in

tudi z iz igre izhajajoče tekmo ter dirko. Iz prve polovice 17. stol. beležimo npr.

odredbo angleških kraljev Jakoba I. in Karla II. Deklaracija o športu (ali tudi o igrah),

ki je zakonsko dovoljevala ljudske prireditve zunaj cerkvenega urnika. Oblastem

nasprotno puritansko meščanstvo je po objavi zakona besno reagiralo, saj je zakon

po njihovem mnenju motil nedeljski mir. Protest pa ne pomeni, da so zavračali šport.

Nasprotno, podpirali so ga in ga gojili, če je imel racionalen namen, npr. sprostitev

ali nabiranje fizične moči, potrebne za duhovno moč. Torej so zavračali šport kot

6

sredstvo zgolj uživanja in šport kot spodbudo agonalnega pohlepa, ki bi spodbujal

surove instinkte ali iracionalne želje po tekmovanju in zmagi.1

Športu kot družabno-zabavni in telesnovzgojni ter na drugi strani samozadostni

tekmovalni dejavnosti, je na evropski celini v veliki meri utiralo pot kolesarstvo

oziroma kolesarske dirke. Z rednimi dirkami se je javno uveljavljala tekma, ki je

dobila prostor v medijih. Ilustrativen primer je Francija v drugi polovici 19. st., kjer

je kolesarstvo postalo skoraj narodni šport. Že v osemdesetih letih so zgradili

velodrome ali dirkališča in organizirali dirke za veliko nagrado, v začetku 20. stoletja

pa sloviti Tour de France. Tudi v slovenskem prostoru je bilo podobno, v devetdesetih

letih 19. st. se je pojavilo tako kolesarsko »vandranje« in »izletnikovanje« kot cestne

dirke in dirke na dirkališčih v Trstu, Gorici in Ljubljani. V Ljubljani in na Kranjskem

je na prehodu stoletja kolesarstvo deloma zamrlo (ne pa na Goriškem in Tržaškem),

zato sta tekmovalno dejavnost v toliko večji meri prevzela nogomet in klub Ilirija, ki

sta s tem prevzela vlogo nosilca športa. Pomenljivo je pisanje nestorja slovenskega

športnega novinarstva Lavoslava Strune v reviji Nova Evropa leta 1923, ki je

poudarjal, da je zgodovina slovenskega športa »v svoji razvojni dobi več ali manj

povezana z zgodovino nogometa. Izvzeti gre le kolesarstvo, ki se je začelo še pred letom

1890, cvetelo približno deset let, pa se potem, po dolgoletnem mirovanju, leta 1913,

sledeč impulzu nogometnih klubov, ponovno začelo razvijati. Tudi na drsanje je ugodno

vplival nogomet, vendar njegovi začetki segajo v globoko zgodovino«.13 Opozorimo le,

da pogled na kolesarstvo in drsanje velja predvsem za Kranjsko, torej je

kranjskocentričen. Razvoj društvenega kolesarstva na Tržaškem, Goriškem in tudi

Štajerskem potrjuje našo tezo, da je na Slovenskem kolesarstvo utiralo pot športu.

Za slovenski šport na Kranjskem in v Ljubljani pa nedvomno drži, da se je nogomet

vzpostavil v času kolesarskega mrtvila in s svojo tekmo prevzel mesto kolesarske

dirke.

V 19. stoletju tako na eni strani beležimo pojav in oblikovanje posameznih

telesnokulturnih dejavnosti ali panog ter tekmovanj, na drugi strani pa organizacijski

razvoj, povezan z ustanavljanjem društev. Institucionalizacija telesne kulture in s

tem tudi športa, proces organiziranja in vzpostavitev specifične strukture, je vezan

na politične spremembe v habsburškem cesarstvu v letih 1860 in 1861, kar smo

pojasnili že v prejšnjem poglavju. Prva sta bila organizirana strelstvo (izhajalo je iz

srednjeveške strelske združbe Rohrschützen Gesellschaft ali Društvo ljubljanskih

ostrostrelcev, 1831) in telovadba (1862, Laibacher Turnverein,

1863, Južni Sokol v Ljubljani), sledili so kolesarstvo (1885, Bicycleclub Laibach,

1887, Klub slovenskih biciklistov v Ljubljani), planinstvo (1874, kranjska podružnica

Alpenvereina, 1893, Slovensko planinsko društvo) in šport (1900, Laibacher

Sportverein, 1900, Mariborski sportni klub, 1902, Slovenski teniski klub Celje, 1907,

Ljubljanski sportni klub, 1911, Slovenski footbal klub Ilirija v Ljubljani in Jugoslavija

v Gorici). Z uveljavljanjem športa se slovenita izraza sport in club, medtem ko so se

telovadci in planinci zbirali v društvih (podobno tudi Nemci verein/društvo

club/klub).

1 Webber, Protestantska etika in duh kapitalizma, str. 186. 13

Struna, Razvoj sporta u Sloveniji, str. 126-132.

7

Večina dejavnosti je telesnokulturna novost, socialna inovacija časa in evropskega

urbanega okolja, pogojena s tehničnimi izumi. Organizirana je bila ali kot stroka ali

kot družabno zabavna dejavnost v posebnih društvih in klubih ali pa vključena

kot eno od »sredstev za dosego društvenega namena« v različna društva in zveze, ki

so bila po svojem namenu izobraževalna, kulturna ali socialna in družabna, tudi

narodno-obrambna, ne pa politična, vendar večinoma vezana na različna liberalno

katoliška, meščanska ali delavsko politična okolja. Uvajanje v društveni delokrog je

bilo lahko obenem tudi sredstvo za mobilizacijo volilnega telesa. Tovrstno

vključevanje telesnih praks v društveno delo je značilno tako za čas pred prvo

svetovno kot po njej.

Do prve svetovne vojne sta bila organizacijsko v ospredju telovadba in planinstvo,

šport (nogomet, tenis, veslanje, sankanje, atletika, plavanje …) pa se je šele začel

pojavljati. Novosti so na drugi strani tudi izpodrivale tradicionalne dejavnosti v

kolikor slednje, kot npr. kegljanje, niso bile vključene v društveno dejavnost.

Društva so za svojo dejavnost potrebovala objekte. Medtem ko so planinci markirali

gorske poti, gradili koče in organizirali gorniške tečaje, nam Adresar Ljubljane iz leta

1907 hrani podatke, da so npr. turnarji v Ljubljani krepili telo in duha v telovadnici

na cesarsko-kraljevi višji realki v Vegovi ulici, sokoli pa v Narodnem domu (danes

Narodna galerija). Nemški kolesarji so »dirkali« v Kolizeju in slovenski na dirkališču

ali velodromu v Tivoliju (velodrom je po prvi svetovni vojni izginil z ljubljanskega

površja in ga je nadomestilo še danes aktualno letno telovadišče). Drsalci so uživali

drsalne radosti na zamrznjenem tivolskem ribniku ali bajerju. Leta 1880 urejeni

tivolski ribnik je mestna občina oddala v najem Laibacher Eislaufverein, a mu ga je

leta 1906, ko je bila mestna občina trdno v slovenskih rokah, znova vzela z

utemeljitvijo, da pri poslovanju društvo ne uporablja slovenskega jezika; nadalje ga

je občina ponudila v najem Ljubljanskemu Sokolu, ki je ponudbo zavrnil, zato ga je

vodila sama, saj »splošni interesi modernega mesta ljubljanskega zahtevajo, da se ne

opusti priljubljeni in zdravju koristni šport drsanja in veslanja, katerega skoraj nobeno

večje mesto ne pogreša. Ljubljančanje so se tudi ribnika in drsališča že tako privadili,

da bi ga pač težko pogrešali«.2 Drsanje se pred prvo svetovno vojno še ni uveljavilo

kot športna panoga, so pa zato že prirejali drsalne tečaje, ki jih je nekaj časa vodil

praški drsalni mojster Rychlik. Ta je nadobudnim ljubljanskim drsalcem predstavil

osnove drsanja. Nekateri udeleženci tečajev so bili pobudniki umetnostnega drsanja

po prvi svetovni vojni v okviru Športnega kluba Ilirija. Adresar med drsalnimi

površinami omenja le mondeno tivolsko drsališče, čeprav sta bila v Ljubljani tudi

ljudsko drsališče na Trnovem, t.i. Kernovo drsališče, in Habjanovo na Rožniku.

Kernovo drsališče je bilo za trnovsko župnijo, kjer je zaradi izkopavanja ilovice

nastala globlja jama. Ob jesenskih deževnih dneh se je v jamo stekala voda, ki je

pozimi zamrznila. Pozimi so uredili zasebno drsališče, ob nedeljah in predpustnih

dneh pa so prirejali tudi veselice na ledu. Drsališče so uporabljali do leta 1911.

Strelci so se merili na svojem zasebnem strelišču ob podaljšani cesti na Rožnik (to je

bilo strelišče društva Rohrschützen Gesellschaft) in na cesarsko-kraljevem vojaškem

strelišču ob Dolenjski cesti. Plavalci so se lahko preizkusili ali hladili in uživali

plavalne radosti na Ljubljanici ali na pretočnem bazenu na Gradaščici na Koleziji,

2 Drnovšek, Ljubljana na starih fotografijah, str. 54.

8

medtem ko kopališč, ki so služila higieni ali čistoči meščanov, ne bomo vključevali,

saj za razvoj plavalnega športa niso pomembna.

Poleg omenjenih dejavnosti in društev velja opozoriti tudi na razvoj šaha. Slednji je

preko salonov in kavarn, šahovskih omizij in krožkov ter problemskih šahovskih

rubrik v časopisju in prvih šahovskih tekmovanj v 19. stoletju pridobival množičnost.

V Ljubljani je bilo šahovsko društvo ustanovljeno leta 1912, in sicer Ljubljanski

šahovski klub. Ustanovitev se je časovno ujemala z izjemnim nastopom inž. Milana

Vidmarja na mednarodnem šahovskem turnirju v San Sebastianu, kjer je zasedel

drugo mesto.3

STRELSTVO

Na ustanovitev najstarejšega strelskega društva so vplivale samoobrambne potrebe

ljubljanskega meščanstva pred turškimi vpadi v 15. in 16. stoletju. Ljubljana pod

gradom in ograjena z obzidjem je bila pomembna geostrateška točka tako proti

Turkom kot proti Benečanom, vanjo pa so se zatekali tudi okoliški prebivalci. Ker so

bili turški vpadi siloviti in nenadni, so morali biti meščani strelsko izurjeni za

obrambo mesta. Strelska veščina in vadba sta pridobili veljavo, sodelovanje na

strelskih vajah je bilo skoraj dolžnost vsakega meščana. Na podlagi fragmenta iz

Celovške kronike, ki poroča, da je bil v Ljubljani 14. julija 1562 velik strelski turnir,

so šteli ljubljanski strelci kot letnico ustanovitve, čeprav F. Zalar domneva, da je

društvo vsaj še pol stoletja starejše.

Prvo strelišče so uredili ob vznožju grajskega hriba izza mestnega obzidja, kjer imamo

danes strelišču v spomin Streliško ulico. Po bitki pri Sisku konec 16. stoletja ni bilo

več neposredne turške nevarnosti in društvo se je v naslednjih stoletjih spremenilo

v ekskluzivno društvo ljubljanskih meščanov ljubiteljev strelstva in strelskega orožja.

Strelstvo je bilo še vedno tudi vzgojna dejavnost mladih meščanov, s katero so

skušali mladino odvračati od hazarderstva, kvartopirstva, pijančevanja in podobnih

razvad, kot so poudarjali v eni od prošenj za zvišanje vladne podpore konec 16.

stoletja. V primeru vojnih nevarnosti pa je bilo društvo vpeto v organiziranje

prostovoljnih rezervnih vojaških enot, t.i. brambovcev, kot se je dogajalo v času

Napoleonovih vojn.

3 Pavlin, Športne organizacije v Ljubljani do druge svetovne vojne v luči statistike in pravilnikov, str. 386-388;

Pavlin, Športni prostori pod Cekinovim gradom, str. 18.

9

Primer društvenih strelskih tarč (hrani Mestni muzej v Ljubljani)

V 19. stoletju je društvo vodilo ekskluzivno strelsko in družabno življenje, si uredilo

novo strelišče pod Rožnikom in sodelovalo s sorodnimi društvi v Ljubljani, na

Kranjskem in v habsburškem cesarstvu. Strelci so izkoristili praznike, slavnosti ali

slovesne dogodke, da so jih popestrili s strelskimi in družabno-zabavnimi večeri, kot

so bile plesne prireditve. Članstvo v društvu je s stoletji postajalo ekskluzivistično in

rezervirano za višji sloj ljubljanskega meščanstva, vezano na ljubljanstvo, kranjstvo

in avstrijstvo. V drugi polovici 19. stoletja, ob parlamentarizaciji in rastočih

nacionalizmih naj bi bilo nemško-avstrijsko usmerjeno.4 Društvo se je v 19. stoletju

registriralo kot Rohrschützen Gesellschaft, po prvi vojni pa se je preimenovalo v

Društvo ljubljanskih ostrostrelcev in avstrijstvo zamenjalo za jugoslovanstvo.5

TELOVADBA

Telovadba ali gimnastika se kot moderna dejavnost in specifičen sistem vaj za

vsestransko vadbo človeka pojavi z razsvetljenstvom, idejno pa se navezuje in

zgleduje tudi pri antični gimnastiki. V Evropi se v 19. stoletju oblikuje več

gimnastičnih ali telovadnih sistemov. V srednji Evropi je prevladovalo nemško

turnarstvo, ponekod tudi švedska gimnastika. Turnarska društva se v nemških

deželah oblikujejo že v prvi polovici 19. stoletja, v habsburškem cesarstvu pa šele po

letu 1861.

Med avstrijskimi Slovani sta nastajali vzporedno gimnastični društvi v Pragi in

Ljubljani.6 Leta 1862, ko je bilo ustanovljeno gimnastično društvo v Pragi, je že tekla

4 Zalar, Ljubljansko društvo ostrostrelcev, str. 63. 5 Pavlin, Društvo ostrostrelcev v Ljubljani, str. 300, v: Slovenska kronika 19. st. 1800-1860. 6 Literarni viri več ali manj vežejo nastanek slovenskega sokolstva na vzor češkega. V strokovnem ali telovadnem

smislu to drži, organizacijsko pa sta društvi, kot je dobro analiziral že Viktor Murnik, nastajali kronološko

10

pobuda za ustanovitev podobnega društva v Ljubljani, vendar so oblasti prelagale

potrditev pravil. Tako je bilo slovensko gimnastično društvo ustanovljeno oktobra

1863. V nasprotju s severnim praškim bratom Sokolom se je poimenovalo Južni

Sokol. Namen društva je bil »dajati pobudo, priložnost in navade pravilnim telesnim

vajam« oziroma gojiti telovadbo, ki je terminološko nadomestila grški izvirnik

gimnastika, in vzgajati. To je konec leta 1863 poudaril tudi prvi društveni starosta

Etbin Henrik Costa rekoč, da je »telovadstvo … umetnost, po kterej se telo vadi, da je

potem ugibčnejše in močnejše«. Costa, ki je poleg splošnega pomena vadbe za telesni

in duhovni ali moralni razvoj mladih poudarjal pomen vadbe tako z vidika javnega

izobraževanja kot z vidika narodne vzgoje, se je hkrati zavzel za širitev telovadbe med

vse sloje slovenskega naroda in oba spola. Za kmečko prebivalstvo je telovadba po

njegovem koristna zato, ker naj bi ga kultivirala in dopolnjevala njegovo »surovo moč«,

za ženstvo, posebno za deklice, bodoče matere, pa naj bi veljalo, da se napačno

vzgajajo in zato bolj bolehajo. V govoru se ni mogel izogniti vzoru starih Grkov in

antičnemu izvoru telovadbe ter razložil, da telovadni »začetek … nahajamo v starej

grškej zemlji, kjer se je telesno sukanje najprvo izobrazilo do umetnosti, ki je bila prišla

s Krete v Sparto, in iz Sparte v Atene, kjer je potem izgubila surovi vojaški značaj

pridobivši plemenitejšo in uljudnejšo obliko«. Stari Grki so imeli po njegovih besedah

tri vrste telovadbe, in sicer vojaško, »ktero je učilo, kako je treba sovražnika zgrabiti

in braniti se«, krepilno, »kteremu je bil namen, da je utrdilo človeku telesne moči in

zdravje«, ter borilno, »najslavnejše izmed vseh, porojeno iz razveseljevanja in iz tiste

želje, po kterej je človek hrepenel očitno pred gledavci pokazati, kako je močan in

ugibčen«. Po zgledu starih Grkov in prepletanju gimnastike, vzgoje in polisa ter

državljanskih dolžnosti je Costa zaključil, da je južnosokolov ideal vzgojiti mladino

»v ljubezni do svoje domovine in do svojega naroda«, kajti »kadar bode telovadstvo

sploh v rabi, potem nastane tudi krepko ljudsko življenje in ž njim resnične narodne

slovesnosti, ki so cvet narodnega

življenja«. 7

vzporedno (glej: Murnik, Ustanovitev prvega slovenskega telovadnega društva in nekaj njegove zgodovine, str.

125). 7 Costa, Nekoliko besed o telovadstvu.

11

Ustanovitev Južnega Sokola sovpada z ljubljanskim čitalniškim društvom. Sokoli so

poudarjali prepletenost čitalništva in sokolstva, saj sta obe gibanji delovali za

narodno emancipacijo. Tovrstna značilnost se je ohranila, zato telovadna društva

niso bila zgolj tekmovalno ali športno usmerjena društva oziroma le društva za vadbo

telesa moderna teorija govori o discipliniranju telesa , pač pa so telovadbo prepletli

s kulturno-prosvetnimi dejavnostmi. Telovadna društva so bila nosilec narodnega

dela in narodne vzgoje ter borec za narodno emancipacijo Slovencev.

Mnogi člani čitalnic so bili tudi člani sokolskih društev in nasprotno, marsikje je bil

sokolski dom tudi narodni dom ali pa je bil narodni dom sedež obojih.

Južni Sokol je bil zaradi t.i. sokolskega ekscesa8 leta 1867 razpuščen, vendar že

naslednje leto obnovljen v društvu Ljubljanski Sokol, ki je postalo matično sokolsko

društvo na Slovenskem. Proti koncu šestdesetih let 19. st. se je oblikovalo tudi nekaj

telovadnih skupin zunaj Ljubljane, večinoma kot podružnice Ljubljanskega Sokola.

Novo telovadno društvo so skušali ustanoviti tudi v Trstu. Oblasti so prošnjo zavrnile,

češ da gre za politično in nacionalistično društvo, ki bi z vzbujanjem mednacionalnih

napetosti ogrožalo mestni javni red in mir.24

Sokoli so bili v začetku sedemdesetih let redni udeleženci taborov, oblečeni v sokolske

uniforme in z vojaškim korakanjem in poveljevanjem v slovenskem jeziku. Poleg

vadbe na telovadiščih ali v improviziranih telovadnicah so prirejali pohode na

8 »Sokolski eksces« je v zgodovini slovensko-nemških odnosov v Ljubljani D. Matič ovrednotil kot prvi

slovensko-nemški fizični obračun. Dejansko gre za nočni pretep, ki pa je bil spolitiziran in izkoriščen za

nemški politični prevzem oblasti v Ljubljani (Matič, Pretep v Šantlovi veži, str. 13-25). 24 Iz zgodovine

slovenskega športa na Tržaškem, str.6.

12

slovensko podeželje, opravljali so tudi narodnobuditeljsko delo ter tkali složnost med

mestom in podeželjem, med slovenskim meščanom in kmetom, temeljem slovenskega

in sokolskega nacionalizma 19. stoletja.

Na enem od izletov v Zagreb sredi šestdesetih let 19. stoletja so tudi Hrvate navdušili

za telovadbo in sokolstvo. Spodbudili so nastanek podobnega društva v Zagrebu, s

katerim so navezali in gojili stike. To je bilo ob koncu 19. in zlasti v prvem desetletju

20. stoletja temelj južnoslovanskemu sokolskemu sodelovanju, iz katerega je izšla

pobuda za federativno zasnovano južnoslovansko sokolsko organizacijo (tako avstro-

ogrskih sokolskih telovadcev kot srbskih in bolgarskih), a je prva svetovna vojna to

preprečila.

Po nastopu avstrijskega nemškega liberalnega centralizma v sedemdesetih letih 19.

stoletja se je porajajoče sokolstvo skrčilo na ljubljansko društvo. Oživitev sokolstva

se ujema z nastopom zmernejše Taafejeve vlade v osemdesetih letih 19. stoletja, ko

se sokolstvo širi zunaj Ljubljane in Kranjske po slovenskem ozemlju, ljubljansko

društvo pa prevzame vlogo matice. Leta 1893 je bilo osem sokolskih društev s 698

člani, leta 1903 pa 15 društev s 1933 člani. Rast društev oziroma »sokolski preporod«

je povezan tudi z osebnostjo Viktorja Murnika, ki je v sokolstvu vzpostavil

strokovnost in telovadbi namenil osrednje mesto v delovanju društva. Preporod je

narekoval povezovanje in poenotenje dela, kar je lahko potekalo prek skupne zveze.

Ustanovili so jo oktobra 1905. Slovenska sokolska zveza (SSZ) je ob ustanoviti štela

17 društev. Vodilna pokrajinska društva (npr. v Trstu, Gorici, Novem mestu, Kranju,

Celju, Idriji) so prevzemala vlogo matic in so v manjših krajih organizirala odseke z

določeno avtonomnostjo, ki so postopno prerasli v samostojno društvo in so v svojem

okraju prevzeli vlogo matice. Tik pred prvo svetovno vojno, leta 1913, je bilo v zvezi

že 93 društev in 21 odsekov s 6613 člani in 1040 članicami. Hitra organizacijska rast

je vplivala na preoblikovanje zveze v manjše pokrajinsko zaokrožene enote, ki so jih

poimenovali župe. Sedeži žup so bili v pokrajinskih središčih. Konec leta 1913 je bilo

na Slovenskem devet žup s središči v Celju, Gorici, Idriji, Kranju, Ljubljani (dve župi),

Mariboru, Novem mestu in Trstu. Zadnja je nastala župa Maribor, katere namen je

bil razširiti in utrditi sokolstvo v tem delu slovenskega narodnega ozemlja, saj je tam

delovalo le sokolsko društvo v Mariboru.9

Stanje sokolskih organizacij po župah v letih 1911 in 1913

Župe 1913

Celjska 25

Gorenjska 9

Idrijska 12

Ljubljana Narodni dom 10

Ljubljana I. 12

9 Pavlin, Razvoj sokolstva v Sloveniji med leti 1929-1941 (doktorska disertacija), str. 20-25.

13

Dolenjska 10

Goriška 22

Tržaška 15

Mariborska 1

SSZ 114

Viktor Murnik (1874 1964) je v slovenskem sokolstvu

vzpostavljal telovadno stroko. Zahteval je podrejenost

društvenega dela telovadbi in članstvo načelnika, strokovnega

vodje telovadbe, v društvenem odboru. Murnik je bil nesporna

avtoriteta svojega časa, moralna, duhovna, strokovna in

organizacijska. Resda je imel tudi nasprotnike, vendar mu

njegove vloge v razvoju slovenskega sokolstva zaradi tega ne gre

zmanjševati. V. Zaletel v svoji publikaciji iz leta 1933 poudari,

da je Viktor Murnik po začetnem vaditeljskem delu v

Ljubljanskem Sokolu kaj kmalu spoznal, da je »slovensko

sokolstvo samo po kroju in imenu podobno češkemu, da pa mu

manjka prave sokolske ideje, katere je vdahnil Sokolstvu Tyrš«.

Zato se je posvetil strokovnemu delu in bil sokolstvu na

Slovenskem slovenski Tyrš, kot ga je že v tedanjem obdobju

poimenoval pomemben kranjski sokol in sokolski pisec Gvidon

Sajovic. Da pa je bil na drugi strani Tyrš priznana in cenjena

osebnost tudi na Slovenskem, priča dejstvo, da so pred drugo svetovno vojno eno od

osrednjih cest v Ljubljani, danes Slovensko (bivšo Titovo), poimenovali po Miroslavu

Tyršu, ideologu in telovadcu, strokovnem delavcu in utemeljitelju češkega sokolstva,

sokolskega nacionalizma in specifičnega telovadnega sistema. Iz njega so izšli številni

vrhunski telovadci, tako češki kot slovenski. Leon Štukelj v svojih spominih npr. ne

pozabi omeniti, da je bila njegova zmaga na olimpijskih igrah leta 1924 v Parizu

skupaj s češkimi uspehi tudi zmaga sokolskega telovadnega sestava ali sistema, iz

katerega se je na drugi strani razvila tudi slovenska in jugoslovanska telesnovzgojna

stroka.10

Miroslav Tyrš (1832 1884), idejni in duhovni vodja češkega sokolstva, je že konec

šestdesetih let 19. stoletja oblikoval svojevrsten telovadni sistem in sokolsko filozofijo

ter ju uveljavil v češkem sokolstvu. Lahko rečemo, da je to slovanski sistem vaj ali

slovanska telovadba, saj so tudi češki in slovenski katoliški telovadci izhajali iz nje.

Po Tyršu je telovadba sklop vaj, ki jih je oblikoval v sistem po načelu podobnosti in

sorodnosti, ne pa po fiziološkem učinku na človeka. Podlaga za to mu je bilo stališče,

da je mogoče vse vaje izvajati: prvič, ali brez pomoči ali odpora drugih, drugič, ali s

pomočjo ali odporom drugih telovadcev in tretjič, da gre v obeh primerih razlikovati,

10 Štukelj, Mojih sedem svetovnih tekmovanj, str. 153-155.

14

ali so vaje izvedene brez posebnih priprav in orodja ali pa je to za izvedbo potrebno.

Glede orodja je upošteval tudi dejstvo, da je lahko orodje trdno, da se telovadec čezenj

ali po njem giba, oziroma gibljivo, da ga lahko telovadec dviga ali meče. Vaje je temu

ustrezno razdelil v štiri »stroke« oziroma sklope. Prvi je zajemal vaje, izvedljive brez

pomoči ali odpora drugih, drugi vaje z orodjem ali na njem, tretji vaje, izvedljive s

pomočjo ali odporom drugih (npr. igre), in četrti borilne vaje.

Prvi sklop je delil na proste vaje (npr. vaje na mestu in z mesta ali v gibanju: hoja,

teki, skoki, plavanje, pozimi drsanje, smučanje itd.). Izvajali so jih lahko posamezno,

skupinsko ali v redih, od tod ime redovne vaje. Uro telovadbe so oblikovali z vajami

različnih sklopov, čeprav je dejstvo, da so imele najpomembnejšo vlogo vaje na orodju

in del prostih vaj. Telovadna tekma je vse do druge svetovne vojne obsegala tako vaje

na orodju kot različne proste vaje, včasih tudi borbe, med obema svetovnima vojnama

pa so se uveljavila tudi tekmovanja v odbojki in pozimi v smučanju. Marsikje v

sokolskih društvih so gojili tudi jahanje (vendar ne športno), sokolski konjeniki pa

so bili vedno čelni možje sokolskih povork. Zato je logično, da je bila telovadba kot

obsežen sistem vaj osnova moderne telesne vzgoje in vključena v šolstvo. Sokoli pa

so poleg telovadbe in redne vadbe, pohodov in zletov gojili tudi druge oblike

prireditev, npr. telovadne akademije in kulturne večere (predstave, plese,

predavanja), slednje samostojno ali v sodelovanju s čitalnicami ali drugimi

kulturnimi društvi.

Vzporedno s Tyrševo telovadbo se je v slovensko sokolstvo uvajala Tyrševa filozofija

namena in cilja sokolstva ali sokolska ideja. Tyrš se je navezal na darvinizem in boj

za preživetje. Zanj je zgodovina človeštva večen boj za bitje in obstanek, ta boj pa je

splošni naravni zakon, ki so mu podrejeni tudi narodi in družbe. Zato je narodu

merilo za preživetje le zdravo splošno življenje in preživi lahko le kreposten narod,

torej narod, ki je fizično in duhovno ali moralno zdrav. Da pa je narod zdrav, mora

biti v skupnosti narodni interes na prvem mestu in nad interesi posameznih

narodnih delov ali posameznikov. Nosilec narodne kreposti so po Tyrševi ideji

sokolska društva, ki so hkrati dejavnik narodnega življenja, dostopna vsem, z dvojno

nalogo, narodno in strokovno. Društva morajo ohranjati narod pri življenjski moči in

zdravju, to je telesnem, duhovnem in moralnem. Po drugi strani morajo društva

delovati na skupnem strokovnem področju, v prvi vrsti telovadnem, kajti telovadba

je osnovna dejavnost, ki društva poenoti, zato bi morala zajeti ves narod in vse

narodne sloje. Cilj sokolskega delovanja je dokazovati se na kulturnem polju v

primerjavi z drugimi narodi. Pri doseganju ciljev je veljalo načelo konkurence, vendar

ne klubaške, pač pa zdrave in solidarne, kajti vsa sokolska društva so si tekmeci ene

ideje. Zato naj bo vsakomur sosed zgled in spodbuda ter zdrava konkurenca, obenem

pa naj vsako društvo sodruštvu privošči zmago z mislijo, ki velja njemu samemu.

Tyrš je zagovarjal enakost med članstvom in bratstvo ter svobodo za narod in

posameznike. Poudaril je, da je tam, kjer je jedro naroda zdravo, celota nad

sebičnostjo, torej je narod nad posameznikom in le tako zdrav narod se je zmožen

braniti in ubraniti. Sokolski nacionalizem se je skladno s politiko panslovanstva

nadgradil s slovanstvom, ki je enakovredni del človeštva.11

11 Ambrožič, Metodika sokolske vzgoje, str. 11-27; Stepišnik, Telovadba na Slovenskem (dalje Telovadba), str. 9599.

15

Slovenski Tyrš, Viktor Murnik12, se je leta 1892 včlanil v Ljubljanski Sokol (kar pa

ne pomeni, da pred tem ni telovadil, pač pa le, da se je tega leta včlanil v Sokol, ker

so tedanja družbena pravila igre prepovedovala včlanjevanje dijakov v sokolska

društva). Leta 1893 je bila v Ljubljani proslava ob tridesetletnici Ljubljanskega

Sokola z javno telovadbo in udeležbo drugih slovanskih sokolov, zlasti vodilnih

čeških. Pri javni telovadbi so skupaj nastopili slovenski, hrvaški in češki sokoli.

Izvajali so proste vaje po vzoru čeških društev. Murnik je ob srečanju s češkimi sokoli

spoznal, da je med slovanskimi sokoli bistvena razlika pri vprašanju redne vadbe in

strokovnosti, s čimer je bilo povezano tudi vprašanje vloge telovadbe v društvu.

Spoznanje je bistveno vplivalo na njegovo nadaljnje sokolsko delovanje. Murnik, ki je

bil dober telovadec in tudi tekmovalec, je bil leta 1894 izvoljen za predtelovadca

(izhaja iz nemškega »vorturnarja«), s čimer so mu zaupali vadbo mlajših telovadcev,

leta 1896 pa je bil izvoljen za tajnika Ljubljanskega Sokola. Takrat je začel pot

sokolskega preporoda. Z reformističnim ali »preporoditeljskim delom« je, potem ko je

dodobra preučil Tyršev telovadni sestav, filozofijo in sokolsko strukturo, uspel

preoblikovati Ljubljanski Sokol, ki so mu sledila tudi druga društva. V

preporoditeljskem delu je začel izobraževati vaditelje (voditelji telovadbe, namesto

predtelovadcev) na osnovi Tyrševega telovadnega sistema (pripravljal pa je tudi svoj

sistem telesnih vaj). Ustanovil je tudi vaditeljski zbor, ki je samostojno odločal o

strokovnem delu. Prizadeval si je za širitev telovadbe med ljubljanskim ženstvom in

bil pobudnik tako ženske telovadbe kot vzgoje ženskih vaditeljic, ki so prevzele

vodenje ženske telovadbe po sokolskem načelu ženska vzgaja in vodi žensko ter je v

okviru sokolskega dela povsem avtonomna in enakopravna. S sokolskim

preporodom je Murniku uspelo telovadbi zagotoviti osrednje mesto v društvenem

delovanju, vodji telovadbe ali načelniku pa neodvisno mesto v upravi. Načelnika

namreč ni več imenovala uprava, pač pa aktivni telovadci. Po ustanovitvi SSZ je

Murnik leta 1906 prevzel mesto načelnika zveze, po združitvi v jugoslovansko

sokolsko zvezo pa je bil načelnik slednje med letoma 1920 1924 in 1926 1930. V

tridesetih letih se je umaknil in se posvetil strokovno teoretičnemu delu. Ohranil je

mesto podnačelnika v Slovanski sokolski zvezi, ki je imela sedež v Pragi, vseskozi pa

je bil član Ljubljanskega Sokola.

Murnik je bil tudi urednik strokovne telovadne revije Slovenski Sokol, ki je začela

izhajati leta 1904 in je postala uradno glasilo Slovenske sokolske zveze. Z

urednikovanjem in pisanjem za revijo je nastopilo vprašanje slovenskega telovadnega

izrazoslovja, ki je bilo resda podano že v Nauku o telovadbi v letih 1867 in 1869, a

12 Viktor Murnik je izhajal iz rodoljubne slovenske družine. Bil je drugi otrok in imel štiri leta starejšega brata

Rada. Viktorjev stric Ivan Murnik je bil kranjski deželni poslanec in prvi tajnik Zbornice za obrt in trgovino

Vojvodine Kranjske, brat Rado pa slovenski pisatelj in časnikar. Viktor je 1892 maturiral na klasični gimnaziji v

Ljubljani in se vpisal na študij prava v štajerskem Gradcu ter leta 1898 zaključil študij. Sodno praktikantstvo je

opravil v Ljubljani in leta 1900 nastopil službo tajnika v že omenjeni obrtni in trgovski zbornici za Kranjsko, leta

1901 pa postal prvi tajnik. V svojem poklicnem delovanju je deloval za prosperiteto slovenskega gospodarstva in

npr. že leta 1901 sprožil pobudo za ustanovitev Trgovske akademije, kar pa je vlada zavrnila. Njegova je tudi ideja

iz leta 1920, torej že v okviru jugoslovanske države, da se v Ljubljani namesto obrtnih razstav ustanovi stalni

velesejem. Predlog je bil uresničen in Ljubljana je v Tivoliju uredila velesejemski prostor, ki se je po drugi vojni

preselil za Bežigrad.

16

na nemški podlagi, novi čas pa je klical k pregledu besedišča. Tako je Murnik

preporodil tudi telovadno izrazoslovje, ki je bilo osnova za nadaljnji razvoj.

Murnik je v svojem delu za preporod sokolskega dela uveljavil telovadbo kot stroko,

ki je kakovostno zelo napredovala, najsi bodo redovne vaje na javnih nastopih ali

nastopi na telovadnih tekmah. Prvi tekmovalni uspeh slovenskega Sokola je bil

dosežen že pred preporodom, in sicer junija 1891, ko je na II. vsesokolskem zletu v

Pragi nastopil član Ljubljanskega Sokola Matija Benčan. V telovadni tekmi je zmagal

v rokoborbi in bil četrti v peteroboju v teku na 200 m, skoku v daljino in višino, metu

15 kg težkega bremena in plezanju po vrvi ter osmi v vajah na orodju. S preporodom

so nastopili novi časi in po ustanovitvi SSZ in vključitvi v Mednarodno gimnastično

zvezo (MGZ) leta 1907 so se slovenski telovadci začeli udeleževati mednarodnih

telovadnih tekem (danes svetovnih prvenstev), po ustanovitvi Slovanske sokolske

zveze s sedežem v Pragi leta 1908 pa je bila v sklopu vsesokolskega zleta 13

organizirana tudi telovadna tekma za slovanskega prvaka. Kot uspeh na tekmovanjih

MGZ so šteli uvrstitev vrste SSZ na tekmi MGZ leta 1911 v italijanskem Torinu, ko

so izmed osmih nastopajočih zasedli četrto mesto. V primerjavi s prejšnjimi tekmami

so slovenski sokoli prehiteli belgijske telovadce, zaostali pa za vodilnimi Čehi,

Francozi in Italijani, vendar so se v seštevku točk močno približali tretjeuvrščeni

ekipi.

Telovadna vrsta leta 1911

13 Zlete so uvedli češki sokoli, po njihovem vzoru pa jih je konec osemdesetih let na Slovenskem začel

organizirati Ljubljanski Sokol, pozneje pa prevzela SSZ. Zlet je bil manifestacija tako telovadnega in sokolskega

dela kot narodne in slovanske vzajemnosti, ki je obenem nudila možnost medsebojnega narodnega in slovanskega

spoznavanja in povezovanja.

17

Vrnitev domov je spremljal slavnostni sokolski večer. Po nagovoru staroste SSZ,

Ivana Oražna, je besedo povzel Viktor Murnik, vodja telovadne vrste, in poudaril, da

sokoli uspeha niso dosegli zase, »temveč za slovenski narod, ta mali, od bližnjih

sosedov tako često zasramovani in ponižani, pa od nas s tako vročo ljubeznijo

ljubljeni narod, da je ne more izruvati iz naših src nobeno zaničevanje sveta. V Torinu

smo pokazali, da naš narod vendar ne zasluži tistega poniževanja, ki se mu ga tako

obilo deli pri nas. Uspeh v Torinu je uspeh vsega slovenskega naroda, ki ima v sebi

tako velik zaklad fizične in moralne moči, da je mogel na polju telesne in nravstvene

vzgoje napredovati nerazmerno hitreje nego mnogi drugi dosti večji narodi«. V

nadaljevanju je Murnik poudaril, da je »telesna in nravstvena vzgoja« narodni

»kapital«, ki ga je »narod … izročil Sokolstvu, da ga čuva, da ga hrani in množi in ž

njim ravna tako, da nosi bogate obresti. Sokolstvo si prizadeva, da združi sčasoma

ves slovenski narod v svojem krogu v gojitev telesnih moči, pa obenem tudi v gojitev

moralnih in duševnih vrlin, kakor so pred vsem čut za dolžnost, samozatajevanje in

disciplina, vztrajnost in energija, požrtvovalnost in navdušenost, vedno enaka

neomahljiva navdušenost, brez katere se še nikdar niso dosegli cilji«. 14 Obenem

poudarimo, da ko so sokolski telovadci nastopali v tujini, Slovenija kot politična

entiteta sploh ni obstajala, pač pa le program Zedinjene Slovenije in narodna ideja o

slovenstvu Kranjcev, Korošcev, Štajercev in Primorcev. Sokolski tekmovalni uspehi

so se že naslednje leto nadaljevali na tekmi za slovanskega prvaka na vsesokolskem

zletu v Pragi. Na veliko presenečenje češke javnosti je zmagal Stane Vidmar, Karel

Fuks pa je bil tretji. Strokovno delo Viktorja Murnika je rodilo tekmovalne sadove in

telovadba ni bila več le družabno-socialna in narodnovzgojna dejavnost, pač pa vse

bolj strokovna in na drugi strani tudi vse bolj množična.

Slovensko telovadno zgodovino so zaznamovala tudi katoliška telovadna društva,

ki so plod slovenske politične in ideološke polarizacije na liberalni in klerikalni tabor

konec 19. st. Katoliške telovadne organizacije so bile najprej organizirane v sklopu

katoliških delavskih prosvetnih društev, ki so bila združena v Slovenski krščansko-

socialni zvezi (SKSZ). Mnogi katoliški telovadci so bili najprej člani sokolskih društev.

Prve spodbude k oblikovanju katoliških telovadnih oddelkov stečejo na Jesenicah

leta 1904. Dve leti kasneje, 23. februarja 1906, je bil ustanovni občni zbor društva

Orel na Jesenicah, katerega namen je bil »zbirati fante k telovadbi in fantovskim

zborovanjem, na katerih so se urili fantje za javne nastope za katoliške smernice«;

fantje so bili obenem člani Katoliškega delavskega izobraževalnega društva.31

Centrala SKZS je bila sprva zadržana. A. Korošec in J. E. Krek sta najprej podpirala

enotno narodno telovadno organizacijo, to je sokolsko, vendar pa so na zborovanju v

začetku septembra 1905 sklenili v okviru SKZS uvesti telovadne odseke.

Marca 1906 je bil v Ljubljani v okviru SKZS ustanovljen matični telovadni odsek, in

ko so avgusta 1907 blagoslovili dom jeseniškega društva, so že telovadili člani treh

telovadnih odsekov iz Ljubljane, Št. Vida in Jesenic. Število odsekov je v naslednjih

14 V: Zaletel, Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva, str. 209-210. 31

S, 23.6.1929, Jesenice –vzor prosvetnega dela.

18

letih raslo. Organizacijsko bazo jim je nudila mreža SKSZ. Odseki so se povezali v

zvezo, ki je delovala kot eden od odsekov SKZS, ki se je členil na okrožja (v Sokolu

župe) in odseke (v Sokolu društva). Leta 1909 se je zveza poimenovala Orel (enako

tudi češki katoliški telovadci). Število organizacij in članov je naraščalo in leta 1913

doseglo organizacijski vrh. V tem letu je Orel štel 168 odsekov s 5228 člani: 107

odsekov je delovalo na Kranjskem, 29 na Goriškem, 26 na Štajerskem, 5 na

Koroškem in 1 na Tržaškem, kjer pa orlovstvo ni zaživelo in je podatek vprašljiv.15 V

nasprotju s sokolstvom je bilo orlovstvo mnogo uspešnejše na podeželju in v manjših

krajih, kjer se je telovadba ujemala z izobraževalnim delom SKZS.

Telovadno društvo Orel v Rihenberku (današnji Branik)

KOLESARSTVO

Prva kolesa, najprej visoka (s prvim velikim in zadnjim malim kolesom) in zatem nizka

(obe kolesi enaki), so se na Slovenskem pojavila v drugi polovici 19. stoletja. Bila so

draga in dostopna le premožnejšim slojem, proti koncu stoletja pa se je po zaslugi

izposojevalnic število koles povečalo in kolesarstvo se je razširilo med družbene sloje.

S širjenjem koles so se pojavila tudi kolesarska društva. Prva so bila elitnega značaja

in izletniške narave, ki pa so organizirala tudi prve dirke. Slovenski kolesarji so se

organizirali po vzoru ljubljanskih nemških someščanov leta 1887 v Klub slovenskih

biciklistov Ljubljana (KSBL). Širitev kolesarstva med Slovenci se je ponekod (npr. v

Trstu in Celju) časovno ujemala z delovanjem sokolskega društva, kjer so bili sokoli

15 Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem (dalje Oris), str. 135.

19

tako telovadci kot kolesarji. Matična kluba v Trstu in Gorici sta bila Kolesarski klub

Balkan (izšel iz sokolskega društva) in

Kolesarsko društvo Gorica. Na Štajerskem je podobno vlogo odigral Klub slovenskih

biciklistov Celje. V devetdesetih letih 19. stoletja se je kolesarstvo razširilo med

delavstvom. Leta 1890 je bil ustanovljen Delavski kolesarski klub Idrija in 1898

Delavski kolesarski klub Maribor, eden prvih slovenskih klubov na Mariborskem,

njegovi člani so bili večinoma mariborski slovenski železničarji.

Do prve svetovne vojne je bilo na Slovenskem ustanovljenih 31 kolesarskih klubov,

vendar so nekateri že prenehali delovati. S kopičenjem društev je bil KSBL pobudnik

ustanovitve zveze slovenskih kolesarskih klubov in povezovanja s sosednjimi

hrvaškimi. Zaradi avstro-ogrskega dualizma slovensko-hrvaška zveza ni bila

uresničljiva, je pa bila aprila 1895 organizirana Zveza slovenskih kolesarjev.

Prvim društvenim izletom na krajše in daljše razdalje so sledile cestne dirke in

ureditve dirkališč ali velodromov v Trstu, Gorici in Ljubljani. Ljubljanski velodrom so

odprli leta 1897 ob desetletnici KSBL. Ker je bilo ljubljansko kolesarstvo na prehodu

stoletja v stagnaciji (problem profesionalizma), je dirkališče v Tivoliju samevalo in so

ga preuredili v sokolsko telovadišče. Nasprotno je bilo na Tržaškem in Goriškem. Leta

1908 sta tržaški in goriški klub organizirala na goriškem dirkališču narodno dirko,

ki si jo je ogledalo okoli 5000 gledalcev. Tržaški Balkan je bil leta 1909 pobudnik in

organizator vsakoletne cestne dirke Ljubljana–Trst za naslov jugoslovanskega

prvaka. Leta 1912 je snoval tekmo za naslov vseslovanskega prvaka s temu

primernimi udeležbami slovanskih kolesarjev iz Avstro-Ogrske in zunaj nje, a se

zamisel ni posrečila. Na dirkah so sprva prevladovali zagrebški kolesarji, v letih tik

pred prvo svetovno vojno pa je zmagoval Tržačan Albin Šiškovič.16

Mariborski kolesarji

16 Stepišnik, Kolesarstvo na Slovenskem, str. 15-36; Pavlin, Klub slovenskih biciklistov, str. 72-75, v: Slovenska

kronika 19. st. 1861-1883.

20

Medtem ko je bilo kolesarstvo moških povsem samoumevno, pa je dosti več prahu

dvignilo kolesarjenje žensk. V kolesarskih društvih ali klubih so bile ženske v

manjšini, marsikdaj le okrasek nekolesarskih prireditev. Toda dejstvo je, da se s

širjenjem in priljubljenostjo kolesarstva in novimi primernejšimi nizkimi kolesi na

kolo usede tudi ženska. Predsodki niso bili odpravljeni čez noč, opravičevali ali

zavračali pa so jih tudi z zdravniškimi argumenti, vendar je na prehodu stoletja

ženska na Slovenskem kolesarila, ne pa tekmovala.17

PLANINSTVO

Slovensko kulturo je dodobra zaznamovalo ljubiteljstvo gora in gorolazenje in

hribolazenje in plezanje. Pregovorno velja za Slovenca, da se mora vsaj enkrat v

svojem življenje povzpeti na Triglav. Ampak Slovenci poznamo tudi pregovor, da gora

ni nora, pač pa je nor tisti, ki gre gor, in dolgo v zgodovini so Slovenci, in tudi drugi

narodi, vrhove pustili na miru, saj gore so bile območje svetega, sedeži divjih sil, ki

niso želele biti motene, in smrtniki so njih željo spoštovali. Le kdo bi si drznil zdramiti

troglavega gromovnika Peruna ali Triglava ali Morano, boginjo smrti in temnih senc,

ali si nakopati jezo Pehtre babe ali oskruniti čarobno lepoto Zlatorogovega kraljestva,

ki jo je čuval mogočni in nevarni Zlatorog, ali se izpostaviti hudemu vetru, ki da tam

gori piha s tako silo, da prevrača ljudi in ruši nevarno kamenje, ali pa tvegati življenje

ob nevarnem plezanju po strmih stenah in kozjih stezah.

Homo Sapiens pa je nepredvidljiv in preračunljiv. »Zlatorogovo kraljestvo« je sprožilo

pohlep in kakor pravi zgodba, sta se našla dva lovca, ki sta se odpravila v njegovo

kraljestvo, Zlatoroga zalezla in ustrelila. Zlatorog je v smrtnem boju do golega

kamenja razkopal vse bajne vrtove, iz njegove krvi pa je pognala čudodelna triglavska

roža, ki ga je hipoma pozdravila. Prerojen je oba lovca pahnil v prepad, sam pa izginil

za vekomaj in odprl vrata v svoje kraljestvo, odprl vrata radovednosti, kaj je tam

zgoraj in koliko je gora visoka. Konec 18. stoletja sta razsvetljena Um in Razum v

gore napotila alpiniste znanstvenike, ki so razblinili mitološki svet vršacev, jih

premerili in preučili njih naravo in sprožili proces planinstva, obiskovanja gora,

ljubiteljske hoje in plezanja v sredogorju in visokogorju z vodnikom domačinom ali

brez, ter temu primernim urejanjem poti in postavljanjem koč in domov. Gore so

postale sestavni del kulturnega življenja, vse več je bilo »norih«, ki so se podali na

goro. Triglav ni bil več Gromovnik, pač pa je postal ljudska gora, romarski vrh,

narodni simbol, simbol slovenstva, svobodnega slovenstva, romarski vrh. Tudi pod

okupacijo v drugi svetovni vojni, ko se je tod vila najprej italijanska in potem nemška

zastava, se je leta 1944 odpravila skupina partizanov razviti slovensko trobojnico:

»Po velikem trudu smo čez ledene plasti nad nevarnimi robovi le prišli na vrh, čeprav

vsi upehani. Naši napori so bili poplačani z nepopisnim razgledom čez našo širno

domovino. Prevzela nas je sreča in bili smo zadovoljni. Nato smo razvili našo lepo

trobojnico, ki je ponosno plapolala v jutranjem vetru, a čez robovje in skalovje kralja

slovenskih planin se je proti dolini naše bistre Save razlegala pesem slovenskih

partizanov«.18

17 Več o feminizaciji kolesa in kolesarstva: Batagelj, »Ali naj dame kolesarijo?«, str. 40-54. 18 Rupar, Sodelovati in zmagati, str.55. 36

V: Strojin, Stoletje v gorah, str. 14.

21

Prva društva ljubiteljev obiskovanja gora se v Evropi pojavijo sredi 19. stoletja.

Premožni Britanci so leta 1857 v Londonu ustanovili Club Alpine of Great Britain in

ob pomoči domačih vodnikov obiskovali predvsem zahodne Alpe ter sprožili val

alpinizma. Vplivali so na domače prebivalstvo in ga spodbudili k organiziranju. Na

habsburškem ozemlju so prvo društvo ustanovili avstrijski Nemci, in sicer leta 1862,

leta 1873 pa so se združili z rojaki iz bližnjih nemških dežel v »Nemškoavstrijsko

alpinsko društvo« (Deutscher und Östereisches Alpenverein). Društvo je imelo

podružnice po avstrijskih deželah in tudi na Kranjskem (ustanovili so jo leta 1874),

kjer so z gradnjo koč in označevanjem poti ponemčevali slovenske Alpe. Prve težnje

po slovenskem planinskem organiziranju zaznamo že v sedemdesetih letih 19.

stoletja. Leta 1872 je bohinjski učitelj Jan Žan dal pobudo za organiziranje društva

Triglavski prijatelji, vendar so kranjske oblasti zavlačevale z odobritvijo pravil.

Nazadnje so službeno premestili še Žana in društvo je propadlo. Kljub temu so

»prijatelji« zgradili kočo Triglavski dom (dve uri hoda nad Velim poljem) in uredili pot

na Triglav. Z razpadom druščine so usahnili zarodki slovenskega planinstva in

pobudo je prevzel kranjski Alpenverein, ki je do leta 1892 zgradil že 12 koč.

Planinstvo je bilo tako v slovenskem javnem življenju prisotno večinoma v

individualni obliki. Tipičen primer je bil Ljubljančan Franc Kadilnik, ki se je ob

nedeljah redno odpravljal na bližnje planinske izlete ali ture, pri povratku pa bil

deležen zasmehovanj »ljubljanskih srajc« in pripomb o »hribovskem norcu«. Podoben

primer je bila skupina »piparjev«, vnetih ljubljanskih hribolazcev, ki so jim bile

razpoznavni znak pipe. Jeseni 1892 se pojavi pobuda za ustanovitev Slovenskega

planinskega društva (SPD). Vzrok je bila vse večja skrb, da bi Nemci po slovenskih

»planinah napravili nemške napise in kažipote«. Pobudnica organiziranja je bila ravno

druščina »piparjev«. Ustanovni občni zbor SPD je bil 23.

februarja 1893 z geslom »ohranimo slovensko lice slovenskim goram«. 36

»Piparji«

Že v prvem letu je SPD označil ali markiral 97 različno težavnih poti, leta 1895 pa je

začel izdajati glasilo Planinski vestnik. Najtežje delo v primerjavi z alpenvereinovci

22

sta bila postavljanje koč in borba za očaka Triglav, ki so jo dobili po zaslugi dovškega

župnika Jakoba Aljaža. Do leta 1900 so postavili že 12 koč (prvo leta 1894, to je bila

Orožnova koča na Črni prsti), na Triglavu pa je stal leta 1895 postavljeni Aljažev

stolp. SPD je hkrati začel urejati vprašanje gorskih vodnikov in njihove strokovnosti.

Leta 1912 je ustanovil prvo postajo Gorske reševalne službe. Henrik Tuma je

znanstveno utemeljeval slovensko »imenoslovje Julijskih Alp« in v strokovnih delih ter

prispevkih podpiral plezanje ali »turistiko« oziroma alpinizem. Med ljubitelji plezanja

se je oblikovala skupina Dren, ki je bila po prvi svetovni vojni jedro društva Skala.

Njeni člani so leta 1911 prvi brez vodnika preplezali Severno steno Triglava po

Slovenski smeri.

Na vrhu Triglava

Organiziranost je temeljila na enotnem društvu SPD in društvenih podružnicah po

slovenskih deželah (prva, kamniška podružnica je nastala že leta 1893). Nastala je

tudi češka podružnica, ki je jeseni 1899 postavila Češko kočo v Ravnah v Savinjskih

Alpah. Do začetka prve svetovne vojne je SPD štel 26 podružnic s 3337 člani in zgradil

38 koč.19

»SPORT«

Kot že rečeno, šport v angleškem pomenu in v obliki angleških panog in iger ter tekem

prihaja na Slovensko šele ob koncu 19. stoletja. Prvo slovensko društvo te vrste je

nastalo leta 1900 v Mariboru. To je bilo Športno društvo Maribor. Društvo je izšlo iz

skupine ljubiteljev in ljubiteljic kolesarstva, ki pa so dejavnost razširili. Po pravilih je

bil namen društva gojiti »različne sportne panoge v najširšem pomenu te besede«.

Tako so člani in članice kolesarili, streljali s flobertovko (starejša puška za streljanje

na kratke razdalje), kegljali, tenisirali, planinarili ter telovadili. Iz telovadne sekcije

19 Stepišnik, Oris, str. 143-148, Strojin, Stoletje v gorah, 13-28; Pavlin, Slovensko planinsko društvo, str. 192-194,

Aljažev stolp na Triglavu, str. 240-241, v: Slovenska kronika 19. st. 1883-1899.

23

je šest let pozneje izšel Mariborski Sokol, ki je prevzel težo slovenskega

telesnokulturnega in telesnovzgojnega dela na Mariborskem, športno društvo pa je

nadaljevalo z delom vse do prve svetovne vojne, ko je prekinilo delovanje.20

Ljubljanski sportni klub

V Ljubljani so tudi športno prednjačili Nemci, ki so leta 1900 organizirali Laibacher

Sportverein. Društvo je ob koncu prvega desetletja 20. stoletja prenehalo delovati,

medtem pa je bil decmbra 1907 ustanovljen Ljubljanski sportni klub, športni klub

ljubljanskih Slovencev, in sicer »iz idealnih sportnih nagibov mladih slovenskih

intelektualcev«.21 »S tem je bil dejansko položen temelj prvemu slovenskemu sportnemu

klubu (na Kranjskem, op. p.), čigar pravila pa so bila potrjena zaradi traktnih

napetosti22 med Nemci in Slovenci od c.kr. deželnega predsedstva za Kranjsko šele 17.

1. 1909, ko je bil za c.kr. deželnega predsednika grof Chorinsky,« je zapisano v

ohranjenem kronološkem zapisu o LSK.23 Medtem ko so oblasti potrjevale pravila, je

klub deloval. Klubski odbor se je sestal na 13 sejah, urejal je športno infrastrukturo

in obravnaval perečo problematiko financ, kajti denar je bil in je sveta vladar. LSK-

jevci so v klubskih pravilih določili, da bodo poslovali v slovenskem jeziku. Namen

društva je bil širok, namreč »gojiti vse športe«, čeprav so med njimi dodatno izpostavili

»zimske športe, kakor sankanje, drsanje, ski itd.«24 Klubske barve so bile belo-modre

z modro zvezdo, ki so jo ohranili tudi po opozorilu, da je modra zvezda »laški znak«.25

D. Stepišnik je v svojem Orisu opredelil LSK kot »ekskluzivni klub«, kajti »sprejemali

so vanj samo člane, ki so lahko prispevali razmeroma velike letne prispevke za

vzdrževanje klubovih športnih naprav«.26 Zato naj bi bil LSK zgolj družabnozabavnega

značaja. Ne moremo se znebiti vtisa, da je oznaka presplošna in pavšalna, kajti LSK

je skušal širiti veslanje že pred prvo vojno zunaj Ljubljane, na Bled. Tam naj bi

deloval športni klub, ki so ga najverjetneje ustanovili na pobudo LSK, saj so bila

pravila blejskega kluba iz leta 1909 prepis pravil LSK, le ime LSK so prečrtali in nad

njim napisali Blejski sportni klub.27 Prav tako so se v LSK zavedali problematike

članstva oz. dejstva, da je za delovanje in obstanek kluba potrebno kontinuirano

včlanjevanje novincev. Drži pa, da so se v LSK lotili športov, ki so bili vse prej kot

poceni in primerni za množičnost in so bili materialno ekskluzivni. Čolnarstvo je bilo

resda tradicija Ljubljančanov, vendar ne veslanje s specialnimi čolni kot jolami, gigi

ali klinkerji. Tudi sankanje je bilo pozimi priljubljeno, pa vendar to ni bilo sankaštvo

20 Novakov, Prvo slovensko sportno društvo v Mariboru, str. 17-18. 21 Med ustanovitelji, mladimi slovenskimi intelektualci, so bili: Matko Prelovšek, Franc Pavlin, Viktor Zupanc, Ivan

Malenšek, Ivan Kenda, dr. Praunseis, Avgust Reich, Ciril Pavlin, dr. Bretl, Franc Zupan, Stanko Jenčič,

Viktor Skaberne, Žiga Vodušek idr. (ZAL, LSK, tehnična enota 1, arhivska enota 4) 22 Slovensko-nemških nacionalnih napetosti v Ljubljani, ki so septembra 1908 kulminirale v protinemških izgredih

s tragičnim streljanjem vojakov v demonstrante, pri čemer sta bila ubita dijak Ivan Adamič in strojnik Rudolf

Lunder. 23 ZAL, LSK. 24 Isto tam. Glede na to, da Rudolf Badjura še ni spisal smučarske terminologije, so za smučanje uporabili tedaj v

Evropi uveljavljeni termin »ski«. Termin »ski« so uporabljali tudi člani zagrebškega HAŠK-a, ki so v začetku leta

1912 povabili LSK na »ski vožnjo«. 25 ZAL, LSK, zapisnik sej odbora 1907-1913. 26 Stepišnik, Oris, str. 138. 27 AS, d.p. 1656. Veslaške prireditve na Bledu sicer niso bile ravno produkt LSK. Družina Benedik z Bleda hrani

srebrno plaketo iz leta 1905, ki je bila nagrada za drugo mesto »interne regate« na Bledu. 46 LSK, zapisnik sej

odbora 1907-1913.

24

s športnimi sanmi »bobsleigh«, ki se je izvajalo na posebej za to prirejeni progi in

povrh vsega še tekmovalo. In ne nazadnje tenis, ki ga je še dolgo v 20. stoletju

spremljal pridevnik gosposki, buržujski ali beli šport.

Sankanje v Bohinju

Število članov je bilo sprva res skromno, a se je povečevalo, zlasti leta 1909. Tako je

tajnik na občnem zboru v začetku leta 1910 poročal o 121 članih, da pa jih je bilo

tudi že 138. Naslednje leto je klub štel 120 članov, torej je bil upad minimalen, in

leta 1912 111 članov, medtem ko za leti 1913 in 1914 ni podatkov.46 Člani so

vse leto gojili veslanje in tenis, pozimi sankanje, v letu 1911 pa so se uveljavili še

plavanje in skoki v vodo s posebej za to naročene skakalne deske. Temu primerno so

že kmalu predvideli upravno reorganizacijo oz. decentralizacijo. Za veslanje in tenis

so načrtovali določeno notranjo samostojnost, marca 1908 so ustanovili »tenis-

odsek«, maja istega leta pa še »veslarski odsek« (v začetku leta 1911 je bilo veslačev

39, tenisačev pa 32). Navzven je klub in oba odseka zastopal in vodil klubski odbor.28

Šport ni bil omejen zgolj na članstvo. V klubskih prostorih so se lahko z njim ukvarjali

tudi njihovi sorodniki, »rodbinski člani« in »po članih vpeljani gosti« ti so plačevali

višje prispevke. Vendar je imela takšna praksa, predvsem v tenisu, negativne

posledice, saj so nekateri vstopali v klub le za dobo teniške sezone, zato je odbor

sprejel sklep, da »članov, ki vstopajo v klub le za dobo tenis sezone, se v bodoče sploh

ne sprejme«. Odbor je ta sklep spoštoval in je nekatere prijave novih članov zavrnil.

Ker je bil klub ustanovljen na prehodu v zimo leta 1907, so se člani najprej posvetili

sankanju. Sankališče je bilo urejeno v Tivoliju in odbor je sestavil »sankalni red«, ki

je določal, da je sankanje »dopustno samo s sportnimi sankami«, da je dostop na štart

dovoljen le zunaj proge, da se smejo spuščati v polminutnih presledkih, da se sme

prehitevati zgolj na posameznih predelih, da se je treba po zaustavitvi takoj umakniti

s proge, da »ako da sankalec z roko znamenje, mora za njim vozeči hitrost zmanjšati,

eventuelno tudi zaustaviti«, in da v »slučaju nezgode je vsak sankalec zavezan izstopiti

in pomagati«. Odbor je predvidel tudi možnost nezgod, zato so sklenili, da se v Švicariji

28 Isto tam.

25

pripravi »ročna lekarna«. Ker je bilo treba sankališče vzdrževati, so razmišljali o

»nastavitvi sluge«, medtem ko so bili klubski člani redarji. Sankanje so hoteli širiti

tudi zunaj Ljubljane, zlasti po zgraditvi bohinjskega predora v Bohinjsko Bistrico,

kakor je razvidno iz sklepa odbora marca 1908, da vloži »prošnjo na ministrstvo javnih

del za zgraditev sankališča v Ljubljani in propagiranje zimskega sporta v Bohinjski

Bistrici«.29

Poleti so se posvetili tenisu in veslanju. Tenisirali so LSK-jevci na »dirkališču«,

današnjem letnem telovadišču. V ta namen je LSK sklenil spomladi 1908 najemno

pogodbo z Ljubljanskim Sokolom o najemu dveh igrišč, ki jo je iz leta v leto

podaljševal. Tudi za tenis je bil pripravljen »red«, določena igralna sezona in

nastavljen sluga.

Klubski odbor se je leta 1908 posvetil reševanju prostorskega problema veslačev in

ureditvi čolnarne ob izlivu Malega Grabna v Ljubljanico. Tu so predvideli in uredili

tudi »solčne kopeli in verande«. Stroški gradnje so bili visoki, domislic, kako priti do

denarja, pa kar nekaj. Leta 1908 so se domislili, da naj bi plačevali višjo članarino,

zlasti veslači, oz. da klub pridobi menico, za katero jamčijo člani, klub pa da jamstvo

za odplačevanje. Ali so ta predlog uresničili ali ne, iz zapisnikov ni razvidno, pač pa

je odbor na seji februarja 1909 odločil, da bodo »za pokritje stavbnih stroškov namenili

ves prebitek društvenega dohodka po odbitku tekočih stroškov«. Kakorkoli, stroške

gradnje čolnarne so odplačevali kar nekaj let. Zato pa se lahko LSK na prvem rednem

občnem zboru leta 1909 pohvalil, da premore sankališče v Tivoliju in čolnarno ob

izlivu Malega Grabna v Ljubljanico, medtem ko teniški igrišči najame na dirkališču.

Člani so si prizadevali, da bi bila čolnarna domača in prijetna, zato so zasadili

kostanje in vrbe, zgradili splav in uredili dohod na splav, odkoder so splavljali čolne

v Ljubljanico. Uredili so tudi začasno letno pristanišče za »izletne« čolne, kajti klubsko

29 Isto tam.

26

»veslarstvo« ni bilo omejeno le na veslanje z »dirkalnimi čolni« z enim, dvema ali več

sedeži, z enojnimi ali dvojnimi vesli oz., kot so jih imenovali v žargonu, »enojka«,

»dvojka« ali »štirica«. Manjše tekmovalne čolne so nabavljali člani sami in so v tem

primeru plačevali le manjši prispevek za čolnarno, medtem ko je odbor marca 1911

nabavil rabljeno »štirico Donau dunajskega kluba Austria«. Član Berthold pa si je

nabavil manjšo jadrnico in klub mu je v pristanu odmeril manjši prostor, ki si ga je

moral ograditi na lastne stroške. Klubska čolnarna je bila, ob včlanitvi in prispevku

za čolnarno, odprta tudi članom drugih društev, npr. »ferialcem« društva Sava.

Ljubljansko športno veslanje je zbudilo tudi zanimanje ravnateljstva I. državne

gimnazije, kjer je deloval Fran Tominšek, podpornik ideje moderne telesne vzgoje in

član Slovenskega planinskega društva. LSK je leta 1910 prejel njegov dopis, da

pripravlja ustanovitev gimnazijskega veslaškega odseka s pomočjo subvencije

šolskega ministrstva, ki bi krila nabavo čolna. Načelno jih je spraševal, v kakšni

obliki in pod kakšnimi pogoji bi pri projektu sodelovali in dovolili sprejem

gimnazijskega čolna v čolnarno. LSK je nemudoma odgovoril, da dijaki lahko vstopajo

v čolnarno pod vodstvom profesorja, vodjem veslanja, in da si LSK pridržuje

strokovno vodstvo veslanja. Po mletju mlinskih šolskih koles in nadaljnjem

konkretiziranju oblik sodelovanja (eden od pogojev je tudi bil, da »vsak dijak mora

dokazati, da je izurjen plavač«) so v začetku leta 1912 prejeli obvestilo o dovoljenju

ministrstva, »da smejo gimnazijci pod nadzorstvom športnega kluba prirejati veslarske

vaje«. Te so prevzeli klubski člani, »veslarski vežbatelji«.30

LSK-jevci so z opisano dejavnostjo v mestni kulturni utrip uvajali nove športe, poleg

veslanja in sankanja posredno tudi plavanje in širili telesnovzgojno ponudbo in javna

tekmovanja. LSK je pozimi prirejal sankaške tekme,31 za poletne športe pa je prejel

tudi nekaj povabil. Maja 1911 je prispelo vabilo I. Češky Lawn-tenis kluba na

mednarodni teniški turnir, medtem ko jih je na veslaško regato vabila praška Slavija.

Žal ohranjeni zapisnik sej beleži le opombo, da sta odgovora odposlana, ni pa

navedena vsebina in bi morebitno udeležbo morali preveriti v čeških virih.32 Se je pa

zato LSK avgusta 1911 udeležil »plavalne dirke« na Bledu, ki jo lahko štejemo za prvo

plavalno tekmo na Slovenskem. Prirediteljica je bila Avstrijska veslaška zveza, LSK

pa je sodeloval tako pri organizaciji oz. tehnični izvedbi »dirke« kot v tekmovalnem

delu s svojimi plavalci. Tekmo so označili mednarodna, a ne zato, ker bi bili

nastopajoči iz različnih držav, pač pa zato, ker so nastopili predstavniki različnih

narodnosti Avstro-Ogrske. Prijavljeni so bili tekmovalci iz Prage, Zagreba, Trsta,

Opatije, Gradca, Bleda, Ljubljane in ljubljanskega vojaštva. »Plavalna dirka« je

predvidevala 12 »tekem« po starostnih kategorijah, po spolu in v različnih tehnikah.

Glavna je bila tekma na 2800 m dolgi progi od kopališča pod hotelom Louisenbad

(danes Toplice) do otoka, okrog njega in nazaj. Zmagal je Pražan Prull, Ljubljančan

Fran Kandare pa je bil četrti. V drugih disciplinah so omenjeni še drugi ljubljanski

tekmovalci: M. Grilova, E. Skalarjeva, F. Župančičeva, Fran E., A. Kandare

(skakalec), I. Zupančič in A. Lavš. Poleg njih sta tekmovala tudi Blejca Fran Ravnik

in Anica Černe, ki ju pozneje najdemo v vrstah ljubljanske Ilirije. 33 O plavanju je

30 Isto tam. 31 Almanah jugoslovenskog sporta, str. 104, Ljubljanski sportni klub. 32 Isto tam. 33 LSK; S, SN, J 19.-22.8.1911. 53

LSK.

27

poročal tudi tajnik LSK na občnem zboru v začetku leta 1912 in poudaril, da se je

leta 1911 plavanje še »posebej gojilo«, ko pa so nabavili skakalno desko, se je plavalna

ponudba še razširila.53 Tako so razumljivi uspehi ljubljanskih skakalcev v vodo po

prvi vojni, ko so bili med najboljšimi v novi jugoslovanski državi, pa čeprav so imeli

za treniranje neprimerno slabše razmere kot obmorski skakalci v hrvaškem Primorju

in Dalmaciji. Podatek o nastopu plavalcev LSK na Bledu pa nam odkriva novo plat

zgodovine plavalnega športa na Slovenskem. Dokazuje, da so športno plavanje v

Ljubljani gojili že pred prvo vojno, ter negira, popravlja in razširja Stepišnikovo

navedbo, da se je plavalnih tekem pred prvo vojno resda udeleževalo tudi nekaj

plavalcev ljubljanske Ilirije, ki pa so bili Blejci.34 Torej, v Ljubljani so plavanje že gojili

povsem avtonomno, ljubljanski plavalci pa so nastopili na Bledu.

Hkrati s prejemom vabila za tekmo na Bledu leta 1911 so v klubu razmišljali, kako

preseči primanjkljaj v klubski blagajni, in iskali »nove vire«. Toda kje jih najti, ne da

bi sami sebe denarno obremenili z dodatnim pobiranjem različnih prispevkov ali

članarin in ob dejstvu, da se je klub z eno od plesnih prireditev, priljubljenih

družabnih prireditev, že opekel? Tokrat so razmišljali o društvenih prireditvah, ki bi

po eni strani reševale denarne težave kluba, po drugi pa spodbudile k dejavnejšemu

športnemu življenju. Na seji sredi leta 1911 je padel predlog o organiziranju interne

teniške tekme »s handicapom« in »dirke, združene z malo veselico« v septembru (ni

pojasnjeno, ali plavalne, veslaške ali kombinirane tekme - op. p.). Iz ohranjenega

zapisnika ni zaslediti, ali sta tekmi bili, vendar je podatek zanimiv z drugega zornega

kota. Prirejanje tekmovanj pomeni prehod družabnozabavne (ali rekreativne)

dejavnosti v športno, sui generis dejavnost, torej dejavnost, ki je namenjena v prvi

vrsti športu samemu sebi in se manifestira preko javnih tekmovanj, ki so temelj

nadaljnje institucionalizacije. Tako se družabnozabavni značaj podreja športnemu.

A finančne razmere konec leta 1911 so LSK narekovale v letu 1912 »opustiti vse

priredbe, predvsem oficijelno udeležbo tekmovanj«,55 kar pa ni več moglo prekiniti toka

dogodkov oz. evolucije športa.35

Slovenski football klub Ilirija

Pomemben mejnik v razvoju slovenskega športa je organiziranje Slovenskega

football kluba Ilirija v Ljubljani 9. maja 1911. Verjetno je istega leta začela delovati

tudi nogometna goriška Jugoslavija, ki je bila pred tem dijaški klub, podobno kot v

Ljubljani Hermes. Oba kluba, Ilirija in Jugoslavija, sta bila nosilca organiziranega

slovenskega nogometa do prve svetovne vojne. Ilirijani so kmalu začeli širiti dejavnost

z drugimi panogami, pozimi s sankanjem in smučanjem, poleti pa s plavanjem in

atletiko. Resda je bila športna dejavnost v povojih in v nasprotju s telovadbo

nesistematična in nestrokovna, vendar se je tovrstna usmeritev ohranila in bila

temelj dela po prvi svetovni vojni.

34 Stepišnik navaja, da se je plavalnih tekem pred prvo vojno udeleževalo tudi nekaj plavalcev ljubljanske Ilirije,

vendar »plavalci Ilirije pa niso bili iz Ljubljane, temveč v glavnem z Bleda« (Oris, str. 246). Plavalcev LSK sploh

ne omenja. 55 LSK.

35 Pavlin, »Pri nas je ta panoga sporta še docela neznana«, str. 83-89.

28

Ilirija se je v letu okrepila z mladimi hermežani, se konsolidirala in oblikovala mlado

in perspektivno nogometno moštvo, ki je bilo sposobno igrati z nasprotniki iz bližnjih

deželnih središč. Iz ohranjenih zapisnikov nogometnih tekem Ilirije do leta 1914 je

razvidno, da je v Ljubljani v letih 1912 1914 nastalo še nekaj moštev, npr. leta 1912

Vzajemnost, leta 1913 Concordia in Slovan ter leta 1914 Olimpija, a nobeden od teh

klubov se ni mogel kosati z Ilirijo, ki je lahko oblikovala tri moštva in je ob

pomanjkanju konkurence organizirala medsebojne tekme Ilirijinih moštev: I. moštva,

rezerve I. moštva in II. moštva ali podmladka.

Razmere v nogometu v Ljubljani in v Sloveniji nasploh (mislimo Slovenijo v

današnjem pomenu) pred prvo svetovno vojno za Ilirijo niso bile spodbudne. Da bi

obstala in se družbeno uveljavljala v mestu, je bila prisiljena iskati nasprotnike zunaj

Ljubljane, kajti zaradi pomanjkanja lokalnih in slovenskih nasprotnikov rednega in

kakovostnega tekmovanja ni bilo mogoče organizirati, medtem ko sta nemški in

slovenski nacionalizem, izključujoč drug drugega, ovirala medsebojno igranje.

Angažiranje neljubljanskih ali zunanjih klubov za igranje prijateljskih tekem je

pomenilo nemajhne organizacijske stroške. Pri tem so morali paziti, da nasprotnik

ni bil ali premočan ali nezanimiv.

Tekma Ilirije s Celovčani

Ilirijani 1912

29

Ilirija je v tekmah pred prvo svetovno vojno po kakovosti zaostajala za zagrebškimi

klubi, ne pa za bližnjimi iz Goriške, Koroške in Štajerske, medtem ko je bila vodilni

klub tako v Ljubljani kot na Kranjskem. Ilirijin izziv je bil premagati ne le lokalne

slovenske in nemške nasprotnike ter bližnje nemške, temveč se dokazati proti

zagrebškemu nogometu. Na nekaterih težjih tekmah je zato Ilirija nekajkrat popolnila

svoje vrste s slovenskimi igralci goriške Jugoslavije in iz Trsta. V vrstah Ilirije so tako

iz Trsta zaigrali Brovedani, Rajgelj in Nemeth, iz Gorice pa Gorjup.

Strokovno so Ilirijani napredovali po obisku praške Slavije v Ljubljani junija 1913.

Slavija je dala Iliriji učno uro nogometa in deset golov. Poročevalec Slovenskega

naroda je bil navdušen nad Slavijino »elegantno, mirno, skoz in skoz fair igro« in si o

»priliki tekme ni bil dovolj na jasnem, kaj bi bolj občudoval, ali izborno žogino tehniko,

s katero se lahko ponašajo vsi njeni igralci, ali ono skupnost v igri, ki ima za posledico,

da je žoga naenkrat pred nasprotnimi vrati, ali ono sigurno, natančno preračunjeno

oddajanje žoge svojemu soigralcu, tako da se človeku nehote zazdi, da pomenjajo

njeni igralci za žogo privlačno silo«. Poročevalec je nadaljeval, da »doslej v Ljubljani

nismo imeli prilike gledati res prvorazrednega nogometnega moštva. In sedaj, ko se je

to zgodilo, lahko z mirno vestjo trdimo, da je še dolga, dolga pot, predno pridemo vsaj

približno do te kakovosti kakršne je Slavija. Ali sploh kdaj dosežemo ta višek? Pri

naših razmerah najbrže nikoli«. 36 Navkljub skeptičnim mislim ob kakovostni razliki

pa je nogomet ohranil privržence in zanimivo je bilo razmišljanje Slovenskega

ilustrovanega tednika, ki je poudaril narodni pomen resnega brcanja žoge. Jasno, da

se je navezal na slovanske vzornike Čehe, ki so se poleg sokolstva oprijeli tudi

nogometnega športa, in poudaril, da ima šport in s tem nogomet največ privržencev

med mladino. In ravno zaradi nje »zasluži ta igra v Slovencih vse pospeševanje s strani

poklicanih; čim več nam vzraste duševno in telesno krepke, v naporih športa kaljene

mladine, tem več 'goalov' bomo zadeli nasprotnikom, kadar napoči dan velike tekme

narodov za naš pogin ali obstanek«.37

S tekmo s Slavijo je prišlo tudi spoznanje, da brez sistematičnega in strokovnega dela

ne bo napredka, in poleti 1913 je strokovno delo prevzel nogometaš Slavije Jirkovsky

(tekmo s Slavijo zato štejemo za strokovni mejnik v zgodovini ljubljanskega in

slovenskega nogometa). V kratkem času je uspel izuriti mlade nogometaše, ki so se

nogometno podkovani v začetku septembra predstavili ljubljanskim »kibicem« proti

Celovčanom. Tekma s Celovčani je bila deležna kar precej pozornosti. Korošce je

treniral madžarski igralec, Ilirijo Jirkovsky, ki je vpeljal »način igre praške Slavije«, je

zapisal časopis Dan, in posamezni igralci naj bi bili »že precej dostopni temu načinu«

igranja. S tega vidika sta se pomerili dve nogometni šoli, madžarska in češka.

Celovški klub je bil predstavljen kot dober nasprotnik, ki je bil tudi visoko uvrščen v

ligi nemških klubov iz alpskih dežel. Slovenski narod je poudaril, da v Ljubljani

nastopi proti Iliriji »prav močno moštvo in skoraj gotovo tudi zmaga z malo diferenco.

Nikako presenečenje pa bi ne bilo, ako zmaga Ilirija«, ker je pač poletne treninge Ilirije

prevzel Jirkovsky in tekma s Celovčani je imela namen pokazati, »koliko je (Ilirija-

op.p.) pridobila vsled tekme s Slavio in po enomesečnem sistematičnem trainingu«.

Končni izid je bil neodločen, 2:2. Kljub slabšim razmeram za igranje, pred tekmo je

36 SN, 3.7.1913, Slavia-Ilirija. 37 SIT, 7.7.1913, Nogometna tekma Slavia-Ilirija v Ljubljani.

30

deževalo, je bila igra »ves čas zanimiva in napeta«, za Ilirijo pa rezultat toliko bolj

ugoden, ker je tik pred koncem tekme uspela izenačiti.

Tekmi s Celovčani je sledila odmevna tekma proti zagrebškemu HAŠK-u z zmago

domačih, ki je ljubljanski mediji niso mogli prehvaliti in ki je v dobršni meri dvignila

moralo in samozavest ljubljanskim nogometašem ter potrdila pravilno odločitev za

sodelovanje z Jirkovskim. Slednji je proti HAŠK-u igral srednjega napadalca in bil

strelec enega od treh golov. Uveljavljeni HAŠK, ki je veljal za najboljši nogometni

klub na slovanskem jugu, je spomladi istega leta gostil Ilirijo v Zagrebu in jo

dobesedno sprašil z nič kaj simpatičnim in nebratskim slovanskim izidom 9:0. Konec

septembra je sledila težko pričakovana povratna tekma v Ljubljani, v kateri je Ilirija

zmagala s 3:1. Dan je evforično klical, da »včeraj bi bil lahko tudi Napoleon ponosen

na svojo Ilirijo. Ilirija je igrala ekscelentno. Lahko rečemo, da tako dobro Ilirija na

svojem polju še ni igrala kakor včeraj,«38 medtem ko je Slovenec poudaril, da »ta

uspeh spričo glasu, ki je šel pred gosti, je tem veselejši, ker je posledica ne toliko sreče,

ki jim je bila topot vseeno milejša od zadnjič (mišljena je tekma proti Celovčanom, op.

p.), kakor v resnici vseskozi izborne igre vseh sodelujočih«.39 Slovenski narod je

pozdravil strokovni napredek in poudaril, da »včerajšnja tekma, na katere izid so

radovedno in napeto čakali ne samo športniki, marveč tudi ostalo občinstvo, ki se le

količkaj zanima za šport, je pokazala nepobitno krasen napredek našega domačega

moštva. Uspeh Ilirije je napravil splošno presenečenje in ta dan lahko imenuje Ilirija za

svoj častni dan«.61 Tudi nemška Laibacher Zeitung ali Laibaherica ni mogla mimo

zmage, čeprav jo je nacionalno opozicijsko pripisovala sreči (»Gestern hatte die Ilirija

einen Ehrentagg, indem sie dartat, dass die von ihr erreichten Fortschritte wirklich

bedeutend sind.Das Wettspiel war das spannendte von allen bicher in Laibach

ausgetragenen.«). Zato pa je Laibaherica med občinstvom omenjala številne častnike

in prvikrat tudi dame (»zum erstenmale auch Damen in grösserer Unzahl«),40 kar

pomeni, da je nogomet kot atraktivna in medijska igra prodiral med vse sloje in oba

spola, ne glede na narodno ozadje kluba.

Ilirija je z vidika zunanjih tekmecev največ tekem odigrala z zagrebškimi klubi, ki pa

so vsi prihajali iz ogrske upravnopolitične polovice skupnega cesarstva. Slovenci smo

tedaj vzpostavljali intenzivne stike s Hrvati, ki so se v luči tedanje politične situacije

v Avstro-Ogrski in zahtevi avstro-ogrskih Slovanov po reorganizaciji cesarstva na

osnovi (panslovanskega) trializma, odrazili tudi v porajajočem se športu. Nogometne

tekme Ilirije z zagrebškimi klubi naj bi bile izraz slovanske ali južnoslovanske

vzajemnosti, kar je dobro vidno v pisanju Slovenskega naroda septembra 1913 v

napovedi tekme Ilirija – HAŠK. Tekma je bila namreč najavljena kot obračun

najboljših moči obeh bratskih narodov in kot proslava HAŠK-ove desetletnice v

Ljubljani (HAŠK je bil ustanovljen že leta 1903, torej so bili Hrvati za Slovence

»nogometni mački«), zato ni bila »samo strogo športna prireditev, marveč v gotovem

oziru … slovanski športni praznik« oziroma proslava »hrvaško-slovenske vzajemnosti

na športnem polju, kateri bi že radi tega moral prisostvovati vsak Slovenec, kateremu

je mar zbližanje obeh narodov«.68

38 Dan, 29.9.1913, Ilirija-Hašk. 39 S, 29.9.1913, Football match med HAŠK iz Zagreba in ljubljansko Ilirijo. 61

SN, 29.9.1913, Ilirija-HAŠK. 40 LZ, 29.9.1913, Fussball Wettspiel »Hašk-Ilirija«.

31

Zaradi vzpostavljenih ljubljansko-zagrebških nogometnih stikov nas ne preseneti

povabilo Hrvaške športne zveze (HŠZ) Iliriji marca ali v začetku aprila 1913, naj se ji

priključi. Ilirija je vabilo načelno sprejela, ker pa so bili stroški tekmovanja zanjo

previsoki, je s priključitvijo odlašala. Medtem so pri Iliriji doživeli »bojkot« bližnjih

nemških sosedov, ki so imeli t.i. alpsko ligo, tekmovanje klubov iz avstrijskih alpskih

dežel. Bojkot je sprožil celovški I. Fussball und Athletik Sport Club konec maja 1913,

ko je odpovedal dogovorjeno tekmo z obrazložitvijo, da Ilirija ni članica Avstrijske

nogometne zveze (ANZ). Zanimivo je, da je Ilirija pred bojkotom Celovčanov že prejela

vabilo HŠZ, in če so nemško-avstrijski nogometni organi za to izvedeli, je bil bojkot

lahko podaljšek političnega nasprotovanja južnoslovanskemu povezovanju, ki je

presegalo aktualno dualistično ureditev Avstro-Ogrske. Odpoved tekme je namreč

Ilirija doživela že leto poprej, in sicer povratne tekme z graškim Rapidom, vendar pa

je Gradčani niso povezovali s članstvom v avstrijskem nogometu.41

V začetku junija 1913, ko se je Ilirija še vedno odločala o pristopu k HŠZ, je prejela

dopis ANZ. Ker ni ohranjen, ne poznamo vsebine, vendar pa ga lahko povežemo s

poznejšimi dogodki. Juliju 1913 je namreč Ilirija ponovno navezala v stik s celovškim

I. FASC, ki je odgovoril, da »vsled prepovedi« ANZ ne smejo igrati z njimi. Ilirija je bila

v precepu. Iz dopisa Celovčanov so sklepali, da je ANZ sklenila »Ilirijo odločno

bojkotirati« in so bili pred dilemo: ali se včlaniti v ANZ ali HŠZ oziroma drugače rečeno,

ali slediti slovansko povezovanje, sledeč primeru Slovenskega Sokola (nekaj članov

Ilirije je bilo tudi članov Ljubljanskega Sokola) ali pa se pragmatično priključiti ANZ.

Alternative v obliki samostojnega slovenskega povezovanja, kot je bilo s slovenskim

sokolstvom, ni bilo, saj je bil slovenski šport v nasprotju s sokolstvom, ki je bilo

član MGZ in je telovadno zastopalo politično še neoblikovano slovenstvo pod slovensko

trobojnico , organizacijsko prešibak.

Prevladal je racionalizem, kajti avgusta 1913 so prejeli dopis ANZ s pogoji za

priključitev. Priključitev ANZ je potrdil tudi izredni občni zbor septembra 1913 in še

istega meseca je v Ljubljani gostoval celovški I. FASC. Ko bi morali s Celovčani igrati

povratno tekmo spomladi 1914 v Celovcu, so slednji sporočili, da morajo »zaradi

narodnostne prenapetosti celovške publike za dalj časa prekiniti odnose« z Ilirijo.

Celovško nacionalno prenapetost je povzročila stavka ljubljanskih srednješolcev

marca 1914, ki je bila organizirana ob petstoletnici ustoličenja zadnjega koroškega

vojvode. Ilirija se je pritožila ANZ in dobila odgovor, da ANZ v tem primeru ne more

storiti ničesar, »da pa bo poskušal doseči v jesenski sezoni tekmo med obema

kluboma«. Celovčani so se tokrat vedli diplomatsko in taktno, kar dokazuje njihov

dopis iz maja 1914, ko so Iliriji ponudili nadomestno tekmo z Wiener Sport Club, ki

je bil tedaj na turneji po »avstrijskem jugu«.

Podobno je tudi graški Rapid prelagal termin dogovorjene tekme s spomladi 1914 na

jesen istega leta. Iliriji tako ni preostalo drugega, kot da je iskala nove nasprotnike.

Obrnili so se na celjski Deutscher Athletik Sport Club, ki pa jim je odgovoril v skrajno

nacionalističnem tonu, da igra tekme le proti »enakonacionalnim moštvom«. Ilirija se

je ponovno pritožila ANZ, a je prejela podoben odgovor kot v primeru Celovčanov,

obenem pa jim je ANZ prepovedovala igranje tekme proti zagrebški Concordiji. Odbor

Ilirije je bil glede prepovedi ANZ soglasen, da »prepovedi se ne more upoštevati, ker je

od te tekme odvisna tudi tekma proti I. hrv. gradj. sport klubu (Gradjanski, op.p.) in bi

41 Ilirija, občni zbor (o.z.) 1913, s.o. 11.4.-3.6.1913.

32

potem v doglednem času sploh ne igrali tekme, posebno, ker Celovec in Celje nočeta

igrati«.42

Ilirija je, kot smo že poudarili, v kratkem času strokovno napredovala, a za trajno

napredovanje je bilo potrebno rešiti še vprašanje igrišča. Prvo igrišče je bilo urejeno

na travniku v Tivoliju med Latermanovim drevoredom in dirkališčem, ki je bilo

preurejeno v sokolsko »letno telovadišče«. Ker je bila to le začasna rešitev, so iskali

trajnejšo. Morali bi pridobiti primeren prostor, ki bi ga lahko ogradili in postavili

tribune. Prvo igrišče je bilo namreč le travnik, kjer so začrtali igrišče in na tekmi

postavili ob delu igrišča priložnostne odre s stoli, nekakšno ložo. Ves prostor so

ogradili s plahtami, da bi preprečili zastonjsko gledanje. Vendar »zijala«, kakor je

zastonjkarje poimenoval časopis Dan, se niso dala pregnati in »zijanje« je postalo

nekakšen vzporedni šport in organizacijski problem. Pri njegovem razreševanju so

Iliriji pomagali dnevni časopisi, ki so opozarjali, npr. Dan, »da ni posebno lepo, ako

se hoče gledati zastonj, ker ima društvo Ilirija velike stroške in tudi dovolj dela s tem,

da preskrbi tekmo in s tem našemu občinstvu primerno zabavo«. Slovenski narod je bil

ostrejši in je zapisal, »da ne najdejo »primernega izraza za one, ki zijajo zastonj. To so

pa ljudje brez sramu … Tekma stane denar gotovi ljudje pa se ne zavedajo, da se

zastonj nič ne dobi«. Neplačevanje tekem je hkrati ogrožalo uveljavljanje nogometa ter

s tem športa in športnih prireditev, ki so se šele z delovanjem Ilirije družbeno

uveljavljale. In temu primerno bi se morala uveljaviti tudi navada, je poudaril Dan,

»da se pride športne prireditve gledat«, a hkrati »tudi plačat ono malenkostno

vstopnino«. Šport se je razvijal tudi po drugih mestih, kjer so ga podpirali

»najrazličnejši faktorji«, vendar »podpira ga pa tudi občinstvo samo«. V Ljubljani so

razmere nasprotne in grozijo, da »bomo zaostali za drugimi, kljub temu, da imamo

dober športni material, to pa samo radi tega, ker se športnega gibanja dejansko ne

podpira«.43

Reševanje problematike igrišča v letu 1913 je bilo precej aktualno. Jasno, Ilirija je v

tem letu načrtovala tekmo s praško Slavijo, legendo srednjeevropskega slovanskega

nogometa, ki je uspela premagati celo angleška moštva. To je bil dober povod za

razrešitev problema igrišča. Tako Slovenec kot Dan sta v začetku maja 1913

poudarila, da je treba obvezno rešiti vprašanje »športnega prostora« v Ljubljani, saj

travnika, na katerem je bilo nogometno igrišče, ni bilo mogoče zagraditi. Vzporedno

z napovedjo gostovanja praške Slavije v Ljubljani je Ilirija sredi maja 1913

napovedala atletski miting (ki pa ga ni bilo)44, kar bi/je pomenilo širitev dejavnosti.

In z vidika uspešnega širjenja športnega gibanja v Ljubljani je bil pomen športnega

prostora v Ljubljani tem večji. V ta namen bi se, je pisal v začetku junija 1913 Dan,

»dirkališče … dalo spremeniti v pravi stadion, kjer bi se gojila telovadba in šport vse

vrste«, ter poudaril, da rešitev problema športnega prostora zahtevata tako »vzgoja

mladine« kot urbanistični in kulturni »napredek Ljubljane« in potem bomo lahko

»kmalu mogli govoriti tudi o slovenskem športu«.45 Ja, tako je bilo na začetku 20.

stoletja, po sto letih pa …?

42 Ilirija, izredni o.z. 1913, s.o. 3.6.-5.9.1913 in 23.3.-8.7.1914 43 Pavlin, »Včeraj bi bil lahko tudi Napoleon ponosen na svojo Ilirijo«, str. 52. 44 O začetkih atletike Pavlin, Atletika med telovadbo in športom, od psevdoatletike do lahke-atletike. 45 Dan, 9.6.1913, Naučni minister in šport.

33

Ilirija se je zavzemala za ureditev nogometnega igrišča na »dirkališču«, kjer pa je

gospodaril Ljubljanski Sokol. Nogometaši in telovadci so se začeli pogovarjati in Ilirija

je predlagala preureditev in delitev stroškov, ali pa naj bi preureditev prevzela

lastnica, mestna občina, ki je bila trdno v slovenskih rokah. V tem primeru bi mestna

občina dirkališče preuredila v nogometno igrišče s tekališčem na mestne stroške in

tako preurejeno dirkališče bi lahko uporabljali tudi telovadci. Ilirija je bila

pripravljena občini plačevati »amortizacijsko najemnino«, mestna občina pa je bila

pripravljena investirati, vendar šele po letu 1915, ko bi potekla najemna pogodba z

Ljubljanskim Sokolom.

Julija 1913 je Ilirijanom obljubil pomoč tudi župan Ivan Tavčar in jim svetoval, naj

vložijo vlogo na mestno občino, ki jo bo podprl. A preteklo je leto 1913, Ilirija je s

Slavijo igrala »na travniku«, med 16. aprilom in 16. majem 1914 pa je magistrat Iliriji

začasno odpovedal celo staro igrišče v Tivoliju. Ilirija se je aprila 1914 ponovno

obrnila na Ljubljanskega Sokola, ki je pristal, da se proti primerni odškodnini

oziroma najemnini odstopi dirkališče Iliriji. Ilirijani so prevzeli stroške planiranje

igrišča ter v ta namen zaprosili magistrat za pomoč 15 do 20 mestnih delavcev.46

Tako je Ilirija v letu 1914 uredila igrišče na »dirkališču«, kjer si je tekmo lahko ogledalo

od štiri do pet tisoč gledalcev. Svečana otvoritev ob prisotnosti župana Tavčarja in

podžupana Trillerja, je bila 24. maja s tekmo proti Češki tehniki iz Brna.47

Junija 1914 so v Sarajevu ubili avstro-ogrskega prestolonaslednika Ferdinanda in

začela se je prva svetovna vojna. Ilirija je prekinila delovanje in ga obnovila po koncu

vojne. Preživeli člani so se 16. maja 1919 zbrali na občnem zboru in tajnik je med

drugim poročal, da je imela Ilirija pred vojno tri kompletna nogometna moštva in

številen naraščaj. »Dirkališče«, na katerem si je Ilirija leta 1914 uredila igrišče, je bilo

po vojni neuporabno in odborniki Stanko Bloudek, Evgen Betetto in Janko Berce, ki

so Ilirijo oživljali, so že našli novo lokacijo. Z družino Kozler, posestniki Cekinovega

gradu (ob dvorani Tivoli), so se dogovorili za najem travnika ob unionski pivovarni,

kjer danes stojijo t.i. »ilirjanski bloki«. Tukaj si je Ilirija uredila novo igrišče in

nadaljevala z nogometom ter avgusta 1919 pred približno 3000 gledalci igrala proti

zagrebški Šparti. Zmagala je z 2:1 in zgodba se je nadaljevala ...48

46 ZAL, Ilirija, seje odbora (s.o.) 7.-27.4. 1914. 47 Nog.t. 1911-21; Josip Rohrman je v začetku junija 1914 predlagal zahvalo »pismenim potom« županu dr.

Tavčarju za »neprecenljive zasluge pri gradnji novega igrišča« (s.o. 3.6.1914). 68

SN, 27.9.1913, Proslava Haškove 10 letnice v Ljubljani. 48 Pavlin, »Včeraj bi bil lahko tudi Napoleon ponosen na svojo Ilirijo«, str. 43-62.

34

Ilirija – Češka Tehnika (Brno) na novem igrišču na »dirkališču«

35

PREVRAT 1918, JUGOSLOVANSKO ORGANIZIRANJE IN SLOVENSKI ŠPORTNI

PREPOROD

Z izbruhom prve svetovne vojne leta 1914 so si civilne in vojaške oblasti prizadevale

notranje utrditi avstro-ogrsko državo in jo pripraviti na vojskovanje. Nastopilo je

obdobje vojnega absolutizma, kar pomeni, da je bila okrnjena demokracija in

zamrznjeno parlamentarno življenje ter razveljavljena svoboda združevanja,

zborovanja in izražanja mnenja, svoboda tiska in poostren nadzor društvenega

življenja. Vojne razmere so izrabljali nemškonacionalni krogi, ki so vojno pojmovali

kot usoden spopad med germanstvom in slovanstvom. V luči političnega boja med

germanstvom in slovanstvom v Monarhiji so hoteli nemškonacionalni krogi po

relativnih vojaških uspehih v prvih letih vojne slednje izkoristiti za utrditev oblastnih

položajev nemštva v monarhiji. Tako naj bi bil uradni jezik le nemški in odprta pot

germanizaciji, kar bi za slovenske dežele pomenilo, da bi bile na nemški poti do Trsta

in Jadrana germanizirane. Na Slovenskem so se vrstili aretacije in zasramovanja

zavednih Slovencev, na udaru so bili tudi zavedni duhovniki, pa čeprav so bili lojalni

monarhiji. Oblasti so lahko preganjale zaradi srbofilstva, rusofilstva, narodnega

mišljenja, protinemštva, odobravanja sarajevskega atentata, političnih razlogov,

članstva v tajnih organizacijah, vohunjenja, veleizdaje, upora in ne nazadnje zaradi

protidržavnih izjav ter žalitev cesarja in vladarske rodbine.49 Razmere so bistveno

vplivale na društveno dejavnost in sokolom je npr. kranjska deželna vlada

prepovedala vsakršno delovanje, nad njimi je bil poostren policijski nadzor, poleg

tega so jih preganjali, saj so kot panslovani ter potencialni srbofili in rusofili veljali

za morebitne nasprotnike monarhije.50 Vojna je omejila tudi delovanje orlov, ni pa ga

prekinila. Še vedno je izhajalo glasilo Mladost, sicer neredno, ki pa je v letih 1917 in

1918, po ponovni vzpostavitvi parlamentarnega življenja v monarhiji, »vršilo važno

nalogo: pripravljalo je našo mladino v Krekovem smislu na prevrat in uspešno

pomagalo širiti in propagirati navdušenje za majniško deklaracijo«.74Prav tako je bilo

začasno prekinjeno delovanje redkih predvojnih športnih klubov.

Novembra 1916 je umrl dolgoletni in ostareli cesar Franc Jožef I. in habsburški

prestol je nastopil Karl I. Habsburški, ki je obnavljal parlamentarno življenje in za

konec maja 1917 sklical parlament. Demokratizacija je odpirala tudi vprašanje

politično-narodne prihodnosti v Monarhiji. Politični odgovor agresivnemu

germanstvu iz prvih dveh let vojne je bila mobilizacija slovensko-hrvaških političnih

moči in združitev s srbskimi, ki so 29. maja 1917, dan pred napovedanim zasedanjem

parlamenta, ustanovili Jugoslovanski klub, klub južnoslovanskih parlamentarnih

poslancev na Dunaju. Jugoslovanski klub je soglasno sprejel programsko

državnopravno izjavo o narodnopolitičnih zahtevah habsburških Jugoslovanov.

Izjava, ki je v slovenski zgodovini bolj znana kot »majniška izjava«, je bila temelj

slovenskega političnega delovanja v zadnjih dveh letih vojne, podlaga

»deklaracijskega gibanja« (množično zbiranje osebnih, občinskih in društvenih

49 Slovenska novejša zgodovina I., str. 146-147. 50 Zaletel, Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva str. 213; Stepišnik, Telovadba, str. 125. 74

Pernišek, str. 105.

36

podpisov v podporo majniški izjavi) in slovenskega »prevrata« (oblikovanja samostojne

narodne politične entitete).51

Politična in kulturna dejavnost Slovencev se je po obnovitvi parlamentarnega

življenja v Avstro-Ogrski obnavljala. Društveno življenje, ki je pred tem »spalo že štiri

leta«, se je začelo prebujati.52 Spomladi 1918 je imel občni zbor LSK.53 Planinci v SPD

so se prav tako pripravljali na začetek sezone in so spomladi pripravljali objekte za

sezonsko planinarjenje, a le tiste, od koder se je umaknilo vojaštvo.54 Zbujali so se

telovadci, sprva le orli, in prali medvojno umazano perilo. Zastopniki vrhniškega,

šentviškega, kamniškega in pozneje še vipavskega okrožja so protestirali proti

načelniku Orla Jeločniku in mu očitali, da glede na to, da je bil med vojno doma, ni

nič storil »za prospeh Orla«, pač pa naj bi se celo postavil »javno na stališče nasprotno

Orlu«. Zato so ga pozivali k odstopu in izstopu ali javnemu pojasnilu.55 Sokoli so se

ponovno pokazali v javnosti na pogrebu člana Lovra Šarca v Ljubljani. Ljubljanska

policija je namreč dovolila predstavnikom trnovskega društva Sokol II., »da so nesli

venec in da so šli za krsto«.56

Hkrati so med Slovenci potekale priprave na bližajoče se mednarodne politične

spremembe in odhod iz Avstro-Ogrske. Že sredi avgusta 1918 so v Ljubljani oblikovali

vrhovno politično predstavniško telo Narodni svet za slovenske dežele in Istro, ki je

deloval vzporedno z usihajočimi legalnimi avstro-ogrskimi oblastnimi uradi. Kot je

poudaril predsednik Anton Korošec, je bil Narodni svet

»nadstrankarska organizacija politične iniciative, ustanovljen z namenom, da izrazi

voljo slovenskega ljudstva v pogledih na narodno samoodločbo in ustanovitev

neodvisne jugoslovanske države«. Njegov cilj je bil »oblikovanje lastne slovenske

državnosti, zamišljene kot del bodoče jugoslovanske zveze«.57

Septembra in oktobra 1918 je avstro-ogrska monarhija umirala, armada je razpadala

brez boja in vlada, ki je v tem času predstavljala bolj ali manj le avstrijske Nemce in

Madžare, je 29. oktobra 1918 zaprosila za premirje. Dan pred tem je zunanji minister

izjavil, da Avstro-Ogrska ne ugovarja stališčem ameriškega predsednika Wilsona,

med katerimi je bilo tudi stališče »avtonomija za avstro-ogrske narode«, s čimer je

Avstro-Ogrska priznala poraz in pravico slovanskim narodom do samoodločbe.

Prevrat je postal legalno dejanje prevzema oblasti v svoje narodne roke, ki pa ga je

bilo treba fizično zavarovati. Na eni strani je bilo treba razorožiti avstrijske vojaške

oddelke na Slovenskem, po drugi strani pa zagotoviti javni red in mir, saj so se prek

Ljubljane in Slovenije umikali vojaški oddelki avstro-ogrske soške armade, ki bi

lahko povzročali nerede. V ta namen je Narodni svet konec oktobra 1918 ustanovil

polvojaško organizacijo Narodna obrana (ali Narodna straža), ki so jo popolnili tudi

telovadci in enote »požarne brambe« (ali gasilcev). Načelstvo je bilo sestavljeno iz po

šestih predstavnikov obeh telovadnih organizacij, Sokola in Orla. Oddelke Narodne

obrane so po enakem načelu ustanavljali v slovenskih občinah. Pri tem so se obrnili

tudi na ljubljanskega škofa A. B. Jegliča, naj prek župnih uradov pomaga pri

51 SNZ I., str. 157-162. 52 Zgodovina Slovencev, 1979, str. 597; S, 17.3.1918. 53 SN, 10.5.1918. 54 S in SN, julij-avgust 1918. 55 S, 4.5., 17.5., 15.7.1918. 56 SN, 24.8.1918. 57 SNZ I., str. 166.

37

ustanavljanju enot. Oddelki so bili v večini krajev potrebni do končanega umika

soške armade, zatem so jih razpustili.58

Ob koncu vojne sta tako obe telovadni organizaciji pozivali članstvo in sicer je Sokol

28.10.1918 je pozval »brate Sokole in sestre Sokolice« in »vse bratske sokolske župe

in društva«, da nemudoma pričnejo s sokolskim delom, kajti »sokolstva dolžnost je,

da stopi zopet v prvo vrsto narodnih delavcev«. Kot najpomembnejšo nalogo so navedli

delo v Narodni obrani. Članstvo so pozvali, naj ne bo sokola, ki ne bi stopil v njene

vrste, »ki ne bi izpolnjeval nujne in važne narodne dolžnosti!«. Prav tako so pozvali

članstvo k udeležbi »manifestacijskega sprevoda v Ljubljani«, 29.10.1918, sprevoda

v podporo prevratu in razglasitvi slovenske politične avtonomnosti in Države SHS.

Tudi Orel je ravnal podobno in dodal, naj bodo tako sokoli kot orli »ljudskim trumam

reditelji in avantgarda«. 59 Naslednjega dne so družno in slovesno korakali po

ljubljanskih ulicah.

Prevratu sta sledila obnavljanje društvenega življenja in organiziranje občnih zborov,

telovadbe in vaditeljskih zborov, ki so bili marsikje, zaradi vojnih žrtev, okrnjeni.

Vsakdanje življenje ni bilo prijetno. Za srednje in nižje sloje, zlasti za delavstvo, so

vojne razmere že tako pomenile poslabšanje kakovosti življenja. Že med vojno se je

poslabšala preskrba s hrano (blejski turistični delavci so npr. sredi leta 1918

opozarjali »letoviščarje«, da je prehrana zaradi vojnih razmer omejena; podobne

težave so imeli planinci, ki so morali s seboj v hribe nositi kruh).84 Tem težavam so

se pridružile mirnodobne, zlasti brezposelnost. Slednjo so bremenili preusmeritev

gospodarstva na mirnodobsko industrijo in reorganizacija ob oblikovanju nove

države ter prilagajanje na novi trg, demobilizacija, socialni nemiri, stavke in politično-

vojaški boji za meje, zlasti za severno.60

Pereče je bilo vprašanje vojnih beguncev, ki so pribežali pred soško fronto in so bili

nastanjeni v begunskih taboriščih, po vojni pa se jim je pridružil prvi val primorske

emigracije, ko so Italijani, sklicujoč se na londonski sporazum iz leta 1915, okupirali

Goriško, Tržaško in Istro.

S formiranjem jugoslovanske države nastopi v slovenskih krajih tudi slovenizacija

javnega življenja in izrinjanje Nemcev iz politično-kulturnih krogov, poslovenjenje

šolstva in boj za prevzem tedanjih nemških kulturnih postojank. Med telovadnimi in

športnimi organizacijami, npr. v Ljubljani, takšnih postojank v letih 1919 in 1920 ni

bilo več, prav tako ne tovrstnih nemških društev. Rohrschützen Gesellschaft je kot

Društvo ljubljanskih ostrostrelcev nadaljeval strelsko dejavnost na svojem strelišču

pod Rožnikom,61 Laibacher Reitschulverein pa je leta 1920 predložil v potrditev

upravnim oblastem društvena pravila kot Ljubljansko jahalno društvo.87 Javno je

izginilo nemško-nacionalno »turnarstvo« in npr. Nemci na Štajerskem so

telesnokulturno dejavnost prenesli na šport.

58 SNZ I, str. 192; Dolenc, Kulturni boj, str. 21. 59 SN, 28.10.1918; S, 28.10.1918. 84

S, SN, julij-september 1918. 60 Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918-1922, str. 97-98. 61 AS, d.p. 7856; do leta 1918 je društvo vodeno pod kartotečno številko 162. 87

AS, d.p. 8174; namen društva je bil, da sezida in vzdržuje jahalnico v Ljubljani. 88 Dolenc, Kulturni boj, str. 61.

38

Podobno je bilo z nemško-avstrijskimi Alpenvereini in slovenski planinci so odkupili

nemške domove v Julijcih, Karavankah in Savinjskih Alpah,88 kar nekaj pa so jih

zaradi novih meja tudi izgubili. Da so sočustvovali s kolegi na okupiranih ozemljih,

nam priča njihovo stališče v času prednovoletnih veseljačenj leta 1918. Javno so

oznanili, da to leto ne bodo priredili silvestrovega večera, »ker so časi preresni in

pretežavni, da bi se mogli slovenski planinci vdjati neskaljenemu veselju«. Ker je

planinski ples v prejšnjih časih običajno združeval »v neprisiljeni zabavi prijatelje

slovenskega planinstva iz vseh naših pokrajin, letos pa bi moreli pogrešati poset naših

prijateljev iz Notranjske in Primorske, SPD zato zasedaj še opusti vsako hrupno

prireditev, prosi pa svoje člane, da mu ostanejo podporniki v njegovem delu«.62

JUGOSLOVANSKO ŠPORTNO ORGANIZIRANJE IN SLOVENSKI ŠPORTNI

PREPOROD

Konec prve svetovne vojne je prinesel narodno emancipacijo, hkrati pa je usodno

zarezal v slovensko narodno telo. Oblikovanje nove jugoslovanske države in izguba

tretjine slovenskih ozemelj sta telovadcem in športnikom zunaj matice kmalu

prinesla zaton samostojnega organiziranja.

Na Koroškem je bilo telovadno življenje organizirano v sokolskih društvih v Pliberku,

Velikovcu, Borovljah, Železni Kaplji in Sretni vasi ter orlovskih v Celovcu, Doberli

vesi, Pliberku, Št. Janžu in Velikovcu. Njihova usoda po plebiscitu ni raziskana,

lahko pa domnevamo, da je glede na koroško deželno germanizacijsko politiko

dejavnost zamrla in da se je podobno zgodilo tudi z graškim Sokolom. 63 Na

Primorskem, zlasti na Tržaškem, kjer je bilo sokolstvo dobro razvito, je bilo delovanje

slednjega po italijanski okupaciji ovirano in onemogočeno, ponekod so napadli in

požgali telovadnice društev, npr. 13. julija 1920 Narodni dom v Trstu in leta 1921

pri Sv. Ivanu, v Rojanu in Barkovljah, medtem ko je orlovstvu, naslanjajoč se na

tedaj slovenskemu vprašanju še naklonjeno Cerkev, uspelo ohraniti organizacijo vse

do leta 1927.64 Težišče telesnokulturnega dela se je preneslo na šport in planinstvo.

Slovenski Primorci so izkoristili šport, predvsem nogomet in atletiko, kot sredstvo za

zbiranje mladine in so preko slovenskih društev ponudili možnost tovrstnega

udejstvovanja, sicer bi se mladi porazgubili v italijanskih klubih.65 To je vplivalo na

Mussolinijevo odločitev o ukinitvi tovrstne narodne dejavnosti in razpustitvi

slovenskih športnih organizacij, združenih s hrvaškimi v Udruženje slovanskih

sportnih društev ali krajše Sportno udruženje (SU) z izgovorom, da so SU in včlanjena

društva delovali zunaj CONI-ja (Comitato Olimpico Nazionale Italiano) in s političnimi

cilji, ki so nasprotovali nacionalnemu redu.93

62 S, 30.12.1918; SN, 31.12.1918. 63 Pavlin, Razvoj sokolstva v Sloveniji med leti 1929-1941, str. 53-54; o orlovskih društvih Pernišek, str. 101; slednji

napačno navaja, da na Koroškem ni bilo niti enega sokolskega društva. 64 Rupel, Telesna kultura med Slovenci v Italiji, str. 27-28; Pavletič, Sokoli Tržaškega Sokola, str. 84-85. 65 Žerjal, Spomini in razlage, str. 28-54. 93

Rupel, str. 38.

39

Fašistično razdejanje telovadnice svetoivanskega Sokola

Nasprotno je telesnokulturno življenje v matici ob južnoslovanski narodni

osamosvojitvi doživljalo narodni razmah in se centralno državno organiziralo.

Slovensko, hrvaško in srbsko sokolstvo se je na skupščini na Vidov dan leta 1919 v

Novem Sadu združilo v enotno in centralistično jugoslovansko sokolsko zvezo. Tudi

orli so se organizacijsko povezovali s podobnimi društvi na Hrvaškem, vendar na

avtonomni osnovi. V Mednarodni gimnastični zvezi je še nadalje bil član le Sokol,

medtem ko so se katoliški telovadci povezali s sorodnimi v Mednarodni katoliški

gimnastični (telovadni) organizaciji, ki pa ni bila članica FIG in s tem tudi ne

Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK).V športu, in v tem primeru moramo

razumeti šport v ožjem pomenu, se je to odrazilo v organizacijskem dejstvu, da je v

javno življenje na Slovenskem po letu 1918 vstopalo vse več novih klubov, ki so bili

združeni v krovni športni organizaciji Sportna zveza Ljubljana (SZL). Slednja je ne le

združevala vse slovenske športne organizacije na slovenskem ozemlju znotraj nove

jugoslovanske države, pač pa je vzpostavljala slovenski športni prostor s tekmovanji

za slovenskega prvaka.

V športu so najprej ponovno zaživeli redki predvojni klubi. Že leta 1918, kot smo že

povedali, je obnovil delovanje LSK, maja 1919, po skoraj petletnem mirovanju, pa še

Ilirija. Oba ljubljanska kluba sta se skupaj s štajerskimi znašla v novem

pravnopolitičnem okviru, ki so ga morali športno formalizirati. To je pomenilo na eni

strani ločitev od avstrijskih panožnih zvez (če je bil kdo njihov član), na drugi pa

ustanovitev jugoslovanskih zvez skupaj s hrvaškimi in srbskimi klubi. LSK in Ilirija

sta imela stike z bližnjimi zagrebškimi oziroma hrvaškimi klubi že pred prvo vojno. Z

novo državo so bili stiki obnovljeni, zagrebški športni odborniki pa so prevzeli vodilno

vlogo pri organiziranju jugoslovanskega športa in jugoslovanskega olimpijskega

odbora ter vključitvi v mednarodno olimpijsko gibanje.

40

V novih okoliščinah sta se športno in olimpijsko organiziranje časovno ujemala.

Športni odborniki so vzpostavljali organizacijski model od zgoraj navzdol, saj so se

morali prilagoditi novemu političnemu okvirju. Klubi so bili »organizacije prve

stopnje«. S prevzemom izraza »club« so poudarili športno usmerjenost po vzoru

Anglije, ki da je »izvor modernega sporta«, kot je npr. julija 1920 poudarila slovenska

revija Sport. Klubi so delovali avtonomno, podzveze, »organizacije druge stopnje«, pa

so urejale razmerja med klubi na določenem ozemlju, organizirale so panožna

tekmovanja na svojem območju, skrbele so za njihov potek in so po potrebi oblikovale

podzvezne reprezentance. Na vrhu so bile zveze, najprej so organizirali centralne

državne zveze, sledilo je organiziranje podzvez, ki so združevale predvojne in povojne

klube. Pojavila se je tudi dilema, ali oblikovati enotno športno-olimpijsko telo ali pa

ločeni telesi, športno zvezo in olimpijski odbor. Prevladal je koncept ločenih

organizacij, vendar je olimpijski odbor s sedežem v Zagrebu za nekatere športne

panoge kar nekaj let opravljal vlogo krovne organizacije in je bil v bistvu organiziran

kot športna zveza z odseki za različne športe in za olimpijstvo. Ti odseki so prerasli v

državne panožne zveze in se členili na panožne podzveze na zaokroženih območjih.

JUGOSLOVANSKA NOGOMETNA ZVEZA IN LJUBLJANSKA PODZVEZA

Zagrebški športni odborniki so že maja 1919 snovali zborovanje »vseh športnih klubov

na ozemlju SHS« in o tem obvestili Ilirijo ter LSK. 66 Namen zborovanja je bil

organizirati centralno jugoslovansko športno zvezo (navezala bi se na strukturo

predvojne Hrvaške športne zveze), centralne ali državne panožne zveze in olimpijski

odbor. Glede na dejstvo, da je bil najbolj množična in matična panoga športa

nogomet, je bila najprej organizirana centralna nogometna zveza, medtem ko je bilo

organiziranje zimskega športa prepuščeno slovenskim klubom. 67 Ilirija je po

dogovoru z LSK prevzela odgovornost za nadaljnje informiranje vseh slovenskih

klubov in bila pripravljena zastopati tiste, ki se zborovanja ne bi mogli udeležiti.68

Ustanovna skupščina Jugoslovanske nogometne zveze (JNZ) je bila 8. septembra

1919 v Zagrebu. Ilirijo in slovenski nogomet je zastopal Janko Berce. Glede

organiziranosti so na njej sklenili, da se bo zveza delila na zaokrožene podzveze, za

določitev upravnih meja podzvez pa so bile merilo železniške, torej transportne

povezave in ne narodni dejavniki.69 Tako naj bi bilo hrvaško in srbsko nogometno

ozemlje razdeljeno med več podzvez, na narodnostno mešanih območjih pa so

podzveze združevale tako srbske kot hrvaške klube, medtem ko je bil slovenski

primer specifičen, saj sta se narodno in nogometno ozemlje prekrivali.

15. februarja 1920 je sledila je prva skupščina JNZ, ponovno v Zagrebu, ki je bil vrsto

let sedež zveze. Februarska skupščina prve jugoslovanske panožne zveze je bila tudi

volilna. Za predsednika so izbrali Anteja Jakovca (Zagreb), za podpredsednike pa

Stojanovića (Beograd), Janka Berceta (Ljubljana) in I. Lipovščaka (Zagreb). Med

odborniki je bil iz Slovenije Kavčič. Skupščina je potrdila organizacijsko

decentralizacijo na podzveze na »načelu transportnih povezav«. Najprej so bile

organizirane zagrebška, beograjska, sarajevska, splitska in ljubljanska nogometna

66 Ilirija, s.o. 13.5.1919. 67 Isto tam, s.o. 12.8.1919. 68 Isto tam, s.o. 17.6.1919. 69 Isto tam, s.o. 10.9.1919.

41

podzveza – mreža podzvez se je z leti nekoliko razširila, zato moramo to navedbo šteti

le kot izhodiščno organiziranost. Dejansko je »načelo« pokrivalo zgodovinska

južnoslovanska ozemlja Hrvaško in Slavonijo (zagrebška podzveza), Srbijo

(beograjska podzveza Bačka in Banat sta imela po razrešitvi mejnih vprašanj z

Madžarsko podzvezo s sedežem v Novem Sadu), Bosno in Hercegovino (sarajevska

podzveza), Dalmacijo (splitska podzveza) in slovenska ozemlja s Prekmurjem v sklopu

Kraljevine SHS (ljubljanska podzveza). Reško območje naj bi se priključilo Ljubljani,

če bi to želeli, kar pa je bilo bolj odvisno od razpleta meddržavnih jugoslovansko-

italijanskih pogajanj o Reki. Dogovarjali so se tudi o oblikovanju državnega

prvenstva, ki bi bilo najprej na ravni podzvez, zatem pa bi se podzvezni prvaki

pomerili za naslov jugoslovanskega prvaka »po sistemu na točke, tj. tekmec igra z

vsemi tekmeci« in tisti, ki bi zbral največ točk in ima najboljšo razliko v golih, osvoji

naslov državnega prvaka. Podzvezna tekmovanja so izpeljali že leta 1920, tekmovanje

za naslov jugoslovanskega prvaka pa šele leta

1923.70

Poleg notranje konsolidacije je bila pred JNZ pomembna vključitev v Mednarodno

nogometno zvezo FIFA. Slednjo so v letih po prvi vojni pretresala povojna dogajanja

in odnos do članic vojnih poraženk. Za JNZ je bilo to zelo kočljivo vprašanje, saj je

združeval nekdanje avstro-ogrske klube in klube zmagovite Kraljevine Srbije. Oboji

so pred vojno delovali v različnih okoljih in so imeli temu primerno razvito

sodelovanje. Slovenska Ilirija se je poleg igranja s slovenskimi in slovanskimi tekmeci

pred vojno resda spopadala z nemško-avstrijskim bojkotom, a je kljub temu

gravitirala k igranju tekem z nemškimi mejaši iz bližnjih deželnih središč, medtem

ko so imeli hrvaški klubi bolj odprto pot igranja tako z nemškimi kot madžarskimi

klubi, poleg slovanskih se razume. JNZ, ki je imel sedež v Zagrebu in je izhajal iz

hrvaške avstro-ogrske športno-nogometne strukture in bil blizu tudi slovenskemu

športu okoli Ilirije, je moral po vojni oblikovati politiko glede na aktualne

mednarodno-nogometne dogodkov. Na zasedanju mednarodne nogometne zveze

FIFA leta 1919 v Bruslju so namreč razpravljali o stališču FIFA do članic iz držav

poraženk prve vojne oziroma »centralnih sil«. Angleži, ki so jih podprli britanski člani

(Škoti, Irci in Valežani), so vztrajali pri predlogu, da se »centralne sile« izključijo iz

zveze in da se izključijo tudi »nevtralci« (nevtralne države v prvi svetovni vojni), ki so

imeli s »centralci« med vojno športna srečanja oziroma tekmovanja. Izključili naj bi

jih ne glede na to, kakšno stališče bi imeli nevtralci do predloga. Britanska skupina

je postavila tudi ultimat, češ da bodo kolektivno izstopili in ustanovili svojo

mednarodno nogometno zvezo, če njihov predlog ne bo sprejet. Mnenja v FIFA so bila

različna, nekateri so se nagibali k angleškemu predlogu, drugi so ocenili, da s

podpisom mirovnih sporazumov ni nobenih ovir za sodelovanje s centralci. V tem

smislu so Francozi očitali Angležem egoizem, saj so evropska moštva potrebovala

medsebojne tekme.99

Jugoslovanski klubi, zlasti hrvaško-slovenski, so tradicionalno mejili na

nemškoavstrijske in madžarske klube in tekme z njimi so bi bile koristne za

nogometni napredek. Tako se je npr. komentator v zagrebški Ilustrovani sportski

reviji, ki je bila pozneje uradno glasilo JNZ, v začetku leta 1920 navezal na

70 Sport, 26.6.1920, Sportne organizacije okrožja Ljubljane. 99

ISP, 15.2.1920, Medjunarodni položaj.

42

zemljepisno in tehnično plat vprašanja. Poudaril je, da »mi smo u blizini Nijemaca i

Madjara, od kojih bismo mogli u športu mnogo naučiti. I ako nam u nogometu mogu

Česi staviti potpuni ekvivalent, valja uvažiti i to, da je tehničko provadjanje utakmica

radi velike daljine prilično oteščano, dok u nekim granama športa ne mogu Česi na

žalost nikako pružiti ono, što Nijemci i Madjari«.71 Skupščina JNZ je tej problematiki

namenila premalo pozornosti in ni razvila debate ob poročanju enega od poslancev,

da se je FIFA ob tem vprašanju razdelila, ker naj bi iz nje izstopile vse »antantske«

članice (zmagovalke prve vojne) razen Italije. Morda se je JNZ hotel tej temi izogniti,

saj bi lahko sprožil različna mnenja in polarizacijo znotraj jugoslovanskega

nogometnega foruma, izhajajočo iz južnoslovanske predvojne politične različnosti, ali

pa je podcenjeval problematiko in je pragmatično spremljal razvoj vprašanja ter čakal

razplet, ohranjujoč sosedske stike z Nemci in Madžari, kar pa je bilo v nasprotju z

angleškim predlogom in moralno vprašljivo. Skupščina JNZ se je tako le »seznanila«

s poslančevo informacijo o FIFA in pripomnila, »da če se Savez od slučaja do slučaja

izjaviti, da li se smije obdržavati stanovita utakmica s kojim športskim udruženjem

centralnih vlasti«.101 A že marca 1920 je JNZ »do preklica« oziroma začasno dovolil

svojim članom igranje tekem z avstrijskimi moštvi. Tako je Ilirija v začetku junija

1920 v Ljubljani gostila graško Germanio in pozneje še Dunajčane ter ponovno

Gradčane, obenem pa se je odprla debata o nadaljnji politični usmeritvi

jugoslovanskega športa, saj so bile poleti pred vrati »zavezniške« olimpijske igre v

Belgiji in tudi MOK je bil pred vprašanjem nastopa športnikov

»centralnih sil«.

Po nastanku državne JNZ so bila na vrsti konstituiranja podzvez. Slovensko ozemlje

je bilo zaokroženo v Ljubljanski nogometni podzvezi (LNP), ki je imel 24. aprila 1920

ustanovno skupščino v Ljubljani. Skupščina pa je bila dvojnega, nogometno-

športnega značaja, saj so hkrati ustanavljali tudi SZL. Prvi predsednik LNP je postal

Anton Jug, podpredsednik Evgen Betetto in tajnik Stanko Vrančič. V prvi odbor so

bili vključeni tudi predstavniki iz Celja, Kloar in F. Rebeuscheg, iz Maribora pa

Radovan Šepec in Gross.

Prvi predsednik LNP, Anton Jug, je pomenljivo predstavil programske smernice novih

organizacij. Šport je navezal na jugoslovansko državo, ki da je pomenila »zmago

nacionalne ideje«, zdaj pa je bilo treba graditi jugoslovansko skupnost. Pri

uresničevanju te naloge naj bi imel pomembno vlogo nogomet oziroma »sport in

telesne vaje«, ker »energične telesne vaje ne prijajo samo telesnemu razvoju, one krepijo

značaj in voljo, ojačajo nravstveno samozatajevanje in tvorijo temelj za plemenito

duševno in tudi domoljubno mišljenje«, na drugi strani pa oblikujejo osebnost. Svojo

trditev je Jug utemeljeval na primeru Angležev in poudaril, da če »občudujemo npr. v

tem pogledu svetovni pomen Angležev, potem menda ne bo nihče trdil, da obstoja ta

pomen zaradi velike spretnosti Angležev pri nogometu ali zaradi vztrajnosti angleških

tekačev itd., temveč vsakdo si lahko izračuna, da so na angleških igriščih odločilni

duševni procesi, da se ne izurijo tam samo na mišicah močni atleti, temveč krepostni

in energični mladeniči in možje, ki zavzemajo v angleški svetovni državi vodilna mesta

in ki imajo dovolj moči, da se kot taki obdrže na površju ali drugače povedano: Na

sportnih igriščih se vzgajajo popolne osebnosti«. Naloga LNP, ki je bila v tem trenutku

71 ISP, 1.3.1920, I. glavna skupština Jug.nog.sav. 101

ISR, 1. 3. 1920, Dojmovi sa skupštine.

43

na eni strani tehnični odsek SZL, na drugi pa organ JNZ, je bila po besedah A. Juga

pod svojim okriljem zbrati vse športne oziroma nogometne klube v Sloveniji,

preprečiti rast t.i. »divjih« ali neregistriranih klubov, organizirati nogomet kot športno

panogo, skrbeti za razvoj nogometa na svojem ozemlju in voditi propagandno delo.72

Ob ustanovni skupščini je LNP štel sedem klubov, poleg Ilirije še druge medtem

ustanovljene klube: Slovan in Sparto iz Ljubljane, Slovenski sportni klub Celje, Sport

Verein Rapid, Sportni klub Hertha in Sportni klub Rote Elf – zadnji trije so mariborski

nemški klubi, med katerimi se je v naslednjih letih ohranil le Rapid. Že prvo leto je

število članov LNP naraslo na 18 klubov. Nekateri klubi so se že v prvem letu

razpustili, se preimenovali ali jih je oblast razpustila »zaradi politične propagande«

(pronemške propagande, op. p.) – kot se je to zgodilo s SK Atletik v Vojniku. Med

novo včlanjenimi klubi v LNP v letu 1920 gre omeniti leta 1920 ustanovljeno SK

Primorje (v njem so igrali tudi nekateri predvojni primorski nogometaši, ki so

emigrirali v jugoslovansko državo) in I. Slovenski sportni klub (I.SSK) Maribor. Oba

kluba sta bila pozneje skupaj z Ilirijo vrsto let jedro slovenskega nogometa in športa.

LNP je prevzel tudi nalogo sestaviti reprezentanco in imenovati »podzveznega

kapitana«. Reprezentanco LNP lahko štejemo kot slovensko nogometno

reprezentanco, ki je prvič nastopila 18. avgusta 1920 in so jo bolj ali manj zastopali

igralci Ilirije. Slovenski nogometaši so se v Zagrebu pomerili z jugoslovansko

olimpijsko reprezentanco in častno izgubili z 0 : 1. V olimpijsko moštvo, ki je leta

1920 potovalo na olimpijske igre v belgijski Anvers, je bil izbran desni krilni igralec

Ilirije Stanko Tavčar, ki je tedaj študiral v Zagrebu in igral prvenstvene tekme za

HAŠK.73 23. junija 1921 pa je slovenska reprezentanca odigrala odmevno tekmo proti

francoski nogometni reprezentanci v Ljubljani. Tekma je sodila v okvir »turneje«

francoskih nogometašev po Jugoslaviji in igranja meddržavnih tekem v Ljubljani,

Zagrebu in Beogradu, s čemer se je utrjevalo sveže jugoslovanskofrancosko

zavezništvo, temelječe na predvojnem srbsko-francoskem. Francosko moštvo je

spremljal tedanji predsednik FIFA Jules Rimet. Tekma slovenskih in francoskih

nogometašev je potekala ob prisotnosti najvišjih političnih in športnih oblasti v

Ljubljani na igrišču Ilirije ob Celovški cesti pri pivovarni Union (mimogrede: Stadion

takrat še ni bil urejen, pa tudi ko je bil, je bil namenjen telovadbi in atletiki).

Slovensko reprezentanco je sestavljalo večinoma moštvo Ilirije (Pelan, Deržaj, brata

Zupančič, Balinc, Oman, Vidmajer), ki tedaj ni imela konkurence, okrepljeno z

Mozetičem in Birso iz ljubljanskega Primorja ter Dürschmiedom in Shaleckerjem iz

celjskega Atletika (klub celjskih Nemcev). Tekma je bila odmeven dogodek, ki ga je

po navajanju Sporta obiskalo okrog štiri tisoč gledalcev. Gostje so zmagali s 5 : 0,

revija Sport pa je poudarila, da »rezultat ne izraža pravilno razmerja moči«, da je bila

igra »razdeljena popolnoma enakomerno na obe polovici«, le »večja prodorna sila

Francozov in boljši šut na gol je moral odločiti zmago za Francoze, toda ob večji

odločnosti našega notranjega forwarda in večji pazljivosti Pelana (vratarja, op. p.) bi

mogla nastati razlika kvečjemu enega ali dveh golov«.74

72 Sportni list, 31.5.1930, LNP 1920-1930. 73 Sport, 28.8.1920, Repr. Ljubljana: Repr. Zagreb. 74 Sport, 8.7.1921, Moštvo francoske nogometne federacije v Ljubljani.

44

»Francozi«

OLIMPIJSKO ORGANIZIRANJE

Olimpijstvo med Južnimi Slovani po prvi vojni ni bilo novost, zasledimo ga že v avstro-

ogrskem južnoslovanskem okolju in v Kraljevini Srbiji. V Sloveniji zanj resda ni bilo

posebnega posluha, zato pa si je na Hrvaškem neutrudni Franjo Bučar že v prvem

desetletju 20. stoletja prizadeval vključiti hrvaške telovadce in tudi športnike v

olimpijska tekmovanja ter organizirati avtonomni hrvaški olimpijski komite, v

Kraljevini Srbiji pa je bil 1912 organiziran Srbski olimpijski komite (SOK), ki se je

včlanil v MOK in prijavil atlete za olimpijske igre v Stockholmu 1912, predsednik

SOK Svetomir Đukić pa je postal stalni član MOK.

Potem ko je septembra 1919 v Zagrebu nastal JNZ, je bila še istega meseca dana

pobuda za organiziranje konstitutivne seje olimpijskega odbora. O tem so se

sporazumno dogovorili zagrebški športni delavci okrog Franje Bučarja in Anteja

Jakovca ter Svetomirja Đukića, ki je zastopal srbski del jugoslovanske države. Začeli

so pripravljati pravilnik na podlagi pravil Srbskega olimpijskega komiteja,

Češkoslovaškega olimpijskega komiteja in MOK. Novembra 1919 je zagrebško

časopisje objavilo poziv športnim organizacijam in sokolski zvezi, naj pošljejo po dva

kandidata na ustanovno skupščino olimpijskega odbora 14. decembra 1919.

Sestanka so se udeležili le športni odborniki, a še ti v skromnem številu, medtem ko

so bili sokoli do olimpijskega organiziranja zadržani. Bili so mnenja, da je Sokolstvo

tako močna organizacija, da lahko sama nastopi na Olimpiadi, zaradi česar se ne

more podrediti športni organizaciji. Temu primerno so pričakovali neposredno

povabilo za VII. OI v belgijskem Antwerpnu/Anversu bodisi od belgijskega

organizacijskega komiteja bodisi od MOK.75

Ker je Bučar pri snovanju jugoslovanskega olimpijstva potreboval tudi predstavnike

slovenskega športa, se je v začetku decembra obrnil na Ilirijo. Slednja je 10.

decembra 1919 sklicala sestanek »ljubljanskih sportnih klubov in institucij«, na

75 Radan, Olimpizam, str. 291.

45

katerem so se pogovorili o novi organizaciji in določili delegate za ustanovni

sestanek.76 V Zagrebu so bili po pisanju Ilustrovane sportske revije Ciril Žižek, Franjo

Trošt in Josip Sorič, član Kolesarskega kluba Ilirija (klub je s športno Ilirijo delil le

isto ime).

Kot že rečeno, je bila glede na težo sestanka udeležba skromna, kar sproža vprašanje

o tedanjem vrednotenju olimpijstva tudi med športniki. Ilustrovana sportska revija

je bila npr. zaskrbljena zaradi pojava »nebrige za jednu tako velevažnu stvar, kao što

je reprezentiranje naše mlade države napram inozemstvu i sudjelovanje u najklasičnoj

takmi kulturnog svijeta; jer danas je več utvrdjena činjenica, da – ako i ne više, ali

barem toliko se cijeni kult tijela, kao što i kult duha u svih priznatih i vodečih naroda«.

Skupščina je potrdila pravila in prosila prestolonaslednika Aleksandra za

pokroviteljstvo ter izbrala prvo vodstvo. Predsednik je postal Franjo Bučar (Zagreb),

podpredsednika Svetomir Đukić (Beograd) in Ciril Žižek (Ljubljana), I. tajnik Ante

Jakovac. Med odbornike so iz slovenskega športa izbrali Janka Berceta, Josa Gorca

in Stanka Bloudka.77 Po sprejetih pravilih je bil namen JOO skrbeti za zastopanje

športa in telovadbe na mednarodnih olimpijskih igrah, navezovati stike z MOK in

nacionalnimi olimpijskimi komiteji ter morebiti organizirati olimpijske igre v

Kraljevini SHS (2. člen). JOO je vodil odbor (8. člen), ki naj bi ga poleg izbranih članov

na skupščini sestavljali tudi »virilni člani«, zastopniki športnih zvez SHS, sokolstva

SHS, ministrstev, ki jim je bila dodeljena telesna vzgoja (oziroma telovadba in šport),

društev za »tujski promet« (ali turističnih društev) ter »virilni« člani, ki jih je določila

skupščina. V istem členu je bila tudi točka, da se »leto dni pred Olimpiado sestane

poseben poslovni odbor; ta odbor, ki je identičen z odborom Centralne Športne Zveze,

je sestavljen iz po 2 delegatov vsake panoge športa in odloča o vseh športnih

vprašanjih, ki se tičejo Olimpijskega Odbora«.78

Ciril Žižek Franjo Bučar Svetomir Đukić

Iz navedenega je razvidno, kako se je olimpijsko organiziranje ujemalo s težnjo po

oblikovanju enovite »centralne športne zveze SHS« z odseki za posamezne panoge in

76 Ilirija, s.o. 13.5.1919. 77 ISR, 1. 1.1920, Olimpijski odbor. 78 ISR, 15. 2.1920, Olimpijski odbor. 109

Radan, Pregled, str. 141.

46

olimpijskim odborom, ki bi se naslonila na strukturo predvojne Hrvaške športne

zveze in ohranila sedež jugoslovanskega športa v Zagrebu. Tudi JOO je za svoje delo

organiziral pokrajinske pododbore, podobno kot JNZ, s sedeži v Ljubljani, Beogradu,

Sarajevu in Splitu.

Na ustanovni skupščini JOO so delegati Bučarja in Đukića predlagali za osebno

članstvo v MOK, pri čemer je bilo odprto le vprašanje Bučarja, saj je bil Đukić že

član. O včlanitvi v MOK je razpravljal JOO na seji 29. aprila 1920 in sklenil, da se

stori vse potrebno za včlanitev. Vzporedno je Bučar navezal stike z organizacijskim

odborom VII. OI in ga seznanil s potekom ustanovitve JOO. Hkrati je izrazil željo, da

bi jugoslovanski športniki nastopili na OI, medtem ko sta pri MOK posredovala Đukić

in zunanje ministrstvo. Članstvo JOO je bilo potrjeno na seji MOK v času olimpijskih

tekmovanj v belgijskem Anversu, hkrati pa so med osebne člane MOK sprejeli tudi

Franja Bučarja, ki se je vse od začetka modernih olimpijskih tekmovanj zavzemal za

razvoj olimpijstva med Hrvati in njihovo včlanitev v MOK. To mu je uspelo šele z

oblikovanjem jugoslovanske države in tako je tedaj mlada jugoslovanska država

imela dva člana MOK, kar je bila v tedanjem času posebnost.109

Z začetkom delovanja je JOO nadomestil Hrvaško športno zvezo in Srbski olimpijski

komite. A ker so se vzporedno po zgledu nogometne organizirale posamezne državne

panožne zveze, se model enovite centralne športne zveze, vključujoče olimpijstvo, ni

uveljavil. Športno organiziranje je krenilo po dveh tirih, na enem so bile panožne

zveze, na drugem pa JOO, ki je združeval telovadne in športne organizacije za potrebe

OI. Panožne športne zveze so se šele konec leta 1929, torej po šestojanuarski

diktaturi in državni ustanovitvi Sokola Kraljevine Jugoslavije, interesno povezale na

sestanku 23. decembra 1929 v Zagrebu in ustanovile Zvezo športnih zvez (Savez

sportskih saveza). Njena naloga je bila pomagati športnemu gibanju v Jugoslaviji in

skrbeti za usklajen razvoj vseh športnih panog, saj je združevala tako olimpijske kot

neolimpijske športe. Ustanovitelji so bili delegati panožnih zvez za nogomet, tenis,

kolesarstvo, zimske športe, avto in moto šport, atletiko, težko atletiko, plavanje in

hazeno.79

Slovenski športni odborniki oziroma predstavniki ljubljanskih klubov so se po

zagrebškem sestanku zbrali 22. decembra 1919 v Ljubljani in razpravljali o

ustanovitvi olimpijskega pododbora za Slovenijo. Zastopniki klubov so »v nekaterih

bistvenih točkah: previsoka članarina, pomanjkljiva in neobičajna organizacija«

nasprotovali ustanovitvi. Sklenili so, da bodo vanjo privolili šele, ko bodo preučili

pravila Mednarodnega olimpijskega odbora in Češkega olimpijskega odbora.80 Ciril

Žižek, podpredsedik JOO, je 5. februarja 1920 vnovič sklical sestanek »ljubljanskih

sportnih krogov«, kjer so ponovno obravnavali ustanovitev olimpijskega pododbora za

Slovenijo, ki naj bi bil hkrati »vrhovna sportna instanca za Slovenijo«. Ustanovljen je

bil tudi pripravljalni odbor, sestavljen iz po dveh delegatov vsakega športnega društva

v Sloveniji, katerega naloga je bila pripraviti ustanovno skupščino.112

Odborniki Ilirije so na klubski seji 9. februarja 1920 obravnavali sklepe sestanka

športnih zastopnikov o ustanovitvi olimpijskega pododbora v Sloveniji in zavzeli

79 EFK, 2. zv., str. 224. 80 Ilirija, s.o. 23.12.1919. 112

Isto tam, s.o. 9.2.1920. 113

Prav tam.

47

stališče, ki olimpijskemu pododboru ni priznavalo »kompetence vrhovne sportne

instance«. Predlagali so, naj se raje ustanovi »prepotrebni Sportni save za Slovenijo«,

ki naj bi prevzel nalogo organizirati slovenski šport, ga propagirati, hkrati pa bi lahko

vodil tudi »agende Olimpijskega pododbora«.113 Očitno je imelo mnenje Ilirije težo, saj

so mu športni odborniki na Slovenskem prisluhnili. Tako so aprila 1920 sočasno

nastali LNP in SZL z odseki za posamezne panoge ter Olimpijski pododbor Ljubljana,

ki je skrbel za olimpijstvo.

»SPORTNA ZVEZA LJUBLJANA«

Kot že rečeno, sta slovenski športni prostor povezala Ljubljanska nogometna

podzveza in Sportna zveza Ljubljana, medtem ko je Olimpijski pododbor prevzel skrb

za promocijo olimpijstva. Pravila SZL so ljubljanskemu oblastvu predložili septembra

1920, vendar je zveza neformalno delovala že od aprila 1920. Njeno delovno območje

je bilo »okrožje Ljubljane, tj. Slovenija, Prekmurje ter oni del reškega ozemlja, ki se

odloči za pristop k SZL«.81 Sestavljali so jo »sportno-tehnični odseki« za posamezne

športe, njen prvi predsednik je bil Ciril Žižek, ki je bil hkrati podpredsednik JOO in

predsednik Olimpijskega pododbora v Ljubljani s kompetencami za Slovenijo. Zveza

je obstajala le nekaj let, nato so jo nadomestile panožne podzveze jugoslovanskih

panožnih zvez, kar je pomenilo, podobno kot v politiki in kulturi, centralizacijo

športnega življenja v državi, a s pripombo, da je bilo slovensko ozemlje vedno

zaokroženo v podzvezah s sedežem v Ljubljani in je izraz Ljubljana simboliziral

Slovenijo. Nacionalna politika integralnega jugoslovanstva je namreč skladno z

državnim centralističnim upravnim sistemom Srbe, Hrvate in Slovence razglasila za

jugoslovanski narod oziroma nacijo, Srbi, Hrvati ter Slovenci pa so bili le »plemena

troedinega naroda«. Centralistična nacionalna politika je v tem primeru izključevala

federativni model plemenskih športnih zvez, združenih v jugoslovanski zvezi, s čimer

je odpadla uporaba »plemenskih« imen za podzveze.

SZL je prevzel vodenje, pospeševanje in promoviranje športa na Slovenskem in se leta

1920 lotil organiziranja »sportnega tedna« tekmovanja, organiziranega po vzoru

olimpijskih iger, ki naj bi predstavilo in promovirali mladi slovenski šport s

tekmovanji v vseh panogah, ki so jih tedaj gojili na Slovenskem. Poleg tega je SZL

konec junija 1920 začel izdajati revijo Sport. Revija, ki je bila hkrati organ SZL, je

objavljala tako strokovne članke s področja športa kot športne vesti iz domačih in

tujih krajev, saj naj bi bil šport »eno najvažnejših sredstev za obnovo duševnega in

telesnega zdravja našega naroda in za okrepitev njegove življenjske sile, zato hočemo

in moramo idejo zdravega in smotrenega sporta čim bolj popularizirati in zainteresirati

za njo najširše sloje. S primerno izbranimi članki hočemo uvajati novince v sportno

življenje, poznavalce pa obveščati o gibanju in uspehu sporta po vsem svetu, obenem

pa jim nuditi možnost čim širše strokovne izobrazbe«, so poudarili v uvodniku prve

številke.

Propagandno delo je bilo nujno, kajti ukvarjanje s športom se je soočalo s

tradicionalnim razmišljanjem in predsodki, da je šport »nekako zabavno igračkanje,

bolj privilegij višjih slojev« in zato ekskluzivna dejavnost.82 To sliko pa je dodobra

81 AS, d.p. 8021. 82 Sport, 26.6.1920, Ljubiteljem sporta.

48

spreminjal nogomet, ki je prodiral med vse sloje. V reviji, ki je izhajala do septembra

1922 in je poleg tekstov prinašala tudi številne fotografije z domačih in tujih

tekmovanj ter panoramskih fotografij primernih zimskih terenov za smučanje, niso

objavljali prispevkov s področja telovadbe (telovadne organizacije so imele svojo

literaturo in časopisje ter tudi svoje prireditve, zato se tudi sportnega tedna niso

udeleževali).

Sport je v začetku leta 1921 poudaril, da je »leto 1920 prvo leto slovenskega sporta«

in da »šele v tem letu je sport postal tudi Slovencem to, kar je bil drugim narodom že

davno; važno sredstvo za duševni in telesni preporod naroda«.83 Pisanje Sporta je

aktualiziralo organizacijski razvoj v letu 1920 v primerjavi s stanjem tik pred prvo

svetovno vojno. Na občnem zboru SZL v Ljubljani marca 1921 je bilo namreč v SZL

včlanjenih 31 klubov, od tega jih je bilo pred vojno ustanovljenih 7 in po vojni 24.84

Kaj je to na drugi strani pomenilo v jugoslovanskem prostoru, nam pokaže

primerjava s podatki »iz sportne statistike Jugoslavije« objavljene konec januarja

1921, pod katero se je podpisal J. G. (verjetno Joso Gorec, ki je bil član Ilirije,

odbornik SZL in JOO). Citiral je Sportski koledar, izdan v Zagrebu. Po zbranih, a

nepopolnih podatkih je bilo v državi »v prvem letu slovenskega športa« blizu tristo

klubov, od tega jih je dobra tretjina (preko sto) odpadla na zagrebško okrožje oziroma

83 Sport, 1.1.1921, Ob novem letu. 84 Sport, 25.3.1921, Glavna skupščina Sportne zveze in Jugoslovanskega olimpijskega pododbora.

49

centralno Hrvaško s Slavonijo, tretjina na srbski del z okrožji Subotice, Novega Sada,

Baranje, Banata in Beograda oziroma osrednje Srbije in Makedonije, pri čemer je bil

srbski sever z mestom Beograd neprimerno razvitejši, preostala tretjina pa na

sarajevsko okrožje – okrog dvajset, splitsko okrog trideset in ljubljansko. Najbolj

množični šport je bil nogomet, najbolj razvit na Hrvaškem, drugi pa kolesarstvo, kar

je bila tudi tradicija pred vojno.118 Na Slovenskem je bila slika podobna, 31 v SZL

včlanjenih klubov pa je gojilo naslednje športe:

Panoga PE*

Atletika 10

Avtomobilizem 1

boks/težka atletika 1

Hazena119 2

kolesarstvo in motociklizem 14

Konjeništvo 1

Nogomet 20

Plavanje 13

Streljanje 1

Tenis 3

Veslanje 1

zimski šport** 2

Skupaj 69

*PE – panožne enote: so lahko ali specializiran klub ali klubska sekcija. Klubi so imeli

običajno več sekcij, ki so bile včlanjene v posamezne panožne organizacije. Stepišnik

uporablja izraz »osnovne enote verificiranega članstva« (Oris..., str. 282).

**Smučanje, drsanje in sankanje;

Med klubi je bila ljubljanska Atena ženski klub, športno nadaljevanje Ženskega

telovadnega društva, kjer so »dame« lahko gojile tenis, atletiko in hazeno ali ženski

rokomet. Igrišča so imele urejena v Tivoliju nasproti Mladike. Statistika SZL tudi

navaja, da naj bi se ustanavljala še »hokejski klub« (mišljen hokej na travi) in

»turistikovsko« društvo. V času delovanja SZL hokej na travi organizacijsko in športno

ni zaživel, so ga pa npr. gojili v Ateni, »turistikovsko« pa je bilo društvo Skala, ki se je

pridružilo planinski organizaciji, a imelo tudi smučarsko sekcijo, ki je bila članica

»zimsko-športnega odseka« SZL in pozneje Jugoslovanske zimskosportne zveze.

118 Sport, 29.1.1921, Nekaj iz sportne statistike Jugoslavije. 119 Češka ženska igra zelo podobna malemu rokometu, ki se je po prvi vojni razširila tudi v Sloveniji in

Jugoslaviji. Ime izhaja iz češko hazeti-metati, vreči. O hazeni glej Rozman, Hazena-ženska športna

igra, str. 225231; EFK, 1. zv., str. 317-319.

50

Klubske uprave so se v teh letih spopadale z denarnimi težavami (čas inflacije in

vzpostavljanje novega gospodarskega prostora) ter organizacijsko-tehničnimi. Urejati

športne objekte, kaj šele graditi, je bilo zaradi gospodarskih razmer precej tvegano

dejanje. To je uspelo le redkim bogatejšim klubom, saj so bile glavni finančni vir

članarine in različne subvencije ali donacije ter v primeru nogometa organiziranje

atraktivnih tekem z neslovenskimi klubi, kar pa je bilo povezano s finančnim

tveganjem.

SZL je hotela klubom, zlasti ljubljanskim, ki so bili v večini, pomagati. Tako je

skušala v Ljubljani leta 1921 priskrbeti osrednji športni prostor, ki bi ga oddajali

posameznim klubom za izvedbo tekem. Žal zamisel ni bila uresničena, čeprav je SZL

že obveščala klube, naj se tisti, »ki so nameravali spomladi urediti prostor, ne spuščajo

v investicije, temveč naj si urede le prostor za trenažo (trening, op. p.), katerega bodo v

vsakem slučaju rabili«. Podobno so nameravali »preskrbeti lahkoatletično in drugo

sportno orodje« po nabavni ceni.85

Do leta 1923 se je že kar nekaj odsekov SZL preoblikovalo v podzveze ali organe

centralnih panožnih zvez in na slovenskem ozemlju so kot organi centralnih

panožnih zvez že delovali LNP (Ljubljanska nogometna podzveza) najstarejša

podzveza, JKP (Jugoslovanska kolesarska podzveza v Ljubljani), LLAP (Ljubljanska

lahko-atletska podzveza) in LPP (Ljubljanska plavalna podzveza). V ustanavljanju je

bila centralna Jugoslovanska zimsko-športna zveza s sedežem v Ljubljani, ki je izšla

iz zimskošportnega tehničnega odseka SZL. Tako so športno delovanje na

Slovenskem prevzele panožne podzveze, olimpijstvo olimpijski pododbor in SZL je

delovanje zaključevala.

Sportni teden 1920

Središče športnega gibanja so bila mesta. Kar petdeset odstotkov vseh klubov je bilo

v prvih letih po vojni v Ljubljani, po pet klubov v Celju in Mariboru ter po eden v

Kranju, Ormožu, na Ptuju in v Ljutomeru, je marca 1921 ugotavljala skupščina SZL.

V dvajsetih letih se je šport širil zunaj Ljubljane in položaj se je v začetku tridesetih

let že bistveno spremenil. Ljubljanskih je bila le še tretjina klubov. Zato pa je

85 Sport, 17.10.1920, Sportna zveza.

51

zgovorna primerjava z jugoslovanskim športom, v katerem je v začetku tridesetih let

slaba petina panožnih športnih organizacij odpadla na slovenski del - nedvomno

zgovoren podatek glede na velikost Slovenije in število prebivalstva. Spodnji podatki

so zaradi pomanjkanja primarnih arhivskih virov športnih organizacij okvirnega

značaja. V preglednici so zajete panoge, ki so bile opredeljene kot športne in so bile

organizirane v Zvezi športnih zvez, nikakor pa to ni današnji pogled. Zato v

preglednici ni telovadbe, strelstva, planinstva in skavtstva.86

PANOGA (začetek

tridesetih let 20. St.)

PE v Ljubljani PE v Sloveniji PE v Jugoslaviji

1. Atletika 2 7 18

2. Avtomobilizem 1 2 8

3. Težka atletika* 1 3 24

4. Golf 0 0 1

5. Hazena 2 8 27

6. Hokej na travi 0 0 4

7. Kajak-kanu 1 1 2

8. Kolesarstvo 6 24 54

9. Konjeništvo 1 1 23

10. Letalstvo 1 2 18

11. Motociklizem 3 6 18

12. Namizni tenis 3 4 20

13. Nogomet 13 44 593

14. Plavanje 2 7 26

15. Sabljanje 1 2 10

16. Tenis 2 8 50

17. Veslanje 1 2 18

18. Zimski šport** 12 63 97

Skupaj 52 184 1011

*boks, rokoborba in dviganje uteži; v tridesetih letih se panoga razdeli na posamezne

športe **smučanje, drsanje, hokej na ledu

86 Tabela je narejena na osnovi podatkov Jugoslavenskog sporta, Godišnjaka Saveza sportskih saveza Kraljevine

Jugoslavije, 1933, ob upoštevanju Almanaha jugoslovenskog sporta, 1930.

52

Športni klubi so lahko gojili ali eno ali več različnih športnih panog, med katerimi je

bil v dvajsetih letih najpogostejši nogomet, kaj kmalu pa se je razmahnilo tudi

smučanje. Ob tem naj še poudarimo, da so k smučarski množičnosti morda celo več

kot športne prispevale telovadne in planinske organizacije, ko so vključile smučanje

v telovadni sestav oziroma v zimsko obiskovanje gora. V slovenskem športu so se v

tem obdobju že oblikovali vodilni klubi po posameznih panogah, saj ni bilo nobenega,

ki bi gojil vse tedaj organizirane športe. Najbolj množična je bila ljubljanska Ilirija, ki

je imela v prvi polovici tridesetih let dvanajst sekcij, pozneje je njihovo število padlo,

leta 1936 pa so ob problematiki profesionalizma v nogometu in težavah z igriščem

ukinili celo najstarejšo in ustanovno nogometno sekcijo. Prav tako uspešen klub je

bilo ljubljansko Primorje, športni klub primorskih emigrantov v Ljubljani, ki pa je

imel bistveno manj sekcij. V vseh so bili v slovenskem vrhu, v atletiki tudi v

jugoslovanskem, v nogometu pa je Primorje v prvi polovici tridesetih letih v tako

imenovanih »kvalifikacijskih tekmah« LNP premagalo Ilirijo in se uvrstilo v državno ali

t.i. nacionalno nogometno ligo. V Mariboru je podobno rivalstvo potekalo med

Rapidom, športnim klubom mariborskih Nemcev, in slovenskim I.SSK Maribor, v

Celju med nemškim Atletikom in slovenskim I.SSK Celje, na drugi strani pa je

potekalo rivalstvo tudi med slovenskimi klubi, npr. med ljubljanskima kluboma in

I.SSK Maribor.

Nogometaši Ilirije in Primorja

53

Šport se je torej v obdobju med obema svetovnima vojnama organizacijsko razmahnil.

V posameznih panogah je ob širjenju klubov po Sloveniji, zagotovitvi kolikor toliko

primerne infrastrukture, delu z mladimi in širši članski bazi ter uvajanju

strokovnosti, ki pa je bila resda v povojih in za razliko od telovadbe odvisna od

angažiranja tujih strokovnjakov, kvalitetno napredoval. Nedvomno je vrhunski

rezultat slovenskega športa pred drugo svetovno vojno bronasta medalja plavalca

Ilirije Toneta Cererja na Evropskem

prvenstvu v Londonu leta 1938 v

disciplini prsno na 100 in 200 m, pa

čeprav mu je, kot se je spominjal, na

»tekmovanju … občutno manjkalo volje,

razpoloženja in vzpodbude, saj sem bil

radi slabega in nesposobnega vodstva ves

čas prepuščen le samemu sebi in lastni

iniciativi.« 87 Medalja je plod Ilirijinega

organizacijsko-strokovnega dela, ki je v

delo plavalne sekcije vpeljala tujega

strokovnjaka, podjetnosti Stanka

Bloudka in gradbenika Iva Zupana, oba

klubska člana, ki sta zgradila 50 m

umetni bazen, ki je omogočil reden in

stabilen trening. Gradnjo bazena je

dvotretjinsko financiral sam Bloudek in

ga nato proti mesečnemu odplačevanju prepustil klubu, mestna občina pa je

odstopila zemljišče.

Plavalna tekma na Ljubljanici, 1921

87 Cerer, Od Kamnika in Radovljice do Szegeda, str. 12.

54

Organizacijska zasnova kluba

V obdobju med obema svetovnima vojnama je bil izraz klub ekvivalenten društvu in

nikakor ne gre izrazov razumeti skozi aktualne primere, saj so ti plod posegov in

sprememb po drugi svetovni vojni. Klubi so bili ali enoviti, homogeni oziroma

specialistični ali pa raznovrstni oziroma heterogeni in so imeli organiziranih več

sekcij. Sekcije so bile podrejene in so imele notranjo samostojnost, preko kluba, ki

jih je navzven zastopal, pa so bile včlanjene v panožnih zvezah. Klubsko strukturo je

določal pravilnik, ki ga je predlagatelj, kot smo že opisali, vložil na upravno oblast, v

tridesetih letih pa tudi na Ministrstvo za telesno vzgojo naroda, organizirano leta

1932 (v resor ministrstva so sodile sokolske oziroma telovadne, športne, strelske,

planinske, gasilske, skavtske in turistične organizacije).88 Ustanovitelji društev so v

pravilnikih opredelili društveni »namen«, »sredstva za dosego namena«, upravni

ustroj, delovanje in v enem od členov predvideli razmere ob razpustu društva.

Pravilniki so določali tudi upravno zgradbo kluba. Klub je bil upravna celota, ki so

ga lahko sestavljale posamezne športne sekcije z notranjo samostojnostjo. Če si je

klub uredil igrišče, je običajno klubsko upravno strukturo sestavljala še uprava

igrišč. Klub je vodil širši odbor, izvoljen na občnem zboru. Iz širšega odbora je bil

izbran ožji ali izvršni odbor. Odbor so sestavljali predsednik, podpredsednik, tajnik,

blagajnik, odborniki in načelniki sekcij. Primerno številu sekcij oziroma

organizacijski velikosti kluba je bilo število odbornikov. Večji klubi so imeli poleg

predsednika in podpredsednika ali podpredsednikov dva tajnika in dva blagajnika,

ki so si razdelili »zunanje« in »notranje« poslovanje kluba. Odbor se je sestajal na

»plenarnih« in »načelstvenih« ali »rednih« sejah. Plenarne seje so bile enkrat na mesec

in se jih je udeleževal odbor v širši sestavi, redne seje pa so bile običajno enkrat na

teden oziroma po potrebi, obvezne za ožji izvršni odbor ali »načelstvo«, ki je reševalo

tekoče probleme in vodilo klubsko življenje.

Odborova poslovna doba je bilo koledarsko leto, nakar je sledil občni zbor, kjer so

bila podana poročila o preteklem delovanju. Občni zbor je bil sklepčen ob navzočnosti

dveh tretjin do glasovanja upravičenih članov. Sklepalo se je z absolutno večino.

Odbor je lahko sklical tudi izredni občni zbor, in sicer v primeru krizne situacije v

klubu, npr. vodstvene, ali zaostrenih odnosov kluba s sorodnimi društvi oz.

nadrejenimi organizacijami.

Klubsko članstvo se je delilo v štiri skupine, in sicer v častne člane (to so postali tisti,

ki so imeli za razvoj ali delovanje kluba izredne zasluge in jih je imenoval občni zbor),

ustanovne člane (tisti, ki so plačali večje denarne zneske, t.i. ustanovnine, katerih

višino je določal občni zbor), podporne člane (tisti, ki so vplačevali članarino, določeno

na občnem zboru) in redne člane (to je lahko postal vsak, ki se je hotel ukvarjati s

športom in je izpolnjeval starostno mejo, ki jo je določal člen o članstvu). Klubski

pravilniki niso dovoljevali profesionalnega športa in bi bil vsak, ki bi »gojil šport kot

poklic«, »izključen«. Častni, ustanovni in redni člani so imeli na občnih zborih aktivno

88 Bibliografija indeksiranih informativnih sredstava sređenih i obrađenih fondova Arhiva Jugoslavije I.

55

in volilno pravico, podporni pa le pasivno ali posvetovalni glas. V drugi polovici

tridesetih let so klubski pravilniki dovoljevali podpornim članom polno volilno

pravico, zasledimo pa tudi možnost včlanjevanja fizičnih oseb.89

Število članov je lahko tudi eno od meril pomembnosti kluba, saj je le večje število

članov lahko zagotavljalo tudi stabilnejše poslovanje, ker je bila članarina eden od

pomembnih finančnih virov klubskega poslovanja. Država oziroma mesto je bilo glede

sofinanciranja športa dokaj pasivno, kar lahko vidimo tudi iz ohranjene

dokumentacije Ilirije. Klub je bil odvisen bolj ali manj od članske iznajdljivosti in

klubske zavednosti ali pripadnosti, ko je bilo treba plačati članarino ali vplačati

tvegano obveznico, ki naj bi jo klub pozneje odplačal, ali pa druge oblike prispevkov,

npr. donacijo. Ilirijini odborniki so se že v začetku dvajsetih let, v letih jugoslovanske

državne in narodnonacionalne ter športne evforije pritoževali, da »delovanje kluba in

razvoj našega sporta žalibog zelo ovira pasivnost oz. celo nasprotovanje javnih oblasti.

Vse države podpirajo sport materijalno in moralno, le pri nas se nalagajo davki in

povzročajo šikane«.90 Ilirija je namreč že junija 1920 naslovila prošnjo ljubljanski

občini za znižanje občinskega davka na prireditve, medtem ko naj bi se nogometna

podzveza in zveza borili za znižanje državnega davka. 91 A državna in občinska

upravna mlinska kolesa so mlela počasi in tudi po dobrih desetih letih Ilirijinega

delovanja in opravljanja družbeno koristnega telesnovzgojnega dela je bila

problematika še vedno na dnevnem redu. K zaostritvi je prispevala tudi gospodarska

kriza v tridesetih letih in tako je npr. Ilirija na občnem zboru leta 1936 pripravila

resolucijo in pristojne opozarjala na nevzdržne razmere. V resoluciji je poudarila, da

»takse na sportne prireditve ovirajo na najobčutnejši način razvoj sporta in njegov

napredek. Neposredno onemogočajo večje tekme, posebno z inozemskimi klubi, ki so

eden pogojev, da doseže naš sport mednarodno stopnjo«. Občni zbor Ilirije je

ugotavljal, da je »za razvoj sporta neobhodno potrebno tesnejše, predvsem pa bolj

smotrno sodelovanje države, banovin in občin. Ne davkov, nego aktivnega sodelovanja

države, banovin in občin pri gradnji igrišč, kopališč, drsališč itd. pri namestitvi

trenerjev in obveznega zdravniškega nadzora potrebuje moderna fizična vzgoja! Pri

tem naj država, banovine, občine podpirajo v prvi vrsti one sportne panoge, ki so lažje

pristopne ljudstvu«. Zato naj bi bil šport »kot ljudsko gibanje in ljudska potreba deležen

vpoštevanja ne samo v državnem proračunu, nego tudi v proračunih banovin in

občin«. 92 Resda so nasprotno dvajsetim letom v tridesetih letih mestne oblasti

finančno podpirale poslovanje Ilirije in so podpore uvrščale v proračun, a so jih

največkrat kompenzirale s stroški za elektriko, vodo ipd.93

Športno gibanje se je v letih po prvi svetovni vojni utrdilo in izoblikovalo. Vikendi so

bili rezervirani za tekmovalni spored, medtem ko so vadba ali trening in občasne

trening tekme potekali med tednom. Časopisje je športu posvetilo pozornost in iz

skromnih rubrik »turistika in sport« so nastale športne strani s poročili, fotografijami

in komentarji ter občasno tudi polemikami. V športu so se oblikovali veliki in mali

89 Primer Ilirije in Primorja, glej AS, d.p. 8039 in 8040. 90 Ilirija, o.z. 1921. 91 Isto tam, s.o. 12.5.1920. 92 Isto tam, o.z. 21.12.1936. 93 Isto tam, tajniške seje v tridesetih letih; Ilirija je vlagala prošnjo za finančno podporo tudi na Ministrstvo za

telesno vzgojo naroda, ki jim je že v prvi polovici tridesetih let le-to obljubilo, a leta zavlačevalo z izplačilom. Po

raznih intervencijah in tudi odhodu predsednika kluba v Beograd, so podporo le dobili.

56

klubi. Posebno mesto v ljubljanskem športu so zavzemali Ilirija, Primorje, Hermes in

deloma tudi Jadran. Žal je težje pisati klubske zgodovine, saj je arhiviranih

dokumentov malo, mediji pa so se osredotočali na tekmovanja. Sicer so objavljali

občne zbore, a z leti vse manj.

Organizacijsko je bila, kot smo že v prejšnjem poglavju poudarili, največji športni

klub Ilirija. Gojila je poletne in zimske športe, imela moško in žensko članstvo ter

uredila ali zgradila nekaj pomembnih športnih objektov, npr. umetni bazen Ilirija,

skakalnico v Mostecu in smučarska domova ter prve skakalnice v Planici. Njen veliki

tekmec v poletnih športih, predvsem v nogometu, po katerem se je meril športni

utrip, je bilo Primorje, v zimskih športih, kot je smučanje, pa zlasti Smučarski klub

Ljubljana, medtem ko je bila v drugih športih, npr. v drsanju, hokeju na ledu in

sabljanju, osamljena.

Hermes si je večjo vlogo pridobil po zgraditvi dirkališča, kjer so prirejali dobro

obiskane kolesarske in spidvejske dirke. V tridesetih letih je v slovenskem in

jugoslovanskem spidveju kraljeval Ludvik Starič Leteči Kranjec, član Hermesove

moto sekcije. Nogometna sekcija je veljala za kovnico mladih talentov, ki sta jih

snubila velikana Ilirija in Primorje. Po končani drugi svetovni vojni se je športno

življenje v Hermesu nadaljevalo (danes ŽAK Ljubljana), Primorjevo igrišče so podrli,

spomin na Ilirijo pa se je ohranil predvsem po njenem kopališču in članu Stanku

Bloudku. Starejši »Spodnjišiškarji« so znali povedati, da so stanovanjske bloke ob

Pivovarni Union dolgo klicali »ilirjanski bloki«, ker je bilo pred njimi tam Ilirijino

športno igrišče za nogomet, hazeno in atletiko.

Športno vrednost posameznih klubov bi lahko ugotovili z analizo vseh tekmovanj, ki

so se kakovostno razlikovala, razlika pa je bila tudi v razširjenosti posameznih panog

in v konkurenci znotraj njih. V slovenskem in jugoslovanskem merilu sta tekmovalno

izstopala Ilirija in Primorje. Primorje je bilo moštveni državni prvak v atletiki večino

tridesetih let, medtem ko se je Ilirija prebila v državni vrh v plavanju (po izgradnji

umetnega bazena leta 1929), sabljanju, smučanju, drsanju in hokeju na ledu, kjer

je bila vodilni klub, njeni igralci pa okostje reprezentance. V nogometu sta se kluba

po kakovosti izenačila sredi dvajsetih let, njune tekme so postale mestni in slovenski

derbi, rivalstvo pa znano zunaj meja Ljubljane in Slovenije. Z jugoslovansko

nogometno konkurenco sta se kosala zelo spremenljivo, kar pa je glede na prejšnje

podatke o nogometnih organizacijah v državi razumljivo.94

V obdobju med obema svetovnima vojnama zaznamo tudi relativen napredek na

področju športne infrastrukture. Med ljubljanskimi hišnimi posestniki leta 1933 je

bilo 14 društev,130 kar pa še ne pomeni, da so bila društva lastniki zemljišč. Po

Adresarju iz leta 1938 lahko sestavimo sliko športnih objektov v Ljubljani tik pred

drugo svetovno vojno, kjer pa bomo, zaradi primerjave s predvojnim stanjem, navedli

tudi telovadnice in telovadišča. Športni prostori ali športna igrišča so se imenovala

po klubih, ki so jih uredili in uporabljali. Svoja igrišča so po Adresarju imeli: Hermes

nogometno igrišče in »dirkališče« za kolesa in motorje (današnji Športni park

Ljubljana); Ilirija teniška igrišča in pozimi drsališče, Celovška cesta (današnje

parkirišče pod Halo Tivoli); Jadran nogometno igrišče, Mencingerjeva ulica (Trnovo

94 Pavlin, Športne organizacije v Ljubljani do druge svetovne vojne v luči statistike in pravilnikov, str. 393-398. 130

Adresar 1933.

57

oziroma Kolezija); Primorje nogometno in atletsko igrišče s tekališčem (nasproti

bežigrajskega stadiona, od bencinske črpalke proti Centru strokovnih šol); LSK

čolnarna in kopališče, Velika čolnarska ulica (še vedno isti objekt, le da se klub

imenuje Veslaški klub Ljubljanica); Reka nogometno igrišče, Večna pot.

Poleg teh objektov so bili v Adresarju zabeleženi še Stadion telovadišče in atletsko

igrišče (današnji Stadion); Trata balinišče, Vrazov trg; civilno strelišče, Večna pot

(strelišče Društva ostrostrelcev ali predvojnega Rohrschützen Gesellschaft, danes je

tam Gozdarski inštitut); mestni ribnik drsališče, Tivoli. Med kopališči moramo še

vedno ločiti klasična ali tradicionalna, ki so služila osebni higieni, in kopališča kot

objekt za plavanje, npr. umetni bazen, urejeno kopališče na bregu reke ali pretočni

bazen. Tako zasledimo v Ljubljani manjši zimski bazen v hotelu Slon, mestno

kopališče na Ljubljanici in drugo mestno kopališče Kolezija (pretočni bazen na

Gradaščici) ob Kolezijski ulici ter sodoben umetni bazen Ilirija z 10-metrskim

skakalnim mostom ob Celovški cesti, edinstven tudi v Jugoslaviji.

Telovadci so lahko telovadili v telovadnici Ljubljanskega Sokola v Narodnem domu

(današnje Športno društvo Narodni dom v Narodni galeriji) in na letnem telovadišču

ob Lattermanovem drevoredu, na Taboru pri Sokolu I, ter v telovadnicah drugih

sokolskih društev: Sokol II. na Trnovem, Sokol III. za Bežigradom, Sokol IV. na

Rakovniku, Sokol Šiška (današnji Gib ob Drenikovi ulici), Sokol Zgornja Šiška ob

Vodnikovi cesti (danes Ilirija, ki pa nima zveze s predvojno Ilirijo), Sokol Vič ob

Tržaški cesti in Sokol Moste.95 In podobno je bilo tudi v drugih mestih.

Atletski miting na Iliriji

»Telesnovzgojno« organizacijsko stanje na Slovenskem v letu 1938:96

95 Adresar 1938. 96 Spominski zbornik Slovenije, Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, str. 216-226.

58

SPORAZUM CVETKOVIĆ-MAČEK, ŠESTOAPRILSKI NAPAD 1941 TER

ŠPORT

Centralistično organiziran jugoslovanski šport je v letih pred naci-fašističnim

napadom na Jugoslavijo temeljito pretresel sporazum Cvetković-Maček avgusta

1939. Sporazum naj bi reševal politično žgoče hrvaško vprašanje v tedanji

jugoslovanski državi in stabiliziral jugoslovansko državo, ki je po »anšlusu« marca

1938 (priključitev Avstrije k Nemčiji), poleg Italije mejila tudi na osemdesetmilijonski

nemški rajh. Sporazum med ministrskim predsednikom Dragišo Cvetkovićem in

vodilnim hrvaškim narodnim politikom Vladkom Mačkom je preurejal jugoslovansko

notranjo ureditev in zaokrožil narodno hrvaško ozemlje v »banovini Hrvaški«. V

pristojnost banovine so prišli kmetijstvo, trgovina, industrija, gozdovi, rudniki,

gradnje, pravosodje, notranje zadeve, socialna politika in prosveta.

Široka samostojnost se je poznala tudi v športu in je leta 1940 povzročila

reorganizacijo jugoslovanskega športa. Do tedaj centralistično organiziran

jugoslovanski šport se je federaliziral in oblikovali so narodne športne prostore,

medtem ko je olimpijski odbor ohranil jugoslovanski centralizem – podobno je tudi

sokolska organizacija, ki je bila, kot smo že poudarili, organizirana samostojno,

ohranila centralistično jugoslovansko organiziranost.

V Sloveniji so bile v letu 1940 organizirane slovenske panožne zveze in Športna zveza

Slovenije, ki je panožne zveze združevala. Reorganizacija je vplivala tudi na potek

državnih tekmovanj, predvsem v nogometu, saj je razpadla do tedaj enotna

nacionalna liga na srbski ter hrvaški in slovenski del. Slovenski prvoligaški

predstavnik je eno sezono še tekmoval skupaj s hrvaškimi klubi, zatem pa bi morala

nastati enotna slovenska liga, a je napad na Jugoslavijo spremenil potek dogodkov.

Tako pridobljeno športno avtonomijo, ki je npr. v primeru nogometa za slovenskega

člana nacionalne lige pomenila kakovosten padec, zaradi šestoaprilskega napada na

Jugoslavijo slovenski šport sploh ni dodobra občutil. Moramo pa poudariti, da je

zaradi specifičnega pokrivanja »ljubljanskih« panožnih podzvez in slovenskega

ozemlja slovenski šport ves čas deloval kot avtonomna enota in so bila tekmovanja

za prvake podzvez vedno tudi tekmovanja za slovenskega prvaka.

Šestoaprilski dogodki leta 1941, kapitulacija Jugoslavije in razkosanje Slovenije so

bistveno preoblikovali telovadno in športno oziroma telesnovzgojno življenje.

Jugoslovanski model je bil razbit, na vseh okupiranih slovenskih ozemljih so

razpustili sokolsko organizacijo, njeno lastnino so prevzele okupacijske oblasti,

dokler se niso organizirale nadomestne organizacije, ali pa so domove uporabljali za

potrebe okupacije. Na Gorenjskem in Štajerskem so bili slovenski klubi razpuščeni,

ustanovljeni novi in vključeni v koroški ter štajerski tekmovalni sistem. Izmed

predvojnih klubov so delo nadaljevali le nemški, npr. mariborski Rapid. Tekmovanja

v različnih panogah, ne pa vseh, so potekala nemoteno skoraj vse do spomladi 1945.

V Ljubljanski pokrajini se je na področju športa ohranila relativna kontinuiteta,

medtem ko je telovadne organizacije nadomestila fašistična organizacija GILL

(Gioventu Italiana Littorio di Lubiana). Njen namen je bil telesnovzgojno in moralno-

kulturno vzgajati mladino s ciljem njene fašizacije. Šport je v Ljubljanski pokrajini še

nadalje vodila Slovenska športna zveza, ki pa je bila vključena v CONI (Comitato

Olimpico Nazionale Italiano). Delovala je pod nadzorom italijanskega fašističnega

59

zaupnika CONI-ja Giovannija Burattija, ki je deloval v sestavi Visokega komisariata,

okupacijskega oblastnega organa. Število klubov se je zmanjšalo. Že ob napadu na

Jugoslavijo je prenehal delovati ASK Primorje, ki so ga organizirali in vodili primorski

emigranti, zato so klub in verjetno tudi nekatere njegove člane, spremljali preko

»špicljev« italijanskega konzulata v Ljubljani. Drugi športni velikan, SK Ilirija, se je

začasno izoliral. Športno življenje se je sprva omejilo na Ljubljansko pokrajino, nato

pa zgolj na Ljubljano (politika izolacije Ljubljane oziroma omejevanja gibanja) in

provinco. Vse do kapitulacije Italije med Ljubljano in preostalimi deli Ljubljanske

pokrajine ter slovenskimi ozemlji pod Nemci ni bilo športnih stikov. Na račun novih

meja je največ škode utrpela ljubljanska Ilirija, ki je izgubila športne objekte v Planici.

Jeseni 1941 so nekateri slovenski športniki iz Ljubljane (atleti, plavalci, kajakaši,

tenisača in pozimi umetnostna drsalka) nastopili na različnih tekmovanjih v Italiji,

peščica pa jih je nadaljevala športno pot v italijanskih klubih.

Po kapitulaciji Italije in prihodu Nemcev se je samostojnost ohranila in pokrajinska

vlada je ustanovila referat za šport. Spomladi 1944 je bilo v Ljubljanski pokrajini po

podatkih referata aktivnih 9 športnih zvez in 31 klubov.

V obdobju 1941 1945 so bila v Ljubljani in Ljubljanski pokrajini najbolj stalna

tekmovanja v nogometu in namiznem tenisu. Na boljših nogometnih tekmah je bilo

tudi tisoč in več gledalcev. Prirejali so tudi tekme v atletiki, odbojki, plavanju, tenisu,

dirkališke tekme v kolesarstvu in pred koncem vojne tekme v smučanju in boksu.

Ob proslavi 25-letnice SK Hermes so npr. organizirali tudi tekme v košarki in odbojki.

Pod nemško nadoblastjo po kapitulaciji Italije septembra 1943 so bile ponovno

vzpostavljene športne vezi med Ljubljano in Gorenjsko ter Koroško, odigranih je bilo

nekaj reprezentančnih tekem v nogometu in namiznem tenisu.97

S koncem druge svetovne in vzpostavljanjem komunističnega mirnodobnega življenja

se začne preurejanje predvojne telesne vzgoje. Novi organizacijski temelj so po

sovjetskem zgledu postali fizkulturna društva in fizkulturni aktivi. Nova

organiziranost naj bi, kot je avgusta 1945 pisal Polet, glasilo Zveze fizkulturnih

društev v Sloveniji, »strnila nekdanje športnike in telovadce, ki so se doslej udejstvovali

ločeno in … prešla od vzgajanja posameznikov k vzgajanju množice, k dvigu najširših

ljudskih plasti, iz katerih bodo vzrastli najboljši borci sami od sebe« ter nadaljeval, da

bo »novi način telesne vzgoje … ustvarjal zdravega novega človeka in ne izhirancev, ki

so bili nekdaj usmerjeni zgolj in samo k vrhunskim uspehom, pa so morali potem

sodoživljati svoje postopno padanje in nazadnje z žalostjo ugotoviti, da jim je vse

poganjanje za vrhunskimi uspehi le škodovalo«.98

Za predvojni šport naj bi to pomenilo, da je treba preiti od športa k telesni vzgoji in

opustiti klubaštvo ter prikriti ali odkriti profesionalizem, kajti »osvobojenje nam ni

prineslo samo državne in narodne osvoboditve, temveč tudi preurejevanje vsega

našega življenja, iskanje novih oblik, novih poti, vse v cilju dati narodu boljše in lepše

življenje«, je v isti številki Poleta zapisal Joso Gorec, predvojni športni in povojni

fizkulturni odbornik.99

97 Pavlin, Oris športne aktivnosti na Slovenskem med drugo svetovno vojno, str. 33-36. 98 Polet, 16.8.1945, V razmah. 99 Isto tam: Gorec: Od športa k telesni vzgoji, str.2.

60

V praksi pa naj bi to pomenilo, da bi moral posameznik v fizkulturnem društvu

najprej obiskovati splošno telesno vzgojo ali po starem telovadbo, potem pa bi se

posvetil specializaciji in tekmovanjem ali športu, temelječemu na načelu amaterizma.

61

VIRI IN LITERATURA

Viri

Arhiv Republike Slovenije (AS):

- kartoteka društev: društveni pravilniki (d.p.) Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL):

- gradivo SK Ilirija (Ilirija)

- gradivo Ljubljanski sportni klub (LSK)

- Adresar deželnega mesta Ljubljane ter vojvodine Kranjske, 1907 (Adresar 1907)

- Adresar za Slovenijo, 1923 (Adresar 1923)

- Adresar mesta Ljubljane in okolice, 1928 (Adresar 1928)

- Adresar Ljubljane, 1933 (Adresar 1933)

- Splošni strokovni adresar Velike Ljubljane, 1938 (Adresar 1938) Knjižnica

Fakultete za šport (FŠ):

- Nogometne tekme SK Ilirije1911-1921 (Nog.t. 1911-21)

- Jugoslavenski sport 1933, Godišnjak Saveza sportskih saveza Kraljevine

Jugoslavije

Časopisi in revije:

Slovenski narod (SN), 1891-1920

Slovenec (S), 1900-1920

Jutro (J), 1919-1920

Dan, 1912-14

Laibacher Zeitung (LZ), 1913-1914

Slovenski ilustrovani tednik, 1913-14 (SIT)

Slovenski Sokol (Sl.S), 1904-1914

Sokol, 1919

Sport, 1920-1922

Ilustrovana sportska revija (ISR), Zagreb, 1920-1921

Sportni list, 1930

Polet, 1945

Literatura:

Almanah jugoslavenskog sporta. Beograd: Savez sportskih saveza.

Ambrožič, Miroslav: Metodika sokolske vzgoje. Ljubljana: Jugoslovenska sokolska

matica, 1931.

Anthony, Don W.: 150 Years of Olympism. Journal of Olympic History, 1997, 2, str.

14–15.

Batagelj, Borut: »Ali naj dame kolesarijo?«. Zgodovina za vse, XI, 2004, 2, str. 40–54.

Beroid, Alain-Arvain: In France, the idea of the Olympic Games crosses the centuries.

Olympic Revue, september 1994, str. 339–341.

Boulogne, Yves Pierre: Olimpijski duh Pjera de Kubertena. Beograd: Narodna knjiga,

1984.

62

Bratož, Rajko: Grška zgodovina, Kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo.

Ljubljana, FF, 2003.

Breznik, Alfonz: 50 let jugoslovanskega moto-dirkalnega športa. Ljubljana: 1976.

Cerer, Tone: Od Kamnika in Radovljice do Szegeda. SK Ilirija v tridesetem letu obstoja

1940, Ljubljana: SK Ilirija, 1940, str. 11–13.

Costa, Etbin Henrik. Nekoliko besed o telovadstvu. Ljubljana: 1864.

Coubertin, Pierre de: Olympism, Selected Writings (ur. Norbert Müller). Lausanne:

IOC, 2000.

Čirić, Aleksandar: Igre u Olimpiji. Beograd: Vreme, 1996.

Decker, Wolfgang: Sport in der griechischen Antike, Vom minoischen Wettkampf bis zu

den Olympischen Spielen. Munchen: Verlag C.H.Beck, 1995.

Dixon J.G., McIntosh P.C., Munrow A.D., Willetts: Landmarks in the History of

Physical Education. London: Routledge & Kegan Paul, 1957.

Dolenc, Ervin: Kulturni boj. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996.

Dolenc, Ervin: Slovenska kulturna zakonodaja v času jugoslovanksega

parlamentarizma. Prispevki za novejšo zgodovino, XXXII, 1992, 1–2, str. 35–45.

Drnovšek Marjan: Ljubljana na starih fotografijah. Ljubljana: ZAL, 1985.

Enciklopedija Slovenije (ES), 2. zv. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988, str. 349–355.

Enciklopedija fizičke kulture (EFK), Zagreb: Jugoslovanski leksikografski zavod,

1975–1977.

Encyclopedia of World Sport, 2. zvezek (ur. David Levinson & Karen Christensen).

Santa Barbara&Denver&Oxford: ABC-CLIO, 1996, str. 695–697.

Europen Cultures in Sport (ur. James Riordan & Arndt Krüger). Bristol: Intellect,

2003.

Gillet, Bernard: Povijest sporta. Zagreb: Matica Hrvatska, 1970.

Golden, Mark: Sport and Society in Ancient Greece. Cambridge: Cambridge University

Press, 1998.

Gregorka, Boris: Zlata doba slovenskega sokolstva. Ljubljana: Gimnastična zveza

Slovenije, 1991.

Gutmann, Allen: Games and Empires. New York: Columbia University Press, 1994.

Herodot: Zgodbe. Ljubljana: Slovenska matica, 2003.

Jajčević, Zdenko: Razvoj olimpizma u Hrvatskoj u razdoblju od 1894 do 1912 godine.

Kineziologija, 27, 1995, 2, str. 3–11.

Južnič, Stane: Kočevar-dobitnik dveh olimpijskih medalj. Kronika, XLVI, 1996, 2–3,

str. 82–86.

Konstantinos, Georgiadis: Olympic Revival. Atene: Ekdotike Athenon, 2004.

Leksikon Antika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1998.

Levski, Daniel: Olimpijske igre: med mitom in viri … (O koreninah tekme v antični

Grčiji). Šport, LIII, 2005, 4: priloga, str. 5–11.

Mal, Josip: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana: Mestni muzej, 1957.

Matič, Dragan: Pretep v Šantlovi veži. Zgodovina za vse, VI, 1999, 1, str. 13–25 Miller,

David: Athens to Athens. Edinburgh & London: Mainstream publishing, 2003.

Miller, Stephen G.: Ancient Greek Athletics. New Haven and London: Yale University

Press, 2004.

Murnik, Viktor: Ustanovitev prvega slovenskega telovadnega društva in nekaj njegove

zgodovine. Vodnik, III, 1951, 5–6, str. 125.

63

Müller, Norbert: Twelve congresses for a century of Olympism. Olympic Revue,

september 1994, str. 333–337.

Novakov: Prvo slovensko sportno društvo v Mariboru. 10 let 1. SSK Maribor 1919–

1929, Maribor: 1.SSK Maribor, str. 17–18.

Pagon, Neda: Beseda o družbenosti in društvenosti. Društvena in klubska kultura v

Sloveniji (ur. Alja Brglez, Barbara Vogrinec), Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in

kulturo, 2004, str. 9–25.

Pavletič, Bojan: Sokoli Tržaškega Sokola. Trst: Združenje slovenskih športnih društev

v Italiji, 2004.

Pavlin, Tomaž: Zwei Krainburger, zwei Olympioniken, zwei Staatsbürger. Sport in

unserer Zeit, 1999, 11, str. 36–42

Pavlin, Tomaž: Antične olimpijske igre. Šport, XLIV, 1996, 2-3, str. 38–42; XLIV,

1996, 4, str. 27–32.

Pavlin, Tomaž: Športne in telesnovzgojne organizacije v Ljubljani 1918–1941

(magistrska naloga). Ljubljana: 1998.

Pavlin, Tomaž: Oris športne aktivnosti na Slovenskem med drugo svetovno vojno.

Šport, XLIII, 1995, 4, str. 33–36.

Pavlin Tomaž: Športne organizacije v Ljubljani do druge svetovne vojne v luči

pravilnikov in statistike. Kronika, L, 2002, 3, str. 385–403.

Pavlin, Tomaž: »Ženska … ne potrebuje telovadbe, ostane naj v kuhinji in pri …

domačem ognjišču«. Ženske skozi zgodovino, Zbornik referatov 32. zborovanja

slovenskih zgodovinarjev, Celje, 30.9. –2.10.2004 (ur. Aleksander Žižek),

Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2004, str. 125–133.

Pavlin, Tomaž: Športna (Telovadna, strelska, planinska in športna) društva.

Društvena in klubska kultura v Sloveniji (ur. Alja Brglez, Barbara Vogrinec),

Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo, 2004, str. 121–148.

Pavlin, Tomaž: Ustanavljanje Sokola Kraljevine Jugoslavije. Prispevki za novejšo

zgodovino, XLII, 2002, 1, str. 55–73.

Pavlin, Tomaž: Telovadba in šport med družabnostjo in stroko. Podobe družabnosti

(ur. Monika Kokalj Kočevar), Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2005.

Pavlin, Tomaž: »Včeraj bi bil lahko tudi Napoleon ponosen na svojo Ilirijo«. Zgodovina

za vse, VIII, 2001, 2, str. 43–62.

Pavlin, Tomaž: Atletika med telovadbo in športom, od psevdoatletike do lahkeatletike.

Atletika, december 2005, 43–44: strokovna priloga, str. 22–26.

Pavlin, Tomaž: »Pri nas je ta panoga sporta še docela neznana«. Zgodovina za vse, VI,

1999, 2, str. 83–98.

Pernišek, France: Zgodovina slovenskega Orla. Buenos Aires: 1989.

25 let ŽŠK HERMES 1919–1944. Ljubljana: ŽŠK Hermes, 1944.

Radan, Živko: Olimpizam u krajevima naroda Jugoslavije do 1919. godine (doktorska

disertacija). Beograd: 1976.

Radan, Živko: Pregled historije tjelesnog vježbanja i sporta. Zagreb: Školska knjiga,

1979.

Rozman, Boris: Hazena-ženska športna panoga. Kronika, XXXVI, 1988, 3, str. 225–

231.

Rupel, Aldo: Telesna kultura med Slovenci v Italiji. Trst: Založništvo tržaškega tiska,

1981.

Rutar, Miloš: Sodelovati in zmagati. Ljubljana: Borec, 1986.

64

70 let slovenskega kolesarskega športa 1887–1957. Ljubljana: Kolesarska zveza

Slovenije, 1957.

Sič, Albert: Kern-trnovsko drsališče. Kronika slovenskih mest, VI, 1939, 4, str. 199–

202.

Slovan 1913–1983 (ur. Marjan Rožanc). Ljubljana: ZŠD Slovan, 1983.

Slovenska kronika XX. stoletja 1900–1941, 1941–1995. Ljubljana: Nova revija, 1995–

1996.

Slovenska kronika XIX. stoletja 1800–1860, 1861–1883, 1884–1899. Ljubljana: Nova

revija, 2001–2003.

Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega

priznanja Republike Slovenije 1848–1991. Ljubljana: INZ, MK, 2005.

Slovenski šah. Ljubljana: DZS, 1972.

Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: MK, 1997.

Sovre, Anton: Stari Grki. Ljubljana: Slovenska matica, 2002.

Spivey, Nigel: The Ancient Olympics. Oxford: Oxford University Press, 2004.

Spominski zbornik Slovenije, Ob 20 letnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: 1939.

Struna, Lavoslav: Razvoj sporta u Sloveniji. Nova Evropa, 1923, VIII, 5, str. 126– 132.

Stepišnik, Drago: Telovadba na Slovenskem. Ljubljana: DZS, 1974.

Stepišnik, Drago: Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: DZS,

1968.

Stepišnik, Drago: Stanko Bloudek. Ljubljana: DZS, 1971.

Stepišnik, Drago: Kolesarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Kolesarska zveza Slovenije,

1979.

Stiplovšek, Miroslav: Državne ureditve na jugoslovanskem ozemlju Slovenije 1918–

1929. Arhivi, XVIII, 1995,1–2, str. 18–29.

Stiplovšek, Miroslav: Razmah strokovnega sindikalnega gibanja na Slovenskem

1918–1922. Ljubljana: Partizanska knjiga in Delavska enotnost, 1979.

Strojin, Tone: Stoletje v gorah. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.

Studen, Andrej: Ženska naj se drži kuhalnice. Ljubljana: Historični seminar, 1994,

str. 149–164.

Studen, Andrej: K zgodovini potovanj in o začetkih turizma pred prvo svetovno vojno.

To in ono o meščanstvu v provinci, Celje: 1995, str. 69–78.

Swaddling, Judith: The Ancient Olympic Games. Austin: University of Texas Press,

1999.

Škerl, France: Ljubljana v prvem desetletju ustavne dobe 1860–1869. Ljubljana:

Zadružna tiskarna v Ljubljani, 1938.

Štukelj, Leon: Mojih sedem svetovnih tekmovanj. Novo mesto: Dolenjska založba,

1989.

The International Olympic Committee-One hundred Years, The Idea-The PresidentsThe

Achievements. Lausanne: MOK, 1994.

Ulaga, Drago: Knjiga o sportu. Celje: Družba Sv. Mohorja v Celju, 1934.

Ulaga, Drago: O začetkih slovenskega športa. Vodnik, 1951, III, 5–6, str. 159–167.

Vazzaz, Jelica: Dr. Viktor Murnik-ATA. Ljubljana: OKS–ZŠZ, SOA, 1997.

Vodopivec, Peter: O narodnem in političnem organiziranju. Društvena in klubska

kultura v Sloveniji (ur. Alja Brglez, Barbara Vogrinec), Ljubljana: Inštitut za

civilizacijo in kulturo, 2004, str. 33–65.

65

Zalar, Franc: Ljubljansko društvo ostrostrelcev. Poslikane tarče, Ljubljana: Mestni

muzej, 1980.

Zaletel, Vinko: Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva. Ljubljana: Učiteljska tiskarna v

Ljubljani, 1933.

Zbornik Rudolf Cvetko (ur. Pavlin T.). Ljubljana: OKS–SZS, SOA, FŠ, 2002.

Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979.

Žerjal, Drago: Spomini in razlage. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1990.

Webber, Max. Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana: ŠKUC, FF, 1988.