Književnost na - ELTIPeltip.si/reg/upload/upload/matura_slo_2013.doc · Web viewStilna in verzna analiza Pesem je tipična podoknica ali serenada, saj gre motiv nočne ljubezenske

1

Književnost na

maturi 2013

Predavala in gradivo pripravila prof. Vlasta JemecUredildijak Marko Lavrinec

Tehniška gimnazija KranjOktober, 2012Vlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 1

2

Spoštovani dijaki zaključnih letnikov tehniške gimnazije TŠC v Kranju!

Zavedam se, da je gradiva za ustni del književnost na maturi veliko. Vendar pa ima vsak učitelj svoj pristop k predavanju določene snovi, zato sem se odločila,da vam bom snov, kot sem jo spredavala, podala tudi v obliki skripta.Tako vam bo laže osvežiti snov, saj boste v maju in juniju, ko se boste intenzivno pripravljali na maturo, skozi naš priročnik spomnili tudi našega dela v razredu.Pri pripravi gradiva sem se omejila na izbor književnih besedil za ustni del maturitetnega izpita iz slovenščine na maturi 2012, ki ga je pripravila Republiška predmetna komisija za slovenščino. Želim vam uspešno delo.

Kranj, november 2012 Vlasta Jemec, prof.

Vlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 2

3

KAZALOKAZALO....................................................................................................................................3Homer: Iliada..............................................................................................................................5Sofoklej: Antigona......................................................................................................................7Katul: Blagoslov ljubezni.........................................................................................................10Biblija: Prilika o izgubljenem sinu...........................................................................................11Dante Alighieri : Božanska komedija.......................................................................................12Francesco Petrarca: O, blažen bodi čas pomladnih dni............................................................13Giovanni Boccaccio: Novela o sokolu................................................................................14William Shakespeare: Romeo in Julija.................................................................................14Miguel de Cervantes: Don Kihot......................................................................................17Brižinski spomeniki..................................................................................................................18Janez Svetokriški: Na noviga lejta dan...........................................................................19Ljudsko pripovedništvo: Kurent...............................................................................................20Moliere:Tartuffe........................................................................................................................21Valentin Vodnik: Zadovoljni Krajnc........................................................................................22T. Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi............................................................................23Aleksaneder S . Puškin: Jevgenij Onjegin........................................................................24Lermontov: Junak našega časa..................................................................................................26Lermontov: Jadro......................................................................................................................27France Prešeren: Slovo od mladosti.........................................................................................27France Prešeren: Sonetje nesreče........................................................................................29France Prešeren: Sonetni venec..........................................................................................30France Prešeren: Krst pri Savici.......................................................................................31France Prešeren: Neiztrohnjeno srce........................................................................................33Dostojevski: Zločin in kazen....................................................................................................33Gustav Flaubert: Gospa Bovary..........................................................................................34Henrik Ibsen: Strahovi..........................................................................................................36Anton Aškerc: Mejnik...............................................................................................................37Simon Jenko: Tilka...................................................................................................................37Janko Kersnik: Jara gospoda.....................................................................................................38Ivan Tavčar: Visoška kronika.............................................................................................40Charles Baudelaire: Tujec.........................................................................................................41Oscar Wilde: Saloma..............................................................................................................41Dragotin Kette: Na trgu......................................................................................................42Josip Murn - Aleksandrov: Pesem o ajdi......................................................................43Ivan Cankar: Hlapci..............................................................................................................44Ivan Cankar: Kostanj posebne sorte.........................................................................................45Alojz Gradnik: Pisma (1., 5., 7. pesem)..................................................................................46Verz...........................................................................................................................................47Podobe:.....................................................................................................................................47Zlate sanje.................................................................................................................................47Vodnjak,....................................................................................................................................47Besneča kri................................................................................................................................47James Joyce: Ulikses.............................................................................................................47Franz Kafka: Preobrazba.......................................................................................................48Srečko Kosovel: Ekstaza smrti...........................................................................................49Srečko Kosovel: Pesem številka X...................................................................................51Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi..................................................................................51Miško Kranjec: Režonja na svojem..........................................................................................53Vlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 3

4

Vladimir Bartol: Alamut...........................................................................................................54FRANCE Balantič: ZASUTA USTA.......................................................................................55Ernest Hemingway: Komu zvoni..............................................................................................56Jean Paul Sartre: Za zaprtimi vrati..................................................................................57Janez Menart: Croquis..............................................................................................................58Kajetan Kovič: Južni otok.....................................................................................................59Dane Zajc: Črni deček..............................................................................................................60Gregor Strniša: Večerna pravljica.............................................................................................60Tomaž Šalamun: Stvari.............................................................................................................61Vitomil Zupan: Menuet za kitaro..............................................................................................62Lojze Kovačič: Prišleki.............................................................................................................63Dominik Smole : Antigona...................................................................................................64Drago Jančar: Veliki briljantni valček......................................................................................66


5

Homer: Iliada

Mit o trojanski vojni, Antični ep – značilnosti, homerska primera, heksameter

Antika: doba starih Grkov in Rimljanov, ki traja od 1000 pr. n. št. do 476 n. št. Grčija je bila razdeljena na mestne državice, ki so se med sabo bojevale, vojne pa so potem opisovali različni avtorji. V antiki so se pojavili različni ljudski miti, legende in podobne stvaritve, ki so opisovale bogove, nadnaravne pojave ali neresnične junake.Mit o trojanski vojni (po Lahu)Na svatbo tesalskega kralja Peleja in morske boginje Tetide so bili povabljeni vsi bogovi, razen boginje prepira Eride. Ta je vrgla med svate zlato jabolko z napisom Najlepši (jabolko spora, jabolko kot izvir zla – prim. biblijsko jabolko v zgodbi o Adamu in Evi).Za jabolko so se potegovale tri boginje: Hera, Atena in Afrodita, za razsodnika pa vzamejo lepega in postavnega pastirja Parisa. Hera mu je ponudila oblast, Atena modrost, Afrodita pa najlepšo žensko na svetu. Paris je prisodil jabolko Afroditi.Kasneje se je s trojanskim ladjevjem odpravil v Grčijo po svojo teto, ki je nekoč postala vojni plen. Na dvoru v Šparti sreča Heleno, ženo špartanskega kralja Menelaja, in jo ugrabi z mnogimi zakladi. Na poti domov se z njo poroči. Užaljeni Menelaj se odloči za maščevalni pohod. Vodstvo odprave prevzame Agamemnon, Menelajev brat. Ta zbere vrsto junakov z močno vojsko in številnimi ladjami. Vojska se ustavi v Avlidi. Tu pa Agamemnon ustreli košuto, posvečeno boginji Artemidi. Boginja terja za povračilo Agamemnonovo hčer Ifigenijo (spomin na človeške žrtve v obredju), a Artemida jo živo odpelje s seboj in Ifigenija postane njena svečenica. Po tem dogodku so Grki nadaljevali pot proti Troji. Tako se začenja trojanska vojna, ki traja z menjajočim se uspehom deset let. Vendar pa so vse prerokbe napovedovale propad Troje. Na obeh straneh so sodelovali tudi bogovi, ki so posegali v dogajanje in vplivali na njen razplet.

Iliada (Troja = Ilios, Ilion)

Nastanek:Iliada naj ni nastala v 9. stol. pr. n. št. Avtor je Homer. Že v antiki so se o Homerjevem avtorstvu pojavili dvomi, o katerih je nastalo t. i. »homersko vprašanje«.Danes prevladuje mnenje, da sta pesnitvi delo enega avtorja, saj sta po kompoziciji in pesniškem jeziku enoviti celoti: oba junaška epa obsegata 24 spevov junaki imajo stalne ukrasne pridevke (brzonogi Ahiles, tresošlemi Hektor) značilna pesniška figura je homerska primera (To je obširna podoba za neko

dogajanje, povezana z življenjem v naravi. Primer: Prešeren Uvod h Krstu pri Savici)Tematika:Snov epov je zgodovinska in mitološka. Vzeta je iz mitičnega cikla o Troji. Iliada pripoveduje o obleganju mesta, Odiseja pa o vračanju ahajskih vojakov izpred Troje domov. Ozadje mita je morda zgodovinsko, in sicer pohod mikenskih kraljev na trgovsko mesto Trojo na SZ obali Male Azije (okrog l. 1184 pr. n. št.). Razvaline Troje je 1870 odkril nemški arheolog Schliemann šliman, vendar usoda Troje še ni zgodovinsko in arheološko pojasnjena.


6

Skica:

Iliada je široka, panoramska ubeseditev grškega načina življenja, navad, vere, običajev, čustvovanja in mišljenja. Prikazuje starogrški odnos do sveta in življenja. Pomen epov je v tem, da nas seznanja z materialno in duhovno kulturo Grkov v Homerjevem času. Snov epov je navdihnila mnoge umetnike, oba epa pa sta v rimski in klasicistični epiki postala vzor junaškega epa.Vsebina epaDogajanje poteka pred mestom Troja v zadnjem, desetem letu vojne med Grki in Trojanci. Izvrši se v 50-ih dneh, pa imamo vendarle vtis, ko da doživljamo vso vojno. Bojnim dogodkom so odmerjeni samo štirje dnevi. Ep se pričenja s sporom med Agamemnom in Ahilom. Agamemnon je kot del plena, pridobljenega s pohodi na sosednja mesta, dobil hčerko Apolonovega svečenika Hrisesa in mu je niti proti odkupnini ni hotel vrniti. Apolon je zato v grški tabor poslal kugo in tako prisilil Agamemnona, da se je odrekel Hrisovi hčerki. Jezen si je v zameno prilastil Ahilov plen, lepo sužnjo Briseido. Ahil se vrne na bojišče šele, ko Hektor ubije njegovega prijatelja Patrokla ter zapleni bojno opremo, ki mu jo je posodil Ahil. V velikem dvoboju v 22. spevu Ahil ubije Hektorja. Ep se konča s kratkotrajno spravo, ko oče Priam izprosi od Ahila Hektorjevo truplo in ga Trojanci svečano pokopljejo.

Slog:Iliada je napisana v verzih. Kot književna vrsta je to ep.Epgr. – beseda, pripovedovanje, verzOdlikuje se po epski širini. Pripovedovanje je raztegnjeno in zelo nazorno. Pogoste so figure ponavljanja, nagovori ali apostrofe, homerske primere. Obširno so opisane okoliščine, kraj dogajanja, običaji, zunanjost nastopajočih junakov, njihova oblačila in orožje. Duševnega razvoja svojih junakov ep ne pokaže. Vsi imajo že dograjen značaj.

Zunanja zgradba:Iliada je sestavljena iz več kot 15 000 verzov –heksametrov. Heksameter je sestavljen iz šestih stopic, in sicer petih daktilov in enega troheja:-UU/-UU/-UU/-UU/-UU/-URazdeljena je na 24 spevov (ravno toliko je tudi grških črk).Pripovedna tehnika Iliade je sintetična:


7

_______________________Dogodki si sledijo v logičnem zaporedju.

HOMERSKA PRIMERA

je obširna podoba za neko dogajanje, povezana z življenjem v naravi:Kakor če v gori se pes, prepodivši jelenče z ležišča,besno poganja za njim po klancih, doleh in tokavah,da, če se tudi potuhne in skrije mu v gostem grmovju,vendar sledu ne zgubi in teče, dokler ga ne najde:Prav tako Hektor ne uide očem dirjača Ahila.

(homerska primera iz 22. speva)

ANTIČNI EPEp je včasih veljal za najimenitnejšo in najobsežnejšo pripovedno književno vrsto. Pisan je v verzih, v privzdignjenem jeziku. Prikazoval je usodne boje in dejanja velikih junakov in bogov. Imel je pomembne verske, moralne in nacionalne naloge. V začetku je tudi nadomeščal zgodovinopisje.Poznamo različne vrste epov:ljudski ep, komični ep, živalski ep, junaški ep.V 19. stol. se je ep dokončno umaknil romanu. Pri nas imamo samo poskus epa, to je Prešernov Krst pri Savici.

Sofoklej: AntigonaAntično gledališčeTragedija, tragično. Ideje. Zgradba drame, enotnost dejanja, vloga zbora. KatarzaAntično (grško)gledališče Grško gledališče se je razvilo iz obredov v čast bogu Dionizu (bog vina, veselja, plodnosti, pomladnega cvetja). Okrog njega so plesali satiri – kmečki fantje, oblečeni v kozlovske kože. Ker so bili tako oblečeni, se jih je prijel vzdevek kozel in od tod je tragedija dobila svoje ime.tragedija {tragos gr. = kozel, oide gr. = pesem} kozlovska pesemV kozle so bili oblečeni zato, ker je bil kozel bogu Dionizu posebno ljuba žival in so mu ga tudi žrtvovali. Najprej so satiri samo peli in plesali okrog Dioniza. Nato se je iz zbora izločil posameznik, ki se je imenoval protagonist (danes glavna, osrednja oseba v gledališkem delu).Pesem se je odvijala med posameznikom in zborom. Prvega protagonista je uvedel Tespis. Za oder mu je služila nekakšna ladja ne kolesih (carrus navalis = pomorski voz). Drugega igralca je uvedel Ajshil in tako je bil omogočen dialog med glavnima igralcema. Vloga zbora se je zmanjšala na polovico. Tretjega igralca je uvedel Sofokles. Več igralcev v grški tragediji ni bilo nikoli. Če je bilo več oseb, je bila zgrajena tako, da je en igralec prevzel dve ali tri vloge zaporedoma. Vloga zbora se je zmanjšala. Postal je posredovalec med zborom in odrom. Tolmačil je misli in čustva, ki jih je zbujalo dejanje na odru. Ker je bilo prizorišče veliko, so igralci uporabljali koturne – to so obuvala z visokimi podplati – in krinke – to so maske, ki so jih imeli na obrazih. Nosili so halje do tal. Igralci so bili samo moški. Igrali so tudi ženske vloge. Drame so igrali po tri dni zapored, in sicer vsak dan po tri tragedije, ki so bile vsebinsko povezane (trilogije), in satirsko igro, kasneje pa po


8

štiri igre, ki niso bile vsebinsko povezane. Predstave so se začenjale ob sončnem vzhodu in so trajale ves dan (12) ur. Trije izbrani dramatiki so tekmovali med seboj, ob zaključku pa je najboljši prejel državno nagrado.

Skica:

1. THEATRON – prostor za gledalce2. ORCHESTRA - prostor za zbor3. PARODOS – dva obokana vhoda4. SKENE – (gr. scena) prostor na odru, ki je predstavljal pročelje grške palače ali svetišča.

Scena je bila ves čas enaka.5. ODER ali PROSKENION – nekoliko dvignjen prostor, kjer so nastopali igralci.

AntigonaAntigona vsebinsko nadaljuje tragedijo Kralj Ojdip. Kralj, ki je nevede ubil lastnega očeta, tebanskega kralja Laja, in se poročil z lastno materjo, je imel štiri otroke (Eteokla, Polinejka, Antigono in Ismeno). Ko se je Ojdip oslepil in odšel prostovoljno v izgnanstvo, sta se njegova sinova spopadla za oblast v mestu. V boju sta ubila drug drugega, vlado v Tebah pa je prevzel njun stric, Jokastin brat Kreon. Ta je zapovedal častno pokopati branilca mesta Eteokla, napadalca mesta pa je prepovedal pokopati.

NastanekTragedija Antigona je nastala okrog leta 442 pr. n. št. in bila kmalu zatem uprizorjena. TematikaV Antigoni je v ospredju vprašanje o razmerju med državo in politično oblastjo na eni strani in moralo oz. osebno vestjo na drugi strani. Antigona se ravna po zapovedih svojega srca in po božjih zapovedih, kajti mrtvi so po starem izročilu njihova last. Kreon pa predstavlja absolutno oblast, zaverovanost vase, kar ga oddaljuje od ljudskih množic. Zato je kruto kaznovan, saj izgubi najmlajšega sina in ženo. Antigona je zaradi problema, ki ga obravnava, še vedno aktualna.Vsebina drameAntigona se ne meni za prepoved in nagovarja tudi sestro Ismeno, naj brata pokopljeta. Ismena noče pomagati, ker se boji prepovedi. Ko Antigona že drugič prekrije truplo s peskom, jo stražar zaloti pri dejanju in odvede na dvor kralja Kreona. Kreon jo obsodi na smrt. Da jo živo zazidati v skalni grob. Hajmon, Antigonin zaročenec in Kreonov sin, prosi očeta, naj Vlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 8

9

prekliče kazen. Šele po nasvetu vidca Teiresiasa se Kreon odloči, da bo Antigono izpustil in Polinejka pokopal. Toda Antigona se je že obesila, njen zaročenec pa se je zabodel z mečem. Poleg tega je naredila samomor Kreonova žena in Hajmonova mati Evridika, pred smrtjo pa pove, da je za njeno in Hajmonovo smrt kriv Kreon. Po vsem, kar je doživel, Kreon noče več vladati. Odpovedal se je prestolu. SlogTragedija Antigona je napisana v verzih. Za njeno notranjo zgradbo je značilen dramski trikotnik: zasnova: Kralj prepove pokop Polinejka. zaplet: Antigona pokoplje Polinejka. vrh: Antigono živo zaprejo v grobnico. razplet: Hajmon najde mrtvo Antigono in se zabode. razsnova: Kreon spozna, da je kriv Antigonine smrti, smrti žene in sina, ter se odpove

prestolu.

PRIPOVEDNA TEHNIKA Je sintetična. Pripovedovanje poteka v logičnem zaporedju.ENOTNOST DEJANJAAristotel je v svoji Poetiki postavil zahtevo o trojni enotnosti: kraja, časa in dejanja oz. dogajanja.Enotnost dogajanja: Tragedija mora prikazovati en sam zaključen dogodek. Tisto, kar za dejanje ni pomembno, naj avtor izpusti. Vse mora biti logično povezano in zadostno utemeljeno. Enotnost kraja: Dejanje se mora dogajati ves čas na enem kraju. To pravilo je bilo pri Grkih nujno, ker je bila njihova scena stalna, poleg tega pa so igrali celo sceno brez premorov in delitev na dejanja. Enotnost časa: Dejanje se je moralo izvršiti v enakem času kot v resnici. Zato je bilo nujno, da so neko dejanje prikazovali tik pred zaključkom. O vzrokih za tako dejanje in o preteklosti pa so govorili v delu.VLOGA ZBORAIz ditiramba - obredne pesmi v čast bogu Dionizu, se je v Antiki razvila tragedija, ko so nasproti zboru postavili posameznega igralca. Zbor je bil na začetku glavni nosilec tragičnega mita, razlagal in komentiral je dogajanje. Polagoma je odrinjen v vlogo opazovalca in spremljevalca, medtem ko ga je komedija v 4. stol. pr. n. š. opustila.BISTVO TRAGIČNEGAPod tragedijo so Grki razumeli resno igro o mitičnih junakih, katerih zgodbe so se ohranile v bajkah, pripovedkah ali epih. Iz njih so postavljali na oder pretresljive dogodke z žalostnim koncem. Junak doživi nesrečno usodo, pogosto celo smrt. Pri tem naj bi gledalec občutil nekakšno notranje očiščenje ali katarzo. Bistvo tragičnega je, da je junak brez krivde obsojen. Zato mi z njim sočustvujemo in doživljamo katarzo, ki nas duhovno oplemeniti s poznanji, kaj je prav in kaj ne. Tragična krivda ima dva izvora:1. Junaku je že vnaprej določena življenjska usoda (Kralj Ojdip).2. Junak se zavestno odloči za neko dejanje, čeprav ve, da s tem tvega svoje življenje. Ravna se namreč po zakonih svoje vesti. Usodni konec takšnega junaka nas še bolj pretrese (Antigona).


10

Katul: Blagoslov ljubezniZnačilnosti Katulove lirike:Katul je pripadal skupini novih pesnikov ali neoterikov. Skupina se je uveljavila v začetku 1. st. pr. n. št., ko je rimsko cesarstvo doživljalo svoj razcvet. Pričeli so ustvarjati razgibane krajše pesmi, izzivalne zlasti po motiviki.Za tedanje rimske bralce so morale biti spotakljive zlasti njihove erotične pesmi, ki so opevale žensko lepoto in ljubezenske naslade. Njihova poezija je bila v nasprotju s tradicionalno poezijo, ki je bila “v službi visokih ciljev in podrejena verskim in domoljubnim idejam”. 1. NastanekPesem je nastala sredi 1. st. pr. n. št.. Točen nastanek pesmi ni znan.

2. TematikaKatul je v Rimu spoznal svojo veliko ljubezen Klodijo, ženo rimskega konzula. Bila je 10 let starejša od njega, lepa, duhovita, vendar zelo razvpita. Baje je zastrupila moža in živela v incestu z bratom. Poleg Katula je imela še vrsto ljubimcev, zato se je Katulova v začetku srečna ljubezen končala z razočaranjem.Iz te ljubezni so se rodile najlepše pesmi o Lesbiji (po grškem otoku Lesbosu, ki je slovel po lepih dekletih, a tudi kot domovina pesnikov, npr. Saphe, največje antične pesnice).Tematika pesmi Blagoslov ljubezni je ljubezenska. Katul piše o svoji večni ljubezni Lesbiji. Pravi ji, naj se ne zmeni, kaj govorijo drugi, kajti najpomembnejša je njina ljubezen. Lirski subjekt (avtor sam) poziva k uživanju v ljubezni. To utemeljuje s tem, da je človeku v primerjavi z neživo naravo odmerjeno kratko življenje, zato ga je potrebno uživati.

3. SlogTo je lirična pesem in v ospredju je izpoved pesnikovih čustev.

- ukrasni pridevki: počen groš, drobna lučka, nočno spanje

- Ponavljanja (epifora):

- “daj mi poljubčkov tisoč in še sto,

za njimi drugih tisoč, drugih sto, potem pa znova najprej tisoč, potlej sto…”

- nagovor ali apostrofa:

“Živiva, moja Lesbija, in se ljubiva…”- preimenovanje ali metonimija:

“…ko naša drobna lučka dogori…”drobna lučka = življenje

4. Zunanja zgradbaPesem obsega eno samo kitico. Rima je prisotna, vendar ni dosledna.

Katulov pomen za razvoj pesništva:1. Katulove pesmi o Lesbiji opevajo individiualno ljubezen

2. Svoja globoka čustvena doživetja je Katul izrazil v krajših umetniških stvaritvah (pesmih)


11

3. Z Lesbijo je ustvaril “predhodnice vseh poznejših kraljic srca” (Delija, Cintija, Korina, Beatrice, Lavra…)

Biblija: Prilika o izgubljenem sinu1. Nastanek

Prilika o izgubljenem sinu je vzeta iz Biblije Nove zaveze, in sicer iz Lukovega evangelija (2. stol. n. št.). Pobožni Judje so Jezusu očitali, da se druži z grešniki, prestopniki, izobčenci. V odgovor jim je Jezus povedal to priliko.

2. TematikaSporočilo te zgodbe se navezuje na zgodbo o Bogu kot dobrem pastirju, ki se neizmerno razveseli izgubljene in spet najdene ovce, ki jo reši iz trnja in skal ter spet privede v svojo čredo. Prilika govori o očetovski ljubezni in odpuščanju. Tako kot oče iz te zgodbe ljubi tudi Bog. Pozablja človeške napake, sprejme vsakega človeka, kajti vsi ljudje so božji otroci.

3. VsebinaOče je imel dva sinova. Razdelil jima je vse premoženje. Mlajši se je odpravil po svetu in ga zapravil z razuzdanim življenjem. Skesan se je vrnil k očetu in ga prosil pomoči. Oče se je izgubljenega sina razveselil in mu vse odpustil, ker ga je imel rad. “Vzorni sin” pa je bil ljubosumen, ker je oče posvetil toliko pozornosti “problematičnemu sinu”. Starejši je namreč menil, da ima zaradi svoje vzornosti pravico odločati o stvareh, ki niso v njegovi domeni. Morda je bil vzoren samo zato, da je bil nagrajen. Oče pa mu je povedal, da bo on po njem dobil vse premoženje, mlajši sin pa se je na poti življenja izgubil in je sedaj spet našel pravo pot, zato se je treba veseliti. Skesan se je vrnil k očetu in ga prosil pomoči.

4. SlogPreprosta pripoved teče v nekoliko privzdignjenem, slovesnem tonu. To avtor doseže s:

- stalnimi svetopisemskimi zvezami:

“Rekel je tudi…” (Jezus)“Šel je vase…” (Zamislil se je)

- mnogovezjem, ki je tudi stopnjevanje:

“Brž prinesite najboljša oblačila in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge;in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo…”

- paralelizem členov:

“… je bil mrtev in je oživel je bil izgubljen in je najden:”

5. Prilika ali parabola (parabolegr. – prispodoba, primera)Prilika se je izoblikovala kot poučna literarna vrsta, ki skuša s preprosto zgodbo ponazoriti in s tem preprostejšemu bralcu (poslušalcu) približati neko idejo, v našem primeru npr. idejo o neskončni božji ljubezni.Prilika ali parabola je v Bibliji pogosta vrsta, pojavlja pa se tudi v novejši književnosti.(Andrej Hieng: Izgubljeni sin, Franz Kafka: pred vrati postave)

Dante Alighieri : Božanska komedijaVersko-alegorični ep. Zunanja in notranja zgradba.Vlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 11

12

NastanekBožanska komedija je pesnitev, ki jo je Dante pisal v izgnanstvu od. l. 1307 do 1313.

TematikaV Božansko komedijo je zajeto vse znanje tedanjega časa. Kaže nam poznavanje antične in srednjeveške kulture, zgodovine, geografije, astronomije, filozofije in teologije. Ker je moral Dante v izgnanstvo zaradi svojega političnega prepričanja, je vpletal v svoja dela politične somišljenike in nasprotnike.Pesnitev je verska, ker obravnava religiozno snov. Po katoliški razlagi nam predstavlja tri svetove onstran smrti: Pekel, Vice in Nebesa. Pesnitev je alegorična, saj pripoveduje o Dantejevem namišljenem potovanju skozi prostore onostranstva. Dante je alegorija za človeško dušo nasploh. Skozi Pekel in Vice ga vodi rimski pesnik Vergil (alegorija razuma), skozi raj pa njegova velika ljubezen Beatrice (alegorija ljubezni, teologije, božje milosti).Vsebina PeklaNajzanimivejši del Dantejeve Božanske komedije je prvi del, to je Pekel. Dante si ga je zamislil kot ogromno brezno v zemeljski krogli. Dno je v središču. To je ogromen lijak, razdeljen na devet krogov, v katerih so jame z grešniki. Le v prvem krogu – Limbu ni trpljenja. Tu so antični filozofi in umetniki. Čim večji je greh, tem globje je grešnik in tem hujše so njegove bolečine. Vsak krog ima posebne varuhe. Ves pekel je v temi. Njegove reke, ki pretakajo blato in kri, se stekajo v središče zemlje, ki je vkovano v led. Tu je Lucifer. Spodnji del telesa ima še v severni polobli, zgornji pa v južni. V 9. krogu Pekla je tudi grof Ugolino, fevdalni gospod iz Pise, spreten politik, ki ga je nadškof Ruggieri [rudžeri] dal zapreti v stolp skupaj z dvema sinovoma in vnukom, kjer so vsi pomrli od lakote.

Skica – Dantejeva predstava o svetovih onostranstva:

Zemlja je okrogla in negibna. Okrog nje se vrtijo Nebesa. Severna polobla je naseljena, središče ima v Jeruzalemu. Južno pa pokriva voda, razen visoke gore, ki se dviguje ravno nasproti Jeruzalema. Na njenem pobočju so Vice, na vrhu pa Nebesa.

Zunanja zgradbaTudi po zunanji zgradbi ima ep tri dele. Vsak del ima 33 spevov. Z uvodnim spevom jih je torej 100. Delo je napisano v trivrstičnih kiticah ali tercinah. Verz je laški enejsterec:U-/U-/U-/U-/U-/U


13

Stopica je jamb.Rima je verižna: aba bcb cdc…

Francesco Petrarca: O, blažen bodi čas pomladnih dniPetrarkizem. Sonet.

PetrakrizemPetrarkizem je posnemanje Petrarce. Petraca je v Avignonu v neki cerkvi spoznal Lauro, poročeno de Sade, ki je bila vse do svoje smrti 1348 in še pozneje predmet njegove ljubezenske poezije. Že v času njegovega življenja so ga v Rimu kronali za kralja pesnikov.Za petrarkistično liriko je značilna motivika neuslišane ljubezni. Ljubezen ni več samo duhovna, temveč tudi senzualna (čutna). V Petrarcovi poeziji je čutiti vpliv trubadurske lirike in sladkega novega stila (dolce stil nuovo). To se kaže zlasti v občudovanju lepote in kreposti ljubljene ženske. S svojo liriko je vplival na poezijo renesanse, pa tudi na poezijo kasnejših obdobij, zlasti romantike.Sonet (sonus lat. = glas)Najprej se je pojavil na Siciliji, kjer naj bi se izoblikoval v 13. stol..Sonet je italijanska pesniška oblika, ki ji je dal veljavo že Dante, Petrarca pa ji je še povečal priljubljenost in sloves. Sonet je kmalu poleg Italije obšel vso Evropo. Obsega 14 vrstic, združenih v 4 kiticah (navadno dve kvartini in dve tercini). Verz je običajno italijanski enajsterec. (U-/ U-/ U-/U-/ U-/ U) Prvi dve kitici predstavljata upesnitev razširjene podobe, zadnji dve pa miselni povzetek te podobe. V kvartinah je rima običajno oklepajoča (a b b a), zaporeda (a a b b) ali prestopna (a b a b), v tercinah pa verižna (a b a b a b).

NastanekTočen nastanek soneta O, blažen bodi čas pomladnih dni ni znan.

TematikaV sonetu sta prisotna dva motiva Petrarcove lirike: občudovanje lepote neuslišana ljubezenPosvečena je Lauri de Sade.

SlogV pesmi so prisotni številni ukrasni pridevki: grenkosladki vzdihi, blažen čas, krvave rane, lepe oči…Skozi celoten sonet se ponavlja vzdevek blažen. mnogovezje ali polisindeton: in blažene solze in še besede… nagovor ali apostrofa: O, blažen bodi čas pomladnih dni…

Zunanja zgradbaPesem je po obliki sonet.


14

Giovanni Boccaccio: Novela o sokoluZgradba zbirke. Novela. Renesančne ideje

Dekameron (deka gr. = deset; hemera gr. = dan):

NovelaDekameron je okvirna zbirka novel (novela lat. = novost, novica). Prvotno je novela pomenila dodatek k zakonu. Od renesanse dalje pa je literarni pojem, ki označuje srednje dolgo pripoved, osredotočeno okrog enega samega dogodka. Oseb nastopa le malo. Na osnovi dogodka tudi izvemo, kaj je osebe pripeljalo v dani položaj. Takšne pripovedi so se pojavile že v orientu, antiki, srednjem veku, pravi razcvet pa je novela doživela v renesansi. Največji mojster novel je bil Boccaccio.

Zgradba DekameronaV uvodu spregovori avtor o kugi, ki je morila v Firencah. Sedem deklet in trije fantje se odpravijo na deželo in se kratkočasijo s pripovedovanjem zgodb. Vsak dan je eden od družbe kralj oz. kraljica in po njegovih zahtevah se vsi ravnajo. Po kosilu si pripovedujejo zgodbe. Vsak dan je na vrsti 10 zgodb in v 10-ih dneh je tako nastalo 100 novel.Snov teh novel je erotična, ljubezen pa je lahko viteško plemenita ali poduhovljena, največkrat pa drzno čutna ali ljudska. Novele so duhovite in drzne pripovedi o čednostih in nečednostih iz zakonskega življenja. Obsojajo nemoralno življenje redovnikov, praznoverje, slove pa naravno in zdravo življenje, čutne užitke ter zvesto in požrtvovalno ljubezen.

NastanekNovele so nastale po letu 1348, ko se je deset mladih ljudi iz Firenc pred kugo umaknilo na deželo.

TematikaNovela o sokolu obravnava zvesto in požrtvovalno ljubezen.

VsebinaFirenčan Federigo se zaljubi v lepo, a bogato in srečno poročeno Giovanno, ki kasneje postane vdova. Giovanna se z bolehnim sinom preseli na podeželje, v bližino Federigovega posestva. Giovnnin sin se s Federigom kmalu spoprijatelji, predvsem pa vzljubi njegovega sokola. Ko zboli, je njegova edina želja, da bi imel Federigovega sokola. Mati mu želi ustreči, zato obišče svojega soseda. Federigo pa je v tem času obubožal, zato ni imel s čim postreči gospe. Speče ji sokola, za katerega ga Giovnna po kosilu prosi. Sin umre, sama pa se poroči s Federigom, ki je bil zanjo pripravljen žrtvovati svoje največje bogastvo.

SlogZgodba je po obliki novela. V delu nastopajo le tri osebe in sokol. Boccaccio je odličen stilist, saj v iskrivem, sproščenem in preprostem jeziku prikazuje resnično življenje. Osrednji dogodek je zgrajen okrog predmeta, to je sokola.

William Shakespeare: Romeo in JulijaElizabetinsko gledališče. Shakespearova tragedija. Zgradba tragedije(prostor, čas, osebe, dogajanje). Vsebinska interpretacija.


15

Elizabetinsko(renesančno) gledališčeV Angliji so od sredine 16. stol. dalje uprizarjali gledališka dela predvsem na prostem. Ponavadi so bila to gostilniška dvorišča. Gledališka skupina je na delu dvorišča postavila oder, gledalci pa so stali okrog njega ali sedeli na balkonih. Gledališča, ki so jih začeli graditi konec 15. stol., so ohranila to gostilniško osnovo. Večinoma so imela okroglo ali osmerokotno obliko, s tremi vrstami balkonskih sedežev. Na sredini je bil velik oder, ki je segal globoko v parter, tako da so ga gledalci obdajali s treh strani. S tem je bil omogočen pristnejši stik gledalcev z igralci. Dvorišče in oder nista imela strehe. Oder je bil približno meter nad tlemi, na tleh pa je imel odprtino s premičnim pokrovom. Ta je služila za odhod v podzemlje, prihod zlih sil, za grob (npr. Ofelijin v Hamletu). Zadnja stena odra je imela dvoje ali več vrat za prihode ali odhode igralcev. Nad zadnjim delom odra je bil balkon, ki je služil za prizore, ki so se dogajali na balkonu (Romeo in Julija) ali na grajskem obzidju (Hamlet). Scena je bila preprosta, kulis in drugih rekvizitov je bilo malo. Predstave so potekale ob dnevni svetlobi, ob 14. ali 15. uri.

Elizabetinsko gledališče ni imelo zaves, ki bi ločevale gledalce od igralcev, pač pa so imeli pomožne zavese na odru.

Odmorov med prizori ni bilo. Načela trojne enotnosti niso upoštevali. Igralci niso uporabljali mask. Vloge so igrali le moški, zato je v renesančnih dramah le malo ženskih vlog. Te so igrali dečki, in sicer do starosti, ko so začeli mutirati. Gledališča so bila v renesančni Angliji priljubljena oblika razvedrila, o čemer priča tudi zmogljivost gledališč: sprejela so lahko 2000 do 3000 gledalcev. Obiskovali so jih predstavniki vseh družbenih slojev: od plemičev do beračev.

ROMEO IN JULIJA

NastanekTragedija Romeo in Julija je verjetno nastala leta 1595 in je Shakespearovo mladostno delo.


16

TematikaDelo obravnava tragično usodo mladih zaljubljencev iz sprtih družin. Motiv sprtih družin je znan že iz Dantejeve Božanske komedije in italijanske renesančne novelistike. V Angliji sta že pred Sh. znamenito tragedijo nastali pesnitev in prozna različica tragične zgodbe o Romeu in Juliji. Tema drame je večna, to je slavospev mladostni ljubezni.

VsebinaV Veroni sta živeli sprti družini Montegi in Capuleti (vzrok spora v tragediji ni pojasnjen). Mladi Romeo Monteg se na plesu pri Capuletovih (tja je prišel z masko) zaljubi v hčer gostiteljev Julijo. Gre za t.i. ljubezen na prvi pogled, le-tej pa sledi hitra (skrivna) poroka. Menih Lorenzo zaljubljenca poroči, računajoč, da bosta morda dosegla spravo med družinama. Vendar v enem od spopadov med pripadniki obeh družin Tybalt, Julijin bratranec, v dvoboju ubije Romeovega prijatelja Mercutia, nato pa Romeo v dvoboju ubije Tybalta. Zaradi tega uboja je Romeo izgnana iz mesta in se zateče v Mantovo. Medtem hoče družina poročiti Julijo z grofom Parisom. Lorenzo pomaga Juliji z napitkom, ki povzroči navidezno smrt. Julijo tako pokopljejo v grobnico, Lorenzo pa poskuša obvestiti Romea, naj se vrne v Verono in odpelje Julijo iz grobnice. Vendar Lorenzov sel ne pride do Romea, ker v Mantovi razsaja kuga in nihče ne sme v mesto. Izve pa preko svojega sluge, da je Julija umrla. Obupan se vrne v Verono, se pred grobnico sreča z Julijinim snubcem Parisom in ga v dvoboju ubije. Nato izpije strup in umre. Julija se kmalu zatem zbudi iz navidezne smrti in se v žalosti, ko vidi mrtvega Romea, zabode z njegovim bodalom. Po njuni smrti se družini pobotata.

SlogTako kot vse svoje drame je Sh. tudi tragedijo Romeo in Julija napisal v blankverzu. To je neriman deset- ali enajstzložni jambski verz: U-/U-/U-/U-/U-/. Ponekod ga prekinjajo prozni vložki. V prozi govorijo predvsem služabniki. Očarljivost Sh. tragedij se skriva v liričnem prikazovanju ljubezenskih prizorov, a tudi v tem, da je kljub tragični vsebini v njej veliko šaljivih trenutkov. Sh. je tako uspelo prikazati močan kontrast med okoljem in duhovnostjo preprostih ljudi na eni ter izobraženim plemiškim slojem na drugi strani.

Dogajalni prostor drame ni enoten.V prvih 4. dejanjih je to Verona: javni kraj, cesta, Capuletova hiša, Capuletov vrt, Lorenzova celica, Julijina soba.V petem dejanju pa se dogajalni prostor prenese na cesto v Mantovo in nato v Verono – v Lorenzovo celico ter na pokopališče in v grobnico.Tragedija je časovno umeščena v 15. stoletje. Dogajanje traja 4 dni in 4 noči, od nedelje do četrtka zjutraj, sredi meseca julija. S tem doseže avtor veliko napetost, saj čas in hitro si sledeči dogodki pritiskajo z enako mero na zaljubljenca kot na bralca/gledalca.

Shakespeare se trojne enotnosti ni držal. Nastopa skoraj trikrat več oseb, dolžina besedila pa je še enkrat daljša kot pri antičnih tragedijah. Shakespearu je eno glavno dejanje premalo. Okrog osrednjega dejanja poveže še nekaj stranskih dejanj, ki so nedeljivo povezana z glavnimi osebami.


17

TRAGIČNOST PRI SHAKESPEARUShakespearovi junaki niso postavljeni v brezizhodno tragično situacijo, ampak v veliki meri sami odločajo o svoji usodi. V njihovo življenje sicer posegajo naključja, vendar so za njihov tragični konec krive prekomerne strasti, pred katerimi razumsko podležejo. Tragičnost pri Shakespearu je torej pogojena z junakovim značajem.

Miguel de Cervantes: Don KihotRoman – parodija na viteške romane. Primerjava oseb: don Kihot, Sančo Pansa – idealizem – realizem v razmerju do sveta. Tragikomičnost.

NastanekPrvi del romana je izšel leta 1605, drugi del pa leta 1615.

Tematika (IDEJA ROMANA)Roman je bil kot parodija viteških romanov. Ta parodija naj bi razkrila njihovo izmišljenost in neskladnost s stvarnim svetom. Kasneje pa se je ta zasnova razširila v tragikomičen prikaz temeljnih problemov družbe, človeka in idej. Nasprotje med ideali in stvarnostjo je namreč vedno prisotno.

Nasprotje med idealizmom in realizmom se v romanu kaže na več načinov: nasprotje med preživelimi ideali viteških časov in stvarnostjo zgodnjega kapitalizma, ki je

zahteval prebrisanega podjetnega človeka; nasprotje med junakovo idealno dušo in odtujenim vseh vrednot opaznim svetom; nasprotje med idealizmom, ki ga predstavlja Don Kihot in vsakdanjo praktičnostjo, ki jo

predstavlja Sančo Pansa.

Vsebina (Oznaka in primerjava oseb - don Kihot, Sančo Pansa)V Manči živi ubogi plemič, samec suhe in visoke postave. Iz romanov se je nalezel pustolovskega duha in hoče tudi sam postati imenitni vitez, ki hodi po svetu, brani nedolžne in se bori z velikani in demoni. Odene si zarjavel oklep, natakne zakrpano čelado, osedla mršavo kljuse, si izvoli vaško deklo za oboževano gospo in gre. Sebi nadane ime don Kihot iz Manče, dekle je Dulsineja Toboška, konj pa Rozinant. Po prvih klavrnih doživetjih se vrne in nagovori za oprodo malega debelušnega kmetiča Sanča Panso. Ta je njegovo živo nasprotje (praktičen, navihan realist). Sedaj se skupaj odpravita po svetu in doživita vsemogoče pustolovščine. Slednjič se vrneta. Don Kihot zboli in sredi bolezni ga sreča pamet. Spozna svoje neumnosti, se spove in umre.

Zunanja zgradbaRoman je sestavljen iz vrste epizod, nanizanih ob glavnem junaku in njegovem oprodi Sanču Pansi. V osrednjo pripoved so vložene številne novele z motivi italijanske novelistike in pastirskih romanov. Opaziti pa je tudi slog viteških in pikaresknih romanov.

TRAGIKOMIČNOSTDon Kihot živi v dveh svetovih naenkrat. Kot realna oseba se giblje med ljudmi in po krajih pisateljeve sodobnosti. Sam pa živi v prepričanju, da se giblje po fantastičnem svetu vitezov,


18

čarovnikov in velikanov. Zaradi te dejavnosti je Don Kihot smešen in pomeni eno najznamenitejših (komičnih) figur evropske književnosti. Vendar lahko v Don Kihotu najdemo tudi druge razsežnosti. Gre mu predvsem za vrednote, ki jih viteške knjige povzdigujejo (junaštvo, preganjanje zla, velikodušnost, zaščito pomoči potrebnim,...). Don Kihotove želje so torej samo po sebi plemenite, toda v svetu, v kakršnem se lahko uveljavijo le kot norost, ne dosežejo pravega rezultata. Zato je Don Kihot ne le komična, temveč tudi tragična figura. Takšno idealistično ravnanje imenujemo donkihotovstvo, ki mora nujno doživeti polom.

ROMANIzraz roman (romanus lat. = romanski) je nastal šele v srednjem veku. Najprej je pomenil nove romanske jezike, ki so nastali iz latinščine, kmalu pa izmišljene zgodbe o viteških prigodah in ljubezni, ki so jih začeli pisati v teh jezikih. Njegov širši pomen je danes ta, da nam pomeni vsako obsežnejšo pripoved v prozi (izjemoma lahko tudi v verzih), ki nam pripoveduje o usodi ene ali več pripovednih oseb. Roman ne pripoveduje več o junaških osebah iz mitičnega ali zgodovinskega sveta, kot je to počel ep, temveč iz starega vsakdanjega življenja. Romani nam prikazujejo ljubezenske ali družinske usode ter notranje doživljaje, ki spremljajo takšne dogodke.Takšna dela so prvič nastala pri Grkih in Rimljanih okoli začetka našega štetja, zato jih imenujemo antični romani. Romani so se pojavili v času helenizma, ko so se razvila velika mesta in je bila za širši krog bralstva potrebna nova pripovedna vrsta. Prvi grški romani so bili ljubezenski, poznali pa so tudi pastirske romane in fantastično-pustolovske zgodbe. Poseben primer pa predstavlja najboljši antični roman Petranijev Satirikon.V srednjem veku je zaslovel fantastični viteški roman. Gojili so ga Španci, Francozi, Italijani, Nemci in Angleži. To ni bil vselej posebno izbrano čtivo. Renesansa je prevzela pojem roman iz srednjega veka. V 13. stol. so začele nastajati prozne predelave prvotnih viteških romanov. Iz teh predelav se je proti koncu 15. stol. izoblikovala nova oblika proznega viteškega romana. Poplavo takih romanov pa je pozneje smešil Cervantes v Don Kihotu.Pastirski (pastoralni, arkadijski roman): Je tipična renesančna vrsta. Razvil se je na osnovi antičnega bukoličnega pesništva (Vergil), zato se je proza prepletala z otožnimi pesmimi.Pikareskni roman (picaro - slepar): Je izvirna vrsta renesančnega romana. Pripoveduje o prigodah potujočega klateža, večinoma v 1. osebi. Naturalistično prikazuje nizko okolje, iz katerega ta oseba prihaja, nato pa ga spremlja skozi različne sloje takratne družbe.

Brižinski spomenikiBrižinski spomeniki spadajo med besedila pismenstva in predstavljajo prve zapise v slovenskem jeziku. Leta 1803 so v bavarskem mestu Freising (slov. Brižinje) našli zbornik latinskih srednjeveških rokopisov in ga leta 1807 prenesli v münchensko državno knjižnico. Tu pa so našli v njem troje zapisov v slovenskem jeziku:

obrazec splošne spovedi

pridiga o grehu in pokori

obrazec splošne spovedi.


19

Ohranjeni rokopisi so nastali med leti 975 in 1039, verjetno na ozemlju okrog Vrbskega jezera, kjer so imeli freisinški škofje svoje posesti. (V Freisingu je bil do leta 994 škof Abraham – posestvo je imel tudi v Škofji Loki.)

Zapisi niso izvirni, ampak zapisani po predlogah iz leta 800. V začetki 9. stol je aachenski škofijski zbor sklenil, naj se kateheza (učenje verskih resnic) odvija v ljudstvu razumljivem jeziku, po načelu Vsak jezik bo slavil Boga, kar je Karel Veliki uzakonil (umrl 814, pokopan v Aachnu). Zato se je začelo prevajati nemške molitvene obrazce.

Tema besedil je verska in namenjena bogoslužju. Najpomembnejši je II. Brižinski spomenik, ki nosi naslov Pridiga o grehu in pokori.

BS so napisani v latinici, to je v črkopisu, ki so ga prvotno uporabljali za zapisovaaje latinskih besedil, pozneje pa za zapisovanje nelatinskih besedil v srednejevropskem in zahodnoevropskem kulturnem območju. Ker je pisava nastala v obdobju Karla Velikega, se imenuje karolinška minuskula (Karolingi – frankovska vladarska rodbina, minuskula – male črke v latinski abecedi)

Janez Svetokriški: Na noviga lejta danPridiga. Baročni slog. Alegorično moraliziranje. Retorične prvine

PridigaBeseda pridiga je latinskega izvora (predicare lat. = prepričevati). Gre za obliko govora, v katerem duhovnik po prebranih berilih in evangeliju vernikom oznanja in razlaga cerkveni nauk tako, da ga čim laže razumejo. Pridiga je polliterarna vrsta. Njen prvotni namen je poučnost in vzgojnost, in ker je namenjena tudi preprostejšim poslušalcem, mora biti nazorna. Zato vsebuje mnoge ponazoritve, med katerimi prevladujejo zgledi ali eksempli iz življenja. Ti so upovedani na literarni način, kot nekakšne zgodbe, po svojem pomenu pa so lahko pozitivni ali negativni. Če bomo takšni, kot cesarica Livija, bomo spoštovani v tostranstvu in verjetno tudi v onostranstvu, če pa bomo takšni kot jezikava ženska, nas verjetno čaka ravno nasprotno.

Zgradba baročna pridige:Na začetku pridige je tema, na temo pa naveže osrednjo idejo pridige, ki jo razpleta in ilustrira s številnimi anekdotami, zgodbami, primerami in legendami. Osrednja ideja oz nauk pridige se glasi: ,,Žene naj bodo pokorne svojim možem, možje pa naj bodo potrpežljivi s svojimi ženami.’’Prisoten je patriarhalni pogled na stvarnost. To idejo pa ponazarja avtor s tremi zgodbami:1. Prva zgodba govori o zaročencu iz Rima, vanjo pa avtor vplete anekdoto o cesarici Liviji

in cesarju Avgustu, ter grškem filozofu Sokratu in njegovi ženi Ksantipi.2. Druga zgodba govori o drozgih in kosih in kritizira žensko jezikavost.3. Tretja zgodba pa pripoveduje o lenem in neumnem možu.

Jezik pridige:


20

Svetokriški je pisal v jeziku, ki se mu pozna vpliv vipavskega narečja. Prisotnih je veliko germanizmov, izogibal pa se je italijanskih tujk. Prisotni so tudi latinski izreki iz Svetega pisma.

eksempel lat. = primer, zgledKratka zgodba o dobrih in slabih primerih človekovega vedenja. V tem smislu zgledna zgodba. Njihova vloga je bila sicer verska, same po sebi pa so že bile pripovedništvo.

ALEGORIČNO MORALIZIRANJEAlegorija je predstavljanje pojmovno-idejnega sveta s pomočjo konkretnih podob, likov in prizorov. Avtor svoj nauk razlaga s pomočjo alegoričnih zgodb.

Ljudsko pripovedništvo: Kurent

S pojmom ljudsko slovstvo označujemo ljudsko besedno umetnost, ki živi in se prenaša ustno od predkrščanskih časov do današnjih dni. Od samih začetkov so jo ustvarjali nadarjeni posamezniki, ki so bili tesno povezani z življenjem doma in v tujini (vojaki, duhovniki in razni izobraženci). Avtorji ljudskega izročila so ostali neznani, besedila pa so se z ustnim izročilom širila med ljudmi. Ljudsko pripovedništvo je zbudilo zanimanje pozneje kot poezija, zato je bilo tudi manj raziskano. V primerjavi s pesništvom, ki je delno vezano na melodijo in ritem, dopušča proza še večje število variant. Težišče dobiva dramatizacija pripovedi, meja med pripovedovalcem in poslušalcem je ostra, njuni vlogi nista zamenljivi, kot je značilno za pesem. Po snovnih značilnostih uvrščamo v pripovedništvo pravljice in pripovedke.1. NastanekIz prvotne domovine so prinesla slovanska plemena s sabo na alpsko ozemlje primitivno kulturo plemensko- rodovnega tipa. Slovani so verovali v več bogov, med njimi je bil tudi Kurent, bog veselja in vina. Ta pripoved se je širila iz roda v rod. Pripovedovali so jo na svatbah, v plesnih odmorih, zlasti v predpustnem času, ko so se naši predniki največ ženili in možili.2. TematikaKurent je v slovenski pripovedi pogosto godec, veseljak in zvijačnež. Njegov izvor sega v poganske čase, norčavo naravo je ohranil tudi v krščanskem okolju, saj prelisiči celo Smrt in hudiča. Za nekatere je Kurent s svojo izjemno močjo tudi božanstvo vina in veselja, nekakšen slovenski Dioniz. V pripovedi Kurent so njegove bajične in pravljične poteze zabrisane, v ospredju pa ja njegova šaljiva in prebrisana narava. Take zgodbe so godci radi pripovedovali, da so olepšali kmetov delovni dan. 3. VsebinaNekoč je živel veseljak Kurent. Služil je pri nekem bogatem kmetu celih sedem let in si prislužil sedem belih vinarjev in eno suknjico. Kurent je vsakemu pripovedoval, koliko časa je služil in kaj je prislužil. Vsi ljudje so se mu smejali, berači pa so ga nadlegovali in vsakemu je dal po en vinar. Na koncu sreča berača, ki je bil sam Gospod Bog. Ker ni imel več denarja, mu je podaril suknjico. Bog mu reče, naj si tudi on kaj zaželi, ker je taka dobra dušica. Kurent si zaželi goslice, da bo moral vsakdo plesati, če zagode, puško, s katero ustreli vse, na kar pomeri, nit, ki bo držala, karkoli poveže, in železni stol, na katerega se prilepi vsak, dokler ga ne izpusti. Kurent začuden ugotovi, da je berač izginil in mu pustil želene predmete. Gre proti mestu in sreča gospoda, ki strelja velikega ptiča, vendar ga ne zadene. Kurent se mu posmehuje in gospod mu užaljen reče, da bo šel sam ponj nag, če ga posmehljivec zadene. Ptič pade sredi robide in ko pride gospod nag ponj, začne Kurent igrati na orglice in gospod mora plesati po robidi, dokler se ga godec ne usmili. Užaljen ga prijavi Vlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 20

21

oblastem in sodniki ga obsodijo na vislice. Kurent izrazi poslednjo željo, in sicer bi rad še poslednjič zaigral na orglice. Gospod jih opozori, naj tega ne naredijo, vendar sodniki mu željo izpolnijo in vsi plešejo kot nori. Kurent pobegne. Kurent gre po svetu in pri nekem kovaču služi mnogo let. Ponj pa pride smrt in ga želi peljati k Bogu. Kurent jo prosi, naj gre na jablano po jabolka, da jih neseta dobremu Bogu. Smrt spleza na drevo, Kurent pa jo z nitjo priveže okrog debla. Takrat ni na svetu nihče umrl. Ko mu obljubi, da ne pride nikoli več ponj, jo Kurent izpusti. In tako se je Kuret ponorčeval še iz njenega moža Smrtnika, Luciferja in vse njegove druščine, pa tudi iz samega nebeškega vratarja svetega Petra. Ta ga zatoži Bogu, ki pa Petra okara. Kurenta vidi sedeti na suknjici, ki jo je nekoč podaril njemu. »Ali ne vidiš, da sedi na svojem.« pravi gospod Bog svetemu Petru. In tako je tudi Kurent prišel v nebesa.4. SlogTa ljudska pripoved je po obliki pravljica. Zanjo so značilne močne domišljijske prvine (čudežni predmeti, izmišljeni kraji, ljudje in bitja, govoreče živali, pravljična števila ipd.) in ideja, da je dobro poplačano z dobrim, hudo pa s hudim. Ta pravljica pa vsebuje tudi mitološke prvine, zato se približuje bajki.

Moliere:TartuffeKomedija, vrste komičnosti. Liki

Nastanek Komedija Tartuffe – satirična, “hudobna” komedija o prebrisanem svetohlincu je nastala leta 1669.

TematikaKomedija je naperjena proti religiji. Za najnovejši družbeni pojav svoje dobe je Moliere ocenil splošno hinavščino: dvorjansko, meščansko in versko. Njene korenine je videl v janzenizmu (katoliško gibanje v 17. in 18. stol., ki temelji na naukih Jansena, zanj pa je bila značilna velika strogost, zlasti v moralno-etičnem pogledu), katerega vpliv so čutili tudi v tedanjem zasebnem, javnem in kulturnem življenju.Vsebina (Oznaka oseb)V hišo pobožnega in lahkovernega meščana Orgona se je vtihotapil Tartuffe, človek z dvema obrazoma in enim samim hinavskim značajem. Pridigal je pobožnost in moralo, v resnici pa je bil poln nečednih namenov. V hiši povzroči zdrahe, ko se je zaradi dote pripravljen poročiti z Orgonovo hčerko Marijano, ki je bila zaročena z Valerom. Lahkoverni Orgon in njegova pobožnjakarska mati sta popolnoma v njegovi oblasti in Orgon mu potem, ko mu je že obljubil hčer, prepiše še hišo. Ko hoče Damis razkrinkati Tartuffa in očetu pove, da je le-ta dvoril njegovi mačehi, je ta tako zaslepljen, da sina razdedini in ga spodi iz hiše. Prvi poskus družine, da bi Tartuffa razkrinkali, se tako ponesreči. Zdaj nastopi Elmira, Orgonova žena in mačeha njegovih otrok. Moža pregovori, da se skrije pod mizo in se tako na lastne oči in ušesa prepričal, kakšen je Tartuffe. Tartuffe, ki ga je Orgon določil za moža svoje hčere in dediča njegove posesti, hoče ljubimkati z njegovo ženo. Orgon je spregledal, toda vse kaže, da prepozno. Z darilno listino je Tartuffa določil za lastnika hiše in zdaj mu ta grozi, da ga bo vrgel na cesto. Tartuffu pa je zaupal tudi neke dokumente politične narave, zaradi katerih lahko Orgona zaprejo v ječo. Ko pride Tartuffe s policijskim uradnikom, da bi Orgona aretiral, se dejanje naglo zaključi. Policist spregleda Vlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 21

22

Tartuffa in se prepriča, da ni le svetohlinec in licemer, temveč pokvarjenec od glave do pete. Orgonu pa izroče kraljevo pismo, v katerem mu kralj odpušča prekršek in razveljavlja Orgonovo darilno listino.

Slog Delo je komedija.Vrste komičnosti1. Značajska ali karakterna komika izvira iz smešnosti junakovega značaja. Je izraz

najvišje umetniške sposobnosti in uporabljali so jo največji komediografi (Moliere, Goldoni, Gogolj)

2. Besedna komika izvira iz pomena besed (besedne igre, dovtipi, vmešavanja tujih jezikov, narečij in žargonov, včasih celo nalašč z napačnim smislom) ali iz izgovorjave besed (govorne napake, nevsakdanje poudarjanje, vzkliki). Lahko je nadvse duhovita, lahko pa tudi nadvse plehka in celo prostaška.

3. Položajska ali situacijaka komika sloni na presenečenjih, nesporazumih, zamenjavah in zmešnjavah. Zaradi nje se dejanje nepričakovano zaplete. Pod peresi manj pomembnih komikov postane že preveč preprosta.

Valentin Vodnik: Zadovoljni Krajnc

1. NastanekPesem Zadovoljni Krajnc je bila objavljena v pesniškem almanahu Pisanice 1781 in velja za eno prvih Vodnikovih pesmi. Že takoj po nastanku je bil nad njo navdušen tudi Žiga Zois. Vodnik je pesem večkrat popravljal. Izšla je tudi v prvi Vodnikovi pesniški zbirki Pesme za pokušino 1806.

2. TematikaPesem spada med stanovske kmečke pesmi in je tipična pesem slovenskega razsvetljenstva. Je izraz prebujene samozavesti kmečkega človeka, ki mu je t. i. robotni patent (1782) omejil tlako. V njej Vodnik poveličuje kmečko življenje in vrline kranjskega človeka.Po ideji je torej budnica, kar pomeni socialno in moralno spodbudno pesem. Vodnik z njo usmerja Slovence k prizadevnemu, uspešnemu in zdravemu življenju, kar je tipično za razsvetljensko miselnost. To je miselnost zgodnjega kapitalizma, ko so bili prepričani, da vsak človek lahko uspe v življenju, če je le dovolj priden, prizadeven, voljan delati in se učiti.

3. SlogPesem je razumska in spada v utilitarno (tendenčno, idejno, angažirano) poezijo. Je razumska pesem, napisana z neposrednimi besedami. Vsebuje pa tudi nekaj slogovnih prvin:

- metonimija (zamenjan pomen – kruh pomeni denar) »se kruha perslužit zadost…«

- sinekdoha (del zamenjuje celoto – trebuh pomeni človeka) »ni treba trebuha okoli mi nost…«

- ukrasni pridevki »zlat, židana, čverst…«

- primera ali komparacija »povsodi se maham ko čverst korenjak«


23

4. Zunanja zgradbaSvojo vedrino izraža tudi z obliko in zvočnostjo. Napisana je v verzih alpske poskočnice. Ta verz je značilen za slovenske ljudske pesmi. To je posebna oblika verza in kitice, spesnjena v plesnem ritmu s tričetrtinskim taktom. Dvostopični verzi so oblikovani iz dveh amfibrahov. Pesem je sestavljena iz šestih osemvrstičnih kitic.Od straže hrvaške U - U / U - U (U –U = amfibrah)gor sonce mi prideU - U / U - U

T. Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženiZačetki slovenskega gledališča. Predelava Beaumarchaisove komedije Figarova svtba. Komedija. Vrste komičnosti. Satirične prvine

Začetki slovenskega gledališča

Linhartove igre so prva slovenska gledališka posvetna dela. Pred njimi so obstajale le katoliške duhovne igre, od katerih je najbolj znan Škofjeloški pasijon (preveden 1721, uprizorjen 1727, 1728). Z Linhartovimi dramami je naša dramatika ujela korak z evropsko, v kateri so v tistem času prevladovale razsvetljenske ideje. Županova Micka je bila uprizorjena takoj po nastanku (1789/90), Ta veseli dan ali Matiček se ženi pa šele l. 1848.

Nastanek Komedijo je Linhart napisal l 1790, vendar je cenzura prepovedala njeno igranje, tako da so jo prvič igrali šele l. 1848 v Novem mestu. Igro je Linhart priredil po francoski komediji Figarova svatba Pierra de Beaumarchaisa.

TematikaPrikazuje nam fevdalno družbo in nasprotja med fevdalci in tlačani na humoren način. Boj med plemstvom (baron, baronica) in preprostim človekom (Nežka, Matiček) je neizbežen, ker plemstvo omejuje njihove pravice. Bodočnost je na strani preprostega ljudstva, ker je pametnejše, spretnejše in vztrajnejše. Izkoriščano ljudstvo se bo borilo za svoje pravice z vsemi sredstvi.Satiričnost delaO satiri govorimo, kadar se povezujeta komičnost in kritika ali celo posmeh. Njen namen je opozoriti na napake, zato da bi se popravile.Z baronovim osvajanjem Nežke je prikazal moralno pokvarjenost plemstva.Budalo in Zmešnjava pa predstavljata nazadnjaško uradništvo, ki nasprotuje razsvetljenskim reformam. Sodna obravnava je naperjena proti sodstvu, kjer so bile razmere nemogoče. Plemič je bil sam tožnik in razsodnik ter je ravnal povsem samovoljno. Ko stoji Matiček pred sodiščem in mu preberejo obtožnico v nemščini, se obregne ob besedilo, češ da ne razume nemščine. S tem je Linhart napadel cesarske odredbe, ki so predpisovale, da je uradni jezik v deželi samo nemščina.

Vsebina1. dejanje


24

Baron je Matička povišal v prvega služabnika. Matiček in Nežka se veselita bližnje poroke. Pripravljata bodoče stanovanje – sobo med gospodovo in gospejino spalnico. Nežka zaupa Matičku, da jo baron hoče zapeljati. Baron je sploh velik ljubitelj žensk. Dvori tudi županovi mladi hčeri Jerici, zato nažene z gradu varovanca Tončka, ki se sicer šola v Ljubljani. Tonček osvaja Jerico, pa tudi grajsko gospo. Matičku zaradi davnega dolga preti tožba Smrekarice, vendar se bolj kot s tem ukvarja z mislijo, kako bi nastavil past baronu.2. dejanjeNežka zaupa baronovi ženi, svoji gospodarici, da jo je hotel baron zapeljati. Matiček sklene v baronu zbuditi ljubosumje – v anonimnem pismu mu napiše, da bo gospo obiskal nek gospod. Po Matičkovem načrtu naj bi Nežka napovedala baronu zmenek na vrtu, vendar bi namesto nje tja odšel preoblečeni Tonček, ki kljub baronovemu ukazu ni zapustil gradu. Ko gospa in Nežka preoblačita Tončka v žensko obleko, potrka baron. Tončka je potrebno skriti. V ugodnem trenutku skoči mladenič skozi okno. Ne da bi Matiček vedel za spremembo načrta, se gospa odloči, da bo Nežko na zmenku z baronom nadomeščala kar sama. 3. dejanjeV graščinskem uradu poteka sojenje Matičku. Glavni sodnik je sam baron, kot uradne osebe nastopajo še baronov pomočnik Žužek, advokat Zmašnjava in podeželski pisar Budalo. Proti Matičku je vložena sodba, ker ni vrnil denarja Smrekarici, ključarici na gradu na Dolenjskem.Pogodba ga zavezuje, da se mora poročiti z njo. Baronu bi to kar ustrezalo, saj bi tako laže prišel do Nežke. Sredi sojenja pa se razkrije, da je tožnica Smrekarica pravzaprav Matičkova mati, Žužek pa oče.4. dejanjeBaronica hoče izvesti svoj načrt in osmešiti nezvestega moža. Pripravlja se Nežkina in Matičkova poroka. Vaška mladina se zbere na grajskem mostovžu. Med petjem in plesom izroči Nežka baronu pismo, v katerem ga vabi na večerni zmenek – v resnici je to spletka baronove žene, za katero Matiček ne ve. Ker slučajno pri Jerici prestreže baronov odgovor, se njegovo zaupanje v Nežko zamaje.5. dejanjeZvečer se v dveh utah ob robu gozda zvrstijo mnoge zamenjave (gospa in Nežka sta zamenjali oblačila). Tonček dvori baronici, misleč da je Nežka, baron dvori baronici, prav tako prepričan, da je pred njim Nežka, Matiček dvori Nežki, misleč, da dvori baronici. Matiček prvi spozna spletko, baron pa išče svojo ženo, prepričan, da jo je videl z ljubimcem. Ko izvleče iz utice vse skrivače, ugotovi, da »ni nihče njegova žena«. Godci z baklami razsvetlijo prostor. Ko baron ujame Nežko v baroničini obleki, se prikaže prava baronica. Baron je osramočen in se kesa. Njemu in vsem drugim je odpuščeno. Matiček in Nežka se poročita. Dobila sta kar trikratno doto. Skupaj z njima stopita v zakon še Matičkova starša, Žužek in Smrekarica.

Slog:Linhartova komedija je predelava B. komedije Figarova svatba, vendar ima le malo skupnega z originalom. Prizorišče je avtor prenesel iz Španije na Gorenjsko, najbrž v okolico Radovljice. Dogodke je prestavil iz okolja visokega plemstva na raven kranjskih podeželskih graščakov, ki živijo v neposredni bližini ljudstva. Skrčil je število prizorov, nekatere je izpustil, druge združil. Omejil je število oseb, jih združil in ustvaril nove. V komediji je Linhart dokazal, da je tudi slovenski jezik primeren za uprizarjanje. Osebe govorijo v živem jeziku, ki je močno narečno obarvan.


25

Aleksaneder S . Puškin: Jevgenij OnjeginRoman v verzih. Odvečni človek.

NastanekPuškin je pisal svoj roman v verzih v letih od 1823 do 1831, izšel pa je l. 1833.

TematikaOnjegin je tipičen predstavnik romantične književnosti prve polovice 19. stoletja. Pesnik nam prikazuje mladeniča, ki je razdvojen med ideali in stvarnostjo, človeka, ki ga stvarnost dolgočasi. Poleg tega je Onjegin prvi v dolgi vrsti t. i. odvečnih ljudi ("lišnij čelavek") v ruski književnosti 19. stol., odvečnih zato, ker z vsemi svojimi talenti v zatohlih razmerah ruskega družabnega življenja niso vedeli kaj početi.

VsebinaJevgenij Onjegin je bil plemiškega rodu. Bil je ljubljenec petrograjskih salonov in ker mu je življenje ponujalo vse, se je počutil osamljenega in zdolgočasenega Na življenje je gledal zviška, poln ironije in cinizma. Na deželi je podedoval po starem stricu posestvo in tam srečal prijatelja Lenskega, ki ga je pripeljal v družino Larionovih. Sarinovi so imeli dve hčerki. Tatjano in Olgo. V Olgo je bil zaljubljen in zaročen Lenski. Starejša Tatjana pa je bila romantično, sanjavo dekle in ker Onjegina dalj časa ni bilo v hišo, mu je v svoji srčni stiski napisala pismo. Odgovora ni dobila. Čez nekaj dni pa je prišel Onjegin sam in ji na vrtu povedal, da je ne ljubi, da ni rojen za zakon in da naj bo drugič raje previdna s svojimi ljubezenskimi izjavami. Tatjano ta zavrnitev hudo prizadene. Pozimi praznuje Tatjana god in Lenski sporoči Jevgeniju, da sta oba povabljena na zabavo. Le stežka se da Onjegin pregovoriti, vendar pa mu na zabavi ni všeč, saj le težko prenaša Tatjanin žalostni pogled. Zato se sklene Lenskemu maščevati, in prosi za ples njegovo zaročenko. Ves večer pleše samo z njo in ji šepeta nežne besede. Lenski je zaradi tega tako ljubosumen, da pozove Onjegina na dvoboj, v katerem sam izgubi življenje. Onjegin zapusti podedovano posestvo, Tatjana pa začne zahajati v njegov kabinet in prebirati njegove knjige. Mati se odloči, da bo Tatjano odpeljala v Moskvo k sorodnikom, kjer bo morda pozabila na nesrečno ljubezen. Olga pa je še nekaj časa žalovala za Lenskim, potem pa se je poročila z nekim častnikom in odšla z njim. Čez nekaj let se Onjegin spet znajde v Petersburgu, kjer sreča Tatjano, ki se je medtem poročila z ostarelim visokim oficirjem in postala ugledna gospa. Onjegin se tedaj nesmrtno zaljubi vanjo, vendar ga tokrat zavrne Tatjana. Prizna sicer, da ga ima še vedno rada, vendar bo ostala zvesta možu.

SlogRoman je pisan v verzih in je delo, ki je nastalo v obdobju romantike, zato nosi tipične romantične značilnosti. Vse tri osrednje literarne osebe so prikazane kot romantični ljudje. Slog je preprost in jasen, roman je pisan v lahkotnem, duhovitem pesniškem jeziku. Posebno mojstrovino predstavlja Tatjanino pismo Onjeginu.

VLOGA PRIPOVEDOVALCAV večini pripovedi prevladuje avktorialen, vseveden pripovedovalec, ki pa se v določenih delih izpovedi spremeni v lirski subjekt (lirska izpoved). Poleg treh glavnih oseb imamo v delu še eno osebo. To je pesnik sam. Ta je nenehno prisoten, vendar ni le pripovedovalec. Predstavlja se kot Onjeginov prijatelj. Funkcija te podobe je mnogo širša in in se ne omejuje


26

zgolj na pripovedovanje in komentiranje dogajanj in reakcij junakov nanje. Kajti roman, prav tako kakor o Onjeginu in Tatjani pripoveduje o pesniku samem. Odtod tudi toliko odstopanj, izpovedi in razmišljanj. Ta pesnikova poteza daje delu določeno subjektivno noto in sproščenost, ki je zelo očarala bralce. Jevgenij Onjegin ni samo kronika dobe in njenih duhovnih tokov, ampak tudi Puškinova umetniška avtobiografija.

Zunanja zgradbaDelo je roman v verzih, kot ga je imenoval že avtor sam. Sestavljen je iz predzgodbe in desetih poglavij.

Lermontov: Junak našega časa1. NastanekRoman Junak našega časa je izšel leta 1840, leto dni prej, preden je Lenski umrl v dvoboju v Pjatigorsku.V okolici tega mesta je tudi Pečorin v dvoboju ubil Grušnickega.

2. TematikaGlavni oseba romana Junak našega časa je primer »odvečnega človeka«, ki je značilen lik številnih ruskih romantičnih del (npr. Puškinov Jevgenij Onjegin). Odlikujejo ga vzvišena čustva, razgibana domišljija, zdolgočasenost in naveličanost. Življenje mu ne pomeni ničesar več, uničuje sebe in druge. Do tradicionalnih vrednost ima ciničen odnos. Tik pred smrtjo, ko je iskren sam s sabo, pa se zaveda, da ni izpolnil niti lastnih plemenih pričakovanj, ampak se je vdal neobvladljivi strasti in celo zlu.Pečorin je plemič, ki nadaljuje lik Puškinovega Jevgenija Onjegina. Pri njem najdemo tudi podobnost z Goethejevim Wertherjem, le da je Pečorin dejavnejši od njega, saj posega v življenje z odločnimi dejanji.

3. VsebinaPečorin je oficir, pripadnik ruske vojske na Kavkazu, ki se bori z divjimi plemeni. Že navzven je podoben avtorju tega dela, še bolj pa mu je podoben po svojem notranjem svetu. Pečorin je postaven moški kodrastih las, blede polti, rjavih oči in temnih obrvi ter brkov. Za ženske je izredno privlačen. Vendar se njegov odnos do žensk odvija vedno po istem scenariju: sprva je noro zaljubljen, sledi nekaj srečnih ljubezenskih trenutkov, a ti se hitro spremenijo v dolgočasje in naveličanost. Meni, da so tega krive ženske, ki ga preveč obožujejo. Tudi do prijateljev in sovojakov ima podoben odnos. Najprej se z njimi spoprijatelji, a se mu kmalu zazdijo prostaški, zato jih začne prezirati in sovražiti.V prvem delu pripovedovalec potuje po Kavkazu, kjer sreča Maksima Maksimoviča, ki mu je pripovedoval o mladem oficirju Grigoriju Aleksandroviču Pečorinu. Drugi del zgodbe govori o ponovnem srečanju Maksimiča in Pečorina v Vladikavkazu. Maksimič je Pečorina celo noč čakal pred vrati, prepričan, da ga bo po večerji prišel pozdravit, a čakal je zaman.V drugem delu romana (in hkrati koncu Pečorinovega dnevnika) Pečorin prispe v Pjatigorsk. Pri Jelisavetinem vrelcu opazuje družbo ljudi, ki so prišli v toplice. Tam sreča Grušnickega, s katerim se je nekdaj seznanil v bojnem oddelku. Pride do ljubezenskega zapleta, ker Grušnicki misli, da je Pečorin zaljubljen v Mary. Pozove ga na dvoboj in Pečorin ubije Grušnickega. Po dvoboju je premeščen na Kavkaz, kjer sreča Maksimiča. V kozaški naselbini so zvečer kartali, ko je pogovor nanesel na usodo. Srbski poročnik Vulić je predlagal stavo. Pečorin je rekel, da je človekova usoda določena vnaprej. Vulić je vzel pištolo in si jo nameril v čelo. Ko je ustrelil prvič, se ni sprožila, ko je ustrelil drugič, je Vlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 26

27

preluknjal čepico nad oknom. Kljub vsemu je imel Pečorin občutek, da bo Vulić tisto noč umrl. Ko se je ta vračal proti domu, ga je nek kozak napadel in ubil s sabljo.4. SlogRoman ima posebno zgradbo, saj ga sestavlja 5 novel, povezuje pa glavni junak Pečorin. Tri od petih novel so podane kot odlomki iz Pečorinovega dnevnika. Dogajanje romana poteka na Kavkazu in se ga udeležuje sam avtor kot priča dogodkov.Roman je sestavljen iz dveh delov:I. del: 1. Bela, 2. Maksim, 3. Pečorinov dnevnik (Taman)II. del: 4. Pečorinov dnevnik (Knežna Mary), 5. Pečorinov dnevnik (Fatalist)

Lermontov: Jadro1. NastanekPesem je Lermontov napisal leta 1832, ko mu je bilo 18 let. Takrat je bil prisiljen zapustiti moskovsko univerzo, a ko je želel nadaljevati študij v Peterburgu, so mu to onemogočili. Prijateljici M. A. Lapuhini je pisal: “Pred seboj ne vidim ničesar, kar bi mi vzbujalo posebno tolažbo.” Pismu je priložil pesem Jadro, za katero je zapisal, da je nastala na bregu morja, ob kazterem je taval poln mračnih misli, ne da bi vedel, kaj naj stori.

2. TematikaMorje je že od nekdaj prevzemalo človeka in mu zaradi svoje nestalnosti zbujalo asociacijo na življenje, ki je prav tako nepredvidljivo in nestalno. Tako ni nič čudnega, da motiv morja ter čolna na njem, prepuščenega na milost in nemilost viharjem, ne srečamo v evropski literaturi prvič pri Lermontovu, pač pa že v antiki. (Prešeren: …mi mirno plavala bi moja barka…” “Sem zvedel, da svoj čoln po sapi sreče, komur sovražna je, zastonj obrača, ak veter nje nasproti temu vleče…”)V ruski literaturi 18. in na začetku 19. stoletja je bila metafora, sloneča na primerjavi človekovega življenja s plovbo po morju, zelo pogosta. Pesem Jadro je Lermontov napisal šele, ko je odkril podobo, ki mu je omogočila najustrezneje izraziti njegovo življenjsko občutje – podobo jadra, ki zaživi šele v vetru in si zato želi viharja.Pesnik si želi doživetij, želi si burnega življenja, tako kot si jadro želi viharja, saj bo le tako našel svoj mir.

3. SlogPesem Jadro je razpoloženjska. Jadro je prispodoba za lirski subjekt, za avtorja samega.Celotna pesem je grajena na nasprotjih.ANTONIMI:iskati – pustiti, v tujini – doma, iskati srečo – bežati pred srečo,nad njim – pod njim, vihar – mirNASPROTNE PODOBE:Morski vihar (2. kitica) – morska tišina (3. kitica)ANTITEZA V ZGRADBI PESMI:Vsaka kitica je sestavljena iz dveh delov. Prva dva verza opisujeta objektivno stvarnost, druga dva pa podajata razmišljanje. Vsaka kitica, in s tem tudi cela pesem, je torej sestavljena iz dveh antitetičnih delov: pejasažnega in psihološkega.Izrazita je tudi ritmično-zvočna podoba pesmi, zlasti v originalu.Tudi ukrasni pridevki: sinja megla, nebesno modro morje, zlati žarek, belo jadro – so vidni samo v originalu.

4. Zunanja zgradbaPesem je sestavljena iz treh kitic, rima je prestopna: a b a b.Vlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 27

28

France Prešeren: Slovo od mladosti

Prešeren, osebnost in delo. Romantično občutje. Elegija. Slogovna sredstva: nagovor, metafora, personifikacija. Stanca

Prešeren, osebnost in delo(3. 12. 1800 – 8. 2. 1849)V Prešernovem pesniškem razvoju ločimo tri obdobja:a) Mladostno obdobje (1824 – 1828) Pesmi: Povodni mož, Zvezdogledam, DekletamV tem obdobju je sledil starejšim vzorom. Pisal je lahkotne ljubezenske pesmi. Visoke romantične ljubezni še ni poznal. Tudi prva balada Povodni mož je razmeroma vedra. V tem času še ne uporablja romanskih pesniških oblik. Njegov pogled na življenje je včasih ironičen in zbadljiv, vendar v glavnem optimističen.b) Zrelo obdobje (1828 – 1840) Pesmi: Slovo od mladosti, Sonetje nesreče, Sonetni venec, Gazele, Glosa, Krst pri Savici, Pevcu…Obdobje traja od leta 1828, ko se je ustalil v Ljubljani ob Čopu, pa do leta 1839, ko je po poroki Primičeve Julije in po tragični zvezi z Ano Jelovškovo zapadel v hudo življenjsko krizo. Takrat je izgubil tudi svoje najtesnejše prijatelje: Čopa, Korytka in Smoleta. Značilnost tega obdobja je prehod v romantiko. Vsebinsko se to kaže v novih temah: - visoka romantična ljubezen- življenjski pesimizem zaradi nasprotij med ideali in stvarnostjo- obup, resignacija (vdanost v usodo)V oblikovnem pogledu je za to obdobje značilna raba romanskih pesniških oblik, deloma celo orientalske gazele. V teh letih je Prešernova poezija dosegla klasično raven. V sebi združuje življenjsko najvišje, duhovno pomembne teme z dognano obliko.c) Pozno obdobje (po letu 1840) Pesmi: Zgubljena vera, Neiztrohnjeno srce, Zdravljica…To obdobje traja od leta 1840 do 1846, ko se je Prešeren umaknil v Kranj in prenehal pesniti. V oblikovnem pogledu je večinoma zapustil zapletene romanske oblike(soneti, tercine, gazele) in se vrnil k preprostejšim kitičnim formam. Opustil je tudi visoke romantične teme, zlasti idealno ljubezen, in se posvetil konkretnejšim, bolj vsakdanjim in stvarnim temam.

Slovo od mladostiNastanekPesem je Prešeren napisal leta 1829, izšla pa je v prvem zvezku Krajnske Čbelice leta 1830.

TematikaTema pesmi je žalovanje za izgubljeno mladostjo, ki ga je dotlej s svojo lahkomiselnostjo in lahkovernostjo varovala pred vdorom usodnih spoznanj o krivičnem svetu.

SlogPesem je elegija in je prva Prešernova osebna izpoved. Antična književnost je imenovala elegije pesnitve zložene v elegijskem distihu (dvojni verz). Bile so otožne vsebine in


29

spremljali so jih na flavto. Danes je elegija vsaka pesnitev, pisana v elegijskem distihu, ne glede na vsebino in vsaka pesem otožne vsebine, ne glede na obliko.Njegove prejšnje pesmi so manj osebne, nekatere prav hudomušne in radožive.Figure: nagovor ali apostrofa: »Mladost, vendar pa tvoji temni zarji srce bridko vzdihuje, Bog te

obvarij!«Tropi: poosebljenje ali personifikacija: »Mladost, pravičnost, učenost, device brez dot žalovati

videl sem samice.«»Da le petica da ime sloveče.«

metafore: »temna zarja« Ključna metafora pesmi je zgrajena na protislovni zvezi dveh po naravi izključujočih si pojavov (pričakovali bi ukrasni pridevek svetel).

Pesnik hoče v pesmi povedati, da življenje ni urejeno po načelih pravičnosti, razumnosti in poštenja. Mlad človek kljub razočaranju zmeraj znova verjame v izboljšanje sveta. V poznejših letih pa tudi ta vera izgine, človeku pa ostane samo odpoved.

Zunanja zgradba:Pesem je sestavljena iz petih kitic. Kitica je stanca ali oktava. Sestavljena je iz osmih verzov. Med prvimi šestimi in zadnjima dvema je pomenska zareza, izražena tudi s spremenjeno rimo (a b a b a b c c). Verz je laški enajsterec (U-/U-/U-/U-/U-/U).

France Prešeren: Sonetje nesreče(predvsem 1., 5. in 6. sonet)

Sonetni cikel. Motivi in teme. Idejna zgradba

NastanekSonetje nesreče so najverjetneje nastali v drugi polovici leta 1832. Sprva jih je bilo sedem, vendar je Prešeren prvega črtal že v rokopisu za četrti zvezek Kranjske Čbelce, kjer so prvič izšli. Tako jih je ostalo šest, pesnik jim ni dal posamičnih naslovov, po začetnih verzih pa se glasijo:O Vrba, srečna, draga vas domačaPopotnik pride v Afrike puščavoHrast, ki vihar na tla ga zimski trešneKomur je sreče dar bila klofutaŽivljenje ječa, čas v nji rabelj hudiČe tebe več ne bo, sovražna sreča

TematikaSonetje nesreče nadaljujejo idejo iz Slovesa od mladosti in predstavljajo stopnjevano spoznanje o temeljni neustreznosti objektivnega sveta ali nasprotje med idealom in stvarnostjo.

ANALIZA PO SONETIH - NOTRANJA ZGRADBA


30

1. V prvem sonetu pesnik pravi, da ga je »uka želja« speljala v svet, kjer je doživljal sama razočaranja. Lepše bi mu življenje teklo pod domačo streho ob preprosti in pridni ženi (Sonet domotožja).

2. V drugem sonetu pokaže Prešeren svojo pesniško svobodo, saj spreminja realnost iz svojih razlogov. Drugi sonet imenujemo tudi Sonet razočaranja ali Sonet spoznanja.

3. Sonet o hrastu riše posledice življenjskega spoznanja za človeka, ki ga preganja nesrečna usoda. V rešitev ne verjame več. Prvič omenja smrt: »Ak hitre ne, je smrti svest počasne.« Ta sonet imenujemo Sonet poraženosti.

4. Pot je trnjava, utrudljiva. Resničen počitek bo našel avtor le »v pokoju tihem hladne hiše«. Drugič omenja smrt: »Smrt mu čela pot obriše.« Ta sonet imenujemo Sonet vdanosti v usodo.

5. Peti sonet predstavlja vrh cikla, saj poglobi celotno zamisel do najbolj odločilnih in mračnih spoznaj. Življenje primerja z ječo, minevanje je njegov zakon, vsebina življenja pa občutek krivde, kesanje, obup in razočaranje. Izhod je edino v smrti, ki je rešitev in pozabljanje, saj je kot prehod v globok spanec. Tokrat tretjič omenja smrt in jo nagovarja: »Prijazna smrt, predolgo se ne mudi.« Ta sonet imenujemo Sonet smrti.

6. V šestem sonetu ni več prisoten upor zoper usodo, niti želja po smrti, ampak samo še popolna otopelost, brezčutnost, s tem pa tudi skrajno stanje resignacije - ravnodušnosti. Ta sonet imenujemo Sonet ravnodušnosti.

Zunanja zgradba:Sonetje nesreče so sestavljeni iz šestih sonetov. Vsak je zgrajen iz dveh štirivrstičnic ali kvartin in dveh trivrstičnic ali tercin. Ima torej 14 verzov, ki so jambski enajsterci (laški). Razvrstitev rim je oklepajoča (a b b a) ali prestopna (a b a b) v kvartinah, v tercinah pa je rima verižna (c d c d c d).Za klasični sonet je značilna tudi dvodelna notranja zgradba. Pesnik v kvartinah razvije podobo, v tercinah pa to podobo neposredno razjasni, se do nje opredeli, izpove svoje doživetje, svojo misel.

France Prešeren: Sonetni venec(1.,7.,8.,15.)

Sonetni venec. Zgradba. Ljubezenska, domovinska in pesniška tematika. Orfejev mit. Metaforika

Nastanek:Izšel je kot posebna priloga Ilirskega lista (Illyrisches Blatt), 22. februarja 1834. Kot je razvidno iz uvodnega soneta »Je od veselega časa teklo leto«, se je Prešeren zaljubil na prvi pogled šestega aprila leta 1833, ko je Julijo (17 let) zagledal v trnovski cerkvi.

Tematika:Sonetni venec je vrhunska mojstrska evropska romantična pesnitev. V njej se prepletajo tri teme: ljubezenska: Ta tema je pesnikova ljubezenska izpoved dekletu, ki se ne meni zanj

(prisotna je motivika neuslišane ljubezni - Petrarca). domovinska: Domovinski soneti so šesti, sedmi, osmi in deveti. Pesnik spregovori o burni

in turobni zgodovini slovenskega ljudstva, ki je postalo zaradi razprtij že na vse zgodaj


31

»sužnje ljudstvo«. Zato smo kulturno zaostali, vendar pesnik verjame v srečnejše dni, saj pravi: »Vremena bodo Kranjcem se zjasnila.«

pesniška: Tretja tema je izpoved pesnikove vere, da bo zaradi svojih verzov duhovno živel med Slovenci s svojo oboževanko vred.

Juliji je namenjenih prvih pet in zadnjih pet sonetov. Domovinski so srednji štirje. Logični člen, ki oboje povezuje, pa je pesništvo.

ANALIZA PO SONETIH prvi sonet: v prvem sonetu (Poet tvoj nov Slovencem venec vije) razloži pesnik zgradbo

pesnitve. sedmi sonet (Obdajale so utrjene jih skale): uvaja motiv orfejstva oziroma pesnikovo željo

po slovenskem Orfeju, katerega naloga bi bila: »De bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije in spet zedinil rod slovenšne cele.« Tu gre nedvomno za izpostavljeno in izjemno vlogo romantičnega pesnika.

osmi sonet (Viharjev jeznih mrzle domačije) poda kratko zgodovino Slovenskega naroda. Potem, ko je izginil Samov duh (misel o samostojni državi), se je zgodilo naslednje: »Obložile očetov razprtije s Pipinovim so jarmom sužno ramo; od tod samo krvavi punt poznamo, boj Vitovca in ropanje Turčije.« Prešeren povezuje slovensko zgodovino s slovensko književnostjo. Ker ni bilo velikih zgodovinskih dejanj, ni bilo večjih literarnih odzivov. Naša zgodovina je bila žalostna in težka, zato je tudi naše pesništvo lirsko in otožno.

petnajsti sonet: mojstrski sonet ali MAGISTRALE na kratko povzame bistvene misli. Po nastanku je to prvi sonet. V magistralu preberemo v začetku verzov od zgoraj navzdol posvetilo P r i m i c o v i J u l j i. To imenujemo akrostih. Zadnji verz predhodnega soneta se vedno ponovi v naslednjem sonetu kot prvi verz. Vsi ti verzi pa se spet ponovijo v magistralah.

Zunanja zgradbaŠtirinajst sonetov in petnajsti mojstrski sonet ali magistrale.

ORFEIZEM ALI ORFEJEV MITMitični pesnik Orfej je s čudežno močjo svojega petja in igranja očaral celo zveri in ganil kamenje. Izročilo pripoveduje, da je bil sin Traškega kralja, da je živel v divji Traciji in s svojo umetnostjo kultiviral barbarska ljudstva. Na tem mestu poimenuje Prešeren orfeizem kot kultiviranje naroda. Orfejeva Evridika, s katero ga je vezala najmočnejša ljubezen, je kmalu umrla. Zaradi neutolažljivega hrepenenja se je Orfej odločil, da gre v kraljestvo senc izprosit vrnitev svoje drage. S petjem omehča tudi podzemno božanstvo smrti, ki mu dovoli da Evridiko odpelje nazaj v tostranstvo. Toda ne sme se niti enkrat ozreti, sicer bo Evridika izginila. Ker ne sliši več njenega dihanja, se ozre in Evridika izgine. Tako se sam vrne na zgornji svet in žalostno prepeva svoje pesmi. Kmalu pa tudi sam umre in se vrne v kraljestvo senc, kjer se z Evridiko za vedno združita.

France Prešeren: Krst pri SaviciZgradba pesnitve. MOTIVI IN TEMATIKA. Ideje. Lirske epske in dramske prvine. Interpretacija Krsta

Nastanek


32

Krst pri Savici je Prešeren napisal v drugi polovici leta 1835, izšel pa je samostojno v začetku leta 1836 z oznako “povest v verzih”.

Tematika: Pokristjanjevanje Slovencev v 8. stoletju in ljubezen Črtomira do Bogomile.

Zunanja in notranja zgradba:Krst pri Savici je sestavljen iz treh delov. Na začetku je posvetilni sonet Matiji Čopu. Temu sledi Uvod, nato pa Krst. V posvetilnem sonetu pesnik pove, da mu je pesnitev v tolažbo zaradi ločitve od prijatelja

in da je zdravilo za staro ljubezensko rano. Pove, da zanj ni sreče v tostranstvu, tako kot je ni bilo za prijatelja.

Uvod h Krstu ima svoje zgodovinsko ozadje v poslednjem poganskem uporu v 8. stoletju, ko so med seboj obračunali Slovenci sami, saj je bil Valjhun koroški vojvoda, vendar navdušen preganjalec poganov. Črtomir, knezov sin, je bil prepričan pogan. Je simbol poguma, zlasti v Uvodu. Iz krvavega boja se neznano kako reši in prispe do obrežja Bohinjskega jezera. Po notranji zgradbi je Uvod izrazito epski. Edini pravi primer epskega junaškega besedila, ki ga sicer slovenska književnost ni razvila. Po zunanji zgradbi je Uvod napisan v tercinah (26), verz je laški enajsterec, rima je verižna.

V prvem delu Krsta srečamo Črtomira na obrežju Bohinjskega jezera, kjer razmišlja o svojem življenju. Ve, da je poganskega upora konec in da ga bodo preganjali. Pomisli celo na samomor. Vendar pa si pred koncem želi srečati Bogomilo, katero je spoznal in se z njo zaročil na Blejskem otoku. Zato naroči ribiču, naj gre na Blejski otok, naj mu prinese del skritega zaklada in naj povpraša po Bogomili. Počakal jo bo pri slapu Savica. V drugem delu Krsta nastopi Bogomila. Črtomir jo zagleda v družbi duhovnika. Pove mu, da je postala kristjanka. Prosi Črtomira, naj se pokristjani tudi on, saj je vero ljubezni sprejela v strahu za njegovo življenje. Črtomir dvomi v krščanskega boga, saj v njegovem imenu pobijajo. Vendar mu duhovnik pojasni, da delajo to ljudje po svoji slepi glavi in ne po božjih zakonih. Črtomir, tako silovit bojevnik in prepričan pogan, se zaradi ljubezni do Bogomile notranje zlomi. Vendar je pripravljen sprejeti krščansko vero, saj bi se z deklico rad poročil. Tedaj pa mu Bogomila pove, da je pripravljena oditi v samostan, saj bosta s Črtomirom po smrti združena za večno. Črtomir vrne bogastvo ribiču, naj ga razdeli sirotam, potem pa molče pristane v krst. V Epilogu izvemo, da je Črtomir postal duhovnik in da se z Bogomilo nista videla nikoli več.

Po notranji zgradbi je Krst epsko-lirski, včasih celo dramski, saj je deloma napisan v obliki dialoga.

ZUNANJA ZGRADBAKrst je pisan v stancah (53), rima je prestopna in zaporedna. Verz je laški enajsterec.

ČRTOMIROVA USODAČrtomiru je usojeno, da je nesrečen. Takšno je romantično pojmovanje usode. Črtomir doživi dvojni poraz: izgubi svobodo svojega ljudstva in konec ljubezenske sreče. Pristanek na krst pomeni zanj edino možnost obstajanja v povsem spremenjeni zgodovinski danosti. Pesnitev se izteče izrazito elegično. Stari upi so umrli, novih pa ni. Vzpenjanje in padanje, strah in up ter resignirano vztrajanje na koncu, pa je razpoloženjska črta, ki se vleče tudi skozi Prešernovo življenje.

POMEN POKRISTJANJEVANJA SLOVENCEV


33

Pomenilo je sprejetje evropske kulture in vstop v Evropo. Vendar pa je Črtomir in z njim Prešeren izpostavil dvojno vlogo krščanstva: njegovo humanistično bistvo, njegov krvavi pohod po Evropi.

TERCINAV Uvodu je tok dogajanja hiter, dinamičen, temu pa ustreza tercina, ki ni notranje strnjena. Dejanje namreč prestopa iz kitice v kitico. Rima je verižna.Vsaka tercina je sestavljena iz laških enajstercev. Izjema je 21. tercina, kjer je Prešeren jambsko stopico nadomestil z živim ritmom, ki izhaja iz mrtve sheme.

ELEMENTI EPAUvod je pripoved o poslednjem boju Črtomirovih poganov z nasilnimi pokristjanjevalci. Pripoved je sicer prekinjena z obračanjem na bralca: »Še dan današnji vidiš razvalino.« ali z vzklikom: »Kako strašna slepota je človeka.« Vendar je cilj boja neposreden, jasen in smiseln. Črtomir je vodja, ki mu vsi sledijo, je junak, ki je sam v sebi neproblematičen. Toda v zadnji kitici se epskost podre. Da bi Uvod ohranil epsko junaško vsebino, bi se moral končati tako, da bi Črtomir v junaškem boju preštevilnim sovražnikom junaško med zadnjimi ali zadnji padel.

France Prešeren: Neiztrohnjeno srce1. Nastanek Pesem Neiztrohnjeno srce je nastala leta 1845 in sodi med zadnje Prešernove pesmi. Prvič je bila objavljena leta 1846 v zbirki Poezije.

2. TematikaBalada Neiztrohnjeno srce je močno navezana na romantično predstavo o srcu kot središču duhovnega življenja in pesniškega navdiha. Vsebinsko sodi med pesmi, ki se ukvarjajo s pesništvom in predstavlja zadnjo tovrstno Prešernovo pesem. Njena motivika se naslanja na nekoč priljubljeno zamisel, da telesa svetnikov po smrti ne strohnijo. Ta zamisel pa je preoblikovana in prenesena na območje pesništva.

3. SlogNeiztrohnjeno srce je pripovedna, epska pesem. Prešeren jo je v zbirki uvrstil med balade in romance. Po vsebini je izrazito baladnega značaja. Za balado je značilno, da nazorno in zgoščeno prikazuje nenavadne, usodne in pogosto grozljive dogodke, snov pa jemlje iz mitov, zgodovine ali tudi vsakdanjega življenja. V Neiztrohnjenem srcu je Prešeren na nov način ubesedil znani motiv pesniškega poklica. Povezal ga je z nadnaravnim, temačnim in baladnim vzdušjem, v katerem prevladuje grozljiva fantastika. Pesnik Dobroslav, ki je umrl zaradi neuslišane ljubezni, se prikaže na dan. Na zraku njegovo telo takoj strohni, srce pa še živo utripa, saj v njem živijo neizpete pevske sanje, ki mi jih je navdihnila narava. Šele ko je srce izpostavljeno naravi, lahko sanje vrne in v celoti skopni.

4. Zunanja zgradbaPesem je napisana v nibelunški kitic, ki so sestavljene iz nibelunškega verza. Kitice so sestavljene iz štirih dolgih dvodelnih verzov v jambskem ritmu (U-U-U-U/U-U-U), rima je zaporedna a a b b.Vseh kitic je 11.


34

Dostojevski: Zločin in kazen

1. Nastanek

Roman Zločin in kazen je izšel leta 1866, torej istega leta kot prvi slovenski roman..2. Snov in tematika: Dostojevski je sprva pripravljal roman Pijanci, v katerem je hotel prikazati posledice alkoholizma v ruski družini. V Zločinu in kazni je ohranil del te problematike, drugi del pa predstavlja problem umora oz. zločina. Pisatelj je časopisna poročila o hudodelstvih uporabil kot podlago nekaterih svojih romanov, med drugim tudi tega, v katerem je vso pripoved zgradil na časopisnem poročilu o smrti dveh žensk, ki sta bili pobiti s sekiro.Z zapleteno in razklano osebnostjo glavnega lika se povezujeta tudi dve nasprotujoči si ideji:

a) Prva je ideja, da je nadčloveku vse dovoljeno. Ljudje se namreč delijo na dve skupini. En vlada in gre tudi preko človeških trupel, da doseže svoj cilj in dokaže moč, drugi pa je določeno, da prvi poslušno sledi. Obstajata dve morali, morala velikih in malih ljudi. Raskolnikov hoče biti nadčlovek – misli, da mu je dovoljen tudi umor, da bo lahko pomagal sebi in drugim.

b) Druga pa je ideja o ljubezni do ljudi in ta ideja izključuje idejo o nadčloveku. Raskolnikov ubije starko – “človeško uš”, sicer pa je moralno neoporečen. Razume stisko ljudi in jim želi pomagati. Njegova rešitev iz pekla razklanosti se začenja, ko se odpove ideji o nadčloveku in sprejme kazen kot posledico svoje zmote.

c) Vsebina Dijaki so morali knjigo prebrati za domače branje.

Literarne osebe: Rodja Raskolnikov (duševno razklan)Razumihin (razumen, trezen, praktičen)Aljona Ivanovna (oderuška starka – človeška uš)Marmeladov, Sonja Marmeladovna

4. SlogDelo je pisano v slogu psihološkega realizma. Pripovedovalca zanima predvsem duševnost človeka, in sicer ne običajna, ampak izjemna in protislovna. Že na samem začetku je oseba notranje razklana. Jasni so ji razlogi za uboj, hkrati pa jo je strah. Razklanost se stopnjuje pred umorom in po njem, vse dokler Raskolnikov s Sonjino pomočjo ne stopi na pot očiščenja.Realistična je pripovedna tehnika Dostojevskega in motivno-tematska raven, izjemno pa je prikazovanje človekeove duševnosti v skrajnih, skoraj neverjetnih razmerah. Dostojevski velja za največjega psihološkega realista vseh časov.

Gustav Flaubert: Gospa BovaryVlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 34

35

Objektivni realizem. Pripovedna tehnika

NastanekRoman Gospa Bovary je nastajal s trdim delom in izjemnim pisateljskim garanjem celih pet let (1851 - 1856), zapiskov in osnutkov romana z vsemi popravljanji pa se je ohranilo preko tisoč strani.Najprej je izšel leta 1856 v šestih nadaljevanjih v literarni reviji Revue de Paris z nekaj okrajšavami. Doživel je obtožbo in sodni proces zaradi nemoralnosti in propagiranja prešuštva. Po končani razsodbi je bil Flaubert oproščen. Gospa Bovary s podnaslovom Podeželske nravi je tako lahko izšla v knjižni izdaji 1857.

TematikaSnov Gospe Bovary je pravzaprav povzeta po resnični zgodbi, ki naj bi se zgodila v 40 - ih letih. Zakonca naj bi živela v normandijskem mestu Ryju. On naj bi celo poslušal predavanja Flaubertovega očeta, ona pa naj bi bila zelo lepa in naj bi se po več ljubezenskih pustolovščinah 1848 zastrupila z arzenikom. Njen prvi ljubimec naj bi po burni ljubezenski zvezi odšel v Ameriko, po vrnitvi v Francijo pa naj bi leta 1852 napravil samomor. Ema Bovary je romantična oseba, ki išče ideal in popolnost, ki pa v vsakdanjih okoliščinah nista dosegljiva. Na svoj način se upira pusti vsakdanjosti, vendar jo na koncu čaka kratka streznitev. Prav Emino hrepenenje, upanje in iluzije ter na koncu razočaranje pa so tisto, zaradi česar vsak bralec v njej prepozna nekaj samega sebe.

VsebinaZunanja zgradba romana Gospa Bovary (3 poglavja) nas zgradbeno opozori na notranjo zgradbo, tj. na tri glavne dogajalne kraje v romanu, kjer se začne, poteka in končuje Emina zgodba.Prvi del romana se dogaja v majhnem normandijskem mestecu Tostesu. V tem delu spoznamo Charlesa Bovaryja kot povprečnega vaškega zdravnika, ki se je na materino željo poročil s starejšo, ljubosumno žensko, ki je kmalu umrla. Ravno takrat pa je na Rouaultovi kmetiji spoznal čedno Emo in oče jo je rade volje dal mlademu zdravniku za ženo. V Tostesu sta začela svoje novo življenje. Charles, zadovoljen s svojim delom, okoljem in ženo, je nadaljeval z opravljanjem svoje zdravniške prakse, Ema pa se je dolgočasila. Poroko si je predstavljala kot uresničitev romantičnih želja, s katerimi si je v dekliških letih, ob branju romantičnih romanov, burila domišljijo. Toda stvarnost jo je dolgočasila. Uresničitev sanjskega sveta ji je predstavljal ples pri markizu v Vaubyssardu. Občudovala je toalete plesalk in plesalcev ter njihovo svetovljanskost. Toda vrnitev v pusto vsakdanjost in njeno hrepenenje po drugačnem življenju je povzročilo, da je začela bolehati. Čeprav se je čustveno vedno bolj oddaljevala od Charlesa, je zanosila. Charles skuša ustreči Emi, zato sprejme službo zdravnika v Yonvillu, na drugem koncu Normandije. Ema rodi hčerko Bertko, a tudi materinstvo ji ne pomeni veliko. Zato začne iskati tisto, česar nima v zakonu - to je ljubezen z ljubimci. Najprej se platonsko zaljubi v praktikanta Leona. Romantičnost te ljubezni, ki se izraža predvsem kot hrepenenje in sanjarjenje, se konča v tem, da je Ema najbolj zaljubljena v Leona, kadar ga ne vidi. Ob Leonovem odhodu se pojavi novi ljubimec - zapeljivec Rodolphe. Zdolgočasena in po ljubezni hrepeneča Ema postane zanj lahek plen. Vrh dogajanja v drugem delu romana je poljedelski shod, kjer ji Rodolphe na svoj patetičen način izpove ljubezen. Toda Rodolpha se je kmalu naveličala in ko ga Ema prične ovirati, jo zapusti, še prej pa ji napiše pismo, v katerem ji pojasni, da jo zapušča zato, ker ceni vrednote in svetost meščanskega zakona. Ema doživi živčni napad in omedli, iz tega pa se razvije daljša bolezen.


36

Tretji del romana se dogaja v Rouenu, kjer Ema ponovno sreča Leona in se mu še isti dan preda. Za ustvarjanje svoje sreče potrebuje veliko denarja in se zadolžuje pri trgovcu Lhereuxu [lereju]. Trgovec zahteva denar, pride celo do soden izterjave. Ema išče denar pri svojima bivšima ljubimcema, toda ta dva ji nočeta pomagati. Tudi prebivalci Yonvilla si o njej mislijo vse najslabše.Izhod vidi samo še v samomoru. Vzame arzenik (strup za podgane) v lekarni in po tednu dni hudega telesnega trpljenja v mukah umre.Charles se je po ženini smrti zanemaril in ni več skrbel za posvetne stvari. Nekoč ga je hčerka Bertka našla mrtvega pod trto za domačo hišo. Po Charlesovi smrti so premoženje zarubili, Bertka pa je odšla k babici, Ch. materi. Ker pa je ta še isto leto umrla, jo je vzela k sebi revna teta in poskrbela, da je dobila delo v bombažni predilnici.

OBJEKTIVNI REALIZEMRoman je napisan v slogu objektivnega realizma. Flaubert je objektivni realist. To pomeni, da je pisal nepristransko, neprizadeto, da je ves čas kot avtor stopal v ozadje in da se je kazal bolj kot znanstvenik in mislec. Resnica je postala pomembnejša kot lepota. Flaubert se je v Gospe Bovary tako skril v ozadje, da ga skoraj nikjer ne zaslediš, ne pri slikanju likov, ne pri nizanju dogodkov, ne pri poseganju v dogajanje. S tem je uresničil brezosebno pripovedno tehniko.

PRIPOVEDNA TEHNIKAKljub temu pa je Flaubert v romanu o Bovary na neviden način navzoč. Zato zgodba o njej ni samo mrtev videz iz življenja, marveč razodeva tudi poseben pogled na svet in na smisel človekove eksistence. Prek Eme Bovary je izlil tesnobno nemoč in bolečino, ki sta posledica njegovega pesimističnega nazora. Od tod tudi ena od Flaubertovih izjav: »Ema Bovary, to sem jaz!«

Zunanja zgradbaRoman obsega tri dele:1. del - 9 poglavij (53 strani);2. del - 15 poglavij (136 strani);3. del - 11 poglavij (100 strani)

Henrik Ibsen: StrahoviRealistična, naturalistična dramatika: motivi in tematika, zgradba, prostor, čas, osebe, ideje. Tezna drama

NastanekDrama je izšla leta 1881, prvič pa je bila uprizorjena leta 1889. Sodobna kritika Ibsena ni razumela, zato drama ni mogla na oder. Razglašena je bila za nemoralno, sodobno dramo. 1889. Leta so jo uprizorili v Nemčiji in Franciji.

TematikaV drami je naturalistična že sama snov. Oswald je obremenjen z dedno boleznijo. Igra prikazuje napredovanje in izbruh bolezni. Vendar je katastrofa določena tudi z okoljem. Oswaldov oče je v strogem puritanskem okolju moral zatajevati svojo življenjsko silo, zapadel je v pijačo in povzročil sinovo tragedijo. Drama vsebuje moralno idejo, ki je kritična do konzervativnega meščanstva in njegovih versko-moralnih tradicij.


37

VsebinaGospa Alvingova, vdova po stotniku Alvingu, živi po moževi smrti sama v hiši nad fjordom. Sina Osvalda je že kot sedemletnega poslala od doma, da na bi bil priča življenju v hiši. Alving je bil s svojim bistvom vdan razvratu in je bil tak vse do svoje smrti. S služkinjo je imel otroka, hčer Regino, ki jo je gospa Alvingova obdržala pri sebi, da bi svetu prikrila sramoto. To se ji v celoti posreči. Osvald se utrujen vrne domov iz velikega mesta, kjer se je ukvarjal s slikarstvom. Bil je utrujen in zlomljen. Zdravnik ga je poučil o usodni dedni bolezni, s katero ga je obremenila razvratnost prednikov in ki mu preti vsak hip z najhujšim. Osvald še ne ve resnice o očetu, zato pripisuje krivdo za bolezen samemu sebi. Prav tako tudi gospa Alvingova še ne ve za Osvaldovo bolezen. Počasi mu razkriva resnico o očetu in o pravem vzroku njegovega zavoženega življenja. Zdaj je tudi Osvaldu jasno, de je podedoval sifilis po očetu in iz njega izhajajočo progresivno paralizo, ki naj bi ga za vedno priklenila na posteljo. Zato hrani tablete morfija, ki naj bi mu jih mati izročila v primeru ponovnega napada. Ko pride do napada, mu jih izroči, ker ne more več gledati sinovega trpljenja.

SlogIbsenova dramska tehnika v večini realističnih in naturalističnih igrah je analitična. To pomeni, da se dogajanje odvija na istem mestu in v kratkem času. V pogovorih med dramskimi osebami v dejanjih, ki so s temi pogovori v ožji zvezi, se odkrije preteklost. Od tod sledi preobrat - razplet dramskega dogajanja. Tako tehniko je včasih uporabljala antična dramatika.

REALISTIČNO - NATURALISTIČNA DRAMATIKANaturalistična je snov, dednost, okolje. Realistična pa sta odrska tehnika in dialog. Pri Ibsenu je očitna tendenca, da število nastopajočih skrči le na najmanjše. Realistični oder je zaprt in pri prikazovanju meščanske družbe nas prepusti štirim stenam. Zunanji svet komaj čutimo: Sonce obsveti vrhove nad fjordom, v prostoru pa je tragedija matere, ko sin tone v mrak blaznosti.

TEZNA DRAMADrama vsebuje jasno izraženo stališče do problema. Idejo, ki jo zastopa (vpliv dednosti in okolja na ljudi), s pomočjo dramske tehnike utemelji.

Anton Aškerc: Mejnik

1. NastanekPesem je bila prvič objavljena v Ljubljanskem zvonu 1887.

2. TematikaV mejniku gre za ubeseditev dogodka, ki je utemeljen psihološko in razložljiv realistično. a) Na eni strani gre za verovanje, da mora človek krivico ali zlo dejanje, ki ga je storil v življenju, po smrti popraviti. Ta vera je gotovo bila prisotna v Martinovi podzavesti.b) Hkrati pa si njegov privid lahko razlagamo kot privid opitega človeka, ki se po dobri kupčiji vrača skozi nevihtno noč proti domu.

3. Slog


38

Pesem je realistična balada. Balado lahko ubesedimo kot kratko zgodbo. Osrednji osebi sta soseda Martin in Vid. Dogodki pa so: kupčija na sejmu, doživetje v temni noči in smrt soseda.Baladno vzdušje doseže avtor z:

- izbiro časa dogajanja (pozna, temna noč)

- razpoloženjem osrednje osebe (Martin se vrača domov zadovoljen s kupčijo, rahlo opit in nekoliko prestrašen, saj se spomni ljudskih vraž, ki se širijo o kraju, mimo katerega gre.

- izbiro slogovnih sredstev:

Dramatičnost dogajanja se stopnjuje in doseže vrh v 8. kitici. Monologu v 2. in 3. kitici sledi dialog v 5., 6. in 7. kitici.Povedi so kratke, večinoma prekinjene z zamolki: “Oh, to teži!... Zabliska se:…”Pesniških metafor skoraj ni. Ritem je trd in odsekan.

4. Zunanja zgradbaPesem ima 10 štirivrstičnih kitic. Rima je pretrgana.

Simon Jenko: TilkaZnačajevka

NastanekTilka je izšla v Slovenskem Glasniku 1858.

TematikaTo je pripoved o čudaškem, duševno omejenem fantu Tilki in njegovi ponesrečeni snubitvi.

VsebinaTilka je 25-letni kmečki fant, ki je imel telesno okvaro, zaradi katere ga niso vzeli k vojakom. Oče se je odločil, da je Tilka že dovolj star in »ravno v najboljših letih in pri celi pameti«, da se lahko oženi. Izbral mu je nevesto, postarano Pahovčevo hčer. S starim Pahovcem sta bila namreč dobra znanca in ta ni imel nič proti. Po pogovoru z očetom Tilka dolgov noč razmišlja o snubitvi in ženitvi. Živo si predstavlja svojo pot k Pahovcu, katerega bo moral prositi za roko njegove hčere. Zjutraj mora na pot in mati mu skuha najljubšo jed, mlečno kašo. Tilka pa ni dobre volje in se noče počesati tako, kot želi mati. Obleče pa očetovo preveliko obleko, čeprav bi raje imel svoje hlače. Na poti v vas se počasi otrese strahu, celo imenitno se mu zdi, da se gre ženit in da lahko kadi. Ko pa se približa vasi, v kateri živi nevesta, pa se zopet pojavi strah. Pride do hiše in si ne upa stopiti na dvorišče. Iz hiše sliši glasove, zato se raje skrije za skedenj in od tam opazuje. Nesojena nevesta zgleda njegovo mahedravo postavo in skoči nazaj v vežo. Tilka zasliši besede: »En tok neumen – široke hlače«. Tilka osramočen zbeži domov, pozneje pa še večkrat zadovoljen ugotavlja, da mu je bilo prizaneseno z ženitvijo.

Slog:ZnačajevkaOsnova povesti ni opis stvarnosti, ampak junakove duševnosti. Iz dela lahko razberemo glavne značajske poteze osrednje osebe, zato je to značajevka kot pripovedna vrsta. V delu prevladuje psihološki realizem, saj nam avtor prikaže predvsem notranje dogajanje glavne osebe. Gre za duševnost posebneža, ki ni tipičen za okolje. Delo je pomemben dosežek med prvimi slovenskimi proznimi poskusi. Avtor se omejuje na majhno število oseb, en sam


39

dogodek, tako da se že bliža noveli. Sam glavni dogodek je preskromen, spominja na anekdoto ali šaljivko, kar pomeni, da se je novela na Slovenskem šele razvijala. Močno podlago so ji dali zatem Jurčič, Kersnik in Tavčar.

Janko Kersnik: Jara gospoda

Teme, motivi, pripovedne osebe, slog

NastanekRoman Jara gospoda je izšla v Ljubljanskem zvonu 1893 leta. Janko Kersnik je bil tudi kritik in član ožjega uredniškega odbora Ljubljanskega zvona.

Tematika (tematika, motivi)V tej povesti je odslikaval blišč in bedo tedanje slovenske gospode. Jara gospoda pomeni gospodo, ki se iz nizkega družbenega razreda povzpne do blagostanja, v navadah posnema meščane, a pri tem ni najbolj uspešna. (jaro – jaro žito = žito, ki se seje spomladi in zelo rado pozebe, jarkice = mlade kokoši)V središču povesti so izpostavljeni tipični trški izobraženci (notar, sodnik, adjunkt). V teh osebah je poosebil mlado generacijo, ki gre študirat z velikimi upi, ti pa se potem v provinci kaj kmalu izgubijo, ostanejo brez idealov, brez volje do duhovnega življenja, pogreznejo se v vsakdanjo banalnost gostilniških in provincialnih zabav. Avtor je uporabil podatke o resničnih dogodkih in ljudeh v majhnem kraju na Kranjskem ter jih predelal za tipične za dobo in razmere. Tema je vsakdanja – zgodbo o zakonskem trikotniku pripoveduje pisatelj neprizadeto in objektivno.

VsebinaDogajanje je postavljeno v podeželski trg Groblje (zaraščen kraj, kjer se odlaga kamenje, veje…). V središču dogajanja so trije trški izobraženci: sodnik dr. Vrbanoj, sodni pripravnik Pavel in notar Valentin Mali. Vsi trije se poznajo še iz dijaških let. Sodnik Vrbanoj se nastani v Kračevi gostilni, v kateri streže lepa, mlada točajka Ančka, Kračeva sorodnica, ki je preprosto in nepokvarjeno dekle brez staršev. Mnogim gostom je všeč, tudi adjunktu Pavlu, toda da bi jo vzel za ženo, mu ne pade na pamet. Je prerevna in premalo izobražena. Andrej Vrbanoj pa se vanjo zaljubi in se z njo poroči. Toda kmalu se odtujita drug drugemu. Ančka ni dorasla svojemu novemu položaju, ne zna se obnašati kot sodnikova žena, zve pa tudi, da jo mož vara z učiteljico Julko, v katero je bil v študentskih letih zaljubljen. Dvori ji adjunkt Pavel in Ančka začne z njim javno varati moža. Ko sodnik Vrbanoj dobi anonimno pismo, v katerem ga seznanijo z varanjem njegove žene, zapusti kraj in ženo. Ker jo sočasno zapusti tudi ljubimec Pavel, saj zanj sedaj ni več zanimiva, začne Ančka propadati. Menja službe, ostane brez dela in zboli. Deset let pozneje se Ančka in sodnik Pavel ponovno srečata nekje na Štajerskem. Ančka se vrača z Dunaja domov, a jo zaradi prosjačenja zapro in privedejo pred sodnika. Ta pa je bivši Ančkin ljubimec Pavel. Prepoznata drug drugega, vendar jo Pavel po predpisih obsodi na 3 dni zapora. Čez dva dni Ančka v zaporu zaradi legarja (tifusa) in izčrpanosti umre, za pogrebom pa gre samo Pavel. To njegovo potezo so sprejeli v kraju kot znak opravih krščanskih čednosti. Slog:Dogajanje poteka dosledno realistično, objektivno in brez sentimentalne poetičnosti. Na koncu mu je Kersnik dodal moralno-poučen sklep v smislu svoje teorije o poetičnem


40

realizmu, češ naj pisatelj slika resnico, vendar z moralnim zadoščenjem. Kersnik je v povesti uporabil prvine različnih funkcijskih zvrsti, od vsakdanjega pogovornega jezika do strokovnega. Lahko rečemo, da je ustvaril jezik slovenskega malomeščanstva. Pisan je v sintetični pripovedi tehniki, razen 2. in 3. poglavja, kjer se pojavlja analitična pripovedna tehnika (obujanje spominov notarja Malija in sodnega adjunkta Pavla)Zunanja zgradbaRoman obsega 12 poglavij (60 strani).

Pripoveden osebe (Andrej – Ančka - Pavel – ljubezenski trikotnik)Sodnik Andrej je bil star 34 let in »lep, velik, pameten, samo proti ženskam nekoliko neroden«. V samem romanu je precej pasiven, pripovedovalec mu privošči kakšno bplj ali manj duhovito domislico. Nekaj lastne volje in odločnosti pokaže šele v predzadnjem poglavju, v katerem »prijatelju » Pavlu vrže v obraz resnico. V njem zelo hitro dozori sklep, da se bo z ženo razšel, pri čemer ga bolj spodbuja moška samoljubnost kot zavest, da sožitje ni mogoče. Dokaz za to je tudi hitra, brezpogojna razdružitev, ne da bi upošteval ženine argumente. Sodnik je najizrazitejše utelešenje povprečnosti in praznosti trških izobražencev. Ančka je bila čedne zunanjosti (»črnooka, temnolasa deklica, nekako pri osemnajstih, srednje vitke rasti in živega, veselega vedenja«), vendar je izvirala iz nižjega družbenega sloja. Želela se je povzpeti višje. Bila je koketna in nagajiva ter je radodarno delila poljubčke moški gostilniški družbi. Andrejeva odločitev za poroko z Ančko je vse presenetila. Tega, da je družba ne sprejema za sebi enakovredno, pa se je Ančka dobro zavedala. Ker ni spoštovala družbenih konvencij (varala je moža) in obstoječih socialno-moralnih norm (vrnila se je v višji družbeni sloj) pa je kruto kaznovana. Adjunkt Pavel je središčna oseba romana, ki je tudi najbolj aktiven oseba celotnega dogajanja. Je izrazito egoističen in egocentričen, o čemer zgovorno pričajo posledice. Spusti se v ljubezensko avanturo z žensko, za katero je vedel, da se z njo ne bi nikoli oženil. Na koncu ga pripovedovalec za njegova dejanja ne kaznuje. Kot krivec ostaja sam s seboj, brez opore. Zagotovo je to težje stanje, kot bi bilo, če bi ga družba obtožila in obsodila za storjena dejanja (gre za problem lastne vesti).

Ivan Tavčar: Visoška kronikaZgodovinski roman. Zgradba. Pripovedovalec. Slog.

NastanekVisoška kronika je izhajala v Ljubljanskem zvonu vse leto (v 12 številkah), leta 1919. Pobudo zanjo je dobil ob pregledovanju starih kronik in spominskih predmetov na visoškem posestvu, ki ga je kupil leta 1893. Napisati je hotel trilogijo o Visokem. Visoška kronika naj bi bila le prvi del. Drugih dveh, ki naj bi govorila o visoških prebivalcih 18. in 19. Stoletja, ni napisal.

TematikaVisoška kronika je zgodovinski roman. Obdobje, ki ga obravnava, je čas od srede tridesetletne vojne (od 1618 do 1648) do drugega desetletja 18. stoletja. V središču romana je prikazana Polikarfova krivda in sinovo popravljanje krivice, pri čemer je v ospredju Izidorjeva človeška in značajska podoba in preizkušanje njegove osebnosti, ki se kristalizira ob Agatini usodi in Jurijevi drugačnosti.

VsebinaVlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 40

41

Na visoški kmetiji gospoduje trdi in surovi Polikarp Khallan, bivši vojak iz tridesetletne vojne. Pozneje izvemo (7. poglavje), da je v boju za denar iz oropane blagajne ubil svojega tovariša Jošta Schwarzkoblerja in osleparil drugega (Lukeža), ki je postal kasneje Polikarpov hlapec. Polikarp ima ženo Barbaro in sinova Izidorja in Jurija. Pred svojo smrtjo skuša Polikarp popraviti svojo krivico in Izidorju veli, naj pripelje iz Nemčije na Visoko Joštovo vnukinjo Agato. Z njo naj se poroči in ji izroči polovico obeh visoških kmetij. Agata res pride, a ji je še bolj všeč Jurij. Brat nekdanje Izidorjeve neveste, Marks Wulffing obtoži Agato čarovništva, ker se ji hoče maščevati za zavrnjeno dvorjenje. Agati sodijo v Škofji Loki. Škof Janez Frančišek, ki ne verjame v čarovnice, preizkusi Agato z božjo sodbo: če bo prišla na kakršenkoli način živa iz vode v katero jo bodo vrgli, ni kriva. Jurij reši Agato iz vode. Izidor prepusti Juriju in Agati posestvo, sam pa odide v vojsko in se po enajstih letih ranjen vrne. Poroči se s svojo prejšnjo nevesto Margareto Wulffing, na koncu kronike sledi še pripis Izidorjevega sina Georgiusa Postunusa, ki poroča o očetovi smrti. Oče je umrl 20. decembra, leta 1710.

SlogVisoška kronika je lep primer, kako je slovensko pripovedništvo do konca 19. stoletja še nihalo med romantiko in realizmom. K romantiki spadajo v tem pripovedništvo izjemne osebnosti: s skrivnostno preteklostjo, mračne družinske zgodbe, silne strasti, maščevanja, usodne ljubezni. K realizmu pa povprečni značaji v vsakdanjih okoliščinah, orisi socialnih in političnih razmer, prevlada trezne prozaičnosti tudi v jeziku in slogu.

KRONIKALNI SLOGAvtor je za predstavitev svoje zgodbe izbral kronikalni način pripovedovanja, ki pri nas ni imel tradicije. Pripovedovalec je kronist, ki prvoosebno pripoveduje nekaj let pred smrtjo (1707, umrl 1710), kaj se mu je v življenju zgodilo. Oblika romana je pisatelju omogočila, da je dopustil Izidorju razmeroma pogosta razmišljanja in uporabil analitično pripovedno tehniko v sedmem poglavju.

Zunaja zgradbaRoman obsega 14 poglavij, ki so enakomerno razdeljena na dve ključni osebi: Polikarpa in Izidorja. Prvih sedem razkriva Polikarpovo življenjsko zgodbo, zadnjih sedem pa Izidorjevo.

PRVOOSEBNA PRIPOVEDRoman je pisan v prvi osebi, vendar je pripovedovalec vsevedni ali avktorialni. Pripovedovalec (kronist) pripoveduje o sebi; na koncu življenja, ko mu je vse jasno. Pripoved je suverena, pripovedovalec pa ima pregled nad dogajanjem.

Charles Baudelaire: Tujec

1. NastanekPesem v prozi Tujec je izšla po pesnikovi smrti v zbirki Male pesmi v prozi leta 1869.

2. TematikaTema pesmi je izrazito romantična. Gre za položaj izjemnega posameznika, ki hrepeni po najvišji lepoti in resnici, zato mu je stvarni svet tuj. To hrepenenje je v tej pesmi še veliko skrajnejše, kot je bilo pri romantikih, saj presega vse možnosti stvarnega življenja. B. Tujec Vlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 41

42

hrepeni po nečem, kar presega vse znane stvari. Je torej tako absolutno, da mu ne ve niti imena, zato si lahko predmet svojega hrepenenja lahko ponazori samo s prispodobo oblakov.

3. SlogV pesmi ni vidnejših dekadentnih in simbolističnih prvin, razen kolikor z oblaki ne meri na neko višjo resnico. Prisotne pa so novoromantične prvine:

- nasprotje med posameznikom (tujcem) in neustrezno stvarnostjo (materializem).

- nasprotje med kapitalom in stvarnostjo

- nasprotje med posameznikom in nehumanostjo družbe, saj vedno bolj trpinči človeštvo.

Pesem je napisana v obliki dialoga.

4. Zunanja zgradbaPesem v prozi je besedilna vrsta kratkega obsega, napisana v bolj ali manj ritmizirani prozi in je po svojih osrednjih značilnostih izrazito lirska. Zanjo so značilne številne figure, bogata metaforika in čustvena zaznamovanost. Pesmi v prozi so se pojavile v romantiki, vrha pa so dosegle pri Baudelairu, Rimbaudu [rimboju] in Mallarmeju [malarmeju] .

Oscar Wilde: SalomaPoetična dekadenčna drama. Svetopisemski motivi. Slog.

NastanekSaloma je prvič izšla leta 1891. Pobudo zanjo je dobil pri številnih avtorjih, med drugimi pri Flaubertu in njegovi noveli Herodiada.

TematikaV igri se prepletata zgodovinska in svetopisemska tematika, vendar obdelana s stališča dekadenčnega esteticizma. Gre torej za spopad med grehom in svetništvom, senzualnostjo in askezo, bogastvom in revščino. Avtor nam prikazuje svet, ki je omamen, izjemen, dražljiv in drugačen od povprečne vsakdanjosti.

VsebinaDogajanje drame poteka v začetku našega štetja v Judeji. Pod rimskim protektoratom je takrat vladal iz Biblije znani kralj Herod. Skupaj z ženo Herodiado in pastorko Salomo predstavlja grešnost višje družbe. Na njihovo razvratno življenje pa jih neprestano opozarja asketski prerok Johanaan, iz Biblije znan kot Janez Krstnik. Dogajanje poteka sklenjeno od začetka do konca na terasi Herodove palače. Saloma se sredi slavja v kraljevi palači umakne na prosto. Iz ječe v vodnjaku sredi kraljevskih dvorišč prihaja glas preroka Johanaana, katerega je Herod dal ukleniti, ker ga je ta obtožil najhujših pregreh. Saloma želi videti Johanaana. Ko ga zagleda, se ji na mah razkrije čisto drugačen svet: svet spiritualnega fanatizma, moralnega zagona, odpovedi in vere, torej svet »duše«, ki ga doslej ni poznala. Saloma si močno, skoraj nerazumno želi ljubiti Johanaana in biti ljubljena od njega. Ker pa ji je njegov svet v bistvu tuj, ga zna ljubiti na način, ki je v veljavi v esteticističnem, senzualnem svetu čutov. S tem sama povzroči katastrofo, saj jo Johanaan prav zato zavrže. Odtod pa zraste v Salomi


43

prečuden erotičen nagon, rojen iz obupa. Sili jo namreč, naj se za vsako ceno polasti Johanaana, pa čeprav mrtvega. Tako se Salomina ljubezen sprevrže v slepo vero, da si je mogoče dušo prilastiti z nasiljem, z umorom. Pregovori očima Heroda, da ji kot plačilo za njen ples na pladnju prinese glavo preroka Johanaana. Ta ji željo izpolni, tragedija pa se zaključi s skoraj perverzno sceno, ko Saloma strastno poljublja usta umorjenega in jo vojaki na povelje zgroženega Heroda, pobijejo s ščiti.

SlogIgra je pisana v dekadenčnem oziroma novoromantičnem slogu. Dekadenčni esteticizem je viden v tem, da odkriva lepoto celo v morbidnih in patoloških pojavih. Tudi v slogu je opazen vpliv Svetega pisma. Osebe govorijo v privzdignjenem, retorično izdelanem, simbolističnem stilu. Proza je ritmizirana, pogosti so parelelizmi členov. Znotraj paralelizma je pogosta primera ali komparacija: »Tvoja usta so kot cedre babilonske, tvoja usta so kot škrlatni pas na slonokoščenem stolpu.« Te primere spominjajo na Visoko pesem. Prisotna so tudi številna stopnjevanja, nasprotja ali antiteze in druge figure.

SVETOPISEMSKI MOTIVIKot podlago za svojo dramo je Wilde uporabil biblijski zgodbi o usmrtitvi Janeza Krstnika Evangelista Matej in Marko vsak v svoji svetopisemski zgodbi poročata o dogodkih na Herodovem dvoru. V svetopisemskih zgodbah je jasno povedano, da je Janezova smrt posledica Herodiadine volje – ona je svetovala hčeri, naj zahteva prerokovo glavo. V Wildovi drami pa prerokovo glavo zahteva Saloma.

POETIČNA DEKADENČNA DRAMAVširšem pomenu so to vsa dramska besedila, ki so napisana v verzih, v ožjem pa dramska besedila 20. stol., ki se od proze vračajo k verzu in v dramo znova uvjajo pesniški jezik, mitološke, pravljične in zgodovinske motive s simbolnim pomenom in se tako približujejo liriki. Saloma pa je tudi dekadenčno delo, polna značilnih, dekadenčnih nasprotij: - Salomina ljubka dekliška zunanjost je v kričečem nasprotju z njeno kruto, nasilno naravo;- asketski Johanaan je nasprotje Salomini nebrzdani poželjivost;- njegov preroški zanos je nasprotje Herodovi zaverovanosti v dragocene, bleščeče

predmete.

Dragotin Kette: Na trgu Podoknica. Verzni prestop, zvočni učinki. Personifikacija

NastanekPesem je nastala poleti, leta 1897. V različici, ki jo je poslal Murnu, ima pesem naslov: Na novomeškem trgu.

Tematika:Je ljubezenska. Snovno je v celoti vezana na novomeško okolje, na tamkajšnji trg z vodnjakom in na nesrečno ljubezensko razmerje do hčere tamkajšnjega sodnega svetnika Angele Smolove.

Stilna in verzna analizaPesem je tipična podoknica ali serenada, saj gre motiv nočne ljubezenske tožbe pod dekletovim oknom, pa tudi zaradi spevnosti, ki jo je pesnik dosegel s posebno razvrstitvijo verzov in rim. Vlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 43

44

Slog v pesmi je impresionističen, vendar je ljubezenski motiv romantičen (Prešeren: Pod oknom). VERZNI PRESTOP: Nekoč (do romantike) je veljalo pravilo, da je vsak verzni konec tudi konec stavka; zato je bil verzni prestop v klasični poetiki prepovedan. Verzni prestop je prehod iz enega verza v drugega, s tem pa prihaja do neskladnosti med skladnjo in ritmom - tako avtor doseže poseben učinek. ZVOČNI UČINKI: S pomočjo evfonije ali ubranega nizanja glasov nam avtor pričara barvito nočno ozračje. S pomočjo ponavljanja sičnikov in šumnikov ponazori šumenje in pršenje: »Vodice šume in rosice prše.« PERSONIFIKACIJE: »Nezamudna beži čez mestni trg luna sanjava.«

Zunanja zgradbaPesem je sestavljena iz štirih kitic. Za metrično osnovo je značilen trizložni anfibrah (U-U), ki je v enobesednih verzih lahko nepopoln. Pesem je izredno spevna in uglasbena.

Josip Murn - Aleksandrov: Pesem o ajdiKmečka pesem. Impresionizem, simbolika in metaforika.

NastanekPesem je verjetno nastala pred letom 1900.

TematikaSpada med tako imenovane kmečke pesmi, ki jih je Murn napisal ob stiku s kmečkim življenjem, kakršno je doživljal na gorenjskem in v Vipavski dolini.

Slog (impresionizem)Pesem podaja impresijo ajdovega polja, mešajo se vonji, barve in gibanje, na koncu pa se impresija izteče v simboliko smrti. S tem se pesem približuje simbolizmu, vendar je v ospredju pesnikovo novoromantično čustvovanje.

SIMBOLIKA ajda: simbol življenja in lepote sploh, zima: simbol smrti

Zunanja zgradba Pesem je sestavljena iz sedmih kitic. Rimata se soda verza, liha verza se ne rimata dosledno.

Kmečke pesmiTako imenujemo Murnove pesmi, ki so v motivih, idejah in obliki povezane s kmečkim življenjem in pesništvom (obredi, običaji, odvisnost od narave…), čeprav so tudi te pesmi osebnoizpovedni in razpoloženjske. Murn je kmečki svet dojemal v idilični obliki. Na videz so te pesmi optimistične, vendar zaslutimo v nji melanholijo, osamljenost in slutnjo smrti. Po obliki so različne, veljajo pa za najizvirnejši del Murnove poezije.

Ivan Cankar: HlapciTematska in idejna analiza. Tragičnost. Satira.


45

1. NastanekHlapce je Cankar napisal leta 1909, ko je bil na obisku pri bratu Karlu v Sarajevu. V knjižni obliki je drama izšla leta 1910, z uprizoritvijo pa se je zataknilo. Predvsem so protestirali učitelji, češ da drama žali njihov ugleden poklic. V Slovencu je bil objavljen protest učiteljstva: »Apeliramo na kraljevo deželno vlado, naj zabrani, da se omenjeno grdenje ne bi smelo javno uprizarjati.« Tako Hlapci za časa Cankarjevega življenja sploh niso bili uprizorjeni. Leta 1919 je bila drama uprizorjena v Trstu, nato v Zagrebu in šele decembra 1919 v Ljubljani.

2. Snov, motiv, tematikaSnov drame je konkretna zgodovinska stvarnost in sicer preobrat na volitvah 1907, ko je zmagala klerikalna stranka. S to dramo je Cankar razgalil politično prilagodljivost učiteljstva. Številni učitelji so zatajili svoje prepričanje in se čez noč prelevili v pristaše klerikalne stranke. Vidna pa je tudi tretja politična sila, socialna demokracija, ki pa je v primerjavi z vodilnima strankama še šibka.

3. VsebinaPrvo dejanje se odvija na vrtu pred županovo krčmo. Jerman je razočaran, ker ga županova hči Anka ne mara več, češ da je preresen, mračen in dolgočasen. Ostali učitelji se pogovarjajo o volitvah. Jerman meni: »Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar.« Učitelji pričakujejo zmago liberalcev, toda na koncu zmagajo klerikalci. Neznačajni učitelji takoj spremenijo mišljenje in se pokorijo novi oblasti.Drugo dejanje se odvija v šolski knjižnici, ki je istočasno tudi učiteljska zbornica. Učitelj Komar in nadučitelj pregledujeta šolsko knjižnico in mečeta iz nje knjige, ki ne ustrezajo novim razmeram. Učitelji prihajajo v zbornico skromno in dostojno oblečeni. Na vidno mesto postavijo križ. Edini, ki ostaja zvest liberalnim načelom, je Jerman. Župnik mu svetuje, naj pusti ljudi na miru, kajti iz pijancev in hlapcev ne bo nikoli napravil ljudi. Dejanje se zaključi z Jermanovimi besedami: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo je bila smrdljiva drhal in mi smo vnuki svojih dedov.«Tretje dejanje se dogaja v Jermanovi sobi. S kovačem Kalandrom se pogovarjata o zborovanju, na katerem naj bi ustanovili izobraževalno društvo. Obišče ga tudi župnik, ki ga opozori, da ga čaka premestitev na goličavo, če bo še naprej podpihoval ljudi proti novi oblasti. Po župnikovem odhodu ga mati kleče prosi, naj ne zapusti boga.Četrto dejanje se odvija v krčmi. Jerman je sklical zborovanje, da bi pojasnil potrebo po ustanovitvi izobraževalnega društva. Udeležili so se ga samo trije; Kalander in dva delavca. Nato začenjajo prihajati ljudje, ki jih je nekdo nahujskal. Jerman v svojem govoru graja prilagodljivost in hlapčevstvo tistih, ki so se prilagodili in postali bolj goreči od gospodarja samega: »Hlapci za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal za vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen. Biča vajen in željan.« Tudi ljudstvo je zaslepljeno, žalijo ga in se iz njega norčujejo. Na koncu pride do prerivanja in Jerman ranjen omahne.V petem dejanju Jermana prestavijo na Goličavo. Tik pred božičem se odpravlja na novo delovno mesto. Ljudje, ki ga cenijo, se pridejo poslovit, v sosednji sobi pa umira mati. Poslovit se pride tudi župnik, ki ceni Jermanovo pokončnost. Po njegovem odhodu stopi Jerman k materini postelji in jo prosi odpuščanja. Toda mati se ne oglasi. Jerman vzame Vlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 45

46

samokres in skuša končati svoje življenje. Takrat ga pokličeta dva glasova. Z materinim blagoslovom se Jerman odpravi novemu življenju naproti.

4. Slog in zgradbaSlog je realističen. Drama obsega pet dejanj. Dogajanje je postavljeno v realni prostor in čas. Dogodki si sledijo postopoma, tako kot v realnem svetu. Prisotna je torej sintetična dramska tehnika. V prvih treh dejanjih prikazuje Cankar učinek volitev v učiteljskih krogih. Prej navdušeni liberalci se prilagajajo novemu političnemu redu in zapustijo svoje vrste, predvsem pa izdajo tovariše, ki ostajajo zvesti svojim naprednim načelom. V prvem delu se pojavi satirična ideja, kjer avtor smeši sloj malomeščanskih učiteljev. V zadnjih dveh dejanjih preide politična drama v posebno dramo glavnega junaka učitelja Jermana. Jerman je prikazan kot socialist in poštenjak, toda v odnosu do žensk v splošnem doživlja osebno dramo (Anka ga zapusti; do učiteljice Lojzke, ki ga ima rada ne čuti nobene ljubezni; mati nasprotuje njegovemu političnemu delovanju; čuti se krivega za materino bolezen). Prav tako doživlja posebno dramo pri svojem političnem delovanju. Ljudi hoče razsvetliti za socialni preporod in iz potlačenih ljudi narediti svobodne osebnosti. Toda na koncu četrtega dejanja spozna, da nima več moči za politični boj. Sprejme ponudbo za poučevanje na Goličavi. Iz prvotne nemoči želi iti z materinim blagoslovom, novim individualnim vzponom naproti. Vsa ta nasprotja prikazujejo Jermana kot tragično osebnost. Vendar izid drame ni tragičen, saj se Jerman moralno odreši in notranje zmaga.

SATIRA (satura lat. = mešanica)

Posmehljiva, zbadljiva, tudi grenka kritika posameznih oseb, človeških slabosti, družbenih in političnih razmer, ... Lahko je prisotna v vseh književnih vrstah.

Ivan Cankar: Kostanj posebne sorte

1. NastanekČrtica Kostanj posebne sorte je izšla v zbirki devetnajstih črtic Podobe iz sanj. Na začetku je dodal uvod brez naslova in epilog z naslovom Konec. Črtice je pisal od začetka 1. svetovne vojne naprej, izšle pa so leta 1917, leto dni pred Cankarjevo smrtjo.

2. TematikaTeme so izrazito moralne, bivanjske, včasih že osebno filozofske.Osrednji motivi so: vojna, krivda, groza pred trpljenjem in smrtjo, težnja k očiščenju. Trpljenje pa ni več individualno, ampak kolektivno, saj gre za trpljenje, umiranje in smrt celega naroda. Osrednja ideja postane ideja o očiščenju in vstajenju s pomočjo trpljenja in smrti.To tematiko je navdihnila 1. svetovna vojna, ki v knjigi močno odmeva, pa tudi lastna življenjska usoda, za katero je čutil, da se izteka.Iz črtice lahko razberemo, da življenjska moč slovenskega naroda izvira iz trpljenja in smrti. Med prvo svetovno vojno je na tisoče slovenskih fantov padlo na bojiščih, narod pa je ostal trden in krepak.

3. VsebinaZunaj mesta je rasel čudovit kostanj. Prvi je zazelenel in vzcvetel, prvi je obrodil in zadnji med vsemi se je obletel v pozni jeseni. Nekoč je stara enooka Marjeta po navodilu sanj kopala pod kostanjem in iskala zaklad, a namesto njega je med mogočnimi


47

koreninami našla človeške lobanje in kosti. Na njeno klicanje so prišli kmečki ljudje, med njimi nekdo z gosposko pentljo. Bledi in nemirni so zrli na to nenavadno pokopališče. Ko pa so odšli, je tisti z gosposko pentljo dejal, da je sedaj razodeto, od kod kostanju ta moč in mladost. Pisatelj zaključuje: “Oj prijatelji, ljubi moji, to nam bodo še cveteli kostanji!”

4. SlogIz črtic je Cankar v Podobah iz sanj napravil izrazito lirsko vrsto. Dogodkov in oseb je v njej malo. Če so, so predvsem prispodoba, alegorija ali simbol. S tem se je črtica približala pesmi v prozi, tako po zgradbi kot po slogu in ritmu. Kostanj posebne sorte je sanjska groteska v ljudsko humornem slogu.Analiza sloga:

- poosebitev ali personifikacija se širi čez ves 1. in 2. odstavek

- karikatura, ki prehaja v grotesko – Marjetin popačeni obraz

Simbolni konec si lahko razlagamo na dva načina: a) napoved množice novih smrti;

b) prepričanje, da bo na koncu zmagalo življenje.

Alojz Gradnik: Pisma (1., 5., 7. pesem) Tematika. Lirski subjekt. Podobe. Verz

NastanekCikel sedmih pesmi Pisma je izšel v pesniški zbirki Padajoče zvezde 1916.

Tematika (Lirski subjekt)Žgoča, uničujoča strast je nov motiv v slovenski liriki. Prek nje se pesniški subjekt rešuje iz osamljenosti in išče bližino z drugim človekom. Ljubezen največkrat izpoveduje ženska. Žensko ljubezen je ves čas tolmačil kot pričakovanje in razdajanje, kot vdanost in pasivnost. Samo ženska je sposobna nekega prvinskega, pristnega čustvovanja.

V Gradnikovi liriki gre za vloženo ljubezensko pesem, ki je le oblika pesnikove osebne izpovedi. Lirski subjekt je ženska, ki mora govoriti tisto, kar hoče pesnik.

Slog in zunanja zgradbaCikel pesmi Pisma je sestavljen iz 7 različno dolgih pesmi. 1. pesem Dekle razmišlja o svojem ljubem, hrepeni po njunem ponovnem snidenju v nočeh, ko ne more spati.5.pesemPredstavlja vrh cikla. Dekle dvomu v njuno ponovno snidenje. Pa vendar pravi, da . . .«Dva vodnjaka, oddaljena vrh zemlje sva. V globinah se vendar eden v drugega pretaka.«

Dekle s to primerjavo poudari globino svojih čustev. Ljubezen do dragega ni površna, ampak globoka, večna, trajna.

7.pesemV sedmi pesmi se motiv hrepenenja poveže z motivom smrti. V tej pesmi je erotika predstavljena kot vseobvladujoče in vseobsegajoče čustvo, je kot smrt. Ženska se je sposobna


48

popolnoma predati, saj zanjo življenje brez ljubega nima nobenega smisla:…«Izsrkaj mi iz žil vso to besnečo kri, da truden vpil boš od slasti, da ko življenje zaide, pri meni smrt ničesar več ne najde:«

VerzZa Gradnikove pesmi je značilen miselni prehod ali enjambement.Primer:Dva vodnjakaoddaljena vrh zemlje sva. V globinahse vendar eden v drugega pretaka«.V verzifikaciji je to razširitev stavka ali misli preko verznega konca, tako da se verzni in stavčni konec ne ujemata. V klasični poetiki je prepovedan, uveljavila pa ga je romantika.

Podobe:Zlate sanjeVodnjak, Besneča kri

James Joyce: UliksesModerni roman. Pripovedna tehnika. Tok zavesti. Notranji monolog.

1.NastanekZamisel Uliksesa se je pisatelju Joycu neprenehoma razvijala, zato je iz prvotno zamišljene krajše novele o dublinskem Židu, ki ga žena vara, nastalo obsežno delo z zelo zapleteno strukturo, kakršno poznamo danes. Leta 1914 je imel roman tako zasnovan, da je lahko začel pisati in sicer najprej zadnji del romana. Do maja 1918 je imel izdelan temeljni ustroj, pisal in predeloval pa ga je še v letih 1920 in 1921. Joyce je pisal svoj roman z obeh strani hkrati; tako da bi lahko njegovo pisanje primerjali z vrtanjem predora. Roman je izšel leta 1922. Najprej je izšel v Parizu, v Ameriki pa šele leta 1934 (zaradi nemoralnosti). V Angliji je izšel leta 1936.

2. TematikaSnov je vzeta iz vsakdanjega življenja s podrobnimi opisi opravkov in doživljajev mestnih ljudi.

3. VsebinaUlikses prikazuje en dan življenja v Dublinu na začetku 20. stoletja, točneje 16. junij 1904 (tega dne je Joyce prvič srečal svojo bodočo ženo Noro). Roman lahko primerjamo s Homerjevo Odisejo (Ulikses je drugi naziv za Odiseja). Tri glavne osebe so: dublinski žid Leopold Bloom - predstavlja Odiseja, njegova žena Molly - predstavlja Odisejevo ženo Penolopo in Stephen Dedalus - predstavlja Odisejevega sina Telemaha. Leopold Bloom je reklamni agent. Njegova žena je amaterska pevka in ta dan, ko moža ni doma, pričakuje ljubimca (je torej neprava Penelopa). Dedalus pa je neredni študent, intelektualec, ki se preživlja s poučevanjem na neki šoli. V tem liku lahko prepoznamo avtorja samega. Moška blodita po Dublinu sprva ločeno. Srečata se v redakciji in knjižnici, nazadnje pa v bordelu. Skupaj obiščeta še nek lokal in se rahlo okajena vračata domov. Molly pa ves čas ostaja doma v postelji.


49

4. SlogUlikses je vzorčni primer stilno zapletenega in učenega modernističnega romana in sodi med najpomembnejše in najslavnejše romane 20. stoletja. Sam avtor je izjavil: »Od svojega bralca zahtevam, da posveti vse svoje življenje temu, da bo bral moja dela.« Vsako poglavje je napisano v drugačni pripovedni tehniki, kar je ena od posebnosti modernizma. Vrh tega Joycevega prizadevanja je zadnje poglavje romana z obsežnim notranjim monologom žene Molly. To poglavje obsega petdeset strani, pisanih brez ločil.

4. Zunanja zgradbaRoman obsega 18 poglavij - z razliko od Homerjeve Odiseje, ki jih obsega 24.

NOTRANJI MONOLOGJe prvoosebna pripovedna tehnika, s katero pisatelj zapisuje misli, ki se neurejeno porajajo junaku. Celotno poglavje je klasičen primer te tehnike. Joyce je z njim dosegel največji sloves. Prvi ga je povzdignil do take popolnosti, da ga lahko štejemo za njegov prispevek k načinom književnega izražanja. Pisatelj izražanja svoje literarne osebe noče podati v njegovi zunanji podobi, da bi bil razumljiv tudi za druge ljudi. Prestreže ga tam, kjer se misli in zavestna dejanja šele porajajo in kjer se občutki in vtisi utrinjajo nezavedno.

TOK ZAVESTITok zavesti je sredstvo moderne pripovedne tehnike. To je fragmentaren zapis (fragment - delec) spominov in sanjarij, ki ostajajo v območju neizgovorjenega.

Franz Kafka: PreobrazbaModerna novela. Groteskne prvine. Tematika. Motivi.

1. NastanekPreobrazba je nastala leta 1912, izšla pa konec leta 1915.

2. TematikaOsnovna tema te novele je izgubljenost posameznika v svetu. Kafko je prežemalo občutje odtujenosti, osamljenosti in tesnobe, kar je vse izhajalo iz posebnega življenjskega položaja. Bil je tujec med Čehi (Nemec), tujec med Nemci (Jud), tujec med domačimi (oče trgovec - ni imel smisla za umetnost in sina umetnika), tujec med zdravimi (bolehal je za jetiko). Njegova književnost se je v večji meri uveljavila šele po 2. svetovni vojni.

3. VsebinaGregor Samsa se neko jutro zbudi iz nemirnih sanj in ugotovi, da se je med spanjem preobrazil v velikega hrošča. Po preobrazbi obišče Gregorja na domu njegov predpostavljeni, ki se ob pogledu nanj zgrozi in zbeži. Gregor izgubi službo. Domači ga zaprejo v sobo, življenje v družini pa se popolnoma spremeni. Sestra Greta premaga gnus in skrbi za brata, za kar ji je ta zelo hvaležen. Nekega dne Gregor prestraši mater - in oče, ki je bil s sinom vedno strog , se odloči, da ga bo kaznoval. Tudi sestra začne Gregorja sovražiti, saj jo skrb zanj preveč obremenjuje. Sovraštvo dozori v sklep, da je treba »pošast« ubiti. Gregor spozna, da je zanj edini izhod v smrti. Družina sprejme njegovo smrt kot odrešitev.

4. SlogPreobrazbe so značilen pojav v številnih pravljicah in mitih (brata Grimm - Žabji kralj), vendar v pravljicah vedno vemo, katere sile so povzročile preobrazbo in zakaj. Pri Kafki tega


50

ne zvemo. Pomena preobrazbe ne moremo jasno opredeliti, verjetno pa je povezana z njegovim osebnim življenjem. V Kafkovi prozi imajo pomembno mesto simboli sami (vpliv psihoanalitika Sigmunda Freuda). Močan poudarek je čutiti tudi na vlogi podzavesti v človekovem življenju. Meje med zavestjo in podzavestjo se zabrišejo, kar je prvina nadrealizma. Značilen je personalni pripovedovalec in personalna pripoved. Besedilo je napisano v tretji osebi, način govora je predvsem pripoved in opis.

MODERNA PRIPOVEDNA GROTESKAV moderni literaturi je groteska čedalje pomembnejša kot izraz za doživetje nesmiselne, absurdne, neskladne in demonične realnosti, posebno v dramatiki in pripovedništvu (Ionesco, Beckett). Pri Slovencih so bili to delno Cankar, Grum Strniša in Božič.Franz Kafka uporablja za snov svojih novel in romanov stvarno vsakdanje življenje sodobnih mestnih ljudi. To življenje pa prikazuje v podobi, ki jo je dobival v sanjah in podzavesti. Celotna resničnost je torej premaknjena v samo zavest in to njene najbolj notranje, prikrite in nezavedne plati. Zato je zgodba v Preobrazbi nenavadna, nelogična in groteskna. Lahko jo označimo kot moderno pripovedno grotesko.

PRIPOVEDNI NAČINKafkov pripovedni način je zelo stvaren, skoraj tradicionalen. Ne uporablja notranjega monologa, niti drugih novosti modernizma.

Srečko Kosovel: Ekstaza smrtiMotivi in tema. Ekspresionizem. Metafore.

1. NastanekPesem je bila prvič objavljena 1925 v Ljubljanskem zvonu.

2. TematikaPesem je zgrajena na vizionarni predstavi o Evropi, ki umira. Njeno smrt bodo spremljale naravne in družbene katastrofe, ponazorjene s podobami večera rdečih morij krvi. Evropski človek je kriv, ker se je s kapitalistično civilizacijo in tehniko odtujil naravi, dobroti in etiki (etika - morala). Apokaliptična katastrofa bo zadela tudi nedolžne ljudi in šele s smrtjo zadnjega evropskega človeka bo krivda zbrisana. Prišla bo doba sprave. Pesem je nastala pod vplivom Oswald Spenglerjeve teorije Propad zapada. Vendar je avtor spremenil osnovno misel. Kosovel misli z umirajočo Evropo samo na evropsko kapitalistično civilizacijo.

3. SlogPesem je po slogu in obliki ena najznačilnejših slovenskih ekspresionističnih pesmi.Tropi: poosebljenje ali personifikacija: »Lepa, o lepa bo smrt Evrope« primera ali komparacija: »Kakor razkošna kraljica v zlatu legla bo v krsto temnih stoletij« ukrasni pridevki: barvne besede imajo posebno estetsko in pomensko moč: zlati stolpovi,

kupole bele, rdeče morje, zelena pokrajinaFigure: ponavljanje ali iteracija: »Vse je ekstaza, ekstaza smrti« stopnjevanje ali klimaks: »Dokler ne padeva jaz in ti, dokler ne pademo jaz in vsi, dokler

ne umremo pod težo krvi«


51

retorično vprašanje: »Joj v to pokrajino, še v to zeleno rosno zeleno pokrajino še v to sonce večerno boš zasijalo s pekočimi žarki?«

4. Zunanja zgradbaPesem je sestavljena iz osmih kitic, ki so različno dolge. Ritem je zanesen, rima je prisotna, vendar se večina verzov ne rima. Verz je svoboden, skoraj podoben prozi. Verzne lastnosti ohranja s slovesnim, skoraj patetičnim slogom.

EKSPRESIONIZEMIz impresionizma je kmalu prišel v čisti ekspresionizem, kar se kaže v motivih, idejah in obliki njegovega pesništva. Motivi so še pogosto vezani na Kras, mater ali smrt, vendar dobijo drugačen pomen. Kosovel jih veže na širšo problematiko življenja in smrti, prisotna je vizionarnost, abstraktni miselni simboli, zanos. Oblika pesmi je pogosto nelogična, raztrgana, disharmonična. Metafore so moderne, verz je svoboden - čeprav ohranja rimo.

Srečko Kosovel: Pesem številka XSatira. Konstruktivizem. Montaža

1. NastanekPesem je nastala 24. junija, leta 1925. Prvič je bila objavljena v pesniški zbirki leta 1967 v Integralih.

2. TematikaTudi v tej pesmi je prisotno občutje razklanosti, kaotičnosti, bolečina zaradi nečloveške stvarnosti, želja po odrešitvi. Pesem je grajena na kontrastih: ponazarja crkavanje podgane in ob tem niza vtise iz mladosti predavanje o človečanskih idealih je postavljeno ob slike bolgarskih obešencev.

3. SlogNered povojne družbe avtor izrazi z eliptičnimi povedmi (nepopolnimi), značilne so tudi pastavčne povedi (medmeti): »pif, pif, pif, kh«.Figure: ponavljanje ali iteracija: »Človek. Človek. Človek.«Tropi: retorično vprašanje: »Ljudje?« primera ali komparacija: »O moji mladi dnevi, kakor tiho sonce na podstrešju.«

MONTAŽAPesniki so združevali različne besede iz časopisov v obliki lepljenke; združevali so prvine iz matematike, kemije - skupaj z jezikovnimi znamenji. Takšne pesmi delujejo kot montaže in spominjajo na zgradbe, ki jih strokovnjaki montirajo iz različnih materialov.

4. Zunanja zgradbaPesem nima kitic, nima rime, verz je svoboden.

KONSTRUKTIVIZEMJe slogovno gibanje v zahodni evropski in sovjetski umetnosti ob koncu 1. svetovne vojne. V ospredju je obtoževanje tehnike in združevanja lepotne in uporabne funkcije. Konstruktivizem


52

je k nam prinesel Avgust Černigoj z razstavo leta 1924. Konstruktivni slog je v literaturi uporabil Srečko Kosovel. Njegove konstruktivistične pesmi, za katere je značilno likovno oblikovanje (različno velike črke, lepljenke, matematične znake, kemijske formule) so izšle leta 1967 v Integralih, uredil pa jih je Anton Ocvirk.

Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi Motivi in tematika. Ekspresionizem. Groteskne prvine. Dramska tehnika. Vloga didaskalij.

1. NastanekDrama Dogodek v mestu Gogi je nastala leta 1927. Avtor sam je dejal, da je delo nastalo v treh tednih, potem pa ga je popravljal pol leta. Leta 1928 je z njo sodeloval na natečaju v Beogradu in prejel drugo nagrado. V Ljubljani je izšla šele leta 1930 v Ljubljanskem Zvonu. Ljubljansko gledališče pa jo je uprizorilo leta 1931. Bralci in gledalci so jo sprejeli z mešanimi občutki.

2. TematikaTo je drama o zatrti človečnosti.

3. VsebinaDrama obsega dve dejanji. Goga je izmišljeno mesto z nenavadnimi ozkimi ulicami. Središče dogajanja so tri hiše ob vhodu v Gogo, kjer srečamo vse glavne osebe. Vse prizorišče je groteskno in neresnično. Okolica je potopljena v čudno, nenavadno tišino. Zdi se, kot da je življenje popolnoma izumrlo. Prebivalci mesta so čudni, nenavadni ljudje. V poslopju ob vhodu v Gogo stanuje Hana, lepo mlado dekle. Trinajstletno jo je posilil domači vajenec Prelih in od takrat se ga ni mogla otresti. Odšla je v tujino in se spet vrnila. Terezi pripoveduje o dekletu, ki pa je ona sama. Ko Tereza odide, se Prelih zopet pojavi z besedami: »Prvega ženska ne pozabi nikoli.« in se Gapid. Gapid ima najraje lutko, ki mu pomeni vse na svetu. V isti stavbi stanuje tudi grbavec je hoče polastiti. Hana pokliče Terezo in dogodek zataji. V podstrešni sobici nasprotnega poslopja stanuje pisar Klikot, ki je zaljubljen v Hano in ji igra na flavto. V pritličju iste stavbe stanuje Teobald, ki recitira in prebira drame. Rad bi postal igralec. Na balkonu pa posedata dve starki, sestri Afra in Tarbula. Pazita na vse, ki prihajajo in odhajajo iz mesta. Drugo dejanje: Vse dejanje se odvija v eni noči. Vajenec Prelih čaka Hano. Ko pa jo odnese v posteljo, se Hana prebudi iz otopelosti in udari Preliha s svečnikom po glavi. Prelih pade kot mrtev na tla. Hana skuša spraviti Prelihovo truplo iz sobe. Potrebuje pomoč in pomigne skozi okno Klikotu, ki jo budno opazuje. Ta je bojazljivec, vendar odnese truplo na ulico in ga tam tudi pusti. Ko mu Hana ponudi svoje telo v zahvalo, se s tem pouši njegova idealna ljubezen in Klikot se namerava obesiti. Truplo najde pijan slikar, vendar se tedaj Prelih že prebuja iz nezavesti. Afra in Tarbula si izpovesta, da si ju nihče ni nikoli poželel. Afra je rešila Teobalda, ki ga je pred 32 leti hotela umoriti nezakonska mati. Teobald je sin Afrinega zaročenca in Elze, zato Afra Elzo sovraži in ne pusti, da bi umrla od lakote in se preselila v onostranstvo k mrtvemu zaročencu. Afra grozi Elzi, da bo izdala njeno krivdo Teobaldu, če ne bo jedla. Elza pa ji pove, da je njen zaročenec ni nikoli ljubil in da ga je le kupila z denarjem, ki mu ga je dajala, da se je lahko šolal. Vendar Afra sklene, da Elza mora jesti. Razširi se novica, da gori breg in prebivalstvo hiti k požaru. Med njimi je tudi Prelih z obvezano glavo. Ko ga Hana sreča, se iz njega norčuje, vendar pa misli resno ko pravi, da je bil to noč nekdo umorjen. S tem, ko ga je udarila s svečnikom po glavi, se ga je za vedno rešila.


53

4. Slog (GROTESKNE PRVINE)Dogodek v mestu Gogi je še danes najbolj groteskna drama v celotni slovenski dramatiki. Že Grum sam uporablja to oznako v uvodni didaskaliji: »Vse prizorišče dojmi groteskno in neistinito, kakor hišice in figurice v sejemski streljarni.« Te figurice lahko enačimo z lutkami, kakor jih Grum v didaskalijah tik pred koncem drame tudi imenuje. Lutka oziroma marjoneta, mehanična oblika življenja, poleg tega norost in šepavec (hudič) - to so značilni motivi romantične groteske. Groteskne prvine pa najdemo tudi v nemškem ekspresionizmu. Pravzaprav jih najdemo v vseh dobah, v katerih se zlomi zaupanje v smotrnost sveta: v poznem srednjem veku, v 16. stoletju, v pozni romantiki, v avandgardizmu in drami absurda.Značilnost groteske je popačenost vseh oblik in razmerij, težnja k nesmislu in demoničnosti, spreminjanje komičnega v grozno in pošastno.

5. Zunanja zgradbaDrama je sestavljena iz dveh dejanj, mesto je izmišljeno, imena oseb pa so za slovenski prostor nenavadna.

EKSPRESIONIZEM V DRAMATIKINajpomembnejša dramatika ekspresionističnega obdobja sta bila Slavko Grum in Stanko Majcen. Grumove drame v dvajsetih letih dvajsetega stoletja so maloštevilne; znane so tri:1. Upornik,2. Trudni zastori in3. Dogodek v mestu Gogi.

Tudi Grumove drame sledijo marsikje še naturalizmu in Dekadenci, v vsebini in obliki pa kažejo precej ekspresionističnih značilnosti. Motivi in teme prikazujejo kaotičnega, razklanega, obupanega človeka sodobnega časa, ki živi v posebnem stanju živčne napetosti na robu bolezni, blaznosti in smrti. Slog in dramaturgija sta ekspresivna, abstraktna, groteskna - kar pomeni, da deformirata stvarnost in uveljavljata estetiko grdega. Grumu gre za izraz človeške razklanosti, popačenosti, sprevrženosti, včasih tudi željo po odrešitvi, do katere pa navadno ne pride. Zato je razplet njegovih iger mračen, skeptičen in pesimističen. Najnovejše ugotovitve profesorja Marjana Štancerja pa so pripeljale do zaključka, da to ni ekspresionistična drama, ampak je v tej drami v ospredju psihoanaliza in koncept avtonomnega gledališča.

DRAMSKA TEHNIKAV primerjavi s prejšnjo slovensko dramatiko, razen nekaterih Cankarjevih iger, je izrazito moderna. Zgradba dogajanja je mozaična. Sestavljajo jo posamezne zgodbe oseb, ki živijo druga poleg druge, povezuje pa jih skupni prostor, mesto Goga in pa isto grozljivo ozračje. Na odru so zato postavljeni drug poleg drugega različni prostori - gre za primer simultanega odrskega gledališča, kot so ga v drugačni obliki poznale že srednjeveške duhovne igre.

VLOGA DIDASKALIJ (OPOMB K DRAMSKEMU TEKSTU)Vloga didaskalij v drami Dogodek v mestu Gogi je zelo pomembna.

Miško Kranjec: Režonja na svojem1. NastanekVlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 53

54

Najboljša Kranjčeva novela iz predvojnega obdobja je Režonja na svojem. Izšla je v knjigi Tri novele leta 1935 pri Slovenski matici (Beg s kmetov, Žalig na kmetih).Vse tri novele so nastale jeseni 1933.2. TematikaV tej noveli je v ospredju problem malega prekmurskega človeka. V ozadju pa nam prikazuje politično usodo Prekmurja v prvih desetletjih 20. stoletja, 1. svetovno vojno, revolucijo in agrarno reformo. Za to novelo je značilna še ideja o zemlji kot blagoslovu za človeka (Knut Hamsun – norveški pisatelj, pesnik in dramatik), ki jo poseduje in od nje živi. Toda proti koncu novele se pojavi pri Krajncu že realnejši pogled na razmerje človek – zemlja (Režonja postaja zasvojen z zemljo, zanemarja družino).3. VsebinaRežonja se je po štirih letih vrnil iz vojske. Menil je, da je sedaj prišel čas, ko se bo tudi njemu življenje obrnilo na bolje. Prej je šestnajst let vsako pomlad odhajal na delo in se vsako jesen vračal. Njegova žena Geta pa je garala doma na najetem gruntu in hodila delat k drugim. Toda ko se je po prespani pijanosti zjutraj streznil, je ugotovil, da se mu življenje ne bo bistveno spremenilo. Tedaj pa je k njemu prišel sosed, Žid Bergmann, in ga prosil, naj mu pomaga skriti del premoženja, saj je izvedel, da bodo zvečer napadli njegovo trgovino. Režonja, ki je bil dobričina, mu je pomagal, da sta pri njem skrila del premoženja. Zvečer pa je videl, kako je Žid skril denar v jamo, kjer so gasili apno. Režonja je potegnil zabojček iz jame in ga skril v stari trhli vrbi v gozdu.Izropano blago so morali Židu kmalu vrniti. Režonjo so zaslišali glede denarja, toda izdal se ni. Minili sta dve leti in Režonja je že zdavnaj pozabil na vojno. Vendar se ni upal pregloboko seči v zabojček. Prišla je nova država in začeli so deliti grofovsko zemljo. Režonja se je na vso moč potegoval za zemljo in dobil šest oralov (1 oral = 57,55 arov), na kar je bil zelo ponosen. Prvič so orali in sejali na svojem. V naslednjih dneh je naročil tudi voz, plug in brano. Pozimi je v mestu srečal Žida in ta se je pozanimal, kako mu gre. Žid je omenil tudi denar in se zaklel, da blagoslova ta denar ne bo prinesel nikomur.Režonjo je sicer zapekla vest, vendar se s tem ni obremenjeval, saj je vedel, da je Žid ta denar prigoljufal. Leta 1923 se je poročila njegova najstarejša hči Katica. Jožef Režonja je veliko premišljeval o mladih dveh, ki ga bosta počasi izpodrinila. Začutil je, da se je postaral. Vendar je sklenil, da bo postavil še hišo, preden se bo umaknil. Toda začela ga je peči vest, kajti v njem se prebudilo staro prepričanje, da se sleherni greh v življenju maščuje. Ko mu pogine krava, ga ta misel še bolj preganja. Uspe mu dokončati najlepšo hišo v vasi. Hči Barica odide k nunam, sin Naci pa se oženi. Režonja svojima najmlajšima otrokoma in vnuku pripoveduje zgodbe o svoji mladosti, o vojni, ki jo je preživel, toda otroci to poslušajo kot pravljice. Družini se vedno bolj odtujuje. Pozimi ga zadene kap. Naslednjo pomlad, ko se zbere ob njem vsa družina, Režonja umre. Njegove zadnje misli pa so posvečene zemlji. 4. SlogNovela je napisana stvarno, nazorno, opazen je tudi humor. Iz nje so razvidne značilnosti Kranjčevega sloga. Veliko je lirskih opisov pokrajine, zato je pripoved melodična. Kranjčevi junaki niso zares aktivni, v njih prevladuje lirično, pasivno razpoloženje.Kranjec je odkril slovenskemu literarnemu prostoru novo pokrajino – Prekmurje in vnesel v slovenski jezik številne dialektizme iz tega okolja.

Vladimir Bartol: Alamut

1. NastanekAlamut je prvič izšel leta 1938 v Ljubljani pri založbi Modra ptica. Že v svojem času je bil odrinjen na rob književnega dogajanja, potem pa je kljub novemu izidu leta1958 v Trstu za


55

nekaj desetletij potonil v pozabo. Večje zanimanje zanj pa se je pojavilo šele sredi sedemdesetih let. Resnično se je Alamut uveljavil šele potem, ko je leta 1988 v Parizu izšel francoski prevod in leto pozneje španski v Barceloni. Na tujem je roman čez noč postal prava uspešnica. To je bil sploh najsilovitejši prodor slovenske književnosti na svetovni književni trg.

2. TematikaGlavni razlog za tak uspeh je bil gotovo v tem, da je roman kljub svoji zgodovinski zazrtosti v v orientalski srednji vek zadel v zelo živo temo današnjega časa: v islamski terorizem, ki ga je v osemdesetih letih močno aktualizirala iraško-iranska vojna. Henri Villemin, eden največjih svetovnih strokovnjakov za terorizem, novinarski reporter in avtor številnih del o tej temu, je v nekem intervjuju dejal:« Če ljudje hočejo res razumeti, kaj se dogaja na Srednejm vzhodu in kje so korenine zla, naj preberejo delo, v katerem je razloženo vse, čeprav je bila knjiga napisana pred 2. svetovno vojno in govori o tem, kaj se je zgodilo pred 1000 leti. To se mi zdi pretresljivo. Mislim, da je to precej vplivalo na uspeh knjige.«

3. Povzetek zgodbe

Roman govori o perzijski trdnjavi 11. stoletja, imenovani Alamut, kjer voditelj sekte izmailcev Hasan ibn Saba zbira bojevnike za napad na seldžuško cesarstvo, ki je zasedlo Iran. V trdnjavo se na željo družine poda tudi mladi ibn Tahir, ki je kasneje izbran v četo najpogumnejših vojakov, fedaijev. V zahtevnem urjenju jim je naročeno, naj za izpolnitev ukazov žrtvujejo vse, tudi lastno življenje. Četudi ga bodo izgubili, bodo po smrti takoj odšli v nebesa, kjer bodo lahko uživali v pijači, hrani, brezdelju in ob dekletih. V to vsi verjamejo, saj jih Hasan omami s kroglicami hašiša in jih, medtem ko so v nezavesti, da prenesti v vrtove deilemskih kraljev, ki so za trdnjavo. V njih je ustvaril podobo nebes, vključno z rajskimi deklicami, hurijami. Fedaiji verjamejo, da je Alah Hasanu podelil moč, da jih lahko za določen čas pošlje v nebesa. Med njimi in 'hurijami' se spletejo ljubezenske vezi, kar Hasan kruto izkoristi. Da bi sultanovi (seldžuški) vojaki, ki so jih izmailci zajeli ob napadu, spoznali, kakšno moč ima Hasan, enemu od fedaijev ukaže, naj se vrže s stolpa. Misleč, da bo v raju spet videl svojo ljubezen in ostal večno z njo, fedai to stori z nasmeškom. Ibn Tahirja, najboljšega izmed fedaijev, Hasan pošlje umorit Nizama al-Mulka, sultanovega vezirja, ki je Hasana v preteklosti izdal. To ibn Tahir tudi stori, vendar mu vezir pred smrtjo odkrije resnico o Hasanovem načrtu. Fedai se odloči, da bo Hasana ubil in se odpravi nazaj na Alamut. Hasan ga sprejme in mu razloži pravi pomen njegovega nauka - Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Nato ibn Tahirja pusti oditi in ta odpotuje po svetu. Drug fedai umori sultana in turška država razpade. Začne se boj za nasledstvo prestola. Hasan se zapre v stolp, kjer naj bi do smrti delal, zaprt za zunanji svet, oblast nad izmailci pa razdeli svojim zvestim daijem, pomembnim verskim in vojaškim poveljnikom.

4. SlogBartol je izhajal iz ekspresionizma, v njegovih delih pa je močno opazen vpliv spoznanj, do katerih se je dokopal s študijem filozofije in psihologije. Zanimal se je za nova psihološka dognanja Freuda in Yunga, na njegovo prozo pa sta vplivala tudi Dostojevski s svojimi psihološko-problemskimi romani. Opazen je tudi Nietzschejev vpliv. Tako so njegova dela polna idej in tem, ki govorijo o volji do moči, resnici in prevari, manipulaciji z ljudmi … Vendar v času socialnega realizma te teme niso prišle do izraza in Bartol je ostal prezrt. Očitali so mu prevelik vpliv meščanstva in trivialnost. Šele proti koncu 20. stoletja, ko so ga


http://sl.wikipedia.org/wiki/Vezir

http://sl.wikipedia.org/wiki/Nizamul_al-Mulk

http://sl.wikipedia.org/wiki/Ha%C5%A1i%C5%A1

http://sl.wikipedia.org/wiki/Nebesa

http://sl.wikipedia.org/wiki/Iran

http://sl.wikipedia.org/wiki/Seld%C5%BEuki

http://sl.wikipedia.org/wiki/As-Sabah

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Izmailci&action=edit&redlink=1

http://sl.wikipedia.org/wiki/Alamut,_Iran

http://sl.wikipedia.org/wiki/11._stoletje

http://sl.wikipedia.org/wiki/Perzija

56

priznali v tujini, so nekateri literarni raziskovalci začeli v njem odkrivati neke vrste predhodnika modernih umetnostnih smeri.

FRANCE Balantič: Zasuta usta

1. Nastanek

Pesem je verjetno nastala okrog leta 1942, ko je začel pripravljati rokopis književne zbirke Muževna steblika (muževen prid. – ki je v stanju, ko se pojavi pod lubjem v času rasti tekočina). Pesem je iz cikla Žarki. Vendar je bila ta poezija za katoliško založbo, kateri je predložil to besedilo, preveč čutno obarvana, zato v prvotni obliki ni nikoli izšla. Po vojni je bil Balantič zaradi svoje politične usode (boril se je kot domobranec) dolgo neznani pesnik. Tiskali so ga v krogih politične emigracije v tujini. Njegova zbirka Muževna steblika je izšla šele leta 1984. Okrnjeno zbirko pa so izdali domobranci že leta 1944 s propagandnim naslovom V ognju groze plapolam.

2. TematikaTema je smrt. Pesnik se smrti ne boji, pomeni mu pomirjenost, rešitev in smisel. Molk smrti je lep. V tem je pesem podobna tistim, ki so jih pisali religiozni ekspresionisti. Vendar se pojavljata v pesmi dve mesti, ki odstopata od pomiritve. Grobovi so brez križev, križ pa je temeljni krščanski simbol, in vzklik “joj” na koncu, poudarjen s klicajem, ki zveni bolj kot krik kakor vesel vzklik. Smrt je zadnja popolna samota, v katero gre pesnik s strahom in željo hkrati.

3. SlogPesem izhaja iz tradicije slovenskega religioznega ekspresionizma.V začetni impresiji (prvi trije verzi) je upesnjena ekspresionistična predmetnost: pokopališče, grobovi sami, rumena trta na razpadlem zidu. Ekspresionističen podobe prevladujejo, pesem se konča kot krik. Medmet joj asocira na Kosovelovo Ekstazo smrti.Ekspresionistični so verzi:

- “ki išče luč z ugaslimi rokami..”

- “pri meni luč je in mi sveti…”

- “Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!”

Ekspresionistični so tudi ukrasni pridevki:- razpadli zid, rumena trta, ugasle roke, tiha globina, mrzla dolina, pust večer, zasuta

usta

4. Zunanja zgradbaZgradba pesmi je trdicionalna. Sestavljena je iz dveh štirivrstičnih kitic. Rima je pretrgana: abcb – rimata se soda verza.

Ernest Hemingway: Komu zvoniVlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 56

57

1. NastanekRoman Komu zvoni je izšel leta 1940.

2. TematikaTa roman je umetniško preoblikovana podoba Hemingwayeve izkušnje španske državljanske vojne. Podobno kot v romanu Zbogom orožje, katerega dogajanje je postavljeno v obdobje prve svetovne vojne, se tudi v tem delu prepletata temi ljubezni in smrti.

3. Povzetek vsebineRobert Jordan je doma v Ameriki in poučuje španščino. Rad ima Španijo in njegovo srce bije z zatiranimi, zato se kot partizan vključi v špansko državljansko vojno. Izobražen in spreten z orožjem deluje kot miner. Njegova nova naloga je razstreliti jekleni most, ki predstavlja fašistom pomembno prometno povezavo. Navkljub majhnim možnostim za uspeh je optimističen. V hribih poišče pomoč gverilcev, ki jih vodi zapiti Pablo. Jordan je kmalu spoznal, da jih v resnici vodi Pilar, Pablova ženska, napol Romkinja. V skupini je bilo še šest gverilcev in mlada Marija, ki so jo fašisti pred kratkim posilili. Vanjo se zaljubi Robert in oba se iskreno ljubita. Robert se zaplete tudi s samo skupino, ki jo razbija alkoholizirani Pablo. Med njimi nastanejo trenja, kdaj in kako bi razstrelili most. Naslednji dan odvede Pilar Jordana v drug tabor gverilcev, ki jih vodi El Sordo. Ta jim obljubi pomoč pri razstrelitvi mostu. Fašisti so se gverilcem vedno bolj približevali, začeli so jih tudi bombardirati iz letal. Jordan je zato poslal gverilca Andresa k poveljniku republikancev, generalu Golzu, s pismom, da njihov načrt za razstrelitev poznajo fašisti in da operacije ne bodo izpeljali. Toda ko sta Andres in Gomez prišla do republikanskega poveljstva, so nekateri oficirji posumili, da sta fašistična vohuna, in ju zaprli. To je izvedel tudi ruski novinar Karkov, Jordanov prijatelj, in uporabil je vsa poznanstva, da je dosegel izpustitev Andresa in tovariša. Ko je sporočilo končno prišlo do Golza, je bilo že prepozno. Medtem pa je iz tabora pobegnil Pablo skupaj z razstrelivom. Jordan je na hitro spremenil načrt in se vseeno odločil izpeljati akcijo. Z Anselmom sta se spustila do mostu in namestila eksploziv. Most je padel, a delček razstreliva je ubil Anselma. Od nekod se je pojavil Pablo in izjavil, da je pet njegovih mož ubitih. Eden od gverilcev ga je obtožil, da jih je postrelil sam, da bi se polastil njihovih konj. Pablo tega ni zanikal.Medtem pa se je fašistična ofenziva že začela. Ko Jordan in tovariši na konjih bežijo čez planjavo, tankovska granata poči blizu Roberta, da pade s konja in konj nanj. To mu grdo zlomi nogo pri vrhu stegnenice. Njegova pot se konča. Marijo prepriča, da mora iti naprej. »Ti si zdaj jaz, ti si vse, kar bo ostalo od mene,« ji pravi in zahteva, da ga pustijo tam. Do konca se ne vda in verjame v dobro svojega dela. Hvaležen je, da je v zadnjih dneh živel polno življenje. Ko se mu je približal fašistični poročnik, je začutil svoje srce, kako mu je udarjalo ob gozdna tla, pokrita z borovimi iglicami.

SlogOkvir zgodbe je državljanska vojna v Španiji, ki je izbruhnila leta 1936, ko je fašist Franco poskušal na silo vreči svobodno izvoljeno vlado.Slog romana je novinarsko-poročevalski. Povedi so kratke, veliko je opisov narave ter tudi opisov, kaj ljudje vidijo in slišijo. Veliko je tudi notranjega monologa, zlasti Jordan v njih razčiščuje svoja občutja in konflikte, ki jih ima sam s sabo. Pripovedovalec dogodke tudi komentira – ko na primer Karkov reši Andresa in Gomeza iz zapora.


58

Jean Paul Sartre: Za zaprtimi vratiMotivi in eksistencialistične ideje. Dramska tehnika.

EKSISTENCIALIZEM V KNJIŽEVNOSTIPosamezne prvine so se začele pojavljati že v 19. stoletju; tako pri Dostojevskem, Tolstoju, Ibsenu in Strinbergu. Po letu 1900 pa pri Rilkeju, Gidu in Kafki. Prepoznamo ga po temah absurdnosti, tesnobe, strahu pred smrtjo, svobode, odgovornosti. Vendar lahko govorimo o pravi eksistencialistični književnosti šele po letu 1930. Zlasti vojni dogodki s svojimi velikimi preizkušnjami so postali hvaležna snov za eksistencialistične romane in drame. Kot primerna snov za ponazoritev eksistencialističnih tem so prišle prav tudi zgodovinske, fantastične in mitološke zgodbe.

1. NastanekDelo je nastalo leta 1944. To je bil čas, ko je tedanja družba, posebej pa ljudje, ki so stremeli za oblastiželnostjo in koristoljubjem, storila marsikaj predvsem slabega, kot so izdaje, sadizem, strahopetnost. To je bil čas, ko so bile puhle, zlagane ideje razlog za zločine. Sartre je obtoževal človeštvo za dejanja, ki jih je storilo.

2. TematikaDrama je značilen primer eksistencialistične dramatike. V njej so predstavljene nekatere teze, ki izhajajo iz Sartrove filozofije: Element volje: »Človek je to, kar sam hoče« Element akcije: »Človek ni nič drugega kot tisto, kar je v svojem življenju počel«V drami Za zaprtimi vrati je Sartre posegel v fantastiko, saj se dogaja v modernem peklu. Vanj so obsojeni posamezniki. Krivi so, ker ne priznajo svoje svobode in odgovornosti. Šele medsebojna odvisnost jih prisili k izpovedi. S tem se pokaže, da je »obsojen na svobodo« in kriv za usodo, ki si jo je sam izbral.

3. VsebinaV salonu se znajdejo tri osebe. Garcin, Ines in Estelle. To so glavne osebe drame. Edina stranska oseba, ki se pojavlja, pa je sobar. Ta salon je brez oken in v njem neprekinjeno gori luč. Edini izhod so vrata, ki so vedno zaklenjena, na steni pa pokvarjen zvonec. Kasneje se izkaže, da je to pekel in da so vse tri osebe že mrtve. V to sobo jih je združila podobna usoda in dejanja v življenju. V pogovoru spoznamo, da je Garcin novinar, ki je dezertiral iz vojske in bil zato ustreljen. V peklu se je znašel tudi zato, ker je zanemarjal in trpinčil svojo ženo. Ines je lezbijka in se je zato znašla v peklu. Poleg tega je trpinčila svojega bratranca, mu speljala ljubico, tako da je skočil pod tramvaj. Ljubica je nekega dne odprla plin, medtem ko je Ines spala. Estelle je bila sirota brez staršev, morala pa je skrbeti za mlajšega brata. Da bi se rešila revščine, se je poročila z očetovim prijateljem, ki je bil bogat in dober. Toda zaljubila se je v moškega, z njim zanosila in rodila otroka in ga vrgla z balkona v jezero. Ljubimec si je zato pognal kroglo v glavo, mož pa ni ničesar posumil, saj se je takrat zdravila v Švici. Umrla je za pljučnico. Je detomorilka. Pogovori in dialogi so precej mučni, saj se vsi trije sovražijo, ljubijo in prerekajo. Osebe so torej stalno izpostavljene druga drugi. Tudi ko se Garcinu ponudi priložnost in se vrata odpro, nima moči, da bi odšel. Krivda je večna. Znana misel iz drame je tudi ta, da pekel ustvarjajo ljudje drug drugemu: »Pekel so ljudje okoli tebe.«


59

4. SlogDramska oblika je tradicionalna. Drama je sestavljena iz enega samega dejanja, ki je razdeljeno na pet prizorov. Pripovedni način je analitičen po zgledu Ibsenovih iger. Eksistencializem v dramatiki niti po obliki niti po slogu ni izrazito izviren.

Janez Menart: Croquis [kroki]fr. = skica, slika

Intimizem. Motivi in tematika. Slog. Verz.

IntimizemIntimizem se pojavi po letu 1950 in je začel izpodrivati objektivno tematiko prvih povojnih let. Kot smer v literaturi se pojavi pri pesnikih prve povojne generacije, zlasti skupini, ki se je zbrala ob pesniški zbirki Pesmi štirih 1953. Avtorji zbirke so bili: Ciril Zlobec, Kajetan Kovič, Janez Menart in Tone Pavček. V tej zbirki prihaja do izraza težnja po intimizmu (intimen = zaupen, prisrčen) in subjektivizmu ter skeptičen (dvomeč, nezaupljiv, poln pomislekov) odnos do sveta. Glavna značilnost te poezije je v tem, da gre za osebnoizpovedno poezijo v smislu tradicije, ki sega nazaj v dobo slovenske moderne. Vendar gre za doživetja mladih ljudi v novem času. Glavne teme so: ljubezen, razočaranje zaradi neuresničenih upov in idealov, tragično občutje življenjskih nasprotij, obup…

1. Nastanek:Pesem je prvič izšla v zbirki Časopisni stihi 1960, in to v posebni podobi likovne pesmi (lat. carmen figuratum).

2. Tematika:Tematika je bivanjska. Pesem izraža hrepenenje sodobnega človeka po duhovno polnem življenju, po solidarnosti med ljudmi, po ljubezni…Kavarna izraža odtujenost, brezosebnost…, risbica pa človekovo hrepenenje po domu, toplini, varnosti, lahko tudi po materialnih dobrinah. Natakarjeva gesta pa kaže tudi na norčevanje iz vsega tega. Pesem je tipičen primer moderne poezije razklanega duhovnega sveta.

3. Slog:Pesnik niza dejstva, poroča. Prisotni so - eliptični stavki (opuščanje posameznih stavčnih členov) Kavarna. Miza: marmor mrzel, siv…Prisotne so tudi pomanjševalnice: kozarček, lužica, mizica, klopica, hišica, stezica)- obrat ali inverzija: marmor, mrzel, siv- mnogovezje ali polisindeton. in roža…in še stezica… in lepa žena-4. Zunanja zgradba:Zgradba pesmi je tradicionalana.Pesem je sestavljena iz štirih štirivrstičnic. Rima je oklepajoča (a b b a).

Kajetan Kovič: Južni otokMotivi in tematika. Simbolika. Slog. Verz.


60

1. NastanekPesem je prvič izšla v zbirki Labrador 1976.

2. TematikaTematika je bivanjska. Južni otok je nek idealni svet, po katerem pesnik hrepeni. Vendar pesnik dvomi v njegov obstoj. Ta dvom se prepleta skozi celotni celotno pesem, dokler se avtor ne prebije do spoznanja, ki mu govori, da južni otok je. Južni otok je torej »tisi nekaj«, ki daje človekovemu življenju smisel. Njegova eksistenca ni odvisna od ničesar drugega, kot od volje in vere v ta ideal.

3. SlogKovič je izreden mojster sloga in verza. Tudi za to pesem je značilna melodičnost izraza. Značilna so: mnogovezja ali polisindeton: In morje od slasti je težko in pijano. In sol zatiska rano. In

slutnja, da ga ni. ukrasni pridevki: južni otok, neznano morje, od slasti težko in pijano, temno dno, zasute

školjke, grenke oljke, močna zvezda, nova ladja Ukrasni pridevki nam povedo, kdaj se pri avtorju pojavi dvom v obstoj ideala in kdaj novo upanje.

nasprotna stava ali antiteza: in neizmerno traja in v hipu gre na dno4. Zunanja zgradbaOblika pesmi je tradicionalna. Sestavljena je iz petih štirivrstičnih kitic, rima je oklepajoča (a b a b)SimbolikaMorje – simbol življenja, svobodnega gibanjaZvezda – simbol jasnega zanesljivega vodenjaNova ladja – nova priložnost, upanjeZa celotno pesem je značilen kontrast svetlobe in teme. Njen svetli del tvorijo svit, bela voda, močna zvezda, temnega pa tema, temno morsko dno z zasutimi školjkami.

Dane Zajc: Črni dečekMotivi in tematika. Simbolika. Slog. Verz. 1. Nastanek Pesem je izšla v zbirki Jezik iz zemlje 1961.

2. TematikaTematika je bivanjska. Pesem prikazuje osamljenega človeka v primežu uničevalne narave in družbe. Osrednji motiv pesmi je absurden. Dečkovo spuščanje ptic spominja na Sizifovo potiskanje skale v hrib. Nesmiselnega početja z razumom ni mogoče dojeti. Njegovo vztrajanje nima smiosla, saj ne daje pričakovanega rezultata. Spuščanje ptic je torej simbol vsakega idealističnega dejanja, tudi umetniškega ustvarjanja. Človek vztraja v svojem absurdnem položaju, ker ima svoje želje in lastne ideale. Vztrajanje pomeni odločitev za


61

življenje, takšno, kot je. Čeprav se osamljenost in ogroženost ponavljata, ima človek vedno nove želje, upanja,ideale, da z njimi kljubuje nesmislu.

3. SlogPočasen ritem pesmi ponazarja žalost, o kateri govori pesem.Tropi: ukrasni pridevki: rumeni pesek, črni deček, tenke kačje vijuge, sive ujede, zlobno sonce,

ledene zvezde poosebitev ali personifikacija: zato meče v vodo tvojih oči pepel svoje mrežeFigure:- paralelizem členov: ker morajo odleteti, ker moraš imeti ptice- stopnjevanje ali klimaks: Zato je tvoja pokrajina siva od pepela. Zato imaš usta polna

pepela. Zato meče v vodo tvojih oči pepel svoje mreže.

4. Zunanja zgradba:Pesem je sestavljena iz osmih, neenakomerno dolgih kitic. Verzi so različno dolgi, rime ni.SimbolikaPuščava – simbol odtujenega sveta.Starci – simbol odtujene družbe.Ptice – simbol vsega pozitivnega, saj kljubujejo silam, ki ogrožajo človeka.Črni deček – simbol osamljenega posameznika, ki mora moč za vztrajanje najti v sebi

Gregor Strniša: Večerna pravljicaMotivi in tematika. Groteskne prvine. Simbolika. Podobe. Verz.

1. Nastanek Pesem je bila prvič objavljena v prvi Strniševi zbirki Mozaiki 1959.

2. TematikaTematika je bivanjska. Sanje niso več lepe sanje, v katere je mogoč romantičen umik, pa tudi pravljice niso očarljivo pribežališče, ki dopušča pozabljanje vsega hudega. Šele podzavestni svet je razkril skrajno nemoč in grozo človekovega odtujenega bivanja. Tako prikazana groza bivanja sredi sovražnega sveta pomeni enega najtemnejših razkritij človekovega položaja v povojni slovenski poeziji.

3. SlogTropi:- ukrasni pridevki: suhim, temna, žolta, siv – pričarajo temačno razpoloženje- poosebitev ali personifikacija: drevesa odpro debla s suhim pokom- primera ali komparacija: spijo ljudje kot dolge, sive mišiZunanja zgradba:Pesem je sestavljena iz treh štirvrstičnih kitic. Rima je prisotna samo v zadnji kitici hiši – miši, v ostalih kiticah pa je prisotna asonanca ali samoglasniški stik: pokov - bobnov . Podobe in simbolikaPesem prikliče svet nočne fantastike, v katerem s suhim pokom oživijo grozljive sanjske podobe:«veliki pajki na tenkih nogah hodijo okrog kakor orjaški sivi pajki in grizejo mehke obraze gob«. Prikazana je torej nadrealistična podoba sveta, v katerem zlovešče sanje preraščajo človeka do te mere, da ta postaja le njihova nemočna igračka. Te nadrealistične metafore simbolizirajo grozo bivanja sredi sovražnega sveta.


62

Groteskne prvineAvtor prikazuje življenje v deformirani popačeni podobi, ki je hkrati smešna in grozljiva. Skriti pesniški subjekt elemente stvarnosti ( drevesa, luno, kamne, gobe, gozd, hišo, ljudi, miši in mačke) fantazijsko preoblikuje tako, da ustvari nov, pravljični svet. Prisoten je občutek tesnobe, ki se stopnjuje v ogroženost.

Tomaž Šalamun: StvariModernizem v vsebini in slogu

Modernizem v vsebini in sloguModernizem imenujemo s skupnim imenom modernejše smeri, ki so v svetovni literaturi nastale po letu 1910 in so hotele popolnoma prelomiti s tradicijo.Šalamun pa je glavni predstavnik pesniške avandgarde, ki je nastopila v 60-ih letih. Leta 1966 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko Poker, ki predstavlja nekakšno prelomnico v slovenski poeziji. Napovedala je čas slovenske pesniške avandgarde. Šalamun razdre vse trdicionalne in nove idealitete, s poezijo in pesniško besedo vred. Vse sisteme vrednot smatra za človekovo pribežališče, ki jih je zgradil zato, da bi se umakni »zemlji živih«, ki je prostor negotovosti in strahu. Šalamun ostaja v prostoru, ki je dokončno izpraznjen. Vse to prikazuje: z groteskno igro z drzno provokacijo s humorno igro.Ukinil je nekakšen višji pomen pesništva in depoetiziral njegov jezik. To je točka, ki je za nekaj let na Slovenskem sprožila poezijo kot igro. To smer v sodobni avandgardistični poeziji imenujemo ludizem (ludus lat. = igra). Umetniško ustvarjanje je poseben primer igre z jezikom.

1. Nastanek: Pesem je izšla v ciklusu sedmih pesmi v zbirki Poker 1966.

2. Tematika: za pesem je značilna igriva ironija. Prisoten je porogljiv odnos do »odgovornosti« oz. njene pomembnosti. Pesem lahko razlagamo tudi kot družbenokritičen prikaz stvarnosti.

3. Slog: Avtor niza besede drugo ob drugo. Največkrat se ponovi politična puhlica: »odgovornost, odgovornost«. Pojavljajo se tudi nesmiselne besedne zveze:«barok prehrana naroda«. Ko skušamo stilno analizirati Šalamunovo poezijo, ugotovimo, da tradicionalnih pesniških figur in tropov ni več.

4. Zunanja zgradba: Pesem je napisana v obliki ene same kitice, ločil ni, rime ni, pojavljajo se nelogične besedne zveze.

Vitomil Zupan: Menuet za kitaroVojni roman. Modernistični pripovedni postopki.

Vojni romanMenuet za kitaro je vojni roman, to je posebna vrsta zgodovinskega romana. Njegova glavna tema je II. sv. vojna, to je obdobje zgodovine, ki je odločilno zaznamovalo usodo mnogih narodov, tudi slovenskega. Večino zunanjega dogajanja tvorijo resnični zgodovinski dogodki, ki jih avtor v romanu natančno časovno določi. Vojna je tudi glavna tema obsežnih


63

razmišljanj in pogovorov, tako med Berkom in Antonom med vojno kot tudi med Josephom Bitterjem in Berkom v Španiji. Menuet za kitaro se od ostalih vojnih romanov razlikuje po tem, da prikazuje obdobje boja proti okupatorju kritično. Partizani niso le neustrašni zmagovalci, ampak ljudje z vsemi človeškimi slabostmi in vrlinami.

Modernistični pripovedni postopkiObe zgodbi prepleta prvoosebni pripovedovalec. Ta se od tretjeosebnega vsevednega razlikuje v tem, da beleži le tisto, kar je sam doživel. Roman beremo kot nekakšen dnevnik aktualnega dogajanja v Španiji, v katerem pa prevladujejo spomini na izkušnje v vojni. Pripovedovalec govori o dogodkih, ki so se zgodili pred tridesetimi leti, včasih tako, kot jih je doživljal takrat, drugič pa tako, kot gleda nanje s časovne distance in z mnogimi izkušnjami. Modernistična je menjava različnih pripovednih postopkov. V delu srečamo: jezikovno preprostejše dialoge med neizobraženimi partizani poročila o vojnih dogodkih notranje monologe o svoji vlogi v usodnem zgodovinskem dogajanju jezikovno zapletenejše dialoge med Berkom in Bitterjem

1. NastanekRoman Menuet za kitaro (na petindvajset strelov) je izšel prvič 1975 in je eden naših najboljših romanov o 2. sv. vojni. Po tem romanu je bil l. 1980 posnet film.

2. TematikaJe vojna, vendar se razlikuje od drugih tovrstnih del, saj partizanstvo ni prikazano kot nekaj nadzemnega, nedotakljivega, idealnega. Partizani so samo ljudje, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, prav tako kot tudi sovražniki.

3. VsebinaNekdanji partizan Berk (Jakob Bergant) se v začetku 70-ih let mudi v Španiji in se tam seznani z Nemcem Josephom Bitterjem, ki je bil med II. sv. vojno oficir nemške vojske na tleh nekdanje Jugoslavije. Berk, ki zelo dobro obvlada nemščino, mu ne pove, da prihaja iz Jugoslavije. Pogovarjata se o vojni, o Napoleonu, o tovarištvu, o časti. Berku pa se vrača spomin v leta okupacije in partizanstva. V partizane je odšel po kapitulaciji Italije leta 1943. Berk je pogumen partizan, hkrati pa tudi izrazit anarhist in svobodnjak. Zavoljo teh lastnosti doživlja tudi osebne zaplete in nevšečnosti. Vojni čas nam prikazuje avtor skozi Berkova osebna doživetja. V zvezi z umikom in begom partizanov pa nam prikazuje izenačenost med partizani, ko velja samo še njihova osebna človeška vrednost. Tu se Berk naveže na soborca Antona, s katerim se prebije skozi obroč. Kasneje je Anton premeščen drugam. Ob koncu vojne, ko nastopi svoboda, se spet srečata. Ko sedita v družbi partizanov in se veselita srečnega konca, pa Anton omahne s prestreljenimi prsmi. V spodnji izbi je nekdo udaril z brzostrelko ob tla, rafal je prebil leseni strop in ubil Antona.

4. SlogNa videz je to preprost akcijski avtobiografski roman iz NOB. Pisan je v naturalistično-simbolističnem slogu. Zanimiva je tudi zgradba. Prisotna je menjava časovnih perspektiv. Iz Španije, kjer letuje bivši borec NOB Berk, zdrsijo prizori brez prehoda v vojna leta partizanstva, od koder se spet vrača v Španijo, kjer ima za sogovornika nekdanjega sovražnika, bivšega nemškega oficirja . Vsak je doživljal vojne dogodke po svoje. Zdaj primerjata svoja gledanja. Zato roman ni enostransko oblikovan.


64

Lojze Kovačič: PrišlekiAvtobiografska proza. Veristične in modernistične prvine.

Avtobiografska prozaLojze Kovačič se je rodil l. 1928 v Baslu (Švica) Desetleten se je z družino preselil v Slovenijo. Eno leto so živeli na Dolenjskem, od 1939 pa v Ljubljani. Živeli so revno, saj bolehni oče (krojač in krznar) ni imel dosti dela, med vojno (1944) pa je umrl. Za družino je moral sedaj skrbeti mladoletni Lojze. Po razglasitvi republike 1945 so Kovačičevo mater, sestro in nečakinjo kot Nemke izselili v Avstrijo, Lojze pa je ostal v Sloveniji. Kot sumljiva oseba je doživljal v življenju številne težave in neprijetnosti. Končal je Pedagoško akademijo. Prešernovo nagrado je prejel leta 1973.

Veristične in modernistične prvineVerizem (veritas lat. = resnica) označuje tip literature, kjer gre za strogo posnemanje objektivne resničnosti. Modernistična je fragmentarnost romana zaradi izbora drobcev (izsekov iz Bubijevega življenja) in časovnih izpustov (dogodkov, ki niso omenjeni), kar ponuja odprtost, nedokončanost, ki je opazna tudi s pogostimi tremi pikami. Besedilo je oblikovano z nizanjem asociacij in spominov iz minulega življenja, posredovano je skozi tok zavesti glavne nastopajoče osebe. Pripovedovalec je subjektiven.

1. Nastanek Roman je v dveh knjigah in treh delih izšel v letih 1984 (1. in 2. del) in 1985 (3. del).

2. TematikaRoman je avtobiografska pripoved. V 1. delu opisuje avtor družinsko selitev (oče Alojz, mati Elizabete, sestra Clairi, njena nezakonska hči Gizela, desetletni Lojze) iz Švice v Slovenijo in življenje družine v Sloveniji do 2. sv. vojne (1939 – 1941). V 2. delu opisuje vojni čas (1941 – 1945), v 3. pa povojno obdobje (1945 do 1948).Avtorja zanima predvsem posameznik, ne glede na narodnost, ki je lahko dober ali slab. Izogiba se črno-belemu prikazovanju stvarnosti. Množica pa deluje kot nekaj razčlovečenega. S tem je avtor hote ali nehote pospešil novo vrednotenje slovenske zgodovine, kjer ni več bistvena množica, ampak posameznik.

3. VsebinaZgodba se začenja leta 1938, ko družino izženejo iz Švice (niso imeli nemškega državljanstva). Preselijo se k stricu, kjer se Lojzetu zdi sprva vse imenitno. Oče išče službo, otroci pa pomagajo pri delu doma. Za Bubija (tako pravijo domači Lojzetu) je sprva težko, ker ne zna jezika. Ljudje so vse bolj sovražni do njih, zato se družina preseli v Ljubljano. Tu živijo v zelo težkih razmerah, Lojze je moral celo beračiti. Ob bližajoči se vojni dobijo celo novo stanovanje pri ljudeh, ki so se hoteli okupatorju prikupiti. Lojze si je pridobil veliko prijateljev. Drugi del opisuje čas okupacije. Gizela mora v bolnico, ker ji oteče noga zaradi padca. Oče dobi nekaj denarja iz Švice in ustanovi zajčjo farmo, ki pa jo vojna kmalu opustoši. Zaradi Vlasta Jemec, Književnost na maturi 2013 64

65

slabega položaja se želijo preseliti v Nemčijo. Lojze rad riše. Tako si zasluži nekaj denarja. Italija kapitulira, v mesto pridejo Nemci. Lojze in prijatelj se želita vpisati k domobrancem, vendar ga ne sprejmejo, ker še ni polnoleten. Leta 1944 mu umre oče. Tedaj prevzame skrb za družino Lojze kot edini moški v družini. Ta del se zaključi s pričakovanjem svobode. Tretji del prikazuje dogajanje po vojni. Družina trepeta pred prihodom partizanov. Lojze objavlja v revijah svoje črtice. Druži se s prijatelji. Omenja tudi Vida (verjetno sina Josipa Vidmarja), ki ga opisuje kot pozitivno osebo. Družino, razen Lojzeta, izženejo iz države. Lojze upa, da bo pri Vidovem očetu dobil pomoč on pomagal družini, a je prepozno. Ne izve niti, kam so jih odpeljali. Proda vse pohištvo, pa ga zaprejo, češ da je prodajal »narodno imovino«. Sprejet je na gimnazijo in nastani se v dijaškem domu. Sledi proces proti vojnim izdajalcem in zločincem. Prijavi se v delovno brigado v Bosni. Delo je težko in le počasi napredujejo, zato se vse skupaj podaljša za en mesec. Vsi brigadirji niso bili navdušeni in zato so Lojzeta, ki se je upiral, predčasno odposlali domov in odpustili iz internata. Službo dobi pri časopisu Mladina, a jo čez pol leta izgubi. Pripoved se konča z odhodom v vojsko l. 1948.

4. SlogSlog je jasen in direkten. Gre za naivno, preprosto pisanje skozi perspektivo odraščajočega dečka. Avtor dogodke ne presoja z oddaljenostjo štiridesetih let, ampak tako, kot jih je doživljal v tistem trenutku. Natančno opisuje odnose v družini, občutja, ideološke probleme. Značilne so na videz nezaključene povedi, ki se končujejo s tremi pikami. Dogajanje je prikazano kronološko. V 1. in 2. delu ni časovnih preskokov, več jih je v 3. delu. Tu se večkrat vrača v sedanjost, da bi opisal še drugo plat svojega življenja.

Dominik Smole : AntigonaMotivi in tematika. Dramske osebe. Eksistencialistične prvine.

1. NastanekBesedilo je izšlo leta 1960 v reviji Perspektive, v knjižni izdaji pa šele leta 1972. Leta 1960 je bila drama tudi uprizorjena in je leta 1961 na Sterijinem pozorju v Novem Sadu prejela prvo nagrado.

2. Tematika: EKSISTENCIALISTIČNE PRVINETematika Antigone je eksistencialna. V ospredju so eksistencialne ideje svobode, odgovornosti, upora in tveganja, pa tudi nesmisla in moralne nepoštenosti. Antigona, ki v drami ne nastopi, je nosilec odpora zoper absurdnost sveta, družbe in zgodovine.

MOTIV ANTIGONE: PRIMERJAVA S SOFOKLOMSmoletova Antigona je ena od številnih variacij na Sofoklejevo istoimensko dramo. Antigona je simbol in pojem človeka, ki se upre državnim zakonom, kadar ti žalijo človekovo dostojanstvo. Že Sofoklej nam je predstavil konflikt, ki je takorekoč večen: »Spor med posameznikom in oblastjo, med osebno moralno voljo in kolektivnimi interesi.«

3. VsebinaSmoletova Antigona je ena od številnih predelav na Sofoklejevo istoimensko dramo. Posebnost Smoletove drame je ta, da so osebe le simboli za določeno človekovo stanje. Antigona na odru ne nastopi, o njej in o njenem mišljenju, ali njenem delovanju sporočajo v


66

drami njena sestra Ismena (pri Smoletu glavna ženska oseba), vendar se ta pozneje podredi politiki strica, kralja Kreona oziroma na kompromisih temelječi vsakdanji življenjski praksi. Antigona zaradi svoje neprisotnosti lažje predstavlja čisto idejo iskanja in upora. Antigonin brat Polinejk oziroma Polinejkovo truplo, ki ga Antigona išče in hoče pokopati, pomeni pri Smoletu globljo simbolno vrednost spoznanja, dosega ideala, sprave, pozitivni življenjski smisel. Antigona, ki končno najde in pokoplje Polinejka, je zaradi kršene prepovedi kralja Kreona tudi pri Smoletu obsojena na smrt, a njeno vlogo nadaljnjega idealnega iskanja oziroma aktivnega etičnega ravnanja za njo prevzame Paž. Paž je torej zavrgel udobni svet, za katerega so se odločili »skesana« Ismena in ostali in si izbral pot iskanja in tveganja in tako nadaljeval Antigonino pot. Kratka oznaka oseb: Haimon: Antigonin zaročenec je v Smoletovi drami predstavljen kot površen uživač, za

katerega je Antigonino iskanje samo ženska kaprica. Teiresias: je v tej drami dvorni filozof in Kreonova desna roka. Predstavlja pa ciničnega

podpornika ustaljenega reda. Teiresias se na koncu tudi zave z besedami: »Držite Paža. On je še vedno živ!« Tako se temeljni konflikt, ki se je začel že v stari Grčiji pričenja znova.

Kreon: je edina tragična oseba v drami, ki mora med človečnostjo in državo izbrati slednjo. Njegov položaj je: »Grič, ki je brez barv in brez sonca.« V Sofoklejevi tragediji predstavlja Kreon nasilje absolutne oblasti in zaverovanost vase; v Smoletovi igri pa je veliko bolj človeški. Ismeni in Antigoni je celo obljubil, da jima bo spregledal nepokorščino, če bosta brata pokopali na skrivaj. Ker pa ni bilo tako, ju mora kot kralj kaznovati.

4. Slog – poetična dramaJe dramska vrsta, napisana v verzih. Gradi iz mitičnih in pravljičnih elementov, ki imajo simboličen pomen (Ivan Cankar: Lepa Vida). Značilni so: monologi izpovedne vsebine; verzificiranost; metaforičnost (»Takrat se ne ustavljaj pred mojo hišo, ker psi pri meni niso na verigi.«) in privzdignjenost govora.Po motivih in temah so poetične drame nasprotje dramam o vsakdanjem stvarnem življenju.


67

Drago Jančar: Veliki briljantni valček

Motivi in tematika. Dramske osebe. Groteskne prvine.

1. NastanekDrama je prvič izšla l. 1985 in doživela še istega leta uprizoritev v mariborskem in ljubljanskem gledališču.

2. TematikaDramo lahko prištevamo k eksistencialističnim dramam. V njej nam avtor razkriva brezmejno nasilje nad nemočnim posameznikom, ki ga načrtno izvaja oblast neke totalitarne države.

3. VsebinaDrama se dogaja v psihiatričnem zavodu Svoboda osvobaja: Naziv nas spominja na napis v nemškem koncentracijskem taborišču Arbeit macht frei – Delo osvobaja. Osrednje oseba drame je zgodovinar Simon Veber, ki se po neki prekrokani noči znajde v bolniški sobi psihiatričnega zavoda. Simon je kot zgodovinar raziskoval življenje poljskega vstajnika Drohojowskega, ki je emigriral l. 1830. V zavodu se trudijo, da bi Simona preoblikovali v Drohojowskega, kar jim na koncu tudi uspe.Volodja je bolničar in odloča o vsem. Ljubi humor. Je preprost, neizobražen človek, ki ga žene volja do moči. S krutimi igricami ponižuje bolnike in jim jemlje še tisto dostojanstvo, ki jim je ostalo. Doktor, psihiater, je medicinski upravnik zavoda. V mladosti je želel postati kirurg, pa mu oče tega ni dovolil. Otroška želja se mu uresniči, ko sklene, da je potrebno Vebru odrezati nogo. Doktor je prikrit alkoholik, ciničen, poslušno orodje politike, vodstvo zavoda pa prepušča Volodji. V zavodu se srečujemo tudi z ostalimi bolniki. Tu je Emerik, ki igra na razglašeno kitaro in se ima za pianista. Ljubica je študentka angleščine in slikarka ter je nekakšna ljubljenka ter skupnosti. Potem je tu Savel Pavel, ki hodi okrog s Svetim pismom in se ima za svetega Pavla. Drama se zaključi s plesom. Emerik naj bi po ukazu Volodje igral na klavir valček. Po dvorani odmeva vedno enak ritem valčka, ki ga Emerik niti za ton ne zviša niti zniža. Ostali plešejo vsak po svoje. Tedaj pa ples prekine Doktor, češ da hoče nekdov Zavod, po rodu Poljak, prav tako kot Drohojowski iz 1. pol. 19. stol.. Pojavi se Fryderik Chopin. Sede za klavir in sijajno odigra Veliki briljantni valček.

4. Slog in zunanja zgradba:Drama ima tri dejanja. Zgodba teče linearno, kljub temu lahko razberemo dramski trikotnik (vrh doseže, ko Simonu odrežejo nogo). Dialog vzdržuje napetost, je neizumetničen in nas preseneča z realističnimi podrobnostmi. Dramatičnost ustvarja samoumevnost norosti, ki je prikazana kot nekaj, kar je tukaj, med nami.Groteskne prvine:Grotesken je že naslov sam, ki namiguje na Chopinov Grande valse brillante, skozi vsebino dela pa izvemo, da je nesojeni pianist Emerik daleč od vsakršne virtuoznosti, saj zaradi zatrdelih prstov ni zmožen zaigrati niti nekaj taktov valčka. Groteskno je prikazan tudi sam psihiatrični zavod, kjer komičnost situacij prehaja v podobo grozljivosti. Vzdušje v dramskem dogajanju je hkrati strašno in noro


68

Groteskni so posamezniki, jetniki, bolniki, ki so žrtve sistema. Ta jih nenehno nadzoruje in jim ne dovoljuje umika v zasebnost.


Documents

Književnost na - ELTIPeltip.si/reg/upload/upload/matura_slo_2013.doc · Web viewStilna in verzna analiza Pesem je tipična podoknica ali serenada, saj gre motiv nočne ljubezenske