INAVGURALNA DISERTACIJA, KI JO JE PREDLOIL

ANTON MELIK

ZA DOSEGO DOKTORSKE ASTI.

DISERTACIJA JE BILA NA PODLAGI REFERATOV GG.

PROF. DR. ARTURJA GAVAZZIJA,

DR. MILKA KOSA IN

DR. NIKOLE RADOJIA

SPREJETA

V SEJI SVETA FILOZOFSKE FAKULTETE

NA UNIVERZI KRALJEVINE SRBOV HRVATOV IN SLOVENCEV

V LJUBLJANI

DNE 13. JANUARJA 1927.

KOLONIZACIJA LJUBLJANSKEGA BARJA

SPISAL ANTON MELIK

1927

V LJUBLJANI

ZALOILA TISKOVNA ZADRUGA

1

Predgovor.

O Ljubljanskem Barju imamo razmeroma mnogo literature, najve v nemkem, nekaj

malega tudi v slovenskem jeziku. Ti spisi obravnavajo Ljubljansko Barje najve s hidrotehnike,

kulturnotehnike ter s prirodopisne strani ali pa podajajo zgodovino osuevalnih del. Doslej e

nimamo nobene tudije, ki bi podajala rezultate osuevanja v antropogeografskem oziru, potek

naselitve Ljubljanskega Barja, njene rezultate in dananje stanje naseljenega prebilvalstva.

Izpolniti to vrzel, iz tega nagiba izhaja priujoa tudija.

Ljubljansko Barje se danes komaj e more imenovati s to oznabo. Ako karakteriziramo

"barje" kot moviren predel, po veini brez drevja, s tlemi, sestojeimi iz ote, z vegetacijo,

sestavljeno preteno iz mahov, moramo rei, da teh svojstev Ljubljansko Barje po veliki veini

svojega obsega nima ve, razen na neznatnih mestih, kjer je e ohranjena otna povrina, ki pa ni

ve movirna. Povsod drugod tvorijo povrino ali njive ali travniki, ki so deloma vlani, a ne

movirni; niti mahovi ne rastejo ve, niti se ne tvori ota. Kar je e otne povrine, bo v nekaj

letih, brkone v enem, dveh desetletjih, izginila in naziv "Ljubljansko Barje" bo potem samo e

historinega pomena.

Opomba!

To besedilo je s pomojo OCR (Recognita 5.0) prenesel v digitalno obliko Milan O. Adami

(2002). V najveji moni meri sledi originalu in tudi Melikovemu izrazju. Deloma je opremljeno

z dodatniki opombami in komentarjem.

* Melikove opombe med besedilom so oznaene tako kot v originalu.

MOA Opombe, ki jih je dodal Milan O. Adami. 1 Melikove opombe (citati), ki so tako kot v originalu na koncu.

2

I. Pregled osuevalnih del.

O stanju Ljubljanskega Barja* MOA pred osuevalnimi deli, ki so se v vejem stilu priela z

letom 1772., oziroma, ako raunamo tudi Zornovo podjetje, e leta 1762., nimamo obilo

podrobnih poroil. Valvasor1 ima o Barju ter o njegovi povrini le kraje odstavke. Hacquet2

opisuje Barje obirneje. Najpodrobneji opis Barja, kakor je bilo do osuevalnih del, podaja

Hochenwart3. Nanj se naslanjajo pozneji opisovalci prvotne povrine Barja, tako poleg

Hicingerja4 posebno Kramer5. O fizikalnih svojstvih barske povrine, posebno o rastlinstvu in

rastlinskih sestavinah ote, razpravlja podrobno osobito K. Deschmann6; izpopolnjuje, deloma

popravlja ga Kramer7.

Iz navedenih opisov se razvidi, da povrina Ljubljanskega Barja ni bila povsod enaka.

Deschmann8 in za njim Kramer9 sta pokazala v svojih razpravah, da se je Ljubljansko Barje

sprva razvilo kot nizko barje (Niederungsmoor) in da se je na tem pozneje na nekaterih mestih,

tako pri Babni gorici, Havptmanicah, rni vasi, Lipah in pri Bevkah razvilo visoko barje

(Hochmoor).

Pred osuevanjem je bilo Ljubljansko Barje v celoti, osobito v osrednjih delih, prevleeno

na povrini s 30 do 65 cm visokim gostim mahom, napojenim z vodo. Pod mahom je bila plast

ote, debela 0-60 do 2,20 m, pod njo pa plast rne barske zemlje razline debeline in potem je

sledila bela, siva ali rumenkasta ilovica, ki predstavlja e jezerski sediment. Ves ta teren je bil

prenapojen z vodo, da je bilo teko priti ez, na mnogih krajih pa sploh nemogoe. Ponekod je

bil mah porastel z manjimi in vejimi, a ne mnogo ez poldrug meter visokimi smrekami, bori,

jelami in brezami ter resjem, kar je vodo e bolj zadrevalo. Naposled je bilo mnogo predelov,

ki so bili povsem rni in kjer so le tu pa tam rastle posamezne rue trave; vse drugo je bilo na

drobno razdrobljena ota, vsa prepojena z vodo. Tudi potoke, ki so se vili skozi mah, so obdajali

* Sedaj je udomaena pisava Ljubljansko barje. Toda istoasno se pie tudi na Barju (n. pr. Osnovna ola na

Barju); doslednosti tedaj ni. K temu je pripomniti, da se rabi beseda barje danes v trojnem pomenu. Barje pomeni

prvotno in predvsem morfoloki pojem, uvodoma oznaeno obliko zemeljske povrine. Dalje pomeni Barje vso

kotlino med Ljubljanico, Vrhniko, Borovnico in Igom kot geografsko enoto, tedaj barski in nebarski predel.

Naposled pomeni Barje topografsko oznabo, namre skupno ime za novonastale naselbine rna vas, Lipe,

Havptmanice, Ianska cesta in Ilovica. V obeh teh dveh primerih se rabi v govoru in pisavi Barje tudi samostojno,

brez natanneje oznabe Ljubljansko. Sprio tega sem se odloil za pisavo Ljubljansko Barje.

MOA Melik je pisavi imena Ljubljansko barje namenil posebno opombo in se odloil za zapis barja z veliko

zaetnico, torej Ljubljansko Barje. Danes se je uveljavila oblika zapisa Ljubljansko barje z malo zaetnco.

3

taki predeli rnega barja.10

Sredi Barja so se nahajala na mnogih mestih, osobito v junem in vzhodnem predelu, tako

imenovana "okna" ali "retja, majhnim jezercem podobne vodne kotlinice11 Deschmann12 jih

tolmai na tri naine: nekatera so po njegovem naziranju rezultat podzemnih vodnih izvorov,

druga so brkone ostanki nekdaj bolj razsenih jezer (Wasserflchen), posamezna pa so nastala v

najnoveji dobi. Za tudij kamenitega dna Barske kotline, napolnjene z debelimi plastmi

naplavine, bi bilo vsekakor zelo instruktivno, poznati natanneje prirodo retij. Ali veina retij je

po osuitvi Barja izginila ali se vsaj izdatno skrila, kar se zopet pri premotrivanju njih nastanka

ne sme prezreti.

Iz movirja molei grii so bili pred osuevalnimi deli prav taki kot pozneje. Veina jih je

poseljenih in deloma obdelanih e od nekdaj (Vnanje goriceMOA, Pleivica, Blatna Brezovica

itd.). Osuitev in kultivacija Barja na njih ni niesar izpremenila. Promet do njih se je z

obrobnega predela vril prej ko slej po kopnem, po nekoliko bolj suhih, vie leeih progah. V

vzhodni polovici Barske kotline, kjer je vrh tega le malo takih griev, a so e ti neznatni ter v

periferni legi, se nahaja selie samo ob enem izmed njih (Babna gorica).

Razen na navedenih osamljenih griih je bilo Barje pred osuevalnimi deli popolnoma

neposeljeno. V gospodarskem pogledu je bilo neznatne vrednosti. Prinaalo je prav malo koristi;

najve so ga izrabljali lovci. Pravico lova so imeli: Komenda nemkega vitekega reda v

Ljubljani, Bistra, Botanj, Ig in Logatec. Lov, je bil zelo bogat. Obilo je bilo najrazlinejih

vodnih ptic13 Tudi ribolov, last Komende nemkega vitekega reda v Ljubljani in Bistre, je bil

jako izdaten.14

Vendar bi bilo napano, e bi se Barje oznaevalo kot povsem neproduktivno. S karte

Ljubljanskega Barja iz leta 178015 se razvidi, da je bilo e v oni dobi v obrobnih predelih in ob

rekah ter potokih, tekoih preko Barja v Ljubljanico in Iico, izkopanih precej jarkov in manjih

kanalov. Ob njih je bil svet e nekoliko osuen in deloma poraben za kulturo, za travnike,

osobito pa za panike. V takih predelih se je Barje izkorialo do neke mere e pred prietkom

pravih osuevalnih del. To se da sklepati tudi iz Valvasorja, ki pie16 da se n. pr. na Ianskem

(Iggerboden) nakosi vsako leto neverjetno veliko sena, kar se nanaa oividno na predel med

Igom-Studencem in spodnjo elimeljico. (Primerjaj karto iz leta 1780!) Hacquet17 pie, da so

pametni posestniki na robeh Barja e prieli Barje izpreminjati v rodovitno polje, in daljel8 da se

MOA V imenu naselja Vnanje gorice pie Melik dosledno gorice z malo zaetnico. Danes ime tega naselja piemo z

veliko zaetnico Vnanje Gorice, e pa se besedilo nanaa na osamelec pa uporabljamo malo zaetnico.

4

tamkaj ree ota in z njo zalaga ljubljanska tvornica za salpeterMOA ter da kmetje poigajo oto

in na ta nain otno zemljie izpreminjajo v rodovitne njive. Da se je barski svet vsaj v neznatni

meri izkorial e pred prvimi osuevalnimi deli, se razvidi prav tako iz naslednjega: Barje je e

od davna pripadalo gospodstvom: magistrat ljubljanski, Logatec, Bistra in Ig (Sonnegg);

sosednje obine so imele na njem pavico do pae, kakor dale je bilo pa mogoe. Pozneje so

gospodstva razdelila obinam posamezne predele. Ko je cesar Joef II. odredil regulacijo

davkov, so se obine zbale za svoje predele, vsaka si je tedaj dala odmeriti svoj dele.19

Barje je bilo popolnoma nedostopno le za asa poplav. Sicer pa so obrobne vasi pasle po

njem ivino, vsaj po nekaterih predelih. Iz listin v ljubljanskem mestnem arhivu20 se razvidi, da

so pasli ivino celo na centralnem delu Barja, med Ljubljanico in Iico n. pr. v devetdesetih

letih 18. stoletja, tedaj precej pred pravo osuitvijo. Gubernij pravi v svojem poroilu dunajski

dvorni pisarni z dne 30. julija 1831., da je bil ta barski predel (Volar) pred kolonizacijo dostopen

nur zeitweise und mit Mhe21. Stratil poroa, da so blinji kmetje z onega ozemlja, ki ga je kupil

in osuil Zorn v letih 1762. do 1769., pred osuitvijo dobili nekaj malega stelje, ki pa so jo

marali pustiti tamkaj v kupih, ker niso mogli z vozmi tjakaj; mogli so jo odpeljati domov ele v

trdi zimi.22

Zanimivo vpraanje, kakno je bilo Barje v rimski dobi, problem, ali so Rimljani osuili ter

kultivirali movirje in izvedli regulacijo rek, osobito Ljubljanice, ne spada v okvir te tudije;

odgovor bi se moral glasiti vsekakor pozitivno. O tem so razpravljali doslej najve Putick23,

Simon Rutar24 in A. Mullner25.

Movirnost Barja v noveji dobi, pred osuevalnimi deli, so povzroale pogostne

poplave26. O poplavah, njih vzrokih ter posledicah, kakor tudi o nartih, kako naj se odpravijo,

imamo zelo mnogo razprav in tudij, ki so se napravile in objavile tekom dolgotrajnih

osuevalnih del. Pregled teh tudij kakor tudi oris osuevalnih predlogov ter nartov in naposled

pregled osuevalne akcije do najnoveje dobe prinaa v svoji knjigi dr. E. Kramer27. V okviru

priujoe tudije zadostuje oznaenje poglavitnih vzrokov poplav, ki so bili: premajhen strmec

rek ter ravnine med Vrhniko, oziroma Igon in Ljubljano, obilica vode, ki se ob kolikaj vejem

deevju zlije iz monih krakih izvorov, nahajajoih se na junem robu, ter z obrobnega ozemlja

v Barsko kotlino, naposled pa premajhna, preplitva, z mnogimi jezovi in drugimi zgradbami

zoena struga Ljubljanice v Ljubljani.

Pri osuevalnih nartih je lo poglavitno za to, poglobiti in raziriti Ljubljaniino strugo v

Ljubljani ter ji vrh tega v Gruberjevem kanalu izkopati e en tok za as visokega vodnega stanja.

MOA V Slovarju slovenskega knjinega jezika najdemo: salpeter -tra m (e) knji. soliter: na sivem zidu se je nabiral

salpeter, torej tovarna solitra.

5

Strmec vod na Barju samem je bilo treba razen tega poveati e s poglobitvijo struge

Ljubljanice in njenih pritokov, dalje s tem, da so izkopali kanale ter jarke ve ali manj paralelno

v Ljubljaniino, oziroma Iiino strugo, tako da so se iztekali vanji ele v bliini mesta. Vrh

tega je lo za to, preprei vso ravnino z mreo jarkov, ki naj odvajajo vodo v glavne kanale, reke

ter potoke.

Leta 1762. je Zorn pl. Mildenheim, upravitelj tobane reije, prosil za dovoljenje, da bi se

mu prepustil kos barja pod Trako cesto v izmeri 215 oralov, da bi ga na svoje stroke osuil in

kultiviral. Dobil je dovoljenje za izvritev svojega projekta, ki ga je zares izvril z velikim

uspehom. V letih 1762. do 1769. je osuil zemljie s tem, da je izkopal kanal do Ljubljanice

(Zornovec) in prepregel z odvodnimi jarki barje ter ga priel kultivirati.28

Zornov uspeh je tu, tam uinkoval vzpodbujajoe. Opat samostana Bistre je zael s

poskusi, osuiti posamezne predele pri Pakem in Prevaljah, pri Dolah, pri Verdu in etrt ure

dale od samostana ter priel svet obdelovati.29

Poroilo o prvih poetkih osuevanja in kultivacije Ljubljanskega Barja je vzbudilo veliko

pozornost pri vladi na Dunaju. Cesarica Marija Terezija je z dvornim dekretom z dne 23.

februarja 1769. dala izdelati podrobno poroilo o stanju Barja in o monosti njegove osuitve in

kultivacije. Nato je jezuitski pater Gabrijel Gruber, profesor matematike v Ljubljani, izdelal

nart, da treba strugo Ljubljanice poglobiti in raziriti, med Gradom in Golovcem pa izkopati

poseben kanal za pospeitev odtekanja vode z Barja. Po posvetovanjih s strokovnjaki so

naposled leta 1772, zaeli kopati prekop med Gradom in Golovcem. Po v vlikih teavah pri

kopanju se je kanal, dolg 2000 m, mogel slovesno otvoriti dne 25. novembra 1780.30

Toda uinek kanala ni odgovarjal velikim priakovanjem, ki so jih stavili nanj.

Priakovalo se je namre, da se bo strmec med Vrhniko in Ljubljano zaradi pospeenega odtoka

mono poveal, da bo sprio tega voda z movirja odtekla in se bo svet osuil, na kar se bo dalo

vse Barje lepo obdelati.31 Pri tem so raunali, da postane Barje ena najbogatejih itnic drave.

Uinek pa ni bil tako znaten. Voda v Ljubljanici in glavnih pritokih je sicer precej padla, a ne v

priakovani meri; vendar je obilo dotlej povsem movirnega zemljia pogledalo iz vode in se

osuilo, tako da se je skoro polovica Barja vendarle mogla porabljati za pridobivanje trave,

nekateri deli celo e za poljedelstvo. 32 Pokazalo se je, da je Gruberjev kanal preozek in

preplitev, zakaj povodnji so ob asu vejega deevja e vedno nastopale. 33

Vendar je preteklo nad 30 let, preden so se priela zopet dela pri osuevanju in kultivaciji

Barja. Doba turke in br na to sledeih vojn v asu francoske revolucije in Napoleona seveda za

taka podjetja, ni imela na razpolago ne volje, ne sredstev.

Kongres vladarjev svete alijance, ki se je zbral v Ljubljani v asu od. 27. januarja do 12.

6

maja 1821. in dovedel semkaj tudi cesarja Franca, je obrnil znova pozornost na osuevalna dela.

Po vladni odredbi se je izdelal nart za popolno osuitev; dunajska vlada ga je potrdila dne 13.

septembra 1824., na kar so dne 22. septembra 1825. prieli z reguliranjem in poglobljevanjem

Ljubljaniine struge, po veini na dravne stroke. e jeseni leta 1823. je odredil magistrat, da so

se prieli podirati jezovi, potem pa poglobljevati Gruberjev kanal. Prava dela so se priela jeseni

leta 1825. ter se zakljuila uspeno v letu 1829. Na Ljubljanici, v mestu in pod njim, so se

odstranili vsi jezovi pri tamkajnjih mlinih, rena struga se je poglobila. Najvaneje pa je bilo,

da so se sedaj lotili osuevalnih del na Barju samem; izkopali so zelo tevilne veje kanale in

manje jarke. Vrh tega so zgradili mnogotevilne ceste ter tradone.34 MOA Posebno vana je

bila glavna cesta iz Ljubljane na Studenec-Ig, ki so jo zgradili v letih 1825 do 1828. Za vodstvo

teh in nadaljnjih hidrotehnikih del na barju, je gubernij sestavil na dan 1. julija 1826. posebno

osuevalno komisijo (Lokalentsumpfungs-Kommission) iz zastopnikov posameznih oblasti. 35 Z

letom 1829. so bila glavna osuevalna dela na Barju zakljuena.

Sedaj so ostali mnogi predeli dovolj visoko nad vodno gladino, tako da jih je bilo mogoe

porabiti ne samo za panike in travnike, temve tudi e za poljedelstvo. Sedaj se je mogla prieti

tudi kolonizacija Barja.

V prihodnjih desetletjih so se pokazale mnoge zelo obutne pomanjkljivosti dotedanjih

osuevalnih del in kodljive posledice premajhne brige za trajno vzdrevanje obstojeih kanalov

in jarkov.36 Struga Ljubljanice se je v Ljubljani neprestano zasipala z naplavino, z blatom in

peskom, osobito na ustju Gradaice in Malega grabna, prav tako tudi Gruberjev kanal. e

vaneje je bilo, da se je viina barske ravnine neprestano znievala s tem, da se je odstranjevala

plast ote, bodisi da so jo rezali za kurjavo, ali jo poigali v prvotnem stanju v svrho

pridobivanja gnojila,37 ali da je razpadala sama zaradi kultivacije ob kontaktu z zrakom. Vrh tega

se je povrina, ko se je osuila, stisnila sama po sebi ter se zniala. Barje, ki je imelo poprej

skoro konveksno povrino, je dobivalo vedno bolj konkavno obliko. Na nekaterih mestih se je

Barje znialo za tri metre. 38 Vrh tega so se zanemarjali kanali in jarki na Barju, dasi bi se morali

redno in izdatno istiti. Zaradi teh izprememb je postajal odtok vode z Barja teavneji; priele

so znova nastopati velike povodnji. Sprio tega tudi kultivacija ni napredovala v priakovani

meri. Tudi kolonizacija je izkazovala le majhen napredek. Skratka: tudi to pot je nastopilo

precejnje razoaranje in rauni o kulturni bodonosti Barja so se pokazali kot preoptimistini.

Naj temelju novega narta ministerijalnega svetnika Antona Beyerja so se po letu 1857.

priela nova osuevalna dela. Struga Ljubljanice v mestu se je poglobila, prav tako tudi struga

MOA V Slovarju slovenskega knjinega jezika najdemo: tradon -a m (o) pot, cesta na Ljubljanskem barju z jarkoma

na obeh straneh in navadno drevoredom: zgraditi tradon / stanovati na Velikem tradonu.

7

Gruberjevega kanala. Ta dela so bila konana leta 1867. Poglobili so se tudi kanali na Barju. Ta

regulacijska dela so zopet precej zniala vodno viino na Barju ter pospeila odtok vode ob asu

visokega vodnega stanja. Zaradi tega so se tudi pogoji za kultivacijo nekoliko izboljali.

Ali osuevalna dela tudi to pot niso prinesla zaelenega definitivnega uspeha. Na Barju se

je prielo opaati prav tako poslabanje, kakor v tiridesetih in petdesetih letih. Iz istih vzrokov

se je priel strmec voda na Barju znova manjati, doim sta postali strugi Ljubljanice in

Gruberjevaga kanala v Ljubljani zopet preplitvi. Povodnji so priele nastopati znova, vedno

pogosteje in v vedno vejem obsegu. Poplava je stala obiajno po ve dni, esto e dlje nego

preden. Gospodarski poloaj je postajal zaradi tega vedno slabi. Po vsaki povodnji so bile

potrebne podpore okodovanim Barjanom. Kazalo se je vedno bolj, da se izplaata najbolj

gojenje travnikov in ivinoreja, manj pa poljedelstvo, ker travnikom povodnji niso toliko

kodovale kot njivam. Kolonizacija v tej dobi je predvsem posledica otne industrije, ali pozneje

so se naseljenci prieli celo odseljevati z Barja.39

Z vladne strani so poskuali odpomoi neugodnemu stanju. Prieli so izdelovati nove

narte, kako prepreiti prepogostne poplave in definitivno osuiti Barje. Iz te dobe imamo

obilico tehnike literature.40 Strokovnjaki, ki so izdelali tevilne tudije, predloge in narte za

osuitev Barja, so soglaali v tem, da je treba znova poglobiti v Ljubljani strugi Ljubljanice in

Gruberjevega kanala, nato pa regulirati in poglobiti prekope in jarke po Barju ter skrbeti tono za

njihovo vzdrevanje. Toda razprave in posvetovanja so se vlekla izredno dolgo in ele leta 1908.

se je naposled prielo novo temeljito poglobljevanje obeh strug v Ljubljani, kar predstavlja e

etrto veliko akcijo te vrste. Delo v Ljubljani je bilo proraunano na mnogo let. Prieli so

najpoprej s poglobitvijo in razirjenjem Gruberjevega kanala ter so dovrili delo koncem leta

1911. e to je imelo jako ugodne posledice za Barje; vodna viina se je zniala, poplave so

nastopale redkeje in v mnogo manji meri: Poglobljevanje Ljubljaniine struge se je prielo

takoj leta 1912., in sicer na dolnjem koncu mesta; dovreno bi imelo biti koncem leta 1916., toda

izbruh velike vojne je prekinil delo, ki je e v letu 1914. popolnoma prestalo in se ni niti tekom

vojne, niti po njenem zakljuku obnovilo. Vrijo se le neznatna dela v strugi, kjer se gradi

betonski zid, kakor je projektiran za obe strani Ljubljanice, ali tudi to se vri skrajno poasi.41

Prekinjenje regulacijskih del v Ljubljaniini strugi pomeni veliko kodo za Barje in o

kakem definitivnem izboljanju ne more biti govora, dokler se projektirano podjetje v polni meri

ne dovri. V zadnjih letih nastopajo na Barju povodnji tolikega obsega, da po njih povzroena

koda ne zaostaja mnogo za kodo v nekdanjih asih. Opaa se le, da v splono povodnji trajajo

krajo dobo nego nekdaj.

Opasnost, da se situacija na Barju v neki dobi po zakljuku sedaj prekinjenih osuevalnih

8

del znova poslaba na zgoraj navedeni nain, je sedaj ipak manja, zakaj plast ote je na Barju v

glavnem e odstranjena in svet se odslej ne more ve izdatneje zniati, zakaj ilovnata osnova ne

izpreminja svoje prostornine pod vplivom osuevanja.

II. Kultivacija in kolonizacija Barja.

1. Kultivacija pred kolonizacijo.

Kritinih razprav o uspehih in neuspehih osuevalnih del na Barju imamo malo.

Najostrejo kritiko so napisali Karel in Franc Potonik42 ter Martin Peruzzi43, ki trdijo, da se je

delalo esto brez zadostnega znanja, nestrokovnjako in brez dovolj temeljitega programa.

Slino se izraa Sbrizaj.44

Kar se tie naina obdelovanja in poselitve, je gotovo, da so oitki v veliki meri

upravieni. Ne more se rei, da bi si bilo vodstvo osuevalne akcije izdelalo podroben nart in ga

po strokovnjakem preudarku izpopolnilo in izvedlo.

e prvotno, to je ob prvih poetkih osuevalnega podjetja, so imeli, kakor je podoba, v

nartu tudi kolonizacijo Barja. Saj so si od osuenega Barja obetali zelo velikih koristi, med

drugim tudi, da bo osuena ravan mogla dati prostora velikemu tevilu prebivalstva v novih

naselbinah. Na to se more sklepati n. pr. iz podatkov, ki jih daje v tem pogledu Stratil.45 Ta

navaja relacijo deelnih stanov o Gruberjevem kanalu - bili so mu seveda nasprotni -, iz katere

se vidi, da so inicijatorji osuevanja smatrali, "...dass der weitlufige Morast in eine fruchtbare

Gegend verwandelt und durch Ansiedlung vieler Drfer die Population ansehnlich vermehrt

wrde". V onem delu, kjer razlaga Stratil lastne nazore glede osuevanja, govori o kolonizaciji

Barja kot o neem samo ob sebi umevnem. Objavlja svoj nart za kolonizacijo, ki je tipien

primer, kako pretirane nade so takrat stavili na osuitev Barja. Stratil predlaga kot najuspeneji

nain osuitve, da se odkupi barsko zemljie od vseh dotedanjih posestnikov, nato pa zberejo

kolonisti iz tujine, ki naj po temeljito preudarjenem nartu poselijo, osuijo in obdelajo Barje. Po

takem enotnem nartu in sistematinem delu bo na Barju prostora, pravi Stratil, za dve novi

mesti, prvo med Sv. Lovrencem in Sv. Ano (t. j. blizu vasi Jezero) kot najlepem srediu Barja,

drugo pri Igu-Studencu, poleg tega pa bo mogoe zgraditi e 30 najlepih vasi kolonistov.46

Karakteristino je, da so bile nade na koristi, ki jih prinese osuitev Barja, zelo pretirane;

osuenemu Barju so pripisovali zelo veliko rodovitnost. Priakovali so, da postane itnica

Kranjske. Seveda pa ni manjkalo ljudi, ki so izraali skepso glede vrednosti in bodonosti Barja.

V resnici je konni uinek ostal precej za priakovanjem. Glede kolonizacije je bilo podobno; e

9

leta 1859. je na obnem zboru Kmetijske drube v Ljubljani dne 3. maja referent in upanov

namestnik J. Guttmann, ki je podal poroilo o sodobnem stanju in bodonosti kulture na Barju,

napovedoval, da aka po konanih predstojeih operacijah, poglobitvi Gruberjevega kanala itd.

(glej str. 9) Barje sijajna bodonost: "Ansiedlungen wurden auf Ansiedlungen folgen, neue

Ortschaften werden entstehen ...".47 V resnici se ta napoved ni nikdar uresniila; Barje ima sicer

za agrikulturo, osobito za ivinorejo, velik pomen, toda banatske rodovitnosti ni in nove kolonije

niso hotele nastajati. V celoti je treba rei, da se je kolonizacija Barja izvrila v zelo skromnem

obsegu.

Osnovne vanosti je bila okolnost, da Barje ob prietku kultivacije in kolonizacije ni bilo v

enotni posesti, bodisi drave ali vsaj deele, ki bi bila strokovnjako in velikopotezno izvedla

delo. To se da oceniti e, ako se primerja kulturno in kolonizacijsko delo ljubljanskega

magistrata z onim kmetskih obin, ki so bile brez vsakrne inicijativnosti in velikopoteznosti.

Treba je namre imeti pred omi dejstvo, da so imele vse kmetske obine, ki lee ob Barju, na

njem svoje delee. Barje je v prejnjih stoletjih pripadalo sosednjim gospostvom, ki so razdelila

obinam posamezne predele. Ob asu joefinske davne regulacije so si obine dale odmeriti

svoje kose.48 Toda tudi po prietku osuevalnih del Barja niso izrabljale posebno intenzivno;

poglavitni posel je opravil ljubljanski magistrat.

Vsekakor je bilo pogreeno, da so prieli oddajati, razdeljevati in prodajati zemljia na

Barju takoj, ko so izkopali Gruberjev kanal, namesto da bi poakali izvritve vseh osuevalnih

del, ki so bila potrebna na Barju samem. Ljubljanski magistrat, ki je pozneje izvril kolonizacijo,

je v prvi dobi hitel oddajati osueno zemljie svojim meanskim posestnikom in kmetom iz

blinjih, najve posavskih vasi, da ga obdelujejo. S tem so prieli kultivirati Barje, in sicer tudi

osrednje dele, iz mesta in iz vasi, ki lee na periferiji ali celo na Posavju, to je v oddaljenosti do

dve uri in e ve, ne da bi se ljudje naselili na Barju: To je znailno za prvo dobo kultivacije

Barja, za as od izvritve Gruberjevega kanala do osuevalnih del v letih 1825. do 1829.

Takoj po konanih delih v Gruberjevem kanalu je dal ljubljanski magistrat izkopati na

svojem barskem terenu nekaj kanalov in izpeljati nekaj potov. Zaradi znianja vodne gladine ob

Ljubljanici, Iici in Borovniici se je ob bregovih zemlja osuila, tako da se je ne le ob

Ljubljanici in vseh tekoih vodah na Barju, marve tudi na posameznih mestih v notranjosti

opazilo, da se je zemljie nekoliko osuilo. Na ta nain so nastali neke vrste travniki, ki sicer e

niso dajali dobrega sena, ki pa jih je bilo vendarle vredno kositi, kar je dajalo posestnikom

vzpodbudo, izboljevati jih e nadalje.

Ljubljanski magistrat je prvi priel razdeljevati kose Barja svojim meanom in hinim

posestnikom in raznim zavodom ter posestnikom okolikih, v prvi vrsti posavskih vasi. Najprej,

10

in sicer v osemdesetih letih 18. stol., so se razdelili blie mestu leei predeli tja do Ljubljanice,

nato so se v devetdesetih letih razdelila zemljia onstran Ljubljanice in ob Iici.49 Priloena

karta kulture na Ljubljanskem Barju iz l. 1825.; sestavljena na osnovi podrobnih kart

katastrskega mapnega arhiva v Ljubljani, daje pregled onega dela Barja, ki se je razdelil v

individualno posest od l. 1825., kajti domala ves razdeljeni svet se je oznaeval za vlane

travnike. Vsakomur, ki je dobil zemljie na Barju, se je postavil neizogiben pogoj, da obda svoj

dele z jarki in ga kultivira. Ob Ljubljanici katere bregovi so bili najbolj suhi, se je naposled iril

kultiviran pas tja do Vrhnike; Ljubljanani in Posavci so imeli ob njem zemljia tja do ustja

Borovniice.50 Zemljia, ki jih je razdelil magitrat, so priela dajati seno v precejnji mnoini.

Ker pa je bilo v oni dobi sena v izobilju, se ni izplaalo kultivirati novih travnikov, zato

kultivacija kar ni mogla napredovati. ele vojna leta, osobito leto 1797., ki so zelo poveala

potrebine v senu, so imela za posledico izboljanje travnike kulture na Barju; pri tem so kosili

celo mah brez izbere ter ga prodajali za steljo.51

Kakor je razvidno s priloene karte o posestnem stanju posameznih obrobnih obin na

Barju (vzhodna polovica) iz leta 1825., je bilo vse Barje razdeljeno med nje. Posebno velike

delee so imele razen Ljubljane obine Tomielj, Ika Loka, Studenec in Brezovica. Svet pa je

bil po veliki veini skupna last ali cele obine ali posameznih vasi. ele pozneje, z napredujoim

osuenjem, so obine priele skupno last deliti med kmete in ele v estdesetih letih je bil

domala ves svet razdeljen med posamezne posestnike.52 Posavske vasi, katerih obine same niso

imele delea na posesti Barja, so dobile zemljia od ljubljanskega magistrata. Naposled je

ljubljanska obina dala svoj svet za kolonizacijo, ki se je razen neznatne izjeme v Lipah

(tomieljska obina) vrila samo na terenu, pripadajoem Ljubljani. Kmetske obine kolonizacije

niso vrile; razen Lip ni niti eno selie nastalo na novo na posesti kmetskih obin, kvejemu so

na barskih tleh ob obstojeih vaseh postavljali nove koe (n. pr. kofljica, Lavrica, Rudnik,

Brezovica, Notranje in Vnanje goice itd.), toda to spada v glavnem v obseg obiajnega veanja

vasi, ne pa v pravo kolonizacijo. Nastanek vasi Lipe, ki se mora teti prav za prav kot del rne

vasi, ni zasluga obine Tomielj, marve je v neposredni zvezi z nastankom in razvojem rne

vasi.

Za razumevanje razvoja kultivacije in kolonizacije Barja je razen karte o posestnem stanju

zelo instruktivna karta kulture iz leta 1825.53 Z nje ni razvidna samo kulturna vrednost Barja

pred prietkom prave osuitve, marve indirektno tudi razvoj kultivacije in, s primernim

komentarjem, celo kolonizacije.

Leto 1825. je najvaneja meja v zgodovini kultivacije Barja. Osuevalna dela na Barju

samem so se br nato priela; uinek je bil do tedaj samo zasluga Gruberjevega kanala. Stanje,

11

kakor ga kae ta karta, je vladalo potemtakem e od osemdesetih let 18. stoletja dalje.

Predvsem bde na karti eno v oi: Vlani travniki (nasse Wiesen v oznabah map in teksta

v katastru) se nahajajo povsod vzdol ob rekah (Ljubljanici in Iici) in vejih potokih, ki teko

po ravnini Barja v Ljubljanico ali Iico (Loica z Iko, elimeljica, kofljiki potok, Radna

itd.), drugae pa samo e tik ob robu Barja, v vejem obsegu le za Gradaico v Mestnem logu.

Vse zemljie, ki se nahaja v veji oddaljenosti od rek in potokov, ima v katastrskih zapiskih

oznabo "vlani paniki" (nasse Weide), kar pa je faktino toliko kot nerodovitno prvotno

Barje.54 To nam odpira interesanten pogled v zgodovino kultivacije in pa v zgodovino prometnih

sredstev na Barju.

Poroa se, da je bilo pred prietkom osuevalnih del Barje zelo teko prehodno; le izurjeni

lovci so si upali ponekod po preizkuenih stezah. Pa pa je bilo Barje prehodno ob vodnih potih.

Znan je pomen Ljubljanice za promet med Ljubljano in Vrhniko,55 ki je prenehal ele z

otvoritvijo eleznice Ljubljana-Trst (1857.) in Ljubljana-Vrhnika (1897.).56 Prav tako je bil zelo

ivahen promet po Iici do Iga; po njej so vozili v Ljubljana les, drva in apno.57 Valvasor

poroa, da so se po Iici vozili tudi na Iansko graino, ker je ta pot znaala dve milji, doim je

znaala vozna pot z Iga do Ljubljane po ovinkih ez Kremenco, Pijavo gorico in kofljico, kjer

je bila normalna zveza med Igom in Ljubljano, tri milje.58 Prav tako se je vril promet po

Loici, dotoku Iice, do Ike Loke. Po teh vodah se je vril promet med Ljubljano in vasmi

med Igom in Tomiljem.59 Tudi to vodno pot navaja Valvasor,60 omenjajo med drugim, da je

znaala pot iz Bresta v Ljubljano po vodi dve, po ovinku po suhem pa tri milje.

Ko so dovrili Gruberjev kanal, se je priel svet suiti najprej ob rekah. Pri tem je treba

opozoriti, da je svet tik ob Ljubljanici drugane sestavine nego po ostali ravnini. Ob asu

povodnji je namre reka z obrobnega hribovja prinaala obilo rumenega blata in ga odlagala na

obreju. Tekom asa se je nabral na njenih bregovih precej irok pas mineralne rumene prsti brez

ote; ele z rastoo oddaljenostjo od reke so se otne snovi meale z rumeno naplavino. Ko se je

z napredujoim osuevanjem Barja povrina, sestojea iz mahu in ote, prenapojena z vodo,

priela kriti, se je svet sproti nial; predel mineralne rumene prsti ob rekah pa se ni kril, niti

nial, zato je postajal relativno viji od okolice s otno povrino in e danes spremlja Ljubljanico

na obeh straneh vzpetost v menjajoi se irini 120 do 400 m. To zemljie, ki ga Barjani

imenujejo z znailnim nazivom "trdinska zemlja",61 je po kakovosti mnogo bolje nego prava

barska povrina s otnimi ostanki. Ob Iici, Iki in Loici je naplavina mineralne prsti le

neznatno zastopana, saj so to manje krake vode. Nasprotno pa je mineralna prst na levi strani

Ljubljanice mnogo obilneja, zakaj vode (Gradaica, Mali Graben in druge) prihajajo tu z

mehkega kriljevega obrobja z normalnim nadzemskim odtonim sistemom; tu tvori mineralna

12

naplavina velik del povrine, osobito ob Gradaici in Malem Grabnu.62

Poleg osuenosti in bolje kakovosti terena ob rekah je bil e drug vzrok, da je tod najprej

priela kultivacija. To je neugodnost, da sena, glavnega in hkrati edinega proizvoda barskih

posesti, poveini sploh ni bilo pred letom 1825. mogoe drugae odvaati z osrednjih delov

Barja, nego po olnih na Ljubljanici in Iici in e nekaterih manjih potokih. Plovne reke so bile

tedaj za osrednji del Barja do dobe 1825., ozir. 1829. skoroda edino prometno sredstvo; bile so

prva pot, po kateri je ekonomska kultura prodirala v sredino. Ono malo gospodarskih potov

(tradonov), kar so jih napravili pred letom 1825., je bilo poveini usmerjenih na vodna pota.

Da so sprva kultivirali Barje, posluujo se vodnih potov, potrjuje tudi Deschmann.63 Iz

nekaterih predelov so mogli seno samo prenaati, kar je bilo zdrueno z velikimi teavami.64 Po

drugi strani je razumljivo, da so se obdelovali najpoprej oni predeli Barja, ki so leali na robu in

ki so bili dostopni z obreja ali pa s tevilnih, iz ravnine se dvigajoih, e od davna obljudenih

osamljenih griev. V vzhodni polovici, kjer razen neznatnih izjem na skrajnem jugovzhodu

(Babna gorica in Grmez) ni griev in je ravan mnogo ira, je ostalo mnogo sveta popolnoma

neizrabljenega, ker je bil zelo teko dostopen. To je bil svet med Dolenjsko cesto (oziroma

Golovcem in Rudnikom ter Lavrico) na eni in Ljubljanico ter Iico na drui strani, med Trako

cesto in Ljubljanico ter med Iico in Ljubljanico. Ta svet je bil ostal nerazdeljen v lasti

ljubljanskega magistrata ter ostalih obin.

Najiri pas mineralne naplavine se nahaja ob Gradaici, zato je bil ta teren e od nekdaj

dober za kulturo (Mestni log) in karta iz leta 1825. ga izkazuje z oznabo normalnih, ne vlanih

travnikov.

V oi bode na priloeni karti, da so njive na barskih tleh samo v severozapadnem sektorju.

Temu je vzrok po eni strani bolja kakovost zemljia, po drugi pa historini moment. Tu se

namre nahaja oni predel, ki ga je v letih 1762. do 1769. osuil Zorn in ki je najstareji osueni

in obdelani del Barja.65 Kakor e navedeno, je ta svet po Zornovi zgodnji smrti preel v posest

kmetskih posestnikov, ki so odvodne kanale in jarke zanemarili, tako da se je zemljie v

kratkem zopet zamovirilo. Ali vse ipak ni bilo izgubljeno in ob obnovi osuevalnih del v

dvajsetih letih 19. stoletja se je pokazalo, da je na tem svetu in v zemljiu okrog njega,

pripadajoem kmetom blinjih vasi Kozarje, Podsmreka, Vi, Brezovica in Vnanje gorice, ipak

e obilo njiv in travnikov. Zornov zgled je tedaj vendarle vplival na okolico in viden uspeh

njegovega osuevanja in kultivacije je bolj kot vse drugo vplival na kmete, da so mu sledili.66

Ves svet, oznaen za vlane panike ali vlane panike z grmovjem, je pravo barje v

prvotnem stanju, domala povsem neporabno zemljie, od katerega niso imele obine skoro

nikake koristi. Zato je ostal z neznatnimi izjemami v skupni lasti obin; delili so ga ele pozneje,

13

ko se je omogoila njega kultivacija. V raznih poroilih se ponovno naziva najbolj pust del na

vsej barski ravnini (Volar, Ilovica, Vrbica itd.).

2. Prva doba kolonizacije.

ele po konanih osuevalnih delih v dvajsetih letih 19. stoletja se je priela kolonizacija

Ljubljanskega Barja.

Zakaj so prieli s koloniziranjem, se razvidi n. pr. iz sledeega: V svojem poroilu, ki ga je

sestavil dne 7. julija 1829. na guberniju referent glede dovoljenja za razprodajo in naselitev

Volarja, je naglaal, da se kultivacija osuenega zemljia na Barju ne more vriti drugae nego

potom kolonizacije.67 Ko so na obnem zboru Kmetijske drube dne 30. junija 1828. razpravljali

o nameravani kolonizaciji in o zaelenem sodelovanju Kmetijske drube z vzorno kmetovalsko

postajo, so izraali nezadovoljstvo nad tem, da okoliki posestniki premalomarno obdelujejo

Barje. Dognalo se je, da oni kmetje, ki bivajo v vaseh ob Barju in imajo tamkaj e dobra

zemljia, prav slabo obdelujejo svoje parcele, ki so jih dobili na osuenem barskem terenu in da

stremijo le za tem, kako odpeljati od tamkaj im ve makar slabega sena, vejih izdatkov ali

vejega napora za obdelovanje Barja pa se boje. Ker so oblastva spoznala, da se Barje ne da

dobro obdelovati iz daljave, to je z obrobja, so se odloila, da ustanovijo naselbine na Barju, in

sicer prave kmetske poljedelske naselbine.68

Ljubljanski magistrat je sklenil za kolonizacijo porabiti svoje e nerazdeljeno in

neobdelano zemljie na Barju. upan Hradecki (1820. do 1846.) je hotel ljubljanski dele Barja

parcelirati in ga brezplano razdeliti med Trnovane. Ti pa deleev - niso hoteli.69 Zategadelj je

Hradecki sklenil svet razdeliti med ljudi, ki bi se za to priglasili.

Kolonizacija Barja se je priela leta 1830. e leta 1827. so se mnogi obraali na ljubljanski

magistrat s pronjo, naj bi jim dodelil zemljia na svojem svetu na Barju,70 in sicer na predelu

Volar, kakor se je imenoval mestni svet med Iico in Ljubljanico. Magistrat je nameraval

ugoditi pronjam in razdeliti zemljike delee po 20 oralov proti zakonito doloenim

obveznostim v popolno last. Dne 6. februarja 1829. je preko okronega urada (Kreisamt) poslal

vlogo na gubernij, da se mu dovoli razprodati v prosto last svet na Volarju v izmeri 497 oralov,

ki je zaradi uspenih osuevalnih del postal e sposoben za kulturo, v svrho naselitve pod

doloenimi pogoji.71 Gubernij je z dne 4. marca 1829. vrnil vlogo kresiji z nalogom, naj da po

posebni lokalni komisiji preiskati, e so za prodajo predlagana zemljia dovolj usposobljena za

kultivacijo in e se kolonisti lahko naselijo brez nevarnosti za svoje zdravje.72 Kresija poroa

nato z dne 1. julija 1829., da je glasom protokola lokalne komisije, nahajajoega se pri njej,

14

dokazano, da so zadevna zemljia za obdelovanje dovoljno usposobljena in da se tamkaj lahko

naselijo ljudje brez kode za zdravje. Nato je gubernij z dnem 7. julija 1829, izdal dovoljenje za

razprodajo zemlji na Volarju v svrho kolonizacije.73 Nart za razdelitev zemlji je izdelal

Oswald Bruck.74

Magistrat je odredil javno licitacijo zemlji na Volarju za dan sv. Jurija 24. aprila 1830.75

Razprodaja se je imenovanega dne res izvrila, in sicer v sledeem obsegu: Mestni areal v izmeri

497 oralov so razdelili po Bruckovem nartu v 24 parcel; ena od njih je merila 35 oralov, ostalih

23 vsaka po 20 oralov. Zemljie v izmeri 35 oralov je e imela Kmetijska druba in si na

pronjo magistrata na njem zgradila leta 1828, svojo gospodarsko postajo, da nudi na njej

kolonistom dober zgled za obdelovanje Barja z vzornim kmetijskim gospodarstvom.76 Razen

tega se e dve drugi parceli nista licitirali; eno je magistrat e leta 1825. prisodil dediem nekega

Podkajka (Podkraischeggsche Erben), druga pa se je prepustila upanu Hradeckemu, ki je

nameraval na njej v velikem obsegu vriti raznovrstne poizkuse dobrega obdelovanja barskih tal.

Preostalo je tedaj 21 parcel po 20 oralov, ki jih je magistrat dne 24. aprila na licitaciji prodal

interesentom.77

Karakteristino je, kar navaja gubernij v svojem poroidu na zdrueno dvorno pisarno na

Dunaju z dne 30. julija 1831.78 Dvomil je bil, e se bo sploh nael kdo, ki bi se hotel naseliti na

barskem svetu, tudi e prepusti magistrat kolonistom zemljia brezplano v last. Gubernij izraa

svoje zadovoljstvo nad tem, da se bojazen ni uresniila; magistratu so se priglaali ljudje v elji,

da jim proda - ne morda prepusti brezplano - svet, da se na njem naselijo. Gubernij se veseli, da

so se mogla oddati vsa zemljia na Volarju in celo za vsoto 268,25 flMOA.

Za poselitev Volarja je sestavil magistrat pogoje, ki so jih morali kolonisti sprejeti, ko so

podpisali kupno pogodbo za zemljia. Te pogoje je potrdil gubernij istoasno z izdajo

dovoljenja za prodajo Volarja dne 7. julija 1829. Pogoji so bili sledei:79

1. Jeder Antheil soll in das unwiderrufliche Eigenthum mit der Befugni zur

Gewhranschreibung gegen dem bergeben werden, da der Terrain sogleich cultivirt und

wenigstens im 2ten Jahre zum Baue der Wohn- und Wirtschaftsgebude geschritten werde; indem

diese Realitten mit Rcken besessen werden mssen.

2. Im llten Jahre der Uebernahme verpflichtet sich der Eigenthmer jedes Antheils zur

Stadtkasse des Magistrats Laibach eine unsteigerliche Dom. Gabe von 20 kr. von jedem Joche

ohne Abzug des Fnftels zu entrichten.

3. Als Sterblehen bei jeder Vernderung in auf- und absteigender Linie sowohl, als in

MOA SSKJ: florint -a m (i) num. zlat ali srebrn florentinski novec: plaati dva florinta // nekdaj zlatnik, srebrnik

sploh.

15

Erbfllen der Seitenlinie ist ein Sterblehen von 20 kr. vom Joche ohne Abzug des Fnftels zu

entrichten.

4. In Verkaufsfllen ist das 10%ige Laudemium ohne Abzug des Fnftels zu bezahlen und

der gewhnliche Schirmbrief gegen die bez. Rusticalgrnden des Magistrats bestimmte Taxe zu

lsen.

5. Zur Befrderung der Cultur ist nach dem ersten Vernderungsfalle weder ein Sterblehen

noch ein Laudemium zu bezahlen und nur der Schirmbrief zu lsen.

6. Die gewhnlichen und usseren deutlichen 1. f. Steuern und Anlagen hat der

Eigenthmer der Realitt zu entrichten.

7. Die vom Magistrate geschnittenen Grnzgraben hat jeder Besitzer auf eigene Kosten im

guten Stande zu erhalten.

8. Sollte ein Besitzer den bernommenen Terrain binnen 3 Jahren nicht cultivieren, so

behlt sich der Magistrat bevor, den Antheil zurckzunehmen.

9. Die Wohn- und Wirtschaftsgebude mssen nach den von der Baudirection entworfenen

Plnen an der Strasse gegen Sonnegg und Lippe errichtet werden.

Hochenwart objavlja nekoliko drugane pogoje za koloniste, kakor pa jih vsebuje uradna

listina v arhivu gubernija.80 Nekatere razlike zadevajo celo bistvo. Prva toka ima n. pr. pri

Hochenwartu povrh e dolobo, da se kupljeni delei ne smejo razkosavati, niti v primeru, da bi

se na razkosanih parcelah nameravale postaviti hie. V toki 6. ima Hochenwari dolobo, da se

posestniku zagotovi oprost od desetine. Vrhtega ima posebej pod toko 8. dolobo, da se mora

kupna vsota plaati tekom 30 dni po ratifikaciji, in pa dolobo god t. 9., da se vsak posestnik-

kupec zavee, da se bo ravnal po novih predpisih, ako jih oblastva izdado glede obdelovanja

zemlji. Nasprotno pa ima uradni akt pod t. 9. dolobo, ki je Hochenwart nima, da se morajo

postaviti hie in gospodarska poslopja po nartu, ki jih je izdelalo gradbeno ravnateljstvo, ob

cesti proti Igu in Lipam. Med vladnim dovoljenjem z dne 7. julija 1829. in razprodajo dne 24.

aprila 1830. je preteklo dobrih devet mesecev. Prirodno je domnevati, da so se ta as pogoji na

magistratno eljo ali pa na gubernijsko. zahtevo spremenili in da so nato, obveljali pogoji, kakor

jih navaja Hochenwart, katerega knjiga je izla leta 1838., tedaj le osem let po prietku

kolonizacije. Toda v raznih listinah magistrata, kresije in gubernija, v katerih se v pozneji dobi

sklicujejo na gubernijalne odloke, se ne imenuje nikaka listina, nikak pozneji odlok, s katerim

bi bil gubernij izpremenil prvotne pogoje za koloniste. V svojem poroilu, ki ga je gubernij

poslal na Dunaj,81 nateva glavne pogoje za naseljence, in sicer: da se morajo v teku treh let

zgraditi stanovanjska in gospodarska poslopja, da se plauje magistratu letni zemljiki davek 20

kr. za oral ele po preteku desetih let, da se morajo pri vsaki izpremembi plaati zakonite

16

pristojbine in da morajo vsakokratni posestniki vzdrevati jarke, izkopane okrog vsakega

zemljia. Tu tedaj tako vana doloba, kakor je nedeljivost parcel, ni navedena, kar je vsekakor

presenetljivo. Zopet pa je vano, da navaja upan Hradecki na obnem zboru Kmetijske drube

dne 3. maja 1830. kupno pogodbo, ki jo je sklenila Kmetijska druba z magistratom dne 2.

marca 1830. o parceli na Volarju in da se ta pogodba v glavnem, eprav ne v vseh tokah, ujema

s Hochenwartovim tekstom; osobito je vano, da ima v toki 8. nedeljivost parcele.82 Oividno

so tedaj veljali pogoji, kakor jih navaja Hochenwart, le glede nedeljivosti parcel stvar ni jasna.

Zakaj iz podatkov katastrskega arhiva83 je razvidno s popolno dolonostjo, da je e leta 1840.

bilo deset parcel razdeljenih in da je e est novih hi stalo na oddeljenih parcelah. Ni pa niti iz

te niti iz pozneje dobe najti kake omembe, da se je doloba o nedeljivosti parcel razveljavita.84

U kompleksu, ki ga je ljubljanski magistrat izbral za prvo kolonizacijo,85 je pripomniti e

sledee: Pri odloitvi zemljia, namenjenega za naselitev, je magistrat respektiral tedanje

lastninske pravice in je pustil parcele ob Ljubljanici in Iici dotedanjim posestnikom. S tem pa

je oteil kolonizacijo. Zakaj ob vodah je bilo zemljie prvi najbolje kakovosti, drugi v asu

povodnji najlae dostopno in tretji glede oskrbe z vodo za ivino v najboljem poloaju. Za

kolonizacijo je magistrat odmeril najslabi svet svojega ozemlja, od katerega ni imel nikakih

koristi. Bilo bi brez dvoma bolj zmiselno, da bi v vsem predelu, leeem v osrednjem delu Barja,

ne oddajali zemlji posestnikom iz Ljubljane in oddaljenih vasi, marve bi se odbral ves

centralni del za kolanizacijo e od vsega poetka. Vidijo se kodljive posledice okolnosti, da

niso imeli e od poetka enotnega, dobro preudarjenega narta za porabo Barja, marve so narte

delali sproti in jih vmes vekrat spreminjali.

Po 24. aprilu 1830. so tedaj prieli kolonisti postavljati koe na osuenem Barju. Naselbina

se je imenovala sprva "na Volarju", a takoj v letu 1830. so ji dali ime "Karolinengrund", kar so

pozneje slabo poslovenili s "Karolinska zemlja" - na ast cesarici Karolini, eni cesarja Franca I.,

ki se je zelo zanimal za Barje in je obakrat, ko je priel v Ljubljano, v juniju leta 1830. in v maju

1882., posetil tudi Barje ter si ogledal na tevilnih vonjah napredovanje osuevalnih in

naseljevalnih del.86 Do leta 1833. je nastalo skupno 17 novih hi z gospodarskimi poslopji, med

njimi preizkuevalie Kmetijske drube (Karolinenhof), kjer je tudi bivala ena druina.87 tiri

hie so stale na Ianski cesti, druge pa ob tradonu, vodeem na Lipe (LipeStradon), razen dveh,

stojeih ob tradonu od Lip proti Tomilju.

Dasi je prava kolonija na Volarju (danes rna vas in gornji del Ianske ceste) priela ele z

letom, 1830., vendar je Volar e imel poprej svoje koloniste, ki se morajo smatrati kot prvi

naseljenci na nekdaj povsem neobljudenem Barju. Tu je bil kmet kot oskrbnik gospodarske

postaje Kmetijske drube od leta 1828. e poprej pa je postavil na Volarju svojo hio neki

17

Martin Bla (Blasch), ki ga imenujejo viri88 prvega kolonista na Barju. Ta si je postavil koo leta

1825. nekako sredi Barja, na toki, ki je bila geografsko zelo vana, to je na sotoju Iice in

Loice, kjer je bilo vsekakor za promet po obeh vodah najvaneje mesto; to je hkratu tamkaj,

kjer se je pozneje zgrajena Ianska cesta najbolj pribliala Iici. Martin Bla se je naselil, e

preden se je zgradila Ianska cesta. Katastrski zapisnik iz leta 1825. ga oznauje kot

gostilniarja. Bla je oividno za olnarje in vse, ki so se vozili po vodi, odprl gostilno; nakupil

pa si je kmalu zemlji v bliini ter jih priel obdelovati. Po primeru Lippicha i. dr. se seveda

tudi v novejih knjigah in spisih Martin Bla navaja kot prvi naseljenec na Barju. A zdi se, da ta

trditev ni tona. Tradicija v rni vasi in Lipah oznauje hio t. 44 v rni vasi (vulgo "v Lipa"

ali "pri Lipovcu"), stojeo tik ob Ljubljanici, kot najstarejo, trde, da je sta a e krat, ko je "bil

Francoz v Ljubljani". Hochenwart poroa,89 da je Jakob urn (Tschurn), oskrbnik Turjake

graine, dal v letih 1795. do 1798. izkopati kanal iz Ike mimo Tomilja do Ljubljanice v

Lipah; po tem kanalu, po katerem je tekla Ikina voda, naj bi se plavil les do Ljubljanice, tu pa se

nalagal na ladje in vozil v Ljubljano. V Lipah ob Ljubljanici je dal urn postaviti hio in urediti

na reki prostor za nakladanje90 v hii so se nedvomno stalno nahajali ljudje, ki so imeli opraviti z

nakladanjem lesa. Kanal pa se ni obnesel in e v nekaj letih se je opustil, vendar se e leta 1825.

Jakob urn navaja kot posestnik hie v Lipah in se oznauje kot gostilniar.91 V hii je imel

oividno gostae, oziroma sorodnike; leta 1825. sta kot posestnika treh parcel v bliini ob

Ljubljanici vpisana dva kmeta (Grmovnik Janez in Jeras Primo), in sicer z oznabo bivalia:

Bauer in Lippe.91 Dalje je leta 1828. na obnem zboru Kmetijske drube referent poroal, da se

je kultivacija Barja e priela, in sicer na gornjem koncu pri Lipah;93 to se oividno nanaa na

prebivalce te hie. Sicer pa e karta Barja iz leia 1780. izkazuje na tem mestu stavbo, dasi ni

razvidno, ali je bila hia ali le kaka upa. Verjetno pa je, da je bila tu hia, e preden je priel

urn s svojim podjetjem, in sicer brkone celo z gostilno, ki je sluila za okrepevanje olnarjev

in ribiev ter za izletnike iz Ljubljane, zakaj Lipe se imenujejo kot cilj izletom na Ljubljanici.94

Tradicija v Lipah in rni vasi pravi, da je bila tu nekdaj ribika koa, kjer se je prodajala tudi

pijaa. Tudi dejstvo, da je spadala e v dobi 1825. do 1840. pod iansko graino, kae, da je

morala nastati e poprej, preden se je ta svet prisodil Ljubljani. Vsekakor pa je dokazano, da je

smatrati hio pri Lipovcu za najstarejo v obmoju novokoloniziranega Barja.

Z navedenima dvema hiama je tela naselbina leta 1833. na Volarju 19 hi. V naslednjih

letih se je priselilo e nekaj kolonistov, poveini na razdeljenih parcelah, tako da je bilo leta

1840. e 25 hi.95 Zemljika gosposka za vse hie je bil ljubljanski magistrat, razen za Lipovevo

ob Ljubljanici, ki je spadala, kakor reeno, pod graino Ig.

Naselniki, ki so prili na pusti barski svet na Volarju, so morali podobno kot srednjeveki

18

kolonisti sredi alpskih gozdov prieti prav od kraja, izkopati grmovje in tore, odstraniti ali

pogati mah in najprej prekopati ves teren ter ga preprei z jarki. Po tem trudapolnem poslu je

bilo ele mogoe obdelovanje. Na prevlanem in premehkem zemljiu se izpoetka niti ivina

ni mogla uporabljati.96 Nain obdelovanja je bil na Barju nov, povsem razlien od onega na

trdinski zemlji. Zato je samo ob sebi umljivo, da se niso priglasili za koloniste na Barju ljudje, ki

so imeli drugod dobro eksistenco, marve obratno. V koloniste na Volarju so se zbrali siromaki,

hlapci, dekle, obinski pastirji, uboni bajtarji itd. Sprio nizke cene si je mogel zemljie kupiti

tudi zadnji siromak. O tem je e svea tradicija na Barju. V svojem referatu o rezultatih

osuevanja od leta 1829. do 1857. poroa Anton Podkraischegg,97 da so bili prvi kolonisti "kakor

znano, zelo siromani" in dalje, da so bile teave, s katerimi so se imeli boriti, ogromne, tako

silne, da so se kolonisti e hoteli zopet izseliti. Da so kljub temu vztrajali na Volarju, je le

zasluga - poroa Podkraischegg Hradeckega, tedanjega ljubljanskega upana, ki jih je dan na dan

obiskoval, jih hrabril in jim podeljeval krompirja, zelja, fiola in drugih ivil. V prvi dobi so se

mogli tedaj kolonisti vzdrati samo s pomojo podpor od zunaj; domai pridelek jim e ni

zadoal.

Kljub temu je ve kolonistov zopet odlo.

Dasi s teavo, uspehi so se s kolonizacijo Volarja ipak dosegli. Zato je hotel magistrat

nadaljevati z naseljevanjem ostalih predelov Barja, ki so bili v njegovi posesti. Prvi je priel na

vrsto predel, imenovan e od nekdaj Ilovica; to je bil kompleks Barja med Dolenjsko cesto,

Ljubljanico, Iico98 in potokom Struga. Tu je imel magistrat veji konipleks zemljia v izmeri

266 oralov, ki je bilo e nerazdeljeno in povsem neplodno; poroila ga opisujejo kot najniji in

najmovirneji del Barja, kamor so se stekale vode z blinjega Golovca ter tamkaj stagnirale.

Kolonizacijo Ilovice je priel pripravljati magistrat kmalu po prvih: uspehih poselitve

Volarja. Pri tem je elel zopet sodelovanja Kmetijske drube, ki je po cesarjevi elji itak imela

ustanoviti e eno vzorno kmetijsko postajo, in sicer na terenu, ki je bil e popolnoma

nedotaknjen.99 V ta namen ji je magistrat na Ilovici prepustil zemljie v izmeri 25 oralov ter pri

tem napravil izjemo od splonih pravil v toliko, da ji ni bilo treba napraviti hie in gospodarskih

poslopij tekom treh let, kakor se je zahtevalo od kupcev ostalih zemlji.100 Tu je Kmetijska

druba priela leta 1839. vzorno gospodarstvo "Franzenshof", okrog katerega naj bi se razvila

nova naselbina. e na obnem zboru Kmetijske drube v letu 1835. in v letu 1836. so mnogo

razpravljali o nartih, kako gostaviti novo kolonijo. Dr. Orel je n. pr. predlagal, naj bi se kolonija

osnovala v krogu okoli vzorne postaje Kmetijske drube.101

Toda glede kolonije Ilovice se optimistine nade niso uresniile. Magistrat se je obrnil

preko kresije na gubernij za dovoljenje za razdelitev in prodajo zemljia na Ilovici e 20.

19

septembra 1835.102 Gubernij je izdal dovoljenje za razprodajo ele dne 23. septembra 1837., tako

da se je licitacija vrila ele o svetem Jakobu dne 25. julija 1838.103 Prodalo se je 16 parcel v

povrini skupno 185 oralov, 8 manjih parcel (skupno 37,5 orala) pa so prodali izven javne

licitacije onim, ki so jih imeli dotlej v najemu in jih e obdelovali. Kmetijski drubi so bili e

poprej prepustili 25. oralov. Pripomniti je, da so bile parcele na Ilovici manje nego na Volarju

leta 1830.; 15 parcel je bilo po 11 do 12 oralov, 2 parceli po 9 oralov, 2 po 7 do 8 oralov, 1 je

imela 3, 4 pa po 2 orala ali e manj. Teh 24 parcel je prilo v last 17 oseb, tako da je imel en

posestnik 45 oralov, dva po 23, eden 16 oralov, od ostalih pa posameznik najve 12 oralov.104 Za

to prodajo so se doloili in od gubernija potrdili isti pogoji kakor pri prodaji zemlji na Volarju

leta 1830.105 Vsi kupci parcel na Ilovici so vpisani v katastrski-zapiskih kot posestniki iz mesta

Ljubljane, samo dr. Orel je iz Karlovskega predmestja; kmetov, oziroma kolonistov med njimi ni

slutiti.108 Poroa pa se, da so nekatera zemljia na Ilovici obdelovali e poprej, bodisi posestniki

iz Ljubljane, kakor tudi z Dolenjske ceste, oziroma iz Kurje vasi. Nekateri so se pripravljali e

leta 1838., da si postavijo hie na Ilovici.107

Glede Ilovice se je naglaalo, da bo nje kultivacija napredovala zelo hitro, ker "je prila po

veini v roke zelo podjetnih in premonih kultivatorjev"; zemljie je kmalu dajalo prve pridelke

in do 10. maja 1842. je bilo na njem ve gospodarskih poslopij in celo e tri stanovanjske hie.l08

Priakovalo se je, da bo ta kolonija hitreje rastla nego ona na Volarju, ali optimizem se je izkazal

neutemeljen. Leta 1853. so bile na Ilovici e vedno samo tri kmetije109 in leta 1860. jih je bilo

ele est.110

Zgodovino naselbine na Ilovici bo mogoe pojasniti izrpno, ko se dovri preureditev

novejega oddelka magistratnega arhiva. Niti v tiskani literaturi niti v arhivu velikega upanstva

ni mogoe najti niesar, kar bi prialo, da so se pogoji za one, ki so kupili zemljia na Ilovici,

izpremenili v tem zmislu, da bi jim ne bilo treba postaviti hie ter gospodarskih poslopij. Od

onih, ki so leta 1838. kupili parcele, se niti eden ne navaja kot posestnik nove hie na Ilovici;

oni, ki so postavili hie tu, so povsem drugi ljudje. Oividno magistrat v tej dobi e ni posebno

stroga pazil, da bi se prodajni pogoji tono izpolnjevali.

Naselbina na Volarju je ta as zmerno napredovala. Leta 1853. je imela 37 kmetij, a leta

1860. jih je bilo 39.111

S tem je glede naseljevanja Barja nehala inicijativa oblasti. Kako so oblasti gledale na

kolonizacijsko akcijo, se vidi iz sledeega. Leta 1840. je potekla doba desetih let, za katero so

bili naselniki na Volarju oproeni urbarijalnih davin ljubljanskemu magistratu, svoji zem-

ljiki gosposki. Dne 5. novembra leta 1840. so se obrnili na gubernij s pronjo za nadaljnjo

desetletno oprostitev od plaevanja urbarijalnih davin; njihovo pronjo je magistrat priporoil

20

in prav tako kresija, toda gubernij jo je z odloitvijo dne 22. julija 1842. zavrnil. Gubernij se

sklicuje med drugim na to, da se barska zemljia ne nahajajo ve v rokah prvih naselnikov-

pogodbenikov, temve da so prela na nove kupce.112 Naseljeniki so proti tej odloitvi rekurirali

na Dunaj na zdrueno dvorno pisarno z dne 18. novembra 1842., toda tudi ta instanca je pronjo

z dne 20. aprila 1843. odbila.113 Sedaj so naselniki prosili da se jim vsaj zaostali davki za leta

1840.; 1841. in 1842. odpustijo, kar jim je gubernij z dnem 4. novembra 1843. na priporoilo

magistrata in kresije vendarle ugodil.114

S tem so nehale davne olajave za naselnike na Volarju, kar seveda ni moglo pospeevati

nadaljnje kolonizacije. Vidi se, da tudi oblast ni imela veselja za nadaljnje naseljevanje. To se je

pokazalo, ko je magistrat razprodal do tedaj nerazdeljeni in neobdelani svet na Rakovi jeli, na

levem bregu Ljubljanice, kjer se je nahajalo Barje e vedno v prvotnem stanju. Tu bi se vsekakor

mogla osnovati naselbina, saj je imel magistrat nerazdeljenega zemljia 109 oralov, takoj poleg

obina Vi 81 oralov (razdeljeno do leta 1843. med kmete z Via in Glinc) in zraven e

veleposestnik Valentini (vulgo Besnar) z Via 99 oralov, ki je do leta 1840. razprodal med

kmete iz vasi dobrovske obine (Kozarje i. dr.) 115, kar je bilo prvotno vse last ljubljanske

obine. Magistrat je svoje zemljie parceliral in razdelil leta 1840. med Krakovane in

Trnovane. 116 Da so kolonizacijo vrili bolj preudarno, bi se bila tu nedvomno ustanovila

naselbina. Magistrat je imel sedaj samo e v Havptmanici nerazdeljeno zemljie v izmeri 193

oralov; to se je razprodalo ele leta 1871. Ker ni imel ve vejih kompleksov barskega zemljia,

je s tem odpadla osnova za naseljevalno akcijo.

Uspehi prvih let naseljevanja in kultivacije so vplivali ipak dobro. Zakaj poroa se, da so

se prieli v kmetskih vaseh Brest, Strahonler in Vrbljene pripravljati, da ustanovijo naselbine na

dotlej povsem neproduktivnih kompleksih Barja, ki so jim pripadali.117 Kljub temu, da so imele

te in sosedne obine ogromen areal neproduktivnega Barja,118 se nikjer ni priela kolonizacija.

Obine so parcelirale zemljia v tiridesetih, petdesetih in estdesetih letih in ga razdelile med

kmete svojih vasi, ki pa so ga obdelovali zelo malo intenzivno, kvejemu za malo negovane

travnike, najve pa samo za panike. e danes je v tem predelu precej panikov, ki se na

mehkem Barju zelo slabo obnesejo. Velik del tega zemljia pa je prietkom estdeaetih let

nakupil Ivan Kosler iz Ljubljane in si napravil veleposestvo ob Ianski cesti v izmeri 323 oralov

ter zgradil na njem hio in gospodarska poslopja. Prav tako si je nakupil veleposestvo v Lipah

Josip KoslerMOA: v izmeri 206 oralov ter istotako na njem postavil hio in gospodarska poslopja.

Da je kolonizacija Barja slabo napredovala in dosegla razmeroma le majhne uspehe, temu

MOA Zadnji njegov oskrbnik je bil Jurei, ki je govoril izjemno pravilno slovensko in njegovi potomci e danes ive

na tem posestvu. Hia in dve veliki gospodarski poslopji e kaejo nekdanjo zasnovo stavb na posestvu.

21

vzrok je bilo razen premajhne vneme pri vijih faktorjih poslabanje pogojev za obdelovanje

zaradi naraajoih poplav. Poslabanje je bilo mono e v tiridesetih letih in je doseglo viek v

petdesetih letih. Sledila je obnova hidrotehnikih del v estdesetih letih, s imer so se pogoji za

kultivacijo zopet izboljali. Toda, da je naseljevanje v estdesetih in v sedemdesetih ter

osemdesetih letih intenzivneje napredovalo, temu vzrok so v prvi vrsti drugi, povsem novi

faktorji.

3. Doba otne industrije.

Prvotno so stremeli za tem, da izpremene barje v njive in travnike, in bili so uverjeni, da

postane osuena ravan poglavitna itnica deele in vrh tega moan producent sena ter osnova

krepke ivinoreje.119 Skeptiki pa so e v zaetku trdili, da bo Barje prikladno v prvi vrsti za

gojenje sena.120 Na izrabo otne plasti je mislil malokdo. V tiridesetih in petdesetih letih pa se je

izvrila temeljita izprememba. Polagoma so prili na to, da predstavlja otna plast zelo dober

eksploatacijski objekt sama po sebi, doim se je poprej odstranjevala skoro brez haska, to je:

poigali so jo, da so pepel rabili kot gnojilo; ba ta ceni nain gnojenja je omogoal kolonistom,

da so se drali v dobi, ko so imeli e zelo malo ivine. Tedaj pa so prieli rezati oto in jo suiti

ter jo prodajati kot kurivo. ele z eksploatacijo otne plasti in prodajanjem ote so se kolonisti

izmotali iz siromatva in si pridobili sredstev za bolje obdelovanje zemlje, vzdrevanje veje

mnoine ivine ter se povzpeli na ta nain do blagostanja, pravi dr. Orel e leta 1846.121

Pobudo za eksploatacijo otne plasti na veliko so dali ljubljanski podjetniki. Leta 1845. je

priel J. BaumgartnerMOA, ki je bil vzel v najem mestne opekarne. v Ljubljani in jih uredil na

kurjavo s oto, na veliko eksploatirati otni kompleks na Barju. Njegovo podjetje se teje za prvo

otno industrijsko podjetje na Barju. Istega leta, to je leta 1845., je ustanovil Ignac Scaria iz

Ljubljane v zvezi z neko dunajsko firmo veliko podjetje za izkorianje ote, s katero je zalagal

novoustanovljeno ljubljansko sladkorno rafinerijo; vzel je v najem velik kompleks barja v bliini

rne vasi, dal izkopati tiri velike kanale do Ljubljanice ter je po njej transportiral oto v

Ljubljano. Podjetje, ki je prielo v maju 1. 1845., je zaposlilo takoj v zaetku 100 do 150 ljudi

dnevno.122

Odslej so se priela mnoiti naroila za oto v najvejem obsegu. Barje je prelo v dobo

otne industrije. Pridobivanja ote se niso lotili samo kolonisti, temve domala vsi oni, ki so

imeli v lasti zemljia na Barju. e ve, sedaj so mnogi podjetniki prieli kupovati zemljia na

Barju samo v svrho, da so rezali oto na njih, ne pa morda v svrho kultivacije. Nekateri so v ta

22

namen vzeli zemljia v najem. Za novi nain eksploatacije Barja je nastopal kot eden prvih dr.

Orel, ki je imel na obnem zboru Kmetijske drube dne 30. maja 1847.123 o tem referat, in

imenoval pridobivanje ote za kurivo - najvanejo izrabo Barja.124 Zlasti pa je nastopil proti

temu, da se otna plast poge, kakor je bilo obiajno dotlej. ote spoetka v Ljubljani niso

islali, tudi ji je bila neugodna nizka cena drv. Tvornica salpetra je sicer e zgodaj, po Hacquetu

leta 1776.125, priela ugorabljati oto kot kurivo. Ali vendar so pridobivali oto e dolgo samo v

majhni meri, in sicer na obrobnih delih. Hochenwart poroa, da je priel entjakobski upnik

Pinhak pridobivati oto na Volarju, a se mu ni obneslo.126 ele poveanje industrije v Ljubljani,

mrea potov ter cest preko Barja in naposled kolonizacija, vse to je stvorilo osnovo za pravo

eksploatacijo otne plasti.127

oto so sprva enostavno kopali ter jo metali na povrino v neenakih kosih, da se je tam

posuila. Prietkom estdesetih let pa so prieli oto "rezati" v veliki, opeki slini obliki, jo

"raznaali" in suili, tako kakor se vidi na Barju e dandanesMOA; to je bil vsekakor mnogo bolji

nain pridobivanja ote.128

Z letom 1845. se je priela tedaj na Barju nova doba. V zgledu opekarn in sladkorne

rafinerije so sledile kmalu druge tvornice, predilnica, svinena topilnica pri kofljici in tevilne

opekarne pri Ljubljani in na Vrhniki. Celo v Kamniku so v tvornici za smodnik kurili s oto.

Poskusili so porabljati oto kot kurivo celo na ladjah v Trstu; hoteli so vpeljati oto kot kurivo

tudi za lokomotive in v ta namen je dravni erar kupil velik otni kompleks med Vnanjimi

goricami in Pleivico ter v dobi od leta 1856. do leta 1858. ustanovil tamkaj veliko podjetje za

pridobivanje in modeliranje ote; stvar se pa ni obnesla in je e v nekaj letih prenehala. Toda

uporaba ote v tvornicah se je ipak obnesla in je v petdesetih letih splono prevladala v Ljubljani

in v okolici, pa tudi v privatnih hiah v Ljubljani so rabili oto v vedno veji mnoini.

Vse to je povzroilo popolno izpremembo gospodarskega ivljenja na Barju. Kolonisti so

omejili obdelovanje zemlje; hiteli so rezati vsak svoje otno zemljie. Ko je ote na lastnih

parcelah zmanjkalo, so premoneji kupovali ali jemali v najem e ne eksploatirano zemljie z

namenom, da zreejo na njem oto. Siromaneji kolonisti so hodili k njim v dnino ter imeli pri

tem siguren zasluek. Prav tako so kolonisti, moki, enske in celo otroci, dobro sluili pri

velikih podjetjih ljubljanskih otnih industrijcev. Moki so rezali oto, enske in otroci so jo

"raznaali", jo "obraali" in potem "devali v kopice". Dalje so veliko zasluili z odvaanjem

ote; vozili so jo z vozmi v Ljubljano ali pa s olni po Ljubljanici, oziroma Iici bodisi do

MOA Zelo znana ljubljanska druina. MOA V Melikovem asu je to e bilo, danes pa tega ni ve, razen izjemoma na Bevkah. Sicer pa je rezanje ote

prepovedano.

23

Ljubljane ali do Vrhnike. Z vozmi so jo nekateri vozili celo do Kamnika. Ne le kolonisti, tudi

prebivalci obrobnih krajev: ianskih vasi, Goric, Brezovice, dobrovskih vasi itd. so hodili na

delo k otnim podjetjem na Barje. Tako se je sredi stoletja Barje spremenilo v veliko industrijsko

polje, kjer je pridobivanje ote postalo poglavitna oblika gospodarstva, doim je poljedelstvo z

ivinorejo stopilo popolnoma v ozadje. Nekateri skoro da niso ve obdelovali njiv, vse je bilo

zaposleno s oto. e leta 1847. se dokazuje, da je koristneje izkoriati Barje za oto nego za

poljedelstvo.129 V arhivu odbora za obdelovanje Barja se nahaja listina iz leta 1847.130, ki je zelo

znailna. V njej Osuevalna komisija opominja Kmetijsko drubo, da njeno zemljie

Franzensgrund na Ilovici ni dovolj obdelano, temve da se na njem koplje ota v jarkih na tak

nain, da se voda zastavlja in se znova tvori movirje. To da nasprotuje naelom osuevanja in

vrh tega vpliva s slabim vzgledom zelo kodljivo na druge posestnike Barja, ko bi moral biti

Franzensgrund vendar vzor za obdelovanje Barja. e je bilo tako na zemljiu Kmetijske drube,

kako ele na ostalih parcelah.

Pridobivanje ote je nudilo odslej dobro eksistenco na Barju. Zato so se stari kolonisti na

Volarju in na Ilovici, dobro drali. Med starimi hiami so nastajale nove, ki so jih gradili sinovi

in vnuki prvih naseljencev. Prihajali pa so vedno novi kolonisti, a sedaj po lastni inicijativi.

Nain naselitve je bil sedaj drugaen; naselnik je kupil zemljie, najraje e neizrezani otni svet,

si postavil na njem borno leseno koo in priel rezati oto, bodisi na svojem svetu ali pa je stopil

na delo pri bogatejih posestnikih. Viek kolonizacije te vrste pomenijo estdeseta, sedemdeseta

in osemdeseta leta. Vse obstojee naselbine so se poveale in nastala je cela nova naselbina na

predelu, ki se je e od nekdaj imenoval Havptmanica. Nastala je na zemljiu, ki je bilo last

mestnega magistrata, e povsem neproduktivno in nerazdeljeno; parceliral in prodal ga je

magistrat na licitaciji dne 24. aprila 1871.131 V Havptmanici leta 1869. e ni bilo nobene hie,

leta 1876. e 14.132 Kot nova naselbina bi se mogle oznaiti hie, ki so priele nastajati ob

Ianski cesti med Ljubljano in Iico; toda to so bile vsega skupaj samo tri hie. Nova naselbina

je nastala v estdesetih letih na zapadnem koncu Volarja, na ozemlju, pripadajoem obini

Tomielj; ta naselbina je obdrala staro ime Lipe, v kolikor ne stoje hie na zemljiu ljubljanske

obine. Leta 1869. je tela est hi. Hie se niso postavljale le ob cestah, temve tudi ob slabih

tradonih; tako n. pr. je priela naselbina ob tradonu, ki gre juno od rne vasi, vzporedno z

njo, ter dobila tri hie.

Do leta 1869. se je tevilo hi na Volarju pomnoilo na 45, na Ilovici na 14. Leta 1876. se

navaja 133 na nekdanjem Volarju skupno 49 hi, od tega v rni vasi 41 in na Ianski cesti 8 - 3,

a na Ilovici 31 hi, skupno na mestnem Barju 97 hi. Za leto 1880. navaja krajevni repertorij 134

v rni vasi 45 hi z 249 prebivalci, na Ianski cesti (Karolinska zemlja) 13 hi s 86 prebivalci, na

24

Ilovici 35 hi s 159 prebivalci in v Havptmanici 16 hi s 73 prebivalci, skupno tedaj na mestnem

Barju 109 hi s 567 prebivalci. V Lipah, ki se leta 1880. e ne navajajo kot posebno selie, je

bilo leta 1890. 17 hi s 67 prebivalci. Vrh tega so posamezne hie, ki v teh statistinih podatkih

niso navedene, nastale e ob robu navedenih vasi, n. pr. ob Ianski cesti med Volarjem in Igom,

za rno vasjo itd.

4. Tretja doba naseljevanja.

V osemdesetih in devetdesetih letih je nastopil znova popoln preobrat v razvoju kultivacije

in kolonizacije Barja ter povzroil temeljito izpremembo vsega gospodarskega ivljenja na

Barju. Vzrok izpremembi je bilo dejstvo, da so se otne zaloge izrpale.

Plast ote ni bila nikjer posebno debela. Seveda tudi ni bila povsod enako mona; v

splonem je bila v obrobnih delih tanja, a v osrednjih predelih najdebeleja. Kramer navaja, da

se giblje od 0,20 do 2,60 m.135 Kolonisti in drugi eksploatatorji so jo zrezali razmeroma zgodaj.

Rauni, ki so jih delali o mnoini ote in o domnevanem trajanju eksploatacije, so se izkazali

precej slabo. Smatralo se je, da so na razpolago veje mnoine otne zaloge nego je pokazala

praksa. Leta 1847. je raunal dr. Ore1,136 da je s porabljivo otno plastjo, cenjeno na povpreno

1,26 m debeline, pokritih 25.750 oralov, to je tri etrtine Barja, kar naj bi dalo 329.600.000

centov suhe ote. Konsum v privatnih hiah in industrijskih podjetjih v Ljubljani je cenil na

500.000 centov in je na temelju tega precenil zalogo za preko 659 let! Ako bi pa rezali le 6 dm

globoko, da se ohrani spodnja plast za obdelovanje, in ako bi se konsum ote v Ljubljani v svrho

varovanja gozda, oziroma drv, e poveal, bi zaloga ote po njegovem raunu zadoala e

vedno za 229 in pol leta. Isto cenitev navaja Thenius.137 Ta cenitev je bila vsekakor mono

pretirana, kar potrjuje tudi Kramer.138 Prav posebno je zanimiv raun nepodpisanega avtorja iz 1.

1847.139 Ta rauna na osnovi razprav nekega nemkega avtorja,140 da se ota sama obnavlja; to je

da raste dalje, ako se ne ree prav do spodnje plasti; ako bi se rezalo na Barju samo pet devetin

debeline, tiri devetine pa se pustile v tleh, bi se ota regenerirala povpreno v 55 letih. Za

ljubljansko sladkorno tvornico, ki je rabila letno 100.000 centov ote; bi bilo potreba, rauna

navedeni lanek, 275 oralov barskega sveta, pa bi bila njena otna potrebina krita za vedno.

Eksploataija otne plasti, ki se je vrila v velikem razmerju, je e v osemdesetih letih,

posebno pa v devetdesetih letih, priela ponehavati; zaloga je pohajala. Velika podjetja za

pridobivanje ote so nehala po vrsti. Nastali sta sicer dve novi podjetji za predelavo ote v drob

(za posipanje greznic), eno na veleposestvu J. Koslerja ob Ianski cesti za rno vasjo (1888. do

1898.) in drugo pri Babni gorici (1894. do 1914.). Ali to je bil le e zakljuek. V devetdesetih

25

letih je bila poglavitna zaloga ote e izrpana in leta 1905. je cenil Kramerl41 povrino otnega

ozemlja samo e s 1500 ha na vsem Barju; na vzhodnem Barju je bilo ote v glavnem le e na

zemljiu imenovanih dveh podjetij; ostalo je bilo vse zrezano.

To so bile za gospodarstvo na Barju zelo vane izpremembe. S tem, da je izginila ota, je

prenehal za Barjane poglavitni, vsekakor najizdatneji vir dohodkov. Kolonisti so bili sedaj

prisiljeni, vrniti se zopet k prvotnemu poklicu, k poljedelstvu. To pa je povzroilo pravo krizo na

Barju naseljenega prebivalstva. Zakaj prehod od otne industrije k poljedelstvu ni bil lahek.

Stalen zasluek pri otni industriji je ljudi privadil na poseben nain ivljenja; treba je bilo sicer

po veini zelo trdo delati - rezanje ote je zelo naporen posel, treba je jako teko vzdigovati in

mnogo stati v mrzli vodi - ali zato je dohajalo v hio dovolj denarja. Mnogi naselniki so imeli v

posesti samo neznatno povrino zemljia in borno leseno bajto; jasno je, da jih samo

kmetovanje ni moglo preivljati. Take male posestnike je kriza prisilila, da so prieli zapuati

Barje; nekateri so se odselili v Ljubljano, kjer so preli med predmestno delavstvo, drugi so odli

v Ameriko, kamor je ba v devetdesetih letih prielo ivahno izseljevanje s Slovenskega. Drali

so se oni naselniki, ki so si tekom otnoindustrijske dobe s solidnim gospodarstvom opomogli in

postali pravi kmetje: Pa tudi ti so mnogo trpeli, ker se je ba v tej dobi stanje Barja v

hidrotehnikem oziru znova poslabalo. Predele, kjer so z naglim rezanjem odstranili otno plast,

so zaele povodnji silno zalivati; to velja posebno o Havptmanicah in Lipah. Mnogi so si

pomagali na ta nain, da so prieli hoditi v Ljubljano na delo, v tvornice ali za sluajnim poslom.

Hkrati so prieli v Ljubljano prodajati poljedelske pridelke, osobito mleko, esar poprej kljub

bliini mesta niso delali.

V celoti je ta preobrat povzroil stagnacijo v poseljevanju Barja, ponekod, zlasti v

Havptmanicah in Lipah, celo obutno nazadovanje. S priloene situacijske karte Havptmanic in

Lip ter rne vasi in Ilovice je nazadovanje razvidno v tevilu odstranjenih hi. Priete osamljene

naselbine (ob Ianski cesti nad Koslerjevim, juno od rne vasi) so zopet izginile. Le v bliini

Ljubljane, na spodnjem delu Ianske ceste in na Ilovici, vidimo e vedno doseljevanje, kar pa je

predvsem uinek bliine mesta. S priloene situacijske karte za Ilovico se razvidi, da imamo

opraviti z naraanjem naselbine na strani, leei blije mestu, na najbolj oddaljenem koncu pa

imamo nazadovanje; ve najbolj oddaljenih hi je tudi tu odstranjenih, kar se popolnoma ujema s

pojavom nazadovanja, karakteristinim za Lipe in Havptmanice.

Sliko tretje dobe kolonizacije Barja pojasnjuje statistika. Leto 1890., ki stoji nekako v

razdobju v razvoju poseljevanja Barja, izkazuje 142 v rni vasi 47 hi z 295 prebivalci

(napredek v desetih letih le za dve hii), na ilovici 41 hi z 209 prebivalci (napredek est hi), na

Ianski cesti (celi) 17 hi s 134 prebivalci (napredek tiri hie), v Havptmanicah 14 hi z 78

26

prebivalci (tedaj e nazadovanje za dve hii) in v Lipah 17 hi s 67 prebivalci, skupaj 136 hi s

782 prebivalci. Deset let pozneje, v letu 1900., se navaja 143 za rno vas 49 hi z 270

prebivalci, na Ilovici 50 hi z 231 prebivalci, na Ianski cesti 41 hi s 430 prebivalci 144 (od tega

na nekdanjem Volarju samo 12 hi ter ola in Koslerjevo veleposestvo 145), v Havptmanicah 10

hi z 49 prebivalci in v Lipah 15 hi z 68 prebivalci, skupno tedaj 165 hi s 1048 prebivalci. Tu

se jasno vidi, da povzroa rast vasi le bliina mesta, oddaljeni kraji pa nazadujejo ali v

najboljem primeru stagnirajo.

Leta 1921.146 je bilo v rni vasi 46, na Ianski cesti 45, v Havptmanicah 7, na Ilovici 57 in

v Lipah 10 hi.

Vojna doba, in prva leta po njenem zakljuku so gospodarsko stanje Barjanov znova

izboljala, kar je v skladu s splonim poloajem kmeta na Slovenskem. Ustavilo se je

nazadovanje naselbin; v veini vasi na Barju se more celo konstatirati porast tevila hi, najbolj

seveda na Ianski cesti in na Ilovici, nekoliko tudi v rni vasi, najmanj pa v najbolj oddaljenih

Lipah in v Havptmanicah. Skupno tevilo hi na onem predelu Barja, kjer se je po letu 1825.

vrila kolonizacija, je znaala v septembru leta 1926.: v rni vasi 51, v Lipah 9, v Havptmanicah

8, na Ianski cesti 55 (od tega na nekdanjem Volarju 13 ter ola in Koslerjevo) in na Ilovici 66

hi, skupno tedaj 189 hi z okroglo 1200 prebivalci.

III. Lega in razvoj naselbin na Barju ter njih imena.

Vse vasi na Barju imajo e po svoji vnanjosti, po legi, razporeditvi hi itd. znailnosti

mlaje naselbine. Normalnim vasem na Slovenskem niso podobne.

rna vas je najstareja naselbina na Ljubljanskem Barju. Je to izrazito cestna vas; stoji

vzdol ob cesti, ki se cepi od Ianske ceste ter vodi do Podpei. Hie se vrstijo v dolgi ravni

vrsti; razdalja med njenimi skrajnimi hiami v podolni smeri znaa 5 km. Le dve hii sta ob

cesti proti Tomilju, dve sta par sto metrov juno od ceste, a dve ob Ljubljanici, ena (najstareia)

na desnem, a druga na levem bregu.* Vas ima nesirnetrino lego; velika veina hi je na juni

strani ceste, le malo jih stoji na severni strani.

Prvotno so stale vse hie ob juni strani ceste, ker se je v svrho kolonizacije razprodal le

svet juno od nje, doim so ostala zemljia med cesto in Ljubljanico last Ljubljananov, nekaj

malega tudi posavskih kmetov. To je lega prvotnega dela kolonije, le dve hii sta stali e sprva

* To hio, ki je bila last veleposestnika iz Ljubljane in je imela le gostae, so koncem leta 1926. podrli.

27

ob tomieljski cesti. Hie na severni strani ceste in ob cesti Lipe-Podpe so vse iz mlaje dobe.

Na situacijski karti rne vasi je razvidna lega hi prvih kolonistov nastalih v dobi od leta 1830.

do leta 1840. e pred letom 1840. so prieli prvi naselniki deliti svoje parcele, bodisi da je

gospodar del prepustil svojemu mlajemu sinu ali prodal tujcu, in so na njem postavili nove hie.

Tako so se prvotno enako velike parcele po 20 oralov drobile, nastajale so med starimi nove

hie, vas se je gostila. Polagoma so prieli kolonisti, ko so si gospodarsko opomogli, kupovati

parcele na severni strani ceste; na njih so ponekod nastajale nove hie. Toda tudi sedaj stoji na

severni strani ceste samo osem hi, od tega dve iz povojne dobe. V isti dobi so postavili nove

hie ob cesti Lipe-Podpe; tu pa so do danes ostale le tri hie.

V oi bde, da ima vzhodni konec rne vasi tako redko postavljene hie. Vzrok temu je

okolnost, da so ob razdelitvi Volarja ta zemljia dobili Ljubljanani in da je v prihodnjih letih

ve parcel pokupil Ljubljanan Drenik, ki je imel konno skupaj 63 oralov. Semkaj so kolonisti

le poasi prodirali.

Za lego rne vasi je bila tedaj merodajna dolina onih zemlji, ki jih je magistrat razdelil

med Ljubljanane e v devetdesetih letih 18. stoletja in ki so se gospodarsko izrabljale e v dobi

pred letom 1830., ko se je priela ustanavljati kolonija v rni vasi.147 V tem je vzrok, da se iri

rna vas v dolini blizu 5 km vzporedno z Ljubljanico, a vendar okroglo 400 m oddaljena od

nje.148

Enotno naselbino s rno vasjo tvori vas Lipe, ki pa se teje posebej, dasi lei istotako ob

tomieljski cesti in ob cesti na Podpe. Tu imamo geografski nezmisel, da je cesta meja med

dvema vasema, in sicer zaradi tega, ker gre meja med ljubljansko in tomieljsko obino ba ob

cesti; kar stoji hi na tomieljskem teritoriju, se raunajo k Lipam, kar jih je na ozemlju

ljubljanske mestne obine, se tejejo k rni vasi. Tako uradna nomenklatura, ki je v nasprotju z

ivim ljudskim imenovanjem. Prebivalstvo teje namre kot Lipe vse hie, ki so ob tomieljski

cesti in ob cesti na Podpe ter ob Ljubljanici, brez ozira na to, ali spadajo pod obino Tomielj

ali Ljubljano. To je povsem v skladu z geografskim pojmom Lip.149

Juno od rne vasi, ob tradonu, ki gre vzporedno z vasjo, je nastala mala naselbina treh

hi, tik onstran ljubljanske obinske meje, tako da se je tela k vasi Brest tomieljske obine. Vse

tri hie so postavili kmetje iz rne vasi, a danes ne stoji niti ena ve.

Ianska cesta, kakor se imenuje sedaj naselbina ob tej cesti, se prav za prav ne more

nazivati z imenom enotne vasi, ker nima v dananjem obsegu drugega skupnega, nego da stoje

vse hie ob isti cesti, toda v dolini le malo manj kot pet kilometrov. Ali v razliko od rne vasi,

ki tvori vsekakor dovolj enotno naselbino, je med posameznimi deli Ianske ceste ve bistvenih

razlik. Ob prietku kolonizacije je vse ozemlje ob Ianski cesti zapadno od Iice tvorilo enoto z

28

ozemljem sedanje rne vasi. Semkaj, to je na odsek med rnovako cesto in sedanjo cesto na

Havptmanice, je segal vzhodni del prve kolonije iz leta 1880. e dolgo potem so novi kolonisti

prihajali samo v ta oddelek. Prva hia ob spodnji Ianski cesti med Iico in Gruberjevim

kanalom se imenuje ele leta 1876. tevilo hi ob Ianski cesti v spodnjem delu se je prielo

veati ele v osemdesetih letih, toda le sprva so bili novi naselniki poljedelci. Ob Ianski cesti v

bliini Ljubljane so priele nastajati v devetdesetih letih hie, katerih posestniki so bili zaposleni

v Ljubljani in ki niso imeli skoro ni ali le prav malo zemlje za kmetovanje. Ta del ima danes

znaaj - ljubljanskega delavskega predmestja in v veini hi stanuje po ve druin. Opisan

predmestni znaaj ima danes Ianska cesta od Gruberjevega kanala do prve ceste na Ilovico

(Jurkova cesta);150 ,v tem delu so le tri hie, katerih posestniki se peajo tudi s kmetijstvom.

Naglasiti pa je, da je ve posestnikov v tem delu, ki so bili prvotno naseljeni na Barju, a so se

potem odselili semkaj in si poiskali zasluek v mestu. Ta de (20 hi)151 spada tedaj popolnoma v

obmoje tudija Ljubljane; bilo bi primerno, da dobi tudi posebno ime.

Drugi del Ianske ceste je med Jurkovo cesto in med Iico. Tudi ta del se je razvil ele

pozneje. Prvi hii se imenujeta ele leta 1876. e leta 1900. je bilo tu samo pet hi. V najnoveji

dobi se tudi tu, osobito na spodnjem oddelku, zidajo hie, katerih posestniki so zaposleni v

Ljubljani in ki se s kmetijstvom ali sploh ne peajo ali le prav neznatno. V nekaterih hiah

stanuje po ve druin delavskega ali obrtnikega stanu. Tudi ta del dobiva tedaj vedno bolj

znaaj predmestja. Sedaj (jeseni leta 1920.) teje 20 hi.

Edino zgornji del Ianske ceste, to je od mostu ez Iico do ceste na Havptmanice, ki ima

v celoti 15 hi, je ostal e vedno povsem agrarnega znaaja. To je najstareji del kolonije ob

Ianski cesti in je povsem slien rni vasi. Spodnji del tega oddelka ima geografsko vano

toko. Tu se cepi cesta na rno vas-Podpe ter Tomielj, od leta 1905. dalje tudi cesta na Ilovico

ter Dolenjsko cesto, oziroma Rudnik. To cestno kriie je postalo sredie koloniziranega

Barja; tu se nahaja glavna, do pred kratkim edina gostilna na Barju in od leta 1895. tudi ola za

barske vasi. Tu se je nameravala postaviti cerkev. - Vse hie spadajo k Ljubljani, razen

Koslerjeve, ki se teje v tomieljsko obino.

Ilovica je najbolj raztresena naselbina na Barju. Hie stoje v glavnem ob dveh cestah, ki se

kriata, in sicer ob cesti, vodei z Ianske ceste ob Koruznikovem jarku proti Rudniku (Jurkova

cesta), in ob drugi, ki vodi z Dolenjske ceste pri Rdeem kriu na Iansko cesto ob prietku rne

vasi.152 Razen tega stoji precej hi ob cesti, ki gre vzporedno z Dolenjsko cesto, kakih 300 m

oddaljena od nje. Nekatere hie stoje ob primitivnih potih, ki se imenujejo tradoni. Ilovica je

tedaj po situaciji najmanj enotna naselbina na Barju; njena oblika je v glavnem v skladu z

obsegom onega ozemlja, ki ga je leta 1838. razprodal mestni magistrat v svrho kultivacije in

29

kolonizacije.153 Ako odtejemo dve hii, ki stojita povsem loeno od ostalih, e v neposredni

bliini Dolenjske ceste pod Debelim hribom, je med skrajnimi hiami Ilovice vendarle samo

dobra dva kilometra zrane razdalje. Tudi sicer je Ilovica neenotna; njen zapadni del ima

najblije do Ljubljane po Ianski cesti, vzhodni del pa po Dolenjski cesti. Ker obujeta oba dela

po razlinih potih proti svojemu velikemu privlanemu srediu Ljubljani, je med njima malo

skupnosti.

Havptmanice so naselbina, ki lei ob cesti, vodei od Ianske ceste preko Iice proti

Grmezu ter ima stik z Dolenjsko cesto pri Lavrici. Glavni del vasi lei ob tej cesti, hie so si

sledile v ravni vrsti na obeh straneh. Dve hii stojita ob tradonih, ki vodita vstran od ceste.

Prvotno ime najstareje kolonije na Barju je bilo "naselbina na Volarju". Tako se je namre

imenoval svet na iroko v kotu med Iico in Ljubljanico. Hochenwart pravi, da se je imenoval

Volar ves teren med Iico, Ljubljanico, Dolgim grabnom in Loico,154 toda mape iz leta 1825.

v katastrskem arhivu oznaujejo kot Volar samo vzhodno od Lip leei del in to je oividno

toneje. Ime Volar je vsekakor staro; vpisanega ima e karta Barja iz leta 1780., in sicer sama za

vzhodni del oznaenega terena. Kaj je prvotno pomenilo ime in kako je nastalo, je teko

dognati.155 Nemki teksti iz konca 18. stoletja 156 ga imenujejo "Morast per Volarje", ali "auf

dem Volar". Do prietka kolonizacije se navedeni predel imenuje vedno z nazivom Volar; po

prietku naseljevanja pa se je ime zaelo opuati in se umikalo novemu umetnemu nazivu

Karolinengrund, slovensko Karolinska zemlja. To ime je nastalo leta 1830., ko je avstrijski cesar

Franc s soprogo cesarico Karolino posetil Ljubljano ter napravil dne 5. junija izlet na Barje, kjer

si je ogledal novo kolonijo in na njej postavljeno vzorno kmetijsko postajo Kmetijske drube. Pri

tej priliki se je naselbina cesarici na ast imenovala Karolinengrund, kmetijska postaja pa

Karolinenhof.157 Novo ime se je dralo, vsaj v skrenem pomenu, do najnoveje dobe; po

osvobojenju se je odpravilo in zamenjalo z nazivom Ianska cesta. Pomenilo je prvotno vso

naselbino med Iico, Loico in Ljubljanico do Lip.

Pripomniti je e, da so se tele hie prvih kolonistov na Barju prvotno k Trnovemu, tako da

so bile njihove hine tevilke kar nadaljevanje trnovskih. Seznam ljubljanskih hinih