1

KONSERVIRANJE INRESTAVRIRANJE ŽELEZAAvtor: Zoran Milić

3.1.1

SkupnostmuzejevSlovenije

Vsebina1. Identifikacija in korozija

2. Shranjevanje pred obdelavo

3. Preiskave

4. ^i{~enje

5. Restavriranje

6. Za{~ita

7. Rokovanje z muzejskim gradivom in nega

8. Shranjevanje

9. Primeri

10. Literatura

1. Identifikacija in korozijaSnov, iz katere so izdelani ‘eleznimuzejski predmeti, je me{anica ‘elezain ogljika. Predmeti so izdelani izkovanega ali litega ‘eleza in jekla.Razlika med temi oblikami je v vseb-nosti ogljika. Kovano ‘elezo ima do0,5% ogljika, jeklo ima od 0,5% do1,7% ogljika, lito ‘elezo pa ve~ kot1,7% ogljika. Pogosto ga najdemo vpovezavi z drugimi materiali, kot soles, tekstil, usnje, plastika in drugo,zato se moramo pri skrbi za ‘elezovelikokrat ozirati tudi na te.

Da je predmet izdelan iz ‘eleza,nedvoumno doka‘emo z magnetom.Magnet privla~i ~isto ‘elezo, kakortudi njegov ~rni oksid magnetit Fe3O4.Ker ‘elezo hitro korodira, se njegovazunanjost spreminja in je prepozna-vanje odvisno od njegove zunanjepodobe. Nekorodirano ‘elezo imatipi~no sivo kovinsko povr{ino(slika 1). Rahlo korodirano stabilno‘elezo ima povr{ino od modro~rnedo rjavorde~e barve (slika 2).Aktivno korozijo prepoznamo posvetlo rde~ih do oran‘nih made‘ih(slika2, slika 3). Mo~no korodirano‘elezo je bodisi stabilno ali nestabilno.Povr{ina stabilnega, mo~no korodira-nega ‘eleza je prekrita z debelej{okorozijsko plastjo ~rne ali temnorjave barve (slika 4). Pri nestabilnem‘elezu opa‘amo {e znamenja aktivnekorozije. O~itna znamenja nestabil-nosti ‘eleza so mo~na razpokanostpovr{ine in ko{~ki rje, ki odpadajo spredmeta, ter oran‘en prah na

PRIROČNIK 1

povr{ini predmeta oziroma ob njem(slika 5, slika 6). Korozija nastaja nameji med kovinskim jedrom in zuna-njo korozijsko oblogo ter povzro~apokanje, lu{~enje in pra{enje zunanjekorozijske plasti. Pri natan~nempregledovanju ‘eleznih predmetovsmo pozorni na znamenja aktivnekorozije, ki se ka‘ejo v oblikiakaganita ali v obliki »solzenja«.

Akaganit je ‘elezov oksihidroksid(β-FeOOH) v obliki svetlo oran‘nihkristalov. Nastaja na meji med kovin-skim jedrom in korozijsko plastjo ters kristalizacijskimi silami povzro~apokanje in lu{~enje korozijske plasti.

Slika 1: Tipi~na siva kovinska barvanekorodiranega ‘eleza

2

Pod odpadlim ko{~kom korozijskeskorje v sredini opazimo kepicosvetlo oran‘nih kristalov akaganita(slika 3). Akaganit nastaja samotam, kjer so prisotni kloridni ioni(Cl-). Ti se ne vklju~ujejo v njegovokristalno strukturo in so v medkristal-nih kanalih. Ker so te‘ko dostopni,jih tudi te‘ko odstranimo in nepre-trgoma povzro~ajo korozijo ‘eleza.

»Solzenje« ali »potenje« je naslednjio~iten znak aktivne korozije, ki gapovzro~ajo zelo koncentriraneraztopine kloridnih soli. Na povr{inipredmeta ali pod odpadlimi ko{~kikorozijske plasti opazimo drobnerde~e do temnorjave svetle~e mehur-~ke (slika 7). Pri relativni vlagi nad55% kloridne soli absorbirajo vlagoiz zraka, se raztopijo in tvorijo rume-ne, rjave ali oran‘ne kapljice na

korodirani povr{ini predmeta. Tateko~ina je kisla in korodira ‘elezoter uni~uje tudi druge snovi, ki sopovezane z ‘elezom in so ob~utljivena kislino. Pri zni‘anju relativnevlage zraka se te kapljice posu{ijo intvorijo drobne svetle~e mehur~ke.Te opazimo s prostim o~esom bodisikot svetlikajo~o se povr{ino bodisikot svetle~e se mehur~ke ali razbitelupine mehur~kov.

@elezo je zelo korodivna kovina z nor-malnim potencialom Fe/Fe++ = –0,44 V.Korozija ‘eleza poteka od povr{inepredmeta proti sredi{~u bolj ali manjenakomerno (vzporedno s povr{ino).

V tem se razlikuje od korodiranjabakra, pri katerem korozija nastopamed zrni (intergranularno). Potekkorozije kontrolirajo difuzijski procesi,hitrost korozije pa je odvisna odkoncentracije vodikovih ionov (proto-nov) oziroma od koncentracijekisikovih ionov. Vendar v prisotnostiagresivnih kloridnih ionov pride

Slika 2: Korozija ‘eleza; spodaj- rjavorde~abarva rahlo korodiranega ‘eleza;zgoraj- rde~i do oran‘ni made‘iaktivne korozije

Slika 3: Svetlo oran‘ni kristali akaganita – znamenje aktivne korozije

Slika 4: Temno rjavi korozijski produktistabilnega korodiranega ‘eleza

Slika 5: Korodiran ‘elezni predmet zodpadlimi ko{~ki in razpokamikot znamenje aktivne korozije

Slika 6: Oran‘ni kristali akaganita na povr{ini ‘eleznega predmeta, ki korodira

3

tudi do to~kaste korozije, ki na po-vr{ini predmeta tvori kraterje inponekod privede celo do prekorodira-nja. Poleg kloridov povzro~ajoto~kasto korozijo {e heterogenostsestave povr{ine, strukturne napake,razli~ne obloge na povr{ini ‘elezne-ga predmeta ter po{kodbe za{~itnihpremazov. Pri izkopavanjih lahkonajdemo predmete, ki so v zelorazli~nih stanjih ohranjenosti, odzgolj sledov popolnoma korodiranega‘eleznega predmeta v prsti pa doskoraj nekorodiranih predmetov. Toje odvisno od sestave ‘eleza ter odkvalitete prsti in predvsem njenekislosti. Kvaliteta povr{ine predmetaima pri tem tudi svoj pomen. Prikoroziji nastali ‘elezovi ioni so mo-bilni in se gibljejo stran od predmeta.^e je prst kisla, se ti oddaljijo inporazgubijo v okolju, ~e pa je alkalnaali nevtralna, se ‘elezovi ioni oborijokot oksidi ali karbonati in ostanejona mestu nastanka. V tem primeruse predmet na mestu ohrani v oblikikorozijskih produktov (oksidov,karbonatov). Volumen predmeta sepove~a in njegova oblika se dostikratpovsem spremeni. Predmet ohranisvojo obliko le {e v kompaktni ~rnikorozijski plasti magnetita, ki nastanetam, kjer je originalna povr{inapredmeta. V~asih opazimo originalnopovr{ino znotraj voluminozne koro-zije tudi na rentgenskem posnetku,

kar nam zelo olaj{a njeno iskanje inrazkrivanje (slika 8). Od razmer vprsti je torej odvisno, v kak{nemstanju ohranjenosti bomo na{li ‘eleznipredmet. Na skici (poglavje 4) soshematsko prikazane razli~ne stopnjeohranjenosti ‘eleznega predmeta –od rahlo korodiranega do povsemizgubljenega, katerega oblika se jeohranila le {e kot votlina, obdana zdebelo plastjo obloge, ki se je tvorilaokoli predmeta.

@elezo korodira v vseh treh medijih,na zraku, v vodi in v zemlji, ter vstiku z drugo kovino, kar ozna~ujemokot kontaktno korozijo.

Korozija na zrakuNa zraku korodira ‘elezo tako, dase na povr{ini tvori rde~erjava plastrje. Rja je skupen izraz za me{anicooksidov in hidratiziranih oksidov(oksihidroksidov) prete‘no III-valentnega ‘eleza (slika 2).

Nastala korozijska plast je kompaktnain {~iti kovino pred nadaljnjo koro-zijo, ~e prevzame njeno kristalnostrukturo. V praksi pa je ve~inomaporozna in slabo {~iti spodaj le‘e~okovino pred nadaljnjim korodiranjem.^e primanjkuje kisika, nastaja ~rn inkompakten magnetit, ki dobro {~itikovino pred nadaljnjim korodira-njem. Koli~ina dostopnega kisika in

stopnja vla‘nosti zraka dolo~atahitrost poteka korozijskih procesov.Mo~no korozijo opa‘amo nad 60%relativne vlage (RH). Kako mo~nobo ‘elezo korodiralo, je odvisno tudiod primesi ne~isto~ v zraku, predvsemod koli~ine ‘veplovega dioksida(SO2), ki se raztaplja v adsorbiranivlagi na povr{ini kovine, se oksidira(v SO3) in tvori ‘veplovo (VI) kislino.Saje, prah in nakopi~ena umazanijana povr{ini ‘eleza pospe{ujejonjegovo korozijo. Opazimo tudipospe{eno korozijo ‘eleza v muzejskihdepojih in razstavnih prostorih,kadar ‘elezne predmete hranijo oziro-ma razstavljajo v lesenih omarah alivitrinah. Vzrok je v rahlo kislihhlapih, ki jih oddaja sve‘i les. Grepredvsem za hlape ocetne kisline, kinajeda ‘elezo. Korozija se pojavljatudi na oro‘ju, ki je shranjeno v lese-nih no‘nicah ali v no‘nicah iz drugihorganskih materialov.

Korozija v teko~inah@elezo korodira v morju, jezerih inrekah. ^e je v vodi prisoten raztopljenogljikov dioksid (ogljikova kislina),potem se tvori kompakten ‘elezovkarbonat siderit (FeCO3), ki {~iti‘elezo pred nadaljnjo korozijo in gana tak na~in stabilizira. Prisotnostfosfatov v korozijskih plasteh pravtako deluje za{~itno. Vi{je koncentracije

Slika 7: Svetle~i mehur~ki na povr{ini‘eleznega predmeta kot znamenjekorozije zaradi prisotnosti Cl-

Slika 8: Rentgenski posnetek ‘eleznega predmeta, na katerem je jasno vidna originalnapovr{ina

4

kalcija in magnezija v vodi u~inkujejona korozijske plasti v povezavi skarbonati utrjevalno. Karbonatne inhidroksidne obloge tvorijo skorjo, ki{~iti ‘elezni predmet pred agresivnimokoljem in ga ohranja (slika 9).

Vsebnost kloridov v morski vodideluje na ‘elezo zelo {kodljivo inpospe{uje njegovo korozijo. @eleznipredmeti, ki jih potegnemo iz morske-ga okolja, lahko na zraku zelo hitropropadejo. Vzrok temu je oksidacija‘elezovega II-klorida v ‘elezov III-klorid in pri tem mo~an padecvrednosti pH vla‘ne rjaste obloge.

Korozija v prsti@elezo mo~no rjavi v vla‘ni in zelozra~ni prsti. Oblika korodiranegapredmeta je tako velikokrat spreme-njena do neprepoznavnosti. Korodivnomaso okoli predmeta sestavljajo‘elezovi oksidi, oksihidroksidi, karbo-nati ter vklju~ki apnenca, zemlje inpeska (slika 10).

Rjavenje dodatno pospe{ujejo prisot-ne soli, {e posebno kloridni ioni, kilahko povzro~ijo mo~no lokalnokorozijo. V humusni prsti lahko pride

do tvorbe modro~rne plasti ‘elezove-ga poli-fenolnega kompleksa, ki{~iti ‘elezo pred nadaljnjo korozijo.Znani so primeri dobro ohranjenih‘eleznih predmetov v prsti z visokovsebnostjo strojilnih kislin na mestu,kjer je delavnica za strojenje usnja.

Do korozije ‘eleza lahko pride tudiv neprezra~eni prsti, ob pomanjkanjukisika. To vrsto korozije povzro~ajoanaerobni mikroorganizmi in senajpogosteje pojavi v grobovih ali vmulju na dnu jezer. Povzro~ajo jopredvsem sulfatnoreducirajo~ebakterije (Desulfo vibrio desufuricans),‘veplooksidirajo~e (Thiobacillus)bakterije, bakterije, ki tvorijo vodik(Eschrichia coli), in razli~ne bakterije,ki tvorijo amonijak. Korozija potekav prisotnosti majhne koli~ine ‘vepla,ki je v gipsu. Pri tej koroziji jezna~ilno, da poleg ~rnega magnetita(Fe3O4) v ve~jih koli~inah nastajatudi ~rni ‘elezov sulfid (FeS). Ta po-vzro~a temnenje prsti okoli ‘eleznegapredmeta.

Kontaktna korozijaPri pocinkanih in kositrenih ‘ele-znih predmetih gre za kombinacijo

‘eleza in cinka oziroma ‘eleza inkositra, ki sta v stiku. Pri drugihpredmetih je ‘elezo lahko v stikutudi z drugimi kovinami, predvsemz ‘lahtnimi pri tav{iranih predmetih(glej 7.1). V teh kombinacijahnastopa bimetalna ali kontaktnakorozija, ki lahko v neustreznemokolju privede do mo~ne korozije indo izgube ‘eleznega jedra.

Pri pocinkani ‘elezni plo~evini greza osnovno ‘elezno plo~evino, ki jegalvansko ali kako druga~e (npr. vognju) prekrita s cinkom. V tejkovinski kombinaciji bo cink kotmanj ‘lahtna kovina korodiral nara~un ‘eleza in ga pri tem {~itil.Za{~ita pocinkanega ‘eleza je odvi-sna tudi od tanke nepretrgane vodneplasti, ki ga prekriva. Pri relativnivlagi zraka pod 60%, ko povr{ina niprekrita z vodno plastjo, temve~ setvorijo posamezne kapljice, pride nateh mestih lahko do mo~ne to~kovnekorozije. Prisotnost majhnih koli~insoli (sulfati, kloridi, bikarbonati innitrati) lahko povzro~i obrat poten-ciala, ko cink postane bolj ‘lahtenod ‘eleza in povzro~i mo~no koro-zijo ‘eleza. Obrat potenciala povzro~itudi tvorba zinkoksidne (ZnO)plasti.

Slika 9: Karbonatne, hidroksidne in druge obloge na sekiri, najdeni v reki

Slika 10: Mo~no korodirana ‘eleznapasna spona

5

Pri tako imenovani beli plo~evinigre za kositreno ‘elezno plo~evino.^eprav je kositer bistveno bolj ‘lah-ten kot ‘elezo, lahko, tako kot pricinku, pride do obrata potenciala innamesto ‘eleza korodira kositer. Tose zgodi ob prisotnosti organskihkislin, ko se kositer obna{a kot manj‘lahtna kovina od ‘eleza.

Pri tav{iranih predmetih nastopiizrazita kontaktna korozija, ko ‘ele-zo korodira, okrasni zlati, srebrni alibronasti vlo‘ki pa ostajajo dobroohranjeni.

@elezovi korozijski produkti, ki jihnajpogosteje sre~ujemo:

Fe(OH)2 – ‘elezov II-hidroksid

α-FeO(OH) – ‘elezov III-oksihidroksid (getit)

β-FeO(OH) – ‘elezov III-oksihidroksid (limonit)

γ-FeO(OH) – ‘elezov III-oksihidroksid (lepidokrocit)

FeCl2 – ‘elezov II-klorid (anhidrid)

FeCl2 . x H2O – ‘elezov II-klorid(hidratiziran)

FeS – ‘elezov II-sulfid

Fe3O4 ali druga~e FeO . Fe2O3 –‘elezov II- in III-oksid (magnetit)

2Fe3O4 . H2O – magnetit(hidratiziran)

Fe2O3 – ‘elezov III-oksid (hematit)

2Fe2O3 . 3 H2O ‘elezov III-oksid(hidratiziran; navadna rja)

FeCl3 – ‘elezov III-klorid (anhidrid)

FeCl3 . x H2O – ‘elezov III-oksid(hidratiziran)

FeOCl – ‘elezov III-oksiklorid

2. Shranjevanje pred obdelavoNe smemo dovoliti, da se sve‘eizkopano ‘elezno gradivo, medtemko ~aka na obdelavo, hitro posu{i.Za to je ve~ razlogov. Najtehtnej{irazlog je, da soli, ki so v predmetu,pri su{enju kristalizirajo, kar povzro~ipove~anje volumna in s tem

pokanje predmeta. Predmet lahkoraz‘ene do te mere, da ga ni mogo~eve~ sestaviti. To velja predvsem zapredmete, ki jih potegnemo zmorskega dna ali jezer in rek. Tak{nepredmete lahko kratkotrajno hrani-mo v zaprtih kontejnerjih v vodi alipri visoki vla‘nosti. Dalj{e hranjenjezahteva namakanje v 5% raztopiniNa2CO3. Korozijo zaradi previsokevlage prepre~imo tako, da obloge, vkatere je predmet zavit, namo~imov 0,01% raztopino natrijevega nitrita(NaNO2) ali 2% raztopino natrije-vega hidroksida (NaOH). @eleznepredmete, za katere smo prepri~ani,da jih bomo obdelovali z alkalnosul-fitno raztopino, lahko v isti teko~initudi skladi{~imo. Pri tem moraimeti teko~ina temperaturo okolja.

Kovinske arheolo{ke predmete, kijih prinesejo s terena, lahko za~asnoshranimo tudi v zamrzovalno omaro,dokler se ne lotimo aktivne konserva-cije. Nizka temperatura (–30°C)pomembno upo~asni aktivnokorodiranje ‘eleza. Kljub temu jepriporo~ljivo, da se ~im prej lotimoaktivnega konserviranja. Druge‘elezne predmete, nearheolo{kegaizvora, hranimo pregledno v ~imbolj suhem prostoru.

3. Preiskave

Vse ‘elezne predmete najprejrentgeniziramo (poglavje 6) in jih naosnovi rentgenskih posnetkov oceni-mo ter nato {e vizualno prei{~emoin pregledamo pod mikroskopom(poglavje 6). S pregledom ugotovimo,kako je predmet sestavljen, kako soizdelani in okra{eni posamezni deli,ter dolo~imo vse druge prisotnemateriale. Arheolo{ke ‘elezne pred-mete testiramo z magnetom, daugotovimo prisotnost ali odsotnostkovinskega jedra. S testom s srebro-vim nitratom ugotavljamo tudiprisotnost ali odsotnost kloridnihionov (poglavje 4). Novej{e ‘eleznepredmete analiziramo z XRF EDS-metodo (poglavje 4), s katero ugota-vljamo prisotnost dodatkov za

jeklenje ali morebitne kovinske pre-vleke. Prisotnost kovinskih prevlekna ‘elezu ugotavljamo tudi priarheolo{kih predmetih, ki so veliko-krat kositreni, pobakreni, pozla~eniitd.

4. ^i{~enjePristop k ~i{~enju in nadaljnjiobdelavi predmetov lo~imo gledena to, ali gre za arheolo{ke kovinskepredmete ali predmete nearheolo{kegaizvora. Med arheolo{ke predmete{tejemo tiste, ki so pridobljeni zarheolo{ko metodo, ki so bili zako-pani v zemlji ali potopljeni v vodi,oziroma tiste, ki pripadajo arheolo{kimobdobjem. Druge predmete pri{te-vamo k nearheolo{kim, npr. predmetetehni~ne kulture, etnolo{ke,umetnoobrtne, umetni{ke predmetein podobno.

Arheolo{ki predmetiKrhke arheolo{ke ‘elezne predmete,ki se kljub skrbnemu rokovanjudrobijo in razpadajo, pred obdelavoutrdimo z akrilnim lakom.Posamezne fragmente zlepimo vceloto in se {ele nato lotimo ~i{~enja.Dela se lotimo v smislu raziskoval-nega ~i{~enja, torej v smisluraziskovanja predmeta samega invsega, s ~imer je povezan. Pri temdelu uporabljamo tako mehanskekot kemijske tehnike ~i{~enja. Priodstranjevanju korozije in zemljesmo pozorni predvsem na morebitneostanke tekstila, usnja, lesa, kosti inpodobno. Zelo pomemben cilj, kimu pri takem ~i{~enju sledimo, jeraziskovanje predmeta in odkrivanjenjegove originalne povr{ine(poglavje 4). Za odstranjevanjezemlje in drugih oblog so primernenaprave za mehansko ~i{~enje, kotso peskalnik (poglavje 4), ro~noorodje, mikromotor z razli~nimiabrazivnimi nastavki in ultrazvo~nakladiva razli~nih izvedb (poglavje4). Kemijske, elektrokemijske inelektroliti~ne metode uporabljamole redko in v omejenem obsegu, kerje njihovo u~inkovanje na rjo

6

neselektivno in se je njihova uporabav preteklosti izkazala kot nezadovo-ljiva. Te metode uspe{no uporabljamole pri lokalnem ~i{~enju pod stalnimnadzorom. Pri ~i{~enju nam zelopomaga rentgenski posnetek, ki namrazkriva obliko predmeta, njegove{ibke to~ke, kjer bi lahko med obde-lavo po~il, opozarja na mesta, kjer jepredmet okra{en, in razodeva teh-niko okra{evanja (tav{iranje, gravi-ranje, punciranje itd.). V novej{em ~asuse pojavljajo {e tehnike ~i{~enja zlaserjem (poglavje 4) in s plazmo(poglavje 4).

^e je tako o~i{~en predmet dovoljtrden in stabilen in ~e se ga ne dr‘ijoob~utljivi organski ostanki, ga skuhanjem v destilirani vodi o~istimosoli, ki jih je predmet sprejel vase,medtem ko je bil v zemlji. Te soli sopredmetu nevarne, ker delujejo kotelektroliti pri galvanski koroziji inna tak na~in pospe{ujejo njegovpropad. Prisotnost soli je nevarnatudi zato, ker pri prekristalizacijipovzro~ajo pokanje in plastenje‘elezne mase, ki povzro~a razpadanjepredmeta. Vodotopne soli izlu‘imoiz predmeta ‘e po nekajkratnemglobinskem izpiranju z destiliranovodo (poglavje 4). Te‘ava nastopipri slabo topnih soleh, kot je FeOCl(‘elezov III-oksiklorid). V tem prime-ru je globinsko izpiranje dolgotrajenpostopek, ki lahko traja tudi nekajmesecev in ni vedno povsemu~inkovit. Pri tem pogosto testiramoprisotnost kloridnih ionov in se natej osnovi odlo~amo, kdaj bomoprenehali z globinskim izpiranjem.V literaturi je opisanih {e mnogorazli~nih tehnik odstranjevanja klorid-nih soli iz korodiranih ‘eleznihpredmetov, ki pa so bodisi zapletenein drage, bodisi neu~inkovite, ‘ezastarele ali pa eti~no nesprejemljive.Zelo u~inkovita, hitra, relativnoenostavna in poceni je metodaizpiranja z alkalnosulfitno raztopino(poglavje 4). S to metodo obdelu-jemo fizi~no relativno ~vrste instabilne ‘elezne predmete, ki nimajo

pridatkov iz organskih snovi,amfoternih kovin (svinec, aluminij,kositer) in pridatkov iz bakra, srebraali emajla (stekla). Fizi~no {ibkepredmete pred postopkom delnoutrdimo z epoksi smolo Araldit M(poglavje 4) ter posamezne delepredmeta zlepimo s sekundnimlepilom in epoksi smolo (slika 11).V~asih lahko les, steklo, kost aliamfoterno kovino za{~itimo z voskomin tudi take predmete polo‘imo valkalnosulfitno raztopino. Vsehdrugih ob~utljivih in krhkih predme-tov ter predmetov, ki so sestavljeniiz razli~nih materialov, ne obdelujemopo tem postopku, ampak jih izpiramosamo z destilirano vodo. ^e jepredmet ob~utljiv tudi na vodo inobstaja nevarnost, da v vodi razpade,uporabimo namesto nje alkohol,predmeta preprosto ne namakamoali pa uporabimo katero od suhihmetod (plazma, laser).

Predmete, ki jih obdelujemo valkalnosulfitni raztopini, zavijemo vpolietilensko mre‘o (slika 12) in stem ohranimo vse fragmente, ki bise med postopkom morebiti odlepiliali odpadli od predmeta ter se vkopeli izgubili ali pome{ali z drugimi.Do tega lahko pride zato, ker sesmola, s katero so fragmenti zlepljeni,pri povi{ani temperaturi in v alkalnemmediju zmeh~a oziroma po dalj{em~asu tudi razgradi. Polietilenskomre‘ico spnemo s plasti~nimi ali

jeklenimi sponkami, ne z bakrenimi.Nanjo pripnemo plasti~en trak zvtisnjeno identifikacijsko {tevilkopredmeta. Po enem mesecu izpiranjav alkalnosulfitni raztopini preverimo~istost obdelanih ‘eleznih predmetovtako, da dolo~imo prisotnost klori-dov s testom s srebrovim nitratom.Po testiranju mora biti prisotnostkloridov negativna, sicer ves posto-pek izpiranja ponovimo.

Predmeti, ki smo jih obdelali zalkalnosulfitno raztopino, postanejokrhki in moramo ravnati z njimizelo previdno. Smole, s katerimi

Slika 11: @elezni klju~, utrjen z epoksi smolo

Slika 12: @elezni predmeti v polietilenskimre‘ici, pripravljeni za sulfitnipostopek

7

smo predmet lepili ali utrjevali, vprecej{nji meri propadejo in velikokratmoramo fragmente ponovno lepiti.Po alkalnosulfitnem postopku selotimo dodatnega rahlega mehan-skega ~i{~enja morebitnih oblog inpreostale mehke rje. Odstranimotudi povr{insko naneseno epoksismolo, s katero smo med seboj pove-zali rahle dele, da ne bi medizpiranjem odpadli (fotografija).Pomanjkljivost te metode je v tem,da je posoda za namakanje relativnodraga, da predmeti po obdelavive~inoma postanejo krhki in jih jetreba dodatno utrditi ter da nemoremo obdelovati predmetov, kiso sestavljeni iz materialov, ob~utlji-vih na alkalije. Prednosti so vu~inkovitem izpiranju in odstranje-vanju kloridnih ionov, ki jih najve~-krat ‘e po enem mesecu izpiranjane zaznamo ve~.

Po ~i{~enju in izpiranju lahkopredmete ali samo nekatere njihovedele prema‘emo s taninom. Premazo-vanje s taninom ima za{~itno inestetsko vrednost (poglavje 4).

Po kon~anem delu predmete dobroposu{imo. To pomeni, da jih najprejsu{imo na zraku in nato {e 20 ur vvakuumu pri 90°C–100°C. Zelopomembno je, da predmete posu{enju v vakuumu tudi ohladimo.V nasprotnem primeru ostane vporah predmeta vlaga tudi po su{enju.Voda ima namre~ visoko povr{inskonapetost in se kljub povi{ani tempera-turi in podalj{anem ~asu su{enja {evedno zadr‘i v kapilarah. Tudi ~eizhlapi, se po ohladitvi predmetahlapi v porah ponovno kondenzirajo.

Po su{enju predmete po potrebiutrdimo s teko~o epoksi smolo(poglavje 4). Luknje in razpoke napredmetu zapolnimo z epoksi kitomustrezne barve. V ta namen uporablja-mo Araldit AV 129 s trdilcem HV997. Za tem ga {e polakiramo zakrilnim lakom Bedacryl 122(poglavje 4) in povoskamo z me{a-nico mikrokristalini~nega in

polietenskega voska – Renaissancewax (poglavje 4).

Po kon~anem delu preizkusimou~inkovitost konservacije s testom vvla‘ni komori (poglavje 4). Predmetpolo‘imo v zaprto posodo, v katerije 100% relativna vlaga. ^e v dvehdneh na povr{ini predmeta nasta-nejo drobne rumene kapljice ‘elezo-vega klorida (slika 13), pomeni, daje bil postopek konservacijepomanjkljiv in ga moramo ponoviti.^e teh znamenj ni, smo lahkoprepri~ani, da bo predmet dolgostabilen, ~e ga bomo le hranili vustreznih shranjevalnih razmerah.@elezne predmete, ki jih ne moremoponovno obdelati ali ka‘ejo omenjenaznamenja aktivne korozije tudi poponovni obdelavi, shranjujemo vposebnih okoli{~inah.

Predmete, ki jih zaradi razli~nihvzrokov ne moremo ali ne smemoizpirati z alkalnosulfitno raztopinoali globinsko izpirati v vodi, obdelu-jemo na kak{en drug na~in, ki jeopisan v literaturi. Pri tem se prepri-~ajmo, da uporabljena tehnikazagotovo ne bo {kodovala predmetuin materialom, iz katerih je izdelan.Eden takih postopkov je izpiranje vme{anici brezvodnega metanola inisopropanola z dodatkom 0,2%LiOH (poglavje 4). Bistvo tegapostopka je v uporabi nevodnegamedija v primerih, ko voda {kodujematerialom, ki spremljajo ‘eleznepredmete.

Pri konserviranju in restavriranju‘eleznih predmetov, kakor tudi pridrugih materialih, moramo bitipazljivi, da ne onemogo~imo priho-dnjih raziskav. Pri ‘elezu to pomeni,da mu ne smemo spremenitimetalografske strukture, ki pri~a ona~inu izdelave in obdelave predmeta.Ne smemo uporabljati postopkov,pri katerih segrevamo ‘eleznepredmete nad temperaturorekristalizacije (okoli 400°C). Pri tejtemperaturi se podolgovata zrnakovane strukture spremenijo v

okrogla in s tem izgubimo meta-lur{ko informacijo. Nekateri menijo,da se to zgodi ‘e pri ni‘ji tempera-turi, zato ‘eleza ne segrevamo prekpribl. 200°C. Do pregretja lahkopride predvsem pri segrevanju pred-metov z infrarde~o lu~jo priutrjevanju s smolo. Nedavno, ponekodpa {e danes, so se lotevali odstranje-vanja rje s segrevanjem predmetovod 800 do 900°C in jih nato pomakaliv lu‘nato raztopino (Rosenberg,1917).Tak postopek je s stali{~a konserva-torske etike povsem nesprejemljiv.

Predmeti nearheolo{kega izvoraGre za ‘elezne predmete tehni~nekulture, umetne obrti in etnografskegaizvora. Od predmetov arheolo{kegaizvora se razlikujejo predvsem pobolj{i ohranjenosti, po velikosti terpo kompleksnosti materialov, ki jihsestavljajo. Medtem ko gre priarheolo{kih predmetih ve~inoma zamanj{e, slabo ohranjene predmete,sestavljene ve~inoma iz ene vrstemateriala, so predmeti nearheolo{kegaizvora ve~ji, strukturirani insestavljeni iz mno‘ice razli~nihmaterialov. Ta dejstva ote‘ujejo deloz njimi, jih razvr{~ajo v razli~nekategorije (ure, oro‘je, nakit, prevoznasredstva ...) ter narekujejo druga~en

Slika 13: Znamenja aktivne korozije napovr{ini ‘eleznega predmeta popreizkusu v vla‘ni komori

8

pristop h konserviranju in restavrira-nju. Nekateri predmeti so novej{egadatuma in so {e uporabni (npr.avtomobili, ure), zato se pri njihpogosto postavljajo druga~na eti~navpra{anja o namenu in na~inurestavriranja. Ker gre v~asih za zelovelike predmete (prevozna sredstva,poljedelski stroji, te‘ko oro‘je ...), jepri njihovi obdelavi zahtevna tuditehnologija dela. Zaradi velikosti inkompleksnosti sestave ter zaradirazli~nih materialov, ki sestavljajopredmet, moramo tak{ne predmetepred obdelavo razstaviti na karsedamajhne in enostavne sestavne dele.Zato moramo zelo dobro poznatiustroj predmeta in se izobraziti vposameznih strokah – urarski, oro‘ar-ski, avtomehani~ni ipd. Pri obdelavimoramo biti pozorni na najboljob~utljive dele predmeta in jih, ~e sele da, za{~ititi. @elezne aplike napohi{tvu, knjigah, oblekah itd., ki jihne moremo odstraniti, moramoo~istiti, ne da bi po{kodovali ob~utlji-vo osnovo. Pri poslikani ‘elezniplo~evini se sre~ujemo s te‘avo~i{~enja in za{~ite ‘elezne plo~evine,ki jo prekrivajo barvne plasti, v~asihcelo umetni{ke poslikave.

Vidimo, da je konserviranje gradivaiz ‘eleza te‘avno tako zaradi njegovekompleksnosti kakor tudi zaradite‘avnosti ohranjanja materiala –‘eleza kot takega. Zato zahtevaobdelava gradiva povsem indivi-dualen pristop ter veliko izku{enj inznanja na razli~nih podro~jih. Splo{niprincipi dela, metode ~i{~enja,na~ini za{~ite in vrsta ter kvalitetauporabljenih materialov so enakikot pri arheolo{kem ‘eleznemgradivu, le pristop je druga~en.Velikih predmetov npr. ne namakamov vodi ali drugih teko~inah, temve~jih peremo z vodnimi brizgalkamiali parnimi ~istilci. Ne su{imo jih vsu{ilnikih, ampak na zraku, mordacelo na soncu. Lakiramo jih zbrizganjem in ne namakanjem v laku.Voskamo jih s premazovanjem zvo{~enimi pastami in jih ne

namakamo v raztaljenem vosku.

^i{~enja drobnih ‘eleznih predme-tov umetne obrti se lotimo previdnos predhodno oceno stanja ohranje-nosti ‘eleza in materialov, ki gaspremljajo. Pri pobarvanih aliemajliranih predmetih (emajliraneposode, tablice s hi{nimi {tevilkami,barvani obrtni{ki izveski ipd.) selotimo ~i{~enja korodiranih ‘eleznihdelov lokalno in s suhimi postopki.Najve~krat uporabimo skalpel,abrazivno gumico, jekleno ali steklenokrta~ko, jekleno volno, ultrazvo~nokladivce, v~asih tudi tanek curekfinega peska (steklene ali plasti~nekroglice). Pri ~i{~enju zelo pazimo,da ne po{kodujemo barvnih plastiali emajla. Te plasti pred ~i{~enjem‘eleza po potrebi utrdimo in prile-pimo z lepili ali z akrilnim lakom.Lahko jih tudi za~asno prekrijemo sfolijami ali utrdimo in prekrijemo ssnovmi, ki so zelo hlapne in ki podolo~enem ~asu odhlapijo (sublimirajo)brez ostanka (npr. ciklododekan).Rjo lahko lokalno namo~imo zmeh~alci ali odstranjevalci rje, takoda jih nana{amo z vatiranimitampon~ki ali v obliki gela. Zeloprimerna so tista ~istila, ki so varnaza preostali del predmeta (barvo,les, tekstil, kost ipd.), kar je vsekakorbiokemi~ni odstranjevalec rje Biox.Tak{na mesta moramo nato dobroizprati z vodo, da odstranimo odve-~ne kemikalije. Izpiranja z vodo selotimo tako, da predmet lokalno~istimo z majhnim parnim ~istilcemin kondenzirano vodo takoj popivnamo.Vsakemu tak{nemu kemi~nemu~i{~enju sledi ponovno mehanskoodstranjevanje rje in kon~no temeljitosu{enje. Preostalo rjo blokiramo zrazli~nimi inhibitorji (tanin), laki invoski. Za inhibiranje preostale rjelahko uporabimo tudi komercialnasredstva na osnovi tanina inumetnih smol (Chelade, Antikorozin).Kon~na za{~ita je lahko premaz zakrilnim lakom in voskom, samo zenim od obeh ali z me{anico obeh.Kot lak se uporablja preizku{eni

Bedacry 122, kot vosek pa vo{~enapasta Renaissance wax.

Pri predmetih, ki jih poleg ‘elezasestavljajo {e papir ali tekstil, smo {eposebno previdni. Uporabimo vsezgoraj omenjene na~ine dela, le dase raje izognimo teko~inam, saj bilahko pustile made‘e naob~utljivem papirju ali tekstilu.

5. Restavriranje@elezne predmete restavriramo vsmislu definicije restavriranja, insicer da predmetom povrnemorazumljivost oblike in funkcije zminimalnimi posegi, kar pomeni, dapredmete zlepimo in dopolnimo,kjer je to potrebno. Pri tem upora-bljamo preizku{ene materiale, ki setradicionalno uporabljajo vevropskih muzejih. Vsaka uvedbanovega tipa materiala ali noveznamke mora biti temeljito premi-{ljena in s tako uporabo se morajostrinjati tudi drugi kolegi, ki obde-lujejo podobno ali enako gradivo.Zelo pametno bi bilo testirati novemateriale v smislu njihovegapospe{enega staranja in opazovatispremembe, ki pri tem nastajajo. Oteh spoznanjih bi morali na ustrezenna~in obvestiti vse kolege. V temsmislu je sodelovanje med kolegikonservatorji-restavratorji nujno alivsaj zelo za‘eleno.@elezni predmeti nearheolo{kegaizvora ve~inoma niso tolikopropadli, da njihova oblika infunkcija ne bi bili razpo- znavni. Priteh predmetih pomeni restavriranje,da predmetom damo »primeren aliustrezen« videz za razstavljanje, sepravi, da predmet izgleda urejeno,nikakor pa ne novo. @e samo~i{~enje je del restavriranja in pritem pazimo, da predmet ohranipatino ter znamenja svojega»‘ivljenja«. Pri tem moramolo~evati po{kodbe, ki jih je vrednopopraviti, in tiste, ki soinformativne v kakr{nem kolismislu ter jih je treba ohraniti.

9

6. Za{~itaGovorimo predvsem o aktivniza{~iti predmeta z uporabo drugihsnovi. @elezne predmete {~itimopred nadaljnjo korozijo bodisi zuporabo inhibitorjev bodisi z uporaboza{~itnih plasti organskega izvora(polimeri, voski, olja) ali z uporaboobojega. Za{~itni nanos mora bitineviden ali vsaj ~im manj viden infizi~no nemote~ ter hkrati ~im boljvarovalen. Obojega ni mogo~edose~i so~asno in enako zadovoljivo,zato je za{~ita predmetov najve~kratkompromis obojega. Kateri od obehpristopov bo pretehtal, pa je odvisnood vrste predmeta in njegove usode.^e predmet pripravljamo zarazstavo, potem je pomembnej{injegov videz, pri ~emer seveda nesmemo popolnoma zanemaritinjegove za{~ite. Slab{e za{~iten pred-met, ki ga nameravamo razstaviti,zahteva stro‘je pogoje razstavnegaokolja (RH in T). ^e pa predmetnameravamo skladi{~iti, potem jeustreznej{i debelej{i za{~itni sloj inse ne oziramo toliko na estetskividez. Najpogosteje uporabljeneza{~itne snovi pri ‘elezu so inhibitorji(fosfati, nitriti, tanin), laki (akrilnilaki, nitrocelulozni laki), voski(parafin, polietilenski vosek, ~ebeljivosek) ter olja (parafinsko, strojno,silikonsko).

Arheolo{ke ‘elezne predmete {~iti-mo najprej z lakiranjem in nato {e zvoskanjem. ^e je predmet porozen,ga lakiramo v vakumu, ~e pa jekompakten in gladek, ga namo~imov raztopino laka ali ga prema‘emo s~opi~em. Voskamo ga tako, kot jeopisano v poglavju 4. Nearheolo{ke‘elezne predmete ali njihove ‘eleznedele {~itimo enako ali podobno, leda je tehnika za{~ite prilagojenanjihovi velikosti, funkciji, obliki indrugim prisotnim materialom. Priteh predmetih je velikokrat pomem-bna gibljivost posameznih sestavnihdelov (oro‘je, ure, klju~avnice, nakit),zato je za{~ita s tankim premazomolja primernej{a kot za{~ita z lakom.

7. Rokovanje z muzejskimgradivom in negaPredmetov se dotikamo le zorokavi~enimi rokami. Rokavice solahko bomba‘ne ali {e bolje izlateksa. To velja tako za o~i{~ene kotkorodirane predmete. Bodimoprevidni na morebitne odpadajo~edel~ke predmeta. Predmete, ki sedrobijo in razpadajo, takoj prenesemov konservatorsko delavnico in selotimo aktivne konservacije. Krhkepredmete prena{amo na podlo‘enihpladnjih ali v oblo‘enih {katlah aliko{arah. Za posebno ob~utljive indragocene predmete lahko izdelamo{katle, katerih obloga je izdelana pomeri predmetov.

Zapra{enih predmetov ne razpra-{ujemo v depojskih prostorih, ker stem prah, del~ke oksidov in soliprena{amo na druge predmete. Pri~i{~enju ne uporabljamo vode indetergentov, temve~ jih ~istimo nasuh na~in. Prah in umazanijo odkrta-~imo. Pri tem uporabimo ve~je,manj{e, mehke ali trde krta~e, odvisnood narave predmeta in njegovestabilnosti ter narave umazanije.[~etine krta~ lahko oblikujemo tudiz rezanjem, da dose‘emo najboljnedostopne dele predmeta. Skraj{anjem {~etin dose‘emo tudi‘eleno, ustrezno ~vrstost krta~e. Pri~i{~enju arheolo{kih kovinskihpredmetov pazimo, da ne odstranimokorozijskih plasti, ker je spodajle‘e~a kovina mehansko zeloob~utljiva. Odpadli ko{~ek korozijeje namre~ lahko bistveni del predmetaali vsebuje kak{no pomembno infor-macijo o njem. Odstranitev debelej-{ih plasti rje lahko spremeni oblikopredmeta. Gladke nekorodirane alirahlo korodirane predmeterazpra{imo s posebnimi krta~amiali krpami, ki elektrostati~noprivla~ijo prah. Pri tem pazimo, dane po{kodujemo ali odstranimorahlo pritrjenih delov predmeta.

O~i{~ene predmete, ki so za{~iteni zoljnimi premazi, vzdr‘ujemo tako,

da oljni premaz obnovimo. Staripremaz obri{emo s krpo, ki jo rahlonamo~imo v ustrezno topilo (bencin,white spirit, WD 40 itd.). Natonanesemo tanko plast za{~itnegaolja. Odve~no olje odstranimo zbrisanjem s suho krpo. Pazitimoramo, da oljna plast ni predebela,ker bo olje odtekalo in zamastilodruge dele predmeta ali okolico. Nadebele oljne nanose se useda tudiprah in nastane grd, umazan premaz.Pretanka plast olja pa kovine ne bo{~itila pred korozijo. Pri tem delubodimo zelo pozorni na nekovinskedele predmeta, ki jih ne smemonaoljiti. Predmet pred oljenjembodisi razstavimo in lo~eno ~istimoposamezne dele, bodisi zelo pazljivo~istimo ‘elezne dele, tako da drugeza{~itimo. Na tak na~in vzdr‘ujemopredvsem mehanizme strelnegaoro‘ja pa tudi hladno oro‘je (no‘e,me~e, bodala …), tehni~no dedi{~inoin etnolo{ko gradivo. Oljni premazdaje predmetu lep{i videz in so~asnodeluje kot bariera proti vodnimhlapom ter ga tako {~iti. Za{~itenepredmete je treba redno pregledovatiin postopek ob~asno ponoviti.

Podobno kot pri vzdr‘evanjunaoljenih predmetov se lotimo ~i{-~enja in zamenjave vo{~enih za{~i-tnih premazov.

@elezni deli predmeta so pogostopobarvani, poslikani, prevle~eni zdrugo kovino (zlatom, srebrom,kositrom, bakrom, nikljem, kromom,cinkom …) ali tav{irani. Korozijapovzro~i, da te plasti pokajo, sedrobijo, odstopajo in odpadajo. Prirednem vzdr‘evanju takih pred-metov se ne dotikajmo povr{ine injih raje prepustimo sposobnemukonservatorju v temeljito obdelavo.Vsako odstranjevanje plasti pomeniuni~enje zgodovinskih informacij opredmetu. Vse, kar v takem primerulahko naredimo, je dobra dokumen-tacija dejanskega stanja inshranjevanje odpadlih del~kovpovr{ine.

10

8. ShranjevanjePredmete, pri katerih opazimoaktivno korozijo, shranimo lo~enood stabilnih predmetov pri relativnivlagi (RH) pod 30%. ^e kljub temuopazimo, da predmeti dalje korodirajo,zni‘amo RH pod 15%. Tak{neskrajno suhe okoli{~ine dose‘emo,~e predmet zapremo v zatesnjeno{katlo skupaj s suhim silikagelom.Silikagel damo v bomba‘no vre~koali perforirano polietilensko vre~ko,da prepre~imo stik z ‘eleznim pred-metom. Namesto silikagela lahkouporabimo bolj u~inkovit ArtSorb,ki ima ve~jo absorbcijsko kapacitetoin ga zato lahko uporabimo v manj{ihkoli~inah za isti u~inek. Ve~je {teviloob~utljivih ‘eleznih predmetovshranimo v dobro tesnjeni omari.Vanjo vlo‘imo ve~jo koli~ino silikagela(5 kg/m3 omare) ali ArtSorba (0,75kg/m3 omare) ali pa uporabimomanj{i su{ilec zraka. Suh zrakpomembno zni‘uje hitrost korodi-ranja, ne odpravi pa vzrokov zanj.

Tudi za korozijsko stabilne ‘eleznepredmete poskrbimo, da so pravilnoin varno shranjeni. Predvsem poskr-bimo za suh zrak (pod 40% RH) inda se predmeti ne pra{ijo. Manj{epredmete shranjujemo v zaprtih{katlah in vre~kah iz nekislegamateriala (brezkislinski karton,papir, polipropilenske folije) aliprahotesnih omarah s predali alipolicami. Ve~je predmete zlagamona police in jih prekrijemo z brezkislin-skim papirjem ali nebeljenimbomba‘nim platnom. Police inpredale oblo‘imo z mehkimi nevtra-lnimi polietilenskimi alipolipropilenskimi folijami. Te {~itijopredmete pred trdimi udarci indrgnjenjem. Posebno dragocene aliizredno nestabilne predmete lahkoza{~itimo s podporniki, ki jih izde-lamo iz polietilenske pene.

Iz prakse vemo, da ve~ina pred-metov ni izdelana samo iz ene vrstemateriala in tako imajo tudi ‘eleznipredmeti dodatke iz kosti, lesa,usnja, tekstila itd., katerim nizka

vla‘nost zraka {koduje. Zato shranju-jemo tak{ne predmete v okolju, kiustreza zahtevam celotne zbirke.Navadno je to 50–55% RH, ki pa sepo potrebi lahko tudi zni‘a, ~e greza mo~no ogro‘enost ‘eleznihdelov. Pomembno je, da vzdr‘ujemokonstantno vla‘nost zraka, ki naj sene bi spreminjala za ve~ kot 5% RH.Vsekakor je pomembno, da pred-metov, sestavljenih iz razli~nih mate-rialov, ne izpostavimo vla‘nosti nad65% ali pod 40%.

9. PrimeriPosamezni primeri konserviranja inrestavriranj kovinskih predmetov soopisani na koncu poglavja.

Tav{irana srednjeve{ka pasna spona

OpisDve zelo korodirani in propadli ‘ele-zni plo{~ici sta bili najdeni nalokaciji Kranj–Lajh. Oba predmetasta bila konservirana in restavriranana identi~en na~in (slika 14). Zaradimo~ne korozije ni bilo mogo~e

Slika 14: @elezni pasni sponi pred konserviranjem in restavriranjem

Slika 15: Rentgenski posnetek obeh ‘eleznih pasnih spon

11

ugotoviti oblike predmeta, zato jebil predmet najprej preiskan z rent-gensko radiografijo (slika 15).Pokazalo se je, da gre za zelo bogatookra{eno pasno spono. @eleznapasna spona je okra{ena s srebrno‘i~ko s tehniko tav{iranja. Jasno jeviden vzorec. V vrhnjem delu jevidna tudi kovica. Kovici v spodnjemdelu manjkata, ~eprav je zanjudolo~eno mesto. @elezo je popolno-ma propadlo in je brez kovinskegajedra. Predmet se plasti v nekajplo{~ic iz kompaktne rjavo~rne rje,ki so med seboj rahlo povezane. Vseskupaj je prekrito z rde~eoran‘norjo, pome{ano z zemljo in peskom.Na eni strani so rahli sledovi zelenebarve, ki opozarja na prisotnostbakra. Na drugi strani je v rji opazitirahlo sled morebitnega tekstila, kipa je tako propadel, da ga ni mogo~ezagotovo opredeliti, niti ohraniti.

^i{~enje in konserviranjeKer iz rentgenskega posnetka ni bilomogo~e ugotoviti, na kateri strani‘elezne spone je tav{irani vzorec, jeto ugotovljeno s poskusnim ~i{~e-njem (slika 16). Ker so ostanki more-bitnega tekstila ravno na okra{enistrani, je odlo~eno, da se odstranijoin popolnoma razkrijejo vzorec.Predmet je z obeh strani najprejo~i{~en zemlje in najbolj grobe koro-zije. ^i{~en je izmeni~no z bru{enjemz diamantnimi brusi in peskanjem skorundom. Da ne bi predmet pribru{enju in razkrivanju vzorcarazpadel, je najprej z zadnje straniutrjen s teko~im Aralditom M ssegrevanjem pod infrarde~o ‘arnico.Nato je vrhnja okra{ena stranpostopoma bru{ena do originalnepovr{ine, kjer je vzorec iz srebrne‘i~ke. Pri tem je treba biti skrajnopreviden, ker povr{ina predmeta niravna in bi pri bru{enju lahko hitroodbrusili tudi vzorec. Delno souporabljani diamantni in delnokorundni brusi zelo razli~nih oblikter stopenj grobosti. Takoj porazkritju manj{ega dela vzorca je

o~i{~eni del utrjen z Aralditom M,ker bi sicer srebrne ‘i~ke lahkoizstopile iz korodirane podlage.Vrhnja stran ni ~i{~ena s peskanjem,ker bi lahko uni~ili ob~utljivo povr-{ino srebrne ‘i~ke. Srebrna ‘i~ka jepolirana z zobotehni~nimi polirnimigumicami in s filcem. Spodnja stranspone je najprej obru{ena in nato {e

peskana. S peskanjem so razkritekovice, ki segajo od vrhnje straniskozi spono. Pod eno kovico je {eostanek bronaste podlo‘ke. Vseskupaj je {e dodatno utrjeno inlakirano z nitroceluloznim lakom(Frigilen). Zaradi prisotnosti srebraje predmet po kon~anem delu zavitv posebno plasti~no folijo, ki ga {~itipred ‘veplom iz okolja. Slika 17prikazuje predmet po opravljenemdelu.

Slika 16: Delno ~i{~ena ‘elezna tav{iranapasna spona

Slika 17: Konservirana in restavrirana‘elezna tav{irana pasna spona

10. Literatura

1. D. A. Scott, N. J. Seeley, Thewashing of Fragile Iron Artifacts,Studies in Conservation, Vol 32,No. 2, Maj 1987, str. 73-76

2. N. A. North, C.Pearson, WashingMethods for Chloride Removalfrom Marine Iron Artifacts,Studies in Conservation, Vol 23,No. 4, November 1978, str. 174-186

3. M. R. Gilberg, N. J. Seeley, TheAlkaline Sodium SulphiteReduction Process forArchaelogical Iron: a closer Look,Studies in Conservation , Vol 27,No. 4, November 1982, str. 180-184

4. Anne Rinuy und F. Schweizer,Entsalzung von Eisenfunden mitalkalischer Sulfitlösung –Vergleichende quantitativeUntersuchugen zur Entfernungder Chloride, Arbeitsblätter fürRestauratoren, 1/82, 1982, str. 160-174

12

5. G. Höhn, Versuche zur“elektrolytischen Entsalzung”von Eisenfunden, Arbeitsblätterfür Restauratoren, 2/80, 1980, str.149-159

6. Rinuy, VergleichendeUntersuchungen zur Entsalzungvon Eisenfunden, Arbeitsblätterfür Restauratoren, 1/79, 1979, str.130-140

7. H. J. Plenderleith, The conservationof antiquities and works of art,London 1971

9. J. Patscheider, S. Veprek,Application of Low-PressureHydrogen Plasma to theConservation of Ancient IronArtifacts, Studies in Conservation ,Vol 31, No. 1, Februar 1986, str.29-37

10. J. Emmerling, Eisenkonservierung mit Tanin, Arbeitsblätter für Restauratoren, 2/68, 1968, str. 13-17

11. Chr. - H. Wunderlich, Zur Zuverlässigkeit des Korrosionsschutzverfahrens mit Tannin, Arbeitsblätter für Restauratoren, 1/94, 1994, str. 280-286