1

SLO - NAVODILO ZA NAMESTITEV IN UPORABO Št. izd. : 196789 www.conrad.si

KOSMOS POSKUSI ZA ELEKTRONIKO XN 2000 614218

Št. izdelka: 196789

2

DELI Opis Del Izgradnja / vezava

Zvočnik

Fototranzistor

Ojačevalni modul

Potenciometer 10kΩ

10 kratkih žic 10 dolgih žic

Paket elektronike 2 001009 Upori 10Ω 33Ω 100Ω 3,3kΩ 10kΩ

Kondenzator 100nF Elektrolitski kondenzatorji 1µF 10µF

3

Opis Del

Zgornji del plošče 2 in spodnji del

2 ušesci 4 povezovalni čepi 2 vijaka

Vtične vzmeti

Vrtljiv gumb za potenciometer in svornik

3 prepletene žice

KOSMOS napajalnik X Namesto baterij lahko uporabite KOSMOS napajalnik X, ki njegov tek pridobiva iz vtičnice. Ta posreduje elektronsko stabilizirano napetost 9V in je popolnoma odporen proti kratkim stikom. Pozor! Pri uporabi napajalnika X, morate najprej nujno odstraniti baterije. Pri istočasnem obratovanju napajalnika in baterij obstaja nevarnost eksplozije!

4

KAZALO NOV DAN NA ELECTRONICA...................................................................................................... 5 MIZA RASTE ZRAVEN................................................................................................................... 6 KOMPAKTNA ČUDOVITA REČ................................................................................................. 11 POGLED NA STENO ..................................................................................................................... 12 SUPER GOSPA FREKVENCA ..................................................................................................... 14 VSAK OHM ODDA TON ............................................................................................................... 16 NAPRAVA ZA POSLUŠANJE, KAKO TRAVA RASTE .......................................................... 18 OBČUTLJIVOST BO NASTAVLJIVA ........................................................................................ 20 OPOZARJATA ZVOK IN SVETLOBA! ...................................................................................... 22 ŠKATLICA, PISK ENKRAT! ........................................................................................................ 24 KO ROBOTI RAZISKUJEJO ....................................................................................................... 26 SVETLOBNE ORGLE Z UDOBJEM ........................................................................................... 27 NAPRAVA NA PLOSKANJE ZA HOKUS POKUS ................................................................... 28 VKLOP LUČI KOT Z NEVIDNO ROKO .................................................................................... 30 IGRANJE V ETRU .......................................................................................................................... 32 LOČEVANJE POMAGA NAPREJ ............................................................................................... 33 UTRIPA, KER NIHA ...................................................................................................................... 34 UTRIPALKA, KI GLASNO TIKTAKA ....................................................................................... 36 TAKO ZVENIJO ROBERTOVE »NOGE« .................................................................................. 37 KLAVIR GLASBENIKOV ODDELKA »PLUTO« ..................................................................... 39 POMAGA BARVNO SLEPIM ROBOTOM ................................................................................ 41 SVETLOBA POTUJE SEM TER TJA .......................................................................................... 43 ROBERT KOT »POSKUSNA ŽIVAL« ........................................................................................ 45 SVETLOBA PUSTI TOK TEČI .................................................................................................... 47 MALO SVETLOBE ZADOSTUJE ................................................................................................ 48 KO BO TEMNO, BO SVETLO...................................................................................................... 49 FOTO TRANZISTOR ŽVIŽGA .................................................................................................... 50 PROFESOR SE PREVIDNO SONČI ............................................................................................ 51 KO BO ROBOTU PREVROČE ..................................................................................................... 53 OTROCI ZMOREJO VEČ ............................................................................................................. 55 ZMAGOVALCI IZ PLOČEVINE ................................................................................................. 57 NAKLJUČJE .................................................................................................................................... 58 KONEC Z HOKUS POKUSOM .................................................................................................... 59 KO KAJ NE DELUJE ..................................................................................................................... 59

5

NOV DAN NA ELECTRONICA Tudi na Electronica, vesoljski postaji v letu 2069, zasije sonce – kot na dobri stari Zemlji. Robert, mladi robot iz serije M-3, je zdaj že drugi dan pomočnik glavnega inženirja elektronike podjetja Electronica, profesorja Sirius Armstronga. Včeraj je Armstrong njegovega pomočnika učil osnove elektronike in ga vodil naokrog po vseh oddelkih postaje. Mali robot se je začudil, kaj vse se lahko vidi in doživi na tej umetni luni. To je bilo obdobje usposabljanja. Sedaj, kot »pravi« asistent zvitega profesorja, bi njega čakali novi, bolj zapleteni problemi. Obsežen nočni počitek mu je dobro del, in tako on napeto čaka na novosti novega dne. Profesor ima v roki še njegovo torbo z obsežno elektroniko. »No, Robert, si pripravljen za drug elektronski dan?«. Robertovi sistemi se počasi zaženejo. »Tukaj se že vse prične dogajati zelo zgodaj« pravi, »naj bo: moji podatkovni pomnilniki že čakajo na novo »hrano««. »Točno še ne vem, kaj lahko pričakujem«, prizna profesor, »to je vedno malce odvisno od tega, kje se kaj zgodi«. Ampak eno stvar vem zagotovo: saj bova spet srečala vse prijatelje, ki si jih že spoznal.« Robert vriska: »Kot poznam Delto, frekvenco, koren, mojega brata Siegrieda in druge, so razvili nova zanimiva vezja.« »Vnaprej naj ne bi preveč izdal, ampak lahko ti obljubim, da bomo poleg zanimivih aparatov čudnih izgradenj poskusi rudi do sedaj neznane elemente.« To začudi Roberta: »Kaj? Obstaja še več?«. »Na to se lahko zaneseš!« napove profesor.

6

MIZA RASTE ZRAVEN Ko sta profesor in Robert prišla v Voltasium, sta ugotovila, da je Welles ravno pričel z lekcijo. »Tukaj sedaj ne smeva motiti«, je menil Armstrong. »Dolgčas pa nam kljub temu ne bo!«. Usedeta se za mizo v predprostoru. Sirius potegne iz žepa plemenit, mat črni del. »To izgleda skoraj kot najina delovna miza«, se spomni M-3. »In spet imaš prav«, potrdi profesor, »to je najina miza 2, stopnja izgradnje«. »Imam prav«, domneva Robert, »da je tudi pri tem delu najprej potrebno izvesti obsežne predprirave, preden lahko uporabimo mizo?«. Armstrong ga lahko pomiri: »Tako slabo že ne bo. Vendar pa si naj bi vzeli nekaj časa, da lahko našo napravo brezhibno naredimo. To nam prihrani težave in dodatna dela.«. »Najprej«, začne profesor z njegovim navodilom, »pridejo vzmeti spet na njihovo pravo mesto. Slika 1 ti prikazuje, kje je pravo mesto«. Robert seveda takoj potisne sponke v njihove reže.

Slika 1 »Vedno pa je še nekaj lukenj prostih«, se pritožuje. »Te bodo zapolnjene šele«, razloži Armstrong, »ko bomo z dodatnim kompletom XN 2500 našo napravo nadgradili k XN 3000. Nato bodo potrebna tudi držala »LWL« in »LED«, ki je potrebno ustrezno s sliko odlomiti iz mize in dobro shraniti.«.

Slika 2

7

»Jaz sedaj pojem celoten sesalnik«, ponuja Robert, »če sedaj ni na vrsti vgradnja vrtljivega gumba«. Armstrong strese z glavo: »Stava ne velja, ker imaš popolnoma prav! Sedaj vtaknemo torej 10kΩ potenciometer od spodaj skozi mizo in sicer tako, da njegovi priključki kažejo k natičnim vzmetem: Slika 3 prikazuje, kako mora stvar izgledati. Nato privijemo šesterorobno matico in privijemo os, torej iz mize segajoč del, v levo do konca.

Slika 3 Nato nataknemo gumb na os tako, da oznaka na gumbu leži točno nad oznako skale mize.«. Robert je med profesorjevo razlago sledil posameznim delovnim korakom. »Do sedaj je vse v redu; vendar pa to še zdaleč ni zaključeno«, ugotovi. »Ni problema«, meni Armstrong, »potrebno je še samo priključke h, s in n potenciometra vtakniti v natične vzmeti D, E in F od zgoraj – točno tako, ko je prikazano na sliki 4.«.

Slika 4

8

»Naša miza«, zaupa profesor, »mora vsebovati tudi zvočnik«!. M-3 se posveti: on je navdušen. »In kako bo zvočnik vgrajen?«, seveda takoj vpraša. »Čisto desno zunaj«, pojasni Armstrong, »torej pod režo je najboljše mesto za zvočnik. Zvočnik potisnemo pod obema vodiloma in ga pritrdimo z vijakom: slika 5 prikazuje, kako je to potrebno narediti.«. Robert brska po njegovi škatli: »In kje spet tiči ta vijak?!«. Profesor pokaže na vrečko s povezovalnimi čepi: »Brez panike, tukaj je.«.

Slika 5 »Tudi priključitev zvočnika bo za tebe čisto preprosta«, naznani Sirius. »Ti potisneš samo priključni kabel v natični vzmeti M in N«. Robert pritrdi kabel tako, kot je profesor opisal.

Slika 6 »Sedaj«, navaja Armstrong, »je potrebno povezati zgornji in spodnji del mize 2. To poteka enako kot pri prvi mizi. Pri tej sedaj odvijemo desni pokrov in ga potisnemo desno v drugo mizo. Nato stisnemo skupaj naši obe mizi – ustrezno s sliko 6 – s svorniki. Da bosta tudi dobro pritrjeni, vse to zavarujemo še s povezovalnimi čepi – kot prikazuje slika 7«.

9

Slika 7

Slika 8 »Ravno sem našel del, ki izgleda kot svetilna dioda, vendar s prozorno »glavo««, pove Robert. »Kaj je to?«, se želi prepričati. »Tega«, skrivnostno reče profesor, »še ne bom povedal; samo toliko: na sliki 8 vidimo, kako je potrebno upogniti nogice dela, namreč isto kot pri svetilni diodi. In slika 9 posreduje, kako lahko – vzporedno s postopanjem pri svetilnih diodah – s pomočjo kontaktnih cevk pritrdimo dolge priključne žice, da del namestimo v mizo.«.

10

Slika 9 »Nazadnje, moramo še samo sponko za baterijo prestaviti na novo mesto. Ta pride – kot je vidno na sliki 10 – na mizo 2; baterija bo priključena tako, da rdeč (plus) kabel povežemo z natično vzmetjo 308 in temen (minus) kabel z natično vzmetjo 808.«.

Slika 10 Končno Armstrong Robertu priporoča še praktično polepšanje miz: »Preprosto izreži barvno kodo uporov in tabele preračunavanja vrednosti kapacitet iz notranjega dela zadnje strani in jih prilepi v poglobitve in med luknje miz. Na embalažnem kartonu je vidno, kako lepo to izgleda.«. V tem trenutku se odprejo vrata učilnice gospoda Welles – šolar mora na WC; profesor in M-3 se lahko brez motenj udeležita predavanja.

11

KOMPAKTNA ČUDOVITA REČ

Gospod Welle njegovim učencem pravkar predstavlja čudovit, nov element. »Če verjamete ali ne, čudovita reč vsebuje 17 tranzistorjev, poleg tega štiri diode in šest uporov!«, prične govoriti Welle. Začudenje potrdi njegovo izjavo. »Ta del imenujejo strokovnjaki vgrajeno vezje«, po angleško Integrated Circuit, na kratko IC« razloži Welle in dvigne majhno, osem nožno, črno plastično škatlico: »To je to!«. »Posamezni deli vgrajenega vezja seveda niso nameščeni v škatlici tako, kot mi to poznamo. Ti so združeni na majhni polprevodni kristalni ploščici, čipu, ki bo narejen v zelo kompliciranem postopku«, nadaljuje Welle. »Majhna škatlica je spajkana na modul; na modulu se nahaja še nekaj uporov in kondenzatorjev, ki vse skupaj zaščitijo pred škodljivimi zunanjimi vplivi.«. »Kaj dejansko zmore ta element?« želi Robert končno vedeti. »Gre za izjemen zmogljiv napetostni ojačevalnik«, razloži Welle. »Zaradi ga na vezalnih načrtih prikazujemo tudi kot trikotnik – kot je običajno za ojačevalnik. Elementi, ki sestavljajo ojačevalni modul, so skupaj vezani tako, kot je prikazano na sliki zgoraj.«.

12

152

153

POGLED NA STENO

»Ker lahko s tem elementom ojačamo tudi napetosti«, ve Welle, »vam želim tukaj predstaviti zelo uporabno napravo. Prikazuje nam, kje v steni so položeni kabli – brez da bi morali potrkati na steno!«.

On sestavi napravo za iskanje kablov ustrezno s sliko zgoraj. 25 cm dolga žica je z vezjem povezana samo z njenim levim koncem., desni konec je v ne priključeni vzmeti,

torej se prosto konča. Oddano je nežno šumenje; če pa del radia premočno oddaja, bo sprejet vaš program (tudi, če ni prav razločen). Svetilno cev vzbudi gred, moramo izklopiti, ker v tej izgradnji naredi trajajoče brenčanje.

Gred se sedaj premakne s stranjo, na kateri je nameščena 25 cm dolga žica kot sprejemnik, vzdolž stene.

Vsepovsod tam, kjer so kabli v steni, bo brenčanje močnejše – če kabli niso pregloboko položeni v ometu.

Gred drži ne priključen konec sprejemnega kabla najprej na pipo in nato na kovinsko površino na radiatorju. Iskalec kablov se razvije k radijski napravi! Vendar pa njegov sprejem ni zadosten. »Vendar pa je eno v vsakem primeru jasno«, poudari Welle, »majhne napetosti, ki jih posreduje antena na ojačevalni modul, bodo močno ojačane.«. »Mi torej vidimo«, reče Welle, »da visok faktor ojačanja ni vedno samo ugoden, ker bodo motnje tudi zraven ojačane.«.

Ta nekoliko zmanjša faktor ojačanja tako, da bo žični mostiček Y v izgradnji zamenjan s 100Ω uporom – Motnje se bodo dejansko že zmanjšale.

Welle vzame 100Ω spet ven in na njegovo mesto natakne upor s 470Ω (rumen-vijoličen-rjav). Moteči zvoki bodo sedaj skoraj popolnoma izginili.

151

149

150

13

14

154

155

SUPER GOSPA FREKVENCA Armstrongov žepni računalnik deluje kot nor in s tem prikazuje nujen primeren. Dve, tri tipke pritisnjene in že je iz mikro zvočnika oddan simpatičen glas gospe Ruth Frequenz: »Eden izmed naših vozil zaletel v obiskovalca. Pešec trdi, da hupe ni slišal. Mi lahko mogoče pomagaš?«.

Armstrong takoj naredi hupo. Njegov osnutek ustreza točno sliki zgoraj.

On odhiti do Fixfax naprave, ki stoji na Electronica na vsakem kotu in da Ruth Frequenz vezalni načrt. Ko vtakne mostiček S, sliši predirljiv ton.

Ona seveda takoj pritisne na stikalo T1.

Ton bo višji in Ruth Frequenz se zahvali pri profesorju z čestitko za uspešno narejeno dvotonsko hupo. Profesor ne more pustit primeru. Radio telegrafistu sporoči, da je lahko ta izgradnja tudi elegantno spremenjena.

15

156 Njegov Fixfax se glasi: »Namesto 33kΩ upora R5 (oranžna-oranžna-oranžna) uporabi upor z 10kΩ (rjava-črna-oranžna).«.

Gospa Frequenz tudi to predelavo takoj izbere in ugotovi, da bo pri pritisku na tipko ton še višji in bolj vpadljiv. M-3 se je med predelavo ukvarjal z vezalnim načrtom. Pri tem je nekaj opazil: »Vhod V ojačevalnega modula visi v zraku!« se pritožuje. »Ko ta vhod V ni priključek, deluje ojačevalni modul z faktorjem ojačanja 1«, razloži Armstrong. »In kaj prosim je ojačevalec, ki ne ojača?« je Robert zmeden. »Prej smo govorili o tem, da ojačevalnik ne poveča samo napetosti, temveč posreduje tudi za obratovanje zvočnika potrebno jakost toka. Tukaj ga zaradi tega rabimo samo, da dobimo zadosti toka za obratovanje zvočnika.«. »Poleg tega sem opazil, da je zvočnik s 100µF kondenzatorjem C3 zaporedno vezan. Spoznali pa smo, da kondenzator toka sploh ne prepušča. Vezje torej sploh ne more delovati«, odloči M-3. Tudi ta čuden fenomen lahko Armstrong razloži: »Posledice tonov in hrupov so nihanja toka. S tem bo kondenzator stalno polnjen in praznjen. Posledica njegova preklapljanja je stalno menjajoč tok skozi zvočnik. Ne boš se čudil, da mi elektroniki ta tok imenujemo izmenični tok.«. »Do sedaj smo slišali naše zvoka vedno iz slušalke«, ugotovi Robert, »sedaj bodo zvoki oddajani iz zvočnika. Kako torej izgleda takšna stvar od znotraj?« želi vedeti in z njegovo roko želi razdreti zvočnik. »Ne še, ne še«, ga ustavi Armstrong, »pri sebi imam sliko, ki ti razloži izgradnjo zvočnika.«.

16

157

158

159

160

161

162

VSAK OHM ODDA TON »Dragi Sirius«, se prične Fixfax, ki bo pravkar dan profesorju. Izvira od gospe Ruth Frequenz. »Kot veš«, pove besedilo, »zbiram historične radijske naprave«. Sedaj sem dobila Morse napravo, čigar vezalni načrt je priložen. Na žalost je zvok veliko pretih. Kaj lahko naredim, da bodo Morsejevi znaki slišni? Lep pozdrav, Ruth!«.

Armstrong si ogleda vezalni načrt – ta ustreza sliki spodaj – in hitro sestavi vezje. Upor R7 najprej izpusti. Ruth je imela prav: Po pritisku na tipko je slišati samo šibek ton.

Kot R7 vgradi profesor 470Ω upor (rumena-vijolična-rjava) in večkrat pritisne na Morse tipko.

Ton se sedaj sliši iz zvočnika. Vendar pa M-3 želi preveriti nadaljnjo vrednost upora.

On potegne ven 470Ω upor in natakne na njegovo mesto kot R7 1OR upor (rjava-črna-črna).

Ko Robert pritisne na tipko, trzne, tako glasen je ton. »Mi moramo glasnost nastaviti tako, da leži med obema prejšnjima poskusoma«, pomisli Robert.

Armstrong dva 470Ω upora (rumena-vijolična-rjava) vzporedno veže. »Ti se še spomniš«, razloži Armstrong, »da imajo vzporedni upori nižjo vrednost upornosti kot jo ima vsak posamezen upor. V tem primeru znaša skupna upornost 470Ω

deljeno z 2 je enako 235Ω.«. Morsejev ton ima sedaj prijetno glasnost, vendar še nekoliko rezko. Zaradi tega profesor vzame ven 220kΩ upor (rdeča-rdeča-rumena) in na njegovo mesto natakne 680kΩ upor (modra-siva-rumena).

Po pritisku na tipko je iz zvočnika slišen globok ton. »V tem vezju tiči še ena posebnost, napetostni delilnik, da ojačevalni modul ne bo preobremenjen«, pove Armstrong. »Kaj? In kje? Preobremenjen?« želi Robert seveda vedeti. »Napetostni delilnik je sestavljen iz upora R5 in R6«, reče Armstrong. »Ta razporeditev oslabi ton, ki ga proizvedeta oba tranzistorja, tisočkrat. Poskusi, kaj se zgodi, ko za R7 vstaviš 10Ω upor in R6 potegneš ven.«.

Robert seveda sledi navodilu in pritisnete na tipko.

17

On se ustraši, ker sliši grdo popačen ton. »Jasen primer preobremenitve«, kima profesor. Armstrong nadaljuje z razlago napetostnega delilnika: »Poglej«, reče in pokaže svojemu asistentu majhno sliko, ki ustreza sliki spodaj, »to je preprost napetostni delilnik z dvema enako velikima uporoma. Napetost, ki je prisotna na tej zaporedni vezavi, znaša 9V. Vsak upor enako zavira tok, torej zmanjša napetost za enako vrednost. S tem bo zunaj ležeča napetost razdeljena na točno dva dela, namreč vsakokrat po 4,5V. Pri uporabi uporov različnih Ohmskih vrednosti, lahko naredimo vsako poljubno delno napetost. V našem vezalnem načrtu Morse naprave je R5 tisočkrat večji od R6. Na R6 leži torej samo še 1001-krat oslabljena napetost zbiralnika T2, ki jo posredujemo na vhod E ojačevalnega modula. Problem je rešen: z oslabljeno napetostjo ojačevalni modul ne bo preobremenjen.«.

18

NAPRAVA ZA POSLUŠANJE, KAKO TRAVA RASTE Robert in profesor Armstrong sta ravno pri tem, da razporedita elemente v torbici z elektroniko, ko nenadoma prileti golob in se usede pred oba. »Kaj je to?« se čudi Robert. »Ah, to je samo sporočilo od Sepp Wurzel«, razloži profesor, »drugi telefonirajo in fixfaxen, Sepp pa je bolj zainteresiran za tradicionalen način posredovanja sporočil. Da vidiva, kaj nama je poslal.«.

19

163

164

165

Armstrong vzame majhno cevko z noge goloba in na glas prebere sporočilo: »Hitro pridite, iznašel sem nekaj čudovitega, pozdrav Wurzel.«. Robertov disk se hitro enkrat obrne. »Kaj je lahko ta iznajdba?« vpraša profesorja. Vendar pa profesor že pospravi torbo z elektroniko in se vklopi v transportni sistem. »Mora pa biti zelo pomembno«, misli Robert in odhiti za njim. Tudi v oddelku z rastlinjakom »Mars« ni nikjer Sepp Wurzel. Tudi Karl Knolle, vodja oddelka ga ni videl že več ur. Končno ga pričnejo iskati in ga najdejo za kurnikom. Wurzel leži na tleh in s srečnim obrazom posluša travne bilke. »Dober dan, Wurzel«, ga previdno dregne profesor in Sepp se malo prestraši. »Dober dan, vidva«, reče Wurzel, »tukaj vidita največjo elektronsko iznajdbo od moje ure za kuhanje jajc: naprava za poslušanje, kako trava raste. Z njimi poslušam kako moje rastline rastejo!«. Armstrong si vezje natančno ogleda. »Zelo občutljiv mikrofon« šepeta profesor, »s tem so lahko slišni tudi najbolj tihi zvoki.«.

Robert si prav tako ogleda vezja, ki izgleda tako, kot je prikazano na prejšnji strani in ga takoj naredi.

»Trik pri tem vezju«, jima razloži Wurzel, »je uporaba zvočnika kot mikrofon. Mikrofon sem priključil tukaj in slušalke tukaj.«. Robert previdno potrka z njegovo oprijemalno roko po zvočniku in že se njegovo trkanje sliši iz zvočnika nekoliko bolj ojačano.

Profesor se sedaj postavi pred majhen zvočnik in rahlo piha proti njem. Njegovo dihanje se v slušalki sliši kot glasno praskanje. »Kot test mikrofona pri prireditvi«, komentira.

M-3 ima pripravljen še en popolnoma neobičajen predlog.

On zamenja zvočnik s slušalko; za to potegne ven žični mostiček X in vtakne črtkano označen mostiček. Poleg tega spremeni mesto C2 tako, ki je prav tako črtkano označen. Slušalko vtakne v natično vzmet 606 in 608.

Ko govori v slušalko, ki sedaj deluje kot mikrofon, sumljivo poči v zvočniku, ki sedaj spet izpolnjuje njegovo prvotno funkcijo.

20

166

167

OBČUTLJIVOST BO NASTAVLJIVA »Lepo vezje«, pohvali profesor, »in s tem elementom bi lahko bilo narejeno še več.«. Po kratkem iskanju drži nekaj v roki, kar Robert do sedaj še ni videl v vezjih. »Kaj je to?« želi radovedno vedeti. »To je potenciometer, na kratko imenovan Poti« reče Armstrong, »ta nam pomaga brezstopenjsko nastaviti občutljivost vezja, ker je prestavljiv upor.«.

Wurzel in Robert sta navdušena. »Nam lahko naredite vezje iz delov iz vaše torbe?« vpraša Wurzel. »Mislim, da to ni problem, dele bi moral najti«, reče Armstrong in že brska po torbi.

Iz delov naredi vezje, ki je enako zgornjem. Potenciometer PI v desni upravljalni mizi najprej obrne popolnoma v desno. Dejansko vodi že najmanjši hrup k temu, da v slušalki izbruhne »nevihta«.

Ker že šumenje vode zbiralnika na oddaljenosti nekaj metrov moti slušalko gospoda Wurzel, Armstrong priporoča zmanjšanje občutljivosti naprave.

Za to obrne gumb PI dober del v levo, nato spet malo nazaj v desno in tako nastavi želeno stopnjo občutljivosti.

»Pred kratkim sem telefoniral z Dan Movie oddelka »Pluto«, poroča profesor. »Potreboval me je kot strokovnjaka elektronike za oddajanje. Jaz še nisem dobro pričel z mojimi razlagami, ko je gigantski pisk pretresel pol podjetja Electronica. Nastala je akustično povratno delovanje.«.

21

168

»In to želimo sedaj posnemati«, predlaga Armstrong, obrne PI popolnoma v desno in drži slušalko z odprtino navzdol direktno na mrežno zvočnika.

Dejansko takoj nastane grd pisk. »Sledeče se zgodi«, razloži profesor«, »še tako majhen zvok pride na mikrofon in ga bo ojačevalnik močno ojačal in bo nato z zvočnika spet pretvorjen v zvočne valove. Ti pridejo sedaj nazaj v mikrofon, kot električni signali bodo znova ojačani in tako dalje. Naprava se napihne in grozno piska.«. »Potenciometra, še niste razložili«, spomni Robert. »No da, dobro da si se na to spomnil«, se zahvali Armstrong. »Najprej si predstavljajmo, da bi imeli napetostni delilnik iz desetih enako velikih uporov. Glede na to, kje je narejen odcep sistema, prejmemo delne napetosti od 0,9 do 8,1V. Tako bi izgledalo ustrezno vezje«, reče profesor in ki je čisto enaka sliki, zgoraj desno. »Pri velikem številu uporov«, nadaljuje Armstrong, »je možna vsaka delna napetost. In točno tako deluje potenciometer; vendar pa ne vsebuje posameznih uporov, temveč tirnico uporov. Na njej drsi brus, ki lahko brezstopenjsko sprejme vsako poljubno delno napetost.«. Slikica ponazori njegovo razlago.

22

169

170

OPOZARJATA ZVOK IN SVETLOBA! »Ko si že pri tem«, reče Karl Knolle, »bi lahko mogoče poskrbel za problem, ki mi dela skrbi. Že večkrat so bili ljudje in roboti nad našimi zelenimi polji tako navdušeni, da so se kljub temu opozorilni lučki spotaknili ob cevi za zalivanje in so se pri tem zelo poškodovali«, zaskrbljeno razlaga Knolle. »Tu lahko pomagam«, reče Armstrong, »naredili bomo tako, da bosta dve svetilni diodi utripali v taktu dvotonske sirene. Tega nato ni mogoče niti preslišati niti spregledati.«.

Armstrong izdela vezje tako, kot je prikazano spodaj. Potenciometer obrne popolnoma v levo.

Ko Robert vtakne mostiček S se sliši izmenično globok in nizek ton. Poleg tega obe diodi utripata v istem taktu.

Sedaj profesor gumb potenciometra počasi obrne nekoliko v desno.

Oba izmenična tona sirene bosta še višja in bolj poudarjena. »Mislim«, reče Armstrong, »tega zvoka in obeh opozorilnih lučk tvoji ljudje v nobenem primeru ne morejo preslišati!«.

Knolle se kimajoče strinja: »To vezje bom naredil na mizi in ga povezal z opozorilnim sistemom za kisik, nato bom končno imel zanesljivo opozorilno napravo, hvala profesor!«.

23

171

172

»Trenutek, Karl.«. Profesor odstrani kondenzator C4 in

ga zamenja z kondenzatorjem z 10µF. Komaj je mostiček S spet vtaknjen, sirena že glasno zadoni. »Malo preveč dobrega«, meni Robert in njegove zvočne senzorje preklopi na pol moči.

»Obstaja bolj mirna varianta«, meni Armstrong. On potegne 5,6kΩ upor (zelena-modra-rdeča) iz vezja.

Sirena bo enotonska, diode še naprej izmenično svetijo, vendar pa je zvok slišen samo, ko zasveti tudi rdeča dioda. »Popolnoma podobno kot znak zasedenosti na telefonu«, doda Robert. Osuplo gleda izdelavo: »Odlična stvar. Vendar pa bi rad vedel, kako to vezje deluje.«. »Ni problema«, meni Armstrong, »levi del vezja z obema tranzistorjema je že znano vezje utripanja z rdečo LED levo in zeleno LED desno. Desni del z ojačevalnim modulom je generator zvoka. Obe območji sta medsebojno povezani preko germanij diode D1 in potenciometra. Ko je T2 vezja utripanja zaprt (LED2 izklopljena, LED1 sveti), potem na R4 napetost ne pade, na zbiralniku T2 zaradi tega leži pozitivna napetost baterije. D1 v tem primeru tiči v zaporni smeri, vezje utripanja sploh ne vpliva na generator zvoka. Stvari pa so drugačne, ko je T2 prevoden (LED2 sveti, LED1 je izklopljena). D1 leži sedaj v prevodni smeri in vpliva na obnašanje frekvence generatorja zvoka: ton bo višji.«. »Ampak kako je potem z odstranjenim uporom?« vpraša Robert. »V tem primeru«, razloži profesor, »lahko generator zvoka deluje samo, ko D1 prevaja (LED2 sveti, LED1 je izklopljena); pri D1 v zaporni smeri mu manjka povezava z vhoda E preko upora po minusu, in vklopi proizvajanje zvoka.«.

24

173

174

ŠKATLICA, PISK ENKRAT! Ko oba elektronika prideta skupaj z Knolle h kurnikom gospoda Wurzel, se Robertovi zvočni senzorji nenadoma javijo: »To je vendar nekaj!«. Armstrong in Knolle ostaneta pri miru in poslušata. »V redu, sedaj tudi jaz slišim; to zveni podobno kot ptičje petje«, prepozna Armstrong. »Ampak samo podobno«, dopolni Knolle, »stavim, da za tem tiči Sepp.«. Ti trije uberejo pot do bivališča gospoda Wurzel. Ta sedi udobno pred njegovo kočo in zadovoljno posluša čudne zvoke. »Čudovito ptičje petje, kaj?« pozdravi druge, ko vidi njihove osuple obraze: »Imam nekaj ptic. Ker pa v vesoljski postaji zaradi rastlin ne morem imeti več primerkov, mora za partnerje poskrbeti elektronika. S tem vezjem lahko proizvedem različne višine tona in tako so vse ptice nagovorjene v njihovem jeziku.«. Robert nekaj časa posluša elektronske ptice. Prave ptice odgovorijo napravi z drevesa, glede na to, kateri višino tona imitira Wurzel na njegovi napravi.

»Varljivo«, se čudi Robert in si vezje natančneje ogleda. »Mi lahko pokažeš kako narediš te tone?« želi vedeti od gospoda Wurzel.

»Seveda«, meni Wurzel in robotu pokaže vezalni načrt, istega, ki je prikazan spodaj. Mostička S še ne vtakne.

»In kako si nastavil vrtljiv potencial« se zanima Robert. »Potenciometer naj bo najprej nastavljen na vmesni poziciji« pove Wurzel in priključi baterijo.

Kmalu se sliši prvo žvrgolenje: Žvrgolenje je najprej visoko in rezko, nato bo globlje in bo na koncu prekinjeno. Po približno desetih sekundah se spet sliši žvrgolenje brez, da bi Robert posegel v vezje.

25

175 Robert nato poskusi, kaj povzroči vrtenje vrtljivega gumba. Ko vrti gumb v levo, bodo toni nižji; tem bolj ko premika gumb v desno, tem višja bo

melodija. »Levi del vezja«, razloži Armstrong, »je spet utripalka«. In Wurzel dopolni: »Pri čemer izpustimo svetilne diode, da se ptice zaradi svetlobe ne bodo prestrašile.«. »Desni del«, nadaljuje profesor, »je generator zvoka, ki je priključen preko kondenzatorja C3, upora R5 in potenciometra z utripalko. Načeloma generator zvoka ne more delovati, ker mu manjka potrebna povezava preko upora k minusu. Vendar pa vsakokrat, ko bo T2 prevoden, odda preko C3 negativen impulz, ki učinkuje kot povezava k minusu; generator zvoka se zaniha, ter konča njegovo delo takoj, ko se impulz konča.«.

26

176

KO ROBOTI RAZISKUJEJO

»Prej sem malo sestavljal«, poroča Robert.

On predstavi točen načrt, ki izgleda tako kot zgoraj. Armstrong sestavi dele. Nato Robert nekajkrat glasno zaploska, žvižga in potrka po mizni plošči.

Dioda zasveti pri vsakem zvočnem dogodku. »Zelo impresivno, Robert«, pohvali profesor majhnega robota. »To je osnovno načelo svetlobnih orgel. Sicer so lahko s tem vezjem zvoki preprosto vidno narejeni, vendar pa je njihova prava uporaba, ko z več svetilnimi diodami spremlja ritem glasbe s svetlobo.«.

27

177

178

SVETLOBNE ORGLE Z UDOBJEM

»Jaz sem prav tako naredil svetlobne orgle«, meni Armstrong.

On jih sestavi ustrezno s slikami. PI namesto v vmesno pozicijo in prepeva v zvočnik. V taktu glasbe sveti LED.

Profesor spremeni občutljivost tako, da potenciometer obrne enkrat v levo, enkrat v desno. Levo se svetlobne orgle odzovejo šele pri močnem hrupu, medtem ko se v desni poziciji

že najtišje kašljanje pretvori v svetlobo.

28

179

180

181

NAPRAVA NA PLOSKANJE ZA HOKUS POKUS »Upravitelj varieteja trdi«, sporoči velik čarovnik Hokus Pokus preko zapestnega računalnika njegovemu prijatelju Armstrongu, »da se je aplavz v mojih zadnjih nastopih zadnje čase zmanjšal. Imam pa vtis, da bo starejši in njegov sluh ni več tako dober. Mi lahko pomagaš?«. Armstrong se takoj priklopi v transportni sistem postaje in drvi v smeri oddelka »Saturn«. Robert se kot strela pelje za njim. Še med lebdenjem profesor načrtuje kako bo pomagal njegovemu prijatelju Hokus iz godlje.

Takoj, ko je prišel na »Saturn« je takoj sestavil napravo ustrezno s slikami spodaj. Mostiček S vtakne čisto na koncu. Dioda se vklopi, vendar pa v petih sekundah spremeni njeno moč svetilnosti in se nato

popolnoma ugasne. Hokus vzame čudno vezje zraven na njegov nastop. Neopazno ga skrije za oder; tam Armstrong in Robert opazujeta, kaj naredi svetilna dioda.

En sam plosk prekine Hokusove trike. Svetilna dioda zasveti in se po približno dveh sekundah spet izklopi. Po zadnji točki odličnega nastopa čarovnika, gledalci dolgo časa močno ploskajo. Dioda sveti tako dolgo, dokler traja ploskanje.

»Sedaj moramo dobiti samo še štoparico in izmeriti, kako dolgo svetilna dioda sveti!, meni profesor. »S tem lahko, dragi Hokus, da tvoje čaranje ni nič slabše.«. »On se sicer veseli«, poudari Robert »da lahko čarodeju pomagamo s tem vezjem. Vendar pa mene zanima, zakaj naprava na ploskanje stori to, kar stori.«. Armstrong mu rad razloži: »Ploskanje skrbi za to, da se kondenzator C2 napolni. S tem lahko C3 sprejme elektrone tudi preko diode D; istočasno bo tranzistor T1 prevoden in omogoča tok toka skozi svetilno dioda: ta sveti. C3 se preko R1 (33kΩ) ne more več izprazniti, ker dioda D blokira to smer toka. Torej se kondenzator izprazni preko R2 (100kΩ). Ker je ta upor zelo velik, praznjenje traja kar nekaj časa. Zaradi tega se bo dioda samo počasi ugasnila. Ko pridejo salve ploskanja na zvočnik, C3 preprosto nima časa, da se vedno izprazni. Posledica: svetilna dioda stalno sveti.«.

29

30

182

183

184

VKLOP LUČI KOT Z NEVIDNO ROKO »Dragi Hokus«, reče profesor, »ugotovili smo, da tvoji triki še vedno navdušujejo ljudi. Kljub temu bi bilo verjetno presenetljivo, če bi v programu bilo novo presenečenje«. »Nič rajši kot to«, kima Hokus, vendar pa nisem velik elektronik, temveč zgolj čarovnik. Pri razvoju novega trika, bi mi ti že moral malo pomagati«, prosi Hokus. »To sem si že mislil«, odgovori Armstrong in potegne ven čudno napravo.

Pokus seveda takoj naredi napravo po načrtu. Ta izgleda tako, kot slika spodaj. Armstrong nastavi vrtljiv gumb na sredinsko pozicijo in nad zvočnikom dvakrat, trikrat zaploska.

Pri vsakem plosku dioda na kratko zasveti in se spet ugasne. »Prosim te«, Hokus razočarano reče, »to res ni nič posebnega.«. Profesor ga pomiri: »triki šele sedaj pridejo.«.

On gumb PI previdno obrne v desno, dokler dioda ne zasveti in ne ostane vklopljena. Nato obrne gumb spet malo v levo – ravno toliko, da se dioda spet izklopi. Nad

zvočnikom spet zaploska z rokama. Dioda sveti z najsvetlejšo svetilnostjo in ostane vklopljena. »Sedaj razumem«, je navdušen čarovnik, »preko omrežne stikalne naprave (glej Robertov blokec na koncu tega poglavja) lahko sedaj s ploskanjem vklopim 220V namizno svetilko, stoječo svetilko ali luči dvorane. Preprosto čudovito!«

»In če želiš to čarobno svetlobo spet izklopiti«, razloži Armstrong«, »moraš samo pritisniti na TAL.«.

Medtem, ko čarovnik skače od veselja, profesor razloži, kaj se tu dejansko zgodi: »Potenciometer je bil nastavljen tako, da je T1 prejel ravno toliko osnovnega toka, kot ga je potreboval za prevajanje. Ko T1 prevaja, T2 blokira; LED je izklopljena. Sedaj pride preko kondenzatorja plosk v obliki impulza. Ta za delček sekunde prekine osnovni tok tako, da T1 blokira in bo T2 prevoden.«. »Zakaj pa potem LED še vedno sveti, čeprav že dolgo nihče ne ploska?« želi vedeti M-3. »To je odvisno«, ve Armstrong, »od R5 skupnega prevodnega kabla tranzistorjev. Ko T2 prevaja, teče skozi R5 zaradi njegove upornosti zbiralnika veliko večji tok, kot če T1 prevaja, njegova upornost zbiralnika znaša 15kΩ. Na R5 pri večjem toku pade večja napetost in posledica tega je, da je prag vklopa za T1 večji od praga ploska. Šele s pritiskom na TAL bo tranzistorju dovedenega toliko osnovnega toka, da prevaja. S tem je vzpostavljeno prvotno stanje.«.

31

32

185

IGRANJE V ETRU Kurt Welle se oglasi pri Armstrongu: »Spet bi nekaj imel za vašega asistenta Roberta. V Voltaziju, šoli za elektronike se bo čez nekaj minut pričelo novo predavanje gospe Ruth Frequenz. Predstavila bo dva zmogljiva radijska sprejemnika.«. Armstrong najprej ni navdušen: »To smo že imeli.«. »Niti najmanj«, odgovori Welle, »ker tokrat radio ne bo na voljo samo enem poslušalcu, ki ima slušalko v ušesu. Gospa Frequenz mi je obljubila, da bo napravo opremila z zvočniki. Pokrivanje celotne zabave z živahno radijsko glasbo je s tem zagotovljeno.«. »In to moramo nujno slišati! »Na »pojdi« gremo«, pritiska Robert, in že sta oba na poti k oddelku Merkur.

Ruth Frequenz je vezalni načrt za radio že narisala na steno, ko prispeta Armstrong in M-3. Načrt točno ustreza sliki spodaj. Robert seveda s pomočjo Armstrongove torbe

delov lahko naredi sprejemnik. »Z ozemljitvenim in antenskim kablom postopamo tako«, dopolni gosta Frequenz, »kot smo spoznali pri poskusu 143. Ustrezno s poskusom 144 do 146 naredimo sedaj oddajnik, čigar program nam je všeč.«. Že po nekaj minutah so predvajani različni glasbeni stili, vse od Rap do Pop.

33

186

LOČEVANJE POMAGA NAPREJ »Prosim za tišino«, reče gospa Frequenz in kmalu utihnejo vsi glasovi. »Lahko se zgodi«, razloži gospa Frequenz, »da sta dve radijski postaji, ki oddajata na istem valu, istočasno slišna. Za ta primer priporočam uporabo priključka 2 L modula.«.

Ona naredi napravo tako, kot prikazujeta sliki spodaj. Gumb za uravnavanje vrtljivega kondenzatorja je potrebno čisto počasi prestavljati, da radijska postaja ne bo

prekoračena. Drugače bo tako kot vedno območje sprejema preklopljeno z mostičkom X1 in X2. Tudi antena in ozemljitev bosta spet priključena. Dejansko je tako imenovano ločevanje med dvema radijskima postaja sedaj veliko boljše, poleg tega je sprejem veliko bolj glasen.

34

187

188

189

190

UTRIPA, KER NIHA

Robert se sedaj usede zraven njegovega brata robota Siegrieda. »Si že kdaj slišal o povratnem delovanju?«, vpraša Siegfried. »Jasno!«, se prsi asistent. »Verjetno pa nisi vedel«, reče Siegfried, »da ga lahko uporabimo v vezjih.«.

Pod klopjo pokaže načrt, ki izgleda točno tako kot tisti spodaj. Črtkanih delov še ne vgradi. Ko Siegried vstavi mostiček S, prične dioda utripati približno enkrat na sekundo.

Robert ga začudeno gleda: »Pomeni to, da v trenutku vezje zaniha enkrat na sekundo?« vpraša brata. »Točno«, odgovori Siegfried, »vendar pa se lahko to spremeni.«.

On v vezje vstavi kot CI kondenzator z 10µF. Dioda utripa bistveno hitreje, približno petkrat na sekundo.

»Vendar pa gre spet tudi malo počasneje«, meni Siegfried in kot CI uporabi kondenzator s 100µF in poleg tega kot R1 upor z 3,3kΩ. Sedaj LED utripa približno trikrat na sekundo.

Skupaj s 470Ω uporom R4 vgradi zeleno diodo na črtkano mesto. CI ima 100µF in R1 10kΩ.

Sedaj obe diodi utripata izmenično v sekundnem taktu. Gospa Frequenz priteče mimo in strogo vpraša: »Kaj imata pod klopjo?«. Siegfried postavi izgradnjo na mizo, Ruth Frequenz opazuje čudež. »In mi lahko tudi razložita, kaj se zgodi?«. Siegfried poskusi: »Ko izhod ojačevalnika povežemo preko upora z njegovim vhodom, dosežemo, da sistem v vsakem primeru niha. Pogostost nihanja, torej frekvenca utripanja, je odvisna od razmerja med R2 in R1. Tem več napetosti kot lahko CI shrani, tem bolj redko utripa dioda. Če naraste razmerje R2 k R1, potem bo tudi frekvenca večja. Tem bolj blizu kot ležijo vrednosti R2 in R2, tem dlje dioda ne sveti. V vsakem primeru mora biti R1 najmanj poldrugo do dvakrat toliko velik kot R2, drugače dioda sploh ne utripa.

35

36

191

192

UTRIPALKA, KI GLASNO TIKTAKA Po predavanju Ruth Frequenz potegne profesorja Armstronga na stran in mu potoži: »Ne boš verjel, ampak težavam varnosti z našim avtomobilom za prevoz hrane ni in ni konca.«. Armstrong samo strese z glavo: »Mislil sem, da smo z hupo stvar že zdavnaj rešili.«. »Sploh ne«, obžaluje gospa Frequenz, »zadnjič se je avto peljal skozi naš oddelek, voznica je vklopila smernik in zavila. Na žalost z njenimi mislimi ni bila čisto pri stvari in je pozabila smernik izklopiti. Na naslednjem križišču je bil smernik še vedno vklopljen, čeprav je želela peljati naravnost naprej. In že je zadela peško, ki je verjela utripanju.«. »Verjetno bi že zadostovalo«, domneva profesor, »če bi voznico opomnili z zvočnim signaliziranjem utripanja«. S tem se lahko Ruth Frequenz samo strinja: »In kako naj bi po tvojem mnenju izgledalo takšno vezje?«. In že Armstrong brska po njegovi torbi in vzame ven nekaj elektronskih delov.

»Mislim, da bi tako moralo iti«, reče Armstrong umirjeno in naredi vezje, ki spodaj prikazanem točno ustreza.

Dejansko se pri vsakem vklopu in izklopu svetilne diode iz zvočnika sliši »pok«. Vendar pa je Ruth Frequenz skeptična: »Mislim, da glasnost še ne zadošča, da bo pozornost voznice bistveno povečan. Opozorilni signal mora biti veliko glasnejši.«.

»Ni problema!« meni Armstrong. R3 zamenja z uporom z 0Ω, torej s preprostim žičnim mostičkom.

Kot je profesor napovedal, so sedaj poki veliko glasnejši. »Če to ne zadošča«, reče gospa Frequenz, »potem sploh ne vem več, kaj naj storim.«.

37

193

194

195

196

TAKO ZVENIJO ROBERTOVE »NOGE« Profesor Armstrong pove gospe Ruth Frequenz ogoljufati Roberta M-3: »Kot vsi vemo, roboti serij M nimajo nog, temveč verige, ki tečejo preko kolesc in pri tem vedno oddajajo takšne čudne poke. S temi »nogami« se kar hitro in lepo premikajo naprej.«. Gospa Frequenz kima: »če drvijo z 80, 90 po postaji, potem se kaj dogaja. Sreča, da imajo domišljene programe vožnje in popolnoma varen sistem zaviranja, imenovan ABS.«. »Zgodi se, da Robert še zdaleč ne pride vedno, ko ga pokličem«, razlaga profesor naprej njegov načrt. »Želim izkoristiti, ker se Robert vedno zelo veseli, ko sreča drug M-3, torej brata ali sestro. Zaradi tega bom naredil vezje, ki točno simulira pokanje »robotovih nog«. Takoj, ko Robert to sliši, bo takoj prišel.«. Armstrong in gospa Frequenz gresta v majhen prostor, da Robert ne izve prehitro o tem.

Tam naredi profesor robotu M-3 simulator zvokov pokanja tako, kot je prikazano na sliki spodaj. Pri tem obrne potenciometer PI čisto v levo.

Po vstavitvi mostička S se slišijo počasni zvoki pokanja. »Presenetljivo«, meni Ruth Frequenz, »to zveni točno tako, kot bi se Robert počasi peljal po ulici.«.

Sedaj Armstrong potenciometer počasi obrne v desno. Hitrost predvajanja zvokov se počasi povečuje.

»Človek res misli«, se veseli gospa Frequenz, »da je Robert našel karting stezo in se sedaj hitro vozi po njej!«.

»Sedaj se bo zares peljal«, napove profesor in potegne ven 10kΩ upor R1 (rjava-črna-oranžna) in na njegovem mestu uporabi upor z 3,3kΩ (oranžna-oranžna-rdeča). Nato gumb PI v miru obrne z leve v desno.

Ruth Frequenz je navdušena: »Kot bi Robert prestavil v tretjo prestavo!«. Oba gresta nazaj v predavalnico, vendar pa ostaneta za stebrom – tako, da ju Robert sicer ne more videti, sliši pa ju lahko. »Robert, prideš malo sem?« pokliče profesor robota M-3. »Ti bom že pokazal!« profesor škodoželjno šepeta.

R1 hitro nadomesti z uporom z 1kΩ (rjava-črna-rdeča), vtakne mostiček S in obrne potenciometer počasi z leve v desno.

Iz zvočnika se sliši hitra melodija, ki spominja na hitro drvečega robota. Robert takoj prekine njegov pogovor, obrne njegovo glavo v vse smeri in vpraša: »Kje je tukaj eden od mojih bratov in sester?«.

38

39

197

198

199

KLAVIR GLASBENIKOV ODDELKA »PLUTO« Popolnoma obupan se Dan Movievon javi z oddelka »Pluto« preko Fixfax pri profesorju Armstrongu. »Glasbena skupina »Electrons in the galaxy« trenutno pri nas pripravlja TV snemanje. Pred nekaj minutami, pa je maskota glasbenikov, bel velik koder, prevrnil elektronski klavir. Niti en sam del ni več na pravem mestu!«. Armstrong in Robert vesta, kaj to pomeni: Na vrsti je izlet v oddelek »Pluto«. »Joj, joj«, reče profesor in se z rokama prime za glavo, ko vidi razbitine, ki so bile nekdaj klavir. »Če bo to v kratkem času spet popravljeno?«. Tukaj vidi upor, tam kondenzator. Na koncu prepozna težavnost njegove naloge: »Ima mogoče kdo vsaj pri sebi vezalni načrt?«,. Srebrno oblečen pianist godbe razburjeno brska med njegovimi notnimi listi, besedili in zapiski. »Mislim, da je to«, meni in Armstrongu potisne sliko v roko.

Profesor naredi po načrtu – ta ustreza podrobnostim na sliki spodaj – glasbilo in za kontrolo pritisne na tipko.

»Torej, prvič na napravi ne vidim tipkovnice in drugič sam zvok, ki je oddan iz zvočnika, še zdavnaj ni melodija«, se pritožuje M-3. »Torej, prvič za to napravo niso potrebne tipke«, ga pouči pianist, »in drugič ti bom kmalu pokazal, kakšne čudovite melodije lahko naredi glasbilo.«.

S palcem in kazalcem desne roke nežno objame vrtljiv gumb PI, z kazalcem leve roke pritisne na tipko, nato nekoliko obrne potenciometer in pritiska naprej.

Zares se iz zvočnika sliši melodija trenutnega hita »Zvezde na nebu«. Ko pa pevec prične peti pesem naprej »--- nič lepšega na svetu«, Robert predlaga spremembo klavirja tudi za druge višine zvoka.

»Nič lažjega«, trdi profesor, vzame 100nF kondenzator iz vezja in na njegovo mesto vstavi 1pF kondenzator. Pianist upravlja novo glasbilo enako kot staro. Zvoki »bas

klavirja« so približno eno oktavo nižji. »Za preproste popevke zadostuje obseg zvokov«, ve pianist, »vendar pa bi za bolj zahtevno komponiranje potreboval več tonov.«.

40

200 »Vaša želja je moj ukaz«, kima Armstrong. On potegne iz vezja 3,3kΩ upor R1 (oranžna-oranžna-rdeča) in kot nov R1 uporabi upor z 1kΩ (rjava-črna-rdeča). Pianist

takoj preveri na znan način tudi to verzijo. Obseg tonov sedaj zares obsega več oktav. Vendar pa mora pianist priznati, da je zelo težko popolnoma zadeti pravi ton. »Moral bom še malo vaditi.« Bel koder pritrdilno laja.

41

201

202

203

204

205

POMAGA BARVNO SLEPIM ROBOTOM »Uh!«, reče Robert, kot da bi žvižgal na zadnji luknji. Že nekaj minut se počuti čudno utrujeno in napeto. »Ali je tvoj akumulator od veliko učenja spet prazen?«, ugiba profesor, »sedaj obstaja samo eno: greva k Manne Panne v delavnico »Uran«. Na srečo ima glavni mehanik ravno čas za oba. Robota priključi na merilne instrumente, ki prikazujejo: »Nujno potrebno polnjenje!«. Medtem, ko bo Robertov akumulator odnesen za polnjenje, razloži Panne, kaj je danes zjutraj iznašel. »Specialistom proizvodnje robotov se je pred nekaj minutami zgodila napaka, ki je šele zdaj znana: nekateri roboti serije M-2,5 so barvno slepi, njihovi foto senzorji ne morejo razlikovati med rdečo in zeleno barvo!«. »To pa je zelo nerodno«, zaskrbljeno kima Armstrong, »roboti gredo ob napačnem času na cesto.«. Panne ve, da se je to že nekajkrat zgodilo: »In pri nekaterih robotih so se pri tem zelo zvile antene.«. »Zaradi tega bi bilo potrebno naprave s svetlobnimi znaki opremiti tudi s slišnimi signali«, predlaga profesor. »Se že pripravlja«, pove Panne, »iznašel sem ustrezno vezje.«.

Ta Armstrongu ponosno pokaže njegov nov izum. Njegov vezalni načrt ustreza spodaj prikazanem. Tudi profesor takoj naredi napravo. Pri tem črtkano označen žični mostiček

in svetilno diodo najprej izpusti. »Dokler dioda ni v vezju«, se pritožuje Robert, ki iz vzdrževalne sobe spremlja eksperimente, »naprava ne more zvočno prikazovati niti rdeče niti zelene barve!«.

»Res je«, potrdi Panne, vendar pa moramo najprej še preveriti, če naprava na splošno deluje.«. Za to vtakne žični mostiček X v vezje.

Zelo visok ton prikazuje, da je naprava pripravljena za uporabo. Sedaj Panne namesto žičnega mostička vstavi rdečo svetilno diodo. »Aha«, pripomni Armstrong, »visok ton torej signalizira rdečo barvo.«.

Sedaj mehanik odstrani rdečo svetilno diodo in namesto nje v vezje vstavi zeleno svetilno diodo.

»Sem si kar mislil«, reče profesor, »globok ton nakazuje na zeleno barvo.«. »Na žalost barvna slepota nekaterih robotov serije M-2,5 ni edina pomanjkljivost«, poroča Panne, »nekateri izmed njih imajo tudi slabe senzorje zvoka.«.

»Tu pomaga samo eno: opozorilni zvoki barv morajo biti glasnejši«, priporoča Armstrong. Za doseg tega, zamenja 1pF kondenzator C2 z 10µF kondenzatorjem.

»To bi morali slišati že roboti z najbolj slabim sluhom«, meni Robert, čigar akumulator je med tem ponovno napolnjen in se ustrezno s tem dobro počuti. »Tvoja želja po udejstvovanju sedaj zadošča za razlago učinka«, ga pozove profesor. »Ojačevalni modul«, prične Robert poskušati razlagati«, »je tudi tukaj vezan kot generator zvoka – to je najbolj vidno, če je vstavljen žični mostiček X: Potrebna povezava z vhoda E preko upora R2 k minusu je nato direktno vezana. Če bodo namesto žičnega mostička vstavljene diode, leži pred uporom R2 še ena dioda, ki sicer deluje v prevodni smeri, vendar pa seveda povzroči majhno izgubo napetosti. S tem se spremeni ton. Na zeleni LED ostane nekoliko več napetosti, na rdeči nekoliko manj: zaradi tega so toni različno visoki.«.

42

43

206

SVETLOBA POTUJE SEM TER TJA Robert ima problem: »Včeraj zvečer sem želel prebrati še malo fantazijskega romana za sprostitev. Iz veliko svetilnih diod sestavljena nočna lučka v mojem prostoru, pa je bila tako svetla, da so moji foto senzorji prav goreli.«. Armstrong domneva. »Verjetno pa si se spomnil kaj elektronskega.«. »Že, ampak so mi stalno pregorele svetilne diode«, obžaluje M-3, »vrtljiv potenciometer sem preprosto zaporedno vezal z diodami.«. Da so se diode pokvarile profesorja sploh ne čudi: »Če si potenciometer preveč navil, je bila njegova upornost premajhna, tok ustrezno prevelik, tega svetilne diode sploh ne morejo vzdržati!«. »Takšno vezje zatemnilnika, torej izgradnjo, ki brezstopenjsko uravnava svetilnost diod, bi bilo potrebno namestiti nekoliko bolj prevejano«, tuhta Armstrong.

Ravnokar se je nekaj spomnil: On naredi napravo ustrezno s sliko spodaj. Črtkano označene dele najprej spusti. Gumb potenciometra najprej obrne v levo.

44

207

208

209

Svetilna dioda ne sveti – tudi ko on gumb malo obrne v desno. Sedaj Armstrong obrne gumb še bolj v desno in nato sem ter tja. Pri tem točno pazi na to, kaj stori svetilna dioda.

Približno do vmesne pozicije gumba se bo dioda vklopila in bo nato vedno svetlejša, tem bolj kot bo Armstrong vrtel gumb v desno. Nad določenim pragom pa dioda ne bo več svetlejša. »Z mojim dejanjem«, razloži profesor, »spremenim napetost, ki je prisotna na vhodu E ojačevalnika. Ko je vhod V preko upora povezan s plus polom baterije, se vezje obnaša vedno tako, kot smo opazovali.!. »Na tem vezju je lepo to«, naznani Armstrong, »da zmore še več, kot smo ga izzvali do sedaj. »Potisne« lahko tudi svetlobo z ene k drugi diodi. S tem ne stori nič druga, kot uravnalnik stereo naprave.«. Robert je navdušen.

Profesor sedaj vtakne črtkano prikazan upor R3 in prav tako črtkano označeno zeleno svetilno diodo LED2 v vezje.

Vrtenje gumba PI skrbi za to, da se svetloba med obema diodama sprehaja sem ter tja. »Če sem prav razumel«, domneva Robert, »potem bo pri vrtenju potenciometra izhodna napetost ojačevalnega modula med plusom in minusom potiskana sem ter tja«: Prva svetilna dioda visi z eno nogo na plus polu, druga na minus polu baterije. Tem bolj kot se izhodna oddaljuje od plus pola, tem svetleje lahko sveti rdeča dioda; ko se odstrani z minus pola, potem sveti zelena dioda.«. Z kimanjem profesor potrdi, da ima Robert prav. »Če bo preklop svetlobe med obema dioda nenadno izveden, potem lahko tudi to spremenimo«, reče Armstrong.

Sedaj na predvideno mesto v vezje vstavi črtkano označen 10µF kondenzator CI. Čeprav Robert vrtljiv potenciometer vrti hitro z leve proti desni in z desne proti levi, potekajo prehodi tekoče.

»Nov kondenzator CI se ne napolni hitro preko 100kΩ upora, temveč samo počasi«, zaupa profesor trik.

45

210

211

212

ROBERT KOT »POSKUSNA ŽIVAL« »Spet je čas za obisk Juliusa«, predlaga profesor. Robert ne čaka dolgo. Velik izumitelj ima vedno nekaj novega na zaslonu. Vpneta se v transportni sistem in že sta na poti k centrali »Jupiter«. »Pozdravljena, vesel sem, da sta se spet oglasila«, ju pozdravi Julius Delta v njegovi pisarni. »Dober dan, stari Julius«, reče profesor, »no, kaj je z vezji?«. Tudi Robert reče pridno »Dober dan«, kot se spodobi za učenega mladega robota. »Za tebe bom kmalu imel nekaj napetega«, napove Julius Delta, »mi lahko mogoče pomagaš kot testni robot?«. Robert pomisli in se čuti počaščenega: »… če služi znanosti in moje antene ne bodo skrivljene.«. »Torej dobro, to tukaj je moja najnovejša iznajdba« reče Delta in pokaže škatlico z dvema diodama in veliko majhnimi predali. »S to napravo bo preverjena spretnost robotov. Tukaj je škatla s točno 111 elementi; razvrsti jih po njihovi vrsti v predale takoj, ko se vklopi zelena LED.«. »Ampak najprej želim vedeti«, vztraja M-3, »kako testna naprava izgleda od znotraj.«.

Delta potegne vezalni načrt iz predala njegove pisalne mize, Robert seveda takoj naredi napravo po načrtu. Ta ustreza slikam spodaj.

Rdeča dioda sveti in Robertu signalizira, da še ne sme začeti.

Robert ne more brez, da bi pritisnil na tipko.

Naprava takoj da robotu znak za pričetek tako, da sveti zeleno, to pomeni: rdeča svetilna dioda se ugasne medtem, ko se zelena vklopi. Po približno petih sekundah se postopek obrne. Zelena se izklopi, rdeča spet zasveti. »Za to pa moram kar pohiteti z rokami«, se pritožuje M-3, »da bom med tem kratkim časom razporedil toliko elektronskih elementov!«.

»Čas, ki je na voljo preskušancu, se lahko podaljša«, meni Delta in potegne 100kΩ upor R3 (rjava-črna-rumena) iz vezja; na njegovo mesto natakne 650kΩ upor (moder-siv-rumen). Robert pritisne na tipko.

»Na čudovito«, se veseli, ker ima za pravilno razporeditev uporov, tranzistorjev, itd. na voljo dvajset sekund. »Glede na to, če kot R3 uporabimo večji ali manjši upor, lahko trajanje svetenja zelene LED skoraj poljubno spremenimo«, dopolni Delta. »Če ga že uporabljaš za test, Julius, potem lahko mojemu učencu verjetno tudi razložiš, kako to vezje deluje«, predlaga Armstrong.

46

»Nič lažjega kot to«, poudari Delta, »najprej leži izhodna napetost ojačevalnika blizu minus pola baterije. Posledica: zelena dioda ne naredi ničesar, medtem ko preko upora R4 na plus polu ležeča rdeča dioda zasveti. Kondenzator CI je popolnoma izpraznjen. Takoj, ko bo tipka pritisnjena, se bo CI preko R2 hitro napolnil. Del polnilnega toka si pa vzame vhod ojačevalnika V. Napetost izhoda ojačevalnika gre na plus pol baterije. Zaradi tega se rdeča dioda izklopi, zelena pa vklopi. C2, ki je bil najprej prazen, se sedaj polni preko R3; kako dolgo polnjenje traja, je odvisno od C2 in R3. Tem večja kot je kapaciteta kondenzatorja in tem večja kot je ohmska vrednost upora, tem dlje traja polnjenje. Takoj, ko je dosežena določena polnilna napetost, skoči izhod ojačevalnika kvazi samodejno nazaj v njegovo prvotno stanje.«. »Mi eksperti imamo za to vrsto vezja seveda tudi lastno ime«, dopolni Armstrong, »imenujemo ga monostabilen logični IC«. V primerjavi s stabilnim IC ima monostabilen IC samo stabilno stanje, ki se čez nekaj časa spet samo poveča.«.

47

213

214

215

SVETLOBA PUSTI TOK TEČI Robert odkrije na Deltini pisalni mizi element, ki ga še ni videl. Ta je podoben svetilni diodi s prozornim ohišjem. Element radovedno vzame v roko in ga opazuje z vseh strani. Pri tem ugotovi: »Če si ta čuden del ogledam od spodaj, opazim, da je drugače okroglo ohišje – kot pri LED – na eni strani sploščeno. Tam si ogleda tudi krajšo izmed obeh priključnih žičk. In kaj zmore ta del?« vpraša Robert.

»Poleg študiranja je možno tudi testiranje«, zaznani Delta in naredi majhno vezje ustrezno s slikami spodaj. Njegovo namizno lučko izklopi.

Ker svetilna dioda, ki služi kot instrument prikaza za tok, ne odda svetlobe, se ugotovi: V temni sobi element ne skrbi za kroženje toka.

Sedaj Delta vklopi lučko in sicer tako, da njena svetloba pade direktno od zgoraj v del s prozornim ohišjem.

Sedaj sveti tudi svetilna dioda in posreduje, da tok teče. »Ta stvar deluje skoraj kot tranzistor«, ugotovi Robert. »Dobro ugibaš, Robert«, potrdi Delta, »ta stvar je tranzistor! In ker reagira na svetlobo, ga imenujemo foto tranzistor.«.

Robert drži njegovo »roko« med virom svetlobe

in foto tranzistorjem. Njegovo roko premika sem ter tja.

Tem bolj kot bo foto tranzistor zasenčen, tem šibkeje sveti dioda.

48

216

217

218

MALO SVETLOBE ZADOSTUJE »S preprostim vezjem, ki vsebuje foto tranzistor, lahko ojačamo svelobo«, domneva Armstrong. »Počakaj«, ga prekine Delta, »ravno od tebe sem pričakoval malo več natančnosti. Seveda svetlobe ne moremo ojačati, temveč lahko ojačamo samo njen učinek.«.

»Če lahko to pokažem«, meni Delta. On zatemni njegovo pisarno in vezje sestavi ustrezno s slikami spodaj. Črtkano označenih delov še ne uporabi.

V temni sobi svetilna dioda ne sveti, ker foto tranzistor blokira in TI s tem ne prejme toka. Sedaj Julius Delta predrzno nekaj centimetrov nad foto tranzistorjem prižge vžigalico. Majhna količina svetlobe vžigalice zadostuje, da bo skozi foto tranzistor tekel tok. Ker

del tega toka teče v osnovo na TI, tranzistor reagira z velikim zbiralnim tokom. »To napravo, bi rad uporabil tudi v svetlejši sobi«, si želi Robert. »Za to moramo sedaj spremeniti njegovo občutljivost«, pove Delta.

Delta vzame 10kΩ upor R2 (rjav-črn-oranžen) iz vezja in v vezje vstavi črtkano označene dele. S potenciometrom lahko sedaj nastavimo, od katere jakosti svetlobe se naj naprava vklopi.

49

219

220

KO BO TEMNO, BO SVETLO »Želim vama pokazati nekaj novega«, naredi Julius Delta oba elektronika radovedna. »Luč na hodnikih in v delovnih prostorih Merkurja se že nekaj dni preko elektronskega vezja samodejno vklopi takoj, ko bo temno.«. »In kako naj to prosim gre?« vpraša Robert predrzno. »Seveda spet s foto tranzistorjem«, razloži Delta.

Delta naredi vezje tako, kot je vidno spodaj. Črtkanih delov še ne vgradi. Nato spusti žaluzije in tako zatemni prostor. Dioda zasveti takoj, ko bo temno. »Odlično«, pohvali Armstrong, »to je vezje, ki bi ga

želel predstaviti tudi na drugih oddelkih. Mislim, da bi ga potrebovali«, meni. »Trenutek, to še ni vse«, dopolni Delta.

On še dodatno vgradi potenciometer in črtkane dele. Z vrtenjem gumba se lahko sedaj občutljivost foto tranzistorja brez problemov nastavi.

50

221

222

223

FOTO TRANZISTOR ŽVIŽGA »Čedno vezje«, meni Sepp Wurzel, ki se je pogovoril o nekaj stvareh z Delta. »Vendar pa sem foto tranzistor še veliko bolje uporabil!«. On pove o svoji najnovejši ptici, srebrniku. »Z mojim vezjem ne bi mogel posnemati tonov, ki bi jih srebrnik upošteval za sovrstnike. Zato sem to vezje naredil z foto tranzistorjem«, poroča.

Wurzel že dela vezje, ki je enako spodnjem. Ko priključi baterijo, takoj sliši visok pisk. »Kot ptičje petje se to ne sliši«, kritizira Robert.

Wurzel premakne njegovo roko nad foto tranzistor. In glej, že se spremeni piskanje glede na to, kako hitro ali počasi Wurzel premika njegovo roko nad foto tranzistorjem.

»In obstaja še ena izboljšava«, reče Wurzel in kot CI vtakne kondenzator z 1µF. Ko Wurzel spet premika njegovo roko nad foto tranzistorjem, se sliši ptičje petje v bolj globokih tonih.

51

224

225

PROFESOR SE PREVIDNO SONČI »Dragi profesor«, reče Wurzel, »vi zadnji čas izgledate tako bledi. Jaz bi vam nujno priporočal, da mi ali 14 dni pomagate na poljih ali pa greste v solarij.«. M-3, ki nima problemov s tenom, se lahko njegovemu mnenju samo pridruži. Vendar pa ima pomisleke, ker ve, da so studii za porjavenje na oddelku »Saturn«. Tam bi se morali, tako misli, tudi za njega nekaj minut igrati. »No, če mislite«, odgovori profesor, »pri moji dejavnosti je človek res premalo na soncu.«. »Rjavenje po sistemu sonca« obljublja reklamna plošča nad vhodnimi vrati studia. Profesor, oblečen samo z kopalkami, se počasi uleže pod prosto napravo za sončenje. On pritisnite na tipko za vklop, lučka se vklopi in obseva njegov trebuh. Čez nekaj časa se samodejno izklopi. Nenadoma bo Armstrong nemiren, ker premišlja, od kod naj bi naprava vedela, kako dolgo naj bo izpostavljen umetnem soncu. Med časom, ko se profesor spet oblači, se Robert ukvarja z elektronsko stranjo problema. Ko pride profesor iz kabine za preoblačenje, mu pokaže njegovo »sončno vezje«.

Robertovo vezje ustreza točno spodaj prikazanemu.

Na srečo v sobi ni presvetlo, in tako lahko M-3 predstavi tudi način delovanja: On drži bel papir nad foto tranzistorjem in pritisne na tipko. Svetilna dioda – ta ustreza lučki za rjavenje – nekaj sekund gori in se nato samodejno spet ugasne. »Vaša koža je tako bela, kot ta papir«, poroča Robert, »svetlobo, ki bo oddana od vašega trebuha, bo sprejel foto tranzistor in jo pretvoril v ustrezno kratko »trajanje osvetlitve.«. Sedaj Robert predstavi, kaj se zgodi, ko se dobro porjavela oseba izpostavi luči za rjavenje.

M-3 simulira temen profesorjev trebuh tako, da drži temen kos papirja nad foto tranzistorjem. Nato spet pritisne na tipko.

Sedaj dioda sveti veliko dlje, ker lahko zagorel profesor vzdrži tudi več umetnega sonca. »Hvala za namig, kako naprava deluje«, meni Armstrong, »verjetno si tudi prepoznal, da imamo spet pred nami monostabilen IC. Foto tranzistor deluje kot časovno določen upor. Če pade malo svetlobe v prozorno ohišje, potem foto tranzistor prevaja samo v zelo majhni meri in deluje kot upor z visoko ohmsko vrednostjo; ustrezno dolgo sveti dioda. Ko foto tranzistor doseže veliko svetlobe, potem bolje prevaja; njegova vrednost upornosti je manjša in dioda ne sveti tako dolgo.«.

52

53

226

227

228

KO BO ROBOTU PREVROČE »To je bil dober namig«, se zahvali Armstrong, »počutim se prav dobro. In če smo že tukaj, grem še v savno.«. Robert, ki v njegovem kratkem življenju še nikoli ni preizkusil takšne zadeve, želi seveda iti zraven. V »hiši fitnesa« si Robert vzame brisačo in se odpelje k vratom savne. Takoj v njega pihne vroč zrak. »Za božjo voljo, Robert, hitro ven od tu«, pokliče profesor razburjeno, »tvoji senzorji toplote sploh ne utripajo več! Ti se moraš takoj ohladiti.«. Na prostem profesor njegovega asistenta ohladi s pahljanjem brisače. Po nekaj minutah utripanje tipala temperature prikazuje, da gre Robertu bolje. »To majhno nesrečo vzemiva za povod«, predlaga Armstrong, »da si tvoje stikalo pred pregretjem bolj natančno ogledava.«.

»Tako približno izgleda temperaturno odvisna utripalka« reče Armstrong in M-3 pokaže izgradnjo, ki ustreza spodaj prikazanim. On obrne potenciometer čisto počasi z leve proti

desni, dokler dioda ravno ne prične utripati. »Tako, sedaj je nastavljena pravilna občutljivost senzorja toplote«, razloži profesor.

Sedaj segreje tranzistor tako, da ga drži z njegovimi prsti. Takt utripanja diode bo počasnejši, na koncu se dioda popolnoma ugasne. »Seveda bi lahko tudi pihnil na tranzistor ali s sušilnikom za lase pihal v njega, da bi bil

prikazan učinek«, ve profesor.

S pahljanjem z roko ali z brisačo pomaga, da se tranzistor T1 spet ohladi. Kmalu prične svetilna dioda spet svetiti in na koncu doseže njeno prvotno frekvenco utripanja.

»Kako to zaščitno stikalo deluje, sem izvedel sedaj na lastnem pločevinastem telesu«, reče Robert. »Ampak kaj se elektronsko zgodi, bi mi tudi še lahko razložili.«. »Čisto preprosto«, poudari profesor, »vezje temelji na načelu nasprotnega delovanja in medsebojnega delovanja. Nasprotno delovanje obstaja tukaj v tem, da je R2 zbiralnika tranzistorja T1 vezan k lastni osnovi. Nasprotno delovanje se imenuje zaradi tega, ker bo tok, ki teče preko R2 v osnovo, manjši, ko tranzistor prevaja. S tem T1 manj prevaja in osnovni tok skozi R2 spet naraste. Nastavi se ravnotežje. Medsebojno delovanje imamo preko kondenzatorja CI zbiralnika naslednjega tranzistorja T2 k osnovi T1. Impulz preko tega kondenzatorja podpira funkcije T1 in T2 in nasprotuje nasprotnem delovanju. Iz tega nasprotnega obnašanja nastane nestabilnost, utripanje, ki je poleg tega še temperaturno odvisno.«.

54

55

229

230

231

232

233

OTROCI ZMOREJO VEČ »Pridite sem, pridite noter«, doni glas sejmarja preko majhnega mesta v »Saturn«, »tukaj lahko otroci njihovim staršem z znanstvenimi metodami dokažejo, da lahko znajo veliko bolje.«. Sejmar vzame deklico in profesorja Armstronga iz občinstva. Majhna škatlica, ki jo ima v roki, odda zelo visok ton. »Povejte takoj«, pozove njegove kandidate, »če ne boste več slišali zvoka iz te skrivnostne škatle!«. On vrti črn gumb: Ton počasi narašča. Ko je doseženo približno 14kHz, mora Armstrong sporočiti, da sedaj ne sliši nič več. Ušesa deklice pa so boljša; ta ničesar ne sliši več pri okoli 18kHz. Sejmar čestita deklici: Ona ima odličen sluh. Deklica se zelo veselici. Premor, ,ki ga sejmar malo kasneje naredi, uporabi Robert za pogovor med strokovnjaki: »Mi lahko mogoče razložite, kako naredite te noro visoke tone?«. Zaradi tolikšne želje po znanju je ekspert pripravljen povedati njegovo skrivnost.

Robertu pokaže vezalni načrt, ki ustreza spodaj natisnjenem. Robert sestavi napravo, vendar pa zaenkrat spusti žico z A do B ter mostička X1 in X2. Potenciometer obrne popolnoma v levo.

Iz zvočnika se sliši ton, ki je sicer zelo visok, vendar pa ga lahko slišijo ljudje vseh starosti. Po navodilu sejmarja sedaj Robert potenciometer počasi obrne v desno. Ton bo vedno višji in na koncu tako visok, da ga noben človek ne more več slišati.

»Naprava«, razloži sejmar, »je lahko še bolj fino nastavljena. On vstaviti mostiček X2 in položi žico od A k B. Višina tona je lahko sedaj spremenjena tudi preko vrtljivega kondenzatorja.

Robert dela dalje: On vzame ven X2 in v vezje vstavi X1. Preko vrtljivega kondenzatorja dosegljivi toni se sedaj razširjajo preko večjega območja. Končno M-3 v napravo vgradi X1 in X2. Sedaj vezje doseže njegovo največjo varianto spreminjanja.

56

»Pri tem prefinjenem nihajnem vezju«, razloži sejmar, »ima kondenzator CI samo zelo majhno vrednost. Proizveden ton je lahko zaradi tega tako visok, da ga starejši ljudje sploh ne morejo več slišati. Če bo z mostičkom X1 in X2 priključen vrtljiv kondenzator, so lahko dodatno izvedene nastavitve višine tona.«.

57

234

ZMAGOVALCI IZ PLOČEVINE Ko Armstrong in Robert prideta mimo kazinoja »Space Garnes Unlimited«, se Robert nenadoma ustavi. »To je vendar moj brat Siegfried, ki stoji tam za igralnim avtomatom!« vzklikne Robert in že se polje skozi vhodna vrata kazinoja. Profesor mu komaj sledi. Oba robota takoj preizkusita novo napravo: tester odziva. Robota imata pred sabo dve svetilni diodi in dve tipki; vklopila se bo svetilna dioda tistega robota, ki najprej pritisnil na svojo tipko. Ker pa sta tako Robert kot tudi Siegfried opremljena z istim programom odziva, pritisneta oba isti trenutek: Naprava odda dimne znake. Profesor se hahlja: »tipično stroj!«. »Hiter pritisk je pol zmage!« reče Robert in ga pozove na dvoboj odziva. Armstrong se postavi pred napravo in poskuša, ker se le da hitro pritisniti. Toda proti hitrim Robertovim rokam nima priložnosti. Tudi Siegfriedova lučka gori, ko se je profesor pomeril z njim. »Torej dobro«, se vda profesor »vidva sta zmagala. In če mi lahko sedaj lahko razložita še izgradnjo tega vezja, vama bom kasneje dal stekleničko strojnega olja za kolesca.«.

Robert in Siegfried se pogovorita, nato Siegfried predstavi izgradnjo, kot bi morala izgledati po njunem mnenju. Ta ustreza prikazom spodaj.

Nato se dejansko, ko bo najprej pritisnjen T1, zelena svetilna dioda vklopi: pritisk na T2 nato nima učinka. Isto velja obratno za rdečo diodo. Profesor poda tudi še potrebne razlage: »Vezje se pri podrobnejšem gledanju izkaže kot vezje preklopa. Vendar pa to tu žice kabla zaradi tipke prekinjene. Ker pri vezju preklopa nikoli ne morate istočasno svetiti obe svetilni diodi, načeloma ostane prižgana tista, ki je prva preko pritisnjene tipke prejela tok. Celo pri časovni razliki ene milijoninke sekunde, ugotovi ta naprava hitrejšega!«.

58

235

236

NAKLJUČJE Naključno prideta Armstrong in oba robota k velikem šovu v glavno dvorano. »To je vendar Pokus!« se čudi Robert in z njegovo roko pokaže na oder. »Sploh nisem vedel, da on tudi tukaj izvaja njegove trike«, reče Armstrong, »to moramo videti«. Prerinejo se skozi množico ljudi in robotov, ki stojijo okoli čarovnika. »Dioda sveti, dioda ne sveti, to celo jaz, čarovnik ne vem!« reče Hokus množici. Pred njim je velika svetilna dioda, ki je povezana s tipko. »Ali vklopljena, ali izklopljena, kaj se zgodi?« reče. »Vi pritisnete na tipko in ugibajte, če bo gorela ali bo ugasnjena in spustite tipko. Kdor pravilno ugane prejme prečudovito darilo!«.

Robert in Siegfried gledata igro. »Ali razumete«, vpraša Robert profesorja, »kako to deluje?«. On kima: »Naredil je naključni generator. Trenutek, to znamo tudimi.«. In že je profesor pričel brskati po torbi z elementi.

Čez nekaj časa profesor sestavi vezje tako, kot je vidno spodaj. Črtkano označenih delov še ne vgradi. Nato pritisne na T1.

Rdeča svetilna dioda prične utripati. Takoj, ko Armstrong spusti tipko, je dioda po določenem času ali vklopljena ali izklopljena.

Sedaj Armstrong vgradi črtkano označene elemente. Takoj, ko pritisne na T1, rdeča in zelena svetilna dioda izmenično utripata. Glede na to,

kdaj spusti tipko, sveti čez nekaj časa rdeča ali zelena dioda. Armstrong kmalu poda tudi razlage: »Ojačevalnik AMP obratuje tukaj v znanem nihajnem vezju. Pri pritisku na tipko bo C2 v hitrem zaporedju napolnjen in izpraznjen. Ko bo tipka spuščena v napolnjenem stanju, dioda sveti, drugače je izklopljena. Z vzporedno vezavo T2 in LED2 bo doseženo delovanje diod v nasprotni smeri.«.

59

KONEC Z HOKUS POKUSOM Po predstavi Hokus Pokus najde v občinstvu njegove prijatelje elektronike in jih povabi k prigrizku. Oba robota uživata v novem polnjenju akumulatorju in profesor je pico. Robert si ne more pomagati in čarovniku pokaže izboljšano vezje naključnega generatorja. Hokus je navdušen: »Ali lahko to vezje uporabim v moji predstavi, Sirius?«. Armstrong ne nasprotuje: »Seveda Hokus, za to pa sem ga sestavil.«. Z velikim »adijo« se ti trije poslovijo od čarovnika. »Oglasite se še kaj«, jim reče, »z elektroniko je vedno veliko veselja!«. Siegfried ubere pot k Voltaziju. »Nasvidenje brat«, se poslovi Robert. Armstrong se pridruži transportnemu sistemu in Robert gre za njim. »No, kaj ti je bilo od naših elektronskih nalog najbolj všeč?« vpraša profesor njegova asistenta. Ta nekaj časa razmišlja in nato meni: »To je bilo veliko bogatih poskusov; mislim, da bo trajalo nekaj časa, da bom vse to razumel!«. Armstrong razumevajoče kima: »Zaradi tega si tudi robot, ki se lahko uči. Ampak tako kot si včeraj spoznal temelje elektronike, boš tudi z nekaj prijemi izvedel nadaljnje poskuse, to sem prepričan.«. On potrka po robotovi pločevini. »Najbolj všeč mi je všeč vezje s ptičjim petjem, ampak tudi zvočna utripalka je naredila vtis, še posebej zanimivi so bili poskusi z foto tranzistorjem in nato tudi naključni generator in naprava odziva in…« Robert navdušeno našteva. Profesor samo maje z glavo: »Že vidim, bilo je veliko zanimivih vezij in se sploh ne moreš odločiti. Mogoče se lahko strinjava, da so najboljši poskusi tisti, ki sva jih sama naredila, kaj meniš?«. Robert zadučeno usmeri njegove opto senzorje na profesorja, »Tako sploh nisem gledal, nekaj je na tem. Si lahko sposodim tvojo torbo?«. »Zakaj?« želi vedeti profesor Armstrong. »Mislim, da bom še nekaj vezij še enkrat naredil, samo zaradi varnosti«, reče Robert. KO KAJ NE DELUJE Občasno izdelano vezje ne naredi tega, kar pričakujemo od njega. Profesor Armstrong priporoča, da se pregleda sledeč kontrolni seznam; v 99 odstotkih vseh primerov bo nato napaka ugotovljena. - So vsi elementi in žični mostički na pravem mestu?

Za varnost preštejte mostičke. - So kondenzatorji priključeni glede na pravilno

polarnost? - Se ujemajo vrednosti uporov? 33Ω (oranžna-

oranžna-črna), 3,3kΩ (oranžna-oranžna-rdeča) in 33kΩ (oranžna-oranžna-oranžna) se prav tako zlahka zamenja kot 10Ω (rjava-črna-črna), 1kΩ (rjava-črna-rdeča) in 100kΩ (rjava-črna-rumena).

- Je baterija zadosti polna? V primeru dvomov lahko preverite s testerjem baterij (poskus 30-34).

- Je baterija vgrajena tako, da ima kontakt? - Je svetilna dioda pravilno nameščena v vezju?

Upoštevajte: plosko mesto oziroma krajša žica označuje katodo.

- So tranzistorji pravilno vstavljeni? V primeru dvomov glede njihovega delovanja, jih preiščite s testerjem tranzistorjev (poskus 37 in 38).

60

GARANCIJSKI LIST Izdelek: KOSMOS POSKUSI ZA ELEKTRONIKO XN 2000 Kat. št.: 196789 Garancijska Izjava: Proizvajalec jamči za kakovost oziroma brezhibno delovanje v garancijskem roku, ki začne teči z izročitvijo blaga potrošniku. Garancija velja na območju Republike Slovenije. Garancija za izdelek je 1 leto. Izdelek, ki bo poslan v reklamacijo, vam bomo najkasneje v skupnem roku 45 dni vrnili popravljenega ali ga zamenjali z enakim novim in brezhibnim izdelkom. Okvare zaradi neupoštevanja priloženih navodil, nepravilne uporabe, malomarnega ravnanja z izdelkom in mehanske poškodbe so izvzete iz garancijskih pogojev. Garancija ne izključuje pravic potrošnika, ki izhajajo iz odgovornosti prodajalca za napake na blagu. Vzdrževanje, nadomestne dele in priklopne aparate proizvajalec zagotavlja še 3 leta po preteku garancije. Servisiranje izvaja proizvajalec sam na sedežu firme CONRAD ELECTRONIC SE, Klaus-Conrad-Strasse 1, Nemčija. Pokvarjen izdelek pošljete na naslov: Conrad Electronic d.o.o. k.d., Ljubljanska cesta 66, 1290 Grosuplje, skupaj z izpolnjenim garancijskim listom. Prodajalec: ___________________________________________________________ Datum izročitve blaga in žig prodajalca: ________________ Garancija velja od dneva nakupa izdelka, kar kupec dokaže s priloženim, pravilno izpolnjenim garancijskim listom. - Garancija velja na območju Republike Slovenije. - Garancija ne izključuje pravic potrošnika, ki izhajajo iz odgovornosti prodajalca za napake na blagu.

Conrad Electronic d.o.o. k.d. Ljubljanska c. 66, 1290 Grosuplje Fax: 01/78 11 250, Tel: 01/78 11 248 www.conrad.si, info@conrad.si