Upload
emkasi
View
304
Download
9
Embed Size (px)
DESCRIPTION
Vznemirljiva serija samostojnih romanov o bitkah in spletkah za angleški prestol, ki jih podoživimo skozi oči neukrotljivih žensk. Po romanih Bela kraljica in Rdeča kraljica sledi Kraljica rek, zgodba, polna strasti in legend o bedfordski vojvodinji Jacquetti. Ko se Jacquetta poroči z bedfordskim vojvodo, angleškim regentom v Franciji, se drug drugemu kmalu odtujita. Njen edini prijatelj na velikem posestvu tudi po nenadni vojvodovi smrti ostane plemič Richard Woodwille. Postaneta ljubimca, se na skrivaj poročita in se vrneta v Anglijo, kjer služita mlademu kralju Henriku VI. Jacquetta se na dvoru hitro spoprijatelji z novo kraljico. Kraljevskemu paru ostane zvesta zaupnica tudi v času, ko se zaradi nezadovoljstva nad dvorom in Anglijo zbirajo temni oblaki. Obenem pa se ji ponuja nepričakovana in nenavadna možnost za prodor njene hčere Elizabete celo na angleški prestol …
Citation preview
32,9
6 €
Avtorica uspešnice Bela kraljica in Rdeča kraljica
Vznemirljiva serija samostojnih romanov o bitkah in spletkah za angleški prestol, ki jih podoživimo skozi oči neukrotljivih žensk.
Ko se Jacquetta poroči z bedfordskim vojvodo, angleškim regentom v Franciji, se kmalu odtujita drug drugemu. Njen edini prijatelj na velikem posestvu tudi po nenadni vojvodovi smrti ostane plemič Richard Woodwille. Postaneta ljubimca, se na skrivaj poročita in vrneta v Anglijo, kjer služita mlademu kralju Henriku VI. Jacquetta se na dvoru hitro spoprijatelji z novo kraljico. Kraljevskemu paru ostane zvesta zaupnica tudi v času, ko se zaradi nezadovoljstva nad dvorom in Anglijo zbirajo temni oblaki. Obenem pa se ji ponuja nepričakovana in nenavadna možnost za prodor svoje hčere Elizabete celo na angleški prestol.
Philippa Gregory je najbolje prodajana in najbolj brana avtorica številnih zgodovinskih romanov, med drugim tudi uspešnice Druga sestra Boleyn, po kateri so leta 2008 posneli film, ter romanov Bela kraljica in Rdeča kraljica.
PHIL
IPPA
G
REG
OR
YK
ralji
ca
rek
PHILIPPA GREGORY
Kraljica rek
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111-311.6 GREGORY, Philippa Kraljica rek / Philippa Gregory ; [prevedla Seta Oblak]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013. - (Zbirka Oddih) Prevod dela: The lady of the rivers ISBN 978-961-01-2688-1 265044736
Vse infor ma ci je o knji gah Založbe Mladinska knji ga lahko dobi te tudi na inter ne tu: www.emka.si
Brez pisne ga dovo lje nja Založbe je pre po vedano repro du ci ra nje, distri bu ira nje, javna priobčitev, pre de la va ali druga upo ra ba tega
avtor ske ga dela ali nje go vih delov v kakršnem koli obse gu ali postop ku, hkra ti s foto ko pi ranjem, tiskanjem ali shra ni tvi jo v elek tron ski obli ki,
v okvi ru določil Zakona o avtor ski in soro dnih pra vi cah.
Naslov izvirnika: The Lady of the Rivers
© 2011 by Philippa Gregory Limited
Prvič izdano pri Touchstone, a Division of Simon & Schuster Inc.
© za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012
Vse pravice pridržane.
Prevedla: Seta Oblak
Kraljicarek
Za Victorio
p
pp
Let
nice
roj
stva
Jac
quet
tini
h ot
rok
so p
ribl
ižne
Jac
quet
tin
rodo
vnik
Mar
gare
t de
Bau
x13
94–1
469
Pete
r L
ukse
mbu
rški
1390
–143
3
Lou
is
Luk
sem
burš
ki14
18–1
475
(1)
John
Lan
cast
rski
, pr
vi v
ojvo
da B
edfo
rdsk
i13
89–1
435
Jacq
uett
a L
ukse
mbu
rška
1415
/16–
1472
(2)
Ric
hard
W
oodv
ille,
prv
i gro
f R
iver
s14
05–1
469
sir
John
Gre
y p
Eliz
abet
h W
oodv
ille
1437
–149
2L
ewis
1438
(u
mrl
v
otro
štvu
)
Ann
er.
1439
Ant
hony
r. 14
42M
ary
r. 14
43Ja
cque
tta
r. 14
44Jo
hnr.
1445
Ric
hard
r. 14
46
Mar
tha
r. 14
50E
lean
orr.
1452
Lio
nel
r. 14
53M
arga
ret
r. 14
54E
dwar
dr.
1455
Kat
heri
ner.
1458
Tho
mas
Gre
yD
orse
tski
mar
kiz
1477
–150
1
Ric
hard
Gre
y
LA
NC
AST
RSK
IY
OR
ŠKI
TU
DO
RJI
Bra
tran
ci v
voj
niR
odbi
ne Y
oršk
ih, L
anca
strs
kih
in
Tud
orje
v le
ta 1
452
ED
VA
RD
III
.13
12 –
137
7
Kat
arin
a Fr
anco
ska
1401–1
437
Edv
ard
Č
rni p
rinc
Bla
nche
Lan
cast
rska
Ivan
Gau
ntsk
i,
prvi
voj
voda
Lan
cast
rski
1340
–139
9
Kat
heri
ne S
wyn
ford
Edm
und,
vo
jvod
a Yo
rški
1341
–140
2
Izab
ela
Kas
tiljs
kap
p
Hen
rik
IV.
1367
–141
3
John
Bea
ufor
t,
grof
Som
erse
tski
1373
–141
0
p
p
Ric
hard
, gr
of C
ambr
iški
1373
–141
5
Hen
rik
V.13
86–1
422
p
Hen
rik
VI.
1421–
p
Edm
und
Tudo
r14
30–
Ow
en T
udor
ok. 1
385–
John
Bea
ufor
t,
vojv
oda
Som
erse
tski
1404
–144
4
Mar
gare
t Bea
ufor
t14
43–
Ric
hard
, vo
jvod
a Yo
rški
1411–
Cec
ily N
evill
ep
Edv
ard
IV.
1442
– G
eorg
e,
vojv
oda
Cla
renš
ki14
49–
Ric
hard
, vo
jvod
a G
louc
estr
ski
1452
–
Mar
gare
ta A
nžuj
ska
1430
–
8
Bitke v vojnah bratrancev
Zmage LancastrskihZmage Yorskih
Francija
Severno morje
Irsko morje
Barje Hedgeley
Rokavski preliv
Otok Man
Barje Edgecote
9
Francija 1430
Rouen Rheims
Calais
Pariz
Troyes
Dijon
NeversChinon
Francosko ozemlje
Angleško ozemlje
Burgundsko ozemlje
Bordeaux
Francija
Anglija
11
GRAD BEAUREVOIR BLIZU ARRASA V FRANCI J I , POLETJE–ZIMA 1430
Ta nenavadna vojna trofeja sedi pridno kot ubogljiv otrok na majhnem stolčku v kotu svoje celice. Ob njenih nogah so na tleh na slami ostanki njenega kosila na kositrnem pladnju. Vidim, da ji je moj stric poslal lepe kose mesa in celo bel kruh s svoje lastne mize; vendar je jedla malo. Zavem se, da strmim vanjo in jo ogledujem od fantovskih jahalnih škornjev na nogah do potlačene moške čepice na rjavih ostriženih laseh, kakor da bi bila eksotična žival, ki so jo ujeli za svojo zabavo. Tako je, kakor bi kdo poslal levjega mladiča vse iz daljne Etiopije, da bi razveselil veliko rodbino Luksemburških in jim ga podaril, da ga imajo v svoji zbirki. Dama za mano se pokriža in zašepeta: »Je to čarovnica?«
Ne vem. Kako je to sploh mogoče vedeti?»To je smešno,« odločno reče moja prateta. »Kdo je ukazal pri
kleniti ubogo dekle na verige? Takoj odprite vrata.«Stražarji zmedeno šušljajo med sabo in se skušajo otresti odgo
vornosti, potem pa eden od njih obrne veliki ključ v vratih celice in moja prateta odkoraka noter. Ivana – stara mora biti okrog sedemnajst ali osemnajst let, le nekaj let starejša od mene – izpod grobo postriženih las pogleda mojo prateto, ki stoji pred njo, in počasi vstane, sname čepico in se nerodno prikloni.
»Sem lady Jehanne Luksemburška,« reče moja prateta. »To je grad lorda Johna Luksemburškega.« Potem pokaže na mojo teto: »To je njegova žena, gospodarica gradu Jehanne Bethunska, in to je moja pranečakinja Jacquetta.«
12
Dekle mirno pogleda vse tri in se vsaki posebej rahlo prikloni z glavo. Ko pogleda mene, začutim, kakor da potrka na mojo pozornost, in to tako otipljivo, kakor bi me s prstom oplazila po tilniku, nekakšen magičen dotik. Vprašam se, ali za njo morda res stojita njena angela spremljevalca, kakor pravi ona, in ali je njuna prisotnost tisto, kar čutim.
»Lahko govoriš, dekle?« vpraša moja prateta, ko dekle kar molči.
»Ja, gospa,« odgovori Ivana v trdem narečju pokrajine Champagne. Spoznam, da je tisto, kar govorijo o njej, resnica: samo kmečka punca je, čeprav je vodila vojsko in kronala kralja.
»Mi daš besedo, da ne boš pobegnila, če ukažem, da ti snamejo verige z nog?«
Obotavlja se, kakor da nima možnosti izbire. »Ne, ne morem.«Moja prateta se nasmehne. »Ali razumeš, kaj je to častna beseda?
Lahko te izpustim, da živiš tu z nami v gradu mojega nečaka, a obljubiti mi moraš, da ne boš pobegnila.«
Dekle obrne glavo proč in naguba čelo. Skoraj se zdi, da se trudi slišati kak nasvet, potem pa odkima. »Vem, kaj je častna beseda. To, kar en vitez obljubi drugemu. Svoja pravila imajo, kakor na viteškem turnirju. Jaz nisem taka. Moje besede so stvarne, ne take kot pesem trubadurja. In zame ni nobenih viteških iger.«
»Dekle, častna beseda ni igra,« jo prekine teta Jehanne.Ivana jo pogleda. »O, pa je, gospa. Plemiči glede teh reči niso re
sni. Ne tako resni kot jaz. Igrajo se vojno in si izmišljajo pravila. Odjezdijo na boj in pustošijo po kmetijah dobrih ljudi in se smejejo, ko gorijo slamnate strehe. Sicer pa jaz ne morem dajati obljub. Sem že zaobljubljena.«
»Tistemu, ki sam sebe lažno naziva kralj Francije?«»Kralju nebes.«Moja prateta za trenutek umolkne in razmisli. Potem reče: »Re
kla jim bom, naj ti snamejo verige in te stražijo, da ne boš pobegnila; potem lahko prideš v moje prostore in sediš z nami. Mislim, Ivana, da je tisto, kar si storila za svojo deželo in za svojega princa, zelo plemenito, čeprav zmotno. In tu, pod mojo streho, te ne bom gledala kot jetnico v verigah.«
13
»Boste rekli vašemu nečaku, naj me osvobodi?«Moja prateta se obotavlja. »Ne morem mu ukazovati; a storila
bom vse, kar morem, da se vrneš na svoj dom. Vsekakor mu ne bom dopustila, da te izroči Angležem.«
Ob tej zadnji besedi dekle vzdrgeta in se prekriža, na skrajno smešen način se potrka po čelu in prsih, tako kakor bi se kmet prekrižal ob omembi satana. Moram se potruditi, da zadušim krohot. Dekletov temni pogled se ob tem uperi vame.
»Samo navadni smrtniki so,« ji razložim. »Angleži nimajo nič več moči kot navadni smrtniki. Ni se ti jih treba bati. Ni se ti treba prekrižati ob omembi njihovega imena.«
»Ne bojim se jih. Nisem taka tepka, da bi se bala, češ da imajo oni posebno moč. Ne gre za to. Oni so tisti, ki vedo, da imam jaz moč. Zato so tako nevarni zame. Nori so od strahu pred mano. Tako se me bojijo, da me bodo uničili tisti trenutek, ko jim padem v roke. Njihova groza sem. Njihov strah in trepet sem, ki jih obiskuje v nočeh.«
»Dokler bom živa, te ne bodo dobili,« ji zatrdi moja prateta; in na lepem Ivana popolnoma očitno pogleda naravnost mene, vame upre svoj trdi temni pogled, kakor da hoče videti, ali sem tudi jaz v tej iskreni zagotovitvi slišala odmev popolnoma prazne obljube.
Moja prateta misli, da bi lahko s tem, da dekle uvede v našo družbo, se pogovarja z njo, ohladi njeno versko vnemo in jo morda izobrazi, sčasoma dosegla, da se bo začela oblačiti kot mlada ženska. Želi, da bi se bojevita mladenka, ki so jo v Compiègnu potegnili z belega konja, lahko spreobrnila – obratno kot pri maši – iz močnega vina v vodo. Potem bi postala mlada ženska, ki bi lahko sedela med dvorjankami, se uklanjala ukazom in ne donečim cerkvenim zvonovom, in v tem primeru bi se morda Angleži odpovedali svoji zahtevi, da jim izročimo hermafroditsko ubijalsko čarovnico. Če jim ne bi mogli ponuditi drugega kot skesano in ubogljivo dvorjanko, bi se nemara zadovoljili s takim koncem in bi svojo nasilnost izkazali drugje.
14
Ivana je izčrpana od nedavnih porazov in navdaja jo nelagoden občutek, da kralj, ki ga je kronala, ni vreden svetega olja, da je sovražnik, ki ga je pognala v beg, udaril nazaj po njej in da poslanstvo, ki ji ga je podelil sam Bog, počasi propada. Vse tisto, kar jo je postavilo kot Devico Orleansko na čelo obožujočih vojakov, je postalo negotovo. Pod nenehno prijaznim okriljem moje pratete se spreminja nazaj v okorno kmečko dekle: nič posebnega.
Seveda želijo vse mlade spremljevalke moje pratete vedeti kaj več o pustolovščini, ki izzveneva v ta počasi se plazeči poraz, in ko Ivana preživlja dneve z nami in se uči biti dekle in ne Devica Ivana, zberejo pogum in se začno pogovarjati z njo.
»Kako si bila lahko tako pogumna?« jo vpraša ena od njih. »Kako si se naučila biti tako pogumna? Mislim, v boju.«
Ivana se nasmehne ob tem vprašanju. Štiri sedimo na travnatem robu ob trdnjavskem jarku in lenarimo kot otroci. Julijsko sonce pripeka in pašniki okrog gradu se leskečejo v vročinski sparini. Celo čebele so lene, brenčijo in potem obmolknejo, kot da so pijane cvetov. Sedimo v globoki senci najvišjega stolpa; za sabo tu in tam slišimo žuborenje prozorne vode v jarku, kadar priplava na površje debel krap.
Ivana je zleknjena kot fant, eno roko namaka v vodi, čepico ima potegnjeno čez oči. V košari poleg mene so napol sešite srajce za revne otroke v okolici Cambraia, ki naj bi jih obrobile. A dekleti se izogibata delu, Ivana tega ne zna, jaz pa premetavam v rokah dragocene igralne karte moje pratete, jih privzdigujem in leno ogledujem slike na njih.
»Vedela sem, da me je poklical Bog,« preprosto reče Ivana. »In da me bo varoval, zato me ni bilo strah. Niti v najhujših bitkah. Posvaril me je, da bom ranjena, a da ne bom čutila nobene bolečine, zato sem vedela, da se lahko bojujem in bojujem. To sem vedela, preden smo šli v bitko. Kar vedela sem.«
»Ali res slišiš glasove?« vprašam.»Jih ti?«To vprašanje pride tako nenadoma, da se dekleti obrneta in za
bolščita vame, in pod njunima pogledoma zardim, kakor da me je česa sram. »Ne! Ne!«
15
»Kaj potem?«»Kako to misliš?«»Kaj slišiš?« vpraša Ivana tako preprosto, kakor da vsak kaj sliši.»No ja, ne ravno glasov,« rečem.»Kaj slišiš?«Ozrem se za hrbet, kakor da bi lahko riba prišla iz vode prisluško
vat. »Kadar kdo v družini umre, slišim zvok,« rečem. »Poseben zvok.«»Kakšen zvok?« vpraša spremljevalka Elizabeth. »Tega nisem ve
dela. Bi ga lahko tudi jaz slišala?«»Ti nisi iz moje rodbine,« rečem razdraženo. »Seveda ga ne bi sli
šala. Biti moraš potomka ... Sicer pa se o tem ne govori. Ti tega ne bi smela poslušati. Jaz ti ne bi smela povedati.«
»Kakšen zvok?« ponovi Ivana.»Podoben petju,« rečem in vidim, kako mi prikima, kakor da je
tudi ona slišala petje.»Pravijo, da je to glas Meluzine, prve gospodarice v rodbini
Luksemburških,« zašepetam. »Pravijo, da je bila vodna boginja in je prišla iz reke, ko se je poročila s prvim vojvodo, vendar ni mogla postati umrljiva ženska. Vrača se in joka ob izgubi svojih otrok.«
»In kdaj si jo slišala?«»Tisti večer, ko je umrla moja mala sestrica. Nekaj sem slišala. In
takoj sem vedela, da je to Meluzina.«»A kako si vedela, da je ona?« zašepeta drugo dekle v strahu, da
bi bila izključena iz pogovora.Skomignem z rameni in Ivana se nasmehne, kajti to je spoznanje
resnice, ki ga ni mogoče razložiti. »Kar vedela sem,« rečem. »Kakor da bi prepoznala njen glas. Kakor da bi vedela to od nekdaj.«
»To je res,« prikima Ivana. »Kar veš. A kako veš, da prihaja od Boga in ne od satana?«
Obotavljam se. O duhovnih vprašanjih bi se morala pogovoriti s spovednikom ali pa vsaj z materjo ali s prateto. A Meluzinina pesem, srh, ki me spreletava po hrbtu, moje občasno videnje nevidnega – nekaj napol izgubljenega, kar včasih izginja za vogalom, svetlejša sivina v sivem mraku, sanje, preveč jasne, da bi jih lahko pozabila, bežen preblisk videnja –, to so premalo otipljive reči, da bi jih bilo mogoče ubesediti. Kako naj o tem sprašujem, če pa ne znam tega niti
16
izraziti z besedami? To je tako, kakor bi skušala držati v usločenih dlaneh zelenkasto vodo grajskega jarka.
»Nikoli nisem vprašala,« rečem. »Ker to ni nič trdnega. Kakor bi šla v sobo, kjer je tišina – vendar bi vedela, zanesljivo bi vedela, da je nekdo tam. Tega ne moreš ne slišati ne videti, to samo veš. Nič več kot to. O tem nikoli ne mislim, da bi bil dar, ki prihaja od Boga ali od satana. To ni nič.«
»Moji glasovi prihajajo od Boga,« prepričano pove Ivana. »To vem. Če to ne bi bilo res, bi bila popolnoma izgubljena.«
»Torej lahko napoveduješ usodo?« me otročje vpraša Elizabeth.Moji prsti nad kartami se sklenejo. »Ne,« odgovorim. »In te kar
te niso za prerokovanje, samo za igro so. Ne napovedujem prihodnosti. Moja prateta mi tega ne bi dovolila, tudi če bi znala.«
»Meni prerokuj!«»Samo igralne karte so,« vztrajam. »Nisem vedeževalka.«»Potegni karto zame in mi povej,« ne odneha Elizabeth. »In za
Ivano. Kaj bo z njo? Gotovo si želiš vedeti, kaj se bo zgodilo z Ivano.«
»To nič ne pomeni,« rečem Ivani. »Prinesla sem jih s sabo samo zato, da bi se lahko igrale.«
»Lepe so,« reče Ivana. »S takimi kartami so me naučili igrati na dvoru. Kako so sijoče.«
Dam ji karte. »Skrbno ravnaj z njimi, zelo dragocene so,« rečem ljubosumno, ko jih razgrne v svojih otrdelih rokah. »Prateta mi jih je pokazala, ko sem bila majhna deklica, in mi povedala, kaj je na slikah. Posodi mi jih, ker rada igram karte. A obljubila sem ji, da bom zelo pazila nanje.«
Ivana mi vrne karte, a čeprav to napravi previdno in so moje roke pripravljene, da jih sprejmejo, pade ena od kart med naju na tla in pristane narobe obrnjena na travi.
»Joj, žal mi je!« vzklikne Ivana in jo urno pobere.Navda me čuden občutek, kot bi mi hladno zapihalo po hrbteni
ci navzdol. Travnik pred mano in krave, ki otepajo z repi v senci drevesa, se mi zazdijo nenavadno daleč, kakor da sva z Ivano zaprti v stekleni posodi, dva metulja v čaši, v drugem svetu. »Zdaj si jo oglej,« slišim reči samo sebe.
17
Ivana pogleda sijoče poslikano podobo, oči se ji malo razširijo in pokaže jo še meni. »Kaj to pomeni?«
Na sliki je moški, oblečen v modro livrejo, ki visi z glavo navzdol na eni nogi, drugo pa ima rahlo pokrečeno in s palcem prislonjeno k prvi, kot bi plesal narobe obrnjen v zraku. Roki ima sklenjeni na hrbtu, kakor da se priklanja; obe vidiva, kako mu modri lasje prosto visijo navzdol, ko se smehlja obrnjen na glavo.
»Le Pendu,« prebere Elizabeth. »Kako grozno. Kaj pa to pomeni? Saj menda ne pomeni ...« Zmanjka ji glasu.
»To ne pomeni, da boš obešena,« brž rečem Ivani. »Nikar ne misli tega. Samo igralna karta je, nič takega ne more pomeniti.«
»Ampak kaj pa pomeni?« vpraša drugo dekle, medtem ko Ivana molči, kakor da to ni njena karta, kakor da ni njena usoda, ki je nočem pojasniti.
»Njegove vislice sta dve rastoči drevesi,« rečem. Medtem ko me Ivana resno gleda s svojimi rjavimi očmi, skušam pridobiti čas. »To pomeni pomlad in obnovo in življenje – ne smrt. In drevesi sta dve, mož lovi ravnotežje med njima. On je dejansko središče vstajenja od mrtvih.«
Ivana prikima.»Sklanjata se k njemu, srečen je. In glej, ni obešen okrog vratu,
kar bi ga ubilo, ampak je privezan za nogo,« nadaljujem. »Če bi hotel, bi se povzpel in se odvezal. Lahko bi se osvobodil, če bi hotel.«
»Vendar se ne osvobodi,« pripomni dekle. »Kot telovadec je, kot akrobat. Kaj to pomeni?«
»Pomeni, da je tam prostovoljno, da prostovoljno čaka in dopušča, da je privezan za nogo in visi v zraku.«
»Da je živa žrtev?« počasi reče Ivana z besedami mašnega obreda.»Ni križan,« naglo opozorim. Tako je, kakor da vsaka beseda, ki
jo izrečem, vodi do neke druge oblike smrti. »To nič ne pomeni.«»Ne,« reče Ivana. »To so samo igralne karte in me jih igramo.
Lepa karta je ta Obešenec. Videti je srečen. Srečen, da visi z glavo navzdol v pomladi. Naj te naučim igro z žetoni, ki jo igramo v Champagni?«
»Ja, daj,« rečem. Iztegnem roko, da bi mi vrnila karto, in ona jo za trenutek pogleda, preden mi jo izroči.
18
»Zares ne pomeni nič,« ji še enkrat zatrdim.Nasmehne se mi s svojim jasnim, poštenim smehljajem. »Dovolj
dobro vem, kaj pomeni,« reče.»Bova igrali?« Začnem mešati karte in ena se mi v roki obrne.»To je pa dobra karta,« pripomni Ivana. »La Roue de Fortune.«Pokažem ji jo. »To je Kolo sreče, ki te lahko dvigne zelo visoko
ali pahne zelo globoko. Njeno sporočilo je, da je treba biti brezbrižen do zmage in poraza, kajti z obračanjem kolesa se dogaja oboje.«
»V moji deželi imajo kmetje znamenje za kolo sreče,« reče Ivana. »S kazalcem narišejo krog v zrak, kadar se zgodi kaj zelo dobrega ali zelo slabega. Kadar kdo podeduje denar ali kadar kdo izgubi najboljšo kravo, napravijo tole.« S kazalcem pokaže v zrak in nariše krog. »In pri tem nekaj rečejo.«
»Urok?«»Ni ravno urok.« Objestno se nasmehne.»Kaj torej?«Zahihita se. »Rečejo ‚merde‘.«Tako sem presenečena, da se na ves glas zakrohotam.»Kaj? Kaj?« vpraša mlajše dekle.»Nič, nič,« rečem. Ivana se še vedno hihita. »Ivanini kmečki ro
jaki po pravici rečejo, da se vse povrne v prah in da je edino, kar človek lahko naredi glede tega, da se nauči ohraniti mirno kri.«
Ivanina prihodnost je na tehtnici: niha sem in tja kot Obešenec. Vsa moja rodbina, moj oče Pierre, grof de Saint Pol, moj stric Louis Luksemburški in moj najljubši stric John Luksemburški, vsi so zavezniki Angležev. Moj oče piše z našega doma v gradu Saint Pol svojemu bratu Johnu in mu kot glava rodbine ukazuje, da mora izročiti Ivano Angležem. A moja prateta vztraja, da ji moramo zagotoviti varnost, in moj stric John se obotavlja.
Angleži zahtevajo njegovo jetnico, in ker Angleži obvladujejo skoraj vso Francijo in njihov zaveznik vojvoda Burgundski obvladuje večino preostalega ozemlja, se navadno zgodi to, kar ukažejo. Njihovi vojaki so pokleknili na bojišču, da bi se zahvalili, in jokali od
19
radosti, ko je bila Devica Ivana ujeta. Niti najmanj ne dvomijo, da se bo brez nje francoska vojska, njihova sovražnica, sesula v preplašeno svojat, kakršna je bila, preden se jim je pridružila Ivana.
Vojvoda Bedfordski, angleški regent, ki vlada angleški posesti v Franciji, torej skoraj vsemu severu dežele, vsak dan pošilja pisma mojemu stricu, sklicuje se na njegovo zvestobo angleški vladavini in na dolgo prijateljstvo, obljublja pa tudi denar. Angleške sle rada opazujem, ker prihajajo v elegantnih livrejah kraljevega vojvode in na lepih konjih. Vsi pravijo, da je vojvoda velik človek in zelo priljubljen, največji mož v Franciji, in slabo se piše tistemu, ki mu ugovarja; a stric za zdaj še uboga svojo teto, mojo prateto, in ne izroči naše jetnice.
Stric pričakuje, da bo dal ponudbo zanjo francoski dvor – navsezadnje ji dolgujejo svoj obstoj –, vendar so čudno tiho, celo po tistem, ko jim piše in pove, da ima Devico Ivano pri sebi in da je pripravljena vrniti se na dvor svojega kralja in spet služiti v njegovi vojski. Če bi jih spet vodila, bi lahko odjezdili zoper Angleže in zmagali. Kaj ne bodo dali celega premoženja, da jo dobijo nazaj?
»Nočejo je,« mu pravi moja prateta. Sedita pri večerji za zasebno mizo, slovesna večerja za celotno gospodinjstvo je potekala v veliki dvorani in onadva sta sedela pred stričevimi možmi, pokušala jedi in jih razpošiljala po dvorani kot dar svojim posebnim ljubljencem. Zdaj udobno sedita za majhno mizo ob ognju v pratetinih zasebnih prostorih, strežejo jima njeni osebni služabniki. Med strežbo večerje stojim še z eno dvorno damo in nadziram služabnike, jih kličem, če je potrebno, imam roke skromno sklenjene pred sabo in ne slišim ničesar. Seveda pa ves čas poslušam.
»Ivana je iz mladega princa Karla naredila moža; nič ni bil, dokler ni prišla k njemu s svojo vizijo, takrat ga je naredila za kralja. Naučila ga je, da mora izterjati svojo dediščino. Iz njegovih oboroženih klatežev je naredila vojsko, z njo je ta vojska postala zmagovita. Če bi ubogali njen nasvet, kot je ona ubogala svoje glasove, bi nagnali Angleže iz teh dežel nazaj na njihove meglene otoke in mi bi se jih enkrat za vselej znebili.«
Stric se nasmehne. »Oh, gospa teta! To je vojna, ki se vleče že skoraj celo stoletje. Ali res misliš, da se bo končala, ker neko dekle od bogvekod sliši glasove? Nikoli ne bi mogla pregnati Angležev.
20
Nikoli ne bi šli, nikoli ne bodo šli. To je po vsej pravici njihova posest, pripadla jim je z dediščino, pa tudi z osvajanjem. Vse, kar potrebujejo, sta pogum in moč, da jo ubranijo, in John, vojvoda Bedfordski, bo poskrbel za to.« Stric pogleda proti svojemu vinskemu kozarcu in s prsti tlesknem strežaju, da mu natoči še rdečega vina. Stopim korak naprej in primem kozarec, ga podržim, medtem ko strežaj naliva, potem pa previdno postavim na mizo. Posoda in čaše so dragocene; stric je bogat in moja prateta nikoli ni imela česa drugega kakor samo najboljše. »Angleški kralj je morda še skoraj otrok, a to ni pomembno za varnost njegovega kraljestva, kajti njegov stric vojvoda Bedfordski mu je zvest tukaj in njegov stric vojvoda Gloucestrski mu je zvest v Angliji. Bedfordski ima pogum in zaveznike, da obdrži tukajšnjo angleško posest, in mislim, da bodo dofena izrivali bolj in bolj na jug. Potisnili ga bodo v morje. Devica Ivana je imela svoj trenutek, znamenit trenutek; a na koncu bodo vendarle Angleži dobili vojno in obdržali posest, ki jim po vsej pravici pripada, in vsi naši plemiči, ki so prisegli proti njim, bodo spet upognili koleno pred njimi in jim služili.«
»Jaz ne mislim tako,« trdovratno reče prateta. »Angleže je groza pred njo. Pravijo, da je nepremagljiva.«
»Nič več,« pripomni stric. »Gorje, zdaj je vendar jetnica, vrata celice pa se ne odpro kar tako. Zdaj vedo, da je umrljiva. Videli so jo s puščico v stegnu pred obzidjem Pariza, njena lastna vojska jo je zapustila in se umaknila. Francozi sami so pokazali Angležem, da jo je mogoče spraviti na tla in zapustiti.«
»Ampak saj je vendar ne boš dal Angležem,« vztraja moja prateta. »S tem bi se za vselej osramotili, tako v božjih očeh kot pred svetom.«
Stric se skloni k njej in zaupno reče: »Tako resno to jemlješ? Res misliš, da je kaj drugega kot sleparka? Res misliš, da je kaj več kot kmečko dekle, ki govori neumnosti? Saj veš, da bi lahko našel pol ducata takih, kakor je ona.«
»Lahko bi našel pol ducata takih, ki bi rekle, da so take kakor ona,« mu odgovori. »A nobene take kakor ona. Mislim, da je nekaj posebnega. Res tako mislim, nečak. Imam zelo močan občutek glede tega.«
21
Stric obmolkne, kakor da je njen občutek za reči nekaj, kar je treba upoštevati, pa čeprav je samo ženska. »Si imela kako vizijo o njenem uspehu? Lahko kaj napoveš?«
Prateta se za trenutek obotavlja, potem naglo odkima. »Nič jasnega. A kljub temu vztrajam, da jo moramo zaščititi.«
Stric umolkne, ker ji noče ugovarjati. Ona je Demoiselle Luksemburška, glava naše rodbine. Ko bo umrla, bo naziv podedoval moj oče. Je tudi lastnica velikih posestev, s katerimi prosto razpolaga: v oporoki jih lahko zapusti, komur hoče. Moj stric John je njen najljubši nečak, on upa in je zato noče užaliti.
»Francozi bodo morali plačati pošteno ceno zanjo,« reče. »Ne nameravam izgubljati denarja z njo. Vredna je kraljevske odkupnine. Tega se zavedajo.«
Prateta prikima. »Pisala bom dofenu Karlu in on jo bo odkupil,« mu reče. »Naj njegovi svetovalci rečejo karkoli, poslušal me bo, čeprav ga mnogi premetavajo sem ter tja kakor list. A jaz sem njegova botra. To je vprašanje časti. Vse, kar ima, dolguje Devici Ivani.«
»Prav. A stori to takoj. Angleži hudo pritiskajo in vojvode Bedfordskega nočem užaliti. Mogočen človek je in tudi pošten. Najboljši vladar Francije je, kar jih lahko pričakujemo. Ko bi bil Francoz, bi ga ljubili iz vsega srca.«
Moja prateta se zasmeje. »Ja, ampak ni! Angleški regent je, moral bi iti nazaj na svoj vlažni otok k svojemu malemu nečaku, ubogemu kralju; naj poskusi narediti, kar more, s svojim kraljestvom, nas pa naj pusti, da vladamo Franciji.«
»Nas?« vpraša stric, kakor da sprašuje, ali prateta misli, da bi naša rodbina, ki že obvladuje pol ducata grofij in je v sorodstvu s svetimi rimskimi cesarji, lahko dala še francoske kralje.
Prateta se nasmehne. »Nas,« reče blago.
Naslednji dan grem z Ivano do male grajske kapele in pokleknem poleg nje na stopnice pred oltarjem. Ivana eno uro goreče moli s sklonjeno glavo, nato pride duhovnik in bere mašo in Ivana zaužije pri obhajilu posvečeno hostijo in vino. Čakam jo v zadnjem delu cerkve.
22
Je edina od vseh, kar jih poznam, ki gre vsako jutro po hostijo in vino, kakor da bi bil to njen zajtrk; moja mati, ki je bolj pobožna od večine, gre k obhajilu samo enkrat na mesec. Skupaj se vračava v prostore moje pratete in nastlana zelišča šuštijo pod najinimi nogami. Ivana se mi smeje, ko moram skloniti glavo, da spravim visoko koničasto pokrivalo skozi ozke vratne odprtine.
»Zelo je lépo,« reče. »A jaz česa takega ne bi želela nositi.«Ustavim se in se pred njo zavrtim v svetlem traku sončne svetlo
be, ki prodira skozi strelno lino. Moja obleka je sijočih barv: temnomodro vrhnje krilo in spodnje krilo bolj žive turkizne barve mi zaplapolata okrog visokega pasu, tesno privezanega okrog prsnega koša. Visoko koničasto pokrivalo mi sedi na glavi kot stožec, z vrha se mu spušča navzdol svetlomoder pajčolan, ki mi pada po hrbtu in skriva in poudarja moje svetle lase. Razširim roke, da pokažem široke trikotne rokave, obrobljene z najlepšo vezenino, izvezeno z zlato nit jo, in privzdignem rob krila, da se vidijo škrlatni čeveljci z navzgor zavihanimi prsti.
»Ampak v taki obleki ne moreš delati, ne moreš jahati na konju, niti teči ne moreš,« reče Ivana.
»Saj obleka ni namenjena jahanju ali delu ali teku,« ji razložim. »Za razkazovanje je. Z njo kažem svetu, da sem mlada in lepa in pripravljena na možitev. Z njo kažem, da je moj oče bogat in da lahko nosim zlate niti na rokavih in svilo na pokrivalu. Kažem, da sem tako plemenitega rodu, da lahko nosim žamet in svilo, ne pa volno kot revna dekleta.«
»Jaz ne bi prenesla, da bi se razkazovala v takem oblačilu.«»Tebi to ne bi bilo dovoljeno,« jo nejevoljno opozorim. »Ti se mo
raš oblačiti skladno s svojim položajem v življenju; morala bi spoštovati zakone in nositi rjavo in sivo barvo. Ali se imaš res za dovolj pomembno, da bi si nadela hermelin? Ali pa hočeš nazaj svoje zlato ogrinjalo? Pravijo, da si bila v bitki tako sijajna kot vitezi. Takrat si se oblačila kot plemkinja. Pravijo, da si imela rada svoj lepi prapor in zloščeni oklep, po vrhu pa elegantno zlato ogrinjalo. Pravijo, da si zagrešila greh nečimrnosti.«
Ivana zardi. »Morala sem biti vidna,« se brani. »Na čelu svoje vojske.«
23
»In zlato?«»Morala sem počastiti Boga.«»No ja, takega pokrivala, kot je moje, nikakor ne bi dobila, če bi
dala nase žensko obleko,« rečem. »Nosila bi nekaj bolj skromnega, podobno kot dvorjanke, nič visokega ali nerodnega, samo lično kapuco čez lase. In pod obleko bi lahko nosila svoje škornje, še vedno bi lahko hodila naokrog. Ali ne bi poskusila obleči krila, Ivana? Potem te ne bi mogli obtoževati, da nosiš moško obleko. Za žensko je znamenje krivoverstva, če se oblači kot moški. Zakaj se ne bi preoblekla, da te ne bi več mogli obtoževati? Da bi imela na sebi nekaj preprostega?«
Ivana odkima. »Zaobljubljena sem,« reče preprosto. »Zaobljubljena Bogu. In ko me kralj pokliče, moram biti spet pripravljena odjezditi v boj. Vojak na čakanju sem, ne dvorna dama. Oblačiti se hočem kot vojak. In moj kralj me bo poklical, kmalu me bo poklical.«
Ozrem se. Paž z vrčem vroče vode je dovolj blizu, da naju sliši. Počakam, da se prikloni in odide naprej. »Pst,« zašepetam. »Ne bi ga niti smela klicati kralj.«
Zasmeje se, kakor da se ne boji ničesar. »Peljala sem ga na kronanje. Stala sem pod svojim praporom v katedrali v Reimsu, ko so ga mazilili s svetim oljem kralja Klodvika. Gledala sem, kako so ga okronanega predstavili ljudstvu. Seveda je on kralj Francije, kronan je in maziljen.«
»Angleži razrežejo jezik tistemu, ki tako govori,« jo opomnim. »Tako je ob prvi žalitvi. Če to reče drugič, mu vtisnejo žig na čelo, da je zaznamovan za vse življenje. Kralj Francije je angleški kralj Hen rik VI., tisti, ki mu ti praviš francoski kralj, je pa dofen, nič drugega kot dofen.«
Zasmeje se, kot da jo to iskreno zabava. »Niti ‚francoski‘ se mu ne sme reči,« vzklikne. »Vaš veliki vojvoda Bedfordski pravi, da ga je treba nazivati Armagnaški. A veliki vojvoda Bedfordski se je tresel od strahu in tekal po Rouenu in novačil vojake, ko sem prišla pred pariško obzidje s francosko vojsko – ja, povedala bom to! – s francosko vojsko, da izterjam naše mesto za našega kralja, francoskega kralja. Sicer pa smo ga skoraj zavzeli.«
Z rokami si zatisnem ušesa. »Nočem te poslušati, ti pa ne bi smela tako govoriti. Prebičali me bodo, če te bom poslušala.«
24
Na lepem me prime za roke, žal ji je. »Oh, Jacquetta, ne bom te spravljala v težave. Nič ne bom rekla. Toda sprevideti moraš, da sem storila marsikaj hujšega, kot samo uporabila besede proti Angležem. Šla sem nadnje s puščicami in topovi in oblegovalnimi ovni! Angleži se najbrž ne bodo ubadali s tem, kaj govorim in kakšno obleko nosim. Premagala sem jih in pokazala vsem, da nimajo pravice do Francije. Vodila sem vojsko zoper njih in jih spet in spet premagala.«
»Upam, da te nikoli ne bodo dobili v roke in te nikoli izpraševali. Ne o besedah ne o puščicah ne o topovih.«
Ob misli na to malce pobledi. »O Bog, tudi jaz tako upam. Usmiljeni Bog, tudi jaz tako upam.«
»Moja prateta piše pismo dofenu,« ji rečem zelo potihoma. »Snoči je pri večerji govorila o tem. Pisala bo dofenu in mu predlagala, da plača odkupnino zate. In moj stric te bo predal Fran ... Armagnaškim.«
Ivana skloni glavo in premakne ustnice v molitvi. »Moj kralj bo poslal pome,« reče polna zaupanja. »Brez dvoma bo poslal pome, da pridem k njemu in se spet začnemo bojevati.«
V avgustu postane še bolj vroče. Prateta vsako popoldne počiva na dnevnem ležišču v svoji sobi in ima tenke svilene zavese okrog postelje namočene v vodi s sivko, zapahnjene polknice pa mečejo podolgovate sence na kamnita tla. Ko leži z zaprtimi očmi in rokami, sklenjenimi na visokem pasu obleke, kakor bi bila izklesana podoba same sebe v zasenčeni grobnici, ima rada, da ji berem. Takrat odloži visoko rogato pokrivalo, ki ga sicer vedno nosi na glavi, in svoje dolge lase, ki že sivijo, razgrne po hladnih izvezenih blazinah. Daje mi knjige iz svoje osebne knjižnice, ki pripovedujejo o velikih romancah in trubadurjih in damah v zaraščenih gozdovih. Potem pa mi nekega popoldneva položi v roke knjigo in reče: »Danes beri tole.«
Knjiga je prepisana na roko v stari francoščini in lovim se ob besedah. Težko je brati: ilustracije na robovih so kot rože in vejice, pisar, ki je prepisoval besede, je imel bogato okinčan slog, zato rokopis s težavo razvozlavam. A počasi se zgodba le izoblikuje. Neki
32,9
6 €
Avtorica uspešnice Bela kraljica in Rdeča kraljica
Vznemirljiva serija samostojnih romanov o bitkah in spletkah za angleški prestol, ki jih podoživimo skozi oči neukrotljivih žensk.
Ko se Jacquetta poroči z bedfordskim vojvodo, angleškim regentom v Franciji, se kmalu odtujita drug drugemu. Njen edini prijatelj na velikem posestvu tudi po nenadni vojvodovi smrti ostane plemič Richard Woodwille. Postaneta ljubimca, se na skrivaj poročita in vrneta v Anglijo, kjer služita mlademu kralju Henriku VI. Jacquetta se na dvoru hitro spoprijatelji z novo kraljico. Kraljevskemu paru ostane zvesta zaupnica tudi v času, ko se zaradi nezadovoljstva nad dvorom in Anglijo zbirajo temni oblaki. Obenem pa se ji ponuja nepričakovana in nenavadna možnost za prodor svoje hčere Elizabete celo na angleški prestol.
Philippa Gregory je najbolje prodajana in najbolj brana avtorica številnih zgodovinskih romanov, med drugim tudi uspešnice Druga sestra Boleyn, po kateri so leta 2008 posneli film, ter romanov Bela kraljica in Rdeča kraljica.
PHIL
IPPA
G
REG
OR
YK
ralji
ca
rek
PHILIPPA GREGORY
Kraljica rek