Leto 2020 06 CENA 4,00 €

POSTE ITALIANE s.p.a. spedizione in a.p. – D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n°46) art.1, comma 1, DCB Trieste – luglio 2020 • Poštnina plačana v gotovini – julij 2020ISSN 1124 - 657X • In caso di mancato recapito restituire all’uff icio di Trieste CDM, detentore del conto, per la restituzione al mittente, previo pagamento resi.

FOKUS: FOKUS: Člov ek je Člov ek je soust var jalec sebe soust var jalec sebe samega in sv etasamega in sv eta

13. julij 1920 – 13. julij 1920 – ob požigu Narodnega ob požigu Narodnega doma še val nasiljadoma še val nasilja

Fojbe in morišča – Fojbe in morišča – primer Jurjevo breznoprimer Jurjevo brezno

Labodji spev Labodji spev slovenskega bančništva slovenskega bančništva

v Avstriji?v Avstriji?

KAZALO

V TEJ ŠTEVILKI06 v 2020

Na platnici: italijanski predsednik Mattarella in slovenski predsednik Pahor polagata venec na spomenik bazoviškim junakom (foto Francesco Ammendola - Ufficio per la Stampa e la Comunicazione della Presidenza della Repubblica)

I Z T I SK AR NE

48Seznam novejših del slovenskih avtorjev v Italiji

ANTENA

50Novice

KULTUR A

57Martin BreceljČrni obroč in njegova končnost

60Franc KrižnarPrimorski glasbeniki skozi čas in prostor: Marko Ozbič

62Saša QuinziMušičeva Gorica leta 1945

65Mojca Polona VaupotičArhitekt in oblikovalec Svetozar Križaj

PR I ČEV ANJA

68Tone MizeritBeg v življenje

70Mira CencičNarodno delovanje voditelja go­riške sredine dr. Iva Juvančiča (2)

NOV I CE K DČ

75Ivo JevnikarNovo skladišče KDČIz zgodovine D fonda

I N M EMOR I AM

22Ob slovesu dveh prijateljev

22Spomin na Sašo Rudolfa

23Luč življenja na grob Saše Rudolfa

GOSPODAR STVO

24AČLabodji spev slovenskega bančništva v Avstriji?

28Rado PezdirShema vzporednega bančništva skozi primer Elektrotehne … (2)

L I TER ATUR A

36Bojana Daneu DonMešani zakoni

41Damjan JensterleRože v kamnu

POL ETNO BR ANJE

43Igor JoganSamo očetje lahko umrejo večkrat

PR EBR AL I SO ZA V A S

46Maja SmotlakMarija Pirjevec: Tržaška branja

46Magda JevnikarFaktografija

UVODN I K

03Adrijan PahorAli nas je virus kaj naučil?

P I SMA UR EDN I ŠTVU

04Pismo

FOKUS

06Anka PeterlinPogovor s psihologinjo Silvo Matos o ustvarjalnosti

ZGODOV I NA

12Ivo Jevnikar13. julij 1920 – ob požigu Narodnega doma še val nasilja

14Renato Podbersič ml.Fojbe in morišča – primer Jurjevo brezno

16Mitja PetarosNekaj zgodovinskih drobcev

EKOLOG I J A

20H. J.Koliko so nam še pomembne podnebne spremembe?

05

UVODN I K

MLADIKA 6 • 2020 | 3

ALI NAS JE VIRUS KAJ NAUČIL?

Adrijan Pahor

Krize, v katero nas je v teh mesecih pahnil koronavirus, menda, po oceni poznavalcev, naša civilizacija še ni doživela, vsaj ne takšne, v takih razsežnostih in v taki razširjenosti. In medtem ko pandemija še traja, pravzaprav se je marsikje šele začela, nas virologi, mikrobiologi, epidemiologi svarijo pred novim valom okužb, ki nas bo zajel jeseni, ko bo zopet bolj suho in mrzlo vreme.Virolog Andrea Crisanti z univerze v Padovi je izjavil urbi et orbi, in to brez vsakršnega zadržka in občut­

ljivosti, ki sta v teh primerih obvezna, da bo oktobra pri nas tako, kot je danes v nemških klavnicah. Tako zastraševanje je v dneh, ko se Severna Italija (beri: Lombardija) vendarle počasi izmotava iz katastrofe, skrajno neumestno in psihološko demoralizirajoče. Spominja na nekatere meteorologe in meteorološke agencije, ki vztrajno in neumorno napovedujejo katastrofalne vremenske pojave, ki nas bodo vsak čas zajeli in pustošili po naših krajih. Branijo se sicer, da raje pretiravajo v slabem z željo, da se napoved ne uresniči v vseh pesimističnih razsežnostih, za kar jim bodo kasneje ljudje hvaležni, kot da bi minimizirali nevarnost in bi nato morali poslušati očitke javnosti, da so omalovaževali resnost situacije in morebitnih posledic.Koronavirus je globoko zarezal v našo vsakodnevno stvarnost in posledice so danes vidne na vseh

ravneh, tudi na psihološki, sociološki, soci­alni. Nekateri strokovnjaki na gospodarskem (bančnem), psihosocialnem, šolskem po­dročju trdijo, da bo ta pandemija pustila za sabo nepopravljive posledice, nekateri celo postavljajo leto 2020 kot prelomnico v člo­veški zgodovini, ki naj bi jo delili na čas pred koronavirusom in po njem.Sami opažamo, da se je v našem življenju

marsikaj spremenilo in da se bo težko vrnilo v običajne vsakodnevne tirnice. Postavlja se tudi vprašanje, ali bi lahko trajno živeli s spremembami, ki smo jih morali uvesti v času pandemije? Vse več je namreč predlogov, da bi ohranili ta človeku in naravi prijazni slog življenja, države pa bi se zato usmerile v okolju naravnano gospodarstvo, kar bi imelo, seveda dolgoročno gledano, koristne učinke na naše podnebje. Delo na razdaljo po spletu, novi način potovanja, uporaba kolesa, manjša potreba po javnem prometu, vse to se je izkazalo kot izjemna priložnost za vlade, da so spodbudile raziskave o različnih investicijskih projektih in naložbe v najpomembnejše infrastrukture z očitnim namenom podpore industriji z nizkim izpustom.Spremembe se obetajo tudi na šolskem področju, saj so se v času krize profesorji in učitelji znašli tako

rekoč pred izvršenim dejstvom učenja na razdaljo, zato so se – tako kot vedno – morali sami znajti in se temu prilagoditi. Šolsko ministrstvo pa se zdaj ogreva za to, da bi ta praktični in ekonomični sistem pouče­vanja ohranili še naprej pod pretvezo morebitnega drugega vala okužb in posledične ponovne zaostritve varnostnih ukrepov.Prav v zvezi z že omenjenim (možnim) drugim valom se širijo hipoteze, ugibanja in polresnice, ki nas

silijo v trajno sumničenje in ugibanje, kaj je res in kaj ni. Bolj kot kdaj koli prej se je namreč prav v času te

(dalje na naslednji strani) F

»Vse več je namreč predlogov, da bi ohranili ta človeku in naravi prijazni slog življenja, države pa bi se zato usmerile v okolju naravnano gospodarstvo.«

UVODN I K

4 | MLADIKA 6 • 20204 | MLADIKA 6 • 2020

krize izkazalo, da informacije niso sinonim za resnico in da nam razna sredstva obveščanja, posebno inter­net, lahko tvezijo kar koli. Tudi v preteklosti ni bilo dosti bolje, le da so ljudje slepo verjeli televizijskim in radijskim novicam, danes pa dvomimo o vsem, kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo bliže resnici.Karantena in vrsta prepovedi so v teh treh mesecih v nas povzročile globoko in neizbrisno sled, po­

sebno šolnikom in pa seveda vsem tistim, ki živimo tik ob državni meji. Če nas je po eni strani ta situacija spodbujala, da smo začeli bolj ceniti to, kar imamo, dom, družino, pogovor, dobro knjigo, je po drugi strani povzročila zamenjavo odnosov v živo z virtualnimi, kar je zagotovo omejujoče in frustracijsko. Pogrešali smo živi, osebni stik z dijaki in kolegi, saj je razredni pouk v primerjavi s tistim na razdaljo nekaj povsem drugega. Vsak človek in še toliko bolj profesor potrebuje ob sebi ljudi, s katerimi lahko deli svoja čustva in občutke. Šele neposredni odnos s človekom nas zares obogati, gradi in osmišlja. Odnos nas poveže, ustvari toplino, ki jo omogoča samo človekova bližina, nas prisili, da svoje misli, veselje, pa tudi razoča­ranja, stiske, negotovost, delimo z drugimi in jih nato preoblikujemo v nova spoznanja, izkušnje. Namen učiteljevega dela je, da posreduje znanje, predvsem pa, da gradi in poglablja odnose. Zaključiti šolsko leto v takih in začeti novo leto v podobnih okoliščinah (po napovedih ministrice za šolstvo) seveda ne more biti navdušujoče. Zato je naše edino upanje, zdaj ko cepivo še ni na razpolago, to, da se epidemiološka slika

Kot odmev na uvodnik v zadnji, peti številki Mladike je uredništvo prejelo pismo gospoda Mi­lenka Straška iz Slovenije, ki izraža nezadovoljstvo z našim pisanjem in posledično sporoča, da ne želi več dobivati naše revije. Pismo nas je prizadelo in začudilo obenem, istočasno pa tudi potrdilo ugo­

tovitev, da ne razumemo prevladujočega javnega mnenja v Sloveniji in stanja duha njenih ljudi. Da ne bo kdo mislil, da hočemo zamolčati kritiko, obja­vljamo zadevno pismo v celoti, brez popravkov, dodali smo – zaradi razumevanja – samo strešice na šumevce, ker jih naš dopisnik ne uporablja.

Spoštovani,zaradi vašega vse bolj izrazitega odklona v desno/od leta 2009, ko sem se na prijeten način

seznanil z vami, domobranci in ostali kolabotranti pa še niso bili sestavni del vaše cen,jene revije/, s čimer načelno, kot demokrat soglašam, mnenj ni mogoče zatirati kar tako/, se mi zdi pošteno, da se reviji odrečem, ker se z marsičem napisanim ne strinjam. N.pr. uvodnik v zadnji številki je napisan izrazito pristransko/J.J. niti slučajno ni tak, kot ga prikazujete, pač pa vse kaj drugega/ zadeve pelje na konfliktni rob desnega/.Ne vem, do kod sega vaš politični domet razumevanja dejanskega stanja v RS, vendar: mi tukaj živimo vsak dan, gospod Sergij Pahor.

In še: tu in tam se vam, hote ali nehote, vrinejo hude neresnice.Nenehne marnje o komunističnih partizanih so laž, večina je bila vernih, manj od 5 odst. pa članov KPS / pri vsaki večji, zelo nevarni akciji je veljala parola „ kpmunisti naprej“ in padala so mlada bitja/ in tudi državljannske vojne na Slovenskem ni bilo! Da, bila je v Provinzii di Lubiana. In da bo stvar bolj jasna: ko so prišli v Maribor do škofa Tomažiča domobranski emisarji, češ naj se Lavantinska škofija pridruži boju proti komunistom, je škof to dokaj rezko odklonil, češ da ne mara razdora. Kolikor mi je znano, domobran-ska stran, ki ji posvečate toliko prostora, tega ne sliši rada,mariborski škof pa tudi ni bil kdorkoli.

Mimogrede: v 10. številki vaše lanske revije sem prebral trditev nekega gospoda, kako so domob-ranci reševali zavezniške padalce. Morda primer, dva, vemo pa, da so vsi ostali pristali v nemških taboriščih. O tem obstajajo obširni zapisi, knjige, izjave.

Tako, zdaj veste, zakaj ne maram prejemati več vaše revije, cenim pa vaša prizadevanja, da se dokopljete do resnice, le da naj bo ta pisana – in dojemana – z veliko začetnico.

Če ne bo odveč, bi prosil, da pismo objavite. Lep pozdrav. Milenko Strašek

Pismo uredništvu

E

MLADIKA 6 • 2020 | 5

UVODN I K

MLADIKA 6 • 2020 | 5

do septembra še dodatno izboljša in da stopimo ponovno v šolske klopi v čim normalnejših razmerah, sicer pa odgovorno in s čim manjšim tveganjem.Tudi zaprtje meje med obema Goricama oziroma med Furlanijo Julijsko krajino in Slovenijo je bole­

če odjeknilo v naši skupnosti, saj nekateri živimo tako rekoč ob državni meji, ki je bila od danes do jutri zamrežena na vseh točkah, kjer se je mogla prekoračiti, tako da ni uspelo smukniti onstran niti mački. Če odmislimo vse to, kar je zaprtje meje med državama povzročilo obema narodoma, ki živita tu v nekakšni simbiozi (o tem so namreč sredstva množičnega obveščanja že izčrpno poročala), pa nas je najbolj priza­delo to, da so nas organi javne varnosti obravnavali kot navadne državljane, slovenske ali italijanske, in da niso upoštevali specifike pripadnosti tu živeči narodni skupnosti, kot tudi ne specifike izredno nizkega števila okužb v goriški pokrajini. Odločitev, da dovolijo prebivalcem dežele FJK vstop v Slovenijo le tri dni pred ostalimi italijanskimi deželami, se je izkazala tu pri nas kot čista farsa.Stopili smo v poletje, v čas, ko bodo razmere za širitev virusa manj ugodne, kar naj bi speljavalo vodo

na mlin mikrobiologom, ki vztrajno in pospešeno ustvarjajo cepivo za virus. Verjetno bo šele učinkovito cepivo zagotovilo vrnitev v splošno normalizacijo. Kdaj bomo razpolagali z njim, ali bo učinkovito, ga bo dovolj za vse, pa je že druga zgodba …

Avtor očita, da pristransko prikazujemo Janeza Janšo, toda v uvodniku ni nobene ocene o delu sedanjega predsednika slovenske vlade niti ne o njegovi osebi. Izrazili smo samo zadovoljstvo, da je demokratična praksa v Sloveniji končno prišla do zrelosti, ki dopušča normalno izmenjavo ob­lasti, kar je za evropsko uravnano državo bistveno. Če je v tem smislu na podlagi stališč posameznih političnih sil tako predlagal predsednik republike Borut Pahor, je Janševa umestitev na čelu vlade povsem legitimna.Omenili smo, da je nova vlada naletela na ostro

nasprotovanje opozicije v državnem zboru, v me­dijih in tudi udeležencev uličnih protestov. Posre­dovali smo zgovoren vzorec medijskega (bolj kot očitno nekorektnega) obravnavanja Janeza Janše oziroma njegove SDS, ki ga niste ovrgli. Izognili smo se izrazito politično­ideološkim vidikom na­stale situacije in se omejili zgolj na ugotovitev, da je za zagato odgovorna sama levica, ki ni bila spo­sobna obdržati pri življenju vlade Marjana Šarca. Gospod Strašek, upam, da s tem soglašate, saj je to mnenje vseh slovenskih komentatorjev. Res je, da ne živimo v Sloveniji, vendar nismo slišali, da bi zaprli koga od protestnikov ali onemogočili koga od kritičnih novinarjev. Polemike so normalne v demokraciji, govoriti o Janševi diktaturi pa je simptom globoke nestrpnosti, ki jo netijo in pod­pihujejo mediji tudi z objavljanjem nepotrebnih komentarjev dobesedno pobesnelih bralcev.Zahtevnejši je pravzaprav drugi del pisma,

ki zadeva medvojno in povojno obračunavanje. Res smo v zadnjem času posvetili več prostora

in pozornosti tej žalostni strani naše polpretekle zgodovine, ki je ne smemo pozabiti, kaj šele zamolčati. Toda priznati morate, če ste pazljivo brali naše članke, da je v glavnem šlo za priče­vanja nespornih dogodkov, ali za dokumentirane raziskave. Bi res ne smeli dati zadoščenja žrtvam in njihovim svojcem? Bi res ne smeli iskati posmrt­nih ostankov umrlih in postaviti križe na grobove ubitih v medvojnem in povojnem obračunavanju? Res ni bilo državljanske vojne v Sloveniji? Od kod potem toliko mrtvih in toliko žalosti med svojci? Naše pisanje nikakor ne pomeni bolno vračanje v preteklost, je prispevek k iskanju resnice, kar zamolčevanje gotovo ni. Pričevanja in pokopi žrtev nujno spadajo v proces sprave, ki se je deklara­tivno začela pred tridesetimi leti s priznanjem svinčenih let, a ni našla naravnega nadaljevanja ... Eni ne priznavajo zločinov, nasprotna stran pa se ni dokopala do spoznanja, da je med vojno tudi sama zagrešila napake, nekateri, redki, pa so tudi prepričano stali na strani okupatorja.Tudi to je, mimo zapletov dnevne politike, vzrok

za aktualno razklanost in razdeljenost v narodu, ki je pred očmi vseh in se celo nevarno zaostruje, dobre volje in pripravljenosti na dialog pa ni od ni­koder. Toda ostaja upanje, da bo vendarle nastopil trenutek, ko bo prišlo do streznitve in bo zmagala razsodnost, ko se ne bomo več ozirali na spletne strani in na medije, kjer imajo prost dostop poklica­ni in nepoklicani s svojimi nedostojnimi in grobimi izpadi. Takrat bomo vsi bolj normalni.

Sergij Pahor

6 | MLADIKA 6 • 2020

FOKUS

n Ga. Matos, ko se je zaradi epidemi­je malodane ves globalni svet zna­šel v posebni in nenavadni situaciji osamitve, je na družbenih omrežjih pogosto prišlo v ospredje vprašanje ustvar jalnosti: spraševali smo se, ali v takih okoliščinah človek dobi optimal­ne pogoje, da pogleda vase in prebudi svojo kreativno plat.l Umetniki in tudi drugi ustvarjalci so ob povsem novi situaciji, morda z za­mikom, odkrili tudi možnost za ustvar­janje. Po začetnem pritisku so nekateri znali izkoristiti čas za tisto ustvarjanje, ki prej v vsakdanjem tempu življenja ni

ČLOVEK JE SOUSTVARJALEC SEBE SAMEGA IN SVETA Če poskrbiš, da si v stiku s svojimi izviri, lahko vedno znova prebujaš, obnavljaš svojo ustvarjalnost

Pogovor s psihologinjo Silvo Matos o ustvarjalnosti

Anka Peterlin

Gospa Silva Matos je v slovenskem prostoru znana psihologinja in psihoterapevtka; priljub­ljena predavateljica, k i jo radi povabimo tudi v naše okolje na Tržaškem (večkrat je predavala v Društvu Finžgarjev dom) in na Goriškem; njene najbolj pogosto obravnavane strokovne teme se dotikajo zanimiv ih in perečih vsebin. Silva Matos svojega znanja ne vsiljuje; nikoli pa ne odreče svoje strokovne pomoči, bodisi v oblik i predavanj, delavnic, seminarjev (že nad tisoč), svetovanja za šolsko mladino, izobraževanja odraslih in seveda v oblik i osebne terapije. Svoje znanje stalno bogati s študijem v Sloveniji in v tujini, pa tudi z mnogimi poklicnimi izkušnjami.Že s svojo zunanjo urejenostjo Matosova komunicira poslušalcem, bralcem ali sogovorni­

kom eno izmed svojih glavnih sporočil: svoje življenje je treba realizirati in polno živeti. Je mati št irih otrok in babica 12 vnukov, k ljub temu pa najde čas, da se skupaj z možem Milanom Matosom vsestransko udejstvujeta tudi v javnem življenju in v raznih organizacijah.Pred nekaj leti je veliko pozornost pritegnila njena knjiga Ustvarjalni ogenj je v vsakem

človeku. Ker nas je v tem posebnem trenutku, ko se počasi v račamo v »normalno življenje« po mesecih osamitve zaradi pandemije koronavirusa, zanimala poglobitev v vprašanje ustvar­jalnosti (k i je marsikoga reševala), smo psihologinjo Silvo Matos prosili, da bralcem Mladike v intervjuju posreduje svoja spoznanja v zvezi s to temo.Prijazno nam je odgovorila na naslednja vprašanja.

bilo mogoče. Npr. glasbeni pedagog, ki je začel skladati in se povezovati z drugimi glasbeniki. Marsikje se je znotraj štirih sten stopnjevala nape­tost, negotovost, tesnoba, pa vendar je človek lahko neverjetno prilagodljiv in odkriva čisto nove, neverjetne izraze ustvarjalnega delovanja. Smo pa ljudje zelo različni in v prepoznavanju čudež­ne lepote stvarstva, ki je prej šla nekako mimo tebe, se prepoznajo tudi drugi potenciali. V karanteni se je marsikje pokazal glavni vir ustvarjalne moči in to v človekovi iskreni želji in zmožnosti, prisluhniti drugemu.

MLADIKA 6 • 2020 | 7

FOKUS

n Naslov vaše knjige Ustvarjalni ogenj je v vsakem človeku nakazuje, da je ustvar jalnost prisotna v vseh ljudeh in starostnih stopnjah. Ali je lahko človek ustvar jalen tudi v starosti? Lahko poveste kaj več o tem?l Res je, lahko spremljamo otrokovo ustvarjalnost že od samega začetka. Nenasitno radovednost, živost, ki jo pogojuje ustvarjalnost. V vseh obdobjih človek doživlja sebe in svet okrog sebe na enkraten način, polno je iskanja, naprej in naprej. Človek težko izkoristi vse priložnosti, ki jih ima, niti vseh talentov ne more. A vse je dragoceno. Niti ena izkušnja, niti en utrinek ni brez vrednosti.Lahko se ustavi in v

svoji pasivnosti ostaja slep za pestrost vsega; za vse tisto, kar mu je dano. Tako ostaja siv in mračen v svoji duši. Ostati v iskanju odgo­vorov v vseh obdobjih je bistveno za vsakega človeka. Vztrajati, hoditi po Poti. Dobro je, imeti tudi čas za razmislek, za opazovanje. Učimo se lahko tudi od otrok. Zasnove so v

tebi. Z razvojem ozavestiš vse, kar se ti je dogajalo v odraščanju. Vse to lahko v celoti povežeš s svojo enkratno nalogo šele v kasnejših obdobjih. Čeprav ljudje nismo vsi enaki, pa vendar pridobimo več ustvarjalnosti ob nekaterih vzgojnih spodbudah, ki krepijo pogum, kreativnost, porajajo ideje; krepijo tudi vztrajno prizadevanje, da kaj storiš, da deluješ. Strah pred neuspehom blokira ustvarjalnost. Ko držiš v rokah ključ do ustvarjalnega načina življe­nja, to odpira tudi pot za reševanje zapletov.Ko v zrelem obdobju, v višji starosti uskladim

svoje moči, naravnam svoje ravnotežje, umirjeno naredim lahko več, tudi povsem nove stvaritve. Npr. začnem slikati. Prav gotovo trošim manj svojo energijo v prazno. Ko sem v stiku s seboj, laže uporabim svoje potenciale. Pomemben je občutek, da je smiselno, kar delam; da delam dobro, da so to biseri ustvarjalnosti …

n Kaj je torej ustvar jalnost? Ali je vezana le na umetnost? Ali je človek lahko kreativen tudi v bolj vsakdanjih oprav ilih (kuhanju, šivanju, v rtnar jenju …)? V času karantene smo lahko opazili, kako je človeški um never jetno ustvar­jalen in zna premoščati fizične pregrade. Tudi gospodarstvenik i so se npr. takoj prilagodili in

preusmerili svojo dejavnost na nova področja (npr. šivanje mask).l V človeku je globoka želja, da bi ustvarjal. To je povezano z njegovim bistvom in omogoča uresniče­vanje njegovega poslanstva. Ustvarjanje je normalno stanje človeka. To trdi tudi dr. Edi Kovač. Človek je soustvarjalec sebe samega in sveta. Živi na ramenih svojih prednikov, a ima svobodno voljo, ima mož­nost izbire. Nosi odgovornost. To mu daje možnost ustvarjanja. Mozaik ustvarjalnega ognja sestavljajo zelo različni ustvarjalci, od izredno uspešnih, znanih, a svoj delež prispevajo tudi tisti, ki so tihi na svoji poti. Nekateri so se s svojo ustvarjalnostjo dvignili iz

temačnih, bolečih stisk.Čudovito je, da človek v

raznih, tudi težkih okolišči­nah prepozna čarobno moč, ki nam ob v vsakdanji bedi da krila. Seveda pomaga tudi talent, ki pa ga je treba razvijati. To od nas pričakuje On, celo da talente pomno­

žimo. Umetniška žilica je pravi blagoslov. A tudi v preprostih oblikah, vsakdanjiku, se lahko uresničuje zelo pestro, slikovito. Pa tudi okusno in živo, lepo in uporabno. Nešteto ustvarjalnosti obstaja, polnijo nas z igrivo in spodbudno besedo; ko nekdo otrpne od bede življenja, ga prav ustvarjalnost lahko dvig­ne iz tega stanja. Ustvarjalnost so vsi tisti koraki, ki iz monotone sivine prikličejo pisano jasnino. Ustvar­jalni nemir nam ne pusti cepetati na mestu, temveč nas žene naprej, ker verjamemo, da zmoremo.Tudi v gospodarstvu so se nekateri hitro prilago­

dili. Tipičen način ustvarjalnega načina mišljenja je, da se organiziraš na nov način, spodbudiš sode­lavce za sodelovanje, najdeš nove priložnosti, si hvaležen zanje. To osvobaja od napetosti, osmisli vse, kar se nam dogaja.

n Je ustvar jalnost pomembna za človekovo duševnost? Je razv ijanje kreativnosti tudi tera­pevtsko?l Razlogi, zakaj postane življenje preveč mono­tono, zdolgočaseno, pasivno, so zelo različni. Kot bi ustvarjalnost zaspala. A človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne. Če poskrbiš, da si v stiku s svojimi izviri, lahko vedno znova prebujaš, obnavljaš svojo ustvarjalnost. Uveljavljanje ustvarjalnosti upošte­va globino človekovega bivanja. Ustvarjalnost je povezana z nekaterimi lastnostmi, kot na primer odprtost, radovednost, dovzetnost za izkušnje,

»Človek težko izkoristi vse priložnosti, ki jih ima, niti vseh talentov ne more. A vse je dragoceno.«

8 | MLADIKA 6 • 2020

FOKUS

vestnost, čustvena občutljivost, včasih celo labilnost … Ko človek hoče po­skrbeti zase, za rast, polnost življenja, sebe in tistih, ki so z njim povezani, presenečeno zazna neverjetne razsež­nosti, polno novih možnosti ustvarjan­ja, začuti svoje nepotešene globine in speče talente.Iniciativni vžig pa je potreben, pri­

ložnost in motivacija naredita potem svoje. Škoda je, če zamudimo priložnost. Nenehno moramo biti odprti zanjo.

Tudi iskreno tolažbo prej ali slej naj­demo. Iskrena tolažba skriva v sebi pol­no smisla, ljubezni. Ko se ji prepustim, to pomirja dušo, poživi notranjo radost, ki vabi k nebeškim stvarem. In se spre­menim. Predvsem hodim spet pokonč­no, soncu naproti. Moje bistvo je spet odprto za svet.Da le ne negujemo bolečine, zamere,

celo sovraštva, kajti življenje ob tem tiho drsi mimo. Da se ne pogrezamo v težke občutke skrbi, krivde, jeze, žalosti, ki jim ni konca. Odstrimo mrakobo s svoje prelepe notranjosti.

n Izkušnje nam prav ijo, da naglica, prit isk , preganjanje, negativni občutki kot npr. strah, st iska – ubijajo ustvar­jalnost v nas. Ali so te trditve prave? Kaj še negativno vpliva na ustvar jal­nost? Kaj kreativnost v človeku hrani in kaj zav ira? l Utesnjene, polne nemira, strahu, neiz­polnjene se počutimo, ko ne dosežemo notranjega duha, ko ne vemo, kaj je bistvo, kam in kako naj se usmerimo, de­lujemo. Tesnoba postaja vedno bolj del nas. Postajamo dojemljivi za težje, slabe plati življenja. Bolj pridejo do izraza moji škodljivi miselni vzorci, kot na primer užaljenost, črnogledost. Težko je najti moč, s katero bi napolnili naše duše. Igrana čustva so rušilna. Treba se je srečati z resnico. Kako doseči notranjo modrost?

Kristjan lahko moli. Veliko odgovorov lahko dobi v sebi. Laže je, če se vključim

»Človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne. Če poskrbiš, da si v stiku s svojimi izviri, lahko vedno znova prebujaš, obnavljaš svojo ustvarjalnost.«

MLADIKA 6 • 2020 | 9

FOKUS

v ritem narave. A včasih ni mogoče v naravo, opazujem pa jo od daleč, iz svo­jega zornega kota. Umetnost je vir, lepa beseda, pesem, ki odpre dušo in srce, je vir, lepa glasba, smeh, ki nas napolni z vedrino, čudovite podobe, globoka doživetja, ki dosežejo presežno.Lahko pa se zgodi, da je spodbuda

za ustvarjalnost tudi neugodno okolje, morda nasilno, krivično okolje, in se človek z ustvarjanjem izvije iz bolečine. Hude težave lahko izvabijo iz globine človeške duše besede, barve, melodijo, pa tudi druge stvaritve. Včasih se boleče izkušnje, obogatene z globino pogleda, osvetljene s pristnostjo in skoraj ču­dežno voljo, odražajo v ustvarjalni drži in rasti. To daje nov zagon pogumnim korakom stran od črnogledosti, stran od strahu pred življenjem, v odkrivanje smisla vsega, kar se dogaja.

n Večkrat slišimo, da je treba pri otrocih ustvar jalnost gojit i. Ali se lahko zgodi, da jo z napačnimi prijemi zatremo?l Otroci potrebujejo ljubezen, varnost, sprejemanje. Odrasli smo jim ogledalo, v katerem prepoznavajo sebe. Največja blokada ustvarjalnosti je čustvena suša, notranja praznina, občutek ogroženo­sti, nasprejetosti. Ko si otrok upa biti, je odprta pot ustvarjalnosti. Odrasli bi morali z otroki deliti navdušenje nad

barvami, peskom, blatom, preprostimi vsakdanjimi pripomočki – in potem bi vse po vrsti imenitne, drage plastične igrače ostale (skoraj) nedotaknjene. Otroci bi se ustvarjalno ukvarjali z na­ravnimi predmeti, materiali, ki sprožijo ideje o imenitnih rešitvah. To ni zelo preprosto. Pogosto je treba veliko napo­ra. Pa volje. Tudi boja. In prepričanje, da je otrok božji dar, v osnovi umetnik. Da išče, je že na poti. Se uči tudi iz napak. Naj hodi naprej in se uči. Živi naj svojo ustvarjalnost. Kadarkoli. Mlad ali star, pač takrat, ko to spozna. Vsekakor pa je razvajenost, nemotiviranost velika blokada ustvarjalnosti.

n Ustvar jalnost se razv ija sama po sebi ali jo je treba tudi gojit i?l V človeku obstaja neskončna, skriv­nostna radovednost, ki ga vodi, le odzivati se je treba. Mislim, da je takrat, ko sprejmeš sebe kot celoto, vse lažje. Ne gre za nezdravo samohvalo, gre za soočenje s svojimi sanjami, tudi zmož­nostmi, s svojimi šibkostmi, s svojim srcem, svojo dušo, zavedanje sebe v svetu, v katerem si se znašel.In te potegne – ustvarjalni nemir. Kot

na primer pisanje. Močna potreba, da bi se izrazil z besedami in ti je kristalno jasno kot nebo, da je to v resnici tvoje bistvo. Da si človek toliko, kolikor se izražaš. In pišeš. Ob tem spoznaš, da je bilo to na nek način že močno prisotno v vseh obdobjih tvojega življenja. Pisanje dnevnika, pesmi, pisem, lahko so to prispevki o vzgoji, doživetjih, članki, reševanje zapletov, lepo vedenje …Končno pa je to morda celo knjiga

in ob neverjetni pretresenost ob nje­ni izdaji in spodbudah, hvaležnosti, izraženih dvomih – začutiš zagon. Čim več pišeš, globlje čutiš, da si to ti, bolj skrivnostno deluje tvoja ustvarjalnost, besede rodijo besede, zgodbe odpirajo nove zgodbe, te povezujejo s smislom pisanja, tvojega poslanstva.

n Po sili razmer so bili otroci tri mese­ce prik lenjeni na računalnike – v tem

10 | MLADIKA 6 • 2020

FOKUS

primeru ne moremo reči, da je šlo za razv ijanje ustvar jalnosti. Ker smo pred poletnimi počitnicami, vas prosimo, da bracem Mladike svetujete, kako naj otroke odvrnejo od nevarnosti odv is­nosti od računalnikov in jih preusme­rimo k igram, k i zahtevajo njihovo aktivnost, ali k narav i.l Večkrat sem tudi sama opozarjala na nevarnost zasvojenosti otrok in mladih (seveda tudi odrasli niso imuni) – z novi­mi mediji. Za otroke je njihova pretirana uporaba nevarna, saj s tem oviramo možganski razvoj. V karanteni so se odrasli in otroci lotili nove komunikacije z računalniki zelo intenzivno, ker je tako potekala šola. Mislim, da je vsem treba čestitati, da so se v veliki meri dobro zna­šli. Starši so s pomočjo mladih pridobili več znanja, lažje bodo vnaprej omejevali škodljive vsebine, nevarne programe za svoje otroke. Počitnice so seveda, kot pravite, čas

za igre, aktivnosti zunaj, v naravi, za šport, pogovor in lepa doživetja s starši. Resnica je, da so telefoni prav tako

lahko zelo škodljivi. Smisel telefona ni, da sedimo na počitnicah skupaj za mizo ob morju in v nedogled zremo, da ne re­čem »klikamo« vsak v svoj telefon. Torej uporaba da, toda pametno, jasno omeje­no, nikakor pa ne kot beg pred ljudmi in življenjem.Še bolje je otroka pač animirati in pre­

usmerjati na druga področja dejavnosti. Kot sami navajate, jih tudi s svojo ustvar­jalno držo preusmerimo tja, kjer se potem v igri, novih okoliščinah lahko uresničijo tudi njihove zamisli, v področja, ki jih imajo radi, npr. v ustvarjalne in družabne igre, ki razvijajo njihovo fantazijo.Med štirimi stenami se je vendarle

pokazalo, kako so mladi pogrešali svoje vrstnike, pogrešali osebni stik in to je dobra izkušnja. Spoznavajo, v čem jih računalniki, telefoni, novi mediji ne mo­rejo zadovoljiti. Nekatere družine so se v novih razmerah vendarle izkazale kot visoko kreativne, saj so dobro speljale problem omejitve gibanja z dodatnimi vlogami v družini, z bogatenjem odnosov

in krepitvijo medsebojnega razumeva­nja. Vsako spoznanje je dragoceno.

n Kaj za gojenje kreativnosti svetujete odraslim in kaj otrokom?l Mi odrasli lahko svojim otrokom da­jemo mnogo spodbud. Tudi z zgledom, kako živeti, da si ne dovolimo izčrpavati se v prizadevanju za prazne stvari, ki jih dosežemo z lažjo, poniževanjem in pre­magovanjem drugih. To namreč povzro­ča praznino v človeku, blokado ustvar­jalnosti. V taki drži srce zanika tisto, kar si najbolj želi. Da ne bi te prevare skovale hlad, zavore v duše naših otrok, jim dajajmo dober zgled: zgled poguma, prijateljstva, vztrajnosti, utrjevanja pozi­tivne samopodobe, iskanja in ustvarja­nja lepote. Če doživijo ljubezen, jo bodo tudi sami dajali in jo znali sprejemati. To daje zagon tudi nam samim. Bodimo kot otroci, prebivajmo z njimi v spoštovanju, negovanju in občudovanju stvarstva, ki je v nas in okrog nas.

n Naslov zadnjega poglavja vaše knjige je Odkrivati v bližnjem človeka

»Tudi s svojo ustvarjalno držo otroka preusmerimo tja, kjer se potem v igri, novih okoliščinah lahko uresničijo tudi njihove zamisli.«

MLADIKA 6 • 2020 | 11

FOKUS

– to je najv išja stopnja človekove ustvarjalnosti. Ali bi osvetlili, kakšno vlogo ima ustvar jalnost v medčloveških odnosih, morda pri reševanju konfliktov?l Tako lepo smo ljudje prepleteni med seboj. Prav bližina drugega človeka nam omogoča, da pride iz nas najlepše; po drugi strani pa seveda tudi to, kar je najbolj grozno. Izrazimo stvari, ki bi jih sicer ne našli v sebi.Ne morem namesto

drugega človeka hoditi skozi življenje, lahko pa ga pogledam v oči, se ustavim, mu prisluh­nem, poskušam zlesti v njegovo kožo, da bi ga razumela. Največ pa je, da ga sprejmem kot čudežno bitje, ne glede na to, ali mi je všeč ali ne, ali me morda prvi hip celo odbija. Da me ne odbije morda njegov zame čuden način, kako se prebija skozi probleme, kako razmišlja.Sprejeti človeka ne pomeni, da se z vsem stri­

njam. A ko ga sprejmem, odpor ne zatemni srca. Z odprtostjo podiram pregrade med nama, ki so morda nastale, ker je človek zaradi vsega hudega, vseh preizkušenj, vsega, kar je doživel, prekrit s sencami, v globini duše je ranjen.Tema izgubi delček noči, ko človek začuti spre­

jemanje. Človek v odnosu lahko zboli, lahko pa ozdravi. Naravnati se na dobro v človeku je prava umetnost. Saj nas danes vsepovsod oblegajo kri­tične, napadalne besede. Jaz pa hočem uporabljati svetle besede, tudi če delujejo kot tujek. Iščem in nagovarjam Luč.Vedno znova lahko poskušam najti samega

sebe, svoj svet, svojo globino, da se lahko ozrem v bližnjega iskreno in s spoštovanjem.Človeka ne morem učiti, lahko pa pomagam, da

najde v sebi to, kar lahko tudi nezavedno išče. Niko­li ni konec izzivov. Nikoli ni konec iskanja novih poti do človeka. Ob tem rastemo tudi sami.

n Ali pohvale dajejo elan ustvar jalcu ali umetni­ku? Vam dajo srečanja z bralci nov navdih?l Od malega sem rada poslušala zgodbe, ki so jih pripovedovali ljudje. Ob branju Sv. pisma sem prav tako spoznala, da je bil Jezus čudovit pripovedova­lec zgodb. Ob poslušanju drugega zaslutim resnico o sebi, a odkrivam resnico tudi sočloveka. Samo da

poslušam s srcem. Da iščem v zgodbi, kaj je sporo­čilo, kaj je sveto.Ko pišem, vedno pomislim, da pravzaprav

sporočam drugim, da jim želim razkriti, katera so moja doživetja, spoznanja – odmeve vsega, kar me obdaja. Moje zgodbe so odmevi izkušenj in preizku­šenj, ki mi niso zatrle duha, ampak je kljub vsemu prevladala vedrina, hvaležnost za barvitost Poti,

množico spodbud in moči, ki je Milost.Vesela sem, da se lahko

srečujem z ljudmi, ki jih zanimajo vprašanja vzpo­nov in padcev, radostna in trpka doživetja, ki odpirajo oči, ki lahko zaslišijo klic po sočutju, kar je prava pusto­lovščina duha, kot sem na­pisala v knji gi Izviri vedrine.

Pravzaprav je vsak človek enkraten in kot tako po­sameznik. Pa vendar je največja ljubezen. Človek se lahko sočutno vključuje v življenje drugih ljudi in jih spodbuja na svoj način, s svojimi besedami prinaša upanje, odpira oči z empatijo in razumevanjem.

n Kako odgovarjate tisti veji psihologije, k i meni, da je vera nezdružljiva z znanostjo, psihologijo? Ali je ta kdaj zamajala v vas globoko vero?l Svoje strokovno znanje iz psihologije sem vedno povezovala s človekom, ki je čudežen božji otrok, pomemben v vseh svojih dimenzijah. Nikakor ne moremo izbrisati duhovnega nivoja, ki je prav v vsakem; prav tako ne, da se lahko človek realizira v svoji enkratnosti, le preko drugega, svojega bližnje­ga. V času študija mi je bil v spodbudo tudi dr. Anton Trstenjak, ki je bil povsem jasen, pa tudi Janžekovič, ki ga je v svoja predavanja vključeval tudi naš pro­fesor dr. Vid Pečjak. So bili seveda časi, ko odkrito verni znanstveniki na fakulteti psihologije niso dobi­li mesta, a kdor je le želel, je lahko pil iz njihove čaše bogatega znanja in izsledkov znanosti. Nikoli nisem podvomila v svojo vero, posebno ko sem zgradila trdno osebno vero, ki jo gojim še danes. Doma so me vzgajali v jasni drži, svetih vrednotah, ki so mi pomagale v kritičnih situacijah. Mednarodni študij mi je povsem potrdil celovit pogled na človeka, ki je povsem združljiv z znanostjo. Najlepše in najvišje ne more priti iz nas samih, ampak je dotik Neba. Marsikaj se v našem življenju dogaja tudi brez naše odločitve, a Ljubezen je največji dar.

»Naravnati se na dobro v človeku je prava umetnost. Saj nas danes vsepovsod oblegajo kritične, napadalne besede.«

12 | MLADIKA 6 • 2020

ZGODOV I NA

13. JULIJ 1920 – OB POŽIGU NARODNEGA DOMA ŠE VAL NASILJAIvo Jevnikar

Narodni dom v Trstu ni bil edina tar­ča nahujskane množice, ki so jo 13. julija 1920 fašistični in skrajno nacionalistični predstavniki pripravili do tega, da se je lotila krvavega obračuna s tržaškimi Slovenci in Slovani nasploh.Poučno je brati podrobne kronike

dogodkov, ki so jih v dneh po tragediji objavljali ne le tržaški dnevnik Edi­nost, temveč tudi osrednja dnevnika v Ljub ljani Slovenski narod in Slovenec. Nedvoumno sta zabeležena pasivno zadržanje italijanskih oblasti in pa vnaprejš nja načrtna priprava dogodkov.Tistega dne so se točno ob 17. uri

»zaprle vse kavarne in gostilne, ustavil se je ves promet na ulicah in tudi električ­na železnica je prenehala voziti. Itali­janske oblasti so bile torej pravočasno in natančno poučene o nameravanih

demonstracijah, toda vkljub interven-cijam z jugoslovenske strani niso storile absolutno ničesar, da bi preprečile krvave izgrede in uničevanje jugoslovenske last-nine.« (Slovenski narod, 16. jul. 1920)Tolpe so se z Velikega trga podale

na uničevalni pohod v Ul. Mazzini, nato pred Narodni dom in od tam še drugam po mestu. Več ljudi je bilo ranjenih, tudi smrtnih žrtev je bilo na koncu več.Poleg povsem uničenega Narodne­

ga doma so bile opustošene pisarne Jadranske banke, Hrvatske banke, Ljub­ljanske banke, srbskopravoslavne šole, jugoslovanskega konzulata in tiskarne Edinosti ter še nekatere trgovine, go­stilne in kavarne, stanovanja in pisarne nekaterih slovenskih osebnosti.Napadalci so imeli posebno na piki

pisarne slovenskih odvetnikov, ki so

Spodaj in na naslednji strani: fotografije opustošene pisarne slovenskega odvetnika v Trstu 13. julija 1920

MLADIKA 6 • 2020 | 13

ZGODOV I NA

bili takrat večinoma v prvih vrstah javnih in političnih delavcev naše narodne skupnosti. Po različnih virih pridemo do seznama opustošenih pisarn naslednjih odvetnikov: Josipa Abrama in Otokarja Rybářja (Rybář je sicer takrat že zapustil Trst), Josipa Agneletta, Ivana Kimovca, Henrika Okretiča, Mateja Pretnerja, Josipa Vilfa­na (ki je v Narodnem domu izgubil stanovanje; ta pisarna je še danes živa slovenska odvetniška pisarna) in Konrada Voduška.V neurejeni zapuščini dr. Josipa Abrama

(Trst, 1865–1952) se je ohranilo šest slik verjet­no ene in iste opustošene odvetniške pisarne. Na njih je na hrbtu napisan le datum: 13/7­20. Kot kaže, jih je prejel po pošti iz Jugoslavije.

Na slabo ohranjeni kuverti sta znamki redne serije, ki je bila v obtoku v letih 1921–28. Spremno pismo ni ohranjeno.V isto kuverto je tržaški odvetnik, ki

je s kolegi po koncu II. svetovne vojne obnovil društvo Pravnik, shranil še nekaj opisov trpljenja in škode, ki so ju pod fašizmom utrpeli nekateri tržaški odvetniki. Dokumenta dr. Henrika ali Hinka Okretiča (Pazin, 1888 – Trst, 1961) in dr. Josipa Agneletta (Trsek, 1884 – Trst, 1960) omenjata tudi »razbit je« odvetniške pisarne.

Tu zgoraj: dr. Josip Agneletto opisuje, kako so ga Italijani preganjali v letih 1920–41; na desni: opis preganjanja dr. Henrika Okretiča in njegove družine v letih 1920–43.

14 | MLADIKA 6 • 2020

ZGODOV I NA

Ob koncu druge svetovne vojne so se jugoslo­vanski oz. slovenski revolucionarji pripravljali na prevzem oblasti. Sestavljali so sezname dejanskih in namišljenih nasprotnikov novih komunističnih oblasti. Primorski rojak in visoki predstavnik Ozne Albert Svetina ­ Erno (1915–2008) v svojih spominih omenja partijsko kartoteko z 18.000 imeni, tudi s Primorskega, ki jim je Ozna namenila posebno pozornost. Med priprave na konec vojne so spa­dala tudi navodila partizanskim enotam, dana tik pred zasedbo Trsta in Gorice, da ne smejo izvajati »čiščenj« terena na narodnostni osnovi, ampak se morajo osrediniti na kaznovanje fašistov.V čas štiridesetdnevne jugoslovanske uprave

Trsta in Gorice segajo še danes ne popolnoma po­jasnjene aretacije, ki so jih izvajali: lokalna Narodna zaščita, partizanske enote in jugoslovanska tajna politična policija Ozna. Veliko aretiranih se ni nikoli več vrnilo, končali so v različnih kraških breznih oz. fojbah, največ na Krasu in na Trnovsko­Banjški planoti, ali pa so jih ob umiku iz Trsta in Gorice sredi junija 1945 jugoslovanske enote odpeljale v taborišče Borovnica oz. zapore v notranjosti Slove­nije. Nekateri so se pozneje vrnili na svoje domove, drugi so izginili za vedno.Zgodovinarji so si danes bolj ali manj enotni,

da so umori neposredno ob koncu druge svetov­ne vojne (maj–junij 1945) v Julijski krajini oz. na Primorskem terjali okrog 1.600 življenj, od tega več kot 900 na Goriškem in več kot 600 na Tržaškem. Dobro polovico žrtev so predstavljali Italijani, med njimi veliko priseljencev iz časa fašizma. V prvi vrsti je šlo pri tem za obračun s fašizmom in tistimi, ki so sodelovali z nemško okupacijsko oblastjo, in ne za obračun na narodnostni osnovi. Že med vojno sta najprej Vos in za njim Ozna sestavljala že omenjene spiske osumljenih. Med nezanesljivimi in nevarnimi osebami, predvidenimi za umore, so se znašli tudi

FOJBE IN MORIŠČA – PRIMER JURJEVO BREZNO

Primorska ob koncu vojne

Renato Podbersič ml.

slovenski posamezniki. V fojbah namreč ne ležijo samo pobiti Italijani in Furlani ter zajeti nemški vojaki, ampak najdemo med njimi tudi žrtve slo­venskega, hrvaškega in še kakšnega rodu, ki jih je nova revolucionarna oblast imela za svoje dejanske ali namišljene idejne oz. razredne nasprotnike. Prav tako najdemo na strani morilcev narodnostno pisano sestavo.

Morišča so raztresenaDo leta 1990 je bilo v Sloveniji prepovedano

označevanje grobišč žrtev komunistične revoluci­je, ki so bile pobite med vojno ali po njej. Policija oziroma tedanja Ljudska milica je imela seznam vseh prikritih grobišč, ki jih je nadzirala in ljudem preprečevala njihovo urejanje. Prepoved je pre­nehala veljati šele po slovenski osamosvojitvi skladno z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/1991), po kateri so se v Sloveniji prenehali uporabljati predpisi prejšnje države, ki so bili v nasprotju z načeli pravne države.Do danes je Komisija Vlade RS za reševanje

vprašanj prikritih grobišč, katere dolgoletna gonil­na sila je zgodovinar dr. Jože Dežman, pripravila seznam z več kot 720 vpisi, od teh jih je okrog 150 na Primorskem. Več kot polovica vseh do danes poznanih primorskih prikritih grobišč je v občini Ilirska Bistrica. Zanje danes vemo samo zato, ker se je edino v tej nekdanji t. i. komunalni občini v Sloveniji ohranil seznam grobišč, ki so ga sestavile krajevne oblasti in tajna politična policija (SDV) še v obdobju nekdanje Jugoslavije. Šlo je predvsem za potrebe lažjega nadzora svojcev in drugih žalu­jočih, ki so želeli ob 1. novembru počastiti svoje umorjene sorodnike.

MLADIKA 6 • 2020 | 15

ZGODOV I NA

Sprevračanje dejstevZanimivo je, da se je v delu italijan­

skega zgodovinopisja, naklonjenega tamkajšnji politični desnici, začela po­javljati teza o enačenju trpljenja Italija­nov zaradi fojb s trpljenjem Judov med holokavstom. V zadnjih letih se tako po­gosto dogaja, da posamezne italijanske institucije in šole nekritično združujejo oba spominska dneva, 27. januar (med­narodni dan spomina na holokavst) in 10. februar (italijanski dan spomi­na na fojbe in eksodus Italijanov). Resda gre za datumsko zelo usklajena spominska dneva, ki pa lahko ob nekritičnem ob­ravnavanju nudita možnost za številne, predvsem politične, zlorabe.Žal tovrstne proslave prevečkrat dobi­

jo nacionalistični in revanšistični prizvok ter kažejo na t. i. »slovansko surovost« pri ravnanju z Italijani v Julijski krajini in Dalmaciji med drugo svetovno vojno in ob njenem koncu. Hkrati pa skoraj popolnoma prezrejo načrtno fašistično krutost in divjanje nad državljani slovan­skega porekla od konca prve svetovne vojne naprej.

Jurjevo breznoV čas neposredno po koncu vojne

maja 1945 lahko uvrstimo še nerazis­kano globoko jamo pri Zgornjem Lo­kovcu, imenovano Jurjevo brezno. Leži na samem, nekaj sto metrov je oddaljena tipična lokovška hiša, danes jo uporabljajo bolj za vikend. Nekdaj so se tam izmenjevale rodbine Šuligoj, Bre­mec in Povšič.V tej naravni kraški

jami, fojbi, naj bi po pripovedovanju doma­činov ležali posmrtni ostanki od 40 do 70

ljudi, večinoma civilistov, s tovornjaki pri­peljanih iz Gorice in umorjenih ob robu brezna. Visoko nad breznom se še danes vijuga dokaj dobra makadamska cesta. Domačini so v tistih spomladanski dneh slišali le malo streljanja tam okrog, zato smemo domnevati, da so žrtve umrle na druge načine. Pri Povšičevih so v tistih majskih dneh zaprli okna in zapahnili vrata, krikov nesrečnežev na poti v smrt niso slišali.

Med prvimi so pripadniki partizanskega gibanja v Jur­jevo brezno vrgli umorjeno domačinko Maričko. Šlo je za Jožefo Marijo Šuligoj, po domače Maričko Drejevo, po poklicu medicinsko sestro, ki je med drugo sve­

tovno vojno delala v Italiji, partizane pa je zalagala s sanitetnim materialom. Komu se je zamerila in zakaj so jo umorili, še da­nes ostaja skrivnost, »ljudski glas« pa jo je obtoževal sodelovanja z okupatorjem. Ko so jo »aretirali«, naj bi rekla: »Kam me sedaj peljete, ali me peljete ubit?« Po pričevanjih domačinov v Lokovcu, danes so že vsi mrtvi, je v Jurjevem breznu končala sredi marca 1945. Morilec naj bi jo pokončal z nožem, s katerim se je po umoru hvalil okoli, rekoč: »Nocoj sem pa enga takega hudiča ubival …«Poleg nje naj bi morilci v to brezno

vrgli še nekaj domačinov. Storilci so prihajali iz Lokovca in okolice. »To so mogle bit poznane osebe, da so vedle, kam it. Za štiri jaz vem. Ma saj veš, tle po Lokov‘c ne mara nihče govorit,« se je leta

2012 spominjala že pokojna domačinka I.Pokojni A. Š. je pričeval, da

je morilce in žrtve do brezna vodil oz. spremljal domačin A. G., ki je umrl leta 1993. Morilci so prihajali od drugod, pri krvavem opravilu pa sta jim »pomagala tudi domačina«, Peter in Janez. Sicer pa številna grobišča

na Primorskem še čakajo na raziskovalce.

Jurjevo brezno pri Zgornjem Lokovcu, ki skriva tudi žrtve medvojnih in povojnih žrtev revolucije (foto: Renato Podbersič ml.).

»V delu italijanskega zgodovinopisja se je začela pojavljati teza o enačenju fojb s holokavstom.«

16 | MLADIKA 6 • 2020

ZGODOV I NA

NEKAJ ZGODOVINSKIH DROBCEV

Ob vrnitvi Narodnega doma Slo­vencem so se kresale mnoge polemike in najrazličnejša mnenja o tem zgodo­vinskem dogodku. V zvezi z zgodovino naših krajev je bilo slišati tudi mnogo prikritih zgodovinskih dejstev in kar ne­kaj laži. Dodali bi le kak drobec, tako da si lahko dejstva vsak prestavlja po svoje.Kraljevina in nato Republika Itali­

ja ni nikoli pošteno ravnala s svojimi vzhodnimi sosedi, Slovenci in Hrvati (Slavi = Slovani), niti takrat, ko si jih je z ukano podredila po prvi svetovni vojni ali nasilno pred in med drugo svetovno vojno. Čeprav v propagandne namene, še zdaj učijo v italijanskih šolah, da so bile Primorska, Istra, Reka in Dalmacija

od vedno italijansko govoreče dežele, tisti pa, ki v teh krajih živimo, vemo, da ni natanko tako. Dejstvo je, da si je Kraljevina

Italija prisvojila polovico Slovenije (ko je z nemško pomočjo napadla Kraljevi­no Jugoslavijo) in 3. maja 1941 zasedla ozemlje, ki je bilo nato imenovano Ljubljanska pokrajina. Petnajstega maja istega leta je Italija ustanovila Kraljevino Hrvaško, seveda pod svojo politično in vojaško kontrolo, saj je bil neki savojski plemič že 8. maja imenovan za kralja Hr­vaške kot Tomislav II.; 3. oktobra 1941 je tudi Črna gora postala italijanski protek­torat. Zanimiv dokaz o okupaciji so lahko tudi poštne znamke, ki jih je uporabljala nova oblast. Pretiskane znamke Kralje­vine Jugoslavije z napisom »Alto Com­missariato per la Provincia di Lubiana« (prev. Visoki komisariat za Ljubljansko prokrajino) in tudi »R. (pomeni regio) Commissariato civile Territori Sloveni occupati LUBIANA« (prev. Kraljevi civilni komisariat slovenskih okupiranih ozemelj LJUBLJANA) je bilo obvezno uporabljati v zasedenih pokrajinah. Pretiski očitno

Mitja Petaros

Spodaj: detajl dveh bankovcev izdanih v Ljubljani leta 1944, za katere je garantirala Banca d'Italia;desno: znamke slovenskih zasedenih ozemelj

MLADIKA 6 • 2020 | 17

ZGODOV I NA

dokazujejo, da so tedanje oblasti točno vedele, da so upravljale zasedene teritorije. Podoben primer imamo z denarjem, ki je tedaj krožil po zasede­nih ozemljih, to so tako imenovane Rupnikove lire (natančno smo jih opisali v Mladiki 7­8 leta 2019); če­prav potem ko je Italija že kapitulirala in so oblast na njenih zasedenih ozemljih prevzeli Nemci, so imeli tisti bankovci kot garancijo denar, ki ga je hranila Ban­ca d‘Italia v Trstu.Republika Italija je sicer

zelo radodarno upoštevala vse tiste, ki jih je po vojni privabila nazaj s prej zase­denih ozemelj (kamor jih je načrtno naseljevala, saj je za časa fašizna številnim z juga Italije dodelila držav­ne službe – bili so železni­čarji, poštarji, učitelji – prav v zasedenih deželah). Zanimivo je, da so šele leta 1989 (istega leta, ko se je zrušil berlinski zid in se je zaključevala hladna vojna), točneje z zakonom št. 54 z dne 15. 2. 1989, v Republiki Italiji izglasovali državni za­kon, ki določa, da državne in druge krajevne uprave morajo na dokumentih, izdanih državljanom, ki so se rodili na t. i. ozemljih, ki jih je Italija odstopila (ter-ritori ceduti), navesti samo italijansko ime občine in ne smejo upoštevati imena države, kateri občina trenutno pripada (to pa zaradi občutljivosti občanov in raznih ezulskih združenj). Italijanska imena pa so še iz fašističnih časov, ko je Kraljevina Italija nasilno poitalijančevala primorske in istrske kraje ter jim dodeljevala izmišljena imena, da bi dokazala premoč lastne rase v tistih krajih, kot na primer s kraljevim odlokom št. 800 z dne 29.

marca 1923, v katerem se določajo uradna imena krajev na t. i. priključenih ozemljih (territori annessi). Zanimivo je, da pravilo o zapisovanju rojstnega kraja in občine ne velja za bivše italijanske kolonije (kot npr. Libija, Etiopija, Eritreja, Somalija) in za druga izgubljena zasedena ozemlja (Albanija, Črna gora, Grčija), ampak le za naše primorske kraje. Celo še leta 2007 je italijansko notranje ministrstvo izdalo okrožnico, ki potrjuje zakon iz leta 1989 in pojas­njuje, katere so občine, ki morajo biti zapisane le v italijanščini (to so pouda­rili tudi z novo direktivo predsednika Sveta mini­strov 5. 7. 2012). Zanimivo je, da so po italijanski državni logiki mesto Koper in nekaj drugih vasi iz bivše Cone B Svobodnega tržaškega ozemlja smatrali za italijanske kraje vse do leta 1977 (32 let po koncu druge svetovne vojne, ko je stopil v veljavo Osimski sporazum). Dandanes itali­janski državljani sloven­skega rodu ne moremo imeti šumnikov na italijan­skih potnih listih, ker jih celo leta 2020 italijanski elektronski sistem ne premore, vsi italijanski državljani, ki so se rodili do leta 1977 v Kopru pa ne smejo imeti nikjer napi­

sano ali pa sploh ne vedo, da so se rodili v Sloveniji (ki je bila tedaj kot Socialistična republika Slovenija del SFR Jugoslavije). Očitno je, da v brk ustavnim in drugim zagotovilom nismo vsi italijanski državljani in davkoplačevalci enako obravnavani: z nekaterimi se država obnaša kot slaba mačeha, z drugimi pa kot ljubezniva mati …

Dve strani kraljevega odloka iz leta 1923 za poitalijančevanje slovenskih krajevnih imen

18 | MLADIKA 6 • 2020

ZGODOV I NA

Prilogi:ALLEGATO ACOMUNI ITALIANI FINO AL 15 SETTEMBRE 1947

AbbaziaAibaAidussinaAlber di SesanaAlbonaAnicova CoradaAntignanaAprianoArsiaAureno di SopraAuzzaBarbana d’IstriaBattaglia della BainsizzaBerdo San GiovanniBergognaBersezio del QuarnaroBigliaBiglianaBisterzaBogliunoBorianoBrestovizza in ValleBrettoBrioni MaggioreBuculeBudagneCal di CanaleCamignaCanale d’IsonzoCanfanaroCaporettoCapriva nel CarsoCastel DobraCastel IablanizzaCastelnuovo d’IstriaCave AuremianeCeconico

Cernizza GorizianaChersoChiapovanoCirchinaCianaCobbiaComenoCorgnaleCosbana del CollioCossanaCredaCrenovizzaDesciaDignano d’IstriaDivaccia Grotte del TimavoDol GrandeDoleDol­OttelzaDraguccioDresenzaDuttoglianoElsaneErpelle CosinaErsel in MonteFamieFianonaFiumeFontana del ConteGabriaGabrovizzaGargaroGiminoGodoviciGoiaciGorlanoGozzaGracova Serravalle

Idresca d’IsonzoIdriaIdria di SottoLagostaLanischieLaseLauranaLedineLibussinaLocavizza di AidussinaLacovizza di CanaleLoseLuicoLussingrandeLussinpiccoloMatteriaMattuglieMedanaMernaMonte San VitoMonte UrabiceMontenero d’IdriaMontespino

Naj kot zanimivost dodamo seznam, ki je priložen omenjenemu zakonu, ki je seveda še v veljavi. Povprečni državljan sploh ne ve, kje se nekateri kraji nahajajo, po italijanski zakonodaji pa nimajo oziroma ne smejo imeti slovenskega (ali hrvaškega) zapisa, in seveda za nekatere ne vemo, če so na današnjem slovenskem ali hrvaš­kem ozemlju.

Okrožnica italijanskega notranjega ministrstva iz leta 2007, v kateri spodbujajo k uporabi poitalijančenih krajevnih imen.

MLADIKA 6 • 2020 | 19

ZGODOV I NA

MontonaMoschienaNeresineOltresonziaOpacchiasellaOrseraOsecca VittuglieOssegliano San MicheleOsseroPaniquaParenzoPinguentePisinoPianinaPiezzoPliscovizza della MadonnaPocrai del PiroPodragaPolaPortolePostumia GrottePoverioPrevacinaPrimanoRanzianoRetacevo in MonteRifembergoRodittiRonzinaRovigno d’IstriaRozzoSable Grande

SagaSagoria San MartinoSalona d’IsonzoSamariaSambassoSan Daniele del CarsoSan Giacomo in ColleSan Martino QuiscaSan Michele di PostumiaSan Pietro del CarsoSan Vito di VipaccoSanta Croce di AidussinaSanta Lucia d’IsonzoSanto Spirito della BainsizzaSanvincentiScherbinaScoppoScrillaSebregheSedulaSella delle TrinceeSenadoleSenosecchiaSerpenizzaSesanaSlappe ZorziSmerlaSonziaStorieStura delle FusineTarnova della SelvaTemenizza

Ternova d’IsonzoTolminoTomadioTorrenova di BisterzaTrenta d’IsonzoTribussaUstieValdarsaValle d’IstriaValsantamarinaVerpoglianoVertoba in Campi SantiVilla del NevosoVilla SlavinaVillabassa di SenosecchiaVilla MontevecchioVipaccoVisignano d’IstriaVisinadaVolsizza di ComenoVolosca­AbbaziaVolzanaVoschiaZaraZolla

ALLEGATO BCOMUNI ITALIANI FINO AL 3 APRILE 1977

Buie d’IstriaCapodistriaCittanova d’IstriaGrisignanaIsola d’IstriaMaresego

Monte di CapodistriaPiranoUmagoVerteneglioVilla Decani

Kot zanimivost naj dodamo, da čeprav so taka imena za italijansko državo uradna, nekaterih topo­nimov ne najdemo niti v slovarju, ki so ga leta 1981 izdali v Bologni pri založniku Pàtron: T. Capello, C. Tagliavini, Dizionario degli etnici e dei toponimi Italiani - DETI (Pàtron Editore Bologna).

Dizionario degli etnici e dei toponimi Italiani - slovar italijanskih toponimov

20 | MLADIKA 6 • 2020

EKOLOG I J A

20 | MLADIKA 6 • 2020

Po tej koronavirusni krizi je sedaj na prvem mestu – poleg zdravja, seveda – skrb za gospodar­ski preporod. Obljubljajo se milijardne naložbe. Kar naenkrat je na razpolago denar, ki ga prej ni bilo nikjer, pa četudi bi ga iskali s svetilko pri belem dnevu. O uporabi denarja namreč nikoli ne odlo­čajo tisti, ki ga najbolj potrebujejo.Dolga leta je bilo

varstvo okolja zadnja skrb tako za politike kot gospodarstvenike, kljub težkim posledicam za zdravje ljudi, ki prebivajo v bližni onesnažujočih obratov in kljub klimatskim spremembam, na katere znanstveniki opozarjajo že desetletja. Če so trenutni voditelji ZDA – pa tudi Brazilije in mnogih drugih držav po svetu – še dalje prepričani, da je skrb za naravo draga in gospo­darstvu škodljiva (zlasti v tem trenutku, ko so bile finančne izgube zaradi pandemije res velike), pa skušajo nekatere, v prvi vrsti Evropska unija, ubrati drugačno pot. Celo v času pandemije so med državami članicami potekali spletni pogovori tudi o mož nosti uresničitve zelenega dogovora za Evropo. Za to se odločno zavzema tudi predsednica Evrop­ske komisije Ursula von der Leyen, ki je izpostavila, da si želi učinkovitega in pravičnega prehoda v nizkoogljično prihodnost. Zaradi hudega gospodar­skega šoka so se sicer v tem času prizadevanja za okolje nadaljevala z zmanjšanim zagonom.Javnomnenjske raziskave so pokazale, da se je v

zadnjem desetletju znižal delež tistih, ki so prepri­čani, da je treba proti podnebnim spremembam ukrepati takoj, in sicer za 8 odstotnih točk v zadnjih 5 letih. Nekateri so tudi začeli dvomiti v to, da je za segrevanje planeta v prvi vrsti kriv človek.Ne glede na to, kar mislijo ljudje, pa imamo po­

sledice podnebnih sprememb vsak dan pred očmi. V tem našem ožjem prostoru jih sicer trenutno

nismo tako boleče občutili, vsem pa je jasno, da »ni več letnih časov, kakršni so bili nekoč«. Prego­vorno deževnega aprila – ko smo bili zaklenjeni na svojih domovih – letos nismo imeli. Komaj pa smo pokukali ven, nas je pričakalo deževno in nestalno junijsko vreme. Če pa pogledamo nekoliko dlje,

je stanje še bolj jasno. V Sibiriji so bile na primer maja temperature za 10 stopinj višje od običajne­ga povprečja. V Kaliforniji so se spet pojavili požari. Na severu Norveške pa je obsežen zemeljski plaz

zgrmel v morje in s seboj odnesel več počitniških hiš. To je le nekaj drobnih utrinkov apokalipse, ki so se zgodili samo v zadnjem času.Eden največjih problemov in virov onesnaževa­

nja je proizvodnja, predelava in raznašanje hrane po svetu. In prav v tem koronavirusnem času smo opazili, kako izredno pomembna je samooskr­ba. Prej se nam je zdelo skoraj samoumevno, da prihaja hrana iz vseh koncev sveta in da jo najdemo na policah veleblagovnic. Sedaj pa smo ugotovili, da nam lahko v trenutku zmanjka vsega. In v svojih kletkah iz asfalta in cementa smo začeli razmišlja­ti o tem, koliko smo izgubili, v kolikšni meri smo opustili vse tiste dejavnosti, ki bi nam lahko v sili omogočile preživetje. Proizvodnja domače hrane oziroma tiste z 0 prevoženimi kilometri je seveda tudi bolj zdrava in okolju prijazna, saj gotovo ne bomo posadili papaje na Krasu … Teritoriju nepri­merno kmetijstvo nikakor ni brez posledic. Izkoriščanje zemlje v industrijske namene je

ena največjih norosti, kar si jih je izmislil človek. Za krmljenje živine, ki sicer živi v nečloveških razme­rah, brez prostora za gibanje, uporabimo ogromne površine pridelovalne zemlje. Ljudje, ki nimajo ničesar, pa naj še bolj stradajo. Seveda naravi prijaznejše kmetijstvo potrebuje državno podporo,

H.J.

KOLIKO SO NAM ŠE POMEMBNE PODNEBNE SPREMEMBE?

»Eden največjih problemov in virov onesnaževanja je proizvodnja, predelava in raznašanje hrane po svetu.«

MLADIKA 6 • 2020 | 21

EKOLOG I J A

MLADIKA 6 • 2020 | 21

saj je obdelovanje manjših površin in brez uporabe pe­sticidov veliko dražje. Zato bi bil dražji tudi pridelek, ki si ga mnogi kupci ne bi mogli privoščiti.Že sedaj, v času koronavi­

rusne krize, smo videli, kako zelo se je podražila hrana, zlasti sadje in zelenjava. Eko­loško pridelana živila pa so že itak dražja od indu­strijskih. Večkrat jemo hrano, ki skorajda nima več niti sence hranilnih snovi, ki bi jih morala vsebovati. Kako jih lahko najdemo v sadežih, ki jih poberejo, ko so še zeleni, in ki dozorijo brez sonca? Mnoga podjetja uporabljajo tudi strupe, da bi preprečila širjenje škodljivcev. Lahko potemtakem končni izdelek tega procesa sploh še imenujemo hrana?V začetku junija smo »praznovali« svetovni dan

okolja. Okvirna konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah je sprožila kampanjo z naslovom »Dirka proti ničli«, s katero je želela spod­buditi prizadevanja za izničenje izpustov toplogred­nih plinov. Kot so povedali, se je k cilju podnebne nevtralnosti zavezalo 120 držav. Ta cilj naj bi dose­gli v prihodnjih 30 letih. Seveda v upanju, da takrat ne bo že prepozno.Letos je bil svetovni dan okolja posvečen temi

biotske raznovrstnosti in pametnega ravnanja s plastiko. Na našem planetu izginjajo številne žival­ske in rastlinske vrste, za kar smo v veliki meri krivi sami, saj iz gospodarskih interesov dan za dnem nebrzdano uničujemo naravo. Tudi na to nas znan­stveniki vedno znova opozarjajo. S plastiko pa smo že zdavnaj stopili čez rob. In

prav sedaj, ko smo se na evropski ravni zavezali, da bo plastike za enkratno uporabo enkrat za vselej konec, smo uporabili in odvrgli na milijone plastič­nih rokavic (ki so po mnenju nekaterih izvedencev bolj škodljive kot pa koristne za preprečevanje širjenja okužbe) ter zaščitnih mask, izdelanih iz materialov, ki se dolgo ne razgradijo.Ob mednarodnem dnevu Zemlje so mnogi časo­

pisi v Italiji posvetili več strani vprašanju podneb­nih sprememb in globalnega segrevanja. Nekateri so za to priložnost izšli tudi na zeleno obarvanih straneh. To pomeni, da je zaščita narave vendarle prišla v zavest javnosti, kar je razveseljivo dejstvo; ni pa še dovolj.V zadnjih letih si prigovarjamo, da proizvaja­

mo vse manj toplogrednih plinov. Če poslušamo

reklame, bi bili morali tisto »ničlo« v izpustih že doseči. V resnici pa so podatki, ki jih je proti koncu junija ob­javila Evropska agenci­ja za okolje, pokazali, da so se povprečni izpusti novih avtomo­bilov v Evropski uniji

lani celo povečali. In to prav sedaj, ko so omejitve izpustov vsako leto strožje, ko bi hoteli odpeljati na odpad še delujoče avtomobile. Od leta 2010 do 2016 so se izpusti zmanjševali, nato pa so spet začeli naraščati. Eden od razlogov, menijo izveden­ci, je tudi vse večja prisotnost športnih terencev. Približno 38 odstotkov novih avtomobilov pripada tej kategoriji. Seveda gre za vozila, ki imajo moč­nejše motorje in torej porabijo več goriva. Sploh so pri Evropski agenciji za okolje ugotovili, da se je povprečna masa novega avtomobila v zadnjem času povečala kar za 30 kilogramov. Zakaj sploh po­trebujemo te »velikane« – ki jih večinoma uporab­ljamo le za vožnjo po mestu in okolici ter seveda za dolgotrajno iskanje parkirišča – ostaja neznanka. Ali je važno le, da je naš avto večji od sosedovega?Evropska agencija za okolje je objavila tudi bolj

pozitiven podatek: izpusti toplogrednih plinov v Evropski uniji so se predlani zmanjšali za 2,1 odstotka. To gre po mnenju omenjene agencije pripisati zlasti zmanjšani uporabi premoga. Vse to pa dokazuje, da še vedno nismo sposobni stopiti na novo pot, pač pa delamo dva koraka naprej in enega nazaj… Daleč tako gotovo ne bomo prišli.Zaradi pandemije že nekaj časa nismo pisali o

Greti Thunberg, ki se je do sedaj oglašala le preko spleta s ključnikom #ClimateStrikeOnline. V inter­vjuju za britanski BBC je pred kratkim dejala, da se moramo iz krize novega koronavirusa nekaj nauči­ti. »Pandemija je pokazala, da je treba v kriznih ča­sih ukrepati s potrebno močjo,« je poudarila. Sedaj vsi govorijo, da je treba reševati človeška življenja, je še nadaljevala Greta in ob tem izrazila upanje, da bo to, kar se je zgodilo, sprožilo obsežnejšo razpravo o nujnosti ukrepanja za pomoč ljudem, ki umirajo zaradi bolezni in posledic, povezanih s podnebnimi spremembami in uničevanjem okolja. Kot je dejala švedska okoljska aktivistka pa gre le za pobožne želje, saj je sama pesimistična glede možnosti, da bomo znali omejiti globalno zvišanje temperatur. Upajmo, da se moti!

22 | MLADIKA 6 • 2020

I N M EMOR I AM

OB SLOVESU DVEH PRIJATELJEV

Ko se prijatelji poslavljajo, odide z njimi tudi del tebe. Tako se mi je zgodilo s prijateljema Sašo Rudolfom in Aleksandrom Furlanom – Šandrinom.

S Šandrinom sva se zbližala zadnja leta, ko sva skoraj istočasno ovdovela. V tem času so pri Mladiki izšle njegove narečne pesmi v zbirki An popodán in tudi po zaslugi skupne-ga prijatelja Ladija spominski zapisi v prozi Bilo je nekoč. Koliko ljubezni do domačih ljudi, do naše zemlje in slovenskega jezika je v njih pokazal ta preprosti mizar in pristaniški delavec in koli-ko modrosti je v njegovih besedah! Hvala ti, Šandrin, za vse!

S prijateljem Sašo Rudolfom, mojim sosedom na Vernielisu, sva se družila v najstniških letih, ko me je njegova sestra Neva inštruirala latinščino. Skupaj sva celo poletje nabijala pingpong žogico, hodila na morje in na izlete, npr. peš od doma preko Sv. Ivana in Lonjerja do Glinščice. Najlepši pa je bil izlet po Julijcih v Kanalski dolini, ko sva leta 1955 proslavila mojo učiteljsko maturo: Dve špici, Zajzera, Nabojs … V kasnejših letih sva sku-

paj hodila v Slovenski kulturni klub, sodelovala pri Radijskem odru in končno pristala oba na radiu, jaz na programskem, on na časnikarskem oddelku.

Ni bilo več časa za igranje in pohajanja, a kar naju je zbližalo v mladih letih, sva vsak zase nosila naprej. Tudi Tebi hvala, Saša!

Marij Maver

S Sašijem sva odraščala v mladinskih organiza­cijah, a zbližala sva se, ko sva začela sodelovati pri Radijskem odru in kmalu potem tudi pri programih tržaškega radia. Spominjam se dolgih in duhovitih pogovorov ter iskrivih debat v sobi za zunanje so­delavce v četrtem nadstropju radijske palače, kjer smo se dnevno srečavali z Martelancem in Lovreči­čem. Še bližja sva si bila, ko sva sredi šestdesetih let skupaj prišla k »poročilom«, kakor smo takrat rekli časnikarskemu uredništvu. Tam sva se nekaj časa izmenjavala pri športni in kulturni rubriki, dokler nisva eden za drugim dobila stalno mesto.Prav takrat je bilo v teku obdobje počasnega in

težavnega osamosvajanja redakcije, ki je bila do

tedaj odvisna od italijanskega glavnega urednika. Bil je čas novih idej in tudi uresničevanja novih pobud. Eno odmevnejših si je zamislil Saša: bila je nedeljska popoldanska oddaja Šport in glasba, s katero je slovenski radio znatno razširil krog po­slušalcev in tudi sodelavcev med športniki. Takrat še ni bilo prenosnih telefonov in interneta, tudi ne zasebnih radijskih postaj, in za športne izide je bilo treba čakati na izid tiskanih časopisov. Od nedelje do nedelje smo organizirali nekakšno telefonsko mrežo, klicali smo gostilne, bare in celo karabinjerske postaje, da smo pred vsemi drugimi zbrali rezultate in jih takoj posredovali poslušalcem.

SPOMIN NA SAŠO RUDOLFA

Aleksander Furlan na Dragi 2018

MLADIKA 6 • 2020 | 23

I N M EMOR I AM

Ko sem Te pred sedmimi leti poklicala iz ljubljanskega v tržaški mestni vrvež sprašujoč po zapuščini Tvojega očeta, niti slutila nisem, da boš tisti, ki bo poživljal vezi med zamejstvom in Muzejem novejše zgodovine Slovenije v matični domovini, vneto promoviral razstavne in knjižne projekte in spodbujal pomen ohranjanja zapuščin zgodovinske vrednosti. Tvoje dostojanstvena drža, intelektualna širina in pripovedna moč so hitro za­vršale v muzejskih krogih. Tvoje domoljubje je pre­ganjalo narodno otrplost, Tvoje kritike so vzbujale samoizpraševanje izgovorjenega in napisanega.Izražal si ljubezen do družine. Hrepenel si po

pokojnih prednikih in iz njihovih življenjskih usod črpal najdragocenejše. Zdaj si z njimi. Z mamo, s sestro, z očetom, ki Ti ga je bilo dano poznati le šestnajst let in ki si mu želel izkazati spoštovanje, ker se je v prelomnih časih odločil za življenje za slovenski narod.Naj na Tvojem grobu gori luč življenja. Počivaj v

Bogu! Tebi vedno hvaležna Irena Uršič

LUČ ŽIVLJENJA NA GROB SAŠE RUDOLFA

V tistih letih je bila domača nogometna ekipa Triestina v hudi krizi in je nastopala v nižji ligi, amaterski, gostovala je v manjših mestih po deželi in bližnjem Venetu. Tako smo mi kot prvi dobivali in v naši oddaji takoj objavljali nogometne izide iz teh nižjih prvenstev. To so odkrili tudi italijanski navijači po vsej deželi, ki so se hitro naučili številk po slovensko, da so bili deležni naših informacij. Večkrat smo tudi razpolagali s prenosnim oddajni­kom, ki je bil montiran na avtomobilu Alfa Romeo Giulia, s katerim smo sledili krajevni kroniki, obis­kovali kulturne dogodke in tudi slovenske športne prireditve. Ko smo nekoč govorili z glavnim uredni­kom Botterijem in omenili, da bi se lahko poslužili »Giulie«, nas je zavrnil: »Ne, nobenega novega sodelavca nočem,« ker ni razumel, da smo mislili na prenosni oddajnik. To so skoraj šaljive anekdote iz tistih časov, ki pa veliko povejo o takratni moči radia in o Rudolfovi inovativni oddaji.

V spominu mnogih poslušalcev bo gotovo ostalo njegovo poročanje z raznih kriznih področij razpada­joče Jugoslavije, kjer je marsikomu zmanjkalo besed ob zločinih zdaj ene zdaj druge strani. Ob človeškem sočutju je Saša znal vedno nepristransko prikazati dejansko sliko dogajanja. Prav tako bi lahko rekli glede številnih športnih dogodkov od olimpijskih iger do svetovnih nogometnih prvenstev, katerih se je udeležil. Svoje dopise je popestril s komen­tarji, zanimivostmi in osebnimi opažanji družbene narave. Kot namestnik glavnega urednika je leta 1995 doživel zadoščenje ob uvedbi televizijskih oddaj v slovenščini, ki so močno zamujale, kmalu za tem, ob osamosvojitvi slovenskega uredništva pa je kot glavni urednik, kar je ostal do upokojitve, dosegel uresničitev svojih prizadevanj za okrepitev uredništva. Radio, televizija in slovenska javnost mu morajo biti hvaležni. Sergij Pahor

Saša Rudolf ob panoju na razstavi Prekomorci v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani jeseni 2013. Na razstavljeni sliki je na skrajni desni njegov oče, slikan v Egiptu.(Foto: Sarah Poženel, MNZS.)

24 | MLADIKA 6 • 2020

GOSPODAR STVO

Na Koroškem je slovenska narodna skupnost v prejšnjih tednih doživela nov šok. V kratkem naj bi namreč slovenska manjšina ostala brez svoje banke. Poso­jilnica bank je od leta 2016 združevala vse pred tem še samostojne slovenske banke v Avstriji. Zgodba ima pravzaprav dve časovno ločeni fazi, ki pa sta med seboj povezani.

Odstrel neposlušne upraveZačnimo z zadnjim razvojem dogod­

kov, ki je dokaj svež. Maja se je namreč razširila novica, da je Posojilnica bank, edina slovenska banka v Avstriji, na

LABODJI SPEV SLOVENSKEGA BANČNIŠTVA V AVSTRIJI?

AČ

prodaj. Njen 95­odstotni lastnik, Raiffei­sen, se je očitno odločil, da slovenska banka zanj ni več strateška naložba, potem ko jo je prevzel leta 2016 v sklopu reševanja slovenskega bančnega zadruž­ništva (a o tem kasneje). Poudariti je seveda potrebno, da je tudi Posojilnica bank zadružna banka, tako kot celoten sistem Raiffeisen. Dosedanji lastnik svoje odločitve ni pojasnil, članom in javnos­ti niti ni razkril imena kupca. Znano je le, da gre za finančno družbo iz Velike Britanije, ki pred prevzemom Posojilnice bank zahteva, da naj se slovenska banka iz zadružne banke spremeni v delniško družbo. To je postal tudi casus belli za odpoklic donedavne uprave koroške banke. Lastnik je namreč zahteval, naj uprava izvede preobrazbo banke v delniško družbo in naj začne s postop­kom prodaje, čemur pa se je vodstvo zoperstavilo. Po mnenju nekdanjega predsednika Felixa Wieserja je bila ta zahteva povsem neutemeljena zaradi

same narave banke in njene dolgoletne zgodovine, pa tudi zaradi netransparentnih oko­liščin prodaje. Dejal je, da je banka odgovorna vsem svojim članom in ne samo Raiffei­snu, pa čeprav je ta večinski. Posojilnica bank ima namreč kar 10 tisoč članov. Uprava pod vodstvom Wieserja je dalje tudi zahtevala neod­visno izvedeniško mnenje o utemeljenosti prodaje, ki naj ga izdela zunanja institucija. Tretji razlog, zaradi katerega

»Lastnik je namreč zahteval, naj uprava izvede preobrazbo banke v delniško družbo in naj začne s postopkom prodaje.«

MLADIKA 6 • 2020 | 25

GOSPODAR STVO

je uprava zavrnila zahtevo po zagonu preobrazbenih postopkov banke, je bila odsotnost vsakršnega pojasnila v zvezi z morebitnim kupcem in njegovimi name­rami po prevzemu. Zadnja točka je posebej občutljiva

tudi za slovensko narodno skupnost na Koroškem, za katero je ohranitev finanč­nega vzvoda bistvenega pomena. O tem dovolj nazorno priča podatek, da je ban­ka vsako leto prispevala 300 tisoč evrov za dejavnosti slovenskih organizacij. Posojilnica bank je na primer tudi glavni pokrovitelj uveljavljenega športnega društva SAK. Gre torej za zelo utemeljeno skrb: bo novi lastnik ohranil »finančno občutljivost« do slovenskega življa? Gre seveda bolj ko ne za retorično vprašanje. Ob tem moramo še poudariti, da posluje banka dvojezično in tudi s tem pomaga ohranjati narodovo prisotnost na terenu. Bo torej novi lastnik še naprej ohranil dvojezično poslovanje? Odgovor, ki so ga že pred časom v imenu kupca posredova­li pri Raiffeisnu, je zelo zaskrbljujoč. Poso­jilnica bank naj bi pod novim lastnikom ohranila poslovanje tudi v slovenščini, v kolikor bo to gospodarsko smiselno. Kaj to pomeni, ni težko razumeti.

Skupščinski sklepi na daljavo

Odstavitev uprave in postopek proda­je Posojilnice bank so nazadnje potrdili tudi na skupščini, ki so jo morali zaradi koronavirusa izpeljati na daljavo. Rezul­tati sicer niso nikoli bili pod vprašajem, glede na to, da so glasovanja potekala po sistemu deležev in ne po sistemu en član – en glas. Ker ima Raiffeisen 95­odstotni delež, je sam odločal o usodi slovenske banke. Štetje glasov je sicer pokazalo, da so tudi nekateri mali člani potegnili z avstrijskim velikanom in glasovali za odstavitev uprave. Pred­sednik Društva za varovanje interesov slovenskega zadružništva Rudi Vouk je sicer dejal, da sta kljub temu dobri dve tretjini članov glasovali proti sklepom

Raiffeisna, kar kaže na močan razkol med večinskim lastnikom in veliko večino ostalih članov. Hkrati je še pojasnil, da je zakonsko močno vprašljivo sprejemanje tako pomembnih odločitev, kakršni sta odstavitev uprave in prodaja banke, v režimu koronavirusne zakonodaje, ko je glasovanje možno samo v pisni obliki in brez fizične prisotnosti članov. »Obstaja resna možnost, da bi kdo od članov izpodbijal veljavnost občnega zbora,« je še dejal Vouk v intervjuju za slovenski televizijski dnevnik TDD Rai. In nekateri člani so se naposled res odločili za tož­bo. Zadružna zveza iz Slovenije, Zadruga Pliberk, Enotna lista in Slovenska gospo­darska zveza so sprožile tožbo zaradi netransparentnosti celotnega postopka odločanja o prodaji.

26 | MLADIKA 6 • 2020

GOSPODAR STVO

(Ne)znani kupecO tem, kdo je potencialni kupec, ni

kaj dosti znanega. Nekaj podrobnosti je v javnost pljusknilo samo v obliki špeku­lacij oziroma neuradnih novic. Raiffeisen uradno ni razkril imena interesenta, s katerim se pogaja za prodajo. Mediji pa so (pred več tedni) pisali o tem, da naj bi šlo za finančno družbo iz Velike Britani­je, ki ima sedež v eni od davčnih oaz na Otoku (londonski City je na primer ena od pomembnejših davčnih oaz v Veliki Britaniji). Za omenjeno družbo naj bi »se skrival« ruski investitor. Vprašanje, ki se pri tem postavlja, je seveda povezano z razlogi, zakaj bi tuj investitor ciljal ravno

na slovensko banko na Koroškem. Med možnimi razlagami (seveda govorimo samo o špekulacijah) je morda tudi ta, da si ob brexitu in torej ob odhodu Velike Britanije iz Evropske unije ruski investitor želi ohraniti neposreden stik z EU in vsemi gospodarskimi ugodnostmi, ki jih EU prinaša (recimo prost pretok blaga, storitev in kapitala). Posojilnica bank je v tem primeru stranska žrtev te igre in žrtveno jagnje Raiffeisna. Mali zadružniki avstrijskemu bančnemu velikanu očitajo prav to, da kljub svoji »zadružni naravi« s prodajo Posojilnice bank pušča na cedilu ne samo slovensko narodno skupnost, temveč celo območ­je Koroške.

Hrvaški faktorDa bi bolje razumeli celotno zgod­

bo pa moramo storiti še korak nazaj. Raiffeisen namreč ni prišel kar tako na plano s svojim 95­odstotnim deležem. Posojilnica bank je namreč nastala leta

Glasovanje na skupščinah zadružnih bank – v Avstriji in pri nasV članku predstavljamo primer glasovanja na skupščinah zadružnih bank v Avstriji, ki je morda

na prvi pogled nekoliko nenavaden in ne upošteva osnovnega pravila zadružništva en član – en glas. V primeru Posojilnice bank je večinski lastnik Raiffeisen ob dokapitalizaciji »izsilil« tudi sistem glasovanja, ki je temeljil na deležu in ne na zadružnem principu enakovrednega članstva ne glede na vložek.Kaj pa pri nas? Zadružne banke v Italiji ohranjajo princip skupščinskega glasovanja po članih

oziroma po sistemu en član – en glas. A vendar … tudi v Italiji začenjajo nastajati določene izjeme. Sistem zadružnega bančništva je v zadnjih letih namreč doživel korenito preobrazbo. Pod pritis­kom evropskih oblasti je v Italiji nastala korenita reforma zadružnega bančništva, ki naj bi uvedla večjo preglednost. Ustanovljeni sta bili dve matični bančni skupini, Iccrea in Cassa centrale iz Trenta (v katero je pristopila tudi ZKB). Nemška narodna skupnost na Južnem Tirolskem je lahko ohranila svoj sistem – seveda Raiffeisen.Veliki zadružni bančni skupini (Iccrea in Cassa centrale) imata to nalogo, da nadzirata trans­

parentno delovanje svojih članic, odgovorni pa sta neposredno Evropski centralni banki. Zaradi strogih predpisov sta omenjeni bančni skupini ukrepali. Vzemimo za primer prav skupino Cassa centrale, ki nas pobliže zanima. Tudi v tem primeru je predvideno, da matična družba lahko doka­pitalizira svoje članice. To se navadno dogaja v primeru neustreznih finančnih kazalcev oziroma slabega poslovanja posamične banke. Dokapitalizacija prinaša matični družbi pravico do števila glasov na občnem zboru, ki je sorazmerno z vpisanim deležem kapitala. Matična družba tako pri­dobi večino glasovalnih pravic na občnem zboru članov, ne glede na druge predpise. Ob tem ima matična družba pravico imenovati tudi večino članov uprave in predsednika nadzornega sveta.

»Ob brexitu si novi investitor želi ohraniti neposreden stik z EU in vsemi gospodarskimi ugodnostmi, ki jih EU prinaša.«

MLADIKA 6 • 2020 | 27

GOSPODAR STVO

2016 s spojitvijo Zveze bank s sedmimi prej samostojnimi slovenskimi posojil­nicami na Koroškem. Prestrukturiranje in integriranje slovenskih bank v eno samo zadrugo sta bila posledici slabih kazalcev v letnih poročilih, predvsem pri postavki »podeljenih kreditov«. V letnem poročilu za leto 2016 razbere­mo, da je bilo po spojitvi problematič­nih kreditov za 152 milijonov evrov ob 500 milijonih evrov bilančne vsote. Ob tem moramo sicer opozoriti, da pro­blematični krediti nikakor niso neizter­ljivi krediti ali nedonosne terjatve. Po mnenju nekaterih sogovornikov so do­ločeni krediti takrat celo dobili nalašč prenizko bonitetno oceno, zaradi česar se je pojavila zahteva po močnem po­višanju kapitala. To naj bi bil po njiho­vem mnenju »trojanski konj« za vstop Raiffeisna, ki je edini lahko zagotovil svežo likvidnost.Kljub vsemu temu seveda ne more­

mo mimo ugotovitve, da so banke na Koroškem v letih pred krizo leta 2008 na­stavljale svojo poslovno politiko zelo ek­spanzivno in brezskrbno (če uporabimo evfemizem). Klasičen primer tega je bila Hypo banka, njen hiter vzpon na Balka­nu, pa tudi močan padec. Temu zgledu je sledilo tudi slovensko bančništvo na Koroškem, po mnenju nekaterih sogo­vornikov predvsem v obdobju nepremič­ninske konjunkture pred veliko krizo leta 2008 (omeniti sicer gre, da je podobna kriza zaradi »brezskrbnih« investicij slo­venske banke v Avstriji doletela že pred približno 30 leti). V obdobju med 2004 in 2009 pa se je slovensko bančništvo na Koroškem spustilo v precejšnje investici­je predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem. Problem so bila pred vsem slaba kako­vostna jamstva. V letnem poročilu za leto 2016 tako lahko beremo »Na splošno unovčevanje varščin na Hrvaškem in v Sloveniji poteka težavno, ker nepremič-ninski trgi niso zelo likvidni«. Dodatno so morali oblikovati rezervacije za pričako­vani upad jamstev. S spojitvijo bank in nastankom Posojilnice bank pa so ukinili nove posle na Hrvaškem.

Ponudba, k i je ne moreš zavrnitiIn šele na tej točki v igro vstopi

Raiffei sen. Šlo je namreč za zunanje­ga partnerja, ki je v Posojilnico bank vbrizgnil potrebno likvidnost, da se je slovenska zadružna banka po spo­jitvi lahko zagnala. Avstrijska bančna skupina je leta 2017 vstopila v kapital banke s 73 milijoni evrov. To je sloven­sko banko oživelo, a je hkrati imelo dva stranska učinka, ki bosta najbrž usodno zaznamovala slovensko bančništvo na Koroškem. Prvič, Raiffeisen je pridobil vložku ustrezni 95­odstotni delež Poso­jilnice bank. O usodi slovenske bančne zadruge je torej Raiffeisen lahko odločal povsem sam. To je bilo jasno zapisa­no tudi v statutu, v postavkah, kjer se določa glasovanje na skupščinah. Večinski lastnik je namreč izsilil sistem glasovanja po kapitalu in ne po sistemu, ki se navadno uporablja v zadrugah, in temelji na načelu en član – en glas. Kljub temu da gre za zadrugo, se je po prihodu Raiffeisna začelo uporabljati glasovalni sistem, ki velja za delniške družbe. Ostalo pa je znana zgodba, ki smo jo opisali v prvih poglavjih članka.Če povlečemo torej črto, je že res, da

je Raiffeisen v zadnjem obdobju deloval nekorektno in netransparentno. Njegova namera znebiti se Posojilnice bank je z vidika etike zadružništva zavržna. Z vidika slovenske narodne skupnosti pa naravnost katastrofalna. Zavedati pa se moramo, da se je razvoj dogodkov, ki je pripeljal do tega, začel že prej.

»Banke na Koroškem so v letih pred krizo leta 2008 nastavljale svojo poslovno politiko zelo ekspanzivno in brezskrbno (če uporabimo evfemizem).«

28 | MLADIKA 6 • 2020

GOSPODAR STVO

SHEMA VZPOREDNEGA BANČNIŠTVA SKOZI PRIMER ELEKTROTEHNE ALI KORENINE EKIPE IZ VZPOREDNEGA SISTEMA – I I . del

Rado Pezdir

Djoka Andjelković, prv i operativec zveznega tihotapstvaSedaj se osredotočimo na Djoko

Andjelkovića, ki je bil očitno tista skupna točka, ki je vezala dve tihotapski skupini v operacijah vzporednega bančništva. Re­konstrukcija delovanja zvezne skupine je bistveno težja kot rekonstrukcija sloven­ske skupine, saj ne obstaja noben krovni dokument, kot je recimo letno poročilo III. odseka prvega oddelka UDV. Namesto tega je le nekaj dokumentov, iz katerih lahko sestavljamo zgodbo. Za izhodišče vzemimo Andjelkovićevo pričanje.

Andjelković, nekdanji pripadnik kvi­zlinške Nedićeve policije, je po nekem neznanem spletu okoliščin po koncu druge svetovne vojne brez posebnih težav prestopil med sodelavce Ozne. Ohranjeni so tudi dokumenti o Andjel­kovićevem brutalnem delovanju za Udbo. To je v svojih delih rekonstruiral Igor Omerza (88 stopnic do pekla. Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato To­dorovića, 2013). Sam Andjelković je na nekem pogovoru z dvema udbovcema

konec avgusta 1973 v Grocki povedal, transkript tega zaslišanja se nahaja v do­kumentaciji Arhiva Republike Slovenije, kakšna je bila njegova povojna tržaška dejavnost proti predsedniku srbskopra­voslavne občine Dragoljubu Vurdelji. Ko se je seznanil z Vurdeljo, se mu je takoj predstavil kot človek, ki bi lahko v Jugoslavijo vodil emigrante, da tam zanetijo upor. Vurdelja mu je nasedel ter ga je dejansko uporabljal kot kurirja oz. vodiča, in tako je nekaj Vurdeljevih ljudi Andjelković dejansko prepeljal v Jugo­slavijo. Tam so jih čakali, aretirali in po­zaprli ali verjetno celo likvidirali. Toda še preden je Vurdelja lahko odkril Andjel­kovićevo pravo barvo, je ta dobil od Brajnika ukaz, da sodeluje pri Vurdeljevi ugrabitvi. Načrt je bil, da ujamejo Vur­deljevega pomočnika, nekega Selja, mu vzamejo ključe in nato vdrejo v Vurdelje­vo stanovanje ter ga ugrabijo. Vse to se je dogajalo v drugi polovici leta 1945. V ugrabitveni ekipi sta bila poleg Andjel­kovića še Slovenca, brata Jurca, Lojze in Vinko. Navajamo dobesedno Andjelko­vićeve besede z omenjenega zaslišanja v Grocki: »Ta akcija je propadla takole: mi smo čakali tam, da pade mrak. Vinko je imel tisti gumijasti pendrek, in namesto da bi ga udaril s tistim težkim delom, da bi ga vrgel v avto, ga je udaril s tistim mehkim in on (Seljo) je začel bežati. Jaz stečem, ujamem ga, on pade … in njega tukaj Vinko ubije in normalno, mi se vsi razbežimo. Predpostavljam, da so imeli nalogo, da ta ne sme priti živ.«Leta 1947 je bil poslan na obvešče­

valno delo v Avstrijo, kjer je sodeloval pri

»Sam Andjelković je dvema udbovcema povedal, kakšna je bila njegova povojna tržaška dejavnost proti predsedniku srbskopravoslavne občine Vurdelji.«

MLADIKA 6 • 2020 | 29

GOSPODAR STVO

razkrivanju hrvaške emigracije. Formal­no je bil zaposlen kot manipulator z bla­gom v jugoslovanski delegaciji. Leta 1948 je prešel na zvezo z Miko Bigovićem, pripadnikom zvezne UDV za ilegalno trgovino. S tem se je začelo njegovo sodelovanje pri pridobivanju sredstev za financiranje obveščevalne dejavno­sti UDV. Ker je bil zaposlen v trgovinski delegaciji in je delal v skladišču, je bila njegova naloga sprejem in kamuflaža tovornjakov, ki so prihajali iz Jugoslavije in s katerimi so za zvezno UDV tihotapili ameriške cigarete. Ta posel je potekal do leta 1950, ko je bil poklican v Jugosla­vijo (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Zelena knjiga, Priloga 5, 24. 8. 1973, 2).Po vrnitvi v domovi­

no so ga razporedili na Hrvaško, kjer je pomagal organizirati ilegalno trgovino za hrvaško UDV in kjer je bil podrejen referentu tega sektorja UDV Luki Čemeriću, neke vrste preslikavi tega, kar je bil Niko Kavčič v Sloveniji. Iz Hrvaške je bil potem premeščen v Beo­grad v XII. upravo Zveznega sekretariata za notranje zadeve, kjer je postavljal tihotapske kanale za ameriške cigarete, ki so bile namenjene v Nemčijo. Andjel­ković se je v Münchnu povezal z nemškim tihotapcem Brink­nerjem, ki je s svojo skupino (vsi so bili nemški Judje) pre­vzemal pretihotapljene cigare­te in jih plačeval Vidku Hlaju, vodji ilegalne trgovine za UDV na zvezni ravni. To tihotapstvo je potekalo po železnici in Andjelković je bil tisti, ki je v Münchnu manipuliral s pre­vzetim ilegalnim tovorom in ga predajal Brinknerjevi skupini (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Zelena knjiga, Priloga 5, 24. 8. 1973, 5).Leta 1951 je bil Andjelković

premeščen v Transjug in je bil tudi formalno pod vodstvom Vidka Hlaja. Znotraj podjetja

Transjug se je potem oblikovalo novo podjetje Interkont, v katerega so poleg Andjelkovića prerazporedili pripadnike UDV, in začelo se je bolj organizirano državno tihotapstvo. Predmet tihotap­stva so bili sedaj poleg cigaret še alko­hol, zlato in nakit. V igro pa se je vključil tudi Goli otok, jugoslovansko taborišče najprej za pripadnike sovjetske linije v jugoslovanski partiji, potem pa za ostale, ki so bili ali pa jih je jugoslovanska oblast enostavno razglasila za oporečnike in nasprotnike sistema.O tihotapskem poslovanju zvezne

UDV najbolje priča izjava pripadnika te tihotapske skupine, Tržačana Vlada Va­lenčiča. Izjava je bila dana v Ljubljani 23.

junija 1966 (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Izjava Vlado Valen-čič 1966, 1–7).Valenčič je v izjavi, ki jo

je podal UDV, pojasnil (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Izjava Vlado Valenčič 1966, 1), da se

je v Luganu v Švici sestal z Ettorejem Chichelerom, ki je povpraševal o mož­nosti transporta cigaret in alkohola v sodelovanju z jugoslovanskimi podjetji. Valenčič je ponudbo za posel predstavil Slavku Barti, ki je bil tedaj upravnik ta­borišča na Golem otoku. Barta je tedaj že

imel pooblastila namestnika zveznega sekretarja za notra­nje zadeve Svetozarja Stefa­novića, da organizira posel, ki bi Zveznemu sekretariatu za notranje zadeve pridobil tuje valute. Valenčič je za transport pridobil Oskarja Presla, ki je poleg ostalih sicer neimeno­vanih sodelavcev opravljal prevoze. Ključni podjetji, ki sta z legalnim poslovanjem po­krivali posel tihotapljenja, pa sta bili Velebit (direktor Albert Lučič) in Transjug (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Izjava Vlado Valenčič 1966, 3).Osnovna struktura posla

je bila takšna (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Izjava Vlado

»Predmet tihotapstva so bili sedaj poleg cigaret še alkohol, zlato in nakit.«

Vidko Hlaj

30 | MLADIKA 6 • 2020

GOSPODAR STVO

Valenčič 1966, 2), da so cigarete iz Švice preko Avstrije prihajale v Jugoslavijo (na Reko) in potem do končnega cilja v Italijo. Prvi posel s 3.000 kartoni cigaret je bil opravljen tako, da je blago prispelo na Reko v tranzitu za Grčijo. Transjug je angažiral ladjo Punat za nadaljnji prevoz do Grčije, dejansko pa so cigarete prepe­ljali v Bakar in od tam v Italijo. Pot ladje s cigaretami proti Grčiji je bila pokrita s fiktivno dokumentacijo.Poleg dokumentacije je bil ključ­

ni element posla tudi nakup blaga, s katerim se je prikrivala dejanska narava transporta, in seveda tok gotovine. V Valenčičevi izjavi je pojasnjena finančna logistika posla. Financiranje posla je potekalo na dva načina, na legalni in nelegalni način. Glede legalnega dela izvemo (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Izjava Vlado Valenčič 1966, 4), da je bil na Union Banki iz Lugana odprt račun št. 885202, na katerega je Chichellero polagal gotovino. Ta gotovina je bila na­menjena zvezni UDV za storitev tranzita cigaret, istočasno pa je bila gotovina, ki je bila položena na račun, uporablje­na tudi za nakup blaga, s katerim se je zakrila tihotapska dejavnost. Z računom je razpolagal Slavko Barta (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Izjava Vlado Valenčič 1966, 5), ki je gotovino dvigoval in jo večinoma fizično prinašal na Zvezni sekretariat za notranje zadeve, ali pa je z gotovino s tega računa plačeval račune podjetja Velebit.Drugi dokument, ki priča

o organizaciji tihotapstva na zvezni ravni, je prepis razprave na konferenci, ki jo je med 19. in 20. septembrom 1951 organi­ziral oddelek za tihotapstvo na zvezni ravni (VII. odsek prvega oddelka zvezne UDV) in na kate­rem so bili prisotni predstavniki republiških UDV, ki so imeli v svoji domeni tovrstno dejav­nost. Sestanek je vodil načelnik zvezne UDV Vidko Hlaj, na njem pa so bili prisot ni: Niko Kavčič, Dražević (UDV za Hrvaško),

Risto Dukovski (UDV za Makedonijo), Luka Čelević, Šime Matešić (UDV za Srbi­jo), Mika Rigović in Josip Kvasnička (SI AS 1931, RSNZ SRS, tehnični enoti 213 – 7).Toda od kod korenine slovenskega

dela vzporednega bančništva v povezavi z osebami, ki so delale na zvezni ravni? Za odgovor na to vprašanje je potrebno pre­gledati ozadje Miloša Ogrizka, načelnika UDV, za katerega se bo izkazalo, da je bil centralna os, ki je združila elemente vzpo­rednega sistema z zvezne in slovenske ravni, kar je ustvarilo serijo črnih fondov v mehanizmu vzporednega bančništva.

Miloš Ogrizek, centralna os vzporednega bančništva

Po arhivskih podatkih (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 399–401) je Miloš Ogrizek, Ljubljančan, v rani mladosti preseljen v Maribor, nek­danji galvanotehnik po nemški okupaciji Maribora, pribežal v Ljubljano. Zakaj je be­žal, ni čisto jasno, kljub temu da je zgodba o njegovem prebegu precej enostavna. V času aprilske invazije sil osi na kraljevino Jugoslavijo se je Ogrizek pridružil kraljevi vojski, vendar je po razpadu sistema zelo kmalu prišel nazaj v Maribor. Dejstvi, da je bil kot gozdovnik in nogometaš Maribora precej progresiven, kot so temu včasih rekli, bi morali zadoščati, da se je uma­

knil pred Nemci. Toda pri SDV so vseeno obravnavali verzijo, da naj bi Ogrizka obvestil o morebitni aretaciji mariborski Nemec, pripadnik Abwehra Heri Bödendorfer. To ni nepo­membno, kajti, kot bomo videli kasneje, so te relacije med Slo­venci nemške narodnosti in pripadniki nekdanje strukture nacistične Nemčije Ogrizku ali sestavljale ali pa razstavljale kariero v UDV.V Ljubljani se je najprej

povezal s soprogom svoje polsestre Franjem Klojčnikom, nadvse neobičajnim človekom,

Miloš Ogrizek v mlajših letih

MLADIKA 6 • 2020 | 31

GOSPODAR STVO

ki je imel tesne povezave z NDH in Kraljevo vojsko v domovini. Ta povezava je, kot bomo še videli, ka­sneje v Ogrizkovemu življenjepisu naredila precej­šnjo zmedo. Klojčnik pa kmalu ni bi edina povezava Ogrizka z OF, saj je pozimi leta 1942 poskušal oditi med partizane po povsem drugi navezi. Prvi poskus mu ni uspel, je bil pa zato uspešen aprila 1942, ko se je pridružil Škofjeloški četi. To je bila četa, v kateri je bil takrat Niko Kavčič, pa tudi Slavko Kupper, ki je bil voznik kasneje visoko rangiranega pripadnika UDV – Staneta Bernika ­ Artija, tudi izjemno dobrega Ogrizkovega in Kav­čičevega prijatelja. Domnevamo lahko, da se je Ogrizek prav v Škofjeloški četi sezna­nil z jedrom bodočega slovenskega odseka državnega tihotapstva.Konec leta 1942 se je Ogrizek spet vrnil v Ljublja­

no, kjer je vstopil v likvidatorsko četo Vosa, s katero je upravljal Edo Brajnik. V Ljubljani so ga Italijani aretirali in zaprt je bil vse do kapitulacije. Po izpu­stitvi iz zapora je nadaljeval kariero v Vosu, tokrat na Primorskem. V tej primorski skupini je prišel na zvezo s Hlajem. Dve depeši, ki ju je Ogrizek poslal Zdenki Kidrič (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, MFŽ, OD Miloš Ogrizek, 14096, 2–3), kažeta da je bila narava njegovega dela vezana na pridobivanje informacij o vojaški, posebno letalski logistiki sovražnikov, nje­gova pristojnost pa je prešla etnične meje Slovenije, saj je operiral vse do Padove. Februarja leta 1944 je bil Ogrizek kot oficir Ozne premeščen na Štajersko in Koroško, kjer je tudi dočakal konec vojne.Kmalu po koncu vojne je bil Ogrizek na posebni

akciji v Italiji. Kaj je počel, ni dokumentirano, je pa iz dokumentacije razvidno, da je v Milanu preko Klojčnika opravljal nekakšne nakupe. To vemo iz dokumenta Ozne, iz katerega sledi navodilo, da naj Ogrizka obvestijo, da se Kljočnik lažno predstavlja kot predstavnik Narodnoosvobodilnega odbora v Milanu in naj zato preneha poslovanje z njim (SI AS 1584, 2, dokument 25. 8. 1945). Toda že leta 1946 Ogrizek ni več v UDV. Desetletja zatem, ko se je ob aferi črnih fondov odprla preiskava zoper Ogrizka, je SDV postavila tezo, da je bil Ogrizkov odhod iz UDV prav posledica povezav z Kljočnikom. Toda resnica je bila drugačna, saj, kot je pojasnil Hlaj (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096 Miloš Ogrizek, 375), je bil Ogrizek premeščen na delo na Dunaj. Zato da bi ob morebitni aretaciji Avstrijci Ogrizka

ne povezali z UDV, so se odločili, da ga enostavno odpustijo in prezaposlijo na Dunaju, in to v podjet­ju, katerega lastnik je bil eksponent UDV. Njegova delovna naloga je bil prevzem zvez z obveščevalci. Iz razgovora, ki ga je SDV 15. marca 1974 opravila z Mirom Strletom, ki je bil v tej operaciji podrejen Ogrizku (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 377), izhaja še nekaj več podrobnosti o Ogrizkovem dunajskem obdobju. Strle je izpri­čal, da je imel Ogrizek precej neobičajen odnos do sodelavcev, saj je nekatere, denimo Draga Dekorti­

ja, odkrito preferiral. Še bolj pa je bil neobičajen njegov odnos do dela, saj je nekatere akcije izpeljal izjemno dobro, pri drugih pa je nerazu­mno dolgo zavlačeval. Recimo, ko je bilo po­

trebno s kompromatom pridobiti nekdanjega vodjo Abwehra za Srbijo, so Ogrizek, Dekorti in Bernik nerazumljivo dolgo odlašali z akcijo.Ogrizek je na Dunaju prišel v stik s slovensko

ekipo, ki je izvajala državno tihotapstvo. Toda v na­sprotju s pravili konspiracije je obveščevalni center nastanil kar v zgradbi, v kateri so vodili tihotapske posle. Kako nespametna je bila ta odločitev, se je pokazalo zelo kmalu, ko so Avstrijci razkrili (ali v obveščevalnem jeziku UDV »provalili«) obveščeval­ni center in aretirali ne samo člane Ogrizkove ekipe (Dekortija), ampak tudi Slavka Kuppra iz tihotapske ekipe. Ta provala, ki je povzročila aretacije, je imela benigne posledice, saj je Ogrizek uspel vse areti­rane izvleči iz zapora, zagotovo pa je bila takšna dekonspiracija docela amaterska.Ko je SDV zaslišala Karla Kranjca o njegovem

poznanstvu z Ogrizkom (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, MFŽ, OD Niko Kavčič, 13843, 99), je ta pojasnil, da je po vojni deloval v skupini, ki je izvajala državno tihotapstvo na zvezni ravni, medtem ko je Ogri­zek pripadal slovenski skupini. V tem razgovoru je Kranjc tudi omenil, da je skupina delovala v zgradbi na Mariahilferstrasse 99, ki je bila pred vojno hotel, po vojni pa je prešla v last UDV. To je preiskavo vodilo v povsem novo smer, in sicer na vprašanje, kaj se je točno dogajalo v tej zgradbi, kako jo je UDV pridobila in kaj se je končno z njo zgodilo.Ta izginula postojanka UDV na Dunaju, v kateri

je deloval Ogrizek, je postala nova uganka. SDV je po priporočilu Karla Kranjca 29. marca 1974 najprej zaslišala Alojza Jurco (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404,

»Ogrizek je na Dunaju prišel v stik s slovensko ekipo, ki je izvajala državno tihotapstvo.«

32 | MLADIKA 6 • 2020

GOSPODAR STVO

MFŽ, OD Niko Kavčič, 13843, 141–142). Jurca je dal le ome­jeno uporabne informacije, saj je vedel zgolj to, da naj bi ho­tel kmalu po vojni kupil Hlaj z namenom, da se v njem usta­novi podjetje, ki bi se ukvar­jalo z ilegalno trgovino. Več o tem naj bi vedel Kavčič. Dan za tem, 30. marca 1974 je SDV naredila informativni razgovor s Kavčičem, ki je potrdil, da je zgradbo res prevzel po Hlaju, toda več o tem ni povedal (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, MFŽ, OD Niko Kavčič, 13843, 142).Prave informacije o zadevi

je SDV pridobila nekaj mese­cev kasneje, ko je rekonstrui­rala celotno zgodbo, pri čemer je bil začetek te rekonstrukcije razgovor z Josipom Gregorčičem (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, MFŽ, OD Niko Kavčič, 13843, 147). Gregorčič je poja­snil, da je leta 1947 odšel na Dunaj po nalogu CK ZKS. Tam je delal po navodi­lih Nika Kavčiča. Deloval je v zgradbi na Argentinastrasse v sovjetski okupacijski coni, ki so jo UDV pridobila od Sovje­tov. V tej zgradbi so ustanovili trgovinsko podjetje Slovenija, iz dohodkov te poslovne dejavnosti pa so po navodilih Nika Kavči­ča kupili zgradbo na Mariahilferstrasse 99. Prodajalec zgradbe je bil italijanski državljan Bartoli. Nakup je bil opravljen tako, da je UDV prikrila pravo lastništvo, saj je zgradbo prenesla na slamnatega lastni­ka Winklerja. Ta stranski kanal zgodbe o začetkih skupine, ki se je nepričako­vano pojavila v preiskavi, je tako zavil v zelo nepričakovano poglavje, saj se je izkazalo, da je sin slamnatega lastnika Winklerja zgradbo prodal in z denarjem od prodaje pobegnil v Kanado.Toda tu je bilo še nekaj čudnega, saj

je bil Hlaj tisti, ki je, sodeč po izjavah

nekdanjih UDV­jevcev, začel slovensko ilegalno trgovinsko dejavnost na Dunaju, še več, očitno je ta proces koordiniral kar CK ZKS. Tega sicer iz preo­stale dokumentacije ni mogoče potrditi, saj, kot smo že pokazali, je ekonomski odsek UDV formal­no nastal šele leta 1948 kot III. odsek prvega oddelka UDV.Če povzamemo: Hlaj je na

Dunaju organiziral tihotapsko dejavnost za slovensko UDV, ki jo je nasledil Kavčič, hkrati pa je tam organiziral obveščeval­no celico, s katero je upravljal Ogrizek. Hlajev pomen je bil vsekakor večji, kot smo si doslej znali predstavljati. Če namreč k temu dodamo še dejstvo, da je imel Hlaj, potem ko se je pre­

selil na zvezno raven, na zvezi dunajsko ekipo tihotapcev z Andjelkovićem na čelu, je očitno, da je v navezi z Brajni­kom tvoril zelo močno os povojne Ozne oziroma UDV in da je dejansko posredno odgovoren za to, da so se vse te ekipe nekaj desetletij kasneje združile v opera­ciji generacije črnih fondov.

Toda če sestavimo vse skupaj in tudi če upošteva­mo, da je Kranjc izpričal, da sta bili slovenska in zvezna tihotapska skupina ločeni, je docela nenavadno, da se je, denimo, Ogrizek z Andjelkovićem prvič sezna­nil več kot dve desetletji kasneje. Nekaj več okoli­

ščin, ki kažejo na to, da se ta zgodba ne sestavi, bomo pokazali v nadaljevanju, vrnimo se zdaj zopet k Ogrizku.Ogrizkovo dunajsko obdobje je bilo,

kot smo že pokazali, prikrito z odhodom iz UDV. Uradno je bil med 1. junijem 1946 in 22. januarjem 1947 zaposlen kot personalni referent v Turist Hotelu Bled, med 23. januarjem 1947 in 13. avgustom 1947 spet kot personalni referent na Gostinstvu LRS in končno, predno se je vrnil v UDV, še enkrat kot personalni

»Hlaj je posredno odgovoren za to, da so se vse te ekipe nekaj desetletij kasneje združile v operaciji generacije črnih fondov.«

Edo Brajnik

MLADIKA 6 • 2020 | 33

GOSPODAR STVO

referent na Ministrstvu za trgovino LRS med 13. avgustom 1947 in 1. junijem 1948 (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 88).

Ogrizkove neobičajne zvezeToda Ogrizkove zgodbe o sodelo­

vanju z neobičajnimi osebami, ki so bile kompromitirane glede vprašanja lojalnosti Jugoslaviji, se kar ne končajo. Najprej v zgodbo vstopi Boris Ban, ki se je imenoval tudi Boris Ban von Erdlinger. Spomnimo, Boris Ban je bil tisti, ki je skupaj z Ogrizkom prišel do Nika Kavči­ča in mu ponudil možnost, da se uredi posojilo pri Bawag banki. To posojilo, ki ga je za Ljubljansko banko Ban najel s svojim podjetjem Austrointercommerce, je bilo osnova za finančni inženiring, ki se je končal z odprtjem računa ODE 1007 pri švicarski banki Wegelin, saj so posojilo zakrili kot depozit Banove­ga podjetja pri Ljubljanski banki in z njim zagnali krogotok po vzporednem bančnem mehanizmu. Ampak s tem nekaj ne more biti v redu. Od kod ima neki Boris Ban toliko moči, da prepriča Bawag, naj ga financira kot posrednika v finančni shemi Ljubljanske banke, ki se konča z nezakoniti črnimi fondi v Švici? Odgovora lahko iščemo samo v smeri dveh tez. Prvič, gre za zgodbo, ki jo je upravljal Ogrizek in v kateri je Ban igral zgolj vlogo posrednika. Toda ta teza ne odgovori na vprašanje, zakaj ravno Ba­wag banka. Zato se pojavi še ena teza: morda je bil pri Bawag banki spravljen neki črni fond iz Ogrizkovih dunajskih časov? Tega seveda ne moremo vedeti, lahko pa zgolj pokažemo na indice, ki utemeljujejo dopustnost obeh tez.Boris Ban je bil 19. marca 1949 v Beo­

gradu obsojen na 25 let strogega zapora in 5 let izgube državljanskih pravic zara­di izdajstva. Bana so obtožili, da je med vojno sodeloval z gestapom (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 35). Ban, ki je dejansko odsedel štiri leta zapora, pa je imel še bolj neobičajen živ­ljenjepis, saj je praktično takoj po koncu

vojne postal sodelavec znamenitega hrvaškega partijca Andrije Hebranga, ki so ga leta 1948 zaradi preveč hrvaške politike obsodili simpatiziranja z ustaši in ga leto dni kasneje v nepojasnjenih okoliščinah ubili v zaporu. Po odpustu iz zapora je Ban zopet zašel v težave, to­krat zaradi kazenskega postopka v zvezi z nedovoljenim trgovanjem z računski­mi stroji. Naslednjič ko ga zasledimo v dokumentaciji, je že v Celovcu trgovin­ski posrednik za ferolegule. Toda to ni edina dejavnost, ki jo je opravljal, saj ga je Ogrizek leta 1967 predal na zvezo De­kortiju, in to z namenom, da ga Dekorti preda na zvezo Petru Orehku. To, da je imel Ogrizek stike z ljudmi, ki so preha­jali strani med vojno in po njej, morda niti ni neobičajno, saj je v UDV pokrival nemško govoreče področje. Čudno je, da nastaja vzorec, po katerem so vsi ti dvojni agenti z eno nogo tudi v nekih neobičajnih poslih.

Drago Dekorti

»Čudno je, da nastaja vzorec, po katerem so vsi ti dvojni agenti z eno nogo tudi v nekih neobičajnih poslih.«

34 | MLADIKA 6 • 2020

GOSPODAR STVO

Pa še nekaj je, kar je neverjetno. Ogrizek, obve­ščevalec s skorajda četrt stoletja izkušenj, drugemu obveščevalcu, Kavčiču, leta 1969 predstavi človeka z zelo neobičajnimi karakteristikami, ki naj bi ga poznal komajda dve leti, in potem Ban kot vmesni člen postane ključni vzvod za kreditni posel med Bawagom in Ljubljansko banko pri zagonu izpopol­njenega vzporednega bančnega mehanizma samo kakšno leto dni kasneje. Očitno je, da del zgodbe zopet manjka. Med Ogriz­kom in Banom je moralo biti nekaj več, saj mu je Ogrizek izjemno zaupal. To vidimo v različnih dokumentih tako iz Ogrizkovega kot iz Kav­čičevega dosjeja, kjer je na več mestih izpričano, da je Ogrizek pri Banu v Celovcu shranil bančno dokumentaci­jo ne samo o črnem fondu na ODE 1007 pri banki Wegelin, temveč tudi o računu Sara, ki je bil odprt pri Schwe­izerische Bankvereinu. Spomnimo, to je bila banka, ki je Kavčičevemu ekonomskemu oddelku služila za črne fonde v obdobju med letoma 1949 in 1951, potem pa je bila ključna tudi za transfer sredstev, s katerimi sta Ogrizek in Kavčič vplačala svojo kapi­talsko udeležbo v ATKO A.G. Ravno zato je smiselno podvomiti o tem, da bi se nekdanji načelnik sloven­ske UDV vpletel v konspirativne posle z osebo, ki jo je komaj spoznal, in to do te mere, da je pri njej celo hranil bančno dokumentacijo z izpiski računov vred.Iz poročila o Ogrizku, ki ga je sestavil Egon Co­

nradi (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 29–39) izhaja, da je po izjavi še enega nek­danjega vosovskega likvidatorja iz Ljubljane, v času nastanka izjave pa direktorja Prehrane (kasnejše Emone, zdaj dela Mercatorja) Petra Nebca, Orehek v istem letu, ko je bila zveza z Banom prevzeta od Dekortija, planiral tihotapstvo cigaret iz Jugoslavije v Italijo. Zanimivo, v Orehkovi tihotapski ekipi se v letih 1967 ali 1968 pojavi Mario Suban (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 33), eden izmed ključnih tihotapskih operativcev Andjekovića in njegove dunajske ekipe. In če gremo še korak naprej in razkrijemo, da je imel Orehek na zvezi Andjelkovića, potem še enkrat več zgodba o tem, da Ogrizek spozna Andjelkovića šele konec šestde­setih let, postaja vse manj verjetna.Prav nič neobičajno ne bi bilo postaviti tezo, da

je Ogrizek začel poslovati po svoje, potem ko se je

njegovo obdobje na UDV leta 1966 zaključilo. Sesta­vil je skupino, ki je nastala iz slovenskega in zvezne­ga državnega tihotapstva ter informatorjev, ki so bili svoj čas ali pripadniki kvizlinških ali pa nacističnih obveščevalnih struktur in so po vojni prešli na zvezo z Ozno in UDV. Vsekakor pa postaja vse bolj očitno, da je bila njegova skupina z eno nogo globoko v kriminalu. In povsem kriminalna je še ena zgodba iz Ogrizkovega obveščevalnega življenjepisa.

Leta 1956 je Ogri­zek na zvezo pridobil Mariborčana Andreja Korenčana, ki je bil po vojni zaprt v Zagrebu zaradi sodelovanja z nemško obveščevalno službo v času druge svetovne vojne. To Ogrizkovo spretno vzpostavljanje zvez z nekdanjimi obvešče­

valnimi strukturami nacistične Nemčije je doslej že očiten vzorec. In ta vzorec je bil zelo koristen, saj prav zgodba o Korenčanu razkrije prikrito Ogrizko­vo delovanje. Na eni strani je bila zveza smiselna, saj si je lahko po njej obetal prodor v povojne ob­veščevalne strukture Avstrije in Nemčije, po drugi strani pa se je v takšen aranžma lahko zapakiralo marsikaj. Korenčan, ki naj bi ga Ogrizek vključil v nemško obveščevalno službo, je pri izpolnjevanju te naloge imel skorajda nično uspešnost, medtem ko je bila njegova produktivnost v popolnoma drugih akcijah neverjetna. Da bo zadeva še bolj obremenilna za Ogrizka, pa o teh akcijah Ogrizka in Korenčana ne UDV ne njena naslednica SDV nista vedeli ničesar. Dokument Izvleček iz Ogrizkovega dosjeja (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 1–3) razkriva, da je Ogrizek med letoma 1958 in 1968, torej tudi v obdobju, ko je bil načel­nik slovenske UDV, preko Korenčana organiziral nezakonit iznos jugoslovanskih dinarjev v Avstrijo, nakup zlatnikov, njihovo tihotapljenje v Jugoslavijo in prodajo na območju Hrvaške.To tihotapstvo načelnika slovenske UDV, za

kar nihče ni vedel, je potekalo v dveh fazah. Po Korenčanovih besedah je do leta 1964 na tak način preprodal 1.400 zlatnikov s podobo Franca Jožefa, kar pa se je zaključilo z njegovo aretacijo v Zagrebu (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 420–422). Korenčana je v Zagrebu čakalo pet let zapora zaradi tihotapstva, toda po

»Načelnik slovenske UDV je organiziral nezakonit iznos jugoslovanskih dinarjev v Avstrijo, nakup zlatnikov, njihovo tihotapljenje v Jugoslavijo in prodajo.«

MLADIKA 6 • 2020 | 35

GOSPODAR STVO

Ogrizkovem prikritem posredovanju in kasneje nagovarjanju je pobegnil v Avstrijo. Nominalno zato, da prodre v nemške obveščevalne kroge. Realnost je bila nekoliko drugačna, in ta predstavlja drugo fazo tihotapstva z zlatom. Leta 1965 ali pa 1966 je Ogrizek na Dunaju obiskal Korenčana in mu prinesel 25 milijonov jugoslovanskih dinarjev, ki jih je zanj Korenčan zamenjal v avstrijske ši­linge. Pol leta kasneje je sledil nov obisk. Tokrat je Ogrizek Korenčanu predal 200 napoleondorov in 100 dukatov in od njega zahteval, da zlatnike zamenja v avstrijske šilinge. Operacija je uspela, Ogrizek pa je Korenčanu pojasnil, da gre za službeni denar (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 422).

Ko je SDV naletela na to zgodbo, nih­če ni vedel nič o kakšnih službenih zlat­nikih, ki jih je načelnik slovenske UDV spreminjal v gotovino. Seveda kaj take­ga, poznavajoč metodo dela UDV, niti ni bilo mogoče. Povsem jasno je, da nek­do, ki je načelnik obveščevalne službe in tajne politične policije hkrati, zagotovo osebno ne izvaja tihotapstva zlatnikov in gotovine preko državne meje. Takšno nalogo je sicer lahko odredil, da pa bi se izpostavil kompromitaciji v primeru aretacije, pa je povsem izključeno.

Vosovski vzporedni mehanizem

Leta 1969, ko so se začeli zaganjati posli vzporednega bančništva, je Ogrizek v strahu pred kompromitacijo od Koren­čana izsilil podpis izjave, da so bili posli z zlatniki dejansko posli, opravljeni za

račun UDV. Korenčan je izjavo podpisal, toda s tem se je odprl pekel za Ogrizka. Kmalu po podpisu te izjave je Korenčan začel izsiljevati Ogrizka. Med letoma 1970 in 1973 je tako Ogrizek Korenčanu na različne načine izplačal 90.000 teda­njih nemških mark, s čimer si je kupil molk (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 3). Ko je stekla prei­skava o črnih fondih za domnevno finan­ciranje oboroževanja Teritorialne obram­be SRS, je SDV lahko samo še ugotovila, da je nekdo izsiljeval nekdanjega načel­nika službe zaradi kriminalne dejavnosti. Za povrh pa se je lahko oblikoval ute­meljen sum, da je Ogrizek za kupovanje tišine verjetno uporabljal črne fonde, ki so nastali pod krinko zbiranja sredstev za financiranje oboroževanja.Iz napisanega sledi, da je bil prav

Ogrizek tisti element, ki je bil sposoben vse skupaj povezati, pri čemer mu je pomagalo dejstvo, da so bili vsi vpleteni ne samo del obveščevalne dejavnosti, ampak tudi tihotapskih poslov. Slednje je namreč omogočilo, da so konspira­tivno oblikovali prikrite strukture tudi brez pravih institucionalnih vzvodov, kot se je to pokazalo v primeru financi­ranja oboroževanja Teritorialne obram­be SRS. Skupnih imenovalcev pa je še nekaj. Posebno na slovenski strani je očitno, da so ekipo sestavljali nekdanji vosovski likvidatorji, in kar je morda še bolj neobičajno, sateliti te ekipe so bili v velikem številu primerov tudi tisti, ki so po drugi svetovni vojni prestopili na zmagovito stran. Primer Elektrotehne jasno kaže na to, da so korenine eki­pe globoko v času pred oblikovanjem vzporednega mehanizma oziroma da mehanizma vzporednega sistema ne moremo ločiti od predzgodbe, ki se začne z Vosom. Predvsem pa lahko tr­dimo, da je ravno Hlajevo in Brajnikove delovanje na zvezni in republiški ravni botrovalo nastanku ekipe, ki je pome­šala posle in kriminal do te mere, da je nastal sistem, ki leta 2020 še kar obstaja in prosperira.

(konec)

»Ogrizek je za kupovanje tišine verjetno uporabljal črne fonde, ki so nastali pod krinko zbiranja sredstev za financiranje oboroževanja.«

36 | MLADIKA 6 • 2020

L I TER ATUR A

MEŠANI ZAKONIPriporočena na 48. literarnem natečaju revije Mladika

Bojana Daneu Don

V preteklosti so bili razni tržaški predeli neke vrste vasi. Še sredi prejšnega stoletja je Rojan v pogovorih prebivalcev izpadal prav kakor vas, v kateri so se vsi poznali, se pozdravljali po cestah in bili zares navezani na svoje okolje. Če so si ustva-rili nov dom, so ga iskali med ulicami, ki so se vse višje vzpenjale na gričevje, med potoki, ki vidni ali skriti v podtalnice še vedno preplavljajo poboč­ja, kakor smo odkrili pred nedavnim, ko je pozimi stari prekriti potok s silo privrel na Ulico Cordaroli in od tam preplavil središče rajona.

Ko sta Anica in Ivo iskala stanovanje, ju je Ivotova mama takoj usmerila na severno pobočje Rojana, na Ulico Commerciale. Stanovala je nam­reč na Scali santi, pri drugem vodnjaku, tako se je reklo tistemu predelu, od koder je uživala kra-sen razgled na vse okoliške griče in na dobršen del Tržaškega zaliva, od Pirana do Miramara. Tako je tudi takoj opazila gradbišče na nasprotni strani. Ivo, ki se nikoli ni popolnoma odtrgal od svojega preljubega Rojana, kjer je preživel vsa svoja otro-ška in mladostna leta, se je seveda takoj podvizal in … čez leto dni so že bili tu.

Bila sta mlada, vzpetine in bregovi jima niso ustvarjali težav. Anica se je sicer spraševala, kak­šno bo novo okolje, v katerem bo živela. Do tedaj je prebivala na vasi, kjer je uživala v prijateljskem vaškem vzdušju. Selitev v mesto jo je resnično skrbela.

Že par dni po selitvi jo je v slovenščini pozdra-vil sostanovalec. Predstavil se je kot Fabbrini in ji razložil, da živi praktično »doma«, ker je prav on prodal zemljišče, na katerem zdaj stoji njihova hiša. Željan pogovora je dodal, da je vse njegovo dote-danje življenje potekalo na tem koncu mesta, na griču ob Lajnarjih, starega zaselka nad Rojanom, ki ga še dandanes malokateri Tržačan pozna, tako skritega na pobočju pod Cesto za Opčine, ovitega v

gozdnati svet, med potoki Molini, Rožani ter grmi-častimi pobočji, na spodnjem delu pa posejanega z vinogradi in redkimi podeželjskimi hišicami.

Pomolčal je, potem pa potiho dodal: »Moja žena ne govori slovensko …«, vljudno pozdravil in odšel. Njegove misli pa so se povrnile v pre-teklost in sam pri sebi je podoživljal svoje dote-danje življenje. V Rojanu je obiskoval slovensko osnovno in srednjo šolo, potem pa se je vpisal na italijansko tehnično šolo Volta, ker so starši žele-li, da se čimprej zaposli. S tem, da je menjal šolo, je tudi pretrgal stike s sošolci, s katerimi se sicer izven šolskih klopi ni prav veliko družil, prvotno, ker je njegova družina živela tako na samem, da je bil vsak sosed prav daleč od njih, naknadno pa, ker je menjal šolo, sošolce in nazadnje še svoj pogovorni jezik.

V tehnično šolo se je vozil z avtobusom po zgornji cesti, nič več ni prečkal Rojana. Na avto-busu je celo srečal svoje prvo dekle, s katerim se je tudi poročil, misleč, da mu je v vsem podobna in torej primerna zanj, ker je bila z istega konca mesta. Takrat se je namreč pogosto počutil osam­ljenega, iztirjenega. Šport ga ni privlačeval, zato ni bil včlajen v nobeno športno društvo, živahen rojanski cerkveni krog, ki je svojčas vključil vase tudi nekaj mladine, mu ni bil blizu, ker starši niso zahajali v oddaljeno cerkev. »Ničesar dosegljivega ni bilo!« je otožno vzdihnil.

Da je njegovo dekle govorilo samo v italijan-skem tržaškem narečju, se mu v začetku ni zdelo važno. Pisalo se je leto 1965 in marsikateri oko-ličan se je že privadil na dejstvo, da se po šoli, v avtobusu in na ulici ne pogovarja v slovenščini. Na svoj jezik in izvor je začel spet misliti šele, ko se mu je rodil sinček. Ko ga je jemal v naročje in mu je hotel zapeti pesmico, so mu prihajale na misel le Marko skače, Ringa, ringa raja in druge

MLADIKA 6 • 2020 | 37

L I TER ATUR A

melodije iz otroštva … Pa mu je glas zastal v grlu, saj bi ga žena postrani pogledala. Sanjal je o otro-kovem bodočem življenju in o sreči, ki jo bo delil z njim. Spomnil se je vseh malih dogodivščin svo-jih mladih let, pripovedi in pravljic, ljudi, ki jih je srečeval na samotnih vzpetinah okrog rodne hiše. Mislil je, da jih je že zdavnaj pozabil, pravzaprav, da jih sploh nikoli ni opazil. Zdaj pa bi se rad tudi z njimi veselil prihoda sinčka. A kaj ko je že od nek-daj opustil vsakršno srečevanje, tudi priložnost no s komer koli. Tudi sorodnikov ni obiskal več, odkar sta mu starša umrla. Kako je prišlo do tega, da se je zaprl v tako samotarsko življenje? Je bilo vse zara-di jezika? Izgubil je bil del sebe, zdaj pa se počuti izkoreninjenega, brez identitete.

Minevali so dnevi, meseci, leto ali dve, ko je so-sesko pretresla vest, da je gospodoma Fabbrini kot posledica otroške bolezni umrl mali sin. Nezgoda je globoko prizadela starše, zato je z njimi iskreno sočustvoval prav vsak, ki jih je poznal. Anica je gospe izrazila sožalje in ob tistem trenutku imela vtis, da ji je ta odgovorila po slovensko, toda tako potiho, da je kasneje podvomila, da je pravilno slišala, morda se ji je le zdelo. Mož se je izmikal vsakomur, ni sprejemal sožalja, nemo je gledal v prazno. Čez nekaj časa sta se odločila, da se odseli-ta. Nista več prenesla življenja v okolju, v katerem sta živela z otrokom. Srodniki so upali, da bosta nekoč dobila drugega otroka, saj sta bila mlada. Tudi žena si je tega želela. On ne. Čeprav ni rekel ničesar, si globoko v sebi tega ni želel. Nihče ne bi mogel nadomestiti izgubljenega sina, niti drugi sin ali hčerka. V sina je bil položil vse tiste sanje, o katerih prej niti sumil ni, vse ideale, ki jih ne bo mogel uresničiti in ki so se mu že pri izgubljenem otroku kazali neizvedljivi. Upati v drugo? Verjeti, da bo sin uresničil tisto, česar on ni. Utopija. Spet pretresati dvome, da njegov otrok ne bo znal govo-riti slovensko, ne bo znal niti govoriti kot on, spet nemočen gledati, kako raste izven njegovega sveta in želja, pod vplivom drugačnega okolja in drugač-nih načrtov. Raje nič. In molk.

V Aničini hiši je živela še ena Slovenka. Pri-hajala je s Krasa. O njej je Anica izvedela potom sošolca svoje hčerke, ko je prišel k njim na prazno-vanje hčerkinega rojstnega dne. »Oh, v tej vaši hiši živi tudi moja teta. Pridi,« je rekel hčerki, »pojdi-mo jo pozdravit!« In res so jo otroci šli obiskat, ne samo, pripeljali so jo kar k njim. Od takrat je mla-da gospa občasno prihajala na klepet. Ni namreč

pogosto hodila zdoma, ker je bolehala za astmo in je bila večkrat primorana ostajati v postelji. Bila je sproščena in prijetna ženska, z Anico nista sicer postali veliki prijateljici, saj je bil njun vsakdan zelo različen: ena zaradi bolezni vedno priklenje-na na dom (tako je namreč pravila), druga pa za-radi neštetih obveznosti, delovnih in družinskih, ni imela prav veliko časa za kramljanje. Ker pa je bilo jasno, da bi se soseda rada pogovarjala z nekom, ker se ji je tožilo po bogatem vaškem dru-ženju, katerega je bila vajena, dokler je živela na vasi, ji je Anica občasno rada prisluhnila.

O svojem možu ni veliko govorila, bilo pa je jasno, da se razumeta, čeprav nista izhajala iz is-tega okolja. On je govoril samo italijansko. Potom nečaka je Anica izvedela, da pravzaprav to ni njen zakonski mož, ampak človek, s katerim je izbrala, da bo zaključila svoje življenje, ko je izvedela za svojo neizprosno bolezen. Takrat se je namreč od-ločila, da bo svoje zadnje dni preživela v ljubezni s človekom, kateremu se je do tedaj odrekala. Osta-jala je zaprta doma, ko je bil on v služi. Ko pa se je pod večer vračal v njun nov dom, sta preživljala ves čas sama brez kakršnih koli obiskov. Edina iz-jema je bilo nedeljsko kosilo v restavraciji. Nena-vadna izbira! Anici se je zdelo bolj kazen kot osre-čujoča stvarnost, predvsem ker je ženska, ime ji je bilo Barbara, ko naj bi preživljala dan sama doma, tako krčevito iskala družbo pri sosedih.

Minevali so dnevi in meseci, morda celo leto, ko je Anica ugotovila, da je poleg dveh na pol slovenskih družin v hiši živela še tretja. Starejša gospa, Živkic po priimku, se ji je kar sama pred-stavila po slovensko, ko sta se nekoč srečali na hodniku. Za to gospo je sicer že vedela od vse-ga začetka bivanja v hiši, ker jo je pogosto sliša-la pogovarjati se (bolje rečeno vpiti) s sosedo iz nasprotne hišice, s katero sta se, tako je zgledalo, že od prej dobro poznali in sta si imeli, kljub raz-dalji, veliko povedati. Gospa Živkic je namreč že prej živela v soseski, poročila se je z domačinom iz Rojana. Imela je dva odrasla sinova. Njen mož se je večino dneva zadrževal doma in reševal kri-žanke, gospa pa se je dolgočasila. Bila je željna pogovorov in novih spoznanj. Sčasoma se je zelo sprijateljila s stanovalko, ki je v Trst prišla iz Sie­ne in je v vsem svojem vedenju kazala popolno-ma drugačno vzgojo in kulturo, podvržena starim običajem in navadam srednje Italije. Ta italijanska gospa je družino dojemala na svojstven način, od-nosi v njej so bili pojmovani popolnoma drugače

38 | MLADIKA 6 • 2020

L I TER ATUR A

od tukajšnjih. Žena naj bi bila v vsem podrejena možu, ki ga je treba iz dneva v dan na novo osva-jati. Zato čez dan ni hodila ven, da bi se ji pod vplivom sončnih žarkov koža ne postarala in bi tako izgubila ljubezen svojega mlajšega moža, ki bi jo utegnil zapustiti. Anici se je zdelo takšno ob-našanje nesprejemljivo in ni marala poslušati takih čenč, zato se je od obeh žena oddaljila.

Prijateljevanje z gospo iz Siene pa je zelo pri-jalo gospe Živkic. Pod vplivom medsebojnega obiskovanja se je v par mesecih popolnoma spre-menila, več pažnje je začela posvečati svoji zu-nanjosti, postajala je iz dneva v dan bolj sprošče-na in družabna, nekako moderna. Z Anico je še vedno govorila slovenko, toda tudi italijanščina ji je kar nekam gladko stekla. Spremembo so vsi pripisovali vplivu pogostega občevanja s sosedo iz Siene, resnici na ljubo pa je temu botroval še drugi vzrok.

V tistem času je gospa Živkic podedovala na bovškem staro družinsko hišo. Z velikim veseljem jo je izboljšala, jo na novo opremila z zavesami in modernejšimi olepšavami. Tja je družina rada zahajala ob koncih tedna in počitnicah. Nov, pri-jetnejši način življenja je popolnoma spremenil razpoloženje med njenimi člani, zavel je nov duh, obogaten z novim pojmovanjem domačnosti.

Obiski domačije v hribih in zanimivejše preživ­ljanje časa je trajalo do potresov leta 1976. Ta je prizadel tudi staro domačijo gospodov Živkic. Ko-misija za ocenjevanje potresne škode v bivši Ju-goslaviji jim je poslala poziv, naj se javijo ob od-ločilnem preverjanju kompetentnega tehničnega osebja, toda ker so znali samo slovensko narečje, ne pa tudi uradnega jezika, niso razumeli dopisa, predvsem pa ne važnosti dejstva, da je njihova pri-sotnost odločilna. Niso bili prisotni ob preverjanju stanja zgradbe. Sklenjeno je bilo, da se hiša podre, ker jim pač odsotni gospodarji niso zagotovili po-trebnih nujnih popravil.

Dogodek je gospo Živkic hudo prizadel. No-bena naknadna zagotovila niso pomagala. Uradna odločitev je padla. Podrtja svoje domačije gospa ni preživela. Z veliko žalostjo smo izvedeli, da si je iz obupa vzela življenje. Njen mož je preminul kmalu za njo.

Skoraj v istem času se je v soseski zgodila še druga nezgoda. Bolezen je zadala Barbari usodni udarec. Njen partner se je zaprl v njun dom, niko-mer ni povedal, kdaj in kje bo pogreb. Ni maral niti sožalij, sploh ni sprejemal nikakršnega stika z

ljudmi. Menda je prosil župnika iz njene vasi, naj poskrbi za njen pogreb, katerega se ni udeležl. Kri-vil je sebe in svojo pogosto odsotnost za njeno smrt.

Za umrlima je iskreno žalovala vsa prizadeta soseska. To je bilo prvič, da so med sosedi začu-tili pripadnost neke vrste skupnosti, ki je zrastla med njimi in jih povezala v eno. Nihče se ni več oziral za komerkoli, če je govoril slovensko, na-sprotno, vsi so se nekako domislili, da so imeli staro mamo, starega očeta, teto ali strica Sloven-ca, da so bili v sijajnih prijateljskih odnosih s tem ali onim človekom, da zahajajo pogosto na počitnice na morje ali v gore, v terme ali samo v restavracije tja, čez mejo, da radi kupujejo na »oni« strani vseh vrst blaga, itd. Vzpostavili so se pristnejši odnosi. Kar se Anice tiče, pa je ugoto-vila, da so kar tri mešane družine zapustile njihov konec. Žal ji je bilo za njimi.

Sredi vseh teh bližnjih je Ivova in Aničina dru-žinica doživljala svoje lepe in manj prijetne tre-nutke. Vsi so se dobro vpeljali v življenje v sta-novanjski hiši. Čutili so se sprejete. Nihče se ni obregoval ob dejstvo, da so vsi med seboj govorili slovensko, ko pa so se pomešali z drugimi, so se nekako poistovetili z ostalimi. Družinica z Ivom na čelu je bila lep primer popolne dvojezičnosti.

Njuna zgodba je bila nenavadna. Spoznala sta se v uradu, na delovnem mestu. Bila sta si takoj všeč, toda prve korake k zbližanju je naredil on. Doživljal je namreč globok preobrat v svojem življenju. Pred kratkim je izgubil očeta, ki je po dolgi bolezni podlegel operaciji, na katero je, kljub tveganju, pristal v upanju, da ozdravi. Ni se zgodilo. Z mamo sta se znašla sama, nekako brez cilja in brez volje do nadaljnjega životarjenja. V takem razpoloženju sta prejela sožalje mamine sestre in njenih iz Ljubljane. Sestri se že dolgo nista videli, vojna in povojne napete razmere na mejah sta ju ločili. Pa tudi očetova bolezen jima prej ni dovoljevala kakršnih koli obiskov, tako da Ivo sploh ni poznal sorodnikov. Mama je bila nadvse ganjena ob prejemu sožalja sestre in je takoj odgovorila na sestrino pismo. V tistem tre-nutku je Ivo prvič ugotovil, da zna mama pisati slovensko. Prej o tem ni vedel ničesar. Povprašal jo je in ona mu je končno razkrila del svojega živ­ljenja, o katerem je dolga leta molčala.

Razložila mu je, da je Slovenka. Povedala mu je, da je tudi z njim, Ivom, govorila svoj jezik do trenutka, ko ji je ob njegovem tretjem rojstnem dnevu mož očital, da ne razume svojega lastnega

MLADIKA 6 • 2020 | 39

L I TER ATUR A

sina. Prizadeta, mama je v trenutku odločila, da bo odslej z otrokom govorila samo italijansko, saj sta sloga in dobro razumevanje v družini naj-važnejša. To se je zgodilo leta 1934, v obdobju, ko je Mussolini prepovedal slovenščino. Njena odločitev je konec koncev tudi obvarovala vso družino, saj je otrok moral v vrtec in potem v šolo, se je tolažila. Mineval je čas in mali Ivo je pozabil materin jezik, še več, niti spomnil se ni, da bi kdaj govoril v kakšnem drugem jeziku, ki ne bi bila italijanščina.

Mamina izpoved je Iva pretresla. Začel je raz-mišljati, da je njegovo dotedanje življenje slone-lo na lažnih prepričanjih. Hotel je spoznati svoje sorodnike. V tistih časih to ni bilo lahko, toda za-radi smrti sta z materjo dobila dovoljenje, da jih obiščeta v Ljubljani. Čudni, neobičajni občutki so preplavljali Iva, žal mu je bilo, da ne zna slo-venščine, saj otroci mamine sestre niso znali itali-jansko, razen enega, Marjana, ki je imel poslovne veze s Trstom. S tem se je Ivo takoj ujel, govorila sta o vsem, o sebi in okoliščinah, v katerih sta se znašla onadva in njuni družini, pripovedovala sta si svoje želje in načrte, bila sta si edina v mar-sičem. Postala sta prijatelja, še več, postala sta sorodnika, prava bratranca, skoraj brata. Obljubi-la sta si, da se bosta srečevala v Trstu vsakič, ko bo Marjan po delovnih opravkih prišel v mesto. Tako je tudi bilo. Bratski odnosi so v Ivu vzbu-dili željo, da bi globlje spoznal »materine ljudi«, kot je v svojih mislih imenoval Slovence. Ko je ugotovil, da ima kolegico, ki spada k tem, je skle-nil, da bi se jim lahko bolj približal prav potom nje. Pri tem ni pomislil, da so materini ljudje tudi njegov narod. Dolgoletna italijanska vzgoja se je zakoreninila v njem. Italijani znajo poudarjati prednosti, ki jih imaš, če si eden izmed njih. Radi opevajo dvatisočletno kulturo, uspehe in važnost človeka, ki pripada njihovemu, vedno zmagovi-temu narodu. Otroci z lahkoto vpijejo vase vse te ideje, ne da bi se spraševali, če so vsi resnični ali niso morda nekoliko napihnjeni. Rečeno jim je, da so lahko srečni, ker so del višjega naroda! Nihče si ne upa podvomiti v to.

Ivo se je znašel v precepu. Njegov pokončni značaj mu ni dovoljeval, da bi obrnil hrbet vsemu priučenemu, toda spoznavanje maminih sonarod­njakov je dobilo svoje mesto v njem. Pripravljen je bil vzljubiti materine korenine, stara prepriča-nja pa spraviti nekam globoko vase, ne da bi jih želel preučiti ali kakor koli prerešetati, saj bi s

tem, tako se mu je zdelo, zanikal del svojega živ­ljenja. Anica je pri vsem tem zadobila važno me-sto posrednika. Ker jo je imel rad, se je oddolžil vsemu, česar prej ni bil deležen, materine kulture, jezika in okolja, in postal delno Slovenec. Začel se je ogledovati okoli sebe in dognal, da je usoda, ka-kršno je doživela njegova mama, nekaj pogostega, da so potomci narodnozavednih ljudi na milost in nemilost podvrženi zatiranju pripadnikov drugih narodov. Sicer pogosti mešani zakoni se morajo spopadati z dodatnim bremenom, ki se pojavlja v takih družinah zaradi različnih kultur, običajev in navad, na katere se morata zakonca prilagajati. Uskladiti medsebojne odnose s preudarnim spo-štovanjem drugačnosti, a tudi z odločno in vztraj-no doslednostjo do sebe.

V Trstu je obče razširjeno mnenje, da v mestu sploh ni slovenskih družin. Pa človek naleti v svo-jem domačem bloku na kar pet, če že ne popol-noma slovenskih, vsaj polslovenskih. Že res, da so mešani zakoni polni problemov, ki jih drugače ne bi bilo, saj različna vzgoja pride v marsičem na površje, prilagajati se je treba človeku, ki o tvoji kulturi ničesar ne ve, ki ne razume, ko govoriš v izvirnem jeziku in se čuti izločenega, toda rešitev je na dlani: naučiti bi se bilo treba jezika tvojega partnerja, tudi če je težko in zahteva voljo in čas. Hoteti pomeni uspeti! Slovenskih družin oziroma mešanih družin je v mestu res veliko. Če bi nekdo želel, bi lahko ves dan govoril slovensko, ne da bi se moral posebno truditi in iskati človeka, s kate-rim kramljati v svojem jeziku.

Tudi v skupini stavb, lesketajočih se v soncu na pobočju Ulice Commerciale je ostalo še kar nekaj Slovencev. Nekateri izmed njih sicer tega niso ka-zali z navdušenjem. Pravili so, ko jim je bilo ne-rodno, da so Tržačani, ki nekako po naključju po-znajo tudi jezik manjšine. Temu izmikanju seveda nihče ni verjel, ker se to sploh ni pogosto dogaja-lo. Tržačani bi se seveda zlahka naučili manjšinski jezik, kar pa jim sploh ne pade na misel, saj so Slovenci tako zelo prilagodljivi! V družbi zado-stuje en sam, samcat človek, ki ne zna slovensko, pa se ti vsi začnejo truditi in govoriti tako, da jih bodi razumeli.

Tako se je obnašala tudi družina iz prvega nad-stropja najbolj v dolino pogreznjene stavbe. Ko so bili prisotni drugi stanovalci hiše, so pozdrav­ljali in se pogovarjali samo v tržaščini. Nihče ni imel nikoli vtisa, da bi se kdo v hiši koga izogibal, vendar so se oni šli neke vrste skrivalnice. Ko je

40 | MLADIKA 6 • 2020

L I TER ATUR A

gospa Manca srečala na stopnišču ali na dvorišču slovensko sostanovalko, je pozdravljala šepetaje in se ogledovala, če ni morda kdo v bližini. Pred drugimi se je delala, da ne zna slovensko, čeprav so vsi vedeli, da prihaja iz Slovenije in da prvot­no sploh ni z nikomer govorila, ker ni znala ne tukajšnega narečja, še toliko manj pa italijanske-ga jezika! On, njen mož, se je delal, da ga ni, če je na dvorišču zagledal koga, s katerim bi moral govoriti v slovenščini. Pozdravljal je v našem je-ziku samo, ko ni bilo nikogar v bližini. Kdo je bil v resnici, se je razvedelo takoj, ker je prihajal s spodnjega konca Ulice Commerciale, kjer je imel v preteklosti njegov oče obrtniško delavnico. Ta predel je bil takrat še pravi konglomerat Sloven-cev: od lastnika jestvin do barmana in cele vrste stanovalcev je tam živela kopica zavednih Slo-vencev, zelo poznanih in cenjenih v celotni slo-venski skupnosti.

Ko je vdovela, je gospa Manca spremenila svo-je obnašanje. Opaziti je bilo, da je ni več sram biti Slovenka, prejšnjega obnašanja pa se nekako ni marala spomniti.

Taka je bila pred par desetletji splošna slika dela zamejskih Slovencev v Trstu. Opisane re-akcije je pri njih zbudilo prepogosto zaničevanje tržaške javnosti vsega, kar bi kakorkoli dišalo po slovenskem, od vrtcev in šol do raznih ustanov in organizacij. Postrani so gledali manjšince na uli-cah, na tramvajih in javnih prostorih, če so sliša-li, da govorijo »slavo«. Na manj zavedne je tako obnašanje imelo svoj vpliv. Neprijetni prizori, ki so jim bili priča, niso bili redkost, sledili so se dan za dnem, povsod, tako v privatnem življenju kot na ulici. Lahko si jih pričakoval tudi doma, kjer si stanoval. Zato ni bilo nič nenavadnega, da so se ljudje branili z zatajevanjem svojega izvora. Prilagajanje je bilo poglavitno pravilo tržaškega prebivalstva: v odnosih do tujcev se med seboj nekako poedinijo, najsi bodo slovenskega ali ita-lijanskega izvora.

Za svojo družino, ki so jo sestavljale štiri ose-be (imel je dva majhna otroka in ženo), je slo-venski novinar, bivši jugoslovanski dopisnik iz tujine, vzel v najem skromno, prazno stanovanje v pritličju v eni izmed sosednjih hiš. Seveda ga je opremil samo z neobhodno potrebnim: štirimi po-steljami, mizo s štrimi stoli pa štedilnikom in hla-dilnikom. To je bilo vse pohištvo, ki ga je premo-gla družinica, pa ne zato, ker bi ne imel dostojnih dohodkov, ampak le zato, ker je imel namen ostati

v Trstu samo leto dni, začasno. Isto je veljalo za njihovo garderobo: eno menjavo za vsakogar, pa gala komplet za obvezne slavnostne prisotnosti v javnosti. Njihov cilj je bil živeti čim bolj skrom­no in prihraniti čim več za končno vrnitev v do-movino. Naslednje leto naj bi se on odpovedal zahtevni funkciji v tujini in se dokončno nastanil nekje »doma«, kjer naj bi otroci začeli obiskova-ti osnovno šolo in bi njihovo življenje steklo po stalnih tirnicah.

Seveda pomembne funkcije v tujini ne dobi prav vsak. Dopisnik iz tujine postaneš, če res nekaj veljaš. Družina tega novinarja je v našem okoli-šu naletela na prezir. Prihajali so iz Belgije, itali-janskega jezika niso znali, razen njega, novinarja seveda, ki je bil po rodu iz naših krajev. Žena in otroci so zmedeni gledali okoli sebe v tem tujem kraju, kjer se jim ni nihče nasmehnil. V njihovem novem okolišu so naleteli na celo kopico Sloven-cev in si mislili, da so doma. Pa ni bilo tako. So-sedje so jih zaprepaščeni gledali, ko so bili dan za dnem oblečeni vedno v ista oblačila, nevešči tu-kajšnega govora in tukajšnjih navad. Za hrbtom so jih kritizirali v vsem. Karkoli so naredili, je bilo narobe, pa čeprav je bila gospa, kljub svoji skrom­ni garderobi, prava lepotica svetlih las, spletenih v dolgo kito na eni strani, vitke srednje postave in uglajenega obnašanja. Otroka sta bila živahna, a ne divja, vajena obiskov in družabnega življenja, saj so se običajno kretali v družbi pomembnih ljudi. Bila sta vedno s starši, ki ju nista imela kje puščati ob svojih javnih obveznostih. Kričanje in glasno govorjenje ni nikoli prihajalo iz njihovega doma. Vse kaj drugega kot nadležni in razvajeni otroci! Kot goste so imeli večinoma novinarje in ljudi z jugoslovanskega konzulata, ki so med obiskom se-deli okoli skromne mize v dnevni sobi na zložljivih stolčkih, v prijetnih razgovorih v različnih jugoslo-vanskih jezikih, slovenščini in srbščini, navkljub vsem kritikam, ki so od zunaj letele na njihov ra-čun. Anico so večkrat vabili, saj je bila edina iz soseske, s katero so se družili. Odšli so natanko po enem letu. Sosedje so jih omalovaževali še dolgo po njihovem odhodu. Čudno!

Kmalu po njihovem odhodu je umrla tudi Man-ca. V hišah nad Rojanom sta ostala Ivo in Ani-ca. Počutila sta se zapuščena in oropana domače družbe. Toda kmalu bodo prišli drugi, med temi tudi Slovenci, ki bodo spet popestrili mešano družbo v Trstu.

MLADIKA 6 • 2020 | 41

L I TER ATUR A

Damjan Jensterle

ROŽE V KAMNUDruga nagrada za poezijo na 48. literarnem natečaju revije Mladika

Jutro na ježi

Travniki med kolovozi,med dobravami in na ježah,izginjajo in se spet prikazujejoskozi jesenske meglice. Kot jagode v jogurtu.

Torto neba prereže na dva delasmetanova sled letala.

Listje ob poti

Blatne traktorske sledi mastijo asfaltni pločnikin listje se lepi na vlažneprstene razore leh.Kot marmelada na palačinko.

Puhasta gosenica iščesvoje avtomobilsko kolo.

Roža v kamnu

Nad oknom razpada kamnitaroža in letnica nad vrati ni večberljiva. Sklepi so otekli inatove noge ovite v volno.Kot bi bil štrk v škornjih.

Minili so časi, ko so od povsodlezli novi majski hrošči.

Po sledi plena

Slavnost v gasilskem domu inglasba, ki se ne da poslušati.Klobasa, ki se ne da jesti inkruh skuhan v parni peči.Kot gramofon brez igle.

Za opravek v pisarni notarjaoblecite suknjič brez žepov.

Večer pod vasjo

Električni pastirji zganjajo kravena poteptane in popasene zaplate. Mrak leze skozi late kozolcev,ki se topijo v zevajočo temino gričev.Kot sladkor v teranu.

Škrlatno plešejo zlovešči odsevi plamenčkov sveč na zvoniku.

Nujnost varovanja

Tudi danes imajo stene ušesain so pesnice sumljive.In, lepo prosim, pomislite: nek urad jim drži štango.Kot električni pastir okrog travnika.

Omizja pa se prerekajo o upokojenskih dodatkih. F

42 | MLADIKA 6 • 2020

POL ETNO BR ANJE

Leta se vračajo

Mami se je življenje zlagalo v pločevinasto škatlo bombonov Kraš,moje je komaj napolnilo pločevinke cigaret Benson & Hedges brez filtrain če se bo nadaljevalo tako

bo našim otrokom zadostoval fingrat.Če bodo sploh vedeli čemu je služil.

Jutro na ježi

Med traktorskimi potmi,na vnuki rojijo odsevirosnih kapljic in mavričnih odbleskov,kar jih odstira sramežljiva sopara. Podobne steklenim solzam na lestencu.

Ob taki uri se zbudišzaradi skrbi ali ljubezni.

SAMO OČETJE LAHKO UMREJO VEČKRAT

Igor Jogan

Negibno je sedel na kavču in jo čakal. V sobi je visela odeja žalosti, ki je grozila, da se bo za vedno prilepila na stene in predmete, ki so mu bili znani: velika knjižna omara, delovna miza, opre-ma, nameščena na pohištvu, drzni vzorci preprog. Opazil je, da se je steklo francoskega okna zatem­nilo in si ni upalo ujeti sončnih žarkov, ki so se v srečnejših dneh odsevali od nasprotnih hiš in se širili po sobi ter greli njene barve. V ozračju je ču-til neprijetno oster vonj, ki je izhajal iz strahu pred zadnjim dnem, potem bi sledila le popolna tema, konec možnega doživetja.

Dopoldan mu je rekla: »Upam, da po kosilu me boš hotel poslušati, nekaj ti moram povedati.« Zavzdihnil je: daj, morda se bliža trenutek sprave, torej izhod iz tiste slepe ulice, od koder ni videl re-šitve. Ni bilo prvič, da se je potopil v morje svojih obsedenosti, ki jih je sicer dojemal kot legitimne misli, čeprav se je zavedal, da ga je vedno ona iz-vlekla iz tistega vodnjaka, kamor je padel.

Zavedal se je, da zamuja. Pa vendar ni dvomil, saj ga je prosila, naj jo počaka, da spregovorita. Kdo ve: morda se je premislila, naveličala se je svoje vloge rešiteljice. Po drugi strani pa, če se sama ne bi lotila te naloge, kdo naj bi jo opravil.

On se ni čutil pripravljenega, ni vedel, kako in kje naj bi začel. Saj je ne bi mogel prositi odpuščanja: ona se je zmotila, ne on. Logika je bila na njegovi strani. O tem ni bilo dvoma.

V tistih trenutkih pričakovanja so mu prišle na misel njene besede v prvih dneh njunega razmer-ja: »Pazi, nočem prevzeti vloge tvoje mamice. V redu? Moški nenehno iščete materine dojke, temu se ne morete odreči. To vlogo sem igrala dolga leta in ne samo s svojimi otroki, zdaj pa, je dodala, se je želim znebiti za vedno.«

Sicer je imel vtis, da se poslej tega ni držala vedno, ker ni ostala zvesta svojim izjavam: saj ne bi nikoli opustila te vloge, preveč jo je prevzela. Pravzaprav mu je le nekaj dni zatem rekla: »Nas ženske osrečuje, da nudimo ljubezen, vas moške pa, da jo prejemate.«

V trenutku, ko si je že predstavljal najhujše, je ona vstopila v sobo z lahkim, omahljivim korakom. Najprej se je približala kavču, nato pa odšla proti francoskemu oknu z globoko zamišljenim izrazom na obrazu. Morda je upala, da bo v odsevni luči na-šla besede, ki jih je iskala. Nato se je obrnila in na-predovala v smeri človeka, ki je bil dolga leta njen partner. Premikala se je kot vrvohodka po jekleni

E

F

MLADIKA 6 • 2020 | 43

POL ETNO BR ANJE

vrvi nategnjeni nad tolmunom, iz katerega sta ji gro-zili nevarnost in tveganje. Gibala se je počasi in po-časi tudi premišljevala. Nato se je približala in sedla na drugo stran kavča ter z neizmernim obupom v očeh izgovorila štiri besede, kot da bi bile zadnje:

»Ti si nesrečen človek.«Te besede so povzročile tiho zmedenost v nje-

govih možganih, kjer je utripalo na tisoče prizorov iz njegovega življenja v zadnjih letih, prav tistih, ki jih je preživel z njo. Končno je odgovoril:

»Jaz nesrečnež? Menda se šališ.« Sploh se ni počutil nesrečnega. Ja, res je bilo, da v tistem trenut-ku ni bil sproščen, miren, brezskrben: tega ni mo-gel zanikati. Teža, ki ga je bremenila od prejšnjega večera, odkar sta se sprla, mu je vzbujala neprije-ten občutek, pravzaprav veliko več kot neprijeten. Nato, ko je misli usmeril v svoje prejšnje življenje, je pomislil, da morda celo življenje, ki ga je preživel v paru z drugimi ženskami, ni bilo vir sreče. Nje-gova razmerja so bila vedno zaznamovana z nera-zumevanjem, oddaljenostjo in s tem razočaranjem.

Zato tudi sedaj ni mogel razumeti, kako bi se lahko končal ta prekleti spor. Ni vedel, kako bi se lahko izmazal, ne da bi izgubil dostojanstvo. Ni je mogel pogledati, ne zato, ker ga je obtoževa-la, temveč zato, ker je ugotovil, da ona v njegovi duši vidi več kot on sam. In to mu ni prijalo. Kljub vsemu ni bil povsem prepričan, da je storil prav, ko je tako grobo nasprotoval temu, kar mu je re-kla prejšnji večer. Ne bi mu smela reči tega, kar je rekla, ampak tudi on se ne bi smel odzvati tako burno. Srečna oseba tega morda ne bi storila. Am-pak, Bog, naveličan je bil, da ga ona uporablja kot boksarsko vrečo. Saj je on njena stalna tarča.

Obrnila je pogled stran od njega, kot da ga ne bi hotela videti pred seboj, ko bi mu izrekla stvari, ki so ji prihajale na misel: pred njo je bil moški, ki ni bil več tisti, kateremu je bila darovala vsa zadnja leta. To je bila druga oseba s hladnim, ledenim po-gledom, prekritim s tančico črnih misli. To je bil človek, ki ji je obrnil hrbet, da bi šel, kdo ve kam, sam zagotovo ni vedel kam, a na vsak način nekam daleč. Tega se je zavedala: le s pravimi besedami bi ga lahko pritegnila k sebi. A je bilo to še vedno smiselno? Glavo je obrnila proti tlom, da ga ne bi gledala v obraz, ko je rekla:

»Ti nikoli ne upoštevaš pomena besed, ki so ti namenjene. Vedno greš preko, ker si razlagaš vse zlonamerno.«

V njem je odmevalo: težko je ne pripisati so-vražnih namer besedam, ki si mi jih izrekla. Res

bi lahko reagiral na manj brutalen način, vendar vsakdo je pač tak, kot je, in ni kaj storiti.

Nekje v njegovih mislih pa mu je nekaj govo-rilo, da je ob tisti priložnosti pretiraval, morda več kot to, naredil je napačno potezo, ki ga je speljala s poti, ki sta jo doslej sledila v svojem razmerju. Tisti »s poti« mu je dajal vtis, da kaže na svetlo, komaj zaznavno točko v njegovih možganih, ki mu je pravila: tako ne, dragi moj, tako ne boš nikamor prišel, moral bi se bil držati začrtane poti.

Njen pogled je bil še vedno uprt v stopala, ko je nadaljevala:

»Misliš, da si obkrožen z ljudmi, ki ti želijo škodovati. Nikoli ne pomisliš, da sva skupaj že leta in da tudi če rečem nekaj, kar ti ni všeč, to ni zato, da te prizadenem, ampak zato, da se soočiva, da ustvariva skupno stališče in da se izogneva sporu. Ljubezen je sobivanje različnih, je občutek, ki te privede do tega, da želje tvojega partnerja postane-jo tvoje želje. Ti hočeš biti v središču sveta, ki se nikoli ne spremeni, kjer je vsaka stvar na pravem mestu. Vse mora biti tam, kjer si ti odločil, da mora biti: kot v okamnelem svetu. Ne sprejemaš nobe-nega drugega stališča, ki se ne ujema s tvojim«.

Nato je umolknila. Za trenutek je zastala. Na-slonila se je ob hrbtno stran kavča, vrat ji je bil togo vzravnan, ramena so bila udrta in roko je po-ložila na želodec, kot da bi se zaščitila pred krči. Dvignila je glavo, tako da se je pod brado pokazal preplet mišičnih snopov, ki jih je prekrivala ten-ka in zaradi starosti potemnjena koža. Na koncu je obrnila pogled proti njemu, pri čemer se je popol-noma zavedala, kaj bo prišlo iz njenih ust:

»Če nameravaš nadaljevati tako, potem bo ko-nec.«

Če nameravaš nadaljevati tako, potem bo konec. Če nameravaš nadaljevati tako, potem bo konec. Če nameravaš nadaljevati tako, potem bo konec.

Slišal je odmev teh besed v lobanji: enkrat, dva-krat, desetkrat. Njegov um je nasprotoval takemu prikazu njegovega značaja, kot ga je pravkar poda-la ona. In potem: ljubezen med različnimi, okam­neli svet. Toda sranje, med ljudmi se je vendar počutil dobro. Ja, včasih se je prepiral, pogosto je bil brezkompromisen, ni razumel, zakaj si drugi ne postavljajo takih vprašanj kot on, kako lahko živi-jo, ne da bi si dajali zadovoljive odgovore, kot so bili njegovi. Prepričan je bil, da je treba za razu-mevanje smeri, v katero se svet vrti, črpati znanje iz določenih virov: pri velikih sodobnih mislecih, makroekonomistih, znanstvenikih okoljskih ved in

E

44 | MLADIKA 6 • 2020

POL ETNO BR ANJE

celo pri papežu, saj se je skoraj popolnoma strinjal z nekaterimi njegovimi izjavami.

Mislil je na vse to, vendar ni imel moči, da bi primerno odgovoril na njene očitke. Neosnovanost svojih argumentov je zaznal preprosto zato, ker sta o tem že velikokrat spregovorila. Tokrat se mu ni zdelo, da bi ponovil že izrečene, oguljene in v svoji predvidljivosti poražene fraze.

Zaman je čakala na njegov odziv, počasi je s kavča dvignila sebe in vso težo, ki jo je nosila v srcu, ter se še počasneje vlekla z nogami proti vra-tom … ne da bi še kaj pripomnila.

V tistem hipu ga je zagrabila panika. Ne bi se smelo končati tako: vse to zaradi nepomembnega spora. Poleg tega se mu je ona prejšnji večer opra-vičila, toda njegova težava, in to je jasno čutil, ni bila v tem, da se mu nekdo opraviči, to ga sploh ni zanimalo. Želel si je, da bi se enkrat za vselej izog­nil takim doživetjem, v katerih so lahko prišle na dan besede, ki niso bile na pravem mestu.

Ona ni bila njegova prva ženska, vendar je bila najpomembnejša, saj je bila zadnja v vrsti neuspelih poskusov. Z njo je bilo vse drugače: po pogledu in izrazu je lahko dojemal tisto, česar pri drugih ni še videl. In sedaj spet vse od začetka, tudi ona ga bo napodila. Takrat mu je prišlo na misel, da je že slišal katero izmed svojih prejšnjih žena ali ljubic, kako mu je ponavljala tiste besede o okamnelem svetu. Bil je grozeč občutek, ki ga je spravljal v globoko tesnobo. Pri njegovih letih je bilo težko trkati na spomin, ta se mu je trmasto upiral, ni mu odgovarjal in je večinoma preziral njegove zahteve. Pa vendar mu je nekdo že namenil tisto besedno zvezo.

Temu občutku se je pridružil še sum, ki se mu je porajal že dalj časa, ampak mu je vedno nasproto-val, tako da ga je kar odstranil iz svojih misli. Toda v takšni situaciji, ki je mejila na paniko in ki ga je postavljala pred izbiro med polnim življenjem in beračenjem v iskanju druge partnerke, s katero bi si lahko delil le suhoparno, prazno življenje, je tisti sum pritiskal, se dvigal z dna njegovih misli in se širil na površju.

Spomnil se je, da se je nekega dne soočal s pro-blemom svojega nestrpnega značaja in sicer z dra-gim prijateljem, edinim, ki mu je ostal zvest. Delo-ma je to storil za šalo in deloma z namenom, da bi razumel, kam ga lahko popeljejo njegove slutnje.

»Včasih, ko se razjezim, se mi zdi, da se obna-šam tako kot moj oče.«

»V kakšnem smislu?« ga je vprašal prijatelj, ki ni razumel.

»V smislu, da se mi včasih zdi, da mi je on po-sredoval svoje vedenjske vzorce, kot da bi stal po-leg mene in me v določenih trenutkih vlekel vase. V resnici ne bi vedel, kdo je tisti, ki vleče, in kdo je tisti, ki se pusti vleči, morda sem jaz tisti, ki vleče njegov duh vase. Tako je kot takrat, ko se preoble-čem, kot da bi se v tistih novih oblačilih skrival on, ki me krade meni samemu. Ali me razumeš? Tu gre za nekakšno obliko posedovanja, za osup­ljivo izmenjavo identitete. Včasih se mi zdi, da sva dva v enem,« sem zaključil z nasmehom na ustih, »tako kot dixan.«

»Oprosti, ampak tvoj oče ni umrl pred trideseti-mi leti, ali se motim?«

»In vendar …«»Ampak daj no! Misliš, da pri tvojih letih še

vedno učinkujejo določene projekcije in pogojeva-nja med sinovi in očeti. Kar je bilo storjeno, je bilo storjeno, nepredstavljivo je, da se ti čutiš obreme-njenega zdaj, ko si presegel šestdeset let. Morda si pod vplivom kakega neprimernega filma.«

»Hmmm … ampak ti dobro veš, kakšen tip je bil, gotovo se ga spominjaš: nestrpen, avtoritaren, vedno ekstremen.«

Prijatelj se ni več zmenil zanj, nadaljeval je svoje delo in na njegovem obrazu ni bilo mogoče zaznati, da so moje besede vzbudile v njem kakr-šno koli reakcijo.

Če je odstranil spomin na prijatelja in njegov skepticizem, ki mu gotovo ni pomagal pri razume-vanju samega sebe, se je končno spomnil, kdo je uporabil izraz okamneli svet. Nobena od njegovih življenjskih sopotnic, temveč – kdo bi si mislil – njegova mati, ki je nekega dne, pred mnogimi leti, po prepiru z očetom izrekla te besede in to ne z namenom, da bi opredelila sina, ampak da bi se pritoževala nad grobim vedenjem svojega moža.

Očeta ni videl umreti, vendar se je zelo dobro spomnil pogreba, pripravam se je namreč posve-til kar sam. Oče je ponoči umrl v rodnem kraju, izdihnil je v bolnišnici. Na misel so mu prihajale podobe s pogreba, ki se je odvijal mrzlega februar-ja pod posebno sivim nebom; dan prej je deževalo in ponoči je snežilo. Ceste so bile pokrite s tanko preprogo živega ledu in veter je v ponorelih vrtin-cih dvigal v zrak rahel snežni metež. Sprevod se je premikal po polžje in gorje, če bi pospešili, tvegali bi, da bi drug za drugim zavozili v jarek.

Pokopališče, tam so bili pokopani očetovi starši, je bilo majhno, obdano z drevesi, njihove veje so se neprestano premikale pod sunki ledenega vetra.

MLADIKA 6 • 2020 | 45

POL ETNO BR ANJE

Jama je pripadala starim staršem, spretno so jo iz­kopali z lopato in s krampom, tako da je bil rez v rdečo zemljo viden ob straneh. Ko so krsto spu­stili v jamo in jo položili na dno, je začutil, kako je z dna jame »vdahnil« duh svojega očeta. Želel je preprečiti, da bi očeta pokopali z njegovim te­lesom, saj to v njegovih občutkih nikakor ni bilo truplo, čeprav se ga je bil dotaknil, preden so zaprli hrastov pokrov, da bi se prepričal, da ni bilo več toplo. Jasno je bilo, da se želi nekako zoperstaviti temu, da oče preide na drugi svet, in sicer tako, da bi dovolil, da bi očetovo truplo nadaljevalo svojo pot, medtem ko bi zadržal v sebi njegov duh.

Ko je sedel na kavču, je pomislil, da je morda v tistem trenutku tudi vsrkal slab značaj starega, gospodovalnega očeta. Daroval je svoje telo, da bi očetu zagotovil nesmrtnost. Gostil ga je v sebi, z njim delil svoje misli in predvsem svoja ravnanja.

Zdaj je spoznal, v kolikšni meri je bil spomin na očetov pogreb – še posebej na trenutke, ko so moža­karji spustili krsto na dno jame, medtem ko so nje­gove oči skušale prodreti onkraj tistega lakiranega, gladkega lesenega pokrova, s katerim se, kdo ve za­kaj, v naši kulturi prekrivajo mrtveci – sad domišlji­je, vedel pa je, da mora biti za tem nekaj resničnega, česar se ne da razumeti in niti ne razložiti, vendar ga to lahko razbremeni sedaj, ko je vse jasno.

Čutil je močan nagon, da bi se vrnil na kraj po­kopališča, da bi se zazrl v očetov nagrobni kamen, strmel v njegovo podobo, uokvirjeno v majhnem porcelanskem portretu. Zadnjič, dolgo pred tem, ko je obiskal očeta, je ob pogledu na to fotografi jo dobil vtis, da med njima še vedno lebdijo nerešena vprašanja. Končno je razumel, kaj mora storiti: vr­niti se mora tja in narediti tisto, česar prej ni storil.

Odleglo mu je, začutil je dolgo pričakovano olajšanje in pomislil, da lahko nekaj takega pove svoji partnerici in da ga bo ona poslušala in morda tudi razumela. Toda najprej je moral narediti nekaj drugega.

Preoblekel se je in odšel k njej v kuhinjo, kjer je nalagala posodo v pomivalni stroj. Presenečeno je ugotovila, da gre, tako ga je izgubljeno vprašala:

»Kam pa ti?«Rahlo jo je poljubil na usta, kot je to storil, ko je

bilo vzdušje doma sproščeno. Nato je stopil skozi vhodna vrata, in ko je hitel po stopnicah navzdol, ji je odgovoril:

»Grem … pokopat očeta.«»Kaj si rekel?« Komaj je zaznal njene besede,

ki so mu prihajale s stopnišča, toda že je stopil iz hiše, ko so tista presneta hišna vrata glasno zaloput­nila za njim, ker hišnik še vedno ni poskrbel, da bi jih dal popraviti.

Revija Mladika razpisuje XLIX. na gradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno (ne v tiskanih izdajah in tudi ne na družbenih omrež­jih) kratko zgodbo ali ci klus pesmi v slovenskem jeziku.

Na razpolago so sledeče nagrade:

PROZAPrva nagrada 500 €Druga nagrada 300 €Tretja nagrada 250 €

POEZIJAPrva nagrada 300 €Druga nagrada 150 €Tretja nagrada 100 €

Literarni natečaj Mladike 2020Ro ko pi si mo rajo biti opre mljeni sa mo z ge­

slom. Toč ni po datki o avtorju in naslov naj bodo v za prti kuverti, opremljeni z istim geslom. Tek­sti v prozi naj ne presegajo de set tipkanih strani ( oziroma 25.000 znakov Times New Roman, 12 pt), ciklus poezije pa naj predstavlja sa mo iz bor najboljših pesmi (največ deset).

Tek ste lah ko pošljete tu di po elektronski pošti na redakcija@mladika.com. V eni priponki naj bo prispevek z geslom, v drugi pa osebni podatki.

Mnenje ocenjevalne ko misije, ki jo določi odbor Mladike, je dokončno. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob Prešer novem dne vu na javni prireditvi in v medijih. Nagrajena de la bodo objavljena v letniku 2021. Ob javljena bo do lahko tudi nena­grajena de la, za katera bo ko misija mnenja, da so primerna za objavo.

Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih iz vodih (format A4) na naslov MLADIKA, uli ca Doni zetti 3, 34133 TRST, do 31. OKTO BRA 2020.

46 | MLADIKA 6 • 2020

PREBRALI SO ZA VAS

PREBRALI SO ZA VAS

46 | MLADIKA 6 • 2020

»Ta knjiga je zadnja bitka mojega življenjskega poslanstva, v okviru katerega si že od nekdaj pri-zadevam bojevati se proti pogubni

svetovni nevednosti. Je moj zadnji poskus vplivati na svet: spremeniti način razmišljanja ljudi, ublažiti njihove nerazumne strahove in preusmeriti njihovo energijo v plodne dejavnosti.«

S temi besedami je švedski zdravnik, raziskovalec, profesor in predavatelj Hans Rosling predstavil svojo zadnjo svetovno uspešnico Factfulness, ki je izšla leta 2018, eno leto po avtorjevi smrti. Zdaj jo imamo tudi v slovenskem prevodu po zaslugi založbe Učila iz Tržiča. Naslov knjige v celoti nam že napoveduje vsebino tega esejističnega dela: Faktografija. Deset razlogov, zakaj se motimo o svetu – in zakaj mu gre boljše, kot mislimo.

Najprej nekaj besed o tem, kdo je Hans Rosling. Njegova življenjska pot je bogata in razgibana. Študiral je me­dicino in statistiko, na Švedskem in v Indiji, delal kot zdravnik v Mozambiku, kjer je odkril paralitično bolezen, ki je danes znana kot konzo, postal profesor mednarodnega zdravja, bil svetovalec Svetovne zdravstvene organizacije in Unicefa, soustanovitelj Zdravnikov brez meja na Švedskem, član Švedske

akademije znanosti in številnih humanitarnih organiza­cij. Za BBC je izdelal tri dokumentarne filme: o statistiki, o rasti prebivalstva in o tem, kako izkoreniniti revščino v svetu. Predaval je na najvišji ravni in njegovih deset pre­davanj TED ima več kot 35 milijonov ogledov. TED je kra­tica za tehnologijo (technology), zabavo (entertainment) in oblikovanje (design). Ameriška neprofitna organizacija je leta 1984 začela organizirati predavanja, na katerih so izbrani predavatelji lahko predstavili svoje zamisli za izboljšanje sveta. Dejavnost se je razmahnila in razširila tudi v druge države, gostje obravnavajo najrazličnejše probleme in danes si predavanja lahko ogledamo tudi na spletu, in to celo s podnapisi v več kot sto jezikih.

Hans Rosling si je z neutrudnim delom prislužil veliko priznanj: leta 2009 ga je revija Foreign Policy uvrstila med 100 vodilnih mislecev na svetu, revija Fast Companyga je dve leti pozneje izbrala za enega izmed 100 najbolj

ustvarjalnih ljudi, leta 2012 pa ga je ted­nik Time proglasil za enega izmed 100 najvplivnejših ljudi na svetu.

S sinom Olom in snaho Anno je ustanovil fundacijo Gapminder, kjer si prizadevajo za širjenje svetovnega nazo­ra, ki temelji na dejstvih. Faktografija je namreč prav to: premagovanje neved­nosti, predsodkov in zmotnih prepričanj s poznavanjem in preučevanjem dejstev. Do njih lahko pridemo s pomočjo podat­kov, le­te pa nam dajejo na razpolago številne organizacije, začenši z Orga­nizacijo združenih narodov. Svoje ideje je Hans Rosling hotel širiti učinkovito in privlačno, sin Ola in snaha Anna sta med drugim razvila grafično plat predavanj

Hans Rosling z Olom Roslingom in Anno Rosling Rönnlund

Faktografija

Prebrali so za vas:

V svojem obsežnem peda­goškem in raziskovalnem delu se literarna zgodovinarka Marija Pirjevec (1941) že vrsto let po­sveča slovenskemu leposlovju

v njegovih različnih razvojnih obdobjih, ob čemer se s posebnim zanimanjem loteva slovenske književnosti na Tržaškem, ki je v svojevrstnem dialogu z italijanskim kulturnim prostorom. Vse to se odraža tudi v številnih znanstvenih delih, ki jih je napisala, strokovnih zbornikih in vrsti antologijskih izborov slovenske književnosti, ki jih je uredila. Najnovejša potrditev njenega večletnega raziskovalnega dela nosi naslov Tržaška branja (Mladika, Trst 2020). To je knjiga, v kateri so zbrane nekatere njene literarnozgodovinske študije o slovenskem leposlovju, predvsem o slovenski tržaški književnosti, ki so bile

predhodno že objavljene v znanstvenih in strokovnih revijah, zbornikih ali širši kulturni publicistiki med leto­ma 1997 in 2018.

Literarnozgodovinski prispevki, ki jih je avtorica ob tokratni ponovni objavi predelala, priredila in dopol­nila, so razdeljeni v dva osrednja vsebinska razdelka, in sicer Književna pota in Postanki. Prvi zajema neko­liko daljša besedila, ki segajo od obravnave ključnih literarnih dosežkov slovenskih razsvetljencev Marka Pohlina, Feliksa Deva, Valentina Vodnika in Žige Zoisa preko romantika Franceta Prešerna, osrednjega pred­stavnika slovenske moderne Ivana Cankarja, Srečka Kosovela, razpetega med intimizem in avantgardo, vse do sodobnikov Borisa Pahorja, Alojza Rebule ter Ivanke Hergold. V tem sklopu je še posebej zanimiv prispe­vek z naslovom Italijansko branje Ivana Cankarja, ki prinaša splošno manj poznane informacije o preboju Cankarjevih literarnih del, zlasti Hlapca Jerneja in Martina Kačurja, v italijanski literarni prostor. V drugem vsebinskem sklopu, Postanki, pa so zbrana nekoliko

Marija Pirjevec

Tržaška branja

Maja Smotlak

Magda Jevnikar

MLADIKA 6 • 2020 | 47MLADIKA 6 • 2020 | 47

in animacijo, Anna pa si je zamislila Dolarsko ulico, kjer s fotografijami predstavlja stanje v svetu.

In kako se je vse sploh začelo? Ko je Hans Rosling nastopil profesorsko službo na stockholmski fakulteti za mednarodno zdravje, je hotel ugotoviti, kolikšno znanje imajo študentje. Postavil jim je nekaj preprostih vprašanj in odkril, da so sicer zelo izobraženi slušatelji hudo neved­ni. Ko je ista vprašanja postavil tudi najrazličnejšim stro­kovnjakom, politikom, podjetnikom, celo nobelovcem, in ugotovil, da so rezultati zelo slabi, se je začel spraševati, kaj je temu vzrok. Na podlagi branja in raziskovanja je prišel do pomembnih spoznanj in jih nato sistematično obdelal. V knjigi Faktografija je celih 20 strani bibliogra­fije v drobnem tisku! To je prvi dokaz, da je Roslingovo delo temeljito. Osrednje besedilo dopolnjujejo izčrpne opombe, risbe, fotografije, grafikoni in zahvale res števil­nim ljudem, ki so na ta ali oni način avtorju in njegovima sodelavcema pomagali v vseh letih raziskovanja.

Hans Rosling je izdelal trinajst ključnih vprašanj o poznavanju sveta. Naj jih tu navedemo le nekaj, tako da si lažje predstavljamo, za kaj gre. Najdemo jih tudi na spletu in lahko poskusimo odgovoriti nanje.

Koliko deklic danes dokonča osnovno šolo v vseh državah z nizkimi dohodki na svetu?

Kje živi večina svetovnega prebivalstva?V zadnjih dvajsetih letih se je delež svetovnega prebi-

valstva, ki živi v skrajni revščini, skoraj podvojil, ostal bolj ali manj enak, ali se je skoraj prepolovil?

Kakšna je pričakovana življenjska doba na svetu danes?

Kako se je število smrti na leto zaradi naravnih nesreč spremenilo v zadnjih sto letih?

Koliko zdaj eno leto starih otrok na svetu je bilo ce-pljenih proti kakšni bolezni?

Koliko ljudi na svetu ima vsaj delen dostop do elek-trike?

Gre za pomembna vprašanja, za katera bi vsakdo do­mneval, da pozna pravilne odgovore. Profesor Rosling pa je ugotovil, da sploh ni tako. Zanimalo ga je, zakaj tolikšna nevednost, kaj ljudi pogojuje in zavaja v zmoto. Z učinkovito sintagmo je človeški pristop do resnično­sti poimenoval »dramatični svetovni nazor«, nato pa je temeljito prerešetal deset nagonov, ki bistveno vplivajo na človekovo mišljenje in ga izoblikujejo. Ti so: prepadni nagon, nagon po negativnosti, premočrtni nagon, nagon po strahu, velikostni nagon, posploševalni nagon, nagon usode, nagon po enem vidiku, nazadnje pa še krivdni in nujnostni nagon.

Vsakemu je odmeril po eno poglavje, ki se zaključuje s povzetkom. Avtor nas spremlja od poglavja do poglav­ja kot prijazen, iskren, dovtipen in jasen mentor. Pred­vsem pa nam postreže s kopico nedvoumnih podatkov.

Ko knjigo preberemo, se zavemo, da ima Rosling nedvomno prav, kadar trdi, da živimo v svetu, ki je v zad­njih dvajsetih letih ogromno napredoval, tako da je res­ničnost veliko boljša, kot si jo predstavljamo. Seveda se svet nenehno spreminja in danes smo priča pandemiji, katere razsežnosti bomo spoznali v naslednjih mesecih.

Zato nas gotovo zanima, katera svetovna tveganja je profesor Rosling navedel v svoji knjigi iz leta 2018. Citi­ramo: »Peterica tveganj, ki me najbolj skrbi, so svetovna pandemija, finančni zlom, svetovna vojna, podnebne spremembe in skrajna revščina.«

Knjiga Faktografija, ki jo je napisal Hans Rosling z Olom Roslingom in Anno Rosling Rönnlund, je Bill Gates označil za eno izmed najpomembnejših knjig, kar jih je prebral, in za nepogrešljiv vodnik po treznem razmiš­ljanju o svetu.

krajša besedila, ki se še bolj izrazito osredotočajo na slovenske avtorje in avtorice iz Italije. Marija Pirjevec se tako posveti pesniškemu ustvarjanju Borisa Pangerca, Miroslava Košute in Marije Kostnapfel, temu pa sledijo predstavitve posameznih knjižnih izdaj, na primer knjige intervjujev novinarja Jožeta Horvata s slovenskimi pisci iz Italije Navdih in besede, zbornika Po/etika slovenstva, posvečenega opusu Borisa Pahorja, zbirke esejev literarnega zgodovinarja Mirana Košute Krpanova sol in pesnika Miroslava Košute Teža sončnega ter znanstvene monografije Marije Kacin Žiga Zois in italijanskogledališče. Poglavje se zaključuje s pregledom literarnozgodovinskega opusa Lojzke Bratuž.

Prispevki, ki jih zajema knjiga Tržaš­ka branja, prinašajo tako predvsem ana­lizo jezikovnih in tematskih značilnosti

leposlovnih del izbranih piscev in pisk, zaradi katerih so ti po avtoričini presoji prepoznavni in vredni literarno­zgodovinske ter bralske pozornosti. Pristop je zelo jasen in bralcu prijazen, saj se ne ovija v odvečno in hermetič­

no besedičenje, ki je za marsikaterega avtorja in avtorico znanstvenih besedil zmotno sinonim strokovnosti. Marija Pir jevec je nedvomno ena tistih literar­nih strokovnjakinj, ki obvlada dragoce­no zmožnost, da kompleksne koncepte razjasni na preprost način, dostopen širokemu krogu naslovnikov. Njena Tržaška branja so tako lahko za nekoga, ki šele začenja bolj poglobljen študij slovenke književnosti, nastajajoče na slovenski zahodni narodnostni meji, nadvse všečen uvod vanjo, za nekoga, ki mu je omenjena tematika že dobro poznana, pa prijetna obnovitev in v določeni meri tudi dopolnitev znanja.

48 | MLADIKA 6 • 2020

I Z T I SK AR NE

48 | MLADIKA 6 • 2020

Nož in jabolko, Slovenska mati­ca, Ljubljana 2019, 136 straniGre za novo izdajo romana Ivanke Hergold, napisanega v obliki fragmentarnih dnevniških zapisov iz enega dneva življenja Herte Jamnik. Spremno besedo je napisal literarni zgodovinar Boris Paternu.

Županovi iz Lonjerja, Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček­Mladika, Trst 2019, 208 straniKnjiga je posvečena lonjerski rodbini Županovih, ki je dala tri znane narodne delavce: duhov­nika Antona Čoka, ravnatelja Andreja Čoka in politika Iva Marija Čoka. Objavlja prispevke

Lide Debeljak Turk, Tomaža Simčiča, Gorazda Baj­ca, Franja Batagelja, Andreja Čoka in Ondine Pečar. Uredil jo je Ivo Jevnikar. Delo je 41. zvezek iz zbirke belih priročnikov krožka Virgil Šček.

Tržaška branja, Mladika, Trst 2020, 264 straniTržaška branja so najnovejše delo literarne zgodovinarke in razi­skovalke Marije Pirjevec. So izbor literarnozgodovinskih študij in interpretacijskih prikazov sloven­ske književnosti, katerih tematska

črta sega od 18. stoletja mimo tradicionalne in novodobne klasike (Zois–Prešeren–Cankar–Koso­vel), osredinjena pa je v književno sodobnost, še posebej tržaško (Al. Rebula, B. Pahor, Mir. Košuta in še vrsta drugih avtorjev in avtoric). Izbor esejev in zapisov sestavlja 18 enot.

Črni obroč, Mladika, Trst 2020, 144 straniRoman Črni obroč je četrto romaneksno delo pesnika in pisatelja Marija Čuka. Dogajalni prostor in čas tega romana je Trst v zloglasnem letu 1920, za­znamovanem s fašističnim na­siljem, ki je zadal smrtni udarec

gospodarskemu in kulturnemu razcvetu Slovencev v Italiji. Črni obroč je napisan v hitrem, vrtoglavem slogu in prepleta številne usode in osebne trage­dije, odkriva zanimive zgodovinske okoliščine in objektivna dejstva, kar nadgrajuje z literarno fikcijo. Je prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu.

Izbral sem srednjo pot, ZTT EST, Trst 2020, 212 straniV zapisu Marjana Žiberne so v knjigi zbrani spomini in priče­vanja Rudija Pavšiča, ki je 22 let predsedoval Slovenski kulturno gospodarski zvezi. Knjiga ob Pavšičevem pogledu na preho­jeno pot ponuja tudi širši prerez

življenja Slovencev v Italiji. Objavljeni so tudi misli in pričevanja njegovih ožjih sodelavk in sodelavcev ter prijateljev: Aceta Mermolje, Milana Kučana, Iole Namor, Tatjane Rojc, Maurizia Tremula, Marjana Šturma ter Vojka Volka. Publikacija vsebuje tudi fotografsko gradivo.

Alojz Rebula 1914–2018. Dokumentarna monografija, Mladika, Trst 2019, 132 straniMonografijo, ki jo je pripravil France Pibernik, sestavlja sedem poglavij, v katerih se v besedi in sliki izriše življenj­ska in umetniška pot Alojza

Rebule. Knjiga je bogata s črno­belimi fotografija­mi. Izšla je ob prvi obletnici smrti Alojza Rebule.

Bilo je nekoč, Mladika, Trst 2019, 128 straniKnjiga je izbor črtic in drugih anekdotičnih avtobiografskih zapisov Aleksandra Furlana ­ Šandrina o življenju v tržaški četrti Barkovlje v prejšnjem stoletju. Spremno besedo v zbirko je napi­sal Ladi Vodopivec.

V TEJ RUBRIKI PONUJAMO SEZNAM NOVEJŠIH DEL SLOVENSKIH AVTORJEV V ITALIJI

N. R.

MLADIKA 6 • 2020 | 49

I Z T I SK AR NE

MLADIKA 6 • 2020 | 49

Vzponi iz brezna stiske, GMD, Gorica 2019, 194 straniV devetih proznih sestavih avtori­ca, socialna delavka Kristina Mar­telanc razgrinja zgodbe družbeno zapostavljenih posameznikov, obremenjenih s psihološkimi težavami in problemi, ki pestijo današnjo družbo.

Med Biršo, Vrbačno in Prevalo. Krajevna, ledinska, vodna, hiš­na in gorska imena v Gornjem in Dolnjem Cerovem in soseščini, GMD, Gorica 2019, 132 straniAvtor publikacije s področja toponomastike v Brdih je Vlado Klemše. Uvodnemu delu sledijo slovarski del in toponomastična

karta, ki jo je izdelal Matjaž Klemše. Fotografije je posnel Silvan Pittoli, arhivske pa krajani in Branko Morenčič. Monografija je nastala pod mentorstvom dr. Danile Zuljan Kumar z Inštituta za slovenski jezik F. Ramovša ZRC SAZU, ki je tudi urednica knjige.

Ljubo doma. Zgodbe o bivališčih, pohištvu in gospodinjskih apara­tih, ZTT, Trst 2019, 78 straniKnjiga Maše Ogrizek z ilustraci­jami Tanje Komadina je pravljica o posrečeni selitvi sedemlet­nega Pikija in hkrati ilustrirani pojmovnik, ki prinaša veliko podatkov o zgodovini bivališč,

pohištva in gospodinjskih aparatov. Ob knjigi je bil izdan tudi delovni zvezek.

Tweet dell'anima, ZTT­Vita Acti­va, Trst 2019, 132 straniV italijanščino prevedena pesni­ška zbirka Aceta Mermolje Čivk duše (Sfera, 2017). Prevod je opra­vila Darja Betocchi, ki je zbirko tudi uredila in ji napisala spremno besedo. Objavljeno je vzporedno slovensko in italijansko besedilo.

Risalire, Aporema, 2020, 210 straniRisalire je v italijanščini napisan romaneskni prvenec Igorja Jo­gana, tržaškega Slovenca, ki živi v Padovi. V delu pripoveduje o Liberu, računalniškem inženirju istrskega rodu, ki se ob upoko­jitvi nepričakovano znajde pred

novimi izzimi, ki jih predstavljajo ločitev od žene, težavno sinovo osamosvajanje in pokojninska ne­ustreznost. »Hoja navzgor«, kot se v prevodu glasi naslov, je metafora poti, ki jo v svojem življenju Libero mora še prehoditi.

Mahničeva estetika in literarna kritika, GMD, Gorica 2019, 238 straniV tem delu Ivo Kerže analizira filozofske osnove estetike kato­liškega misleca in škofa Antona Mahniča (1850–1920) ter prikaže, kako je ta izhodišča Mahnič upo­rabil pri vrednotenju literarnih

del sodobnih slovenskih pesnikov in pisateljev. Delo je uredil in spremni esej napisal Tomaž Simčič.

Spomini na Istro, GMD, Gorica 2019, 124 straniSpomine slovenskega duhovni­ka Štefana Ceka, ki je služboval v različnih krajih slovenske in hrvaške Istre, je iz hrvaščine v slovenščino prevedel Renato Podbersič st., zbral in uredil jih je Tomaž Simčič. Cek je leta

1947 v Lanišću ušel komunističnemu napadu ob bir­mi 24. avgusta, med katero je bil pretepen msgr. Uk­mar, njegov spremljevalec M. Bulešić pa umorjen. Knjiga predstavlja 28. zvezek zbirke Naše korenine.

Les Slovènes, Mladika, Trst 2019, 160 straniV tem delu Darinka Kozinc pri­poveduje novo zgodbo aleksan­drink, mladih deklet, ki so leta 1937 odšla kot varuške, dojilje in hišne pomočnice v Egipt. Avtorica v delu poudari vlogo šolskih sester Tržaške province,

ki so v Aleksandriji imele azil za tam delujoča pri­morska dekleta in žene. Spremni besedi sta napisa­la Megi Rožič in Jernej Vidmar.

ANTENA

50 | MLADIKA 6 • 2020

S I M POZI J O SP R AV ISlovenska akademija

znanosti in umetnosti je 24. junija priredila v Ljubl­jani simpozij Slovenska sprava. Program je obsegal referate 15 akademikov in strokovnjakov, ki se na različnih področjih ukvarja­jo s povojnimi poboji in razklanostjo slovenskega naroda. Predsednik repub­like Borut Pahor je pred dogodkom pripravljalnemu odboru izrazil željo, da bi SAZU pripravil izjavo o spravi, ki naj bi jo odobril Državni zbor.

KONEC V I TE NUOV ETržaški škofijski tednik

Vita Nuova, ki je izhajal vse od leta 1920, od konca junija ne izhaja več. Zaradi finanč­nih težav in slabe razširje­nosti je tako sklenil tržaški škof. Časopis je preživel različna, nekoč tudi izrazito protislovenska obdobja.

ČR N I OBR OČ I N R AZPR AV E O NAR ODNEM DOMUV zamejstvu in matici si kar sledijo javne predstavitve romana

Marija Čuka Črni obroč, ki je izšel pri Mladiki in govori o požigu Narodnega doma v Trstu pred sto leti. Tretji program Radia Slo­venija Ars pa je 3. julija začel predvajati zvočno knjigo, posneto po tem romanu, ki jo je izdala slovenska RTV. Zgodbo pripove­duje tržaška igralka Patrizia Jurinčič Finžgar. Nadaljevanja so programirali do same obletnice 13. julija.O preteklosti in perspektivah Narodnega doma so v Ljubljani

predavali trije tržaški poznavalci: Ivo Jevnikar in Tomaž Simčič 23. junija v Slovenskem zgodovinskem društvu za novejšo in sodobno zgodovino, Bojan Brezigar pa 30. junija v Slovenskem društvu za mednarodne odnose.Tržaška zgodovinarja dr. Gorazd Bajc in dr. Borut Klabjan za

jesen napovedujeta izid monografije o Narodnem domu pri Cankarjevi založbi.

NOVA UR EDN I CA S LOV ENSK E M AT I CEKer je tajnica­urednica Sloven­

ske matice dr. Ignacija Fridl Jarc postala državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo, je upravni odbor društva na podlagi javnega razpisa sklenil, da s 1. julijem po­stane tajnica­urednica Slovenske matice mag. Miljana Cunta. Gre za pesnico, prevajalko in kulturno organizatorko, ki se je rodila leta 1976 v Šempetru pri Gorici, živi pa v Ljubljani. Med drugim je bila za poezijo svojčas nagrajena na literarnem natečaju Mladike.

UMR L J E ZGODOV I NAR DR . I V O BANACV Zagrebu je 30. junija

umrl eden najvidnejših hrvaških intelektual­cev, zgodovinar prof. Ivo Banac. Rodil se je 1. marca 1947 v Dubrov­niku. Istega leta se je oče umaknil v Združene države, leta 1959 pa se mu je z materjo pridružil. Iz zgodovine je diplomi­ral na univerzi Fordham

v New Yorku, magistriral in doktoriral pa na univerzi Stanford v Kaliforniji. Tam se je tudi zaposlil na oddelku za zgodovino in jezikoslovje, od leta 1977 do 2009 pa je predaval zgodovino vzhodne in jugovzhodne Evrope na univerzi Yale. Istočasno je v letih 1994–99 predaval v Budimpešti, od leta 2008 dalje pa na filozofski fakulteti v Zagrebu.V angleščini in hrvaščini je napisal vrsto študij o nacionalnem

vprašanju v Jugoslaviji, o kominformu v Jugoslaviji, hrvaškem katolicizmu, nazadnje je zbiral gradivo o zatrtju »hrvaške po­mladi« v začetku 70. let. Kot je v občutenem nekrologu napisal njegov učenec dr. Stipe Kljaić, sta mu bila vodilo resnica in svo­boda. Bil je domoljub in svetovljan, veren katoličan, politično pa liberalec angloameriškega kova. Kot tak se je nekaj let udejstvo­val tudi v hrvaški politiki. Od demokratizacije dalje je javno, tudi polemično posegal v bran vrednot demokracije.

ANTENA

MLADIKA 6 • 2020 | 51

R OG 2 0 2 0Zaradi pandemije sta bili

6. junija maša in spominska slovesnost v Kočevskem rogu ob 30­letnici prve, množično obiskane maše na območju povojnih morišč in takratnega simbolnega pogreba okrnje­ni. Udeležba je bila omejena, dele slovesnosti pa je tistega in naslednjega dne predvajala nacionalna televizija.Letošnja novost je bila v

prizorišču. Srečanje ni bilo pred kapelo Pod Krenom, temveč pri breznu pod Macesnovo gorico, kjer tečejo postopki za prekop žrtev, ki so tam bile po dose­danjih izsledkih pretežno slo­venske, kar ne velja za morišče Pod Krenom. Somaševal je du­cat duhovnikov pod vodstvom predsednika Slovenske škofov­ske konference, ljubljanskega nadškofa p. Stanislava Zoreta in novomeškega škofa Andreja Glavana. Pel je oktet cerkvene­ga mešanega pevskega zbora Andrej Vavken iz Cerkelj na Gorenjaskem pod vodstvom Damjane Božič Močnik.Udeležence je pozdravil

predstavnik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik, po maši pa je Jasmina Rihar prebrala govor predsednika te orga­nizacije, ki je z župnijo Kočevje soprirediteljica komemoracij, Matije Ogrina, nakar sta nasto­pila predsednik vlade Janez Janša in predsednik države Borut Pahor z zelo pomenljivi­ma govoroma.Oba predsednika sta se kas­

neje na kraju poboja poklonila še skupini vidnih predstavnikov OF, ki jih je protikomunistična stran na nemški ukaz umorila v Smrečju pri Turjaku tik pred koncem vojne, pokopani pa so v Ljubljani.

UMR L J E P. T I TO M AGNAN IV bolnišnici v mestecu Feltre pri Bellunu je 19. junija preminil mi­

norit p. Tito Magnani, ki je zelo zaslužen za zagon beatifikacijskega postopka za mučeniškega p. Placida Corteseja. Rodil se je 8. aprila 1928 v vasi Segno di Taio na Tridentinskem, bil krščen za Domenica in 11 let star stopil v semenišče v Camposampieru pri Padovi. Tam je nazadnje tudi bival in tam so ga pokopali, čeprav je bil zadnje leto v minoritskem domu za ostarele v Pedaveni.Večne zaobljube je naredil leta 1950, v duhovnika pa je bil

posvečen leta 1954. Opravljal je več odgovornih služb, tudi kot vzgojitelj in redovni predstojnik. Nekaj let je bil tajnik minoritske province sv. Antona, vrsto let pa vicepostulator za beatifikacijske postopke. Že leta 1981 je napisal prvi sintetični življenjepis p. Corteseja v italijanščini (v slovenščini je o njem pisal Vojko Arko v Argentini že leta 1967).

POSLOV I L S E J E A L EKSANDER FUR LAN – ŠANDR I N

Po dolgi bolezni je 13. junija v Trstu preminil narečni pesnik in pisatelj, kulturni delavec, po poklicu sicer mizar v tržaškem pristanišču Slovenec Aleksander Furlan, znan tudi kot Šandrin. Rodil se je 21. junija 1934 na Greti, vendar se je družina kmalu preselila v Barkovlje, kjer je ostal do smrti in kjer je vzljubil krajevno narečje. Pri Mladiki je leta 2007 izdal zbirko narečnih poezij An popudan, leta 2019 pa zbirko črtic Bilo je nekoč.Kot navdušen pevec je nastopal z Vrabčevim zborom Gallus,

pel pa je tudi v cerkvenem zboru v Barkovljah, v mešanih zborih Milan Pertot in Marij Kogoj, v združenem zboru Zveze cerkvenih pevskih zborov v Trstu, pri kateri je bil tudi odbornik in zavzet organizator. Dejaven je bil tudi v domačem barkovl­janskem društvu in Svetu slovenskih organizacij.Stranko Sloven­

ska skupnost je do leta 2011 kaki dve desetletji zastopal v sedanjem rajon­skem svetu tržaške občine za Rojan, Greto, Barkovlje, Kolonjo in Škorkljo, saj je bil izvoljen na volitvah 1993, 1997, 2001 in 2006, a v rajonski svet je zaradi zamenjave svetovalcev prišel še prej.

ANTENA

52 | MLADIKA 6 • 2020

PR EŠER NOV SK L ADDržavni zbor je 16. junija

potrdil predlog vlade o ses­tavi novega 15­članskega upravnega odbora Prešer­novega sklada. V njem sta ugledna člana iz zamejstva: goriški časnikar in pesnik Jurij Paljk, sicer rojen na Vi­pavskem, in koroška pevka Bernarda Fink Inzko, sicer rojena v Argentini.

V LOGA K R OVN I H OR GAN I ZAC I JInštitut za narodnostna vprašanja je

v Ljubljani izdal 84. številko svoje revije Razprave in gradivo, ki je prosto dos­topna na spletu (https://rig­td.si/sl/arhi­v/?function=84). V njej sta med drugim razpravi Dejan Valentinčiča Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah ter Sare Brezi­gar in Zaire Vidau Vloga slovenskih krov­nih organizacij SKGZ in SSO pri politični participaciji Slovencev v Italiji.

ROJSTVA V SLOV EN I J IV Republiki Sloveniji se

je v lanskem letu rodilo 19.328 otrok (257 manj kot leta 2018): 9.977 moškega in 9.351 žen­skega spola. Kar 55,7 % njihovih mater ob porodu ni bilo poročenih, njihova poprečna starost pa je znašala 31 let in 1 mesec.

ČASN I K AR SA ŠA R UDOL F SE J E POSLOV I LV Trstu je 15. junija po zelo kratki bolezni preminil časnikar in javni delavec Saša Rudolf. Rodil se

je 17. decembra 1938 v Ljubljani v družini primorskega politika, časnikarja in šolnika Ivana Rudolfa, ki je bil med vojno organizator primorskih prostovoljcev na Bližnjem Vzhodu. Družina se je leta 1946 združila v Trstu, kjer je Saša ostal do smrti.Po maturi na slovenski realni gimnaziji leta 1957 je začel igrati pri Radijskem odru in sodelovati z

Radiom Trst A, kjer je bil leta 1969 stalno nameščen v časnikarskem oddelku. Leta 1990 je bil ime­novan za slovenskega namestnika glavnega urednika takrat enotnega uredništva, leta 1995 pa za glavnega urednika samostojnega slovenskega uredništva RAI v Furlaniji Julijski krajini. Tistega leta so po dolgoletnih zahtevah stekle televizijske oddaje v slovenščini. Že pred tem je v okviru državne ekipe RAI veliko poročal o svetovnih športnih dogodkih, med osamosvajanjem Slovenije in vojnami na Balkanu pa s prizorišč dramatičnega dogajanja. V pokoj je stopil leta 2003.V mladih letih je deloval v Slovenski demokratski zvezi (SDZ) in Slovenski skupnosti (SSk), v kateri

je ostal tudi po izstopu SDZ iz takratne koalicijske stranke. Bil je tudi član tajništva in predsednik po­krajinskega sveta SSk. V času očetove bolezni in še eno leto za tem je do 1963 urejal glasilo SDZ De­mokracija. Pisal je tudi za druge liste (glasila SSk, Klic Triglava, Mladika, Novi list, kasneje Novi glas,

Primorski rodoljub). Dva mandata (1964–66 in 1966–70) je zastopal SSk v tržaškem pokra­jinskem svetu. V drugem mandatu je bil tudi pokrajinski odbornik za kmetijstvo, turizem, lov in ribolov. Pozneje je v imenu SSk zasto­pal pokrajinsko upravo v upravnem odboru Slovenskega stalnega gledališča, kjer je bil podpredsednik.O svojem časnikarskem delu in osebnih

doživetjih je Rudolf napisal knjige Olimpijski ogenj in dim (1984), Mundial, Svetovna prven­stva v nogometu med bliščem in stvarnostjo (1986), Samostojni (2016) in Moj RAI (2018), očetu pa je posvetil knjigo Xolotl, Med resni­co in domišljijo (1996). Veliko je prispeval k spoznavanju očetovega dela za osvoboditev Primorske, daroval Muzeju novejše zgodovine Slovenije dragoceni očetov arhiv in z Muzejem sodeloval pri simpozijih ter razstavah.

Saša Rudolf, slikan 7. novembra 2017, ko je bil v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani simpozij o njegovem očetu prof. Ivanu Rudolfu, ki ga je osnovala Irena Uršič (foto: Sarah Poženel, MNZS).

ANTENA

MLADIKA 6 • 2020 | 53

I Z DELOVANJA DR UŠTV A S LOV ENSK I H I ZOBR AŽENCEV

Po daljšem premoru zaradi koronavirusa je Društvo slovenskih izobražencev začelo z rednim delovanjem v ponedeljek, 22. junija, ko je v prostorih Društvene gostilne v Gabrovcu v sodelova-nju z založbo Mladika priredilo predstavitev romana Marija Čuka o požigu Narodnega doma Črni obroč. Ob avtorju sta na predstavitvi sodelovala prvi predsednik slovenske vlade Alojz Peterle in zgodovinar Boris Gombač. Naslednji ponedeljek, 29. junija, je na sedežu na Donzettijevi ulici v Trstu predaval arhitekt Stojan Lipolt na temo Dunaj, Trst ter njun vpliv na matični Kras. Predava-nje je pospremil z bogatim likovnim gradivom.

V ponedeljk, 6. julija, pa je Jernej Šček vodil zanimiv pogovor z Danijelom Vidmarjem o metodi Montessori.

Zadnji večer letošnje sezone je bil v ponedeljek, 13. julija, na Repentabru, na katerega so vabile številne članice Slovenske prosvete in ga posvetile stoletnici požiga Narodnega doma in njegovi vrnitvi slovenski skupnosti v Trstu. Skupina igralcev je podala odlomke iz del Borisa Pahorja Grma-da v pristanu in Marija Čuka Črni obroč. Slavnostni nagovor sta imela Boris Pahor in Marij Čuk.

S to prireditvijo je društvo sklenilo svojo okrnjeno sezono in nas vabi na letošnje študijske dneve Draga, ki bodo na vrtu Finžgarjevega doma od 28. do 30. avgusta.

Boris Gombač, Marij Čuk in Lojze Peterle (levo) v Društveni gostilni v Gabrovcu pri Trstu; Sergij Pahor in Stojan Lipolt (desno)

Danijel Vidmar in Jernej Šček (levo); zaključni večer na Repentabru (desno, foto Danilo Pahor)

ANTENA

54 | MLADIKA 6 • 2020

C I R I LM ETOD I J SKO S L AVJ ENa nedeljo, ko Slovenci obhajamo

praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, je bilo 5. julija tradicionalno slavje v Marijinem svetišču na Vejni na kraškem robu nad Trstom. Ob oltarju je bilo devet duhovnikov in en diakon. Med njimi sta bila zlatomašnik iz Cerknice, salezijanec Metod Lampe, ki službuje na Opčinah, in vipavski srebrnomašnik Marjan Škvarc, ki je župnik na Pivki. Po maši zaradi ukrepov v zvezi s pandemijo ni bilo procesije, verniki pa so se posto­poma zbrali še pri oltarju z mozaikom svetih bratov, ki ga je ustvaril Tone Kralj. Pel je združeni zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta pod vodstvom Alenke Cergol.

NOVO V ODSTVO DR UŠTV A T I GRNa junijskem občnem zboru Društva za

negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske v Kopru je bil za predsednikaa izvoljen Gorazd Humar iz Solkana, ki je po 5 letih nadomestil Savina Jogana iz Ljubljane. Generalna sekretarka je Nataša Nardin.

PAR T I ZAN I JOŽETA P I R J EV CATržaški zgodovinar Jože Pirjevec, ki je 1. junija ob­

hajal 80. rojstni dan, je 11. junija v Ljubljani predstavil svoje najnovejše delo, monografijo Partizani, ki se na 864 straneh besedila in 80 straneh priloge loteva pojava partizanstva v celotni nekdanji Jugoslaviji. Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi.

POSLOV I L A SE J E P S I HOLOG I NJ A NADA BER CEV Trstu je 18. junija preminila psiho­

loginja in psihoterapevtka Nada Berce. Rodila se je 23. junija 1956 v Trstu v družini ravnatelja Otona Berceta in bila je vdova po psihiatru Raimondu D’Aroncu. Diplomirala je iz psihologije na tržaški leposlovni fakulteti in se izpopolnjevala iz pedopsihiatrije na univerzi v Ljubljani. Nekaj let je poučevala na slovenskih šo­lah, nato je vrsto let delala na slovenskem odseku psihopedagoške službe Tržaške zdravstvene ustanove, ki ga je tudi vodila. Leta 2014 je odprla svojo ambulanto za otroško psihologijo in splošno psihotera­pijo, kar je pozneje s sodelavci razširila na alternativne oblike zdravljenja z ambu­lantami v Trstu in Vidmu, občasno tudi Rimu. Predavala je tudi klinično psiholo­gijo na specialističnem študiju psihiatrije na tržaški univerzi. Življenje jo je močno preizkušalo, nikoli pa zlomilo.

FA Š I ST I ČNO TABOR I ŠČE V MON I GUV Trevisu so se 26. junija končale pobude v zvezi

s postavitvijo spominskih tabel na obzidju vojašni­ce Cadorin – nekdanjega taborišča – v predmestju Monigo 9. novembra lani. Da je bilo takrat na obisku kakih 130 Slovencev iz matice in zamejstva v priredbi Knjižnice Dušana Černeta iz Trsta in Rafaelove družbe iz Ljubljane, smo v Mladiki že večkrat omenili. Šli so po sledovih slovenskih internirancev med vojno in beguncev po vojni v Višku, Monigu in Zermanu.Že takrat je zgodovinarka prof. Francesca Me­

neghetti slovenskim gostom predstavila drugo, dopolnjeno izdajo svoje obsežne knjige o vseh vidikih fašističnega koncentracijskega taborišča v Monigu. Pandemija je zavodu ISTRESCO, ki je izdal monografijo, prekrižala številne nadaljnje pobude, ob rahljanju varnostnih ukrepov pa je ob okrogli mizi zbral nekatere protagoniste novembrskega dogodka. Srečanje je uvedla nova predsednica zavoda ISTRES­CO Francesca Gallo, prisotne je pozdravil župan iz Trevisa Mario Conte, nato je spregovoril poveljnik vojašnice Cadorin polk. Massimo Alessio. Časnikar Ivo Jevnikar je povzel podatke o Slovencih tako v koncentracijskem kot v begunskem taborišču. Avtori­ca pa je razčlenila novosti obogatene 2. izdaje.

Predstavitev knjige o taborišču v Monigu v Viteški loži v Trevisu: zaščitne maske in »socialna razdalja« (foto: Gian Domenico Mazzocato, ISTRESCO).

ANTENA

MLADIKA 6 • 2020 | 55

KOR ESPONDENCA A L EKSANDER R OJC – EDV AR D ZA J ECV Ljubljani so 4. junija predstavili knjigo Pisma (1980–2018), ki vsebuje izbor 88 pisem, ki jih je strokov­

njak za računalniško grafiko in slikar prof. Edvard Zajec (Trst, 1938 – Syracuse, 2018) v obdobju 1980–2018 poslal tržaškemu prijatelju glasbeniku prof. Aleksandru Rojcu (za njegova pisma ni jasno, če so se ohranila), obravnavajo pa poleg osebnih in družbenih zadev žgoča vprašanja sodobne likovne in glasbene umetnos­ti. Pri založbi Delak so jo uredili Dora Ahmat, Meta Kojc in Dragan Živadinov. Uvodno besedilo je prispeval Aleksander Rojc, o Zajcu pa v intervjujih razmišljajo še Matej Mljač, Vladimir Vremec in Aleksander Rojc.

PR I HODNOST KOR OŠK I H S LOV ENCEVCelovška Mohorjeva družba je prve dni julija priredila v Celovcu

tridnevno mednarodno konferenco v obeh deželnih jezikih Prihodnost koroških Slovenk/Slovencev 100 let po koroškem plebiscitu. V imenu prirediteljev je številnim uglednim gostom (tudi avstrijski ministrici za integracijo in manjšine Susanne Raab) sodirektor Mohorjeve Karl Hren izrazil pričakovanje, da bo vsaj po sto letih prišlo do preobrata v neprekinjenem procesu asimilacije koroških Slovencev. Sredi julija bo na spletu video­posnetek srečanja (www.mohorjeva.at/kongress2020), jeseni pa bosta izšla zbornik in zgoščenka z vsem gradivom.

V I TA L I J ANŠČ I N IArhitekt Igor Jogan (Trst,

1946), ki živi v Padovi, služboval pa je na univerzi v Benetkah ter na deželni upravi Veneta, je v italijan­ščini izdal svoj prvi roman Risalire (Priti na površje). Izšel je pri založbi Aporema v Legnanu. Avtor sicer tudi prevaja iz italijanščine v slovenščino in obratno.Beneški časnikar, pesnik

in prevajalec Miha (Michele) Obit (Ludwigsburg, 1966) je pri založbi Qudulibri v Bologni izdal novo zbirko pesmi La balena e le foglie (Kit in listje). Večina jih je napisanih v italijanščini, štiri pa v beneškem narečju. Spremno besedo je prispe­val Carlo Selan.Slikar samouk Silvio

Pecchiari Pečarič (Škofije, 1940) iz Starih Milj je pri tržaški založbi Battello Stam­patore izdal spomine Fuori dai confini – Memorie di un bambino sulla linea Morgan (Onstran mej – Spomini ot­roka na Morganovi črti), ki jo je uredila Adriana Giacchetti. Avtorjeva družinska hiša se je junija 1945 za tri metre znašla v coni B, zaradi očeto­vega dela se je zato preselila v cono A v Rabujez, ki pa se je oktobra 1954 znašel v Ju­goslaviji, tako da so šli spet na pot istrskih beguncev, vendar so ostali Slovenci.

K I P NADŠKOFA SANT I NANa pročelje tržaške stolnice sv.

Justa, kjer so že kipi nekdanjih škofov Piccolominija, Scarlicchia in Rapicia, so 29. junija odkrili kip msgr. Antona Santina (Rovinj, 1895 – Trst, 1981), ki je bil v letih 1933–38 škof na Reki, nato pa 37 let tržaško­koprski škof (od leta 1963 »ad personam« nadškof). Kip je izdelal pok. kipar Marcello Mascherini, polica pa je iz nabre­žinskega kamna.

POTR J EN DEKAN DR . M I R AN SA JOV I C SDBSlovenskega duhovnika,

salezijanca dr. Mirana Sajovica (Celje, 1970), ki je redni profe­sor krščanske antične latinske literature na Fakulteti za krš­čansko in klasično literaturo Salezijanske papeške univerze v Rimu, je vatikanska Kongre­gacija za katoliško vzgojo 10. junija potrdila za dekana fakul­tete še za obdobje 2020–23.

OSS , ČETN I K I I N PAR T I ZAN I

Pri založbi McFarland & Company v Jeffersonu (ZDA) je izšla monogra­fija vojaškega zgodovinarja dr. Bla­ža Torkarja Mission Yugoslavia, The OSS and the Chetnik and Partisan Resistance Movements, 1943­1945. Na dobrih 190 straneh in z uvodno besedo prof. Boža Repeta avtor analizira odnose ameriške vojaške obveščevalne službe OSS tako s četniki kot s partizani v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno.

ANTENA

56 | MLADIKA 6 • 2020

DR ŽAVNA ODL I KOV ANJASlovenski predsednik Borut

Pahor je 17. junija vročil zlati red za zasluge arhitektu Borisu Podrecci z Dunaja, ki je odraščal v Trstu in je izredno uveljavljen v svetu, ter dr. Boštjanu Žekšu, ki je že bil minis­ter za Slovence v zamejstvu in po svetu ter predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti.Red za zasluge je prejel vodja

konzularne službe zunanjega ministrstva Andrej Šter za pomoč rojakom, ki so se v času pandemije znašli na tujem in jih je bilo treba kljub težavam spraviti domov.

K R ESN I K I N CANKAR J EV A NAGR ADANa Rožniku v Ljubljani so 23. junija vročili 30. nagrado kresnik,

ki jo podeljuje časopisna hiša Delo, Veroniki Simoniti za roman Ivana pred morjem.Za najboljši s kresnikom nagrajeni roman v letih 2010–19 pa so

razglasili roman Draga Jančarja To noč sem jo videl.Na Vrhniki pa so 21. junija prvič podelili Cankarjevo nagrado za

najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jezi­ku, izdano v knjižni obliki. Prejel jo je Sebastijan Pregelj za roman V Elvisovi sobi. Predsednik žirije je bil tržaški univ. prof. Ivan Verč, slavnosni govornik pa pisatelj Tone Pavček.Novo nagrado so septembra lani ustanovili Slovenski center

PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Donatorica Cankarjeve nagrade je Občina Vrhnika.

SEDEM NOVOMAŠN I KOVNa praznik prvakov apostolov

sv. Petra in Pavla, 29. junija, je novomeški škof Andrej Glavan posvetil enega novomašnika novo­meške škofije, ljubljanski nadškof p. Stanislav Zore pa je posvetil pet novomašnikov ljubljanske nad­škofije in lazarista iz mariborske nadškofije.Kot je poročala Družina, je njiho­

va poprečna starost 27 let. Štirje so maturirali na škofijskih gimnazijah. Trije so pred vstopom v bogoslovje že diplomirali (biotehnologija, pra­vo, teologija), štirje so vanj stopili takoj po končani gimnaziji.Kar 33 pa je letos zlatomašni­

kov. Eden med njimi, salezijanec Metod Lampe, deluje zadnja leta na Tržaškem. 50­letnico nove maše v ZDA praznujeta župnik slovenske župnije sv. Vida v Clevelandu Jože Božnar in upokojeni župnik na ameriški fari Franci Kosem.Osem slovenskih duhovnikov

letos obhaja še višje duhovniške jubileje. Med njimi je misijonar in pesnik p. Vladimir Kos železo­mašnik (70 let duhovništva), kardinal Franc Rode in nadškof Franc Kramberger pa sta bisero­mašnika (60 let).

NAGR ADA ZA NOV F I LM O P EDR U OPEK INa 20. filmskem festivalu Beverly Hills pri Los Angelesu je zlato

palmo za najboljši film v vseh kategorijah prejel dokumentarec Opeka, ki ga je režiral Cam Cowen za Sohei Productions. Film govori o človekoljubnem delu slovenskega misijonarja Pedra Opeke na Madagaskarju. Protagonist govori francosko, podnapisi so v angleščini.

I GOR OMER ZA : UDBA I N AKC I J A SEV ERNeutrudni raziskovalec

arhivov nekdanje tajne politične policije komu­nističnega režima na Slovenskem Igor Omerza nam je postregel z novo knjigo, ki veliko razkriva o dogajanju v letih pred osamosvojitvijo Sloveni­je: Udba in akcija Sever (Ljubljana 2020, naročila: www.dobra­knjiga.si).Spremno besedo je na­

pisal prvi notranji minister samostojne Slovenije Igor Bavčar. Monografija namreč obravnava ravno

vlogo milice v času ministra Tomaža Ertla in preprečenega srbskega mitinga v Sloveniji konec leta 1989, ko nikakor še ni bila demokratična in osamosvojitvena sila, v kar se je prelevila po prvih pluralističnih volitvah.

MLADIKA 6 • 2020 | 57

KULTUR A

Včasih neznaten pojav sproži po­memben proces. Preučevalci teorije kaosa radi postrežejo s paradoksom, da v nekaterih razmerah, sicer ne ravno pogostih, tudi metulji let lahko spoč­ne orkan. Kot kaže, sem v odnosu do nastanka knjige Marija Čuka Črni obroč odigral vlogo takšnega metulja. Ob robu lanske Drage na Opčinah sem namreč Čuku v priložnostnem pogovoru namig­nil, ali se ne bi literarno lotil dogodkov, kot sta požig Narodnega doma v Trstu in ustrelitev bazoviških junakov, kate­rih okrogli obletnici obhajamo letos. Slovensko slovstvo se je resnici na ljubo doslej premalo ukvarjalo z dramatičnim dogajanjem tik po 1. svetovni vojni na Primorskem, Čuk pa je zlasti v svojem romanu Prah iz leta 2018 pokazal, da se zna zanimivo spuščati v našo preteklost. Zadeva je mojemu sogovorniku očit­no ležala. V nekaj mesecih je ustvaril roman, v središču katerega je grmada v pristanu, ki jo je Boris Pahor ovekovečil v svoji znameniti noveli. Pahor je požig Narodnega doma osebno doživel kot sedemletni deček, tako da je njegova novela tudi pričevanje. Toda v njej ne nastopa v prvi osebi, saj novela opisuje doživetje dveh otrok, Branka in Evke.1 Kako pa se je lotil Čuk te zahtevne

snovi? Tudi on je potreboval distanco. Pripovedi se je lotil od zunaj in od daleč. Glavna junaka njegovega romana sta namreč Dunajčana Otto von Helmut in Flora Schwarzkopf, za razliko od Branka

1 Boris Pahor, Grmada v pristanu, Mladika, Trst 2008. Delo je prvič izšlo leta 1972 pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani.

in Evke povsem izmišljena lika. Bralec podoživi tragedijo, ki je 13. julija 1920 prizadela tržaške Slovence, predvsem skozi njune oči.Otto von Helmut je 42­letni zastopnik

zavarovalnice Kessler in Kessler ter dedi­či in mora v Trst zaradi nepremičninskih poslov. Potovanje v donedavno največje avstro­ogrsko pristanišče pa si želi ozalj­šati in s seboj vzame ljubico, 25­letno natakarico Floro Schwarzkopf. To si lahko privošči tudi zato, ker njegove posle skrbno in učinkovito ureja tržaška odvetniška pisarna Josipa Vilfana, sicer zgodovinskega političnega voditelja primorskih Slovencev. Dunajski par se v soboto, 10. julija 1920, z vlakom pripelje v Trst, kjer se nastani v hotelu Balkan v večnamenski Fabianijevi zgradbi. Tu se naslednjega dne udeleži Poletnega plesa in se tako seznani s slovenskim ambientom v tedaj – vsaj statistično gledano – našem, čeprav ne izključno našem, največjem mestu.Otto in Flora pa kmalu ugotovita, da

je politično ozračje v Trstu napeto. Ita­lijanski živelj je sovražno nastro­jen do Sloven­cev oz. Slovanov in sploh do tujcev, vključno do avstrijskih Nemcev. Ita­lija se je tedaj hotela polastiti čim večjega dela ozemlja v 1. svetovni vojni

Ob izidu romana Marija Čuka

ČRNI OBROČ IN NJEGOVA KONČNOST

Martin Brecelj

Urednica založbe Mladika Nadia Roncelli, avtor knjige Marij Čuk in Martin Brecelj na predstavitvi v Kosovelovem domu v Sežani (foto Olga Knez)

58 | MLADIKA 6 • 2020

KULTUR A

premagane Avstro­Ogrske, a te načrte ji je resno prekrižala novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Spor se je reševal na diplomatski ravni, pa tudi in še prej na terenu s politiko izvršenih dejstev, kakršen je bil D‘Annunziev pohod na Reko jeseni 1919. Jugoslovanska stran je skušala vračati udarce. Tako so se pripadniki njenih oboroženih sil 11. julija 1920 spopadli v Splitu s pripadniki italijan­ske vojne mornarice, pri čemer je bilo nekaj žrtev na obeh straneh.Novica iz Splita je razkačila

italijanske nacionaliste v Trstu. Pod režijo krajevnega fašistične­ga vodje Francesca Giunte so se 13. julija zbrali na Velikem trgu in izvedli protislovenski oz. pro­tislovanski pogrom po mestu, ki je dosegel vrhunec s požigom Narodnega doma.Čuk zajame to dramatično zgodovinsko doga­

janje v svojo pripoved tako, da vanj vplete svoja literarna junaka Otta in Floro. Dunajski par se namreč po sprehodu po tržaškem nabrežju znajde med demonstranti na Velikem trgu, od koder ju podivjana množica odnese na svoj pohod po me­stnih ulicah do Fabianijeve palače. Tu prisostvujeta tudi tragičnemu koncu Huga Robleka, lekarnarja in vodilnega slovenskega gornika iz Radovljice, ki se je na poti domov iz Južne Tirolske z ženo Pavlo Tom­inšek ustavil v Trstu. Da bi se rešila pred plameni, ki so zajeli hotel Balkan, v katerem sta tudi onadva stanovala, sta gorenjska zakonca skočila iz drugega nadstropja Narodnega doma, pri čemer je Hugo umrl, Pavla pa se je hudo poškodovala.Ta sicer zgodovinsko resnični dogodek še dodat­

no pretrese Otta in Floro, ki sta se v Čukovi pripo­vedi bila s slovenskim parom spoznala in spoprija­teljila. Zaradi tega naslednjega dne brez prtljage, ki je zgorela v Balkanu, in s pomočjo odvetnika iz Vilfanove pisarne odhitita v izposojenih oblekah na železniško postajo in se predčasno vrneta na Dunaj, saj se je njuna tržaška avantura izrodila v peklensko doživetje.Romaneskna zgodba traja vsega kakih pet dni.

Dogodki si sledijo v hitrem in napetem ritmu. Čuko­vo besedilo se odvija kot filmski scenarij in nadejam si, da bomo Črni obroč kdaj gledali na filmskem platnu. Literarni liki se v njem neprisiljeno preple­tajo z zgodovinskimi, fikcija nadgrajuje zgodovino, in to na smotrn način, saj pisatelju uspe v svojem značilnem lahkotnem in barvitem slogu prikazati tudi globlji pomen obravnavanih dogodkov.

Ti so bili vsekakor prelomne narave. Za Sloven­ce se je s požigom Narodnega doma začela dolga kalvarija, ki smo jo morali prehoditi, da se danes smemo prištevati med pripadnike svobodnih in enakopravnih narodov v sklopu Evropske unije in Združenih narodov. Kot je zapisal znani slovenski narodnoobrambni delavec, fizik in publicist Lavo Čermelj, pa je bila to po drugi strani za fašiste »ena najvažnejših epizod v zgodovini Italije po prvi

svetovni vojni«, kateri so dali »po­sebno ime ‚Vespri triestini‘«.2 Renzo De Felice, vodilni italijanski preu­čevalec Mussoli­nija in njegovega

časa, je požig Narodnega doma označil kot »resnič­ni krst organiziranega škvadrizma«, se pravi kot pomembno etapo v rojevanju fašizma, enega izmed totalitarizmov, ki so zaznamovali 20. stoletje.3

Kako Čuk prikaže epohalni pomen glavnega dogodka svoje pripovedi? Da se je 13. julija 1920 v Trstu zgodilo nekaj pomembnega, nam v prvi vrsti razodeneta Otto in Flora s svojimi besedami in še prej s svojimi dejanji. V Trst sta prišla zaradi poslov in zabave, znašla pa sta se sredi zgodovinske trage­dije. Kot ugotovlja Darka Zvonar Predan v Večeru, v romanu predstavljata »molčečo, ignorantsko in nezainteresirano večino«, ki v trku z zgodovinsko resničnostjo doživi bivanjski pretres.4 »V peklu ne more biti huje. Zakaj nisva na Dunaju?«, se sprašu­jeta med fašističnim pogromom.5

Otto spozna, da »življenje ni brzskrbna igra,«6 ter v Trstu, »nekdanjem oknu v svet avstro­ogr­skega cesarstva in največjem pristanišču, začne gledati na življenje drugače«.7 Tržaška izkušnja postavi pod vprašaj tudi njegovo zvezo s Floro. »Prijetna lahkomiselna eskapada se je spremi­njala v moro. Strah velikokrat strezni človeka, ga spet prizemlji, postavi pred ogledalo, da pogleda vase. Otto je bil zamišljeno odtujen. Hladen. Flora

2 Lavo Čermelj, Uvod h knjigi Borisa Pahorja Grmada v pristanu, n. d., str. 12.

3 Renzo De Felice, Mussolini il rivoluzionario 1883-1920, Einaudi, Torino 1965, str. 624.

4 Darka Zvonar Predan, Črni obroč: Pravo branje ob pravem času, Večer, 30. maja 2020.

5 Marij Čuk, Črni obroč, Mladika, Trst 2020, str. 121.6 Prav tam, str. 79.7 Prav tam, str. 91.

»Za Slovence se je s požigom Narodnega doma začela dolga kalvarija, ki smo jo morali prehoditi.«

MLADIKA 6 • 2020 | 59

KULTUR A

je občutila, da ji prihodnost v dvoje uhaja skozi prste in postaja pesek na morski obali, ki ga valovi sperejo s telesa«.8

A kaj ju tako hudo pretrese? Vsekakor narod­nost na mržnja, na katero naletita. Toda sovraštvo do tujega in drugačnega ni tržaška ekskluzivna posebnost, kakor bi moral dobro vedeti tudi povprečen Avstrijec, v sami tržaški zgodovini pa ni bila novost. Da ugotovimo, do kakšnih skrajnosti se je pognal italijanski nacionalizem v tem mestu že pred 1. svetovno vojno, je dovolj, da vzamemo v roke lani objavljeno knjigo Štefana Čoka Eos eiicia-mus foras – Spodili jih bomo. Italijanska liberalnaci-onalna stranka v Trstu 1882–1908.9

Čuku to ni neznano in na to v svojem romanu večkrat opozori. Odvetnik Franc Vrabec iz Vilfanove pisarne npr. skuša še pred tragičnim razpletom po­miriti Otta von Helmuta, rekoč, da »tudi pod cesar­stvom je bilo tako«.10 Sam fašistični vodja Frances­co Giunta v svojem govoru na Velikem trgu podžiga demonstrante k pogromu z navedbo znane trditve tržaškega iredentista Ruggera Timeusa iz leta 1911, češ da je »nacionalni boj v Istri neizogiben in se lahko konča edinole s popolnim izginotjem ene od obeh ras, ki si nasprotujeta«.11

Toda pojav fašizma prinaša kakovostni skok. Otta in Floro že na njunem prvem sprehodu po mestu posebno vznemirijo črnosrajčniki. Dunaj­ski zavarovalničar takole pravi: »Še posebej me je udarilo srečanje s tistimi ljudmi na prelepem trgu. Bili so kot vojaki v civilu, kot vojni prostovoljci, ki komaj čakajo na ukaz, da napadejo. Njihovi osorni pogledi in nerazumljive besede so me vznemirili«.12 Saj, kakor trdi angleški zgodovinar John Keegan, je ena izmed značilnosti totalitarizmov ta, da skušajo družbo urediti po modelu moderne vojske. Totali­tarizmi pač predpostavljajo modernizacijo, pojavijo pa se po 1. svetovni vojni, ko zgodovinski moder­nizacijski proces zabrede v epohalno krizo. »Tota­litarizem je politično nadaljevanje [prve svetovne] vojne z drugimi sredstvi,« je Keegan parafraziral znano definicijo vojne Carla von Clausewitza.13

8 Prav tam, str. 103.9 Štefan Čok, Eos eiiciamus foras – Spodili jih bomo:

italijanska liberalnacionalna stranka v Trstu 1982-1908, Znanstvena založba Annales ZRS, Koper 2019.

10 Marij Čuk, Črni obroč, n. d., str. 88.11 Prav tam, str. 118.12 Prav tam, str. 44.13 John Keegan, The First World War, Hutchinson, London

1999, str. 8.

A ta svojska militarizacija družbe, v kateri imajo državljani kot vojaki omejeno svobodo in so podvr­ženi strogi hierarhiji, je zgolj organizacijski, zunanji vidik. Notranja gonilna sila fašizma je nacionali­zem, ki pa v tem gibanju postane absolutna ideja, osnova in vodilo odrešenjske akcije oz. revolucije. Francesco Giunta v romanu takole govori: »Jaz, mi, fašizem smo rojeni za nekaj velikega. Spremenili bomo svet. Ustvarili bomo nebesa po meri Italija­nov in ponesli starorimsko civilizacijo in kulturo v zaostale kraje. Podjarmiti moramo barbare. Jih iztrebiti. Šibkim ni mesta na zemlji.«14 V skladu s tem Giunta utemeljuje tudi poitalijančevanje. Govoreč o Giuliu Italicu, nekdanjem Josipu Kobo­lju, pravi: »Giulio Italico se zaveda visoke ravni naše tisočletne kulture nasproti barbarskim in zaostalim civilizacijam. Hoče biti nekaj več, hoče biti pravi človek, zato je postal Italijan in fašist.«15

To je srčika fašizma. Podobno je ugotavljal literarni zgodovinar in mislec Dušan Pirjevec, kadar je razmišljal o nekem drugem totalitarizmu. Akcijo, porojeno iz totalitarne ideologije, je rad imenoval »re­evolucija«, češ da gre za dejanje, ki namerava svet vrniti k svojemu bistvu, ga dokončno odrešiti. A takšna absolutna akcija se po njegovem nujno sprevrže v vsesplošno uničevanje, saj je v njeni luči ničevo vse, kar se ne sklada z absolutno idejo, z absolutno idejo pa se ne more povsem skladati pravzaprav nobena stvar, v kolikor je pač končna. Zato se to vsesplošno uničevanje naposled razode­ne kot samouničevanje.16

Fašistični totalitarizem zatorej ne more in ne sme imeti zadnje besede. Niti v Črnem obroču je nima. Tu mislim še zlasti na pesniške vložke, s kate­rimi se sklepajo poglavja v knjigi. Literarni zgodovi­nar Boris Paternu je v pismu svojemu nekdanjemu študentu Mariju Čuku ob izidu romana ugotovil, da ti vložki sestavljajo »nekakšen krhek, pretrgan, a neuničljiv svetli obroč, ki obdaja črni obroč«, v katerega se je ujela zgodovina.17 Črnina ne bo pre­vladala, ne sme prevladati. Zakaj ne? Iz Čukovega sklepnega pesniškega vložka zvemo, da plameni Narodnega doma niso uničili čisto vsega. S pogo­rišča se nenadno zasliši kariljon, simbol ljubezni med Ottom in Floro. Ljubezen ni povsem zamrla, umetnost pa je znanilka novega življenja.

14 Marij Čuk, Črni obroč, n. d., str. 72-73.15 Prav tam, str. 97.16 Prim. Martin Brecelj, Rivoluzione e catarsi. Il pensiero

filosofico di Dušan Pirjevec, Mladika, Trst 2000.17 Glej Novi glas, 14. maja 2020, str. 10.

60 | MLADIKA 6 • 2020

KULTUR A

Glasba nas bogati, povezuje, združuje in se oglaša čisto povsod …

PRIMORSKI GLASBENIKI SKOZI ČAS IN PROSTOR (4)DIRIGENT, KOMPONIST, PIANIST, KOREPETITOR MARKO OZBIČ (TRST, 1970)

Franc Križnar

Med vsemi slovenskimi glasbeniki onkraj državnih meja, o katerih sem pisal doslej (Mladika, Novi Matajur, …), ima Marko Ozbič (rojen 3. oktobra 1970 v Trstu) zagotovo največji mednarodni ugled. Svoje slovensko poreklo je ne­nehno mednarodno nadgrajeval in se tako uveljavil kot eno osrednjih svetov­nih zborov skih (dirigentskih) imen: po maturi na znanstvenem liceju1 s sloven­skim učnim jezikom France Prešeren v rodnem Trstu in diplomi iz klavirja (1990) na tržaškem državnem konser­vatoriju Giuseppe Tartini (pri prof. Ravlu Kodriču) je vpisal študij dirigiranja (Uroš Lajovic) in kompozicije (Francis Burt in Michael Jarell) na Akademiji za glasbeno in uprizarjajočo umetnost na Dunaju. Tam je nato leta 1995 diplomiral iz zborovskega dirigiranja v razredu prof. Güntherja Theuringa. Nato je bil tri leta kapelnik2 pri slovitih Dunajskih dečkih (1995–1997) in jim dirigiral na več kot 600 koncertih, turnejah po Evropi, ZDA in Japonski. Pripravil pa je ta zbor še za snemanja plošč pri slovitih založbah, kot sta to Sony classical in EMI. Njegova tovrstna, torej poustvarjalna bibliogra­fija se je odtlej vse do dandanes samo vzpenjala: bil je dirigent in umetniški vodja zbora Wiener Jeunesse Chor, s

1 Starogrška šola, tip raznih visokih šol (npr. prva ljubljanska visoka šola pri jezuitih), v novem veku pa tip visokih šol (na splošno).

2 Dirigent, pevovodja, zborovodja (star.).

katerim je pripravil in izpeljal prvo du­najsko izvedbo pasijona Passio Domini Nostri Jesu Christi Estonca Arva Pärta – pri izvedbi je sodeloval tudi zname­niti The Hilliard Ensemble. Ozbič je bil nato dirigent zbora Dunajske državne opere ob takratnem umetniškem vodji Seijiju Ozawi. V tem okrilju ga je takra­tni direktor Ioan Holender imenoval za umetniškega vodjo novoustanovljene Opernsingschule für Kinder. Pripravil je

MLADIKA 6 • 2020 | 61

KULTUR A

Zbor Dunajske državne opere v več kot 70 opernih predstavah pod taktirkami maestrov Z. Mehte, Ch. Thielemanna, S. Rattla, D. Gattija, R. Mutija, M. Viot­tija, F. Luisija, S. Bychkova, S. Ozawe (na turneji po Japonski) idr. Sodeloval je na slovitem salzburškem festivalu v vlogi pomočnika zborovskega dirigen­ta in korepetitorja (Verdi, Rekviem z R. Mutijem; Wagner, Parsifal in Valkira z R. Levinom; Puccini, Turandot z V. Gergije­vim; Mozart, Don Giovanni z N. Hornon­courtom; Schönberg, Die Jakobleiter s K. Naganom; Rossini, La donna del lago z M. Viottijem idr.). Na Dunaju je ustanovil komorni orkester Ensemble Salieri Wien. Pod njegovim vodstvom so z njim na številnih in odmevnih koncertih nasto­pili znameniti solisti kot npr. violinist M. Hossen, baritonist P. A. Edelmann idr. S slednjim je posnel ploščo Romanze Italiane (Italijanske romance) za založ­bo Oehms Classics. Izkušnje z Ensem­ble Salieri Wien so bile Marku Ozbiču odskočna deska v nadaljnjo poklicno kariero orkestrskega dirigenta. Zato je lahko nadaljeval svoj (poustvarjalni) vzpon v neapeljski operni hiši Teatro di San Carlo v vlogi stalnega zborovskega in gostujočega dirigenta. Dirigiral je prvo italijansko izvedbo Musen Sizili-ens H. Wernerja Henzeja s pianistoma P. de Mariom in A. Lucchesinijem ter z orkestrom in zborom neapeljskega San Carla ob glasbenem vezilu avtorju za njegov 80. rojstni dan (2006): »… Gre za enega najlepših koncertov, kar sem jih nazadnje slišal …« je zapisal kritik P. Isotta v italijanskem dnevniku Corriere della Sera. Leta 2009 je Ozbič zmagal na dirigentskem tekmovanju Victor de Sabata, ki ga je priredilo Gledališče Verdi v Trstu in prejel tudi posebno nagrado uslužbencev operne hiše. Sledile so v letih 2010 in 2011 produkcija SNG Opera in balet Ljubljana z gostovanjem v Trstu z baletom Vidnonevidno s koreografijami Mukhamedova, Arquesa in Balanchina, koncert­matineja z orkestrom Slovenske filharmonije s slovenskim virtuozom na trobenti T. Kerekešem v ljubljanskem

Cankarjevem domu ter abonmajski koncert Vokalnega abonmaja z Zborom Slovenske filharmonije v Filharmoniji. Leta 2012 je kot asistent maestra P. Ste­inberga sodeloval z operno hišo v Monte Carlu pri postavitvi oper Florentinska tragedija A. V. Zemlinskega in Leonca­vallovih Glumačev. Od leta 2011 Marko Ozbič deluje kot

gostujoči dirigent in zborovodja v Finski državni operi (FNO) v Helsinkih. V okviru glasbenega festivala v Espooju je med drugim dirigiral praizvedbo Koncerta za orgle, godala in tolkala finskega skla­datelja T. Juhanija Kyllönena, sodeluje pa tudi z drugimi opernimi gledališči v Köbenhavnu, Lyonu, Pekingu (NCPA),3 Bruslju idr. Omeniti ga velja še v zvezi z združenjem Il Corpo Cantante v Londo­nu (od leta 2013), ki ga je soustanovil z Ashleyem Stanffordom pod pokrovitelj­stvom slovitega angleškega kontrateno­rista in dirigenta Paula Esswooda. Marko Ozbič deluje v združenju kot umetniški vodja in glasbenik v mojstrskih tečajih za pevce, inštrumentaliste in dirigente v Avstriji, Angliji, na Finskem, v Franciji, Italiji idr. Od 2015 pa je tudi gostujoči profesor na Akademiji za glasbo Jeana Sibeliusa v Helsinkih. O bleščeči karieri tega slovenskega Tržačana bi seveda lahko še pisali, kot tudi o marsikaterem drugem segmentu njegovih intenzivnih in plemenitih glasbenih razsežnosti; nazadnje celo na področju glasbene ustvarjalnosti in kompozicije.

3 New Centre for Performing Arts.

Finska državna opera v Helsinkih

62 | MLADIKA 6 • 2020

KULTUR A

Na majski dražbi avkcijske hiše Stadi­on v Trstu se je pojavila doslej neznana risba Antona Zorana Mušiča (sl. 1): list meri 330 x 420 mm in je v spodnjem le­vem kotu razločno podpisan, naslovljen in datiran »Mušič Gorica 1945«.1 Na avkciji je bil predstavljen kot »Veduta Gorice«, konkretno pa gre za pogled s pobočja

1 Asta a Tempo. Arredi, oggettistica e gioiel-li. Dipinti antichi, dell‘800 e ‚900. Affari in asta da sabato 16 a lunedì 25 maggio alle ore 18.00. Lotto 174:

https://www.stadionaste.it/index. php?page=asta&asta=139&tornata= &categoria=&testo=&lotto=174

MUŠIČEVA GORICA LETA 1945

Saša Quinzi

grajskega griča na severne obronke mesta, proti ustju Soške doline: v prvem planu se ob današnji Ulici Giustiniani vrstijo hiše, desno se dviga Kostanjevica s cerkvijo, zvonikom in samostanom, ozadje pa zapolnjujejo gole, neporaščene gmote Sabotina, Sv. Gore in Trnovske planote, ki so zajete samo z obrisno črto.Risbo lahko postavimo ob bok dru­

gim trem oz. štirim risbam, ki so kljub različnim meram listov nastale najbrž sočasno, saj nosijo enak podpis in datum, povezuje pa jih ista motivika: v zbirki Maurizia in Lie Zanei sta ohranjena

Veduta Gorice, foto Patrizia Degl’Innocenti – Stadion Casa d’Aste Trieste

MLADIKA 6 • 2020 | 63

KULTUR A

veduta Goriškega gradu (sl. 2) in pogled na mesto s Kostanjevice (sl. 3),2 v zbirki finančne družbe KB 1909 pa je veduta Rafuta, vzpetine vzhodno od grajskega griča, pod katero teče železniška proga (sl. 4), na hrbtni strani istega lista pa je izrisano pročelje beneške cerkve.3 Iz te serije nekoliko izstopa dokaj realistično upodobljen Goriški grad (sl. 5), ki ga je Mušič poklonil sotrpinu iz tržaških ko­ronejskih zaporov in je tudi signiran kot »Mušič Goriški grad 1945«.4

Kakorkoli že, če motive smiselno razvrstimo po topografskem ključu, lahko sledimo umetniku, ki se je najbrž najprej odpravil na grajski grič, se z njega spustil in se povzpel na sosednjo, nekoliko nižjo Kostanjevico, ki je leta 1947 prešla pod jugoslovansko upravo.Ohranjene risbe so izjemnega po­

mena.7. junija 1945 se je Mušič vrnil iz Da­

chaua v Ljubljano in se znašel v nemi­losti pred novo komunistično oblastjo. Še najbolj je bil »sumljiv zaradi tega, ker je bil njegov antifašizem demokratično opredeljen, njegovo antinacistično delo pa povezano s proangleškimi odporniki: se pravi, ne s komunističnimi, temveč s zahodnimi zavezniki«.5 Politična policija Ozna pa je opravljala čistke društev, aretacije in likvidacije.

2 Alessandro Quinzi, Mušič Gorica 1945, v: Zoran Music pittore europeo, akti štu­dijskega srečanja, ur. Daniele D‘Anza in Maurizio Zanei, Il ramo d‘oro, Trieste 2009, str. 44–49, s starejšo literaturo. Ris­bi merita: 295 x 368 mm in 210 x 311 mm.

3 Orizzonti dischiusi: arte del ‚900 tra Italia e Slovenia/Razprta obzorja: umetnost 20. stoletja med Italijo in Slovenijo/Opening horizons: Art of the 20th century between Italy and Slovenia, razstavni katalog, ur. Joško Vetrih, Jana Miličevič, Matejka Gr­gič, Transmedia, Gorizia/Gorica 2012, str. 190–191. Risba meri 520 x 410 mm.

4 Ivo Jevnikar, Okoliščine Mušičeve are-tacije v Benetkah jeseni 1944, v: Videnja Zorana Mušiča, ur. Niko Grafenauer, Alenka Puhar, Gojko Zupan, SAZU, Ljub­ljana 2012, str. 229.

5 Alenka Puhar, Samota ven zaklenjenega moža, v: Zoran Mušič na Goriškem/Zoran Mušič nel Goriziano, ur. Irene Mislej, Pilo­nova galerija, Ajdovščina 2009, str. 39.

Julija je zato pobegnil k sorodnikom v Gorico,6 pri katerih se je najbrž zadnjič

6 Na Primorsko se je Mušič napotil vsaj enkrat že konec junija, ko je izgubil sve­ženj dachavskih risb, ki jih je zaman iskal tudi preko časopisnih oglasov. Morda je ravno te izgubljene risbe našel razisko­valec Franco Ceccotti v arhivskem fondu antifašističnih tržaških organizacij. Risbe so bile krstno predstavljene na razstavi v Muzeju Revoltella med 27. januarjem in 2. aprilom 2018. Ob priliki so izdali brošuro Zoran Mušič: occhi vetrificati, ur. Laura Carlini Fanfogna, Museo Revoltella, Tries­te 2018, ki je verjetno prva neslovenska publikacija, kjer je slikarjev priimek izpi­san s strešicami. Risbe so bile letos po­stavljene na ogled tudi v Moderni galeriji v Ljubljani med 27. februarjem in 5. julijem: Zoran Mušič. Obsojeni na upanje. Risbe iz Dachaua, ur. Marko Jenko. Razstava je, nerazumljivo, brez kataloga.

Goriški grad in veduta Gorice, Zbirka Lia in Maurizio Zanei

64 | MLADIKA 6 • 2020

KULTUR A

»Mušič Gorica 1945«. In prvič srečamo v Mušičevem opusu jasne obrise gričev:7 grajskega na risbi Zaneieve zbirke (sl. 2), ki je izsušen kot tiste gore, ki se dvigajo nad mestom (sl. 1). Vemo, da bo ravno podoba griča slikarju omogočila nego­vanje spomina na dachavske mrliče in njihovo slikarsko prepesnitev v arhaične dalmatinske in sienske krajine, vse do izkristalizacije v ciklu Nismo poslednji.Na goriških risbah se še zadnjič pod­

pisuje kot Mušič, z odhodom v Benetke meseca oktobra bo priimek ostal brez strešic, kar je verjetno najbolj boleč in viden rez »ven zaklenjenega umetnika«8 z domovino, ki jo je poleti leta 1945 »za dobro desetletje zapustil šolan, oblikovan umetnik, zaveden Slovenec, eden vodilnih in najbolj obetajočih slikarjev.«9

7 V delih iz predvojnega in medvojnega obdobja jih ni. Prim.: Zoran Mušič v javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji, razstavni katalog, ur. Breda Ilih Klančnik, Tamara Soban, Moderna galerija, Ljubljana 2009, str. 43–65.

8 Alenka Puhar, Samota ven zaklenjenega moža, str. 43.

9 Gojko Zupan, Življenje in ustvarjanje, v: Zoran Mušič v javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji, str. 204.

mudil leta 1943 na poti v Benetke. Mesto v laguni je bilo tudi tokrat pravi Mušičev cilj. Vmes, med ono Gorico iz leta 1943 in to iz leta 1945, pa se je zgodil Dachau, zgodila se je »šola življenja«, kot jo je po­imenoval sam umetnik napram zagreb­ški »šoli slikarstva«. Zato je bila Gorica iz leta 1945 kraj ponovnega rojstva in risbe, ki so takrat nastale, so nastale v porodnih krčih. Nič ni moglo in ni smelo biti več enako, a nove oblike se mu niso še predočile (prve umetnine bodo dozorele šele po beneškem Bienalu iz leta 1948). Vedute Gorice so zato prvi tipajoči poskusi po Dachauu. S tabo­riščnimi risbami jih povezuje signatura, saj se »Mušič Dachau 1945« spremeni v

Veduta Gorice, Zbirka Finančna družba KB 1909;Goriški grad, zasebna zbirka

Spodaj: Zoran Mušič in žena Ida Cadorin na platnici knjige Giovanne Dal Bon Doppio ritratto

MLADIKA 6 • 2020 | 65

KULTUR A

V OBJEKTU, KJER JE PRISOTEN SPOMIN, MORAMO PUSTITI , DA TA ŠE NAPREJ ŽIVI

Arhitekt in oblikovalec Svetozar Križaj

Mojca Polona Vaupotič

Arhitektura je prvo orodje, ki nas povezuje s prostorom in časom ter daje tema dvema razsežnostima človeško mero. Udomačuje brezmejni prostor in neskončni čas, zato ju človek lahko prenese, naseli in razume. Zaradi sood­visnosti prostora in časa, zunanjega in notranjega prostora, telesne in duhov­ne, materialne in mentalne, nezavedne ter zavedne prioritete čuti človek s svojo vlogo in sobivanjem pomembno pove­zavo z naravo, arhitekturo in umetno­stjo. S takšnimi in podobnimi razmišlja­nji se je med drugim ukvarjal Svetozar Križaj, rojen leta 1921 v narodno zavedni trgovski družini v Ajdovščini. Primorec, z dvema letnikoma arhitekture v Padovi in Bologni (usoda takratnih Slovencev), je nato odšel v partizane, po končani vojni pa v Ljubljano. Arhitekt Anton Bitenc mu je priporočil, naj se vpiše na študij pri Plečniku. Tako je tudi bilo, a ni postal klasičen »plečnikovec«, imel je dobro podlago ne le v zgodovinski arhitekturi, ampak tudi vpogled v italijanske funk­cionaliste in še marsikaj drugega. Leta 1956 je diplomiral pri arhitektu Edvardu Ravnikarju. Aktiven je bil že med štu­dijem, ko je s kolegi ustanovil skupino Bunker, ki se je med drugim ukvarjala z grafičnim in industrijskim oblikovanjem ter z opremo javnih komunikacij.Svetozar Križaj je bil arhitekt moder­

nega časa. Obdobje med obema vojna­ma pa je bilo prelomno pri uveljavljanju novih zamisli in materialov. Modernizem, pri nas običajno poimenovan funkciona­lizem, je v Sloveniji povzel različna teore­tična in praktična izhodišča in spremenil

urbanistična razmišljanja: vpeljal je predvsem mesta v zelenju, delavske ko­lonije, coniranje ter tipe stavb, ki jih prej dežela ni imela. Pojavile so se moderne vile z ravno streho, stolpnice, industrijske hale, kinodvorane in razni športni objek­ti. Funkcionalizem in njegove variacije so v tridesetih letih postali vodilna usmeri­tev slovenske arhitekture in jo obvladali do šestdesetih let. Socialistični realizem je bil pri nas samo variacija osnovnega funkcionalističnega slogovnega trenda, njegovih oblik ter materialov. Križajev odmev nosijo nekatere javne

zgradbe v Sloveniji, predvsem v Vipavi in Ajdovščini. Bil je ajdovski rojak in kot tak je bil že zaradi svojega porekla očitno dovzeten za vplive domačega okolja. Pri njem je prav tako jasno, da je bil pripadnik generacije Ravnikarjevih študentov, ki so poskušali izrabiti nove konstrucijske prvine za polni arhitek­turni izraz. Ob tem temeljnem vodilu pa je znal prisluhniti še drugim vidikom v stavbarstvu, od regionalnih značilnosti

Vrstne hiše v Vipavi

66 | MLADIKA 6 • 2020

KULTUR A

okolja, v katerem je zidal, do igrivih fantazijskih prostorskih domislic. In prav slednje tako karakterizira in ločuje njegovo arhitekturno ustvarjanje od del drugih vidnejših arhitektov njegove ge­neracije, kot so npr. Savin Sever, Milan Mihelič, Oton Jurgovec ter drugi. Med njegova pomembnejša zgodnja dela sodijo vrstne hiše v Vipavi iz leta 1960, v katerih odseva po eni strani »primor­skost«, po drugi pa strogi konstruktivni red in sodobna stavbna logika tipa vrstne hiše. V polkrožnem nizu razvršče­ne hiše namreč sledijo logiki regionalne gradnje – zaprta zunanja fasada in z zunanjimi stopnišči razgibana notranja stran oblikujeta moderni objekt, ki se s členjeno strukturo nevsiljivo »pripenja« na rob starega dela Vipave.Povsem v nasprotju z omenjenimi

hišami je med letoma 1962–64 ustvaril let no kopališče v Ajdovščini. V tem prime­ru pa gre za očiščeno in v formi skrajno asketsko obravnavano stavbno strukturo, ki je s svojim elementarnim racionaliz­mom najboljši reprezentant Križajevega opusa. Arhitekt Križaj je namreč obrav­navan kot eden najboljših slovenskih interieristov, ki se na primeru ajdovskega bazena izkaže kot suveren obvladovalec arhitekture grobega betona. Geometrij­sko površino vodne gladine zaključujejo arkade – betonsko stebrišče, prekrito s sistemom plitvih banjastih lokov, ki se zarišejo v kamniti passe­partout loka Trnovske planote. Rob ima dvojen nago­vor: z zunanje strani predstavlja betonski zid, ki zaznamuje kompleks kopališča, da bi z nasprotne – notra­nje strani deloval kot introvertiran sistem arkadnih lokov. S tem predstavlja arhitektur­ni nagovor ajdovskega kopališča srečen spoj mediteranske tipolo­gije gradnje ter jezika moderne. Objekt je si­cer v klavrnem stanju. Arkade, ki jih je Križaj zaprl le s pregradnimi

panoji, tako da niso zmotili siceršnjega ritma arkad, so v novejšem času brezob­zirno pozidali.Enaka ugotovitev kot za kopališče ve­

lja tudi za njegovo ureditev kinodvorane v Ajdovščini iz leta 1964 in trga pred njo, kjer je tudi spomenik prvi povojni vladi na Slovenskem. Postavili so ga leta 1989, tudi po načrtih arhitekta Križaja. Prostor trga je zasnovan za predstavitev arhitekturnih izkopanin z rekonstrui­ranim rimskim stolpom. Zunanjščino

kino dvorane opredeljuje še antično zidovje, ki ga arhitektura prerašča z aktualnimi prvinami be­tonskih nosilcev, v sami dvorani pa spet prevlada geometrijski red sten­skih oblog in opreme. V pred dverju je preprost ritem lesenih gred, na betonskih nosilcih pa so nameščene drobne aplikacije svetil.

Kopališče in kinodvorana v Ajdovščini

Spomenik prvi slovenski vladi

MLADIKA 6 • 2020 | 67

KULTUR A

Med najobsežnejša dela iz obdobja šestdesetih let pa sodi Križajeva pre­nova ljubljanskega Magistrata. Stavba je bila sicer zgrajena že leta 1484, njen videz pa sega v 18. stoletje, ko je njeno gradnjo po načrtih Carla Martinuzzija končal Gregor Maček. Kasneje so se stavbe dotaknili še večkrat, očitno pa jo je leta 1963 prenovil Svetozar Križaj. Sam je takrat obnovil desni del stavbe z

dvoriščem in dvoranami z načinom, ki v osnovi pušča starim kvalitetnim arhitek­turnim prvinam polno izrazno moč. Za­hodnemu dvorišču je namenil empirsko ter ostalo kvalitetno opremo ter ji dodal moderne forme. Ob tem je nazoren zla­sti z racionalnimi elementi in z njihovim komponiranjem v zahtevnejše sklope. Uveljavlja jih sodobno, mestoma kar z igrivo sproščeno arhitekturno govorico s celo vrsto domislic, od izvirno zami­šljenih drobnih aplikacij obrob in okovja stavbnih presežkov do svojevrst ne pohi­štvene opreme v dvoranah. Za prenovo Magistrata je Križaj leta 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada. Kmalu za tem je Križaj v vlogi obli­

kovalca s kolegom arhitektom Jožetom Kregarjem posvetil posebno pozornost pritličju Hotela Slon v Ljubljani, ki je v tistem času veljalo za Narodno restavra­cijo. Zasnovala sta jo v duhu etnološko obarvanih detajlov, vključno s keramiko prekmurskega izvora. Ohranjeni malo­številni kosi pribora pričajo o izjemni kvaliteti keramičnih izdelkov. Po navodi­lih arhitekta Križaja je keramiko ponov­no izdelal prekmurski lončar Adolf Ha­šaj. Pri ustvarjanju notranjih prostorov pa je bil izrazit Križajev stil izražanja, še posebej pa je izžarevala uporaba drago­cenih kamnitih, medeninastih in lesenih delov opreme, ki je poudarjala svetilno konstrukcijo. Ta izraz je dajal v osnovi drugačnemu prostoru izreden akcent, kar je funkcionalističnemu okviru stavbe vlivalo bogatejši poudarek. Za to delo

Magistrat v Ljubljani in njegov desni atrij

Keramični izdelki v hotelu Slon

68 | MLADIKA 6 • 202068 | MLADIKA 6 • 2020

PRIČEVANJA

K ULTUR A

V prejšnji številki Mladike je bilo v članku o Mizeritovih iz Števerjana omenjeno, da so mojega očeta, Martina Mizerita, po povratku iz fašističnega taborišča Monigo, mobilizirali partizani. Dvakrat jim je ušel, in tam piše, da si je čudežno rešil življenje. Tisti dogodek želim opisati, ker je tudi mene zaznamoval za vse življenje.

Bilo je leta 1943. Niti mama se ni spominjala točnega datuma, a bilo je v septembru. Nekaj mesecev prej se je ata vrnil iz koncentracijskega taborišča Monigo, kamor so ga Italijani odpeljali 2. julija 1942. Nekega dne so v Šentrupert zopet prišli partizani. Bil je oddelek Gub­čeve brigade. Nasilno so mobilizirali vse moške, ki so jih dobili. Pustiti so morali delo in dom, vzeti nekaj nujnih stvari in oditi z njimi. Nihče se ni uprl. Izbire ni bilo. Oče je zapustil učence, šolo, družino in dom. Odšel je z oddelkom v zgodnjo, neznano jesen.Ata je bil pri partizanih več tednov.

O tistem življenju ni veliko govoril. Pač, dejstvo, da je zlasti ponoči malo videl in je težko sledil koloni, ki se je v temi pomikala skozi gozd. Pomagal si je tako,

da je podrgnil svetlobni panj po nahrbt­niku fanta, ki je stopal pred njim.1 Nato je sledil svetlim točkam pred sabo. To mu je gotovo ostalo globoko v spominu, da je po tolikih letih, v daljni Argentini, še pripovedoval o tem.Ves čas je mislil na beg. Na noben na­

čin ni soglašal s partizani, ker se je zave­dal, da se pod krinko Osvobodilne fronte skriva komunistična revolucija. Ker je bilo v njegovem oddelku kar nekaj fantov iz okoliša Šentruperta, za katere je vedel, da tudi niso pristaši OF, se je kmalu organi­zirala skupina desetih, ki so nameravali pobegniti. Čakali so le na ugodni trenutek.

1 Značilnost nekaterih vrst gob je tudi bioluminiscenca. Panj, na katerem raste oljkov livkar (Omphalotus olearius), prav tako ponoči sveti.

Tone Mizerit

BEG V ŽIVLJENJE

sta skupaj s Kregarjem prejela zaslužno Županičevo nagrado.In vsekakor ne gre prezreti Križajev

trud za prenovo hiše Pilonovega očeta v Ajdovščini, kjer je leta 1975 posegel predvsem v notranje prostore. Razstav­nih dvoran se je oprijel zelo preprosto, z gladkimi stenami ter s tlakovci iz manj izstopajočih gradiv. Bogatejše postane vzdušje v intimnejšem, javnosti dostop­nem delu razstavišča v nadstropju.

Pilonova galerija v Ajdovščini

MLADIKA 6 • 2020 | 69

PRIČEVANJA

MLADIKA 6 • 2020 | 69

KULTUR A

Ko so se nekoč nahajali v bližini Mi­renske doline, so se odločili. V trenutku zmede so pobegnili v gozd in se oddalji­li. A komandant je takoj zaznal njihovo odsotnost in vsa brigada se je udeležila zasledovanja. Tema je že prihajala, ko so jih zasegli in jih odpeljali v bližnjo hri­bovsko vas. Tam so jih zaprli v neko klet, da odločijo, kaj naredijo z njimi.

Nastopila je noč. V kleti je ata pre­mišljeval o nadaljnji usodi. Dobro je ve­del, da je v takih primerih konec vedno isti. Ubežniki so " izdajalci". Da se opozo­ri in ustrahuje ostale, ni drugega izhoda kot smrt. Vroče je molil in se posebej priporočil svetemu Antonu Padovanske­mu, katerega je vedno častil. Vedel je, da je žena noseča. Zato je svetniku obljubil, da če se reši, bo otroka imenoval Anton, če bo fantek, ali Antonija, če bo deklica.Dva dogodka sta spremenila potek

usode. Medtem ko je bil v zaporu, je v isto vas prišla neka druga brigada in na­stala je precejšnja zmešnjava. Še nekaj mož iz druge brigade so zaradi manjšega prekrška zaprli skupaj z ubežniki. V kleti pa je atu postalo slabo. V kotu je bilo nekaj gnilega krompirja. Zaradi smradu mu je šlo na bruhanje. Poklical je stra­

žarja, mu razložil položaj in prosil, naj ga pusti na zrak. Neverjetno, a stražar mu je to dovolil. Gotovo tudi on ni bil pri partizanih iz prepričanja. Ali pa je priprošnja svetemu Antonu že pričela čudežno delovati.Ata je odšel za klet, sedel na tla in na­

slonjen na steno lovil svež zrak. V tem je prišel komandant z manjšim oddelkom in ukazal v klet: »Vsi iz Gubčeve brigade ven!« Ata si je mislil: jaz sem že zunaj; in obsedel, kjer je bil. Nihče mu ni posvetil kaj pozornosti. Onih devet ubežnikov so odpeljali. Čez pet minut so za vasjo odjeknili streli. Ti streli so v očetovi glavi gotovo odmevali še dolga leta, morda do smrti. Odmevala je tudi teža zavesti, morda krivde, da se je on rešil, ostalih devet pa je za vedno ostalo v gozdu.Naslednji dan sta obe brigadi, po­

mešani, nastopili skupno pot. A njega je skrbelo da, ko se bodo ločili, bi ga kdo zapazil in se spomnil, da je bil tudi on med ubežniki. V tem je v sosednji brigadi našel fanta iz vasi v bližini Šentruperta. Dobro je vedel, da bi oni tudi rad utekel. Hitro sta se zmenila in, ko se je ponudila priložnost, pobegnila.Hodila sta dolgo, da sta prišla v ob­

močje Mirenske doline. Malo pred Šen­trupertom sta se ločila. Znanec je odšel v svojo vas, ata pa je počakal noči in v temi dospel domov. Ne morem si pred­stavljati veselja ob srečanju z mamo. Tako se je zaključilo prvo obdobje njego­vega begunstva. A kot je sv. Anton uslišal njegovo prošnjo, je tudi on izpolnil svojo obljubo: moje ime je Anton.

Rumeno modra galerija sicer obsega dve mestni hiši – ena od njiju je Pilonova domačija s pekarno slikarjevega očeta. Za to delo je arhitekt leto za tem prejel Plečnikovo nagrado. Ob vseh vidnih ustvarje­nih delih se je Svetozar Križaj ukvarjal še z manjšimi posegi ob prenovah cerkva in kapel na Ajdovskem, kot so cerkev sv. Antona ob Hublju, sv. Martina v Žapužeju ter okolice cerkve v Šturjah. S tega sveta se je arhitekt in oblikovalec poslovil leta 1996. »V objektu, kjer je prisoten spomin – kolektivni

ali individualni – moramo pustiti, da spomin še

naprej živi, ker iz ljubezni ne moreš nikogar ubiti. Hkrati pa moramo stavbi dati novo – naše – ži­vljenje. Vprašanje je prav ta dialog med obema življenjema. Če z zgolj formalnim, praznim resta­vriranjem ubijemo življenje, ni več dialoga, ker ga ni z mrtvecem. Toda dialoga tudi ni, če pristo­pamo nasilno, če vsilimo naš koncept in utišamo spomin v objektu. Pred tem pa nas varuje ljube­zen /…/ (Svetozar Križaj, v intervjuju v Primorskih novicah, 5. maj 1989, št 25, 4).

»Odmevala je tudi teža zavesti, morda krivde, da se je on rešil, ostalih devet pa je za vedno ostalo v gozdu.«

70 | MLADIKA 6 • 2020

PR I ČEV ANJA

dr. Mira Cencič

NARODNO DELOVANJE VODITELJA GORIŠKE SREDINE DR. IVA JUVANČIČA (1899–1985) (2. del)

Jeseni 1943 se je italijanska vojska umaknila iz Primorske. »Ljudstvo je kot pijano drlo v naročje OF in se ni hotelo strezniti. Masa nikoli ne tehta, kaj je prav, in nikoli ne misli na posledice. Mno-žica sprejema in odloča s srcem, srce pa je vpilo po svobodi in človeških pravi-cah,« je zapisal eden izmed partizanskih poročevalcev.Veliko je bilo tudi političnega takti­

ziranje. V tem prelomnem času je bila velika tudi aktivnost goriške sredine: medsebojna posvetovanja, iskanje zvez in informaciji na vse strani. Iz zapisov v Juvančičevi beležki je razvidno, da je 9. septembra Ernest Jazbec, član Narod­

nega sveta za Tržaško, obi­skal Juvanči­ča. Čez nekaj dni so šli Ivo Juvančič, Er­nest Jazbec in Rado Bedna­rik v Kromberk na posvet s predstavniki OF. Naslednji dan pa je odšel Josip Rustja na Vo­grsko. Treba je bilo nekaj ukreniti.Duhovniki

so poznali svoje ljudi kot preudarne in poštene,

zaupali so jim in pričakovali, da bodo vplivali na spremembo delovanja »hostarjev«, na prenehanje izvensodnih umorov, na to da na Primorskem ne bo prišlo do sovražne delitve slovenskega naroda.Nemška armada je zasedla naše

ozemlje. Pod vodstvom OF je goloroko ljudstvo hotelo ustaviti Nemce na tako imenovani goriški fronti. Povezanost s svojim ljudstvom je vodila do tega, da so se tudi nekateri duhovniki znašli na fronti. Njihova naloga je bila reševati, tolažiti, deliti sveto popotnico in poko­pavati. Veliko dela je bilo za duhovnike. Prizadel jih je boleči pogled na rane, na smrt, na umor mladih idealov. Uvideli so požrtvovalnost, iskreno vnemo za narodno osvoboditev svojih fantov.Vodstvo KP je prisluhnilo množicam

in NOB na Primorskem je dobil navi­dezno domoljubni značaj in je ubla­žil krvave revolucionarne metode. S prikrivanem revolucije in propagando so ustvarjali prepričanje, da OF prinaša tisto, po čemer so Primorci hrepeneli.Napisi in parole »Živel Stalin, živela

Rdeča armada« pa so razodevali, da je v OF prevzela vodilno vlogo KP. Zgublje­no je bilo upanje enotnega narodnoo­brambnega nastopa, ostala je le naloga, preprečevati bratomorje, so ugotovili voditelji sredine.Vodstvo OF si je še naprej prizade­

valo, da bi pridobilo nekatere sredinske voditelje za aktivno sodelovanje v OF. Dne 11. decembra 1943 je vosovec To­maž (Vlado Riha) poročal, da je govoril z dr. Juvančičem.

Notranjost v prvi svetovni vojni porušene cerkve sv. Urha v Bovcu, kjer je bil Juvančič krščen petnajst let prej

MLADIKA 6 • 2020 | 71

P R I ČEV ANJA

Stopnjevalo se je partizansko na­silje in se poglabljal razkol sloven­skega naroda, osamljeno goriško vodstvo vztraja v sredinski držiPoložaj sredine je postal sila neugoden. Obe

strani, ki sta se zapletli v državljansko vojno, sta vabili goriško katoliško sredino v svoje vrste, jo kritizirali in strahotno napadali. Vodilni sredinci so vzdrževali stike z obema vojskujočima se skupina­ma. Zveze z OF je po pooblastilu vzdrževal žabeljski župnik dr. Rudi Klinec. Večkrat se je sestal z vod­stvenimi delavci OF: Vilfanom, Beblerjem, Janezom Stanovnikom in Francem Škerlom.Sredina je ostala v svoji sredinski poziciji. Bila

je proti komunizmu in proti okupatorju. Kritična je bila do obeh strani. OF so kritizirali zaradi ateiz­ma, nasilja in partizanske taktike, ki je povzročala ogrom no trpljenja civilnemu prebivalstvu, SZ pa zaradi neenotnosti, prepoznega odpora in povezo­vanja z okupatorjem.Razmere so se naglo spreminjale. Dolomitska

izjava, zavezniško priznanje Titovih partizanov, sporazum Tito – Šubašič so dajali partizanski strani zagotovilo za zmago v 2. svetovni vojni nad okupa­torjem, pa tudi za zmago v državljanski vojni.Spomladi 1944 so v KPS in OF potekale priprave

za odločilne spremembe. KPS se je pripravljala na postopni totalni prevzem oblasti ob pričakova­nem koncu vojne. Pritiski KP so se stopnjevali in revolucionarne metode so se radikalizirale tudi na Primorskem.

Komunisti v vodstvu Osvobodilne fronte udarjajo po sredini, načrtni umori duhovnikov

»Z nami ali proti nam!« Razglašali so, da je OF zastopnik vsega naroda, kdor ni zraven, je narodni izdajalec. S CK KPS so prihajala navodila: razdvajaj­te sredino, nepoboljšljive in zagrizene razkrinkavaj­te, onemogočite jih med ljudstvom, porivajte jih v nasprotne tabore, da jih bomo lažje pokončali. V Tr­stu in Gorici so nanje padali streli neznanih storilcev. Strah je bil zelo učinkovito sredstvo. A tudi komu­nistično vodstvo je bilo strah. Nekompromitirani, narodno zavedni primorski voditelji so bili zanje bolj nevarni kot okupator zaradi ugleda in spozna­nja, da Primorcem ne gre za revolucijo, temveč le za

narodno osvoboditev. Bali so se, da bo ljudstvo šlo za njimi v slučaju, če se zavezniki izkrcajo na Primor­skem pred koncem vojne. Na partijski konferenci, ki je bila od 17. do 20. aprila 1944 na Vojščici je bilo povedano, naj iz odborov OF »izločajo prikrite izda-jalce, predvsem iz vrst duhovništva«.Nasilje KP se je stopnjevalo nad duhovniki.

Potrebno je bilo odtrgati ljudstvo od njihovega vpliva zaradi prevrednotenja vrednot in ustvarjanja »novega človeka«. Duhovniki so postali krivi za vse gorje. Tudi med njimi so padale žrtve. Eden prvih načrtnih umorov je tragedija v Cerknem, kjer sta končala v breznu priljubljena kaplana Lado Piščanc in Ludvik Sluga. Ta strahotni zločin in še drugi temu podobni so vzbudili med sredinci divje razpolože­nje proti partizanom. Nekateri vodilni so se začeli povezovali s Kraljevo skupino, ki jo je od jeseni 1943 vodil Anton Kacin.Goriška sredina je dobivala hude udarce tudi z

druge strani. Za ljubljansko SLS je bila oportunistič­na, uporna, nepodredljiva centrali in premalo proti­komunistična. Take obtožbe je vodstvo SLS pošiljalo tudi slovenskim članom kraljeve vlade v Londonu.Vplivni politik Ciril Žebot iz organizacije Straža

je v osebnem pismu obtožil Juvančiča posredne krivde za Ehrlichovo smrt, češ da so smrti krivi obrekovalci žrtve. Pismo je v imenu SZ poslal vsem katoliškim skupinam na Primorskem.V svojem dnevniku je duhovnik Klinec potožil:

»Kdo nas ima pravico obsojati in napadati. Eno drevo ne ustavi plazu. (…) Pastirji smo šli za svojimi ovcami, ki so drvele po zastrupljenih travnikih, da bi jih obvarovali prepada. Kdo nas bo obsojal?«Osamljena, oklofutana z obeh strani je vztraja­

la goriška sredina v svoji sredinski drži kot nema opazovalka usodne delitve naroda v strahotnem narodnem samouničevanju. Ostala je edina prava sredina v slovenskem narodnem prostoru, a brez Tržačanov. Del tržaškega vodstva se je povezal z OF, del pa je trpel po nemških taboriščih in zaporih. Goriška sredina je nadaljevala z narodnim delom. Oživljali so narodno zavest, spodbujali slovensko kulturo, potegovali so se za imenovanje sloven­skih županov tudi v narodno mešanih mestih, za uveljav ljanje slovenskega jezika v javnosti, poslo­venjenje krajevnih in osebnih imen. Vse to z name­nom, da bodo zavezniki, ko zasedejo naše kraje, prepoznali slovenski obraz v primorskih mestih.Presenečenje. Dne 8. septembra 1944 je Joža

Vilfan naročil duhovniku Rudiju Klincu, ki je bil določen za zvezo med goriško sredino in OF, naj

72 | MLADIKA 6 • 2020

PR I ČEV ANJA

izberejo duhovnika, predstavnika goriške katoliške sredine, za člana v Pokrajinskem narodnoosvobo­dilnem odboru. Pogoje za pristop so vodilni sredici po temeljitem preudarku pripravili v Katoliški knjigarni v Gorici: Sredina je pripravljena stopiti v narodno fronto kot skupina z lastno preteklostjo in lastno miselnostjo; zahteva izločitev italijanskih enot iz partizanskih formaciji, izključno slovenski značaj OF, prenehanje z likvidacijami; OF pa naj ima poudarek na nacionalnih interesih Primorcev, in ne na komunizmu. Določena sta bila dva delega­ta za pogajanja. A Vilfan ni prišel na dogovorjeni se­stanek. Svoja razmišljanja je gospod Klinec napisal v dnevnik in ocenil, da je očitno, da so hoteli iz njih kovati le kapital. Hoteli so imeti zastopnika duhov­nikov, ki bi partizanstvo v očeh ljudstva prikazal kot veri nenevarno. Skoraj istočasno so se predstavniki Kraljeve skupine, že po Kraljevem odhodu v Rim, prizadevali pridobiti dr. Juvančiča na svojo stran. A ni jim uspelo.Odločili so se, da se politika črta iz duhovniko­

vega življenja, ker je Cerkev vedno trpela, kadar se je vmešavala v politiko …

Konec vojne, nasilje zmagovalcev nad sredinsko usmerjenimi narodnjakiS triumfalno zmago Komunistične partije se je

bližal konec vojne. Ob jugoslovanski zasedbi obeh primorskih mest, Trsta in Gorice, so bili sredinci de­ležni hudega nasilja. Proti njim je v ostro nastopal Boris Kidrič v svojih govorih.

Duhovniki so bili zmerjani, da so fašisti, bela garda, narodni izdajalci, krivci za državljansko vojno. Hude krivice je moral prenašati duhovnik Virgil Šček, voditelj Zbora svečenikov svetega Pavla in goriške sredine.Laični voditelji so bili deležni tudi osebnega

nasilja: ugrabitve, hišne preiskave, zasliševanja z značilnimi oznovskimi metodami in zapori. Slabo plačilo za njihovo pokončno držo, za njihove žrtve, preudarnost, vzgled enotnosti, s katerim so dosegli veliko: pomagali so vsem in lajšali gorje, pomir­jali so nasprotujoče si ideološke smeri, ovirali so organizacijo protikomunističnih vojaških enot in umirjali komunistično nasilje.V tem kontekstu moramo ovrednotiti Juvančiče­

vo delo in delovanje primorskih duhovnikov v Zboru svečenikov ter presoditi, kaj bi bilo s Primorci, če bi se duhovniki pridružili protirevolucionarnemu taboru in aktivno nastopili proti OF, in kaj bi bilo s primorsko Cerkvijo, če bi se aktivno priključila OF. Vsaka taka odločitev bi bila še bolj pogubna. Tako kot večina Primorcev tudi njihovi narodni voditelji niso mogli presoditi v tistih skrajno zapletenih raz­merah, kaj je resnica in kaj je prevara. Tudi trezna presoja ni mogla predvidevati, kar odkrivajo po tričetrtini stoletja raziskave o začetkih slovenskega razkola, o prikritih zločinih in množičnih moriščih, o prevarah in neizprosni prebrisani in razmeram prile­gajoči se strategiji pa tudi o grobih revolucionarnih posegih v slovensko družbo, zlati tradicijo in mora­lo. Če bi vse to vedeli, kaj bi lahko storili? Ljudstvo je nekritično vsrkavalo lažne obljube, ki so prevzele čustva in zaslepile razum, da niso razlikovali re­alnosti od varljive lažne prividnosti. Svojo nemoč

in svojo bolečino je zaupal črniški dekan v svoji kroniki: »Kot opij se je gibanje razmahnilo, upijanilo verni-ke. Besede ne pomenijo nič, ostane le ljubezen do tega ubogega ljudstva in molitev zanj. Šele ko se strezni, se bo zavedalo, kaki reveži so.«

Duhovniki se potegujejo za narodne mejeNe glede na vse to so vodilni du­

hovniki v Zboru svečenikov še naprej služili svojemu ljudstvu in domovini. Na razmejitveno komisijo so naslo­vili dve peticiji s skoraj 200 podpisi primorskih duhovnikov z zahtevo

Odkritje plošče ob 100-letnici Juvančičevega rojstva 4. decembra 1999 na steni župnišča v Bovcu. Slavnostni govornik je bil zgodovinar Peter Stres.

MLADIKA 6 • 2020 | 73

P R I ČEV ANJA

po priključitvi celotnega slovenskega ozemlja s Trstom in Gorico k Jugoslavi­ji, kakršna je bila, v prepričanju, da se politika menja, narod pa ostane. Visoki cekrveni goriški dostojanstveniki, Ivo Juvančič, Alojzij Novak in Rudi Klinec so sodelovali v razmejitvenih komisijah. Dr. Juvančič je odpotoval z jugoslovansko delegacijo leta 1946 v Pariz na mirovno konferenco kot izvedenec za vprašanja Primorske. Na konferenci se je potegoval za postavitev pravičnih narodnih mej, za priključitev slo­venske zemlje k Jugoslaviji.

Ivo Juvančič prestopi v drugo obdobje svojega življenjaPo vrnitvi iz Pariza je msgr.

Juvančič začel drugo poglavje svojega življenja. Tržaški škof An­tonio Santin je ostro nastopil proti njemu in zahteval njegov odstop. Goriški nadškof Margotti ga je od­slovil iz goriškega bogoslovja, kjer

je predaval fundamentalko in patristiko. Juvančič je bil suspendiran in postav­ljen na cesto.Odšel je v Ljubljano, a v cerkvenih

krogih ga niso sprejeli. Zaposlil se je v laični službi. Vztrajal je v zvestobi svo­jemu poslanstvu in v tistih čudnih časih odhajal v službo v duhovniškem oblačilu ter iskal priložnosti, da bi smel opraviti službo božjo v kateri od ljubljanskih cerkva. Bil je povsem izoliran, cerkveni krogi so se mu oddaljili. Ko je duhovnik Toroš postal apostolski administrator na Goriškem, je kazalo, da ga bo spet pritegnil v Cerkev na Primorskem. A s tem ni bilo nič.V samoti in osamljenosti, razočara­

nosti in zagrenjenosti si je v poklicni krizi poiskal novo pot. Zapustil je duhovniški stan in se civilno poročil s Cvetko Berčič ter imel tri otroke. Ostal je zvest veri in s pomočjo primorskih sobratov s pristan­kom Svete stolice kanonično uredil svoj položaj in se tudi cerkveno poročil.Novo službeno mesto v Ljubljani mu

je nudilo priložnost za proučevanje pol­pretekle zgodovine Primorske. Zaposlen je bil pri Znanstvenem inštitutu, nato kot arhivar pri Muzeju narodne osvoboditve in nazadnje na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Postal je publicist, razisko­valec in zgodovinar. V 30 letih je napisal okoli 200 daljših ali krajših razprav, ki jih je objavljal v raznih revijah. V nekatere je

Cvetka Berčič in Ivo Juvančič na dan poroke 31. dec. 1949;

Ivo Juvančič z ženo in prvima dvema otrokoma leta 1960 (sliki je posredoval sin Vojko Juvančič).

74 | MLADIKA 6 • 2020

PR I ČEV ANJA

vpletal svoje lastne izkušnje in spomine in so prav zato posebno pomembne.Duhovniki na Primorskem so ne glede

na sredinsko zadržanje med vojno in na pomoč partizanom ter svojemu ljudstvu prišli z dežja pod kap.Za ponazoritev njihove usode se mi

vsiljujejo besede, ki jih je dr. Juvančič napisal svojim duhovnikom v delu Kristus in galilejsko osvobodilno gibanje: »Kristus ni stal ne na desni ne na levi, stal je nad vsem. Ni mu šlo za politiko, iskal in gledal je človeka kot človeka, iskal je bližnjega, človek pa nam postane bližji le po ljubezni, ki mu jo izkažemo. A vendar so ga politična

gibanja stiskala vse dni življenja in spravila na križ. Vsi njegovi sovražniki so imeli politič-ne govore proti njemu.

Na smrt ga je obsodil farizejsko-saducej-ski sinodij. Obsodilo ga je pred Pilatom tudi ljudstvo z osvobodilno stranko na čelu. Ljud-stvo je prosilo za Barabo, za junaka – borca in pustilo sodnikom Učenika iz Nazareta, moža miru, sprave in ljubezni. Končno je visel pribit na križu med dvema razbojniko-ma. Farizeji so sramotili Kristusovo ljubezen in dobroto. Najgroznejša strast je sovraštvo, a on je odgovarjal z ljubeznijo: ‘Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.’«

(konec)

V IRI IN LITERATURAArhiv Republike Slovenije• AS 1491, Pokrajinski komite Komunistične partije Slovenije, t. e. 533, Poročila Centralnega komiteja

Komunistične partije Slovenije.• AS 1638, Oblastni komite KPS za Slovensko Primorje, t. e. 532, mapa I, 1.• AS 1638, Oblastni komite KPS za Slovensko Primorje, t. e. 537.• AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve, t. e. 935, fasc. 8, Ostanki bivših meščanskih strank

na Primorskem (1941–1945).• AS 2043, Juvančič Ivo, t. e. 7.

Literatura• Bandelj Boris, Katoliška socialno politična misel Virgila Ščeka, Krožek za družbena vprašanja Virgil

Šček, Trst 1997.• Bebler Aleš, Čez drn in strn, Lipa in Založništvo tržaškega tiska, Koper – Trst 1981.• Cencič Miroslava, Primorska sredina v primežu bratomorne vojne, Slovenska matica, Ljubljana 2011.• Juvančič Ivo, »Primorski narodni svet ­ Goriška sredina in OF­NOB«, Primorski dnevnik, Trst, 5.–27.

avg. 1970.• Juvančič Ivo, Kristus in galilejsko osvobodilno gibanje, Pismo slovenskim primorskim duhovnikom,

rokopis v lasti Franca Kralja, 1943.• Kidrič Boris, Zbrano delo, druga knjiga, Cankarjeva založba, Ljubljana 1978.• Klinec Rudolf, Dnevniški zapisi 1943–1945, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 2010.• Kragelj Jožko, Primorski duhovniki, kulturni delavci 20. stoletja, samozaložba, Gorica 2002.• Kralj Jerman Lučka, Janko Kralj, utišani in pozabljeni slovenski politik, Ljubljana, Družina 2008.• Novak Alojzij, Črniška kronika, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1992.• Pelikan Egon, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom, Nova revija, Ljubljana 2002.• Primorski slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974–1981.

Pričevalca• Kralj Franc, duhovnik.• Toroš Sonja, gojenka zavoda Notre Dame.

MLADIKA 6 • 2020 | 75

NOV I CE K DČ 1 2 4

NOVO SKLADIŠČE KNJIŽNICE DUŠANA ČERNETA

Ivo Jevnikar

V tej rubriki smo večkrat poročali o hudi prostorski stiski Knjižnice Dušana Černeta na sedežu v Ul. Donizetti 3 v Trstu. Končno se je v preteklih mesecih našla primerna rešitev: najetje večjega prostora v pritličju iste stavbe, nakup in postavitev solidnih knjižnih polic ter premestitev nekaterih zbirk publikacij iz 2. nadstropja v novi prostor.Kot je zabeležila v internem poročilu

knjižničarka KDČ Lučka Kremžar, smo v skladišče premestili vso periodiko (razen zdomske in koroške periodike, ki je od vedno ločena od ostale in jo hra­nimo v posebnem prostoru). Prav tako smo prenesli v skladišče del gradiva, ki spada v t. i. glavno sobo, a zanj ni več prostora v 2. nadstropju in se je kopičilo po vseh koncih in krajih.Selitev je opravljena, knjižničarko

pa čaka še veliko dela, saj je treba vse gradivo ponovno primerno označiti. Spremenila se je namreč signatura, saj smo v digitalnem bibliografskem

sistemu Cobiss ustvarili novi oddelek DS (Dislocirano skladišče).Tako ima KDČ zdaj tri oddelke: K

(Knjižnica, s podlokacijami SZT – Sloven­ski zdomski tisk, SKT – Slovenski koroški tisk, Č – Časopisi in LIK – Likovna sekci­ja), KTR (Knjižnica Zore Tavčar in Alojza Rebule v 1. nadstropju) in DS (Dislocirano skladišče, s podlokacijo PER – Periodika).Trenutno imamo inventariziranih ca.

17.500 enot, na inventarizacijo in katalo­gizacijo pa jih čaka še kakih 1.000.

Delo v času pandemijeV času varnostnih ukrepov zaradi

pandemije je bila KDČ do druge polovice junija zaprta in knjižničarka je delala od doma.

Pogled na police v novem skladišču KDČ (foto: Danilo Pahor)

76 | MLADIKA 6 • 2020

NOV I CE K DČ 1 2 4

Opravljeno pa je bilo zelo dragoceno, a zamud­no in malo vidno delo: knjižničarka je uredila katalog naših več kot 700 serijskih publikacij, torej časopisov, revij in zbornikov. Zdaj je v Cobissu jasno razvidno, katere publikacije, ki jih imamo, so prenehale z izhajanjem in so torej zaključene (491), za katere med njimi hranimo popolne izdaje (186), katere in v čem pa so pri nas nepopolne (305).

in časopisi redno popisani v Slovenski bibliografiji.Do leta 1991 se je v D fondu znašlo več kot

700 knjig in nad 140 revij in časopisov. Morebitni uporabniki pa so bili pod budnim očesom politične policije – Udbe in direktorju NUK so morali vseka­kor predstaviti priporočilo ustanove, za katero so delali, ter natančen opis namena vpogleda. Za to »pristojni« pa so tudi opozarjali »posvečene upo­rabnike« na zadeve, ki bi jih lahko zanimale.Po demokratizaciji se je D fond spremenil v

Zbirko tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije, ravno v teh mesecih pa zaradi reorganizacije v NUK dobiva spet novo podobo.

Zbiranje in t ihotapljenjeKot je napisala Janežičeva, so »sporno gradivo«

skrivaj zbirali še v knjižnici Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani (danes: Inštitut za novejšo zgodovino), na Teološki fakulteti v Ljublja­ni in v Univerzitetni knjižnici Maribor.

Ljubitelji slovenskih knjig in periodike dobro poznajo zgodbo D fonda, v katerem so se zbirali tiski politične emigracije, a tudi marsikatere zamej­ske izdaje.Ob posebni razstavi je leta 2019 izšla tudi

brošura s podatki o tej zgodbi, ki jo je pripravila knjižničarka Helena Janežič (Stop, cenzura! Cenzu­ra in knjižnice 1945–1991, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 2019).Na spletni strani Narodne in univerzitetne knjiž­

nice v Ljubljani pa lahko o D fondu med drugim beremo: Oktobra 1945 ustanovljena Narodna in univerzitetna knjižnica se je že kmalu znašla pred izzivom. Uradni akt o ustanovitvi je nalagal, naj se »Narodni in univerzitetni knjižnici pošiljajo tudi take knjige in druge tiskane stvari, katerih razpe­čevanje je iz katerih koli razlogov prepovedano«. 11. člen Zakona o tisku iz leta 1945 pa je posebej govoril o prepovedih v zvezi z razširjanjem in proda-janjem posameznih knjig in drugih tiskanih stvari. Naslednja desetletja je NUK krmaril med narodnim poslanstvom zbiranja vse slovenske zapisane dedi-ščine in veljavno zakonodajo. Od svoje ustanovitve dalje je imel vsa pravna zagotovila, da lahko zbira tudi tisk slovenske politične emigracije in ostalo »sporno« gradivo. Po zakonu ga je moral bibliograf-sko obdelati, shranjeno je bilo v posebnih prostorih, izposoja pa omogočena le za znanstveno-razisko-valno delo. Fond se je imenoval D fond, ker je bil sprva shranjen v direktorjevi pisarni, do leta 1991 so zanj veljali posebni pogoji dostopa. Nastajal je od leta 1945, uradno pa je bil ustanovljen leta 1978. Zvezni sekretariat za notranje zadeve je tega leta v NUK nastavil svojo uslužbenko Milico Strgar, ki je skrbela, da so bili tiski obdelani po pravilih knjižnice. Podatki o njih se niso pojavljali v javno dostopnih katalogih, kljub vsemu pa so bile knjige

Publikacij, ki še izhajajo, imamo nad 200. Knjižni­čarka je obenem preverila, katere serijske publika­cije sicer urejeno hranimo, vendar še niso vključene v bibliografski sistem Cobiss.Tako uporabniki lahko zdaj takoj v računalniku

zvedo, s čim lahko računajo pri obisku KDČ, lažje pa bo tudi naše izpopolnjevanje nepopolnih zbirk.

IZ ZGODOVINE D FONDA

Brošura Helene Janežič, ki je bila izdana leta 2019 ob razstavi Stop, cenzura!

MLADIKA 6 • 2020 | 77

NOV I CE K DČ 1 2 4

Ker imam o teh zadevah nekaj osebnih spominov, je morda prav, da se zapišejo. Naš oče prof. Martin Jevnikar je bil eden izmed pover­jenikov za razpečavanje knjig Slo­venske kulturne akcije iz Buenos Airesa, njene revije Meddobje in časopisa Glas SKA. V italijanskem zamejstvu je bil menda glavni poverjenik prof. Maks Šah v Trstu. SKA, pri kateri je bila dolgo uprav­nica žena dr. Tineta Debeljaka Vera Remec, pa je pošiljala svoje knjige za prodajo tudi na upravo Kato­liškega glasa in morda še kam. Ostali izdajatelji zdomskih knjig so se posluževali svojih poverjenikov.Vsekakor vem, da je oče posa­

mezne izvode novih knjig oddajal tudi Narodni in študijski knjižnici v temačnih prostorih v Ul. Geppa v Trstu. Dokler ni po pridobitvi italijanskega dr­žavljanstva leta 1968 začel sam presto­pati mejo z Jugoslavijo, pa smo mama ali otroci večkrat kar s pošte v Sežani poslali kako »argentinsko« pesniško zbirko ali roman nekaterim naslovnikom v Sloveniji. Spominjam se zlasti dr. Bru­na Hartmana (1924–2011) iz Študijske knjižnice v Mariboru in Milana Dodiča (1913–72) iz Študijske knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu.Bolj tvegan je bil prenos gradiva

za literarnega zgodovinarja dr. Jožeta Pogačnika (1933–2002), ki si je moral kot učenec prof. Antona Slodnjaka, ki je bil politično odstranjen z univerze v Ljub­ljani, služiti kruh po univerzah v drugih jugoslovanskih republikah in pokrajinah. Ko je v letih 1968–72 pri Obzorjih v Mari­boru izdajal svojo znamenito Zgodovino slovenskega slovstva v 8 zvezkih (zvezke 5, 6 in 7 je napisal prof. Franc Zadravec, sklepni dodatek Bibliografija pa je pri­spevala Štefka Bulovec), je delal prej na univerzi v Zagrebu, nato v Novem Sadu. Oče, ki je že od leta 1967 sistematično predstavljal zamejsko in zdomsko litera­turo v Mladiki, je omenjeno znanstverno delo zelo cenil in menda o vsakem zvez­ku pohvalno pisal v Literarnih vajah.

Pogačnik je sam stopil v stik z nekaterimi avtorji in izdajatelji v zdomstvu, tako da si je prikrbel gradivo, do katerega ni mogel drugače. Zgodilo pa se je, da so nam poštarji (takrat so na dom dostavljali tudi težje pakete, nava­dno pošto pa tudi dvakrat na dan) nekoč prinesli na dom v Ul. Torre­bianca več paketov s celotno zbir­ko obsežnih Zbornikov Svobodne Slovenije in drugimi publikacijami iz Argentine. Oče je prejel prošnjo, da se to spravi preko meje do Po­gačnikovega prijatelja v Ljubljani. In tako se je brez zapletov zgodilo.Prof. Jože Pogačnik je bil prvi,

ki je v splošno zgodovino slo­venskega slovstva vključil tudi podrobnejši objektiven opis ne le

zamejske, temveč tudi takrat prepoveda­ne zdomske literature in publicistike, pa čeprav nobenemu zdomskemu avtorju ni posvetil posebnega poglavja v razdel­ku Beseda in ustvarjalec, v katerem pa sta Boris Pahor in Alojz Rebula.Sam je izjavil, da ne priznava av­

torstva tistih nekaj strani, posvečenih zamejskemu in zdomskemu slovstvu, ki so z njegovim podpisom izšle v dodatku Sodobno slovstvo v monografiji prof. Antona Slodnjaka Slovensko slovstvo iz leta 1968.O zamejskih in dotlej prezrtih avtorjih

je pisal v 8. zvezku Zgodovine slovenske­ga slovstva. Ob koncu večletnega dela je bil 19. aprila 1972 na obisku pri nas v Tr­stu in je očetu poklonil omenjeno knjigo. Njeno zamejsko in zdomsko vsebino pa je istega leta s povzetkoma v italijanščini in nemščini izdal tudi v posebni knjižici Slovensko zamejsko in zdomsko slov­stvo (oris izhodišč in ocena vrednosti), ki je izšla v Trstu kot 5. zvezek Kosovelove knjižnice, ki jo je izdajala revija Zaliv.

Nadzor nad ravnateljem NUKKot je napisala Helena Janežič, je

gradivo za D fond prihajalo v NUK po treh poteh.

Platnica študije dr. Jožeta Pogačnika Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo, ki je izšla leta 1972 v Trstu v knjižni zbirki revije Zaliv Kosovelova knjižnica.

78 | MLADIKA 6 • 2020

NOV I CE K DČ 1 2 4

Cariniki in miličniki so na mejah in poštah plenili prepovedane tiskovine, ki so jih odkrili, in skladiščili v prostorih Republiškega sekretariata za notranje zadeve, kjer so jih skrbno pregledovali in prebirali, nato pa pošiljali v NUK.Od leta 1962 je bil možen nakup take­

ga gradiva preko pooblaščenega uvoz­nika. NUK je moral vsako leto nasloviti vlogo na RSNZ, da je uvoz dovolil. Nato ga je moral odobriti še Zvezni sekretariat za notranje zadeve, izpeljal pa ga je poo­blaščeni uvoznik.Zaradi teh ovir se je NUK posluževal še

tretjega načina pridobivanja gradiva: za­menjeval ga je s knjižnicami zunaj Slove­nije. Zelo pogosto pa so tiski prišli v NUK zaradi prijateljskih ali sorodstvenih zvez.Plodni raziskovalec udbovskih arhivov

in pisec dokumentarnih zgodovinskih knjig Igor Omerza me je opozoril na tu objavljeni zanimivi dokument iz Arhiva

Republike Slovenije, ki je nastal 10. julija 1984. Center Službe državne varnosti v Postojni je sporočil II. oddelku SDV v Ljubljani, da je s pomočjo OTS (ope­rativnega tehničnega sredstva, v tem primeru pač kontrole pošte) ugotovil, da je duhovnik iz Argentine, urednik revije Duhovno življenje in poznejši delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini Jože Škerbec (1929–2001) poslal Narodni in univerzitetni knjižnici »izvod sovražne knjige Loška dolina žrtev revolucije«. Gre za knjižico brez navedbe avtorstva, ki jo je leta 1980 v Buenos Airesu izdala Založ­ba Sij v zbirki Zrenja in uvidi.Za knjigo, piše v dokumentu, se mu je

zahvalil ravnatelj NUK Tomo Martelanc (1928–2000), Udba pa ugotavlja, da je iz njegove zahvale »razvidno, da sta bila MARTELANC in pokojni politični emi-grant BARAGA dr. Srečko (vojni zločinec, publicist sovražnih člankov, umrl 1977) dogovorjena, da bo po njegovi smrti nadaljeval z njegovim delom in s pošilja-njenm NUKU vseh slovenskih publikacij (ki bodo izdane v Argentini), politični emigrant, duhovnik ŠKERBEC Jože. S poslano knjigo ‘Loška dolina žrtev revo-lucije’, katere avtor je ŠKERBEC, uteme-ljujemo domnevo, da ŠKERBEC prevzema delo pokojnega BARAGE in da bo tudi on vzdrževal stike z MARTELANCEM.«Iz dokumentacije ni razvidno, če so

temu sledile kake posledice. Za prof. Barago je udbovski fiunkcionar sicer »pozabil« zapisati, da je bil izjemno za­služen za obnavljanje in vzpostavljanje slovenskega šolstva v Julijski krajini pod Zavezniško vojaško upravo …Martelanc je bil vsekakor ravnatelj

NUK od leta 1980 do 1992. Imel je trdno politično ozadje: diplomiral na Novinar­sko­diplomatski visoki šoli v Beogradu, nato je kril zelo odgovorna mesta na radiu in televiziji, v letih 1965–69 je bil slovenski minister za prosveto in kultu­ro v vladah Janka Smoleta in Staneta Kavčiča, nakar je predaval na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novi­narstvo (danes: Fakulteta za družbene vede) v Ljubljani.

Poročilo SDV z dne 10. julija 1984 o stikih, ki jih je imel ravnatelj NUK Tomo Martelanc z duhovnikom iz Argentine Jožetom Škerbcem (vir: Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1931, RSNZ SRS, t. e. 2937, OD 4437 Stella Alexander).

ZA SM EH I N DOBRO V OL JO Izhaja mesečno v Letnik 64

Uredništvo in uprava:34133 Trst, Italija, Ul. Donizetti 3tel. 040-3480818; fax 040-633307uprava@mladika.comredakcija@mladika.comwww.mladika.com

Oblikovanje: Matej Susič

Izdaja: Mladika z.z o.z.

Registrirana pri trgovinski zbornici v Trstu dne 21.4.1999 pod številko 114276.

Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)

Reg. na sodišču v Trstu št.193 dne 6.4.1957ISSN 1124 – 657X

Tisk: Grafika Soča d.o.o. – Nova Gorica

Izhajanje revije podpirataUrad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetuin Dežela FJK.

UREDNIŠKI ODBORMarij Maver (odgovorni urednik), Andrej Černic, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Anka Peterlin, Nadia Roncelli, Erika Jazbar, Helena Jovanovič, Tomaž Simčič, Ivo Jevnikar in Breda Susič.

SVET REVIJEDavid Bandelj, Milan Nemac, Silvija Callin, Jadranka Cergol, Peter Černic, Marija Češčut, Danilo Čotar, Matjaž Rustja, Peter Močnik, Lučka Kremžar De Luisa, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Ivan Peterlin, Peter Rustja, Jernej Šček, Marko Tavčar, Evelina Umek, Neva Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora.

Posamezna številka Mladike stane 4,00 €.

Celoletna naročnina za Italijo in druge države 30,00 €;

po letalski pošti:Evropa 50,00 €,Amerika 60,00 €,Avstralija 65,00 €.

Plačilo s poštnim tekočim računom 11131331 – Mladika - Trst.

Na banki: Zadružna kraška banka - Banca di Credito Cooperativo del Carso (IBAN: IT58 S089 2802 2010 1000 0016 916; SWIFT: CCRTIT2TV00).

Mlajši moški vstopi v trgovino z živalmi, da bi kupil papigo. Lastnik trgovine mu pravi: »Glejte, ta papiga je edina, ki jo še imam. Je pa nekaj izrednega: nese kvadratna jajca.«»A res? Pa zna tudi govoriti?«»No, na žalost samo štiri besede.«»Katere?«»Mati moja, kako boli!«

b l a

Zdravnik svetuje debelušnemu pacientu: »Če narediš deset kilome­trov na dan, boš v enem letu dosegel idealno težo.«Eno leto kasneje pacient telefonira

zdravniku: »Gospod doktor, izgubil sem odvečne kilograme, imam pa en problem.«»Kakšen problem?«»Nahajam se 3.650 kilometrov od

doma!«

b l a

Operni tenorist pride k zdravniku in se potoži: »Gospod doktor, zaradi svoje debelosti sem že čisto obupan. Bil sem že pri dveh vaših kolegih: prvi mi je svetoval, naj čimveč hodim peš, drugi pa mi je rekel, naj grem v Moravske Toplice. Kaj bi bilo zame najbolje?«»Dragi moj, pojdite peš v Moravske

Toplice!«

»Glejte, gospa,« pravi zdravnik, ko izroči pacientki steklenico sirupa, »vze­mite to deset žlic dnevno.«»Ali ne bi mogli doze zmanjšati?«»Zakaj pa?«»Veste, pri nas imamo samo šest

žlic!«

b l a

Staro kokoš ves dan muči neki problem, zvečer pa to pove svoji sosedi: »Ali si že kdaj pomislila, da bi nas mora­lo biti veliko več pri vseh jajcih, ki smo jih izlegle!«

b l a

Policist ponoči opravlja rutinski pregled po mestnih ulicah, in na tleh zagleda sumljivega moškega. Stopi k njemu in ga vpraša: »Gospod, ali je kaj narobe?«»Niti ne. Vračam se z zabave, pa sem

nekaj izgubil.«»Kaj ste pa izgubili?«»Ravnotežje!«

b l a

»Lovec Nande se je vrnil pijan z lova.«»Si prepričan, da je bil pijan?«»Prepričan. Psa je imel v nahrbtniku,

fazana pa je vlekel na vrvici in se drl nanj.«

DAROV I V TISKOVNI SKLAD:Edvard Peter Krapež – 10,00 €; Alojz Hlede – 20,00 €; Ivo Ravnik – 26,55 €.

Spoštovani urednik!Najlepša hvala za Mladiko.Je kar precej branja! Ampak vselej pomenljivo in poučljivo!Po več kot šestdesetih letih v daljni Kaliforniji, prav uživam krasno sloven-

ščino. Z veseljem pričakujem vsak izvod, me nikoli ne razočara in vedno lepo preseneča.Važni so tudi spisi o naši težki zgodovini, kot npr. piše Ivo Jevnikar in drugi.Na vsak način, le tako naprej in zopet lepa hvala! Vam vdani I.R.

L I STN I CA UPR AV E

Vsem darovalcem se iskreno zahvaljujemo.

NOVONOVO PRI ZALOŽBI PRI ZALOŽBI MLADIKAMLADIKA

Knjige in revija so na prodajKnjige in revija so na prodajv Tržaškem knjižnem središču TS360,v Tržaškem knjižnem središču TS360,

v Katoliški knjigarni v Goriciv Katoliški knjigarni v Goriciin v tra� ki v centru Opčinin v tra� ki v centru Opčin

Prvi roman o požigu Narodnega doma

v Trstu

Študije in eseji o slovenski književnosti

na Tržaškem in v Italiji

ZALOŽBA M LAD I K A

Ul. Donizetti 3, 34133 Trst, Italijatel. +39 040 3480818 • fax +39 040 633307

uprava@mladika.com • redakcija@mladika.comwww.mladika.com

v Trstu

Pripravlja uredniški odbor mladihGrafično oblikovanje: Matej Susič

rast.urednistvo@gmail.com - ISSN 2039-9316

julij 2020Rast

Ogrnil se je v dolgo jakno, ne vedoč pravza-prav, ali ga bo pričakal dež ali sonce, toplota ali mraz. Stopil je nazaj v neskončnost, na potovanje v zmešnjavo in hrup. Okoli njega je popoldanski hrup kočij in okornih avtomobilov ropotal po mestu. Sedel je na imenitnem kavču, v roki držal pipo, od katere se je vil tanek in len dim. Njegov pogled je bil usmerjen v veliko okno gostišča in se utapljal v prelepih sanjah. Obširni mestni park je obarval z jesenskim listjem svoje stezice.

Stara ženica mu je postregla s kavo. Bila je nizke in močne postave, v očeh se ji je leske-tala modra barva. Lasje so bili popolnoma beli in prepričan je bil, da so ob njegovem zadnjem obisku bili še vedno črni. Res je, v štiridesetih letih se marsikdo postara. Ne pa on.

Jokanje majhnega otročička je odmevalo v lokalu.

»Oprosti mi, Jack, ona je Allison, moja vnukinja. Podnevi je z mano v gostilni, ker so njeni starši zaposleni od jutra do večera,« je razložila mala ženica s širokim nasmehom.

»Ne skrbi, otrokovo jokanje me sploh ne moti,« je mirno odvrnil. Nato je po kavi peljal malo deklico z vozičkom na sprehod.

Allison je imela babičine oči, njeni lasje pa so imeli barvo sončnega zatona. Dekletce ga je veselo gledalo in se smejalo ob njegovih besedah.

Dnevi so se izčrpali, barve okolja so se ra-zblinile in zmešale kot vrtinec. Jack je kot sunek vetra izginil.

* * *

Jakob Gruden

Ljubim jih s hrupom in šumom,ta velika mesta

Tokratna številka Mladike se v fokusu posveča ustvarjalnosti – predvsem v obdobju koronavirusa, pa tudi na splošno. Tudi Rast je zato v celoti posvečen ustvarjanju, in sicer literarnemu ustvarjanju mladih, vendar ne v nesrečnem obdobju koronavirusa, pač pa pred njim. Objavljamo namreč izstopajoče literarne prispevke lanskega nateča-ja Slovenskega kulturnega kluba: najprej fantazijsko zgodbo Jakoba Grudna, ki se je uvrstila na prvo mesto med proznimi prispevki; sledi pa pesem, ki so jo člani komisije priporočili za objavo.Jeseni bomo začeli objavljati nagrajene in priporočene pesmi in prozne sestavke z natečaja šolskega leta 2019/2020. Kot navdih so letošnji organizatorji ponudili mladim piscem verze iz Prešernovih pesmi, saj poteka letos precej okrogla, 220. obletnica Pre-šernovega rojstva. Letošnje prispevke je literarna komisija vzela v obravnavo z nekaj-mesečno zamudo, saj se je vse delo ustavilo zaradi problemov s pandemijo. Tako tudi Dneva mladinske ustvarjalnosti, na katerem so bili ponavadi razglašeni zmagovalci, ni bilo mogoče organizirati. Zato bodo imena zmagovalcev prodrla v javnost najprej preko sredstev javnega – in zasebnega obveščanja, ko bodo razmere to dovolile, pa bo na vrsti še priljubljeni praznik mladinske ustvarjalnosti.

Tokratna številka Mladike se v fokusu posveča ustvarjalnosti – predvsem v obdobju Tokratna številka Mladike se v fokusu posveča ustvarjalnosti – predvsem v obdobju koronavirusa, pa tudi na splošno. Tudi Rast je zato v celoti posvečen ustvarjanju, in koronavirusa, pa tudi na splošno. Tudi Rast je zato v celoti posvečen ustvarjanju, in

SLOVENSKI KULTURNI KLUB

(dalje n)

Minilo je veliko let od zadnjega potovanja. Jack se je bril z britvico. Ogledalo je še vedno zrcalilo mlade-ga človeka z zagorelo kožo in temnimi očmi. Vznemi-rjen je čakal na skok v čas in se zaradi tega tudi nehote urezal v lice.

Znašel se je na cesti hrup-nega New Yorka, kmalu bi ga povozili. V vseh teh letih se je šum ceste okrepil. Mo-dernejši avtomobili so drveli po ulicah in kot vedno se je gruča ljudi z naglico premi-kala po mestu in ga večkrat porinila. Jack je bil umirjenega značaja in ga to sploh ni mo-tilo. Hrup mesta mu je zvenel kot melodija, ki mu je napolnila možgane. Prepustil se je srcu mesta in užival v njem.

Hodil je proti gostišču in se stiskal v plašč. Sne-žinke so plesale po ulici in se nabirale na travnikih parka in po golih drevesih. Povzpel se je na stop-nišče z razgledom na mesto. Žarki sončnega zatona so obarvali srebrnobeli sneg, ki je pokrival park, in ustvarjali magično atmosfero.

Vonj kave je plapolal v zraku kavarne in toplota ognjišča ga je objemala. Sedel je udobno v svoj kavč, ki je po tolikih letih bil še vedno tam. Vlekel je iz pipe in skozi redek dim videl lepoto malega intimnega prostora, ki mu je bil tako pri srcu. Ob mizicah je sedelo več ljudi, bili so sproščeni in uži-vali ob pijači in sladici. Igral je šah, premikal tako bele kot črne figure. Izgubil se je v svojih mislih in skrivnostih igre.

Za pultom je dekle rdečih las bralo časopis, njene modre oči so občasno gledale po gostišču in s snežno belim nasmehom je pozdravljala ljudi, ki so prihajali in odhajali. Medtem ko je srkala čaj, je imel občutek, da njene misli potujejo in se sprehaja-jo po bujnih in oddaljenih gozdovih. Z zgornjega nadstropja se je oglasil zapleten, vendar zanimiv violinski zvok, ki je v sproščujoči simfoniji oddajal svoje nežne note.

»Šah mat!«»Ka-kaj?« je zajecljal.»Šah mat! Tukaj imaš kavo«, ga je zvok dekleta

iztrgal iz sanj.Jack je pogledal šahovnico. Dekle mu je postavi-

lo mat. Obrnila se je in se vrnila k točilni mizi.»Hvala, Allison,« je zasanjano rekel.Obrnila se je in njene modre oči so kar vdirale v

njegove.»Kako me pa ti poznaš?« ga je vprašala z ener-

gičnim glasom.

»To ni pomembno. Spominjam se te za zavesami preteklosti, tvoj nasmeh je še vedno nalezljiv.«

Jack in Allison sta se zaljubila in prebudila v svetu sanj.

Držala sta se za roko in drsela po ledenem jezeru, ki sta ga obje-mala gozdiček in zasnežen travnik. V parku so se sprehajali ljudje, otroci so se kepali in metali po snegu, medtem ko so se mame pogovarjale o božičnih darilih in prazničnem vrvežu.

Nerodnost Jackovega drsenja pa je oddaljila vse Allisonine skbi in ji naslikala nasmeh na obraz ob vsakem njegovem padcu.

»Zdiš se vreča krompirja! Če boš šel še tako naprej, boš zlomil led in padel v lede-no vodo,« je Allison zasmehovala užaljenega fanta.

Ob naslednjem padcu je Jack potegnil dekle za seboj, in ko je treščil, mu je padla v naročje. Pogle-dal jo je in nežen nasmešek ji je obarval obraz. Pol-jubil jo je in njene ustnice so bile mehke in vroče.

Zvečer je Allison bila v njegovem naročju, tokrat je spala. Jack je gledal v ognjišče, v katerem so pla-meni ustvarjali čudežne figure. Z roko jo je nežno božal, a njegove misli so se vrtinčile v neurju. Vedel je, da se je že preveč časa zadrževal v tem obdob-ju in da se bo v naslednjem potovanju svet preveč postaral. Solza mu je lezla po licu, in ko je padla na lesena tla, je tudi on izginil z njo.

* * *

Minila so leta in Jackovo srce je spet začelo biti, vznemirjen je zopet premagal čas in skočil na ulico, obdano z velikimi nebotičniki.

Po cesti je vel suh zrak, siva tišina ga je obdajala. Ulice in hiše so bile prazne, nikjer bitja srca, to je bilo mesto duhov. Hodil je v prazni mesečini, dolgi in neskončni.

Stopil je v svoje priljubljeno gostišče, ki je bilo ovito v odejo prahu. Rdeče zavese so bile strgane in nekatere so visele na otožnih stolih. Na stenah nekoč razkošnega salona se je širila plesen. Stopil je za pult in na polici zagledal staro porumenelo fotografijo. Gledal je sebe, objetega z rdečelasim dekletom na vrhu Empire State Buildinga. Na hrbtni strani slike je bil stavek, ki se ga je komaj dalo bra-ti: »Prišel bom, ko me bodo valovi časa spet pripel-jali do te obširne obale. Vedno me boš lahko čutila ob sebi. Tvoj Jack.«

Stopil je do Allisonine sobe, tudi ta je bila osam-ljena in prepuščena času. Ognjišče je bilo razdrto in barve preproge so postale temne in otožne. Skozi umazana okna je pronicala popoldanska svetloba,

n

ki je osvetljevala porumenelo steklenico. V njej je našel list papirja in razbral stavke: »Bližajo se moji zadnji dnevi. Od svojega zadnjega potovanja pre-plavljaš moje misli in tvoj nasmeh in močne roke me v sanjah še vedno toplo objemajo. Izginil si z ladjo časa Bog ve kam, kot si sam napisal, čakala sem te na sipinah obale. Valovi pa skrivajo tvoj nasmeh in tvoje skrivnosti, v katerih sem se jaz izgubila.

Vem, da se boš prej ali slej vrnil, a tvojega zamiš-ljenega obraza za meglo dima ne bom več videla.«

Spravil je papir v žep in se napotil do balkona restavracije. Zaprl je oči in si zamišljal nežni zvok anonimnega violinista in hrup velikega mesta.

Odprl je oči in od jeze zalučal steklenico daleč proč. Ni maral takega miru in tišine, ljubil je nemir-no mesto, prepredeno s kaosom ljudi in njihovimi neskončnimi mislimi in besedami. Nadvse mu je bilo všeč potapljati se v šum neusmiljenega, barv-nega hrupa.

* * *

Ob naslednjem obisku je mesto prekrivalo globo-ko morje.

1. NAGRADA V PROZI: zgodba v treh poglavjih s fantastično vsebino je napisana s spretno roko, v pravilnem in bogatem jeziku. Okvir predstavlja priljubljena tema o človeku, ki se vrača v življenje v raznih obdobjih, tokrat je postavljena v New York, v bar ob eni od poglavitnih cest. Tu se zgodba spretno zaplete, doseže vrh in se razplete. Avtor je JAKOB GRUDEN (lani v 3. razredu Državnega tehniškega zavoda Žiga Zois).

V letu 2019 si na literarnem natečaju Slovenskega kultur-nega kluba med 64 prispevki dobil prvo nagrado v prozi. Ta veliki uspeh ni le slučaj, saj so v tvojem prispevku člani komisije že tretjič prepoznali pisateljski talent: ko si bil star samo 14 let (v prvem letniku višje šole) si se namreč že uvrstil na drugo mesto; že naslednje leto pa – kot tokrat – na prvo mesto! Ali na svoji življenjski poti predvidevaš ukvarjanje s pisanjem?Za svojo prihodnost si nisem posta-vil tega cilja, vsekakor bi rad še pisal in obdržal tega konjička. Po konča-nem študiju oziroma trgovske smeri šole Žige Zoisa se mislim vpisati na ekonomsko fakulteto v Trstu in se osredotočiti na svet poslov. Če bi si želel pisateljskega dela, bi se moral veliko bolj osredotočiti na to stroko in seveda veliko več brati.

Ali misliš, da so tvoji literarni uspehi izključno sad tvojega naravnega talenta, ali pa so ti

pomagali kaki nasveti, kak men-tor, morda branje?Zavedal sem se, da je iznajdljivost vedno bila del mene, že od malega sem rad potoval z domišljijo ob gledanju � lmov in prebiranju knjig.

Ali veliko bereš? Kateri je tvoj najljubši avtor (avtorica)? Katera najljubša knjiga?V prostem času rad berem, a ne veliko. Avtorica, ki mi je vzbudila zanimanje za branje, je bila J. K. Rowling, ko sem obiskoval nižjo srednjo šolo. Vseeno pa nimam naj-ljubšega avtorja oziroma avtorice in niti najljubše knjige.

Že v prejšnjih letih smo te v Rasti intervjuvali kot zmagovalca in nekaj izvedeli o tvojih konjičkih. Lahko pa se v enem letu človek precej spremeni: imaš še vedno iste konjičke? Kateri so?V prostem času rad pohajam s prija-telji in se zabavam, saj mi to prina-ša veselje. Poleg tega telovadim, igram klavir, berem, gledam � lme

in počenjam to, kar mi narekuje trenutek.

Kljub svojim uspehom nisi bahaški; deluješ kot skromen in nekoliko zadržan fant. Kaj bi rekel o sebi?Predstaviti se, ni zelo enostavno, saj nas nazadnje ocenijo drugi. To, kar mislimo o sebi, v resnici ni važno. Vsekakor ljubim iznajdljivost na različnih področjih in velike sanje.

Kaj pa najbolj ceniš v drugih?Cenim iskrenost in modrost.

V času koronavirusa tudi tebi postavljamo vprašanje, kako si preživel to obdobje in ali ti je po-magalo razumeti oziroma odkriti kak nov vidik življenja? Obdobje koronavirusa je življenjski izziv, saj nam je vsem spremenil stil življenja in morda tudi cilje. Za neka-tere je to nova priložnost v globalno povezanem svetu. Pomembno je, da se znamo prilagoditi situaciji in izko-ristiti priložnosti, ki nam jih ponuja.

rast – mladinska priloga mladike • ul. donizetti 3, 34133 trst • rast.urednistvo@gmail.com • tisk gra� ka soča d.o.o. – nova gorica

Lepa Vida je pod zidkom stala, mir pred streli je čepe čakala, pa zamorec kliče jo iz skrivališča:»Lepa Vida, kako da si sedaj brez blišča? Bi na varno lahko ti zbežala, morje z ladjo prècej preorala, na negrozeča tla bi ti stopila, brez lakote in strelov bi tam bila.«

Malo časa Vida premišljuje: ne bi se zatekla v kraje tuje, a stanje v državi je grozeče, opozicija upira se preteče, toča strelov jo vsak dan zbudi, zato zamorcu tako odgovori: »Bežati moram,« iz nje jecljaje veje,»povejte, koliko vam vsak begun odšteje, da sebe bi, sinka in moža rešila, preden se nas vojna bo lotila.«

»Denar? Saj ni potrebno, da greš ponj, vožnja zate skoraj bo zastonj.Mož pa res s seboj ne bom jemal!Povzročajo obilo mi težav po poti. Pa niti smrkavih otrok, varuštvo mi res ne gre od rok.«

Zagrmi zdaj strel močan ob stene, Vido skorajda v trup zadene, zato ga niti več ne skuša prepričàti glede moža, otroka. Oba hkrati proti temnemu morju se podata,

z majajočo barko zaveslata, dokler morje vse ni na pogled naokrog kot zapuščen bared.Vida se sprosti in plane v silen jok, telefon v roke vzame, ima v grlu cmok:

»Mobi, prosim te, povej mi zdaj, če hoče mož me k sebi spet nazaj, če sin moj še naprej se smeje, vriska!«Mobi pa v dlani prazno piska. Trdih plovbe dni je zdaj precej minilo, in kot da bi Kolumb zagledal Kino, tako Vida od daleč opazi lepe obale, to so italijanskega polotoka skale.

Upa, da bo tu življenje čedno. Sina in moža še išče, a kot vednole molk popoln odgovarja ji nemilo. Televizor v baru pa povzame poročilo:»V Somaliji končno padel je vladar, opozitor včeraj ga zaklal je, askar, njega in njemu zveste vse vojake«.A Vidin mož spadal je med take!

Sedem dni, sedem noči jokala je Vida in se zelo kesala: ne bi venomer tuje otroke pestovala, ko zvesto umrla bi vštric moža.Tako se zdaj nje žalostna povest konča.

Francesco Petaccia

moderna lepa vida

DRAGA20202020 Supplemento n.1 al n. 6 del mensile MLADIKA – luglio 2019. Spedizione in a. p. - D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n°46) art.1, comma 1, DCB Trieste - Filiale di Trieste - Aut. Dir. PT di Trieste

Društvo slovenskih izobražencev • Ul. Donizetti 3 – 34133 Trst (Italija)tel. +39 040 370846 • faks +39 040 633307 • e-mail: uprava@slovenskaprosveta.org

»Imeli bomo svoje mesto v evropski književnosti in tudi v prihodnosti, če bomo ostali zvesti svoji besedi.«

Boris Pahor

PROGRAM 55. ŠTUDIJSKIH DNEVOV DRAGA 2020 PETEK, 28. AVGUSTA 2020

Ob 16.30: dr. Kozma Ahačič, dr. Laura Sgubin, dr. Fedra Paclich, dr. Maja Melinc Mlekuž, dr. Jadranka Cergol

SLOVENSKI JEZIK V ITALIJI IN STANDARDNA SLOVENŠČINA: BLIZU ALI DALEČ?Pri poslušanju govorne različice slovenskega jezika v Italiji ali tudi pri branju posegov na spletnih

omrežjih imamo večkrat občutek, da se slovenski jezik govorcev v Italiji zelo oddaljuje od standardne slovenščine. Okrogla miza bo ponudila iztočnice za razmišljanje, v kolikšni meri je ta odmik sprejemljiv ali pa že zaskrbljujoč.

SOBOTA, 29. AVGUSTA 2020

Ob 16.30: dr. Egon Pelikan, dr. Renato Podbersič ml.

PREDVOJNI PRIMORSKI UPOR FAŠIZMU

Z nastopom dveh priznanih primorskih zgodovinarjev Draga namerava obeležiti nekatere pomembne zgodovinske obletnice, ki jih obhajamo v letu 2020, kot so zlasti 100-letnica požiga Narodnega doma v Trstu, 100-letnica rapalske mirovne pogodbe med Kraljevino Italijo ter Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, 90-letnica ustrelitve bazoviških junakov, pa tudi 80-letnica vstopa Italije v 2. svetovno vojno. Predavatelja bosta obnovila politiko Italije do primorskih Slovencev v tem črnem dvajsetletju ter predstavila razne oblike in načine, s katerimi so se primorski Slovenci uprli lastni narodnostni obsodbi na smrt. Izpostavila bosta pomen, ki ga predvojni primorski antifašizem ima v slovenski in širši zgodovini.

NEDELJA, 30. AVGUSTA 2020

Ob 9.00: sveta maša, ki jo bo daroval celovški škof Jože Marketz

Ob 10.30: škof dr. Jože Marketz

KDO PA SMO, KO SO CERKVE ZAPRTE?Podobe Cerkve v času aktivne krize.

Ob 15.30: slovesna izročitev 9. Peterlinove nagrade

Ob 16.00: dr. Janez Potočnik

POMEN ODGOVORNEGA RAVNANJA Z NARAVNIMI VIRI V GLOBALNO POVEZANEM SVETU

Smo prva generacija, ki živi v družbenem ekosistemu planetarnih razsežnosti. Povezani smo in soodvisni. Naša skupna odgovornost za prihodnost je velika. Odvisna je predvsem od načina, kako skozi proizvodnjo in potrošnjo zadovljujemo naše potrebe. Ni skrivnost, da je obstoječi ekonomski sistem nepravičen in ima tudi veliko negativnih učinkov na naše okolje in zdravje. Z naravnimi viri ne ravnamo odgovorno. Zadolžujemo prihodnje generacije. Če smo se karkoli naučili iz čudnih časov, ki jih preživljamo, je to dejstvo, da tako ne bo šlo več naprej. Potrebujemo več odgovornosti in več sodelovanja za trajnostno in odporno družbo, za svet, ki bo prijazen do vseh, tudi do tistih, ki prihajajo za nami.

FEDRA PACLICH je diplomirala iz tolmačenja leta 1990 na Visoki šoli modernih jezikov za tolmače in prevajal-ce (jezikovna kombinacija: angleščina, slovenščina, italijanščina) in takoj začela delati kot tolmačka in prevajalka v svobodnem poklicu na lokalnem trgu. Od leta 1992 do 2004 je na isti fakulteti poučevala prevajanje in tolmačenje iz italijanščine v slovenščino in obratno. Dolga leta je bila članica Združenja konferenčnih tolmačev Slovenije.

Leta 2000 je uspešno opravila akreditacijski test in postala samostojna tolmačka v institucijah EU (Evropski parlament, Evropska komisija in Sodišče evropske unije), kjer je redno delala in v naslednjih letih dodala začetni kombinaciji jezikov še francoščino in španščino.

Osem let je živela v tujini (v Parizu in Bruslju), pred dvema letoma pa se je zaposlila kot tolmačka in prevajalka pri Centralnem uradu za slovenski jezik, ki ga je ustanovila Avtonomna dežela Furlanija Julijska krajina.

LAURA SGUBIN je diplomirala iz konferenčnega tolmačenja in prevajanja na Visoki šoli za prevajalce in tolmače v Trstu, kjer je poleg slovenščine študirala še nemščino in ruščino. Več kot petnajst let je bila samostojna tolmačka in prevajalka in je delala za različne institucionalne in zasebne stranke v Italiji in Sloveniji, ob tem pa se je posvečala pre-vajanju leposlovnih in gledaliških del. Na Univerzi v Vidmu in Visoki šoli za prevajalce in tolmače v Trstu je predavala prevajanje in tolmačenje. Od leta 2018 je zaposlena kot prevajalka in tolmačka na Centralnem uradu za slovenski jezik pri Avtonomni deželi Furlaniji Julijski krajini.

JADRANKA CERGOL je izredna profesorica in višja znanstvena sodelavka za področje jezikoslovja na Fa-kulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Po zaključenem dodiplomskem študiju na Filozofski fakulteti v Trstu je tri leta poučevala na Slovenski gimnaziji v Celovcu, nato pa je vpisala podiplomski študij na Oddelku za klasično filologijo v Ljubljani in leta 2011 doktorirala iz rimske književnosti. Raziskovalno se ukvarja tako s tematikami povezanimi z rimsko književnostjo kot tudi s književnostjo Slovencev v Italiji. Leta 2012 je izdala svojo prvo monografsko publikacijo o antiki v delih Alojza Rebule. Posveča pa se tudi sociolingvističnim temam, povezanimi z manjšinskim vprašanjem. S svojimi zapisi sooblikuje rubriko Žarišče na Primorskem dnevniku, redno pa objavlja tudi recenzije knjig in druge članke.

MAJA MELINC MLEKUŽ je diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti ter sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in tam tudi doktorirala iz didaktike književnosti in jezika. Od leta 2008 uči na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici kot lektorica za slovenščino in asistentka za slovensko književnost ter didaktiko je-zika in književnosti; sedaj je nosilka predmeta Slovenščina za tujce. Vrsto let je poučevala slovenščino in zgodovino na slovenskih šolah v Italiji. Je v uredniškem odboru revije Slovenščina v šoli Zavoda RS za šolstvo. Posveča se vprašanjem razvijanja narodne identitete in medkulturne zmožnosti, didaktiki slovenskega jezika ter empiričnemu pedagoškemu raziskovanju na območju slovensko-italijanskega kulturnega stika. Od leta 2019 je kot raziskovalka zaposlena na Slo-venskem raziskovalnem inštitutu (SLORI) v Trstu.

Zgodovinar prof. dr. EGON PELIKAN (Ljubljana, 1963) je leta 1998 doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljub ljani. Izpopolnjeval se je na univerzah na Dunaju, v Gradcu in Trstu. Kot član znanstvene ustanove Alexander von Humboldt je gostoval na Univerzi v Essnu in pri Saški akademiji znanosti v Leipzigu. Od leta 1998 je zaposlen na Znanstveno-razis-kovalnem središču Koper in od leta 2004 je predstojnik njegovega Inštituta za zgodovinske študije. V letih 2008–2010 je bil predsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije.

Je avtor vrste razprav ter monografij o zgodovini slovenskega političnega katolicizma in Primorske. Med njegova glavna dela sodijo: Engelbert Besednjak v parlamentu (1996), Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Sloven-skem (1997), Josip Vilfan v parlamentu (1997), Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom (2002), ki je leta 2012 izšlo tudi v italijanski izdaji, Tajno štetje prebivalstva v Julijski krajini leta 1933 (2002).

Leta 2016 je izdal monografijo Tone Kralj in prostor meje, za katero je prejel Zoisovo nagrado. Letos je izšla dopolnjena angleška izdaja te knjige, napovedan je še italijanski prevod.

Jezikoslovec in literarni zgodovinar KOZMA AHAČIČ se je rodil leta 1976 v Kranju. Doktoriral je leta 2007 na Fi-lozofski fakulteti v Ljubljani, od leta 2003 dela na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša SAZU. Od leta 2011 je član Področne predmetne komisije za slovenski jezik na ZRSŠ. Je vodja inštitutskega raziskovalnega programa, vodil je tudi več različnih raziskovalnih projektov, med letoma 2008 in 2013 je predaval na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakul-tete v Ljubljani. Je sourednik revije Slovenski jezik/Slovene Linguistic Studies ter urednik portala www.fran.si. Od leta 2016 je redni član ustanove L’Institut d’études slaves v Parizu.

Kratka predstavitev predavateljev DRAGE 2020

Zgodovinar prof. dr. RENATO PODBERSIČ ML. (Nova Gorica, 1970) je študiral na Filozofski fakulteti v Ljub ljani, doktoriral pa na Fakulteti za humanistiko v Kopru. Zaposlen je na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani, hkrati je asistent za novejšo zgodovino na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Od leta 2017 je glavni urednik znan-stvene revije Dileme, ki jo izdaja Študijski center za narodno spravo, ter predsednik Slovenskega zgodovinskega društva za novejšo in sodobno zgodovino.

Proučuje totalitarizme v 20. stoletju na Slovenskem, cerkveno zgodovino, prvo svetovno vojno in posebej soško fronto ter raziskuje judovske zgodovino in preganjanja Judov v širšem srednjeevropskem prostoru. Je član mednarodne komisije za proučevanje holokavsta – IHRA , ki v Sloveniji deluje pri ministrstvu za zunanje zadeve. Med njegova glavna dela sodita monografiji Revolucionarno nasilje na Primorskem. Goriška in Vipavska 1941–1945 (2011) in Jeruzalem ob Soči. Judovska skupnost na Goriškem od 1867 do danes (2017), ki je bila leta 2018 nominirana za nagrado Klio.

JANEZ POTOČNIK (Kranj, 1958) je politik in ekonomist. Bivši evropski komisar za znanost in nato za okolje je di-plomiral na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in prav tam doktoriral leta 1993. Isto leto je postal direktor Inštituta za makroekomske raziskave in razvoj, leta 1998 je prevzel vodstvo pogajalske skupine za pristop Slovenije k Evropski uniji in se še naprej ukvarjal z odnosi med Slovenijo in EU. Leta 2001 je postal minister za evropske zadeve. V istem obdobju je tudi predaval statistiko in ekonomijo na Pravni fakulteti ljubljanske univerze. Maja leta 2004 je postal član Evropske komisije in je bil skupaj z Günterjem Verheugenom odgovoren za širitev Unije, za časa predsednika komisije Prodija je bil odgovoren za znanost in raziskave. V drugem mandatu od leta 2010 do 2014 je bil komisar za okolje. Od takrat je aktiven v raznih mednarodnih organizacijah in ustanovah za okolje, kmetijstvo, gozdarstvo in morje. Deležen je bil številnih priznanj in častnih naslovov ter nagrad za zavzeto delo in pobude na področju okolju prijaznih dejavnosti.

TOMAŽ SIMČIČ se je rodil v Trstu, kjer je maturiral na slovenski klasični gimnaziji, študiral klavir in literarne vede, nato se je zaposlil kot učitelj literarnih predmetov na slovenskih nižjih in višjih srednjih šolah v Trstu. Bil je ravnatelj slovenskega Državnega znanstvenega liceja F. Prešerna v Trstu, med leti 2001 in 2020 pa je bil zaposlen na Uradu za slovenske šole pri Deželnem šolskem uradu za Furlanijo Julijsko krajino. V letih 1994–1996 je bil član Vsedržavnega šolskega sveta kot za-stopnik slovenskih šol v Italiji. Objavil je nekaj razprav s področja krajevne zgodovine, zlasti cerkvene. Udejstvuje se tudi v glasbenem življenju, kot pianist, organist in sodelavec glasbenih oddaj Radia Trst A. Aktiven je v javnem življenju slovenske manjšine v Italiji ter v svetu laiških združenj v okviru tržaške škofije. Vodil bo nedeljsko dopoldansko predavanje.

Krško-celovški škof JOŽE MARKETZ se je rodil leta 1955 v Št. Lipšu na Koroškem, maturiral je na gimnaziji na Plešivcu, teologijo je študiral v Salzburgu in Ljubljani, kot diakon je preživel eno leto v misijonih v Ekvadorju, duhov-niško posvečenje je prejel leta 1982. Doktorat iz teologije je dosegel leta1992 na Dunaju, študije pa je izpopolnjeval v Rimu in Jeruzalemu. Leta 2009 je prevzel ravnateljstvo škofijskega Dušnopastirskega urada in bil več let odgovoren za škofijski tisk. Leta 2014 je bil imenovan za vikarja za koroško Karitas in socialne službe. Tretjega decembra lani ga je papež Frančišek imenoval za novega krško-celovškega škofa in bil posvečen 2. februarja letos.

Jože Marketz je leta 1995 predaval na Dragi o sožitju med etnijami na verskem področju, leta 2010 pa se je udeležil okrogle mize ob 90-letnici koroškega plebiscita.

HELENA JOVANOVIČ je rojena v Ljubljani, od otroštva pa živi v Trstu, kjer je obiskovala šole s slovenskim učnim jezikom. Na tržaški univerzi je diplomirala iz političnih ved, vzporedno s študijem pa je že kot višješolka objavljala članke za različne medije in tudi za Radio Trst A. Na deželnem sedežu RAI Furlanije Julijske krajine se je kot poklicna novinarka zaposlila leta 1995. Poleg dela na terenu je bila vrsto let televizijska voditeljica. Izdala je tudi dve knjigi zgodb za otroke: Pravljice za bele zimske dni in Legenda o plavajočem drevesu. V obeh delih avtorica otroke nagovarja, naj spoštujejo naravo. Za slovensko radijsko in televizijsko postajo RAI je pripravila več pogovorov in poglobitev, posvečenih varstvu narave in podnebnim spremembam. Vodila bo zadnje predavanje.

MARTIN BRECELJ se je rodil leta 1953 v Buenos Airesu v Argentini, od leta 1964 živi in deluje večinoma na Tr-žaškem. Maturiral je na klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu, iz filozofije pa je diplomiral na tržaški univerzi. Do leta 2015 je bil zaposlen kot časnikar in naposled kot urednik pri Primorskem dnevniku v Trstu, v katerem se je rad oglašal s komentarji. V mlajših letih se je udejstvoval na političnem področju. V zadnjem obdobju intenzivneje goji lastna filozof-ska in širše kulturna zanimanja. Leta 2000 je pri Mladiki objavil svojo predelano diplomsko nalogo Rivoluzione e catarsi. Il pensiero filosofico di Dušan Pirjevec, leta 2016 je izšlo njegovo odmebno delo Anatomija političnega zločina o trojnem umor v Rossettijevi ulici v Trstu leta 1943, v katerem so umrli Stanko Vuk, njegova žena Danica Tomažič ter družinski prijatelj Drago Zajc. Vodil bo sobotno okroglo mizo.

DRAGA 2020Koronavirus še vedno plaši po Evropi in svetu, a mi napovedujemo 55. Drago. To seveda noče biti izziv epide-

miji, ki neusmiljeno razkriva vso krhkost sistema, v katerega je svet zabredel zaradi skrajne globalizacije ekono-mije in proizvodnje. Iskanje profita za vsako ceno je sprožilo vrsto pojavov, od nespoštovanja okolja do selitve industrije in masovnega premikanja ljudi, ne samo tistih, ki iščejo zaposlitev, ampak tudi mnogih, ki potujejo za zabavo. Predolgo trajajajoča kratkovidnost in neracionalnost spravljata v nevarnost človeštvo. Za strokovnjake je bil izbruh epidemije pričakovan in skoraj nujen.

Zaprepaščeni smo spremljali širjenje neznane bolezni, ki je povzročila veliko žrtev: normalni tok življenja se je ustavil in z njim je bila zamrznjena proizvodnja, šola, promet, kultura … splošna kriza, ki ji ne vidimo hitrega konca. Ob tragedjah obolelih smo naenkrat postali skoraj vsi zelo plašni in previdni. Si lahko čakamo streznitev? Nekateri napovedujejo, da bo svet po epidemiji drugačen, boljši, vse pa daje misliti, da bosta nekaterim ostala kot trajna usedlina samo opreznost in strah, ki bo ljudi še bolj oddaljil drug od drugega, neodgovorni pa bodo še naprej izzivali nevarno bolezen in podaljševali epidemijo z brezbrižnim obnašanjem.

Ker bo epidemija torej trajala, se bomo morali sprijazniti s sobivanjem z virusom, dokler ne bomo prišli do ce-piva. To bo terjalo kar nekaj časa. Zato ob vsej možni previdnosti nameravamo vendarle speljati letošnjo 55. Dra-go, in to ne zato, ker bi nam bilo všeč tveganje, pač pa, ker se nočemo odpovedati normalnosti, ki je navsezadnje podlaga življenja in produktivnih medčloveških odnosov. Naj bo upanje, ki je doslej bilo vseskozi vodilo Drage, še naprej spodbuda za nadaljnje delo.

Od tod izbira, da posvetimo glavno, nedeljsko temo Drage vprašanju, ki ga narekuje pandemija, kako doseči, da se bo sodobni človek odgovorno obnašal do okolja, kako podpirati podjetnost, ki bo znala uresničiti pravičnej-šo ekonomijo, kakšne vrednote uveljavljati v odnosu do narave, ki smo jo že močno načeli.

Z manjšinsko temo se spet posvečamo jeziku, ki ni potreben le za sporazumevanje, temveč je temeljni in raz-poznavni element vsake skupnosti, posebno še tako heterogene in premešane, kot je naša manjšinska. Okrogla miza bo skušala odgovoriti na nekatera ključna vprašanja v zvezi s pogovornim jezikom, kot je na primer negativ-ni vpliv vzorcev s spletnih omrežij.

Razmišljanje o nas samih se bo na letošnji Dragi ukvarjalo s pomembnimi obletnicami, ki zaznamujejo leto 2020, v prvi vrsti s stoto obletnico požiga Narodnega doma v Trstu, simbola več kot dvajsetletnega preganjanja Slovencev z očitnim poskusom kulturnega genocida. Devetdesetletnica smrti bazoviških junakov izpričuje, da se je prvi organiziran upor proti fašizmu v Evropi rodil na Primorskem in da smo na to še danes lahko ponosni.

55. Draga bo imela izjemno priložnost pozdraviti škofa Jožeta Marketza, ki je 2. februarja bil posvečen v Celov-cu kot drugi škof slovenskga rodu v več kot tisočletni zgodovini krške škofije. Jože Marketz je že dvakrat nastopil na naših študijskih dnevih: leta 1995 je govoril o sožitju med etnijami na verskem področju in leta 2010 ob devet-desetletnici koroškega plebiscita. Na Dragi 2020 bo govoril o krizi Cerkve, ki prehudo občuti in podoživlja splošno krizo sodobnega človeka in družbe.

Priloga št. 6 MLADIKE – julij 2020. Odg. ur. Marij Maver. Reg. na sodišču v Trstu, Št. 193.Poštnina plačana v gotovini. Tisk Grafika Soča d.o.o. ISSN 2039-9324

Pripravi in poteku študijskih dnevov lahko sledite na spletni strani www.draga-dsi.org

Od nas so se od prejšnje Drage poslovili

Saša Martelanc predavatelj na Dragi

leta 1977Aleš Lokar

predavatelj na prvi Dragi leta 1966

msgr. Evgen Ravignanimaševal je na Dragi leta 2002, 2004, 2006 in 2009

msgr. Alojz Uranmaševal je na Dragi

leta 2013

Aleksander Furlan prijatelj Drage, vseskozi

se je udeleževal študijskih dni