Logonder Nina 8.6zadnja - share.upr.si · med sproš enim klepetom porodila ideja za magistrsko delo. Hvala, draga Tanja, za številne predloge in mnenja, s katerimi sem lahko oplemenitila

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

NINA LOGONDER

KOPER 2015

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Magistrski študijski program druge stopnje

Inkluzivna pedagogika

Magistrsko delo

IZDELAVA IN UPORABA APLIKACIJE

»BESEDKO« ZA RAZVOJ KOMUNIKACIJSKIH

SPRETNOSTI

Nina Logonder

Koper 2015

Mentor: doc. dr. Božidar Opara

Somentorica:

dr. Mateja Ga�nik, pred.

ZAHVALA

»Najdaljša je pot, ki te pripelje najbliže k sebi, in najtežja je vaja, ki rodi

najpreprostejši napev. Potnik mora potrkati na vsaka tuja vrata, preden pride do svojih,

in preromati moraš vse zunanje svetove, da prideš nazadnje do najgloblje kamrice.«

Rabindranath Tagore

Iskreno zahvalo na tem mestu izrekam mentorju, doc. dr. Božidarju Opari, in

somentorici, dr. Mateji Ga�nik, pred. najprej za navdihujo�a predavanja, ki so vzbudila

intelektualni nemir in željo po izdelavi magistrskega dela s podro�ja govorno-jezikovnih

motenj, kasneje, v procesu nastajanja zaklju�nega dela, pa za vso strokovno pomo�,

sugestije in spodbudne besede.

Hvala razvijalcu spletnih in mobilnih aplikacij Urošu Peršinu za ve� kot polletno

prostovoljno programiranje aplikacije »Besedko«, potrpežljivo vnašanje popravkov in

novih funkcionalnosti ter skrbno bdenje nad kon�no razli�ico komunikacijskega

pripomo�ka.

Hvala logopedinji in sodelavki Tanji Tomši� za jutranja sre�evanja ob kavi, ko se je

med sproš�enim klepetom porodila ideja za magistrsko delo. Hvala, draga Tanja, za

številne predloge in mnenja, s katerimi sem lahko oplemenitila pri�ujo�e delo.

Hvala kolegom podiplomskega študija inkluzivne pedagogike za vse doživete

petkove in sobotne popoldneve in ve�ere v Kopru ter pomo� med študijem.

Hvala u�encu B. in vsem ostalim u�encem OŠ Jela Janeži�a za vsa življenjska

spoznanja in novo dimenzijo doživljanja stvari, ljudi in življenja.

Hvala tudi mojim najdražjim, ki poimensko niso izpostavljeni, in najvišji esenci, ki je

vedno z menoj.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Nina Logonder, študentka magistrskega študijskega programa druge

stopnje Inkluzivna pedagogika,

izjavljam,

da je magistrsko delo z naslovom Izdelava in uporaba aplikacije »Besedko« za razvoj

komunikacijskih spretnosti

– rezultat lastnega raziskovalnega dela,

– so rezultati korektno navedeni in

– nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne

IZVLE�EK

Komunikacija z okoljem je najosnovnejša �lovekova potreba, zadovoljevanje

katere ljudem omogo�a izmenjavo informacij in posredni nadzor nad dogajanjem v

okolju. Med številnimi komunikacijskimi sredstvi, ki jih �lovek uporablja pri sporo�anju

misli, je govor najpogosteje uporabljeno komunikacijsko orodje za izmenjavo idej. To,

da je govor le ena izmed možnosti doseganja komunikacijskega namena, pa ob�utimo

takrat, ko se kot udeleženec znajdemo v komunikaciji z osebami, ki govora zaradi

razli�nih ovir niso razvile ali pa je ta nerazumljiv. Osebe s težjimi govorno-jezikovnimi

motnjami potrebujejo za izražanje svojih misli in potreb alternative verbalnemu govoru

za enakovredno participacijo v procesu komunikacije. Sistemi podporne in nadomestne

komunikacije omogo�ajo ljudem s komunikacijskimi motnjami odlo�anje v šolskih in

vsakodnevnih situacijah ter pripomorejo k vzpostavljanju stikov med udeleženci u�nega

procesa. �e je oseba poleg govorno-jezikovne motnje diagnosticirana še z zmerno

motnjo v duševnem razvoju in je gibalno ovirana, predstavlja individualno oblikovana

aplikacija za nadomestno komunikacijo eno od najboljših približkov verbalnemu govoru.

Osebe s komunikacijsko motnjo so pri uporabi aplikacije za nadomestno komunikacijo

pri šolskem delu uspešne takrat, ko imajo ob�utek, da imajo vpliv na dogajanje v

svojem okolju. Za u�inkovito komuniciranje oseb v šolskem okolju je pomembno u�enje

komuniciranja s pomo�jo aplikacije v stvarnih življenjskih situacijah, saj le na ta na�in

omogo�imo socialno interakcijo ter aktivno vklju�enost osebe v proces u�enja.

Klju�ne besede: nadomestna in podporna komunikacija, govorno-jezikovne

motnje, u�enci s posebnimi potrebami, aplikacija »Besedko«, mutacija gena

SYNGAP1.

ABSTRACT

Design and use of the application »Besedko« for the development of communication

skils

Communication with the environment is the most basic human need, the

satisfaction of which enables people to exchange information and indirect control over

events in the environment. Among numerous means of communication, used by man

to express thoughts, speech is the most commonly used communication tool for

exchanging ideas. We experience the fact that speech is only one of the possibilities to

reach a communicational purpose, when we participate in communication with people,

who did not develop speech due to certain obstacles or their speech is

incomprehensible. People with severe speech and language disorders need, in order to

express their thoughts and needs, alternatives to oral speech for equal participation in

the process of communication. Augmentative and alternative communication systems

enable people with communicational disorders to make decisions in school and

everyday situations and contribute to the establishing of contacts between participants

in the learning process. If the person is in addition to the speech and language disorder

diagnosed with mild mental disorder and is physically impaired, the individually

designed application for alternative communication represents the closest thing to oral

speech. People with communicational disorders are successfully using the application

for alternative communication in school work, when they feel like they have influence

over events in their environment. Effective communication of people in the school

environment demands learning to communicate with the help of the application in real

life situations, since this is the only way to allow social interaction and active inclusion

of the person into the learning process.

Keywords: alternative and augmentative communication, speech and language

disorders, students with specials needs, application »Besedko«, mutation of the gene

SYNGAP1.

KAZALO VSEBINE

1� Uvod ...................................................................................................................... 1�

2� Teoreti�ni del ......................................................................................................... 3�

2.1� Gen SYNGAP1 ............................................................................................... 3�

2.1.1 � Mutacije gena SYNGAP1 ......................................................................... 3�

2.1.2 � Opis oseb, diagnosticiranih z mutacijo gena SYNGAP1 ........................... 4�

2.2� Komunikacija ................................................................................................... 6�

2.2.1� Pomen komunikacije ................................................................................ 7�

2.2.2� Elementi komunikacije ............................................................................. 8�

2.2.3� Funkcije komunikacije .............................................................................. 9�

2.2.4� Razvoj komunikacije pri otroku ............................................................... 10�

2.3� Na�ini komuniciranja ..................................................................................... 12�

2.3.1� Besedna ali verbalna komunikacija ........................................................ 13�

2.3.1.1� Govor ...............................................................................................14�

2.3.1.2� Jezik ................................................................................................16�

2.3.1.3� Govorno-jezikovni razvoj pri osebah s posebnimi potrebami ............18�

2.3.2� Nebesedna ali neverbalna komunikacija ................................................ 19�

2.3.3� Podporna in nadomestna komunikacija (PINK) ...................................... 20�

2.3.3.1� Zgodovina podporne in nadomestne komunikacije ...........................24�

2.3.3.2� Delitev sistemov podporne in nadomestne komunikacije .................26�

2.3.3.3� Komu je namenjena podporna in nadomestna komunikacija ............34�

2.3.3.4� Uvajanje sistemov podporne in nadomestne komunikacije ..............36�

2.3.3.5� Prednosti in slabosti PINK ................................................................38�

3� Prakti�ni del ......................................................................................................... 40�

3.1� Opredelitev problema, namena in ciljev ......................................................... 40�

3.2 � Raziskovalni vprašanji ................................................................................... 41�

3.3 � Na�rt ............................................................................................................. 41�

3.3.1 � Predstavitev spletne aplikacije »Besedko« ............................................. 42�

3.3 2 � Predstavitev mobilne aplikacije »Besedko« ............................................ 51�

3.3.3 � Individualne prilagoditve aplikacije ......................................................... 56�

3.4 � Izvedba ......................................................................................................... 57�

3.5� Razprava in evalvacija .................................................................................. 60�

4� Sklepne ugotovitve ............................................................................................... 62�

5� Literatura in viri..................................................................................................... 64�

KAZALO PONAZORIL

Slika 1: Gen SYNGAP1 (Genetics Home References, 2015) ........................................ 3�

Slika 2: Govorno-jezikovna komunikacija (Huffpost Healthy Leaving) ............................ 7�

Slika 3: Elementi komunikacije (For communications tips for successful employee

surveys) ............................................................................................................ 9�

Slika 4: Jok kot komunikacijsko sredstvo (Prvi novorojen�ek v letu 2009) ................... 10�

Slika 5: Na�ini komuniciranja (Initial Reflection paper) ................................................ 13�

Slika 6: Enoro�na abeceda (Enoro�na abeseda) ......................................................... 28�

Slika 7: Znakovni jezik (Znakovni jezik je materni jezik) ............................................... 29�

Slika 8: Komunikator Springboard (Springboard Lite Communicator) .......................... 33�

Slika 9: Spletna aplikacija »Besedko« – prva stran ..................................................... 42�

Slika 10: Vnos e-naslova in gesla za prijavo v spletno aplikacijo »Besedko«............... 42�

Slika 11: Prijava v spletno aplikacijo »Besedko« ......................................................... 42�

Slika 12: Urejevalnik spletne aplikacije »Besedko« ..................................................... 43�

Slika 13: Sestava spletnega urejevalnika aplikacije »Besedko« .................................. 43�

Slika 14: Navodila za urejanje v spletnem urejevalniku aplikacije »Besedko« ............. 44�

Slika 15:�Navodila za dodajanje nove besede v spletnem urejevalniku aplikacije

»Besedko«.................................................................................................... 44�

Slika 16:�Navodila za urejanje nove besede v spletnem urejevalniku aplikacije

»Besedko«.................................................................................................... 45�

Slika 17: Navodila za dodajanje zvoka v spletnem urejevalniku aplikacije

»Besedko«.................................................................................................... 45�

Slika 18: Dodajanje slike besedi v spletnem urejevalniku aplikacije »Besedko« .......... 46�

Slika 19:�Dodajanje besed v mapo »Živali« v spletnem urejevalniku aplikacije

»Besedko«.................................................................................................... 46�

Slika 20: Sestava spletnega predvajalnika aplikacije »Besedko« ................................ 47�

Slika 21:�Prikaz mape »Živali« v osrednjem delu spletnega predvajalnika aplikacije

»Besedko«.................................................................................................... 47�

Slika 22: Prikaz map v spletnem urejevalniku spletne aplikacije »Besedko« ............... 48�

Slika 23: Razporeditev dodanih map v spletnem predvajalniku aplikacije

»Besedko«.................................................................................................... 48�

Slika 24: »Hitra vrstica« v spletnem urejevalniku aplikacije »Besedko« ....................... 49�

Slika 25: Navodila za dodajanje besed v »hitro vrstico« spletne aplikacije

»Besedko«.................................................................................................... 49�

Slika 26: Urejanje besed, dodanih v »hitro vrstico« spletne aplikacije »Besedko« ....... 50�

Slika 27: Prikaz besed »hitre vrstice« v predvajalniku spletne aplikacije »Besedko« ... 50�

Slika 28: Mobilna aplikacija »Besedko« ....................................................................... 51�

Slika 29: Nameš�ena mobilna aplikacija »Besedko« na tabli�nem ra�unalniku ........... 51�

Slika 30: Privzeta struktura mobilne aplikacije »Besedko« .......................................... 51�

Slika 31: Prijava v mobilno aplikacijo »Besedko« ........................................................ 52�

Slika 32: Vnos uporabniškega imena in gesla v mobilno aplikacijo »Besedko« ........... 52�

Slika 33: Prenos vsebin iz spletnega urejevalnika v mobilno aplikacijo »Besedko« ..... 53�

Slika 34: Gumba za osvežitev podatkov in odjavo uporabnika iz mobilne aplikacije

»Besedko«.................................................................................................... 53�

Slika 35: Struktura mobilne aplikacije »Besedko« ....................................................... 54�

Slika 36: Oznaka za tipkovnico v mobilni aplikaciji »Besedko« .................................... 54�

Slika 37: Tipkovnica v mobilni aplikaciji »Besedko« ..................................................... 54�

Slika 38: Uporaba navigacijskih gumbov v mobilni aplikaciji »Besedko« ..................... 55�

Slika 39:�Samostojno predvajanje posamezne besede, dodane v stav�no vrstico

mobilne aplikacije »Besedko« ....................................................................... 55�

Slika 40: Uporaba hitre vrstice v predvajalniku mobilne aplikacije »Besedko« ............. 56�

Preglednica 1: Predstavitev komunikatorjev (prilagojeno po Pino, 2014, str. 16, 17) ... 31�

Preglednica 2: Tabli�na ra�unalnika in pametni telefon (povzeto po Apple Store,

2014; Google Play, 2014; LG Electronics, 2015) ................................. 33�

Preglednica 3: Kategorije govorno-jezikovnih motenj (prilagojeno po Bajc, 2014). ...... 35�

Logonder, Nina (2015): Izdelava in uporaba aplikacije »Besedko« za razvoj komunikacijskih spretnosti. Magistrsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Komunikacija je ena od �lovekovih najosnovnejših potreb, saj omogo�a izražanje

želja in misli ter posledi�no vpliva na so�loveka in vzpostavlja stike med ljudmi. Takoj,

ko se znajdemo v medosebni situaciji, se znajdemo v komunikaciji. Vsako medosebno

vedenje, tudi molk, ima komunikacijski zna�aj. Komunikacije se je treba nau�iti prek

procesa socializacije, saj ni dedna.

Govor je najpogosteje uporabljeno sredstvo za izmenjavo informacij in zato ljudje

ve�krat mislijo, da je samoumevno, da se otrok nau�i govoriti. Populacija otrok z

motnjo komunikacije, kamor uvrš�amo tudi otroke, diagnosticirane z mutacijo gena

SYNGAP1, ne zmore uporabljati obi�ajne govorno-jezikovne komunikacije. To nas

usmerja k misli, da je govorjeni jezik le ena od mnogih komunikacijskih možnosti in da

je uporaba podporne in nadomestne komunikacije lahko u�inkovita alternativa

verbalnemu govoru.

Z magistrskim delom smo želeli za u�enca B., diagnosticiranega z mutacijo gena

SYNAGAP1, razviti individualno prilagojen sistem nadomestne komunikacije –

aplikacijo »Besedko«, ki je prilagojena njegovim kognitivnim in motori�nim

posebnostim. Aplikacijo »Besedko« smo razvili z namenom, da bi pri u�encu s težko

motnjo govora in jezika zmanjšali ob�utek nemo�i izraziti svoje potrebe in želje drugim,

s �emer bi izboljšali kakovost njegovega življenja. Z razvojem individualno prilagojene

aplikacije »Besedko« smo želeli pove�ati u�en�eve možnosti sodelovanja pri odlo�anju

v vsakodnevnih dejavnostih, ne le v obdobju šolanja na OŠ Jela Janeži�a v Škofji Loki,

ampak tudi kasneje v obdobju odraslosti.

V magistrskem delu smo v teoreti�nem delu predstavili zna�ilnosti otrok,

diagnosticiranih z mutacijo gena SYNGAP1. Sledita opis razli�nih vrst komunikacije s

poudarkom na podporni in nadomestni komunikaciji (PINK) ter predstavitev aplikacije

za nadomestno komunikacijo »Besedko«, ki smo jo razvili za u�enca B. Omenjena

aplikacija je sestavljena iz spletne in mobilne aplikacije, postopek njune uporabe pa

smo opisali v prakti�nem delu magistrske naloge. V prakti�nem delu smo podrobno

predstavili tudi trimese�no testno obdobje uporabe aplikacije v praksi (natan�no sta

opisani decembrska logopedska obravnava, kjer se je de�ek prvi� sre�al z aplikacijo

»Besedko«, ter logopedska obravnava, ki je potekala na koncu trimese�nega obdobja,

februarja 2015). V prakti�nem delu je zajeta tudi evalvacija testnega obdobja, opisane

pa so tudi nove dodane funkcionalnosti aplikacije, ki so se v testnem obdobju izkazale

kot nujne.

Glavni namen magistrskega dela je utemeljiti sodobni pristop, ki temelji na

prepri�anju, da lahko tudi osebe, ki nimajo razvitega verbalnega govora, s pomo�jo


2

sistemov podporne in nadomestne komunikacije u�inkovito participirajo v komunikaciji

z okoljem.


3

2 TEORETI�NI DEL

2.1 Gen SYNGAP1

Gen SYNGAP1 se nahaja na p-kraku1 kromosoma 6. Glavna naloga omenjenega

gena je prepisovanje proteinov, ki skrbijo za urejanje NMDA-receptorjev2 na

postsinapti�nih membranah v živ�nih celicah, pri �emer v možganih nastajajo

spominske sledi (Genetics Home References, 2015).

Slika 1: Gen SYNGAP1 (Genetics Home References, 2015)

2.1.1 Mutacije gena SYNGAP1

Otroci, diagnosticirani z mutacijo na genu SYNGAP1, imajo nižje kognitivne

sposobnosti, nenormalen miši�ni tonus, težave z grobo in fino motoriko, mnogi

doživljajo tudi epilepti�ne napade, ki jih je možno dobro nadzorovati z zdravili (Hamdan

idr., 2009). Zaradi generalizirane hipotonije, šibkega �asovnega usklajevanja

motori�nih zaporedij in primanjkljaja v programiranih motori�nih sekvencah ima

omenjena skupina otrok pogosto tudi težjo motnjo v govorno-jezikovni komunikaciji

(Smole, 2004).

Otroke z napako na genu SYNGAP1 zaradi njihovih zna�ilnosti in iz njih izhajajo�ih

potreb opredelimo kot otroke s posebnimi potrebami.

»Otroci s posebnimi potrebami so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in

slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci,

otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni

otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih podro�jih u�enja, otroci z avtisti�nimi

motnjami ter otroci s �ustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno

izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomo�jo ali

1 Vsak kromosom je sestavljen iz dveh delov (kromatid) in vmesne centromere. Krajši del se

imenuje p-krak, daljši del pa q-krak. Kratica 6p pomeni 6 kromosom in krak p (krajši del). 2 NMDA-receptor je eden izmed ionotropnih glutamatnih receptorjev, ki v sinapsah živ�nih celic

povzro�i odprtje ionskega kanal�ka, pri �emer ioni Na+ vdrejo v celico in aktivirajo nevron.


4

prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje

in izobraževanja« (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011).

2.1.2 Opis oseb, diagnosticiranih z mutacijo gena SYNGAP1

V nadaljevanju magistrskega dela je predstavljenih pet oseb, diagnosticiranih z

mutacijo gena SYNGAP1.

Oseba št. 1

De�ek je bil rojen leta 2005, nose�nost je potekala normalno, ob rojstvu je tehtal

3,5 kg, obseg glave je znašal 34,5 cm. Kmalu po rojstvu je bila pri de�ku ugotovljena

nenormalnost miši�nega tonusa (hipotoni�nost), samostojno je premikal glavo pri petih

mesecih, shodil je pri 17 mesecih. Pri starosti štirih let diagonalno premikanje rok in

nog ni bilo usvojeno, de�ek ni zmogel sko�iti v zrak ali voziti kolesa, pri jedi ni

uporabljal jedilnega pribora, prav tako ni strigel s škarjami. Ob pomo�i je leta 2009

narisal sklenjeno �rto. Velik zaostanek se je kazal na podro�ju govora. Pri starosti dveh

let in osmih mesecev je izgovoril le deset besed. Kljub intenzivni logopedski obravnavi

ni zmogel pri štirih letih izgovoriti dveh besed zaporedoma. De�ek je diagnosticiran tudi

z motnjo pozornosti in koncentracije, ima pogoste epilepti�ne napade ter je ob�asno

agresiven do sebe in drugih (Hamdan, Loparo, Takahashi, Raichardson in Oijen,

2009).

Oseba št. 2

Deklica je bila rojena leta 2004, nose�nost je potekala normalno. Ob rojstvu je

tehtala 3,9 kg, obseg njene glave je znašal 35,7 cm. Pri deklici je bila ugotovljena

nenormalnost miši�nega tonusa (hipotoni�nost), shodila je pri 21 mesecih. Leta 2009 je

zmogla držati svin�nik ter potegniti �rto, ni pa narisala kroga. Deklica je imela pri petih

letih težave z grobo in fino motoriko ter govorno-jezikovne težave (leta 2009 je

izgovorila dve besedi zaporedoma ter štela do 2) (Hamdan, F. F., idr., 2009).

Oseba št. 3

De�ek je bil rojen leta 1996, nose�nost je potekala normalno. Ob rojstvu je tehtal

3,9 kg in imel obseg glave 35,4 cm. Pri de�ku je bila ugotovljena lažja oblika

hipotoni�nosti, shodil je pri dveh letih. Grobo motoriko je imel pri 13 letih relativno

dobro razvito: de�ek je hodil, tekel, skakal ter lovil in vrgel žogo. Ve�je težave so se

pojavljale na podro�ju fine motorike: ni zmogel držati pisala, ne zapeti in odpeti gumbov

na obla�ilih. Kasneje je bila pri de�ku ugotovljena dispraksija. Najve�ji zaostanek se je

kazal na podro�ju govora. Njegov verbalni govor je bil pri starosti 13 let na ravni 2,5–3

let starega otroka. De�ek je bil pri starosti 10 let diagnosticiran tudi z motnjo

avtisti�nega spektra, pri starosti 13 let pa so se pri njem pojavila izrazita nihanja


5

razpoloženja, izbruhi jeze ter ob�asno zanimanje za socialne interakcije (Hamdan, S.

M., idr., 2009).

Oseba št. 4

Deklica je bila rojena leta 1997, nose�nost je potekala normalno. Pri deklici je bila

ugotovljena hipotoni�nost, shodila je pri 2 letih. Pri starosti 12 let ni tvorila stavkov,

poimenovala je zgolj predmete na slikah ter štela do 12. Razumela je preprosta

enofazna navodila ter prepoznala razli�ne oblike, velikosti in barve predmetov. Leta

2009 je prepoznala in zapisala 6 �rk abecede ter s pomo�jo u�itelja narisala ravno �rto

in krog (Hamdan, F. F., idr., 2009).

Oseba št. 5: U�enec B.

U�enec B. je rojen leta 2002 iz druge nose�nosti, ki je potekala normalno. Od

starosti enega leta je bil voden v razvojni ambulanti zaradi zaostanka motorike in

govora. Shodil je pri dveh letih in pol, januarja 2007 je bil prvi� obravnavan zaradi

epilepsije. De�ek je drobne konstitucije, ima slabše ravnotežje in koordinacijo. V

predšolskem obdobju (do leta 2009) je bil vklju�en v reden vrtec Najdihojca v Škofji

Loki. V tem �asu je bil logopedsko obravnavan v Zavodu za gluhe in naglušne v

Ljubljani, v doma�em kraju pa je bil ves �as vklju�itve v vrtec voden pri specialni in

rehabilitacijski pedagoginji. V predšolskem obdobju se je pri u�encu kazal celosten

razvojni zaostanek. U�en�ev govor ni bil razvit, dolo�ene predmete je skušal oponašati

z zvokom. Na lestvici govornega razumevanja je pred vstopom v šolo reševal naloge

za �etrto leto starosti. Komisija za usmerjanje je u�enca leta 2009 opredelila kot otroka

z ve� motnjami: otrok s težjo govorno-jezikovno motnjo, otrok z lažjo motnjo v

duševnem razvoju, dolgotrajno bolan otrok in lažje gibalno oviran otrok. Genetiki so

kasneje v raziskavah ugotovili, da so omenjene motnje posledica mutacije gena

SYNGAP1.

Zaradi nadaljnjih spodbud na podro�ju jezika in govora ter na željo staršev je bil

u�enec B. po zaklju�enem vrt�evskem obdobju vklju�en v Zavod za gluhe in naglušne

Ljubljana. Od leta 2009 do 2011 je bil vklju�en v program za otroke z govorno-

jezikovnimi motnjami z nižjim izobrazbenim standardom, kjer so ga za komunikacijo z

okoljem u�ili uporabe slovenskega znakovnega jezika.

S 1. 9. 2011 je bil u�enec B. preusmerjen v program nižjega izobrazbeni standarda

na OŠ Jela Janeži�a v Škofji Loki. Pri pouku je prvo leto sodeloval s kretnjami in

glasovi pri vsakdanjem osebnem pogovoru. S kretnjami je poskušal �im bolj vljudno

izraziti zahtevo, zahvalo, opravi�ilo in prošnjo. V šolskem letu 2011/2012 je slušno

zaznaval glasove na za�etku besede. Prepoznal in zapisal je velike tiskane �rke,

samostojno je prepisal posamezne besede. De�ek je imel v omenjenem šolskem letu

težave z orientacijo v prostoru in na listu. S pomo�jo u�itelja je risal ravne �rte s


6

šablono, krive sam prostoro�no. Štel, urejal in zapisal je števila od 1 do 5. S pomo�jo

didakti�nih ponazoril je sešteval in odšteval do 5.

U�enec B. je bil v šolskem letu 2012/2013 dvakrat tedensko obravnavan pri šolski

logopedinji Tanji Tomši�. V �asu logopedskih obravnav je spoznaval besede, ki jih je

imel v komunikacijski knjigi. Listanje in iskanje besed sta bila pogosto zamudna, vmes

je pozabljal, kaj mora v knjigi poiskati, ter se pri�el zabavati ob slikah, ki so se mu zdele

smešne. Knjigo je uporabljal za komunikacijo doma in v šoli, kljub navajanju na

uporabo knjige pa je bilo de�kovo glavno sredstvo za komuniciranje neverbalna

komunikacija (posamezne kretnje, glasovi). Zaradi slabe orientacije v knjigi je

logopedinja konec šolskega leta 2012/2013 predlagala prenos slikovnega gradiva iz

komunikacijske knjige na tabli�ni ra�unalnik. V šolskem leto 2012/2013 je u�enec s

pomo�jo u�itelja pisal, štel in uredil števila do 10. Ob spodbudi u�itelja in s pomo�jo

ponazoril je reševal preproste ena�be.

31. 5. 2013 je bila izdana odlo�ba o preusmeritvi de�ka v posebni program OŠ

Jela Janeži�a v Škofji Loki (de�ek je bil v novi odlo�bi opredeljen kot otrok z zmerno

motnjo v duševnem razvoju). V šolskem letu 2013/2014 je logopedinja za�ela s

postopnim uvajanjem mobilne aplikacije za nadomestno komunikacijo JabTalk na

tabli�nem ra�unalniku, v katero se je postopoma vnašalo izbrano besediš�e glede na

teme v letnem delovnem na�rtu. U�enec B. je bil zelo spreten in motiviran za uporabo

tabli�nega ra�unalnika kot sredstva za komunikacijo z okoljem. Besede, ki jih je

pridobival, je uporabljal pri komunikaciji doma in v šoli. Zaradi slabših motori�nih

sposobnosti je v�asih pritisnil napa�no tipko. V šolskem letu 2013/2014 se je u�enca

na željo razredni�arke pri pouku in v �asu logopedskih obravnav u�ilo tudi posameznih

kretenj, ki jih je zaradi motori�nega zaostanka nejasno kazal, poleg tega jih v

komunikaciji v šoli in doma brez predhodnega opozorila ni nikoli uporabljal. Pri šolskem

delu je v šolskem letu 2013/2014 s pomo�jo tabli�nega ra�unalnika naštel družinske

�lane, sošolce in zaposlene na šoli. S pomo�jo fonomimi�ne metode je v šolskem letu

2013/2014 usvojil male tiskane �rke, besede in krajše povedi, pisal, štel in uredil je

števila do 10 ter sešteval števila do 6.

2.2 Komunikacija

Komunikacija izhaja iz latinske besede communicare, kar pomeni sodelovati, deliti,

posvetovati se, razpravljati o ne�em, vprašati za nasvet. Ker socialni odnosi dandanes

predstavljajo bistven del �lovekovega vsakdana, predstavljata komunikacija in socialna

interakcija osnovo za zadovoljno življenje (Skamli�, 2014).


7

V mnogih oblikah življenja, zlasti pri višje razvitih živalih, obstaja veliko obvestil,

sporo�il, naznanil, ki vplivajo na življenje in ga uravnavajo. Med komunikacijska

sredstva uvrš�amo gibe, položaj telesa, mimiko obraza, barvo glasu, krike itd. Vse to

zmore �lovek. Zmore pa še veliko ve�, in to z govorno-jezikovno komunikacijo (Regvar,

1994).

»Zmožnost sporo�ati svoje želje, misli in �ustva drugim in izvedeti, kaj drugi želijo,

mislijo in �utijo, je bistvo komunikacije. To je verjetno ena od lastnosti, ki je najbolj

lastna �loveku. Hellen Keller je na vprašanje, kaj bi želela imeti – vid ali sluh – �e

bi lahko izbrala – brez razmišljanja odgovorila sluh. Na vprašanje 'Zakaj?', je

pojasnila – izguba vida �loveka oddalji od stvari, izguba sluha pa te oddalji od

ljudi!« (Hourcade, Pilotte, West in Parette, 2004, str. 235).

Slika 2: Govorno-jezikovna komunikacija (Huffpost Healthy Leaving)

2.2.1 Pomen komunikacije

Komunikacija je ena od �lovekovih najosnovnejših potreb. Pomeni vzpostavljanje

stikov med ljudmi, prenos informacij, vplivanje na so�loveka – u�inek komunikacije pa

�lovek preverja prek povratne informacije. Gre torej za interakcijo, ki brez sposobnosti

komuniciranja �loveške vrste ne bi bila možna (Ule, 2005).

Komunikacija je zavesten proces, ki je motiviran in usmerjen k doseganju

dolo�enega cilja. Do komunikacije prihaja le, �e je pozornost sogovornika pritegnjena

in usmerjena k izvoru sporo�ila. Za komunikacijo ni pomembno, kakšno je sporo�ilo,

ampak ali je poslano, sprejeto in kako dolgo je zadržano (Malkovi�, 2009).

Ljudje komuniciramo zato, da bi vplivali na druge v svoji okolici. Komuniciramo

lahko z najmanj eno osebo z namenom, da bi imeli posredni nadzor nad dogajanjem

(npr.: da bi nekaj dobili ali odklonili), da bi sodelovali v medsebojni izmenjavi (izrazili

ob�utke, se družili z drugo osebo), da bi si izmenjali informacije ali zamisli. Izraziti

odlo�itev ali izbor, nekaj zahtevati ali zavrniti in pridobiti pozornost sogovornika so


8

temeljni cilji komunikacije, ki jih imenujemo tudi komunikacijski namen. �e je otrok pri

tem uspešen, ima nad dogajanjem v okolju neke vrste nadzor. Kadar pri tem ni

uspešen, je posledica ve� mote�ega vedenja z enakim komunikacijskim namenom.

Otroci, ki imajo težave z besednim sporo�anjem, navadno svoje namene izražajo

nebesedno, z vedenjem (v�asih je to vedenje izrazito mote�e, lahko pa je celo bolj

u�inkovito kot besedni govor) (Juriši�, 2012).

Kot cilj u�enja komunikacije bi lahko navedli – nau�iti se razvijati in nenehno

modificirati svojo lastno komunikacijo. Cilj u�enja komunikacije torej ni nau�iti se neke

dolo�ene komunikacije, nekega stila komuniciranja, ampak stalno izpopolnjevati svojo

komunikacijo in jo prilagajati konkretni situaciji in konkretnim neposrednim ciljem

komunikacije. Znati komunicirati pomeni prilagoditi svojo komunikacijo konkretni

situaciji, konkretnim partnerjem, konkretnim ciljem, vse to v kontekstu temeljnih eti�nih

na�el (Robbins, 1989, v Regvar, 1994).

Komuniciranje hkrati ni vedno usmerjeno k harmoniziranju odnosov med ljudmi,

spodbuja lahko tudi konflikte in sovraštvo med ljudmi. Ima lahko torej dobre in slabe

u�inke, vendar kljub temu še vedno povezuje ljudi med seboj, saj vzpostavlja razmerja

in odnose med njimi (Ule, 2005).

2.2.2 Elementi komunikacije

Komunikacija je proces izmenjave informacij in idej med udeležencema. V njej se

ves �as pojavlja vzorec, po katerem ena oseba posluša in sprejema informacije, druga

po govori. Potrebna sta oddajnik – govorec in sprejemnik – poslušalec. Govor in jezik

sta tako le dela komunikacije (Skamli�, 2014).

Med elemente komunikacije uvrš�amo: oddajnik (izvor informacij), proces

kodiranja (oddajanja) sporo�il, kanal, po katerem poteka sporo�anje (pisani viri, TV,

radio, telefon, �loveški glas), ter prejemnika, ki dekodira sporo�ila (Gr�a-Zidar, 1999a).

O komunikaciji govorimo, ko med nami in našimi sogovorniki te�e kontinuiran tok

sporo�il. Sporo�ilo je sestavljeno iz besedne, telesne in glasovne spodbude. Vse tri

dimenzije so dekodirane hkrati, tako da sporo�ilo deluje kot celota. Sporo�ila, ki nam jih

dajejo drugi, moramo dekodirati, svoja lastna pa kodirati, in to tako, da jih bo sogovorec

znal pravilno razumeti. �e pa se zgodi, da simboli, besede ali sporo�ila na eni strani v

procesu niso razumljivi ali si jih ena stran napa�no razlaga, pride do prekinitve t. i.

komunikacijskega kroga in do nerazumevanja (Pihler, 2004). Komunikacija je zatorej

vedno dinami�en dvosmeren proces (Gr�a-Zidar, 1999a). K elementom komunikacije

bi zatorej lahko uvrstili tudi oddajnikovo preverjanje odzivov prejemnika sporo�ila, s


9

�emer naj bi oddajnik zaznal, ali ga prejemnik razume in sprejema tisto, o �emer govori

(Skamli�, 2014).

Slika 3: Elementi komunikacije (For communications tips for successful employee

surveys)

2.2.3 Funkcije komunikacije

Funkcije komunikacije so številne, med najpomembnejše pa uvrš�amo (Pihler,

2004):

– osebno izražanje hotenj, potreb, želja, sporo�anje misli, ob�utkov, �ustev,

– izmenjavo informacij,

– prenos znanja,

– zadovoljevanje �loveških socialnih potreb,

– iskanje odgovorov,

– spreminjanje vedenja (kot odgovor na neko sporo�ilo).

Omenjene funkcije medosebne komunikacije sovpadajo s potrebami, ki jih �lovek s

komunikacijo zadovolji. Te potrebe so (Regvar, 1994):

– potreba izražanju in sporo�anju notranje napetosti,

– potreba po druženju ali stikih z drugimi,

– potreba po informiranju,

– potreba po oblikovanju idej in ustvarjalnosti,

– potreba po soo�anju, primerjanju in preverjanju,

– potreba po samouresni�evanju in individualizaciji,

– potreba po nadzoru samega sebe.


10

2.2.4 Razvoj komunikacije pri otroku

Komunikacija je življenjsko pomembna spretnost za vsakogar. Pomembno se je je

u�iti in nau�iti, saj ni dedna. Otrok se rodi s potrebo po komunikaciji z okoljem,

izhajajo� iz te potrebe pa se pri otroku razvijeta govor in jezik, ki ju ta usvoji ob ustrezni

genetski osnovi v stimulativnem okolju.

Novorojenec ni popolnoma nemo�no bitje, saj poseduje mnogo spretnosti. Kmalu

po rojstvu je sposoben samostojnega dihanja, sprejemanja hrane s sesanjem in

požiranjem, lahko obra�a glavo iz ene strani v drugo in signalizira neugodje z jokom.

Starši z odzivanjem na otrokove majhne in šibke za�etne komunikacijske signale

polagajo temelje prihodnjemu govoru (Skamli�, 2014).

Lo�imo tri razvojne stopnje zgodnje komunikacijske funkcije (Bates, 1976, v

Regvar, 1994):

– neizrazno stopnjo: v kateri vedenja otroka niso diferencirana,

– predizrazno stopnjo: otroci uporabljajo konvencionalne geste in vokalizacijo za

izražanje svojih potreb,

– izrazno stopnjo ali govorno izrazno stopnjo, kjer besede sporo�ajo otrokove

namere.

Slika 4: Jok kot komunikacijsko sredstvo (Prvi novorojen�ek v letu, 2009)

Jok, kri�anje, vokalizacija in gruljenje so prvi na�ini, s katerim je novorojenec

sposoben komunikacije z okoljem. Z jokom izraža lakoto, jezo in strah, kaj kmalu pa

tudi ugotovi, da njegov jok izzove odziv odraslega. Jok je otrokovo prvo sredstvo

postavljanja zahtev, ki ga uporabi nagonsko. Nekateri odzivi dojen�kov so univerzalni

in enaki pri dojen�kih z vsega sveta. Jok je znamenje neugodja, smejanje pa znak


11

zadovoljstva, vendar tudi drži, da se vsak dojen�ek izraža na nekoliko druga�en na�in,

ki je posledica njegovih telesnih zna�ilnosti in temperamenta (Skamli�, 2014). Jok

omogo�i otroku, da se navadi na to, da zrak prehaja skozi grlo, pri tem zatrese glasilke

in temu prilagodi dihanje. Ker nastajajo govorni glasovi v istih predelih, je ta zgodnja

stimulacija zelo pomembna. Ostali glasovi, ki jih proizvaja otrok, ko ne joka, po navadi

nastajajo med in po hranjenju ter se tvorijo slu�ajno (Wasz Hocket, Lind, Vuarenkoski,

Partanen in Valanne, 1968; Wolff, 1969, v Regvar, 1994).

Novorojen�ki po vsem svetu se oglašajo skoraj z enakimi glasovi. Šele pod

vplivom govora, ki ga dojen�ek sliši v okolju, se nau�i uporabljati glasove, ki so zna�ilni

za materni jezik. Najprej se oglaša z nedolo�nimi glasovi, ki so nekoliko podobni

samoglasnikom, in to �ez nekaj �asa tudi postanejo. Samoglasniki (a, e, o, u) so za

govor zelo pomembni, saj so v besedah pogosti in govoru pove�ujejo razumljivost. Prvi

glasovi se dojen�kom navadno posre�ijo, z vajo pa vedno bolj ugotavljajo, kako morajo

naravnati govorila, da bo iz njih prišel to�no dolo�en glas (Skamli�, 2014).

V drugem mesecu se dojen�ek pri�ne oglašati tudi, ko ne jo�e. Kadar je

zadovoljen, gruli in �eblja. Nekateri dojen�ki lahko pri tej starosti izvabljajo iz grla celo

tonsko lestvico samoglasnikov, redko tudi kakšen soglasnik (Skamli�, 2014). Približno

pri dveh mesecih starosti se otrok tudi že razli�no odziva glede na �ustveno kakovost

�loveškega glasu, tako npr. jezen glas obi�ajno izzove jok, prijateljski glas pa smeh. Pri

štirih mesecih lo�i med moškim in ženskim glasom, pri šestih mesecih pa postaja

pozoren na ton in ritem (Marjanovi�-Umek, 1990).

V tretjem in �etrtem mesecu se pove�a proizvodnja oralnih glasov.

Samoglasnikom se v otrokovem oglašanju pridruži vedno ve� soglasnikov, ki pa se še

vedno pojavljajo naklju�no (Skamli�, 2014).

Pri starosti približno pol leta dojen�kovo oglašanje postane vedno bolj bogato. Ne

oglaša se ve� z enim glasom, temve� prehaja z glasu na glas, spreminja tudi višino in

trajanje glasu. V petem mesecu uporablja soglasnike (ve�inoma so to glasovi m, b, d in

t), ki jih združuje s samoglasniki v zloge (npr. ba, da, ma, ta). To melodi�no bogato

ponavljanje imenujemo bebljanje (Skamli�, 2014).

Med 7. in 9. mesecem dojen�ek veliko �eblja. S poslušanjem in posnemanjem

glasov te izgovarja vse bolj pravilno. V tem obdobju otrok tudi preizkuša razli�ne

položaje govoril in med sabo primerja proizvedene glasove. S sluhom že preverja, kaj

so izoblikovala njegova usta. V tem obdobju otrok že veliko klepeta, a besede še

nimajo pomena, �eprav se mu posre�ijo kombinacije glasov, ki lahko v maternem

jeziku kaj pomenijo. Prav tako je otrokov govor pri tej starosti ve�inoma glasen, saj se

šele u�i kontrole glasnosti (Skamli�, 2014).


12

Marjanovi�-Umekova prvo besedo definira kot skupino glasov, ki jih otrok izgovarja

in imajo pomen. Ve�ina otrok izgovori prvo besedo med 8. in 15. mesecem starosti.

Izgovorjene in aktivne uporabe prvih besed ne moremo izena�iti z razumevanjem

besed, saj otrok v tem zgodnjem obdobju razume besede približno 3 mesece prej, kot

jih je sposoben aktivno uporabljati (Marjanovi�-Umek, 1990).

Komunikacijske funkcije so torej dobro utrjene, še preden otrok razvije lingvisti�ne

strukture. Še preden lahko izre�e prvo besedo ali kmalu po tem, je otrok zmožen

izraziti celo vrsto zgodnjih namenov in potreb. Jezikovna struktura je pridobljena kot

bolj u�inkovit komunikator teh potreb (Bruner, 1974; Lewis, Freedle, 1973, v Regvar,

1994).

Sociolingvista McLean in Snyder-McLean (1978, v Regvar, 1994) sta povzela pet

glavnih zaklju�kov, zakaj in kako se pridobiva govorno-jezikovna komunikacija:

1. govorno-jezikovna komunikacija se pridobiva pod pogojem, da ima otrok vzrok

– potrebo, da bi govoril. To nam tudi kaže, da se je socializiral in nau�il, da

lahko vpliva na svoje okolje s pomo�jo komunikacije;

2. jezik se pridobiva, ko je komunikacijska funkcija že dosežena;

3. jezikovna struktura se pridobiva skozi proces dekodiranja in razumevanja

lingvisti�nih stimulacij;

4. jezik se u�i z dinami�nimi socialnimi interakcijami, ki vklju�ujejo otroka in

odrasle uporabnike jezika v njegovem okolju;

5. otrok je aktivno vklju�en v proces pridobivanja govorno-jezikovne komunikacije.

Pri otrocih s posebnimi potrebami, med katere uvrš�amo tudi otroke z mutacijo

gena SYNGAP1, razvoj komunikacije poteka druga�e, kot je opisano zgoraj. Starši

otrok s posebnimi potrebami poro�ajo, da so njihovi otroci kljub spodbudam že v

zgodnjem obdobju kazali zaostanek v proizvodnji glasov, razumevanju besed in

pomanjkanju komunikacijskih namer. Podrobnejši razvoj govorno-jezikovne

komunikacije pri osebah s posebnimi potrebami je opisan v nadaljevanju.

2.3 Na�ini komuniciranja

Navadno vsakdo, ki ima v mislih komuniciranje, sprva pomisli na govorno-

jezikovno komunikacijo, kasneje, s podrobnejšim prou�evanjem komuniciranja, pa hitro

ugotovi, da obstajajo raznovrstni na�ini tega. Komunikacijo zato lahko opredelimo kot

vsako namensko ali nenamensko dejanje, ki vsebuje konvencionalne in

nekonvencionalne znake, ki jih oseba lahko posreduje v lingvisti�ni ali nelingvisti�ni

obliki (Ogrin in Korošec, 2013).


13

Obstajajo razli�ni na�ini komuniciranja: govor, branje, pisanje, slikanje, petje,

igranje, ples, mimi�no-kretalno komuniciranje itd. (Malkovi�, 2009).

Slika 5: Na�ini komuniciranja (Initial Reflection paper)

Pri prou�evanju komuniciranja se pojavlja težnja sistematizirati vrste, metode in

tehnike. Ker še nimamo poenotene sistematizacije in kategorizacije, poskuša ve�

avtorjev sistematizirati komunikacijo glede na na�ine in tehnike. Glavna razdelitev, ki

se pojavlja pri takih poskusih, je delitev na besedno (verbalno) in nebesedno

(neverbalno) komunikacijo. Besedno komunikacijo predstavljajo denotacija, konotacija,

sintaksa in fonetika. Nebesedno komunikacijo predstavljajo kinestetika, dotik, fiziološki

odziv, komunikacija prek uporabe predmetnega okolja, uporaba barv in ne nazadnje

molk kot komunikacijsko sredstvo (Janeži�, 2011).

Kadar pa kdo zaradi dolo�enih ovir ne more (razumljivo) govoriti, potrebuje

druga�no sredstvo sporo�anja, s katerim lahko doseže enak komunikacijski namen.

Klasi�ni razdelitvi komunikacije na besedno in nebesedno smo zato v magistrskem

delu dodali še eno kategorijo komunikacije: podporno in nadomestno komunikacijo

(PINK), v polje katere uvrš�amo tudi spletno in mobilno aplikacijo »Besedko«.

2.3.1 Besedna ali verbalna komunikacija

Današnji in jutrišnji svet �loveka ozna�ujeta informatika in komunikacija. V

ospredju je �lovek kot bitje, ki govori, »homo communicus«. Za �loveka je govor

najve�ji dosežek in bistvena zna�ilnost, ki ga dviga visoko nad ostali živalski svet

(Tr�ek, 1994).

�lovek porabi visok odstotek budnega �asa za komuniciranje; prou�evalci

ocenjujejo, da je to do 1/3. Obenem komunicira ob drugih dejavnostih skupno do 70 %


14

�asa; mednje poleg govorjenja prištevamo tudi poslušanje, branje, gledanje TV in

podobno. �eprav ne govori samo z besedami, ampak tudi s telesom, z mimiko in s

kretnjami, je besednega govora do 90 %. Na dan izgovorimo 30.000 besed in za to

porabimo 3–4 ure �asa. �lovek v svojem življenju izgovori do bilijon besed. Pri

normalni hitrosti govorjenja izgovorimo 100 do 150 besed v minuti, sprejmemo in

dojamemo pa lahko 2–3-krat ve� besed, kar dosežemo pri tihem branju. Tu so razlike

tudi med pripadniki razli�nih jezikovnih skupin. Tako npr. Italijani in Angloameri�ani

govorijo hitreje kot Slovani (Tr�ek, 1994).

Verbalni jezik je �lovekov najpomembnejši simbolni sistem. Ni pa le simbolni

sistem, je tudi družbeni sistem, je socialna institucija. Predstavlja sistem sporo�anja, ki

velja za dolo�eno družbeno skupnost in je skupen za vse njene �lane (Ule, 2005).

Verbalni jezik lahko raziskujemo po razli�nih ravneh njegove ureditve (Ule, 2005):

– fonemi so osnovne glasovne enote,

– morfemi so najenostavnejše pomenske enote, sestavljene iz fonemov,

– besede tvorimo s kombiniranjem morfemov in z zvezami med njimi,

– fonologija se ukvarja s pravili oblikovanja fonemov,

– sintaksa se ukvarja s pravili kombiniranja besed v smiselne izraze,

– semantika pomeni raziskovanje jezika na ravni pomenskih struktur in sodi na

podro�je interpretiranja jezikovnih izrazov,

– semiotika prou�uje na�ine vklju�evanja jezikovnih izrazov v kompleksnejše

jezikovne sestave.

�loveški govor in uporaba jezika zajemata dvojno artikulacijo, saj lahko

kompleksne jezikovne izraze razbijemo na manjše, pomenske elemente. S spremembo

enega fonema v besedi vedno dobimo drugo besedo ali pa postane beseda

nerazpoznavna, hkrati pa istemu fonemu lahko v posameznem jeziku ustreza ve�

glasov (Trask, 2007, v Bregant, 2014).

Raziskave kažejo, da so kriti�na obdobja za foneti�no u�enje verbalne

komunikacije do dopolnjenega prvega leta, za sintakso med 18. in 36. mesecem

starosti, za besediš�e se razcvet pri�ne po 18. mesecu in zanimivo, vztraja še pozno v

starost (Kuhl, 2010, v Bregant, 2014).

2.3.1.1 Govor

Govor je najvišje razvita funkcija centralnega živ�nega sistema, ki je zna�ilna

samo za �loveka. Za govor je zna�ilno, da (Janeži�, 2011):

– ima socialno-psihološko funkcijo,


15

– je oblika vedenja, ki ga opazujemo, poslušamo besede, stavke, vidimo mimiko

obraza in celega telesa,

– je najbolj sestavljena funkcija centralnega živ�nega sistema,

– je osnovno sredstvo �lovekove komunikacije,

– je najbolj naraven na�in komunikacije.

Govor je zelo pomemben v �lovekovem razvoju: gre za oblikovanje �loveka kot

posameznika (individualna funkcija govora) in za vzpostavljanje komunikacij z okolico

(družbena funkcija govora) (Marjanovi�-Umek, 1990). �lovekov govor že od za�etka ni

bil le sredstvo sporazumevanja, temve� je omogo�al kreativnost, inventivnost in

ustvarjanje: s kombinacijo poznanih elementov lahko oblikujemo novo sporo�ilo. Govor

je pri ljudeh poleg genetske danosti kulturno pogojen, medtem ko je veš�ina

sporazumevanja pri živalih vrojena. Ve�ina živali, izjema so zgolj primati in kiti, v

svojem sistemu sporazumevanja ne izraža sposobnosti posploševanja in oblikovanja

konceptov (Bregant, 2014).

Poznamo tri težnje govora:

1. ekspresivno težnjo,

2. socialno težnjo po sporazumevanju in

3. intencionalno težnjo.

Prvi dve nista zna�ilni izklju�no za �loveka, temve� sta zna�ilni tudi za

sporazumevanje pri živalih, tretji izvor govora pa naj bi bila specifi�na zna�ilnost

�loveškega sporazumevanja. Pri ekspresivni težnji gre za popolnoma jasen in razvojno

zelo star sistem »izraznih gibov«, ki ima korenine v instinktih in brezpogojnih refleksih

in ki se je v razvojnih procesih dolgo spreminjal, preoblikoval in izpolnjeval; podobne

razvojne procese ima tudi drug izvor govora – sporazumevalna vloga, razvoju katere je

mogo�e slediti od nižje razvitih socialnih živali prek �loveku podobnih opic in �loveka

(Vygotskij, 2010).

Ve�ina živali kljub razviti ekspresivni in socialni težnji govora ne more prenesti

govorne strukture na dogodke, ki so prostorsko in �asovno oddaljeni, �etudi se živali na

zunanje dražljaje odzivajo glasovno (Trask, 1999, v Bregant, 2014). Pri ozna�evanju

oddaljenega dogodka ali re�i, npr. vira hrane ali lova, živali bolj kot glas uporabljajo

telesno govorico (npr. ples �ebel). Težko tudi re�emo, da živali dogodek ali re�

zavestno opišejo (Bregant, 2014). Pri �loveku pa je govor sredstvo, s katerim lahko

prenaša svoje izkušnje na zanamce, �esar ni sposobno nobeno drugo živo bitje.

�lovek lahko tako preseže vse �asovne in prostorske okvire (Gr�a-Zidar, 1999b).

Pri govorjenju uporabljamo govorne organe. Razvrš�amo jih na tiste, ki proizvajajo

govor, in druge, ki govor sprejemajo in razumevajo. Tako govor sestavljata dve


16

komponenti: receptivna (razumevanje govora) in ekspresivna (govorjenje) komponenta

(Malkovi�, 2009).

Proces razumevanja govorjenega sporo�ila omogo�ajo tri pomembne stvari.

Poslušalec mora sprejeti in razumeti posamezne besede. Dojeti mora sestavo celega

stavka, odkriti misel celega sistema besed. Zadnja stopnja je razumevanje celega

sporo�ila, zato mora poslušalec primerjati stavke med seboj in med njimi izbrati tiste, ki

imajo klju�en pomen. Oblikovati mora splošno misel sporo�ila, v�asih pa razbrati nagib

sporo�ila. Oseba, ki sprejme sporo�ilo, mora analizirati odnose, v katere vstopajo

posamezni elementi sporo�ila. Narediti mora dodatne logi�ne operacije, brez katerih ni

mogo�e razumeti pomena cele gramati�ne sestave (Malkovi�, 2009).

Ekspresivni govor (govorjenje) se za�ne z motivom oz. željo izraziti misli, ki se

nato z notranjim govorom kodirajo v govorne sheme (Vovk, 1985, v Malkovi�, 2009).

Oblikovanje govornega sporo�ila je povezano z ustvarjanjem in s kodiranjem enot

govora. Sestavljeno je iz celega niza psihofizi�nih komponent. Vsaka od teh

komponent se uresni�uje s pomo�jo razli�nih sistemov skorje velikih možganov, ki

delujejo vzajemno (Regvar, 1994).

Nezmožnost govorne komunikacije zmanjšuje vzpostavitev stikov v okolju, število

socialnih udeležencev, pogostnost, dolžino ohranjanja in kakovost komunikacijskega

odnosa (Bajc, 2014).

2.3.1.2 Jezik

S pojmom govora je tesno povezan pojem jezika, kar pa ni identi�no. Govor vedno

deluje v kontekstu individualne zavesti, zaradi tega se realizira na subjektivni osnovi in

se tako razlikuje od jezika, ki je objektivna družbena tvorba. Jezik je �loveku lastna

veš�ina, ki sledi dolo�enim zakonitostim, ki jih lahko deloma opazujemo tudi pri živalih,

vendar svojo kompleksnost dosežejo le pri ljudeh (Bregant, 2014). Jezik tudi

predstavlja uporabo govora v dolo�enem geografskem okolju. Je abstraktni sistem

simbolov dolo�enega kraja, deluje po gramati�nih pravilih, njegovi znaki so nau�eni in

arbitrirani (Gr�a-Zidar, 1999a). Jezik obstaja zunaj vsakega posameznika ter pred njim

in njegovo individualno uporabo ter pomeni vsebinsko osnovo govora in je nekakšen

intelektualni rezervoar (Škari�, 1987).

Jezikovna raba je mnogostranska. Je izpovedna, vpraševalna, zapovedovalna ali

zanikovalna. Z jezikom si ljudje sporo�ajo želje, prošnje, zapovedi, �ustva in predstave,

ki so lahko dokaj abstraktne. Govorimo, da bi pritegnili pozornost nase, da bi z

besedami pospremili svoja dejanja. Z jezikom se lahko igramo, pišemo pesmi in

skušamo vplivati na druge ljudi (Južni�, 1983).


17

Jezik nastaja in se ustvari v jezikovnem sistemu, ki je povezan s konkretno družbo.

Jezika zunaj družbe si ni mogo�e zamisliti. Jezik je potemtakem družbena ustanova.

Ker je jezik ustanova, je tudi vir pravil (Malkovi�, 2009). Jezik obstaja, ker so se

uporabniki sporazumeli o skupnih simbolih, ki jih uporabljajo, in pravilih, ki jim sledijo.

Tako kot se uporabniki jezika dogovorijo, da sledijo dolo�enim pravilom jezikovega

sistema, se lahko ti isti uporabniki dogovorijo, da ta pravila spremenijo (Regvar, 1994).

Primerjalno jezikoslovje ocenjuje, da obstaja na vsej zemeljski obli približno 3500–

4000 jezikov, ki jih združujemo v ve�je sorodne skupine ali družine, in takih družin je

15. Najštevil�nejša med njimi je družina indoevropskih jezikov, kamor spadajo

slovanski, germanski, romanski, keltski, iranski, baltski, grški, indijski, armenski in

albanski. Od vseh jezikov sveta je le kakih 30 takih, ki jih govori ve� kot 30 milijonov

ljudi, in le kakšnih 50 takih, ki imajo svojo literaturo (Tr�ek, 1994).

Govorni glas oz. fonem je najmanjša jezikovna enota vsakega jezika, ki služi za

gradnjo zvo�ne celote in za razlikovanje pomenov teh posameznih jezikovnih enot.

Fonemi tvorijo glasovni sistem jezika. Glasovni sistemi posameznih jezikov se

razlikujejo po številu, naravi in lastnosti fonemov. V primerjavi z drugimi sistemi

komuniciranja ima prav komuniciranje z zvoki prednost. Slišimo lahko, tudi �e ne

vidimo tistega, ki govori oz. nekaj sporo�a (Južni�, 1983).

�eprav so družine jezikov zelo razli�ne in je med njimi težko vedno najti neko

zgodovinsko vez, vsak jezik brez izjeme temelji na enakih na�elih. Zato je dejstvo, da

se vsak �lovek lahko nau�i vsakega jezika, aksiom v lingvistiki (Pihler, 2004).

Jezik je tudi najvišja kognitivna funkcija. Sestavljen je iz dveh komponent

(Marjanovi�-Umek, 1990):

– vsebine, ki jo prou�uje semantika, in

– oblike, ko jo prou�uje gramatika.

Sodobni razviti jeziki imajo ve� kot 100.000 besed. Pri vsakdanjem govoru v

kateremkoli jeziku uporabljamo le 2.000–5.000 besed, približno toliko besednega

zaklada pa je potrebno, da normalno komuniciramo v kakem jeziku ali pogovoru

(Tr�ek, 1994).

Pomembno je, da se jezika lahko nau�ijo tudi otroci s posebnimi potrebami, saj se

jezik pri njih razvija na enak na�in kot pri ostali populaciji, vendar v daljših �asovnih

obdobjih. Pogosto imajo težave s sintakso, a razumejo poimenovanje stvari. Nizka

inteligenca hkrati ne pomeni ogroženosti jezika. Celo odsotnost jezika ne pomeni nujno

manjših spoznavnih zmožnosti. Gluhi v osnovi ne poznajo jezika oz. ne govorijo, dokler

niso deležni pravilnega u�enja. Za negovore�e osebe pa poznamo ve� razli�nih

jezikovnih sistemov, slikovnih, simbolnih, realnih in abstraktnih. Najbolj sofisticiran


18

nadomestni jezik lahko s kombiniranjem simbolov in simbolnih elementov doseže

skoraj do popolnosti razvit sistem izraznih možnosti (Pihler, 2004).

2.3.1.3 Govorno-jezikovni razvoj pri osebah s posebnimi potrebami

Razvoj govora in jezika je za �loveka navidezno samoumeven, a kompleksna

gibalna veš�ina, ki jo usvoji in izmojstri v prvih nekaj letih življenja in je lasten le ljudem.

Govor predstavlja pomemben vzgojni mejnik, na katerega smo zelo pozorni tako v

tipi�nem razvoju kot pri otrocih, ki odstopajo od tipi�nega razvoja (Bregant, 2014).

Na podlagi izsledkov raziskav sodobne nevroznanosti, ki ponujajo uvid v delovanje

številnih kompleksnih sistemov, ki predstavljajo biološko osnovo govora, lahko

dandanes bolje razumemo odstopanja v razvoju govorno-jezikovne komunikacije pri

otrocih s posebnimi potrebami. Pri omenjeni skupini otrok zelo redko najdemo povsem

anatomsko lo�ene motnje, ki bi zajele le motnje specifi�nih podro�ij, npr. motnje na

ravni komunikacijske zanke, pa� pa mnogo bolj pogosto najdemo mestu primarne

oškodovanosti pridružena podro�ja, ki zajemajo �ustvene, vedenjske in kognitivne

na�ine delovanja možganov (Bregant, 2014).

Pri osebah s posebnimi potrebami so motori�ne motnje izrazitejše in

kompleksnejše. Osebe imajo nemalo težav pri gibanju (otroci kasneje vzpostavijo

stranskost, imajo slabše diferencirano prednostno roko, slabše razvito prostorsko

orientacijo, grobo in fino motoriko), težave pri kognitivnih nalogah (mišljenje, branje,

pisanje) in številne komunikacijske posebnosti (npr. razli�en vzorec komunikacije), ki

onemogo�ajo razvoj govorno-jezikovne komunikacije (Janeži�, 2011; Žgur, 2011).

Zaradi naštetih razvojnih posebnosti so govorno-jezikovne motnje pri otrocih s

posebnimi potrebami števil�nejše, pogosto se pojavlja ve� motenj hkrati (Smole, 2004).

Govorno motnjo ima oseba, ki je nezmožna pravilnega in teko�ega proizvajanja

govornih glasov ali ima težave z glasom. Težave z izgovorjavo zvoka, artikulacijske

motnje in jecljanje so primeri govornih motenj. Ko ima oseba težave z razumevanjem

drugih (receptivni jezik) ali izmenjavo misli in idej (ekspresivni jezik), ima jezikovno

motnjo (American Speech and Hearing Association, 2015).

Pri otrocih s posebnimi potrebami je govor pogosto telegrafski: otroci izpuš�ajo

�lene, zaimke, veznike, pomožne glagole, pogosto tudi zamenjujejo semanti�no

sorodne besede (Fletcher, Ingham, 1995, v Smole, 2004).

Interindividualne in intraindividualne razlike na podro�ju govora in jezika so pri

otrocih s posebnimi potrebami ve�je kot pri ve�inski populaciji, kar kaže na veliko

heterogenost omenjene skupine (Smole, 2004).


19

2.3.2 Nebesedna ali neverbalna komunikacija

Nebesedna ali neverbalna oblika komunikacije je tako imenovana paralingvisti�na

oblika komunikacije (Južni�, 1983). Komuniciramo pravzaprav s celim telesom, na

primer z gestami, z mimiko, z izrazom na obrazu. �lovek v praksi komunicira enovito,

torej obenem verbalno in neverbalno in šele celota obeh na�inov komuniciranja daje

komunikacijski u�inek. Razumevanje neverbalnih sporo�il in odzivanje nanje potekata

mnogo bolj avtomatsko in neposredno kot pri verbalnem sporo�anju. Zato za

razumevanje verbalnih izjav navadno potrebujemo veliko ve� �asa kot za razumevanje

neverbalnih sporo�il (Ule, 2005). Neverbalna komunikacija je delno prirojena in delno

priu�ena (Gr�a-Zidar, 1999a).

Raziskave neverbalnega komuniciranja so potrdile naslednje (Ule, 2005):

– neverbalna sporo�ila dojemamo kot bolj verodostojna od verbalnih in jim bolj

zaupamo;

– neverbalna sporo�ila so filogenetsko in ontogenetsko starejša: v prvem letu se

v pogovoru z dojen�kom zanašamo izklju�no na neverbalna sporo�ila;

– neverbalna sporo�ila so �ustveno mo�nejša;

– neverbalna sporo�ila imajo bolj univerzalen pomen, �eprav tudi v tem na�inu

komuniciranja obstajajo medkulturne razlike;

– neverbalna sporo�ila so kontinuirana in cikli�na; geste in telesni gibi prehajajo

drug v drugega brez za�etka in konca;

– neverbalno komuniciranje lahko hkrati uporablja ve� kanalov, verbalno

komuniciranje pa je omejeno na en kanal v dolo�en �asu.

Neverbalna sporo�ila niso enostavna zamenjava za jezik, saj so razlike med

obema oblikama sporo�anja prevelike, da bi lahko ena oblika povsem zamenjala

drugo. Neverbalna sporo�ila pa niso samo dogajanje, ki bi spremljalo verbalno

izražanje in mu dajalo dodaten poudarek, ampak imajo svojo komunikacijsko vlogo, ki

je nezamenljiva. Po mnenju strokovnjakov prispeva k razumevanju telesna govorica

55 %, glas 38 % in besede le 7 %. Evolucijsko gledano, je sistem neverbalne

komunikacije mnogo starejši od verbalnega in je zato tudi bolj prilagojen komunikaciji

�ustvenih sporo�il kot verbalni sistem (Gr�a-Zidar, 1999a).

Poznamo pet osnovnih funkcij neverbalne komunikacije: vodenje socialne

situacije, sporo�ilo o sebi, komunikacijo �ustvenih stanj, komunikacijo stališ� in kontrolo

kanalov (Gr�a-Zidar, 1999a).


20

Neverbalna komunikacija naredi verbalni govor mo�nejši, dopolnjuje njegov

pomen, daje povratne informacije o vedenju ipd. (Gr�a-Zidar, 1999a). Neverbalna oz.

ekstraverbalna komponenta je praviloma pri�ujo�a v govornem dejanju in je lahko

izjemoma sama brez verbalnih komponent. Nemalokrat je temeljno sporo�ilo v tistem,

kako se kaj pove in re�e, in manj v tistem, kar se pove in re�e. Ta »parajezik« je zlasti

pri�ujo� v govorjenju, v pisanem jeziku pa ne more biti natan�no prikazan, �eprav naj bi

temu pomagalo postavljanje lo�il in podobno (Južni�, 1983).

Za otroke, diagnosticirane z mutacijo gena SYNGAP1, neverbalna komunikacija

predstavlja eno od naju�inkovitejših komunikacijskih sredstev, s katerim hitro dosežejo

komunikacijski namen, a zgolj v poznanem okolju.

2.3.3 Podporna in nadomestna komunikacija (PINK)

Podporna in nadomestna komunikacija je podro�je logopedske klini�ne prakse, ki

poskuša, za�asno ali trajno, nadomestiti okvaro ali nezmožnost osebe s težko motnjo v

govorno-jezikovni komunikaciji in pisnem izražanju (Malkovi�, 2009).

Izraz »podporna in nadomestna komunikacija« (PINK) so podprle slovenske

logopedinje, ki razvijajo in podpirajo sisteme nadomestne komunikacije znotraj ve�jih

centrov za rehabilitacijo, vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov. V logopedski

strokovni literaturi je mogo�e zaslediti tudi izraz »nadomestna in podporna

komunikacija« (NPK), ki je povzet iz tuje literature (angl. Augmentative and Alternative

Communication – ACC). Zaradi težav na podro�ju razvoja strokovnega izrazoslovja

znotraj logopedske stroke ni prišlo do poenotenega izraza v slovenskem prostoru, zato

je uporaba enega ali drugega poimenovanja enako pravilna (Korošec, 2012).

V kategorijo nadomestne in podporne komunikacije uvrš�amo katerikoli sistem ali

metodo, ki izboljša komunikacijo osebe z govorno motnjo oz. omogo�i, da se ta

u�inkovito sporazumeva. Vklju�uje lahko sisteme, kot so znakovni jezik, grafi�ni,

elektronski ali ra�unalniški komunikacijski pripomo�ek, in tudi manj sofisticirane na�ine

komunikacije, kot so izraz obraza, negovorna vokalizacija … (Vovk in Korošec, 2007, v

Malkovi�, 2009).

Sisteme podporne in nadomestne komunikacije lahko uporabimo (Bajc, 2014):

– kot za�asen pripomo�ek: uporabimo takrat, ko se predvideva, da se bo s

postopki in metodami rehabilitacije govorno-jezikovne komunikacije vzpostavil

obi�ajen na�in komunikacije,

– kot osnovno komunikacijo: uporabimo takrat, ko se predvideva, da ne bo

mogo�e vzpostaviti obi�ajne govorno-jezikovne komunikacije,


21

– kot podporo obstoje�i komunikaciji: uporabimo takrat, kadar je govorno-

jezikovna komunikacija za znane sogovornike mogo�a, vendar je za širšo

okolico težko ali sploh nerazumljiva,

– kot terapevtsko sredstvo: uporabimo v procesu zgodnje faze rehabilitacije z

namenom zmanjšati ob�utek frustracije zaradi nenadne nezmožnosti uporabe

dosedanjega na�ina komunikacije.

Izraz »podporna« pomeni podporo naravni komunikaciji (Pihler, 2004). V Aktu o

podporni tehnologiji, ki so ga sprejeli leta 1998 v ZDA, se strokovni izraz podporna

komunikacija nanaša na katerikoli izdelek, napravo ali opremo, ki jo lahko prilagodimo

ali spremenimo tako, da vzdržuje, pove�a ali izboljša funkcionalno sposobnost

posameznika z zmanjšanimi komunikacijskimi zmožnostmi (Assistive Technology Act

of 1998, 1998).

V vsakdanjem življenju vsakdo uporablja podporne komunikacijske pripomo�ke in

tehnike. Preden je otrok sposoben govora, se povezuje z okoljem s pomo�jo

neverbalne podporne komunikacije, kot so smeh, jok, pogled z o�mi in razli�na

vokalizacija. Taka sporo�ila izražajo zgodnje želje po komunikaciji in so komunikacijsko

u�inkovita. Otrok uporablja podporno komunikacijo pri uporabi prvih besed. Ko otrok

pokli�e »mama«, ne ozna�uje s tem le osebe (mame), ampak stavek, npr. »Mama,

pridi sem«, »Mama, pomagaj mi«. To pomeni, da moramo v danem trenutku poslušati

otroka in opazovati njegovo obnašanje, da bomo razumeli njegovo sporo�ilo. Ko otrok

že usvoji govor, se podporne in komunikacijske tehnike ne zmanjšajo, pa� pa jih

uporablja še naprej in celo v ve�jem obsegu. Raziskave so pokazale, da je prenos

socialnega pomena med izmenjavo komunikacije izražen bolj prek neverbalnega

vedenja (65 %) kot pa z govorom (35 %) (Tr�ek, 1994).

Zelo pogosto se tudi zgodi, da se posamezniki mo�no opremo na podporne

pripomo�ke in tehnike v situacijah, kjer govor ni u�inkovit. V hrupnem okolju, kjer je

motena razumljivost govora, je ta pogosto podkrepljen s kretnjami, pretirano obrazno

mimiko, pantomimo ali celo s pisno komunikacijo. Torej ves komunikacijski sistem

zdravega �loveka vklju�uje govor in široko paleto podpornih pripomo�kov in tehnik

(Tr�ek, 1994). Podporna komunikacija ve�krat pride v poštev pri starejših osebah z

delno izgubo govora ali pri osebah s težko razumljivim govorom (Pihler, 2004).

Otroci z govornim zaostankom, otroci s posebnimi potrebami in osebe z motnjami

v delovanju centralnega živ�nega sistema, ki nastanejo zaradi poškodbe ali bolezni

možganov, potrebujejo jezikovno spodbujanje, ki obsega pou�evanje podporne

komunikacije. Strah, da bomo s tem ovirali njihov razvoj govora, se odraža v

prepri�anju, da otrok sploh ne bo govoril, �e ga bomo u�ili komunicirati »brez govora«

(s kretnjami, slikami in podobno). Tako prepri�anje ni stvarno, saj številne raziskave


22

kažejo, da prav ti postopki spodbujajo komunikacijo in tudi razvoj govora ter ga nikakor

ne zavirajo (Fosset in Mirenda, 2007; Kaiser in Roberts, 2011).

Raziskave kažejo, da veliko oseb z motnjo komunikacije (ne glede na vzrok te

motnje) kljub intenzivni logopedski obravnavi in uporabi podporne komunikacije ni

zmoglo uporabljati obi�ajne govorno-jezikovne komunikacije. To nas usmerja k misli,

da je na govorjeni jezik treba gledati kot le na eno od mnogih komunikacijskih možnosti

in da je uporaba podporne in nadomestne komunikacije u�inkovita alternativa

verbalnemu govoru (Malkovi�, 2009).

Za razliko od podporne komunikacije, ki jo opredeljujemo kot dopolnilo ali dodatek,

ki komunikacijo podkrepi, nadomestno komunikacijo definiramo kot na�in komunikacije,

ki jo uporabljajo osebe, ki nadomeš�ajo ekspresivno dimenzijo govora (Janeži�, 1999).

Nadomestna komunikacija obsega procese in postopke oz. kar celotni sistem

komunikacije, ki nadomeš�a govorno-jezikovno izražanje. Poznamo ve� vrst

nadomestne komunikacije: kretnje, govorico telesa, kazanje s pogledom, obrazno

izražanje, tablo z besedami, tablo z abecedo, slike, otipljive simbole, komunikator,

tabli�ni ra�unalnik itd. (Janeži�, 1999). Za ljudi, ki niso nikdar govorili, predstavlja

nadomestna komunikacija pomembno orodje za u�enje besed, jezika in njegovih pravil,

tudi govora (Pihler, 2004).

Cilji uporabe nadomestne komunikacije (z ustrezno izbiro komunikacijskega

pripomo�ka) so (Janeži�, 2011):

– vplivamo na razvoj sposobnosti, ki bi jih druga�e težko razvili in ugotovili,

– omogo�imo komunikacijo tudi zunaj ozkega kroga družine in s tem zmanjšamo

socialno izoliranost,

– omogo�amo ali olajšujemo vklju�evanje v izobraževalne programe,

– zmanjšamo ob�utek frustracije zaradi nemo�i sporo�iti ali izraziti svoje potrebe

in misli drugim,

– omogo�imo �imprejšnje sporo�anje osnovnih potreb,

– razvijemo in/ali izboljšamo sposobnosti komunikacije z okoljem,

– z ve�jim vplivom na okolico omogo�amo višjo raven samostojnosti,

– bistveno vplivamo na ve�jo kakovost življenja osebe z motnjo komunikacije.

�e je bil neko� trend uporabe sistemov PINK zgolj v spodbujanju izražanja, je

danes enako pomembno tudi naslovnikovo razumevanje posredovanega sporo�ila

(Fosset in Mirenda, 2007). Sistemi PINK omogo�ajo osebam z govorno-jezikovnimi

motnjami psihosocialni razvoj, pove�ujejo kakovost njihovega življenja in izboljšujejo

samopodobo (Kosmatin, 1999; Kaiser in Roberts, 2011).

Za u�inkovito u�enje in uporabo sistemov podporne in nadomestne komunikacije

morajo ti pri osebah z motnjo komunikacije postati del vsakdanjika, saj se komunikacije


23

ni mogo�e u�iti v izolaciji (Pino, 2014). Sisteme PINK zato uporabimo doma, v vrtcu,

šoli, širšem okolju, službi in drugod zato, da osebam s komunikacijskimi motnjami

omogo�imo vklju�evanje v okolje (Vovk in Korošec, 2007, v Malkovi�, 2009).

Trenutno stanje v Sloveniji na podro�ju uporabe sistemov podporne in

nadomestne komunikacije je takšno, da je PINK vklju�ena v vsakodnevno pou�evanje

otrok glede na pripravljenost in znanje osebja v dolo�eni ustanovah. Stališ�a

posameznih u�iteljev, specialnih in rehabilitacijskih pedagogov in individualnih

terapevtov so ponekod zelo zadržana do uporabe sistemov PINK pri osebah z motnjo

komunikacije. Zaradi trenutnega stanja bi morali strokovnjaki druga�e sodelovati s

starši in skupaj z njimi zahtevati ustrezne programe in pogoje za vzgojo in

izobraževanje oseb z govorno-jezikovnimi primanjkljaji. Temeljita prenova programov

za otroke z motnjo v duševnem razvoju bi morala nujno obsegati pravico do zgodnje

obravnave in dostopnost PINK v vseh življenjskih obdobjih, �e to narekujejo njihove

potrebe (Juriši�, 2012).

Razvijanje komunikacije je pomembno tudi zaradi njihove zmožnosti sodelovanja

pri odlo�anju v vsakodnevnih dejavnostih, ne le v obdobju šolanja, ampak tudi v

obdobju odraslosti (Lewis in Porter, 2007). Otroci v�asih razvijejo nau�eno

nebogljenost, ko niti ne poskušajo izraziti svojih namer, ker so imeli dlje �asa

ponavljajo�e se izkušnje, da jih drugi niso razumeli, in tako nikakor niso mogli vplivati

na dogajanje v okolici. Otrok, ki ima težave na govorno-jezikovnem podro�ju, doživlja

hude travme, saj težko vzpostavi stik z ljudmi, ne more povedati, �esa si želi, �esa ne,

kako se po�uti, kaj misli (Gr�a-Zidar, 1999b). Tipi�ne karakteristike otrok, ki nimajo

razvite govorno-jezikovne komunikacije, so zato socialna izolacija, frustracija,

zdolgo�asenost, depresije, popolna odvisnost (podaljšano otroštvo), pomembni

razvojni zaostanki na mnogih podro�jih, hranjenje postane glavna vsakodnevna

aktivnost, velika dovzetnost za bolezni in okužbe, agresivno vedenje in izbruhi jeze,

slab o�esni stik, slaba pozornost in zmožnost koncentracije, omejene življenjske

izkušnje, negativna samopodoba, težave pri odlo�anju, slabi prostorsko-odnosni pojmi,

fizi�na odvisnost od družine, slabo pomnjenje in slabša zmožnost priklica spomina,

malo življenjskih izkušenj ter omejeno razumevanje realnosti (Regvar, 1994). Zaradi

komunikacijskih motenj se pri otrocih s posebnimi potrebami pogosto pojavljajo

agresivnost, avtoagresivnost, nemirnost in pasivnost (Sigafoos, Drasgow, Reichle,

O’Reilly in Tait, 2004).

�e želimo uspešno odpraviti ali spremeniti otrokovo mote�e vedenje, moramo to

vedenje opazovati tudi kot komunikacijsko sredstvo z nekim namenom. To imenujemo

funkcionalna ocena vedenja, s katero želimo postaviti razli�ne hipoteze o namenu

problemati�nega vedenja, ki ga otrok izraža v dolo�enih okoliš�inah ali rutinah (Bopp,


24

Brown in Mirenda, 2004, v Juriši�, 2012). �e želimo neko vedenje le odpraviti, otroku

onemogo�imo izražanje želene namere. Povsem mogo�e je, da bo ta le zamenjal

komunikacijsko sredstvo (z drugo obliko vedenja, ki bi bila spet mote�a). Bolj u�inkovito

je, �e prepoznamo otrokov komunikacijski namen in hkrati pou�ujemo, kako naj enak

cilj doseže druga�e – s sprejemljivejšim vedenjem. Tak pogled podporno in

nadomestno komunikacijo postavlja v povsem druga�no perspektivo – tudi kot sredstvo

za spreminjanje mote�ega vedenja (Juriši�, 2012). Zato je treba skrbno na�rtovati u�ne

priložnosti u�enja PINK v stvarnih situacijah, da bodo otroci sploh dobili pozitivno

izkušnjo vplivanja na druge (Reichle, York in Sigafoos, 1991, v Juriši�, 2012).

2.3.3.1 Zgodovina podporne in nadomestne komunikacije

Že desetletja se uporabljajo razli�ni komunikacijski sistemi kot na�ini

sporazumevanja za osebe s komunikacijsko motnjo. Te se raztezajo od nazornih

simbolnih sistemov do znakovnega jezika gluhih kot sredstva zadovoljevanja njihovih

komunikacijskih potreb (Malkovi�, 2009). Moderna uporaba PINK se je pri�ela po letu

1950, njeni prvi uporabniki pa so bili pacienti, ki so po prestalih operativnih posegih

izgubili zmožnost govora (Pino, 2014).

V kratki zgodovini PINK (od 60. let prejšnjega stoletja vse do danes) so opazne

pomembne spremembe. Sprva je o uvajanju PINK odlo�ala ocena o primernosti

kandidata (Hourcade idr., 2004). V �asu zgodnjega razvoja nadomestne in podporne

komunikacije je bilo veliko strokovnjakov proti uvajanju tovrstne komunikacije pri

osebah s posebnimi potrebami, saj je imela omenjena skupina oseb težke motnje v

ekspresivnem govoru sekundarno kot posledico omejenih kognitivnih sposobnosti,

motenj �utno-gibalnega sistema ali kombiniranih motenj. Da je oseba prišla v poštev za

uvajanje sistema PINK, je morala zadostiti specifi�nim zahtevam na kognitivnem in

lingvisti�nem podro�ju (Vovk, 1999).

Posebej izklju�evalna je bila praksa, da morajo otroci imeti razvite dolo�ene

predspretnosti, da bi se sploh vklju�ili v obravnavo. Ta miselnost je zaznamovala dve

desetletji (1950–1970). V govorno-jezikovni obravnavi je takrat veljajo, da mora otrok

usvojiti vsaj dve klju�ni predspretnosti: a) izgovarjati ali posnemati glasove, b)

kognitivno mora biti sposoben razumeti in se u�iti besednega jezika. Poleg teh so

nekateri želeli še dodatno usvojene veš�ine pri otroku: zmožnost, da dlje �asa sedi na

stolu, sodelovanje pri nalogah, vzdrževanje o�esnega stika. Tisti brez teh spretnosti so

bili izklju�eni iz programov spodbujanja govorne komunikacije zaradi takratnega

stališ�a strokovnjakov, da otroci še niso pripravljeni za u�enje govora (Hourcade idr.,

2004). Mnogi med njimi zato nikoli niso napredovali do programov funkcionalne


25

komunikacije. Nekateri starši v Sloveniji še danes poro�ajo, da so njihove otroke iz

tovrstnih obravnav ali programom odslovili z enaki argumenti (Juriši�, 2012).

Pomembno prelomnico v uporabi sistemov PINK je v 70. letih prejšnjega stoletja

predstavljal odpor do koncepta uporabe le govorjenega jezika pri normalno

inteligentnih gluhih osebah, ki je prevladoval v ZDA do zgodnjih 60. let. Govorjeni jezik

je bil obravnavan kot naravna oblika komunikacije, nadomestne oblike pa so bile

odklonjene z argumentom, da prepre�ujejo usvajanje verbalnih spretnosti (Juriši�,

2012). Želja gluhih po komuniciranju z okolico v znakovnem jeziku ter želja po

samostojnem, neodvisnem življenju sta pripomogli k širši uporabi znakovnega jezika in

podpornih sistemov komunikacije (Pino, 2014). Ostali nadomestni komunikacijski

sistemi so se kasneje razširili na podoben na�in (Malkovi�, 2009).

Uveljavitvi znakovnega jezika v 70. letih kot enakovredne komunikacijske oblike je

sledilo zavzemanje strokovnjakov za vsesplošno uporabo znakovnega jezika kot

najboljšega sistema alternativne komunikacije ne samo za gluhe in naglušne osebe,

temve� tudi za osebe z govorno-jezikovnimi in drugimi motnjami (Hourcade idr., 2004).

V prid vsesplošni uporabi znakovnega jezika so govorili naslednji argumenti

(Hourcade idr., 2004):

– pri uporabi znakovnega oseba ne potrebujemo dodatnih naprav za izražanje,

– komunikacija s sogovornikom poteka sinhrono,

– ni težav s prenašanjem in z elektri�nim napajanjem pripomo�ka.

Kasneje se uporaba znakovnega jezika kot naju�inkovitejšega sredstva

nadomestne komunikacije ni izkazala kot posebej uspešna. Število sliše�ih ljudi, ki

obvladajo znakovni jezik, je izrazito malo (dobro znanje tega pa je rezultat dolgoletnega

procesa u�enja in uporabe). Poleg tega imajo mnogi ljudje s posebnimi potrebami tudi

primanjkljaje na podro�ju grobe in fine motorike, zaradi �esar so bile njihove kretnje

nejasne, komunikacija pa s tem okrnjena (Hourcade idr., 2004).

Kasneje (1970–1980) je prevladovala praksa »�akanja« – predvsem zato, da bi

ugotovili, ali bo otrok za�el govoriti po naravni poti. Strokovnjaki so namre� menili, da

PINK ni smiselno uvajati pri otrocih, ki imajo dolo�en potencial za razvoj besednega

govora. Tudi v tem obdobju je šlo za tako imenovani model primernosti kandidata –

otroke so ocenjevali, ali izpolnjujejo merila za storitve PINK. Veliko otrok je izpadlo iz te

kandidature, bodisi ker so imeli previsoke potenciale (in je bilo smiselno po�akati, da

bodo za�eli govoriti) ali pa so bili njihovi potenciali prenizki (da bi jih sploh lahko

pou�evali). Kandidati za uvedbo PINK so bili torej otroci, ki so bili nekje med obema

skupinama in so bili po prepri�anju strokovnjakov primerni. V�asih je odlo�alo še

dodatno merilo: �e je imel otrok izena�eno raven kognitivnega razvoja z ravnijo

govornega izražanja in razumevanja, ni bil ustrezen kandidat za uvajanje PINK


26

(Hourcade idr., 2004). V istem obdobju se je tudi fokus pou�evanja jezika pri osebah z

govorno-jezikovni motnjami in motnjami v duševnem razvoju premaknil od pou�evanja

besediš�a, sintakse in drugih struktur jezika k u�enju funkcionalnega jezika, ki je služil

pridobivanju socialnih veš�in in interakcij (Hourcade idr., 2004).

V obdobju 1980–1990 je bilo težiš�e razmišljanja drugje. Model ustreznosti

kandidatov je nadomestil model komunikacijskih potreb. Ocena o primernosti PINK ni

bila ve� osredoto�ena na kandidate, temve� na a) prepoznavanje posameznikovih

sedanjih (trenutnih) komunikacijskih potreb in b) prepoznavanje ravni, do katere so bile

te potrebe upoštevane. Ta model je manj izklju�ujo�, �eprav še vedno ni u�inkovito

upošteval potreb posameznikov s težjimi in težkimi razvojnimi motnjami (Hourcade idr.,

2004).

Sodobni pristop temelji na prepri�anju, da vsak lahko komunicira in ima tako korist

od storitev PINK, tudi osebe s težkimi, težjimi in zmernimi motnjami v duševnem

razvoju. Podoben preskok je tudi v okoliš�inah – kje naj se te storitve izvajajo. V

preteklosti so bili strokovnjaki osredoto�eni samo na pou�evanje v izoliranih

obravnavah, sodobni pristopi pa narekujejo u�enje funkcionalnih spretnosti v naravnem

okolju otroka (Hourcade idr., 2004).

2.3.3.2 Delitev sistemov podporne in nadomestne komunikacije

Grobo lahko sisteme PINK razdelimo v dve skupini (Hourcade idr., 2004; Pino,

2014):

1. komunikacija brez pripomo�kov,

2. komunikacija s pripomo�ki.

V prvo skupino umeš�amo tiste na�ine sporazumevanja, ki ne obsegajo nikakršnih

dodatnih naprav za izražanje, le telo osebe (kretnje, obrazni izraz, prstna abeceda in

podobno). V drugi skupini so vse oblike PINK, ki obsegajo rabo razli�nih naprav (npr.

sintetizatorji govora) ali druga�nih pripomo�kov (slike, grafi�ni simboli in podobno)

(Sigafoos, Schlooser in Sutherland, 2010).

Najve�jo spremembo v razvoju sistemov komunikacije s pripomo�ki je v zadnjem

�asu prinesel tehnološki napredek, ki je omogo�il razvoj tehni�nih pripomo�kov in

njihovo dostopnost ter vklju�evanje otrok s posebnimi potrebami v obi�ajno okolje

vrstnikov, saj so u�itelji iskali nove na�ine, da bi se ti otroci lažje sporazumevali z

okoljem (Hourcade idr., 2004; Sigafoos, Schlooser in Sutherland, 2010).


27

Posledi�no dandanes komunikacijo s pripomo�ki razdelimo še na (Brownlee, 2010;

Pino, 2014):

– komunikacijo s pomo�jo grafi�nih simbolov: to so lahko razli�no oblikovani

komunikacijski sistemi, ki lahko vklju�ujejo objekte, fotografijo, komunikacijske

simbole ali besedilo; za svoje delovanje ne potrebujejo elektrike;

– komunikacijo s pomo�jo komunikatorjev, tabli�nih ra�unalnikov in pametnih

telefonov: to so preprosti elektronski komunikacijski pripomo�ki ali zahtevni,

ra�unalniško podprti komunikacijski pripomo�ki; vsi pripomo�ki v tej skupini za

svoje delovanje potrebujejo elektri�no napajanje.

Komunikacija s pripomo�ki in komunikacija brez njih osebam z motnjo

komunikacije omogo�ata lažje vklju�evanje v okolje, a imata tudi svoje pomanjkljivosti.

Pri komuniciranju brez pripomo�kov poteka sporazumevanje sinhrono. Ker oseba pri

tovrstni komunikaciji ne potrebuje pripomo�kov, ne obstaja nevarnost, da bi

pripomo�ek pozabila ali poškodovala, prav tako oseba nima stroškov z nakupom in

vzdrževanjem pripomo�ka. Pomanjkljivost takšne komunikacije pa je, da je primerna

zgolj za ljudi, ki nimajo težav z grobo in fino motoriko, hkrati pa je število sogovornikov,

ki razumejo posamezne kretnje ali znakovni jezik, zelo omejeno (Pino, 2014).

Uporaba komunikacije s pripomo�ki je primerna tako za majhne otroke kot za

odrasle, za bralce in nebralce, za gibalno ovirane osebe, za osebe z nižjimi

kognitivnimi sposobnostmi in osebe s senzornimi motnjami. Mnogovrstnost sistemov in

aplikacij, ki jih omogo�a komunikacija s pripomo�ki, omogo�a personalizirano

prilagajanje pripomo�ka potrebam in željam posameznika. Kljub naštetim prednostim

omenjene komunikacije pa ima ta tudi svoje pomanjkljivosti. Pripomo�ki so pogosto

zelo dragi in obi�ajno precej težki (do 4 kg). Uporabniki poro�ajo o težavah z

vzdrževanjem naprav in nezmožnostjo komuniciranja, �e se v napravi izprazni baterija

(Pino, 2014).

1. Komunikacija brez pripomo�kov

Oralni govor

Kjer je mogo�, je naju�inkovitejši za komunikacijo. Je samostojen in hiter. Njegova

najve�ja omejenost je trajnost, zato ga v komunikacijskih sistemih ve�ine ljudi

podpremo s pisavo. Za posameznike z govorno-jezikovnimi motnjami je uporaba

govora zmanjšana zaradi manjše razumljivosti za širšo okolico. Celo ko je govor

nerazumljiv za širše okolje, je funkcionalen za ožje okolje. Doma�i razumejo osebo z

motnjo komunikacije, �e vedo vnaprej, o �em bo tekla beseda. �eprav je govor zaradi

govorno-jezikovne motnje po�asen, je še vedno hitrejši od sistemov podporne in

nadomestne komunikacije (Janeži�, 1999).


28

Prikimavanje, odkimavanje (da, ne)

V ve�ini kultur je prikimavanje z glavo znak za strinjanje – v redkih izjemah, recimo

v Bolgariji pa ima kretnja ravno nasproten pomen. Po nekaterih teorijah gre pri

prikimavanju za nedokon�ano priklanjanje, s katerim izražamo podrejanje oziroma

strinjanje z mnenjem druge osebe. Prikimavanje spremljajo pozitivna �ustva, poleg

tega pa je prikimavanje tudi neverjetno nalezljivo (Pe�nik, 2014).

Medtem ko mnogi strokovnjaki za prikimavanje trdijo, da je prirojena kretnja z

glavo, pa za odkimavanje po drugi strani trdijo, da je to ena od prvih kretenj z glavo, ki

se jih nau�imo. Odkimavanje naj bi imelo svoj izvor v dojenju: kretnje naj bi se nau�ili,

ko kot dojen�ki za�nemo obra�ati glavo stran od dojke, ko smo siti. Enako kretnjo nato

ponavljamo z odmikanjem glave od žlice (Pe�nik, 2014).

Pantomimika

Je specifi�na oblika kretnje. Zajema igranje in gibanje, ki kaže dolo�eno aktivnost v

takem zaporedju, da nam izrazi sporo�ilo. Za razliko od drugih oblik kretenj pri

pantomimiki uporabljamo celo telo. Prav zaradi te specifi�nosti je uporabna za osebe z

dobro motori�no kontrolo (Janeži�, 1999).

Prstna abeceda

S premikanjem prstov lahko pokažemo 25 ali ve� razli�nih položajev prstov, pri

�emer vsak položaj pomeni eno �rko abecede. Enoro�no prstna abeceda se uporablja

skoraj v vseh državah, razen v Angliji, na Škotskem in v Avstraliji, kjer je v uporabi

dvoro�na abeceda. Prstne abecede se lahko nau�imo v eni uri, hitrost �rkovanja pa

dosežemo z vztrajno vajo. Veliko težje se nau�imo »branja« premikajo�ih se prstov

nasprotne osebe, ki nam �rkuje besede. Potrebno je nekaj mesecev ali tudi leto, dve,

preden hitro beremo nasprotnikovo �rkovanje (Podboršek, 1990).

Slika 6: Enoro�na abeceda (Enoro�na abeseda)


29

Znakovni jezik

»Znakovni jezik je strukturiran, kompleksen, živ jezik. Ima mo�no kulturno osnovo

in pripada velikemu številu znakovnih jezikov, ki so razširjeni med skupnostmi gluhih po

vsem svetu. Vsaka država ima svoj specifi�en znakovni jezik, ki ga poimenujemo po

državi, iz katere izhaja, npr. slovenski znakovni jezik (SZJ), ameriški znakovni jezik

(angl. American Sign Language – ASL), britanski znakovni jezik (angl. British Sign

Language – BSL) itd.« (Podboršek in Kranjc, 2012, str. 12).

Slika 7: Znakovni jezik (Znakovni jezik je materni jezik)

Znakovni jezik je za gluhe jezik sporazumevanja. V njem se lahko izražajo, ob tem

pa posamezni gluhi osebi lahko omogo�a optimalni razvoj. Znakovni jezik nima enake

slovnice kot govorni jezik na istem geografskem podro�ju, saj je znakovni jezik

neodvisen od govornega in se razvija znotraj skupnosti gluhih (Slovar slovenskega

znakovnega jezika, 2012).

2. Komunikacija s pomo�jo pripomo�kov

Komunikacija s pomo�jo grafi�nih simbolov

Namen slikovne in simbolne komunikacije je, da oseba izraža svoje potrebe in

želje s pomo�jo majhnih fotografij, slik in simbolov. Na za�etku treninga pogosto

uporabljamo komunikacijo z majhnimi predmeti, kasneje pa komunikacijo z grafi�nimi

pripomo�ki, da si otrok ustvari povezavo med sli�ico in realnim predmetom.

Komunikacijo z majhnimi predmeti uporabljamo tudi, �e ima otrok s slikami kot

komunikacijskim sredstvom še naprej težave. V takem primeru je bolje, da otrok izbira

majhne predmete oz. jih pokaže z roko. Najbolj primerni so majhni predmeti v velikosti

igra� (Malkovi�, 2009). Pojem je pridobljen, ko so otrokove senzorne percepcije

mentalno organizirane in so upoštevane njegove povezave. Npr. pojem »skodelica« je

pridobljen, ko otrok iz slike generalizira specifi�no skodelico in uvidi, da se nanaša na


30

vse skodelice razli�nih barv in oblik. Generalizira obe, tisto na sliki in realen objekt

(Regvar, 1994).

Raziskave so pokazale, da je 75 % �lovekovega govora ne glede na spol, starost,

stopnjo izobrazbe in družbeni položaj ve�ino �asa sestavljenega zgolj iz uporabe 400

besed. Te besede imenujemo bazi�no ali osnovno besediš�e. Pri uporabi komunikacije

s pomo�jo grafi�nih pripomo�kov je zato nujno, da so najpogosteje uporabljene

besede, sli�ice, fotografije in znaki hitro dostopni (npr. vedno prikazani na namizju

monitorja) in zbrani na enem mestu (Pino, 2014).

Komunikacija s pomo�jo slik lahko poteka z risbo ali s fotografijo. Nekatere

prednosti fotografije so o�itne. Lahko daje najbližjo možno dvodimenzionalno

reprezentacijo tridimenzionalnih objektov. Fotografija tudi zelo jasno predstavlja izviren

objekt. Risbe imajo to prednost, da so na njih zelo jasne oblike. Objekti so lahko

postavljeni iz njihovega okolja, ki pravzaprav sploh ni potrebno. Slike vodijo do bolj

abstraktnih simbolov. Slike in fotografije uredimo na prenosni tabli, kjer so število slik,

velikost in razporeditev razli�ni in prilagojeni posamezniku (Regvar, 1994).

Osnovni komunikacijski pripomo�ek imenujemo osnovna tabla. Ker pa je število

simbolov na komunikacijski tabli omejeno, se izdela še komunikacijska knjiga. Grafi�ni

komunikacijski pripomo�ki služijo kot osnova za vse uporabnike, ker jim je tako

omogo�ena uporaba v vseh situacijah in položajih ne glede na možnost ali dostopnost

elektronskega ali ra�unalniškega komunikatorja. Postopek uvajanja grafi�nega

pripomo�ka obsega proces usvajanja izbranih simbolov, ki nam kasneje služijo kot

podlaga za elektronski ali ra�unalniški komunikator. Grafi�ni pripomo�ek je tudi stvar

kreativnosti, ker iš�emo za vsako osebo zanj najprimernejšo rešitev (Vovk in Korošec,

2007, v Malkovi�, 2009).

Poznamo ve� slikovnih in simbolnih sistemov: ARASAAC, BLISS, DO2LEARN,

DYNASYMS, IMAGINE, LEXIGRAMS, MAKATON, MINSPEAK, MULBERRY,

OACKLAND, PCS, PIC, PICSYMS, PICTURESET, PREMACK, REBUS, SCLERA,

SELF-TALK, SIGSYM, SYMBOLSTIX, TALKING PICTURES, TECH/SYM, UNITY,

WIDGIT (Pino, 2014).

Komunikacija s pomo�jo komunikatorjev, tabli�nih ra�unalnikov in pametnih

telefonov

Uporabo podporne in nadomestne komunikacije v 21. stoletju u�inkovito podpirajo

višji tehni�no-komunikacijski pripomo�ki. Izbor ustreznega komunikacijskega

pripomo�ka in multimodalnega sistema za celotno funkcioniranje uporabnika PINK je

odvisen od uporabnikovih govorno-jezikovnih posebnosti in komunikacijskih potreb

(Bajc, 2014).


31

Na tržiš�u trenutno obstajajo komunikatorji podjetij Ablenet, Tobii Technology,

Dynavox, Gus Communications Devices, Prenke Romich Company (Pino, 2014).

V preglednici 1 so v prvem stolpcu predstavljeni posamezni najnovejši modeli

komunikatorjev, podjetja, ki naprave izdelujejo, operacijski sistemi, ki jih pripomo�ki

podpirajo, ter teže pripomo�kov. V drugem so navedene lastnosti naprav in njihove

cene, v tretjem stolpcu pa so prikazane slike pripomo�kov. Pripomo�ki so v

preglednici 1 razvrš�eni od najtežjega do najlažjega.

Preglednica 1: Predstavitev komunikatorjev (prilagojeno po Pino, 2014, str. 16 in 17)

Naprava Lastnosti Fotografija pripomo�ka

C15

(Tobii Technology)

Microsoft Windows 7

Teža: 4 kg

LED-zaslon na dotik,

2 mikrofona, 4 vgrajeni

zvo�niki, 1 kamera,

zamenljive baterije,

nastavek za montažo na

invalidski vozi�ek.

Cena: od 6.000 EUR

ECO 2

(Prentke Romich

company)

Microsoft Windows 7

Teža: 3,5 kg

TFT-zaslon, Bluetooth

povezava, senzorji za

spremljanje okolice,

program za sestavljanje

besednjaka in

sinteti�nega govora.

Cena: od 5.800 EUR

Accent 1200

(Prentke Romich

company)

Microsoft Windows 7

Teža: 2,5 kg

Program za sestavljanje

besednjaka in sintezo

govora, 2 kameri, zaslon

na dotik, nosilec za lažji

prenos, vgrajeni zvo�niki

Cena: od 5.600 EUR

Communicator TB 19

(Gus Communication

devices)

Microsoft Windows XP

Teža: 2,3 kg

Zaslon na dotik,

vodoodporen in

odpornost na udarce,

nosilec za lažji prenos,


besednjaka in sintezo


32

Naprava Lastnosti Fotografija pripomo�ka

govora.

Cena: od 4.300 EUR

C8

(Tobii Technology)

Microsoft Windows 7

Teža: 1,8 kg

Vodoodporen, zaslon na

dotik, integrirani

zvo�niki, stojalo za na

mizo, zamenljive

baterije, senzor za

okolico.

Cena: od 2.900 EUR

Tango

(Dynavox)

Dedicated

Teža: 1,1 kg

Zaslon na dotik,

integrirani zvo�niki,

mikrofon, kamera,

namenski gumbi za

komunikacijo

Cena: od 5 000 EUR

Papoo Touch

(Smartio)

Dedicated

Teža: 180 g

Zaslon na dotik,


stavkov in sintezo

govora, predvajalnik

multimedijskih vsebin,

igre, koledar.

Cena: od 1.800 EUR

V Sloveniji se najpogosteje uporabljata komunikator Springboard in ra�unalniški

program Speaking Dynamicly (Govorim teko�e). Springboard je enostaven za uporabo,

a zaradi svoje teže (1,5 kg) težje prenosljiv za tiste otroke, ki samostojno hodijo in bi

morali komunikator nositi s seboj. Ima barvni zaslon, ki je ob�utljiv na dotik. Nudi

možnost sporazumevanja z najmanj štirimi in najve� 32 polji. Število polj je odvisno od

otrokovih spretnosti. Z izborom ustreznega polja se aktivira tudi vnaprej posneto

sporo�ilo, ki je sestavljeno z izbiro ustreznih simbolov. Komunikacijski pripomo�ek kot

je Springboard, je zaradi mnogih jezikovnih posebnosti slovenskega jezika težko

prilagoditi vsem jezikovnim zakonitostim (Malkovi�, 2009).


33

Slika 8: Komunikator Springboard (Springboard Lite Communicator)

Programiranje in gradnja besednjaka v komunikatorju potekata postopno in

temeljita na celostnem poznavanju otroka. Besednjak, ki ga logoped vnese v

pripomo�ek, mora biti otroku �im bolj lasten, prilagojen njegovemu funkcioniranju,

uporaben za razvoj govorno-jezikovne komunikacije ter naj bi uporabniku omogo�al

�im ve�jo neodvisnost in u�inkovitost v procesu komunikacije (Bajc, 2014).

Ponudbo tehni�no-komunikacijskih pripomo�kov za podporno in nadomestno

komunikacijo je v zadnjem �asu mo�no zaznamoval vstop tabli�nih ra�unalnikov in

pametnih telefonov na tržiš�e. Z Androidom in programom iOS podprte naprave

predstavljajo novo obliko interakcije z okoljem, so cenovno dostopnejše in lahko

prenosljive. Serije izdelkov podjetij Apple (npr. iPad), Samsung (npr. Galaxy TAB), LG

(npr. serija G) in drugih podpirajo številne aplikacije, namenjene osebam z motnjo

komunikacije (Pino, 2014).

V preglednici 2 sta predstavljena dva razli�na modela tabli�nih ra�unalnikov in

pametni telefon. V prvem stolpcu preglednice so zapisana imena naprav, podjetja, ki

naprave izdelujejo, operacijski sistemi in teže pripomo�kov. V drugem so navedene

pomembnejše lastnosti izdelkov, v tretjem stolpcu pa je prikazana njihova fotografija.

Preglednica 2: Tabli�na ra�unalnika in pametni telefon (povzeto po Apple Store, 2014;

Google Play, 2014; LG Electronics, 2015)

Naprava Lastnosti naprave Fotografija naprave

iPad

(Apple)

iOS 7

Teža: 0,4 kg

Zaslon na dotik, vgrajeni

zvo�niki, mikrofon in

kamera, 64 GB spomin,

Wi-Fi, Bluetooth,

baterijsko napajanje.

Cena: od 370 EUR


34

Naprava Lastnosti naprave Fotografija naprave

Google Nexus

(Google)

Android

Teža: 0,6 kg




Wi-Fi, Bluetooth,

baterijsko napajanje

Cena: od 290 EUR

G4

(LG)

Android 5.1

Teža: 0,1 kg




Wi-Fi, Bluetooth,

baterijsko napajanje

Cena: 650 EUR

Vzporedno s pametnimi telefoni in tabli�nimi ra�unalniki so se pojavile tudi številne

aplikacije, namenjene osebam z govorno-jezikovnimi motnjami, in kar 53 jih je trenutno

na voljo brezpla�no. Glede na splošno dostopnost omenjenih naprav in aplikacij ter

njihovo cenovno ugodnost je v prihodnje možno pri�akovati, da bodo tovrstne naprave

narekovale razvoj sistemov PINK (Pino, 2014).

2.3.3.3 Komu je namenjena podporna in nadomestna komunikacija

Prepri�anje, da so sistemi PINK namenjeni samo tistim, ki do dolo�ene starosti

niso razvili besednega govora ali pa tega sploh ne bodo razvili, je zgrešeno. Vodi nas v

prakso �akanja, v�asih tudi nekaj let (v�asih starše tolaži okolica, da je tudi Einstein

za�el govoriti šele pri štirih letih). Že samo ime pove, da gre za podporno ali

nadomestno komunikacijo. Z njo lahko podpremo otrokovo komunikacijo in mu tako

omogo�imo razvijanje besednega govora (podpremo besedno komunikacijo, ki

sogovornikom ni dovolj razumljiva) ali pa nadomestimo besedni govor (ki ga otrok ni

razvil) z alternativno obliko komunikacije (npr. s kretnjami) (Juriši�, 2012).

Royal Insitute for Blind People je leta 2008 objavil rezultate raziskave, v kateri

navaja, da ima kar 3 % celotne svetovne populacije motnje govorno-jezikovne

komunikacije, ki jih lahko razvrstimo v pet kategorij, ki so prikazane v preglednici 3

(Bajc, 2014; Royal Insitute for Blind People, 2008, v Pino, 2014). Delež vseh šolarjev v

ZDA, ki uporabljajo podporno in nadomestno komunikacijo, je 0,3–1 % (Beck, 2008),


35

po svetu pa sisteme PINK dandanes uporablja nekaj 10 milijonov ljudi (Sigafoos,

Schlooser in Sutherland, 2010).

Preglednica 3: Kategorije govorno-jezikovnih motenj (prilagojeno po Bajc, 2014).

Lažja motnja v govorno-

jezikovni komunikaciji

Govor je razvit, nepopoln, siromašen,

artikulacijsko neizdelan, uspešno se

sporazumeva z okolico.

Zmerna motnja v govorno-


Govor je delno razvit, prepre�uje uspešno

sporazumevanje z okolico, privla�i

pozornost in znatno otežuje socialno

interakcijo.

Težja motnja v govorno-


Govor je slabo razvit in težko razumljiv,

potrebuje pomo� za uspešno

sporazumevanje z okolico.

Težka A-motnja v govorno-


Govor je nerazvit, za sporazumevanje

uporablja vsaj enega od sistemov

podporne in nadomestne komunikacije.

Težka B-motnja v govorno-


Govor je nerazvit, svoje potrebe sporo�a z

neartikuliranimi glasovi in govorico telesa.

Težje in težke motnje v govorno-jezikovni komunikaciji so zna�ilna posledica

motenj in okvar delovanja centralnega živ�nega sistema, ki nastanejo zaradi poškodbe

ali bolezni možganov. Nastanejo lahko v obdobju pred razvojem komunikacije ali pa

prizadenejo �loveka, ki je imel komunikacijo že razvito. Ob�utki nemo�i tako prizadetih

oseb se lahko odražajo v nezaželenem vedenju, saj so ti ljudje prizadeti na fizi�nem,

psihološkem in socialnem podro�ju (Gr�a-Zidar, 1999b). Pri osebah s težjo ali težko

govorno-jezikovno motnjo je zato nujno razvijati ustrezne komunikacijske poti (Bajc,

2014).

Najmanj 70 % oseb s posebnimi potrebami ima motnje komunikacije (Greenwood,

Walker in Utley, 2002, v Juriši�, 2012). Raziskave kažejo, da imajo vsi otroci s težjimi in

težkimi motnjami v duševnem razvoju pomembne omejitve govornega izražanja in

razumevanja, kar hkrati ne pomeni, da ne komunicirajo z okolico ali se ne morejo

nau�iti kakšnega drugega sistema komunikacije. Sigafoos, Drasgow, Reichle, O’Reilly

in Tait (2004) poudarjajo, da tega podatka ne bi smeli razumeti kot dejstva, da ta

skupina otrok ne komunicira, ali celo kot njihovo nezmožnost u�enja u�inkovite


36

komunikacije, ampak ravno nasprotno: kot klju�no potrebo u�inkovitega in

sistemati�nega pou�evanja sporo�anja. To ni le njihova potreba, temve� tudi pravica.

Mnogi dokumenti zagotavljajo obravnavo in pou�evanje z naju�inkovitejšimi metodami

in pristopi, izobraževanje pa mora voditi do �im bolj samostojnega življenja in �im

manjše odvisnosti od pomo�i (Bela knjiga, 2011).

Za vse osebe, ki imajo obsežne komunikacijske težave, je treba oblike podporne in

nadomestne komunikacije vpeljati �im prej v njihovem razvoju (Beck, 2008). S tem

omogo�amo jezikovno izražanje otrokom, ki zaradi najrazli�nejših motenj nikoli ne

bodo govorili, izboljšamo receptivne jezikovne veš�ine, izboljšamo samopodobo in

ob�utek lastne vrednosti, olajšamo govor otrokom, ki so na predjezikovni stopnji,

motiviramo otroke, ki so doživljali pogoste neuspehe, zmanjšujemo frustracije in

vedenjske probleme, naredimo jezik bolj konkreten in omogo�amo sprejemanje z

razli�nimi �uti, pove�amo sodelovanje v vsakdanjem življenju ter olajšamo u�enje

(Burkhart, 1998, v Janeži�, 1999).

Ko imamo v mislih sisteme podporne in nadomestne komunikacije, je glavno

vprašanje, na katerega moramo odgovoriti, KAKO naj uvedemo sistem PINK, da bi

zadostili potrebam posameznika, in NE, ali naj ima posameznik sploh možnost

vklju�evanja v ta program. Nikomur ne bi smeli odrekati te pravice, ne glede na vrsto

in/ali stopnjo motnje komunikacije, jezika, motorike, �util, socializacije ali kakšne druge

motnje (ASHA, 2005, v Juriši�, 2012).

2.3.3.4 Uvajanje sistemov podporne in nadomestne komunikacije

Pred uvedbo PINK pri posamezniku opravimo oceno, ki obsega postopke »za

danes« (to je povezavo s posameznikovimi sedanjimi komunikacijskimi potrebami in

sedanjimi zmožnostmi), postopki »za jutri« pa temeljijo na predvidevanjih, ki se

nanašajo na posameznikove zmožnosti, ki jih ugotovimo z oceno in s prou�evanjem

okoliš�in. Taka ocena odraža dinami�nost sistema PINK, ki ga je treba sproti prilagajati

individualnim potrebam (Fossett in Mirenda, 2007).

Pri uporabi alternativnih oblik komunikacije morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji

(Malkovi�, 2009):

– na za�etku naj postavlja sistem kar najmanj zahtev za uporabnika,

– alternativni komunikacijski jeziki naj se razvijajo v analogiji do govorjenega

jezika,

– izbrani sistem naj bo prilagodljiv, da bo pri ustreznih korakih naprej možen

prehod h kompleksnejšemu sistemu,


37

– komunikacijski sistem, ki se ga u�imo, naj se prenaša tudi v vsakdanje

življenje.

Ocena izbire sistema PINK obsega ve� razli�nih podro�ij: 1) oceno možnosti v

okolju (razli�ne ovire – pogoji, ki morajo biti zakonsko zagotovljeni, da bo otrok lahko

komuniciral v vrtcu, šoli, imel dostop do opreme, strokovnjakov, ki mu bodo zagotavljali

storitve PINK, znanje in spretnosti osebja, ki mora zagotoviti komunikacijsko podporo;

ovire v stališ�ih u�iteljev, terapevtov, sodelavcev, vrstnikov); 2) ocena posameznikovih

zmožnosti (za uvajanje in razvijanje PINK je treba opraviti celostno oceno otrokovih

komunikacijskih funkcij in komunikacijskih veš�in, vrste in stopnjo motnje govorno-

jezikovne komunikacije, kognitivnih sposobnosti, gibalnih sposobnosti, vidnega in

slušnega zaznavanja, zdravstvenega stanja, vedenja, �ustvovanja) (Bajc, 2014). Izbrati

moramo sistem podporne in nadomestne komunikacije, kjer bosta zadovoljevanje

otrokovih trenutnih komunikacijskih potreb in �as, ki ga bo otrok porabil za u�enje

izbranega sistema PINK, v obratnem sorazmerju (Fossett in Mirenda, 2007).

Prva prednostna smernica za pou�evanje podporne in nadomestne komunikacije

je v spodbujanju funkcionalne komunikacije (vse, kar je spontano v razli�nih

okoliš�inah in z razli�nimi osebami – namesto treninga besednjaka in struktur jezika, ki

so zunaj socialnih povezav). Druga prednostna smernica pa je zavedanje, da

komunikacije ne moremo pou�evati lo�eno (in dolo�iti števila ur dnevno, ko naj bi otroci

komunicirali) (Caro in Snell, 2004, v Juriši�, 2012). PINK ne more izvajati logoped v

ambulanti, da bi otrok u�inkovito uporabljal tako pridobljene spretnosti v svojem

naravnem okolju, �e tovrstnega u�enja ni deležen v vsakodnevnih okoliš�inah doma in

v izobraževalni ustanovi (Greenwood, Walker in Utley, 2002, v Juriši�, 2012). PINK je

treba vklju�evati v vsakodnevne aktivnosti otroka: pozdravljanje, hranjenje, izražanje

ob�utkov, igro, pogovor, delo, šolo, nastope, družabne aktivnosti, aktivnosti doma,

aktivnosti zunaj doma in šole (trgovina, restavracija, pekarna, za sprehode, obiske ...)

(Bajc, 2014).

Naju�inkovitejši sistem za nadomestno in podporno komunikacijo je individualno

oblikovan sistem, ki ga prilagodimo posameznikovim sposobnostim in potrebam. Na�in

organizacije je odvisen predvsem od komunikacijskih spretnostih uporabnika in na�ina

izbiranja simbolov. Posameznik lahko izbira slike ali simbole neposredno, s pogledom

ali kazanjem, in posredno, pri �emer uporabi razli�na stikala, ki mu omogo�ajo

pregledovanje, izbiro in potrditev želenega simbola (Ogrin in Korošec, 2013).

Izbira pravega individualno oblikovanega sistema alternativne komunikacije nujno

zahteva timski pristop, ki edini omogo�a, da ugotovimo sposobnosti in potenciale

osebe s komunikacijsko motnjo, ki jih oseba lahko razvije s pomo�jo ustrezno

oblikovanega in izvedenega programa rehabilitacije. Tim strokovnjakov, ki izvaja


38

program podporne in nadomestne komunikacije, mora biti dodatno usposobljen ter

sposoben dopolnjevanja in prepletanja programa nadomestne komunikacije ter

individualnih potreb oseb, saj le tako lahko iš�emo za posameznika najustreznejše

rešitve (Pihlar, Vovk, 1999).

Sodobni pristopi vse bolj vklju�ujejo starše pri izbiri sistema pou�evanja

komunikacije in opozarjajo tudi na možne negativne u�inke: velik stres staršev pri

izvajanju programov v doma�em okolju, preobremenjeno organizacijo družinskega

življenja zaradi pogostih obiskov terapevtov, ki lahko pomenijo ve� ur vožnje vsak

mesec (Houricade idr., 2004). Da bi te ovire zmanjšali, je treba organizirati pou�evanje

otroka v vrtcu in šoli. �e se programi podporne in nadomestne komunikacije izvajajo v

ambulanti, težiš�e za pou�evanje otroka preložimo na delo staršev doma. »Starši bi

morali biti veš�i uporabniki spretnosti, ki se jih je otrok nau�il v strokovni obravnavi, ne

pa na prisilnem strokovnem delu s svojim otrokom, ker tega njihovi otroci niso deležni v

vrtcu ali šoli« (Juriši�, 2006, str. 2, v Juriši�, 2012). Zato je na uporabo podporne in

nadomestne komunikacijo treba pripraviti vse, ki so v otrokovem okolju. Uporabnik bo

želel govoriti o stvareh z vseh podro�ij svojega življenja. Z vsakim udeležencem

komunikacije (sovrstniki, družina, šola, terapevt) bo želel komunicirati o razli�nih

temah. Pomembno je, da se zavedamo vseh teh potreb in poslušamo ustvariti

ravnotežje med njimi (Janeži�, 1999).

Za uspešno in u�inkovito uporabo katerega koli sistema podporne in nadomestne

komunikacije so primarno potrebni motivacija otroka, intenzivna logopedska

obravnava, timsko delo, dobro sodelovanje s starši ter ozaveš�anje širšega okolja. Ni

namre� dovolj, da okolje le sprejme pripomo�ek za nadomestno komunikacijo, treba ga

je tudi aktivno vklju�iti v stvarne življenjske situacije. Otrok mora imeti pripomo�ek za

komunikacijo s seboj vedno in povsod, »pretirana skrb« za varnost pripomo�ka pa ne

sme biti vzrok, da pripomo�ka ne bi vzel s seboj tudi zunaj šole in doma. Le z dosledno

uporabo PINK pri�nemo vlogo odraslega vseveda otrokovih želja in potreb prepuš�ati

aktivnemu izražanju otroka. Pasivna otrokova vloga v komunikacijskem odnosu se

vedno bolj spreminja v aktivno. Z možnostjo, da otrok izrazi, kdo je, kaj želi, kaj

potrebuje ..., mu omogo�amo osebno rast (Bajc, 2014).

2.3.3.5 Prednosti in slabosti PINK

Prednosti uporabe nadomestne komunikacije pri osebah z govorno-jezikovnimi

motnjami so številne, najve�krat navedena pomanjkljivost pa je v tem, da komunikacija

s pomo�jo pripomo�ka traja precej �asa, za kar govore�im ve�krat zmanjka potrpljenja

(Gr�a-Zidar, 1999a).


39

Prednosti nadomestne komunikacije so (Gr�a-Zidar, 1999a):

1. nadomestna komunikacija omogo�a negovore�im osebam sporo�anje svojih

misli in ob�utij ter izražanje svojih potreb in želja;

2. �lovek se lahko odlo�a o sebi in za sebe, kar posledi�no pomeni tudi ve�je oz.

višje samovrednotenje;

3. tudi okolica se lahko v relativno kratkem �asu nau�i komunicirati na enak

na�in;

4. slikovno-simbolni sistemi so primerni tudi za osebe z nižjimi kognitivnimi

sposobnostmi ter za gibalno ovirane uporabnike;

5. uporaba nadomestne komunikacije pozitivno vpliva na razvoj kognitivnih

sposobnosti, izboljšuje �ustvene odzive in omogo�a primernejši vstop v

socialni prostor, saj lajša procese prilagajanja;

6. zaradi možnosti izbire med razli�ni sistemi, lažjimi in zahtevnejšimi, lahko s

pomo�jo nadomestne komunikacije »spregovorita« otrok ali odrasel, �lovek z

ali brez motnje v duševnem razvoju.

Pomanjkljivosti so (Gr�a-Zidar, 1999a):

1. dolgotrajnost postopkov izbire besed in njihovo predvajanje zahtevata �as in

potrpežljivost sogovornika, v procesu izobraževanja pa individualizirane

programe;

2. kljub stalnemu dograjevanju sistema še vedno manjka simbolov, saj za vse

besede nekega jezikovnega okolja ni simbolov. S tem pa je omejena tudi

vsebina sporo�il;

3. pripomo�ki in komunikatorji so dragi, �akanje na Zavodu za zdravstveno

zavarovanje, Republiškem Inštitutu za rehabilitacijo pa dolgo.


40

3 PRAKTI�NI DEL

V prakti�nem delu magistrskega dela smo opredelili namene, cilje in raziskovalni

vprašanji magistrskega dela, predstavili spletno in mobilno aplikacijo »Besedko« ter

prikazali spreminjanje komunikacije med de�kom in okoljem, ki je nastala kot posledica

uporabe individualno prilagojenega komunikacijskega pripomo�ka.

3.1 Opredelitev problema, namena in ciljev

U�enec B. v šolskem letu 2014/2015 hodi na logopedske obravnave k šolski

logopedinji Tanji Tomši�. Obravnave potekajo dvakrat tedensko v logopedskem

kabinetu. U�enec pri komunikaciji v šoli in doma uporablja svoj tabli�ni ra�unalnik, za

komuniciranje pa je lansko in letošnje šolsko leto uporabljal aplikacijo Jabtalk.

Aplikacija Jabtalk mu je omogo�ala sporo�anje besed, tvorjenje stavkov in njihovo

predvajanje naslovniku, a je hkrati imela številne pomanjkljivosti, zaradi katerih je imel

u�enec težave pri komunikaciji z okoljem. Ker aplikacija Jabtalk deluje le na napravah,

podprtih z operacijskim sistemom Android, je u�enec ni mogel uporabljati na

interaktivni tabli v razredu. Prikazane besede in mape so bile na zaslonu razporejene v

neustreznem razmerju (slike v stav�ni vrstici so bile premajhne), v aplikaciji ni bilo

ozna�enih navigacijskih gumbov za premikanje po vsebinah, aplikacija prav tako ni

imela tipkovnice. Z decembrom 2014 smo na u�en�ev tabli�ni ra�unalnik naložili

mobilno aplikacijo »Besedko«, ki je prilagojena njegovim posebnostim in zmožnostim.

Z decembrom 2014 se je za�elo trimese�no testno obdobje, v katerem smo spremljali

spreminjanje u�en�eve komunikacije z okoljem ob uporabi personaliziranega

pripomo�ka za komunikacijo.

Namen magistrskega dela je izdelati aplikacijo za nadomestno komunikacijo, ki

deluje na interaktivni tabli, tabli�nih ra�unalnikih in pametnih telefonih, ter z njeno

uporabo u�encu omogo�iti hitrejše in lažje sporo�anje svojih želja, potreb in zahtev

naslovnikom, bogatiti njegov besedni zaklad ter utrjevati in izboljšati tvorjenje pravilnih

stav�nih struktur (osebek + povedek + predmet).

Cilji magistrskega dela so:

– izdelati de�kovim individualnim potrebam prilagojeno aplikacijo za nadomestno

komunikacijo,

– u�enca nau�iti uporabe aplikacije,

– dopolniti/dodati funkcionalnosti aplikacije,

– opisati spremembe v komunikaciji med u�encem in okoljem, ki so nastale kot

posledica uporabe aplikacije za nadomestno komunikacijo.


41

3.2 Raziskovalni vprašanji

V magistrskem delu izhajamo iz dveh raziskovalnih vprašanj:

1. Kako trimese�na uporaba aplikacije za nadomestno komunikacijo »Besedko«

vpliva na širjenje besediš�a in usvajanje daljših stav�nih struktur (tribesedni

stavek) pri u�encu z mutacijo gena SYNGAP1?

2. Kako se je spreminjala hitrost u�en�eve komunikacije z okoljem v trimese�nem

obdobju uporabe aplikacije za nadomestno komunikacijo »Besedko«?

3.3 Na�rt

Pri na�rtovanju individualno prilagojene aplikacije za nadomestno komunikacijo

»Besedko« smo poudarek namenili funkcionalnostim aplikacije, ki so prilagojene

u�en�evi težji govorno-jezikovni motnji in njegovim drugim razvojnim posebnostim.

Izhajajo� iz u�en�evih potreb, smo želeli aplikacijo oblikovati na na�in, ki bi omogo�al

dinami�no komunikacijo z naslovnikom ter naslovnikovo razumevanje posredovanega

sporo�ila. V vseh fazah izdelave komunikacijskega pripomo�ka smo poudarek namenili

modifikacijam aplikacije, ki bi u�encu omogo�ale hitro pot izbire in sporo�anja besed s

�im manj truda.

Ker so tako »klasi�ni« kot tudi tabli�ni ra�unalnik ter pametni telefon dandanes

nepogrešljivi pripomo�ki pri u�enju in usvajanju novih znanj, smo razvili spletno in

mobilno aplikacijo »Besedko. Aplikacija je programirana v programskem jeziku

JavaScript, za izris pa uporablja ozna�evalna jezika HTML5 in CSS3. Aplikacija deluje

v vseh modernih spletnih brskalnikih in na operacijskem sistemu Android. Mobilna

aplikacija služi predvajanju vsebin, ki jih predhodno pripravimo v urejevalniku spletne

aplikacije.

Vsebine (slike, fotografije, zvoki), ki so prikazane v spletni in mobilni aplikaciji, so

last Osnovne šole Jela Janeži�a v Škofji Loki. Slike in fotografije živali je prispevala

ilustratorka Blažka Šubic, ostale fotografije defektologinja Andreja Gorše, zvoke pa

logopedinja Tanja Tomši�.


42

3.3.1 Predstavitev spletne aplikacije »Besedko«

Spletna aplikacija je dostopna na naslovu http://besedko.os-jela-janezica.si/, kjer

lahko uporabniki vidijo osnovno delovanje.

Slika 9: Spletna aplikacija »Besedko« – prva stran

Slika 10: Vnos e-naslova in gesla za prijavo v spletno aplikacijo »Besedko«

Slika 11: Prijava v spletno aplikacijo »Besedko«

Uporabnik mora za shranjevanje vsebin v spletni aplikaciji pridobiti dostopne podatke (uporabniško ime in geslo) pri administratorju. spletnega mesta.�

Uporabnik se z uporabniškim imenom in geslom prijavi v spletno aplikacijo.�


43

Slika 12: Urejevalnik spletne aplikacije »Besedko«

Slika 13: Sestava spletnega urejevalnika aplikacije »Besedko«

Uporabnik s klikom na

zavihek pri�ne z dodajanjem in s shranjevanjem vsebin (slik, fotografij in zvokov) v spletno aplikacijo.�

NAVIGACIJSKO

DREVO

FORMULAR ZA UREJANJE

BESED

Urejevalnik je sestavljen iz

navigacijskega drevesa na levi

strani in formularja za urejanje

besed na desni strani.

�


44

Slika 14: Navodila za urejanje v spletnem urejevalniku aplikacije »Besedko«

Slika 15: Navodila za dodajanje nove besede v spletnem urejevalniku aplikacije

»Besedko«

NAVODILA ZA

UREJANJE

V korenu drevesa so za uporabnika pripravljena navodila za urejanje.�

Uporabnik s klikom na modro

ikono v drevesni strukturi doda novo besedo (npr. beseda.1), ki ji s formularjem za urejanje dolo�i zapis, barvo zapisa, doda zvok in sliko/fotografijo.


45

Slika 16: Navodila za urejanje nove besede v spletnem urejevalniku aplikacije

»Besedko«

Slika 17: Navodila za dodajanje zvoka v spletnem urejevalniku aplikacije »Besedko«

Uporabnik v formularju dolo�i ime mape (npr. ŽIVALI) in barvo ozna�evanja besedila (npr. bela).�

Uporabnik s klikom na izbirnik za datoteko doda zvok (priporo�ljivi formati so wav, mp3 in mp4). V primeru, da želi uporabnik zvok odstraniti, klikne ikono

.�


46

Slika 18: Dodajanje slike besedi v spletnem urejevalniku aplikacije »Besedko«

Slika 19: Dodajanje besed v mapo »Živali« v spletnem urejevalniku aplikacije

»Besedko«

S klikom na zavihek v glavni navigaciji odpremo spletni predvajalnik.

Predvajalnik je razdeljen na tri dele. Zgornji del predstavlja t. i. »stav�na vrstica«,

osrednji del prikazuje drevesno strukturo besed (kategorije sli�ic in fotografij, ki so

Uporabnik s klikom na izbirnik za datoteko doda sliko ali fotografijo. Ko je slika/fotografija naložena, se odpre možnost za obrez slike/fotografije na ustrezno velikost ter možnost shranjevanja obrezane

slike s klikom na gumb . V primeru, da želi uporabnik sliko

odstraniti, klikne .�

Uporabnik v ustvarjeno mapo (v prikazanem primeru »Živali«) s klikom

na gumb in po prej opisanem postopku dodaja slike/fotografije in zvoke razli�nih živali v navigacijskem drevesu. Po koncu dodajanja/ urejanja podatkov spremembe uporabnik shrani s klikom na

gumb . Med prenašanjem podatkov na strežnik se prikaže indikator

shranjevanja .�


47

podprte z zvokom), ki jih oseba uporablja pri tvorjenju stavkov, na spodnji ravni

predvajalnika pa se nahajala t. i. »hitra vrstica«, prek katere uporabnik dostopa do

vnaprej pripravljenih besed ali stavkov brez iskanja po kategorijah.

Slika 20: Sestava spletnega predvajalnika aplikacije »Besedko«

Predvajalnik na prvi strani prikazuje mapo »Živali«, ki jo je uporabnik predhodno

shranil v urejevalniku. Klik na mapo odpre seznam besed, ki smo jih pripravili v

urejevalniku.

Slika 21: Prikaz mape »Živali« v osrednjem delu spletnega predvajalnika aplikacije

»Besedko«

Stav�na vrstica

Osrednji del

Hitra vrstica

Logonder, Nina (2015): Izdelava in uporaba aplikacije »Besedko« za razvoj Magistrsko delo. Koper: UP PEF.

Uporabnik lahko v urejevalniku doda pol

neomejeno število elementov.

Slika 22: Prikaz map v spletnem urejevalniku spletne aplika

Slika 23: Razporeditev dodanih map v spletnem predvajalniku

Predvajalnik na vsaki strani prikazuje po osem map

, nazaj , raven višje ) na vsaki strani. Vrstni red map se lahko spreminj

klikom in s potegom mape na želeno mesto

urejevalnika.

Izdelava in uporaba aplikacije »Besedko« za razvoj komunikacijskih spretnosti.

48

Uporabnik lahko v urejevalniku doda poljubno število map, ki lahko vsebujejo

neomejeno število elementov.

: Prikaz map v spletnem urejevalniku spletne aplikacije »Besedko«

: Razporeditev dodanih map v spletnem predvajalniku aplikacije »Besedko«

Predvajalnik na vsaki strani prikazuje po osem map in navigacijske gumbe (naprej

) na vsaki strani. Vrstni red map se lahko spreminj

potegom mape na želeno mesto v navigacijskem drevesu spletnega

komunikacijskih spretnosti.

jubno število map, ki lahko vsebujejo

»Besedko«

»Besedko«

in navigacijske gumbe (naprej

) na vsaki strani. Vrstni red map se lahko spreminja z levim

v navigacijskem drevesu spletnega


49

Slika 24: »Hitra vrstica« v spletnem urejevalniku aplikacije »Besedko«

Slika 25: Navodila za dodajanje besed v »hitro vrstico« spletne aplikacije »Besedko«

Uporabnik v predvajalniku spletne aplikacije poiš�e mapo, v kateri je beseda, ki jo želi dodati v hitro vrstico. S klikom jo doda v »stav�no vrstico«. Klik na

gumb shrani vse besede iz stav�ne vrstice kot novo priljubljeno kategorijo.�

Urejevalnik spletne aplikacije omogo�a uporabo t. i. »hitre vrstice«, ki je namenjena dodajanju najpogostejše uporabljanih besed, omogo�a pa tudi predvajanje celih stavkov (npr. »Moram na straniš�e!«,»Žejen sem!«).�


50

Slika 26: Urejanje besed, dodanih v »hitro vrstico« spletne aplikacije »Besedko«

Slika 27: Prikaz besed »hitre vrstice« v predvajalniku spletne aplikacije »Besedko«

Uporabnik lahko novo priljubljeno kategorijo uredi v drevesni strukturi v meniju »priljubljene«. Uporabnik s klikom na fav.1 pri�ne z urejanjem (izbere napis, barvo, sliko). Zvoka pri fav.1 uporabniku ni treba dodajati, saj je že predhodno dodan besedi, ki jo je izbral iz mape. Po spremembi vsebin lahko registrirani uporabnik podatke shrani na strežnik

s klikom na gumb .�

Logonder, Nina (2015): Izdelava in uporaba aplikacije »Besedko« za razvoj Magistrsko delo. Koper: UP PEF.

3.3 2 Predstavitev mobilne aplikacije »Besedko«

Brezpla�na mobilna aplikacija je dostopna prek povezave v z

v glavni navigaciji.

Slika 28: Mobilna aplikacija

Slika 29: Nameš�ena mobilna aplikacija

Slika 30: Privzeta struktura mobilne aplikacije »Besedko«

Izdelava in uporaba aplikacije »Besedko« za razvoj komunikacijskih spretnosti. Magistrsko delo. Koper: UP PEF.

51

Predstavitev mobilne aplikacije »Besedko«

na mobilna aplikacija je dostopna prek povezave v zavihku

: Mobilna aplikacija »Besedko«

ena mobilna aplikacija »Besedko« na tabli�nem ra�

: Privzeta struktura mobilne aplikacije »Besedko«

Uporabnik po namestitvi pritisne na

ikono za aplikacijo

Odpre se aplikacija s privzeto

strukturo.

komunikacijskih spretnosti.

avihku

nem ra�unalniku

Uporabnik po namestitvi pritisne na

ikono za aplikacijo »Besedko« .�

Odpre se aplikacija s privzeto


52

Slika 31: Prijava v mobilno aplikacijo »Besedko«

Slika 32: Vnos uporabniškega imena in gesla v mobilno aplikacijo »Besedko«

Uporabnik vnese svoje uporabniško ime in geslo ter pritisne gumb »prijavi se«.�

�e želi uporabnik dostopati do vsebin, ki jih je predhodno pripravil v spletnem urejevalniku, se mora prijaviti s svojim uporabniškim imenom in geslom. To stori tako, da najprej pritisne gumb

in nato gumb . Za

prijavo mora imeti aktivno povezavo z internetom.�


53

Slika 33: Prenos vsebin iz spletnega urejevalnika v mobilno aplikacijo »Besedko«

Slika 34: Gumba za osvežitev podatkov in odjavo uporabnika iz mobilne aplikacije

»Besedko«

Mobilni predvajalnik je tako kot spletni sestavljen iz treh delov: iz t. i. »stav�ne

vrstice«, osrednjega dela, ki prikazuje drevesno strukturo besed, ter t. i. »hitre vrstice«.

Po uspešni prijavi se pripravljena vsebina iz spletnega urejevalnika samodejno prenese s strežnika. V �asu prenašanja podatkov je gumb za osveževanje in odjavo onemogo�en.�

Uporabnik lahko po vsaki spremembi vsebin v spletnem urejevalniku klikne na gumb

, lahko pa se tudi odjavi s pritiskom na gumb

, pri �emer mora ponovno vnesti svoje up. ime in geslo.�


54

Slika 35: Struktura mobilne aplikacije »Besedko«

Slika 36: Oznaka za tipkovnico v mobilni aplikaciji »Besedko«

Slika 37: Tipkovnica v mobilni aplikaciji »Besedko«

Predvajalnik na vsaki strani prikazuje po osem map in navigacijske gumbe (naprej

, nazaj , raven višje na vsaki strani. Uporabnik s pritiskom na izbrano

mapo dostopa do vseh v spletnem urejevalniku shranjenih besed. Na vsaki strani mape

je osem besed razporejenih v dve vrstici. Uporabnik se po straneh premika s pritiskom

na navigacijske gumbe. S pritiskom na izbrano besedo se ta prenese v »stav�no

vrstico« (beseda mora biti za prenos v stav�no vrstico podrta s sliko in z zvokom). V

stav�ni vrstici je lahko najve� pet izbranih besed. Uporabnik s pritiskom na gumb

Stav�na

vrstica

Osrednji del

Hitra vrstica

Mobilnemu predvajalniku je dodana tudi tipkovnica

.�

S pritiskom na gumb tipkovnica

se odpre vnosno polje, kamor lahko uporabnik piše besede z malo in veliko tiskano abecedo ter števila.�


55

predvaja zaporedje vseh izbranih besed, s pritiskom na gumb pa zaporedje izbriše

iz stav�ne vrstice. Posamezno besedo iz stav�ne vrstice odstrani s hitrim pritiskom na

besedo v stav�ni vrstici.

Slika 38: Uporaba navigacijskih gumbov v mobilni aplikaciji »Besedko«

Slika 39: Samostojno predvajanje posamezne besede, dodane v stav�no vrstico

mobilne aplikacije »Besedko«

Uporabnik lahko posamezno besedo, ki je bila predhodno dodana v stav�no vrstico, samostojno in ponovno predvaja z daljšim pritiskom (ena sekunda) na izbrano besedo v stav�ni vrstici. Slika izbrane besede se v tem primeru pove�a, zvok pa se ponovno predvaja.�


56

Slika 40: Uporaba hitre vrstice v predvajalniku mobilne aplikacije »Besedko«

3.3.3 Individualne prilagoditve aplikacije

Aplikacijo »Besedko« sestavljata spletna in mobilna aplikacija. Spletna aplikacija

(urejevalnik in predvajalnik) deluje v vseh modernih brskalnikih, zato jo lahko u�itelj in

u�enec B. uporabljata tudi na šolski interaktivni tabli. Koda spletne aplikacije te�e na

šolskem spletnem strežniku. Vsi u�itelji, ki pou�ujejo u�enca B., so dobili za prijavo v

aplikacijo svoje uporabniško ime in geslo. Po dogovoru s �lani šolske skupine za

neverbalno komunikacijo smo se dogovorili, da je za dodajanje in urejanje besed v

aplikacijo zadolžena šolska logopedinja, vsi ostali u�itelji pa uporabljajo zgolj spletni in

mobilni predvajalnik. U�itelji svoje predloge o dodajanju posameznih besed sporo�ajo

logopedinji, ki vsebine v urejevalniku ustrezno opremi/dopolni.

Ker u�enec za lažjo uporabo potrebuje nazoren prikaz vsebin programa, smo

spletni in mobilni predvajalnik razdelili na tri dele, ki so na ekranu razporejeni v

naslednjem razmerju: stav�na vrstica (23 % velikosti ekrana), osrednji del (60 %

velikosti ekrana) in hitra vrstica (17 % velikosti ekrana).

Najve�je število dodanih besed v stav�no vrstico v spletnem in mobilnem

predvajalniku je 5. U�enec zaporedje dodanih besed v stav�no vrstico predvaja s

pritiskom na gumb , posamezno besedo v stav�ni vrstici pa lahko ponovno predvaja

z daljšim klikom/pritiskom na izbrano besedo. Za brisanje zaporedja besed v stav�ni

vrstici klikne/pritisne gumb , za brisanje posamezne besede pa klikne/pritisne na

izbrano besedo v stav�ni vrstici.

Mobilna aplikacija omogo�a predvajanje vsebin, pripravljenih v hitri vrstici.�


57

Ker ima u�enec težave z orientacijo na ploskvi, smo v osrednjem delu na vsako

stran dodali samo 8 map z besedami, ki so razporejene v dve vrstici (v vsaki vrstici so

4 mape). V vsaki mapi je na vsaki strani razporejenih 8 besed, prav tako v dveh

vrsticah.

Zaradi u�en�evih slabših motori�nih sposobnosti smo za lažje premikanje po

straneh in razli�nih ravneh dodali navigacijske gumbe , , .

Ker je u�en�eva komunikacija s pomo�jo tabli�nega ra�unalnika po�asnejša od

komunikacije z verbalnim govorom, smo v aplikaciji dodali t. i. »hitro vrstico«. Ta

u�encu omogo�a hitrejše sporo�anje besed, stavkov, fraz, ki jih ta v komunikaciji z

okoljem najpogosteje uporablja (»Jaz sem B.!«, »Moram na straniš�e!«).

Ker u�enec B. pozna malo in veliko tiskano abecedo in števila do 10, smo pod

hitro vrstico dodali tudi gumb za tipkovnico .

3.4 Izvedba

V poglavju Izvedba smo predstavili potek u�en�evega trimese�nega u�enja

uporabe aplikacije na tabli�nem ra�unalniku in rezultate dela. Rezultate ve�mese�ne

uporabe aplikacije in njihovo evalvacijo smo dokumentirani z dvema videoposnetkoma.

Prvi videoposnetek, posnet decembra 2014, prikazuje u�en�evo prvo rokovanje z

aplikacijo »Besedko«, drugi posnetek, posnet februarja 2015, prikazuje rezultat

trimese�ne uporabe aplikacije ter spremembe v hitrosti in na�inu komunikacije med

u�encem in okoljem. V testnem obdobju smo aplikacijo »Besedko« ves �as

nadgrajevali, prilagajali funkcionalnosti u�en�evim potrebam in odpravljali modifikacije,

ki se niso izkazale za u�inkovite. Snemanja in evalvacije aplikacije so potekala zunaj

�asa u�en�evih rednih obravnav v logopedskem kabinetu, obravnave pa je vodila

logopedinja Tanja Tomši�.

Prvo snemanje smo izvedli decembra 2014. Na za�etku obravnave je logopedinja

u�encu razložila, kako aplikacija deluje. U�enec je že med razlago z zanimanjem

preizkušal funkcionalnosti aplikacije in pregledoval mape z besedami.

Po krajši seznanitvi je logopedinja u�encu zastavila vprašanje: »Kako je tebi

ime?«. U�enec je svojo fotografijo najprej iskal med �lani svoje družine in imel težave z

uporabo navigacijskih gumbov. Zatem je pravilno odprl mapo »Sošolci«, kjer je njegova

fotografija, in jo dodal. Zaradi hitrih gibov je fotografijo pritisnil dvakrat, zato sta se v

stav�ni vrstici prikazali dve isti fotografiji, kar ga je zmotilo. Nato je na eno od fotografij

pritisnil z daljšim pritiskom (1 sekunda), s �imer je fotografijo pove�al, predvajal se je


58

tudi zvok. Ko mu je logopedinja rekla, naj fotografijo s stav�ne vrstice izbriše, je

samostojno pritisnil gumb »Koš«.

Nadalje je logopedinja u�enca vprašala, koga ima doma. Ker je imel de�ek ravno

odprto mapo s sošolci, je kliknil na sošolca J. ter njegovo fotografijo prenesel v stav�no

vrstico. Logopedinja mu je odgovorila, da to ni res, zato je u�enec pritisnil gumb »Koš«.

Sledilo je samostojno iskanje družinskih �lanov po mapah osrednjega dela s pomo�jo

uporabe navigacijskih gumbov. Ko je logopedinja ponovila vprašanje, kdo živi pri njem

doma, je ponovno odprl mapo »Šola« ter besede o družinskih �lanih iskal med

zaposlenimi na šoli. Ko ga je logopedinja vprašala, kje bo našel sliko svoje mame,

o�eta, sestre ..., je našel mapo »Doma« ter družinske �lane vnesel v stav�no vrstico.

Ko mu je logopedinja rekla, naj ji še pove, koga ima doma, je pritisnil gumb za

predvajanje. U�enec je poslušal naštevanje družinskih �lanov, nato pa je besede v

stav�ni vrstici pobrisal s pritiskom na gumb »Koš«.

Nadalje mu je logopedinja zastavila vprašanje: »Kaj si po�el med vikendom?«.

Takoj je odprl mapo »Glagoli« in kliknil besedo »Igrati se«. Zaradi hitrih gibov je v

stav�no vrstico ponovno prenesel dve isti besedi, kar ga je zmotilo, zato je pritisnil na

gumb »Koš«. Ponovno je v stav�no vrstico prenesel isto besedo, tokrat samo enkrat in

jo predvajal. Logopedinja mu je odgovorila: »Aha, igral si se! S �im si se igral?«. De�ek

jo je pogledal in oponašal zvok avtomobila, logopedinja pa mu je rekla, naj poiš�e sliko

predmeta, ki spuš�a zvok »brrrr«. De�ek je ponovno iskal predmet po razli�nih mapah,

zato mu je logopedinja zastavila vprašanje, kje bo našel sliko predmeta, s katerim se

rad igra. Zatem je poiskal sliko sestrine sobe in jo dodal v stav�no vrstico ter predvajal

zvok. Logopedinja mu je nato zastavila vprašanje: »S �im si se igral v M. sobi?«. Ker

še vedno ni poiskal slike avtomobila, ga je logopedinja naprej vodila z vprašanjem:

»Kje imaš slike igra�?«. Pri iskanju po mapah z besedami ga je opozarjala, naj

uporablja navigacijske gumbe. Po nekaj neuspelih poizkusih je našel sliko avtomobila

in besedo prenesel v stav�no vrstico. Ko so bile v stav�ni vrstici prenesene besede

»Igrati se«, »M. soba«, »Avto«, je kliknil gumb za predvajanje stavka.

V zadnjem delu obravnave je logopedinja u�encu pokazala sliko, na kateri se

deklica igra s figurami živali na kmetiji. Od u�enca je zahtevala, da ji pove, kdo je na

sliki, kaj dela in kaj še vidi na sliki. U�enec je tvoril stavek: »B.«, »Konj«, »Krava«,

»Igrati se«. Po predvajanju stavka, ki sicer nima pravilne stav�ne strukture, je stavek

samostojno pobrisal.

Drugo snemanje uporabe nadomestne aplikacije »Besedko« je potekalo v

logopedskem kabinetu februarja 2015. U�enec je po navodilu logopedinje Tanje

Tomši� samostojno odprl aplikacijo na namizju. Logopedinja mu je zastavila vprašanje:

»Kako ti je ime?«. De�ek je odgovoril najprej tako, da je kliknil v mapo s sošolci, svojo


59

fotografijo prenesel v stav�no vrstico ter jo predvajal. Logopedinja ga je pohvalila, nato

pa ga je vprašala, �e se lahko še na kakšen na�in predstavi. U�enec jo je nekoliko

zbegano pogledal, nato pa kliknil na prvi gumb hitre vrstice. V stav�no vrstico se je

prenesel stavek »Jaz sem B.«, ki ga je kasneje tudi predvajal.

V nadaljnjem poteku obravnave je logopedinja u�encu zastavila vprašanje: »Kaj si

po�el med vikendom?«. Preden je pri�el odgovarjati na vprašanje, mu je logopedinja

ponovila vprašanje: »KDO, KAJ JE DELAL in KJE?«. U�enec je s pritiskom vstopil v

mapo s sošolci ter izbral svojo fotografijo ter jo prenesel v stav�no vrstico. Logopedinja

ga je vodila naprej z vprašanjem: »Kaj si ti delal?«. U�enec je pritisnil na mapo

»Glagoli« ter izbral besedo »Igrati se«. Ko ga je logopedinja vprašala, ali se je igral, je

odgovoril, da ne. Za tem je izbrisal besedo ter v stav�no vrstico vnesel besedo

»Plavati«. Logopedinji je na vprašanje »Kje si plaval?« odgovoril s prenosom besede

»Bazen« v stav�no vrstico. Ko je u�enec sestavil stavek, mu je logopedinja rekla, naj

stavek še pove, kar je u�enec storil s pritiskom na gumb za predvajanje. Sledilo je

navodilo logopedinje, naj u�enec stavek izbriše iz stav�ne vrstice. U�enec je sprva

želel pobrisati vsako besedo posami�no z gibom navzdol, a mu je logopedinja dala

natan�nejše navodilo »Pobriši cel stavek na enkrat!« in u�enec je pritisnil na gumb

»Koš«.

Logopedinja je v nadaljevanju pred u�enca položila sliko de�ka, ki je banano, ter

u�encu B. dala navodilo: »Kdo je na sliki in kaj dela?«. U�enec je po zastavljenem

vprašanju pritisnil na mapo s sošolci ter svojo fotografijo prenesel v stav�no vrstico. S

pomo�jo navigacijskih gumbov je izbral mapo z glagoli ter besedo »Jesti« prenesel v

stav�no vrstico. Sledil je premik z uporabo navigacijskih gumbov v mapo »Hrana«, iz

katere je v stav�no vrstico prenesel besedo »Banana«. Ko je u�enec povsem

samostojno sestavil stavek s pravilno stav�no strukturo, ga je logopedinja opozorila,

naj stavek še pove, kar je u�enec storil s pritiskom na gumb za predvajanje.

Logopedinja je nato pred u�enca postavila fotografijo otroka, ki se igra z

avtomobilom. U�encu je, ko si je sliko ogledal, dala navodilo: »Povej mi, kdo je na sliki

in kaj dela?«. U�enec je odprl mapo »Sošolci« ter v stav�no vrstico dodal svojo

fotografijo. Za tem je s pomo�jo uporabe navigacijskih gumbov izbral mapo »Glagoli«

in v stav�no vrstico dodal besedo »Igrati se«. Sledil je pritisk na mapo s prevoznimi

sredstvi, iz katere je dodal besedo »Avto«. Po dodanih besedah v stav�no vrstico je

u�enec brez dodatnega navodila samostojno predvajal sestavljeni stavek.


60

3.5 Razprava in evalvacija

Decembra 2014, po prvem rokovanju u�enca s personaliziranim pripomo�kom za

nadomestno komunikacijo, smo ugotovili, da u�enec nima usvojene pravilne stav�ne

strukture (osebek + povedek + predmet). U�en�eva komunikacija z okoljem je bila tudi

bolj osredoto�ena na naštevanje posameznih samostalnikov kot na tvorjenje stavkov.

Komunikacija z logopedinjo je potekala po�asi, saj je de�ek, kljub temu da so bile

besede razvrš�ene v istih mapah kot v prejšnji aplikaciji, zahtevane besede iskal v

napa�nih mapah. Da bi u�enec hitreje odgovoril na vprašanje, je raje, kot da bi besedo

poiskal v mapi, oponašal zvok predmeta, �eprav je bilo navodilo logopedinje jasno:

»Povej, s �im si se igral!«

Po pregledu prvega posnetka smo opazili, da je u�enec, kljub temu da je aplikacija

prilagojena njegovim motori�nim spretnostim (dodali smo navigacijske gumbe, gumb

za predvajanje in brisanje), pri prvi uporabi hitro in premalo mo�no pritiskal na besede

v mapah, zato jih zaslon na dotik na tabli�nem ra�unalniku ni zaznal. Premalo mo�nim

pritiskom so sledili premo�ni pritiski na zaslon, zaradi �esar so se posamezne besede v

stav�no vrstico prenesle dvakrat.

Po opravljenem prvem snemanju smo v aplikacijo dodali dodatne fotografije in

slike, saj smo pri pregledu posnetka ugotovili, da je bil u�enec v posameznih primerih

omejen zgolj na nekaj slik/fotografij, ter pove�ali razmerje med posameznimi deli

predvajalnika mobilne aplikacije (stav�ni vrstici smo pove�ati odstotek prikaza na

zaslonu). Ker je bila aplikacija na za�etku programirana tako, da se je logopedinja v

mobilno aplikacijo prijavila s svojim uporabniškim imenom in geslom (ki u�encu nista

vidna, u�enec pa se lahko odjavi, s �imer ne more ve� dostopati do vsebin mobilne

aplikacije), smo mobilni aplikaciji dodali dodatno funkcionalnost – pri odjavi iz mobilne

aplikacije mora uporabnik vnesti geslo in uporabniško ime logopedinje.

Pri pregledu drugega posnetka, ki je nastal po trimese�nem obdobju uporabe

februarja 2015, smo ugotovili, da je u�enec v testnem obdobju usvojil pravilno stav�no

strukturo (osebek + povedek + predmet), pove�ala pa se je tudi hitrost de�kove

komunikacije s sogovornikom (na za�etku testnega obdobja je za tvorjenje stavka z

nepravilno stav�no strukturo potreboval ve� kot pet minut, po treh mesecih uporabe

aplikacije pa je stavek s pravilno stav�no strukturo sestavil v manj kot minuti). V

obstoje�e mape se je v testnem obdobju dodalo dodatno besediš�e s podro�ja

prostorov doma in v šoli ter besede, vezane na letne �ase. Bolj kot širjenju besediš�a

smo poudarek namenili u�enju iskanja besed v mapah s pomo�jo uporabe

navigacijskih gumbov, s �imer smo želeli pove�ati hitrost komunikacije z okoljem. Za

u�en�evo hitrejše odzivanje v komunikacijskih situacijah smo u�enca u�ili uporabe t. i.


61

hitre vrstice, kjer lahko s pritiskom na posamezen gumb pove naslednje stavke: »Jaz

sem B.!«, »Doma sem v Škofji Loki!«, »Žejen sem!«, »La�en sem!«, »Grem na

straniš�e!«, »Utrujen sem!«, »Rabim pomo�!« in »Dovolj imam!«. Z u�enjem uporabe

aplikacije in z dodanimi gumbi hitre vrstice se je hitrost u�en�eve komunikacije v

trimese�nem obdobju znatno pove�ala.

Po pregledu drugega posnetka smo ugotovili, da je bil u�enec pri uporabi aplikacije

še vedno precej negotov – preden je besede prenesel v stav�no vrstico, je venomer

pogledal logopedinjo, ali je izbral pravilno besedo. U�enec je razumel in sledil vodenju

po aplikaciji: pri navodilu »Povej, kaj si sestavil!« je pritisnil gumb za predvajanje; pri

navodilu »Pobriši stavek!« je pritisnil na gumb »Koš«, pri vprašanju »Kje najdeš

besedo, kaj kdo dela?« je kliknil na mapo »Glagoli«, prav tako je usvojil uporabo

navigacijskih gumbov. Pri rokovanju z aplikacijo so se na koncu testnega obdobja še

vedno pojavljali dvojni in hitri pritiski s prstom na posamezno besedo, zaradi �esar se

beseda iz mape ni prenesla v stav�no vrstico (ali pa se je prenesla dvakrat). Pri

drugem snemanju smo imeli tudi nekaj težav s sinhronizacijo hitre vrstice v mobilni

aplikaciji, kar smo kasneje odpravili.

»Besedko« deluje na napravah, ki so podprte z razli�icami 2.3, 4.0, 4.1, 4.2, 4.3,

5.0 in 5.1 operacijskega sistema Android, v prihodnje pa bomo aplikacijo nadgradili na

na�in (posodobili bomo WebView), da bo delovala tudi na napravah, ki so podprte z

razli�ico 4.4.2.


62

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

Komunikacija predstavlja interakcijo med oddajnikom in naslovnikom. Osebe s

težjo govorno-jezikovno motnjo, kamor uvrš�amo tudi otroke, diagnosticirane z

mutacijo gena SYNGAP1, težko vzpostavijo stik z ljudmi, ki niso njihovi družinski �lani,

saj brez uporabe sistemov podporne in nadomestne komunikacije ne zmorejo izraziti

svojih misli, želja in potreb. Aplikacijo za nadomestno komunikacijo »Besedko« smo

izdelali in uporabili z namenom, da u�encu, ki ni razvil verbalnega govora, pomagamo

izraziti njegov komunikacijski namen na na�in, ki bo razumljiv tudi osebam, ki z njim le

redko komunicirajo.

Trimese�na uporaba personaliziranega sistema nadomestne komunikacije –

aplikacije »Besedko« – je v testnem obdobju imela predvsem habilitacijski pomen, saj

je u�encu s težjo govorno-jezikovno motnjo omogo�ila ve�jo integracijo z okoljem in

posledi�no psihosocialni razvoj. U�enec je v testnem obdobju pridobival besediš�e s

podro�ja letnih �asov, prostorov v šoli in doma, obla�il, hrane itd. ter usvojil pravilno

stav�no strukturo (osebek + povedek + predmet), znatno pa se je pove�ala tudi hitrost

komuniciranja z okoljem. V testnem obdobju aplikacije je bilo za u�enca poleg

logopedskih obravnav na�rtovanih nekaj u�nih priložnosti, s katerimi je ob uporabi

aplikacije »Besedko« pridobival pozitivne izkušnje komuniciranja z govore�imi

osebami. Z uporabo hitre vrstice je sogovornikom izražal svoje potrebe s hitrostjo

verbalnega govora, s tvorjenjem stavkom v aplikaciji pa je lahko sporo�al svoja

hotenja, poro�al o dogodkih ter odgovarjal na zastavljena vprašanja. U�enec je

izkazoval navdušenje nad uporabo aplikacije »Besedko«, saj je za komuniciranje prek

modernih tehni�no-komunikacijskih pripomo�kov visoko motiviran.

Z magistrskim delom smo dokazali, da so otroci z zmerno motnjo v duševnem

razvoju zmožni komunicirati s pomo�jo individualno prilagojenih sistemov nadomestne

komunikacije, v testnem obdobju pa ni prišlo do ve�jega preskoka v izboru okoliš�in, v

katerih naj bi se uporabljal pripomo�ek za nadomestno komunikacijo. Aplikacija

»Besedko« je bila tako v šoli kot doma�em okolju dobro sprejeta, a premalo

uporabljena v stvarnih življenjskih situacijah, saj u�enca osebe, ki z njim preživijo veliko

�asa, razumejo brez uporabe komunikacijskega pripomo�ka. Zavedanje, da sodobni

pristopi uporabe naprav za komuniciranje narekujejo u�enje nadomestne komunikacije

v otrokovem naravnem okolju in ne zgolj v izoliranih logopedskih sobanah, bo v

prihodnje še treba ponotranjiti. Za u�inkovito komuniciranje u�enca s pomo�jo

aplikacije »Besedko« z razli�nimi naslovniki je namre� pomembno u�enje

komuniciranja tudi v �asu pouka, podaljšanega bivanja in doma, saj mu le na ta na�in


63

omogo�imo aktivno vklju�enost v proces vzgoje in izobraževanja ter socialno

interakcijo z okoljem.

Potrebam u�enca B. prilagojena aplikacija »Besedko« se je v testnem obdobju

izkazala kot u�inkovito sredstvo za spodbujanje govornega razvoja pri u�enki s težjo

govorno-jezikovno motnjo, ki je aplikacijo v testnem obdobju uporabljala kot

pripomo�ek za podporo obstoje�i komunikaciji. U�enka je s ponavljanjem preprostih

dvozložnih besed, ki jih je predhodno predvajala z aplikacijo, utrjevala posamezne

glasove ter razumljivo sporo�ala svoje želje in potrebe sogovornikom, ki jim dekli�in

govor brez uporabe aplikacije ne bi bil nerazumljiv.

Magistrsko delo zaklju�ujemo s spoznanjem, da je za oceno dejanskega

pozitivnega u�inka aplikacije »Besedko« na razvoj komunikacijskih spretnosti pri

u�encu z mutacijo gena SYNGAP1 trimese�no testno obdobje prekratko. Verjamemo

pa, da je z redno uporabo aplikacije pri komuniciranju z okoljem, z ažurnim dodajanjem

besediš�a in z uporabo aplikacije v najrazli�nejših življenjskih situacijah zagotovljen

pozitiven u�inek na izboljšanje komunikacijskih spretnosti u�enca.


64

5 LITERATURA IN VIRI

American Speech and Hearing Association (2015). Pridobljeno 1. 6. 2015, s

http://www.asha.org/public/speech/disorders/.

Apple store (2014). Pridobljeno 4. 8. 2014, s http://store.apple.com/us.

Assistive Technology Act of 1998 (1998). Pridobljeno 19. 7. 2014, s

http://www.section508.gov/assistive-technology-act-1998.

Bajc, A. (2014). Podporna in nadomestna komunikacija. V N. Skamli� (ur.).

Komunikacija (str. 21–27). Maribor: Društvo logopedov Slovenije.

Beck, A. (2008). Using technology to enhance and augment communication of persons

with developmental disabilities. V P. Parette, G. Peterson-Karlan, R. Ringlaben

(ur). Research-based and emerging practices in developmental disabilities (str.

331–348). Austin, Tx: Pro-Ed.

Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju RS (2011). J. Krek in M. Metljak (ur.). Ljubljana:

Zavod RSŠ.

Bregant, T. (2014). Govor – �loveku lastna veš�ina. V N. Skamli� (ur.). Komunikacija

(str. 4–9). Maribor: Društvo logopedov Slovenije.

Brownlee, L. (2010). Augmentative Communication. On overview of ALS and Assistive

Technology. Pridobljeno 19. 7. 2014, s http://www.alsa.org/als-care/augmentative-

communication/.

Enoro�na abeseda (2015). Pridobljeno 28. 4. 2015, s http://sszj.fri.uni-lj.si/?stran=

abeceda.crkuj.

For communications tips for successful employee surveys (2015). Pridobljeno 28. 4.

2015, s http://blog.cultureamp.com/engagement-results-4-communication-tips/.

Fossett, B. in Mirenda, P. (2007). Augmentative and alternative communication. V S. L.

Odom, R. H. Horner, M. E. Snell, J. Blacher (ur.), Handbook of developmental

disabilities (str. 330–348). New York: The Guilford press.

Genetics Home References (2015). SYNGAP1. Pridobljeno 25. 5. 2015, s

http://ghr.nlm.nih.gov/gene/SYNGAP1.

Gr�a-Zidar, S. (1999a). Nadomestna komunikacija – izobraževanje otrok s cerebralno

paralizo in nezmožnostjo govorno–jezikovne komunikacije. V A. Bajc, K. Bucik, S.

Janeži� (ur.), Zbornik ustvarjalnost v logopediji – 6. Strokovno sre�anje logopedov

Slovenije (str. 33–36). Nova Gorica: Center za usposabljanje invalidnih otrok

»Janka Premrla Vojka« Vipava.

Gr�a-Zidar, S. (1999b). Nadomestna komunikacija – Izobraževalni proces pri u�encu s

cerebralno paralizo in nezmožnostjo verbalne komunikacije. Diplomsko delo.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.


65

Google Play (2014). Pridobljeno 4. 8. 2014, s http://www.google.si/nexus/10/.

Hamdan, F. F., Gauthier, J., Spiegelman, D., Noreau, A., Yang, Y., Pellerin, S.,

Dobrzeniecka, S., Côté, M., Perreau-Linck, E., Carmant, L, D'Anjou, G.,

Fombonne, E., Addington, A. M., Rapoport, J. L., Delisi, L. E., Krebs, M.,

Mouaffak, F., Joober, R., Mottron, L., Drapeau, P., Marineau, C., Lafrenière, R. G.,

Lacaille, J. C., Rouleau, G. A. in Michaud, J. L. (2009). Mutations in SYNGAP1 in

Autosomal Nonsyndromic Mental Retardation. V The new England journal of

medicine (str. 599–605). Massachusetts: Medical Society.

Hamdan, S. M., Loparo, J. J., Takahashi, M., Raichardson, C. in Oijen, A. M, (2009).

Dynamics of DNA replication loops reveal temporal control of lagging-strand

synthesis. V Nature, 457, 336–339.

Hourcade, J., Pilotte, T. E., West, E. in Parette, P., 2004. A history of augmentative and

alternative communication for individuals with severe and profound disabilities. V

Focus on Autism and other Developmental Disabilities (str. 235–244). Illinois:

State University.

Huffpost Healthy Leaving (2013). Pridobljeno 28. 4. 2015, s http://www.huffington

post.com/stephanie-michele/communication-skills_b_4136926.html.

Initial Reflection paper (2014). Pridobljeno 28. 4. 2015, s http://bsabatier.blogspot.com/.

Janeži�, S. (1999). Nadomestna komunikacija: študija primera. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Janeži�, S. (2011). Razvoj govora in pomen komunikacije. V V E. Žgur (ur.), Kako

lahko pomagam (str. 55–66). Vipava: Center za izobraževanje, rahabilitacijo in

usposabljanje Vipava.

Juriši�, B. (2012). Podporna in nadomestna komunikacija: za nekatere edina možnost.

V T. Žerdin (ur.) Naš zbornik (str. 3–15). Ljubljana: Sožitje – zveza društev za

pomo� duševno prizadetim Slovenije.

Južni�, S. (1983). Lingvisti�na antropologija. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo,

politi�ne vede in novinarstvo.

Kaiser, A. P., Roberts, M. Y. (2011). Advances in early communication and language

intervention. V M. L. Hemmeter, A. Kaiser, M. Wolery (ur.), Journal of early

intervention (str. 298–309). Nashville: Vanderbilt University.

Korošec, B. (2012). Podporna in nadomestna komunikacija – 1. del. V N. Skamli� (ur.),

Komunikacija – Bilten Društva logopedov Slovenije (str. 27–28). Maribor: Center

za sluh in govor Maribor.

Kosmatin, M. (1999). Uporaba nadomestne komunikacije. V A. Bajc, K. Bucik, S.

Janeži� (ur.), Zbornik ustvarjalnost v logopediji – 6. Strokovno sre�anje logopedov


66

Slovenije (str. 30–32). Nova Gorica: Center za usposabljanje invalidnih otrok

»Janka Premrla Vojka« Vipava.

Lewis, A. in Porter, J. (2007). Research and pupil voice. V L. Florijan (ur.), The Sage

Handbook of special education (str. 222–232). London: Sage.

LG Electronics (2015). Pridobljeno 23. 5. 2015, s http://www.lg.com/common/index.jsp.

Malkovi�, K. (2009). Govorno-jezikovne težave predšolskih otrok in nadomestna ter

dopolnilna komunikacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Marjanovi�-Umek, L. (1990). Mišljenje in govor predšolskega otroka. Ljubljana:

Državna založba Slovenije.

Ogrin, K., Korošec, M. (2013). Podporna tehnologija: Nadomestna in dopolnilna

komunikacija. V �. Marinšek (ur.). Rehabilizacija (str. 91–99). Ljubljana:

Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – So�a.

Pe�nik, P. (2014). Z gibi glave podzavestno svoji okolici sporo�amo marsikaj – pa tudi

spodbujamo odzive sogovornikov. Pridobljeno 30. 7. 2014, s http://www.moski.si/

sodoben-moski/psihologija/govorica-telesa-kaj-odkrivajo-nase-kretnje-z-glavo/.

Pihlar, Z. in Vovk, M. (1999). Vloga ustreznih pripomo�kov pri uvajanju nadomestne in

dopolnilne komunikacije. V A. Bajc, K. Bucik, S. Janeži� (ur.), Zbornik ustvarjalnost

v logopediji – 6. Strokovno sre�anje logopedov Slovenije (str. 106–108). Nova

Gorica: Center za usposabljanje invalidnih otrok »Janka Premrla Vojka« Vipava.

Pihler, N. (2004). Nadomestna komunikacija pri osebah s cerebralno paralizo.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Prvi novorojen�ek v letu 2009 (2009). Pridobljeno 28. 4. 2015, s http://www.bibaleze.si/

clanek/dojencek/svit-marincic-prvi-novorojencek-v-letu-2009.html.

Pino, A. (2014). Augmentative and Alternative Communication Systems for the Motor

Disabled. Athens: National and Kapodistrian University of Athens.

Podboršek, L. (1990). Uvajanje znakovnega jezika v vzgojo, izobraževanje in

usposabljanje slušno prizadetih v Sloveniji. Ljubljana: Zavod za usposabljanje

slušno in govorno prizadetih Ljubljana.

Podboršek, L. in Kranjc, K., (2012). Nau�imo se slovenskega znakovnega jezika 1.

Ljubljana: Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana.

Regvar, B. (1994). Nadomestna komunikacija. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Sigafoos, J., Drasgow, E., Reichle, J., O’Reilly, M. in Tait, K. (2004). Teaching

Communicative Rejecting To Children With Severe Disabilities. V American

Journal of Speech, 13, 31–42.


67

Sigafoos, J., Schlosser, R. W. in Sutherland, D. (2010). Augmentative and Alternative

Communication. Pridobljeno 19. 7. 2014, s URL: http://cirrie.buffalo.edu/encyclo

pedia/en/article/50/.

Skamli�, N. (2014). Od joka do prvih besed. Radovljica: Didakta.

Slovar slovenskega znakovnega jezika (2012). Pridobljeno 14. 7. 2014, s

http://sszj.fri.uni-lj.si/?stran=staticno.prva.

Smole, F. (2004). Strukturalna analiza govorne motnje pri lažje duševno manj razvitih

otrocih. V V. Bucik (ur.). Psihološka obzorja – 13 (str. 103–122). Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, oddelek za psihologijo Filozofska fakulteta.

Springboard Lite Communicator (2012). Pridobljeno 28. 4. 2015, s –http://taratg.blog

spot.com/2012/07/springboard-lite-communicator.html.

Škari�, I. (1987). Govorne poteško�e i njihovo uklanjanje. Zagreb: Izdava�ko knjižarska

radna organizacija mladost.

Tr�ek, J. (1994). Medosebno komuniciranje in kontaktna kultura. Radovljica: Didakta.

Ule, M. (2005). Psihologija komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Vovk, M. (1999). Zakaj, kdaj in kako uporabljamo nadomestno komunikacijo v procesu

rehabilitacije govorno jezikovne komunikacije. V A. Bajc, K. Bucik, S. Janeži� (ur.),

Zbornik ustvarjalnost v logopediji - 6. Strokovno sre�anje logopedov Slovenije (str.

42–44). Nova Gorica: Center za usposabljanje invalidnih otrok »Janka Premrla

Vojka« Vipava.

Vygotskij, L. S. (2010). Mišljenje in govor. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Znakovni jezik je materni jezik (2014). Pridobljeno 23. 5. 2015, s http://www.drugi

svet.com/in-blog-veritas/znakovni-jezik-je-materni-jezik.html.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011). Pridobljeno 30. 5. 2015, s

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?sop=2011-01-2714.

Žgur, E. (2011). Motori�ne zna�ilnosti oseb s posebnimi potrebami. V E. Žgur (ur.),

Kako lahko pomagam (str. 7–17). Vipava: Center za izobraževanje, rehabilitacijo in

usposabljanje Vipava.

Documents

Logonder Nina 8.6zadnja - share.upr.si · med sproš enim klepetom porodila ideja za magistrsko delo. Hvala, draga Tanja, za številne predloge in mnenja, s katerimi sem lahko oplemenitila