Tim Horvat

Lovnapatent

Tim

Ho

rv

at

Lo

v n

a p

at

en

tRichard Law, glavni urednik časopisa New York Times,je po elektronski pošti prejel velik dokumentni dopis, ki ga je v sekundi pritegnil. Franz Schwarzkopf, urednik Der Spiegla, je prav tako prejel sporočilo. Sporočilo so dobili tudi urednik Guardiana, La Monda, El Paisa, Timesa, Washington Posta in stotine drugih. Po vsem svetu se je tako dogajalo; na sedežih časopisnih gigantov in pri malih časopisih. Uredniki so razburjeni klicali v tiskarne, naj prenehajo s tiskanjem in takoj pripravijo posebno izdajo časopisa.

Iztok je v roke prijel tudi telefon z zavarovano linijo, kar je nedvomno ustrezalo moškemu, ki ga je poklical. »Halo, Julien! Imam nekaj izjemno aktualnega zate. Žal zadeve ne boš objavil prvi, pa vendar ima tvoja stran veliko bralcev.« Assange je na drugi strani pokimaval in že klical kolege.

21,9

9 EU

R

ORIGINALknjizna izdaja

zalozba kres

strogo zaupno

v

v

P O T R J E N O !

Tim HorvatLov na patent

Naslov: Lov na patentAvtor: Tim HorvatOpremil in uredil: Aleksander AmbrožLektorirala: Katarina Pevnik

Prva izdaja, naklada 600 izvodov© 2012 Založba KRES d.o.o.Printed in EU

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

921.163.6-93-31

HORVAT, Tim Lov na patent / Tim Horvat. - 1. izd. - Ljubljana : Kres, 2012

ISBN 978-961-250-108-2

258341632

Vse pravice pridržane.Celotne knjige, tudi nobenega njenega dela, ni dovoljeno ponatisniti, razmnoževati ali razširjati s kakršnimikoli sredstvi, mehanskimi, elektronskimi, fotokopiranjem, zvokovnim snemanjem, dramatizacijo ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja založnika.

Založba KRES d.o.o.Dunajska cesta 158, SI-1000 Ljubljana, 01 5302060 info@zalozba-kres.si, www.e-kres.si

Tim Horvat

Lov na patent

Založba KRES

Zahvala

Te knjige ne bi bilo brez moje mami, ki mi je vcepila ljubezen do branja, in očeta, ki je bil moj največji kritik

pa tudi vir informacij pri pisanju romana.Zahvaljujem se Založbi Kres, ki je poskrbela,

da je ta roman zagledal luč sveta.

Hvala prav vsem, ki boste prebrali ta roman!

Tim Horvat

četrtek8.

SEPT.

7Prvo poglavje

Ljubljana, 8. september

Bil je lep dan. Beli oblaki so se preganjali po modrem nebu v četrtek popoldne. Vetrič je nežno pihal, ko …

»Pipipi!« se je oglasil stroj. »Test ena končan, Tesla je stabilen,« se je izpisalo na zaslonu. Tega sporočila se je še najbolj veselil.

»Piipipipi!« se je spet oglasil stroj. »Test dva končan, devterij v re-aktorju.«

Stroj je znova zapiskal. »Test tri končan, tritij v reaktorju.«»Test štiri končan, struktura stabilna, mešanica pravilna. Pripravljen

na sunek.«»Ponovitev prvega testa. Tesla je stabilen. Pripravljeni na Val.«Fant si je zadovoljno pomel roke in si nadel rokavice. Stopil je do

glavne električne omarice v bloku in potegnil vzvod navzdol.Brnenje je nenadoma utihnilo. Luči so se ugasnile, žička v žarnici je

še vedno malo žarela.Prebivalci bloka so debelo pogledali, ko je potihnilo brnenje raču-

nalnikov in so potemneli zasloni, ko so se ustavili pralni stroji, ko so utihnili zvočniki in se ugasnili televizorji.

Iztok si je nadel sončna očala in pritisnil na gumb. Velik elektromagnetni sunek je šinil iz magneta v središču stroja

1

Lov na patent

8

in pri temperaturi 3000 K v hipu spremenil devterij in tritij v gorečo plazmo, v gost oblak ionov, ki so se z izredno hitrostjo gibali po krožni cevi okoli stroja. Toroidne tuljave, navite okoli cevi, so z močnim mag-netnim poljem plazmo držale v središču tunela in popravljale njeno obliko. Jedra so se začela spajati, zlivati. Komaj je dojemal, kaj se izpi-suje na zaslonih. Nastajal je helij, žlahtni plin. Ob tem se je sproščala neznanska količina energije. To ni bilo nič posebnega. Takšne poskuse so v reaktorju JET izvajali že nekaj let. Vendar pa je bil ta reaktor gi-gantski, visok dvajset metrov, Iztok pa ga je pomanjšal.

Ves blok je za nekaj sekund razsvetlila izjemno močna svetloba.

Nato so se žičke stopile, eksplodirale so bučke, halogenske žarnice. Telefoni, televizije, pomivalni, pralni stroji, vse se je skurilo, iskre so pršele, iz mnogih strojev se je pokadilo …

Iztok se je vrgel pod mizo, saj je nad njegovo glavo eksplodirala neonska luč, in se zvil v dve gubi. Vendar je na njegovem obrazu zasijal droben nasmešek.

Nato je blok spet zajela spokojna tema. Prebivalci bloka so se v strahu in šoku pobrali s tal, mnogi porezani

od koščkov stekla. Škoda je bila ogromna. Nekdo je poklical policijo.Iztok pa se je dvignil izpod mize in s sebe otresel nekaj koščkov

stekla. Bil je dobre volje. Poskus mu je uspel. Proizvedel je ogromno količino energije. S tal je pobral svetilko in osvetlil čudo sredi kleti. Videti je bilo kot nekakšen leteči krožnik, a vseeno privlačno. Ni bilo aerodinamično in modno, temveč funkcionalno, a je vseeno dajalo do-ber občutek.

Okoli vakuumske posode v obliki ameriškega krofa, v kateri je malo prej lebdela plazma, so bile vzporedno s tlemi nameščene poloidne tul-jave, ki popravljajo nestabilnosti plazme, pravokotno nanje, torej ovite skozi središče ´krofa´, pa so tekle toroidne tuljave, ki zadržujejo plazmo na sredini posode. V samem središču posode pa se nahajajo poloidne tuljave za vžig in vzdrževanje razelektritve. Vse je bilo obdano z belimi cevmi in kabli, zraven je stala ogromna rumena jeklenka.

Iz reaktorja se je vilo mnogo cevi in kablov v majhno rdečo škatlo, ki je tiho brnela, ko se je ustavljala. Bil je generator, pripet naravnost

Lov na patent

9

na omrežje. Iztok je zmajal z glavo, ko je opazil, da je vmes pozabil postaviti transformator.

Notranji del reaktorja je bil iz volframa, zunanji del pa iz zlitine ko-vin. Čisto zunanjo stran stene je izdelal iz jekla in prevlekel z zlatom. To ni bilo nič posebnega. Toda reaktor je bil velik kot CD-predvajalnik. Bil je tako majhen, da bi ga lahko brez kablov spravil v šolsko torbo.

To čudo je bilo desetletja enigma, perpetuum mobile 21. stoletja. Izdelal je malo sonce, nekaj popolnoma nepredstavljivega.

Pravkar je premaknil mejo znanosti in človekovo znanje približal vesolju.

Stegnil je roko, da bi ustavil reaktor. Plazma se je ohladila. Pretvor-nik in njegova škatla, njegov čudež sta počasi utihnila.

Iztok je pogledal na zaslon. Ob izpisanem ga je stisnilo v pljučih, srce mu je hitreje utripnilo. »130 MW! Moj bog! O, moj bog! Mešanica je stabilna! Uspelo mi je! Deluje!!!« je zaklical. Od veselja in olajšanja se je prešerno zasmejal. Zaplesal je med koščki stekla, nato pa začel poska-kovati, ko se mu je košček zapičil v nogo. A to je bil zdaj še najmanjši problem.

»Uspelo mi je! To! Tesla deluje! Mini fuzijski reaktor DELUJE!!!«Iztok je pregledal stroj in odmaknil del zidu, ki je bil videti resničen.

Nato ga je potisnil v majhen prostor za lažnim zidom.Oče je pritekel v klet in začel že od daleč vpiti, kaj se dogaja. Iztok

je na mizo hitro postavil predelan ojačevalec toka in ga povezal z neka-terimi drugimi napravami.

»Sin, a se ti je utrgalo?« je ves razburjen vzkliknil oče. »Ali sem ti dovolil, da greš v mojo delovno sobo? S to stvarjo se ne smeš kar tako igrati! Vsem sosedom si skuril računalnike in televizije, pa še vse žarnice si razstrelil!«

»No ja, samo da je žarnica na stranišču ostala cela.« Iztok je zmajal z glavo. »Bodo že preživeli.«

»Ne hecaj se sine, za kazen boš pospravil koščke stekla, samo poglej mene, kakšen sem, in nisem edini,« pri tem je pokazal na svoje poreza-ne roke in noge, »nato pa boš najprej zamenjal žarnice. O računalnikih se bova še pogovorila.«

Lov na patent

10

»Ja, ja …« Iztok je ostal ravnodušen in skomignil z rameni.

r r r

Fant, ki je pravkar razstrelil vse žarnice v hiši, pa kakšen mobitel na polnjenju, pa ničkoliko televizorjev, računalnikov, pomivalnih in pralnih strojev, je Iztok. Zdaj se je le malo uračunal pri toku. Je precej zabaven fant, iskren in pošten. Žal je podedoval tudi sarkazem, ki ga včasih težko obvladuje. Morda ga bo to nekega dne stalo glave.

Njegov oče je eden izmed vodilnih teoretskih in jedrskih fizikov v Sloveniji in tudi Evropi. Dela na Institutu Jožefa Stefana. Napisal je več knjig in tudi slovito enačbo, ki je ena od prelomnic na poti do dokon-čne poenotene teorije. Na splošno je zelo zanimiv človek, saj deluje na vseh področjih znanostih, včasih tudi v prostem času. Iztoka je nekoč vzel s seboj v CERN, da mu je pomagal pri zapletenih meritvah.

Iztok je zelo inteligenten in nadarjen, da pa ostaja trdno na tleh, skrbi njegov oče, ki mu stalno vceplja zavest, da je povsem normalen, da ni nekaj ´več´ od svojih sošolcev in da naj jim pomaga. Vedno je pri-pravljen s prijatelji igrati nogomet, košarko ali pa le sedeti na klopi pred blokom in strmeti v vrabca, ki ne ve, kaj bi s sabo, in raziskuje vzgonske in centrifugalne sile med trojnimi lupingi. Oče pa mu stalno ponavlja tudi razliko med prijateljskimi uslugami in izkoriščanjem.

Iztoka je že od nekdaj izjemno privlačila zgodovina, bral je rimske klasike, Vergila in Plinija, Seneko in Cicerona, a se nihče od prijateljev zaradi tega ni nikoli iz njega norčeval. V zadnjem času pa je v zgodo-vinskih knjigah odkril tudi Nikolo Teslo, ki ga je čisto prevzel. In tako je v pravzaprav osmih mesecih, razen med poletnimi počitnicami, ko je imel polne roke dela z arheološkim izkopavanjem s prijateljem v Beli krajini, nad njegovo družboslovno platjo prevladala njegova naravo-slovna plat in je študiral zapletene knjige o jedrski fiziki, ki si jih je na-skrivaj sposodil v kabinetu svojega očeta, in risal posebne načrte, in jih skrival v kleti. Tam je preživel veliko časa, saj je izdeloval svoj Ulikses, fuzijski motor, ki bi ga bilo mogoče vgraditi v avtomobil.

Za delovanje svojega izuma pa je s pomočjo nekaterih svojih sošol-cev, ki so znali molčati, izdelal tudi svoj pomanjšani hadronski trkalnik.

Lov na patent

11

Postavil ga je pod Rožnikom. Zanj je dobil idejo v filmu Iron Man (če zmore to Tony Stark, zmorem tudi jaz), s katerim je ustvaril nov element.

Element je poimenoval po znanstveniku, ki je imel neverjetne ideje, celo načrte zanje, a ga je pri delu prehitela smrt. Iztok je občudoval Nikolo Teslo in element tudi poimenoval po njem. Tesla je bil velik virtuoz pri prenosu elektrike po zraku in podobnih revolucionarnih idejah, ki jih ljudje niso dobro sprejemali. Tudi Iztok je ustvarjal nekaj podobnega. Verjetno bo osupnila vsa znanstvena stroka, ki je trdila, da je fuzijski reaktor nemogoče pomanjšati. S teslo ga je lahko. V tej fazi je bil element še izredno nepredvidljiv, zato je že dejstvo, da motor ni eksplodiral, bilo uspeh. Element je bil bolj hladilna tekočina, kot hladilna trdnina, bil je najbolj notranja plast reaktorske stene, stalno v stiku s plazmo. Sprejemal je nevtrone, ki so nastajali pri zlivanju jeder devterija in tritija, in ko je dosegel kritično vsebnost le-teh, se je tako sunkovito ohladil na kakšnih sto stopinj pod ničlo, da se je plazma strdila v zraku in se usula na dno reaktorja. Element tesla je bil resnično popolnoma revolucionaren. Način delovanja … vse je bilo popolnoma novo. Bil je popoln za tovrstne reakcije, saj zasilni sistemi zaustavljanja niso bili potrebni. Ko je tesla dobil dovolj nevtronov, se je ohladil in končal reakcijo.

r r r

Ko je oče odšel, je Iztok odmaknil lažni zid, ki ga je sam izdelal, in nazaj na plan privlekel stroj. Še enkrat si ga je temeljito ogledal, ga poslikal s fotoaparatom, nato pa ga je v nekaj minutah razstavil.

Z delovne mize je vzel načrte, jih potisnil v rezalnik in koščke nato zmečkal v kovinski koš za papir. Nato je vanj frcnil prižgano vžigalico.

Gledal je, kako papir objemajo ognjeni zublji, kako izginja osem-mesečno delo.

Seveda tega ne bi naredil, če ne bi bil popolnoma prepričan, da jih je prej shranil na svoj majhen mikro USB-ključek, ki ga je nosil na verižici okoli vratu in ki je nikoli ni dal od sebe, in da je eno tiskano kopijo načrtov shranil na varno mesto.

Lov na patent

12

Ko je bil popolnoma prepričan, da je originalni izvod načrtov uni-čen, je hitro zbrisal še disk na računalniku, na katerem jih je hranil, nato pa iz predala potegnil že vnaprej pripravljene druge načrte in jih potisnil v trezor med druge papirje.

Nato ga je zaklenil.Klik. Klik.Zdaj bo šlo zares in ni mu bilo lahko pri srcu.

13Drugo poglavje

Iztok je še z mokrimi lasmi sedel za računalnik, ga prižgal, medtem pa si je oblekel pižamo. Sobo je osvetlila modra svetloba Windowsov 7. Vtipkal je geslo in se hitro vpisal v Skype. Na ušesa si je nataknil slu-šalke in nastavil mikrofon. Poiskal je ikono z imenom Jakob in kliknil nanjo:

»Hallo, Jakob!« Zdravo, Jakob!»Hallo, Iztok, wie geht es dir?« Zdravo, Iztok, kako si?»Einfach klasse! Und dir? Was macht ihr in der Schweiz?« Fantastično!

In ti? Kaj počnete v Švici?»Nichts besonderes. Die Schule steht noch immer und wir leiden da-

rin.« Nič posebnega. Šola še vedno stoji, mi pa trpimo v njej. Nato se je zasmejal.

»Schade, ha?« Škoda, ne? »Man soll das ändern.« To bi se moralo spremeniti.

»Ja, wir haben einen neuen Lehrer kennen gelernt, der sehr streng ist. Er ist wirklich doof.« Ja, imam novega učitelja, ki je zelo strog. Res je trapast.

Še nekaj minut sta takole izmenjevala vtise, nato pa prešla na resnej-še zadeve. Iztok je znižal glas, kot da bo to naredilo razliko.

»Jakob, imam pomembno novico. Motor je končan!«»Mein Gott, si prepričan, da ti ni ostal kakšen neuporabljen vijak?«

2

Lov na patent

14

Iztok je bruhnil v smeh. Jakob je bil zelo duhovit fant, živel je v Zürichu v Švici in bil eden od največjih računalniških genijev v Evropi. Njegov oče je bil vodja oddelka za nanoprotonsko sekvenčno kvantno trkanje ali nekaj podobnega v CERN-u. Pravzaprav še sami niso vedeli, kaj počnejo, ker je bilo vse tako abstraktno, da teoretičnih osnov niso znali niti ubesediti, kaj šele napisati na papir. Njuna očeta sta se po-znala, ker je tudi Iztokov oče večkrat sodeloval pri zapletenih poskusih, ki jih na Institutu Jožefa Stefana v Ljubljani niso mogli izvesti. Ti so res redki. Nekoč je zaprosil, ali lahko s seboj pripelje tudi sina, ki ga je začenjala zanimati kompleksna znanost. Tistega dne je v CERN svojega sina Jakoba pripeljal tudi očetov prijatelj. V trenutku sta se spoprija-teljila in preživela zanimiv dan v CERN-u. Od takrat sta bila nelo- čljiva prijatelja, ločilo ju je nadležnih tisoč kilometrov med Slovenijo in Švico. To sta hitro nadomestila z uporabo elektronske pošte, telefo-na, Messengerja, Skypa, včasih tudi Facebooka, čeprav ta ni navduševal nobenega od njiju.

»Veš kaj, osem mesecev sem ga izdeloval, vijakov pa sploh nima!«Jakob se je na drugi strani zahahljal. »Mi hočeš povedati, da si ga

izklesal iz kamna?«»Srečo imaš, da te ne dosežem s pestjo!« je smeje odvrnil Iztok. »Večji

del je iz izjemno močnega jeklenega pleksi stekla. Dobro se sliši, kajne? Ostalo je pa iz zlitine različnih kovin. Skupaj zvarjeno in zlepljeno.«

»Model, a ti to meni resno? Da si končal motor? Oziroma, sva, tudi jaz sem malo pomagal.«

»Blazno resno. Preizkusil sem ga danes popoldne. Deluje! Čakaj malo – kje točno si mi pomagal? Pri pisanju nemških navodil?« Zasme-jal se je svoji šali, ki se Jakobu, sinu vodje oddelka za nanoprotonski kvantno dinamični bovling, kot ga je poimenoval Iztok, sploh ni zdela smešna. Iztok je s popolnoma umirjenim glasom nadaljeval: »Končan je, zdaj se bo šele začelo pravo delo!«

15Tretje poglavje

Temza je tiho šumela in valovala, ko so po njej plule majhne lad-je. Ulične svetilke so se prižgale, bilo jih je toliko kot na nebu zvezd, London se je svetil v tisočerih lučeh v jesenski noči. Mož je slonel ob prižganem BMW-ju, parkiranem ob ograji Tower Bridgea. K njemu je kmalu pristopil visok moški v poslovni obleki.

»Vse se dogaja točno tako, kot smo predvidevali, gospod. Načrt bomo lahko uspešno izvedli.«

»Ste popolnoma prepričani?« Posmehljivosti sogovorec ni mogel spregledati.

»No ja … že nekaj časa sledimo Hansu Dietrichu, ki je vodja od-delka v CERN-u. Po naših podatkih je njegov sin Jakob osem mesecev izdeloval fuzijski motor. Danes pa smo ugotovili, da motorja sploh ni izumil on, temveč Iztok. Zdaj je že prepozno, da bi spreminjali načrt misije, zato bodo naši specialci najprej opravili z Jakobom, da bomo prek njega prišli do Iztoka. Saj veste, da je Jakob naš stari znanec.« Mi-slil je na vdore v tajne baze podatkov Interpola in podobno.

Tokrat se je sogovorec nasmehnil in zadovoljno pokimal. Sedel je v avto in se odpeljal. Za njim je ostal le oblaček dima.

»Ej, Iztok! A se ne bojiš, da bi kdo izvedel?«»Saj pazim.«»Vem, saj jaz šifriram povezavo, vendar bi to lahko bilo v interesu

3

Lov na patent

16

veliko veliko ljudi? Nevarnih ljudi.«»Jakob, ne zganjaj panike! Fuzijski motor deluje, preizkušen je in

pripravljen sem na tržišče.«Na drugi strani oceana se je moški po nekaj minutah spremljanja

pogovora odločil in sprožil iskalni niz ter analizo pogovora. V roki je držal lonček kave Starbucks in se praskal po glavi. Zadeva je postajala alarmantna, čeprav je upal, da je le lažni alarm. Še enkrat je preveril, ali izpisek drži, nato pa je začel tipkati poročilo, ki ga bo čez petinštirideset minut oddal direktorju.

»Iztok!« je panično šepnil Jakob.»Jakob, kaj je narobe?«»Ne-nekdo spremlja najin pogovor. Imam nje …« Slika se je zameg-

lila, ko se je v ozadju nekaj razletelo na tisoč kosov. Krik. Topot nog. Povezava se je prekinila.

Iztoku je zastal dih. »Kaj se dogaja, Jakob?« je vzkliknil, čeprav je vedel, da se je pogovor končal. »O, moj bog,« je šepnil in se prijel za glavo.

r r r

Steklo se je nenadoma razletelo, ko je vanj priletela dimna bomba. Vrata so s strašnim pokom odletela s tečajev. V sobo so skočili trije specialci z brzostrelkami TKB-059, na katerih so bili nameščeni laserji. Tole pa ni računalniška igrica, si je rekel Jakob in poskusil pobegniti skozi okno. Zamaskirani specialec pa ga je z jeklenim prijemom prijel za ovratnik, potegnil nazaj v sobo in mu na nos pritisnil gazo, prepo-jeno s kloroformom. Jakob je kmalu padel v nezavest, možje pa so ga odvlekli iz sobe. Zaprli so vrata in stekli po stopnicah. Pri izhodu so srečali mladeniča, ki se je odpravljal na zmenek in je kar otrpnil, ko je videl, kako vlečejo njegovega soseda. Vedel je, da mu tako ali tako nihče ne bi verjel, če bi komu povedal. Nato so Jakoba vrgli v prtljažnik z ventilatorjem in se odpeljali na letališče v Zürichu.

Šofer ni prižgal luči in prav kmalu so že parkirali na letališkem par-kirišču. Možje so se brž preoblekli v oblačila medicincev, stopili iz avta

Lov na patent

17

in odprli prtljažnik. Na zložljivo nosilo so naložili Jakoba. Eden izmed njih je vzel še kamuflažni kovček z drogom za infuzijo, ki jo je že zapičil v Jakobovo roko.

Stekli so skozi vhodna vrata v potniški terminal in kričali. Pretentali so vse, tako letališke uslužbence kot tudi potnike, ki so se prestrašeno umikali. Odprli so vrata in stekli na heliodrom, kjer je že čakal helikop-ter z zelenima črkama: BP.

Kaj se dogaja? Kaj je z Jakobom? Iztok je že sumil najhujše in se živčno sprehajal po sobi. Upal je, da se bo Jakob oglasil in da je bil to le lažni alarm.

18 Četrto poglavje

Moški je z nekaj papirji v roki potrkal na jeklena vrata pisarne. Na njih je bila obešena zloščena zlata ploščica z napisom: John McAllister, poveljnik NSA.

»Kdo je?« je revsknil direktor.Mož se je stresel. Kar pogumno … »Prinašam nočno poročilo, go-

spod.«»Vstopi.«Mož je počasi odprl vrata in stopil v veliko, a skromno opremljeno

pisarno. Za veliko jekleno mizo je sedel mišičast moški v petdesetih, a je dajal videz tridesetletnika. Imel je goste črne brke in sive lase, počesane na prečko. Uslužbenci so ugibali, ali se barva. Če bi ga srečali na cesti, bi celo mislili, da je prijazen in umirjen.

Razpenil se je hitreje kot muha pobegne pred muholovko in imel je železne živce. Vedno je povedal, kar je mislil, brez olepševanja. Sloves si je pridobil s precej samosvojim vodenjem operacij. »Daj mi papirje.« Mož mu jih je ponižno dal. John McAllister, direktor NSA, si je natak-nil svoja slavna očala z debelim črnim robom in preletel list.

Široko je razprl oči in tiho bral dalje. »A to je ta mulc, o katerem vsi govorijo …« je tiho rekel sam sebi.Nato je otrpnil ob pogledu na konec pogovora. »A ugrabili so ga?

Hm, to bi bilo zelo verjetno.«

4

Lov na patent

19

»Lahko grem?« je nestrpno vprašal moški, ki je prinesel poročilo in je stal v kotu.

»Izgini!« je neobzirno zavpil McAllister. V glavi so mu rojile druge misli.

»Če je Jakob res ugrabljen, kar je zelo verjetno … no, to sploh ni pomembno za nas! Potrebujemo Iztoka in njegove načrte.« Še enkrat je preletel poročilo. »Da, Iztok je tisti, ki je izumil motor,« je rekel sam pri sebi. »Nismo prepozni.«

Iz predala je vzel žvečilke, ki jih drugače nikoli ni žvečil, in začel žvečiti. »Ja, to nam bo sicer otežilo delo, ampak …«

»TAJNICA!!« je zakričal. »Pokličite najbližjega agenta Sloveniji!«»Hm, ali je Slovenija pri Italiji? Potem je najbližji agent v Nemčiji in

zasleduje zelo pomembno osebo!«»Briga me! Takoj naj gre v Slovenijo, čaka ga pomembna naloga!«Tajnica se je v zadregi prestopila, pokimala, nato pa zapustila pro-

stor.

petek9.

SEPT.

21Peto poglavje

London

Oster sunek in zamolklo grmenje sta prebudila Jakoba.Kje sem?Tema. Poskušal je odpreti oči, a je imel prevezane.Zazdelo se mu je, da je v letalu, ki je ravnokar pristalo. To bi poja-

snilo tisto grmenje.Poskusil je premakniti roke in noge. Prekleto, zvezan sem!Sedel je s koleni pod brado, zvezanimi zapestji na gležnjih.Začel se je premikati, poskušal se je zavaliti.

»Hej, Eddie, mulc se premika!« je rekel eden od specialcev.Specialec se je začudeno ozrl. Vbrizgali so mu volovsko dozo uspa-

vala. »Ja, ja, že grem.« Stopil je k zvezanemu fantu s črno prevezo prek oči in mu čez usta in nos potisnil krpo, pomočeno v kloroform, ki je zelo učinkovito uspavalo.

Kaj se dogaja? Ne morem dihati … in spet ta vonj! Jakob je omahnil in z glavo udaril v tla.

5

22 Šesto poglavje

Okoli pol šeste ure zjutraj je Iztok še trdno spal, čeprav se je vso noč premetaval. Njegovo podzavest so spreletavala ugibanja o Jakobu. Okoli šeste ure je zmanjkalo elektrike v tistem delu Ljubljane. Številke na njegovi radijski budilki so se ustavile in začele utripati.

Ko je odprl oči, je bila ura že pol devetih. Panično je s sebe zbrcal odejo, si na hitro umil zobe in ves besen stekel proti šoli.

»Oh, dobro jutro!« je prešerno zažvrgolela starejša učiteljica mate-matike, ki je trenutno nadomeščala sodelavko, ki je ta razred poučevala. Ta je bila na potovanju po Južni Ameriki in njihov helikopter, s katerim so preiskovali džunglo, je strmoglavil. »Ti si pa ta gospodič Iztok … Slavni gospodič Iztok, mhm …« je pokroviteljsko vzdihnila.

Učenci je niso marali. Ugotavljali so, kdo je starejši – ona ali Zem-lja. Poleg tega je bila vzvišena in čeprav so se je spominjali kot prijazne in spodbudne učiteljice, so si jo brez težav predstavljali z majhnim be-lim kužkom v naročju, ki bi ga ljubeče čohljala ves ljubi dan. Vendar ni imela majhnega belega kužka, le neverjetno zoprn glas, ki je Iztoka prikoval na mesto. Pa tudi tega je imela samo danes.

»Da, jaz sem, Iztok.«»Bi mi rad kaj povedal?« Mislila je opravičilo.»Ne vem, bi vi radi meni kaj povedali?« Sošolci in sošolke so se za-

smejali. Iztok se je šibko nasmehnil v odgovor.

6

Lov na patent

23

Jezno je stisnila ustnice. Iztoku je bilo jasno, da je podpisal svojo smrtno obsodbo. Od tega trenutka dalje ga bo imela na piki.

»Da, rada bi ti povedala, da sem prisiljena poklicati tvoje starše, tako da ne boš preveč presenečen …« Zasmejala se je – edina v učilnici.

»Ta bo težka … mama je na potovanju, ata pa je sredi pomembnih poskusov in noče, da bi ga kdo motil.«

»Oh, ti mali arogantnež!« Za hip je utihnila, potem pa se je zadrla: »K ravnatelju!« Toda ravnatelj je bil mož na mestu, Iztoka je imel rad in nasploh je bil bolj na strani učencev, tako da je tudi učiteljica stopala po majavih tleh.

»Eee … toda jaz bi raje ostal na uri matematike.« Še vedno je stal pri vhodnih vratih in se prestopal. »Lahko sedem?«

»Seveda,« je odgovorila s spremenjenim glasom. Očitno se je po-mirila, je pomislil Iztok. In res, nekaj časa je imel mir. Ponavljali so snov prejšnje ure, produkt vsote in razlike dveh enakih členov, torej (a + b) x (a – b) = a2 – b2.

»Vem, Vinko, ampak templjarji so bili v Beli krajini zelo kratek čas, kvečjemu petnajst let!« Iztok se je zapletel v živahen pogovor z Vinkom in poskušal odmisliti Jakoba in njegovo skrivnostno izginotje, ki ga je iz minute v minuto bolj skrbelo.

»To še ne pomeni, da ne bi mogli izpeljati kakšnega zahtevnega transporta! Kaj pa Lebica?«

»Kaj je z njo? To je bil le skrivni prehod iz Smuka, ki je zdaj popla-vljen.«

»Ja, ampak … saj si videl … Oba sva videla!«»Prav imaš. Dvorec in tista skrinja sta bila popolnoma noro odkrit-

je! Kaj ni to dovolj? Zakaj blodiš dalje? Že to je bilo izjemno!«»A vaju lahko zmotim?« je vprašala učiteljica.Obrnila sta se k njej. Iztok je že imel pripravljen odgovor: »Saj ste

naju že,« a se je zadržal.»Česa si ne dovoliš?« je začela kričati. »Dala sem ti neopravičeno,

zagrozila sem ti s klicem domov, potjo k ravnatelju, vsaj za sekundo bi lahko utihnil!« Vinka, ki je bil še glasnejši od Iztoka, je namenoma ig-norirala, da bi poudarila, kako sovraži Iztoka, zaradi česar je bilo Vinku nerodno. »Pridi k tabli. Za oceno boš rešil enačbo. Ena ali pet.«

Lov na patent

24

Sošolci in sošolke so strahoma s pogledom spremljali Iztoka do tab-le, kjer se je delal, da ga je učiteljica končno dobila in premagala.

»Ostali odprite učbenik na strani 21 in delajte naloge od ena do osem!« Seveda nihče ni odprl učbenika. Vsi so gledali Iztoka, ki je med prsti sukal kredo in čakal, da učiteljica na tablo napiše enačbo. Učitelji so Iztoka namreč zelo redko klicali k tabli, ker so vedeli, da vse zna. Zdel se jim je fant na mestu, sošolcem je pomagal pri snovi, ki je niso razumeli, in je bil nasploh vesten učenec. Redko je zamujal, kadar pa je, je resnično morala posredovati višja sila. Učiteljem je bilo to takoj jasno.

»Daj, rešil boš besedilno nalogo.«»Prav,« je Iztok skomignil z rameni in se prestopil. Le kdaj me bo

Jakob poklical, da je v redu?»Torej, dobro poslušaj.« Hudo resno je potapkala po mizi in začela

brati. »Srečko je tekel na avtobusno postajo s hitrostjo 9 km/h in prišel 2 minuti pred odhodom avtobusa. Če pa bi hodil s hitrostjo 4 km/h, bi prišel tri minute prepozno. Kako daleč ima do postaje?«

»Šeststo metrov.« Kredo je zdaj vrtel med kazalcem in sredincem. Učiteljica je obnemela in ga besno ter hkrati občudujoče prestrelila

s pogledom. »Kako si vedel?«»Na pamet sem izračunal.«»Ne norčuj se iz mene! Še eno nalogo ti dam. Dokaži, da je trikot-

nik s stranicami 2x, x2 + 1 in x2 – 1 pravokoten, če je vrednost števila x poljubno liho naravno število.«

»Seveda je pravokoten trikotnik, saj zanj velja Pitagorov izrek! (x2 + 1)2 = (x2 – 1)2 + (2x)2,« je kot iz topa izstrelil Iztok.

Učiteljica se je v zadregi popraskala po glavi. Slišala je že o tem Iz-toku, a si ni mislila, da je tako dober. In če je dobro premislila, je bila pravzaprav sama arogantna in ne on. Po uri se mu je opravičila in rekla, da je malo napeta in razdražljiva, ker je slabo spala zaradi sosedov, ki so sredi noči v steno zabijali žebelj.

Iztok je skočil nazaj do svoje klopi, pomežiknil dekletom in pospra-vil zvezke v torbo.

Med potjo do učilnice za geografijo ga je sošolec Luka z Bleda naga-jivo pobaral: »Kaj ti pa je bilo danes, da si se tako spravil na učiteljico

Lov na patent

25

matematike?« in se zasmejal. »Kakšen obraz je naredila. Legendarno!«»Hja, danes mi gre vse na živce.«

Fantje so med odmorom razpravljali o najnovejših telefonih in raču-nalnikih in nogometnih klubih, dekleta o svojih zadevah, ko je Iztoku zazvonil telefon.

»But I still haven´t found, what I´m looking for …« Hitro je sprejel klic.

»Iztok pri telefonu. Prosim?«»Ojla, Iztok, nekaj ti moram pokazati.«»Kdo je to?« Iztok je vedel, da je Jakob, a je izvedel majhen preizkus;

če je bil živčen, Jakob nikoli ni poslušal sogovornika in tako tudi zdaj ni odgovoril na vprašanje ter je le drdral naprej.

»Nujno je. Pridi čim prej k meni v London. Več ti ne morem po-vedati. Oh, in ne pozabi prinesti knjige, ki sva jo brala lani na morju.«

London? Od kdaj pa živi v Londonu? Tu nekaj smrdi in kakšna knjiga? In lani sploh nismo bili skupaj na morju, ker sem bil bolan … Aha, saj res!

K sebi je poklical svojega najboljšega prijatelja Vinka z Vinice, pa tudi Luko z Bleda in Barbaro iz Pirana, ki jim je zaupal. Vsi so se pred kratkim preselili v Ljubljano in so zdaj obiskovali to šolo.

»Moj prijatelj je v resnih težavah. Prositi vas bom moral za veliko uslugo …«

26 Sedmo poglavje

Z oči so mu v hipu odstranili prevezo in od nenadne svetlobe ga je zabolelo v očeh, zato je mežikal, ko se je privajal na svetlobo.

»Pozdravljen, Jakob,« je rekel moški z globokim glasom.Vse je videl megleno, zato se je oziral zdaj levo, zdaj desno. Roka ga

je grobo zgrabila za brado. »Tukaj sem.«Jakob je pokimal.Pred seboj je zagledal obilnega moškega v posebej krojeni poslovni

obleki in zgoraj odpeti srajci.»Kdo ste?« je s tresočim glasom vprašal.»Moje ime naj za zdaj ostane skrivnost, Jakob.«»Od kod poznate moje ime, kje … ?« Tisoč vprašanj bi rad zastavil,

a ga je možakar z roko ustavil.»Z razlogom si tukaj, Jakob. Tvoj prijatelj Iztok je dokončal fuzijski

motor. Hočem ga.«»Jaz ga nimam, saj to veste.«Moškemu je čez obraz hušknila senca, nato je odločno dejal: »Vem,

zato boš poklical Iztoka, naj pride v London in s seboj prinese načrte.«Fanta je kar streslo. Ugrabljen sem. Iztoka hočejo.»Koliko zahtevate za mojo izpustitev?«»Načrte. Izpustil te bom, ko jih dobim. Ne, pravzaprav te bom po-

treboval do konca.«

7

Lov na patent

27

Do konca. Beseda je Jakobu odzvanjala v glavi.

»Pripravljeni smo. Kličemo Iztoka. Jakob, pridi!« je zaklical moški v poslovni obleki. Jakoba so trije specialci pripeljali k telefonski enoti in mu na ušesa pritisnili slušalke in mikrofon. »Zveza se vzpostavlja,« je mirno rekel moški, ki je sedel zraven Jakoba.

»Da ne bi česa poskušal, drugače boš tenko piskal,« je hladno rekel ugrabitelj in mu s pištolo pomignil na list papirja, ki ga je imel pred se-boj in na katerem je pisalo, kaj mora povedati. Nato mu je pištolo pri-tisnil ob tilnik. Jakob je otrpnil, hladna cev ga je zmrazila. Pokimal je.

Ko je hitro ves živčen zdrdral vse, kar je pisalo, je dodal še stavek: »In ne pozabi prinesti knjige, ki sva jo lani brala na morju!«

Kakšno knjigo? Moški se je zbegano spogledal z drugimi. Kaj se doga-ja? Toda upal je, da je samo knjiga, ne kaj drugega. Jakob si je snel slu-šalke in se sesedel v naslanjač ob steni. Ugrabitelj je zadovoljno zapustil prostor tako kot vsi drugi in Jakob je ostal sam. »V kaj se je zapletel Iztok …«

28 Osmo poglavje

Iztok je vstopil v stanovanje, se preobul in stekel v očetov kabinet, iz katerega je prihajala glasna glasba. Očeta je našel v kabinetu, ko je poplesaval v ritmu in v usnjeno torbo spuščal papirje ter se oblačil za v službo. Ja, bil je vodja oddelka za jedrsko fiziko na Institutu Jožefa Stefana in mu ni bilo treba hiteti. Ko ga je Iztok pozdravil, je poskočil, saj ga ni pričakoval.

»Iztok, kaj pa ti tu? Mar nimaš šole?« ga je vprašal in ga vprašujoče pogledal.

»Jakob je v težavah.«Oče je zavzdihnil. »Kako to veš? Ne moreš kar leteti iz šole, če te

pokliče prijatelj!«»Omenil je knjigo, ki sva jo lani brala na morju.«»Pa saj nismo bili … aaa!«Snel si je očala. »Je tako hudo?«»Ne vem, ni mi mogel povedati po telefonu.«Oče je zmajal z glavo.»Potrebujem tvoje letalo. Moram k njemu v London.«»Prav, poklical bom Dušana in Đura. Čakaj, kakšen London? Kaj

ne živi v Zürichu?«Iztok je pokimal in oče mu je pokimal nazaj takoj, ko je razumel

besedno igre. Potem je Iztok stopil iz sobe, a ga je oče poklical nazaj:

8

Lov na patent

29

»Ne pozabi na nahrbtnik!«»Hvala, oče!« Skoraj je bil pozabil nanj.

Njegov oče je, kot veste, priznan fizik, je pa študiral tudi kemijo in mehatroniko, tako da v prostem času razvija, tako kot Iztok, uporabne in manj uporabne stvari. Nahrbtnik spada pod ZELO uporabne. Velik je kot navaden nahrbtnik za vse aktivnosti: smučanje, plezanje, pohod-ništvo in kolesarjenje. Iztokov oče je zasnoval dva – enega mestnega, drugega za divjino. Iztok je hitro pograbil kar tistega mestnega, ki pa je vseboval tudi veliko pripomočkov iz tistega za divjino. Vanj je Iztoko-vemu očetu uspelo stisniti zelo zmogljiv mikro računalnik, brez dvoma padalo, samonapihljiv čoln, minipropelersko enoto, par reaktivnih mo-torjev, signalne rakete, teleskop in daljnogled, kirurško opremo in prvo pomoč, orožje, GPS, obleke, hrano v posebnih posodah pod visokim pritiskom, veliko gotovine in več neizsledljivih telefonov. Vse je tehtalo šest kilogramov in pol, ki pa jih Iztok v nobenem primeru ne sme dati od sebe. Oče ga je že pred leti hotel patentirati, a mu je Iztok to odsve-toval, saj je pomislil na komercializacijo nahrbtnika in njegovo uporabo v vojaške namene.

Pred blokom se je kmalu ustavil mercedes, ki je bil skrbno zloščen in namazan s posebnim mazilom za lesk. Vrata avta so se odprla, ven pa je izstopil moški v lepi obleki, ki ni pristajala njegovemu obrazu in osebnosti. Iz žepa je vzel cigareto, si jo prižgal in zadovoljno vdihaval dim. V avtu mu sicer Iztok ni dovolil kaditi.

Iztok mu je z balkona zaklical, da prihaja. Đuro je brezbrižno za-mahnil z roko. »Ti kar, prideš, ko prideš. Saj imaš zasebno letalo, meni se pa tudi ne mudi.«

Iztok je kmalu pritekel dol in skočil v avto. Đuro je še nekaj trenut-kov kadil, nato pa odvrgel cigareto na tla in jo pohodil. Iztok ga je grdo pogledal, Đuro pa se je nasmehnil, pobral zmečkan cigaretni ogorek in ga vtaknil v žep.

Iztok je privzdignil obrv in zmajal z glavo.Đuro je iz suknjiča privlekel par rokavic in si jih nadel. Nato je sedel

za volan in sunkovito speljal.

Lov na patent

30

Direktor John McAllister je bil pred nekaj urami obveščen o skrajno kočljivi zadevi mednarodnega interesa, ki se dogaja v Sloveniji, a je za-močil (in to se mu ni pogosto dogajalo), ker se je šele zdaj spomnil, da bi se lahko povezal z direktorjem slovenske varnostne službe.

Kot običajno je z mrkim pogledom prikorakal iz svoje pisarne na sedežu NSA in malce v zadregi vprašal tajnico: »Tajnica, kje pa sploh je Slovenija?«

»Nimam pojma, šef. Poglejte na Google?«McAllister je privzdignil obrvi. Google? Resno? »Čakaj, ali ni glavno

mesto Slovenije Bratislava? Bom poskusil tam.«

r r r

Direktorju Sove je zazvonil telefon. Vzel ga je iz žepa, pogledal šte-vilko in se začudil. Nato je počasi prislonil telefon k ušesu. »Boris Čuk pri telefonu.«

»Hello, mister Chuck. It´s John McAllister from NSA speaking.« McAllistru je to uspelo verjetno v osmem poskusu. Še prej je klical v Slavonijo.

Vau, je pomislil direktor. »Hello, sir. It is great honour to talk to you,« je spregovoril v slabi angleščini in s trdim naglasom, kot bi zgolj bral besede, ob katerih je šlo McAllistru na smeh.

»Pred nekaj minutami je na gorenjsko avtocesto, kot jo vi imenuje-te, zapeljal moder mercedes S600. Ustavite ga za vsako ceno.«

Direktor si je rekel, da nimajo ničesar izgubiti, če sodelujejo z NSA. Morda bi celo pridobili na ugledu. Če jim uspe. Ko so nazadnje sode-lovali z FBI pred nekaj leti, se ni dobro končalo.

»A nam boste kaj podpisali, da smo sodelovali z vami?«McAllister je bil že zaradi zamude slabe volje, ob tem vprašanju pa

se mu je kar pokadilo iz ušes. Pri njem nikoli ne veš. »Pa kaj je z vami?! Dal vam bom tiste papirje, veste, kam vam jih bom zatlačil! Ali naj kar Obama pokliče vašega predsednika ali premierja na kavo?« Pravzaprav bi to bilo fantastično! je pomislil Čuk. Saj si tako želi govoriti z njim. »Ta-koj pošljite za avtom dva avtomobila z izurjenima voznikoma in težko

K izidu knjige so pripomogli:

Projekt.si, računalniške storitve, d.o.o. r Cesta 24. junija 23 r 1231 Ljubljana - Črnuče

Kambič, laboratorijska oprema d.o.o. r Metliška cesta 16 r 8333 Semič

Kontroling Plus d.o.o. r Kolodvorska cesta 1 r 6000 Koper

SMT d.o.o. r Liminjanska cesta 96 r 6320 Portorož

Pick & Place d.o.o. r Liminjanjska cesta 96 r 6320 Portorož

Trgovina Jana, Jože Jakšič s.p. r Kolodvorska cesta 16A r 1330 Kočevje

Iskrena hvala!

Tim Horvat

Lovnapatent

Tim

Ho

rv

at

Lo

v n

a p

at

en

tRichard Law, glavni urednik časopisa New York Times,je po elektronski pošti prejel velik dokumentni dopis, ki ga je v sekundi pritegnil. Franz Schwarzkopf, urednik Der Spiegla, je prav tako prejel sporočilo. Sporočilo so dobili tudi urednik Guardiana, La Monda, El Paisa, Timesa, Washington Posta in stotine drugih. Po vsem svetu se je tako dogajalo; na sedežih časopisnih gigantov in pri malih časopisih. Uredniki so razburjeni klicali v tiskarne, naj prenehajo s tiskanjem in takoj pripravijo posebno izdajo časopisa.

Iztok je v roke prijel tudi telefon z zavarovano linijo, kar je nedvomno ustrezalo moškemu, ki ga je poklical. »Halo, Julien! Imam nekaj izjemno aktualnega zate. Žal zadeve ne boš objavil prvi, pa vendar ima tvoja stran veliko bralcev.« Assange je na drugi strani pokimaval in že klical kolege. 21

,99

EUR

ORIGINALknjizna izdaja

zalozba kres

strogo zaupno

v

v

P O T R J E N O !