MAG Zupanic Marko 1980

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA KMETIJSTVO

IN BIOSISTEMSKE VEDE

Marko ZUPANIČ

VPLIV PREZIMNIH DOSEVKOV NA RAST IN PRIDELEK KORUZE (Zea mays L.)

Magistrsko delo

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA KMETIJSTVO

IN BIOSISTEMSKE VEDE PROGRAM: AGRONOMIJA

Marko ZUPANIČ

VPLIV PREZIMNIH DOSEVKOV NA RAST IN PRIDELEK KORUZE (Zea mays L.)

Magistrsko delo

EFFECT OF WINTER COVER CROPS ON GROWTH AND YIELD OF MAIZE (Zea mays L.)

Master Thesis

Maribor, 2009

Zupanič M. Vpliv prezimnih dosevkov na rast in pridelek koruze. Mag. delo. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2009

II

Magistrsko delo je zaključek podiplomskega študija Agronomija na Univerzi v

Mariboru, Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede. Magistrsko delo je rezultat

lastnega raziskovalnega dela.

Senat Fakultete za kmetijstvo je na svoji 13. redni seji dne, 10.9. 2008 za mentorja

magistrskega dela imenoval red. prof. dr. Branka KRAMBERGERJA.

Lektor: Srečko Reher, univ. dipl. slov. Komisija za zagovor magistrskega dela: red. prof. dr. Franc Bavec, predsednik

izr. prof. dr. Mario Lešnik, član

red. prof. dr. Branko Kramberger, mentor

Marko ZUPANIČ Zagovor:


III

Vpliv prezimnih dosevkov na rast in pridelek koruze (Zea mays L.) UDK: 633.263/.39:633.15:631.559(043)=863 IZVLEČEK Lončni poskus je bil izveden leta 2007 na Univerzitetnem kmetijskem centru (UKC) Pohorski dvor, TC za travništvo in pridelovanje krme v Hočah, in je potekal od 15.8. 2006 do 5.10. 2007. Poskus je bil postavljen po split-plot metodi (v naključnih blokih v štirih ponovitvah). Glavne ploskve je predstavljala simulacija časa zaoravanja prezimnih dosevkov, podploskve pa so predstavljale prezimne dosevke. Preučevan je bil vpliv dveh časov zaoravanja (13.4. 2007 in 25.4. 2007) in štirih prezimnih dosevkov: inkarnatke (Trifolium incarnatum L.), italijanske mnogocvetne ljuljke (Lolium multiflorum Lam.), podzemne detelje (Trifolium subterraneum L.) in ozimne ogrščice (Brassica napus L. var. napus f. biennis) na značilnost rasti in razvoja pridelka koruze. Vrednoteni so bili: višina koruznih rastlin, masa suhih koruznih rastlin in klasincev, pridelek suhega zrnja koruze, indeks listne površine koruze, žetveni indeks koruze, količina dušika v suhi koruzi in suhem zrnju koruze. Najvišji pridelki koruze so bili doseženi pri inkarnatki, najnižji pa pri italijanski mnogocvetni ljuljki. Čas zaoravanja prezimnih dosevkov ni statistično značilno vplival na noben preučevan parameter koruze. Vsi prezimni dosevki so statistično značilno vplivali na vse preučevane parametre koruze, razen na žetveni indeks koruze, medtem ko interakcija med časom zaoravanja in vrsto dosevka ni bila statistično značilna in ni vplivala na noben preučevan parameter koruze. Ključne besede: čas zaoravanja, indeks listne površine, koruza, lončni poskus, prezimni dosevki

(inkarnatka, italijanska mnogocvetna ljuljka, ozimna ogrščica, podzemna detelja), pridelek, višina rastlin, žetveni indeks

OP.: 100 strani, 11 preglednic, 3 grafi, 1 shema, 6 slik, 310 virov ABSTRACT A pot experiment was conducted between 15 August 2006 and 5 October 2007 at the Pohorski dvor University Agricultural Centre (UKC), Grasslands and Forage Production Research Centre in Hoče. The experiment was designed as a split-plot (random blocks with four replications). The main plots were represented by a simulation of winter cover crop ploughing time, and the subplots were winter cover crops. The influence of two ploughing times (13 April 2007 and 25 April 2007) and four winter crops: Crimson clover (Trifolium incarnatum L.), Italian (annual) ryegrass (Lolium multiflorum Lam.), Subterranean clover (Trifolium subterraneum L.), Winter rape (Brassica napus L. var. napus f. biennis) on maize growth and yield development properties was analysed. The evaluation involved: maize plant height, maize dry plant and ear weight, dry grain yield, maize leaf area index, maize harvest index and nitrogen content in dry maize and in dry maize grains. The highest yields were achieved in crimson clover and the lowest, however, in Italian (annual) ryegrass. The ploughing time of winter cover crops had no statistically significant influence on any maize parameter under observation. The effect of all winter cover crops was statistically significant on all maize parameters under observation, except for maize harvest index, while the interaction between ploughing time and cover crop did not have a statistically significant influence on any maize parameter under observation. Key words: harvest index, leaf area index, maize, plant height, ploughing time, pot experiment,

yield, winter cover crops (crimson clover, italian (annual) ryegrass, subterranean clover, winter rape))

OP.: 100 pages, 11 tables, 3 graphs, 1 diagram, 6 photos, 310 references


IV

Str. KOMISIJA ZA ZAGOVOR MAGISTRSKEGA DELA ............................................ II IZVLEČEK............................................................................................................. III ABSTRACT ........................................................................................................... III KAZALO VSEBINE............................................................................................... IV KAZALO PREGLEDNIC........................................................................................ V KAZALO GRAFOV ............................................................................................... VI

KAZALO VSEBINE

1. UVOD .......................................................................................................... 12. PREGLED LITERATURE ............................................................................ 42.1 Mnogocvetna ljuljka (Lolium multiflorum Lam.) ............................................ 4

2.2 Ozimna ogrščica (Brassica napus L. var. napus f. biennis) ......................... 6

2.3 Podzemna detelja (Trifolium subterraneum L.) ............................................ 9

2.4 Inkarnatka (Trifolium incarnatum L.) .......................................................... 12

2.5 Vpliv prezimnih dosevkov na mineralni dušik v tleh ................................... 14

2.6 Vpliv dosevkov na naslednjo poljščino v kolobarju .................................... 20

2.6.1 Vpliv dosevkov na splošno na naslednjo poljščino v kolobarju ................... 20

2.6.2 Vpliv C:N razmerja v organski snovi dosevka na naslednjo poljščino v

kolobarju .................................................................................................... 25

2.6.3 Vpliv dosevkov iz družine trav (Poaceae) na naslednjo poljščino v

kolobarju .................................................................................................... 29

2.6.4 Vpliv dosevkov iz družine metuljnic (Fabaceae) na naslednjo poljšino v

kolobarju .................................................................................................... 32

3. MATERIAL IN METODE DELA ................................................................. 393.1 Material ...................................................................................................... 39

3.2 Metode dela ............................................................................................... 40

3.2.1 Shema lončnega poskusa .......................................................................... 42


V

Str. 3.2.2 Tla na poskusnem polju ............................................................................. 43

3.2.3 Količina dušika, ki so ga posamezna obravnavanja prejela v lonce z

dodanim dosevkom in zemljo ..................................................................... 43

3.2.4 Oskrba koruze ............................................................................................ 46

3.3 Meritve, opazovanja in kemijske analize .................................................... 47

3.4 Biometrične analize ................................................................................... 50

3.5 Podnebne razmere .................................................................................... 50

4. REZULTATI ............................................................................................... 534.1 Vpliv časa zaoravanja in prezimnih dosevkov na količino pridelka koruze . 53

4.2 Vpliv časa zaoravanja in prezimnega dosevka na količino akumuliranega

dušika v koruzi ........................................................................................... 57

4.3 Vpliv časa zaoravanja in prezimnega dosevka na višino koruze v

posameznih obdobjih rasti ......................................................................... 58

4.3.1 Vpliv prezimnega dosevka na višino koruze pri prvem času zaoravanja .... 59

4.3.2 Vpliv prezimnega dosevka na višino koruze pri drugem času zaoravanja . 62

4.4 Vpliv časa zaoravanja in prezimnega dosevka na višino koruze od tal do

zasnove storža, indeks listne površine in žetveni indeks ........................... 67

5. KOMENTAR .............................................................................................. 706. SKLEPI ...................................................................................................... 767. VIRI ............................................................................................................ 77

KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Rezultati talne analize Nmin na poskusni površini ob začetku

izvajanja lončnega poskusa in N, dodan z gnojenjem ............... 43

Preglednica 2: Izvid kemične preiskave tal ........................................................ 43

Preglednica 3: Količina dušika dodana v lonec z dosevkom in pripadajočo

zemljo………………………………………………………………… 44


VI

Str. Preglednica 4: Vsebnost organskega ogljika in dušika v prezimnih dosevkih

(zelinje+korenine) ...................................................................... 45

Preglednica 5: Opravila pri poskusu. ................................................................. 46

Preglednica 6: Klimatske razmere v obdobju poskusa (Mesečni bilten 2007

št. 4 str. 14, št. 5, 6, 7, 8 str. 15, št. 9, 10 str. 16)………………. 51

Preglednica 7: Vpliv dveh časov zaoravanja in štirih prezimnih dosevkov na

maso suhih klasincev koruze, maso suhega zrnja koruze,

maso suhih koruz in maso pridelka suhe snovi koruze………… 55


količino dušika v suhi koruzi in suhem zrnju koruze……………. 57

Preglednica 9: Vpliv prezimnih dosevkov na višino koruze pri prvem času

zaoravanja. ................................................................................ 60

Preglednica 10: Vpliv prezimnih dosevkov na višino koruze pri drugem času

zaoravanja. ................................................................................ 63


višino koruze od tal do zasnove storža, žetveni indeks in indeks

listne površine koruze. ............................................................... 67

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Modificiran Walter-Gaussenov klimadiagram s srednjimi mesečnimi

temperaturami zraka in padavinami za Maribor za leto 2007 v razmerju

1:4. ........................................................................................................... 52

Graf 2: Vpliv prezimnih dosevkov na višino koruze pri prvem času zaoravanja ... 59

Graf 3: Vpliv prezimnih dosevkov na višino koruze pri drugem času zaoravanja . 63

PRILOGE

Fotografije poskusa


1

1. UVOD Ena od osnov sodobne integrirane in ekološke pridelave je širok in potrebam

kmetije prilagojen njivski kolobar (Kapun in sod. 1999). Učinki kolobarjenja se

kažejo predvsem v optimaliziranju vlažnosti tal (Benson 1985; Roder in sod.

1989), stanju hranil v tleh (Carter in Hartwig 1962; Peterson in Vargel 1989),

strukture tal (Barber 1972; Dick in Van Doren 1985; Griffith in sod. 1988) in

mikroorganizmov v tleh (Williams in Schmitthenner 1962; Cock 1984), pravilno

kolobarjenje pa vpliva tudi na zmanjšanje zapleveljenosti (Slife 1976; Bhowmik in

Doll 1982; Thorup-Kristensen in sod. 2003), pojava škodljivcev (Benson 1985),

bolezni (Dick in Van Doren 1985; Dabney in sod. 1988; Edwards in sod. 1988) in

fitotoksičnih zmesi in/ali substanc za rast rastlin, ki izvirajo iz ostanka posevka

(Primavesi 1988).

Prezimni dosevki so poljščine s kratko rastno dobo, ki jih v njivski kolobar

vključujemo po spravilu glavnega posevka, na njivi pa ostanejo do setve

naslednjega glavnega posevka. Pri sodobni poljedelski proizvodnji težimo k temu,

da so vse njive stalno zasejane, saj lahko le tako nepretrgoma izkoriščamo njihov

proizvodni potencial, hkrati pa stalna zelena odeja zavaruje tla pred neposrednim

škodljivim učinkom sončne pripeke in pred drugimi podnebnimi dejavniki, ki

vplivajo na strukturo in godnost tal (Korošec 1989). Z ozelenitvijo zmanjšamo tudi

erozijo tal (Meyer in sod. 1970; Blevins in sod. 1971; Phillips 1984; Frye in sod.

1985; Langdale in sod. 1991; Wall in sod. 1991; Torbert in sod. 1996; Merbach in

sod. 1997a, b; Campiglia in sod. 2001; Känkänen in sod. 2001; Sullivan 2003),

izboljšujemo njihove fizikalne lastnosti, ohranjamo v njih hranila (Patrick in sod.

1957; Duck in Tyler 1996; Buckles in sod. 1998), v njih povečamo velikost

strukturnih agregatov, infiltracijo vode (McVay in sod. 1989; Drury in sod. 1991;

Roberson in sod. 1991), izboljšamo produktivnost, zadržujemo vodo v njih

(Mannering in Meyer 1963; Smith in sod. 1987), povečujemo vsebnost organske

snovi (Reid in Goss 1981; Rüegg in sod. 1998), zmanjšamo zapleveljenost, saj

morajo z dosevki tekmovati za svetlobo (Teasdale 1993), vodo in hranila (Mayer in

Hartwig 1986) ter oskrbimo naslednje posevke z dušikom (Touchton in sod. 1982;

Ebelhar in sod. 1984; Hargrove 1986; Neely in sod. 1987).


2

_____________ * ZEL = ozelenitev njivskih površin ** SKOP = Slovenski kmetijsko-okoljski program *** KOP = Kmetijsko okoljski program

Ozelenitev tal s prezimnimi dosevki čez pozne poletne, jesenske in zimske

mesece ima v slovenskem kmetijsko-okoljskem programu okoljevarstveni pomen,

z vidika živinorejskih kmetij pa so prezimni dosevki lahko zelo pomemben vir

voluminozne krme, še posebej za manjše kmetije, ki se srečujejo s pomanjkanjem

kmetijskih površin. Za ozelenitev tal preko zime imamo na voljo dokaj široko paleto

rastlin iz družin trav (Poaceae) in metuljnic (Fabaceae) (Kapun in sod. 1999). Če

nam kolobar to dopušča, vanj vključimo tudi rastline iz družine križnic

(Brassicaceae), za katere je značilno, da poženejo korenine nekoliko globlje in na

ta način učinkovito črpajo dušik tudi iz globljih plasti tal (Vos in van der Putten

1997).

Dosevki iz družine metuljnic imajo v kolobarju posebno mesto, saj bodo posevki v

kolobarju, ki jim bodo sledili, dobro uspevali kljub temu, da jih ne bomo gnojili z

dušikovimi gnojili (Korošec 1989). Za razliko od trav in križnic, metuljnice v

krogotok hranil še dodatno vnesejo dušik, pridobljen s simbiozo (Hargrove 1986;

Kramberger 2007), kar nedvomno zelo povečuje njihovo vrednost (Kramberger

2007). Z metuljnicami lahko preko jesenskih in spomladanskih mesecev pridelamo

veliko organske mase (Brandsaeter in sod. 2000), ki jo lahko uporabimo kot

kakovostno krmo za pokladanje živalim (Brandsaeter in sod. 2000; Kuo in Jellum

2002), saj vsebuje veliko beljakovin ter nekatere vitamine in rudninske snovi

(Kramberger 1995) ali pa to organsko maso enostavno zaorjemo (Brandsaeter in

sod. 2000).

Prezimni dosevki lahko preko jeseni, zime in rane spomladi črpajo mineralni dušik

iz tal, kar ima velik okoljevarstveni učinek. Ta vloga je tudi eden od razlogov za

podukrep ZEL* v shemi SKOP** ali KOP***. Cilj tega ukrepa je ozelenitev njivskih

površin (PRP 2004–2006; PRP 2007–2013) zaradi zmanjšanja erozije in

površinskega izpiranja hranil (PRP 2007–2013).


3

Z vpeljevanjem prezimne ozelenitve v njivski kolobar pa se moramo zavedati, da

lahko prezimni dosevek vpliva (pozitivno ali negativno) na naslednjo poljščino v

kolobarju.

Martinez in Guiraud (1990) sta ugotovila, da zaoravanje ostanka ljuljke zmanjša

pridelek zrnja koruze za 13 % v primerjavi s koruzo, ki so jo pridelovali po prahi.

To zmanjšanje pridelka sta pripisala izjemno visoki gostoti korenin ljuljke, ki je

prispevala k razgradnji strukture tal in k pogojem, ki so neprimerni za setev in rast,

medtem ko Caporali in sod. (2003) navajajo, da se je pridelek zrnja koruze po

ljuljki zmanjšal za 22 % in pri kontrolnem obravnavanju za 14 %, v primerjavi s

povprečnim pridelkom zrnja koruze po metuljnicah (kuštravi grašici in podzemni

detelji).

Dosevki za ozelenitev tal lahko povečajo potencial pridelka koruze tako, da

povečajo razpoložljivost dušika, izboljšajo razmerja vlage v tleh, zmanjšajo število

škodljivcev in izboljšajo fizikalne lastnosti tal (Hoyt in Hargrove 1986; Smith in sod.

1987; Lal in sod. 1991; Phatak in sod. 1991), vendar je relativni učinek, ki ga ima

vsak od njih na potencial pridelka koruze težko izločiti (Vaughan in sod. 2000).

Ker je pri nas v njivskem kolobarju ena najbolj zastopanih rastlin prav koruza, smo

si za cilj dela postavili, kako dosevki (inkarnatka, italijanska mnogocvetna ljuljka,

ozimna ogrščica, podzemna detelja) vplivajo na rast in pridelek koruze. Posebej

smo želeli ugotoviti, kako čas zaoravanja prezimnih dosevkov in različni dosevki

vplivajo na količino pridelka celotne rastline (nadzemni del), količino pridelka zrnja

in količino N, akumuliranega v celotni rastlini in zrnju.


4

2. PREGLED LITERATURE 2.1 Mnogocvetna ljuljka (Lolium multiflorum Lam.) Mnogocvetna ljuljka je na naravnem travinju razširjena v zahodni in južni Evropi,

severni Afriki, Mali Aziji in Bližnjem vzhodu. Drugam se je kot krmna rastlina

razširila konec 19. stoletja (Verbič 1996). Botaniki jo pri nas imenujejo tudi laška

ljuljka (Martinčič in Sušnik 1984).

Mnogocvetna ljuljka spada v družino Poaceae in rod Lolium. Je eno- do dvoletna srednje visoka do visoka vrsta trave (Korošec 1989, 1997,

1998; Kramberger 1995), saj bili s socvetji dosežejo 80 do 100 cm višine

(Kramberger 1995, 1999a, 2003), izjemoma tudi več (Kramberger 2003). Večji del

šopastega koreninskega sistema, ki ga tvorijo adventivne korenine, se razvije v

vrhnjem sloju tal do globine 10 cm, posamezne korenine pa prodrejo še precej

globlje v tla (Kramberger 1999a). Je zelo zgodnje rasti in razvoja, spomladi med

prvimi ozeleni, se rahlo šopasto razrašča in pri tem oblikuje velike, dolge in široke

liste, zlasti njene tetraploidne sorte. Listi so izrazito rumenkastozelene barve in na

spodnji strani močno bleščeči (Korošec 1984, 1989, 1997, 1998). Na vrhu stebla je

socvetje, ki je pri mnogocvetni ljuljki redek klas, sestavljen iz klaskov, ki izraščajo

iz klasnega vretena. V posameznem klasku je po več cvetov. Rastlina z

razraščanjem po začetnem razvoju in po vsaki košnji ali paši tvori vegetativne

poganjke, ki so v bistvu skupki listov, rastoči iz enega brsta. Poganjki so večinoma

bleščeče zelene barve, njihovo dno pa je povsem pri tleh izrazito rdeče barve.

Število poganjkov posamezne rastline je odvisno od sorte, števila rastlin na

površinsko enoto, vlage, hranil, osvetlitve. Steblo je s kolenci (nodiji) razdeljeno na

5 do 7 medkolenčij (internodijev). Je tujeprašna rastlina, ki se oprašuje s pomočjo

vetra, določen odstotek cvetov pa se samooplodi (Kramberger 1999a).

Mnogocvetna ljuljka je pri nas najbolj razširjena, najbolj rodovitna in s hranilnimi

snovmi najbogatejša trava za pridelovanje krme na njivah. Če je v tleh dovolj

hranil, predvsem dušika, mnogocvetno ljuljko odlikuje hitra rast in dobra

regeneracija po košnji. Za tla je precej zahtevna (Korošec 1984, 1997, 1998).


5

Najbolje uspeva na zmerno vlažnih, srednje težkih, globokih tleh. Na izrazito

težkih, vlažnih in suhih tleh hitro odmre. Tla ne smejo biti prekisla (Korošec 1984,

1997, 1998). Dolgotrajne snežne odeje in nizkih zimskih temperatur ne prenaša

najbolje (Glažar in sod. 2008).

Pri mnogocvetni ljuljki uporabljamo za pridelovanje voluminozne krme dve podvrsti

(Voigtländer in Jacob 1987):

• enoletno mnogocvetno ljuljko (Lolium multiflorum Lam. ssp. gaudini Schinz in

Kell. |var. westerwoldicum Wittm.|),

• italijansko mnogocvetno ljuljko (Lolium multiflorum Lam. ssp. italicum Schinz in

Kell.).

Za prezimno ozelenitev je primernejša italijanska mnogocvetna ljuljka. Čez zimo jo pogosto močno razredči snežna plesen. Kot kratkotrajno, največ

dveletno travo jo sejemo povečini samo na njivah kot čisti posevek ali pa v

mešanicah največ z inkarnatko, aleksandrijsko in perzijsko deteljo (Korošec 1984,

1989, 1997, 1998; Kramberger 2003), s črno deteljo (Korošec 1984, 1989, 1997,

1998), podzemno deteljo, grašicami, grahom, ob jesenski setvi tudi z ogrščico in

repico (Kramberger 2003). Kot vse ljuljke vsebuje več sladkorja kot druge

gospodarsko pomembne vrste trav, zato je primerna za pripravo travne silaže

(Glažar in sod. 2008).

Če novo sejano ljuljko preorjemo že po šestih tednih, ostane v tleh okrog 3 t

organske mase ha-1, s staranjem posevka pa količina organske snovi še narašča

(Garwood 1967, cit. po Whitehead 1995).

Mnogocvetna ljuljka je ena najpomembnejših trav za kratkotrajno pridelovanje

voluminozne krme na njivah. Zaradi hitre rasti in dobrega prekrivanja tal jo lahko

uporabimo tudi za kratkotrajno ozelenitev tal, še posebej za ozelenitev preko

jeseni in zime (Kramberger 2003).


6

S svojo rastjo v poznih jesenskih mesecih in ob toplem vremenu tudi pozimi je ena

od rastlin, ki tudi v tem času porabljajo sproščujoča se izpirljiva hranila v tleh. V

kolobarju lahko mnogocvetno ljuljko sejemo za večino kmetijskih rastlin, prav tako

je ljuljka na splošno tudi dober predposevek (Kramberger 2003).

Na hektar površine porabimo 40 do 50 kg semena za setev (Korošec 1984, 1997,

1998; Kramberger 1999a, b). Absolutna masa (masa 1000-ih semen) semena je

okrog 2,2 g (Kramberger 1995).

2.2 Ozimna ogrščica (Brassica napus L. var. napus f. biennis) Izvira iz Sredozemlja in Azije. Razširjena je po vsem svetu, predvsem kot rastlina

za pridobivanje olja (Kramberger 2003).

Ozimna ogrščica spada v družino Brassicaceae in rod Brassica. Ogrščica je zelo prilagodljiva rastlina, saj uspeva tako v tropskih in subtropskih

deželah kot v območjih zmerno toplega pasu vse do 70° severne širine in 50°

južne (Tajnšek 1986).

Ogrščica tvori razmeroma globoke korenine z izrazito srčno korenino, ki ugodilno

vplivajo na tla. Ozimna ogrščica po prezimitvi tvori do 1,7 m visoko steblo, kar je

odvisno od sorte (Kramberger 1999a, 2003) in rastišča (Kramberger 2003). Listi so

dlakavi ali goli in obdani z izrazito voščeno prevleko (Kramberger 1999a).

Ozimna ogrščica mora biti izpostavljena vsaj 40 dni povprečni dnevni temperaturi

+2 °C, da lahko preide v generativni razvojni stadij (Tajnšek 1986; Bavec 2000).

Minimalna temperatura za kalitev je 4 °C, optimalna 20 °C. Pri tej temperaturi

vzkali najkasneje v sedmih dneh. Za nadaljnjo rast je v jesenskem času

najprimernejša temperatura 15 do 20 °C, pozimi pa prenese -15 °C brez snega.

Ogrščica prezimi v stadiju rozete (6 do 8) listov, kar je zelo ugodno za prezimitev.

V tej fazi je rastni vršiček skrit sredi rozete in sorazmerno dobro zavarovan pred

mrazom. Spomladi začne ogrščica rasti že pri povprečni dnevni temperaturi 2 °C

(Tajnšek 1986).


7

Njene potrebe po vodi so zelo velike (Tajnšek 1986; Kramberger 2003),

transpiracijski koeficient znaša 600 do 700 (Tajnšek 1986; Kocjan-Ačko 1999,

2006b; Kocjan-Ačko in Verbič 2002). Potrebuje dosti padavin in visoko relativno

zračno vlažnost, ne prenese pa stoječe vode (Tajnšek 1986). Dobro uspeva le na

zračnih odcednih tleh (Kramberger 2003). Ogrščica najbolje uspeva na globokih,

zračnih, srednje težkih, ilovnato-peščenih, strukturnih, grudičastih tleh (Kocjan-

Ačko 2006b). Najprimernejši pH tal je od 6,0 do 7,5 (Tajnšek 1986).

Steblo je bolj ali manj razvejano. Jakost razvejanosti je odvisna od sortnih lastnosti

in od rastnih razmer. Na koncu vsakega poganjka se lahko razvije po eno socvetje

(Tajnšek 1986). Navadno se razvije največ cvetov na glavnem poganjku, manj na

stranskih poganjkih prvega reda, še manj pa na stranskih poganjkih drugega reda.

V gostih posevkih se stranski poganjki ne razvijejo. Na vseh poganjkih ene rastline

se lahko razvije do 4000 popkov, ki ne cvetijo naenkrat, ampak se postopoma

odpirajo. Vsak cveti le en dan, na celi rastlini pa se cvetenje konča v treh do štirih

tednih (Tajnšek 1986). Ogrščica je pretežno tujeprašna rastlina (Tajnšek 1986;

Kramberger 1999a), čeprav se manjši del cvetov opraši tudi z lastnim pelodom

(Kramberger 1999a). Ogrščica ima izrazito rumene venčne liste, ki privabljajo

žuželke (Kramberger 1999a). Glavne opraševalke so čebele (Tajnšek 1986;

Kocjan-Ačko 1999, 2006a; Kocjan-Ačko in Verbič 2002).

V lusku se razvije do 30 zrn (Tajnšek 1986; Kramberger 1999a), ki so sprva

zelene barve, kasneje pa z dozorevanjem spreminjajo barvo od rumene do rjave,

ob zrelosti pa so temnomodra do temnorjava (Tajnšek 1986). Dozoreli luski so

razviti pravokotno glede na steblo (Kramberger 1999a; Kocjan-Ačko 1999, 2006a;

Čeh-Brežnik 2005; Kocjan-Ačko in Verbič 2002).

Sama je dober predposevek za večino poljščin, razen za sladkorno peso in

dosevke iz družine križnic (Strugulec 2006).


8

Ogrščica je v osnovi rastlina za pridelovanje zrnja, iz katerega pridobivamo olje,

vendar pa lahko sorte, ki tvorijo veliko listov, pridelujemo tudi za voluminozno krmo

živalim. V Sloveniji za pridelovanje krme v obliki dosevka sicer lahko uporabljamo

obe, tako jaro kot ozimno, vendar praviloma uporabljamo le slednjo (Kramberger

1999a).

Strniščno sejano krmno ogrščico krmimo živalim v poznih jesenskih mesecih do

začetka zime. Ker je kot vse križnice precej odporna na nizke temperature, je tudi

mraz v mesecu novembru in decembru še ne uniči, kar zelo podaljša čas, ko jo

lahko pokladamo živalim. Konec avgusta sejano ogrščico krmimo živalim ob koncu

aprila. S prehodom v cvetenje postaja za krmo manj primerna. Ker sta generativni

razvoj in s tem tvorba cvetov pri križnicah spomladi zelo hitra, traja optimalni čas

za pokladanje živalim le kak teden, kar še dodatno zmanjšuje praktično uporabno

vrednost prezimne ogrščice za krmo. Ogrščica je za krmo primerna predvsem

sveža. Zaradi velike vsebnosti vode, se brez dodatkov slabo silira, zato v jeseni pri

siliranju dodajamo koruzo ali suhe pesne rezance. Spomladi ob koncu aprila lahko

za povečanje deleža sušine uporabimo le močno uvelo travo (mnogocvetno

ljuljko). Za sušenje ogrščica tako kot druge križnice ni primerna (Kramberger

1999a).

Za ozelenitev tal lahko uporabimo tako jaro ogrščico (Brassica napus var. napus f.

annua (Schübl. in Mart) Thell.)) kot ozimno (Brassica napus var. napus f. biennis

(Schübl. in Mart) Thell.)). Jaro lahko sejemo že od zgodnje spomladi naprej v čisti

setvi ali v mešanicah z bobom, grahom, jaro grašico, sončnico, facelijo, ovsom,

ozimno pa spomladi ali v poletnih mesecih, vendar v tem primeru v nasprotju z

jaro ne bo cvetela (Kramberger 2003).

Za ozelenitev tal preko jesenskih in zimskih mesecev ogrščico sejemo v drugi

polovici avgusta ali v začetku septembra v čisti setvi ali v mešanicah z inkarnatko,

ozimno grašico, mnogocvetno ljuljko, dodamo pa lahko tudi ozimno žito

(Kramberger 2003), sejemo pa jo lahko tudi kot strniščni dosevek v juliju

(Kramberger 1999a).


9

Na hektar pri ozelenitvi tal porabimo 12 do 18 kg semena za setev. Absolutna

masa (masa 1000-ih semen) semena je 2,5 do 7,0 g (Tajnšek 1986; Bavec 2000).

Pridelek ogrščice je 15 do 40 t zelinja (2 do 5 t sušine) ha-1 pri strniščni setvi in

jesenskem spravilu ter je zelo odvisen od vremena v jesenskih mesecih in

optimalne oskrbe, medtem ko pri pridelovanju prezimnega dosevka spomladi

pridelamo med 15 in 35 t zelinja (2 do 4,5 t sušine) ha-1, pridelek pa je zelo

odvisen od časa spravila (Kramberger 1999a).

2.3 Podzemna detelja (Trifolium subterraneum L.) Podzemna detelja spada v rod Trifolium in družino metuljnic (Fabaceae). Podzemna detelja je v naši kmetijski praksi skoraj neznana rastlina. Kot krmna

rastlina je v svetu razširjena na območjih z vročimi in sušnimi območji (Kramberger

2006).

Kramberger (2003) navaja, da bi naj podzemna detelja izvirala iz Sredozemlja, kjer

je še danes navzoča v avtohtoni flori. Kot kultivirana se je za obnovo pašnikov in

izboljšanje lastnosti tal prenesena iz Sredozemlja pojavila v Avstraliji, kasneje pa

tudi drugod po svetu.

Je enoletna prezimna (Kramberger 2003) hitro rastoča vrsta detelje (Glažar in sod.

2008). Kramberger (2003) navaja, da so morfološko polegli tipi podzemne detelje

nekoliko podobni plazeči, vendar se polegla stebla, ki dosežejo dolžino 30 cm in

več, ob kolencih ne ukoreninijo.

Triperesni listi so (Kramberger 2003) narobe srčasti (Šoštarić-Pisačić 1961),

nekoliko manjši kot pri plazeči detelji, pokriti z dlačicami (Kramberger 2003), imajo

pogosto temne pege na površini (Šoštarić-Pisačić 1961) in daljše listne peclje

(McGuire 1985).

Na vrhu posameznega cvetnega peclja tvori glavičasta socvetja, v katerih je 10 do

12 majhnih cvetov, ki imajo bele do belorozaste venčne liste (Kramberger 2003),

vendar so le trije do štirje cvetovi fertilni, ostali pa so sterilni (Šoštarić-Pisačić

1961; Šoštarić-Pisačić in Kovačević 1968; Kramberger 2003, 2005).


10

McGuire (1985) navaja, da se socvetje podzemne detelje sestoji iz 3 do 6 cvetov

in da je vsak dolg okrog 1 cm. Pogosto cvetov na rastlinah ne opazimo, ker

ostanejo pri tleh. Cvetni pecelj se ukrivlja in socvetja s plodovi preidejo v tla

(Kramberger 2003). Pri tem sterilni cvetovi služijo za učvrščanje semena v tla

(Šoštarić-Pisačić 1961, Šoštarić-Pisačić in Kovačević 1968). Goste dlačice na

cvetovih pritegnejo nase kapilarno vodo in s tem pospešijo kalitev (Šoštarić-

Pisačić in Kovačević 1968). Absolutna masa (masa 1000-ih semen) semena

podzemne detelje znaša 6,7 do 8 g. Semena so ovalne oblike, imajo izrazito

vboklino in so pri vrstah T. subterraneum L. in T. brachycalycinum L.

temnovijolične ali črne barve, medtem ko so pri vrsti T. yanninicum L.

kremnorumenkastorjave barve. Samo sorta T. brachycalycinum L. 'Clare', ki je

komercialno dostopna v Avstraliji, ima relativno velika, nenavadno ploska semena

(Frame in sod. 1998).

Ker je ta rastlina enoletna vrsta, je seme podzemne detelje življenjskega pomena

za njeno preživetje. Bodičaste lupine, ki so v tleh, so večje kot tiste, ki so ostale na

površini zemlje, vsebujejo več semena, imajo večjo sposobnost za življenje in so

bolj dormantna (Frame in sod. 1998). Dormantnost je povezana s pozno zrelostjo

z nekaterimi pogoji (Evans in Hall 1995) in tudi variira med sortami te metuljnice

(Blumenthal in Ison 1994). Pecetti in Piano (1994) navajata, da imajo majhna

semena v nekaterih okoljih lahko prednost, saj potrebujejo manj vode za kalitev in

med dozorevanjem dozorijo hitreje kot velika semena.

Podzemna detelja raste in se zaseja vse do suše, ko odmre (Šoštarić-Pisačić

1961; Šoštarić-Pisačić in Kovačević 1968). Pri izbiri sorte podzemne detelje

moramo najprej pomisliti na njeno obdobje cvetenja, saj se mora do sušnega

obdobja proizvesti dovolj semena, ki bi ga naj bilo za uspešno preživetje in rast

okoli 600 kg ha-1 (Rossiter 1966). Podzemna detelja zgodaj zacveti in cveti vse do

septembra, če ima dovolj vlage za rast (Šoštarić-Pisačić 1961; Šoštarić-Pisačić in

Kovačević 1968).


11

Med podvrstami lahko opazimo morfološke razlike. Trifolium s. ssp. subterraneum

je dokaj kosmata rastlina, Trifolium s. ssp. brachycalycinum Katzn. in Morley ima

gladke liste, prav tako tudi tretja podvrsta Trifolium s. ssp. yanninicum (Katz. in

Morley), razen zgornje površine lista (McGuire 1985). Na zgornji površini lista

obstaja veliko karakterističnih značilnosti, ki nam pomagajo identificirati širok

spekter različnih tipov in sort (Collins in sod. 1984, cit. po Frame in sod. 1998).

Podzemno deteljo lahko diagnosticiramo s pomočjo prilistov, ki so majhni in

deloma prosti od stebla in se razlikujejo po kosmatem in barvastem traku.

Obstajajo štiri kategorije pigmentacij prilistov, ki so od bledozelene do rdeče barve,

pokrivajo pa vsaj polovico prilista (Frame in sod. 1998).

Posebnost podzemne detelje je geokarpija, kar pomeni, da detelja sama zaseje

svoje seme (Glažar in sod. 2008). To je poznal že Darwin (Šoštarić-Pisačić in

Kovačević 1968).

Zaradi svojega naravnega samozasejavanja se podzemna detelja lahko uporablja

kot večletna rastlina. Glede rastnih razmer je nezahtevna, saj raste do 2000 m

nadmorske višine (Glažar in sod. 2008).

Podzemna detelja uspeva pri pH tal od 4,5 do 8,2, optimalni pH tal pa je od 5,5 do

6,0. Podzemna detelja dobro uspeva na sušnih tleh rahlo kisle do nevtralne

reakcije. Zelo dobro uspeva v toplejšem podnebju, v katerem so tudi zime nekoliko

bolj mile. V začetku poletja, ob nastopu suše odmre. Seme, ki ga je odložila

odmrla rastlina, kali proti jeseni, ko nastopijo ugodnejši pogoji za rast.

Uporabljamo jo predvsem za ozelenitev tal preko jeseni in zime ob setvi konec

avgusta ali v začetku septembra, saj se je s poskusi, ki jih je na UKC Pohorski

dvor izvajal Kramberger (2003), ta rok setve izkazal kot najustreznejši.

Kramberger (2006) navaja, da je bila njena rast (pridelek organske mase,

akumulacija dušika) povsem primerljiva inkarnatki in črni detelji. Spomladi pa z beli

detelji nekoliko podobnim načinom rasti tvori malo zelinja.


12

Kot taka je za pridelovanje krme manj primerna, lahko pa je zelo primerna za

prezimno ozelenitev tal in spomladansko zaoravanje, saj ni potrebno mulčenje, ki

je pogosto nujno pri spomladi bujneje rastočih rastlinah (Kramberger 2006).

Za pridelek poljščine, ki sledi v kolobarju, je čista setev metuljnice za prezimno

ozelenitev tal zelo primerna, saj metuljnice akumulirajo veliko dušika, ki ga po

zaoravanju in mineralizaciji posredujejo naprej (Kramberger 2006).

Primerna je za pridelovanje krme, predvsem za jesensko pašo. Ker ustvarja gosto

rušo in ima široko razvejan koreninski sistem, tlem nudi stalen izvor organske

snovi. Priporoča se predvsem za setev v mešanicah za podor in v mešanicah, s

katerimi želimo preprečiti erozijo s čim manjkratno košnjo (vinogradi, sadovnjaki)

(Glažar in sod. 2008). Kramberger (2003) navaja, če jo sejemo v mešanicah za

trajno ozelenitev, jo v začetku jeseni sejemo skupaj z nizkimi travami, ki jih

ponavadi uporabljamo za trajno ozelenitev tal.

Ilnicki in Enache (1992) navajata, da uporaba podzemne detelje za ozelenitev tal v

pridelavi, v kateri ne orjemo, vpliva na manj plevela, za katerega ni potrebno

uporabiti herbicide, saj sta v poskusu s konvencionalno obdelavo tal z uporabo

herbicidov, ne da bi uporabila podzemno deteljo kot zelen pokrov, opazila veliko

več plevelov.

Podzemna detelja bo pri trajni ozelenitvi tal ostala trajno navzoča rastlina, če bo

omogočeno njeno samozasejavanje in če bo rastišče primerno za njeno

uspevanje, v nasprotnem primeru pa hitro izgine iz ruše (Kramberger 2003).

2.4 Inkarnatka (Trifolium incarnatum L.) Inkarnatka spada v rod Trifolium in družino metuljnic (Fabaceae). Inkarnatko so za načrtno pridelovanje krme vzgojili v južni Franciji, od koder se je

v devetnajstem stoletju razširila tudi v Srednjo Evropo (Voigtländer in Jacob 1987).


13

Je enoletna pokončno rastoča prezimna rastlina, ki po prezimitvi zraste do 70 cm

(Korošec 1998). Po cvetenju steblo postaja vse bolj grobo in hitro ostari.

Največkrat razvije 4 do 5 stranskih vej, na koncu teh se razvijejo listi, ki so

triperesni, na dolgih pecljih in brez listnih peg. Lističi so 1 do 2 cm široki, dlakavi,

sivozelene barve, velikokrat so srčaste oblike in na čelnem delu nekoliko urezani.

Tako steblo kot listi so močno porasli z dlačicami, zlasti po cvetenju (Korošec

1998), kar nekoliko zmanjšuje njeno krmno vrednost (Kramberger 1999a).

Na vrhu stebel razvije v podolgovate cvetne glavice združene cvetove, katerih

venčni listi so škrlatnordeče barve (Kramberger 1999a, 2003). Korošec (1989,

1998) navaja, da je 70 do 120 cvetov združenih v cvetne glavice, ki so

podolgovate, 2 do 6 cm dolge, 1 do 1,5 cm široke (Korošec in Kučan 1995), proti

vrhu zožene oblike (Korošec 1989, 1998).

Dobro razvije plitek koreninski sistem (Korošec 1998). Glavna korenina je

vretenasta in ima močneje izražene stranske korenine, ki ležijo pod precej ostrim

kotom ob njej. Na njih so gomoljčki bakterij Rhizobium (Mišković 1986). Inkarnatka

je tujeprašnica (Korošec 1986), vendar je v precejšnji meri možna tudi

samooploditev. Ker so cvetovi zelo medoviti, jo obiskujejo čebele in druge žuželke

ter jo tako oprašujejo (Korošec 1986, 1998). Plod je strok, v katerem je seme

(Korošec 1998), ki je ledvičaste oblike (Mišković 1986) in je večje kot pri ostalih

deteljah (Korošec 1989, 1998), rumeno pomarančne do svetlo rumenordeče barve

(Korošec 1986, 1998).

Kramberger (1999a) navaja, da je inkarnatka rastlina zmerno toplih rastišč. Čeprav

dobro prenese mraz (tudi več kot -10 °C), v hladnejše kraje ne sodi (Kramberger

1995, 1999a, 2003). Pri nas jo lahko sejemo večinoma le v nižinah. Dobro uspeva

predvsem na prepustnih tleh zmerno kisle, nevtralne ali zmerno bazične reakcije.

Nekoliko slabše uspeva na zelo vlažnih tleh (Kramberger 1999a, 2003). Prenese

več padavin in nanje dobro reagira (Korošec 1989, 1998).


14

Inkarnatka je dober predposevek za večino kmetijskih rastlin. Tudi pridelovati jo je

mogoče za večino kmetijskih rastlin, izogibamo se le vrstenja z drugimi

metuljnicami (Kramberger 2003).

Pri nas jo lahko pridelujemo izključno kot prezimni dosevek. Bolj kot v čisti setvi je

inkarnatka uporabna v mešanicah, saj nam lahko nekoliko močnejši zimski mraz

na čistem posevku napravi večjo škodo. Najbolj znana je landsberška mešanica,

imenovana tudi grašljinka (ozimna grašica + inkarnatka + mnogocvetna ljuljka)

(Kramberger 1999a).

Za ozelenitev tal lahko inkarnatko sejemo šele proti koncu avgusta, saj tisto, ki jo

sejemo spomladi v poletnih mesecih močno prizadene suša (Kramberger 2003).

Po setvi do zime izoblikuje le listno rozeto, spomladi pa hitro razvije stebla in

generativne organe (Kramberger 1995, 1999a).

Na hektar površine porabimo 25 do 30 kg semena za setev (Kramberger 1995,

1999a, 2003, 2006; Korošec 1998; AG 2005). Absolutna masa (masa 1000-ih

semen) semena je 3,5 g (Mišković 1986; Korošec 1989, 1998). Pridelek inkarnatke

je 15 do 30 t zelinja (3 do 6 t sušine) ha-1 (Kramberger 1999a).

2.5 Vpliv prezimnih dosevkov na mineralni dušik v tleh S problematiko vplivanja prezimnih dosevkov na mineralni dušik v tleh in z njim

povezanimi ukrepi so se ukvarjali številni znanstveniki.

Shipley in sod. (1992) navajajo, da predstavlja izpiranje dušika iz nepokritih

njivskih površin za pridelovalce z ekonomskega vidika izgubo pa tudi potencialno

nevarnost onesnaževanja okolja zlasti, če se ta izpira v obliki nitratnega iona

(NO3-) v podtalnico ali pa se s postopkom denitrifikacije spreminja v hlapen

dušikov oksid.


15

Thorup-Kristensen (2001) poroča, da je pomembno, če uporabljamo prezimne

dosevke z namenom preprečevanja izgube dušika z izpiranjem, da so dosevki

zmožni izčrpati mineralni dušik kolikor se da. S tem ustvarijo veliko biomase, v

katero se vgrajuje dušik in razvijejo obsežen koreninski sistem, ki lahko izkoristi

čim več hranil iz zemlje.

Martinez in Guiraud (1990), Nygaard Sørensen (1991), Gladwin in Beckwith

(1992), Thomsen in sod. (1993), Lewan (1994), Francis in sod. (1995), Davies in

sod. (1996), Møller Hansen in Djurhuus (1997), Shepherd (1999), Thomsen in

Christensen (1999) so ugotovili, da učinek dosevka na izpiranje dušika kaže

močno variacijo med leti in kraji, kar je odvisno od količine padavin, pogojev

odvodnjavanja, količine dušika v tleh, ki ga je moč izpirati in od tega, kako

uspešen je bil vznik dosevka. V nekaterih študijah je uporaba dosevkov zmanjšala

izpiranje dušika za 50 % ali več.

Alvenas in Marstorp (1993), Shepherd in sod. (1993), McCracken in sod. (1994),

Shepherd in Lord (1996) ugotavljajo, da so dosevki za ozelenitev tal v primerjavi s

praho lahko učinkoviti pri znižanju izgub nitratov zaradi izpiranja, saj zmanjšajo

pretok vode v globino, količino mineralnega dušika v tleh ter pesticidov (Hall in

sod. 1984; Pisa in sod. 1994; Rüttimann 2001), vendar pa dosevki za ozelenitev

tal navadno vplivajo na zmanjševanje izpiranja v večji meri z zmanjševanjem

količine dušika v tleh ter manj z zmanjšanjem pretoka vode v globino (Meisinger in

sod. 1991; Davies in sod. 1996). V več raziskavah o dosevkih, kot so na primer

repa, redkev, rž in ljuljka, katerih cilj je bil zmanjšati količino nitratov v tleh in

zmanjšati izpiranje nitratov, so dosegli obetavne rezultate (npr. Bertilsson 1988;

Muller in sod. 1989; Martinez in Guiraud 1990).

Kristensen in Thorup-Kristensen (2004) navajata, da lahko krmni dosevki

zmanjšajo izgube NO3- zaradi izpiranja, vendar je le malo znanega o tem, kako

pomembne so globoke korenine za učinkovito črpanje NO3-.


16

Pomembnost globine korenin dosevka za zmanjšanje izpiranja NO3- v podtalnico,

so do sedaj pretežno zanemarjali, saj se je večina študij o temi izgub NO3- v tleh

omejila na raziskovanje le v zgornjem 1 metru profila tal ali manj (Vos in sod.

1998).

Martinez in Giraud (1990), Nygaard Sörensen (1991) poročajo, da čeprav lahko

uporaba krmnega dosevka kratkoročno zmanjša izpiranje dušika, so dolgoročni

učinki kompleksni in jih je težko predvideti (Lewan 1994).

Prav tako Bergström in Jokela (2001) navajata, da so dosevki za ozelenitev tal

učinkoviti tudi pri zmanjšanju izpiranja NO3-N, ko rastejo v kombinaciji s posevki, ki

zahtevajo veliko dušika, kot sta na primer koruza (Zea mays L.) in žita.

Italijanska mnogocvetna ljuljka je rastlina, ki nima globokih korenin (Thorup-

Kristensen 2001), vendar kmalu po setvi razvije veliko koreninske mase v vrhnjem

sloju tal (Loiseau in sod. 2001), ustvari veliko zelene mase in za rast porabi veliko

dušika. Hiter začetek črpanja dušika iz tal povzroči njena hitra začetna rast korenin

in nadzemnega dela rastline (Thorup-Kristensen 2001).

Kristensen in Thorup-Kristensen (2004) sta s poskusom ugotovila, da so korenine

mnogocvetne ljuljke (Lolium multiflorum Lam.) segale do globine 0,6 m, ozimne rži

(Secale cereale L.) do globine 1,1 m in oljne redkve (Raphanus sativus L. var.

oleiformis Pers.) do globine več kot 2,4 m, in da je oljna redkev pred začetkom

poskusa praktično že izčrpala ves NO3- iz tal vse do globine 2,5 m, saj ga je ostalo

le 18 kg NO3-N ha-1 v primerjavi z 59 kg NO3-N ha-1 pri ozimni rži in z 87 kg NO3-N

ha-1 pri mnogocvetni ljuljki. To je pokazalo, da je redkev zelo učinkovit dosevek za

črpanje dušika iz tal. Velik del razlike so odkrili pod globino 1 metra, kar je največja

globina merjenja v večini študij o koreninah in rezidualnem dušiku v tleh. Glede na

rezultate iz globine 0 do 1 m je učinkovitost oljne redkve pri črpanju NO3- znašala

36 kg N ha-1 več kot pri mnogocvetni ljuljki z dodatno razliko 33 kg N ha-1 v globini

1 do 2,5 m.


17

Thorup-Kristensen (2001) navaja, da se je v najgloblje merjeni plasti tal (1,0 do1,5

m), koncentracija dušika v vodi zmanjšala z 119 μg L -1 v primeru neuporabe

krmnega dosevka na 61 μg L-1 pod mnogocvetno ljuljko in na le 1,5 μg L-1 pod

krmno redkvijo, medtem ko Bertilsson (1988) poroča, da je ozimna ogrščica kot

dosevek v študiji z lizimetrom, ki so jo opravili na Švedskem, bistveno znižala

izpiranje dušika.

Meisinger in sod. (1991), Meisinger in Delgado (2002) so ugotovili, da lahko

prezimni dosevki, predvsem trave, znižajo izpiranje NO3-N v pridelovalnih sistemih

s koruzo in sojo, medtem ko Brandi-Dohrn in sod. (1997) poročajo, da je pri

različnih pridelovalnih sistemih, ki vključujejo prezimne dosevke, prišlo povprečno

do 37 % znižanja NO3-N v primerjavi z zimsko praho, vendar pa v čistih setvah

trav zaradi akumuliranja večjih količin dušika posledično narašča nevarnost

njihovih izgub (Thornley in sod. 1995; Schwinning in Parsons 1996). Trava kot

dosevek lahko potencialno prestreže ostanek mineralnega dušika v tleh, zmanjša

njegovo izpiranje čez zimo, prenese ta ostanek mineralnega dušika v tleh v

naslednja rastna obdobja in zmanjša potrebo naslednjih posevkov po gnojenju

(Schröder in sod. 1996). Zaradi svoje transpiracije zmanjša gibanje dušika navzdol

(Steffens in Vetter 1984; Martinez in Guiraud 1990; McCracken in sod. 1994).

Parente in sod. (2001) navajajo, da prihaja v zimskem obdobju na neporaščeni

njivi med glavnima posevkoma koruze do velikih izgub dušika. S prezimnim

dosevkom italijanske mnogocvetne ljuljke se je zmanjšal pretok vode v nižje plasti

za 40 do 70 %. Količina pretoka vode v globino je bila odvisna od količine padavin

v času rasti dosevka, očitno pa tudi od pokritosti tal z rastlinami. Prav tako

omenjeni avtorji poročajo, da je prezimni dosevek italijanske mnogocvetne ljuljke

zmanjšal koncentracijo nitratne oblike dušika (NO3-) v izprani vodi za 50 do 80 %,

skupna količina izpranega dušika pa se je zmanjšala za 80 do 90 %, medtem ko je

Lewan (1994) ugotovil, da je v treh letih na enakih poskusnih zemljiščih

mnogocvetna ljuljka (Lolium multiflorum L.) kot dosevek zmanjšala izpiranje dušika

za 80 % v primerjavi z zaoravanjem tal v zgodnji jeseni.


18

Zmanjšano izpiranje je rezultat tega, da dosevek črpa dušik, kot tudi zmanjšane

mineralizacije dušika zaradi poznejšega oranja (Shepherd in sod. 1992; Goss in

sod. 1993; Davies in sod. 1996).

Meisinger in sod. (1991) navajajo, da je dosevek ljuljke zmanjšal pronicanje vode

za 29 %, zmanjšal količino izpranega dušika iz 110 na 40,4 kg ha-1 in zmanjšal

koncentracijo NO3- iz 48 na 25 ppm, kar predstavlja 63,3 % zmanjšanje količine

izpranega dušika in 48 % zmanjšanje koncentracije NO3-. V zgornjih študijah so

raziskovalci pokazali, da so travnati dosevki učinkoviti pri zmanjšanju količine

izpranega dušika (povprečno za okoli 60 %) in pri zmanjšanju količine NO3- v

izprani snovi (povprečno za okoli 50 %).

Bergstrom (1986) poroča, da je mnogocvetna ljuljka, ki je bila dosejana skupaj z

ječmenom (Hordeum distichum L.) in pognojena s 120 kg N ha-1, zmanjšala

vsebnost mineralnega dušika v zgornjem 1 metru tal za 23 kg ha-1 v primerjavi s

podobnimi razmerami brez ljuljke.

Thomsen in sod. (1993), Lewan (1994), Hansen in Djurhuus (1997), Aronsson in

Torstensson (1998), Torstensson in Aronsson (2000) so ugotovili, da sta

mnogocvetna ljuljka (Lolium multiflorum Lam.) ali trpežna ljuljka (Lolium perenne

L.), ki so ju posejali spomladi v jara žita, po mnenju številnih preučevalcev

zmanjšali izpiranje dušika v naslednji jeseni in zimi za približno 50 %.

Torrey (1992) ugotavlja, da postajajo prezimni dosevki z leti pomembnejši

predvsem zaradi kontrole erozije in akumulacije dušika, ki ga simbiotsko vežejo

metuljnice.

Kramberger (2007) navaja, da so v avgustu sejane metuljnice v jeseni zmanjšale

vsebnost mineralnega dušika v tleh, kar lahko pripišemo črpanju dušika iz tal in je

iz okoljevarstvenega vidika zelo dobro. Zaradi dodatnega vnašanja s simbiozo

pridobljenega dušika v sistem rastlina oz. tla bi morali pri prezimni ozelenitvi njiv

storiti vse, da ta potencial metuljnic kar se da dobro izkoristimo.


19

Owens (1990), Brandi-Dohrn in sod. (1997) poročajo, da je učinkovitost

nemetuljnic ali mešanice dosevkov metuljnic in nemetuljnic pri zmanjševanju

NO3-N splošno znana in uveljavljena.

O učinkovitosti različnih tipov dosevkov ali kombinacij različnih vrst dosevkov za

ozelenitev tal na razpoložljivost dušika v tleh, so opravili obširne raziskave Smith

in sod. (1987), Holderbaum in sod. (1990a), Kuo in sod. (1996), Clark in sod.

(1997a).

Martinez in Guirand (1990), Maidl in sod. (1991), McCracken in sod. (1994),

Davies in sod. (1996), Francis in sod. (1998), Shepherd (1999) so ugotovili, da so

nemetuljnice kot dosevki za ozelenitev tal v raziskavah v različnih krajih po svetu

pokazali učinkovito znižanje izpiranja dušika iz orne zemlje.

Thomsen in sod. (1993), Brandi-Dohrn in sod. (1997), Goss in sod. (1998), Francis

in sod. (1998), Staver in Brinsfield (1998), Shepherd (1999), Rasse in sod. (2000)

ugotavljajo, da je zaoravanje nemetuljnice kot prezimnega dosevka v sistemu

posevkov zelo uspešno pri zmanjšanju izpiranja NO3-, saj lahko dosevek zmanjša

pronicanje vode navzdol v podtalnico in uporabi NO3-, ki bi ga v nasprotnem

primeru izpralo. Morebitne težave nastopijo, če se dosevek za ozelenitev tal ne

razvije dovolj, da bi lahko čez zimo absorbiral večje količine talne vode in

mineralnega dušika (Catt in sod. 1992; Ritter in sod. 1998; Shepherd 1999).

Meisinger in sod. (1991), McCracken in sod. (1994) navajajo, da nemetuljnice kot

dosevki za ozelenitev tal bolj zmanjšajo izpiranje NO3-N iz tal kot metuljnice ali

neuporaba dosevkov. Mešan dosevek metuljnic in nemetuljnic bi bil idealen za

oskrbo z zadovoljivo količino ogljika in dušika, pomagal bi izboljšati kakovost tal in

zmanjšal izpiranje dušika v primerjavi z metuljnicami ter povečal produktivnost

posevka v primerjavi z nemetuljnicami.


20

McVay in sod. (1989), Kuo in Jellum (2000), Sainju in sod. (2002) poročajo, da je

dolgoročno gledano dodajanje večjih količin dušika in ogljika v obliki biomase

prezimnih dosevkov v tla povzročilo višjo vsebnost organske snovi in višjo skupno

vsebnost dušika v tleh, kar poveča produktivnost tal.

McVay in sod. (1989) ter Latif in sod. (1992) so ugotovili, da prezimni dosevki

zmanjšujejo erozijo tal in rast plevela, njihova trajna uporaba pa lahko končno

izboljša rodovitnost tal, Dapaah in Vyn (1998) pa poročata, da tudi strukturo tal,

medtem ko Shipley in sod. (1992), Thorup-Kristensen in sod. (2003) navajajo, da

lahko uporaba prezimnih dosevkov izboljša kakovost vode in učinkovitost rabe

dušika tako, da se ta veže v biomaso prezimnih dosevkov ter se tako zmanjšajo

njegove izgube pri pridelovalnih sistemih.

2.6 Vpliv dosevkov na naslednjo poljščino v kolobarju 2.6.1 Vpliv dosevkov na splošno na naslednjo poljščino v kolobarju Številne študije so pokazale, da zaoravanje ostankov dosevkov za ozelenitev tal

ne vpliva na pridelek naslednje poljščine (Andersen in Olsen 1993; Breland 1996),

nekatere pa so celo pokazale pozitivne učinke na pridelek naslednje poljščine

(Lewan 1994; Lyngstad in Børresen 1996), medtem ko so Scott in sod. (1987),

Wagger (1989a, b), Wyland in sod. (1995) poročali, da je imel dosevek negativen

vpliv na naslednjo poljščino. Bollero in Bullock (1994) ter Clark in sod. (1997b)

navajajo, da so prezimni dosevki pokazali pozitivne, nevtralne ali negativne učinke

na pridelek koruze, odvisno od njihove uporabe in okoljskih pogojev v obdobju

rasti.

Bergström in Jokela (2001) navajata, da lahko dosevki za ozelenitev tal koristijo

tudi sistemom posevkov tako, da povečajo zalogo dušika za poznejše posevke,

saj lahko glede na vrsto dosevka vežejo ogljik in/ali dušik iz zraka ter s tem

zmanjšajo količino dušikovega gnojila, ki je potrebna za poletne posevke

(Hargrove 1986; Meisinger in sod. 1991; Kuo in sod. 1997a, b).


21

Dosevki za ozelenitev tal lahko omejijo erozijo tal ter izboljšajo njihovo strukturo

(Meisinger in sod. 1991), vendar lahko v okoljih s pomanjkanjem vode, izčrpajo

tisto, ki je shranjena v tleh ter s tem negativno vplivajo na rast in pridelek

naslednjega posevka koruze (Decker in sod. 1994), medtem ko lahko imajo

ostanki dosevkov za ozelenitev tal neželene lastnosti, ki lahko ovirajo sejanje in

rast naslednjega posevka. Med njimi so neto imobilizacija dušika po zaoravanju

ostanka nemetuljnice (Wagger 1989a, b; Holderbaum in sod. 1990a; Kuo in Sainju

1998), alelopatija (Barnes in Putnam 1986; Raimbault in sod. 1990) ali fizično

oviranje sejanja koruze (Clark in sod. 1997b).

Dosevki za ozelenitev tal lahko ohranijo ali povečajo pridelek glavnega posevka

tako, da zmanjšajo erozijo tal, povečajo organsko snov v njih, zmanjšajo odtekanje

vode, zmanjšajo količino kemičnih vnosov in ohranijo ali izboljšajo kakovost vode

(Holderbaum in sod. 1990b; Meissinger in sod. 1991), saj so se pokazali kot

učinkoviti pri zmanjšanju izpiranja nitratov v zimski prahi pred spomladanskim

sejanjem (Nielsen in Jensen 1985; Schröder in sod. 1992; Davies in sod. 1996),

vendar še vedno ni dobro raziskano, kaj se zgodi z dušikom, ki ga nase vežejo

dosevki in v kolikšni meri ta prispeva k uspevanju naslednjega spomladanskega

posevka (Garwood in sod. 1999). Zaoravanje večjih količin ostankov dosevka za

ozelenitev tal lahko povzroči veliko zmanjšanje pridelka spomladi posejanega

posevka (Martinez in Guiraud 1990; Francis in sod. 1995; Davies in sod. 1996).

Možna rešitev tega problema je paša na krmnih dosevkih jeseni/pozimi in s tem

zmanjšanje količine ostanka, ki ga je potrebno zaorati spomladi, vendar pa se bo

med pašo organski dušik, ki je v ostankih krmnega dosevka vrnil v tla z urinom v

koncentrirani mineralni obliki (Francis in sod. 1998).


22

Pojavila se je celo zaskrbljenost glede potencialne škode, ki jo lahko dosevki za

ozelenitev tal povzročijo naslednjemu posevku (Karlen in Doran 1991; Johnson in

sod. 1998), saj so lahko škodljivi, če nase vežejo preveč dušika in ga ne sprostijo

pravočasno med rastjo naslednjega posevka (Vyn in sod. 1999), z glavnim

posevkom spomladi tekmujejo za vodo, poleg tega pa lahko potencialni alelopatski

učinki ostankov razgrajenih dosevkov omejijo rast glavnega posevka (Logsdon in

sod. 2002). Karlen in Doran (1991) sta celo dokazala, da dosevki za ozelenitev tal

pred koruzo povzročajo tolikšno pomanjkanje dušika, da jim tudi dodatno gnojenje

z njim ne pomaga nadoknaditi razlike.

Hargrove in Frye (1987) navajata, da se koruza navadno seje zgodaj v rastnem

obdobju, kar zahteva zgodnje spravilo dosevka. Spravilo dosevka vsaj 14 dni pred

sejanjem koruze omogoči, da se zaloge vode v tleh znova napolnijo (Hargrove in

Frye 1987), vendar pa to vodi do omejene proizvodnje biomase za nadzor erozije

in se sproščanje dušika vedno ne uskladi s črpanjem dušika pri koruzi v razvojni

fazi šestih listov (Magdoff 1991), medtem ko Clark in sod. (1997b) navajajo, da

razkrajanje dosevkov, ki prekrivajo površino tal, pripomore pri zadrževanju vode

tako, da zniža evaporacijo iz tal.

Številni avtorji (Miller in Jastrow 1992; Tisdall 1994; Wright in Upadhaya 1996)

navajajo, da so dosevki za ozelenitev tal morda vplivali na akumulacijo dušika v

koruzi na vsaj dva načina. Prvič, ko so dosevki odmrli, je dušik v njih preko

mineralizacije postal na voljo koruzi; drugič, uporaba dosevkov je morda povečala

stabilnost agregatov, kar je nato neodvisno vplivalo na rast korenin, prezračenost

tal, mikrobiološko aktivnost v tleh ter s tem na črpanje dušika in na pridelek

(DeBoodt in sod. 1961; Tisdall 1994), vendar pa lahko vplivi dosevkov na

razpoložljivost dušika za naslednje posevke segajo od zelo pozitivnih (Elers in

Hartmann 1987; Sørensen in Thorup-Kristensen 1993; Thorup-Kristensen 1994),

do močno negativnih (Muller in sod. 1989; Jensen 1991, 1992), saj se lahko

zmanjša rast naslednjega posevka zaradi imobilizacije dušika po zaoravanju

dosevka z visokim C:N razmerjem (Martinez in Guiraud 1990; Wyland in sod.

1995; Francis in sod. 1998).


23

Elers in Hartmann (1987), Muller in sod. (1989), Jensen (1991), Sørensen in

Thorup-Kristensen (1993), Thorup-Kristensen (1993b, 1994) navajajo, da so med

vrstami dosevkov in njihovim učinkom na razpoložljivost dušika za poznejše

posevke, opazili velike razlike.

Učinek dosevkov na zalogo dušika za naslednji posevek je odvisen od več

faktorjev in postopkov, npr. od globine korenin dosevka (Thorup-Kristensen

1993a), podnebja, od vrste tal in globine korenin naslednjega posevka (Thorup-

Kristensen 1993b), od količine nitratov v tleh, količine biomase, ki jo proizvede

dosevek in od stopnje mineralizacije dušika iz dosevka (Jensen 1991, 1992).

Thorup-Kristensen in sod. (2003) poročajo, da lahko prezimni dosevki s svojim

vplivom na dušik in na dinamiko vode pozitivno ali negativno vplivajo na naslednji

posevek. Pozitivne učinke prezimnih dosevkov na pridelek so pripisali povečanju

razpoložljivosti dušika v tleh, do katerega pride zaradi povečanja organske snovi v

tleh in mineralizacije dušika med razkrojem ostankov prezimnih dosevkov (Frye in

sod. 1988). Po drugi strani lahko razgradnja ostankov prezimnih dosevkov privede

do imobilizacije dušika, kar škodljivo vpliva na rast in pridelek naslednjega

posevka (Wagger in Mengel 1988). Ostanki prezimnih dosevkov lahko vplivajo na

dinamiko vode v tleh tako, da zmanjšajo odtekanje, povečajo infiltracijo in

zmanjšajo evaporacijo, učinki, ki lahko skupaj pripomorejo k povečanju pridelka

(Unger in Vigil 1998), vendar pa lahko prezimni dosevki tudi tekmujejo z glavnim

posevkom za vodo v tleh v času aktivne rasti (Munawar in sod. 1990).

Kouyate in sod. (2000) so poročali, da se je v primerjavi s kontrolnimi obravnavanji

(brez zaoravanja ostankov) pridelek žit povečal za 37 % in pridelek slame za 49 %

tam, kjer so ostanke dosevkov zaorali.

Siqueira in sod. (1991), Inderjit (1996), Weston (1996), Inderjit in Dakshini (1999)

so ugotovili, da se je v primerjavi s kontrolnim obravnavanjem, gostota plevela v

koruzi po ljuljki, kuštravi grašici in podzemni detelji povečala za 47, 42 in 44 %.


24

V primerjavi s kontrolnim obravnavanjem se je biomasa plevela nad tlemi

zmanjšala za približno 94 %, 40 % in 31 % pri zelenem gnojenju z ljuljko,

podzemno deteljo in kuštravo grašico. Jasno viden močnejši negativen učinek

biomase plevela v koruzi pri zelenem gnojenju z ljuljko lahko razloži nižja stopnja

vsebnosti mineralnega dušika v tleh. Kot drugo možnost je moč upoštevati

alelopatski učinek ljuljke na plevel v koruzi, glede na to, kar so ugotovili v raznih

študijah.

V Alabami so že leta 1898 sistematično ocenjevali prezimni dosevek rži (Secale

cereale L.) kot vir dušika za bombaž (Gossypium hirsutum L.) (Duggar 1898).

Pridelke bombaža v sistemih z ohranjanjem oranja pogosto izboljšajo s sejanjem

prezimnih dosevkov, kot je pšenica (Brown in sod. 1985; Keeling in sod. 1989;

Schwenke in sod. 2001). Ta in drugi dosevki iz družine trav lahko proizvedejo

večje količine biomase, vendar povzročajo imobilizacijo dušika in povečajo količino

dušika, potrebnega za optimalne pridelke bombaža (Varco in sod. 1999; Dabney

in sod. 2001).

Prezimni dosevki so pokazali potencial za zmanjšanje gostote tal, povečanje

infiltracije vode in spremembo distribucije velikostnih razredov talnega agregata

relativno hitro po njihovi uvedbi v pridelovalni sistem (McVay in sod. 1989; Miller in

Dick 1995; Roberson in sod. 1995; Kuo in sod. 1997a). Interakcija med zimskimi

dosevki, mikrobiološkimi aktivnostmi in strukturnimi lastnostmi tal je potencialnega

pomena ne le v času vznikanja rastlin poletnega posevka in rasti v semenski gredi,

temveč tudi po pridelovalni sezoni, ko začetek jesenskega deževja spodbudi

mineralizacijo ogljika in dušika (Mendes in sod. 1999).


25

2.6.2 Vpliv C:N razmerja v organski snovi dosevka na naslednjo poljščino v kolobarju

Uporaba trav in križnic za prezimno ozelenitev njiv ima v jesenskih, zimskih in

prvih spomladanskih mesecih okoljevarstveni učinek zmanjševanja vsebnosti

mineralnega dušika v tleh, vendar pa lahko ti dosevki negativno vplivajo na

pridelek naslednjih poljščin v njivskem kolobarju, zlasti če je travam in križnicam

primanjkovalo dušika za njihovo nemoteno rast. Zaradi omejenih količin tega

hranila ob zaoravanju, so lahko ''podhranjene'', kar posledično lahko, čeprav so

glede na razvojni stadij še dokaj ''mlade'', vsebujejo široko razmerje med ogljikom

in dušikom v organski snovi (tudi čez 40 ali 50:1).

Hargrove (1986), Smith in sod. (1987), Ranells in Wagger (1996) navajajo, da je iz

literature jasno razvidno, da je vsebnost dušika ali C:N razmerje dosevkov za

ozelenitev tal glavni dejavnik za razpoložljivost dušika v tleh po zaoravanju, ne

glede na lokacijo njihovih ostankov v tleh. Ko se poveča vsebnost dušika v

rastlinskem ostanku ali zniža C:N razmerje, se poveča začetni potencial

mineralizacije dušika v tleh in stopnja mineralizacije dušika (Frankenberger in

Abdelmagid 1985; Kuo in Sainju 1998) ter zmanjša prehodni čas za neto

mineralizacijo dušika (Kuo in Sainju 1998). Zato je ena od možnosti, s katero bi

povečali vsebnost dušika ali zmanjšali C:N razmerje dosevkov nemetuljnic,

mešanje metuljnic in nemetuljnic, saj imajo pristopi z dvema kulturama zaradi

dosevkov nemetuljnic, kot je rž, tipično nizko vsebnost dušika ali visoko C:N

razmerje, ter imajo zelo malo ali nič pozitivnih učinkov na razpoložljivost dušika v

tleh in na pridelek naslednjega posevka (Clark in sod. 1994; Ranells in Wagger

1996; Kuo in Jellum 2002).


26

Heal in sod. (1997) poročajo, da je C:N razmerje najbolj pogosto uporabljen

kazalnik kakovosti ostanka, hkrati pa tudi napoveduje hitrost razgradnje, vendar pa

začetno C:N razmerje ostankov ne upošteva razpoložljivost teh hranil za rast

mikroorganizmov, zaradi tega tudi ni uspešno pri napovedovanju razgradnje in

mineralizacije (Smith in sod. 1992; Honeycutt in sod. 1993; McKenney in sod.

1995), medtem ko številni drugi avtorji (Smith in sod. 1987; Varco in sod. 1989;

Doran in Smith 1991; Vigil in Kissel 1991) navajajo, da so količina dušika v

dosevkih, C:N razmerje, vrsta tal in podnebne razmere dejavniki, ki vplivajo na

hitrost razgradnje dosevkov in na posledično usklajenost med razpoložljivostjo

dušika iz dosevkov ter črpanjem dušika pri koruzi.

Vigil in Kissel (1995) sta ugotovila, da je C:N razmerje le slabo določilo parametre

mineralizacije dušika, še posebej takrat, ko se je C:N razmerje gibalo med 10 in

28.

Allison (1966), Wagger (1989b), Kuo in sod. (1996) so ugotovili, da lahko C:N

razmerje ostanka dosevka vpliva na mineralizacijo dušika v tleh in na

razpoložljivost dušika za naslednje posevke.

Kramberger (2007) navaja, da se nam zaradi obilja nakopičenega dušika v tleh v

primeru uporabe metuljnice za prezimno ozelenitev njive ni treba bati negativnega

vpliva dosevka na pridelek naslednje poljščine v njivskem kolobarju, npr. koruze,

saj je na podlagi poskusov v organski masi analiziranih metuljnic ugotovil razmerje

med ogljikom in dušikom v vrednostih med 10 in 15:1, kar je več kot dovolj dušika

za optimalno mineralizacijo zaorane organske snovi in s tem sproščanja dušika kot

hranila (neto mineralizacija dušika oz. sproščanje dušika še poteka ob razmerjih

25 do 30:1).


27

Kramberger in sod. (2005) navajajo, da lahko s poznim zaoravanjem posevka

neposredno pred setvijo naslednje poljščine negativno vplivamo na rast in razvoj

naslednje poljščine. Teoretično so vzroki za to številni. Čeprav tega ne moremo

povsem izključiti, je pri spomladanskem zaoravanju prezimnih podorin verjetno še

najmanj mogoče pomanjkanje dostopnega dušika naslednji poljščini, ki bi ga za

razgradnjo podorine začasno porabili mikroorganizmi. Takšna imobilizacija dušika

se namreč lahko pojavi pri razgradnji organske snovi z dokaj širokim razmerjem

med ogljikom in dušikom (več kot 30:1), ki jih srečamo le v organski snovi dokaj

dozorelih rastlin in predvsem pri žetvenih ostankih (koruzi, slami), medtem ko

Allison (1966) navaja, da se potencial za imobilizacijo dušika pojavi že pri C:N

razmerju nad 25:1.

Kramberger in sod. (2005) navajajo, da imajo dokaj mlade rastline, kot so

prezimne podorine, spomladi razmerje med ogljikom in dušikom dokaj ozko.

Posledično lahko pričakujemo določeno ravnovesje med imobiliziranim dušikom in

z mineralizacijo sproščajočim se dušikom ali pa je sproščanje dušika celo ves čas

intenzivne mineralizacije večje, kot je poraba zaradi delovanja mikroorganizmov.

To je posebej pričakovano pri metuljnicah in z dušikom dokaj dobro preskrbljenih

travah ter križnicah v mesecih marec in april, vendar je v nekaterih poskusih z

negnojeno mnogocvetno ljuljko Kramberger (2007) ugotovil, da je imela ob

zaoravanju zelo široko razmerje med ogljikom in dušikom (celo do 60:1).

Posledica se je kmalu pokazala v imobilizaciji z gnojenjem koruzi dodanega dušika

in pozneje v manjšem pridelku koruze.

Pinck in sod. (1945) so opazili neto zmanjšanje imobilizacije dušika, če so posevki

rasli po dosevkih za zeleno gnojenje, katerih C:N razmerje je znašalo manj kot

35:1.


28

Ranells in Wagger (1996) navajata, da je bilo v njunih poskusih C:N razmerje pri

večini metuljnic manjše kot 35:1. Mešanica trave in metuljnice lahko spremeni

visoko C:N razmerje trave ter tako teoretično omogoči hitrejšo razgradnjo v

primerjavi s samo travo. V primerjavi s C:N razmerji pri ostankih pšenice (Triticum

aestivum L.) in rži (Secale cereale L.) (od 30:1 do 60:1) so ta pri ostankih

metuljnic, kot so inkarnatka in kuštrava grašica, od 8:1 do 15:1, medtem ko Allison

(1966) navaja, da so C:N razmerja pri metuljnicah in pri mešanicah znašala manj

kot 30:1, zaradi česar je zelo verjetno, da bo prišlo do neto mineralizacije.

Raziskave so pokazale, da je vključevanje kuštrave grašice (Vicia villosa Roth.) ali

inkarnatke (Trifolium incarnatum L.) z rž jo (Secale cereale L.) v mešani kulturi

povečalo vsebnost dušika ali znižalo C:N razmerje rži ter tako zmanjšalo potencial

za imobilizacijo dušika iz ostanka rži (Sullivan in sod. 1991; Ranells in Wagger

1996; Vaughan in Evanylo 1998). Ker metuljnice in nemetuljnice rastejo skupaj, se

dušik iz metuljnic prenese v nemetuljnice in tako omogoči boljšo oskrbo

nemetuljnic z dušikom in večji pridelek zelinja in proteinov, ki se pridobi iz teh

mešanih posevkov (Ta in Faris 1987; Russelle in Hargrove 1989).

Ditsch in Alley (1991) poročata, da se navadno nemetuljnice kot dosevke pusti, da

te rastejo do sejanja poletnega posevka, kar pogosto vodi do širokih C:N razmerij,

ki so višja od 25:1. C:N razmerje ostanka, k ar je dokazano, vpliva na

razpoložljivost dušika za naslednji posevek (Ranells in Wagger 1997b). Avtorja sta

poročala, da so vrednosti obnovitve dušika za 2-letno koruzo (Zea mays L.) segale

od 14 do 21 % pri inkarnatki, v primerjavi z le 4 % pri ostanku rži v samostojnem

posevku. Nizko obnavljanje dušika koruze iz samostojnega dosevka rži so pripisali

relativno visokemu C:N razmerju ostanka. Čas spravila krmnega dosevka vpliva

na pridelek suhe snovi krmnega dosevka, vsebnost dušika in na njegovo C:N

razmerje.


29

2.6.3 Vpliv dosevkov iz družine trav (Poaceae) na naslednjo poljščino v kolobarju Kramberger in sod. (2006) navajajo, da so v svojem poskusu na eni izmed lokacij

ugotovili negativen vpliv mnogocvetne ljuljke na pridelek koruze in pridelek

sladkorja sladkorne pese, vendar se ta ni odražal v tolikšni meri, da bi uporabo

mnogocvetne ljuljke za ozelenitev tal v jesenskih in zimskih mesecih odsvetovali,

saj so ugotovili, da se je pridelek sušine zmanjšal le za nekaj odstotkov.

Caporali in sod. (2003) navajajo, da je brez gnojenja z mineralnim dušikom ljuljka

kot zeleno gnojilo negativno vplivala na pridelek koruze, ki se je tako v primerjavi s

kontrolnim obravnavanjem zmanjšal za 15 %. Poleg tega se je pridelek zrnja

koruze po uporabi ljuljke zmanjšal za 32 % in pri kontrolnem obravnavanju za

22 % v primerjavi s pridelkom zrnja koruze po kuštravi grašici.

Thomsen (1993) je ugotovila, da bi po zaoravanju prezimnega dosevka

mnogocvetne ljuljke (Lolium multiflorum L.), ki vsebuje 60 kg N ha-1, lahko

zmanjšali dodajanje dušika ječmenu za 17 kg ha-1. V tem računu je predvidevala

100 % učinkovitost črpanja mineralnega dušika iz dosevka.

Stenberg (1998) je ugotovil, da je trpežna ljuljka negativno vplivala na pridelek

ozimne pšenice, medtem ko so v Skandinaviji ugotovili, da je trpežna ljuljka

zmanjšala pridelek jarega ječmena za manj kot 3 % (Jensen 1991; Andersen in

Olsen 1993; Wallgren in Lindén 1994; Ohlander in sod. 1996). Po drugi strani je bil

pridelek ječmena do 20 % manjši, ko so uporabili mnogocvetno ljuljko (Lolium

multiflorum Lam.) (Andersen in Olsen 1993; Lewan 1994; Lyngstad in Børresen

1996; Ohlander in sod. 1996).

Caporali in sod. (2003) poročajo, da so se razlike med količino pridelka koruze po

uporabi ljuljke, po uporabi metuljnice ali pri kontrolnem obravnavanju, z

zniževanjem stopnje dušika povečevale (1,25 % pri ljuljki, 1,42 % pri kuštravi

grašici, 1,38 % pri podzemni detelji in 1,27 % pri kontrolnem obravnavanju), kar

ustreza objavljenim poročilom o povečanem pridelku koruze po prezimnih

metuljnicah (Blevins in sod. 1990; Reeves 1994).


30

Dosejane trave imajo lahko tako pozitivne kot negativne učinke na pridelek zrnja

poznejšega posevka (Jensen 1991; Allison in sod. 1998; Thorup-Kristensen in

Nielsen 1998). Rezidualni učinek je moč izboljšati z mešanjem trav in metuljnic

(Wallgren in Lindén 1994; Lyngstad in Børresen 1996; Ranells in Wagger 1997a;

Kuo in Jellum 2002), medtem ko Miguez in Bollero (2005) navajata, da so imeli

travnati prezimni dosevki na splošno nevtralen učinek na pridelek koruze.

Miguez in Bollero (2005) navajata: čeprav uporaba trave kot prezimnega dosevka

ni povečala pridelka koruze, bo verjetno vključitev travnatega prezimnega dosevka

v kolobarjenje koristna v primerih, kjer je poudarek na izboljšanju lastnosti tal in/ali

znižanju izgub nitratov (NO3-N), poleg tega trava kot prezimni dosevek s svojo

rezidualno odejo zmanjšuje količino plevela (Weston 1996; Williams in sod. 1998)

in preprečuje erozijo tal (Langdale in sod. 1991; Alberts in Neibling 1994).

Miguez in Bollero (2005) sta ugotovila, da dosevki iz družine trav nudijo okoljske

storitve, vendar ne povečajo pridelka koruze in so zaradi tega primerni v

proizvodnih sistemih po žetvi koruze in pred sejanjem posevka, ki ne bi bil odvisen

od dušikovega gnojila (npr. soja). Kot so predlagali Ruffo in sod. (2004), lahko

dosevek iz družine trav učinkovito zadrži NO3-N v tleh v sistemu, ne da bi pri tem

tvegali imobilizacijo dušika za naslednji posevek. Avtorja navajata tudi, da so

dvokulturni prezimni dosevki povečali pridelek koruze za 21 %, da na splošno

trave kot prezimni dosevki niso ne povečali ne zmanjšali pridelka koruze, in da ta

odziv ni bil odvisen od uporabe dušikovega gnojila.

Meisinger in sod. (1991) poročajo, da lahko trave kot dosevki porabijo večjo

količino ostanka prsti in dušikovega gnojila jeseni v času hitrega vznikanja, vendar

lahko trave kot dosevki zaradi svojega širokega C:N razmerja predstavljajo

tveganje za kratkoročno imobilizacijo dušika (Ranells in Wagger 1996).


31

Vyn (1988) je ugotovil, da so se pridelki zrnja koruze povečali za 6 do 12 %, ko so

koruzo gojili v kolobarjenju s še drugimi letnimi posevki. Ostanki posevka žita

lahko negativno vplivajo na rast in razvoj naslednjega posevka, verjetno zaradi

alelopatskih snovi, ki jih izloča žitna slama pri razgradnji (Cochran in sod. 1977;

Freyman in Schaalje 1983; Barnes in Putnam 1986), zadrževanje ostanka na

površju tal pa lahko tudi zniža njihovo temperaturo in zmanjša pridelek koruze

(Wall in Stobbe 1984).

Ebelhar in sod. (1984), Raimbault in sod. (1991) navajajo, da lahko pozno zaoran

dosevek rži porabi površinsko vlago in s tem pri posevku koruze poveča tveganje,

da pride do suše in do zmanjšanja pridelka. Tudi alelopatske zmesi, ki jih izloča rž,

lahko zmanjšajo pridelek koruze (Raimbault in sod. 1990; Kessavalou in Walters

1997). Pozno zaoran dosevek rži lahko tudi pozitivno učinkuje na naslednji

posevek koruze, kot sta na primer varčevanje s poletno vodo pod zaorano

rastlinsko maso in izboljšanje tal zaradi razpadajoče koreninske mase (Clark in

sod. 1997a, b).

Študija, ki je bila opravljena v Marylandu je pokazala, da so koristi očitno presegle

slabosti, saj pozno zaoran dosevek rži, ki je povzročil zapoznelo sejanje koruze, ni

negativno vplival na njen pridelek (Clark in sod. 1997a, b), medtem ko številni

avtorji poročajo o večjem zmanjšanju pridelka koruze po uporabi rži (Flannery

1981; Eckert 1988; Wagger 1989a; Holderbaum in sod. 1990a; Munawar in sod.

1990; Raimbault in Vyn 1991), verjetno zaradi imobilizacije dušika, pomanjkanja

vode v tleh ali alelopatije (Clark in sod. 1997a).

Clark in sod. (1997a) navajajo, da ostanki rži tudi fizično vplivajo na sejanje

koruze, kar posledično vpliva na slab stik med semenom in tlemi ter na manjšo

gostoto rastlin koruze. Čas pomladnega spravila rži, sejanje koruze in stopnja

dušika v gnojilu v povezavi z zgornjimi faktorji določajo potencial proizvodnje

koruze.


32

Kessavalou in Walters (1997) poročata, da lahko v nekaterih primerih, ko je mlad

dosevek rži zaoran en teden pred setvijo koruze, alelopatski vpliv zmanjša pridelek

koruze, medtem ko Ewing in sod. (1991) poročajo, da zaoravanje rži teden do dva

tedna pred setvijo zmanjša alelopatski vpliv. Duiker in Curran (2005) navajata, da

je dosevek rži povečal pridelek koruze ali pa nanj ni vplival in da alelopatskih

učinkov na koruzo ni bilo opaziti. Po drugi strani pa so s študijami v Ohiu in

Ontariu ugotovili, da je dosevek rži zmanjšal pridelek naslednjega posevka

(koruze) (Eckert 1988; Raimbault in sod. 1990), študija iz Ohia pa je pokazala, da

se pridelek koruze ni zmanjšal, če je dosevek rži sledil soji namesto koruzi (Eckert

1988).

Burgos in sod. (1999) poročajo, da je bilo dokazano, da se vrste rži močno

razlikujejo glede na vsebnost alelokemičnih snovi. Poleg tega alelokemikalije

izginejo iz ostankov rži v obdobju, ki je odvisno od okoljskih razmer (Yenish in sod.

1995), hkrati pa stres povečuje proizvajanje alelokemikalij (Einhellig 1996).

Pridelek koruze po rži ni bil konsistenten, saj je ta zaradi imobilizacije dušika

(Flannery 1981; Wagger 1989b; Holderbaum in sod. 1990b), izčrpanosti vlage v

tleh (Eckert 1988; Munawar in sod. 1990) ali alelopatije (Raimbault in Vyn 1991)

zmanjšala pridelek koruze, vendar so ostanki rži kjub temu prispevali k večjemu

pridelku koruze tako, da so zadrževali vodo v tleh (Moschler in sod. 1967; Mitchell

in Teel 1977; Ebelhar in sod. 1984).

2.6.4 Vpliv dosevkov iz družine metuljnic (Fabaceae) na naslednjo poljšino v

kolobarju Kramberger in sod. (2006) poročajo, da so v svojem poskusu na eni izmed lokacij

ugotovili, da metuljnice v primerjavi z neozelenelo njivo niso negativno vplivale na

koruzo. Ti še navajajo, da lahko na osnovi njihovih ugotovitev in na osnovi

izsledkov tujih raziskav trdimo, da je v primeru prezimne ozelenitve njive, ko

pridelka dosevka ne uporabimo za krmo, priporočljiveje uporabiti metuljnice

(inkarnatko, črno deteljo, podzemno deteljo) in ozimno grašico ob pravočasni setvi

kot uporabiti ljuljko, kar lahko vpliva na povečan pridelek naslednje poljščine.


33

Decker in sod. (1987) poročajo, da so dosegli tem višje odstotke dušika v tleh, čim

dlje so spomladi pustili rasti metuljnice.

Ilnicki in Enache (1992) ter Kramberger in sod. (2006) navajajo, da podzemna

detelja ni negativno vplivala na pridelek glavnih posevkov.

Metuljnice kot prezimni dosevki imajo potencial za zagotavljanje dodatnega dušika

poletnemu posevku (Ebelhar in sod. 1984; Hargrove 1986), medtem ko lahko

nemetuljnice kot dosevki za ozelenitev tal porabijo dušik dodan z gnojili v

jesenskih mesecih in preprečijo njegovo izpiranje v podtalnico (Wagger in Mengel

1988; Martinez in Guiraud 1990; Brandi-Dohrn in sod. 1997).

Miguez in Bollero (2005) navajata, da so metuljnice kot prezimni dosevki na

splošno pozitivno učinkovale na pridelek koruze tudi pri visoki stopnji dušikovega

gnojila in so dosledno povečali pridelek koruze pri nižjih stopnjah dušikovega

gnojila. Ta rezultat je pomemben takrat, ko je okoljski vpliv uporabe dušikovega

gnojila ali erozije tal ena od prioritet. Avtorja navajata tudi, da so metuljnice kot

prezimni dosevki povečale pridelek koruze za 37 % v primeru, ko niso uporabili

dušikovega gnojila, in da se je ta korist zmanjšala z dodajanjem dušikovega

gnojila.

Miguez in Bollero (2005) sta ugotovila, da se je pridelek koruze, ki je sledila

metuljnicam kot dosevkom, povečal za 24 % kot takrat, ko dosevka ni bilo, kar je

rezultat 80-ih opazovanj v 30-ih neodvisnih študijah. Najdemo pa primere, v

katerih so metuljnice kot prezimni dosevki izboljšali potencial pridelka koruze, ne

da bi zmanjšali zahteve po dušiku za doseganje optimalnega pridelka koruze

(Ebelhar in sod. 1984; Frye in sod. 1988; Clark in sod. 1995).


34

Holderbaum in sod. (1990b), Power (1990), Hesterman in sod. (1992) navajajo, da

lahko pri uporabi metuljnic biološko vezan dušik, ki se sprošča med razgradnjo

ostanka, zmanjša potrebo po dušikovem gnojilu pri naslednjem posevku, vendar

pa je učinkovito upravljanje z dušikom težko doseči, predvsem kar se tiče

usklajenosti med sproščanjem dušika pri dosevku za ozelenitev tal in črpanjem

dušika pri naslednjem poletnem posevku (Huntington in sod. 1985; Wagger

1989b).

Decker in sod. (1994) so ugotovili, da lahko prezimne metuljnice zagotovijo od

40,4 do 123,6 kg N ha-1 za naslednji posevek, vendar lahko kljub tej prednosti

nezaoravanje in dosevki metuljnic povečajo proizvodna tveganja s tem, da

povečajo variabilnost v pridelkih koruze (Ebelhar in sod. 1984; Decker in sod.

1994; Holderbaum in sod. 1990b; Reeves in sod. 1993). Poleg tega so vplivi

metuljnic kot dosevkov na izpiranje dušika negotovi (Meisinger in sod. 1991).

Prezimne metuljnice, kot je kuštrava grašica, lahko vežejo večino ali ves dušik, ki

je potreben za maksimalni pridelek koruze (Mitchell in Teel 1977; Ebelhar in sod.

1984; McVay in sod. 1989; Holderbaum in sod. 1990a; Clark in sod. 1994, 1995,

1997a; Decker in sod. 1994). Ker ima visoko koncentracijo dušika in nizko C:N

razmerje, se ostanek kuštrave grašice v tleh hitro razgradi (Kuo in sod. 1997b) ter

tako omogoči uskladitev sproščanja dušika iz ostanka ter potrebe koruze po njem

(Stute in Posner 1995). Prav tako Bollero in Bullock (1994) navajata, da je

kuštrava grašica povečala pridelek koruze, ki je bil konsistentno tako velik in

pogosteje večji kot pa pridelek koruze po uporabi žit ali prahe (Ebelhar in sod.

1984; Holderbaum in sod. 1990b; Corak in sod. 1991; Decker in sod. 1994). V

primerjavi s kontrolnim obravnavanjem se je pridelek koruze po zelenem gnojenju

s kuštravo grašico povečal za 19 do 41 % in za 24 do 50 % po uporabi podzemne

detelje (Siqueira in sod. 1991; Inderjit 1996; Weston 1996; Inderjit in Dakshini

1999).


35

Meisinger in sod. (1991) navajajo, da pa v nasprotju z žiti metuljnice niso

učinkovite pri črpanju dušika jeseni in pozimi, saj lahko dušik preide pod plast

korenin preden jeseni posejane metuljnice, kot je kuštrava grašica, naslednjo

pomlad začnejo z intenzivno rastjo (Shipley in sod. 1992), vendar pa lahko

metuljnice kot dosevek vežejo dušik iz zraka, ki je na voljo naslednjemu posevku

(Mitchell in Teel 1977; Ebelhar in sod. 1984; Hoyt in Hargrove 1986; Wagger

1989b; Sullivan in sod. 1991; Decker in sod. 1994) in povečajo njegovo

razpoložljivost med razgradnjo (Touchton in sod. 1984; Hargrove 1986; Smith in

sod. 1987; Frye in sod. 1988), poleg tega tudi povečajo pridelek in njegovo črpanje

pri poletnih posevkih, ki sledijo metuljnicam kot dosevkom (Decker in sod. 1994;

Kuo in sod. 1996).

Številne raziskave poudarjajo prednosti uporabe prezimnih metuljnic v sistemu

ohranjanja oranja za pridelovanje koruze (Mitchell in Teel 1977; Ebelhar in sod.

1984; Holderbaum in sod. 1990b; Decker in sod. 1994).

Reeves (1994) poroča, da prezimne metuljnice nudijo enake prednosti kot dosevki

trav vključno z nadzorom erozije, izboljšanim pronicanjem vode, višjo vsebnostjo

organskega ogljika in nižjimi temperaturami tal, medtem ko hkrati proizvajajo vir

biološko vezanega dušika za poznejše posevke, kot je koruza (Ebelhar in sod.

1984; Holderbaum in sod. 1990b).

Ebelhar in sod. (1984), Holderbaum in sod. (1990b) so ugotovili, da lahko dodatni

dušik, ki ga vežejo prezimne metuljnice, zniža zahteve po dušičnem gnojilu,

vendar pa dušik, ki so ga prispevale metuljnice, močno variira in je odvisen od

vrste, proizvodnje suhe snovi, koncentracije dušika v metuljnici, prvotne količine

dušika v tleh in časa spravila (Holderbaum in sod. 1990b; Reeves 1994).

Čas spravila je raziskovalce spodbudil, da so se osredotočili na uskladitev

sproščanja dušika iz metuljnic in njegovega črpanja pri koruzi (Decker in sod.

1994; Stute in Posner 1995; Mansoer in sod. 1997; Vaughan in Evanylo 1998).


36

Shafi in sod. (2007) so s statistično analizo podatkov ugotovili, da je zaoravanje

ostankov ter uporaba dušikovega gnojila in metuljnic bistveno (P ≤ 0,05) vplivalo

na pridelek koruze v obeh letih, saj so v povprečju ostanki dosevka povečali

pridelek zrnja koruze za 23,7 %. Ti rezultati ustrezajo tistim, ki so jih navajali

Sarrantonio in Scott (1988), Varco in sod. (1989), Utomo in sod. (1990),

Stevenson in van Kessel (1996), Lopez-Bellido in sod. (1996), Power in sod.

(1998), Kuo in Jellum (2002), Kumar in Goh (2002), Tejada in Gonzales (2003),

Shah in sod. (2003) ter Surekha in sod. (2003).

Decker in sod. (1994), Clark in sod. (1994, 1995, 1997a, b) poročajo, da lahko

metuljnice kot dosevek zagotovijo večino dušika, potrebnega za maksimalni

pridelek koruze. Zaradi visoke vsebnosti dušika in nizkega C:N razmerja se

lahko metuljnice kot dosevek v tleh hitro razgradijo in zagotovijo velike količine

mineralnega dušika, ki so primerljive z gnojenjem s 66 do 200 kg N ha-1, in tako

povečajo pridelek koruze (Kuo in sod. 1996, 1997b; Sainju in Singh 1997).

Vos in van der Putten (2001) navajata, da 1 kg dušika v zelinju dosevka ustreza

0,61 kg dušikovega gnojila.

Metuljnice kot dosevki so v primerjavi z nemetuljnicami bolj povečale vsebnost

dušika v tleh za naslednji posevek koruze (Mitchell in Teel 1977; Ebelhar in sod.

1984; Sullivan in sod. 1991; Decker in sod. 1994; Vyn in sod. 1999; Sainju in sod.

2002) ali sploh neuporaba dosevkov za ozelenitev tal (Hargrove 1986; Clark in

sod. 1994, Kuo in sod. 1997b).

Baldock in Musgrave (1980), Fleming in sod. (1981), Ebelhar in sod. (1984),

Hesterman in sod. (1986), Blevins in sod. (1990) so večino koristi uporabe

metuljnic kot prezimnih dosevkov pri koruzi pripisali povečanim količinam dušika v

tleh po metuljnicah, do katerih pride zaradi vezave dušika iz zraka, vendar pa

lahko opazimo tudi druge koristi zaradi kolobarjenja s koruzo, kot so izboljšane

fizikalne (McVay in sod. 1989; Folorunso in sod. 1992; Jackson in sod. 1993),

kemične (Martin in Touchton 1983; Ebelhar in sod. 1984; Jackson in sod. 1993;

Reeves 1994) in biološke (Curl 1963; Barber 1972; Ries in sod. 1977) lastnosti tal,

ki prispevajo k povečanju pridelka.


37

Hargrove (1986) je predlagal, da je vsebnost dušika v zrnih bolj primerna za oceno

tega, koliko dušika prispevajo metuljnice, saj je odziv na splošno linearen nad

tipičnimi spremembami stopenj dušika, poleg tega pa pridelek poleg prispevka

dušika vključuje tudi druge faktorje. Drugi avtorji so predlagali tudi, da

izračunavanje ekvivalence dušikovega gnojila s pridelkom ne razlikuje med

učinkom prispevka dušika iz dosevka za ozelenitev tal in drugimi učinki dosevka

za ozelenitev tal (Smith in sod. 1987; Frye in sod. 1988). Med te druge učinke, ki

izboljšajo pridelek, štejemo še učinke kolobarjenja. Ti lahko vključujejo izboljšavo

strukture tal, zmanjšujejo bolezni ali zmanjšujejo količine drugih fitotoksičnih snovi

(Hesterman 1988).

Ranells in Wagger (1997b) navajata, da začnejo metuljnice z aktivno rastjo v

naslednji pomladi, zato jim lahko sistem dosevkov s travo koristi med pomladnim

rastnim obdobjem s tem, da preko biološke fiksacije dušika in zmanjšanja

potenciala za kratkoročno imobilizacijo dušika poveča koncentracijo dušika v

mešanici dosevka.

Številne raziskave poudarjajo koristnost uporabe prezimnih metuljnic v sistemu

ohranjanja oranja pri proizvodnji koruze (Mitchell in Teel 1977; Ebelhar in sod.

1984; Holderbaum in sod. 1990b; Decker in sod. 1994), saj metuljnice kot prezimni

dosevki lahko nudijo nadomestni dušik poletnemu posevku (Ebelhar in sod. 1984;

Hargrove 1986), medtem ko lahko nemetuljnice kot dosevek vežejo rezidualni

dušik med jesenskimi meseci in preprečijo njegovo izpiranje v podtalnico (Wagger

in Mengel 1988; Martinez in Guiraud 1990; Brandi-Dohrn in sod. 1997).

Brown in sod. (1985), Doran in Smith (1991), Varco in sod. (1999), Dabney in sod.

2001), Schwenke in sod. (2001) poročajo, da lahko sejanje metuljnic zmanjša ali

popolnoma odpravi potrebo po dodatnem gnojenju z dušikom, saj simbiotska

biološka vezava oskrbuje naslednji posevek bombaža z večjimi količinami dušika.


38

Duggar (1898) poroča, da so v Alabami že leta 1898 sistematično ocenjevali

prezimni dosevek inkarnatke (Trifolium incarnatum L.) in kuštrave grašice (Vicia

villosa Roth.) kot vir dušika za bombaž (Gossypium hirsutum L.). Pridelke

bombaža v sistemih z ohranjanjem oranja pogosto izboljšajo s sejanjem prezimnih

dosevkov, kot je kuštrava grašica (Brown in sod. 1985; Keeling in sod. 1989;

Hutchinson in sod. 1991; Schwenke in sod. 2001).

Kljub navedeni literaturi podatkov o vplivu prezimnih dosevkov, uporabljenih v

poskusu na maso suhih klasincev, suhih koruz, na žetveni indeks in indeks listne

površine, v bazah web of science, science direct, CAB in eipl direct ter iskalnikih

google.com, yahoo.com, najdi.si, nisem našel.


39

_____________ * SKOP = Slovenski kmetijsko-okoljski program ** KOP = Kmetijsko okoljski program *** SOR = avtohtona sorta **** ZEL = ozelenitev njivskih površin

3. MATERIAL IN METODE DELA 3.1 Material V poskusu smo kot dosevke za prezimno ozelenitev tal iz družine trav (Poaceae)

uporabili sorto italijanske mnogocvetne ljuljke (Lolium multiflorum Lam. ssp.

italicum Schinz in Kell.) Tetraflorum, iz družine križnic (Brassicaceae) sorto ozimne

ogrščice (Brassica napus L. var. napus f. biennis) Starška in iz družine metuljnic

(Fabaceae) sorto podzemne detelje (Trifolium subterraneum L.) Nuba ter sorto

inkarnatke (Trifolium incarnatum L.) Inkara.

Za sorto mnogocvetne ljuljke Tetraflorum je značilno, da dobro prenaša ostre

zimske razmere, da daje visoke in stabilne pridelke v prvem in drugem letu rabe.

Ima močno razvit koreninski sistem in je odličen predposevek za ostale kulture

(Glažar in sod. 2008), ker pusti v tleh veliko organske mase. Je nemška

tetraploidna sorta, ki je listnata in bogata z beljakovinami (Korošec 1984, 1997,

1998). V sortno listo je bila vpisana leta 2004 (Ileršič in sod. 2007).

Starška je avtohtona sorta ozimne ogrščice in se lahko uveljavlja kot SKOP* ali

KOP** podukrep SOR*** in ZEL****. Steblo je visoko do 160 cm, debelo in močno.

Listje je temno zeleno, na srednje dolgih pecljih, spodnji del listne ploskve je malo

svetlejši. Cvet je svetlo rumene barve, semena pa so okrogla, temnorjava ali črna.

Strok doseže dolžino 4 do 6 cm, na peclju dolžine 1,3 do 2,3 cm. Je dobro

odporna na mraz, saj prenese temperaturo do -15 °C brez snežne podlage. Ima

veliko regeneracijsko sposobnost. Odporna je proti poleganju. V sortno listo je bila

vpisana leta 1989 (MKGP 2004).

Inkara je zgodnja sorta inkarnatke, ki cveti v prvi dekadi maja. Je zelo odporna na

nizke temperature in zelo dobro prezimi. Odporna je na bolezni in srednje odporna

na sušo. Daje visoke pridelke. Vsebnost surovih beljakovin je velika. Rastline so

nežne, visoke 75 do 80 cm, s 5 do 6 internodiji ter odporne na poleganje. List je

velik, okrogel in temnozelen, brez svetlejših lis. Cvetovi so temno- in svetlordeči.

Seme je rumenkaste do svetlorjave barve (Glažar in sod. 2008).


40

V naši sortni listi imamo samo slovensko sorto Inkara, v katero je bila vpisana leta

1980 (MKGP 2004).

Nuba je sorta podzemne detelje in je v Sloveniji edina v prodaji. V naši sortni listi

ni nobene sorte podzemne detelje.

Kot naslednjo poljščino smo v poskusu uporabili hibrid koruze PR38F70. Ta hibrid

je dvolinijski (Čergan in sod. 2007), poltrdinka (Pioneer 2007) s poudarjeno

zobatostjo in spada v zrelostni razred FAO 330 (Čergan in sod. 2007). Je hibrid s

pokončnimi listi in velikimi storži, odličen za krmljenje prašičev, izjemno

ekonomičen v proizvodnji, daje rekordne pridelke na srednje težkih, dobro

založenih zemljiščih in je primeren za celotno Slovenijo. Setvena norma na suhih

zemljiščih je do 75.000 zrn ha-1, na mokrih pa do 80.000 zrn ha-1 (Pioneer 2007).

Čergan in sod. (2007) za ta hibrid navajajo srednje dobro odpornost proti lomu,

poleganju, bolezni storža in zelo dobro odpornost proti bulavi sneti, progavosti ter

vešči. Hibrid je bil registriran leta 2000 (MKGP 2004, Čergan in sod. 2007).

3.2 Metode dela Poskus je bil izveden leta 2007 na Univerzitetnem kmetijskem centru (UKC)

Pohorski dvor, TC za travništvo in pridelovanje krme v Hočah, in je potekal od

15.8. 2006 do 5.10. 2007.

Poskus je potekal v dveh delih. V prvem delu smo 15.8. 2006 posejali različne

dosevke za ozelenitev tal ločeno na njivi z namenom uporabiti te dosevke (zelinje,

korenine in pripadajočo zemljo) v lončnem poskusu s koruzo. Lončni poskus s

koruzo je predstavljal težišče našega raziskovalnega dela. Poskus je bil zasnovan

po metodi naključnih blokov v štirih ponovitvah z razdelitvijo samih parcelic

(ploskev) na podparcelice (split-plot). Tega dela parcelic predhodno nismo

ozelenili (praha).


41

Glavne ploskve je predstavljala simulacija časa zaoravanja, kar smo izvedli tako,

da smo dosevke vlagali v lonce 12 dni pred sejanjem (obravnavanja 1A-1E) in na

dan sejanja koruze (obravnavanja 2A-2E), podploskve pa so predstavljale različne

dosevke (glej shemo ločnega poskusa str. 42). Lonci so bili visoki 20 cm in

premera 20 cm. Spodnjega dna niso imeli. Tako je bil potem, ko smo jih vkopali v

zemljo, omogočen kapilarni dvig in odtekanje vode, lahko pa tudi rast korenin

koruze v globino.

Ozelenitve na delu njive, na kateri smo izvedli lončni poskus ni bilo, površina

poskusa je bila v prahi. Spomladi 2007 je bila opravljena osnovna obdelava tal.

Pred količenjem smo tla predsetveno obdelali z motokultivatorjem.

Najprej smo zakoličili celotno površino poskusa 4 m x 4,2 m, nato pa smo to

površino razdelili na 4 bloke. V vsakem smo zakoličili 6 vrst z medvrstno razdaljo

0,7 m. Lonce obravnavanj 1A do 1E smo vkopavali 13.4. 2007, 2A do 2E pa 25.4.

2007.


42

3.2.1 Shema lončnega poskusa

1A

1B

1C

1D

1E

2A

2B

2C

2D

2E

1C

1D

1E

1A

1B

2C

2D

2E

2A

2B

2D

2E

2A

2B

1C

1D

1E

1A

1B

2C

2D

2E

2A

2B

1B

1C

1D

1A

1E

1A

1B

1C

1D

2E

2A

2B

2C

2D

1A

1B

1C

1D

1E

2B

2C

2D

2E

2A

2C

2D

2E

2A

1B

1C

1D

1E

1A

2A

2B

2C

2D

2E

1D

1E

1A

2B

1C

1D

1E

1A

1B

2C

2D

2E

2A

2B

1E

1A

1B

1C

1D

2D

2E

2A

2B

2C

2E

2A

2B

2C

1D

1E

1A

1B

1C

2E

2A

2B

2C

2D

1B

1B

1C

1D

1E

2C 1E 2B 1C 2D

1 2 3 4 5 6

70 70 70 70 70 3535

420

VRSTE

1

2

3

4

BLO

KI

100

100

100

100

400

LEGENDA

1 = prvi čas zaoravanja* (13.4. 2007)2 = drugi čas zaoravanja (25.4. 2007) A = mnogocvetna ljuljka (sorta Tetraflorum, 100 g zelinja s pripadajočimi koreninami in zemljo v lonec)**B = ozimna ogrščica (sorta Starška, 80 g zelinja s pripadajočimi koreninami in zemljo v lonec)C = podzemna detelja (sorta Nuba, 100 g zelinja s pripadajočimi koreninami in zemljo v lonec) D = inkarnatka (sorta Inkara, 100 g zelinja s pripadajočimi koreninami in zemljo v lonec)E = kontrola

Vrsta koruze za preprečitev robnega efekta

Lonec

20

Lonec - višina 20 cm

20 cm

* zaoravanja = s polnjenjem loncev s prezimnimi dosevki in pripadajočo zemljo v različnih obdobjih pred sejanjem koruze smo simulirali različna časa zaoravanja

** količine zelinja ustrezajo pridelkom 31,8 t svežega zelinja ha , razen pri ozimni ogrščici (25,5 t svežega zelinja ha ), kar ustraza realnim dosegljivim pridelkom prezimnih dosevkov (Kramberger 1999)

-1 -1


43

3.2.2 Tla na poskusnem polju Na Pohorskem Dvoru so značilna distrična rjava tla (distrični kambiosol), za katera

je značilno, da so slabo nasičena z bazičnimi kationi, zato je pri njih vrednost pH

pod 5,5. Nastale so na nekarbonatnih kamninah, revnih z bazami. Nahajajo se na

nekarbonatnem produ in pesku, ki ga je nasula reka Drava. Zaradi obdelovanja se

je kislost zmanjšala, zato so postale poljedelske prsti (Lovrenčak 1994).

V preglednici 1 je prikazan rezultat talne analize Nmin na poskusni površini. Iz nje je

razvidno, da je bila vsebnost Nmin v globini 0 do 90 cm 66,37 kg ha-1.

Preglednica 1: Rezultati talne analize Nmin na poskusni površini ob začetku

izvajanja lončnega poskusa in N, dodan z gnojenjem.*

* Talna analiza je bila opravljena na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Maribor.

V preglednici 2 je prikazan izvid kemične preiskave tal. Iz nje je razvidno, da je bila

vsebnost humusa 3 %, tla so bila po Leskošku (1993) zmerno kisla, čezmerno

preskrbljena s fosforjem in dobro preskrbljena s kalijem.

Preglednica 2: Izvid kemične preiskave tal.*

* Kemična preiskava tal je bila opravljena na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Maribor.

Globina (cm)

Nmin (NH4-N + NO3-N) (kg ha-1)

N dodan z gnojenjem (kg ha-1)

0-30 42,45

30-60 16,91

60-90 7,01

Skupaj 66,37 51

Globina (cm)

Humus (%)

pH (KCl)

Fosfor (mg 100-1 g-1)

Kalij (mg 100-1 g-1)

0-30 3 5,68 37,8 D 23,2 (C)


44

3.2.3 Količina dušika, ki so ga posamezna obravnavanja prejela v lonce z

dodanim dosevkom in zemljo

V preglednici 3 je prikazana količina dušika dodana v lonce z dosevki in

pripadajočo zemljo. Ta količina dušika je bila pri obravnavanju 1C za 0,37g večja

kot pri obravnavanju 1A, za 0,39 g večja kot pri obravnavanju 1B, za 0,13 g večja

kot pri obravnavanju 1D in za 0,65 g večja kot pri obravnavanju 1E, medtem ko je

bila količina dušika dodana v lonce z dosevki in pripadajočo zemljo pri

obravnavanju 2C za 0,27 g večja kot pri obravnavanju 2A, za 0,31 g večja kot pri

obravnavanju 2B, za 0,07 g večja kot pri obravnavanju 2D in za 0,27 g večja kot

pri obravnavanju 2E. Ta količina je bila pri drugem odvzemu vzorcev zelinja

prezimnih dosevkov manjša zaradi manjše vsebnosti dušika v njih (Preglednica 4).

Preglednica 3: Količina dušika dodana v lonec z dosevkom in pripadajočo zemljo.

Obravnavanje Količina N dodana v lonec z

dosevkom in pripadajočo zemljo (g lonec-1)

1A 0,41

1B 0,39

1C 0,78

1D 0,65

1E 0,13

2A 0,32

2B 0,28

2C 0,59

2D 0,52

2E 0,32

1 = prvi čas zaoravanja (13.4. 2007)

2 = drugi čas zaoravanja (25.4. 2007)

A = mnogocvetna ljuljka

B = ozimna ogrščica

C = podzemna detelja

D = inkarnatka

E = kontrola (brez dosevka)


45

V preglednici 4 je prikazana vsebnost organskega ogljika in dušika v prezimnih

dosevkih. Iz nje je razvidno, da je bila pri drugem odvzemu vzorcev zelinja in

korenin prezimnih dosevkov manjša vsebnost dušika v primerjavi s prvim

odvzemom vzorcev. Iz nje je razvidno tudi, da je čas odvzema vzorcev vplival na

C:N razmerje, ki je bilo na splošno širše pri drugem času odvzema, kar je

pričakovano zaradi nižje vsebnosti N v rastlinah.

Preglednica 4: Vsebnost organskega ogljika in dušika v prezimnih dosevkih

(zelinje+korenine).*

Dosevek C-organski

(%) N-Kj (%)

Razmerje C : N

Datum prvega odvzema vzorcev za prvo vlaganje v poskusne lonce: 13.4. 2007

Mnogocvetna ljuljka 43,71 1,36 32,14 : 1

Podzemna detelja 43,87 3,99 10,99 : 1 Ozimna ogrščica 52,21 1,99 26,24 : 1

Inkarnatka 46,13 3,92 11,77 : 1

Datum drugega odvzema vzorcev za drugo vlaganje v poskusne lonce: 25.4. 2007

Mnogocvetna ljuljka 43,38 0,96 45,19 : 1

Podzemna detelja 45,18 2,99 15,11 : 1

Ozimna ogrščica 48,46 1,34 36,16 : 1

Inkarnatka 44,94 3,24 13,87 : 1

*Analiza je bila opravljena na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Maribor.


46

3.2.4 Oskrba koruze V lonce vseh obravnavanj smo, razen v lonce obravnavanj 1E in 2E (kontrola-brez

dosevka), na dno dali zelinje dosevka s pripadajočo koreninsko maso in do vrha

prekrili z zemljo izpod posameznega prezimnega dosevka. V lonce obravnavanj

1E in 2E (kontrola-brez dosevka) smo dali zemljo, ki smo jo izkopali pri njihovem

vkopavanju.

Koruzo smo ročno sadili 25.4. 2007 v plastične lonce na globino 3 cm. V vsak

lonec smo posadili dve semeni. Po vzniku smo eno rastlino odstranili (Preglednica

5).

Predsetveno obdelavo tal smo opravili z motokultivatorjem. Vzorce zelinja smo

odvzeli z električnimi škarjami, drugo rastlino smo iz loncev odstranili s škarjami.

Plevele smo na poskusni površini zatirali mehanično.

Preglednica 5: Opravila pri poskusu. Datum Opravilo

10.4. 2007 Predsetvena obdelava tal

13.4. 2007 Količenje, prvi odvzem vzorcev zelinja in korenin, odvzem vzorcev tal za AL, odvzem vzorcev tal za Nmin

25.4. 2007 Drugi odvzem vzorcev zelinja in korenin, setev, odvzem vzorcev tal za Nmin 12.5. 2007 Odstranjevanje druge rastline koruze 12.5.; 1.6. 2007 Zatiranje plevelov 16.5. 2007 Odvzem vzorcev tal za Nmin 1.6. 2007 Dognojevanje koruze v fazi 7–9 listov (25–26 po Meierju) z 51 kg N, 50 kg

P2O5 in 250 kg K2O ha-1 22, 29.6. 2007 Zalivanje koruze 5.10. 2007 Spravilo poskusa


47

3.3 Meritve, opazovanja in kemijske analize Zelinje prezimnih dosevkov smo 13.4. in 25.4. 2008 odvzeli tako, da smo z

električnimi škarjami pokosili zelinje na višini 5 cm in ga stehtali z elektronsko

tehtnico (količino za posamezno obravnavanje - glej shemo poskusa str. 42).

Pripadajočo maso korenin in zemljo smo odvzeli iz površine, enake poskusnemu

loncu. Vzorce rastlin za določitev sušine smo sušili v sušilnici znamke SO 400 do

konstantne mase. Termostat na sušilnici je bil nastavljen na 60 °C.

Vzorce tal za določitev Nmin smo na poskusni površini jemali s pedološko sondo

dolžine 90 cm tako, da smo sondo s kladivom zabili v tla do globine 90 cm in jo

nato izvlekli iz zemlje. Nato smo vsak vzorec iz posamezne globine (0 do 30, 30

do 60 in 60 do 90 cm), ki je bil sestavljen iz 12 podvzorcev, dali v hladilno torbo in

ga odpeljali na Kmetijsko-gozdarski zavod Maribor. Vzorce smo odvzeli 13.4.

2007, 25.4. 2007 in 16.5. 2007. Kemijska analiza vzorcev na vsebnost

mineralnega dušika (nitratna + amonijska oblika) je bila izvedena po metodi

Keeney in Nelson (1982).

Količino dušika v globini 0 do 30 cm, 30 do 60 cm in 60 do 90 cm smo izračunali

po naslednjem obrazcu:

10 x v) - (100

k x s) - (1 x p x 0,3 x pv =K

K = izračunana količina dušika v vlažnih tleh v posamezni globini (kg p-1)

ρv = volumska gostota tal v posamezni globini (t m-3)

0,3 = razlika med globinama (m)

p = površina (m2)

s = masni delež skeleta, določen glede na suha tla (delež, npr. 10 % → 0,1)

k = določena količina mineralnega dušika v posamezni globini (mg NO3-N kg-1 in

mg NH4-N kg-1)

v = vlaga (%)

10 = faktor


48

Vzorce za osnovno kemijsko analizo tal (vsebnost P2O5, K2O, pH, humus) smo

odvzeli 13.4. 2007. Kemijska analiza vzorcev na vsebnost fosforja in kalija je bila

izvedena po metodi Egner in sod. (1960), pH je bil določen v 0,1 M KCl, humus v

vzorcih tal pa je bil določen po metodi Walkley in Black (Nelson in Sommers

1996).

Merjenje višine koruze smo izvedli tako, da smo v vsaki ponovitvi na vseh koruznih

rastlinah na poskusu s tračnim metrom, ki je bil pritrjen na letvi, v devetih obdobjih

rasti merili višino od tal do vrha rastline (2.6.; 9.6.; 16.6.; 23.6.; 30.6.; 7.7.; 14.7.;

21.7.; 4.8. 2007) in 4.8. 2007 višino od tal do zasnove prvega razvitega storža.

Listne površine pri koruzi smo ugotavljali v fazi metličenja (59 po Meierju) na vseh

rastlinah na poskusu. Na vsaki rastlini smo izmerili dolžino vsakega lista brez

listne nožnice in širino vsakega lista na najširšem delu.

Listne površine pri koruzi smo izračunali po naslednjem obrazcu (Povzeto po

Bavec 1987 in Bavec 1992):

P = d1 x š1 x f + d2 x š2 x f +………+ dn x šn x f P = listna površina rastlino-1 (m2)

d = dolžina lista brez listne nožnice (m)

š = širina lista, merjena na najširšem delu lista (m)

f = faktor

Indekse listnih površin smo izračunali po naslednjem obrazcu: LAI = P x G LAI = indeks listne površine na površino tal (-)

P = izračunana listna površina rastlino-1 (m2)

G = gostota rastlin m-2


49

Pridelek sveže koruze smo ugotovili tako, da smo stehtali ločeno storž, zrnje in

klasinec ter preostali nadzemni del rastline. Koruzo smo s sadjarskimi škarjami

odrezali 5 cm od tal.

Pridelek sušine koruze in dosevkov smo določili po sušenju v sušilni omari

(pri 60 °C) do konstantne mase. Vsebnost N v povprečnih vzorcih koruze smo v

laboratoriju ugotovili po Kjehldahlu.

Pridelke zrnja koruze ob spravilu smo pri znani vlagi izračunali na 14 % vlage po

naslednjem obrazcu (Zupanič 2005):

2

1

v - 100)v - (100 x mz

= P

P = pridelek zrnja koruze pri želeni vlagi ha-1 (kg)

mz = masa zrnja koruze ob spravilu ha-1 (kg)

v1 = vlaga ob spravilu (%)

v2 = želena vlaga (%)

Žetvene indekse koruze smo izračunali po naslednjem obrazcu (Povzeto po Bavec

2003, str. 113):

SSK + SSJ + SSL + SSS + SSZSSZ

= HI

HI = žetveni indeks (-)

SSZ = suha snov zrnja rastlino-1 (kg)

SSS = suha snov stebla rastlino-1 (kg)

SSL = suha snov listov rastlino-1 (kg)

SSJ = suha snov ličja rastlino-1 (kg)

SSK = suha snov klasinca (ev) rastlino-1 (kg)


50

3.4 Biometrične analize Podatke za statistično obdelavo smo vnašali na PC (Pentium IV (2,6 GHz)) in jih

za statistično obdelavo pripravili v programu MS Excel 2003. V program MS Excel

2003 smo vnašali ponovitve, obravnavanja, višine koruz od tal do zasnove storža,

višine koruz od tal do vrha metlice, mase suhih rastlin, mase suhega zrnja, mase

suhih klasincev.

Statistična obdelava je bila opravljena s paketom za statistične analize SPSS (Ver.

15.0) v programskem okolju Windows XP.

Podatke smo analizirali po metodi GLM (General Linear Model), sredine

proučevanih variabel smo testirali po metodi kontrastov s Tukeyjevim testom.

Statistično značilne razlike smo označili z znaki P ≤ 0,05 (*), P ≤ 0,01 (**) in

P ≤ 0,001 (***). Z nadpisanimi črkami a,b,c,d smo v preglednicah označevali

statistično značilne razlike med aritmetičnimi sredinami.

3.5 Podnebne razmere Za primerno rast in razvoj koruze je potrebno dovolj toplote in vlage. V obdobju

poskusa je povprečna mesečna temperatura zraka znašala 16,9 °C, kar je za

1,2 °C več od dolgoletnega povprečja (1981–1990) in za 0,7 °C več od

dolgoletnega povprečja (1991–2000) (Statistični letopis RS 2007).

Čeprav ima koruza sorazmerno nizek transpiracijski koeficient (300 do 350), pa

zaradi sposobnosti, da oblikuje velike količine suhe snovi, potrebuje dosti vode

(Tajnšek 1991). Za pridelek 10 t zrnja ha-1 koruza porabi vsaj 7000 t vode

(700 l m-2), pri čemer nista upoštevani evaporacija in odcedna voda. Porabo vode

povečujejo visoke temperature in nizka zračna vlaga (Čergan in sod. 2008). Ker

potrebuje koruza največ vode od zadnje dekade junija do zadnje dekade avgusta,

se v tem času pojavi suša že v primeru, če je 10 do 14 dni brez dežja. Čim manjša

je poljska kapaciteta zemlje za vodo in čim večja je potencialna evaporacija, tem

boljša razporeditev padavin je potrebna (Tajnšek 1991).


51

V Mariboru so v letu 2007 izmerili 964 mm padavin, kar je za 89 mm manj od

dolgoletnega povprečja (1981–1990) in za 83 mm manj od dolgoletnega povprečja

(1991–2000). Količina padavin od aprila do oktobra je znašala 689 mm, kar je za

39 mm manj od dolgoletnega povprečja (1981–1990) in za 49 mm manj od

dolgoletnega povprečja (1991–2000) (Statistični letopis RS 2007). V preglednici 6

so prikazane klimatske razmere v obdobju poskusa.

Preglednica 6: Klimatske razmere v obdobju poskusa (Mesečni bilten 2007 št. 4

str. 14, št. 5, 6, 7, 8 str. 15, št. 9, 10 str. 16).

Mesec IV V VI VII VIII IX X

Povprečne mesečne temperature

(°C) 13,7

17,2

21,2

22,4

20,2

13,9

9,5

Mesečne padavine (mm)

10 134

60 112 129 173 71

Količina vode dodana z zalivanjem

(mm) - - 63,7 - - - -

Skupna količina koruzi dostopne

vode (mm)

10 134 123,7 112 129 173 71

Zaradi pomanjkanja vode v mesecu juniju smo posevek zalili s 63,7 l vode m-2, kar

preračunano pomeni 63,7 mm padavin. Tudi ta voda je zajeta v količino, ki jo

prikazujemo v klimadiagramu.

Graf 1 predstavlja modificiran Walter-Gaussenov klimadiagram s povprečnimi

mesečnimi temperaturami zraka in padavinami za Maribor v razmerju 1:4 za leto

2007. Iz njega je razvidno, da je bilo v mesecu aprilu, torej pred izvedbo poskusa s

koruzo, sušno obdobje. Da bi preprečili pomanjkanje vode za rast koruze, oziroma

da bi vlago ohranili v tleh, smo površino poskusne parcelice površinsko prekopali

in s tem preprečili evaporacijo.


52

-10

0

10

20

30

40

50

Janu

ar

Februa

rMare

cApri

lMaj

Junij Ju

lij

Avgust

Septem

ber

Oktobe

r

Novembe

r

Decembe

r

Meseci

Tem

pera

ture

(°C

)

-40

0

40

80

120

160

200

Pad

avin

e (m

m)

Temperature (°C) Padavine (mm)

Graf 1: Modificiran Walter-Gaussenov klimadiagram s srednjimi mesečnimi temperaturami zraka in

padavinami za Maribor za leto 2007 v razmerju 1:4.


53

_____________

* suha koruza = nadzemni del rastline brez storža, torej brez klasinca in zrnja ** pridelek suhe snovi koruze = pridelek celotnega nadzemnega dela rastline (klasinec+zrnje+koruza)

4. REZULTATI

4.1 Vpliv časa zaoravanja in prezimnih dosevkov na količino pridelka koruze V preglednici 7 je prikazan vpliv dveh časov zaoravanja prezimnih dosevkov in štirih

prezimnih dosevkov na maso suhih klasincev, suhega zrnja koruze, suhih koruz* in

maso pridelka suhe snovi koruze**. Iz preglednice je razvidno, da čas zaoravanja

prezimnih dosevkov ni statistično značilno (P > 0,05) vplival na maso suhih

klasincev na rastlino, je pa moč pri drugem času zaoravanja opaziti trend

zmanjšanja. Statistično značilne razlike (P ≤ 0,01) pri tem preučevanem parametru

koruze smo ugotovili med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in obravnavanjem s

podzemno deteljo ter med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in obravnavanjem

z inkarnatko (Preglednica 7). Najvišja masa suhih klasincev na koruzo je bila pri

obravnavanju z inkarnatko, in sicer 19,56 g, najnižja pa pri obravnavanju z

mnogocvetno ljuljko, in sicer 14,71 g. Interakcija med časom zaoravanja in vrsto

dosevka ni bila statistično značilna (P > 0,05) in ni vplivala na maso suhih klasincev

koruze (Preglednica 7).

Čas zaoravanja prezimnih dosevkov ni statistično značilno (P > 0,05) vplival na

maso suhega zrnja koruze na rastlino, je pa moč pri drugem času zaoravanja opaziti

trend povečanja. Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri tem preučevanem

parametru koruze smo ugotovili med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in

obravnavanjem s podzemno deteljo, med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in

obravnavanjem z inkarnatko ter med obravnavanjem z ozimno ogrščico in

obravnavanjem z inkarnatko (Preglednica 7). Najvišja masa suhega zrnja koruze na

rastlino je bila pri obravnavanju z inkarnatko, in sicer 153,38 g, najnižja pa pri

obravnavanju z mnogocvetno ljuljko, in sicer 103,98 g. Interakcija med časom

zaoravanja in vrsto dosevka ni bila statistično značilna (P > 0,05) in ni vplivala na

maso suhega zrnja koruze na rastlino (Preglednica 7).


54

S statistično analizo smo ugotovili, da čas zaoravanja prezimnih dosevkov ni

statistično značilno (P > 0,05) vplival na maso suhih koruz. Statistično značilne

razlike (P ≤ 0,001) pri tem preučevanem parametru koruze smo ugotovili med

obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in obravnavanjem s podzemno deteljo, med

obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in obravnavanjem z inkarnatko, med

obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in kontrolnim obravnavanjem ter med

obravnavanjem z ozimno ogrščico in obravnavanjem z inkarnatko. Najvišja masa

suhe koruze je bila pri obravnavanju z inkarnatko, in sicer 100,21 g, najnižja pa pri

obravnavanju z mnogocvetno ljuljko, in sicer 69,75 g. Interakcija med časom

zaoravanja in vrsto dosevka ni bila statistično značilna (P > 0,05) in ni vplivala na

maso suhih koruz (Preglednica 7).


55

Preglednica 7: Vpliv dveh časov zaoravanja in štirih prezimnih dosevkov na maso suhih klasincev koruze, maso suhega zrnja koruze, maso suhih koruz in maso pridelka suhe snovi koruze.

Obravnavanja Masa suhih klasincev

(g rastlino-1) Masa suhega zrnja

(g rastlino-1) Masa suhih koruz*

(g rastlino-1) Masa pridelka suhe snovi

(g rastlino-1)

Čas zaoravanja (A) 1 17,50 128,73 87,47 233,69 2 17,32 132,07 87,12 236,51

Dosevek (B)

Mnogocvetna ljuljka 14,71b 103,98c 69,75c 188,44b Podzemna detelja 18,69a 140,73ab 97,54ab 256,96a Ozimna ogrščica 16,33ab 122,48bc 78,96bc 217,77ab

Inkarnatka 19,56a 153,38a 100,21a 273,14a Kontrola 17,75ab 131,44abc 90,00ab 239,19ab

Interakcija (B x A)

Mnogocvetna ljuljka 1 13,27 89,77 64,42 167,46 2 16,15 118,19 75,08 209,42

Podzemna detelja 1 18,69 139,77 94,58 253,04 2 18,69 141,69 100,50 260,88

Ozimna ogrščica 1 17,11 126,77 85,58 229,46 2 15,56 118,19 72,34 206,08

Inkarnatka 1 19,65 150,73 102,84 273,21 2 19,48 156,02 97,59 273,08

Kontrola 1 18,77 136,60 89,92 245,29 2 16,73 126,27 90,08 233,08

Statistična značilnost A n.s. n.s. n.s. n.s. B ** *** *** **

A x B n.s. n.s. n.s. n.s.

n.s. = ni statistično značilne razlike (P > 0,05); ** = P ≤ 0,01; *** = P ≤ 0,001 a, b, c vrednosti, označene z različnimi črkami v stolpcu za posamezno skupino podatkov, se statistično značilno razlikujejo (P ≤ 0,05) Tukeyjev test pri 5%

stopnji tveganja 1 = 13.4. 2007; 2 = 25.4. 2007

* masa suhih koruz = masa suhe snovi nadzemnega dela rastline brez storža, torej brez klasinca in zrnja


56

Na podlagi statistične analize smo ugotovili, da čas zaoravanja prezimnih

dosevkov ni statistično značilno (P > 0,05) vplival na maso pridelka suhe snovi

koruze, je pa moč pri drugem času zaoravanja opaziti trend povečanja. Statistično

značilne razlike (P ≤ 0,01) pri tem preučevanem parametru koruze smo ugotovili

med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in obravnavanjem s podzemno deteljo,

med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in obravnavanjem z inkarnatko.

Najvišja masa pridelka suhe snovi koruze je bila pri obravnavanju z inkarnatko, in

sicer 273,14 g, najnižja pa pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko, in sicer

188,44 g. Interakcija med časom zaoravanja in vrsto dosevka ni bila statistično

značilna (P > 0,05) in ni vplivala na maso pridelka suhe snovi koruze (Preglednica

7).

Razlog za najnižje pridelke koruze pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko lahko

iščemo v širokem C:N razmerju (Preglednica 4) in inhibitorjih, kar navajajo tudi

Andersen in Olsen (1993), Lewan (1994), Lyngstad in Børresen (1996), Ohlander

in sod. (1996), Kramberger in sod. (2005, 2006), Kramberger (2007). S statistično

analizo smo ugotovili, da podzemna detelja ni negativno vplivala na pridelek

naslednje poljščine, kar navajajo tudi Ilnicki in Enache (1992), Decker in sod.

(1994), Kuo in sod. (1996), Miguez in Bollero (2005) ter Kramberger in sod.

(2006).


57

4.2 Vpliv časa zaoravanja in prezimnega dosevka na količino akumuliranega dušika v koruzi

Preglednica 8 prikazuje vpliv dveh časov zaoravanja prezimnih dosevkov in štirih

prezimnih dosevkov na količino dušika v suhi koruzi in suhem zrnju koruze. Iz nje

je razvidno, da čas zaoravanja prezimnih dosevkov ni statistično značilno

(P > 0,05) vplival na količino dušika v suhi koruzi ha-1, je pa pri drugem času

zaoravanja moč opaziti trend povečanja.


količino dušika v suhi koruzi in suhem zrnju koruze.

Obravnavanja Količina dušika v

suhi koruzi* (kg ha-1)

Količina dušika v suhem zrnju koruze

(kg ha-1)

Čas zaoravanja (A) 1 118,04 133,71 2 120,26 136,42

Dosevek (B)

Mnogocvetna ljuljka 92,46b 106,58b Podzemna detelja 132,30a 149,30ab Ozimna ogrščica 107,19ab 124,69ab

Inkarnatka 143,05a 160,92a Kontrola 120,75ab 133,83ab

Interakcija (B x A)

Mnogocvetna ljuljka 1 85,12 91,14 2 99,81 122,02

Podzemna detelja 1 122,44 144,12 2 142,16 154,48

Ozimna ogrščica 1 111,78 132,68 2 102,61 116,71

Inkarnatka 1 141,04 157,39 2 145,06 164,46

Kontrola 1 129,84 143,22 2 111,67 124,45

Statistična značilnost A n.s. n.s. B ** *

A x B n.s. n.s.

n.s. = ni statistično značilne razlike (P > 0,05); * = P ≤ 0,05; ** = P ≤ 0,01 a, b vrednosti, označene z različnimi črkami v stolpcu za posamezno skupino podatkov, se statistično značilno razlikujejo (P ≤ 0,05) Tukeyjev test pri 5% stopnji tveganja 1 = 13.4. 2007; 2 = 25.4. 2007 * suha koruza = masa suhe snovi nadzemnega dela rastline s klasincem


58

Statistično značilne razlike pri tem preučevanem parametru koruze smo ugotovili

med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in obravnavanjem s podzemno deteljo

ter med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in obravnavanjem z inkarnatko.

Najvišja količina dušika v suhi koruzi ha-1 je bila pri obravnavanju z inkarnatko, in

sicer 143,05 kg ha-1, najnižja pa pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko, in sicer

92,46 kg ha-1. Interakcija med časom zaoravanja in vrsto dosevka ni bila

statistično značilna (P > 0,05) in ni vplivala na količino dušika v suhi koruzi ha-1

(Preglednica 8).


količino dušika v suhem zrnju koruze ha-1, je pa moč pri drugem času zaoravanja

opaziti trend povečanja. Statistično značilne razlike pri tem preučevanem

parametru koruze smo ugotovili samo med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko

in obravnavanjem z inkarnatko. Najvišja količina dušika v suhem zrnju koruze je

bila pri obravnavanju z inkarnatko, in sicer 160,92 kg ha-1, najnižja pa pri

obravnavanju z mnogocvetno ljuljko, in sicer 106,58 kg ha-1. Interakcija med

časom zaoravanja in vrsto dosevka ni bila statistično značilna (P > 0,05) in ni

vplivala na količino dušika v suhem zrnju koruze ha-1 (Preglednica 8).

Razlog za najnižjo količino dušika v suhi koruzi in zrnju ha-1 pri obravnavanju z

mnogocvetno ljuljko lahko iščemo v zelo širokem C:N razmerju (Preglednica 4) in

inhibitorjih, kar navajajo tudi Andersen in Olsen (1993), Lewan (1994), Lyngstad in

Børresen (1996), Ohlander in sod. (1996), Kramberger in sod. (2005, 2006) ter

Kramberger (2007).

4.3 Vpliv časa zaoravanja in prezimnega dosevka na višino koruze v

posameznih obdobjih rasti S statistično analizo smo ugotovili, da čas zaoravanja na splošno ni vplival na

višino koruze. Ugotovili pa smo statistično značilen vpliv dosevka na višino koruze

tako v prvem času zaoravanja kot v drugem, zato rezultate prikazujemo v

nadaljevanju ločeno.


59

4.3.1 Vpliv prezimnega dosevka na višino koruze pri prvem času zaoravanja Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri prvem merjenju višin e koruz smo

ugotovili med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in ostalimi obravnavanji, med

obravnavanjem z ozimno ogrščico in obravnavanjem s podzemno deteljo, med

obravnavanjem z ozimno ogrščico in obravnavanjem z inkarnatko, med

obravnavanjem s podzemno deteljo in kontrolnim obravnavanjem ter med

obravnavanjem z inkarnatko in kontrolnim obravnavanjem. Najnižja višina koruz je

bila pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko, in sicer 34,8 cm, najvišja pa pri

obravnavanju s podzemno deteljo, in sicer 54,5 cm (Graf 2 in preglednica 9).

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri drugem merjenju višine koruz smo

ugotovili med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in obravnavanjem s

podzemno deteljo, med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in obravnavanjem z

inkarnatko, med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in kontrolnim

obravnavanjem, med obravnavanjem z ozimno ogrščico in obravnavanjem s

podzemno deteljo, med obravnavanjem z ozimno ogrščico in obravnavanjem z

inkarnatko ter med obravnavanjema obeh metuljnic in kontrolnim obravnavanjem.

0

50

100

150

200

250

300

2.6.07

9.6.07

16.6.

07

23.6.

07

30.6.

077.7

.07

14.7.

07

21.7.

074.8

.07

Datumi meritev

Viš

ina

(cm

)

mnogocvetna ljuljka ozimna ogrščica podzemna detelja inkarnatka kontrola

Graf 2: Vpliv prezimnih dosevkov na višino koruze pri prvem času zaoravanja.


60

Preglednica 9: Vpliv prezimnih dosevkov na višino koruze pri prvem času

zaoravanja.

Datum merjenja 2.6.07 9.6.07 16.6.07 23.6.07 30.6.07 7.7.07 14.7.07 21.7.07 4.8.07

Dosevek

Mnogocvetna ljuljka 34,8c 50,8c 84,2b 119,8d 143,6c 170,8b 207,0b 232,4b 234,0b

Podzemna detelja 54,5a 72,2a 106,7a 148,0ab 179,7ab 217,3a 254,5a 258,3a 258,6a

Ozimna ogrščica 41,8b 58,5bc 89,3b 135,4bc 165,0b 198,6a 238,4a 252,6a 253,0a

Inkarnatka 54,2a 75,3a 111,5a 152,2a 183,0a 213,5a 254,1a 260,8a 261,2a

Kontrola 44,2b 59,8b 89,7b 133,8c 165,4b 201,4a 242,7a 257,9a 258,0a Statistična značilnost

*** *** *** *** *** *** *** *** ***

*** = P ≤ 0,001 a, b, c, d vrednosti, označene z različnimi črkami v stolpcu za posamezno skupino podatkov, se statistično značilno razlikujejo (P ≤ 0,05) Tukeyjev test pri 5% stopnji tveganja

Najnižja višina koruz je bila pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko, in sicer 50,8

cm, najvišja pa pri obravnavanju z inkarnatko, in sicer 75,3 cm (Graf 2 in

preglednica 9).

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri tretjem merjenju višin e koruz smo



inkarnatko, med obravnavanjem z ozimno ogrščico in obravnavanjem s podzemno

deteljo, med obravnavanjem z ozimno ogrščico in obravnavanjem z inkarnatko,

med obravnavanjem s podzemno deteljo in kontrolnim obravnavanjem ter med


bila pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko, in sicer 84,2 cm, najvišja pa pri

obravnavanju z inkarnatko, in sicer 111,5 cm (Graf 2 in preglednica 9).

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri četrtem merjenju višin e koruz smo

ugotovili med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in vsemi ostalimi

obravnavanji, med obravnavanjem z ozimno ogrščico in obravnavanjem z

inkarnatko, med obravnavanjem s podzemno deteljo in kontrolnim obravnavanjem

ter med obravnavanjem z inkarnatko in kontrolnim obravnavanjem.


61



preglednica 9).

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri petem merjenju višine koruz smo


obravnavanji, med obravnavanjem z ozimno ogrščico in obravnavanjem z

inkarnatko ter med obravnavanjem z inkarnatko in kontrolnim obravnavanjem.



preglednica 9).

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri šestem merjenju višin e koruz smo


obravnavanji, medtem ko med ostalimi obravnavanji teh razlik nismo ugotovili.


cm, najvišja pa pri obravnavanju s podzemno deteljo, in sicer 217,3 cm (Graf 2 in

preglednica 9).

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri sedmem merjenju višin e koruz smo

ugotovili med enakimi obravnavanji kot pri šestem merjenju višine koruz. Najnižja

višina koruz je bila pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko, in sicer 207,0 cm,

najvišja pa pri obravnavanju s podzemno deteljo, in sicer 254,5 cm (Graf 2 in

preglednica 9).

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri osmem merjenju višin e koruz smo

ugotovili med enakimi obravnavanji kot pri sedmem merjenju višine koruz. Najnižja


najvišja pa pri obravnavanju z inkarnatko, in sicer 260,8 cm (Graf 2 in preglednica

9).


62

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri devetem merjenju višin e koruz smo

ugotovili med enakimi obravnavanji kot pri osmem merjenju višine koruz. Najnižja


najvišja pa pri obravnavanju z inkarnatko, in sicer 261,2 cm (Graf 2 in preglednica

9).

Razloge za najnižjo višino koruz pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko lahko

iščemo v širokem C:N razmerju (Preglednica 4) in inhibitorjih rasti, kar navajajo

tudi Andersen in Olsen (1993), Lewan (1994), Lyngstad in Børresen (1996),

Ohlander in sod. (1996), Kramberger in sod. (2005, 2006) ter Kramberger (2007).

4.3.2 Vpliv prezimnega dosevka na višino koruze pri drugem času zaoravanja Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri prvem merjenju višin e koruz smo






inkarnatko, med obravnavanjem z ozimno ogrščico in kontrolnim obravnavanjem

ter med obravnavanjem z inkarnatko in kontrolnim obravnavanjem. Najnižja višina

koruz je bila pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko, in sicer 36,7 cm, najvišja pa

pri obravnavanju z inkarnatko, in sicer 56,1 cm (Graf 3 in preglednica 10).

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri drugem merjenju višin e koruz smo






inkarnatko, med obravnavanjem z ozimno ogrščico in kontrolnim obravnavanjem

ter med obravnavanjem s podzemno deteljo in kontrolnim obravnavanjem.


63

Najnižja višina koruz je bila pri obravnavanju z ozimno ogrščico, in sicer 52,6 cm,

najvišja pa pri obravnavanju s podzemno deteljo, in sicer 75,4 cm (Graf 3 in

preglednica 10).

0

50

100

150

200

250

300

2.6.07

9.6.07

16.6.

07

23.6.

07

30.6.

077.7

.07

14.7.

07

21.7.

074.8

.07

Datumi meritev

Viš

ina

(cm

)

mnogocvetna ljuljka ozimna ogrščica podzemna detelja inkarnatka kontrola

Graf 3: Vpliv prezimnih dosevkov na višino koruze pri drugem času zaoravanja. Preglednica 10: Vpliv prezimnih dosevkov na višino koruze pri drugem času

zaoravanja.

Datum merjenja 2.6.07 9.6.07 16.6.07 23.6.07 30.6.07 7.7.07 14.7.07 21.7.07 4.8.07

Dosevek

Mnogocvetna ljuljka 36,7c 54,6c 89,7bc 129,4b 156,9c 186,7b 222,9c 241,8b 242,1b

Podzemna detelja 54,8ab 75,4a 112,5a 154,9a 187,1a 223,2a 253,2a 256,5a 256,6a

Ozimna ogrščica 37,9c 52,6c 84,2c 126,0b 153,5c 184,9b 226,0bc 247,6ab 247,7ab

Inkarnatka 56,1a 74,7ab 110,6a 153,8a 184,9ab 223,7a 255,2a 257,5a 257,6a

Kontrola 48,5b 66,0b 98,2b 138,5b 168,2bc 202,7b 246,3ab 257,8a 258,0a Statistična značilnost

*** *** *** *** *** *** *** * *

* = P ≤ 0,05; *** = P ≤ 0,001 a, b, c vrednosti, označene z različnimi črkami v stolpcu za posamezno skupino podatkov, se statistično značilno razlikujejo (P ≤ 0,05) Tukeyjev test pri 5% stopnji tveganja


64

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri tretjem merjenju višin e koruz smo





med obravnavanjem z ozimno ogrščico in kontrolnim obravnavanjem, med

obravnavanjem s podzemno deteljo in kontrolnim obravnavanjem ter med


bila pri obravnavanju z ozimno ogrščico, in sicer 84,2 cm, najvišja pa pri


Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri četrtem merjenju višin e koruz smo









Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri petem merjenju višin e koruz smo




deteljo, med obravnavanjem z ozimno ogrščico in obravnavanjem z inkarnatko ter

med obravnavanjem s podzemno deteljo in kontrolnim obravnavanjem. Najnižja

višina koruz je bila pri obravnavanju z ozimno ogrščico, in sicer 153,5 cm, najvišja

pa pri obravnavanju s podzemno deteljo, in sicer 187,1 cm (Graf 3 in preglednica

10).


65

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri šestem merjenju višin e koruz smo








obravnavanju z inkarnatko, in sicer 223,7 cm (Graf 3 in preglednica 10).

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,001) pri sed mem merjenju višine koruz smo





podzemno deteljo ter med obravnavanjem z ozimno ogrščico in obravnavanjem z

inkarnatko. Najnižja višina koruz je bila pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko, in

sicer 222,9 cm, najvišja pa pri obravnavanju z inkarnatko, in sicer 255,2 cm (Graf

3 in preglednica 10).

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,05) pri osmem merjenju višin e koruz smo




cm, najvišja pa pri kontrolnem obravnavanju, in sicer 257,8 c m (Graf 3 in

preglednica 10).

Statistično značilne razlike (P ≤ 0,05) pri devetem merjenju višine koruz smo




66


cm, najvišja pa pri kontrolnem obravnavanju, in sicer 258,0 c m (Graf 3 in

preglednica 10).

Razloge za najnižjo višino koruz pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko lahko

iščemo v širokem C:N razmerju (Preglednica 4) in inhibitorjih, kar navajajo tudi

Andersen in Olsen (1993), Lewan (1994), Lyngstad in Børresen (1996), Ohlander

in sod. (1996), Kramberger in sod. (2005, 2006) ter Kramberger (2007).


67

4.4 Vpliv časa zaoravanja in prezimnega dosevka na višino koruze od tal do zasnove storža, indeks listne površine in žetveni indeks

Preglednica 11 prikazuje vpliv dveh časov zaoravanja prezimnih dosevkov in štirih

prezimnih dosevkov na višino koruze od tal do zasnove storža, na žetveni indeks

in indeks listne površine koruze. Iz nje je razvidno, da čas zaoravanja prezimnih

dosevkov ni statistično značilno (P > 0,05) vplival na višino koruze od tal do

zasnove prvega storža.


višino koruze od tal do zasnove storža, žetveni indeks in indeks

listne površine koruze.

Obravnavanja Višina koruze od tal

do zasnove storža (cm)

Žetveni indeks

(-)

Indeks listne površine

(-)

Čas zaoravanja (A) 1 104,49 0,55 2,31 2 103,04 0,56 2,34

Dosevek (B)

Mnogocvetna ljuljka 94,67b 0,56 2,05c Podzemna detelja 106,25a 0,55 2,59a Ozimna ogrščica 102,69a 0,56 2,16c

Inkarnatka 108,33a 0,56 2,56ab Kontrola 106,88a 0,55 2,28bc

Interakcija (B x A)

Mnogocvetna ljuljka 1 93,34 0,55 1,94 2 96,00 0,57 2,17

Podzemna detelja 1 107,75 0,55 2,48 2 104,75 0,54 2,70

Ozimna ogrščica 1 107,09 0,54 2,22 2 98,29 0,58 2,09

Inkarnatka 1 108,42 0,55 2,64 2 108,25 0,57 2,48

Kontrola 1 105,84 0,56 2,28 2 107,92 0,55 2,28

Statistična značilnost

A n.s. n.s. n.s. B *** n.s. ***

A x B n.s. n.s. n.s.

n.s. = ni statistično značilne razlike (P > 0,05); *** = P ≤ 0,001 a, b, c vrednosti, označene z različnimi črkami v stolpcu za posamezno skupino podatkov, se statistično značilno razlikujejo (P ≤ 0,05) Tukeyjev test pri 5% stopnji tveganja 1 = 13.4. 2007; 2 = 25.4. 2007


68

S statistično analizo smo ugotovili, da se je ta višina pri obravnavanju z

mnogocvetno ljuljko statistično značilno (P ≤ 0,001) razlikovala od višin pri ostalih

obravnavanjih, medtem ko med ostalimi obravnavanji teh razlik nismo ugotovili.

Najnižja višina koruze od tal do zasnove prvega storža je bila pri obravnavanju z

mnogocvetno ljuljko, in sicer 94,67 cm, najvišja pa pri obravnavanju z inkarnatko,

in sicer 108,33. Interakcija med časom zaoravanja in vrsto dosevka ni bila

statistično značilna (P > 0,05) in ni vplivala na višino koruze od tal do zasnove

prvega storža (Preglednica 11).

Iz preglednice 11 je razvidno, da čas zaoravanja prezimnih dosevkov, dosevek in

interakcija med časom zaoravanja in vrsto dosevka ni bila statistično značilna

(P > 0,05) in ni vplivala na žetveni indeks koruze.


indeks listne površine koruze, je pa moč pri drugem času zaoravanja opaziti trend

povečanja. Statistično značilne razlike pri tem preučevanem parametru koruze

smo ugotovili med obravnavanjem z mnogocvetno ljuljko in obravnavanjem s



deteljo, med obravnavanjem z ozimno ogrščico in obravnavanjem z inkarnatko ter

med obravnavanjem z ozimno ogrščico in kontrolnim obravnavanjem. Najnižji

indeks listne površine koruze je bil pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko, in sicer

2,05, najvišji pa pri obravnavanju s podzemno deteljo, in sicer 2,59. Interakcija

med časom zaoravanja in vrsto dosevka ni bila statistično značilna (P > 0,05) in ni

vplivala na indeks listne površine koruze (Preglednica 11).


69

Razlog za najnižjo višino koruze od tal do zasnove storža koruze pri obravnavanju

z mnogocvetno ljuljko je lahko široko C:N razmerje (Preglednica 4) in inhibitorji,

kar navajajo tudi Andersen in Olsen (1993), Lewan (1994), Lyngstad in Børresen

(1996), Ohlander in sod. (1996), Kramberger in sod. (2005, 2006), Kramberger

(2007); Wyland in sod. (1995), Martinez in Guiraud (1990), Francis in sod. (1998)

pa navajajo, da se je lahko zaradi imobilizacije dušika po zaoravanju mnogocvetne

ljuljke z visokim C:N razmerjem zmanjšala rast koruznih rastlin. Rast podzemne

detelje je bila povsem primerljiva rasti inkarnatke, kar navaja tudi Kramberger

(2006).

Razlog za najnižji indeks listne površine pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko je

lahko ta, da je bila končna višina koruznih rastlin pri tem obravnavanju najnižja

izmed vseh obravnavanj, razlog pa lahko iščemo tudi v širokem C:N razmerju

(Preglednica 4) in inhibitorjih, kar navajajo tudi Andersen in Olsen (1993), Lewan

(1994), Lyngstad in Børresen (1996), Ohlander in sod. (1996), Kramberger in sod.

(2005, 2006) ter Kramberger (2007).


70

5. KOMENTAR Rastline, ki jih sejemo proti koncu poletja ali v začetku jeseni, njivo pa zapustijo

pozno jeseni ali spomladi do meseca maja, so kot dosevki za krmo ali podor v

slovenskem kmetijstvu sicer prisotne že dolgo, vendar je zaradi racionalnega

gospodarjenja z rastlinskimi hranili (zlasti z dušikom) danes njihova prisotnost v

njivskem kolobarju zaželena in pomembna bolj kot kadarkoli prej. Že naši predniki

so z besedno zvezo ''gnojenje z zelenimi rastlinami'' dokaj dobro nakazali vrednost

dosevkov.

Danes pripisujemo dosevkom, zlasti prezimnim, mnoge pozitivne vplive na

krajinsko in biotsko pestrost, varovanje okolja ter na rodovitnost tal. Za tiste, ki

dosevke pridelujejo za krmo, je najpomembnejša količina in kakovost pridelka,

primernost za uporabo in konzerviranje, zlasti pa so pomembni stroški pridelave.

Danes mnogi, ki krme za živali ne potrebujejo, sejejo dosevke izključno z

namenom ozelenitve njive v jesenskih in zimskih mesecih. S tem črpajo dosevki

(tudi dosevki za krmo) mineralni dušik iz tal v obdobju, ko obstaja večja nevarnost

izpiranja v podtalje in s tem nevarnost neracionalnega izgubljanja tega hranila ter

onesnaževanje podtalnice z dušikovimi spojinami. Nevarnost za to je opazna zlasti

v jesenskih in prvih spomladanskih mesecih, pa tudi v milih obdobjih zime. Črpanje

mineralnega dušika iz tal je zlasti pomembno na zelo rodovitnih tleh z intenzivno

mineralizacijo in posledično večjimi količinami v talno raztopino sproščajočega se

mineralnega dušika, precej mineralnega dušika pa lahko ostane v tleh tudi po

pridelovanju prejšnje poljščine. Dosevek torej mineralni dušik akumulira in ga veže

v organsko obliko. V primeru porabe dosevka za krmo del tega dušika v pridelku

zelinja odpeljemo z njive, del (korenine in strnike) pa ostane na njej in je po

mineralizaciji organske snovi namenjen naslednji poljščini v njivskem kolobarju. Če

dosevek za ozelenitev v celoti zaorjemo, ostane na njivi veliko več organske snovi

in v njej vezanega dušika, ki se mineralizira pozneje.


71

V številnih izvedenih poskusih po svetu in pri nas se je pokazalo, da so pri črpanju

mineralnega dušika iz tal med dosevki najbolj učinkovite rastline iz družin trave

(Poaceae) in križnice (Brassicaceae). Te rastline namreč že zgodaj jeseni

oblikujejo zelo učinkoviti koreninski sistem, hkrati pa tudi z nadzemnimi deli hitro

prekrijejo površino tal. Med travami je potrebno posebej izpostaviti italijansko

mnogocvetno ljuljko. Njen pridelek je zelo uporaben tudi za krmo živalim. Križnice

so nekoliko manj uporabne za krmo, zelo pa kot rastline za ozelenitev tistih njiv, na

katerih so tla še dovolj dobra za njihovo pridelavo. Med križnicami sta zelo

uporabni ozimna ogrščica in ozimna repica.

Pri uporabi trav in križnic za prezimno ozelenitev njiv lahko torej v jesenskih,

zimskih in prvih spomladanskih mesecih računamo na veliki okoljevarstveni učinek

zmanjševanja vsebnosti mineralnega dušika v tleh, vendar pa lahko v praktičnem

poljedelstvu pri uporabi trav in križnic kot dosevkov prihaja do njihovih vplivov na

pridelek naslednjih poljščin v njivskem kolobarju, zlasti če je travam in križnicam

primanjkovalo dušika za njihovo nemoteno rast, kar smo ugotovili tudi v našem

poskusu.

Tako so bile med rastjo jeseni in spomladi sicer zelo učinkovite v črpanju

razpoložljivega mineralnega dušika iz tal, vendar pa so lahko z dušikom

''podhranjene'' zaradi omejenih količin tega hranila ob zaoravanju. Posledično

lahko, čeprav so glede na razvojni stadij še dokaj ''mlade'', vsebujejo dokaj široko

razmerje med ogljikom in dušikom v svoji organski snovi (tudi čez 40 ali 50:1), kar

smo ugotovili tudi v našem poskusu (Preglednica 4).

Razmerje med ogljikom in dušikom v zaorani organski snovi je pomembno zaradi

mineralizacije, torej razgradnje organske snovi (s pomočjo mikroorganizmov) in s

tem sproščanja mineralnega dušika v talno raztopino, od koder ga črpajo rastline.

Mineralizacija oziroma sproščanje dušika iz razkrajajoče se organske snovi poteka

bolj ali manj nemoteno, če je razmerje med ogljikom in dušikom v organski snovi

do 25 (30):1.


72

Če je razmerje širše, bo mineralizacija potekala zelo počasi, ker mikroorganizmom

za svoje delovanje primanjkuje dušika. V tem primeru pravzaprav mikroorganizmi

porabljajo tudi mineralni dušik iz talne raztopine, torej dušik, ki smo ga z

gnojenjem že namenili naslednji poljščini v njivskem kolobarju. Tako govorimo celo

o začasnem ''vezanju'' dušika oziroma o njegovi imobilizaciji, dejansko sproščanje

dušika iz take, razkrajajoče se organske snovi pa lahko pričakujemo šele čez

nekaj tednov.

Posledice preširokega razmerja med ogljikom in dušikom v zaoranih travah in

križnicah se lahko kažejo v manjšem pridelku poljščine, ki dosevku sledi (npr.

koruza, pesa,…), kar kažejo tudi rezultati našega poskusa (Preglednica 7).

Nekateri poskušajo negativen vpliv iskati še drugje, npr. v alelopatiji, izločkih

predhodnega posevka, v spojinah, ki nastajajo pri razgradnji podorine. Negativen

vpliv je dokazan pri številnih poskusih v tujini in pri nas. Seveda to vedenje ob

stroških, ki jih imamo z dosevki za ozelenitev njiv, v marsikom zbuja upravičen

dvom o smiselnosti prezimne ozelenitve oziroma celo o smiselnosti setve

dosevkov za krmo, čeprav je v obeh primerih okoljevarstveni vidik dosevkov trav in

križnic v funkciji zmanjševanja nevarnosti izpiranja dušika v podtalje nesporen.

Ob zagovarjanju smiselnosti uporabe trav in križnic je na prezimne dosevke

potrebno gledati celovito, torej z vidika trajne rastlinske pridelave na njivah. V

primeru setve dosevkov za krmo je skupni pridelek krme v sistemu, npr. italijanska

mnogocvetna ljuljka kot dosevek in koruza, ki ji sledi, bistveno večji, kot če je njiva

pozimi neposejana in pridelujemo zgolj koruzo, čeprav je lahko pridelek samo

koruze v slednjem primeru večji, kar lahko na podlagi rezultatov našega poskusa

tudi potrdimo (Preglednica 7).


73

Upravičenost vključevanja ljuljke kot dosevka v kolobar še povečuje razširjena

možnost uporabe organskih gnojil na živinorejski kmetiji. Morebitna začasna

imobilizacija dušika po setvi naslednje poljščine v njivskem kolobarju oziroma

glede na potrebe naslednje poljščine po dušiku zapoznela mineralizacija čez

poletje, nam iz okoljevarstvenega vidika v njivskem kolobarju jeseni ponovno

narekuje setev ozimine, pa naj bo to žito ali križnica za zrnje ali pa setev dosevka

za krmo ali ozelenitev njive. Seveda pa, gledano globalno in dolgoročno,

vključevanje zlasti prezimnih dosevkov (četudi so to samo trave ali križnice)

povečuje racionalno gospodarjenje z dušikom v njivskem kolobarju ob trajnem

ohranjanju ali celo povečevanju vsebnosti organske snovi in posledično

rodovitnosti tal.

Morebitni imobilizaciji dušika v času rasti naslednje poljščine v njivskem kolobarju,

se lahko izognemo tudi z dovolj zgodnjim zaoravanjem dosevka, če

predvidevamo, da bi v organski snovi lahko vseboval široko razmerje med

ogljikom in dušikom, kar v našem poskusu nismo dokazali (Preglednica 4). To je

seveda smiselno, če imamo njivo ozelenelo in pridelka spomladi ne bomo uporabili

za krmo.

Še najbolj se imobilizaciji dušika ob razgradnji zaoranih dosevkov oziroma

negativnemu vplivu dosevkov na naslednjo poljščino izognemo, če kot dosevek za

ozelenitev njive ali za krmo uporabimo rastlino iz družine metuljnice (Fabaceae)

(ali pa mešanico rastlin, ki je bogata z metuljnicami), kar lahko na podlagi

rezultatov našega poskusa tudi potrdimo (Preglednica 4). V ta namen lahko za

prezimni dosevek uporabimo pri nas znane in uveljavljene rastline, kot so:

inkarnatka, ki smo jo uporabili tudi v našem poskusu, ozimna grašica (predvsem

kuštrava) in tudi črna detelja. Uporabimo jih lahko kot dosevek za krmo, lahko pa

izključno le za ozelenitev njive čez zimo. Prav tako dobra ali pa zaradi nekoliko

manjšega pridelka spomladi razvitega zelinja celo boljša je podzemna detelja, ki

smo jo kot prezimni dosevek uporabili tudi v našem poskusu.


74

Spomladi, t.j. do prve polovice maja, imajo omenjene rastline namreč v organski

snovi razmerje med ogljikom in dušikom nekje med 10 in 20:1, kar pomeni

takojšnje sproščanje dušika po zaoravanju.

Ozko razmerje med ogljikom in dušikom v organski snovi je posledica visoke

vsebnosti dušika v rastlinah. Ta pa je rezultat simbiotske vezave dušika iz zraka.

Seveda moramo pri pridelavi teh dosevkov težiti k temu, da zagotovimo kar se da

najboljše razmere za nemoteno simbiotsko vezavo dušika iz zraka. V prvi vrsti

moramo poskrbeti za rodovitna, s hranili dobro preskrbljena in ne prekisla tla, kar

smo zagotovili tudi v našem poskusu. Zelo pomemben pa je tudi rok setve, ki smo

ga v našem poskusu izvedli v najoptimalnejšem času. V poskusih, ki sta jih

izvajala Kramberger (2006) in Zlatar (2008) sta najboljše rezultate pri simbiotski

vezavi dušika iz zraka dosegla, če sta navedene metuljnice sejala v drugi polovici

avgusta. Že pri septembra sejanih metuljnicah je bilo simbiotske vezave dušika iz

zraka zlasti jeseni že zelo malo, poznejše setve metuljnic pa tako niso več

primerne.

Rana setev metuljnic kot dosevkov, če nam spravilo predhodne poljščine z njive to

omogoča, je pomembna zaradi temperature zraka in tal, pri kateri simbiotska

vezava dušika iz zraka še poteka. Mnogi avtorji namreč posebej izpostavljajo

temperaturni prag 8 °C, pod katerim se simbiotska vezava dušika iz zraka ustavi.

Ker je za simbiotsko vezavo potrebno, da metuljnica najprej sploh prične z rastjo,

je logična posledica, da pri septembrskih setvah ne moremo več računati na

omembe vredne količine simbiotsko vezanega dušika že jeseni. Spomladi se tla

do primerne temperature segrejejo šele v aprilu. Pri dokaj zgodnjem

spomladanskem zaoravanju ne moremo računati na veliko simbiotsko vezavo

dušika, nanjo lahko v večji meri računamo šele po spravilu metuljnice sredi maja.

To pa je velikokrat že prepozno za setev naslednje poljščine npr. koruze v času,

ko skušamo z njeno zelo zgodnjo setvijo kar se da izkoristiti spomladansko vlago

in zmanjšati negativen učinek morebitne poletne suše.


75

V ameriški literaturi najdemo rezultate, ki navajajo, da lahko metuljnice kot

prezimni dosevek v njivskem kolobarju poveča pridelek naslednje poljščine -

koruze enako, kot to dosežemo z gnojenjem ob uporabljenih 60 do 200 kg N ha-1

(Preglednica 3).

V nasprotju z neposredno setvijo koruze v npr. ljuljko, so pri mnogih poskusih

dosegli zelo spodbudne rezultate, tudi če so npr. koruzo sejali neposredno v

ostanke prezimne metuljnice, kar je lahko zelo pomembno za postopno

mineralizacijo in ''prestrezanje'' z mineralizacijo sproščajočega se ogljikovega

dioksida. Prav bi bilo, da pri prej navedenih količinah dušika zlasti višjo vrednost

''jemali nekoliko z rezervo''.

Kompromisno rešitev učinkovitega črpanja mineralnega dušika iz tal v obdobjih

velike nevarnosti izpiranja in učinkovite simbiotske vezave dušika iz zraka lahko

iščemo v mešanicah trav, križnic in metuljnic. Rezultatov o tem, kolikšen naj bo

optimalni delež posameznih komponent, ki zadovoljuje navedena pričakovanja

vključno z ugodnim vplivom na pridelek naslednje poljščine v njivskem kolobarju,

zaenkrat še nimamo, zato bo potrebnih še več raziskav.


76

6. SKLEPI Namen preučevanj, ki so pripomogla k izdelavi magistrskega dela je bil vpliv časa

zaoravanja prezimnih dosevkov in njihov vpliv na višino koruze, maso suhih koruz

in klasincev, maso suhega zrnja koruze na rastlino, žetveni indeks, indeks listne

površine, količino dušika v suhi koruzi in suhem zrnju koruze. Na podlagi

statistične analize, v katero sta bila vključena dva časa zaoravanja (13.4. in 25.4.

2007) in štirje prezimni dosevki (italijanska mnogocvetna ljuljka, ozimna ogrščica,

podzemna detelja in inkarnatka) + kontrola (brez dosevka), lahko zaključimo:

• Čas zaoravanja prezimnih dosevkov ni statistično značilno vplival na noben

preučevan parameter koruze.

• Vsi prezimni dosevki so statistično značilno vplivali na vse preučevane

parametre koruze, razen na žetveni indeks.

• Pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko kot predposevkom smo ugotovili najnižje

pridelke koruze.

• Pri obravnavanju z inkarnatko kot predposevkom smo ugotovili najvišje pridelke

koruze.

• Pri obravnavanju z mnogocvetno ljuljko kot predposevkom pri prvem času

zaoravanja prezimnih dosevkov, smo dosegli najnižje višine koruze.

• Interakcija med časom zaoravanja in vrsto dosevka ni bila statistično značilna in

ni vplivala na noben preučevan parameter koruze.

Čeprav je potrebno priznati, da lahko prezimni dosevki povečajo pridelek koruze in

imajo koristen vpliv na okolje, je potrebno način pridelovanja prilagoditi specifičnim

regijam in pridelovalnim sistemom, da bi tako povečali pozitivne učinke prezimnih

dosevkov na pridelek koruze in na okolje. Ustrezno temu je v pridelovalnih

sistemih, v katerih raba prezimnih dosevkov lahko povzroči manjši pridelek koruze,

potrebno zmanjšati morebitne negativne učinke.


77

7. VIRI AG. Dosevki. Kmetovalec, Slovenj Gradec, 73, 2005; 7: 6–9. Alberts EE in Neibling WH. Influence of crop residues on water erosion. V: Unger

PW, (ed.). Managing agricultural residues. Lewis Publ., Boca Raton, FL. 1994: 19–40.

Allison FE. The fate of nitrogen applied to soils. Adv. Agron. 18, 1966: 219–258. Allison MF, Armstrong MJ, Jaggard KW, Todd AD. Integration of nitrate cover

crops into sugarbeet (Beta vulgaris) rotations. II. Effect of cover crops on growth, yield and N requirement of sugarbeet. J. Agr. Sci. 130, 1998: 61–67.

Alvenas G in Marstorp H. Effect of a ryegrass catch crop on soil inorganic-N

content and simulated nitrate leaching. Swed. J. Agr. Res. 23, 1993: 3–14. Andersen A in Olsen CC. Ryegrass as a catch crop in spring barley. Acta Agric.

Scand. 43, 1993: 218–230. Aronsson H in Torstensson G. Measured and simulated availability and leaching of

nitrogen associated with frequent use of catch crops. Soil Use Managem. 14, 1998: 6–13.

Baldock JO in Musgrave RB. Manure and mineral fertilizer effects in continuous

and rotational crop sequences in central New York. Agron. J. 72, 1980: 511–518.

Barber SA. Relation of weather to the influence of hay crops on subsequent corn

yields on a Chalmers silt loam. Agron. J. 64, 1972: 8–10. Barnes JP in Putnam AR. Evidence for allelopathy by residues and aqueous

extracts of rye (Secale cereale). Weed Sci. 34, 1986: 384–390. Bavec F. Genotipske karakteristike i prinos hibrida kukuruza u zavisnosti od

gustine sklopa u uslovima Podravlja (Slovenija) (Zea mays L.). Mag. delo. /F. Bavec/, Novi Sad, 1987: 93 f.

Bavec F. Vegetacioni prostor i azot kao činioci obrazovanja lisne površine,

iznošenja hranljivih elemenata i prinosa hibrida kukuruza (Zea mays L.) grupe Zrenja 100–400. Dok. disertacija. /F. Bavec/, Novi Sad, 1992: 115 f.

Bavec F. Nekatere zapostavljene in/ali nove poljščine. Fakulteta za kmetijstvo,

Maribor, 2000: 215 str.


78

Bavec F. Od njive do mejice in kruha (izbrane teme iz poljedelstva). Fakulteta za kmetijstvo, Maribor, 2003: 212 str.

Benson GO. Why the reduced yields when corn follows corn and possible

management responses. V: Proceeding corn and sorghum research. Chicago Conference, Washington. Am. Seed Trade Assoc. 1985: 971–972.

Bergstrom L. Distribution and temporal changes of mineral nitrogen in soils

supporting annual and perennial crops. Swed. J. Agric. Res. 16, 1986: 105–112.

Bergström LF in Jokela WE. Ryegrass cover crop effects on nitrate leaching in

spring barley fertilized with 15NH415NO3. J. Environ. Qual. 30, 2001:

1659–1667. Bertilsson G. Lysimeter studies of nitrogen leaching and nitrogen balances as

affected by agricultural practices. Acta Agric. Scand. 38, 1988; 3: 3–11. Bhowmik PC in Doll JD. Corn and soybean response to allelopathic effects of

weed and crop residues. Agron. J. 74, 1982: 601–606. Blevins RL, Cook D, Phillips SH, Phillips RE. Influence of no-tillage on soil

moisture. Agron. J. 63, 1971: 593–596. Blevins RL, Herbek JH, Frye WW. Legume cover crops as a nitrogen source for

no-till corn and grain sorgum. Agron. J. 82, 1990: 769–772. Blumenthal MJ in Ison RL. Plant population dynamics in subterranean clover and

murex medic swards. 1. Size and composition of the seed bank. Aust. J. Agr. Res. 45, 1994: 913–928.

Bollero GA in Bullock DG. Cover cropping systems for the central corn belt. J.

Prod. Agric. 7, 1994: 55–58. Brandi-Dohrn FM in sod. Nitrate leaching under a cereal rye cover crop. J.

Environ. Qual. 26, 1997: 181–188. Brandsaeter LO, Smeby T, Tronsmo AM, Netland J. Winter annual legumes for

use as cover crops in row crops in northern regions: II. Frost resistance study. Crop Sci. 40, 2000: 175–181.

Breland TA. Green manuring with clover and ryegrass catch crops undersown in

small grains: Crop development and yields. Acta. Agric. Scand. 46, 1996: 30–40.


79

Brown SM, Whitwell T, Touchton JT, Burmester CH. Conservation tillage systems for cotton production. Soil Sci. Soc. Am. J. 49, 1985: 1256–1260.

Buckles D, Triomphe B, Sain G. Cover crops in hillside agriculture (Farmer

innovation with mucuna). IDRC/CIMMYT, Canada, 1998: 230 str. Burgos NR, Talbert RE, Mattice JD. Cultivar and age differences in the production

of allelochemicals by Secale cereale. Weed Sci. 47, 1999: 481–485. Campiglia E, Caporali F, Mancinelli R. Alternative cropping systems with self

reseeding annual legumes in a Mediterranean environment. Proc. XIX International Grassland Congress. São Pedro, Brazil, 2001: 745–746.

Caporali F, Campiglia E, Mancinelli R, Paolini R. Maize performances as

influenced by winter cover crop green manuring. Ital. J. Agron. 8, 2003; 1: 37–45.

Carter JL, Hartwig EE. The management of soybeans. Adv. Agron. 14, 1962:

359–412. Catt JA, Christian DG, Goss MJ, Harris GL, Howse KR. Strategies to reduce

nitrate leaching by crop rotation, minimal cultivation and straw incorporation in the Brimstone Farm experiment, Oxfordshire. Aspects Appl. Biol. 30, 1992: 255–262.

Clark AJ, Decker AM, Meisinger JJ. Seeding rate and kill date effects on hairy

vetch-cereal rye cover crop mixtures for corn production. Agron J. 86, 1994: 1065–1070.

Clark AJ, Decker AM, Meisinger JJ, Mulford FR, McIntosh MS. Hairy vetch kill date

effects on soil water and corn production. Agron. J. 87, 1995: 579–585. Clark AJ, Decker AM, Meisinger JJ, McIntosh MS. Kill date of vetch, rye, and a

vetch-rye mixture: I. Cover crop and corn nitrogen. Agron. J. 89, 1997a: 427–434.

Clark AJ, Decker AM, Meisinger JJ, McIntosh MS. Kill date of vetch, rye and a

vetch-rye mixture: II. Soil moisture and corn yield. Agron. J. 89, 1997b: 434–441.

Cochran VL, Elliot LF, Papendick RI. The production of phytotoxins from surface

crop residues. Soil Sci. Soc. Am. J. 41, 1977: 903–908. Cock RJ. Root health: Importance and relationship to farming practices. V:

Bezdicek DF, (ed.). Organic farming. Madison: Am. Soc. Agron. 1984: 111–127.


80

Corak SJ, Frye WW, Smith MS. Legume mulch and nitrogen fertilizer effects on soil water and corn production. Soil Sci. Soc. Am. J. 55: 1991: 1395–1400.

Curl EA. Control of plant diseases by plant rotation. Bot. Rev. 29, 1963: 413–479. Čeh-Brežnik. S križnicami je križ. Kmečki glas, Ljubljana, 62, 2005; 38

(21.september): 8. Čergan Z, Povše V, Ileršič J. Opisna sortna lista za koruzo. Ministrstvo za

kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Fitosanitarna uprava Republike Slovenije, Ljubljana, 2007: 54 str.

Čergan Z, Zemljič A, Dolničar P. Suša in kmetijstvo v Sloveniji. Kmečki glas,

Ljubljana, 65, 2008; 13 (26. marec): 6. Dabney SM, Mcgawley EC, Boethel DJ, Berger DA. Short-term crop rotation

systems for soybean production. Agron. J. 80, 1988: 197–204. Dabney SM, Delgado JA, Reeves DW. Using winter cover crops to improve soil

and water quality. Commun. Soil Sci. Plant Anal. 32, 2001: 1221–1250. Dapaah HK in Vyn TJ. Nitrogen fertilization and cover crop effects on soil

structural stability and corn performance. Comun. Soil. Sci. Plant Anal. 29, 1998: 2557–2569.

Davies DB, Garwood TWD, Rochford ADH. Factors affecting nitrate leaching from

a calcareous loam in East Anglia. J. Agr. Sci. 126, 1996: 75–86. De Boodt M, De Leenheer L, Kirkham D. Soil aggregate stability indexes and crop

yields. Soil Sci. 91, 1961: 138–146. Decker AM, Holderbaum JF, Mulford RF, Meisinger JJ, Vough LR. Fall-seeded

legume nitrogen contributions to no-till corn production. V: Power JF, (ed.). The role of legumes in conservation tillage systems. Soil Conserv. Soc. of Am., Ankeny, IA, 1987: 21–22.

Decker AM, Clark AJ, Meisinger JJ, Mulford FR, McIntosh MS. Legume cover crop

contribution to no-tillage corn production. Agron. J. 86, 1994: 126–135. Dick WA in Van Doren JDM. Continuous tillage and rotation combinations effects

on corn, soybean, and oat yields. Agron. J. 77, 1985: 459–465. Ditsch DC in Alley MM. Nonleguminous cover crop for residual N recovery and

subsequent crop yields. J. Fert. Issues 8, 1991: 6–13.


81

Doran JW in Smith MS. Role of cover crops in nitrogen cycling. V: Hargrove WL, (ed.). Cover crops for clean water. Soil and Water Conserv. Soc., Ankeny, IA., 1991: 85–90.

Drury CF, Stone JA, Findlay WI. Microbial biomass and soil structure associated

with corn, grass, and legumes. Soil Sci. Soc. Am. J. 55, 1991: 805–811. Duck BN in Tyler DD. No-till winter cover crops: Management and production.

Tennessee Agri Science 179, 1996: 12–16. Duggar JF. Experiments with crimson clover and hairy vetch. Bull. No. 96. Ala.

Agr. Exp. Sta., Auburn: 1898: 27 str. Duiker SW in Curran WS. Rye cover crop management for corn production in the

northern mid-atlantic region. Agron. J. 97, 2005: 1413–1418. Ebelhar, SA, Frye WW, Blevins RL. Nitrogen from legume cover crops for no-till

corn. Agron. J. 76, 1984: 51–55. Eckert DJ. Rye cover crops for no-tillage corn and soybean production. J. Prod.

Agric. 1, 1988: 207–210. Edwards JH, Thurlow DL, Eason JT. Influence of tillage and crop rotation on yields

of corn, soybean, and wheat. Agron. J. 80, 1988: 76–80. Egner H, Riehm H, Domingo WR. Untersuchungen über die chemische

bodenanalyse als grundlage für die beurteilung des nährstoffzustandes der böden. II. Chemische extraktionsmethoden zur phosphor und kalium-bestimmung. Kungl. Lantbrukshögskolans Annaler 26, 1960: 45–61.

Einhelling FA. Interaction involving allelopathy in cropping systems. Agron. J. 88,

1996: 886–893. Elers B in Hartmann HD. Biologische Konservierung von Nitrat. Gemüse 4, 1987:

210–214. Evans PM in Hall EJ. Seed softening patterns from single seed crops of

subterranean clover (Trifolium subrerraneum L.) in a cool temperate environment. Aust. J. Exp. Agr. 35, 1995: 1117–1121.

Ewing RP, Wagger MG, Denton HP. Tillage and cover crop management effects

on soil water and corn yield. Soil. Sci. Soc. Am. J. 55, 1991: 1081–1085. Flannery RL. Hairy vetch vs. rye cover crops for corn silage production using

no-till. Better Crops Plant Food 66, 1981: 22–25.


82

Fleming AA, Giddens JE, Beaty ER. Corn yields as related to legumes and inorganic nitrogen. Crop Sci. 21, 1981: 977–980.

Folorunso OA, Rolston DE, Prichard T, Louie DT. Soil surface strenght and

infiltration rate as affected by winter cover crops. Soil Technol. 5, 1992: 189–197.

Frame J, Charlton JFL, Laidlaw AS. Temperate forage legumes. Wallingford, New

York: CAB International, cop. 1998: 225–239. Francis GS, Haynes RJ, Williams PH. Effects of the timing of ploughing in

temporary leguminous pastures and two winter cover crops on nitrogen mineralization, nitrate leaching and spring wheat growth. J. Agric. Sci. 124, 1995: 1–9.

Francis GS, Bartley KM, Tabley FJ. The effect of winter cover crop management

on nitrate leaching losses and crop growth. J. Agric. Sci. 131, 1998: 299–308.

Frankenberger WT in Abdelmagid HM. Kinetic parameters of nitrogen

mineralization rate of leguminous crops incorporated into soil. Plant Soil 87, 1985: 257–271.

Freyman S in Schaalje GB. Harmful effects of workeddown winter wheat on

spring-seeded wheat and rapeseed. Can. J. Plant Sci. 63, 1983: 299–301. Frye WW, Smith WG, Williams RJ. Economics of winter cover crops as a source of

nitrogen for no-till corn. J. Soil Water Conserv. 40, 1985: 246–249. Frye WW, Blevins RL, Smith MS, Corak SJ, Varco JJ. Role of annual legume

cover crops in efficient use of water and nitrogen. V: Doran JW in sod., (eds.). Cropping strategies for efficient use of water and nitrogen. Spec. Publ. 51. ASA, CSSA and SSSA, Madison, WI.1988: 129–154.

Garwood TWD, Davies DB, Artley AR. The effect of winter cover crops on yield of

the following spring crops and nitrogen balance in a calcareous loam. J. Agric. Sci. 132, 1999: 1–11.

Gladwin A in Beckwith CP. The benefit of a catch crop in minimising nitrate

leaching from autumn and winter applied slurry and manure. Aspects of Appl. Biol. 30, 1992: 149–152.

Glažar Z, Štuhec P, Fišakov M. Krmne poljščine, Semenarna Ljubljana, Ljubljana,

2008: 35 str.


83

Goss MJ, Howse PW, Lane PW, Christian DG, Harris GL. Losses of nitrate-nitrogen in water draining from under autumn-sown crops established by direct drilling or mouldboard ploughing. J. Soil Sci. 44, 1993: 35–48.

Goss MJ, Howse KR, Christian DG, Catt JA, Pepper TJ. Nitrate leaching:

Modifying the loss from mineralized organic matter. Eur. J. Soil Sci. 49, 1998: 649–659.

Griffith DR, Kladivko EJ, Mannering JV, West TD, Parsons SD. Longterm tillage

and rotation effects on corn growth and yield on high and low organic matter, poorly drained soils. Agron. J. 80, 1988: 599–605.

Hall JK, Hartwig NL, Hoffman LD. Cyanazine losses in runoff from notillage corn in

“living mulch” and dead mulches vs. unmulched conventional tillage. J. Environ. Qual. 13, 1984: 105–110.

Hansen EM in Djurhuus J. Nitrate leaching as influenced by soil tillage and catch

crop. Soil Tillage Research 41, 1997: 203–219. Hargrove WL. Winter legumes as a nitrogen-source for no-till grain-sorghum.

Agron. J. 78, 1986; 1: 70–74. Hargrove WL in Frye WW. The need for legume cover crops in conservation tillage

production. V: Power JF, (ed.). The role of legumes in conservation tillage systems. Soil Conserv. Soc. of Am., Ankeny, IA., 1987: 1–5.

Heal OW, Anderson JM, Swift MJ. Plant litter quality and decomposition. V:

Cadisch G and Giller KE, (ed.). Driven by nature: Plant litter quality and decomposition. CAB Int., Cambridge, UK, 1997: 3–30.

Hesterman OB, Sheaffer CC, Barnes DK, Lueschen WE, Ford JH. Alfalfa dry

matter and nitrogen production and fertilizer nitrogen response in legume-corn rotations. Agron. J. 78, 1986: 19–23.

Hesterman OB. Exploiting forage legumes for nitrogen contribution in cropping

systems. V: Hargrove WL, (ed). Cropping strategies for efficient use or water and nitrogen. Spec. Publ. 51. ASA, Madison, WI, 1988: 155–156.

Hesterman OB, Griffin TS, Williams PT, Harris GH, Christenson DR. Forage

legume-small grain intercrops: Nitrogen production and response of subsequent corn. J. Prod. Agric. 5, 1992: 340–348.

Holderbaum JF, Decker AM, Meisinger JJ, Mulford ER, Vough LR. Harvest

management of a crimson clover cover crop for no-tillage corn production. Agron. J. 82, 1990a; 5: 918–923.

http://vir.ukm.si/han/WebofScienceWoS/wos.izum.si/CIW.cgi?879825_7F8E105A_879825-0&Func=Abstract&doc=7/5�


84

Holderbaum JF, Decker AM, Meisinger JJ, Mulford ER, Vough LR. Fall seeded legume cover crops for no-tillage corn in the humid east. Agron. J. 82, 1990b: 117–124.

Honeycutt CW, Potaro LJ, Avila KL, Halterman WA. Residue quality, loading rate

and soil temperature relations with hairy vetch (Vicia villosa Roth.) residue carbon, nitrogen and phosphorus mineralization. Biol. Agric. Hortic. 9, 1993: 181–199.

Hoyt GD in Hargrove WL. Legume cover crops for improving crop and soil

management in the southern United States. HortScience 21, 1986: 397–402.

Huntington TG, Grove JH, Frye WW. Release and recovery of nitrogen from winter

annual cover crops in no-till corn production. Commun. Soil. Sci. Plant Anal. 16, 1985: 193–211.

Ileršič J, Pečnik M, Rogelj M. Sortna lista poljščin, zelenjadnic in trte. Ministrstvo

za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Fitosanitarna uprava Republike Slovenije, Ljubljana, 2007: 20 str.

Ilnicki RD in Enache AJ. Subterranean clover living mulch - an alternative method

of weed-control. Agric. Ecosyst. Environ. 40, 1992; (1–4): 249–264. Inderjit. Plant phenolics in allelopathy. Bot. Rev. 62, 1996: 186–202. Inderjit in Dakshini KMM. Bioassays for allelopathy: Interactions of soil organic and

inorganic constituents. V: Inderjit, Dakshini KMM, Foy CF, (eds.). Principles and practices in plant ecology: Allelochemical interactions, CRC Press, Boca Raton, FL., 1999: 35–44.

Jackson LE, Wyland LJ, Stivers LJ. Winter cover crops to minimize nitrate losses

in intensive lettuce production. J. Agr. Sci. 121, 1993: 55–62. Jensen ES. Nitrogen accumulation and residual effects of nitrogen catch crops.

Acta Agric. Scan. 41, 1991: 333–344. Jensen ES. The release and fate of nitrogen from catch-crop materials

decomposing under field conditions. J. Soil Sci. 43, 1992: 335–345. Johnson TJ, Kaspar TC, Kohler KA, Corak SJ, Logsdon SD. Oat and rye

overseeded into soybean as fall cover crops in the upper Midwest. J. Soil Water Conserv. 53, 1998: 276–279.

Känkänen H, Eriksson C, Räkköläinen, Vuorinen M. Effect of annually repeated

undersowing on cereal grain yields. Agr. Food Sci. 10, 2001: 197–208.


85

Kapun S, Barbarič M, Kramberger B. Strniščni dosevki: Zbornik predavanj, Živinorejsko-veterinarski zavod za Pomurje: Kmetijska svetovalna služba za Pomurje, Murska Sobota, 1999: 53 str.

Karlen DL in Doran JW. Cover crop management effects on soybean and corn

growth and nitrogen dynamics in an on-farm study. Am. J. Altern. Agric. 6, 1991: 71–82.

Keeling W, Segarra E, Abernathy JR. Evaluation of conservation tillage cropping

systems for cotton on the Texas Southern High Plains. J. Prod. Agric. 2, 1989; 3: 269–273.

Keeney K in Nelson DW. Methods of soil analysis. Am. Soc. Agron. 1982:

634–698. Kessavalou A in Walters DT. Winter rye as a cover crop folowing soybean under

conservation tillage. Agron. J. 89, 1997: 68–74. Kocjan-Ačko D. Pozabljene poljščine. Kmečki glas, Ljubljana, 1999: 187 str. Kocjan-Ačko D in Verbič J. Morfologija in tehnologija pridelave ozimne oljne

ogrščice. Sodobno kmetijstvo, Ljubljana, 35, 2002; 4: 152–157. Kocjan-Ačko D. Ozimna oljna ogrščica (Brassica napus L. var. napus) v svetu in

pri nas ter možnosti za ekološko pridelavo in predelavo. Biodar, Revija za varstvo okolja in kmetijstvo, Ljubljana, 6, 2006a; 1: 10–13.

Kocjan-Ačko D. Ozimna oljna ogrščica-energetsko najbogatejša oljnica zmernega

pasu. Kmečki glas, Ljubljana, 63, 2006b; 21 (24. maj): 9. Korošec J. Pridelovanje krme na travinju. Kmečki glas, Ljubljana, 1984: 275 str. Korošec J. Pridelovanje krme. Kmečki glas, Ljubljana, 1989: 181 str. Korošec J in Kučan V. Pomembnost inkarnatke (Trifolium incarnatum L.) v

prezimnih krmnih dosevkih v Sloveniji. Sodobno kmetijstvo, Ljubljana 28, 1995; 12: 580–583.

Korošec J. Travinje in trate. Kmečki glas, Ljubljana, 1997: 230 str. Korošec J. Pridelovanje krme na travinju in njivah. Biotehniška fakulteta, Oddelek

za agronomijo, Ljubljana, 1998: 279 str. Kouyate Z, Franzblubbers K, Juo ASR, Hossner L. Tillage, crop residue, legume

rotation and green manure effects on sorghum and millet yields in the semiarid tropics of Mali. Plant Soil 225, 2000: 141–151.

http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1822572992090886&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Kapun,%20Stanko%22�

http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1822572992090886&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Barbaric,%20Metka%22�

http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1822572992090886&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Kramberger,%20Branko%22�


86

Kramberger B. Pridelovanje krme (izbrana poglavja). Visoka kmetijska šola, Maribor, 1995: 200 str.

Kramberger B. Krmni dosevki. Fakulteta za kmetijstvo, Maribor, 1999a: 134 str. Kramberger B. Mnogocvetna ljuljka. Kmečki glas (priloga) št. 26, Ljubljana, 1999b:

6–7. Kramberger B. Ozelenitev tal v kmetijstvu. Fakulteta za kmetijstvo, Maribor, 2003:

79 str. Kramberger B. Podzemna detelja. Naše travinje, Društvo za gospodarjenje na

travinju Slovenije, Maribor, 1, 2005; 1: 16. Kramberger B, Gselman A, Podvršnik M. Kratkotrajna prezimna ozelenitev njiv-

kako udejaniti dejanski pomen. Kmetovalec, Slovenj Gradec, 73, 2005; 10: 6–8.

Kramberger B in sod. Vpliv mnogocvetne ljuljke je lahko negativen. Kmetovalec,

Slovenj Gradec, 74, 2006; 2: 8–9. Kramberger B. Metuljnice za ozelenitev. Sodobno kmetijstvo, Ljubljana, 84, 2006;

3: 8–9. Kramberger B. Uporaba metuljnic za prezimno ozelenitev njiv. Kmečki glas,

Ljubljana, 64, 2007; 51 (19. december): 8. Kristensen HL in Thorup-Kristensen K. Root growth and nitrate uptake of three

different catch crops in deep soil layers. Soil. Sci. Soc. Am. J. 68, 2004: 529–537.

Kumar K in Goh KM. Management practices of antecedent leguminous and non-

leguminous crop residues in relation to winter wheat yield, nitrogen uptake, soil nitrogen mineralization and simple nitrogen balance. Eur. J. Agron. 16, 2002: 295–308.

Kuo S, Sainju UM, Jellum EJ. Winter cover cropping influence on nitrogen

mineralization, presidedress soil nitrate test and corn yields. Biol. Fertil. Soils 22, 1996: 310–317.

Kuo S, Sainju UM, Jellum EJ. Winter cover crop effects on soil organic carbon and

carbohydrate. Soil Sci. Soc. Am. J. 61, 1997a: 145–152. Kuo S, Sainju UM, Jellum EJ. Winter cover cropping influence on nitrogen in soil.

Soil Sci. Soc. Am. J. 61, 1997b: 1392–1399.


87

Kuo S in Sainju UM. Nitrogen mineralization and availability of mixed leguminous and non-leguminous cover crop residues in soil. Biol. Fertil. Soils 26, 1998: 346–355.

Kuo S in Jellum EJ. Long-term winter cover cropping effects on corn (Zea mays L.)

production and soil nitrogen availability. Biol. Fertil. Soils 31, 2000: 470–477.

Kuo S in Jellum EJ. Influence of winter cover crop and residue management on

soil nitrogen availability and corn. Agron. J. 94, 2002; 3: 501–508. Langdale GW in sod. Cover crop effects on soil erosion by wind and water. V:

Hargrove WL, (ed.). Cover crops for clean water. Soil and Water Conserv. Soc., Ankeny, IA., 1991: 15–22.

Leskošek M. Gnojenje. Kmečki glas, Ljubljana, 1993: 197 str. Lal R, Regneir E, Eckert DJ, Edwards WM, Hammonds R. Expectations of cover

crops for sustainable agriculture. V: Hargrove WL, (ed.). Cover crops for clean water. Soil and Water Conserv. Soc., Ankeny, IA., 1991: 1–11.

Latif MA, Mehuys GR, MacKenzie AF, Alli I, Faris MA. Effect of legumes on soil

physical quality in a maize crop. Plant Soil 140, 1992: 15–23. Lewan E. Effects of a catch crop on leaching of nitrogen from a sandy soil:

Simulations and measurements. Plant Soil 166, 1994: 137–152. Logsdon SD, Kaspar TC, Meek DW, Prueger JH. Nitrate leaching as influenced by

cover crops in large soil monoliths. Agron. J. 94, 2002: 807–814. Loiseau P in sod. Effect of soil-N and urine-N on nitrate leaching under pure grass,

pure clover and mixed grass/clover swards. Eur. J. Agron. 14, 2001; 2: 113–121.

Lopez-Bellido L, Fuentes M, Castillo JE, Lopez-Garrido FG, Fernandez EJ. Long-

term tillage, crop rotation and nitrogen fertilizer effects on wheat yield under Mediterranean conditions. Agron. J. 88, 1996: 783–791.

Lovrenčak F. Pedogeografija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, oddelek za

geografijo, Ljubljana, 1994: 187 str. Lyngstad I in Børresen T. Effects of undersown cover crops on yield and soil

mineral nitrogen in cereal production in southeast Norway. Norwegian J. Agric. Sci. 10, 1996: 55–69.


88

Magdoff F. Understanding the Magdoff presidedress nitrate test for corn. J. Prod. Agric. 4, 1991: 297–305.

Maidl FX, Suckert J, Funk R, Fischbeck G. Standorterhebungen zur

Stickstoffdynamik nach anbau von Könerleguminosen. J. Agron. Crop Sci. 167, 1991: 259–268.

Mannering JV in Meyer LD. The effects of various rates of surface mulch on

infiltration and erosion. Soil. Sci. Soc. Am. Proc. 27, 1963: 84–86. Mansoer Z, Reeves DW, Wood CW. Suitability of sunn hemp as an alternative

late-summer legume cover crop. Soil Sci. Soc. Am. J. 61, 1997: 246–253. Martin GW in Touchton JT. Legumes as a cover crop and source of nitrogen. J.

Soil Water Conserv. 38, 1983: 214–216. Martinez J in Guiraud G. A lysimeter study of the effects of ryegrass catch crop,

during a winter wheat/maize rotation, on nitrate leaching and on the following crop. J. Soil Sci. 41, 1990: 5–16.

Martinčič A in Sušnik F. Mala flora Slovenije. Državna založba Slovenije,

Ljubljana, 1984: 793 str. Mayer JB in Hartwig NL. Corn yield in crown vetch relative to dead mulch. V:

Proceedings of the Annual Meeting of the Northeastern. Weed Sci. Soc. 40, 1986: 34–35.

McCracken DV, Smith MS, Grove JH, MacKown CT, Blevins RL. Nitrate leaching

as influenced by cover cropping and nitrogen source. Soil Sci. Soc. Am. J. 58, 1994: 1476–1483.

McGuire WS. Subterranean clover. V: Taylor NL, (ed.). Clover science and

Technology. ASA/CSS/SSSA, Madison, Wisconsin, 1985: 515–534. McKenney DJ, Wang SW, Drury CF, Findlay WI. Denitrification, immobilization,

and mineralization in nitrate limited and nonlimited residue-amended soil. Soil Sci. Soc. Am. J. 59, 1995: 118–124.

McVay KA, Radcliffe DE, Hargrove WL. Winter legumes effects on soil propertis

and nitrogen fertilizer requirements. Soil Sci. Soc. Am. J. 53, 1989: 1856–1862.

Meisinger JJ, Hargrove WL, Mikkelsen RL, Williams JR, Benson VW. Effects of

cover crops on groundwater quality. V: Hargrove WL, (eds.). Cover crops for clean water. Soil and Water Coserv. Soc., Ankeny, IA. 1991: 57–68.


89

Meisinger JJ in Delgado JA. Principles for managing nitrogen leaching. J. Soil Water Conserv. 57, 2002: 485–498.

Mendes IC, Bandick AK, Dick RP, Bottomley PJ. Microbial biomass and activities

in soil aggregates affected by winter cover crops. Soil Sci. Soc. Am. J. 63, 1999: 873–881.

Merbach W, Wurbs A, Jacob HJ, Latus C. Temporary biological conservation by

winter oilseed turnip (Brassica rapa L.) and its influence on following crops and N-percolation. Isotopes Environ. Health Stud. 33, 1997a: 39–43.

Merbach W, Latus C, Hölzer D, Schalitz G, Pickert J. Zeitweilige N-Konservierung

durch Winterzwischenfrüchte und ihr Einfluss auf die N-Auswaschung sowie N-Aufnahme durch die Folgefrüchte, untersucht mit Hilfe von 15N bei einer nordostdeutschen Sauerbraunerde. Zalf-Berichte 26, 1997b: 78–85.

Mesečni bilten 2007. Agencija Republike Slovenije za okolje, Ljubljana, 2007; 12

(1): 63 str. Mesečni bilten 2007. Agencija Republike Slovenije za okolje, Ljubljana, 2007; 12









(10): 65 str.


90

Mesečni bilten 2007. Agencija Republike Slovenije za okolje, Ljubljana, 2007; 12 (11): 74 str.

Mesečni bilten 2007. Agencija Republike Slovenije za okolje, Ljubljana, 2007; 12

(12): 79 str. Meyer LD, Wischmeier WH, Floser GR. Mulch rates required for erosion control on

steep slopes. Soil. Sci. Soc. Am. Proc. 34, 1970: 24–86. Miguez FE in Bollero GA. Review of corn yield response under winter cover

cropping systems using meta-analytic methods. Crop sci. 45, 2005: 2318–2329.

Miller RM in Jastrow JD. The role of mycorrhizal fungi in soil conservation. V:

Bethlenfalvay GJ, Linderman RG, (eds.). Mycorrhizae in Sustainable Agriculture, ASA Special Publication Number 54, Am. Soc. Agron., Madison, WI, 1992: 29–44.

Miller M in Dick RP. Dynamics of soil C and microbial biomass on whole soil

aggregates in two cropping systems differing in C-input. Appl. Soil Ecol. 2, 1995: 253–261.

Mišković B. Krmno bilje. Naučna knjiga, Beograd, 1986: 503 str. Mitchell WH in Teel MR. Winter-annual cover crops for no-tillage corn production.

Agron. J. 69, 1977: 569–573. Moschler WW, Shear GM, Hallock DL, Sears RD, Jones GD. Winter cover crops

for sod-planted corn: Their selection and management. Agron. J. 59, 1967: 547–551.

Møller Hansen E in Djurhuus J. Nitrate leaching as influenced by soil tillage and

catch crop. Soil Tillage Res. 41, 1997: 203–219. Muller JCD, Denys G, Morlet G, Mariotti A. Influence of catch crops on mineral

nitrogen leaching and its subsequent plant use. V: Germon JC, (ed.). Management of systems to reduce impact of nitrates. Elsevier Applied Science, London and New York, 1989: 85–95.

Munawar A, Blevins RL, Frye WW, Saul MR. Tillage and cover crop management

for soil water conservation. Agron. J. 82, 1990: 773–777. Nelson DW in Sommers LE. Total carbon, organic carbon and organic matter. V:

Sparks in sod., (ed.). Method of soil analysis. Part 3. SSSA Book Ser. 5. SSSA, Madison, WI, 1996: 961–1010.


91

Neely CL, McVay KA, Hargrove WL. Nitrogen contribution of winter legumes to no-till corn and grain sorghum. V: Power JF, (eds.). The role of legumes in conservation tillage systems. Proc. National Conf., University of Georgia, Athens, GA. 27-29 Apr. Soil Conserv. Soc. Am., Ankey, IA, 1987.

Nielsen NE in Jensen HE. Soil mineral nitrogen as affected by undersown catch

crops. V: Neetes on JJ in Dilz K, (eds.). Assessment of nitrogen fertilizer requirements, Institute of Soil Fertility, Haren, The Netherlands Institute of soil fertility, 1985: 101–110.

Nygaard Sørensen J. Effect of catch crops on the content of soil mineral nitrogen

before and after winter leaching. Z. Pflanzenernä. Bodenk. 155, 1991: 61–66.

Ohlander L, Bergkvist G, Stendahl F, Kvist M. Yield of catch crops and spring

barley as affected by time of undersowing. Acta Agric. Scan. 46, 1996: 161–168.

Owens LB. Nitrate nitrogen concentrations in percolate from lysimeters planted to

a legume-grass mixture. J. Environ. Qual. 19, 1990: 131–135. Parente GS in sod. Tools to reduce N leaching in maize monoculture system. 9

Gumpensteiner Lysimetertagung, 24 und 25. april, 2001: 211–212. Patrick WH, Haddon CB, Hendrix JA. The effects of longtime use of winter cover

crops on certain physical properties of commerce soil. Soil Sci. Soc. Am. Proc. 21, 1957: 366–368.

Pecetti L in Piano E. Observations on the rapidity of seed and burr growth in

subterranean clover. J. Genet. Breed. 48, 1994: 225–228. Peterson TA in Vargel GE. Crop yield as affected by rotation and nitrogen rate. I.

Soybean. Agron. J. 81, 1989: 727–731. Phatak SC in sod. Cover crop effects on weeds, diseases and insects of

vegetable. V: Hargrowe WL, (ed.). Cover crops for clean water. Soil and Water Conserv. Soc., Ankeny, IA., 1991: 153–154.

Phillips RE. Soil moisture. V: Phillips RE in Phillips SH, (eds.). No-tillage

agriculture: Principles and practice. Van nostrand reinhold co., New York: 1984.

Pinck LA, Allison FE, Gaddy VL. Greenhouse experiments on the effect of green

manures upon nitrogen recovery and soil carbon content. Soil. Sci. Soc. Am. Proc. 10, 1945: 230–239.


92

Pioneer, 2007. Katalog 2007: 19 str. Pisa PR, Vicari A, Catizone P. Effect of barley (Hordeum vulgare L.) cover crop on

soil and runoff losses. Rivista di Agronomia 28, 1994: 3841–391. Power JF. Legumes and crop rotations. V: Francis CA in sod., (ed.). Sustainable

agriculture in temperate zones. John Wiley & Sons, New York, 1990: 178–204.

Power JF, Koerner PT, Doran JW, Wilhelm WW. Residual effects of crop residue

on grain production and selected soil properties. Soil Sci. Soc. Am. J. 62, 1998: 1393–1397.

Primavesi A. Manejo ecológico do solo. 9.ed. São Paulo, Nobel, 1988: 549 str. Program razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004–2006. Ministrstvo za

kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ljubljana: 207 str. Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ljubljana, 2007: 322 str. Raimbault BA, Vyn TJ, Tollenaar M. Corn response to rye cover crop management

and spring tillage systems. Agron. J. 82, 1990: 1088–1093. Raimbault BA, Vyn TJ in Tollenaar M. Corn response to rye cover crop, tillage

methods and planter options. Agron. J. 83, 1991: 287–290. Raimbault BA in Vyn TJ. Corn rotation and tillage effects on corn growth and soil

structural stability. Agron. J. 83, 1991: 979–985. Ranells NN in Wagger MG. Nitrogen release from grass release and legume cover

crop monocultures and bicultures. Agron. J. 88, 1996: 777–782. Ranells NN in Wagger MG. Winter annual grass-legume bicultures for efficient

nitrogen management in no-till corn. Agric. Ecosys. Environ. 65, 1997a: 23–32.

Ranells NN in Wagger MG. Nitrogen-15 recovery and release by rye and crimson

clover cover crops. Soil Sci. Soc. Am. J. 61, 1997b: 943–948. Rasse DP, Ritchie JT, Peterson WR, Wei J, Smucker AJM. Rye cover crop and

nitrogen fertilization effects on nitrate leaching in inbred maize fields. J. Environ. Qual. 29, 2000: 298–304.

Reid JB in Goss MJ. Effect of living roots of different plant species on aggregate

stability of two arable soils. J. Soil Sci. 32, 1981: 521–541.


93

Reeves, DW, Wood CW, Touchton JT. Timing of nitrogen applications for corn in a winter legume conservation-tillage system. Agron. J. 85, 1993: 98–106.

Reeves DW. Cover crop and rotations. V: Hatfield JL in Stewart BA, (ed.). Crops

residue management. Advances in Soil Science. Lewis Publ., CRP Press, Boca Raton, FL, 1994: 125–172.

Ries SK, Wert V, Sweeley CC, Leavitt RA. Triacontanol: A new naturally occurring

plant growth regular. Science (Washington DC) 195, 1977: 1339–1341. Ritter WF, Scarborough RW, Chirnside AEM. Winter cover crops as a best

management practice for reducing nitrogen leaching. J. Contam. Hydrol. 34, 1998: 1–15.

Roberson EB, Sarig S, Firestone MK. Cover crop management of polysaccharide

mediated aggregation in an orchard soil. Soil Sci. Soc. Am. J. 55, 1991: 734–739.

Roberson EB, Sarig S, Shenan C, Firestone MK. Nutritional management of

microbial polysaccharide production and aggregation in an agricultural soil. Soil Sci. Soc. Am. J. 59, 1995: 1587–1594.

Roder W, Mason SC, Clegg MD, Kniefp KR. Yield-soil relationships in sorghum-

soybean cropping systems with different fertilizer regimes. Agron. J. 81, 1989: 470–475.

Rossiter RC. The success of failure of strains of Trifolium subterraneum L. in a

Mediterranean environment. Aust. J. Agr. Res. 17, 1966: 425–446. Rüegg WT, Richner W, Stamp P, Feil B. Accumulation of dry matter and nitrogen

by minimum-tillage silage maize planted into winter cover crop residues. Eur. J. Agron. 8, 1998: 59–69.

Russelle MP in Hargrove WL. Cropping systems: Ecology and management. V:

Follett RF, (ed.). Nitrogen management and groundwater protection. Elsevier Sci. Publ. Co., New York, 1989: 277–317.

Ruffo ML, Bullock DG, Bollero GA. Soybean yield as affected by biomass and

nitrogen uptake of cereal rye in winter cover crop rotation. Agron. J. 96, 2004: 800–805.

Rüttimann M. Boden-, Herbizid-, und Nährstoffverluste durch Abschvemmung bei

konservierender Bodenbearbeitung und Mulchsaat von Silomais. Physiogeographika, Basel 30, 2001: 1–238.


94

Sainju UM in Singh BP. Winter cover crops for sustainable agricultural systems: Influence on soil properties, water quality and crop yields. Hort Sci. 35, 1997: 21–28.

Sainju UM, Singh BP, Whitehead WF. Long-term effects of tillage, cover crops,

and nitrogen fertilization on organic carbon and nitrogen concentrations in sandy loam soils in Georgia, USA. Soil Tillage Res. 63, 2002: 167–179.

Sarrantonio M in Scott TW. Tillage effects on availability of nitrogen to corn

following a winter green manure crop. Soil Sci. Soc. Am. J. 52, 1988: 1661–1668.

Schröder J.J, de Groot WJM, van Dijk W. Nitrogen losses from continuous maize

as affected by cover crops. V: Archer JR in sod., (ed.). Nitrate and farming systems, Aspects of Applied Biology 30, Association of Applied Biologists, Warwick, 1992: 317-326.

Schröder JJ, Van Dijk W, de Groot WJM. Effects of cover crops on the nitrogen

fluxes in a silage maize production system. Neth. J. Agr. Sci. 44, 1996: 293–315.

Schwenke GD in sod. Factors regulating the contributions of fixed nitrogen by

pasture and crop legumes to different farming systems of eastern Australia. Plant Soil 228, 2001: 29–41.

Scott TW, Mt. Pleasant J, Burt RF, Otis DJ. Contributions of ground cover, dry

matter and nitrogen from intercrops and cover crops in a corn polyculture system. Agron. J. 79, 1987: 792–798.

Shafi M, Bakht J, Tariq Jan M, Shan Z. Soil C and N dynamics and maize (Zea

mays L.) yield as affected by cropping systems and residue management in North-western Pakistan. Soil Tillage Res. 94, 2007: 520–529.

Shah Z, Shah SH, Peoples MB, Schwenke GD, Herriedge DF. Crop residue and

fertilizer N effects on nitrogen fixation and yield of legume-cereal rotations and soil organic fertility. Field Crop Res. 83, 2003: 1–11.

Shepherd MA, Johnson PA, Smith P. The effect of crop rotation on nitrate leaching

losses, sandland and limestone aquifers. Aspects of Applied Biology 30, 1992: 183–190.

Shepherd MA, Davies DB, Johnson PA. Minimizing nitrate losses from arable soil.

Soil Use Managem. 9, 1993: 94–99.


95

Shepherd MA in Lord EI. Nitrate leaching from a sandy soil: The effect of previous crop and postharvest soil management in an arable rotation. J. Agr. Sci. 127, 1996: 215–229.

Shepherd MA. The effectiveness of cover crops during eight years of UK sandland

rotation. Soil Use Managem. 15, 1999: 41–48. Shipley JJ, Meisinger JJ, Decker AM. Conserving residual corn fertilizer nitrogen

with cover crops. Agron. J. 84, 1992: 869–876. Schwenke GD in sod. Factors regulating the contributions of fixed nitrogen by

pasture and crop legumes to different farming systems of eastern Australia. Plant Soil 228, 2001: 29–41.

Schwinning S in Parsons AJ. A spatially explicit population model of stoloniferous

N-fixing legumes in mixed pasture with grass. J. Eco. 84, 1996: 815–826. Siqueira JO, Nair MG, Hammerschimdt MR, Safir GR. Significance of phenolic

compounds in plantsoil-microbial systems. Crit. Rev. Plant Sci. 10, 1991: 63–121.

Slife FW. Economics of herbicide use and cultivar tolerance to herbicides. V:

Annual corn sorghum research conference. Chicago, Washington: American Seed Trade Association, 1976: 77–82.

Smith MS, Frye WW, Varco JJ. Legume winter cover crops. Adv. Soil Sci. 7, 1987:

95–139. Smith JL, Papendick RI, Bezdicek DF, Lynch JM. Soil organic matter dynamics

and crop residue management. V: Metting B, (eds.). Soil microbial ecology. Marcel Dekker, New York, 1992: 65–94.

Sørensen JN in Thorup-Kristensen K. Nitrogen effects of non legume catch crops.

Z. Pflanzenernä. Bodenk. 156, 1993: 55–59. Sortna lista poljščin, zelenjadnic in trte za leto 2004. Ministrstvo za kmetijstvo,

gozdarstvo in prehrano, Fitosanitarna uprava Republike Slovenije, Ljubljana, 2004: 69 str.

Staver KW in Brinsfield RB. Using cereal grain winter cover crops to reduce

groundwater nitrate contamination in the mid-Atlantic coastal plain. J. Soil Water Conserv. 53, 1998: 230–240.

Steffens G in Vetter H. Sticksoffverlagerung nach Gϋledüngung mit und ohne

Zwischenfruchtanbau. Landwirschaftliche Forschung, Sonderheft 40, 1984: 355–362.


96

Stute JK in Posner JL. Synchrony between legume nitrogen release and corn demand in the upper Midwest. Agron. J. 87, 1995: 1063–1069.

Stevenson FC in van Kessel C. The nitrogen and non-nitrogen benefits of pea to

succeeding crops. Can. J. Plant Sci. 76, 1996: 735–745. Statistični letopis Republike Slovenije. Ljubljana, 2007; 46: 600 str. Tejada M in Gonzales JL. Effects of the application of a compost originating from

crushed cotton gin residues on wheat yield under dry land conditions. Eur. J. Agron. 19, 2003: 357–368.

Stenberg M. Spring establishment of Perennial ryegrass in winter wheat. Swed. J.

Agr. Res. 28, 1998: 83–90. Strgulec M. Več pridelave oljne ogrščice. Dolenjski list, Novo mesto 57, 2006; 37:

14. Sullivan PG, Parrish DJ, Luna JM. Cover crop contribuitions to N supply and water

conservation in corn production. Am. J. Alt. Agric. 6, 1991: 106–113. Sullivan J. Overview of cover crops and green manures. ATTRA, 2003: 1–4.

http://attra.ncat.org/attra–pub/PDF/covercrop.pdf (10. maj 2007)

Surekha K, Kumari Padma Kumari AP, Narayana Reddy M, Statyanaarayana K, Sta Cruz PC. Crop residue management to sustain soil fertility and irrigated rice yields. Nutr. Cycl. Agroecosys. 67, 2003: 145–154.

Šoštarić-Pisačić K. Travnjačka flora i njena poljoprivredna vrijednost. Zagreb,

1961: 247 str. Šoštarić-Pisačić K, Kovačević J. Travnjačka flora i njena poljoprivredna vrijednost.

Nakladni zavod znanje, Zagreb, 1968: 443 str. Ta TC in Faris MA. Species variation in the fixation and transfer of N from legumes

to associated grasses. Plant Soil 98, 1987: 265–274. Tajnšek T. Oljna ogrščica in sončnica. Kmečki glas, Ljubljana, 1986: 104 str. Tajnšek T. Koruza, Kmečki glas, Ljubljana, 1991: 180 str. Teasdale JR. Reduced-herbicide weed management systems for no-tillage corn

(Zea mays) in a hairy vetch (Vicia villosa) cover crop. Weed Technol. 7, 1993: 879–883.

http://attra.ncat.org/attra-pub/PDF/covercrop.pdf%20(10�


97

Thomsen IK. Nitrogen uptake in barley after spring incorporation of 15N-labelled Italian ryegrass into sandy soil. Plant Soil 150, 1993: 193–201.

Thomsen IK, Hansen JF, Kjellerup V, Christensen BT. Effects of cropping system

and rates of nitrogen in animal slurry and mineral fertilizer on nitrate leaching from a sandy loam. Soil Use Managem. 9, 1993: 53–58.

Thomsen IK in Christensen BT. Nitrogen conserving potential of successive

ryegrass catch crops in continous spring barley. Soil Use Managem. 15, 1999: 195–200.

Thornley JHM, Bergelson J, Parsons AJ. Complex dynamics in a carbon-nitrogen

model of a grass legume pasture. Annals of botany 75, 1995; 1: 79–94. Thorup-Kristensen K. Root growth of nitrogen catch crops and of a succeeding

crop of broccoli. Acta Agricult. Scand. B, Soil Plant Sci. 43, 1993a: 58-64. Thorup-Kristensen K. Effect of nitrogen catch crops on the nitrogen nutrition of a

succeeding crop. I. Effects through mineralization and preemptive competition. Acta Agricult. Scand. B, Soil Plant Sci. 43, 1993b: 74–81.

Thorup-Kristensen K. Effect of nitrogen catch crop species on the nitrogen

nutrition of succeeding crops. Fert. Res. 37, 1994: 231–239. Thorup-Kristensen K in Nielsen NE. Modelling and measuring the effect of

nitrogen catch crops on the nitrogen supply for succeeding crops. Plant and Soil 203, 1998: 78–89.

Thorup-Kristensen K. Are differences in root growth of nitrogen catch crops

important for their ability to reduce soil nitrate-N content, and how can this be measured? Plant and soil, 230, 2001; 2: 185–195.

Thorup-Kristensen K, Magid J, Jensen LS. Catch crops and green manures as

biological tools in nitrogen management in temperate zones. Adv. Agron. 79, 2003: 227–302.

Tisdall JM. Possible role of soil microorganisms in aggregation in soils. V: Robson

AD, Abbott LK, Malajczuk N, (eds.). Management of Mycorrhizas in Agriculture, Horticulture and Forestry. Kluwer Academic Publishers, Dordrecht, 1994: 115–121.

Torbert HA, Reeves DW, Mulvaney RL. Winter legume cover crop benefits to corn:

Rotation vs fixed-nitrogen effects. Agron. J. 88, 1996; 4: 527–535.


98

Torrey KD. Influence of conservation tillage and winter cover crops on cutworm management strategies in corn. Ms thesis, Lusiana Tech University, Ruston, 1992.

Torstensson G in Aronsson H. Nitrogen leaching and crop availability in manured

catch crop systems in Sweden. Nutr. Cycl. Agroecosys. 56, 2000: 139–152.

Touchton JT, Gardner WA, Hargrove WL, Duncan RR. Reseeding crimson clover

as a N source for no-tillage grain sorghum production. Agron. J. 74, 1982: 283–287.

Touchton JD, Ricker DH, Walker RH, Snipes CE. Winter legumes as a nitrogen

source for no-tillage corn. Soil Tillage Res. 4, 1984: 391–401. Unger PW in Vigil MF. Cover crops effects on soil water relationships. J. Soil

Water Conserv. 53, 1998: 200–207. Utomo M, Frye WW, Blevins RL. Sustaining soil nitrogen for corn using hairy vetch

cover crop. Agron. J. 82, 1990: 979–983. Varco JJ, Frye WW, Smith MS, Mackown CT. Tillage effects on nitrogen recovery

by corn from a nitrogen-15 labeled legume cover crop. Soil Sci. Soc. Am. J. 53, 1989: 822–827.

Varco JJ, Spurlock SR, Sanabria-Garro OR. Profitability and nitrogen rate

optimization associated with winter cover management in no-tillage cotton. J. Prod. Agric. 12, 1999: 91–95.

Vaughan JD in Evanylo GK. Corn response to cover crop species, spring

desiccation time and residue management. Agron. J. 90, 1998: 536–544. Vaughan JD, Hoyt GD, Wollum AG. II. Cover crop nitrogen availability to

conventional and no-till corn: Soil mineral nitrogen, corn nitrogen status, and corn yield. Commun. Soil Sci. Plant Anal. 31, 2000; 7–8: 1017–1041.

Verbič J. Mnogocvetna ljuljka. Tehnološki list, Kmetijski inštitut Slovenije,

Ljubljana, 1996: 15 str. Vigil MF in Kissel DE. Equations for estimating the amount of nitrogen mineralized

from crop residues. Soil Sci. Soc. Am. J. 55, 1991: 757–761. Vigil MF in Kissel DE. Rate of nitrogen mineralized from incorporated crop

residues as influenced by temperature. Soil Sci. Soc. Am. J. 59, 1995: 1636–1644.


99

Voigtländer G in Jacob H. Grünlandwirtschaft und Futterbau. Ulmer, Stutgart, 1987: 480 str.

Vos J in van der Putten PEL. Field observations on nitrogen catch crops. I.

Potential and actual growth and nitrogen accumulation in relation to sewing date and crop species. Plant Soil 195, 1997; 2: 299–309.

Vos J, van der Putten PEL, Hussein MH, van Dam AM, Leffelaar PA. Field

observations on nitrogen catch crops: II. Root lenght and root lenght distribution in relation to species and nitrogen supply. Plant Soil 201, 1998: 149–155.

Vos J in van der Putten PEL. Field observations on nitrogen catch crops. III.

Transfer of nitrogen to the succeeding main crop. Plant soil 236, 2001: 263–273.

Vyn TJ. Crop sequence and conservation tillage effects on soil structure and

maize growth. V: Soane BD, (ed.). Proc. 11th Int. Conf. Int. Soil Till. Res. Org., Edinburgh, United Kingdom. 11–15 July. ISTRO, Edinburg, United Kingdom, 1988: 921–926.

Vyn TJ, Janovicek KJ, Miller MH, Beauchamp EG. Soil nitrate accumulation and

corn response to preceding small-grain fertilization and cover crops. Agron. J. 91, 1999: 17–24.

Zlatar M. Vpliv roka setve na prezimitev dosevkov iz družine metuljnic (Fabaceae

L.). Dipl. delo. /M. Zlatar/, Maribor, 2008: 50 str. Zupanič M. Rastni parametri in pridelek v različnih razmerjih gostot rastlin fižola in

koruze v združeni setvi. Dipl. delo. /M. Zupanič/, Maribor, 2005: 50 str. Wagger MG. Time of desiccation effects on residue composition and subsequent

nitrogen release from several winter annual cover crops. Agron. J. 81, 1989a: 236–241.

Wagger MG. Cover crop management and nitrogen rate in relation to growth and

yield of no-till corn. Agron. J. 81, 1989b: 533–538. Wagger MG in Mengel DB. The role of nonleguminous cover crops in the efficient

use of water and nitrogen. V: Hargrove WL, (eds.). Cropping strategies for efficient use of water and nitrogen. ASA Spec. Publ. 51. ASA, Madison, WI, 1993: 115–127.

Wall DA in Stobbe EH. The effect of tillage on soil temperature and corn (Zea

mays L.) growth in Manitoba. Can. J. Plant Sci. 64, 1984: 59–67.


100

Wall GJ, Pringle EA, Sheard RW. Intercropping red clover with silage corn for soil erosion control. Can. J. Soil Sci. 71, 1991: 137–145.

Wallgren B in Lindén B. Effects of catch crops and ploughing times on soil mineral

nitrogen. Swed. J. Agr. Res. 24, 1994: 67–75. Weston LA. Utilization of allelopathy for weed management in agroecosystems.

Agron. J. 88, 1996: 860–866. Whitehead DC. Grassland nitrogen. Wallingford, CAB International, 1995: 397 str. Williams LE in Schmitthenner AF. Effect of crop rotation on soil fungus

populations. Phytopathology 52, 1962: 241–247. Williams MM, Mortensen DA, Doran JW. Assessment of weed and crop fitness in

cover crop residues for integrated weed management. Weed Sci. 46, 1998: 595–603.

Wright SF in Upadhaya A. Extraction of an abundant and unusual protein from soil

and comparison with hyphal protein from arbuscular mycorrhizal fungi. Soil Sci. 161, 1996: 575–586.

Wyland LJ, Jackson LE, Schulbach KF. Soil-plant nitrogen dynamics following

incorporation of a mature rye cover crop in a lettuce production system. J. Agr. Sci. 124, 1995: 17–25.

Yenish JP, Worshan AD, Chilton WS. Disappearance of DOIBOA-glucoside,

DIBOA and BOA from rye cover crop residue. Weed Sci. 43, 1995: 18–20.


Priloge

Slika 1: Prezimni dosevki v loncih (Kramberger 2007).

Slika 2: Rast koruze v loncih (Zupanič 2007).


Slika 3: Poskus v obdobju rasti (Zupanič 2007).

Slika 4: Sekalnik Bio max (Zupanič 2007).


Slika 5: Ročni rezalni nož (Zupanič 2007).

Slika 6: Zmleti vzorci suhe koruze (Zupanič 2007).

Documents

MAG Zupanic Marko 1980