Embed Size (px)
Citation preview
1
UNIVERZA V LJUBLJANI
EKONOMSKA FAKULTETA
MAGISTRSKO DELO
MEDIJSKO NASILJE IN NJEGOV VPLIV NA
OTROKE
Ljubljana, maj 2016 PETRA KUHAR
2
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana Petra Kuhar, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, izjavljam, da sem avtorica
magistrskega dela z naslovom Medijsko nasilje in njegov vpliv na otroke, pripravljenega v sodelovanju z doc. dr.
Matejo Kos Koklič.
Izrecno izjavljam, da v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 s
spremembami) dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih spletnih straneh.
S svojim podpisom zagotavljam, da
je predloženo besedilo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;
je predloženo besedilo jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za izdelavo
zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem:
o poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam v magistrskem
delu, citirana oziroma navedena v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske
fakultete Univerze v Ljubljani, in
o pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti (v pisni ali grafični obliki)
uporabljena v tekstu, in sem to v besedilu tudi jasno zapisala;
se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih –
kaznivo po Kazenskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami);
se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega magistrskega dela dokazano plagiatorstvo lahko
predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom.
V Ljubljani, dne 10.5. 2016 Podpis avtorice:__________________
i
i
KAZALO
UVOD ........................................................................................................................................ 1
1 MEDIJSKO NASILJE ................................................................................................. 3
1.1 Opredelitev medijskega nasilja .................................................................................. 4
1.2 Problematičnost nasilnih medijskih vsebin ................................................................ 4
1.3 Proučevanje medijskega nasilja v psihologiji ............................................................ 7
1.3.1 Kategorizacija sporočil ....................................................................................... 8
1.3.2 Kognitivna predelava sporočil ........................................................................... 9
1.4 Vplivi medijskega nasilja ........................................................................................... 9
1.5 Psihološki učinki in posledice medijskega nasilja ................................................... 10
2 MEDIJSKO NASILJE IN OTROCI ......................................................................... 13
2.1 Otroci in vplivi medijskega nasilja nanje ................................................................. 13
2.2 Prisotnost medijskega nasilja nad otroki .................................................................. 16
2.2.1 Televizija .......................................................................................................... 17
2.2.1.1 Filmi ......................................................................................................... 18
2.2.1.2 Oglasi ....................................................................................................... 19
2.2.1.3 Risanke ..................................................................................................... 20
2.2.2 Video igrice ...................................................................................................... 22
2.2.3 Internet ............................................................................................................. 24
2.2.4 Glasba ............................................................................................................... 25
2.3 Medijsko nasilje: klasične teorije agresije vs. sodobna teorija agresije ................... 26
2.4 Ukrepi za omejevanje vplivov in zmanjšanje pojavnosti medijskega
nasilja nad otroki .............................................................................................................. 27
2.4.1 Ukrepi staršev in skrbnikov .............................................................................. 27
2.4.2 Zakonodaja in institucionalni ukrepi ................................................................ 29
3 EMPIRIČNA RAZISKAVA O VPLIVU MEDIJSKEGA NASILJA
NA OTROKE ...................................................................................................................... 31
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema, namena in ciljev ......................................... 31
3.2 Opredelitev raziskovalnih vprašanj .......................................................................... 32
3.3 Metodologija ............................................................................................................ 33
3.4 Potek empirične raziskave ........................................................................................ 36
3.5 Analiza rezultatov raziskave .................................................................................... 37
3.5.1.1 Dojemanje medijskih vsebin .................................................................... 41
3.5.1.2 Mediji in medijske vsebine ...................................................................... 44
3.5.1.3 Nasilne vs. nenasilne medijske vsebine ................................................... 45
3.5.1.4 Mediji in nasilne medijske vsebine .......................................................... 46
3.5.1.5 Problematika medijev ............................................................................... 54
3.5.1.6 Kategorizacija medijskih vsebin .............................................................. 55
3.5.1.7 Vloga staršev ............................................................................................ 56
3.6 Interpretacija rezultatov ............................................................................................ 59
ii
i
i
3.6.1 Dojemanje medijskih vsebin ............................................................................ 59
3.6.2 Mediji in medijske vsebine .............................................................................. 60
3.6.3 Nasilne vs. nenasilne medijske vsebine ........................................................... 61
3.6.4 Mediji in nasilne medijske vsebine .................................................................. 61
3.6.5 Problematika medijev ....................................................................................... 63
3.6.6 Kategorizacija medijskih vsebin ...................................................................... 64
3.6.7 Vloga staršev .................................................................................................... 64
SKLEP ..................................................................................................................................... 65
LITERATURA IN VIRI ........................................................................................................ 69
KAZALO TABEL
Tabela 1: Spol, starost in razred udeležencev fokusne skupine ............................................... 38
Tabela 2: Spol intervjuvancev ter spol in starost njihovih otrok.............................................. 38
KAZALO SLIK
Slika 1: GAM model ................................................................................................................ 12
Slika 2: Struktura analize teksta po kategorijah in temah ........................................................ 40
1
1
UVOD
V današnjem hitro rastočem svetu multimedije so nasilne slike in prizori dostopni še lažje kot
kadarkoli prej, obseg nasilja, ki ga dejansko zaznavamo, ter seštevek nasilnih dejanj, ki jih
mediji prikazujejo, pa sta bistveno prevelika (Kink, 2009b, str. 62). Nasilne prizore
prikazujejo oddaje, oglasi, filmi na televiziji, video igrice ter internet (Rifon, Royne &
Carlson, 2010, str. 9-10). Pri otrocih je nasilje lahko rezultat slabih življenjskih razmer, nasilja
in zlorabe v družini, vzgoje, pomanjkanja starševske nege, rasizma ter izpostavljenosti
nasilnim medijskim vsebinam. V slednjem primeru govorimo o t. i. medijskem nasilju (angl.
media violence) (Rosenkoetter, Rosenkoetter & Acock, 2009, str. 382). Medijsko nasilje je
danes vsesplošno prisotno in predstavlja zlorabo vseh, predvsem pa najmlajših otrok (Kink,
2009b, str. 67). Nasilne vsebine pomembno vplivajo na razvoj in oblikovanje njihove
identitete (Arnett, 2007, str. 175). Otroci in mladi so v obdobju oblikovanja lastne identitete
namreč bolj dojemljivi za vplive okolja, zato odgovore na svoja vprašanja iščejo tudi v
medijih (Kink, 2009a, str. 220). Mediji otrokom na prikrit in dolgoročen način ponujajo
vzorce za dojemanje in razumevanje sveta ter samega sebe (Miles, 2000, str. 75), jim
vsiljujejo in izoblikujejo njihova stališča do nasilja ter jim hkrati posredujejo izkrivljeno
podobo realnega sveta (Cantor, 2000, str. 30). Pri razumevanju medijskega vpliva na
posameznika pa je treba razumeti tudi psihološke mehanizme, ki so osnova za ta vpliv. Vpliv
nasilnih medijskih vsebin na agresivno vedenje otrok delno pojasnjuje socialno kognitivna
teorija, ki predpostavlja, da otroci posnemajo novo vedenje, ki ga vidijo, tako v realnosti kot
tudi v medijih (Bandura, 1986, str. 97). Ali bodo nasilni medijski prizori pri otroku vodili v
nasilno vedenje, pa je odvisno tudi od drugih dejavnikov (poistovetenje z igralci, obseg
nasilja ipd.) (Hamilton, 1998, str. 57).
V znanosti velja splošno soglasje o nezdravih učinkih nasilja v medijih, kljub temu pa naj bi
bilo medijsko nasilje, razen v primerih ogromnih obsegov nasilja, skoraj neopazno (Petrovec,
2003, str. 70). Med pomembnimi učinki pogoste izpostavljenosti medijskemu nasilju so:
visoka stopnja asocialnega vedenja, sprejemanje nasilja kot rešitve za probleme, dvig
sovražnosti do drugih, zadajanje bolečine drugim ter neobčutljivost za nasilje, ki zajema
sposobnost zmanjševanja težnje po poseganju v prepir, ter zmanjšanje simpatije za žrtve
nasilja. Izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam pri otrocih povzroča tudi močne
strahove (Cantor, 2000, str. 31) ter nasilno vedenje (Gauntlett, 2002, str. 29), hkrati pa naj bi
izpostavljenost tovrstnim vsebinam v otroštvu vodila tudi v to, da otroci postanejo bolj
agresivni ter se razvijejo v bolj agresivne mladostnike in odrasle.
Ker obstajajo številni negativni učinki, ki se pojavijo kot posledica izpostavljenosti
medijskemu nasilju, so dandanes ključni predvsem pristopi za omejevanje oz. zmanjševanje
teh učinkov.
Na področju vpliva nasilnih medijskih vsebin na otroke je bilo izvedenih že več kot 3000
raziskav, večina od njih pa ni posredovala jasnih, temveč zgolj domnevne ugotovitve o
2
2
obstoju povezave med izpostavljenostjo nasilnim medijskim vsebinam in nasilnim vedenjem
(Cantor, 2000, str. 31). Poleg tega je Von Feilitzen (v McLellan, 2002, str. 502), ki se je
ukvarjal z analizo vpliva televizijskega nasilja na otroke in mlade izpostavil, da otroci v
okviru procesa socializacije velikokrat posnemajo videno na televiziji, vendar ni nujno, da jih
to naredi agresivne. Povzamemo lahko, da obstaja splošno sprejeto mnenje o tem, da vloge
nasilnih medijev na posameznika ne moremo prezreti ali celo zanikati, kljub temu pa je samo
povezavo med agresivnostjo in uporabo medija težko jasno opredeliti, saj večina študij, ki se
ukvarjajo s to povezavo, na občinstvo gleda preveč parcialno, npr. se omejuje na zgolj en
učinek medija na posameznika (Gauntlett, 2002, str. 29).
Namen magistrskega dela je preučiti obstoječo domačo in tujo literaturo s področja nasilnih
medijskih vsebin in njihovega vpliva na otroke ter teoretične ugotovitve preveriti na segmentu
slovenskih otrok in staršev. Eden glavnih namenov je tudi, da kot ciljni segment preučim
zgolj otroke od 6. do 10. leta starosti, saj so jih, kljub temu da so otroci najbolj dovzetni za
učinke medijskega nasilja, pretekle slovenske raziskave precej spregledale. Osredotočale so se
namreč pretežno na mladostnike, tj. mlade od vključno 15. do 18. leta. Ključni cilj
magistrskega dela pa je iskanje odgovorov na zastavljena raziskovalna vprašanja:
Ali je vpliv medijskega nasilja odvisen od razvojne stopnje otroka?
Ali otroci posnemajo nasilno vedenje junakov ter odraslih?
Ali obstaja povezava med izpostavljenostjo medijskemu nasilju ter posledičnimi
nasilnimi vedenji?
Ali so fantje bolj dovzetni za vplive nasilnih prizorov kot dekleta?
Ali nasilna vsebina bolj pritegne pozornost otrok kot nenasilna?
Ali nasilne vsebine predstavljajo za otroke čustveno obremenjujoče teme?
Ali se v medijih pojavlja več nasilja, kot ga otroci dojemajo?
Ali medijsko nasilje vpliva na otrokov odnos do nasilja?
Ali je res televizija najbolj vpliven medij glede dojemanja nasilja ter učinkov
medijskega nasilja na otroke?
Ali imajo otroci res skoraj popolnoma neoviran dostop do nasilnih medijskih vsebin?
Ali se starši res umikajo iz socializacijskih procesov?
Magistrsko delo je sestavljeno iz treh poglavij. V uvodu prvega poglavja povzemam različne
opredelitve nasilja, vrste nasilja ter vzroke zanj. V nadaljevanju poglavja obravnavam
medijsko nasilje, njegovo opredelitev, funkcije ter problematičnost. V tem poglavju so
podrobneje opredeljeni tudi dejavniki agresivnega vedenja posameznika, psihologija, ki je v
ozadju določenega vedenja, ter učinki in vplivi nasilnih medijskih vsebin na vse segmente.
Drugo poglavje predstavlja enega pomembnejših poglavij magistrskega dela, saj obravnava
medijsko nasilje v povezavi z otroki. To poglavje opisuje negativne vplive ter prisotnost
medijskega nasilja nad otroki. Podrobneje so prikazani tudi ukrepi za zmanjševanje oz.
omejevanje vplivov medijskega nasilja nad najmlajšimi. Zadnje, tretje poglavje, pa sestavlja
3
3
empirični del magistrske naloge in zajema kvalitativno raziskovanje medijskega nasilja pri
otrocih (med 6. in 10. letom starosti) in njihovih starših.
1 MEDIJSKO NASILJE
Slovar slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ) nasilje opredeljuje kot » dejaven
odnos do koga, značilen po uporabi sile in pritiska« (Inštitut za slovenski jezik Frana
Ramovša ZRC SAZU, 1994, str. 624), agresivnost pa opredeljuje kot »nasilnost oz.
napadalnost«, ki se ponavadi nanaša na kontekst agresivnosti med državami (Inštitut za
slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 1994, str. 5). Po SSKJ je nasilje podrobneje
opredeljeno tudi kot »ravnanje, ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi oz.
zakonitostmi česa« (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 1994, str. 624).
Nasilje lahko razumemo tudi kot namerno uporabo fizične sile oz. moči proti samemu sebi,
proti drugi osebi ali proti skupini oz. skupnosti, ki bodisi učinkuje oz. ima za posledico
najverjetneje poškodbe, smrt, psihološke škode, nazadovanje v razvoju ter deprivacijo (World
Health Organization, 2010). Samo nasilje pa dejansko predstavlja zadajanje fizičnega,
psihičnega ter moralnega trpljenja s pomočjo sile oz. sramotenja. Glede na množico definicij
nasilja lahko povzamemo, da enotne opredelitve nasilja ni, se pa kot že rečeno, med njimi
zelo pogosto pojavlja tudi pojem agresivnosti, ki ga mnogi enačijo z nasiljem. Res je, da je
meja med tema pojmoma zelo nejasna, vendar pa lahko rečemo, da nasilje v bistvu predstavlja
hujšo obliko agresije (nasilje vedno uporablja fizično silo, kar pripelje do hujših posledic)
(Stoyanova, 2010, str. 50). Skoraj vse opredelitve nasilja in agresije izhajajo iz psihološke oz.
medicinske stroke, posledično je tako najbolj pogosto psihološko razumevanje in
obravnavanje nasilja (Mugnaioni Lešnik, Koren, Logaj & Brejc, 2009, str. 15).
Ključni pogoj za pojav nasilja pri posamezniku je, da je bil le-ta v preteklosti prizadet, a mu ni
bilo dovoljeno, da izrazi čustva, ki so se pojavila kot posledica te prizadetosti (Ars Vitae,
2014). Teorija opredeljuje, da se nasilje pri posamezniku lahko pojavi iz različnih vzrokov,
ključnega pomena pa so tudi dejavniki, ki zvišujejo verjetnost pojavljanja nasilnega vedenja.
Nekatere oblike nasilja se tako pri mladih lahko pojavijo kot posledica lakote in slabih
življenjskih razmer, zato je tovrstno nasilje zelo težko odpraviti. Ostale oblike nasilja, ki so
posledica npr. izpostavljenosti medijem, pa je mogoče odpraviti bistveno lažje (Rosenkoetter
et al., 2009, str. 381). Med vzroki za obstoj nasilja lahko navedemo tudi npr. izražanje
(posameznik ni smel izražati čustev), manipulacijo (kontroliranje posameznika), povračilo
(povračilo osebi, ki je nekoga prizadela) ter naučenost nasilja (Ars Vitae, 2014). Dejavniki, ki
zvišujejo tveganje za pojav prestopništva ter posledično zločina, so: revščina, enostarševska
družina, pomanjkanje starševske nege in podpore, nedisciplina ter fizične zlorabe (Browne &
Giachitsis-Hamilton, 2005, str. 702). Med pomembnimi dejavniki, ki pogosto sprožijo nasilje
pri mladih, so tudi potreba po uveljavitvi v družbi, pomanjkanje spoštovanja, potreba po
pozornosti, pomanjkanje samozavesti ter nadlegovanje (Zimmerman, Morrel-Samuels, Wong,
Tarver, Rabiah & White 2004, 385-387). Vse pomembnejši dejavnik nasilnih in spolnih
4
4
zločinov ter včasih celo posnemanja pa predstavlja tudi ponavljajoča se izpostavljenost
nasilnim in pornografskim vsebinam (Browne et al., 2005, str. 703).
Teorija med vrste nasilja, poleg nasilja v družini, kriminalnega nasilja, medosebnega nasilja,
proaktivnega nasilja (nasilje in grožnje z nasiljem z namenom dosege rezultatov in ciljev) ter
reaktivnega nasilja (nasilje kot posledica doseženih neugodnih rezultatov) tako uvršča tudi
medijsko nasilje (Meadow, 2009, str. 233-237).
V začetku poglavja najprej opredelim pojem medijskega nasilja, v nadaljevanju pa se
dotaknem različnih področij, ki so povezana s tem nasiljem. Izpostavim razloge
problematičnosti nasilnih medijskih vsebin, opredelim modele in teorije psihološkega
proučevanja medijskega nasilja ter prikažem vplive, psihološke učinke in posledice le tega.
1.1 Opredelitev medijskega nasilja
Posebna oblika nasilja, ki najbolj vpliva na otroke in mladostnike ter sooblikuje njihovo
identiteto, je t. i. medijsko nasilje (angl. media violence). Enotne definicije, ki bi jasno
opredelila pojem medijskega nasilja ni, saj je sama definicija nasilja odvisna od
sprejemljivosti dejanja z vidika kulturnih vrednot in norm, okoliščin dejanja ter izvršitve
dejanja z namenom samoobrambe (Wurtzel & Lometti, 1984, str. 24). Ena izmed opredelitev
medijskega nasilja je tudi »neupravičen prikaz nasilja«, saj gre pogosto za »prekomerno
prikazovanje nasilja, ki stopnjo, potrebno za dosego cilja, presega«. Pogosto gre tako za
nasilje »brez konteksta, ki bi utemeljeval prikaz tega nasilja« (Dolenc, 2013, str. 1). Medijsko
nasilje lahko definiramo tudi kot vsebino, ki se predvaja v medijih in prikazuje namerne
poskuse posameznikov oz. igralcev, da povzročajo škodo drugim in na drugih. Vse te
definicije pa se obenem dotikajo dejstva, da je upodobitev medijskega nasilja lahko zaigrana
oziroma resnična ter po drugi strani lahko upodobitev nasilja sledi scenariju ali pa resničnim
dogodkom (Anderson & Bushman, 2001, str. 354-359). Poleg tega, da je medijsko nasilje
namerno, definicija opredeljuje tudi, da naj bi bila tarča oz. žrtev nasilja motivirana k temu, da
se škodam oz. nasilju, če je le možno, izogne (Brocato, Gentile, Laczniak, Maier & Ji- Song,
2010, str. 99-100). Kljub temu, da mediji nasilje velikokrat prikazujejo z namenom zabave, pa
prikaz nasilja v medijih pri večini gledalcev vzbuja občutke ranljivosti, nevarnosti ter
nezaupanja (Kink, 2009a, str. 223).
1.2 Problematičnost nasilnih medijskih vsebin
Medijsko nasilje, ki je vsesplošno prisotno, predstavlja zlorabo vseh, predvsem pa otrok in
mladih, saj so ti za njegove vplive najbolj dovzetni. Vplivi medijskega nasilja predstavljajo
globalni zdravstveni problem, ki se kot posledica različnih oblik zlorab ter mladostniškega
nasilja kaže skozi psihološke bolezni. Kljub visoki problematiki medijskega nasilja v sodobni
družbi pa se vsakodnevno pojavljajo nove, visoko uspešne video igrice, ki prav zaradi
vsebovanega nasilja prejemajo oglaševalsko podporo. Obstaja tudi veliko nasilnih spletnih
iger, ki temeljijo na oglaševanju, in so lahko dostopne tudi najmlajšim. Nasilje se v medijih
5
5
pojavlja tudi med družinskimi oddajami ter napovedniki za večerne novice (Rifon et.al., 2010,
str. 9-10). Problematičnost medijskega nasilja se kaže v dejstvu, da število nasilnih prizorov
ne narašča zgolj v igricah in filmih, temveč tudi pri zabavnih programih in vsebinah (Kink,
2009a, str. 222). Mediji posredujejo tudi sliko o tem, kdo v družbi naj bi bil vreden več in kdo
manj, kakšni so splošno sprejeti vzorci vedenja do drugih, drugačnih ter do nasprotnega spola
(Ule, 2008, str. 200). Problem, ki se pojavi, je, da mediji ne odsevajo podobe realnega
življenja, česar pa otroci oz. mladi pogosto niso sposobni dojeti. Mediji tako medijske like
največkrat prikazujejo v idealizirani podobi, televizijske vsebine pa pogosto namenoma
prekinjajo z oglaševalskimi sporočili, namenjenimi predvsem mladim porabnikom. Poleg tega
pa mediji vsakodnevno poročajo o nasilnih dogodkih s celega sveta ter pogosto predvajajo
filme z nasilnimi vsebinami. S tem ponujajo neke vzorce za dojemanje in razumevanje sveta
ter samega sebe (Miles, 2000, str. 75). Kadar govorimo o nasilju, lahko rečemo, da mediji
ponujajo zelo tradicionalne in seksistične vzorce vedenja (Ule, 2005, str. 271).
Mediji predstavljajo dejavnike normalizacije, saj posameznike obveščajo in jim hkrati
posredujejo in sooblikujejo njihove ideje, vrednote ter pričakovanja (Erjavec, 2010, str. 3-6),
obenem pa so mediji tudi tisti, ki medijskim porabnikom s prikazom nasilja vsiljujejo stališča
do nasilja. Tak vpliv medijev je dolgoročen in prikrit (Anderson & Bushman, 2002 str. 29-
30). V medijih se pojavlja bistveno več nasilja kot ga dejansko zaznavamo, seštevek nasilnih
dejanj (verbalnih in neverbalnih), ki jih prikazujejo mediji v okviru informiranja ter prek
različnih filmskih žanrov, pa je bistveno prevelik, zaradi česar se poraja vprašanje dejanskega
vzgojnega pomena medijev.
V okolju, v katerem številni mediji posameznikom posredujejo informacije, mladi oblikujejo
svoje odločitve ter identiteto prav na osnovi teh informacij (Kink, 2009b, str. 63-64). Med
znanstveniki obstaja splošno mnenje o tem, da je obdobje otroštva in adolescence najbolj
ključno za oblikovanje posameznikove identitete (Arnett, 2007, str. 175). Mladi so v obdobju
oblikovanja lastne identitete namreč bolj dojemljivi za vplive okolja, zato odgovore na svoja
vprašanja iščejo tudi v medijih in s pomočjo uporabe sodobne informacijsko-komunikacijske
tehnologije. Njihov občutek, da svojo identiteto lahko oblikujejo avtonomno, je varljiv, saj je
velika večina možnosti posamezniku dana od zunaj (trg dela, televizijske ustanove,
izobraževalni sistem ipd.) (Kink, 2009b, str. 220). Mediji so tako tisti, ki dejansko oblikujejo,
spreminjajo in distribuirajo različne družbene predstave ter močno vplivajo na razvoj
osebnosti in na oblikovanje družbenih stališč mladih (Johnson, 2006, str. 7-9).
Kljub temu, da mladi medijem namenijo veliko časa in so zelo medijsko pismeni, pa se
pojavlja problem, ker bistveno preveč verjamejo medijskim sporočilom in imajo glede
medijskih vsebin oblikovano zelo nizko mero kritične presoje (Erjavec v Zega, 2010, str. 3-6).
Ker je pomembno, da so mladi zmožni do neke mere kritično in selektivno presojati medijske
vsebine in sporočila ter njihove pomene, predstavlja medijska pismenost pomemben del
današnjega vzgojno-izobraževalnega procesa (Kink, 2009b, str. 69). Prav zaradi nizke mere
kritične presoje pri gledalcih (predvsem mladih) pa prikaz nasilja lahko vodi do izoblikovanja
premalo kritičnega odnosa do nasilnih medijskih vsebin ter posledično tudi do nasilja. Kljub
6
6
temu, da obstaja veliko raziskav s področja nasilja v medijih ter njegovega vpliva na mlade,
pa neposredne povezave med prikazom oz. izpostavljenostjo nasilnim vsebinam ter
morebitnim nasilnim vedenjem ni mogoče jasno dokazati. Ko govorimo o zaznavanju
medijskega nasilja, lahko izpostavimo, da so študije, ki so se ukvarjale z analizo vpliva
izpostavljenosti posameznikov medijskemu nasilju, ugotovile, da so redni gledalci tovrstnih
vsebin bistveno manj psihološko odzivni na nasilne prizore kot občasni gledalci, psihološka
budnost pa se s pogostejšim gledanjem nasilja v medijih zniža. Podobno lahko trdimo, da
bodo gledalci, ki so izpostavljeni medijskemu nasilju, za katerega obstaja večja verjetnost, da
ga bodo gledali še naprej, ostali izpostavljeni, ko se bodo sprijaznili z nasilno vsebino. Daljša
izpostavljenost ponavljajočemu se nasilju lahko pri gledalcu vodi tudi do zmanjšanja
občutljivosti, ter s časom zviša njegovo toleranco glede vznemirjenja ob nasilju.
Izpostavljenost nasilnim vsebinam vpliva tudi na razvoj strahu pri gledalcu. Kljub temu, da
nenadna močna izpostavljenost nasilju strah povečuje, pa vpliv medijskega nasilja na
povečanje strahu ni očiten (Hamilton, 1998, str. 21).
Medijsko nasilje vpliva na vse segmente, kljub temu pa zaradi spola in starosti posameznika
prihaja do razlik v dojemanju ter v dovzetnosti za učinke nasilnih vsebin. Najbolj občutljivi za
učinke medijskega nasilja so otroci, pri čemer pa je njihov odziv na nasilne vsebine odvisen
od njihove razvojne stopnje. Starejši otroci so tako sposobni bolj podrobnega spremljanja in
dojemanja medijskega nasilja (CARU, 2003, str. 4-5). Dejstvo je tudi, da agresivnost odzivov
na nasilje narašča med 11. in 14. letom ter upada med 14. in 17. letom starosti (Kirsh, 2003,
str. 377-379). V hipotetičnih konfliktnih situacijah, ki so jim bili izpostavljeni otroci in mladi
med 11. in 17. letom, so se fantje izkazali za bolj agresivne v primerjavi z dekleti. To
nakazuje, da so vplivi ter način dojemanja nasilja odvisni tudi od spola (Lindeman, Harakka
& Keltikangas-Jaervinen, 1997, str. 344-346).
Do podobnih ugotovitev lahko pridemo tudi pri starejših posameznikih. Če se osredotočimo
npr. na komično nasilje v oglasih, lahko trdimo, da se moški nanj odzivajo bolj pozitivno kot
ženske, kar je povezano z njihovo percepcijo humorja v povezavi z visoko stopnjo nasilja.
Kadar je oglas namenjen ženski publiki, pa lahko zaradi ženskih zaznav glede kršitev
socialnih norm visoka stopnja nasilja v oglasu pripelje do njegove neuspešnosti (Swani et al.,
2013, 308-319). Trdimo lahko, da imajo moški oblikovano višjo toleranco glede nasilja kot pa
ženske.
Problematičnost nasilnih medijskih vsebin je močno odvisna tudi od dejavnikov, ki vplivajo
na agresivno oz. nasilno vedenje posameznika. Dejavnike agresivnega vedenja lahko
razdelimo na biološke, psihološke, socialne ter dejavnike okolja. Kljub temu, da psihologi
poudarjajo, da agresivno vedenje večinoma izzovejo predvsem zunanji dražljaji ter dejavniki
okolja, pa so v primeru segmenta najmlajših zelo pomembni tudi psihološki in biološki
dejavniki (Kirsh, 2006, str. 549-551).
Med dejavnike okolja, ki sprožajo agresivno vedenje, lahko uvrstimo npr. hrup, gnečo,
vročino, slab zrak ter močno svetlobo. Obstajajo jasni dokazi o tem, da npr. visoke
7
7
temperature neposredno (povečanje agresivnih misli) in posredno (povečanje sovražnih
občutkov) vplivajo na agresijo (Anderson & Bushman, 2002, str. 39-40).
Med najpomembnejšimi socialnimi dejavniki agresivnega vedenja so v ospredju mediji
(vzorci vedenja, stališča ipd.), družina (nasilje v družini, enostarševska družina), verbalne
žalitve (kletvice) ter stereotipi (predsodki oz. predstave o nečem) (Anderson, Bushman,
Sakamato, Gentile, Ihori, Shibuya, Yukava, Naito & Kobayashi, 2008, str. 1070-1071).
Pri psiholoških dejavnikih govorimo o verjetnosti za pojav agresivnih vedenj in konfliktov,
ki je večja v zgodnjem najstništvu, ter jo lahko povežemo z raznolikostjo novih socialnih in
čustvenih izzivov v puberteti (izzivi v šoli, čustveni izzivi, psihološki odnosi s starši in
vrstniki). Kljub temu, da se mladostniki v večini dobro spopadajo s temi izzivi, pa v času
odraščanja pride tudi do porasta negativnih čustev in depresije (Steinberg, 2001, str. 87-88).
Razlog za agresivno vedenje je lahko v tem, da se zaradi negativnih čustev in depresije pojavi
želja po agresivnem odzivu na provokativne situacije, v katerih se znajde odraščajoči
posameznik. Obstaja tudi večja verjetnost, da se posamezniki agresivno in sovražno vedejo,
kadar so slabe volje (Kirsh, 2006, str. 551).
Biološki dejavniki se nanašajo na biološke spremembe v najstništvu (telesne in hormonske),
ki lahko vplivajo na pojav oz. dvig agresivnega vedenja. V zgodnjem najstništvu namreč pride
do dviga ravni več hormonov (najpomembnejši so adrenalni in gonadotropni), ki so ključni za
spremembe v vedenju. Adrenalni hormoni naj bi bili tako ključni dejavnik vedenjskih
problemov, gonadotropni pa naj bi bili pozitivno povezani z agresivnim vedenjem. Vpliv
hormonov na agresivnost je dokazala tudi študija, v okviru katere so hormonsko prikrajšanim
najstnikom dali gonadotropne steroide. Kot posledica prisotnosti hormonov se je pojavila
višja stopnja fizične agresije ter agresivnega vedenja (Kirsh, 2006, str. 552-553).
1.3 Proučevanje medijskega nasilja v psihologiji
Za razumevanje vpliva medijskega nasilja na vedenje posameznika je potrebno poznavanje
psiholoških mehanizmov in modelov, ki so v ozadju te povezave. Glede na to, da je sodobna
generacija mladih precej bolj medijsko pismena kot večina odraslih, njihova življenja pa
močno obvladujejo vizualni mediji, to še ne pomeni, da mladi medijsko predstavljene
osebe/like zgolj slepo posnemajo (Jenkins v Buchingham & Willett, 2006, str. 19-20).
Med pomembnejšimi teorijami in modeli, ki pojasnjujejo psihološko ozadje ob
izpostavljenosti posameznika medijskemu nasilju, so: teorija prenosa vzburjenja (angl.
Excitation Transfer Theory) (Priloga 1), socialno kognitivna teorija (angl. Social Cognitive
Theory) (Priloga 2) ter t. i. Grossmanov model. Teorija prenosa vzburjenja predpostavlja, da
se nekaj učinkov medijskega nasilja pojavi, ker nasilje vzbudi psihološko prebujenje in tako
oblikuje čustvene odzive (Zillmann, 1972, str. 356-359). Predpostavke teorije prenosa
vzburjenja je dokazala študija, v okviru katere so naključno izbrani učenci štiri dni gledali
nasilne oz. nenasilne filme. Peti dan so bili vsi učenci umeščeni v situacijo, v okviru katere so
8
8
lahko pomagali oz. ovirali zaposlitev potencialne kandidatke. Vsi, ki so bili izpostavljeni
nasilnim filmom, so skušali kandidatki bolj škodovati. Ta situacija je pokazala tudi na učinek,
ki ga lahko razložimo kot funkcijo filmov, da le-ti preko ponavljanja nasilja in škodljivosti
vplivajo na pomnjenje. Ta funkcija povzroča tudi, da se posameznik ob dolgotrajni
izpostavljenosti nasilju, škodljivo vede celo v neprovokativnih situacijah. Študija je pokazala
tudi, da si posamezniki, ki so nasilni že po naravi, še bolj želijo gledati nasilne filme
(Zillmann & Weaver, 1999, str. 145).
Ključna pri razumevanju psihološkega dojemanja nasilja je tudi socialno kognitivna teorija, ki
predpostavlja, da posamezniki (predvsem otroci) zelo posnemajo novo vedenje, ki ga vidijo,
tako v realnosti kot tudi v medijih. Socialno kognitivna teorija v povezavi z vplivom nasilnih
medijskih vsebin na otroke izpostavlja pomen teorije socialnega učenja (agresivnost je
pridobljena in ne prirojena) ter učenja po modelu (novega vedenja se posameznik nauči brez
lastne vključenosti oz. izkušnje in zgolj z opazovanjem vedenja drugih v neki situaciji)
(Bandura, 1986, str. 99-105). Zgornje opredelitve socialno kognitivne teorije je v letu 1994
jasno dokazala tudi raziskava na eni izmed osnovnih šol v Izraelu. Raziskava je pokazala, da
je za nasilje, ki je v medijih prikazano kot upravičeno in ga zakrivi atraktiven glavni junak,
bolj značilno, da zanj obstaja večja verjetnost za posnemanje kot nasilje, ki ima kontekstualne
lastnosti (Lemish, 1997, str. 396-401).
Eden izmed modelov, ki pojasnjujejo psihološko ozadje izpostavljenosti medijskemu nasilju,
je kot že rečeno tudi Grossmanov model. Model pojasnjuje, da medij, kot je npr. video igrica,
pri uporabniku sproži posnemanje ter posledičen prenos virtualne akcije v realno življenje.
Problem, ki se pojavi, pa je, da ta model posameznika opredeljuje kot skupek refleksivnih
odzivov, odprtih za vplive okolja ter brez sposobnosti kognitivnega odločanja (Jenkins v
Buchingham & Willett, 2006, str. 21).
Če želimo razumeti, na kakšen način posameznik dojema medijsko nasilje ter se nanj odziva,
je smiselno poleg zgoraj opredeljenih modelov izpostaviti tudi psihološke procese dojemanja
tovrstnih vsebin. Na tem področju lahko omenim proces kategorizacije ter proces kognitivne
predelave sporočil. Gre za procesa, prek katerih lahko pojasnimo dejstvo, da nasilne vsebine
ne vzbudijo pozornosti posameznikov v enaki meri, v njih ne vzbudijo enakih odzivov ter ne
učinkujejo na vse enako.
1.3.1 Kategorizacija sporočil
Kljub temu da je obseg prikazanega medijskega nasilja bistveno prevelik, nasilje pa se kot
rečeno pojavlja tudi v zabavnih vsebinah, pa vsi prikazi slednjega ne pritegnejo pozornosti
posameznikov v enaki meri ter na njih ne vplivajo enako. Ključni razlog za to je proces
kategorizacije sporočil. Prvi korak kategorizacije sporočil je proces zaznavanja. V povezavi z
medijskim nasiljem zaznavanje zajema sprejemanje in selekcijo, kategoriziranje in
organizacijo ter primarno interpretacijo nasilnih vsebin. Zaznavanje povzroči tudi, da
posameznik poleg sprejemanja sporočil zanj pomembna sporočila tudi išče. Ker je v vseh
9
9
fazah predelave sporočil informacij zelo veliko, so pri zaznavanju zelo pomembne tudi
strategije selekcije sporočil. Te strategije so tiste, ki poleg pozornosti posameznika (aktivira
receptorje za sprejem sporočila) ter izrinjanja neprijetnih sporočil (obramba pred neprijetnimi
sporočili), vplivajo na sprejem sporočila. Po zaznavanju in sprejemu sporočila sledi proces
kategorizacije (odvisna od predhodnih pričakovanj oz. predstav glede nasilja), ki zajema
organizacijo sporočil ter s tem lažji proces interpretacije. V tej fazi gre za proces dodeljevanja
smisla oz. pomena prejetemu sporočilu. Po posameznikovi notranji reprezentaciji sporočila
sledi še posameznikov realni odziv oz. vedenje (Ule, 2005, str. 54-56).
1.3.2 Kognitivna predelava sporočil
Glede na to, da smo porabniki v današnjem okolju neprestano izpostavljeni številnim
informacijam ter sporočilom, so v poplavi informacij ključnega pomena naš način
sprejemanja, dekodiranja ter predelave teh informacij. Vsi ti procesi so namreč dejansko tisti,
ki oblikujejo naše mišljenje in vedenje. Na osnovi pridobljenih informacij posamezniki
namreč pridobivamo vtise, se nanje odzivamo ter si tako oblikujemo svet, v katerem živimo.
Predelava pridobljenih sporočil je subjektivna, in je v veliki meri odvisna od posameznikovih
zaznav, predstav, konceptov, prepričanj, pričakovanj ipd. Posledično lahko trdimo, da
posamezniki danes v bistvu živimo v subjektivno »predelanem« svetu. Predelava sporočil iz
okolja je človekova ključna regulativna in prilagoditvena sposobnost, ki zajema vse od
pridobivanja, selekcije, organiziranja ter subjektivnega interpretiranja pridobljenih sporočil.
Ključno pri vsem tem pa je, da si je posameznik v vseh mentalnih podobah sposoben ustrezno
razložiti realnost. V celotnem procesu kognitivne predelave sporočil so ključne tudi duševne
aktivnosti kot npr. zaznavanje, kategoriziranje, mišljenje in pomnjenje. Pridobljenih sporočil
pa posameznik ne predela zgolj s pomočjo psihičnih sistemov, temveč tudi prek družbenih
sistemov. Temu procesu lahko strokovno rečemo »socialna kognicija«. Socialna kognicija
nam tako pomaga oblikovati pomen ter odgovore na prejeta sporočila oz. smernice
prihodnjega delovanja (Ule, 2005, str. 59-64).
1.4 Vplivi medijskega nasilja
Za učinke in vplive nasilja v medijih smo dojemljivi vsi (Hamilton, 1998, str. 22), kljub temu
pa mediji na vse porabnike ne delujejo v enaki meri. Najbolj naj bi namreč vplivali na otroke
in mlade, ti pa naj bi ob preveliki interakciji z mediji pridobivali izkrivljeno podobo realnega
sveta (Potter, 2003, str. 67- 69). Nasilje v medijih (TV, filmi, video igre ter glasba) vpliva na
dvig ravni trenutne ter dolgoročne verjetnosti agresije ter nasilnega vedenja. Trenutne
značilnosti gledalcev (poistovetenje z agresivnimi karakterji igralcev), družbeno okolje (vpliv
staršev) ter vsebina medijev (atraktivnost za posameznika) pa lahko vplivajo na stopnjo, s
katero medijsko nasilje povzroči agresivnost v prihodnjih obdobjih (Anderson et al., 2003, str.
83-85). Kadar govorimo o medijskem nasilju, je treba nakazati tudi na morebitno povezavo
med nasiljem v medijih ter nasiljem v sodobni družbi (Kink, 2009b, str. 64). Izpostavljenost
agresivnim medijem v mladosti namreč lahko vpliva na agresijo kasneje v življenju (vključno
na fizične napade ter zlorabe partnerjev) (Anderson et.al., 2003, str. 85-86). Več kot 3000
10
1
0
raziskav, ki so se ukvarjale z ugotavljanjem povezanosti med medijskim nasiljem ter nasiljem
v resničnem življenju, je namreč jasno pokazalo na povezanost med tema spremenljivkama
(Clark, 1993, str. 268-270; Comstock, 1991, str. 330). Obstaja tudi splošno sprejeto mnenje o
tem, da vpliva nasilnih medijev na posameznika ne moremo prezreti ali celo zanikati, kljub
temu pa je samo povezavo med agresivnostjo in uporabo medija težko jasno opredeliti, saj
večina študij, ki se ukvarja s to povezavo, na občinstvo gleda preveč parcialno (omejevanje na
zgolj en učinek medija na posameznika) (Gauntlett, 2002, str. 29).
Teoretično osnovo za raziskovanje vplivov medijskega nasilja predstavljata kultivacijska in
behavioristična teorija. Kultivacijska teorija opredeljuje, da naj bi posameznik določen pogled
na svet oblikoval na podlagi dojemanja medijskih vsebin ter na osnovi vpliva teh vsebin nanj.
V skladu s to teorijo gledalci, ki absorbirajo veliko nasilnih vsebin, svet bolj pogosto
dojemajo kot nevaren in nasilen (Arnett, 2007, str. 387). Gerbner (v Arnett, 2007, str. 387) ta
pojav poimenuje kar »sindrom zlobnega sveta« (angl. Syndrome of Evil World). Ker so
porabniki v skladu s kultivacijsko teorijo pasivni in je z njimi mogoče manipulirati, naj bi
mediji pri posamezniku postopoma oblikovali oz. uokvirjali njegov pogled na svet tako, da le-
ta postane vedno bolj podoben medijskemu (Gerbner, 1979, str. 179). Behavioristična teorija
pa se za razliko od kultivacijske bolj osredotoča na analizo povezave med konzumiranjem
medijev ter posnemanjem modelov. Behavioristična teorija v ospredje postavlja agresivnost,
ki naj bi bila izrazitejša pri posameznikih, ki pogosteje spremljajo nasilne vsebine. Za razliko
od kultivacijske behavioristična teorija mladostnikov ne obravnava kot pasivnih uporabnikov
medijev, temveč analizira tudi dejavnike kot npr. želje in motivacija po gledanju določenih
vsebin, cilji, ki motivirajo mlade, da konzumirajo medije z nasilnimi vsebinami, kakšno vrsto
zadovoljitve jim predstavlja določen medij ter vsebine, ki jih posreduje (Arnett, 2007, str.
387-388).
1.5 Psihološki učinki in posledice medijskega nasilja
Znanost v povezavi z medijskim nasiljem izpostavlja predvsem nezdrave učinke, ki se
pojavijo kot posledica pogoste izpostavljenosti nasilnim medijskim vsebinam. Številne
analize so pokazale, da je pogosta izpostavljenost nasilju v medijih v večini povezana z
visoko stopnjo asocialnega vedenja, ki sega od trivialnega (npr. oponašanje nasilja nad
igračami) pa vse do resnega nasilja (kriminalno nasilje). Poleg tega pa so posledice pogoste
izpostavljenosti medijskemu nasilju tudi: sprejemanje nasilja kot rešitve za probleme, dvig
sovražnosti do drugih ter zadajanje bolečine drugim ljudem. Posledica izpostavljenosti
nasilnim vsebinam je tudi fizična neobčutljivost na nasilje (angl. physical insensitivity)
(Priloga 3). Razvoj neobčutljivosti na medijsko nasilje sprožijo postopki (npr. ponavljajoča se
izpostavljenost nasilnim dražljajem, šaljiv kontekst, risani junaki ipd.), ki vplivajo na raven
občutljivosti posameznika. Neobčutljivost posameznika (upadanje strahu ob izpostavljenosti
nasilju, nasilje, anksioznost ipd.) je povezana s kognitivnimi in čustvenimi rezultati, ki se
pojavijo kot posledica izpostavljenosti nasilju (npr. upad simpatije za žrtve nasilja, upad
negativnih stališč do nasilja ipd.). Najpogosteje neobčutljivost vodi do postopnega razvoja
agresije ter sprememb v vedenju (sposobnost zmanjševanja težnje po poseganju v prepir ter
11
1
1
zmanjšanje simpatije za žrtve nasilja). Fizično neobčutljivost lahko podrobneje opredelimo
kot »znižanje ravni fizičnega vzburjenja ob nasilju iz resničnega življenja« oziroma kot
»zmanjšanje števila s čustvi povezanih fizičnih reakcij v primeru resničnega nasilja« (Wolpe,
1958, str. 117-118). Ti definiciji se skladata z raziskavami sistematične neobčutljivosti v
primeru kognitivnih vedenjskih zdravljenj fobij. Sistematična neobčutljivost se lahko
postopoma odpravi s skupkom postopkov, izvedenih z namenom zmanjšanja neželenih
čustvenih reakcij, ki jih najpogosteje sprožijo dražljaji, prvinsko povezani z vzbujanjem
strahu in anksioznosti (strah pred pajki, krvjo ter kačami) (Bandura, Reese & Adams, 1982,
11-14).
Wolpe (1958, 117-118) povzema, da se fizična neobčutljivost kaže skozi:
dvig stopnje agresivnosti oz. pogostejše agresivno vedenje;
neukrepanje ob pojavljanju nasilja v resničnem življenju;
zmanjšanje želje po pomoči žrtvam nasilja;
zmanjšanje simpatije za žrtve nasilja;
zmanjšanje obtoževanja morebitnih storilcev nasilnih dejanj;
znižanje zaznane krivde storilca kaznivega dejanja;
zmanjšanje obtožb storilcev v primeru resnih telesnih poškodb žrtev.
V teoriji se s prikazom učinkov in vplivov medijskega nasilja na posameznika ukvarja splošni
model agresije (v nadaljevanju GAM model – Slika 1) (angl. General Aggression Model).
12
1
2
Slika 1: GAM model
Vir : C.A., Andersons & B.J., Bushman, Human aggression, 2002, str. 47.
Model predpostavlja prepletanje osebnostnih spremenljivk (odvisne od posameznika),
osebnostnih lastnosti (genetika, zgodovina), situacijskih spremenljivk (provokacija, trenutne
priložnosti) ter potencialno »zavirajočih« spremenljivk (spol, intervencija staršev) (Anderson
& Bushman, 2002, str. 46-48).
GAM model analizira procese (sprožitev, posnemanje, učenje, vedenje) ter aktivnosti, ki se
pojavijo kot posledica agresivne vsebine. Na kratek rok GAM model predpostavlja, da
izpostavljenost otrok medijskemu nasilju skozi mehanizem »učenja-aktivacije-aplikacije«
vodi do agresivnih vedenj. Nasilne vsebine (npr. igrice) tako otrokom pokažejo, kaj je agresija
(učenje) in kako se le-ta izvaja (posnemanje) ter nato sprožijo kognitivne strukture in čustvene
asociacije glede agresije (aplikacija) (Anderson et al., 2004, str. 204-211; Anderson & Dill,
2000, str. 745-749). Model predpostavlja tudi, da bo izpostavljenost medijskemu nasilju
najbrž vodila posameznika k oblikovanju agresivnega razmišljanja, ki lahko vodi k škodljivim
ter čustvenim reakcijam. Že zelo kratka izpostavljenost (30 sekundni TV oglas) medijskemu
nasilju tako lahko povzroči, da posamezniki pričnejo agresivno razmišljati (Anderson &
Bushman, 2002, str. 47-49). V skladu z GAM modelom otroci agresivna oz. škodljiva
razmišljanja oblikujejo z namenom, da dopolnijo svoj, na znanju temelječ spomin glede
agresije in nasilja. Svoj spomin tako dopolnijo s strukturami in pravili, ki urejajo agresivno
13
1
3
vedenje (npr. kdaj je nasilnež za svoje vedenje kaznovan), z zaznavnimi shemami glede
agresivnosti (npr. ljudje, oblečeni v črno, so potencialni sovražniki) ter s prepričanji o
agresivnosti (npr. pretepanje je sprejemljivo le v določenih primerih). V skladu z GAM
modelom je najbolj problematična ponavljajoča se izpostavljenost medijskemu nasilju, saj
povzroči, da so prepričanja, strukture in sheme zelo avtomatični (hitre reakcije) ter jih je težko
spreminjati. Enkrat, ko ima oseba namreč jasno izoblikovano znanje glede agresije, lahko to
vodi k razvoju bolj agresivnih osebnostnih značilnosti. Pogosta izpostavljenost posameznika
medijskemu nasilju tako lahko v določenih situacijah povzroči bolj agresivno reakcijo kot v
primeru, če le-ta tovrstnemu nasilju ne bi bil izpostavljen.
2 MEDIJSKO NASILJE IN OTROCI
Medijsko nasilje vpliva na vse porabnike, kljub temu pa so za negativne učinke nasilja najbolj
dojemljivi otroci, zlasti v obdobju do 3. leta starosti. Najmlajši namreč ne znajo razlikovati
med fantazijo in realnostjo, kot posledica pa se pojavi izkrivljena podoba realnega sveta glede
nasilja. Ker so otroci na področju medijskega nasilja najbolj ogrožen segment, se največ
raziskav ukvarja prav z njimi. Kljub temu pa še vedno ni jasne opredeljene povezave med
izpostavljenostjo medijskemu nasilju ter vedenjem, ki sledi takoj po izpostavljenosti ter v
kasnejših starostnih obdobjih (Flavell, Flavell, Green & Korfmacher , 1990, str. 404-406).
2.1 Otroci in vplivi medijskega nasilja nanje
Razlog za številne razprave s področja nasilja v medijih je med drugim tudi številčnost
raziskav, ki ugotavljajo negativne učinke izpostavljenosti otrok nasilnim vsebinam.
Izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam v najbolj zgodnjih starostnih obdobjih namreč
povzroči, da takoj po izpostavljenosti otroci postanejo bolj agresivni, kasneje pa se lahko
razvijejo v še bolj agresivne mladostnike in odrasle (Anderson et al., 2003, str. 82-83). Ali bo
izpostavljenost nasilnim medijskim prizorom pri otroku povzročila nasilno vedenje, je
odvisno od tega, če se otrok poistoveti s televizijskimi igralci, če obstaja prepričanost o
resničnosti medijskega nasilja, kakšen je obseg nasilja ter kakšni so otrokovi intelektualni
dosežki (Hamilton, 1998, str. 21).
Če se otrok poistoveti z nasilnim igralcem, to sproži proces domišljije, ki vpliva na otrokova
nadaljnja ravnanja (npr. če bom posnemal dogajanje na televiziji, se mi bo zgodilo enako kot
igralcu) (Berkowitz, 1993, str. 229-230). Medijsko nasilje dejansko oblikuje fantazijsko
okolje, v katerem otroci lahko izražajo različne stopnje jeze in nasilja, brez, da bi ob tem
škodili drugim ter izvajajo aktivnosti, ki v realnem življenju mogoče niso sprejemljive (Olson,
Kutner & Warner, 2008, str. 63-66). Obstajajo tudi jasni dokazi o tem, da otroci, ki so že
nasilni, še bolj iščejo nasilno zabavo, saj jim to predstavlja nekakšno popestritev. Otroci, ki so
bili nasilju izpostavljeni v najbolj zgodnjem otroštvu, pa naj bi bili po raziskavah agresivni
dlje časa (Anderson et al., 2008, str. 1067-1070). Medijsko nasilje pri otrocih povzroča tudi
močne strahove, ki lahko trajajo več dni, mesecev ali celo več let (Cantor, 2000, str. 33). V
ZDA so na osnovi raziskav ugotovili, da zaradi obsega medijskega nasilja danes obstaja 3-4
14
1
4
krat večja verjetnost, da bo otrok med 1. in 4. letom umrl zaradi strela kot zaradi zastrupitve
(Kochanek, Murphy, Anderson & Scott, 2004, str. 3-4). Kot posledica izpostavljenosti otrok
neprestanemu nasilju smo lahko v današnjem času priča številnim pokolom v šolah, fizičnim
obračunom ter ustrahovanju (Gentile & Sesma, 2003, str. 41). Razlog za tovrstna dogajanja pa
so zagotovo vsakodnevne izkušnje, ki so jim podvrženi storilci nasilja. Slednji se agresivnosti
in nasilja učijo na različne načine. Eden pomembnejših načinov je zagotovo gledanje
televizije (Carlsson & von Feilitzen, 1998, str. 45-46).
Vplive prikazovanja medijskega nasilja na otroke lahko delimo na fizične, čustvene,
spoznavne ter vedenjske (Erjavec & Volčič, 1999, str. 69). Za vse omenjene vplive so najbolj
dovzetni najmlajši otroci. Njih nasilne vsebine namreč najbolj prestrašijo, ponavljajoče se
oblike nasilja pa postopoma postanejo njihov prevladujoč obrazec za reševanje konfliktov.
Prav zato je v celotnem procesu socializacije otrok nujno pomembno njihovo osveščanje,
predvsem z obrazložitvijo, da nasilje, ki je v medijih prikazano pozitivno, v resnici ne deluje
tako. V celotnem procesu socializacije imajo zato zelo pomembno vlogo tako starši, kot tudi
učitelji, saj le-ti s pogovorom otroku pomagajo pri reševanju konfliktov, ter pri razumevanju
čustvene vpletenosti posameznika (Kink, 2009a, str. 221). Medijsko nasilje pogosto vpliva
tudi na posameznikov odnos do nasilja ter povzroči neobčutljivost do samega nasilja v
resničnem življenju. Posledično posameznik tudi smrt dojema zgolj kot medijski akt, ki
fascinira (Košir, 2003, str. 189). Otroci naj bi po raziskavah najraje gledali akcijske filme,
nadaljevanke ter grozljivke (Košir & Ranfl, 1996, str. 84). Vse te vsebine pa imajo zelo
močan vpliv na otroke, saj le-ti večino vsebin zgoraj omenjenih medijskih žanrov dojemajo
kot nekaj, kar je vredno posnemanja predvsem takrat, ko posnemanje omogoča ali oblikuje
premoč nad sovrstniki (Petrovec, 2003, str. 47). Kljub temu, da je nasilje za otroke škodljivo,
pa medijske hiše jasno izpostavljajo posameznikovo pravico do obveščenosti ter gledalčevo
možnost osebne izbire medijskih vsebin. Kadar so nasilnim vsebinam izpostavljeni otroci,
imajo tako ključno vlogo njihovi starši, ki morajo znati izbrati otrokom primerne vsebine
(Kink, 2009a, str. 221).
Von Feilitzen (v McLellan, 2002, str. 502), ki se je poleg številnih drugih ukvarjal z analizo
vpliva medijskega nasilja na otroke in mlade, je povzel 5 njegovih splošnih vplivov :
Agresija in imitacija: Otroci kot del socializacijskega procesa velikokrat posnemajo
videno na televiziji, vendar pa ni nujno, da jih to naredi bolj agresivne. Von Feilitzen
trdi tudi, da kljub temu da mediji na kratek rok vplivajo na agresivnost, lahko na dolgi
rok z vplivom medijev statistično pojasnimo le 5-10 % agresivnosti.
Vrsta prikazanega nasilja: Nekatere vrste medijskega nasilja vplivajo na agresivnost
bolj kot druge, pri čemer pa k agresivnosti bolj pripomorejo tiste vrste nasilja, ki so
prikazane realistično, imajo atraktivnega storilca ter dejanja upravičuje »junak«.
Strah: Ker zabavno medijsko nasilje velikokrat straši otroke, ta strah predstavlja tudi
posebno vrsto medijskega vpliva. Če je ta strah pri otrocih neizražen, se v naslednjih
starostnih obdobjih lahko izrazi kot depresija oz. agresivnost. Pogosteje pride do tega
pri posameznikih brez močne družinske podpore.
15
1
5
Nejasna zaznava resničnosti nasilja: Na eni strani mediji vplivajo na razširjenost in
stopnjo nasilja, po drugi strani pa vplivajo na otroke, ki posledično oblikujejo preveč
optimistične občutke o svoji telesni sposobnosti v primeru nasilnih napadov.
Pogostost in jakost izpostavljenosti: Negativnega vpliva medijskega nasilja na
posameznika ne oblikuje zgolj izpostavljenost posameznika tovrstnim vsebinam,
temveč sta ključna tudi pogostost in jakost izpostavljanja nasilju.
Z vplivi medijskega nasilja na otroke so se ukvarjali tudi številni drugi raziskovalci. Med
ključne vplive so umestili: agresivno vedenje in sovražnost, neobčutljivost ter strah in nočne
more.
Agresivno vedenje in sovražnost
Množica raziskav je podala splošno mnenje o tem, da je nasilje v filmih, na televiziji ter v
video igricah osnovni razlog za nasilje v družbi. Problem raziskav pa je, da so večinoma
pripeljale zgolj do domnevnih ugotovitev, saj so morale upoštevati precej omejitev. Na
primer, da mediji niso pripravljeni prenašati informacij, ki so v nasprotju z njihovimi
ekonomskimi interesi. Drugi problem predstavlja samo raziskovalno področje, v katerem
dejanski eksperiment ni možen. Ne moremo namreč izpostaviti skupine odraščajočih otrok
velikemu obsegu medijskega nasilja ter nato primerjati njihova kasnejša kriminalna dejanja s
skupino otrok, ki temu nasilju ni bila izpostavljena. Malo manj etično sporna možnost je, da
otroke za nekaj ur izpostavimo npr. nasilnim video igricam, da tako lahko ugotovimo, koliko
od njih enako nasilje izraža nad mlajšimi brati in sestrami (Cantor, 2000, str. 32). Primer
raziskave, ki se ukvarja z analizo medijskega nasilja ter njegovega vpliva na vedenje otrok, je
npr. t. i. »bobo-doll« eksperiment (Priloga 4 ), v okviru katere se navidezno nasilje izvaja nad
igračami (Huston, Donnerstein & Fairchild, 1992, str. 112). »Bobo-doll« eksperiment je
zajemal vrsto eksperimentov (le z otroki), ki jih je Bandura izvedel z namenom preučevanja
teze, da je vsako človeško vedenje naučeno in predstavlja zgolj posnemanje vedenja drugih. S
tem namenom je Bandura otroke najprej izpostavil nasilnim oz. nenasilnim vsebinam, nato pa
je trditev o tem, da otrok posnema tisto, kar vidi, preverjal z umeščanjem otroka v prostor z
igračami. Izkazalo se je, da so otroci, ki so bili izpostavljeni nasilnim vsebinam, nad igračami
izvajali agresijo (predvsem nad »bobo-doll« lutko) (Bandura, 1986, str. 102). Ostale raziskave
s tega področja zajemajo predvsem eksperimente, ki vključujejo t. i. »agresijske stroje« (angl.
Aggression machine), v okviru katerih posamezniki verjamejo, da zadajajo šoke nevidnim
žrtvam (Bandura, Ross & Ross, 1963, str. 603).
Raziskave, ki ugotavljajo vplive nasilnih medijev na otroke, ponavadi otroke spremljajo skozi
daljše obdobje, nato pa ugotavljajo stopnjo povezanosti med izpostavljenostjo medijskemu
nasilju ter antisocialnim vedenjem, nasilnimi dejanji in sovražnimi stališči. Rezultati, dobljeni
v teh raziskavah, le redko kažejo na dejansko fizično nasilje, bolj pa na spremembo stališč
glede sprejemanja nasilja, na občutek sovražnosti, na željo po zadajanju bolečine ter
prelaganju negativnih posledic na druge (Cantor, 2000, str. 31). Vse to sta v svoji raziskavi
dokazovala Paik in Comstock (1994, str. 518- 527). V znanstvene namene sta kombinirala več
16
1
6
kot 200 povezanih in eksperimentalnih študij ter vključila več kot 1000 primerjav med
nasilnimi mediji in kontrolnimi skupinami. Ugotovila sta, da je izpostavljenost medijskemu
nasilju dosledno povezana z višjimi ravnmi asocialnega vedenja, od namišljenega oz.
trivialnega nasilja, pa vse do resnega kriminalnega nasilja, vključno s številnimi vmesnimi
možnostmi (sprejemanje nasilja kot rešitev za probleme, naraščanja občutka sovražnosti …).
Neobčutljivost
Nasilne vsebine lahko povzročijo tudi psihološke motnje, ki pripeljejo do nižjega vzburjenja
ter posledično do nižje želje po poseganju v prepire ter do manj simpatije za žrtve nasilja
(Cantor, 2000, str. 32) .
Strah in nočne more
Medijsko nasilje pri otrocih lahko povzroči strah, posledično pa se lahko pojavijo obsesivne
misli, ponavljajoče se nočne more in motnje spanja. Taki otroci so neodločni pri dnevnih
aktivnostih, ki so povezane s strahom do medijskih dogodkov. Vpliv, ki ga ima medijsko
nasilje na otroka, je odvisen tudi od njegove starosti. Otroci med 2. in 6. letom se tako najbolj
bojijo grotesknih vizualnih slik (živali, pošasti in katastrofe), starejši otroci pa se bolj bojijo
realističnih groženj svojemu osebnemu počutju. Na dolgi rok medijsko povzročeni strahovi
niso omejeni le na majhne otroke, saj se stiske ob programih oz. filmih (seksualni napadi in
nadnaravne sile) pogosto pojavljajo tudi pri mladih (Cantor, 2000, str. 31).
2.2 Prisotnost medijskega nasilja nad otroki
Nasilne podobe so v otrokovem življenju neprestano prisotne že od njegovega zgodnjega
otroštva. Raziskave so pokazale, da se je v ZDA od leta 1973 pa do leta 1993 raven nasilja v
programih, ki so bili predvajani v času največje gledanosti (zvečer), dvignila na 5 nasilnih
dejanj na uro programa. Do leta 1994 se je število nasilnih dejanj v uri programa dvignilo že
na 15 (Violence and the media, 1999, str. 266-268), v letu 2008 pa so bili otroci v uri
otroškega programa priča nasilnemu dogajanju že skoraj vsake 4 minute (Erwin & Morton,
2008, str. 107). Izsledki raziskav kažejo tudi, da je leta 2003 kar 73 % ameriških otrok menilo,
da so televizija in filmi delno krivi za nasilje med otroki in mladimi, 75 % jih je verjelo, da je
za to kriv internet, 66 % jih je kot razlog nasilja videlo glasbo, 56 % pa jih je menilo, da so za
nasilnost otrok in mladih krive video igre (Vidal, Clemente & Espinosa, 2003, str. 383-390).
Od leta 1991, ko so glasbeni posnetki postali pomemben del medijskega programa za mlade
(TV, internet), je tudi glasba postala pomemben vir nasilja. Raziskave, izvedene pred uvedbo
glasbenih posnetkov, so namreč pokazale, da tako TV kot tudi glasba močno »ujameta«
pozornost mladostnikov, sama glasba pa močno spodbudi njihova čustva (Larson & Kubey,
1983, str. 16-19). Glasbeni TV programi (npr. MTV) naj bi tako pri otrocih in mladih
oblikovali stališča in socialne vrednote ter vzbujali občutke.
17
1
7
Ob vseh teh ugotovitvah se tako starši kot tudi otroci jasno strinjajo, da na raven
izpostavljenosti medijskemu nasilju vpliva obseg nasilja, prikazan v medijih, ter dostop otrok
do nasilnih vsebin (Stoyanova, 2010, str. 51). Dostop otrok do nasilnih vsebin je v Sloveniji
zagotovljen z ustavo, ki na področju medijev narekuje spoštovanje in uveljavljanje človekovih
pravic, kar v povezavi z mediji predstavlja pravico do informiranja ter omogočen prost dostop
do medijskih vsebin (Kink, 2009b, str. 64).
Kljub temu, da je medijsko nasilje splošno prisotno, lahko izpostavim več medijev, ki jih
otroci in mladi največkrat uporabljajo, ter so prek njih najpogosteje izpostavljeni medijskemu
nasilju. Najprej med mediji izpostavljam televizijo. Le-ta še vedno predstavlja enega bolj
priljubljenih ter posledično bolj vplivnih medijev. Nato se osredotočam na video igrice, ki so
enostavno dostopne otrokom vseh starosti, in so močno problematične zaradi visoke stopnje
vsebovanega nasilja. V nadaljevanju kot medij, ki s svojimi vsebinami močno vpliva na
otroke, izpostavljam internet. Internet kot medij je pomemben, ker otroci družbene odnose, ki
jih razvijejo v virtualnem okolju, pogosto prenesejo tudi v realno življenje. Kot zadnjih se
dotikam medijev, ki posredujejo glasbene vsebine, saj tudi te pomembno oblikujejo
prepričanja in stališča otrok.
2.2.1 Televizija
V sodobnem času množičnih medijev, novih tehnologij, interneta ter video igric je televizija
še vedno eden najbolj priljubljenih ter najbolj vplivnih medijev. Televizija tako danes v veliki
meri določa teme pogovorov, zapolnjuje prosti čas, informira, sprošča ter oblikuje in usmerja
družinsko življenje. Sodobna definicija nuklearne družine posledično tako k očetu, materi ter
otroku prišteva še televizijo. Televizija kot medijski kanal je problematična, ker njene
medijsko izpostavljene podobe nadomeščajo realnost in človeške odnose, hkrati pa naj bi te
podobe živele socialno in čustveno osiromašeno življenje ter spodbujale beg od resničnosti in
vsakodnevnih odgovornosti. Televizijsko nasilje otrokom posreduje napačno podobo sveta,
polno nasilja, napačnih stereotipov ter posplošenih in zgrešenih predstav. Za vplive
medijskega nasilja so otroci najbolj občutljiv segment, saj med gledanjem le-tega niso aktivni
ter posledično postanejo otopeli. Problem je tudi, da hrupne, kratke, hitre in privlačne slike
otroka priklenejo, otrok pa se posledično manj uči in manj bere (Vogrinčič, 2006; Gentile,
Lynch, Linder & Walsh, 2004, str. 7-8 ). Negativni učinki izpostavljenosti nasilnim TV
programom v starosti med 6. in 11. leti so bili višji kot učinki nizkega IQ-ja, žaljivih staršev,
druženja z asocialnimi vrstniki ter celo višji kot v primeru razpadle družine (ločeni starši) (US
Department of Health & Human Services, 2001). Vse trditve glede negativnih očitkov
televizije so na mestu, vendar le v soodvisnosti od drugih okoliščin (otrokovo socialno,
družbeno ter šolsko življenje).
Ali bodo nasilne televizijske vsebine pri otroku vodile do nasilnega vedenja, je odvisno od
tega, če v otrokovem kognitivnem sistemu pride do prehoda od medijsko-domišljijskega na
medijsko-realno področje. Do prehoda pa lahko pride le pod pogojem, ko informacije,
pridobljene iz medijev, za otroka predstavljajo edino znanje o določeni stvari. V primeru, ko
18
1
8
otrok informacij o določeni stvari v svojih možganih še nima, njegovo zaznavo določa
medijska realnost. Medijsko nasilje tako povzroči spremembo v vedenju otrok le, če je
prisotna otrokova televizijska odvisnost, socialno okolje z visoko stopnjo agresije, pozitivno
obarvani prizori agresije ter predhodni visoki potencial agresije gledalca. Šele, ko so prisotni
zgoraj navedeni pogoji ter, ko nastopijo zunanji pogoji, ki izzovejo nasilno vedenje, nastopi
sprememba vedenja v nasilno (Vogrinčič, 2006).
V Sloveniji je bilo na temo uporabe medijev pri otrocih in mladih narejenih precej raziskav.
Leta 1999 je bila s strani Fakultete za družbene vede v sodelovanju z Zvezo prijateljev
mladine izvedena raziskava Mladi in mediji, ki je zajemala 9752 osnovnošolcev iz celotne
Slovenije. Raziskava je pokazala, da slovenski otroci začnejo gledati televizijo pri 2 oz. 3 letih
starosti, pri čemer do svojega 11. leta televizijo gledajo 4-5 ur dnevno, kasneje pa se število ur
gledanja televizije zmanjša na 3,5 ure dnevno (Erjavec & Volčič, 1999, str. 70-73). Izsledki te
raziskave so pokazali tudi to, da kar 34 % slovenskih otrok televizijo gleda redno (20-26 ur
tedensko), da je že 41 % vprašanih posnemalo televizijske junake, kar 37 % vprašanih pa je
izrazilo prepričanje, da televizija vpliva na njihovo mišljenje (Vogrinčič, 2006). Sledila je
raziskava Centra za socialno delo, Mladina 2000, ki je v raziskavo zajela 1800 mladih med
16. in 29. letom starosti, in je ugotovila, da z leti pasivno preživljanje prostega časa upada,
kljub vsemu pa mladi še vedno okrog 2,5 ure dnevno namenijo uporabi medijev (Miheljak,
2002, str. 10-29). Do podobnih rezultatov je leta 2004 s svojo raziskavo Prosti čas mladih v
Ljubljani prišel tudi Pedagoški inštitut (Boškic, 2005, str. 300).
V nadaljevanju opisujem posamezne kategorije na televiziji. Najprej analiziram prisotnost
nasilja v filmih, sledi analiza nasilja v oglasih ter na koncu za otroke najpomembnejša
kategorija - risanke.
2.2.1.1 Filmi
K gledanju nasilnih filmskih vsebin so najbolj nagnjeni starejši dijaki, posamezniki z nižjim
socialno-ekonomskim statusom ter otroci z nizko uspešnostjo v šoli. Kateri otroci so bolj
nagnjeni k gledanju nasilnih filmov, lahko pojasnimo tudi z modelom razvoja preferenc do
nasilnih filmov (Priloga 5). Model predvideva, da je prvi dejavnik razvoja preferenc do
nasilnih filmov, odraščanje v nasilnem okolju (vrstniki, družina). Agresivno okolje je namreč
tisto, ki oblikuje temperament človeka, oba dejavnika (okolje in temperament) pa nato
vzajemno sooblikujeta izkrivljene ideje o fizičnem nasilju. Nadaljnji razvoj preferenc do
nasilnih filmov poteka v obliki cikla, na katerega naj bi po ugotovitvah psihometričnih
meritev (evalvacija psiholoških testov) vplivali tako agresivni temperament kot tudi
zavirajoče moralne vrednote ter nizka empatija za druge. Prepletanje vseh teh elementov
povzroči, da se posameznik začne vesti agresivneje (kršitve), kar pa povzroči še večjo željo
po nasilnih filmih. Zadovoljstvo, ki se ob tem pojavi, oblikuje povratne informacije ter ideje,
kar željo po nasilnih filmih le še okrepi (Browne et al., 2005, str. 707).
19
1
9
Glede na to, da so otroci močno izpostavljeni filmom z nasilno, brutalno oz. seksualno
vsebino, je na tem področju ključen močan nadzor trženjskih praks filmske industrije
(Rosenkoetter et al., 2009, str. 383-384). V eni izmed študij so raziskovali vpliv filmskega
nasilja nad otroki. Otroci so gledali nasilni film v prisotnosti odrasle osebe, ki je ob gledanju z
namenom manipulacije podajala komentarje na nasilne dogodke v filmu. Raziskava je
pokazala, da so otroci, ki so film gledali brez osebe, bolj sprejemali agresijo in imeli drugačna
stališča do nasilja (Nathanson & Cantor, 2000, str. 130-135). Raziskava je tako pokazala, da
lahko odrasla oseba s svojimi komentarji vpliva na otrokovo stališče in na vedenje, ki sledi po
gledanju nasilja. Negativni komentarji odraslih so povzročili nižjo stopnjo agresije otrok,
pozitivni komentarji pa so vodili do višje stopnje agresije in višjih ravni posnemanja nasilja
(Rosenkoetter et al., 2009, str. 383-384). Trdimo lahko tudi, da, če je nasilje prisotno doma,
obstaja povezava med številom ur, ki jih mladostniki porabijo za gledanje televizije
(predvsem nenasilnih vsebin), ter med kriminalnimi dejanji. Nasilne vsebine so imele večji
vpliv v nasilnih družinah (Browne et al., 2005, str. 702-703).
2.2.1.2 Oglasi
Novosti in šoki v oglasih vplivajo na uspešnost oglasa ter na prodajo izdelka oz. blagovne
znamke (Swani, Weinberger & Gulas, 2013, str. 309). Velika večina oglasov, ki cilja na
otroke, vsebuje nasilno vsebino, obseg prikazanega nasilja v oglasih, namenjenih otrokom, pa
je ponavadi prevelik (Shanahan, Hermans & Hyman, 2003, str. 61). Za posebej problematična
so se izkazala sobotna jutra, ko naj bi se obseg nasilja v oglasih za otroke še povečal.
Raziskovalci so ugotovili tudi dolgoročno korelacijo med obsegom nasilja v oglasih za otroke
ter težnjo otrok po manj zaželenih oblikah vedenja (Brocato et.al., 2010, str. 101). Kljub
kritikam je nasilje še vedno ena bolj prodornih tehnik oglaševanja, ki privabi veliko gledalcev.
Nasilje v oglaševanju pa je le eden izmed negativnih vidikov povezanih z njim.
Nasilje predstavlja eno izmed oglaševalskih taktik, ki se uporablja predvsem z namenom
učinkovitejšega podajanja oglasnih sporočil. V oglasih je nasilje jasno povezano z oglasnim
sporočilom, prikazano pa je v različnih oblikah, s katerimi podjetja pri posameznikih želijo
doseči specifične občutke. Pri uporabi nasilja v oglasih morajo biti podjetja zelo previdna, saj
morajo predvideti morebitne občutke, ki jih razvije ciljna publika. Kljub temu, da je nasilje
zelo pogosta oglaševalska taktika in, da nasilni oglasi pri otrocih dejansko vplivajo na
oblikovanje večjega pomnjenja kot nenasilni, pa po mnenju mnogih uporaba nasilja v
splošnem ne predstavlja učinkovite taktične trženjske intervencije (Rifon et al. , 2010, str. 9-
10).
Vedno pogostejši način pridobivanja pozornosti gledalcev je tudi komično nasilje (Swani et
al., 2013, str. 309-310). Raziskava iz leta 2006, ki je pod drobnogled vzela več kot 4000 TV
oglasov, je pokazala, da je kar 12,3 % vseh preučevanih oglasov vsebovalo eno izmed oblik
agresivnosti, hkrati pa je 53,5 % oglasov, ki so vsebovali elemente agresije, vsebovalo tudi
elemente humorja (Scharrer , Bergstrom, Paradise, & Qianqing, 2006, str. 618-626). Znano je
namreč, da so oglasi, ki vsebujejo tako nasilje kot tudi humor ter se širijo virtualno, uspešnejši
20
2
0
kot klasični TV oglasi (Gulas, Mckeage & Weinberger, 2006, str. 100). V preteklosti je humor
veljal za kreativno orodje, danes pa ga pogosto kombinirajo z nasiljem. Razlog v kombinaciji
humorja in nasilja je v tem, da na ta način oglaševalci zmanjšajo napetost oz. posredujejo
signal, da nasilje ni nujno vedno resno. Leta 1999 je bila po ugotovitvah raziskav agresivnost
upodobljena v več kot tretjini vseh oglasov. Leta 2008 je bilo takih že 70 % oglasov. Kljub
temu da je oglasov, ki vsebujejo kombinacijo nasilja in humorja vedno več, pa morajo biti
oglaševalci pri izbiri komičnega nasilja v oglasih zelo pazljivi, saj jih neprimerna oblika
nasilja lahko poveže s »slabo blagovno znamko« (Swani et al., 2013, str. 311-314).
2.2.1.3 Risanke
Otroci se v zadnjih osemdesetih letih precej zabavajo z gledanjem animiranih filmov. Prvi
animirani lik, maček Felix, je bil oblikovan v letu 1920 (angl. Felix the Cat). V naslednjem
desetletju so v Disney Brothers Cartoon studiu razvili še več likov (Miki Miška, Racman
Jaka, Pluton), ki so kasneje postali svetovno znani risani junaki. V letu 1950 pa je Disney
Brothers Cartoon studio oblikoval popolno novost, in sicer prvo risanko z nasilnimi prizori -
»mornar Popaj« (Priloga 6). Zaradi svoje posebnosti je bila risanka zelo uspešna, zato so
kasneje sledile številne nove risanke, ki so tako kot »mornar Popaj« vsebovale kombinacijo
nasilnih in komičnih elementov (npr. Kremenčkovi) (Box Office Mojo, 2004).
Otroci zaznavajo risanke s komičnimi vložki kot manj nasilne v primerjavi z risankami brez
njih, četudi obe risanki vsebujeta enak obseg nasilja (Haynes, 1978, str. 64). Tudi Snow
(1974, str. 15-19) je ugotovil, da otroci nasilne elemente v risankah pogosto prezrejo. Ta avtor
je pokazal, da je le 27 % otrok med 4. in 8. letom ter 16 % otrok med 9. in 12. letom starosti
pravilno identificiralo, da je določena predvajana risanka (npr. Roadrunner) vsebovala nasilje.
Podobni so bili rezultati raziskav, izvedenih na odraslih. Howitt in Cumberbatch (1975, str.
42-43) sta namreč ugotovila, da večina odraslih komičnih risank ne zaznava kot nasilnih ter,
da odrasli dojemajo nasilje, upodobljeno v komičnih risankah, manj nasilno kot v primeru, če
bi enako vedenje prikazali živi igralci.
Nasilje v risankah običajno predstavlja sestavni del vsebine risanke. Frekvenčnost nasilja v
risankah pa je višja kot v igranih dramah oz. komedijah (Potter & Warren, 1998, str. 41).
Posledica tega je, da bodo otroci bolj verjetno gledali medijsko nasilje ob sobotnih jutranjih
risankah kot pa v času največje TV gledanosti (20.00-23.00) (Gerbner, Gross, Morgan &
Signorelli, 1994, str. 25). Obstajajo tudi kvalitativne razlike med upodobitvami nasilja v
dramah ter med tistimi, ki so upodobljene v risankah. Nasilje v risankah za najmlajše tako
stremi k vključevanju minimalnih upodobitev nasilja ter k čim bolj blagemu prikazu
rezultatov nasilja (tudi smrt v risankah je le redko realistično upodobljena) (Potter & Warren,
1998, str. 41-42). Kljub temu, da zelo veliko nasilnih risank, ki so namenjene mlajšim,
vsebuje komične elemente (npr. Scooby Doo), pa so pogoste tudi risanke, ki nasilja ne
prikrivajo s komičnimi vložki (npr. Batman). Take so npr. animirane serije, namenjene
mlajšim, ki za razliko od risank ponavadi upodabljajo animirano nasilje z malo oz. nič
komičnimi elementi. Prisotnost oz. odsotnost komičnih elementov pri upodabljanju nasilja
21
2
1
predstavlja pomemben element, o katerem je treba razmišljati pri vrednotenju učinkov risank
na otroke. Prav zaradi tega tako teorija kot tudi raziskave potrjujejo trditev, da komični
elementi prikrivajo in »trivializirajo« upodobitve nasilja (King, 2000, str. 42-47). Večina
risank je posledično takih, ki temeljijo na fantaziji, in kot take vplivajo na agresijo otrok ter
posnemanje vedenj, prikazanih v risankah (Kirsh, 2006, str. 552).
Kljub temu, da določeni dejavniki poskrbijo za kamuflažo oz. trivialnost medijskega nasilja,
upodobljenega v komičnih risankah, pa vpliva teh dejavnikov ne moremo v celoti posplošiti
na otroke. Pomembna je namreč tudi otrokova razvojna stopnja, ki povzroča, da predšolski
otroci sheme sprejemajo bolj rigidno kot otroci v srednjem otroštvu ter, da mlajši otroci
gradijo svojo moralnost na opazovanih posledicah škode pri drugih. Lahko pride tudi do tega,
da so mlajši otroci veliko bolj nagnjeni k trivializiranju nasilja v risankah kot pa starejši otroci
(DeHart, Sraufe & Cooper, 2004, str. 4-13). Če se osredotočimo na razvojno stopnjo otroka,
lahko trdimo, da se z leti otrokova sposobnost razlikovanja med fantazijo in realnostjo
izboljšuje. V najbolj zgodnji fazi razvoja otrok verjame tistemu, kar vidi na televiziji. Do 4.
leta starosti razvije sposobnost popolnega razlikovanja med fantazijo in resničnostjo. Kasneje
(med 6. in 7. letom) tako otrok že loči med fantazijo in resničnostjo, a lahko realne
informacije še vseeno zazna kot fantastične. Do 9. leta pa se otrok nauči tudi tega, da
informativne in dokumentarne oddaje prikazujejo resnične informacije (Flavell et al., 1990,
str. 404-406). Povzamemo lahko, da starejši otroci bolj stremijo k zaznavanju risank kot manj
nasilnih (Snow, 1974, str. 19).
Dejavniki trivializacije komičnega nasilja
Med dejavniki trivializacije komičnega nasilja lahko izpostavim kognitivno transformacijo
(angl. Cognitive transformation), shematsko procesiranje (angl. Schematic processing) ter
sprožitev (angl. Priming).
Humoristične elemente v risankah posamezniki dojemajo kot signale. Ti sporočajo, da
dogodki, ki jih gledajo, niso resnični. Kot rezultat se pojavi kognitivna transformacija, ki
povzroči spremembe v dojemanju gradiva. Brez kognitivne transformacije bi posameznik
predvajano gradivo namreč dojemal kot grobo (Kane, Suls & Tedeschi, 1977, 194-195), s
pomočjo kognitivne transformacije pa pride do transformacije vsebin iz grozovitih v komične
(Kirsh, 2006, str. 553). Drugi dejavnik, ki trivializira komično nasilje, je shematsko
procesiranje. Sheme lahko definiramo kot kognitivne strukture, ki organizirajo odzive na
izkušnje (Fiske & Taylor, 1991, str 11). Z vsakim novim srečanjem nas sheme s predvideno
predlogo pričakovanj glede pravil, vedenj in posledic vodijo skozi izkušnje. Kljub temu, da se
sheme nadgrajujejo, pa le redko pride do njihovih modifikacij v situacijah nizke vpletenosti.
V primerih nizke vpletenosti posameznika (nasilne risanke s komičnimi elementi) tako zaradi
prikritosti nasilja s komičnimi elementi ponavadi pride do ignoriranja minimalnih odstopanj
med izkušnjami in shemo (Kirsh, 2006, str. 549-550). Tretji izmed dejavnikov trivializacije
komičnega nasilja pa je sprožitev. Sprožitev povzroči aktivacijo povezanih misli, čustev ter
konceptov, ki se nahajajo v posameznikovem spominu. Kadar so v medijskih vsebinah
22
2
2
agresivna dejanja prisotna sama, ponavadi pride do aktivacije agresivnih misli, občutkov ter
konceptov. Kadar pa je v medijskih vsebinah prisotna kombinacija nasilnih in komičnih
dogodkov (npr. komične risanke), pa ne pride le do sprožitve z agresivnostjo povezanih
občutkov, konceptov in misli, temveč tudi do takih, ki so povezani s humorjem. Posledica te
dvojne sprožitve je znižanje zaznane ravni nasilja (Kirsh, 2006, str. 550-551).
Dejavniki »kamufliranja nasilja« v nasilnih risankah z manjšim obsegov komičnih
vložkov
Med dejavniki, ki poskrbijo za prikrivanje nasilja v risankah z manjšim obsegom komičnih
vložkov, so: grafika, zaznana aktualnost, zaznavanje podobnosti ter zaznavanje
resničnosti.
Grafika povzroči, da lahko posamezni filmski sceni, ki vsebuje večji obseg prikazanega
nasilja oz. več prizorov, ki sprožajo občutke nelagodja, pripišemo višjo raven nasilja (Potter,
2003, str. 24). Zaznana aktualnost je stopnja, s katero posameznik zaznava medijske
upodobitve dogodkov, nastavitev in karakterjev kot obstoječih oz. verjame, da lahko obstajajo
v resničnem življenju (Bandura, 1695, str. 590-593). Zaznavanje podobnosti se nanaša na
stopnjo podobnosti med gledalcem in medijsko upodobljenimi dogodki, značilnostmi in
karakterji. Programi, pri katerih otroci zaznavajo visoko raven podobnosti z vsebino, tako
oblikujejo višjo raven agresije kot programi, za katere obstaja nizka raven podobnosti (Potter,
2003, str. 24-26). Zaznana aktualnost ter zaznana podobnost sta v bistvu elementa, ki
prikrivata zaznano resničnost medijskih prikazov. Višji kot sta zaznana aktualnost in
zaznana podobnost medijske vsebine (filmi, video igre ipd.), bolj realistično posameznik
zaznava to vsebino (Atkin, 1983, str. 616-617). Sodobne nekomične otroške risanke imajo
močno fantazijsko komponento, upodabljajo visoko raven nasilja, upodabljajo bitja, ki ne
obstajajo (super junaki, govoreče želve ipd.), ter zajemajo nerealistične aktivnosti (letenje)
(Kirsh, 2006, str. 553). Samo razlikovanje med fantazijo in resničnostjo je tako pri otroku
ključnega pomena, saj naj bi bilo povezano s potencialnim vplivom risank na mladostniško
agresivnost. V splošnem lahko rečemo, da realistične upodobitve medijskega nasilja
spodbujajo višje ravni agresivnega vedenja pri posameznikih kot nerealistične upodobitve
(Huesmann, Lagerspetz & Eron, 1984, str. 766-767).
2.2.2 Video igrice
Igranje video iger v zadnjem času predstavlja eno popularnejših oblik preživljanja prostega
časa otrok in mladih (Gentile et al., 2004, str. 6). To je pripeljalo do močnega razcveta
industrije video iger, hkrati pa so se tudi na tem področju začele pojavljati razprave o agresiji
in nasilju kot negativnih učinkih izpostavljenosti nasilnim video igram (Carnagey, Anderson
& Bushman, 2007, str. 489). Razlogov za tovrstne debate je več, eden pomembnejših pa je ta,
da otroci in najstniki za igranje video iger porabijo več časa kot za gledanje televizije, kar
pomeni, da video igre pomembno vplivajo na vedenje otrok (Huston, Wright, Marquis &
Green, 1999, str. 914-915). Ključni problem pa predstavlja razširjenost nasilja v trenutnih
23
2
3
video igricah. Kar 85 % vseh obstoječih iger vsebuje vsaj nekaj nasilja, več kot polovica iger
pa vsebuje resne nasilne aktivnosti oz. prizore (Children Now, 2001). Uspešne igre so tako
danes tiste, ki vsebujejo agresivno vsebino, npr. strelci v prvi osebi, športni simulatorji,
avtomobilske dirke ipd. (Anderson et al., 2001, 358-359). Sam razvoj na področju video iger
je povzročil tudi, da lahko igralci oblikujejo in personalizirajo svoj lastni značaj lika, kar pa
povzroča močne spremembe v intenzivnosti psiholoških učinkov video iger (Fischer,
Kastenmüller & Greitmeyer, 2010, str. 192).
Ameriški otroci med 2. in 17. letom starosti igram v povprečju namenijo 7 ur tedensko. Tega
povprečja pa ne moremo posplošiti na vse otroke, saj je čas igranja igric močno odvisen od
spola in starosti otroka. Dekleta tako igre v povprečju igrajo 5 ur tedensko, fantje pa kar 13 ur
(Anderson et al., 2008, str. 1069-1071). Video igre vplivajo tudi na učenje posameznika ter na
njegovo socialno vedenje (Huston et al., 1992, str. 112). Obstaja tudi negativna povezava med
številom odigranih video iger ter uspešnostjo otrok v šoli (Harris & Wiliams, 1985, str. 306-
308). Povezava med nasilnimi video igrami ter njihovimi rezultati pa se pri otroku
najpogosteje odraža v njegovi sovražnosti (Fischer et al., 2010, str. 195). Trdimo lahko, da so
tisti, ki igrajo nasilne video igre, bolj sovražni, se več prerekajo z učitelji, so pogosteje
vpleteni v fizične spopade, v šoli pa so manj uspešni (Harris & Wiliams, 1985, str. 306-308).
Video igre naj bi vplivale na agresivno vedenje otrok, na agresivna razmišljanja ter na fizično
vzburjenje. Številne novejše raziskave so odkrile tudi, da je vpliv video iger na agresivnost
mladostnika v različnih starostnih obdobjih različen, zaradi česar moramo pri ugotavljanju
vpliva upoštevati tudi razvojno stopnjo posameznika. Pride lahko namreč do tega, da so
posamezniki znotraj iste razvojne stopnje bolj ranljivi za učinke nasilnih video iger. Rečemo
lahko, da ima sama razvojna stopnja, ki povzroči razlike v vplivih nasilnih video iger, močan
vpliv na to, da so le nekateri mladostniki dovzetni za negativne učinke, ki jih lahko pripišemo
nasilnim video igram (Kirsh, 2003, str. 385).
Video igre lahko agresijo povzročijo iz dveh razlogov. Prvi je ta, da otroci z igranjem nasilnih
iger postanejo nasilni, saj v obdobju odraščanja zelo pogosto igrajo igre, kar povzroči močan
agresiven odziv na provokativne situacije. Razvojne spremembe pa so tudi tiste, ki lahko
povzročijo, da pride do upada agresivnega vedenja ter do upada želje po agresivnih
aktivnostih (Kirsh, 2003, str. 385). Najstniki so bolj agresivni tudi zato, ker jih pogosto
privlačijo aktivnosti, ki vključujejo agresijo (Goldstein, 1998, str. 2-3). Drugi razlog je, da
igranje iger vzbuja visoko raven vzburjenja, posledično naj bi bili posamezniki, ki imajo
močnejšo potrebo po vzburjenju ter močnih občutkih, bolj dovzetni za vplive nasilnih
posnetkov (Anderson et al., 2001, str. 355).
Ena izmed študij, ki je ugotavljala povezavo med vplivi agresivnih video iger ter nasilnim
vedenjem v realnosti, je tudi Carnageyeva študija iz leta 2007. Carnagey (v Carnagey et al.,
2007, str. 491-496) je v okviru svojega eksperimenta udeležence najprej povprašal po
njihovih medijskih navadah, nato pa jih je za 20 minut izpostavil 8 nasilnim oz. nenasilnim
video igram. Po tem so udeleženci 10 minut gledali film, ki je vključeval nasilje iz resničnega
24
2
4
življenja. Raziskava je pokazala, da so udeleženci, ki so predhodno igrali nasilne video igrice,
ob gledanju filma imeli nižji srčni utrip, zanje pa so bile značilne tudi manjše spremembe na
koži. Eksperiment je dokazal tudi, da izpostavljenost nasilnim video igram povečuje
agresivno mišljenje, občutke jeze, telesno vzburjenje, agresivno vedenje, upad nagnjenosti k
pomoči ter telesno neobčutljivost. Slednja se nanaša na dejstvo, da oseba zaradi
izpostavljenosti nasilju v virtualnem življenju pokaže vedno manj telesnega vzburjenja do
nasilja v resničnem življenju.
Kljub temu, da je bilo raziskav, ki so se že ukvarjale s preučevanjem povezave med igranjem
nasilnih iger ter nasilnim vedenjem otrok, veliko, pa trdnega dokaza o tem, da so igre, ki
vsebujejo nasilje, res vzrok za nasilno vedenje otroka, ni.
2.2.3 Internet
Na osebnost otrok in mladih v veliki meri vpliva tudi internet. Vrste socialnih odnosov, ki jih
otrok razvije v internetnem okolju, so namreč tiste, ki še posebej v obdobju odraščanja
vplivajo na odnose s sovrstniki v realnem življenju, ter imajo velik pomen za zagotavljanje
normalnega socialnega in vedenjskega funkcioniranja. Glede na to, da otroci in mladostniki
virtualni prostor zaznavajo kot fizični prostor, lahko internet razumemo kot neko »prehodno
okolje« za izražanje posameznikovih misli (Van der Merwe, 2013, str. 87).
Ker se je internet izkazal za pomemben medij z močnim vplivom na otroke in mlade, se je
mnogo študij lotilo preučevanja vpliva interneta na omenjeni segment. Pomemben na tem
področju je avtor Van der Merwe, ki je z namenom vpogleda v virtualni svet oblikoval
avatarja (dvo oz. trodimenzionalna predstavitev samega sebe v virtualnem svetu). Pozitivna
stran avatarjev je, da mladim prinašajo zabavo ter varno pot za preizkušanje različnih
osebnostnih možnosti, hkrati pa omogočajo tudi to, da se posameznik izrazi, njegova resnična
identiteta pa ostane skrita. Kadar govorimo o posamezniku v virtualnem svetu, se moramo
osredotočiti tudi na razvoj spletne identitete, spletnih odnosov, različnih osebnostnih oblik, na
prehod v virtualni prostor, na agresivno vedenje v virtualnem prostoru in na vpliv oblikovanja
avatarja na vedenje v realnem življenju (Suler, 2004, str. 322-323).
Kljub temu, da je pozitivnih posledic oblikovanja spletne identitete veliko, pa ne moremo
mimo negativnih. Oblikovanje kakršne koli spletne identitete ima namreč tudi negativne
učinke z močnimi posledicami za posameznika. Kot problematičen se kaže učinek
anonimnosti avatarjev, ki mladim da pogum, da reagirajo na načine, na kakršne v realnem
okolju ne bi. Skrita identiteta mladim da tudi možnost, da so škodljivi, nasilni oz. da
ustrahujejo druge (Van der Merwe, 2013, str. 89- 91). Otroci in mladostniki, ki so vključeni v
virtualni svet, tudi nazadujejo v razvoju. Slednje se kaže v regresivnih oblikah vedenja
(premik od kompleksnega/učinkovitega vedenja k enostavnejšemu/manj učinkovitejšemu
vedenju), npr. močna radodarnost, odprtost ter spolno nadlegovanje. Močna radodarnost in
odprtost predstavljata do neke mere pozitivni lastnosti virtualne komunikacije. V primeru
pretiravanja v vedenju pretirana odprtost in radodarnost lahko za posameznika predstavljata
25
2
5
slabost (pretirano zaupanje, naivnost, zlorabe ipd.). Zadnja lastnost, tj. spolno nadlegovanje,
predstavlja močno negativno lastnost virtualne komunikacije, ki se kaže skozi agresivno
vedenje, spolne napade ter dvig ranljivosti posameznika. Zaradi svoje anonimnosti v
virtualnem svetu imajo mladi več poguma za provokacijo drugih ter za podajanje
provokativnih argumentov in kritik, posledično pa pridobijo tudi več poguma za agresivnost.
Trdimo lahko, da so mladi zaradi virtualnega sveta bolj agresivni kot sicer (Suler, 2004, str.
321-322). Freud (v Tokunga & Rains, 2010, str. 533) je ta pojav poimenoval »neomejevanje
samega sebe v virtualnem svetu«. To povzroči, da na dan privrejo vsa potlačena oz. zatrta
čustva, ki kažejo na to, kakšen je posameznik v resnici. Freudova analiza kaže na to, da se
mladostniki v virtualnem svetu pokažejo v svoji pravi luči. Slednje ugotovitve pa niso nujno
splošno veljavne, saj mladostnik lahko svoje vedenje na spletu zatre zelo hitro po tem, ko se
le-to pojavi. Mladostniki se namreč v različnih okoljih vedejo različno, zato ena oblika
vedenja v enem okolju ne kaže nujno na to, kakšen je posameznik v resnici (Van der Merwe,
2013, str. 91).
2.2.4 Glasba
Tudi popularna glasba naj bi imela negativen vpliv na otroke in odraščajoče mladostnike. Že v
preteklosti so bile pogoste kritike glede jazza, bluesa, rock'n'rolla, R&B-ja ter rapa, saj naj bi
te zvrsti močno vplivale na oblikovanje negativnih stališč do nasilja pri mladih ter jih
usmerjale v prestopniška ter antisocialna vedenja (Ballard & Coates, 1995, str. 148-149). Med
zvrstmi glasbe naj bi najbolj škodljivo oz. negativno na mlade vplivala rap in metal (Anthony,
1995, str. 2; Binder, 1993, str. 755). Na področju glasbe, za razliko od ostalih področij,
obstaja jasno opredeljena povezava med poslušanjem rap glasbe ter mladostniškim nasiljem,
vendar le v ZDA, medtem ko pri nas obstoj te povezave ni nujen. Sodobna oblika ameriškega
rapa (začetki v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja) predstavlja obliko socialnega protesta
ter prikaza slabih ekonomskih in socialnih pogojev mladih (Herd, 1993, str. 742). Sodobni rap
tako v večini govori o tematikah kot npr. rasizem, brutalnost policistov, zasvojenost z
drogami, stereotipne rasistične vloge ter pomanjkanje materialnih dobrin (Dyson, 1996, str.
29; Jackson, 1994, str. 67). Rap v bistvu predstavlja obliko »pripovedovanja zgodb«, ki
posredujejo socialne ter kulturne izkušnje (Herd, 1993, str. 742), poslušalci pa so mladi vseh
ras, razredov ter nacionalnosti (Binder, 1993, str. 756). V splošnem lahko definiramo dve vrsti
rapa, in sicer »hard core rap« ter »soft« oz. »komercialni rap«. Problematična je zgolj »hard
core« oblika, saj izraža nasilje in seksualne predstave. Enake lastnosti, ki so značilne za »hard
core rap«, so značilne tudi za »heavy metal« (Powell, 1991, str. 247). Tudi »heavy metal«
namreč v večini vsebuje teme, kot so npr. upor avtoriteti ter manipulacija in zloraba žensk.
Kljub temu da obe zvrsti s svojimi sporočili močno negativno vplivata na otroke in mlade, pa
»heavy metal« svoja sporočila v nasprotju z rapom velikokrat uspešno prikrije (Tatum, 1999,
str. 344).
Tudi na področju nasilja v glasbi je bilo izvedenih več raziskav. Ena izmed njih je ugotavljala
povezavo med nasiljem v popularnih glasbenih video posnetkih ter spolom oz. raso
nastopajočih. Predmet raziskave je bila analiza 518 glasbenih posnetkov različnih ameriških
26
2
6
nacionalnih TV programov, v obdobju 4 tednov ter v času najvišje gledanosti tovrstnih
programov s strani otrok in mladih. Raziskava je pokazala, da je kar 14,7 % vseh analiziranih
glasbenih video posnetkov prikazovalo nasilje v različnih oblikah, v povprečju pa je vsak od
video posnetkov z nasilno vsebino vseboval 6,1 nasilnih prizorov. V vseh analiziranih video
posnetkih je bilo skupaj prikazanih 462 nasilnih prizorov. Kar 80,1 % video posnetkov je kot
ključno tematiko izpostavljalo agresivnost, 17,7 % video posnetkov pa žrtve nasilja. V kar
391 nasilnih prizorih (84,6 %) je bil jasno razviden spol agresorja oz. žrtve. Moški so bili v
večini jasno povezani z agresijo (agresorji so bili v 78,1 % moški, žrtve nasilja v posnetkih pa
v 46,3 % ženske). Na slednje je močno vplivala tudi rasa. V belskih glasbenih posnetkih so
bili kar v 72 % agresorji moški, v 78,3 % pa so bile žrtve ženske. Rasne razlike so povezane
predvsem s prikazom moških. Kadar so bile namreč v posnetkih prikazane različne rase, so
črnci v 29 % prikazani kot agresorji, v 75 % pa kot žrtve nasilja (Rich, Woods, Goodman,
Emans & DeRant, 1998, str. 669- 674).
2.3 Medijsko nasilje: klasične teorije agresije vs. sodobna teorija agresije
Do danes je bilo izvedenih že precej študij, ki so pomagale oblikovati teoretično podlago
problematike medijskega nasilja in njegovega vpliva na otroke. Te študije so razvile skupek
teorij, ki pomagajo razumeti oz. napovedati razvoj agresivnih teženj v otrocih. Mnoge od teh
teorij so zelo specifične in se osredotočajo predvsem na vlogo živčnega sistema v razvoju
agresivnosti, na vlogo specifičnih čustev (frustracija), kognitivnih izhodišč ter na to, kako na
sam proces razvoja agresivnosti vpliva opazovanje drugih (Brocato et al., 2010, str. 103-104).
Samo povezavo med izpostavljenostjo nasilnim medijskim vsebinam ter agresivnim vedenjem
tako lahko pojasnimo s klasičnimi oz. sodobno teorijo agresije.
Avtorji klasičnih teorij agresije tako v povezavi z nasilnimi medijskimi vsebinami
izpostavljajo več teorij. Teoretična hipoteza socialnega učenja pravi, da izpostavljenost
nasilnim vsebinam vzbudi vedenjske mimike, okrepi pa obstoječe agresivne navade ter
notranje vzburjenje. Tovrstno notranje vzburjenje lahko razumemo kot jezo, ki dvigne
verjetnost za agresijo (Bandura, 1986, str. 101). Po kognitivno-asociacijskem modelu agresije
naj bi izpostavljenost medijskemu nasilju oblikovala oz. aktivirala mrežo agresivnih mišljenj,
občutkov, spominov ter prepričanj (Berkovitz, 1984, str. 412). Alternativno teorijo predstavlja
Dodge (1980, str. 163-164), ki zatrjuje, da agresiven otrok reagira agresivneje zaradi svojih
sovražnih osebnostnih lastnosti. Vse to povzroči, da tak posameznik ob izpostavljenosti
frustrirajočim družbenim dražljajem, te dražljaje dojema kot agresivne, jih kot take
interpretira ter se nanje agresivno odzove. Kirsh (2003, str. 377) pa pravi, da se baza
sovražnih atributov najmlajših otrok oblikuje skozi socialne izkušnje, kot so npr. nasilne
video igre, oblikovanje GAM modela, ki se ukvarja s prikazom agresivnih učinkov kot
posledic izpostavljenosti medijskemu nasilju. V svojem prikazu GAM model upošteva tudi
prepletanje ostalih spremenljivk (osebnostne spremenljivke, osebnostne lastnosti, situacijske
spremenljivke ter »zavirajoče« spremenljivke) (Anderson & Bushman, 2002, str. 32).
27
2
7
Povezavo med izpostavljenostjo nasilnim medijskim vsebinam in agresivnostjo posameznika
pa pojasnjuje tudi sodobna teorija agresije (angl. Modern Aggression Theory) (Priloga 7).
Teorija poudarja, da na agresijo posameznika vplivajo osebnostne določljivke (vedenjski
vzorec, škodljivi atributi, npr. aroganca, agresija, impulzivnost, ljubosumnost, narcisoidnost
oz. napihnjena samopodoba, spol posameznika, biološke značilnosti) v kombinaciji z
družbenimi določljivkami (frustracija, neposredna provokacija, izpostavljenost nasilnim
medijem, dvig vzburjenja). Kombinacija določljivk v posamezniku izzove emocionalno
vzburjenje. Če je raven vzburjenja dovolj visoka, že to lahko sproži agresijo posameznika, če
pa so na strani medijev prisotne še vplivne trditve, ki pri posamezniku sprožijo agresivna
spoznanja, je verjetnost za pojav agresije še večja (Gilovich, Keltner, Chen & Nisbett, 2012,
str. 519-520).
Vsem obstoječim teorijam je skupno to, da opozarjajo na dejstvo, da bodo morale prihodnje
raziskave še večji poudarek dajati razlikam med posamezniki, razlikam v odzivanju na nasilje
v medijih ter učinkovitim načinom za odpravljanje negativnih učinkov medijskega nasilja
(Cantor, 2000, str. 34).
2.4 Ukrepi za omejevanje vplivov in zmanjšanje pojavnosti medijskega
nasilja nad otroki
Obseg medijsko predvajanega nasilja je bistveno prevelik, nasilje pa se pojavlja tudi v
zabavnih vsebinah. Iz teh razlogov so na področju medijskega nasilja ključnega pomena
ukrepi, ki omejujejo negativne vplive nasilnih medijskih vsebin ter zmanjšujejo njihovo
pojavnost. V začetku tega poglavja se tako najprej osredotočam na ukrepe staršev, ki so
odvisni od razvojne stopnje otroka, v nadaljevanju pa izpostavljam še institucionalne ukrepe
ter zakonodajo s področja nasilja v medijih.
2.4.1 Ukrepi staršev in skrbnikov
Ukrepi za omejevanje oz. zmanjševanje pojavnosti medijskega nasilja ter njegovega vpliva na
otroke so lahko bolj učinkoviti, če starši znajo v najbolj zgodnjih obdobjih otroštva v skladu z
razvojno stopnjo otroka uporabiti pravilne pristope, ki se nanašajo na uporabo medijev.
Pojavnost medijskega nasilja ter njegovih vplivov pa je nižja tudi, če k omejevanju
medijskega nasilja stremita šolski sistem ter ustrezna nacionalna regulacija (Šribar v Zega,
2010, str. 43-44)
Starši se morajo zavedati, da morajo biti njihovi pristopi v posameznih starostnih obdobjih
otroka različni. Glede na starostna obdobja lahko pristope delimo na pristope v obdobju do 3.
leta starosti ter pristope v obdobju od 3. leta starosti naprej.
Prvih nekaj let življenja predstavlja kritično obdobje za razvoj otrokovih možganov, saj se v
njih oblikujejo različne nevronske povezave. Povezave, ki do tega obdobja niso uporabljene,
kasneje oslabijo in se izgubijo. Prav zato je v tem obdobju zelo pomembna otrokova
28
2
8
izpostavljenost različnim stimulatorjem možganskih aktivnosti, kar pa npr. televizija zagotovo
ni. Kljub temu pa večina otrok gleda TV že pred tretjim letom starosti, poleg tega pa ti otroci
v večini gledajo TV tudi več kot 2 uri dnevno (Travis, 2010).
Travis (2010) opredeljuje, da so aktivnosti, ki staršem pomagajo znižati negativne vplive
medijev na otroke do 3. leta, naslednje:
Uporaba televizije le kot ozadje. Eden ključnih problemov televizije v tem obdobju je,
da se le-ta pogosto uporablja kot substitut oz. nadomestek za ostale oblike interakcij z
otrokom (npr. branje in igra). Uporaba televizije zgolj kot ozadje je tako lahko bistveno
manj problematična, če se starši ob tem osredotočajo na kakovostno interakcijo z
otrokom (branje, medtem ko je v ozadju vklopljena televizija).
Zmanjševanje in preprečevanje pojavnosti t. i. izobraževalnih televizijskih
programov. Izobraževalni televizijski programi so za otroke zelo škodljivi, saj za njih
predstavljajo pasivno obliko učenja, ki pa se ne sklada z načinom naravnega učenja
otrok.
Izbira televizije, ki posnema interakcijo. Program, ki prikazuje resnično človeško
interakcijo, podobno medsebojni interakciji otrok, je manj škodljiv za otroke. Prav tako
je manj škodljiv za otroke tudi program, v katerem oseba oz. lik neposredno nagovarja
otroka.
Gledanje televizije skupaj z otrokom. Televizija predstavlja eno izmed možnosti za
otrokovo učenje in interakcijo z drugimi, zato je pomembno, da starši televizijo gledajo
skupaj z otroki.
Po prvih treh letih se tveganje za nepravilen razvoj možganov ter otrokovih sposobnosti
zmanjša, kljub temu pa obstajajo drugi razlogi za preprečevanje negativnih vplivov medijev
na otroke. Prevelik obseg televizijskih vsebin namreč lahko povzroči agresivno vedenje, prav
tako pa se otroci preko televizije lahko naučijo tudi negativne oblike interakcije (Travis,
2010).
Travis (2010) med najboljšimi načini za zmanjšanje negativnih vplivov medijev v obdobju od
3. leta starosti naprej opredeljuje naslednje aktivnosti:
Starši otroku ne smejo dovoliti televizije v njegovi sobi. V primeru, ko ima otrok TV
v svoji sobi, je možnost za nadzor nad gledanjem ter omejevanjem televizije nižja.
Gledanje TV skupaj z otrokom. Skupno gledanje televizijskega programa, ki otroka
zanima, lahko staršem da vpogled v otrokove hobije in interese.
Uporaba televizije kot osnove za pogovor. Sporni programi lahko predstavljajo
odlično možnost za pogovor o družinskih vrednotah, nasilju, seksualnosti ter ostalih
tematikah.
Izbira kakovostnih programov. Izbira programov, ki oblikujejo pozitivne vrednote ter
zdravo socialno interakcijo (še vedno ključen jasen nadzor staršev).
29
2
9
Spodbujanje skupnih aktivnosti. Kljub temu da veliko družin precej svojega prostega
časa preživi ob gledanju televizije, je zelo pomembno, da najde tudi druge skupne
aktivnosti (družinska knjižnica, ogled muzejev), ki razvoj posameznika spodbujajo bolj
kot televizija (Harwood, Miller & Vasta, 2008, str. 624-625).
Kljub temu, da mediji in današnja sodobna tehnologija otrokom omogočajo pridobivanje
novih znanj, pa je vse to hkrati povzročilo tudi opazno »umikanje« staršev iz socializacijskih
procesov (npr. vpliv staršev pri igrah), saj le-ti enostavno niso več dovolj poučeni o novih
trendih vedenja in tehnologij (Kink, 2009a, str. 220). Posledično, kar 80 % staršev svojim
otrokom ne postavlja omejitev glede gledanja televizije, le 3 % staršev redno nadzirajo izbor
otrokovih televizijskih vsebin, le 31 % otrok pa se s starši dogovori o tem, kaj bodo gledali
skupaj (Vogrinčič, 2006). Vse to pa je zelo problematično, saj so se za otroke vseh starosti kot
učinkovite izkazale prav starševske omejitve ter omejevanje časa gledanja televizije ter
igranja iger, aktivna starševska vključenost, pravila pri omejevanju uporabe medijev ter
aktivno argumentiranje medijskih sporočil (tako pozitivne spodbude za gledanje »pozitivnih«
medijev ter odvračanje od »negativnih« sporočil) (Truglio, Murphy, Oppenheumer, Huston &
Wright, 1996, str. 483-485). Vse to ima namreč lahko velik pomen ter vpliv na otrokov
pogled, razumevanje, na reagiranje ter na posnemanje programske vsebine (Lin& Atkin,
1989, 54; Dorr & Rabin, 1995, str. 330). Aktivna vpletenost staršev je tako tudi pozitivno
povezana z uspešnostjo v šoli, z oblikovanjem družbenih norm ter z upadom strahu (Corder-
Bolz, 1980, str. 107; Austin, Pinkleton & Fujoka, 2000, str. 344). V veliko pomoč sta staršem
tudi kategorizacija TV vsebin in video iger glede na starost, saj na ta način starši lahko
izberejo otrokovi starosti najbolj primerne vsebine. Prav kategorizacija video iger pa je v
Sloveniji zelo redko prisotna, zato lahko do nasilnih video iger dostopajo tudi najmlajši. Edina
omejitev na tem področju je, da najbolj nasilne igre prodajalci v trgovinah nameščajo na
najvišje oz. najtežje dostopne police.
Poleg ustreznega nadzora s strani staršev pa imata pomembno vlogo tudi šolstvo, ki lahko
učinke medijskega nasilja zmanjša z oblikovanjem ustreznih načrtov za medijsko
izobraževanje, ter država z regulacijo medijev, prek katere lahko vpliva na to, kaj mediji
prikazujejo (McLellan, 2002, str. 502).
2.4.2 Zakonodaja in institucionalni ukrepi
Pomembno vlogo pri omejevanju prikaza nasilnih vsebin ima tudi država, ki s svojo
regulacijo lahko močno vpliva na medije. Tu pa se pojavi konflikt interesov, saj nekateri tržni
akterji v ospredje postavljajo svoje kapitalske interese, ki so velikokrat izgovor za
izkoriščanje otrok (ekonomsko in psihofizično) ter vsiljevanje nasilnih vsebin (Šribar v Zega,
2010, str. 43).
Področje medijev v Sloveniji ureja Zakon o medijih (v nadaljevanju ZMED) iz leta 2006, ki
predvideva zaščito, medijsko najbolj občutljivih segmentov, tj. otrok in mladostnikov. Zakon
(ZMED-UPB1, 2006, 84. člen, 1. odstavek) navaja, da »televizijski programi ne smejo
30
3
0
predvajati pornografije in pretiranega nasilja, če bi predvajanje lahko resno škodovalo
duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladostnikov « .
Vse programske vsebine, ki lahko škodujejo otrokom oz. mladostnikom, morajo biti v skladu
s slovensko zakonodajo ustrezno kategorizirane. Dolenc (2013, 5. člen, 1. odstavek) medijske
vsebine razvršča glede na štiri kategorije, in sicer:
Primerno za otroke v spremstvu staršev (VS): Gre za vsebine, primerne za vse
segmente gledalcev, vendar vsebujejo prizore, ki so za otroke do 12. leta starosti lahko
nerazumljive oz. jih lahko vznemirijo. V tej kategoriji gre za programske vsebine, ki
vsebujejo redke, kratke, neintenzivne in diskretne nasilne prizore (npr. blag neprimeren
jezik, redki prizori golote in nasilja ipd.);
Neprimerno za otroke do 12. leta: Gre za vsebine, ki lahko škodujejo razvoju otrok,
mlajših od 12 let. Vsebine, uvrščene v to kategorijo, vsebujejo občasne, zmerno dolge,
zmerno intenzivne in nazornejše prikaze nasilja (npr. zmerno strašljivi prizori, pogosti
daljši prizori golote, brez konteksta ipd.);
Neprimerno za otroke do 15. leta: Gre za vsebine, ki lahko škodujejo razvoju otrok do
15. leta starosti. Za te vsebine je značilno, da vsebujejo pogoste, dolge, intenzivne in
podrobne prikaz nasilja (npr. pogosto zmerno nasilje, neprimeren jezik in poraba
kletvic, dolgi prikazi diskriminacije ipd.);
Neprimerno za otroke in mladostnike do 18. leta: Te vsebine utegnejo škodovati
razvoju otrok oz. mladostnikov do 18. leta starosti ter so zato neprimerne za to starostno
skupino. Zanje so značilni pogosti, zelo dolgi, intenzivni, nazorni ter zelo podrobni
prizori vsebin, ki so prvotno namenjene odraslim (npr. hudo nasilje in trpljenje,
seksualne vsebine, pogosti prikazi golote, neprimeren jezik ipd.).
Kategorizacija vsebin, ki utegnejo škodovati razvoju otrok in mladoletnikov, je oblikovana na
osnovi prikaza naslednjih elementov: nasilja in njegovih posledic, nevarnega vedenja,
strašljivih vsebin, tobačnih izdelkov oz. alkohola, neprimernega jezika, golote, spolnosti ter
diskriminacije (Dolenc, 2013, 3. člen, 2. odstavek).
Poleg ustrezne kategorizacije programskih vsebin mora biti vsebina predvajana z ustrezno
tehnično zaščito ter ob ustreznem času. Ob upoštevanju 84. člena 1. odstavka Zakona o
medijih so tako lahko nasilne ter pornografske medijske vsebine predvajane le med 24. in 5.
uro zjutraj (Kink, 2009a, str. 224).
Zaradi vedno pogostejše prisotnosti nasilja v medijih ter učinkov, ki jih le-to lahko prinese, ni
dovolj le ustrezna državna regulacija, temveč so nujni tudi drugi ukrepi. Na področju rabe
interneta je ključen projekt osveščanja o varni rabi interneta za otroke, Centra za varnejši
internet SAFE-SI. Ko govorimo o internetu kot elementu vpliva na otroke, namreč ne mislimo
zgolj na tehnologijo (le-to je mogoče nadzorovati tehnološko in zakonsko), temveč predvsem
na vzorce vedenja, ki jih ob uporabi tehnologije zaznavajo otroci. Problem je, da dogajanje na
31
3
1
spletu odseva način življenja in razmišljanja družbe, ki ga otroci prevzamejo in posnemajo
(Dolenc, 2010, str. 24-28).
V ZDA pomembno institucijo na področju regulacije medijev predstavlja CARU (angl.
Children's Advertising Review Unit). CARU je samoregulativna institucija ameriške
oglaševalske industrije, ukvarja pa se z ocenjevanjem oglasov, ki ciljajo na otroke. Na osnovi
izvedenih analiz CARU poda predloge sprememb oglasov, namenjenih otrokom. O uvedbi
sprememb v oglase se organizacije odločajo prostovoljno (CARU, 2003). CARU je razvil tudi
skupek orodij, ki jih oglaševalci lahko uporabljajo pri razvoju oglasa, namenjenim otrokom,
mlajšim od 12 let. S svojimi priporočili in orodji CARU posreduje smernice oblikovanja
oglasov, ki bodo poželi minimalne kritike javnosti. Bistvo teh smernic je, da naj oglasi, ki
ciljajo na mlajši segment, ne bi vsebovali neprimernih vedenj in produktov (Brocato et al.,
2010, str. 105-106).
Pornografija ter podobe nasilja so temeljne sporne medijske vsebine sodobne družbe.
Povezane so z družbeno-kulturnimi vlogami spolov ter s hierarhičnim, družbeno neenakim
spolnim razmerjem. Pornografijo je evropski parlament opredelil kot spolno diskriminacijsko
in kriminalno dejavnost, ki je škodljiva otrokom (še posebej deklicam), in je proti njej
potrebno ukrepati (Baer, 1996, str. 58). Kljub jasno izpostavljenim škodljivim učinkom
pornografije in nasilja pa tako Slovenija kot tudi ostale države bistveno več naporov vlagajo v
preprečevanje nelegalnih vsebin kot pa v preprečevanje pornografskih in nasilnih vsebin
(Šribar v Zega, 2010, str. 42).
3 EMPIRIČNA RAZISKAVA O VPLIVU MEDIJSKEGA NASILJA
NA OTROKE
Poglavje o empirični raziskavi vpliva medijskega nasilja na otroke je razdeljeno na 5 delov. V
prvem delu se osredotočam na opredelitev raziskovalnega problema, namena, ciljev raziskave
ter raziskovalnih vprašanj. V nadaljevanju se podrobneje dotaknem same metodologije
raziskave ter poteka raziskave v praksi. Na koncu poglavja podrobneje povzemam ter
interpretiram ključne rezultate raziskave.
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema, namena in ciljev
Na področju vpliva medijskega nasilja na otroke je bilo izvedenih že več tisoč raziskav ter
meta analiz, tj. »združevanj rezultatov več posameznih, med seboj neodvisnih, že izvedenih
ter med seboj primerljivih znanstvenih raziskav« (Kastrin, 2008, str. 26), ki potrjujejo številne
negativne vplive medijskega nasilja na otroke. Kljub temu pa se ugotovitve obstoječih
raziskav glede povezave med izpostavljenostjo nasilnim medijskim vsebinam ter
spremembami v vedenju kot posledicami izpostavljenosti (agresija in nasilje, ki sledita takoj
po izpostavljenosti oz. v kasnejših življenjskih obdobjih) močno razlikujejo (Cantor, 2000, str.
32). Množica raziskav potrjuje povezavo med izpostavljenostjo nasilnim vsebinam ter
agresivnim vedenjem, medtem ko je precej tudi takih raziskav, ki te povezave zanikajo. V
32
3
2
povezavi z obstoječimi raziskavami se poraja tudi vprašanje etičnosti raziskav (izpostavljanje
otrok nasilnim oz. nenasilnim vsebinam, in sicer z namenom preučevanja sprememb v
njihovem vedenju) ter posledično veljavnosti pridobljenih podatkov. Tudi v Sloveniji je bilo
na področju vpliva medijskega nasilja na otroke izvedenih že veliko raziskav, ki pa so se v
večini osredotočale na mladostnike (tj. mlade med 15. in 18. letom starosti) ter mlade (starejše
od 18 let) (Erjavec & Volčič, 1999, str. 72 ). Segmenta mlajših in najmlajših otrok, ki sta
najbolj občutljiva na nasilne vsebine, so slovenske raziskave večinoma izvzele.
Odločitvi o izvedbi empirične raziskave na segmentu otrok med 6. in 10. letom starosti je tako
botrovalo dejstvo, da so vplivi medijskega nasilja na mlajše največji, kljub temu pa je ta
segment v povezavi z vplivi medijskega nasilja v Sloveniji še dokaj neraziskan.
Na osnovi analize obstoječe literature s področja nasilnih medijskih vsebin ugotavljam, da se
mlajše otroke na področju medijskega nasilja ter njegov vpliv nanje bistveno premalo
poudarja. Prav tako še vedno ni jasnih dokazov, ki bi potrjevali trditev, da izpostavljenost
otrok nasilnim medijskim vsebinah vpliva na dvig ravni agresije ter povzroča spremembe v
vedenju. Namen empiričnega dela magistrske naloge je, teoretične ugotovitve iz obstoječe
literature preveritina segmentu slovenskih otrok in njihovih staršev ter tako prispevati k bazi
znanja o vplivih medijskega nasilja na otroke med 6. in 10. letom starosti.
Ključni cilj magistrskega dela je pridobiti vpogled v učinek nasilnih medijskih vsebin na
otroke. Natančneje, ali je opaziti negativen vpliv takih vsebin na otrokovo vedenje, torej - ali
izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam povzroči spremembo v vedenju, ki sledi takoj
po izpostavljenosti (posnemanje, agresija, pozitivna stališča glede nasilja ipd.).
3.2 Opredelitev raziskovalnih vprašanj
Namen in cilj empiričnega dela nameravam doseči s pomočjo raziskovalnih vprašanj, ki sem
jih oblikovala na osnovi temeljite analize obstoječe literature. Raziskovalna vprašanja so
naslednja:
- Ali je vpliv medijskega nasilja odvisen od razvojne stopnje otroka?
- Ali otroci posnemajo nasilno vedenje odraslih ter junakov?
- Ali obstaja povezava med izpostavljenostjo medijskemu nasilju ter posledičnimi
nasilnimi vedenji?
- Ali so fantje bolj dovzetni za vplive nasilnih prizorov kot dekleta?
- Ali nasilna vsebina bolj pritegne pozornost otrok kot nenasilna?
- Ali nasilne vsebine predstavljajo za otroke čustveno obremenjujoče teme?
- Ali se v medijih pojavlja več nasilja, kot ga otroci dojemajo?
- Ali medijsko nasilje vpliva na otrokov odnos do nasilja?
- Ali je res televizija res medij, ki še vedno najbolj vpliva na vedenje otrok?
- Ali imajo otroci res skoraj popolnoma neoviran dostop do nasilnih medijskih vsebin?
- Ali se starši res umikajo iz socializacijskih procesov?
33
3
3
3.3 Metodologija
V prvem (teoretičnem) delu magistrskega dela sem vplive medijskega nasilja na otroke
preučila s pomočjo obstoječe znanstvene literature. V drugem (empiričnem) delu pa bom
teoretične ugotovitve preučila na segmentu slovenskih otrok, starih med 6 in 10 let, in
njihovih staršev. Glede na to, da gre za tematiko, ki je pri izbranem starostnem segmentu še
relativno neraziskana, otroci pa predstavljajo segment, ki lahko v določenih okoliščinah
podaja tudi subjektivna mnenja, bom empirični del izvedla s kombinacijo dveh metod.
Empirično raziskavo bom izvedla s pomočjo kvalitativnih raziskovalnih metod, in sicer z
metodama fokusne skupine ter poglobljenega intervjuja.
Omenila sem že, da so se obstoječe slovenske raziskave s področja medijev ter medijskega
vpliva na otroke v pretežni meri ukvarjale z mladimi in mladostniki, manj pa z mlajšimi
otroki. Otroci (do vključno 15. leta starosti) tako v povezavi z danim raziskovalnim
področjem predstavljajo še dokaj neraziskan segment. Glede na specifike segmenta mlajših
otrok, na katerem je težje kvantitativno meriti spremenljivke, je za preučevanje najbolj
smiselno izbrati eno izmed metod kvalitativnih raziskav. Na segmentu otrok bom tako izvedla
fokusno skupino, s starši pa poglobljeni intervju.
Metoda fokusne skupine v mojem primeru predstavlja ustrezno orodje za zbiranje podatkov,
saj je najprimernejša za pridobitev poglobljenih informacij o določeni tematiki, o kateri še ne
vemo veliko. Fokusna skupina je pri otrocih zelo uporabna tudi zato, ker stimulira otroke, da
se dotaknejo tem, ki so v posamičnih intervjujih lahko spregledane. Fokusno skupino je
smiselno izvesti v primeru večjega števila otrok ter za raziskovanje kompleksnih in
občutljivih tematik (Greene & Hogan, 2005, str. 2-3).
Fokusna skupina predstavlja eno izmed pogosteje uporabljenih metod zbiranja kvalitativnih
podatkov, ki se osredotoča na diskusijo med posamezniki ter na pridobivanje poglobljenih
podatkov o njihovih stališčih in pogledih (Greene & Hogan, 2005, str. 2; Patton, 1999, str.
1190).
Fokusna skupina šteje od 6 do 10 ljudi, ki se usmerjeno pogovarjajo o določeni tematiki oz.
izdelku. Ločimo več tipov fokusnih skupin. Fokusna skupina je tako lahko popolnoma
nestrukturirana (moderator je seznanjen s tematiko diskusije in ima podan okvir diskusije,
vendar pa diskusija poteka prosto), polstrukturirana (moderator ima oblikovan okvir vprašanj,
ki si v večini sledijo, vendar so po potrebi lahko določena vprašanja zamenjana ali izpuščena)
ter strukturirana (moderator se strogo drži vnaprej določenih vprašanj ter njihovega vrstnega
reda, hkrati pa so ob vprašanju podani tudi možni odgovori). Vodi jo moderator, ki z dobro
predpripravo ter z ustvarjanjem sproščenega vzdušja lahko pomaga razkriti skupek podrobnih
informacij ter pridobiti poglobljen vpogled v določeno tematiko. Glavni cilj usmerjenega
pogovora je od različnih posameznikov v določenem času (od 45 do 90 minut) pridobiti čim
večje število različnih idej in mnenj. Fokusne skupine temeljijo na opomniku kot skupku
34
3
4
predhodno oblikovanih vprašanj, pri čemer pa točen potek pogovora ni nujno fiksno določen,
temveč lahko poteka prosto (Flick, 2010, str. 196-199).
Glede na to, da je pri raziskavah poglobljenih tematik na segmentu otrok fokusna skupina ena
pogosteje uporabljenih metod zbiranja podatkov, mnogi avtorji izpostavljajo prednosti
uporabe fokusnih skupin na tem segmentu. Fokusne skupine tako zmanjšujejo pritisk na
posameznika, da se odzove na vsako vprašanje, oblikujejo varno okolje sovrstnikov, v
katerem se otroci počutijo domače, ter odpravijo morebitno nelagodje, ki se pojavi v primeru
posamičnega intervjuja (Mauthner, 1997, str. 17-18). Prisotnost sovrstnikov pogosto tudi
opogumi otroke, da izražajo svoja mnenja (Hill, Laybourn & Borland, 1996, str. 131). Kljub
vsem prednostim fokusne skupine pa ima ta metoda tudi določene slabosti. Rezultati fokusne
skupine tako niso uporabni za preverjanje hipotez, za kar se običajno uporablja tradicionalne
eksperimente. Ugotovitev fokusnih skupin ne moremo posploševati na celotno populacijo,
prav tako ni nujno, da so vse skupinske interakcije pozitivne. Slabosti fokusne skupine sta
tudi možnost, da otrok določeno mnenje poda z željo po ugajanju sovrstnikom ter vpliv
posameznikovih značilnosti (sramežljivost, samozavest, poznavanje oz. nepoznavanje drugih
udeležencev, starost, želja po sodelovanju v diskusiji ipd.) in medsebojnih odnosov,
sodelujočih na potek pogovora (Basch, 1987, str. 420-421; Lewis, 1992, str. 414). Kljub temu
da fokusna skupina opogumi otroke, da podajajo svoja mnenja, pa se zaradi starosti otrok tu
pojavi vprašanje objektivnosti odgovorov (Hill, Laybourn & Borland, 1996, str. 131).
Fokusne skupine se lahko uspešno uporabljajo tudi pri otrocih, mlajših od 8 let, kljub temu pa
je pri tem segmentu smiselno vprašanja fokusnih skupin kombinirati s skupinskimi
aktivnostmi (»brainstorming«, igranje vlog, risanje ipd.) (Clark, 1996, str. 74).
Opomnik, ki je oblikovan z namenom pridobivanja informacij v okviru fokusne skupine, naj
bi bil razdeljen na pet tipov vprašanj. Prvi tip vprašanj so začetna vprašanja, s katerimi naj bi
moderator medsebojno spoznal udeležence srečanja ter ustvaril sproščeno vzdušje. Sledijo
uvodna vprašanja, ki nakazujejo proučevano tematiko. Naslednja dva tipa vprašanj
prestavljajo prehodna in ključna vprašanja, ki omogočajo poglobljeno obravnavanje tematike.
Fokusna skupina se zaključi z nizom zaključnih vprašanj, s katerimi naj bi moderator pridobil
še morebitne manjkajoče informacije ter izpostavil pomembnejše ugotovitve (Krueger, 1998,
str. 33-35). V skladu s teorijo je najboljša fokusna skupina taka, v kateri se vsi posamezniki
dobro počutijo, se med seboj ne poznajo, a kljub temu sestavljajo homogeno enoto. Ključna
pri sestavi fokusne skupine je tako homogenost skupine, saj prav ta zagotovi najboljše
rezultate. Homogenost zagotovimo s tem, da posameznike v skupino razdelimo na osnovi
kriterijev, kot so starost, spol, družbeni položaj, razvojna stopnja ipd. (Eliot & Associates,
2005, str. 4) .
Po oblikovanju opomnika, namenjenega izvedbi fokusne skupine, izbiri članov fokusne
skupine ter izvedbi diskusije moramo pridobljene rezultate zbrati, jih organizirati ter
analizirati. Kakovost analiziranih podatkov zagotovimo s pomočjo kredibilnih (zanesljivih)
35
3
5
podatkov ter s pomočjo triangulacije, tj. kombiniranja različnih raziskovalnih metod z
namenom čim bolj celovitega vpogleda v tematiko (Greene & Hogan, 2005, str. 18).
Triangulacijo običajno uporabimo z namenom navzkrižnega preverjanja raziskovalnih
ugotovitev, s čimer povečamo veljavnost raziskovalnih spoznanj (Bregar et al., 2005, str.
167).
Odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja bom najprej pridobila pri otrocih. V ta namen
bom oblikovala dve čim bolj homogeni fokusni skupini otrok med 6. in 10. letom starosti.
Zaradi starosti segmenta (neobjektivni podatki), specifik fokusne skupine (npr. vpliv
sovrstnikov) ter možnosti fokusne skupine, da se dopolnjuje z ostalimi metodami, bom
izvedla še poglobljene intervjuje s starši otrok (Greene & Hogan, 2005, str. 2). Poglobljeni
intervjuji mi bodo pomagali še dodatno osvetliti problematiko preučevanega področja,
dopolniti manjkajoče podatke ter zagotoviti objektivnost informacij. Poleg dveh fokusnih
skupin bom tako izvedla še štiri poglobljene intervjuje s starši otrok danega starostnega
segmenta.
Tudi poglobljeni intervju predstavlja orodje kvalitativnega raziskovanja, ki ustreza načinu
preučevanja problematike danega področja (Crossman, 2012; Boyce & Neale, 2006, str. 3).
Poglobljeni intervjuji se tako kot fokusne skupine najpogosteje uporabljajo v primeru, ko o
določeni populaciji oz. segmentu ne vemo veliko. Včasih se uporabljajo tudi z namenom
pridobivanja informacij za kasnejši razvoj kvantitativnih raziskav, ki podajo še boljši vpogled
v preučevano problematiko (UCSF, 2012). Poglobljeni intervju predstavlja obliko anketiranja,
ki vključuje izvedbo intenzivnih intervjujev z majhnim številom respondentov (najpogosteje
poteka zgolj med anketarjem in enim anketirancem) (angl. Face to face). Poglobljeni intervju
predvideva odprta vprašanja, ki nimajo vnaprej podanih možnosti odgovorov, in se izvaja z
namenom pridobivanja vpogleda v posameznikove ideje in stališča o določeni ideji oz.
situaciji. Izpraševalec mora biti pred izvedbo intervjuja v celoti seznanjen s preučevano
problematiko ter mora imeti oblikovan nek okvir vprašanj. Kljub temu pa poglobljeni intervju
poteka precej prosto, zato ni nujno, da si vprašanja sledijo v predvidenem vrstnem redu
(Crossman, 2012; Boyce & Neale, 2006, str. 4-6).
Uporaba poglobljenega intervjuja je povezana s prednostmi kot npr. pridobivanje bolj
poglobljenih ter podrobnih informacij o sicer že zbranih podatkih ter z oblikovanjem bolj
sproščenega vzdušja, npr. v neki večji raziskavi. Med slabostmi poglobljenega intervjuja
lahko izpostavim pristranskost rezultatov, časovno intenzivnost metode, nujnost visoke
usposobljenosti anketarja in nezmožnost posploševanja rezultatov na celotno populacijo
(Boyce & Neale, 2006, str. 3).
Kot sem že omenila, bom na segmentu otrok, starih od 6 do 10 let, izvedla dve fokusni
skupini, pri čemer bo ena skupina vključevala 6 dečkov, starih od 6 do 10 let, druga skupina
pa 6 deklic enake starosti. Z razdelitvijo otrok v skupine glede na spol bom skušala ugotoviti
tudi morebitno povezanost med vplivi medijskega nasilja in spolom otroka. Pred izvedbo
36
3
6
fokusne skupine bom staršem sodelujočih otrok dala vabilo za sodelovanje njihovega otroka v
fokusni skupini (Priloga 8). Prek vabila bom starše seznanila s tematiko ter načinom izvedbe
fokusne skupine. Hkrati bom s priloženim obrazcem starše prosila za pisno odobritev
sodelovanja otroka v diskusiji (Priloga 8).
Izvedba fokusne skupine bo potekala na osnovi opomnika za izvedbo fokusne skupine o
vplivu medijskega nasilja na otroke (Priloga 9). Opomnik najprej predvideva uvodni nagovor
otrok, sledijo pa vprašanja, ki se dotikajo različnih točk obravnavane tematike. Začetna
vprašanja opomnika tako predstavljajo uvod v raziskovalno problematiko, sledijo vprašanja,
vezana na pojavnost medijskega nasilja ter občutke, ki se pri otrocih pojavijo ob
izpostavljenosti nasilnim vsebinam. Vprašanja v opomniku se dotikajo tudi problematike
nasilnih igric, vpliva nasilnih vsebin na vedenje, razlogov za željo po izpostavljenosti
nasilnim vsebinam ter kategorizacije nasilnih vsebin. Diskusijo zaokrožijo zaključna
vprašanja. Glede na to, da bom v fokusno skupino vključila tudi otroke, mlajše od 8 let, bodo
del diskusije predstavljale tudi skupinske aktivnosti (risanje junakov, prepoznavanje slik ipd.)
Za večjo objektivnost pridobljenih informacij pa bom naknadno izvedla še štiri poglobljene
intervjuje s starši otrok, starih med 6 in 10 let. Izvedba poglobljenih intervjujev bo potekala na
osnovi opomnika za poglobljeni intervju staršev (Priloga 10). Z namenom pridobivanja bolj
podrobnih in objektivnih pogledov na isto tematiko poglobljeni intervjuji staršev pokrivajo
skoraj iste vsebine kot fokusne skupine otrok.
Tudi ta opomnik bo diskusijo začel z uvodnim nagovorom, s katerim bom starše seznanila z
obravnavano problematiko ter namenom izvedbe poglobljenega intervjuja. Sledili bodo trije
sklopi vprašanj. Prvi sklop bodo predstavljala vprašanja, povezana s pojavnostjo in
problematičnostjo medijskega nasilja. V drugem sklopu bodo zajeta vprašanja, povezana z
občutki, ki jih medijsko nasilje vzbudi v otrocih, ter z vplivi, ki jih ima medijsko nasilje na
otroke. Tretji, tj. zaključni sklop vprašanj, bodo sestavljala vprašanja o nadzoru staršev nad
izpostavljenostjo otrok medijskemu nasilju.
Skupno sem v okviru kvalitativnih raziskav pogovore izvedla s 16 posamezniki.
3.4 Potek empirične raziskave
Raziskava je potekala v dveh delih, in sicer sem najprej izvedla dve fokusni skupini otrok.
Izvedeti sem hotela, kakšna je stopnja medijskega nasilja v odvisnosti od spola, zato sem
otroke v fokusni skupini razdelila glede na spol. Izbrala sem otroke svojih znancev in
prijateljev, pri čemer smo šele na začetku izvedbe skupinskih pogovorov ugotovili, da se
nekateri dečki oz. nekatere deklice med seboj že poznajo. V prvi skupini je bilo tako šest
dečkov, starih od 6 do 10 let, v drugi skupini pa šest deklic iste starostne skupine.
37
3
7
Za dodaten vpogled sem izvedla še štiri poglobljene intervjuje s starši otrok. S kombiniranjem
fokusnih skupin ter poglobljenih pogovorov sem tako skušala zagotoviti čim večjo veljavnost
raziskovalnih spoznanj.
Pred izvedbo pogovora z otroci sem njihove starše seznanila z vsebino in namenom
pogovorov ter s tem, da se bodo skupinski pogovori snemali. Obe vrsti pogovorov (v fokusni
skupini in intervjujih) sta potekali po vnaprej pripravljenih opomnikih ter v prisotnosti
snemalne naprave. Glede na to, da so bili nekateri otroci mlajši od 8 let, sem na osnovi
nasvetov nekaterih raziskovalcev tudi sama skupinski pogovor kombinirala z risanjem. Po
izvedbi pogovorov sem na osnovi zvočnih posnetkov za vsakega izmed njih oblikovala svoj
prepis. Sledila je analiza vseh prepisov. Analiza je potekala tako, da sem v prepisih najprej
poiskala ključne kategorije ter v okviru teh ključne teme, ki so se pogosteje pojavljale. Pri
vsaki izmed tem sem izpostavila ugotovljene podobnosti oz. razlike (Clark, 1996, str. 76).
3.5 Analiza rezultatov raziskave
Empirična raziskava je bila razdeljena na dva dela, in sicer sem v prvem delu izvedla dve
fokusni skupini, v drugem pa štiri poglobljene intervjuje.
Uspešno izvedenim raziskavam je sledila še analiza rezultatov raziskave. Analizirala sem vse
odgovore, jih združila ter ugotovila, kateri odgovori so se najpogosteje pojavljali.
Združevanje pridobljenih odgovorov po posameznem vprašanju nam v primeru uporabe
nestrukturirane oz. polstrukturirane fokusne skupine namreč pomaga pri iskanju vzorcev in
konceptov, ki se pri posameznikih ponavljajo oz. se med posamezniki razlikujejo (Eliot &
Associates, 2005, str. 12-13).
Podatki o udeležencih
Skupno sem izvedla dva skupinska pogovora z otroki. Fokusno skupino deklic sem izvedla s
6 deklicami, pri čemer je bila ena deklica stara 6 let, dve deklici sta bili stari 7 let, dve 8 let,
ena deklica pa je bila stara 9 let. Pet deklic obiskuje osnovno šolo v Radovljici, ena deklica pa
osnovno šolo v Begunjah. Najmlajša deklica obiskuje 1. razred osnovne šole, dve deklici
obiskujeta 2. razred, 2 deklici 4. razred ter ena 5. razred. Drugo fokusno skupino sem izvedla
s 6 dečki, pri čemer je bil eden izmed dečkov star 7 let, štirje dečki so bili stari 9 let, eden pa
10 let. Dva izmed dečkov obiskujeta osnovno šolo v Križah, eden v Naklem, trije pa v
Dupljah. Eden izmed dečkov obiskuje 2. razred, štirje obiskujejo 4. razred, eden pa 5. razred
osnovne šole. Tabela 1 prikazuje spol, starost ter razred posameznega udeleženca fokusne
skupine.
38
3
8
Tabela 1: Spol, starost in razred udeležencev fokusne skupine
OZNAKA* SPOL STAROST RAZRED
U1 deček 9 let 4.
U2 deček 9 let 4.
U3 deček 10 let 5.
U4 deček 7 let 2.
U5 deček 9 let 4.
U6 deček 9 let 4.
U7 deklica 8 let 3.
U8 deklica 8 let 3.
U9 deklica 9 let 4.
U10 deklica 7 let 2.
U11 deklica 7 let 2.
U12 deklica 6 let 1.
Legenda: U*se nanaša na udeleženca/ko
Poglobljene intervjuje sem izvedla s 4 starši, tremi ženskami in enim moškim, ki imajo
otroke, stare med 6 in 10 let. Dva izmed staršev imata po enega dečka, starega 6 oz. 7 let, dva
izmed staršev pa imata po eno deklico, staro 6 oz. 8 let (Tabela 2).
Tabela 2: Spol intervjuvancev ter spol in starost njihovih otrok
OZNAKA* SPOL STARŠA SPOL OTROKA STAROST
OTROKA
S1 Ženski deček 7 let
S2 Ženski deklica 6 let
S3 Ženski deček 6 let
S4 Moški deklica 8 let
Legenda: S*se nanaša na starša
Analiza fokusnih skupin in poglobljenih intervjujev
Problematika medijskega nasilja ter njegovega vpliva na otroke je pri izbranem starostnem
segmentu še dokaj neraziskana. Glede na naravo problematike ter starost izbranega segmenta
otrok sem za preučevanje iste problematike izbrala dve različni metodi. Staršem in otrokom
sem tako podala vprašanja, ki so si bila v večini zelo podobna in so pokrivala iste teme,
določena vprašanja pa sem podala le staršem oz. le otrokom. S kombinacijo podobnih
vprašanj, ki sem jih zastavljala vsem (tako staršem kot tudi otrokom), sem pridobila boljši
vpogled v preučevano problematiko z obeh zornih kotov.
39
3
9
Dve skupini podatkov (iz fokusnih skupin in poglobljenih intervjujev) sem analizirala tako, da
sem iz obeh skupin izbrala teme, ki so se mi v okviru preučevane problematike zdele najbolj
pomembne. Nekatere teme so značilne za posamezen starostni segment, zato analiza zajema
zgolj analizo ene skupine podatkov. Nekatere teme pa se v obeh skupinah podatkov
prekrivajo, zato sem pri teh tematikah podala skupno analizo.
Teme, ki so skupne tako staršem kot tudi otrokom, se nanašajo prepoznavanje resničnosti, na
medije z največ prikazi nasilja, na otrokove občutke in vplive, na nasilno vedenje kot
posledico izpostavljenosti medijskemu nasilju, na video igrice v povezavi z nasiljem, na
posledice izpostavljenosti medijskemu nasilju ter na razloge za nasilno vedenje otrok.
Teme, namenjene samo otrokom, se nanašajo na njihovo razlikovanje med resničnim in
neresničnim, dojemanje nasilja, najbolj privlačne medijske vsebine, na razloge za privlačnost
oz. neprivlačnost posamezne medijske vsebine, razlikovanje med nasilnimi in nenasilnimi
vsebinami, na nasilne oz. nenasilne prizore, na vpliv nasilnih vsebin na njihovo vedenje
(posnemanje videnega) ter na razloge za željo po izpostavljenosti medijskemu nasilju.
Teme, namenjene samo staršem, se nanašajo na starševski vidik problematičnosti medijskega
nasilja, njihovo poznavanje razvrstitve vsebin glede na primernost za otroka, dovoljenja in
omejitve, gledanje medijskih vsebin skupaj z otrokom ter na mnenje glede njihovega
umikanja iz procesov otrokovega odraščanja.
Analiza dveh skupin podatkov je potekala tako, da sem izmed podatkov najprej izluščila 7
ključnih kategorij, znotraj teh pa od 1 do 8 tem (Slika 2). Ključne kategorije se nanašajo na
dojemanje medijskih vsebin, medije ter medijsko nasilje, nasilne oz. nenasilne medijske
vsebine, medije v povezavi z nasilnimi medijskimi vsebinami, problematiko medijev,
kategorizacijo medijev ter na vlogo staršev.
40
4
0
Slika 2: Struktura analize teksta po kategorijah in temah
41
4
1
3.5.1.1 Dojemanje medijskih vsebin
V kontekstu dojemanja medijskih vsebin sem z otroki razpravljala o treh poglavitnih temah: o
prepoznavanju resničnosti, razlikovanju med resničnim in neresničnim ter o dojemanju
nasilja.
V sklopu dojemanja medijskih vsebin sem se z otroki in starši najprej pogovarjala o
prepoznavanju resničnosti – natančneje o razlogih, zaradi katerih določeno vsebino
dojemajo kot resnično oz. izmišljeno, ter o vprašanju prikaza realne podobe sveta, ki jo mediji
posredujejo otrokom.
Otroci vedo, da je vsebina v medijih izmišljena takrat, ko so slike oz. zgodbe na televiziji
izmišljene, ko so vsi liki »narisani«, ko imajo liki določene moči, ko se zgodi kakšna čudna
stvar, ko nastopajo pošasti in čudežne vile, kadar bitja bruhajo ogenj, ko živali govorijo ter ko
junaki ne umrejo, čeprav bi v resnici že umrli. Otroci pa vsebino dojemajo kot resnično, ko v
njej nastopajo resnični ljudje, kadar so prikazane slike resnične ter kadar živali ne govorijo,
temveč se oglašajo. Za risanke otroci vedno točno vedo, da so izmišljene, več težav pa imajo s
prepoznavanjem elementov resničnosti v filmih. Spodaj navajam citate, ki ilustrirajo opisane
ugotovitve.
U7, 8 let: »Za npr. Winxice vem, da niso resnične, ker so vsi liki narisani«.
U6, 9 let: »Vsebina je izmišljena, ko junak kaj takega reče ali pa, če se v njej zgodi kakšna
čudna stvar. Risanke so tako izmišljene, saj živali v njih velikokrat govorijo s človeškimi
glasovi, v resnici pa živali ne govorijo, temveč se oglašajo- vsaka s svojim načinom
oglašanja«.
U6, 9 let: »Ali je določena vsebina resnična ali ne, vem že po slikah, ki so v njej prikazane. Če
so slike pravljične, a izgledajo kot prave, potem je vsebina izmišljena, kadar pa so slike
resnične (iz resničnega sveta), potem je tudi vsebina resnična«.
U4, 7 let: »Meni vsi filmi izgledajo resnični«.
U3, 10 let : »Risanke so skoraj vedno prikazane tako, da točno veš, da so izmišljene. Drugače
je pa pri filmih, saj ti velikokrat izgledajo resnični, a šele, ko jih gledaš dlje časa vidiš, da so
izmišljeni«.
V povezavi z vprašanjem o tem, ali mediji otrokom posredujejo realno sliko pravega sveta, je
odgovor staršev enoten, in sicer, da mediji realne slike sveta otrokom ne posredujejo. Starši so
menili, da je problem v tem, da so otroci nepokvarjeni in popolnoma verjamejo medijem,
verjamejo izkrivljenim podobam, svet dojemajo tako, kot je predstavljen v medijih, ter
posledično dobijo napačno predstavo o tem, kako naj bi zadeve potekale v realnem življenju.
Primere citatov, ki kažejo te ugotovitve, povzemam spodaj.
S4, 8 let: »Problem je, ker so otroci nepokvarjeni in verjamejo vsemu, kar jim posredujejo
mediji«.
42
4
2
S4, 8 let: »Če izpostavim npr. reklame, so vse reklame narejene tako, da niso prikazane
stvarno, temveč prikazujejo neko izkrivljeno sliko, ki je daleč od realne«.
S21, 6 let: »Problem se namreč kaže v tem, da otroci svet pogosto dojemajo tako, kot je ta
predstavljen npr. v risankah«.
S3, 6 let: »Otrok prek medijev namreč lahko dobi napačno predstavo o tem, kako naj bi
zadeve potekale v realnem življenju. Ob vsem tem je tako ključna starševska vloga, ter
usmerjanje otroka v tisto, kar je resnično. Otrok po mojem lahko prek medijev dobi predvsem
napačno predstavo o tem, da se težave rešuje z nasiljem, da v odnosu z nekom deluješ nasilno,
ipd«.
S1, 7 let: »Menim pa, da risanke pri 6 let starem otroku niso problematične glede
posredovanja predstave o svetu. Otrok ima pri teh letih namreč že nekako izoblikovan mejnik
med tem, kaj je resnično, ter kaj ni«.
Naslednja tema dojemanja medijskih vsebin se je dotaknila razlikovanja med resničnim in
neresničnim. Sposobnosti otrok za razlikovanje med resničnimi in neresničnimi vsebinami se
razlikujejo. Šest otrok jasno razlikuje med resničnimi in izmišljenimi vsebinami, šest pa je
takih, ki tega med prikazanimi vsebinami ne ločijo popolnoma, kar kažejo tudi spodnji citati.
Otroci so izpostavili nekatere kategorije, ki so zanje najbolj problematične z vidika
prepoznavanja resničnosti vsebine. Najmanj težav imajo s prepoznavanjem resničnosti risank,
največ težav pa jim predstavljajo filmi. V polovici primerov (6 otrok od 12) so otroci
povedali, da pri filmih vedno ne vedo, ali so ti resnični ali ne.
U6, 9 let: »Da, točno vem katere vsebine so resnične in katere so izmišljene«.
U5, 9 let: »Ja, tudi jaz točno vem katere vsebine na televiziji so resnične in katere ne. Vem, da
so npr. dokumentarne oddaje resnične, risanke pa neresnične«.
U4, 7 let: »Jaz pa ne vem vedno kdaj je vsebina resnična, težave imam tako predvsem pri
filmih. V filmih namreč skoraj vedno igrajo resnični ljudje, tako ne vem vedno ali je vsebina
filma resnična ali izmišljena«.
U1, 9 let: »Pri risankah nimam nikoli problemov in vem, da so vedno izmišljene, pri filmih pa
imam včasih probleme«.
U8, 8 let: »Jaz pri filmih kdaj pa kdaj ne vem ali so resnični«.
Pri prepoznavanju resničnosti oz. fantazije posameznih televizijskih kategorij so vsi otroci
enotno odgovorili, da so risanke izmišljene, ker so slike risank izmišljene in ker junaki v
risankah govorijo. V primeru dnevnih poročil so otroci jasno povedali, da gre za resnično
vsebino, saj gre za resnične posnetke voditeljev, ki povedo, kaj se dogaja po svetu. Težav jim
ni povzročala niti opredelitev resničnosti posnetka napovedovanja vremena. Največ težav pri
razlikovanju resničnosti in fantazije otrokom povzročajo filmi. Prav pri slednjih otroci tako
pogosto ne vedo, ali gre za resnične ali neresnične prikaze.
U9, 9 let: »Poročila so resnična, risanke pa niso resnične. Poročila so resnična, ker govorijo o
resničnih stvareh. Npr. na televiziji napovejo vreme, pa se to včasih res zgodi. Vreme na
televiziji včasih zadenejo, včasih pa ne«.
1 Število let se nanaša na otrokovo starost.
43
4
3
U4, 7 let: »Voditelji povejo kaj se v resnici dogaja«.
U10, 7 let: »Dnevnik je resničen, ker govori o resničnih stvareh, o stvareh, ki se dogajajo vsak
dan«.
U11, 7 let: »Za risanke točno vem, da so vse izmišljene. Pri filmih pa imam včasih problem.
Najraje imam namreč filme, ampak mi starši nikoli ne povejo, ali so filmi resnični ali ne.
Gledam lahko vse kar želim. Starši mi tudi ne povejo, kaj se lahko dela in kaj ne«.
U4, 7 let: »V risankah se velikokrat zgodi to, da je nek junak v bližini bombe, ki eksplodira, a
je po eksploziji še vedno živ. Vem, da so take vsebine izmišljene, saj junak v resnici ne bi
mogel biti živ. S filmi pa imam včasih težave, saj ne vem vedno, ali so resnični ali ne. Meni
vsi filmi izgledajo resnični«.
Z otroki sem razpravljala tudi o njihovem dojemanju nasilja. V to temo sem umestila
vsebine, ki izražajo stališča otrok do nasilnih medijskih prizorov ter junakov. V povezavi z
medijskimi prizori otroci poudarjajo, da je nasilja v medijih preveč. Kljub obsegu prikazanega
nasilja pa otroci vedo, da se nasilnih prizorov, prikazanih v medijih, v resničnem življenju ne
sme izvajati. Otroci vedo, da ni najbolje, da so izpostavljeni nasilnim medijskim vsebinam, saj
te vsebine pogosto posnemajo, obenem pa poudarjajo tudi, da pogosto iz medijev dobijo
napačno sliko o obsegu nasilja v resničnem življenju. Osem otrok pa je omenilo, da so prizori
nasilja včasih tudi upravičeni. Otroci so v povezavi s to temo povedali tudi, da je danes nasilje
v medijih problematično predvsem zato, ker se veliko nasilja predvaja med oz. v programih,
ki so namenjeni otrokom.
U1, 9 let: »Teh prizorov je preveč in vem, da se takih stvari, ki so prikazane v filmih, v
resničnosti ne sme početi. Vem, da v filmih nihče ne umre in so prizori samo zaigrani, ampak
včasih je nasilja tako veliko, da mu že verjameš«.
U2, 9 let: »Ni najbolje, da mi otroci gledamo take stvari, saj se zelo hitro kaj naučimo. V
filmih je namreč velikokrat prikazano, da se junaki za vsako stvar streljajo in pretepajo. V
resničnem življenju vem, da to ni tako. Ne moreš kar nekoga ustreliti. Nasilnih prizorov je v
medijih res preveč, vendar pa je te prizore najbolj zanimivo gledati«.
U4, 7 let: »Meni se zdi, da je nasilja preveč, ker potem otroci dobimo napačno sliko o tem, da
mora biti toliko nasilja tudi v resničnosti«.
U3, 10 let: »Včasih so prizori nasilja upravičeni, saj junak z nasiljem skuša premagati
sovražnike (npr. policist grozi roparju). Takrat otroci dobimo pravilno sliko, in sicer, da se z
nasiljem kaznuje zločince. Problem danes pa je, da je nasilje že v skoraj vsakem programu,
tudi če to ne bi bilo potrebno«.
U6, 9 let: »Količina nasilja na televiziji in internetu je danes res velika. Problem je to, ker se
nasilje velikokrat pojavlja tudi med programi, namenjenimi otrokom. Problem je, da vse to
nasilje res vpliva na nas«.
Ko je bilo govora o upravičenosti nasilja glavnega junaka, so stališča otrok enotna. Vsi otroci
so jasno povedali, da se jim zdi prav, da je junak včasih nasilen, saj na ta način poskuša
»poravnati račune«, pomagati drugim, se skuša braniti ali pa poskuša obvarovati druge. Junak
je nasilen tudi zato, da premaga vse ostale junake ter da pritegne pozornost gledalcev - otrok.
44
4
4
U6, 9 let: »Ja, zdi se mi prav, da so junaki včasih nasilni. Junaki so namreč nasilni, če jih kdo
razjezi, oz. če imajo do koga kakšno staro zamero, in z nasiljem želijo poravnati račune«.
U7, 8 let: »Če pogledam npr. Winx-ice, lahko rečem, da one niso nasilne, ampak hočejo samo
obvarovati ljudi, želijo doseči, da jih drugi ne bi napadli. Winx-ice skušajo zaščititi svoje
mesto, zato so včasih malo nasilne«. U8, 8 let: »Veliko junakov je včasih nasilnih. Nasilen
junak je npr. Peter Pan, saj se bori s kapitanom Kljuko. Tudi Peter Pan se bori z gusarji zato,
da bi obvaroval ljudi. Kapitan Kljuka in njegovi podložniki so zlobni, in proti njim se bori
Peter Pan«. U4, 7 let: »Junaki so nasilni zato, da je nam gledalcem vsebina bolj zabavna.
Predvsem pa je vsebina zaradi junaka še bolj zanimiva za tiste, ki imajo radi nasilne vsebine«.
3.5.1.2 Mediji in medijske vsebine
V sklopu medijev in medijskih vsebin smo razpravljali o dveh temah: najbolj privlačnih
medijskih vsebinah in o razlogih za privlačnost oz. neprivlačnost medijske vsebine.
V sklopu teme najbolj privlačnih medijskih vsebin so se pojavile razlike med dečki in
deklicami. Dečke bolj pritegnejo filmi, dokumentarne oddaje, video igrice ter risanke. Med
vsemi naštetimi vsebinami se najbolj zanimajo za nasilne ali smešne filme. Najbolj privlačni
so jim tako agresivni filmi, v katerih se junaki pretepajo in streljajo, a kljub vsemu ne
vsebujejo preveč nasilja in krvi. Dečki radi igrajo tudi igrice, pri čemer jih najbolj pritegnejo
tiste, ki so trenutno moderne, ter tiste, ki vsebujejo več nasilja. Razlog za željo po
izpostavljenosti tovrstnim vsebinam je predvsem v naravi dečkov. Sodelujočim dečkom so
manj privlačne risanke, če pa jih že gledajo, pa gledajo take, ki so namenjene starejšim, in
prav tako vsebujejo elemente nasilja. Te ugotovitve ponazarjajo spodnji citati.
U3, 10 let: »Izmed filmov so mi najbolj všeč tisti, ki so bolj agresivni, in se junaki v njih
pretepajo«.
U3, 10 let: »Verjetno me tovrstne stvari bolj pritegnejo zato, ker sem fant in me take stvari že
po naravi zanimajo (predvsem pištole)«.
U5, 9 let: »Jaz zelo rad gledam dokumentarne oddaje ter risanke za malo večje otroke kot sem
jz (to ni Nodi ampak npr. risanka B Daman)«.
U3, 10 let: »Med igricami me res najbolj pritegnejo nasilne (npr. Call of Duty), vendar pa
imam rad tudi vse ostale igrice, ki so danes moderne (npr. Subway surf)«.
U1, 9 let: »Tudi med risankami imam najraje take risanke, v katerih se junaki streljajo«.
Deklice izmed medijev najbolj pritegneta televizija in računalnik. Zanje so na televiziji
najbolj privlačne risanke, risani filmi ter slovenske nadaljevanke. Na računalniku deklice
najraje igrajo nenasilne igrice ali pa gledajo risanke. Nasilne vsebine deklic v splošnem ne
zanimajo, starši pa jim tem vsebin niti ne dovolijo gledati.
U7, 8 let: »Na televiziji najraje gledam Našo malo kliniko, na računalniku pa najraje kaj
gledam ali igram igrice na FRIV-u«.
U10, 7 let: »Na televiziji imam najraje risanke Sam&Cat, Victorious ter Alkarli«.
U9, 9 let: »Jaz zelo rada pogledam kakšen slovenski film«.
45
4
5
U12, 6 let: »Jaz najraje gledam risanke, igric pa še ne igram, saj mi jih starši še ne dovolijo
igrati«.
Z otroki smo govorili tudi o razlogih za (ne)privlačnost medijske vsebine. V to temo sem
umestila analizo vsebine, ki kaže na razloge večje privlačnosti oz. neprivlačnosti določenih
medijskih vsebin za otroke, v primerjavi z drugimi vsebinami. Deklice najbolj pritegnejo
zabavne in smešne vsebine, le redko pa jih pritegnejo tudi nasilne vsebine, saj jim starši teh
vsebin večinoma ne pustijo gledati. Nasilne vsebine deklic v splošnem ne zanimajo, saj jih je
nasilja strah.
U7, 8 let: »Risanke me bolj pritegnejo zato ker so bolj zabavne za otroke«.
U11, 7 let: »Bolj me pritegnejo nasilne vsebine, saj so mi bolj zanimive, pa tudi starši mi jih
vedno pustijo gledati. Nasilje rada gledam, ker mi tako paše. Rada imam namreč pištole, zato
rada gledam kako se streljajo. Takih vsebin me tudi ni strah. Včasih težko gledam samo, če
komu močno teče kri. Čeprav me nasilja ni strah, se mi potem včasih kaj sanja«.
U12, 6 let: »Slik oz. filmov v katerih se streljajo ne gledam, saj me to še ne zanima, pa tudi
starši mi takih stvari ne pustijo gledati«.
U7-U10, 7, 8, 9 let: »Nasilja ne maram, in če ni potrebno ga sploh ne gledam. Nasilja me je
strah, vendar vem, da se nasilnih stvari v resničnem življenju ne dela«.
Po drugi strani pa dečke najbolj pritegnejo nasilne, pustolovske ter razburljive vsebine.
Pritegnejo jih tudi vsebine z zanimivimi glavnimi junaki ter tiste vsebine, v katerih nastopajo
junaki z nadnaravnimi močmi. Štirje dečki (stari 9 oz. 10 let) zelo radi gledajo nasilne prizore.
Razlogi za željo po izpostavljenosti nasilnim prizorom so uživanje ob nasilnih prizorih,
občudovanje junakov in njihovih sposobnosti, spremljanje sveta ter aktivnosti, ki se jih v
resničnem svetu ne sme izvajati, ter uživanje ob spremljanju zmage dobrega nad zlim.
U1,9 let: »Nasilne vsebine me bolj pritegnejo, saj so mi bolj zanimive in se iz njih lahko tudi
kaj dobrega naučim«.
U5 9 let: »Bolj so mi všeč vsebine, ki so pustolovske in razburljive«.
U6, 9 let: »Najbolj so mi všeč vsebine v katerih imajo junaki nadnaravne oz. čudežne moči«.
U4, 7 let: »Da, ker gre za popolnoma drug svet ter aktivnosti, ki se jih v resničnem svetu ne
sme izvajati«.
U3, 10 let: »Da, ker občudujem junake, glede na to, kaj vse si upajo in kaj vse delajo«.
3.5.1.3 Nasilne vs. nenasilne medijske vsebine
Del diskusije z otroki je potekal tudi na temo razlikovanja med nasilnimi in nenasilnimi
vsebinami. V ta sklop analize je vključena vsebina na temo razlik med pojmoma nasilne oz.
nenasilne vsebine. Otroci so pojasnili, da so nasilni prizori tisti, v katerih se junaki tepejo,
pretepajo, sabljajo, streljajo, ter prizori umorov. Menijo, da so nasilni prizori večinoma
prisotni samo v filmih ter v nekaterih risankah. Pri nenasilnih prizorih se junaki med seboj
razumejo, se ne pretepajo, prizori, ki se pojavljajo, pa so včasih tudi romantični.
46
4
6
U7, 8 let: »Pri nasilnih vsebinah se bolj tepejo in streljajo, vendar jaz takih stvari ne gledam
ker me je potem strah«.
U1, 9 let: »Nenasilne vsebine so tiste, v katerih se junaki razumejo med sabo in se ne tepejo«.
U3, 10let: »V vsebinah, v katerih pa ni nasilja, pa so prisotni romantični odlomki in samo kdo
koga udari«.
U9, 9 let: »Nasilni so samo prizori v filmih, risanke ponavadi niso nasilne«.
U7, 8 let: »Winx-ice so včasih tudi nasilne. Winxice se morajo namreč bojevati z bitji zato, da
svoje mesto obvarujejo pred sovražniki«.
Nadalje sem iz pogovorov izluščila temo, ki se v primeru izpostavljenosti določeni medijski
vsebini nanaša na izbiro med nasilnimi oz. nenasilnimi prizori. Želja po izpostavljenosti
določenim vsebinam je tako večja, če ob izpostavljenosti obstaja določeno zanimanje za
vsebino. V primerih možnosti izbire med izpostavljenostjo nasilnim oz. nenasilnim vsebinam
pet deklic izbere drugo možnost. Deklice so rajši izpostavljene nenasilnim vsebinam, saj
nasilnih vsebin ne gledajo in jim jih tudi starši ne dovolijo gledati, prav tako jim takšne
vsebine vzbujajo strah. Zgolj ena deklica raje gleda nasilne vsebine kot pa nenasilne, vendar v
večini s spremstvom staršev. Pri dečkih je izbor vsebine odvisen od trenutnega razpoloženja,
dovoljenja staršev, družbe, obveznosti ter od izbora brata oz. sestre. Dečke bolj pritegnejo
nasilne vsebine, vendar pa večkrat gledajo tudi nenasilne vsebine. Kljub temu da imajo dečki
nasilne vsebine radi, pa zelo nasilnih ne marajo in jih ne gledajo.
U7, 8 let: »Raje bi izbrala nenasilne vsebine ker me je nasilnih vsebin strah. Če gledam nasilne
vsebine, pa me je tudi strah, da me bo kdo ukradel«.
U11, 7 let: »Bolj me pritegnejo nasilne vsebine, saj jih gledava skupaj z očijem«.
U1, 9 let: »Bolj me pritegnejo nasilne vsebine, vendar pa večkrat gledam nenasilne vsebine,
saj mi starši ne dovolijo gledati vsega«.
U2, 9 let: »Rečem pa lahko, da zelo nasilnih vsebin ne maram«.
U6, 9 let: »Katere vsebine me pritegnejo je zelo odvisno od mojega trenutnega razpoloženja«.
3.5.1.4 Mediji in nasilne medijske vsebine
V temo medijev z največ prikazi nasilja so vpete vsebine iz intervjujev s starši, ki se
dotikajo najbolj popularnih in vplivnih medijev pri otrocih. Izpostavljeni so mediji ter
medijske kategorije, ki otrokom posredujejo največ nasilnih prizorov. Pri mlajših otrocih je
najbolj popularen medij televizija, saj je dostop do nje še vedno najlažji in najhitrejši. Z
odraščanjem pa se televizija pri mlajših otrocih počasi umika računalnikom in tabličnim
računalnikom ter pri starejših otrocih mobilnemu telefonu. Razvoj tehnologije je v zadnjem
času namreč povzročil prehod od ene tehnologije k drugi. Televizijo otroci uporabljajo
predvsem za spremljanje risank, računalnik in telefon pa predvsem za igranje igric. Otroci pri
teh letih še nimajo svojega telefona, temveč za igranje uporabljajo telefon svojih staršev.
S4, 8 let: »Menim, da je pri otrocih televizija še vedno zelo pomembna (vsaj z vidika
spremljanja risank). Dostop do televizije je namreč najlažji in najhitrejši«.
47
4
7
S2, 6 let: »Menim, da pri tej starostni skupini otrok danes ne prevladuje več televizija, temveč
telefoni in tablični računalniki«.
S1,7 let: »Menim, da je v zadnjem času računalnik bolj priljubljen kot televizija, saj je razvoj
tehnologije pri otrocih povzročil prehod od enega medija k drugemu. Bolj kot televizija je pri
sinu v zadnjem času aktualen telefon. Telefon kot medij sin popolnoma obvlada«.
S1, 7 let : »Pri mlajšemu sinu gre večinoma za krajše (10-15 minut) igrice. Med igricami na
telefonu sin najpogosteje igra npr. smučarske skoke ter igrice »Angry Birds«.
S2, 6 let : »Na telefonu ne igra nasilnih igric (je enostavno ne pritegnejo), temveč igrico
»Talking Tom«.
O pojavnosti nasilja v različnih medijih sem se pogovarjala tako z otroki kot s starši. Po
mnenju staršev se nasilje najpogosteje pojavlja na televiziji in internetu. Na televiziji je največ
nasilja prikazanega v filmih vseh žanrov, v informativnih oddajah ter v nekaterih risankah za
otroke. Obe skupini (starši in otroci) menita, da so glede prikaza nasilja najbolj problematične
igrice, vendar pa po mnenju staršev zelo nasilne igrice otrok teh starosti še ne pritegnejo.
Otroci v fokusnih skupinah menijo, da so nasilni filmi kot najbolj problematična kategorija z
vidika prikaza nasilja na sporedu po 20. uri, torej takrat, ko oni televizijo še spremljajo, ter
pozno zvečer, ko že spijo. Nekaj nasilnih filmov pa je po njihovem mnenju na sporedu tudi
zjutraj.
S1, 7 let: »Glede prikazov nasilja so problematične tudi igrice, vendar menim, da manjših
otrok take igrice še ne pritegnejo, medtem, ko starejše pritegnejo samo take igrice«.
S4, 8 let: »Veliko nasilja je tudi v risankah, ki predstavljajo kategorijo, ki otroke te starosti
najbolj pritegne«.
S2, 6 let: »V današnjem času je namreč precej tudi takih risank, ki jasno izražajo nasilje.
Problem se pojavi ker risanke otrokom predstavljajo ključen fokus oz. medij, kar pomeni, da
otroci svoje dojemanje sveta v večini gradijo na osnovi slik, ki jih posredujejo risanke«.
U12, 6 let: »Največ nasilnih prizorov je v filmih, ki so zelo pozno, ko grem jaz že spat«.
U3,10 let: »Kar se tiče nasilja lahko rečem, da je največ nasilja zagotovo v igricah. Jaz
poznam več nasilnih kot pa nenasilnih igric«.
Starši so v intervjujih pojasnjevali tudi občutke, ki se v otrocih porajajo ob izpostavljenosti
medijskemu nasilju, ter vplive, ki jih ima medijsko nasilje na otroke.
Med občutki, ki se pri otrocih najpogosteje pojavljajo ob njihovi izpostavljenosti medijskemu
nasilju, so po mnenju staršev: strah pred nasiljem, strah pred krvjo in temo, žalost, napetost,
hiperaktivnost ter jeza. Nekatere izmed deklic je nasilja tako strah, da se ob nasilnih prizorih
raje umaknejo v svojo sobo, ugasnejo televizijo ali pa preklopijo na drug program. Nekatere
izmed njih se nasilja prav tako bojijo, ampak ne preklopijo na drug program, saj se zavedajo,
da nasilje v medijih ni resnično, prav tako se zavedajo tudi, da se v resnici takih stvari ne dela.
Pri dečkih nasilni prizori vzpostavljajo stanje napetosti v njih ter v nekaterih primerih celo
notranjo željo po nasilju do drugih. Starši so dejali, da kljub želji po nasilju, ki se v dečkih
pojavi zaradi medijskega nasilja, dečki v večini ne postanejo nasilni zaradi medijev, temveč
zaradi bratov, ki jih izzivajo, ter tako vzbudijo nasilje. Strah kot občutek, ki se pri otrocih
48
4
8
najpogosteje pojavlja med izpostavljenostjo nasilnim vsebinam, je običajno le trenutni
občutek, ki zelo hitro mine oz. ga otrok hitro pozabi. Trenutni strah tako ni problematičen
glede vpliva na osebnost in vedenje otroka.
Najpogostejši vplivi nasilnih medijskih vsebin po mnenju staršev so: agresija, poglobljeno
razmišljanje o videnih dogodkih, podajanje vprašanj na videne dogodke, čustveno dojemanje
ter čustven odziv na videne dogodke. Kljub temu, da je vplivov nasilnih medijskih vsebin
veliko, pa so ti vplivi na dečke drugačni kot na deklice. Deklice nasilnih prizorov sploh ne
gledajo, če pa jih, na to vpliva značaj, ki povzroči, da jih te vsebine pritegnejo. Deklice
nasilne prizore dojemajo tudi bolj čustveno ter se nanje bolj čustveno odzovejo. Posledica
izpostavljenosti nasilnim vsebinam pri deklicah ni nasilje, temveč prestrašenost in strah.
Razlike v vplivih nasilnih medijskih vsebine se kažejo tudi v elementih, ki jih otroci
posnemajo. Deklice večkrat posnemajo nenasilne elemente (npr. oblačenje), dečki pa nasilne
aktivnosti (npr. streljanje). Zaradi vseh teh značilnosti ima agresija na deklice večji čustveni
vpliv kot na dečke, saj se deklice bolj poistovetijo z junaki, videno dojemajo bolj poglobljeno
ter jih zato agresija bolj prizadene. Kljub vsemu pa imajo nasilne vsebine v smislu agresije, ki
jo vzbudijo, večji vpliv na dečke. Po mnenju staršev so vsebine za otroke namreč danes tako
zasnovane, da tiste, ki so zanimive dečkom, že v osnovi vsebujejo elemente nasilja. Nasilne
vsebine dečke bolj pritegnejo, saj so ti že po naravi nagnjeni k izvajanju bolj agresivnih
aktivnosti. Posledično pa se dečki s temi vsebinami bolj poistovetijo ter nato nasilje prenesejo
v realnost. Raven agresije dečkov pa bi bila še višja, če s svojimi omejitvami vmes ne bi
posegli starši.
Pri otrocih obstaja določena mera nasilja, ki je povezana z odraščanjem, a sčasoma izgine.
Enkratna izpostavljenost nasilnim vsebinam tako na otroka nima večjega vpliva . Če pa je
otrok nasilnim vsebinam izpostavljen dlje časa, to zagotovo okrepi njegov nasilni
temperament, ki povzroči, da otrok začne reagirati agresivneje. Brez nadzora staršev, ki bi
otroku podajali omejitve in pojasnila, bi tovrstne vsebine lahko vplivale na raven otrokove
agresije, na otrokovo upornost ter na njegovo neobčutljivost. Prav tako v primeru kombinacije
nasilja v družini ter ponavljajočega se medijskega nasilja medijske vsebine lahko močno
potencirajo otrokovo agresijo. Glede vpliva nasilnih vsebin na otroka imajo tako veliko vlogo
tudi vzgoja družine ter vplivi bratov in sester.
Vplivov nasilnih medijskih vsebin pa ne moremo v enaki meri posplošiti na vse, saj vseh
dečkov nasilne vsebine ne zanimajo, prav tako pa zagotovo obstajajo deklice, ki jih nasilne
vsebine zanimajo. Spodnji citati ponazarjajo analizirana mnenja staršev.
S2, 6 let: »V splošnem pa lahko rečem, da prikazi nasilja v risankah, v otrocih večinoma
vzbudijo kratkotrajen oz. trenutni strah, ki pa zelo hitro mine oz. ga otrok hitro pozabi«.
S1, 7 let: »Opažam, da nasilje v sinu vzbuja jezo oz. morebiti neko obliko agresije«.
S3, 6 let: »Mislim, da deklice veliko bolj posnemajo elemente medijskih vsebin, kot npr.
besede, oblačenje, vzorce obnašanja,… fantje pa mogoče bolj posnemajo aktivnosti (streljanje,
49
4
9
boksanje,ipd.), ki so povezane z agresijo. Verjamem tudi ,da agresija deklice bolj prizadene
kot pa fante, da se deklice bolj poistovetijo z junaki ter vse skupaj bolj globoko dojemajo«.
S4, 8 let: »Pri fantih pa bi znalo biti, da se poistovetijo z nasilno vsebino ter nasilje prenesejo v
realnost«.
S4, 8 let: »Če se nasilje pojavlja dlje časa, otrok zna agresivneje delovati«.
Otroke sem spraševala tudi o vplivu nasilnih vsebin na njihovo vedenje. V to temo so
vključeni deli pogovora, ki opredeljujejo razloge za posnemanje medijskega junaka.
Opredeljene so tudi aktivnosti, opažene v medijih, ki jih otroci najraje posnemajo v
resničnosti. Otroci junaka največkrat posnemajo zato, ker je zabaven, rešuje ljudi, je smešen,
nekaj posebnega, ima nadnaravno moč, zna izvajati borilne veščine, stori kaj nevsakdanjega,
je močan, čuden ali pa prijazen. Nekatere izmed deklic pravijo, da še nikoli niso posnemale
kakšnega junaka.
Med aktivnostmi, ki jih dečki najraje posnemajo, so boksanje, streljanje, posnemanje zvoka
avtomobilov, posnemanje gibov in kretenj junakov, letenje ter pretepanje. Katero aktivnost
dečki posnemajo, je v kar nekaj primerih odvisno od aktivnosti, ki jo glavni junak najraje
počne. V splošnem pa dečki najraje posnemajo smešne in nasilne aktivnosti. Deklice najraje
posnemajo plesne gibe, obnašanje junaka, čudežne besede, mahanje z rokami in nogami ter v
nekaterih primerih tudi boksanje in brcanje. Slednji aktivnosti deklice najraje posnemajo zato,
da s tem nagajajo bratcu oz. sestrici.
Izhajajoč iz priporočil v literaturi, da se pri otrocih uporabljajo tudi skupinske aktivnosti, na
primer risanje, sem zato v tem sklopu otroke prosila, naj narišejo junake, ki so jih že
posnemali (Prilogi 9 in 10). Vsi otroci so narisali enega izmed risanih junakov. Najbolj
popularen je bil Spuži Kvadratnik, saj so ga narisali 3 dečki ter 3 deklice. Junaki, ki jih so jih
narisali dečki, so tudi Kung Fu Panda, Superman ter veveriček Alvin. Deklice so narisale še
čebelico Majo, Ninja želvo ter Modroglavega. Raziskava je pokazala, da otroci pri junakih
najraje posnemajo boksanje, brcanje, streljanje, pretepanje, 'čudne' besede ter aktivnosti, ki jih
je junak počel najraje.
U1, 9 let: »Junak, ki ga jaz posnemam je zabaven, naredi kaj groznega, in rešuje ljudi«.
U7, 8 let: »Junaka posnemam ker je smešen, čuden, dober in prijazen«.
U3,10 let: »Da, včasih posnemam boksanje ali pa streljanje junakov iz igrice Call of Duty«.
U6, 9 let: »Posnemam tiste aktivnosti, zaradi katerih je junak sploh junak (super moči)«.
U12, 6 let: »Včasih bratca malo udarim ker sem to videla v risanki«.
Temo nasilnega vedenja kot posledice izpostavljenosti nasilnim vsebinam sem naslovila
tako v pogovorih z otroki kot s starši. V sklopu te teme pojasnjujem razloge nasilnega vedenja
otroka, ki je izpostavljen nasilnim medijskim vsebinam, ter subjekte, do katerih je otrok po
izpostavljenosti agresiven. Analiziram tudi komentarje na trditev, da naj bi izpostavljenost
otroka agresivnim vsebinam v zgodnjem otroštvu vodila do višje stopnje agresije v kasnejših
obdobjih odraščanja.
50
5
0
Vsi otroci v fokusnih skupinah so dejali, da po ogledu nasilne risanke ali filma včasih
postanejo nasilni. Razlog za tovrstno nasilje je v posnemanju videnih vedenj in aktivnosti.
Posnemanje videnih aktivnosti ter izvajanje teh aktivnosti nad brati in sestrami običajno
pripelje do prepira med njimi. Po ogledu nasilne vsebine se dečki obnašajo nasilno, ker se je
tako obnašal tudi junak. Tovrstno obnašanje se jim zdi pravilno, saj so spodbudo za vedenje
dobili v vedenju glavnega junaka. Deklice se po ogledu nasilne risanke ali filma obnašajo
nasilno, ker se tako obnaša tudi brat oz. sestra, ko jih kaj razjezi, ko so živčne ter zato, ker to
obnašanje vidijo v filmih. Dečki se po ogledu najpogosteje nasilno obnašajo do svojih mlajših
oz. starejših bratov in sester ter do vrstnikov, ki jih ne marajo. Deklice pa se poleg predhodno
naštetih subjektov nasilno obnašajo tudi do svoje mame.
Iz pogovora s starši je razvidno mnenje, da je izpostavljenost otrok nasilju povezana z
nasiljem med vrstniki ter brati in sestrami. Starši menijo tudi, da je nasilje med temi subjekti
lahko prisotno, če starejši vrstniki prek medijev oblikujejo svojo nasilnost ter jo prenesejo na
mlajše. Mlajši otroci tako pri starejših vidijo vzorce obnašanja ter posnemanja nasilnih
elementov, za katere mislijo, da so pravilni. Kljub vsemu pa pri mlajših otrocih ne govorimo o
nasilju v pravem pomenu besede, temveč gre predvsem za manjše prepire, ki so povezani z
igračami.
Ko sem starše povprašala o mnenju, da naj bi izpostavljenost otroka agresivnim vsebinam v
zgodnjem otroštvu vodila v višjo stopnjo agresije v kasnejših obdobjih odraščanja, se s tem
večinoma niso strinjali. Menijo, da otroci v tem starostnem obdobju identiteto gradijo na
osnovi risank, ki pa niso tako problematične, da bi lahko povzročile agresijo kasneje v
življenju. Otroci namreč določene prizore oz. vedenja posnemajo takoj po izpostavljenosti,
vendar pa mnoge izmed njih zelo hitro pozabijo. Argument nestrinjanja je tudi, da je
najpomembnejši faktor otrokove agresije agresija v družini. Če je nasilje prisotno že v družini,
je nasilje v medijih tisto, ki agresijo posameznika le še okrepi. V nasprotnem primeru pa je
verjetnost za agresijo v kasnejših obdobjih minimalna. V primeru, da so v družini prisotne
omejitve in usmeritve staršev ter da otrok nasilje gleda v prisotnosti staršev, ki na videne
dogodke podajajo komentarje, mediji po mnenju staršev predstavljajo prešibek dejavnik, ki bi
lahko vplival na osebnost in vedenje otroka. Ko pa otrok vsebine gleda sam, si določene stvari
lahko narobe razlaga. Tak vpliv nasilnih vsebin pa se lahko potencira.
U6, 9 let: »Nasilen sem,če je junak nasilen. Jaz tako ponavadi posnemam njegova obnašanja«.
S2, 6 let: »Mlajši namreč pri starejših vidijo določen vzorec obnašanja in mislijo, da je tak
vzorec pravi«.
S1, 7 let: »Predvsem gre za oponašanje oz. prikaz vedenja junaka, in ne za pravo nasilje, v
smislu zadajanja fizične bolečine«.
S1, 7 let: »V primeru, da je nasilje prisotno doma, verjamem, da nasilje v medijih to raven
agresije posameznika samo še okrepi. V primeru, da nasilje doma ni prisotno ter, da starši pri
otroku omejujejo izpostavljenost nasilnim vsebinam, menim, da je verjetnost za agresijo v
kasnejših obdobjih bistveno nižja, oz. je skoraj ni«.
51
5
1
S4, 8 let: »Otrok namreč s prisotnostjo staršev na nasilje gleda drugače kot, če bi ga
gledal sam. Če pa otrok vse te nasilne vsebine gleda sam, to povzroči, da otrok začne
živeti v drugačnem svetu oz. svetu kot si ga sam zamišlja. Takšen vpliv nasilnih
vsebin pa se lahko močno potencira«.
S starši in otroki sem v sklopu medijev in nasilnih vsebin razpravljala o video igricah in
nasilju, natančneje o prikazu nasilja v igricah, o interesu otrok po igranju teh igric ter o tem,
katere igrice so pri otrocih najbolj priljubljene in zakaj. Razprava je pokazala, da starši svoje
otroke z vidika obravnavane tematike dojemajo drugače, kot pa otroci dojemajo sami sebe.
Starši menijo, da je v igricah prikazanega zelo veliko nasilja, vendar pa so po njihovem
mnenju najbolj nasilne tiste igrice, ki so namenjene starejšim otrokom, ne pa tej starostni
skupini. Menijo tudi, da kakršne koli nasilne igrice, ki jih otrok igra v tem starostnem
obdobju, lahko močno vplivajo na otrokovo vedenje v kasnejših starostnih obdobjih. Iz
pogovorov z otroki je razvidno, da se igrice, ki jih igrajo dečki, razlikujejo od tistih, ki jih
igrajo deklice. Dečki najraje igrajo športne igrice, avtomobilske dirke, dirke s formulo,
košarko, nogomet, smučarske skoke ipd. Nasilne igrice v pravem pomenu besede jih še ne
pritegnejo. Tudi deklic nasilne igrice ne pritegnejo, saj raje rešujejo logične matematične
uganke ter igrajo igrice, pri katerih npr. zbijajo kroglice ter igrice Talking Tom, Fruit slice in
Tetris.
Otroci so povedali, da igrice igrajo različno pogosto. Dečki igrice igrajo vsak dan, pri čemer
pa je dnevna dolžina igranja odvisna od dovoljenja staršev ter šolskih obveznosti. Pogosteje
igrajo igrice na tabličnem računalniku kot pa na računalniku. Deklice v večini igric ne igrajo
vsak dan, temveč občasno, dva do trikrat tedensko oz. jih sploh ne igrajo .
Za dečke so izmed igric najbolj zanimive tiste, ki vsebujejo nasilje, streljanje, predstavljajo
simulatorje vožnje ter takšne, ki jim omogočajo izgradnjo vasi oz. mest. Med najljubšimi so
GTA5, Minecraft ter razne druge igrice, v katerih se junaki streljajo med seboj. Deklicam so
najbolj zanimive igrice, ki predstavljajo posnemanje kitare, plesa in petja ter igrice na FRIV-
u. Nekatere izmed deklic igric sploh ne igrajo. Nasilnih igric deklice sicer večinoma sploh ne
igrajo, če pa jih že, so v igricah prisotne aktivnosti, kot so kričanje, streljanje ter pretepanje.
S2, 6 let: »Med tovrstnimi igricami ima najraje »Talking Toma«, igrico »Fruit slice« (rezanje
sadja z mečem), Tetris ter »pokanje balončkov«.
U3, 10 let: »Tudi mene precej pritegnejo igrice, ki vsebujejo nasilje (npr. Call of Duty),
vendar pa so mi zelo všeč tudi nenasilne igrice, kot je npr. igrica Farming«.
U1, 9 let: »Moja najljubša igrica je GTA5 in v njej je nekaj nasilja«.
U8, 8 let: »Zelo mi je všeč posnemaje kitare, plesa in petja«.
U10, 7 let: »Meni je najbolj všeč FRIV (raznovrstne brezplačne igrice). Najbolj so mi všeč
igrice z žogami, z liki, ki jih sestavljaš ter igrice s punčkami, ki jih preoblačiš«.
52
5
2
V sklop v nadaljevanju so vključene vsebine, ki pojasnjujejo razloge za željo po
izpostavljenosti medijskemu nasilju v risankah, filmih ter igricah.
Deklice v fokusni skupini so dejale, da rade gledajo nasilne vsebine na televiziji, ker morajo
biti z njimi seznanjene, saj se o tem pogosto pogovarjajo s prijateljicami. Dejale so, da nasilne
vsebine gledajo tudi zato, da se iz njih naučijo, kako odreagirati v določenih situacijah, ter
zato, ker rade opazujejo nenavadne aktivnosti junakov. Nekatere izmed deklic pa nasilja sploh
nikoli ne gledajo. V povezavi z nasilnimi igricami je potrebno poudariti, da večina deklic
nasilnih igric ne mara ter jih posledično ne igra. Tiste, ki nasilne igrice igrajo, pa jih igrajo le
v spremstvu vrstnikov oz. staršev ter v primeru, če so jim igrice zabavne.
Dečki so v pogovoru izrazili, da radi gledajo nasilne vsebine na televiziji, ker jim je nasilje
enostavno všeč, zaradi dobrih junakov, ki premagajo zle junake, junakovih sposobnosti, ter
zato, ker so te vsebine čudežne, fantazijske in adrenalinske. Nasilne igrice pa dečki večinoma
igrajo zato, ker so jim tovrstne igrice zelo všeč, saj so zanimive, privlačne, adrenalinske ter
omogočajo izvajanje aktivnosti, ki se jih v resnici ne sme izvajati. Večina dečkov igra igrice,
namenjene nekoliko starejši starostni skupini, saj jim je všeč, ker so le te popolnoma drugačne
od tistih za otroke.
U11, 7 let: »Nasilne igrice igram ker so mi všeč ter zato ker jih igram skupaj z očijem ter
vrstniki«.
U4, 7 let: »Ker risanke in filmi prikazujejo čudežno in fantazijsko okolje, ki mi je všeč«.
U5, 9 let: »Všeč so mi dobri junaki, ki premagajo hude junake«.
U3, 10 let: »Ker mi omogočajo izvajati aktivnosti, ki jih v resnici ne smem izvajati«.
U5,9 let: »Ker so bolj odrasle in popolnoma drugačne kot igrice za otroke«.
V intervjujih s starši smo obravnavali temo posledice izpostavljenosti medijskemu nasilju v
zgodnjem otroštvu.
Starši so menili, da je pri starostni skupini otrok od 6 do 10 let ključna posledica
izpostavljenosti izkrivljena podoba o svetu. Otroci si na osnovi medijev svet namreč
predstavljajo popolnoma nerealno in preveč olepšano. Posledici sta tudi posnemanje
določenih opaženih aktivnosti ter nočne more. Slednje se pojavijo predvsem zato, ker otroci
nasilje, ki ga vidijo, doživljajo bistveno intenzivneje kot odrasli. Nočne more se kot posledica
izpostavljenosti nasilnim vsebinam pojavljajo pri večini otrok, ki so sodelovali v fokusnih
skupinah. Tisti otroci, ki so že kdaj imeli nočne more, so poudarili, da so bile te vedno
povezane s prizori oz. bitji, ki so jih nekoč prej videli v nekem filmu.
Starši so poleg predhodno naštetih posledic izpostavili še nekaj ključnih. Problematična
posledica izpostavljenosti je tako po njihovem mnenju tudi otrokova asocialnost. Otroka
nasilne vsebine namreč lahko tako pritegnejo, da se ta popolnoma zapre sam vase. Starši
kakršnih koli agresivnih reakcij, ki bi bile posledica izpostavljenosti otrok medijskemu
nasilju, pri deklicah niso zasledili, pri dečkih pa se te včasih pojavljajo. Agresija, ki se pri
53
5
3
nekaterih dečkih pojavlja kot posledica izpostavljenosti nasilnim medijskim vsebinam, je
ponavadi razlog agresivnega temperamenta, ki pa ga nasilne vsebine le še okrepijo. Starši
poudarjajo tudi, da je vpliv nasilnih vsebin na agresijo nekaterih dečkov zaradi njihovega
nadzora precej nižji, kot bi bil sicer. Zaradi njihovega nadzora so otroci nasilnim vsebinam
izpostavljeni tudi bistveno manj ter na te vsebine velikokrat sploh niso pozorni. Otroci pa
zaradi nadzora večinoma tudi zelo dobro vedo, da nasilne vsebine zanje še niso primerne ter
se jih zato izogibajo.
Problematičen vpliv izpostavljenosti otrok medijskemu nasilju je po mnenju staršev tudi vpliv
na oblikovanje otrokove identitete. Mediji imajo namreč zelo pomembno vlogo pri izgradnji
otrokove identitete, vendar pa je njihov pristop na tem področju povsem napačen. Namesto da
bi mediji otroke poučevali, jih poneumljajo ter jim o svetu posredujejo popolnoma napačne
predstave. Starši opažajo, da pogosta izpostavljenost medijem tako lahko pri otrocih povzroči
povzemanje napačnih vzorcev vedenja. Kljub temu da imajo mediji pri otrocih res pomembno
vlogo, ki v današnjem času še pridobiva na pomenu, pa so po mnenju staršev le eden izmed
dejavnikov, ki pripomorejo k oblikovanju otrokove osebnosti. Najpomembnejšo vlogo ima
namreč še vedno družina.
Med pozitivnimi posledicami izpostavljenosti medijskemu nasilju starši izpostavljajo
spoznavanje nasilja ter podajanje negativnih komentarjev nanj, razmišljanje o nasilju, željo po
poglobljenem pridobivanju informacij o videnih dogodkih, neodobravanje nasilja, ogorčenost
nad videnimi dogodki ter prizadetost. Nekatere izmed posledic izpostavljenosti medijskemu
nasilju prikazujejo spodnji citati.
S2, 6 let: »Menim, da je pri tej starosti ključna posledica izpostavljenosti izkrivljena podoba o
svetu. Danes je hčerinih napačnih predstav o svetu že manj, v preteklosti, pa si je hči na osnovi
vsebin svet predstavlja popolnoma nerealno, bistveno preveč olepšano, svoje življenje ter
sposobnosti pa je dojemala napačno«.
S2, 6 let: »Da bi hči zaradi videnih vsebin reagirala bolj agresivno težko trdim, rečem pa
lahko, da se pojavljajo posnemanja določenih opaženih aktivnosti«.
S4, 8 let: »Med posledicami bi izpostavil izkrivljeno podobo o svetu ter nočne more«.
S1, 7 let: »Problematično se mi zdi predvsem to, da nasilne vsebine lahko otroka pritegnejo
tako močno, da ta postane popolnoma asocialen ter se namesto za igro s prijatelji, odloči za
televizijo ali računalnik«.
S4, 8 let: »Mediji so zelo pomembni, vendar menim, da je njihov pristop popolnoma napačen.
Namesto, da bi mediji otroke poučevali, jih poneumljajo ter jim posredujejo napačne
predstave«.
Starši so izpostavili tudi ključne razloge za nasilno vedenje otrok. Med dejavniki nasilnega
vedenja otrok je po mnenju vseh staršev na prvem mestu družina. Starši s svojim načinom
komunikacije ter vzgojo otrokom posredujejo vzorce vedenja, ki se jim zdijo pravilni. Menijo,
da je nasilje v družini ključni dejavnik nasilnega vedenja, saj izoblikuje otrokovo nasilno
osebnost ter vzbudi željo po nasilju in nasilnih vsebinah. Pomembni dejavniki nasilnega
54
5
4
vedenja otrok pa so še družba ter mediji. Razlogi za nasilno vedenje otrok so različni. Če je
otrok v krogu družine, je razlog nasilnega vedenja lahko potreba po pozornosti staršev oz.
bratov in sester, v krogu sovrstnikov pa je možen vzrok nasilja potreba po uveljavljanju v
družbi.
S2 6 let: »Prvi faktor nasilnega vedenja je po mojem mnenju način vzgoje oz. vzorec vedenja,
ki ga otrok dobi doma«.
S3, 6 let: »Kot ključni faktor nasilnega vedenja pa bi izpostavila nasilje v družini, in ne v
medijih. Menim torej, da če je nasilje prisotno v družini, to izgradi otrokovo nasilno osebnost
ter vzbudi željo po nasilju in nasilnih vsebinah«.
S1, 7 let: »Za moje pojme je ključni dejavnik nasilnega vedenja potreba po pozornosti«.
S2, 6 let: »V krogu sovrstnikov pa je uveljavljanje v družbi zagotovo eden ključnih razlogov
nasilja«.
3.5.1.5 Problematika medijev
Pod problematiko medijev sem s starši in otroci načela temo pogostosti prikazov nasilja. V
okviru tega sem analizirala pogostost in dostopnost medijskega nasilja ter prisotnost
medijskega nasilja v vsebinah, namenjenih otrokom.
Starši so v povezavi s tematiko pogostosti prikazov nasilja izrazili kar nekaj mnenj. Po
njihovem mnenju je obseg prikazanega nasilja danes izjemno velik ter tudi zelo lahko
dostopen. Nasilje je prisotno v vseh medijih ter na vseh televizijskih programih in če ne
drugega, so zagotovo prisotni vsaj kratki odlomki nasilja. Obseg prikazanega nasilja je že tako
velik, da je težko najti program, ki bi bil z vidika vsebine primeren za odrasle ter hkrati tudi
za otroke. Po mnenju staršev je situacija na spletu popolnoma enaka. Težko je najti vsebino
oz. igrico, ki bi bila primerna otrokovi starosti, hkrati pa ne bi vsebovala nasilnih elementov.
Kljub temu da je nasilje lahko dostopno ter pogosto prikazano, pa z izvajanjem kontrole nad
otrokom lahko njegovo izpostavljenost nasilju zelo omejimo.
Kot že rečeno, nasilje ni prisotno samo v vsebinah, namenjenih odraslim, temveč tudi v
vsebinah za otroke. Mnenja otrok iz fokusnih skupin so glede obsega prikazanega nasilja
deljena. Nekateri tako menijo, da je nasilja v medijih preveč, medtem ko spet drugi ne zaznajo
prevelikega obsega nasilja. Deklice dojemajo nasilje bolj čustveno, zato jih večina meni, da je
nasilja v medijih preveč. Pri dečkih je situacija ravno obratna.
Kar nekaj mnenj so starši izrazili tudi v povezavi s posameznimi medijskimi kategorijami.
Najbolj problematično se jim zdi predvsem nasilje v filmih, risankah ter na spletu. Po
njihovem mnenju vse današnje risanke vsebujejo precej nasilja oz. vsaj odlomke nasilja.
Dečke po mnenju staršev najbolj pritegnejo risanke, ki vsebujejo izrazito nasilne like,
elemente oz. aktivnosti. Glede nasilja so najbolj problematične risanke ob nedeljskih jutrih.
Kljub temu da je veliko risank izrazito nasilnih, pa nekatere izmed njih otroke učijo otroke o
tem, kaj je prav in kaj ne. Deklic izrazito nasilne vsebine ne privlačijo, morebitnih nasilnih
55
5
5
elementov pa ne opazijo oz. jih spregledajo, zato risanke z nasilnimi elementi na vedenje
deklic ne vplivajo.
S4, 8 let: »Menim, da je danes v vseh medijih prisotno ogromno nasilja. Če ne drugega, so
zagotovo prisotni vsaj kratki odlomki nasilja«.
S4, 8 let: »Res je težko najti nek zabaven in poučen program, ki bi bil z vidika vsebine
primeren za odrasle ter hkrati tudi za otroke«.
S3, 6 let: »Težko je sploh najti igrico za otroka, ki bi bila primerna njegovi starosti, in ne bi
vsebovala nasilnih elementov«.
S3, 6 let: »Za otroke je problematično predvsem nasilje v filmih, risankah ter na spletu«.
U7, 8 let: »Nasilja je veliko preveč, saj je veliko nasilja tudi takrat, ko televizijo gledamo
otroci. Nasilje bi moralo biti na televiziji samo takrat, ko gremo otroci že spat«.
Problematičnost medijskega nasilja je bila naslednja tema, ki so jo v intervjujih izpostavili
starši, in sicer predvsem najbolj problematične televizijske kategorije glede prikaza nasilnih
vsebin. Najbolj problematični glede prikaza nasilnih vsebin so filmi, vendar pa je pomembno
tudi dejstvo, da so filmi, neprimerni za otroke, predvajani v času, ko mlajši otroci že spijo.
Problematične kategorije, ki so jim otroci pogosto izpostavljeni, pa so zagotovo risanke.
Risanke so problematične, ker otrokom posredujejo slike, vzorce delovanja in obnašanja ter
predstave o svetu. Vse te predstave pa pri otrocih zelo pogosto pripeljejo do napačne slike
resničnosti.
S3, 6 let: »Najbolj problematični se mi glede prikaza nasilnih vsebin zdijo filmi, vendar pa je
pomembno to, da so filmi, neprimerni za otroke, predvajani v času, ko so mlajši otroci že v
postelji. Otroci praviloma tako sploh nimajo veliko možnosti, da so izpostavljeni najbolj
»grdim« vsebinam«.
S3, 6 let: »Pri najmlajših otrocih pa so mogoče najbolj problematične risanke, vendar pri nas
ne, ker takih risank ne gledamo«.
S4, 8 let: »Risanke namreč otrokom posredujejo določene slike, vzorce delovanja in obnašanja
ter predstave o svetu. Vse to pa zelo pogosto pripelje do zmotnega prepričanja pri otrocih«.
3.5.1.6 Kategorizacija medijskih vsebin
V temo razvrstitve vsebin glede na primernost za otroka so vključeni deli pogovorov, ki se
nanašajo na seznanjenost staršev in otrok z zakonodajno razvrstitvijo televizijskih vsebin ter
igric v kategorije glede na primernost vsebine za otroka. V temi so zajeti tudi deli, ki se
nanašajo na upoštevanje tovrstne kategorizacije s strani staršev in otrok.
Starši so seznanjeni s tem, da razvrstitev televizijskih vsebin v različne kategorije obstaja,
kljub temu pa le dva starša poznata točno razvrstitev. Vsi starši tako poznajo kategorijo, pri
kateri naj bi določeno vsebino otrok spremljal z vodstvom staršev in skrbnikov. Ostalih
kategorij starši ne poznajo dobro, vendar pa so kljub temu pozorni, da so njihovi otroci
izpostavljeni le nenasilnim vsebinam.
56
5
6
Z razvrstitvijo televizijskih vsebin v različne kategorije so seznanjeni skoraj vsi dečki ter
večina deklic iz fokusnih skupin. Večina sodelujočih otrok ve, da primernost programa zanje
prikazuje simbol, ki se pojavi na televiziji v kotu zgoraj. Dve deklici pa razvrstitve
televizijskih vsebin ne poznata in niti ne vesta, kaj pomeni. Vsem otrokom sem v okviru teme
pokazala slike vseh štirih simbolov, ki izražajo primernost televizijskih vsebin za otroke.
Najmlajši deklici razvrstitve programov ter znakov, ki izražajo primernost programa glede na
otrokovo starost, nista poznali. Starejše deklice pa so brez težav prepoznale pokazane
simbole, ki opredeljujejo primernost programa za otroke od določenega leta starosti naprej.
Simbola, ki označuje programsko vsebino, za katero se priporoča ogled z vodstvom staršev, ni
prepoznala nobena.
Pri dečkih je situacija podobna. Večina dečkov je brez težav prepoznala vse znake, ki
označujejo primernost vsebine za otroke, ter je znala opredeliti vse definicije teh znakov.
Najmlajši pa znakov ni prepoznal, prav tako ni poznal pomena teh znakov.
Ko govorimo o kategorizaciji video igric, moramo poudariti, da vsi dečki kategorizacijo
poznajo, medtem ko je ne pozna nobena izmed deklic .
Kljub temu da starši in otroci razvrstitve vsebin v različne kategorije poznajo relativno dobro,
pa se otroci iz fokusnih skupin ne držijo priporočil za ogled. Vsi dečki tako najraje gledajo
vsebine ter igrajo igrice, namenjene starejšim otrokom. Vsebine, namenjene nekoliko
starejšim, se jim zdijo bolj privlačne ter zanimive, saj vsebujejo več nasilja in niso otročje. Pri
deklicah je situacija zelo podobna. Večina deklic namreč tudi rada spremlja vsebine,
namenjene starejšim. Nekatere izmed njih imajo rade tako vsebine, primerne za njihovo
starost kot tudi tiste, ki so namenjene starejšim. Manjšina deklic pa spremlja izključno tiste
vsebine, ki so primerne njihovi starosti.
S1, 7 let: »Vem, da razvrstitev obstaja, vendar pa ne vem točno, kakšne so vrste oz. kategorije
znotraj razvrstitve«.
U8-U11, 7-9 let: »Vem, da so vsebine razvrščene s pomočjo »znakcev«, ki so ob filmih v
zgornjem kotu, vendar pa »znakcev « ne poznam točno«.
U7,U12, 8 in 6 let: »Razvrstitve televizijskih vsebin ne poznam in niti ne vem kaj to pomeni«.
U7-U12, 6-9 let: »Razvrstitve igric glede na primernost za otroke ne poznam«.
U10, 7 let: »Raje imam vsebine, ki so primerne za starejše. Vsebine, primerne zame so bolj
otročje«.
3.5.1.7 Vloga staršev
Vlogo staršev sem v pogovorih s starši in otroki naslovila najprej s temo dovoljenj in
omejitev staršev. Zanimalo me je, kakšna je vloga nadzora staršev ter kakšne so vrste
omejitev, vezanih na izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam, ki jih starši postavljajo
otrokom.
57
5
7
Pri deklicah so omejitve gledanja neprimernih programov zelo pogoste. Po besedah deklic jim
starši tako ne dovolijo, da bi gledale nasilne filme oz. igrale nasilne igrice. V primeru, da se
na televiziji pojavi kakšna nasilna vsebina, pa deklice takoj preklopijo na drug program.
Deklice gledajo vsebine, ki so jim všeč, ter so primerne njihovim letom. Nasilnih prizorov
deklice ne gledajo, saj jih je nasilja strah in jim ni všeč.
Dečki so v pogovoru povedali, da jim starši v veliki večini dovolijo igrati vse igrice ter gledati
vse risanke, pri filmih pa jim postavljajo omejitve. Po besedah dečkov jim starši tako dovolijo
gledati le tiste filme, ki so za njih primerni, ter niso preveč nasilni. Nekaterim dečkom pa
starši dovolijo gledati vse vsebine ter igrati vse igrice, a jim ob tem jasno določijo uro, ob
kateri morajo biti v postelji. Do medijev pa ti dečki ne smejo dostopati vedno, ampak samo
takrat, ko jim je to dovoljeno.
Starši so zase dejali, da svojo vlogo pri nadzoru nad izpostavljenostjo otrok nasilnim
medijskim vsebinah jemljejo zelo resno ter nadzor izvajajo na področju vseh medijev. Glede
na to, da risanke niso kategorizirane glede na primernost za otroke, starši to primernost
preverijo na spletu oz. pri posamezni risanki sami presodijo, če je ta primerna za otroka. Za
dostop do računalnika oz. spleta starši ponavadi izberejo oz. nastavijo gesla.
Po pripovedovanju otrok ti sami do televizije lahko dostopajo le takrat, ko jim je to dovoljeno,
prav tako pa nihče razen ene deklice nima televizije v svoji sobi. Le redke družine pa imajo
po besedah otrok dostop do televizije omejen tudi z geslom. Otroci pravijo, da imajo prav vsi
doma določeno časovno omejitev glede uporabe posameznega medija ter glede ure, ob kateri
morajo spat. Vsem otrokom iz fokusnih skupin je skupno tudi to, da do medija lahko
dostopajo, ko imajo opravljene svoje šolske obveznosti. Če se dotaknem še drugih medijev,
lahko poudarim, da ima po pripovedi otrok zgolj eden izmed dečkov svoj tablični računalnik,
prav tako ima le eden računalnik v svoji sobi.
Starši poudarjajo tudi, da vsebine, ki jih otrok gleda, ponavadi družina izbere ter gleda skupaj.
Razlog je v tem, da je ob izpostavljenosti otroka medijem vedno nekdo prisoten, da otroku
podaja komentarje na morebitne nerazumljive stvari. Po besedah staršev pa se o videnih
stvareh doma večinoma ne pogovarjajo, razen na posebno zahtevo otroka. Kljub temu da je
tudi telefon kot medij pri otrocih vedno bolj v uporabi, pa otroci pri teh letih svojega telefona
še nimajo. Razlog je v tem, da se staršem to še ne zdi smiselno, poleg tega pa otroci interesa
za svoj telefon niti še ne izrazijo. Po besedah staršev tako otroci igrajo igrice na njihovih
telefonih.
Starši so povedali tudi, da je pri nekaterih dečkih omejevanje glede izpostavljenosti ter
dostopa do medijev popolnoma nepotrebno. Razlog je v nezanimanju za medije, saj imajo
veliko svojih hobijev ter prijateljev. Svoj prosti čas tako raje preživijo drugje kot pa npr. pred
računalnikom in televizijo.
58
5
8
U1, 9 let: »Kar se tiče igric, mi starši dovolijo igrati vse. Tudi risanke lahko gledam vse. Kar
pa se tiče filmov, tistih, ki vsebujejo veliko nasilja, ne smem gledati«.
S2, 6 let: »Če določene vsebine ne poznam, vedno preverim primernost risanke za otroke. Na
televiziji risanke niso razdeljene po primernosti za določeno starostno skupino, temveč moraš
sam predhodno preučiti določeno risanko«.
S4, 8 let: »Na internetu imamo tudi gesla, ki jih hči pozna, a kljub temu brez predhodnega
dogovora na splet ne dostopa«.
S4, 8 let: »Do televizije in interneta hči tako lahko dostopa, kadar smo to dogovorjeni«.
S3, 6 let: »Sin pri svojih letih nima svojega računalnika, telefona ter tudi ne televizije v svoji
sobi, saj enostavno ne izrazi želje po tem, menim pa tudi, da teh stvari pri svojih letih še ne
potrebuje«.
V naslednji sklop so vpeti citati staršev, ki se nanašajo na eno izmed aktivnosti v okviru
nadzora staršev – gledanje nasilnih medijskih vsebin skupaj z otrokom. Nasilnih vsebin v
pravem pomenu besede družine v prisotnosti otrok ne gledajo. Če so otroci določenemu
mediju izpostavljeni sami, starši vedno poskrbijo, da je otrok izpostavljen vsebini, ki je
staršem poznana že od prej. V primeru, da se nasilne vsebine vseeno pojavijo, pa jih starši oz.
bratje ali sestre skušajo razložiti otroku. V takih trenutkih je namreč zelo pomembno, da je ob
otroku prisoten nekdo, ki mu viden dogodek lahko razloži tako, da ga otrok dojame na pravi
način. Posebnih pogovorov o videnih vsebinah pa v družinah ni, razen v primeru, če otrok o
določeni nerazumljivi zadevi sam povpraša starše.
S3, 6 let: »Kot sem že omenila, nasilnih vsebin v pravem pomenu besede ne gledamo«.
S1, 7 let: »Sin običajno gleda risanke in vsebine, ki jih jaz poznam že od prej, ko sta jih
gledala njegova starejša brata«.
S2, 6 let: »V primeru, če se pri gledanju kakršnih koli drugih vsebin pojavi, za otroke
nerazumljiv prizor, se o tem prizoru pogovorimo«.
S2, 6 let:»V teh primerih hčeri razložim, da v resničnosti zadeve niso take kot je bilo to
prikazano, ali pa ji pojasnim, da določeno vedenje ni pravilno«.
Med temami, povezanimi z vlogo staršev, je tudi umikanje staršev iz procesov odraščanja
zaradi tehnologije. Vsi starši se s trditvijo, da sodobna tehnologija resnično povzroča umik
staršev iz procesov odraščanja, popolnoma ali vsaj delno strinjajo. Starši namreč enostavno ne
sledijo več hitremu tehnološkemu napredku. Trendom v razvoju tehnologije je nekoliko lažje
slediti pri mlajših otrocih. Starejši kot so otroci, več tehnologije obvladajo, in težje je biti v
koraku z njimi. Glede na hiter razvoj tehnologije je nujno, da so otroci do določene mere v
koraku z razvojem. Kljub temu pa vsa ta tehnologija povzroča odlično možnost za zapolnitev
prostega časa otrok ter možnost prostega časa za starše. Starši se tako vedno bolj umikajo od
otrok, tehnologija pa otroke vedno bolj pritegne in po mnenju enega od staršev ustvarja
nesposobne ter asociativne otroke, ki živijo le še za medije in tehnologijo. Zaradi slednjega je
nujno, da starši vedo, katera tehnologija je za otroka pri njegovih letih sploh nujno potrebna.
S3, 6 let: »S to trditvijo se na žalost strinjam, kar pa je zagotovo slabo«.
59
5
9
S3, 6 let: »Starši namreč enostavno ne sledimo več tehnološkemu napredku, kar povzroča naš
odmik od vzgoje«.
S1, 7 let: »Menim pa tudi, da je tovrstnim trendom pri mlajših otrocih še možno slediti.
Starejši kot so otroci, več tehnologije obvladajo, in vedno težje je biti v koraku z njimi«.
S2, 6 let:»Menim, da je glede na hiter razvoj tehnologije nujno, da otroci odraščajo s
tehnologijo«.
S4, 8 let: »To pomeni, da se današnji starši vedno manj ukvarjajo z otroki, saj jim televizija
predstavlja odlično možnost za zapolnitev prostega časa otrok«.
3.6 Interpretacija rezultatov
Poglavje, ki se nanaša na interpretacijo rezultatov, je sestavljeno iz sedmih podpoglavij.
Vsako izmed njih povzema teme, ki se nahajajo v vseh kategorijah. Interpretacija je podana
na način, da prikaže prepletanje oz. razhajanje teoretičnih osnov ter ugotovitev iz empirične
raziskave.
3.6.1 Dojemanje medijskih vsebin
V raziskavi so vsi otroci razen najmlajše deklice in dečka jasno razlikovali med resničnimi in
izmišljenimi vsebinami. Največje težave pri ločevanju fantazije in resničnosti sta tako imela
udeleženca, stara 6 in 7 let. Najmanj težav so otroci imeli s prepoznavanjem resničnosti
risank, največ težav pa so jim povzročali filmi. Otroci so povedali, da pri filmih ne vedo
vedno, ali so ti resnični ali ne. Pri prepoznavanju resničnosti oz. fantazije risank so vsi otroci
enotno odgovorili, da so risanke izmišljene.
V povezavi z mediji se poraja tudi vprašanje, ali mediji otrokom posredujejo realno sliko
pravega sveta. Otroci so v sklopu tega vprašanja poudarili, da iz medijev pogosto dobijo
napačno sliko o obsegu nasilja v resničnem življenju. Odgovor staršev je bil tu enoten, in
sicer, da mediji realne slike sveta otrokom ne posredujejo, česar pa otroci pogosto niso
sposobni dojeti.
Otroci so poudarili tudi, da je nasilja v medijih preveč, problematično pa se jim zdi tudi to, da
se veliko nasilja predvaja med programi, namenjenimi otrokom. Kljub obsegu prikazanega
nasilja pa otroci vedo, da nasilnih prizorov, prikazanih v medijih, v resničnem življenju ne
smejo izvajati. Otroci vedo tudi, da ni najbolje, da so izpostavljeni nasilnim medijskim
vsebinam, saj te vsebine prepogosto posnemajo.
V okviru raziskave sta največje težave z razlikovanjem resničnosti in fantazije imela
najmlajša udeleženca, ostali večjih težav niso imeli. Slednja ugotovitev potrjuje tudi
Flavellova (1990, str. 404-406) izhodišča, da se otrokova sposobnost razlikovanja med
fantazijo in realnostjo z leti izboljšuje. Med 6. in 7. letom otrok tako že loči med fantazijo in
resničnostjo, a lahko napačno zazna realne informacije kot fantastične. Do 9. leta pa se otrok
nauči tudi tega, da informativne in dokumentarne oddaje prikazujejo resnične informacije.
60
6
0
Raziskava je pokazala tudi, da so risanke ključni fokus otrok ter so kot take osnovni gradnik
njihove identitete in predstav o življenju. Problem, ki se pojavi ob tem pa je, da danes večina
risank temelji na fantaziji, kot takšne pa vplivajo na agresijo otrok in posnemanje vedenj, ki
jih prikazujejo (Kirsh, 2006, str. 552). Skladno s teoretičnimi izhodišči so tudi otroci potrdili,
da jim mediji posredujejo napačne podobe o svetu. Mediji tako medijske like največkrat
prikazujejo v idealizirani podobi, televizijske vsebine pa pogosto namenoma prekinjajo z
oglaševalskimi sporočili, namenjenimi predvsem mladim porabnikom. Poleg tega pa mediji
vsakodnevno poročajo o nasilnih dogodkih s celega sveta ter pogosto predvajajo filme z
nasilnimi vsebinami. Mediji na ta način ponujajo neke vzorce za dojemanje in razumevanje
sveta ter samega sebe (Miles, 2000, str. 75). Otroci in starši v raziskavi so jasno poudarili tudi,
da je obseg nasilja, ki ga mediji posredujejo gledalcem, absolutno prevelik. To je menil tudi
Kink (2009b, str. 62), ki poudarja, da sta obseg nasilja, ki ga dejansko zaznavamo, ter
seštevek nasilnih dejanj, ki jih mediji prikazujejo, občutno prevelika. Tako otroci kot tudi
starši se strinjajo s trditvijo, da ni dobro, da so otroci preveč izpostavljeni medijskemu nasilju,
saj ga veliko preveč posnemajo. Grossmanov model namreč pojasnjuje, da medij, kot je npr.
video igrica, pri uporabniku sproži posnemanje ter posledičen prenos virtualne akcije v realno
življenje (Jenkins v Buchingham & Willett, 2006, str. 21).
3.6.2 Mediji in medijske vsebine
Ugotovitve empirične raziskave kažejo, da je pri otrocih mogoče zaznati postopen premik k
drugim, bolj priljubljenim medijem. Pri otrocih tako postajata vse pomembnejša tudi
računalnik in mobilni telefon. Ta dva medija otroci uporabljajo predvsem za igranje video
iger. Raziskava je tudi pokazala, da dečke bolj pritegnejo filmi, dokumentarne oddaje, video
igrice ter risanke. Deklicam so najbolj privlačne risanke, risani filmi ter slovenske
nadaljevanke. Deklice najbolj pritegnejo zabavne in smešne vsebine, le redko pa jih
pritegnejo tudi nasilne vsebine, saj jim starši teh vsebin v večini niti ne pustijo gledati.
Nasilne vsebine jih v splošnem niti ne zanimajo, saj jih je nasilja strah. Dečke pa najbolj
pritegnejo prav nasilne, pustolovske ter razburljive vsebine. Pritegnejo jih tudi vsebine z
zanimivimi glavnimi junaki ter tiste vsebine, v katerih nastopajo junaki z nadnaravnimi
močmi. Nasilne prizore gledajo zelo radi. Razlogi za željo po izpostavljenosti nasilnim
prizorom so uživanje ob nasilnih prizorih, občudovanje junakov in njihovih sposobnosti,
spremljanje sveta ter aktivnosti, ki se jih v resničnem svetu ne sme izvajati, ter uživanje ob
spremljanju zmage dobrega nad zlem. Izmed medijskih kategorij dečke najbolj zanimajo
nasilni ali smešni filmi. Za razliko od deklic pa dečki radi igrajo tudi igrice, pri čemer jih
najbolj pritegnejo tiste, ki so trenutno moderne, ter tiste, ki vsebujejo več nasilja. Igrice, ki jih
dečki igrajo, pa so relativno problematične, in v veliki meri zanje niso primerne, saj vsebujejo
preveč nasilja. Kljub temu pa je raziskava v nalogi pokazala, da dečkov, starih od 6 do 10 let,
resne nasilne igre še ne zanimajo. Najbolj nasilne igre namreč bolj zanimajo najstnike.
Kljub temu, da izsledki izvedene raziskave kažejo na premik otrok k drugim medijem, pa
literatura poudarja, da je v sodobnem času množičnih medijev, novih tehnologij, interneta ter
video igric, televizija še vedno eden bolj priljubljenih ter najbolj vplivnih medijev (Vogrinčič,
61
6
1
2006). Tako moje empirične kot tudi teoretične ugotovitve pri otrocih kot eno popularnejših
oblik preživljanja prostega časa otrok in mladih, izpostavljajo tudi igrice (Gentile et al., 2004,
str. 6). Uspešne ter dečkom zanimive igre so po mnenju Andersona et al. (2001, 358-359) ter
dečkov, udeleženih v fokusni skupini, tiste, ki vsebujejo agresivno vsebino, npr. strelci v prvi
osebi, športni simulatorji, avtomobilske dirke. Veliko željo po izpostavljenosti nasilnim
igricam lahko povežemo tudi z negativnim vplivom tovrstnih igric na dečke. Kar 85 % vseh
obstoječih iger namreč vsebuje vsaj nekaj nasilja, več kot polovica iger pa vsebuje resne
nasilne aktivnosti oz. prizore (Children Now, 2001). Glede na to, da otroci danes porabijo za
igranje igric skoraj več časa kot za gledanje televizije, pa to pomeni, da video igre domnevno
pomembno vplivajo na vedenje otrok (Huston et al., 1999, str. 914-915).
3.6.3 Nasilne vs. nenasilne medijske vsebine
Otroci so nasilne prizore opredelili kot prizore umorov ter prizore, v katerih se junaki tepejo,
pretepajo, sabljajo ter streljajo med seboj. Menijo, da so nasilni prizori večinoma prisotni
samo v filmih ter le v nekaterih risankah. Nasilne prizore v večini risank otroci tako pogosto
spregledajo. Ena izmed preteklih raziskav je pokazala, da je le 27 % otrok med 4. in 8. letom
ter 16 % otrok med 9. in 12. letom starosti pravilno identificiralo, da je določena predvajana
risanka vsebovala nasilje (Snow, 1974, str. 15-19). Večine risank otroci v moji študiji tako
niso prepoznali kot nasilnih, saj skoraj vse risanke vsebujejo komične elemente, ki prikrivajo
in »trivializirajo« upodobitve nasilja (King, 2000, str. 42-47).
3.6.4 Mediji in nasilne medijske vsebine
Raziskava je pokazala, da je v času številnih sodobnih tehnologij in medijev pri mlajših
otrocih televizija še vedno eden bolj priljubljenih medijev. Mlajši imajo televizijo radi, saj je
dostop do nje najlažji in najhitrejši. Kljub temu pa ugotovitve kažejo tudi na to, da se z
odraščanjem televizija pri mlajših otrocih počasi umika računalnikom in tabličnim
računalnikom, pri starejših otrocih pa mobilnemu telefonu. Po mnenju staršev in otrok se
nasilje najpogosteje pojavlja na televiziji in internetu. Na televiziji je največ nasilja
prikazanega v filmih, na spletu pa so problematične igrice. V svoji raziskavi tudi ugotavljam,
da so nasilni filmi kot najbolj problematična kategorija z vidika prikaza nasilja na sporedu po
20. uri, torej takrat, ko otroci televizijo še spremljajo, ter pozno zvečer, ko že spijo. Glede na
dovzetnost otrok za vplive medijskega nasilja se pri njih v povezavi z nasiljem pojavljajo
številni občutki. Med najbolj pogostimi občutki so: strah pred nasiljem, krvjo in temo, žalost,
napetost, hiperaktivnost ter jeza. Pri dečkih nasilni prizori vzpostavljajo stanje napetosti ter v
nekaterih primerih celo notranjo željo po nasilju do drugih. Kljub želji po nasilju, ki se v
dečkih pojavi zaradi medijskega nasilja, pa ti v večini ne postanejo nasilni zaradi medijev,
temveč zaradi bratov, ki jih izzivajo.
Kljub temu da je vplivov, ki se pri otrocih pojavijo kot posledica medijskega nasilja, zelo
veliko, pa so ti vplivi na dečke drugačni kot na deklice. V smislu agresije, ki jo nasilne
vsebine vzbudijo v otrocih, pa je vpliv teh vsebin zagotovo večji na dečke. Dečki se tako bolj
62
6
2
poistovetijo s temi vsebinami ter nato nasilje bolj verjetno prenesejo v realnost. Ugotovitve
kažejo tudi na to, da enkratna otrokova izpostavljenost nasilnim vsebinam nanj nima večjega
vpliva. Eden izmed vplivov medijskega nasilja na otroke je tudi posnemanje aktivnosti oz.
nasilnih vedenj glavnih junakov. Otroci se ponavadi nasilno vedejo zato, ker se je tako
obnašal tudi glavni junak. Raziskava med starši je pokazala tudi na visoko stopnjo
nestrinjanja s trditvijo, da naj bi »izpostavljenost otroka agresivnim vsebinam v zgodnjem
otroštvu vodila v višjo stopnjo agresije v kasnejših obdobjih odraščanja«. Argumenta
nestrinjanja s trditvijo sta, da je ključni faktor otrokove agresije agresija v družini in ne mediji
ter, da otroci svoj identiteto gradijo na osnovi risank, ki pa v večini niso problematične glede
prikazov agresije. V primeru starševskih omejitev in usmeritev ter podajanja komentarjev na
videno mediji tako predstavljajo prešibek dejavnik, ki bi lahko pomembneje vplival na
osebnost in vedenje otroka.
Predvsem starši, delno pa tudi otroci se zavedajo, da je veliko nasilja prikazanega tudi v
igricah. Kljub temu pa so po mnenju staršev najbolj nasilne tiste igrice, ki so namenjene
starejšim otrokom, in ne tej starostni skupini. Po mnenju staršev nasilne igrice v pravem
pomenu besede otrok v tem starostnem obdobju še ne pritegnejo.
Pogosta izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam pri otrocih lahko pripelje do številnih,
večinoma negativnih posledic. Ključne posledice so izkrivljena podoba o svetu, posnemanje
opaženih vedenj in aktivnosti, asocialnost, agresija ter povzemanje napačnih vzorcev vedenja.
Zaradi številnih negativnih posledic nasilnih medijskih vsebin pri mnogih obstaja napačno
prepričanje, da so mediji ključni faktor nasilnega vedenja otroka (Browne et al., 2005, str.
703). Potrebno je poudariti, da ima družina po mnenju staršev še vedno največjo vlogo pri
oblikovanju posameznikove identitete. Starši s svojim načinom komunikacije ter vzgoje
otrokom posredujejo vzorce vedenja, ki se jim zdijo pravilni. Nasilje v družini je tako ključni
dejavnik nasilnega vedenja, saj izoblikuje otrokovo nasilno osebnost ter vzbudi željo po
nasilju in nasilnih vsebinah. Mediji in družba pa so dejavniki, ki nasilno vedenje otroka le še
okrepijo.
Tako teorija kot praksa izpostavljata, da je v sodobnem času množičnih medijev, novih
tehnologij, interneta ter video igric televizija še vedno eden bolj priljubljenih ter najbolj
vplivnih medijev (Vogrinčič, 2006; Gentile et al., 2004, str. 7-8 ). Kljub tej ugotovitvi pa je
pri najmlajših že mogoče zaznati prehod od ene tehnologije k drugi (Vogrinčič, 2006; Gentile
et al., 2004, str. 7-8 ). Ugotovitve teorije in prakse se skladajo tudi glede mnenj o medijskem
nasilju, njegovi pojavnosti ter učinkov in vplivov, ki jih to posreduje otrokom. Za učinke in
vplive nasilja v medijih naj bi bili otroci namreč najbolj dojemljivi (Potter, 2003, str. 67- 69).
Ugotovitve empirične raziskave so glede najpogostejših vplivov nasilnih medijskih vsebin
skladne s preteklimi študijami, in sicer so ti vplivi: agresija, poglobljeno razmišljanje o
videnih dogodkih, podajanje vprašanj na videne dogodke, čustveno dojemanje ter čustven
odziv na videne dogodke (Potter, 2003, str. 67- 69). Tako teorija kot empirija sta enotni tudi
glede trditve, da nasilne vsebine bolj pritegnejo dečke, saj so ti že po naravi nagnjeni k
63
6
3
izvajanju bolj agresivnih aktivnosti (Lindeman et al., 1997, str. 344-346). Pričujoča raziskava
in druge študije potrjujejo, da enkratna izpostavljenost nasilnim vsebinam na otroka nima
večjega vpliva, daljša izpostavljenost nasilnim vsebinam pa okrepi otrokov nasilni
temperament, ki povzroči, da ta začne reagirati agresivneje (Hamilton, 1998, str. 21). Eden
pomembnejših vplivov medijev oz. medijskega nasilja je tudi vplivanje na otroka do te mere,
da posnema videne vzorce ter vedenje (Lemish, 1997, str. 396-401). Vedenje, ki ga
posnemajo, se jih zdi pravilno, saj so spodbudo zanj dobili v vedenju glavnega junaka
(Jenkins v Buchingham & Willett, 2006, str. 21). Tako teorija kot praksa sta se ukvarjali tudi s
trditvijo, da naj bi izpostavljenost otroka agresivnim vsebinam v zgodnjem otroštvu vodila v
višjo stopnjo agresije v kasnejših obdobjih odraščanja (Anderson et al., 2003, str. 83-85).
Medtem ko teorija zgornjo trditev močno zagovarja, pa ugotovitve iz empirične raziskave te
trditve ne podpirajo. Starši namreč menijo, da otroci v tem obdobju še ne gledajo nasilnih
vsebin v pravem pomenu besede, vsebine, ki jih v tem obdobju pritegnejo, pa povzročijo zgolj
trenutne reakcije oz. občutke, nimajo pa nekega dolgoročnega vpliva.
Prekomernega obsega nasilja ne vsebujejo le televizijski programi, temveč tudi igrice (Rifon
et.al., 2010, str. 9-10). Kljub temu, da po mnenju staršev nasilne igrice v pravem pomenu
besede otrok te starostne skupine še ne pritegnejo, pa so mnenja otrok popolnoma skladna s
teorijo. Dečke nasilne igrice namreč zelo pritegnejo, najbolj pa so jim zanimive tiste, ki
vsebujejo agresivno vsebino, npr. strelci v prvi osebi, športni simulatorji (Anderson et al.,
2001, 358-359).
Tako teorija kot praksa se strinjata, da pogosta izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam
pri otrocih lahko pripelje do številnih, večinoma negativnih posledic. Obe stani kot ključne
negativne posledice navajata izkrivljeno podobo o svetu (Flavell et al., 1990, str. 404-406),
posnemanje določenih opaženih aktivnosti (Jenkins v Buchingham & Willett, 2006, str. 21),
nočne more (Cantor, 2000, str. 31), asocialnost, agresijo ter povzemanje napačnih vzorcev
vedenja (Miles, 2000, str. 75).
3.6.5 Problematika medijev
Obseg prikazanega nasilja je po mnenju staršev že tako velik, da je težko najti program oz.
spletno vsebino, ki bi bila primerna tako za odrasle kot tudi otroke. Mnenja otrok so glede
obsega prikazanega nasilja deljena. Nekateri menijo, da je nasilja v medijih preveč, medtem
ko drugi prevelikega obsega nasilja ne zaznajo. Raziskava je pokazala, da je za otroke glede
prikazov nasilja problematično predvsem nasilje v risankah ter na spletu. Risanke
predstavljajo osnovni gradnik otrokove identitete, posredujejo jim tudi slike, vzorce delovanja
in obnašanja ter predstave o svetu. Vse te predstave pa pri otrocih zelo pogosto pripeljejo do
napačne slike resničnosti.
Izvedena raziskava glede obsega prikazanega nasilja potrjuje Kinkova (2009b, str. 62)
izhodišča, da je obseg prikazanega nasilja danes izjemno velik, nasilje pa je tudi zelo lahko
dostopno. Deljena mnenja otrok glede obsega prikazanega nasilja lahko razložimo s t. i.
64
6
4
»trivializacijo« nasilja. »Trivializacija nasilja« namreč povzroči, da določenih nasilnih
prizorov otroci sploh ne zaznajo (King, 2000, str. 42-47). Trivializacija nasilja pri otrocih tako
povzroči, da nekateri zaznavajo preveč nasilja, drugi pa ne. Najbolj problematično je nasilje v
risankah. Vse današnje risanke namreč vsebujejo precej nasilja oz. vsaj odlomke nasilja
(Potter & Warren, 1998, str. 41), ki pri otrocih pogosto povzročijo napačne predstave o
resničnosti.
3.6.6 Kategorizacija medijskih vsebin
V skladu s slovensko zakonodajo morajo vse programske vsebine, ki lahko škodujejo
otrokom, biti ustrezno razvrščene glede na štiri kategorije (ZMED-UPB1, 2006, 84. člen, 1.
odstavek). Raziskava je pokazala, da so starši seznanjeni z razvrstitvijo televizijskih vsebin v
različne kategorije, kljub temu pa velika večina staršev točnih kategorij ne pozna ter jih tudi
ne zna točno opredeliti. Raziskava je pokazala tudi, da so z razvrstitvijo televizijskih vsebin v
različne kategorije seznanjeni tudi otroci, in sicer skoraj vsi dečki ter večina deklic. Kadar pa
govorimo o kategorizaciji video igric, je potrebno poudariti, da vsi dečki kategorizacijo
poznajo, medtem ko je ne pozna nobena deklica.
Kljub temu, da starši in otroci razvrstitve vsebin v različne kategorije poznajo relativno dobro,
pa je resničnost drugačna. Vsi dečki tako najraje gledajo vsebine ter igrajo igrice, ki so
namenjene starejšim otrokom. Vsebine, namenjene nekoliko starejšim, se jim zdijo bolj
privlačne ter bolj zanimive, saj vsebujejo več nasilja in niso otročje. Pri deklicah je situacija
zelo podobna. Večina deklic namreč prav tako raje spremlja vsebine, namenjene starejšim
otrokom.
3.6.7 Vloga staršev
Ugotovitve izvedene raziskave kažejo, da so tako pri deklicah kot pri dečkih omejitve
gledanja neprimernih programov zelo pogoste. Vsi starši otrokom postavljajo omejitve,
najpogosteje ob izpostavljenosti filmom, manj pogosto pa ob izpostavljenosti risankam in
igricam. V raziskavi se je pokazalo, da starši svojo vlogo pri nadzoru nad izpostavljenostjo
otrok nasilnim medijskim vsebinah jemljejo zelo resno ter nadzor izvajajo na področju vseh
medijev. Primernost risank starši tako preverijo na spletu oz. sami presodijo, če je risanka
primerna za otroka. Za dostop do računalnika starši nastavijo gesla, do televizije pa lahko
otroci dostopajo le, ko jim je to dovoljeno. V nasprotju z ugotovitvami preteklih raziskav,
vsebine, ki jih gleda otrok, družina običajno izbere skupaj. Večinoma pa se o videnih stvareh
doma ne pogovarjajo, razen na posebno zahtevo otroka. Vsi otroci imajo določene tudi
časovne omejitve glede uporabe posameznega medija.
Kljub temu, da se starši dobro zavedajo svoje vloge pri izvajanju nadzora nas otrokovim
odraščanjem, pa je mogoče zaznati umik staršev iz procesov otrokove socializacije. Mlajšim
otrokom starši še nekako sledijo, z odraščanjem pa lahko zaznati vedno večji odmik. Zaradi
65
6
5
slednjega je nujno, da starši vedo, katera tehnologija je za otroka pri njegovih letih sploh
nujno potrebna.
Ugotovitve raziskave potrjujejo zaključke drugih avtorjev, da se starši zavedajo pomembnosti
svoje vloge pri nadzoru nad otrokom. Starši lahko namreč s svojimi ukrepi omejijo otrokovo
izpostavljenost nasilnim vsebinam ter s tem zmanjšajo vpliv teh vsebin na otroke (Truglio et
al., 1996, str. 483-485). Pretekle raziskave kažejo, da kar 80 % staršev svojim otrokom ne
postavlja omejitev glede gledanja televizije, da le 3 % staršev redno nadzirajo izbor otrokovih
televizijskih vsebin ter da se le 31 % otrok s starši dogovori o tem, kaj bodo gledali skupaj
(Vogrinčič, 2006). Obstoječa raziskava pa je tovrstno področje prikazala v popolnoma
drugačni luči. Vsi starši so povedali, da svojim otrokom postavljajo omejitve gledanja
televizije, večina pa jih tudi redno nadzira otrokov izbor televizijskih vsebin. Kljub pomembni
vlogi staršev na področju medijev pa so hiter razvoj sodobne tehnologije ter novi mediji
povzročili umik staršev iz procesov odraščanja (Kink, 2009a, str. 220).
SKLEP
V okviru magistrskega dela sem s pomočjo analize obstoječe domače in tuje literature in v
kombinaciji z lastno empirično raziskavo skušala čim bolj celovito preučiti področje nasilja
v medijih ter vpliva tovrstnega nasilja na otroke. Glede na to, da so se obstoječe raziskave
večinoma osredotočale na starejše otroke oz. mlade, sem se osredotočila na otroke, stare od
6 do 10 let. V povezavi z raziskovalnimi vprašanji, ki sem si jih zastavila na začetku, lahko
podam nekatere sklepe ter predloge.
Kljub temu da pretekle raziskave kažejo, da je televizija še vedno eden bolj priljubljenih ter
posledično bolj vplivnih medijev (Vogrinčič, 2006; Gentile et al., 2004, str. 7-8), pa
obstoječa raziskava pri otrocih že kaže na postopen premik k bolj priljubljenim medijem.
Otroci v fokusnih skupinah so kot najbolj priljubljena medija izpostavili računalnik in
mobilni telefon. Glede na vlogo, ki jo imajo mediji pri otrocih, ter na količino prostega časa,
ki ga otroci namenijo medijem, pa je potrebno opozoriti tudi na problematiko medijev.
Slednja izhaja predvsem iz obsega nasilja, ki ga mediji posredujejo otrokom, ter vplivov
nanje. Nasilje v medijih je danes namreč zelo lahko dostopno, njegov obseg pa zelo velik
(Kink, 2009b, str. 62). Problem pri otrocih je, da ga zaradi »trivializacije« pogosto sploh ne
zaznajo (King, 2000, str. 42-47). Prav zaradi »trivializacije« pa so bila mnenja otrok v
empirični raziskavi glede obsega prikazanega nasilja deljena. Mnenja otrok glede obsega
nasilja pa niso bila deljena zgolj zaradi »kamufliranja« nasilja, temveč tudi zato, ker vsi
prikazi nasilja pozornosti posameznikov ne pritegnejo v enaki meri ter na njih ne vplivajo
enako (Ule, 2005, str. 54-56). Raziskava je pokazala, da dečke najbolj pritegnejo nasilne in
smešne vsebine. Med nasilnimi vsebinami jih najbolj pritegnejo tiste, v katerih se junaki
pretepajo in streljajo, a še vseeno ne vsebujejo preveč nasilja in krvi. Deklice najbolj
pritegnejo zabavne in smešne vsebine, le redko pa jih pritegnejo tudi nasilne vsebine, saj jim
66
6
6
starši teh vsebin v večini ne pustijo gledati. Nasilne vsebine deklic v splošnem ne zanimajo,
saj jih je nasilja strah.
Izpostavljenost medijskemu nasilju je povezana s številnimi učinki, pri čemer teorija
poudarja, da so za učinke medijskega nasilja najbolj občutljivi najmlajši otroci. Slednji
namreč še niso sposobni podrobnega spremljanja in dojemanja medijskega nasilja, nasilja jih
je strah ter se ga izogibajo (CARU, 2003, str. 4-5). Raziskava pa je pokazala tudi, da so
vplivi medijskega nasilja ter njihova raven odvisni tako od otrokove starosti kot tudi spola.
Deklice se za razliko od dečkov medijskega nasilja raje izogibajo, saj jih je nasilja strah, če
pa so temu nasilju izpostavljene, ga dojemajo bolj čustveno ter se tako nanj tudi odzovejo.
Posledica izpostavljenosti nasilnim vsebinam pa pri deklicah ni nasilje, temveč prestrašenost
in strah. Dečke, ki so že po naravi nagnjeni k bolj agresivnim aktivnostim, pa bolj pritegnejo
nasilne vsebine. Posledično se s temi vsebinami bolj poistovetijo ter nato nasilje prenesejo v
realnost.
Bandura (1986, str. 97) kot enega pomembnejših vplivov medijskega nasilja na otroke
izpostavlja posnemanje. Otroci v fokusni skupini so povedali, da najraje posnemajo vedenje
risanih junakov ter svojih starejših bratov oz. sester. Eden izmed v teoriji izpostavljenih
vplivov medijskega nasilja pa je tudi vpliv na posameznikov odnos do nasilja ter posledična
neobčutljivost do samega nasilja v resničnem življenju (Košir, 2003, str. 189). V povezavi s
tem izhodiščem so starši povedali, da bi brez njihovega nadzora tovrstne vsebine lahko bolj
vplivale na raven otrokove agresije, na otrokovo upornost ter na njegovo neobčutljivost.
Raziskava med otroci pa kaže, da otroci niso neobčutljivi na nasilje, saj se medijskemu
nasilju skušajo izogniti (zamenjajo program, se umaknejo v drug prostor), jih je nasilja strah
ter ga ne odobravajo (razen, če to ni nujno).
Izpostavljenost nasilnim medijskim vsebinam naj bi pri otrocih povzročala tudi nasilno
vedenje (Gauntlett, 2002, str. 29), hkrati pa naj bi izpostavljenost tovrstnim vsebinam v
otroštvu vodila tudi v to, da otroci postanejo bolj agresivni ter se razvijejo v bolj agresivne
mladostnike in odrasle. Ugotovitve intervjujev in fokusnih skupin so pokazale, da otroci
izbranega starostnega segmenta svojo identiteto gradijo predvsem na osnovi risank, ki pa
niso tako problematične glede prikazov nasilja, da bi lahko povzročile agresijo kasneje v
življenju. Otroci namreč določene prizore oz. vedenja posnemajo takoj po izpostavljenosti,
vendar pa mnoge izmed njih zelo hitro pozabijo. Starši so mnenja, da so v primeru enkratne
izpostavljenosti medijskemu nasilju vplivi tovrstnih vsebin na agresijo otrok minimalni oz.
jih skoraj ni. Starši tudi menijo, da je v primeru ponavljajoče se izpostavljenosti nasilnim
medijskim vsebinam verjetnost za agresijo v kasnejših obdobjih večja. Če je nasilje prisotno
tudi v družini, pa po njihovem mnenju nasilne medijske vsebine predstavljajo dejavnik, ki
agresijo posameznika le še okrepi.
Zaradi pomena, ki ga imajo tehnologija in mediji pri otrocih, je na tem področju ključen tudi
nadzor staršev. Literatura staršem posreduje kar nekaj predlogov oz. ukrepov, ki naj bi
67
6
7
pomagali zmanjševati negativne vplive medijev na otroke, starejše od 3 let (Travis, 2010).
Rezultati raziskave kažejo, da kar nekaj staršev upošteva predlagane ukrepe, zaradi katerih
otroci ne dostopajo popolnoma neovirano do nasilnih medijskih vsebin. Starši tako pogosto
vsebine izbirajo in gledajo skupaj z otrokom, prav tako pa nobeden izmed otrok televizije
nima v svoji sobi. Opaziti je bilo tudi, da se starši z otroki o videnih vsebinah ne
pogovarjajo, razen na posebno zahtevo otroka.
Navkljub vsem negativnim vplivom medijskega nasilja na otroke pa so prav tehnologija in
mediji pri otrocih ključni za pridobivanje novih znanj. Kljub vsem prednostim, ki jih je
tehnološki napredek prinesel otrokom, pa je ta povzročil tudi opazno »umikanje« staršev iz
socializacijskih procesov, saj le-ti enostavno niso več dovolj poučeni o novih trendih
vedenja in tehnologij (Kink, 2009a, str. 220). Novostim s področja tehnologije in medijev je
nekoliko lažje slediti pri mlajših otrocih, pri starejših otrocih pa je to zaradi tehnologije, ki jo
obvladajo, precej težje. Starši se tako vedno bolj umikajo od otrok, tehnologija pa otroke
vedno bolj pritegne in jih ustvarja nesposobne ter asociativne. Zaradi slednjega je nujno, da
starši znajo presoditi, katera tehnologija je za otroka pri določenih letih sploh nujno
potrebna.
Poudarila bi, da so bile vse empirične ugotovitve zbrane s pomočjo kombinacije
kvalitativnih metod, in sicer fokusne skupine ter poglobljenega intervjuja. Zaradi izbora
metod se v magistrskem delu srečujemo s kar nekaj omejitvami. Z ugotovitvami tovrstnih
raziskav tako ne moremo preverjati znanstvenih hipotez ter ugotovitev posplošiti na celotno
populacijo. Razlog za slednje je tudi dejstvo, da nabor sodelujočih ni potekal popolnoma
naključno. V poglobljenih intervjujih so sodelovali sodelavci z otrokom, starim od 6 do 10
let, v fokusnih skupinah pa otroci prijateljev. Zaradi slednjega dejstva smo z otroki šele
naknadno ugotovili, da se nekateri otroci iz iste fokusne skupine med seboj poznajo. Fokusni
skupini sta bili homogeni celoti, pri čemer pa so se nekateri otroci poznali med seboj.
Homogenost skupin je bila zagotovljena z razvrstitvijo otrok v skupini glede na spol. Poleg
vseh zgoraj naštetih omejitev je potrebno upoštevati tudi vprašanje objektivnosti odgovorov,
podanih v fokusnih skupinah ter v poglobljenih intervjujih. Otroci v fokusnih skupinah
namreč lahko podajajo določena mnenja z željo po ugajanju sovrstnikom, in sicer zaradi
svojih značilnosti ter medsebojnih odnosov. Starši pa s svojimi odgovori v poglobljenih
intervjujih morda želijo ugoditi izpraševalcu.
V povezavi s preučevano problematiko bi poudarila pomen starševskega nadzora nad
izpostavljenostjo otrok medijskemu nasilju ter podala nekaj predlogov. Nujno je, da starši do
določene mere sledijo tehnološkemu napredku ter na področju tehnologije ohranjajo
določeno avtoriteto. Starši morajo tako otrokom postaviti jasne meje, saj v nasprotnem
primeru otroci lahko postanejo popolnoma asocialni ter odvisni od tehnologije. Poudarila bi
tudi pomen države, ki bi, glede na to, da tudi računalniki in mobilni telefoni pri otrocih
pridobivajo na pomenu, morala zagotoviti še boljše zaščitne mehanizme za omejevanje
dostopa otrok do nasilnih vsebin. Tako kot so glede na primernost za otroke jasno
68
6
8
razvrščene televizijske vsebine, bi morale biti bolj jasno razvrščene tudi vsebine na spletu
ter plačljive igrice.
69
6
9
LITERATURA IN VIRI
1. Anderson, C. A., & Dill, K. E. (2000). Video games and aggressive thoughts, feelings,
and behaviour in the laboratory and in life. Journal of Personality and Social
Psychology, 78, 722-790.
2. Anderson, C. A., & Bushman, B. J. (2001). Effects of violent video Games on
Aggressive Behaviour, Aggressive Cognition, Aggressive Affect, Physiological
Arousal and prosocial Behaviour: A Meta- Analytic Review of the Scientific
Literature. Psychological Science, 39(3), 353-359.
3. Anderson, C. A., & Bushman, B. J. (2002). Human aggression. Annual Review of
Psychology, 53, 27-51.
4. Anderson, C. A., Berkowitz, L., Donnerstein, E., Huesmann, L. R., Johnson, J. D.,
Linz, D., & Wartella, E. (2003). The influence of media violence on youth.
Psychological Science in Public Interest, 4(3), 81-110.
5. Anderson, C. A., Carnagey, N. L., Flanagan, M., Benjamin, A. J., Eubanks, J., &
Valentine, J. C. (2004). Violent video games: specific effects of violent content on
aggressive thoughts and behaviour. Advances in Experimental Social Psychology, 36,
199-249
6. Anderson, C. A., Bushman, B. J., Sakamato, A., Gentile, D., Ihori, N., Shibuya, A.,
Yukava, S., Naito, M., & Kobayashi, K. (2008). Longitudal Effects of video Games on
Aggression in Japan and the United States. Pediatrics, 122(5), 1067-1072.
7. Anthony, K. (1995). Censorship of Popular: An Analysis of Lyrical Content. Eric
Paper No. IR055749, 2-23.
8. Arnett, J. J. (2007). Adolescence and emerging adulthood. A cultural approach-upper
saddle river. New York: Pearson Prentice Hall.
9. Kaj je nasilje?. Najdeno 22. decembra 2014 na spletnem naslovu
http://arsvitae.si/sl/page/view/Nasilje
10. Atkin, C. (1983). Effects of realistic TV violence vs. Fictional violence on aggression.
Journalism Quarterly, 60, 615-621.
11. Austin, E. W., Pinkleton, B. E., & Fujoka, Y. (2000). The role of interpretation and
parental discussion in the media's effects on adolescent's use of alcohol. Pediatrics,
105, 343-349.
12. Baer, S. (1996). Pornography and Sexual Harassment in EU. V A.R. Elman (ur.),
Sexual Politics and the European Union: The New Feminist Challenge (str. 121-122).
NY: Berghahn Books.
13. Ballard, M., & Coates, S. (1995). The immediate Effects of Homicidal, Suicidal, and
Nonviolent Heavy Metal and Rap Songs on the Moods of College Students. Youth &
Society, 27(2), 148-168.
14. Bandura, A. (1965). Influence of models' reinforcement contingencies on the
acquisition of imitative responses. Journal of Personality and Social Psychology, 1,
589-595.
70
7
0
15. Bandura, A. (1986). Social Foundations of thought and Action: A social Cognitive
Theory. Englewood Cliffs: Prentice Hall.
16. Bandura, A., Ross, D., & Ross SA (1963). Vicarious reinforcement and imitative
learning. Journal of Abnormal & Social Psychology, 67, 601-607.
17. Bandura, A., Reese, L., & Adams, N.E. (1982). Microanalysis of action and fear
arousal as a function of differental levels of perceived selfefficiacy. Journal of
Personality and Social Psychology, 43, 5-21.
18. Basch, C. E. (1987). Focus group interview: An underutilized research technique for
improving theory and practise in health education. Health Education Quarterly, 14,411-
448.
19. Berkowitz, L. (1984). Some effects of thoughts on anti- and prosocial influences of
media events: a cognitive neoassociationistic analysis. Psychologycal Bulletin, 95,
410-427.
20. Berkowitz, L. (1993). Aggression, Its Causes, Consequences, and Control.
Philadelphia: Temple University Press.
21. Binder, A. (1993). Constructing Racial Rhetoric: Media Depiction of Harm in Heavy
Metal and Rap Music. American Sociological Review, 58, 753-767.
22. Boškic, R. (2005). Življenjski stili otrok in mladine. V: A. Crnak Meglic (ur.), Otroci
in mladina v prehodni družbi (str. 299-316). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport,
Urad Republike Slovenije za mladino, Aristej.
23. Box Office Mojo. (2004). Movie Index. Najdeno 20. junija. 2014 na spletnem naslovu
http://www.boxofficemojo.com
24. Boyce, C., & Neale, P. (2006). Conducting in-depth interviews: A Guide for Designing
and Conducting In-Depth Interviews for Evaluation Input. USA: Pathfinder
International.
25. Bregar, L., Ograjenšek, I., & Bavdaž, M. (2005). Metode raziskovalnega dela za
ekonomiste: Izbrane teme. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
26. Brocato, D. E., Gentile, D. A., Laczniak, R. N., Maier, J. A., & Ji-Song, M. (2010).
Television commercial violence: Potentital Effects on Children. Journal of
Advertising, 39(4), 95-107.
27. Browne, K. D., & Giachitsis- Hamilton, C. (2005). The influence of violent media on
children and adolescents: a public- health approach. Lancet, 365, 702-710.
28. Cantor, J. (2000). Media violence. Journal of Adolescent Health, 27(2), 30-34.
29. Carlsson, U., & von Feilitzen, C. (1998). Children and media violence. Goeteborg:
The UNESCO International Clearing house on Children and Violence.
30. Carnagery, N. L., Anderson, C. A, & Bushman, B. J. (2007). The effect of video game
violence on physiological desensitization to real-life violence. Journal of Experimental
Social Psychology, 43, 489-496.
31. Children Now. (2001). Children and the Media. Najdeno 1. junija 2014 na spletnem
naslovu http://www.childrennow.org/uploads/documents/fair_play_2001.pdf
32. CARU (Children's Advertising Review Unit) (2003). Self-Regulatory Guidelines for
Children's Advertising (7th
ed). New York: Council for Better Business Bureaus.
71
7
1
33. Clark, C. S. (1993). TV Violence. CQ Researchers, 3, 267-286.
34. Clark, C. D. (1996). Interviewing Children in qualitative research: A show and tell.
Canadian Journal of Market Research,15,74-79.
35. Cohen, A. (2000). New game [Play Station 2]. Times, 56, 58-60.
36. Comstock, G. (1991). Television and American Child. New York: Academic Press.
37. Corder-Bolz, C. R. (1980). Mediation: The role of significant others. Journal of
Communication, 30, 106-118.
38. Crossman, A. (2012). In-depth Interviews. Najdeno 31. marca 2015 na spletnem
naslovu http://sociology.about.com/od/Research-Methods/a/Interviews.htm
39. DeHart, G. B., Sraufe, L. A., & Cooper, R. G. (2004). Child development: Its nature
and course (5th
ed.). New York: McGraw Hill.
40. Dodge, K. A. (1980). Social cognition and children's aggressive behaviour. Child
Development, 51, 162-170.
41. Dolenc, F. (2013, 8. oktober). SPLOŠNI AKT o zaščiti otrok in mladoletnikov v
televizijskih programih in avdiovizualnih medijskih storitvah na zahtevo. Ljubljana:
Direktor Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije.
42. Dolenc, T. (2010). Vpliv interneta na oblikovanje mladostnika. V P. Zega (ur.), 21.
Otroški parlament, Vpliv družbe in medijev na oblikovanje mladostnika, Zbornik za
mentorje/-ice in organizatorje/-ice otroških parlamentov (str. 24-28). Ljubljana: Zveza
Prijateljev Mladine Slovenije.
43. Dorr, A., & Rabin, B. E. (1995). Parents, children, and television. Handbook of
parenting, 4, 323-351.
44. Dyson, M. (1996). Between God and Gangsta Rap: Bearing Witness to Black Culture.
New York: Oxford University Press.
45. Eliot & Associates (2005). Guidelines for conducting a Focus Group. Najdeno
31.marca 2015 na spletnem naslovu
https://assessment.trinity.duke.edu/documents/How_to_Conduct_a_Focus_Group.pdf
46. Erjavec, K. (2010). Značilnosti množičnih medijev in njihov vpliv na otroke in
mladostnike. V P. Zega (ur.), 21. Otroški parlament, Vpliv družbe in medijev na
oblikovanje mladostnika, Zbornik za mentorje/-ice in organizatorje/-ice otroških
parlamentov (str. 3-6). Ljubljana: Zveza Prijateljev Mladine Slovenije.
47. Erjavec, K., & Volčič, Z. (1999). Odraščanje z mediji. Rezultati raziskave mladi in
mediji. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine.
48. Erwin, E. J., & Morton, N. (2008). Exposure to media violence and young children
with and without disabillities: Powerful opportunities for family- professional
partnership. Early Childhood Education Journal, 36, 105-112.
49. Excitation Transfer Theory (b.l.). V Behavioral Sciences. Najdeno 8. decembra 2014 na
spletnem naslovu
http://www.wou.edu/las/behavioral_sciences/faculty/foster/psy334/B&b11%20%28Rev
ised%29/sld012.htm
72
7
2
50. Fischer, P., Kastenmüller, A., & Greitmeyer, T. (2010). Media Violence and the self:
The impact of personalized gaming characters in aggressive video games on
aggressive behaviour. Journal of Experimental Social Psychology, 46, 192-195.
51. Fiske, S. T., & Taylor, S. F. (1991). Social Cognition (2nd
ed.). New York: Mc Graw
Hill.
52. Flavell, J. H., Flavell, E. R., Green, F. L., & Korfmacher, J. E. (1990). Do young
children think of television images as pictures or real objects?. Journal of
Broadcasting and Electronic Media, 34, 399-419.
53. Flick, U. (2010). An introduction to qualitative research (4th
ed.). United Kingdom:
SAGE.
54. Gauntlett, D. (2002). Media, gender and identity. An introduction. London. New York:
Routledge.
55. Gentile, D. A., & Sesma, A. Jr. (2003). Developmental approaches to understanding
media effects on individuals. Wetsport: Praeger.
56. Gentile, D. A., Lynch, P. J., Linder, J. R., & Walsh, D. A. (2004). The effects of
violent video game habits on adolescent hostility, aggressive behaviours, and school
performance. Journal of Adolescence, 27, 5-22.
57. Gerbner, G. (1979). The demonstration of power: Violence profile 10. Journal of
Communication, 29, 177-196.
58. Gerbner, G., Gross, M., Morgan, L., & Signorielli, N. (1994). Growing up with
television: The Cultivation perspective. Hillsdale, NY: Erlbaum.
59. Gilovich, T., Keltner, D., Chen, S. & Nisbett, R. (2012). Social Psychology (3 th
ed.)
W.W. Norton & Company, inc.
60. Goldstein, J. H. (1998). Why we watch?. New York: Oxfford.
61. Greene, S., & Hogan, D. (2005). Researching children's experience. Exploring
Children's views through Focus Goup. United Kingdom:SAGE.
62. Gulas, C. S., Mckeage, K. K., Weinberger, M. G. (2006). Humor in Advertising: A
compreensive Analysis. Armonk: M. E. Sharpe.
63. Hamilton, J. (1998). Television violence and public policy. Michigan: The university
of Michigan press.
64. Harris, M. B., & Williams, R. (1985). Video games and school performance.
Education, 105(3), 306-309.
65. Harwood, R., Miller, S. A., & Vasta, R. (2008). Child Psychology: Development in a
Changing societ y (5th
ed.). New York: Hoboken.
66. Haynes, R. B. (1978). Children's perceptions of »comic« and »authentic« cartoon
violence. Journal of Broadcasting, 22, 63-70.
67. Herd, D. (1993). Contesting Culture: Alcohol- Related Identity Movements in
Contemporary African American Communities. Contemporary Drug Problems, 20,
739- 758.
68. Hill, M., Laybourn, A., & Borland, M. (1996). Engaging with primary-aged children
about their emotions and well-being: Methodological considerations. Children and
Society, 10, 129-144.
73
7
3
69. Howitt, D., & Cumberbatch, G. (1975). Mass media violence and society. New York:
Halstead.
70. Huesman, L. R., Lagerspetz, K., & Eron, L. D. (1984). Intervening variables in the
TV-violence-aggression relation: Evidence from two countries. Developmental
Psychology, 20(5), 746-777.
71. Huston, A. C., Donnerstein, E., & Fairchild, H. H. (1992). Big World, Small Screen:
The Role of Television in American Society. Washington, DC: American Psychological
Association.
72. Huston, A. C., Wright, J. C., Marquis, J., & Green, S. B. (1999). How young children
spend their time: Television and other activities. Developmental Psychology, 35, 912-
925.
73. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. (1994). Slovar Slovenskega
knjižnega jezika. Ljubljana: DZS
74. Jackson, R. (1994). The Last Black Mecca: Hip Hop. Chicago: Frontline Distribution
International.
75. Jenkins, R. (2006). V D. Buchingham & R. Willett (ur.), Digital generations:
Children, young people and new media. New York, London: Lawrence Erlbaum
Associates.
76. Johnson, J. L. (2006). Cultural identity. Encyclopedia of Children, Adolescents and the
Media. Sage Publications. Najdeno 6. septembra 2014 na spletnem naslovu
http://www.sage-ereference.com/childmedia/Articel_n112.html
77. Kane, T. R., Suls, J. M., & Tedeschi, J. (1977). Humor as a tool of social interaction.
Oxford, UK: Pergamon Press.
78. Kastrin, A. (2008). Meta analiza in njen pomen za psihološko metodologijo. Psihološka
obzorja / Horizons of Psychology, 17(3), 25-42.
79. King, C. (2000). Effects of humorus heroes and villains in violent action films.
Journal of Communication, 48, 40-57.
80. Kink, S. (2009a). Percepcija nasilja skozi medijske vsebine. Ljubljana: Dijaški dom
Ivana Cankarja Slovenija.
81. Kink, S. (2009b). Sodobna pedagogika 2/2009. Medijski vpliv na mlado občinstvo:
nasilne medijske vsebine. Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije.
82. Kirsh, J. S. (2003). The effects of violent video games on adolescents: The overlooked
influence of development. Aggression and violent Behaviour, 8, 377-389.
83. Kirsh, J. S. (2006). Carton Violence and aggression in youth. Aggression and violent
Behaviour, 11, 547-557.
84. Kochanek, K. D., Murphy, S. L., Anderson, R. N., & Scott, C. (2004). Deaths: Final
data for 2002. National Vital Statistics Report, 5(53), 1-116.
85. Košir, M. (2003). Surovi časi medijev. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
86. Košir, M., & Ranfl, R. (1996). Vzgoja za medije. Ljubljana: DZS
87. Krueger, R. A. (1998). Developing questions for focus groups. London, New Delhi:
Thousand Oaks.
74
7
4
88. Larson, R., & Kubey, R. (1983). Television and Music: Contrasting media in
adolescent life. Youth and Society, 15, 13-31.
89. Lemish, D. (1997). The school as wrestling arena: The modeling of a television series.
Communication, 22, 395-418.
90. Lewis, A. (1992). Group child interviews as a research tool. British Education Research
Journal, 18, 413-421.
91. Lin, C. A., & Atkin, D. J. (1989). Parental mediation and rulemaking for adolescent
use of television and VCRS. Journal of Broadcasting & Electronic Media, 33, 53-67.
92. Lindeman, M., Harakka, T., & Keltikangas- Jaervinen, L. (1997). Age and gender
differences in adolescent's reactions to conflict situations: aggression, prosociality, and
with drawal. Journal of Jouth and Adolescence, 26(3), 339-351.
93. Mauthner, M. ( 1997). Methodological aspects of collectig data from children: Lessons
from three research projects. Children & Society, 11,16-28.
94. McLellan, F. (2002). Do violent movies make violent children?. The Lancet
Publishing group, 359, 502.
95. Meadow, R. G. (2009). Political violence and the media. Marquette Law Review,
93(1), 231-240.
96. Miheljak, V. (ur.) (2002). Mladina 2000: Slovenska mladina na prehodu v tretje
tisočletje. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Urad republike Slovenije
za mladino, Aristej.
97. Miles, S. (2000). Youth lifestyles is a changing world. Buckingham, Philadelpia: Open
University Press.
98. Mugnaioni Lešnik, D., Koren, A., Logaj, V., & Brejc, M. (2009, april). Nasilje v
šolah: opredelitev, prepoznavanje, preprečevanje in obvladovanje. Najdeno 8.
decembra 2014 na spletnem naslovu http://www.solazaravnatelje.si/ISBN/978-961-
6637-24-4.pdf
99. Nathanson, A. I., & Cantor, J. (2000). Reducing the agression.promoting effect of
violent cartoons by increasing children's fictional involvement with the victim.
Journal of Broadcasting & Electronic Media, 44, 125-142.
100. Olson, C. K., Kutner, A. L., & Warner, D. E. (2008).The Role of violent video Game
Content in Adolescent Developement: Boy's Perspectives. Journal of Adolescent
Research, 23(1), 55-75.
101. Paik, H., & Comstock, G. (1994). The effects of television violence on antisocial
behaviour: A meta-analysis, Communication Research, 2, 516-546.
102. Patton, M. Q. (1999). Enhancing the quality and credibility of qualitative analysis.
Health services research, 34, 1189-1208.
103. Petrovec, D. (2003). Mediji in nasilje. Obseg in vpliv nasilja v medijih v Sloveniji.
Ljubljana: Mirovni inštitut.
104. Potter, W. J. (2003). The 11 myths of media violence. Thousand Oaks, CA: Sage.
105. Potter, W. J., & Warren, R. (1998). Humor as a Camouflage of televised violence.
Journal of Comunication, 48, 40-57.
75
7
5
106. Powell, C. (1991). Rap Music: An Education with a Beat from Street. Journal of
Negro Education, 60(3), 245-259.
107. Rich, M., Woods, E.R., Goodman, E., Emans, S. J., & DeRant, R. H. (1998).
Aggressors or Victims: Gender and Race in Music Video Violence. Pediatrics, 101(4),
669-674.
108. Rifon, J. N., Royne, B. M., & Carlson, L. (2010). Violence and Advertising: Effects
and consequences. Journal of Advertising, 39(4), 9-10.
109. Rosenkoetter, L. I., Rosenkoetter, S. E., & Acock, A. C. (2009). Television violence:
An interevention to reduce its impact on children. Journal of Applied Developmental
Psychology, 30, 381-397.
110. Scharrer, E., Bergstrom, A., Paradise, A., & Qianqing, R. (2006). Laughing to keep
from Crying: Humor and Aggression in Television Commercial Content. Journal of
Broadcasting and Electronic Media, 50(4), 615-634.
111. Shanahan, K. J., Hermans, C. M., & Hyman, M. R.(2003). Violent commercials in
Television Programs for Children. Journal of Current Issues and Research in
Advertising, 25(1), 61-69.
112. Snow, R. P. (1974). How children interpret TV violence in play context. Journalism
Quarterly, 51, 13-21.
113. Steinberg, L. (2001). Adolescent development. Annual Reviewof Psychology, 52, 83-
110.
114. Stoyanova, S. (2010). Media Representations of Youth Violence in Bulgaria. Europe's
Journal of Psychology, 8(1), 49-73.
115. Suler, J. R. (2004). The online disinhibition effect. Cyber Psychology & Behaviour,7,
321-326.
116. Swani, K., Weinberger, M. G., Gulas, C. S. (2013). The Impact of Violent Humor on
Advertising Success: A Gender Perspective. Journal of Advertising, 42(4), 308-319.
117. Šribar, R. (2010). Potencialno škodljive (novo)medijske vsebine in načini soočanja z
njimi. V P. Zega (ur.), 21. Otroški parlament, Vpliv družbe in medijev na oblikovanje
mladostnika, Zbornik za mentorje/-ice in organizatorje/-ice otroških parlamentov (str.
37-42). Ljubljana: Zveza Prijateljev Mladine Slovenije.
118. Tatum, L. B. (1999). The link between rap music and youth crime and violence: a
review of the literature and issues for future research. The Justice Professional, 11,
339-353.
119. Tokunga, R. S., & Rains, S. A. (2010). An evaluation of two characterizations of the
relationships between problematic Internet use, time spent using the Internet, and
psychosocial problems. Human Communication Research, 36, 512-545.
120. Travis, C. (2010, 21. december). Protecting Kids from the Negative Impact of Media:
A More Realistic Approach to Television. Yahoo Contributor Network. Najdeno 5.
septembra 2014 na spletnem naslovu http://www.voices.yahoo.com/protecting-kids-
negative-impact-media-7387806.html
76
7
6
121. Truglio, R. T., Murphy, K. C., Oppenheimer, S., Huston, A. C., & Wright, J. C.
(1996). Predictors of child entertainment television viewing: Why are they tuning in?.
Journal of Applied Developmental Psychology, 17, 475-493.
122. UCSF (University of California, San Francisco) (2012). In-depth Interviews. Najdeno
25. septembra 2015 na spletnem naslovu
http://caps.ucsf.edu/uploads/goodquestions/section3/3d_indepth.htm
123. Ule, M. (2005). Psihologija vsakdanjega življenja. Psihologija komuniciranja.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
124. Ule, M. (2008). Za vedno mladi? Socialna psihologija odraščanja. Ljubljana:
Fakulteta za družbene vede.
125. United States Department of Health and Human Services. (2001). Youth violence: a
report of the Surgerion General. Rockville: United States Department of Health and
Human Services.
126. Van der Merwe, P. (2013). Adolescent violence: The Risks and Benefits of Electronic
MediaTechnology. Procedia- Social and Behavioral Sciences, 82, 87-93.
127. Vidal, M. A., Clemente, M., & Espinosa, P. (2003). Types of media violence and
degree of acceptance in under- 18s. Aggressive Behaviour, 29, 381-392.
128. Violence and the Media: Influence on American Youth. (1999). Congressional Digest,
78(1), 266-268.
129. Vogrinčič, A. (2006, 18. maj). Otroci in televizija. VIVA portal za zdravo življenje.
Najdeno 6. septembra 2014 na spletnem naslovu http://www.viva.si/Psihologija-in-
odnosi/401/Otroci-in-televizija
130. Wolpe, J. (1958). Psychotherapy by reciprocal inhibition. Stanford: Stanford
University Press.
131. World Health Organization (2010). Violence. Najdeno 1. junija 2014 na spletnem
naslovu http://whqlibdoc.who.int/publications/2010/9789241599375_eng.pdf
132. Wurtzel, A., & Lometti, G. (1984). Researching television violence. Society, 21(6),
22-30.
133. Zakon o medijih (ZMED-UPB1). Uradni list RS št. 110/ 2006- UPB, 36/2008-
ZPOmK-1, 77/2010- ZSFCJA, 90/2010- Odl. US, 87/2011- ZAvMS in 47/2012.
134. Zillman, D., & Weaver, J. B. (1999). Effects of prolonged and unprovoked hostile
behaviour. Journal of Applied Social Psychology, 29, 154-165.
135. Zillmann, D. (1972). Attribution and misattribution of excitatoryreactions (2th
ed.).
Hillsdale: Erlbaum.
136. Zimmerman, M. A., Morrel-Samuels, S., Wong, N., Tarver, D., Rabiah, D., & White,
S. (2004). Guns, gangs and gossip- an analysis of student essays on youth violence.
Journal of Early Adolescence, 24(4), 385-411.
I
PRILOGE
I
I
i
I
KAZALO PRILOG:
Priloga 1: Prikaz procesa prenosa vzburjenja ............................................................................ 1
Priloga 2 : Prikaz socialno kognitivne teorije ............................................................................ 2
Priloga 3: Prikaz procesa neobčutljivosti na medijsko nasilje ................................................... 3
Priloga 4: Prikaz »Bobo doll« eksperimenta .............................................................................. 4
Priloga 5: Prikaz modela razvoja preferenc do nasilnih filmov ................................................ 5
Priloga 6: Prikaz lika mornarja Popaja ....................................................................................... 6
Priloga 7: Prikaz sodobne teorije agresije .................................................................................. 6
Priloga 8: Fokusna skupina otrok: vabilo, pisno dovoljenje staršev ter
demografski podatki udeležencev .............................................................................................. 7
Priloga 9: Opomnik za fokusno skupino o vplivu medijskega nasilja na otroke ....................... 9
Priloga 10 : Opomnik za poglobljeni intervju staršev o vplivu medijskega
nasilja na otroke ....................................................................................................................... 13
Priloga 11: Podatki o sodelujočih deklicah ter dovoljenja staršev za njihovo
sodelovanje v fokusni skupini .................................................................................................. 16
Priloga 12: Podatki o sodelujočih dečkih ter dovoljenja staršev za njihovo
sodelovanje v fokusni skupini .................................................................................................. 19
Priloga 13: Risbice junakov, ki so jih deklice že kdaj posnemale ........................................... 22
Priloga 14: Risbice junakov, ki so jih dečki že kdaj posnemali ............................................... 25
Priloga 15: Prepis fokusne skupine z dečki (starimi med 6 in 10 let) ...................................... 28
Priloga 16: Prepis fokusne skupine z deklicami (starimi med 6 in 10 let) ............................... 49
Priloga 17: Prepis poglobljenega intervjuja s S1 ..................................................................... 69
Priloga 18: Prepis poglobljenega intervjuja s S2 ...................................................................... 76
Priloga 19: Prepis poglobljenega intervjuja s S3 ...................................................................... 83
Priloga 20: Prepis poglobljenega intervjuja s S4 ...................................................................... 90
1
1
Priloga 1: Prikaz procesa prenosa vzburjenja
Slika 6 :Teorija prenosa vzburjenja
Vir: Excitation Transfer Theory, 2012, str. 11.
2
2
Priloga 2 : Prikaz socialno kognitivne teorije
Slika 7: Model socialno kognitivne teorije
Vir:A. Bandura, Social Foundations of thought and Action: A social Cognitive Theory, 1986,
str. 99.
3
3
Priloga 3: Prikaz procesa neobčutljivosti na medijsko nasilje
Slika 8: Proces neobčutljivosti na medijsko nasilje
Vir : C.A. Andersons & B.J. Bushman, Human aggression , 2002, str. 47.
4
4
Priloga 4: Prikaz »Bobo doll« eksperimenta
Slika 2: »Bobo-doll« eksperiment
Vir: A.C. Huston, E. Donnerstein & H.H. Fairchild, Big World, Small Screen:
The Role of Television in American Society, 1992, str. 112.
5
5
Priloga 5: Prikaz modela razvoja preferenc do nasilnih filmov
Slika 3: Model razvoja preferenc do nasilnih filmov
Vir : K.D. Browne,& C. Giachitsis- Hamilton, The influence of violent media on children and adolescents: a
public- health approach, 2005, str. 703.
6
6
Priloga 6: Prikaz lika mornarja Popaja
Slika 4: Lik mornarja Popaja
Vir: Box Office Mojo, 2004.
Priloga 7: Prikaz sodobne teorije agresije
Slika 5: Sodobna teorija agresije
Vir: T. Gilovich, D. Keltner, S. Chen, & R. Nisbett, Social Psychology (3 th
ed.), 2012, str. 520.
7
7
Priloga 8: Fokusna skupina otrok: vabilo, pisno dovoljenje staršev ter demografski
podatki udeležencev
VABILO K SODELOVANJU OTROK V USMERJENEM POGOVORU NA TEMO:
VPLIV MEDIJSKEGA NASILJA NA OTROKE
Sem Petra Kuhar, študentka podiplomskega programa trženja na Ekonomski Fakulteti v
Ljubljani. Za tematiko svoje magistrske naloge sem si izbrala področje medijev in njihovega
vpliva na otroke. Naslov mojega magistrskega dela je tako Vpliv medijskega nasilja na
otroke med 6. in 10. letom starosti.
Z namenom pridobivanja relevantnih informacij z danega področja želim izvesti voden
pogovor z otroki iz starostne skupine od 6. do 10. leta. Izvedla bom t. i. fokusno skupino, ki
bo trajala največ 60 minut. Pogovor bom snemala, vendar zgolj z razlogom kasnejšega prepisa
in lažje analize pogovora. Pridobljene informacije bodo zaupne in skrbno varovane,
uporabljene pa bodo izključno v raziskovalne namene magistrske naloge.
Prosim vas za odobritev sodelovanja vašega otroka v pogovoru na temo vpliva medijskega
nasilja na otroke. Če se s sodelovanjem otroka v raziskavi strinjate, vas prosim, da
podpišete spodaj priloženo izjavo ter navedete vašo mobilno številko (zgolj z namenom
dogovora glede termina diskusije).
___________________________________________________________________________
PODATKI UDELEŽENCEV FOKUSNE SKUPINE
Da bi značilnosti vašega otroka lahko povezala z njegovimi odgovori, vas prosim tudi, da
izpolnite kratek vprašalnik o demografskih značilnostih vašega otroka.
1. Spol (obkrožite):
* deček
* deklica
2. Starost otroka:_________________
3. Osnovna šola:_________________
4. Razred:______________________
___________________________________________________________________________
PISNO DOVOLJENJE STARŠEV ZA SODELOVANJE NJIHOVEGA OTROKA V
USMERJENEM POGOVORU
Potrjujem, da sem seznanjen/-a s tematiko usmerjenega pogovora ter s tem, da bo pogovor
otrok sneman (vendar zgolj v raziskovalne namene).
8
8
Dovoljujem, da moj otrok sodeluje v usmerjenem pogovoru na temo Vpliv medijskega nasilja
na otroke med 6. in 10. letom starosti.
IME IN PRIIMEK SODELUJOČEGA OTROKA:______________________________
PODPIS STARŠEV:_____________________________________________
TELEFONSKA ŠTEVILKA STARŠEV
9
9
Priloga 9: Opomnik za fokusno skupino o vplivu medijskega nasilja na otroke
UVODNI NAGOVOR
Živijo! Najprej se vam moram zahvaliti za vaše sodelovanje v skupinskem pogovoru.
Sem Petra Kuhar, študentka podiplomskega študija na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Zbrali smo se, da prek skupnega pogovora ugotovimo, kako dojemate nasilne prizore in slike,
ki se pojavljajo na televiziji, internetu, v filmih … ter kako vplivajo na vaše vedenje.
Naš pogovor bo potekal tako, da vam bom zastavljala vprašanja, vi pa boste odgovarjali
nanje. Jaz svojih odgovorov ne bom podajala, temveč bom samo vodila pogovor.
Želim, da mi o določenem vprašanju poveste čim več, hkrati pa vas prosim, da po
zastavljenem vprašanju vedno govori samo eden.
1. Predstavitev in uvod v raziskovalno problematiko
Najprej vsakega izmed otrok prosim, da se na kratko predstavi (predvsem me zanima starost).
Otroke še enkrat opomnim, da je moj namen, da s pomočjo skupinskega pogovora ugotovimo,
kako dojemajo nasilne vsebine ter kako le-te vplivajo na njihovo vedenje. Prestavim jim tudi
definicijo medijev (»Mediji predstavljajo sisteme za razširjanje novic ter za prikaz avdio-
vizualnih vsebin. Mediji se uporabljajo za namen informiranja, izobraževanja ter zabave
ljudi« Kink, 2009b, str. 63). Med vrstami medijev lahko izpostavimo televizijo, video igrice,
internet ter glasbo.
Nato sledijo uvodna vprašanja:
Kadar npr. na televiziji oz. na internetu vidite sliko, risanko, film ipd., ali točno veste,
kateri izmed njih prikazujejo resnične dogodke in kateri izmišljene?
Na osnovi česa veste, da je določena vsebina, ki jo gledate, resnična?
Mi lahko naštejete nekaj prikazov resničnih dogodkov ter nekaj prikazov izmišljenih
dogodkov, ki jih opazite na televiziji? (Po potrebi jim pomagam z možnostmi, kot npr.
dnevne novice in dokumentarne oddaje v prvem primeru ter risanke in filmi v drugem
primeru). Lahko pokažem slike (npr. napoved vremena, risanka oz. risani junak ipd.),
da ugotovim sposobnost razlikovanja med fantazijo in realnostjo.
Po tem, ko z otroki uspešno ugotovimo razliko med tem, kateri prikazani dogodki so resnični
in kateri so izmišljeni, jih povprašam o tem:
10
1
0
Katere vsebine vas na televiziji, na internetu ipd. najbolj pritegnejo? (Po potrebi jih
opomnim na možnosti, kot so npr. televizijski oglasi, filmi, risanke, igrice, videospoti
ipd.)
Zakaj vas določene vsebine pritegnejo bolj kot druge? (Npr. zakaj vas filmi pritegnejo
bolj kot oglasi?) (Če se bo pojavil problem pri razumevanju, naštejem možnosti vsebin
kot npr. zabavne, smešne, nasilne ter jih povprašam, katere od vsebin z naštetimi
značilnostmi jih najbolj pritegnejo ter zakaj.)
Kaj vam pomenita izraza nasilne oz. nenasilne vsebine?
Kakšni prizori so po vašem mnenju nasilni? (Jih prosim, da naštejejo nekaj prikazov.)
Bi lahko izbrali, ali vas bolj pritegnejo slike z nasilnimi ali nenasilnimi prizori? (Če je
odgovor: slike z nasilnimi prizori, povprašam, zakaj.)
2. Bolj specifična vprašanja o medijskem nasilju
Pojavnost medijskega nasilja in z njim povezani občutki
Kje je po vašem prikazanih največ nasilnih prizorov? (Če se ne spomnijo medijev,
naštejem risanke, oglase, filme, internet ter igrice). Kdaj tekom dneva?
Ali je v medijih prikazanega preveč nasilja?
- Zakaj?
Kako se počutite, ko gledate prizore nasilja?
(Če si težko predstavljajo, o čem govorim, jim naštejem občutke, kot so: ranljivost,
nevarnost, nezaupanje, nelagodje, strah ipd.)
Ali radi gledate nasilne prizore? Zakaj?
Na televiziji ali računalniku verjetno velikokrat vidite streljanje, pretepanje in to, da kdo
umre. Zanima me, kako gledate na te prizore? Kaj si mislite?
Se vam zdi prav, da so junaki včasih tako nasilni? Zakaj?
Ste že kdaj po gledanju nasilja (na TV ali računalniku …) imeli nočne more?
Če je odgovor DA: Kaj ste gledali in kaj se vam je sanjalo?
Vpliv agresivnih medijskih vsebin na vedenje
11
1
1
Najbrž ste na televiziji ali na internetu že kdaj videli kakšnega junaka, ki vam je bil zelo všeč,
ker je imel npr. čudežno moč, je bil močan, je znal streljati, se je pretepal, je premagal pošasti,
je bil zelo lep, hudoben ipd. (izpostavim junake kot npr. Superman, Batman, Ninja želve,
pravljične vile, princeske, Sneguljčica).
Vam je bil ta junak kdaj tako všeč, da ste posnemali njegova nasilna dejanja (npr. ko ste
gledali film oz. risanko, v katerem so se streljali, ste se s prijatelji oz. brati in sestrami
streljali, se pretepali, sabljali, prepirali ipd.)?
Prosim, da narišete junaka, ki ste ga že posnemali.
Zakaj določenega igralca oz. junaka radi posnemate? (npr. ker je močan, ima čudežno
moč, je lep ipd.)
Kaj od tega, kar opazite v risankah in filmih, najraje posnemate? (Naštejem jim
možnosti kot npr. streljanje, boksanje, pretepanje, kričanje ipd.)
Ali po ogledu nasilne risanke ali filma tudi vi kdaj postanete nasilni?
Do koga se po ogledu nasilne vsebine najpogosteje nasilno obnašate? (npr. do staršev,
sošolcev, bratov in sester ipd.).
Zakaj mislite, da se po ogledu obnašate nasilno?
Nasilje v video igricah
Katere video igrice vas najbolj pritegnejo in zakaj? (vrsta igrice in ime)
Kako pogosto igrate video igrice?
Ali je v vaših najljubših video igricah kakšno nasilje? Lahko opišete?
Se vam zdi, da to nasilje vpliva na vaše vedenje? Na kakšen način?
Razlogi za željo po večji izpostavljenosti nasilnim vsebinam
[Če prej omenijo, da radi gledajo nasilje] Zakaj radi gledate nasilne risanke in filme?
[Če prej omenijo, da radi gledajo nasilje] Zakaj radi igrate nasilne video igrice?
12
1
2
(Če je premalo diskusije, v obeh primerih naštejem možnosti, kot so npr. oblikovanje
fantazijskega okolja, izvajanje aktivnosti, ki v realnem svetu mogoče niso sprejemljive,
zabava, prepovedane aktivnosti ipd.).
Kategorizacija vsebin in omejevanje
Ali gledate filme in igrate igrice, ki so namenjene vaši starosti, ali tudi tiste, ki so
namenjene starejšim od vas? Zakaj?
Kateri izmed medijev po vašem mnenju prikazuje največ nasilnih igric, filmov ter
risank?
Ali veste, da so filmi in igrice razvrščeni glede na to, ali so primerni za vašo starost ali
ne?
Kako veste, ali je določen film na televiziji primeren za vas? (Če ne izpostavijo, jim
omenim znake, ki se pojavijo ob televizijskem robu. Pokažem jim slike teh znakov ter
ugotavljam, ali jih prepoznajo).
Ali vam starši pustijo igrati vse igrice in gledati vse filme ter risanke?
Ali vam starši kaj omejujejo gledanje nasilnih filmov in igranje nasilnih igric? (V
primeru, da je odziv na vprašanje premajhen, jim naštejem možnosti, kot so gesla, tv
samo v dnevni sobi, dovoljene ure/dan, gledanje programov skupaj s starši,
pogovarjanje o programih …)
Zaključna vprašanja
Se vam zdi prav, da je na internetu in televiziji danes toliko nasilja? Zakaj?
Menite, da vas televizijski programi učijo? (npr. kako se obnašati, kako odreagirati v
prepiru ipd.)
Je mogoče še kakšna stvar, ki bi jo radi povedali za konec?
Hvala, da ste sodelovali!
13
1
3
Priloga 10 : Opomnik za poglobljeni intervju staršev o vplivu medijskega nasilja na
otroke
UVODNI NAGOVOR
Pozdravljeni. Najprej se vam zahvaljujem za čas, ki ste si ga vzeli za sodelovanje v
poglobljenem intervjuju na temo Vpliv medijskega nasilja na otroke.
Sem Petra Kuhar, študentka trženja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Za temo magistrskega
dela na podiplomskem študiju sem si izbrala naslov Vpliv medijskega nasilja na otroke med 6.
in 10. letom starosti.
Z namenom obravnave izbrane problematike v praksi sem že izvedla skupinske pogovore z
otroki, starimi od 6 do 10 let. Otroci so mi podali informacije iz enega zornega kota. Glede na
starost otrok bi informacije rada pridobila še iz drugega zornega kota. V ta namen bom
izvedla intervju z vami in z še nekaj starši.
S poglobljenim intervjujem želim pridobiti vpogled v vaše izkušnje, stališča, občutke ter
mnenja glede vplivov medijskega nasilja na otroke. Pridobiti želim predvsem informacije o
tem, kako po vašem mnenju medijsko nasilje vpliva na vedenje otrok.
NASILNE VSEBINE: POJAVNOST IN PROBLEMATIČNOT
Najprej vam bom zastavila nekaj vprašanj, povezanih z dostopnostjo, pojavnostjo ter
problematičnostjo medijev.
Kaj menite o pogostosti in dostopnosti prikazov nasilja v medijih?
V katerem izmed medijev se po vašem mnenju nasilje pojavlja najpogosteje? (Po
potrebi pojasnim, kaj vse spada pod »medije«)
Se vam zdi, da so nasilne vsebine prisotne tudi v vsebinah, namenjenih otrokom? Lahko
podate kakšen primer?
Menite, da je pri otrocih televizija še vedno eden bolj priljubljenih ter bolj vplivnih
medijev?
Katera izmed televizijskih kategorij (filmi, oglasi, risanke) se vam zdi najbolj
problematična glede prikaza nasilnih vsebin?
Kaj mislite glede prikazov nasilja v video igricah?
14
1
4
Kako pomembni so po vašem mediji za oblikovanje in spreminjanje vrednot družbe ter
oblikovanje identitete otrok?
Menite, da mediji otrokom posredujejo pravo sliko realnega sveta? Zakaj?
Kje se po vašem kaže vpliv nasilja v medijih? Kakšne posledice to pusti na otrocih?
(npr. odnosi, reševanje težav, agresija, nasilje).
NASILNE VSEBINE: VPLIVI IN OBČUTKI
V nadaljevanju sledijo vprašanja, vezana na občutke in vplive, ki jih nasilje vzbudi v otrocih.
Kakšne občutke v otrocih vzbujajo prikazi nasilja? (npr. strah …)
Ali pri svojem otroku zasledite kakšne posledice izpostavljenosti nasilju v medijih? Če
da, katere? (Izkrivljena podoba o svetu, agresija, nočne more, neobčutljivost na nasilje
ipd.)
Menite, da so vplivi nasilnih vsebin drugačni na fante kot na dekleta? (če DA, v
kakšnem smislu? Zakaj?)
Se vam zdi, da je izpostavljenost otrok nasilju povezana z nasiljem med vrstniki ter brati
in sestrami? Na kakšen način?
Kaj menite, kaj botruje nasilnemu vedenju otrok? (Potreba po uveljavljanju v družbi,
potreba po pozornosti, pomanjkanje samozavesti)
Kako pa na otroka vplivajo ponavljajoče se oblike nasilja, prikazane v medijih? (npr.
napačni načini reševanja konfliktov)
Kako bi komentirali trditev »izpostavljenost otroka agresivnim vsebinam naj bi vodila v
to, da je neposredno po izpostavljenosti otrok bolj agresiven ter se v kasnejših obdobjih
razvije v bolj agresivnega mladostnika.«? Ali se strinjate ali ne? Zakaj?
NADZOR STARŠEV
Za konec bi vam rada zastavila še nekaj vprašanj, povezanih z nadzorom, ki ga izvajate nad
otrokovo izpostavljenostjo nasilnim vsebinam.
15
1
5
Ali nasilne vsebine običajno gledate skupaj z otrokom? Na kakšen način poteka takšno
gledanje? (npr. podajanje komentarjev na videne dogodke ter razlaga, kaj je prav in kaj
ne)
Ali doma izvajate nadzor nad otrokovo izpostavljenostjo nasilnim vsebinam? Če da, na
kakšen način? (npr. postavljanje omejitev otrokom, dovolite otroku televizijo v svoji
sobi, se z otrokom pogovarjate o temah, videnih na televiziji, izbirate otroku primerne
programe).
Kaj menite o tem, da je sodobna tehnologija povzročila umikanje staršev iz procesov
odraščanja, ker ti enostavno niso več dovolj poučeni o novih trendih in tehnologijah? Se
strinjate s to mislijo?
Vse televizijske vsebine so v skladu z zakonodajo umeščene v eno izmed 4 kategorij, ki
opredeljujejo primernost prikazane vsebine za otroka? (primerno za otroke v spremstvu
staršev, neprimerno za otroke do 12. oz. do 15. leta starosti ter neprimerno za otroke in
mladostnike do 18. leta). Ste poznali to razvrstitev?
Če ste, ali pri izbiri TV vsebine za svojega otroka upoštevate te kategorije?
S tem sva pri koncu pogovora. Bi želeli še kaj dodati na to temo? Sicer najlepša hvala za vaše
sodelovanje!
16
1
6
Priloga 11: Podatki o sodelujočih deklicah ter dovoljenja staršev za njihovo sodelovanje
v fokusni skupini
17
1
7
18
1
8
19
1
9
Priloga 12: Podatki o sodelujočih dečkih ter dovoljenja staršev za njihovo sodelovanje v
fokusni skupini
20
2
0
21
2
1
22
2
2
Priloga 13: Risbice junakov, ki so jih deklice že kdaj posnemale
Slika 1: Risbica udeleženca 12 (6 let)
Slika 2: Risbica udeleženca 8 (8 let)
23
2
3
Slika 3: Risbica udeleženca 10 (7 let)
Slika 4: Risbica udeleženca 11 (7 let)
24
2
4
Slika 5: Risbica udeleženca 9 (9 let)
Slika 6: Risbica udeleženca 7 (8 let)
25
2
5
Priloga 14: Risbice junakov, ki so jih dečki že kdaj posnemali
Slika 1: Risbica udeleženca 2 (9 let)
Slika 2: Risbica udeleženca 6 (9 let)
26
2
6
Slika 3: Risbica udeleženca 3 (10 let)
Slika 4: Risbica udeleženca 1 (9 let)
27
2
7
Slika 5: Risbica udeleženca 5 (9 let)
Slika 6: Risbica udeleženca 4 (7 let)
28
2
8
Priloga 15: Prepis fokusne skupine z dečki (starimi med 6 in 10 let)
I - Izpraševalec
DČ - deček
DČ1: Matic
DČ2: Jaka
DČ3: Domen
DČ4: Urban
DČ5: Aljaž
DČ6: Nejc
3. Predstavitev in uvod v raziskovalno problematiko
1.
I: Kadar npr. na televiziji oz. na internetu vidite sliko, risanko, film, ipd., ali točno veste,
kateri izmed njih prikazujejo resnične dogodke in kateri izmišljene?
DČ6: Da, točno vem katere vsebine so resnične in katere so izmišljene.
DČ5: Ja, tudi jaz točno vem katere vsebine na televiziji so resnične in katere ne. Vem, da so
npr. dokumentarne oddaje resnične, risanke pa neresnične.
DČ4: Jaz pa ne vem vedno kdaj je vsebina resnična, težave imam tako predvsem pri filmih. V
filmih namreč skoraj vedno igrajo resnični ljudje, tako ne vem vedno ali je vsebina filma
resnična ali izmišljena.
DČ3: Jaz popolnoma razlikujem resnične in neresnične vsebine.
DČ2: Skoraj vedno vem, ali gre za resnično ali izmišljeno vsebine, malo težav imam le pri
filmih.
DČ1: Pri risankah nimam nikoli problemov in vem, da so vedno izmišljene, pri filmih pa
imam včasih probleme.
2.
I:Na osnovi česa veste, da je določena vsebina, ki jo gledate resnična?
DČ6: Vsebina je izmišljena, ko junak kaj takega reče ali pa, če se v njej zgodi kakšna čudna
stvar. Risanke so tako izmišljene, saj živali v njih velikokrat govorijo s človeškimi glasovi, v
resnici pa živali ne govorijo, temveč se oglašajo- vsaka s svojim načinom oglašanja.
DČ5: Ali je določena vsebina resnična ali ne, vem že po slikah, ki so v njej prikazane. Če so
slike pravljične, a izgledajo kot prave, potem je vsebina izmišljena, kadar pa so slike resnične
(iz resničnega sveta), potem je tudi vsebina resnična.
29
2
9
DČ4: V risankah se velikokrat zgodi to, da je nek junak v bližini bombe, ki eksplodira, a je po
eksploziji še vedno živ. Vem, da so take vsebine izmišljene, saj junak v resnici ne bi mogel
biti živ. S filmi pa imam včasih težave, saj ne vem vedno, ali so resnični ali ne. Meni vsi
filmi izgledajo resnični.
DČ3: Risanke so skoraj vedno prikazane tako, da točno veš, da so izmišljene. Drugače je pa
pri filmih, saj ti velikokrat izgledajo resnični, a šele, ko jih gledaš dlje časa vidiš, da so
izmišljeni.
DČ2: Če so junaki resnični (brez super moči), živali pa ne govorijo, potem vem, da je vsebina
resnična. Da je vsebina izmišljena vem, ko kakšen junak npr. ne umre, čeprav bi v resničnem
življenju moral. Taki so velikokrat filmi, zato imam pri njih nekoliko več težav glede tega ali
so resnični ali ne.
DČ1: Za risanke vem, da niso resnične, kadar npr. krave govorijo. V filmih pa malo težje
ugotovim ali so resnični ali ne. Vem, da junaki v filmih ne umrejo zares, ampak je njihova
smrt zgolj posneta, torej so tudi nekateri filmi neresnični.
3.
I: Mi lahko naštejete nekaj prikazov resničnih dogodkov ter nekaj prikazov izmišljenih
dogodkov, ki jih opazite na televiziji?
I: Pokažem slike in ugotavljam sposobnost razlikovanja med fantazijo in realnostjo.
I: Slika levjega kralja:
DČ1- DČ6: Vsi se soglasno izrazijo, da je vsebina na sliki izmišljena.
30
3
0
DČ2 : Že slika sama po sebi jasno kaže na to, da je vsebina neresnična.
DČ6: Levji kralj v resnici ne govori, v tej risanki pa govori, torej je ta risanka izmišljena.
DČ1: Slika levčka je taka kot slika v otroških risankah, kar pomeni, da je risanka neresnična.
I: Slika dnevnih novic:
DČ1- DČ6: Vsi se soglasno izrazijo, da je vsebina na sliki resnična.
DČ2 : Slika je resnična, ker prikazuje posnetek dveh voditeljev, ki govorita. Ta dva voditelja
nista namišljeni lutki, temveč govorita v živo.
DČ4: Slika je resnična, saj voditelji povejo kaj se v resnici dogaja.
I: Slika napovedovanja vremena:
31
3
1
DČ1- DČ6: Vsi se soglasno izrazijo, da je vsebina na sliki resnična.
DČ6 : To je resnična slika, saj napovedujejo vreme.
DČ4: Slika je resnična, ker je v ozadju narisana Slovenija.
DČ1: Slika je resnična, saj lahko gledamo kakšno vreme je napovedano, naslednji dan pa
lahko vidimo ali je bila napoved pravilna ali ne.
DČ2 : Tudi na tej sliki voditeljica ni namišljena lutka, zato slika prikazuje resnično vsebino.
Prav tako je slika resnična zato, ker je naslednji dan lahko tako vreme, kot je bilo napovedano.
Pri napovedi vremena gre tudi za snemanje v studiih. Vsebina je resnična tudi zato, ker ni
nobenega risanega junaka.
DČ5: Vsebina je resnična, ker ni risanih junakov in izgleda popolnoma resnično.
I: Slika iz filma »Hunger games«
DČ1- DČ6: Zaradi oblačil in izgleda junakov, so vsi dečki soglasni, da je vsebina na sliki
neresnična.
DČ3 : Vem, da vsebina na sliki ni resnična, saj se to vidi že po oblekah junakov.
DČ6: Vsebina na sliki ni resnična, saj sta junaka oblečena za boj.
DČ2: Junaki v takem filmu se lahko med sabo močno pretepajo, a jim ne teče kri, po tem
vem, da film ni resničen.
I: Slika volkov iz dokumentarne oddaje
32
3
2
DČ1- DČ6: Zaradi resnične slike volkov so vsi dečki soglasni, da je vsebina na sliki resnična.
DČ2 : Gre za resnično sliko iz živalskega vrta.
DČ6: Ja, ali pa je to posnetek iz narave.
DČ3: Lahko gre tudi za dokumentarno oddajo.
4.
I: Katere vsebine vas na televiziji, na internetu, ipd. najbolj pritegnejo?
DČ3: Najbolj me na televiziji pritegnejo filmi in dokumentarne oddaje. Izmed filmov so mi
najbolj všeč tisti, ki s bolj agresivni, in se junaki v njih pretepajo. Verjetno me tovrstne
vsebine bolj pritegnejo zato, ker sem fant in me že po naravi take stvari zanimajo (predvsem
pištole). Risank skoraj ne gledam (me ne zanimajo), veliko pa igram igrice- predvsem nasilne
igrice na računalniku ter raznovrstne igrice na telefonu. Med igricami me res bolj pritegnejo
nasilne (npr. Call of Duty), vendar pa imam rad tudi vse ostale igrice, ki so danes moderne
(npr. Subway surf - premaguješ ovire pri teku, ipd.)
DČ1: Na televiziji najraje gledam filme v katerih se junaki pretepajo. Tudi med risankami
imam najraje take risanke v katerih se junaki streljajo. Drugače pa risank ne gledam več
pogosto (ne gledam jih vsak dan, temveč mogoče nekajkrat v tednu). Zelo rad igram tudi
igrice na računalniku oz. na svojem telefonu. Na računalniku najraje igram igrico Call of Duty
ter različne igrice na FRIV-u. Na FRIV-u tako najraje igram igrico v kateri nekega strička lovi
bik.
DČ2: Tudi jaz imam izmed vsebin na televiziji najraje tiste v katerih se streljajo (ampak, da ni
preveč krvi), saj mi starši večinoma takih stvari ne prepovedo gledati. Zelo rad na televiziji
gledam tudi smešne filme, kot je npr. Mama Mia. Izmed vseh vsebin pa še vedno najraje
gledam risanke s sestrico. Risanke največkrat gledava kar v okviru televizijskih programov
kot je npr. Boomernag (risanke kot npr. Beybade, Samuraj rangerji, Spuži kvadratnik, ipd.). S
starejšim bratom pa risank ne gledam, temveč večkrat skupaj gledava kakšne filme v katerih
33
3
3
se pretepajo. Jaz nasilne stvari gledam takrat, kadar jih gleda starejši brat. Zelo rad igram tudi
igrice na svojem tabličnem računalniku (npr. vozim tovornjake, igram igrico Minecraft,
Grotopija, ipd.)
DČ4 : Jaz po televiziji najraje gledam dokumentarne oddaje vseh vrst. Tovrstne oddaje
običajno gledam s svojimi bratci. Zelo rad gledam tudi risanke in filme, izmed risank pa mi je
najbolj všeč risanka Nickelodeon.
DČ5: Jaz zelo rad gledam dokumentarne oddaje ter risanke za malo večje otroke kot sem jaz
(to ni Nodi ampak npr. risanka B Daman). Rad igram tudi raznovrstne igrice na računalniku.
DČ6: Zelo rad gledam dokumentarne oddaje, oddaje v katerih se junaki pretepajo in ubijajo
ter oddaje z živalmi. Risanke gledam zelo velikokrat, vendar samo tiste, ki so namenjene
starejšim (npr. Divja brata Kratt,ipd.). Risanke najraje gledam na programih Otto in Mini
Max. Poleg gledanja risank zelo rad igram tudi raznovrstne igrice na FRIV-u ter igrico
Bombič (gre za napadanje drugih bojevnikov).
5.
I: Zakaj vas določene vsebine pritegnejo bolj kot druge?
DČ1 : Nasilne vsebine me bolj pritegnejo, saj so mi bolj zanimive in se iz njih lahko tudi kaj
dobrega naučim.
DČ6: Najbolj všeč so mi vsebine v katerih imajo junaki nadnaravne oz. čudežne moči. Všeč
mi je tudi, kadar junaki pomagajo drugim ljudem ter premagajo zlobne junake.
DČ3: Mene bolj pritegnejo tiste vsebine, ki imajo bolj zanimive glavne junake.
DČ2: Všeč so mi tiste vsebine in tisti junaki, ki so pri moji starosti trenutno popularne (sedaj
je npr. popularen Spuži kvadratnik).
DČ4: Bolj so mi všeč tiste vsebine, ki imajo zanimive junake, zanimivo zgodbo ter dobro
grafiko (na televiziji).
DČ5: Bolj so mi všeč vsebine, ki so pustolovske in razburljive.
6.
I: Kaj vam pomenita izraza nasilne oz. nenasilne vsebine?
DČ1 : Vsebine, v katerih se junaki tepejo so nasilne, tiste, v katerih pa se ne tepejo, pa niso
nasilne. Nenasilne vsebine so tiste, v katerih se junaki razumejo med sabo in se ne tepejo
(npr., ko se dojenčki igrajo skupaj).
34
3
4
DČ2: V nasilnih vsebinah se junaki streljajo in pretepajo, v nenasilnih vsebinah pa se junaki
skupaj igrajo in se med seboj razumejo.
DČ3: V nasilnih vsebinah se junaki streljajo med sabo, v vsebinah, v katerih pa ni nasilja, pa
so prisotni romantični odlomki in samo kdo koga udari.
DČ4 : V nasilnih prizorih se junaki tepejo in streljajo.
DČ5: Nasilen prizor sem videl v filmu »Kobra 11«. V tem filmu so se junaki streljali med
sabo.
DČ6: V nasilnih vsebinah se junaki tepejo in streljajo med sabo.
7.
I: Kakšni prizori so po vašem mnenju nasilni?
DČ1: Nasilen prizor je, če npr. nekdo nekoga udari po nepotrebnem oz., če kdo poskuša
nekoga ubiti.
DČ2: Nasilni prizor je, če se dva junaka pretepata med sabo.
DČ3: Nasilni prizor je, če nekdo nekoga ubije.
DČ4 : Nasilni prizor je, če nekdo nekoga ureže z nožem.
DČ5: V nasilnem prizoru se junaka streljata med sabo.
DČ6: Tudi sabljanje je nasilno.
8.
I: Bi lahko izbrali, ali vas bolj pritegnejo slike z nasilnimi ali nenasilnimi prizori?
DČ3 : Katere vsebine me pritegnejo je zelo odvisno od mojega trenutnega počutja. Včasih
imam tako rad nasilne vsebine, drugič pa mi te vsebine ne ustrezajo.
DČ2: Rad gledam vse vrste filmov in risank. Včasih me pritegnejo nasilne, včasih pa
nenasilne vsebine. Rečem pa lahko, da zelo nasilnih vsebin ne maram.
DČ1: Bolj me pritegnejo nasilne vsebine, vendar pa večkrat gledam nenasilne vsebine, saj mi
starši ne dovolijo gledati vsega. Nasilne vsebine me bolj pritegnejo, ker rad gledam bojevanje
in streljanje, ipd.
DČ4: Tudi meni so bolj všeč nasilne vsebine, saj jih ponavadi gledava skupaj z bratom. Če
torej nasilje gleda brat, ga ponavadi z njim gledam tudi jaz.
35
3
5
DČ5: Jaz bi raje izbral nenasilne vsebine, ker se v njih ne pretepajo preveč.
DČ6: Vsebine, ki jih izberem na televiziji in na internetu so odvisne od dneva in od mojega
razpoloženja. Velikokrat izberem take vsebine, ki jih gleda brat, ter jih gledava skupaj.
4. Bolj specifična vprašanja o medijskem nasilju
Pojavnost medijskega nasilja in z njim povezani občutki
1.
I: Kje je po vašem prikazanih največ nasilnih prizorov? Kdaj tekom dneva?
DČ6: Po mojem je največ nasilja prikazanega v filmih in oglasih, ki so na sporedu zvečer ob
20.00 in kasneje, torej v času preden grem jaz v posteljo.
DČ5: Mislim, da je največ nasilja v filmih, ki so na sporedu zjutraj in zvečer.
DČ4: Največ nasilja je v filmih, ki so predvajani v večernih urah.
DČ3: Kar se tiče nasilja lahko rečem, da je največ nasilja zagotovo v igricah. Jaz poznam več
nasilnih kot pa nenasilnih igric. Na drugem mestu so glede prikazov nasilja zagotovo filmi,
kar se tiče risank pa menim, da ni nasilnih risank. Največ nasilnih vsebin je na televiziji
prikaznih v poznih večernih urah.
DČ2: Nasilje je prisotno predvsem v filmih ter v igricah. Je pa res, da jaz zelo nasilnih filmov
ne gledam, prav tako me ne zanimajo igrice z veliko nasilja.
DČ1: Nasilje je vedno prisotno v filmih, ki so na sporedu ob 20:00 zvečer. Največ nasilja na
televiziji je zvečer, najmanj pa zjutraj.
2.
I: Ali je v medijih prikazanega preveč nasilja? Zakaj?
DČ1: Nasilja v medijih po mojem mnenju ni preveč, ali pa ga jaz ne opazim.
DČ2: Nasilja je v nekaterih medijih res preveč, v nekaterih pa ga ni veliko.
DČ3: Nasilja je zagotovo preveč. Po mojem so glede nasilja najbolj problematične tiste
vsebine oz. vsebine ob tistih urah, ko smo otroci še pred televizijo.
DČ4: Nasilja ni preveč, saj mi starši nasilnih stvari ne dovolijo vedno gledati.
DČ5: Nasilja v medijih je preveč, še posebej ob večerih, ko smo vsi pred televizijo.
36
3
6
DČ6: Nasilja v medijih ni preveč. Meni je všeč ravno toliko nasilja kot ga je prikazanega.
3.
I: Kako se počutite, ko gledate prizore nasilja?
DČ2: Kadar gledam nasilne prizore sem bolj napet, bolj resen in bolj nasilen do drugih.
DČ3: Opažam, da velikokrat po gledanju nasilja postanem bolj hiperaktiven.
DČ1: Ob gledanju nasilnih prizorov se počutim odlično, po gledanju teh prizorov pa tudi jaz
kdaj postanem nasilen. Velikokrat se tako zgodi, da se z bratom skregava, pa ga jaz potem
malo našeškam ter ga položim na tla. Nasilnih prizorov in nasilja me ni strah.
DČ4: Pravega nasilja me je strah, zato ga raje ne gledam.
DČ5: Tudi jaz sem po izpostavljenosti nasilju veliko bolj resen, vendar pa nasilen po
izpostavljenosti nisem nikoli.
DČ6: Mene nasilni prizori ne prizadenejo saj vem, da niso resnični. Nasilen pa ponavadi
postanem zato, ker me bratec začne boksati, zato ga jaz boksnem nazaj. Nasilen postanem tudi
takrat, kadar me bratec razjezi (mi kaj takega reče).
4.
I: Ali radi gledate nasilne prizore? Zakaj?
DČ6 : Da, nasilne prizore zelo rad gledam, ker so v nasilnih prizorih ponavadi prisotni junaki
oz. liki, ki so nasilni do hudobnih oz. zlobnih junakov.
DČ5: Da, nasilne prizore rad gledam, in sicer predvsem zaradi moči, ki jo imajo junaki.
DČ4: Da, ker gre za popolnoma drug svet ter aktivnosti, ki se jih v resničnem svetu ne sme
izvajati.
DČ3 : Da, ker občudujem junake, glede na to, kaj vse si upajo in kaj vse delajo.
DČ1: Ja, nasilne prizore imam rad, ker mi je všeč pretepanje in streljanje.
DČ2: Ja, nasilne prizore imam rad ker me zelo navdušijo in mi dajo adrenalin.
5.
I: Na televiziji ali računalniku verjetno velikokrat vidite streljanje, pretepanje in da kdo umre.
Zanima me, kako gledate na te prizore? Kaj si mislite?
37
3
7
DČ1: Teh prizorov je preveč in vem, da se takih stvari, ki so prikazane v filmih, v resničnosti
ne sme početi. Vem, da v filmih nihče ne umre in so prizori samo zaigrani, ampak včasih je
nasilja tako veliko, da mu že verjameš.
DČ2: Ni najbolje, da mi otroci gledamo take stvari, saj se zelo hitro kaj naučimo. V filmih je
namreč velikokrat prikazano, da se junaki za vsako stvar streljajo in pretepajo. V resničnem
življenju vem, da to ni tako. Ne moreš kar nekoga ustreliti. Nasilnih prizorov je v medijih res
preveč, vendar pa je te prizore najbolj zanimivo gledati.
DČ3: Včasih so prizori nasilja upravičeni, saj junak z nasiljem skuša premagati sovražnike
(npr. policist grozi roparju). Takrat otroci dobimo pravilno sliko, in sicer, da se z nasiljem
kaznuje zločince. Problem danes pa je, da je nasilje že v skoraj vsakem programu, tudi če to
ne bi bilo potrebno.
DČ4 : Meni se zdi, da je nasilja preveč, ker potem otroci dobimo napačno sliko o tem, da
mora biti toliko nasilja tudi v resničnosti.
DČ5: Naučil sem se, da vse kar vidim na televiziji ne velja tudi v resničnem življenju. V
resničnem življenju se tako ne smemo kar pretepati, streljati in ubijati.
DČ6: Vem, da so prizori v filmih neresnični. Če bi bilo vse iz filmov resnično, nobeden
izmed zvezdnikov ne bi bil več živ.
6.
I: Se vam zdi prav, da so junaki včasih tako nasilni? Zakaj?
DČ6 : Ja, zdi se mi prav, da so junaki včasih nasilni. Junaki so namreč nasilni, če jih kdo
razjezi, oz. če imajo do koga kakšno staro zamero, in z nasiljem želijo poravnati račune.
DČ5: Ja, včasih morajo junaki biti nasilni, da se branijo.
DČ4: Junaki so nasilni zato, da je nam gledalcem vsebina bolj zabavna. Predvsem pa je
vsebina zaradi junaka še bolj zanimiva za tiste, ki imajo radi nasilne vsebine.
DČ3 : Če junak ne bi bil vsaj malo nasilen, ne bi bil junak. Junak mora biti malo nasilen, da
brani sebe in druge.
DČ2: Preko nasilja junak postane zanimiv za gledalce. Pravi junak mora imeti tudi
nadnaravno moč.
DČ1: Junak mora biti nasilen zato, da izgleda kot, da bi bil resničen. Če junak ne bi bil
nasilen, bi ga premagali vsi drugi.
7.
38
3
8
I: Ste že kdaj po gledanju nasilja (na TV ali računalniku…) imeli nočne more?
Če je odgovor DA: Kaj ste gledali in kaj se vam je sanjalo?
DČ2: Ja, že velikokrat sem po gledanju nasilja imel nočne more. Če sem gledal prizor v
katerem so se streljali se mi je nato sanjalo, da sem bil jaz tista oseba, ki so jo ustrelili.
DČ3: Nasilne vsebine mi načeloma ne delajo težav, nočnih mor pa običajno nimam. Me je
bilo pa že nekajkrat strah bitij, ki sem jih videl v grozljivkah. Sanjalo se mi je, da so me bitja
iz grozljivke lovila.
DČ4: Nočne more sem že imel. Enkrat sva namreč z očijem gledala film v katerem so se
streljali, kasneje se mi je sanjalo, da so lovili mene.
DČ1: Nočne more sem imel enkrat, ko sem gledal film Somrak (film z vampirji). Po gledanju
tega filma se mi je sanjalo, da sem se bojeval z vampirji.
DČ5: Tudi jaz sem že imel more, in sicer po gledanju grozljivke (z volkodlaki). Po gledanju
grozljivke se mi je sanjalo, da se postal volkodlak.
DČ6: Enkrat sem gledal film s pošastmi. Kasneje se mi je sanjalo, da so me te pošasti napadle
in ubile.
Vpliv agresivnih medijskih vsebin na vedenje
I: Najbrž ste na televiziji ali na internetu že kdaj videli kakšnega junaka, ki vam je bil zelo
všeč, ker je imel npr. čudežno moč, je bil močan, je znal streljati, se je pretepal, je premagal
pošasti, je bil zelo lep, je bil hudoben, ipd.
8.
I: Vam je bil ta junak kdaj tako všeč, da ste posnemali njegova nasilna dejanja?
DČ3: Da, včasih posnemam boksanje ali pa streljanje junakov iz igrice Call of Duty.
Dogajanje iz igrice sem večkrat posnemal tudi v igranji Airsofta s prijatelji. Spominjam se
tudi, da smo šli s prijatelji v kino gledati risanko Alvin in veverički. Takrat sem oponašal
govorice in kretnje glavnega junaka.
DČ2: Zelo všeč mi je bil glavni junak v filmu Avatar, ki z rokami v zrak metal vodo. Kadar
sva s sestrico na morju velikokrat posnemava kretnje junaka iz Avatarja.
DČ1: Velikokrat igram igrico GTA5 (vožnja avtomobilov preko simulatorja), zato se mi
pogosto dogaja, da nato tudi doma posnemam zvoke avtomobilov.
DČ4: Jaz sem že večkrat posnemal gibe in kretnje Kung fu Pande.
39
3
9
DČ5: Točnega junaka ne vem, sem pa že posnemal junake, ki so streljali. Junake sem
posnemal tako, da sem z namišljeno pištolo streljal v prijatelje oz. v brata.
DČ6: Jaz sem že posnemal Supermana. Tako kot on sem tudi jaz poskušal leteti, in sicer tako,
da sem preskakoval po več stopnic hkrati.
9.
I: Prosim, da narišete junaka, ki ste ga že posnemali.
10.
I: Zakaj določenega igralca oz. junaka radi posnemate?
DČ1: Junak, ki ga jaz rad posnemam je zabaven, naredi kaj groznega in rešuje ljudi.
DČ2: Junak, ki je zame zanimiv je smešen in zabaven tako, da se mu vsi s prijatelji smejimo.
DČ3: Junake rad posnemam že zato, ker so junaki in so tako nekaj posebnega. Junake vsi
poznajo in vsi gledajo vsebine, v katerih junaki nastopajo.
DČ4: Junak mi je všeč in ga posnemam, ker stori kaj nevsakdanjega.
DČ5: Meni so pri junaku najbolj všeč borilne veščine, ki jih junak zna. Pri junakih pa mi je
všeč tudi to, da se pretepajo z drugimi.
DČ6: Junak mi je ponavadi všeč zaradi dejanj, ki jih dela ter zaradi svoje nadnaravne moči.
11.
I: Kaj od tega, kar opazite v risankah in filmih, najraje posnemate?
DČ1: Najrajši posnemam streljanje.
DČ2: Najrajši posnemam nasilne in smešne aktivnosti (npr. boksanje, streljanje, ipd.).
DČ3: Najrajši počnem oz. posnemam tiste stvari, ki jih je junak najraje počel. Ne posnemam
pa vseh junakov, temveč samo tiste, ki so mi všeč.
DČ4: Najrajši posnemam pretepanje, saj se nato (tako kot sem videl na televiziji) pretepava z
bratcem.
DČ5: Tudi jaz najraje posnemam pretepanje med junaki.
DČ6: Posnemam tiste aktivnosti, zaradi katerih je junak sploh junak (super moči).
12.
40
4
0
I: Ali po ogledu nasilne risanke ali filma tudi vi kdaj postanete nasilni?
DČ1: Da včasih.
DČ2: Ja, seveda se.
DČ3: Da, vendar samo včasih.
DČ4: Da.
DČ5: Da.
DČ6: Da.
13.
I: Do koga se po ogledu nasilne vsebine najpogosteje nasilno obnašate?
DČ1: Po ogledu vsebine se nasilno obnašam do tistih, ki jih sovražim (to so vrstniki in
sošolci, ki jih ne maram). Tudi do bratca sem včasih nasilen, vendar bolj takrat, ko me on
razjezi. Do staršev nisem nikoli nasilen.
DČ2: Po ogledu nasilnih vsebin se nasilno obnašam do starejšega brata. Z bratom se tako
včasih boksava in pretepava. Nasilno se obnašam tudi do vrstnikov, ki jih ne maram.
DČ3: Nasilne vsebine name ne vplivajo preveč, če pa se že obnašam nasilno, to pomeni
pretepanje z bratom.
DČ4: Tudi jaz se največkrat nasilno obnašam do svojega starejšega brata ter do sošolcev.
Včasih se grdo obnašam tudi do staršev.
DČ5: Tudi jaz se nasilno obnašam do brata, saj mi on vedno prvi začne nagajati in me tako
izziva.
DČ6: Jaz se ponavadi nasilno obnašam do vrstnikov, ki jih ne maram ter do bratca, da ga
jezim.
14.
I: Zakaj mislite, da se po ogledu obnašate nasilno?
DČ6: Nasilen sem, če je junak nasilen. Jaz tako ponavadi posnemam njegova obnašanja.
DČ4: Nasilno se obnašam, ker se mi to zdi prav, saj se je tudi junak nasilno obnašal.
41
4
1
DČ5: Jaz po gledanju nasilja nisem vedno nasilen. Kadar pa sem nasilen, me v to spodbudi
brat oz. vedenje glavnega junaka.
DČ3: Ne obnašam se vedno nasilno. Ponavadi posnemam junakove glavne lastnosti oz.
aktivnosti, ki jih je izvajal (smejanje, skakanje, boksanje).
DČ1: Nasilno se obnašam, če se nasilno obnaša glavni junak (vendar nevedno).
DČ2:Nasilne vsebine ponavadi gledam s starejšim bratom . Ponavadi me tako on začne
boksati, zato ga jaz boksam nazaj.
Nasilje v video igricah
15.
I: Katere video igrice vas najbolj pritegnejo in zakaj?
DČ4: Najbolj me na računalniku pritegnejo igrice s streljanjem.
DČ3: Tudi mene precej pritegnejo igrice, ki vsebujejo nasilje (npr. Call of Duty), vendar pa
so mi zelo všeč tudi nenasilne igrice, kot je npr. igrica Farming. V tej igrici imaš kot igralec
svojo kmetijo, na kateri moraš obdelovati zemljo, prodajati pridelke ter hraniti in negovati
živino. Večinoma bolj igram igrice na računalniku kot pa na telefonu.
DČ2: Najbolj mi je všeč igrica Minecraft v kateri lahko gradiš različne stvari s pomočjo
kamnov zato, da se zavaruješ pred pošastmi.
DČ1: Meni je najbolj všeč igrica GTA5 v kateri lahko preko simulatorja vožnje vozim
različna vozila. Rad pa igram tudi igrice Call of Duty in Minecraft.
DČ5: Najraje igram igrico Crash of Clans, v kateri lahko sam zgradiš svojo vas, izuriš vojake
ter se bojuješ proti drugim igralcem.
DČ6: Tudi meni je zelo všeč igrica GTA5. Zelo všeč pa so mi tudi pustolovske igre, ki jih
igram na FRIV-u.
16.
I: Kako pogosto igrate video igrice?
DČ1: Igrice igram skoraj vsak dan, res pa je, da sem včasih s prijatelji zunaj, in pozabim na
igranje igric.
DČ2: Na tabličnem računalniku igrice igram vsak dan, na računalniku pa le včasih.
DČ3: Igrice igram skoraj vsak dan. Pogostost igranja je odvisna od učenja in dela za šolo.
42
4
2
DČ4: Igric ne igram vsak dan, saj mi starša tega ne dovolita.
DČ5: Kako pogosto igram igrice je odvisno od tega koliko imam naloge, ter od tega, če mi
igranje dovolita starša.
DČ6: Igrice igram vsak dan več ur.
17.
I: Ali je v vaših najljubših video igricah kakšno nasilje? Lahko opišete?
DČ1: Moja najljubša igrica je GTA5 in v njej je nekaj nasilja.
DČ2: Moja najljubša igrica je Minecraft, vendar v njej ni nasilja.
DČ3: Tudi moja najljubša igrica je GTA5.
DČ4: Najbolj mi je všeč igrica v kateri se junaki streljajo, vendar pa ne vem točno kako se
igrici reče.
DČ5: Tudi jaz imam najrajši igrice v katerih se junaki sabljajo in streljajo.
DČ6: Tudi moja najljubša igrica je GTA5.
18.
I: Se vam zdi, da to nasilje vpliva na vaše vedenje? Na kakšen način?
DČ1: Mislim, da nasilje v igrici ne vpliva na moje vedenje, saj nasilja ni preveč.
DČ2: Ponavadi raje igram nenasilne igrice, ki pa na moje vedenje ne vplivajo.
DČ3: Mislim, da vpliva najljubše igrice na moje vedenje skoraj ni.
DČ4: Zaradi teh igric se ne obnašam nič bolj grdo.
DČ5: Zaradi igrice mogoče včasih brata malo boksnem, ali pa se začneva pretepati, kar pa ni
pogosto.
DČ6: Zaradi igrice GTA5 ne postanem nič bolj nasilen, saj to igrico s prijatelji velikokrat
igramo.
Razlogi za željo po večji izpostavljenosti nasilnim vsebinam
19.
43
4
3
I: [Če prej omenijo, da radi gledajo nasilje] Zakaj radi gledate nasilne risanke in filme?
DČ4: Ker risanke in filmi prikazujejo čudežno in fantazijsko okolje, ki mi je všeč.
DČ2: Ker jih gledava skupaj s sestrico in so nama všeč.
DČ3: Ker so adrenalinske in fantazijske.
DČ1: Ker imam rad nasilje in mi je enostavno všeč.
DČ5: Všeč so mi dobri junaki, ki premagajo hude junake.
DČ6: Všeč so mi junaki, njihove sposobnosti, okolje v katerem so odvijajo zgodbe,
aktivnosti, ki jih izvajajo ter moči, ki jih imajo.
20.
I: [Če prej omenijo, da radi gledajo nasilje] Zakaj radi igrate nasilne video igrice?
DČ1: Ker so bolj zanimive, privlačne in bolj adrenalinske.
DČ2: Ker so igrice zanimive saj vsebujejo streljanje in bojevanje.
DČ6: Ker so mi enostavno všeč.
DČ5: Ker so bolj odrasle in popolnoma drugačne kot igrice za otroke.
DČ3: Ker mi omogočajo izvajati aktivnosti, ki jih v resnici ne smem izvajati.
DČ4: Ker se v njih lahko streljam in bojujem.
Kategorizacija vsebin in omejevanje
21.
I: Ali gledate filme in igrate igrice, ki so namenjene vaši starosti, ali tudi tiste, ki so
namenjene starejšim od vas? Zakaj?
DČ1: Predvsem gledam filme in igram igrice, ki so namenjene starejšim. Res je, da so tudi
vsebine, namenjene moji starosti v redu, vendar pa je zelo veliko takih, ki so zelo otročje.
Prav zato imam raje vsebine, ki so namenjene nekoliko bolj starejšim.
DČ2: Tudi jaz imam rajši vsebine, ki so namenjene starejšim. Razlog je v tem, da se npr. pri
risankah za starejše lahko streljaš, medtem, ko so v risankah za mlajše sami nezanimivi
človečki, ki so preveč pravljični.
44
4
4
DČ5: Tudi jaz imam rajši vsebine za starejše, saj so bolj zanimive in niso otročje.
DČ3: Tudi meni so bolj zanimive vsebine za starejše. Med igricami me v bistvu najbolj
privlačijo tiste, ki so primerne za starejše od 18 let.
DČ4: Tudi jaz imam raje vsebine za nekoliko starejše, saj so te bolj zanimive.
DČ6: Meni so všeč vsebine za starejše od mene, saj so te vsebine bolj zanimive, bolj
privlačne za fante in bolj nasilne.
22.
I: Kateri izmed medijev po vašem mnenju prikazuje največ nasilnih igric, filmov ter risank?
DČ1: Največ nasilja je na televiziji. Med programi, ki jih jaz spremljam je največ nasilja na
Ottu.
DČ2: V filmih na televiziji.
DČ3: Največ nasilja je v igricah, na drugem mestu so filmi. Veliko nasilja je tudi na internetu,
vendar pa je do njega potrebno znati dostopati.
DČ4: V filmih.
DČ5: Prav tako v filmih.
DČ6: Tudi jaz menim, da je največ nasilja v filmih.
23.
I: Ali veste, da so filmi in igrice razvrščeni glede na to, ali so primerni za vašo starost ali ne?
D1-D6: Vsi so se soglasno izrazili, da jasno vedno, da so tako filmi kot igrice
razvrščeni gleda na primernost njihovi starosti.
24.
I: Kako veste, ali je določen film na televiziji primeren za vas?
DČ2 in DČ3: Levo zgoraj na robu televizije se nahaja znak, ki pove ali je program primeren
za otroke ali ne. V teh kvadratkih tako piše koliko let naj bi bil otrok star za gledanje vsebine.
V enem izmed znakov sta narisana tudi eden izmed staršev in otrok.
DČ1: Ja če kdaj gledam kakšen grozljiv film in tam piše številka 12. To pomeni, da jaz ne bi
smel gledati te grozljivke, saj sem premajhen.
45
4
5
I: Pokažem jim slike teh znakov ter ugotavljam ali prepoznajo znake.
DČ1, DČ2,DČ3, DČ5 in DČ6: Vsi brez težav prepoznajo znak,vedo njegov pomen ter skoraj
brez težav poznajo definicijo, ki je v ozadju znaka.
DČ4: Znaka ne pozna, prav tako ne pozna definicije.
DČ1, DČ2,DČ3, DČ5 in DČ6 : Znak prepoznajo, prav tako pa vedo, da naj bi vsebine,
označene s tem znakom lahko gledali le otroci stari več kot 12 let.
DČ4: Znaka ne pozna, prav tako ne pozna definicije.
DČ1, DČ2,DČ3, DČ5 in DČ6 : Znak prepoznajo, prav tako pa vedo, da naj bi vsebine,
označene s tem znakom lahko gledali le otroci stari več kot 15 let.
DČ4: Znaka ne pozna, prav tako ne pozna definicije.
46
4
6
DČ1, DČ2,DČ3, DČ5 in DČ6 : Znak prepoznajo, prav tako pa vedo, da naj bi vsebine,
označene s tem znakom lahko gledali le otroci stari več kot 18 let.
DČ4: Znaka ne pozna, prav tako ne pozna definicije.
25.
I: Ali vam starši pustijo igrati vse igrice in gledati vse filme ter risanke?
DČ1:Kar se tiče igric, mi starši dovolijo igrati vse. Tudi risanke lahko gledam vse. Kar pa se
tiče filmov, tistih, ki vsebujejo veliko nasilja, ne smem gledati.
DČ2: Gledam lahko vse risanke in igram vse igrice. Najbolj nasilnih filmov ne želim gledati,
ker ne maram nasilja.
DČ3: Starši mi ničesar ne omejujejo, kar pomeni da lahko gledam vse vsebine in igram vse
igrice. Edina omejitev, ki jo imam je ura, ob kateri moram v posteljo.
DČ4: Starši mi ne dovolijo, da bi gledal vse filme. Gledam lahko filme, ki so primerni zame
(niso preveč nasilni). Kar se tiče igranja igrici, mi starši dovolijo igrati vse igrice, vendar pa
na računalnik ne smem vedno.
DČ5: Starši mi ne dovolijo, da bi gledal vse kar jaz želim. Prav tako mi ne dovolijo, da bi
igral vse igrice.
DČ6: Starši mi dovolijo igrati vse igrice. Igrice ponavadi igram sam, z bratom ali pa s
prijatelji.
Televizijo ponavadi zvečer gledamo skupaj. To pomeni, da v primeru nasilnih vsebin na enem
programu, program zamenjamo.
26.
I: Ali vam starši kaj omejujejo gledanje nasilnih filmov in igranje nasilnih igric?
DČ1: Včasih mi starši omejujejo gledanje televizije ter igranje igric. Doma imamo samo gesla
za računalnik, za televizijo pa gesel nimamo. Televizijo imamo samo v dnevni sobi, saj mi
starša televizije v sobi ne pustita. Televizijo ob večerih lahko gledam najkasneje do 21.30.
47
4
7
Vse programe in vsebine, ki jih želim gledati si lahko gledam, saj mi starši tega ne omejujejo.
Res pa je, da televizije ne smem gledati predolgo.
DČ3: Jaz imam v svoji sobi svoj računalnik, na katerem imam svoje geslo. Televizije v svoji
sobi nimam, saj imamo samo eno skupno televizijo v dnevnem prostoru. Televizijo lahko v
času šolskega leta ob večerih gledam najkasneje do 21.00.
DČ2: Jaz v svoji sobi nimam televizije in ne računalnika, imam pa tablični računalnik. Vse
programe lahko gledam sam, razen tistih, pri kateri se pojavljajo znakci v levem kotu zgoraj.
Televizijo lahko gledam do 21.00, kadar pa so počitnice, pa jo lahko gledam do 22.00.
Včasih kadar se na televizijo pojavijo kakšni filmi, ki vsebujejo preveč nasilja, takoj
preklopimo kanal. Včasih pa se v filmih pojavi tudi kakšna stvar, ki je ne razumem, pa mi jo
potem mami razloži.
DČ4: Računalnik in televizijo imamo doma samo v dnevni sobi, pri čemer imamo na
računalniku geslo. Jaz televizijo lahko gledam do 21.30 oz., če je film res dober, mi starša
dovolita, da ga gledam do konca. O vsebinah, ki jih vidim na televiziji se ponavadi doma ne
pogovarjamo.
DČ5: Računalnik in televizijo imamo samo v skupni dnevni sobi. Zvečer imam določeno, da
lahko televizijo gledam najkasneje do 21. 00 oz. med šolo mogoče mal dlje. Tudi pri nas
imamo na računalniku geslo, tako ne more kar vedno dostopati do njega.
DČ6: Vse programe in vsebine, ki jih jaz želim gledati, jih gledam, vendar pa svojega
računalnika in svoje televizije nimam. Ob večerih imam tudi določeno, da sem pred televizijo
lahko najkasneje do 21.00.
Zaključna vprašanja
27.
I: Se vam zdi prav, da je na internetu in televiziji danes toliko nasilja? Zakaj?
DČ1-DČ5: Količina nasilja na televiziji in internetu je danes res prevelika. Problem je to, ker
se nasilje velikokrat pojavlja tudi med programi, ki so namenjeni otrokom. Problem je, da vse
to nasilje res vpliva na nas.
DČ6: Meni se ne zdi, da bi bila količina nasilja prevelika. Meni je všeč ravno toliko nasilja
kot ga je.
28.
I: Menite, da vas televizijski programi učijo? (npr. kako se obnašati, kako odreagirati v
prepiru, ipd.)
48
4
8
DČ1-DČ6: Televizijski programi učijo kako se obnašati, kako reagirati proti zlim osebam,
kako reševati težave. Res pa je, da ni nujno, da je tak način obnašanja, ki ga televizija in
internet prikazujeta, pravilen.
49
4
9
Priloga 16: Prepis fokusne skupine z deklicami (starimi med 6 in 10 let)
I - Izpraševalec
D - deklice
D1: Nadja
D2: Lana
D3: Sara
D4: Maja
D5: Pia
D6: Ema
1. Predstavitev in uvod v raziskovalno tematiko
1.
I: Kadar npr. na televiziji oz. na internetu vidite sliko, risanko, film, ipd., ali točno veste,
kateri izmed njih prikazujejo resnične dogodke in kateri izmišljene?
D2 ; D3 ter D4: Da, vedno točno vem, kdaj je slika oz. vsebina resnična, oz. kdaj ni resnična.
D6: Ne, ne vem točno kdaj so slike, ki so prikazane na televiziji oz. internetu resnične.
Največje težave imam pri filmih, risankah, ipd.
D1 in D4: Včasih ne vem, ali so slike na televiziji resnične ali ne.
D1: Pri nekaterih vsebinah ne vem ali so resnične ali ne. Vem, da risanka nobena ni resnična,
mogoče je pa resničen kakšen film.
D2: Jaz pri filmih kdaj pa kdaj ne vem ali so resnični.
D4: Vem, da je Kekec resničen film.
2.
I: Na osnovi česa veste, da je določena vsebina, ki jo gledate resnična?
D4: Slike oz. zgodbe na televiziji so izmišljene, kadar se v zgodbi dogaja kaj zelo čudnega.
Če junak kar naenkrat postane zelo suh ali zelo debel, vem, da je to izmišljeno.
D1: Za npr. Winx-ice vem, da niso resnične, ker so vsi liki »narisani«.
D3: Ja, pri Winx-icah je res vse narisano. Če pa pogledamo npr. film » Big time rush« je pa
vse posneto, tudi osebe so resnične. V » Big time rushu« nastopajo resnični ljudje, ki igrajo
zgodbo. Na osnovi tega vem, da so Winx-ice izmišljene, » Big time rush« pa resničen.
50
5
0
D4: Ja, » Big time rush« je res dober film.
D5: Za risanke točno vem, da so vse izmišljene. Pri filmih pa imam včasih problem. Najraje
imam namreč filme, ampak mi starši nikoli ne povejo, ali so filmi resnični ali ne. Gledam
lahko vse kar želim. Starši mi tudi ne povejo, kaj se lahko dela in kaj ne.
D6: Največ gledam risanke, ampak ne vem točno katere so izmišljene in katere ne. Filmov ne
gledam veliko, saj mi jih starši ne dovolijo gledati, filmi pa me tudi še ne zanimajo.
D1: Vem, da so izmišljene tudi pošasti in čudežne vile, ki nastopajo v risankah.
D4: Vsebina je izmišljena, če imajo liki določene moči.
D1: Ja, recimo, če bitje bruha ogenj ali prši vodo, so to že posebne moči.
D4: Posebna moč je tudi čaranje. Nekateri čarovniki v resnici res znajo čarati.
3.
I: Mi lahko naštejete nekaj prikazov resničnih dogodkov ter nekaj prikazov izmišljenih
dogodkov, ki jih opazite na televiziji?
D3: Poročila so resnična, risanke pa niso resnične. Poročila so resnična, ker govorijo o
resničnih stvareh. Npr. na televiziji napovejo vreme, pa se to včasih res zgodi. Vreme na
televiziji včasih zadenejo, včasih pa ne.
D1: Pri poročilih velikokrat na koncu poročil pokaže kamere v ozadju, ki poročila snemajo.
I: Pokažem slike in ugotavljam sposobnost razlikovanja med fantazijo in realnostjo.
I: Slika levjega kralja
51
5
1
D1-D6: Slika levjega kralja je izmišljena.
D2: Pravi lev ne govori.
D1: Pravi lev ima grivo in ni narisan.
I: Slika poročil
D1-D6: Slika poročil je resnična.
D3: Gre za dnevnik.
D1: Ja gre za poročila, oz. ne vem kako se točno reče.
D2: Da gre za poročila vem, ker je to tako narisano, oz. je posneto.
D4: Dnevnik je resničen, ker govori o resničnih stvareh, o stvareh, ki se dogajajo vsak dan.
52
5
2
D1: Jaz poročil ne gledam, gledam samo Tednik.
D4: Mene zanima dnevnik, da vem kakšno bo vreme.
D6: Mene poročila ne zanimajo, bolj gledam risanke.
I: Slika napovedi vremena
D1-D6: Slika je resnična.
D3: Napoved vremena je resnična, ker gospa na sliki napove kakšno bo vreme in temperatura.
D5: V ospredju je resnična oseba, v ozadju pa računalniške slike.
I: Slika iz filma »Hunger games«
53
5
3
D1-D5: Ne gre za resnični, temveč za izmišljen prizor. Gre tudi za prizor iz filma.
D4: Ja, to je prizor iz filma, saj so osebe zelo čudne in so čudno oblečene.
D6: Lika iz filma ni prepoznala, prav tako ni vedela, ali gre za resnično oz. izmišljeno sliko.
I: Slika volkov iz dokumentarne oddaje
D1-D5: Slika volkov je resnična.
D6: Na sliki so volkovi, vendar pa ne vem ali je to posnetek resničnega sveta ali izmišljenega.
D1: Te slike so enake, kot npr. na Tedniku.
D4: Ta slika je lahko iz živalskega vrta.
D2: To je lahko tudi slika iz »živalske oddaje«.
4.
54
5
4
I: Katere vsebine vas na televiziji, na internetu, ipd. najbolj pritegnejo?
D1: Najraje igram računalnik in gledam televizijo. Na televiziji najraje gledam »Našo malo
kliniko«, na računalniku pa najraje kaj gledam ali igram igrice na FRIV (brezplačne spletne
igre). FRIV predstavlja celo stran igric, kjer so igrice vseh vrst. Včasih igrice igram tudi na
svojem telefonu.
D4: Jaz poleg igranja FRIV igric na računalniku, velikokrat gledam televizijo. Na televiziji
imam najraje risanke Sam & Cat, Victorious ter Alkarli. Mobitela nimam, in ga ne
uporabljam.
D3: Jaz zelo rada pogledam kakšen slovenski film. Včasih kakšen film pogledamo tudi z
mamico in očijem. Telefona še nimam, in ga tudi ne uporabljam, imam pa svoj računalnik, na
katerem najraje poslušam glasbo kakšne znane pevke ter igram igrice. Med igricami tudi jaz
najraje igram igrice iz strani FRIV.
D2: Mene včasih pritegne računalnik, včasih pa televizija, vendar imam televizijo raje. Na
televiziji rada gledam risanke. Najboljše risanke so na MiniMaxu, na Ottu ter na Baby
programu.
D6: Jaz najraje gledam risanke, igric pa še ne igram, saj mi jih starši še ne dovolijo igrati.
Risanke največkrat gledam zjutraj, najbolj pa so mi všeč tiste risanke, v katerih kaj dobrega
delajo. Izmed risank najraje gledam čebelico Majo in Backa Jona.
D5: Na računalniku in na svojem telefonu kdaj igram igrice. Na telefonu najraje igram
»Jagodko« in »Snežaka«, na računalniku pa tudi najraje igram »Snežaka«. Risank ne gledam
veliko, saj raje gledam filme in risane filme. Najbolj všeč mi je risani film, v katerem medved
išče nov dom.
5.
I: Zakaj vas določene vsebine pritegnejo bolj kot druge?
D1: Risanke me bolj pritegnejo zato, ker so bolj zabavne za otroke.
D3: Včasih, ko želim izvedeti kaj novega, me bolj pritegnejo poročila.
D1- D6: Najbolj me pritegnejo smešne in zabavne vsebine.
D2: Jaz pri svoji sestrični na računalniku najrajši gledam smešnice.
D4: Ja, smešnice so najboljše. Zelo všeč mi je tudi smešnica, v kateri igralci na ljudi mečejo
jajca in lubenice.
55
5
5
D5: Bolj me pritegnejo nasilne vsebine, saj so mi bolj zanimive, pa tudi starši mi jih vedno
dovolijo gledati. Nasilje rada gledam, ker mi tako paše. Rada imam namreč pištole, zato rada
gledam kako se streljajo. Takih vsebin me tudi ni strah. Včasih težko gledam samo, če komu
močno teče kri. Tega se bojim, ker me je strah krvi. Čeprav me nasilja ni strah, se mi potem
včasih kaj sanja.
D6: Slik oz. filmov, v katerih se streljajo ne gledam, saj me to še ne zanima, pa tudi starši mi
takih stvari ne pustijo gledati.
D4: Računalnik me pritege precej bolj kot televizija.
6.
I: Kaj vam pomenita izraza nasilne oz. nenasilne vsebine?
D1: Pri nasilnih vsebinah se bolj tepejo in streljajo, vendar jaz takih stvari ne gledam, ker me
je potem strah.
D3: Videla sem prizor na televiziji, v katerem so neko žensko oropali, zadeli s puščico, nato
pa so se še pretepali. To je nasilje.
D4: Če nekdo nekoga ureže z nožem ali s sabljo, je to nasilje.
D5: Če komu teče kri je to nasilje.
D6: Nasilja ne gledam, vem pa, da je nasilje, če se kdo tepe ali strelja.
7.
I: Kakšni prizori so po vašem mnenju nasilni?
D6: Nasilne vsebine so tiste, v katerih se streljajo.
D4: Nasilne vsebine so tiste, kjer kdo umre.
D3: Nasilni so samo prizori v filmih, risanke ponavadi niso nasilne. Nasilje v risankah je, če
npr. čarovnik princesko začara v žabo.
D2: Nasilje je, če se junaki tepejo, streljajo, borijo z meči, ipd. Teh prizorov me ni strah, starši
pa mi jih dovolijo gledati, če le ni prepozno.
D1: Nasilno je streljanje s puščicami in pištolami. Nasilni so tudi noži.
D5: Nasilne so pištole in duhovi.
I: Ali poznate kakšno nasilno risanko?
56
5
6
D3: Nasilne risanke sploh ni.
D4: Pri »Big time rush-u« je bil dogodek, ki je bil nasilen. V filmu je v hotel prišlo neko
dekle, v katero so se vsi zaljubili, potem pa je moral James po injekcije, da bi z njimi ubil to
dekle. Nato so se vsi pretepali.
D2: Nasilna risanka je Beyblade.
D3: Ja, ampak Beyblade gledajo fantje. To je risanka z vrtalkami.
D1: Winx-ice so včasih tudi nasilne. Winxice se morajo namreč bojevati z bitji zato, da
obvarujejo svoje mesto pred sovražniki.
D6: Jaz najraje gledam čebelico Majo, pujso Pepo in backa Jona. Te risanke niso nasilne,
samo v stražarji v čebelici Maji so včasih nasilni.
D4: Poznam tudi risanko Maša in Medved, ki je zelo smešna. Mogoče je ta risanka včasih tudi
malo žalostna in nasilna.
8.
I: Bi lahko izbrali, ali vas bolj pritegnejo slike z nasilnimi ali nenasilnimi prizori?
D6: Rajši imam nenasilne vsebine, saj nasilnih vsebin ne gledam in mi jih tudi starši ne
pustijo gledati. Najraje imam risanke, ki pa niso nasilne.
D5: Bolj me pritegnejo nasilne vsebine, saj jih gledava skupaj z očijem. Starši mi tudi vedno
vse dovolijo, tako lahko gledam in delam kar hočem. Pritegnejo me tudi nasilne igrice, ki jih
z očijem igrava na televiziji. Nasilne vsebine so mi bolj všeč.
D1: Raje bi izbrala nenasilne vsebine, ker me je nasilnih vsebin strah. Če gledam nasilne
vsebine pa me je tudi strah, da me bo kdo ukradel.
D3: Meni je vseeno, vseeno pa bi raje izbrala nenasilne vsebine, ker mi ni všeč kadar se
streljajo.
D2: Tudi jaz bi raje izbrala nenasilne vsebine, ker npr. takrat kadar gledam gusarje, ki se
mečujejo, me je zelo strah, da se bo kdo ubil.
D4: Tudi jaz imam raje nenasilne vsebine.
2. Bolj specifična vprašanja o medijskem nasilju
Pojavnost medijskega nasilja in z njim povezani občutki
57
5
7
1.
I: Kje je po vašem prikazanih največ nasilnih prizorov? Kdaj tekom dneva?
D6: Največ nasilnih prizorov je v filmih, ki so zelo pozno, ko grem jaz že spat.
D5: Največ nasilnih stvari je v filmih, ki so tako zvečer, kot tudi zjutraj. Največkrat jaz te
filme z nasilnimi elementi gledam zvečer, saj nimam določene ure, kdaj moram v posteljo.
D4: Sigurno v filmih. Mislim, da je največ takih filmov popoldne. Zvečer so tudi filmi, vendar
ne preveč nasilni. Nasilnih doma ne gledam, oz. jih oči gleda sam. Jaz imam doma tudi
določeno uro, do katere lahko najkasneje gledam televizijo, in sicer do 21.00.
D2: Tudi po mojem mnenju je največ nasilja v filmih, ki so zvečer. Meni včasih dovolijo
gledati kakšen film, ki je bolj pozno, ampak le včasih. Če je film res dober in mi je najljubši,
mi dovolijo gledati televizijo do 22.30.
D3: Tudi zame so najbolj nasilni filmi. Največ nasilnih vsebin je zvečer in po šoli.
D1: Prav tako filmi. Meni dovolijo, da televizijo gledam do 21.00. Med počitnicami grem
lahko spat ob 23.00.
2.
I: Ali je v medijih prikazanega preveč nasilja? Zakaj?
D6: V medijih je preveč nasilja, zaradi tega se mi velikokrat kaj grdega sanja. Največkrat
grem spat zgodaj, zato vseh teh stvari ne gledam.
D5: Mislim, da v medijih ni preveč nasilja. Nasilje mi je namreč všeč.
D4: Nasilja je preveč. Ko gledam televizijo, vidim, da se zelo veliko streljajo, nato je 5 minut
pavze, nato se spet streljajo.
D2: Nasilja v medijih ni preveč. Velikokrat je problem to, da moj brat gleda kakšno nasilno
stvar, po kateri mi nato nagaja, nato pa mi reče, da naj še jaz naredim isto kot on. Velikokrat
ga kar ubogam, in naredim, kar mi on reče. Če torej bratec gleda stvari, v katerih se tepejo, to
zraven gledam tudi jaz.
D3: Včasih je nasilja preveč. Jaz zelo rada gledam poročila, in včasih je v poročilih veliko
streljanja ter nesreč.
D1: Nasilja je veliko preveč, saj je veliko nasilja tudi takrat, ko televizijo gledamo otroci.
Nasilje bi moralo biti na televiziji samo takrat, ko gremo otroci že spat.
58
5
8
3.
I: Kako se počutite, ko gledate prizore nasilja?
D6: Nasilja me je strah, zato grem ob nasilnih prizorih najraje kar spat.
D5: Prizori nasilja so mi všeč, zato se ob njih lepo počutim. Samega predvajanega nasilja se
ne bojim, se pa bojim krvi in teme. Je pa res, da me je zaradi nasilja včasih strah, zato imam
med spanjem skoraj vedno ob postelji prižgano lučko. Zaradi nasilja pa imam včasih tudi grde
sanje.
D4: Nasilnih prizorov me je strah, zato ob res groznih prizorih kar ugasnem televizijo. Včasih
se zgodi tudi to, da starša gledata nek film, ki je nasilen, v tem primeru ju prosim, če lahko
prestavimo program. Kadar jaz gledam televizijo starša skoraj vedno pazita, da gledamo
program, ki je primeren tudi zame.
D2: Nasilja me ni strah. Včasih, kadar pa gledam kakšen žalosten film, pa tudi jaz postanem
zelo žalostna.
D3: Tudi mene nasilja ni strah, saj pravega nasilja skoraj ne gledam. Nasilja me ni strah, ker
sama vem, da to nasilje ni resnično. Vem tudi, da se takega nasilja ne sme izvajati.
D1: Kadar so na televiziji nasilni prizori se najrajši umaknem v svojo sobo, ali pa se na kavču
obrnem okrog in zaspim. Nasilja me je strah in ga ne maram, vseeno pa že sama vem, da se
nasilnih stvari ne dela.
4.
I: Ali radi gledate nasilne prizore? Zakaj?
D1-D4 in D6: Nasilja sploh ne maram in če ni potrebno ga sploh ne gledam. Nasilja me je
strah, vendar vem, da se nasilnih stvari v resničnem življenju ne dela.
D5: Nasilje mi je všeč. Zelo rada ga gledam tudi zato, ker ga gledava skupaj z očijem, ki mi
gledanja nikoli ne prepove.
5.
I: Na televiziji ali računalniku verjetno velikokrat vidite streljanje, pretepanje in da kdo umre.
Zanima me, kako gledate na te prizore? Kaj si mislite?
D1: Vem, da nasilno obnašanje ni pravilno. V filmih vidim veliko stvari, vendar pa sem se v
šoli in doma naučila, da se tako, kot je to prikazano v filmih, ne smem obnašati.
D3: Vem, da se do drugih ne smemo nasilno obnašati. Vem tudi, da ni prav, če v filmu kdo
koga ubije.
59
5
9
D2: Tudi jaz vem, da nasilni prizori ne prikazujejo pravilnega obnašanja.
6.
I: Se vam zdi prav, da so junaki včasih tako nasilni? Zakaj?
D1: Če pogledam npr. Winx-ice, lahko rečem, da one niso nasilne, ampak hočejo samo
obvarovati ljudi, želijo doseči, da jih drugi ne bi napadli. Winx-ice skušajo zaščititi svoje
mesto, zato so včasih malo nasilne.
D3: Winx-ice sploh niso nasilne, ampak so samo dobre in poskušajo ščititi ljudi.
D2: Veliko junakov je včasih nasilnih. Nasilen junak je npr. Peter Pan, saj se bori s kapitanom
Kljuko. Tudi Peter Pan se bori z gusarji zato, da bi obvaroval ljudi. Kapitan Kljuka in njegovi
podložniki so zlobni, in proti njim se bori Peter Pan.
D4: V risankah tudi vedno nekako povedo kdo je dober in kdo slab. To povejo s prizori ali pa
z liki samimi. Tako vedno veš kdo je dober in kdo je zloben. Kljub temu, da se tudi Peter Pan
bori, to še ne pomeni, da je zloben.
D2: Kapitan Kljuka pa je vedno zloben in ni nikoli prijazen.
D4: Tudi Peter Pan govori, da je treba nekoga uničiti, ampak on vedno naredi nekaj, zato, da
nekomu pomaga.
D4: Meni se zelo nasilen zdi tudi Spiderman. Res je,da ga z očijem gledava samo kdaj, ampak
vedno je zelo nasilen. V temu film nastopa hud pajek, ki strelja puščice, in v svoje mreže lovi
ljudi. Tudi Spiderman je nasilen, ampak tudi on varuje ljudi.
D6: Sama najraje gledam čebelico Majo. V tej risanki so včasih nasilni stražarji, ki pa prav
tako varujejo čebele.
7.
I: Ste že kdaj po gledanju nasilja (na TV ali računalniku…) imeli nočne more?
Če je odgovor DA: Kaj ste gledali in kaj se vam je sanjalo?
D1: Ja nočne more sem imela velikokrat, in jih imam še sedaj. Velikokrat se mi sanja, da me
je nekdo ukradel. Enkrat se mi je sanjalo tudi to, da sem se s sestrico in očijem peljala v avtu,
nato sem videla razbojnike, ki so tekli proti nam. Oči jih je želel pretepsti, a so oni premagali
nas, in naju s sestrico ukradli.
D3: Včasih se mi sanja kaj groznega, ampak zelo redko. Trenutno se ne spomnim nobenih
groznih sanj.
D2: Jaz še skoraj nikoli nisem sanjala, nočnih mor pa nimam.
60
6
0
D4: Enkrat sem imela grozne sanje, v katerih smo se peljali na morje, šli smo skozi oster
ovinek, na katerem smo zgrešili cesto in z avtom padli čez prepad v morje.
D5: Groznih sanj nisem imela še nikoli, zelo pogosto sanjam rdeče ozadje z roza kockami.
D6: Enkrat sem imela grde sanje v katerih se mi je sanjalo, da me nekdo lovi s pištolo. Po tem
me je bilo velikokrat strah, da me bo kdo ustrelil.
Vpliv agresivnih medijskih vsebin na vedenje
I: Najbrž ste na televiziji ali na internetu že kdaj videli kakšnega junaka, ki vam je bil zelo
všeč, ker je imel npr. čudežno moč, je bil močan, je znal streljati, se je pretepal, je premagal
pošasti, je bil zelo lep, je bil hudoben, ipd.
8.
I: Vam je bil ta junak kdaj tako všeč, da ste posnemali njegova nasilna dejanja?
D4: Ja. Velikokrat sem posnemala junaka z veliko, modro in debelo glavo (iz risanke Spuži
kvadratnik). Junak je bil enkrat v robotu, ki ga je lahko premikal. Ta junak je v robotu plesal
kot baletka, in to plesanje sem jaz velikokrat posnemala.
D2: Ja, zelo všeč so mi Ninja želve, še posebej oranžna Ninja želva. Kadar se je ta želva grdo
obnašala, sem se nato tudi jaz grdo obnašala. Npr. če je želva kazala jezik in škilila, sem nato
tudi jaz počela isto.
D3: Jaz pa še nisem posnemala junaka.
D1: Meni je zelo všeč »Spuži kvadratnik«. To je najbolj smešna risanka, v kateri nastopa
»Spuži kvadratnik«, ki je vbistvu goba, ki živi pod vodo. »Spuži« velikokrat brca z nogami in
maha z rokami zato, da premaga druge. Tudi jaz ga velikokrat posnemam ter z nogami brcam,
in rokami boksam tako kot on.
D6: Meni so zelo všeč čarobne vile, zato včasih posnemam njihovo mahanje s čudežnimi
palčkami ter poskušam začarati svojega bratca.
9
I: Prosim, da narišete junaka, ki ste ga že posnemali.
10.
I: Zakaj določenega igralca oz. junaka radi posnemate?
D2: Zato, ker mi je všeč, je močen, smešen, in zato ker je super junak.
61
6
1
D4: Junaka posnemam, ker je zelo zabaven, včasih je čuden, ter včasih zelo smešen.
D1: Junaka posnemam, ker je smešen, čuden, dober, prijazen,
D3: Jaz še nisem nikoli posnemala nobenega junaka.
D5: Tudi jaz še nisem posnemala nobenega junaka.
D6: Junaka posnemam ker ima čudežno moč, je prijazen ter smešen.
11.
I: Kaj od tega, kar opazite v risankah in filmih, najraje posnemate?
D2: Najrajši in največkrat posnemam boksanje. Največkrat to delam zato, ker me npr. bratec
začne boksati, pa ga jaz boksnem nazaj. Največkrat kakšno risanko ali film gledava skupaj, ter
se nato med sabo boksava, brcava, ipd., tako, kot so to delali v risanki.
D4: Najraje posnemam boksanje, ker to največkrat opazim. Na ta način tudi rada nagajam
sestrici.
D3: Včasih posnemam kakšne čudne besede oz., če kdo kaj čudnega reče.
D1: Največkrat posnemam boksanje in brcanje. Včasih se boksava s sestrico, včasih pa sama
brez razloga brcam in boksam v zrak.
D5: Najraje in največkrat posnemam streljanje s pištolami.
D6: Včasih bratca malo udarim, ker sem to videla v risanki.
12.
I: Ali po ogledu nasilne risanke ali filma tudi vi kdaj postanete nasilni?
D2: Večinoma po ogledu risank ne postanem nasilna, samo z bratcem se včasih pretepava,
vendar ponavadi on začne. Če pa že sem nasilna, se ponavadi znesem nad bratcem.
D4: Včasih po ogledu risank začnem zelo nagajati in »težiti« sestrici. Včasih tudi začnem
tepsti sestrico, zato me mami pošlje v sobo.
D3: Ponavadi nisem nasilna, vendar moram sestrico kdaj malo udariti ker ne uboga ali pa mi
nagaja.
D1: Ja, včasih, ko kaj gledam, me to lahko zelo razjezi, zato moram kakšno stvar boksniti.
Sestrice ne boksam, velikokrat pa boksam vzglavnike, omaro, posteljo, ipd.
62
6
2
D5: Ja včasih se boksava z očijem ali pa s sovrstniki. Velikokrat se obnašam, kot, da imam
pištolo s katero streljam druge.
D6: Nasilna po gledanju nisem, včasih pa posnemam kakšno stvar, ki jo vidim, vendar ni
nasilna.
13.
I: Do koga se po ogledu nasilne vsebine najpogosteje nasilno obnašate?
D2: Največkrat se nasilno obnašam do svojega brata dvojčka.
D4: Včasih nagajam sestri, včasih pa se odgovarjam mamici.
D1: Jaz se zelo velikokrat grdo obnašam do mami. Zelo velikokrat jo naderem.
D3: Včasih se grdo obnašam do sestrice.
D4: Jaz tudi včasih boksnem svojo mlajšo sestrico.
D5: Najpogosteje se tepem z vrstniki, in sicer tako s fanti, kot tudi s puncami.
D6: Najpogosteje se grdo obnašam do starejšega bratca. Z njim se včasih boksava.
14.
I: Zakaj mislite, da se po ogledu obnašate nasilno?
D2: Včasih po ogledu postanem živčna in mislim, da sem zato malo nasilna. Včasih se zgodi
tudi to, da bratec nekaj oponaša, pa to meni ni všeč, in ga začnem boksati in pretepati.
D4: Nasilna postanem, ker sestrica naredi nekaj, kar meni ni všeč, zato postanem živčna in jo
takoj udarim.
D3: Nasilna postanem, ker me kaj razjezi, zato nasilno odreagiram.
D1: Vem, da nasilno obnašanje ni pravilno, ampak včasih me določena stvar tako razjezi, da
si ne morem pomagati, če se obnašam nasilno.
D5: Po ogledu se obnašam nasilno, ker to obnašanje vidim v filmih. Oči me tudi nikoli ne
opozori, da tako obnašanje ni pravilno. Ponavadi posnemam to kar vidim v filmih, ali kar dela
moja sestrica.
D6: Nasilno se obnašam, ker se tudi bratec po filmu, ki ga gledava skupaj, obnaša nasilno.
Nasilje v video igricah
63
6
3
15.
I: Katere video igrice vas najbolj pritegnejo in zakaj?
D2: Zelo mi je všeč posnemanje igranja kitare, plesa in petja. Tu gre zato, kako lepo lahko
zapoješ pesem, kako dobro lahko zaplešeš nek ples, oz. kako dobro lahko igraš npr. kitaro.
D4: Meni je najbolj všeč FRIV (raznovrstne brezplačne igrice). Najbolj so mi všeč igrice z
žogami, z liki, ki jih sestavljaš ter igrice s punčkami, ki jih preoblačiš.
D3: Tudi meni je najbolj všeč FRIV, saj je tu precej igric ob katerih moraš kar veliko
razmišljati.
D1: Tudi meni je najbolj všeč FRIV. Tu mi je najbolj všeč premikanje figuric, pokanje
balončkov, ipd.
D5: Meni je najbolj všeč igrica s snežaki, v kateri se je potrebno boriti.
D6: Igric ne igram, ker mi starši ne dovolijo. Igrice pa me v bistvu sploh ne zanimajo, saj
najraje gledam risanke.
16.
I: Kako pogosto igrate video igrice?
D2: Igrice igram okrog dvakrat do trikrat na teden.
D4: Igrice igram vsak dan.
D3: Igrice igram dvakrat na teden.
D1: Igrice igram takrat kadar želim. Seveda pa to drži med počitnicami. Med šolskim letom
igrice igram bolj malokrat.
D5: Igrice igram občasno.
D6: Igric ne igram.
17.
I: Ali je v vaših najljubših video igricah kakšno nasilje? Lahko opišete?
D1,D2,D3,D4: Nasilnih igric ne igram.
D5: V igricah, ki jih jaz igram je včasih prisotno tudi nasilje, in sicer, kričanje, streljanje,
pretepanje,…
64
6
4
D6: Igric sploh ne igram.
18.
I: Se vam zdi, da to nasilje vpliva na vaše vedenje? Na kakšen način?
D1, D2, D3, D4: Nasilnih igric ne igram, zato menim, da nasilje v filmih in risankah ne vpliva
name, saj ga ne gledam.
D5: Zaradi nasilja se večkrat grdo obnašam, kričim, se odgovarjam.
D6: Nasilja ne gledam.
Razlogi za željo po večji izpostavljenosti nasilnim vsebinam
19.
I: [Če prej omenijo, da radi gledajo nasilje] Zakaj radi gledate nasilne risanke in filme?
D2: Nasilne stvari rada gledam, ker junaki delajo stvari, ki jih jaz ne smem. Zaradi nasilja sem
sama včasih nasilna brez razloga. Nasilje gledam ker mi je všeč.
D4:Včasih so junaki, ki se pretepajo tudi smešni, zato se začnem smejati, in nasilja sploh ne
opazim.
D3: Nasilne stvari gledam zato, da se kaj naučim, in, da vem kako je včasih potrebno
odreagirati.
D1: Velikokrat se o risankah ali filmih pogovarjamo s prijateljicami, zato moram film gledati,
da poznam zadevo.
D5: Nasilne stvari gledam, ker mi starši to dovolijo, da se kaj naučim ter zato, ker to rada
gledam.
D6: Ne mara gledati nasilja.
20.
I: [Če prej omenijo, da radi gledajo nasilje] Zakaj radi igrate nasilne video igrice?
D1,D2,D3, D6: Nasilnih igric ne maram in jih ne igram.
D4: Kakšno nasilno igrico mogoče včasih igram, če mi je zabavna.
D5: Nasilne igrice igram, ker so mi všeč ter zato, ker jih igram skupaj z očijem ter vrstniki.
65
6
5
Kategorizacija vsebin in omejevanje
21.
I: Ali gledate filme in igrate igrice, ki so namenjene vaši starosti, ali tudi tiste, ki so
namenjene starejšim od vas? Zakaj?
D2: Najraje gledam stvari, ki so namenjene starejšim. Te vsebine so veliko bolj zanimive, kot
pa tiste, ki so primerne zame. Iz teh vsebin se lahko tudi veliko naučiš. Na računalniku pa
igram igrice, ki so primerne zame.
D3: Raje imam vsebine, ki so za starejše, ker so bolj zanimive, in so mi bolj všeč. Iz teh
vsebin tudi več stvari izveš, se kaj novega naučiš ter dobiš dobre ideje. Izmed igric imam
najraje igrice na FRIV, ki pa niso nasilne.
D4: Raje imam vsebine, ki so primerne za starejše. Vsebine, primerne zame so bolj otročje.
D5: Rada gledam vse, tako vsebine za otroke, kot tiste za starejše, res pa je, da tudi mene bolj
pritegnejo vsebine za starejše.
D6: Jaz gledam samo vsebine za otroke, vsebin za starejše ne gledam in mi niso všeč.
22.
I: Kateri izmed medijev po vašem mnenju prikazuje največ nasilnih igric, filmov ter risank?
D2: Televizija, najbolj nasilni pa so filmi.
D3: Internet prikazuje največ nasilja.
D4: Televizija in internet, in sicer so najbolj nasilni filmi in igrice.
D1: Najbolj nasilne so igrice na internetu.
D5: Najbolj nasilni so filmi na televiziji ter igrice na internetu in mobitelu.
D6: Največ nasilja je v filmih, ki ji jaz ne gledam.
23.
I: Ali veste, da so filmi in igrice razvrščeni glede na to, ali so primerni za vašo starost ali ne?
D2,D5,D3,D4: Vem, da obstaja razvrstitev vsebin na televiziji glede na to, ali so te vsebine
primerne zame ali ne. Vem, da so vsebine razvrščene s pomočjo »znakcev«, ki so ob filmu v
zgornjem kotu, vendar pa »znakcev« ne poznam točno.
D1, D6: Razvrstitve televizijskih vsebin ne poznam in niti ne vem kaj to pomeni.
66
6
6
D1-D6: Razvrstitve igric glede na primernost za otroke ne poznam.
24.
I: Kako veste, ali je določen film na televiziji primeren za vas?
D2, D5, D3 in D4: Vem, da obstajajo simboli, ki so narisani na robu televizijskega ekrana,
vendar pa točno ne znam povedati, kaj naj bi simboli pomenili.
D1 in D6: Starši mi povedo, kaj lahko gledam in kaj ne.
I: Pokažem jim slike teh znakov ter ugotavljam ali prepoznajo znake.
D2, D5, D3 in D4: So slike znakov, ki sem jih pokazala, v večini prepoznale. Te 4 osebe so
uspešno prepoznale znak za neprimernost ogleda za otroke do 12. leta starosti, znak za
neprimernost ogleda za otroke do 15. leta starosti ter znak za neprimernost ogleda za otroke in
mladostnike do 18. leta.
Znaka, ki označuje programsko vsebino, za katero se priporoča ogled z vodstvom staršev in
skrbnikov ni prepoznala nobena oseba.
D1 in D6: sta znake videli prvič in jih nista prepoznali.
25.
I: Ali vam starši pustijo igrati vse igrice in gledati vse filme ter risanke?
D6: Starši mi ne pustijo gledati vseh stvari, prav tako mi ne pustijo igrati video igric.
67
6
7
D5: Starši mi pustijo gledati in igrati vse, kdaj pa kdaj kaj pogledamo skupaj, večinoma pa
vse gledam sama v svoji sobi.
D2: Meni in mojemu bratu starši ne dovolijo gledati vsega. Večinoma pa sama gledam
tisto,kar je primerno zame, in mi je všeč.
D4: Starši mi ne pustijo gledati vsega. Če je na televiziji kak zelo nasilen film, tako
prestavimo program.
D3: Gledam tisto, kar je meni všeč, zagotovo pa mi niso všeč nasilne stvari, zato že sama vem
kaj lahko gledam in kaj ne.
D1: Nasilnih stvari sploh ne gledam, ker me je nasilja strah in mi ni všeč.
26.
I: Ali vam starši kaj omejujejo gledanje nasilnih filmov in igranje nasilnih igric?
D2: Gledanja filmov mi starši ne omejujejo, igranje igric pa mi omejujejo. Tako za dostop do
interneta, kot do televizije imamo gesla, ki jih vesta samo starša. Televizije v svoji sobi
nimam, televizijo pa lahko zvečer gledam največ do 22.30. Filme, ki so grozni, gledamo
skupaj z očijem in mamico, vendar se o takih filmih oz. programih ponavadi s starši ne
pogovarjamo. Pogovarjamo pa se o filmih, ki so nam bili všeč.
D4: Starši mi tako pri gledanju filmov, kot tudi pri igranju igric postavljajo omejitve. Gesel za
dostop do televizije nimamo, imamo pa gesla za dostop do računalnika. Zvečer televizijo
lahko gledam najkasneje do 21.00. Vse filme gledam skupaj s starši, razen, če gre za filme, ki
so namenjeni otrokom. Televizije v svoji sobi nimam, saj jo imamo samo v dnevni sobi. O
stvareh, ki jih vidim na televiziji se doma ne pogovarjamo, razen, če kakšne stvari posebej ne
vprašam.
D3: Meni starši ne omejujejo gledanja nasilnih filmov in igranja igric, res pa je, da zelo
nasilnih filmov ne gledamo. Gesla imamo samo za dostop do računalnika. Televizijo imamo
samo v dnevni sobi in kuhinji, v ostalih prostorih pa ne. Starši mi dovolijo, da televizijo
gledam do 21.30. Skupaj s starši gledamo risanke ter tudi filme.
D5: Starši mi gledanja nasilnih filmov ter igranja igric večinoma ne omejujejo. Do programov
na televiziji ter do računalnika vedno dostopa oči. Televizij imamo veliko, saj ima vsak
televizijo v svoji sobi, televizija pa se nahaja tudi v dnevni sobi. Zvečer nimam določene ure,
po kateri ne bi smela več gledati televizije. Kdaj grem v posteljo, se odločim sama. Včasih
filme in risanke gledamo tudi skupaj s starši, vendar samo včasih. Včasih mi starša tudi
povesta, da kakšne stvari, ki jo vidim na televiziji ne smem delati.
D1: Starši mi ne dovolijo, da televizijo gledam kadar želim, prav tako mi ne dovolijo vedno
igrati igric. Gesel za dostop do televizije ali računalnika doma nimamo. Televizijo imamo
68
6
8
samo v dnevni sobi ter v spalnici staršev. Starša sta mi tudi določila, da moram sedaj, med
šolski letom spat ob 21.00. Včasih kakšne filme, ki so bolj primerni za starejše, gledam skupaj
s starši. Če kakšne stvari, ki jo vidim na televiziji ne razumem, vprašam očija.
D6: Starši mi vedno dovolijo gledati televizijo, vendar pa je zvečer ne smem gledati predolgo.
Gesel za dostop do televizije nimamo, imamo pa gesla za dostop do interneta. Televizijo
imamo samo v dnevni sobi, v ostalih sobah pa ne. Televizijo lahko zvečer gledam najkasneje
do 21.00. Kakšne stvari, npr. filme gledamo tudi skupaj s starši. Starši mi včasih tudi rečejo,
dav filmih ni vse resnično.
Zaključna vprašanja
27.
I: Se vam zdi prav, da je na internetu in televiziji danes toliko nasilja? Zakaj?
D1-D6: Danes je nasilja preveč. Problem je, ker je veliko nasilja predvajanega takrat, ko
televizijo gledamo otroci.
28.
I: Menite, da vas televizijski programi učijo? (npr. kako se obnašati, kako odreagirati v
prepiru, ipd.)
D2: Medij nas tudi kaj naučijo, npr. kako se pogovarjati, kako se pretepati,…
D1: Televizija me nauči veliko stvari.
D4: Televizija me nauči, kako se braniti pred roparji.
69
6
9
Priloga 17: Prepis poglobljenega intervjuja s S1
UVODNI NAGOVOR
Pozdravljeni. Najprej se vam zahvaljujem za čas, ki ste si ga vzeli za sodelovanje v
poglobljenem intervjuju na temo : Vpliv medijskega nasilja na otroke.
Sem Petra Kuhar, študentka trženja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Za temo magistrskega
dela na podiplomskem študiju sem si izbrala naslov Vpliv medijskega nasilja na otroke med 6.
in 10. letom starosti.
Z namenom obravnave izbrane problematike v praksi, sem že izvedla skupinske pogovore z
otroki, starimi od 6 do 10 let. Otroci so mi podali informacije iz enega zornega kota. Glede na
starost otrok, bi informacije rada pridobila še iz drugega zornega kota. V ta namen bom
izvedla intervju z vami in še z nekaj starši.
S poglobljenim intervjujem želim pridobiti vpogled v vaše izkušnje, stališča, občutke ter
mnenja glede vplivov medijskega nasilja na otroke. Pridobiti želim predvsem informacije o
tem, kako po vašem mnenju medijsko nasilje vpliva na vedenje otrok.
NASILNE VSEBINE: POJAVNOST IN PROBLEMATIČNOT
Najprej vam bom zastavila nekaj vprašanj povezanih z dostopnostjo, pojavnostjo ter
problematičnostjo medijev.
Kaj menite o pogostosti in dostopnosti prikazov nasilja v medijih?
Danes lahko do nasilja dostopamo popolnoma prosto. Na spletu tako lahko v iskalnik
vneseš besedo »nasilje«, in v sekundi ti iskalnik vrne množico nasilnih posnetkov,
filmov, ipd. Enako je pri spletnih igricah. Težko je sploh najti igrico za otroka, ki bi bila
primerna njegovi starosti, in ne bi vsebovala nasilnih elementov. Nasilje je prisotno tudi
v skoraj vseh oddajah in programih na televiziji. Rečem lahko, da je nasilje v medijih
danes zelo pogosto in lahko dostopno, vendar pa menim, da s tem, če nad otrokom
izvajaš vsaj nekaj kontrole, lahko to zelo omejiš. Za otroke je problematično predvsem
nasilje v filmih, risankah ter na spletu.
V katerem izmed medijev se po vašem mnenju nasilje pojavlja najpogosteje? (Po
potrebi pojasnim, kaj vse spada pod »medije«)
Menim, da se nasilje najpogosteje pojavlja na televiziji ter na internetu. Pri nas
televizijo gledamo zelo malo, tako, da tudi ta medij z vidika prikaza nasilja, za otroke ni
problematičen. Največ nasilja, ki ga pri nas otroci vidijo na televiziji, je tako v dnevnih
novicah ter risankah. Mojega sina na televiziji najbolj zanimajo risanke in športne
igrice, ostale vsebine pa ne pritegnejo njegove pozornosti.
70
7
0
Se vam zdi, da so nasilne vsebine prisotne tudi v vsebinah, namenjenih otrokom? Lahko
podate kakšen primer?
Da, nasilne vsebine so prisotne tudi v vsebinah za otroke. Med vsebinami, namenjenimi
otrokom, se mi tako najbolj problematične zdijo risanke, vendar pa moram poudariti, da
moj sin risank ne gleda prav veliko. Kadar pa sin risanke gleda, zagotovo ne gleda takih,
ki bi bile nasilne, saj ga tovrstne risanke ne pritegnejo. Sin je namreč bolj športni tip
otroka, posledično pa ga bistveno bolj zanimajo vsebine, povezane s športom kot npr.
športne igrice ter treningi nogometa.
Bolj kot risanke, pa sin rad gleda predvsem risane filme kot npr. »Ledena doba«, ipd.
Najraje pa si skupaj ogledamo risanke, ki so predhodno v kino centrih, in jih poznam.
Zdi se mi, da tovrstne risanke nasilnih elementov v pravem pomenu ne vsebujejo, res pa
je, da interpretacija nasilja zavisi od posameznika.
Menite, da je pri otrocih televizija še vedno eden bolj priljubljenih ter bolj vplivnih
medijev?
Pri nas doma televizija ni najbolj vpliven medij, ker ta medij sina enostavno ne zanima.
Sin ima namreč družbo dečkov, v kateri se vsi ukvarjajo s športom, tako, da obsedenosti
z računalnikom oz. televizijo, ki je danes kar pogosta, pri nas ni. Pri sinu tako v bistvu
sploh ni potrebno kakršno koli preprečevanje gledanja vsebin, ker gleda res samo tisto,
kar ga zanima. Zdi se mi, da imajo pri otroški obsedenosti z mediji veliko vlogo starši.
Pri nas je namreč tako, da precej stvari delamo skupaj (se igramo, gremo na sprehod,
rišemo…), tako, da so otroci precej zaposleni, in niso izpostavljeni medijskim
vsebinam. Opazujem tudi, da je pri drugih otrocih te starost problematičen medij tudi
telefon, vendar pri nas ne, ker tudi ta medij sina ne zanima.
Katera izmed televizijskih kategorij (filmi, oglasi, risanke) se vam zdi najbolj
problematična glede prikaza nasilnih vsebin?
Najbolj problematični se mi glede prikaza nasilnih vsebin zdijo filmi, vendar pa je
pomembno to, da so filmi, neprimerni za otroke, predvajani v času, ko so mlajši otroci
že v postelji. Otroci praviloma tako sploh nimajo veliko možnosti, da so izpostavljeni
najbolj »grdim« vsebinam. Pri najmlajših otrocih pa so mogoče najbolj problematične
risanke, vendar pri nas ne, ker takih risank ne gledamo.
Moj sin na televiziji še najraje gleda zgodovinske oddaje, ki prikazujejo npr. potek
bojevanj oz. vojn. Tovrstne vsebine ga res zanimajo, vendar jih vedno gleda skupaj z
možem.
Kaj mislite glede prikazov nasilja v video igricah?
71
7
1
Pri tem vprašanju težko izrazim mnenje, ker nasilnih igrice ne poznam. Kot sem že
omenila, je sin zelo športni tip. Najraje tako igra športne igrice, ki so na spletu ali pa
preko Play Stationa. Prek teh medijev tako najraje igra nogomet ter smučarske skoke.
Kako pomembni so po vašem mediji za oblikovanje in spreminjanje vrednot družbe ter
oblikovanje identitete otrok?
Mediji so zelo pomembni za oblikovanje identitete otroka. Verjamem, da lahko
neprestano gledanje nasilnih vsebin povzroči povzemanje določenega vedenja oz.
določenih vzorcev. Mediji lahko vplivajo na otroke, vendar zelo dvomim, da na otroke
te starosti. Spet imajo tu veliko vlogo starši. Če starši poskrbijo za to, da otrok ni preveč
izpostavljen medijem, ni izpostavljen napačnim vsebinam, mu določene stvari razložijo,
menim, da sta vloga ter vpliv medijev bistveno manjša.
Menite, da mediji otrokom posredujejo pravo sliko realnega sveta? Zakaj?
Menim, da mediji otrokom ne posredujejo prave slike realnega sveta. Npr. risanke, ki so
za otroke te starosti precej zanimive, prikazujejo izmišljen svet oz. izmišljene zgodbe, ki
jih otroci precej hitro lahko vzamejo za resnične. Po drugi strani pa npr. zgodovinski
filmi, ki sina precej zanimajo, posredujejo resnično, včasih mogoče celo preveč
realistično sliko sveta.
Menim tudi, da sin pri svojih leti že dobro loči realne vsebine od fantazijskih.
Kje se po vašem kaže vpliv nasilja v medijih? Kakšne posledice to pusti na otrocih?
(npr. odnosi, reševanje težav, agresija, nasilje).
Nasilne vsebine na sina vplivajo predvsem tako, da v njem vzbudijo razmišljanje, ter
željo po poglobljenem pridobivanju informacij o videnih posnetkih na spletu, ter od
staršev. Kakršnih koli resnejših posledic ter posnemanj pa menim, da vsebine pri sinu
ne povzročajo, ker enostavno zelo malo gleda vsebine na televiziji ter v ostalih medijih.
Menim pa, da sin nasilne vsebine rad gleda, ker je fant, in mu je že po naravi zelo všeč
puška. Fantje se namreč radi igrajo z avtomobili in puškami, in verjamem, da je to del
obdobja. Ne verjamem pa, da bi ob vsem tem kakršne koli hujše posledice povzročalo
medijsko nasilje.
Menim, da se vpliv medijev kaže predvsem v načinih otrokovega obnašanja ter
izražanja.
NASILNE VSEBINE: VPLIVI IN OBČUTKI
V nadaljevanju sledijo vprašanja, vezana na občutke in vplive, ki jih nasilje vzbudi v otrocih.
72
7
2
Kakšne občutke v otrocih vzbujajo prikazi nasilja? (npr. strah,…)
V povezavi z nasilnimi vsebinami (zgodovinski filmi) sin precej velikokrat izraža
določena čustva. Tovrstni filmi ga tako prizadenejo, razžalostijo, vzbudijo nadaljnje
razmišljanje ter vzbudijo strah. Zgodovinske filme sin dojema precej čustveno, po
gledanju teh vsebin, pa velikokrat tudi sledijo tudi različna vprašanja,vezana na vsebino.
Po gledanju je tako vprašal tudi »Ali je moj dedi tudi umrl v vojni?«, »Kdo je bil
partizan?«. Zdi se mi, da tovrstne vsebine nanj ne vplivajo negativno, temveč pozitivno
gradijo njegovo znanje.
Nasilje pa sina v splošnem precej prizadene.
Ali pri svojem otroku zasledite kakšne posledice izpostavljenosti nasilju v medijih? Če
da, katere? (Izkrivljena podoba o svetu, agresija, nočne more, neobčutljivost na nasilje,
ipd.)
Mislim, da na osnovi vsebin, ki jih sin gleda, nima izoblikovane izkrivljene podobe o
svetu, saj menim, da vse medije spremlja premalo, da bi to pri njem lahko izoblikovalo
napačno sliko. Kot sem že rekla, med vsebinami najbolj spremlja športne programe ter
zgodovinske filme, kar pa se mi ne zdijo problematične vsebine. Zaradi odsotnosti
nasilnih vsebin sin tudi nima nobenih nočnih mor. Če pa se dotakneva še neobčutljivosti
na nasilje, pa ne bi mogla reči, da je sin neobčutljiv. Nasilne vsebine se ga dotaknejo, ga
prizadenejo, ter sprožijo njegove komentarje neodobravanja nasilja ter njegovo
ogorčenost.
Menite, da so vplivi nasilnih vsebin drugačni na fante kot na dekleta? (če DA, V
kakšnem smislu? Zakaj?)
Če pogledam situacijo pri nas, lahko rečem, da npr. hči zelo veliko gleda risanke, med
tem, ko sin skoraj nič. Najbrž so zato vplivi nasilnih vsebin res drugačni na fante kot na
dekleta. Mislim, da nasilne prizore deklice dojemajo bolj čustveno, ter se nanje tudi bolj
čustveno odzovejo kot pa fantje. Mislim tudi, da deklice veliko bolj posnemajo
elemente medijskih vsebin, kot npr. besede, oblačenje, vzorce obnašanja,…fantje pa
mogoče bolj posnemajo aktivnosti (streljanje, boksanje, ipd.), ki so povezane z agresijo.
Verjamem tudi, da agresija v medijih, deklice bolj prizadene kot pa fante, ter povzroči,
da se deklice bolj poistovetijo z junaki ter vse skupaj bolj globoko dojemajo.
Se vam zdi, da je izpostavljenost otrok nasilju povezana z nasiljem med vrstniki ter brati
in sestrami? Na kakšen način?
S to trditvijo bi se strinjala do določene mere. Menim predvsem, da obnašanje in
vedenje starejših vrstnikov ter bratov in sester vpliva na vedenje mlajših. Torej, če so
73
7
3
starejši vrstniki prek medijev oblikovali svojo nasilnost, to nasilnost prenesejo na
mlajše. Ne verjamem pa, da so samo mediji tisti, ki bi povzročali nasilje.
Kaj menite, kaj botruje nasilnemu vedenju otrok? (Potreba po uveljavljanju v družbi,
potreba po pozornosti, pomanjkanje samozavesti)
Mislim, da so razne nasilne aktivnosti in vedenja povezana predvsem z odraščanjem
otroka, ter z določeno mero nasilnosti, ki jo ima otrok v sebi, in ne z mediji. Menim
namreč, da ima vsak otrok, še predvsem fantje, v sebi določen kanček nasilnosti.
Ključnega vpliva na nasilje otroka tako nimajo mediji, temveč temperament oz.
osebnost otroka.
Kot ključni faktor nasilnega vedenja pa bi izpostavila nasilje v družini, in ne v medijih.
Menim torej, da če je nasilje prisotno v družini, to izgradi otrokovo nasilno osebnost, ter
vzbudi željo po nasilju in nasilnih vsebinah. Še vedno pa menim, da vseh svojih
»nasilnih« aktivnosti in vedenj otroci sploh ne dojemajo kot nasilnih. Mislim namreč,
da je beseda nasilje za otroka te starosti kar huda. Pri nas je bil sin nasilen do mlajše
sestrice, ko se je rodila. To nasilje je izhajalo iz ljubosumja na mlajšo sestrico. Tovrstne
oblike nasilja, medijem ne morem pripisati.
Kako pa na otroka vplivajo ponavljajoče se oblike nasilja, prikazane v medijih? (npr.
napačni načini reševanja konfliktov)
Menim, da v otrocih obstaja določena mera »otroškega nasilja«, ki je povezana z
odraščanjem, vendar pa menim, da se tovrstna nasilnost s časoma izrodi. V primeru
problemov z nasiljem v družini, v kombinaciji z nasilnimi medijskimi vsebinami, pa
verjamem, da ponavljajoče se oblike nasilja potencirajo otrokovo nasilnost. Pri
potenciranju ravni otrokovega nasilja imajo tako pomembno vlogo starši. Oni namreč s
pravilnim pristopom, ter z usmerjanjem otroka lahko vplivajo na zmanjšanje vplivov
nasilja.
Menim tudi, da ima pri vplivu vsebin na otroka velik pomen to, ali otrok ve, da je
določena stvar resnična ali izmišljena. V splošnem pa mislim, da nasilje vpliva na
trenutno dojemanje ter občutke, ter ne na oblikovanje vedenja v kasnejših obdobjih.
Kako bi komentirali trditev »izpostavljenost otroka agresivnim vsebinam naj bi vodila v
to, da je neposredno po izpostavljenosti otrok bolj agresiven ter se v kasnejših obdobjih
razvije v bolj agresivnega mladostnika.«? Ali se strinjate ali ne? Zakaj?
S trditvijo se ne strinjam, ker sem mnenja, da mediji predstavljajo premajhen faktor, ki
bi vplival na osebnost in vedenje otroka. Opažam, da takoj po izpostavljenosti sledijo
določena trenutna posnemanja videnih aktivnosti, vendar pa ne verjamem, da bi zgolj
zaradi medijev otrok postal nasilen kasneje v življenju. Menim namreč, da če otroka
74
7
4
usmerjaš v pravo smer, in mu prikažeš kaj je realno, to vpliva na zmanjšanje moči
medijev.
Menim, da so vzrok otrokove agresije predvsem razmere v družini, nikakor pa ne zgolj
mediji. Verjamem, da mediji imajo nek vpliv, vendar ta vpliv ni dolgoročen, temveč
trenuten. V danem trenutku pa nasilne vsebine oblikujejo predvsem žalost in nemir.
NADZOR STARŠEV
Za konec bi vam rada zastavila še nekaj vprašanj, povezanih z nadzorom, ki ga izvajate nad
otrokovo izpostavljenostjo nasilnim vsebinam.
Ali nasilne vsebine običajno gledate skupaj z otrokom? Na kakšen način poteka takšno
gledanje? (npr. podajanje komentarjev na videne dogodke ter razlaga, kaj je prav in kaj
ne)
Kot sem že prej omenila, nasilnih vsebin v pravem pomenu besede ne gledamo. Glede
na to, da je sin o katerem govoriva najstarejši, ostali otroci pa so vsi mlajši, je prava
izbira vsebin ključnega pomena. Med vsebinami, ki jih gledamo skupaj so predvsem
risani filmi ter zgodovinske oddaje. Zgodovinskih oddaj sin nikoli ne gleda sam, saj te
vsebine v določeni meri težko razume. Prav zato zgodovinske oddaje vedno gleda
skupaj z možem, ki mu na dogodke podaja argumente in komentarje.
Ali doma izvajate nadzor nad otrokovo izpostavljenostjo nasilnim vsebinam? Če da, na
kakšen način? (npr. postavljanje omejitev otrokom, dovolite otroku televizijo v svoji
sobi, se z otrokom pogovarjate o temah, videnih na televiziji, izbirate otroku primerne
programe).
Kakršno koli omejevanje dostopa do medijev oz. uporabe medijev se mi zdi nesmiselno,
ker sina mediji za enkrat sploh ne zanimajo. Razlog je prav gotovo v tem, da ima zelo
veliko svojih hobijev. Res pa je, da smo dogovorjeni, da po 21. uri otroci ne smejo več
gledati televizije. Sin pri svojih letih nima svojega računalnika, telefona ter tudi ne
televizije v svoji sobi, saj enostavno ne izrazi želje po tem, menim pa tudi, da teh stvari
pri svojih letih še ne potrebuje.
Kaj menite o tem, da je sodobna tehnologija povzročila umikanje staršev iz procesov
odraščanja, ker ti enostavno niso več dovolj poučeni o novih trendih in tehnologijah? Se
strinjate s to mislijo?
S to trditvijo bi se strinjala do določene mere. Menim, da je napredek sodobne
tehnologije res tako hiter, da včasih starši temu napredku enostavno ne morejo oz. ne
znajo več slediti. Menim pa tudi, da je tovrstnim trendom pri mlajših otrocih še možno
75
7
5
slediti. Starejši kot so otroci, več tehnologije obvladajo, in vedno težje je biti v koraku z
njimi.
Vse televizijske vsebine so v skladu z zakonodajo umeščene v eno izmed 4 kategorij, ki
opredeljujejo primernost prikazane vsebine za otroka? (primerno za otroke v spremstvu
staršev, neprimerno za otroke do 12. oz. do 15. leta starosti ter, neprimerno za otroke in
mladostnike do 18. leta). Ste poznali to razvrstitev?
To razvrstitev poznam, vendar vsebin, ki bi bile razvrščene v eno izmed teh kategorij
skoraj ne gledamo. Čas z otroki namreč skušam preživeti čim bolj aktivno, in ne z
gledanjem televizije ter uporabo računalnika. Če pa se te vsebine že pojavijo, pa jih, če
se le da, ne gledamo, oz. preklopimo na drug kanal.
Če ste, ali pri izbiri TV vsebine za svojega otroka upoštevate te kategorije?
Da, če se nasilne medijske vsebine slučajno pojavijo takrat, kadar mi gledamo
televizijo, pri izbiri programov vsekakor upoštevam kategorizacijo.
S tem sva pri koncu pogovora. Bi želeli še kaj dodati na to temo? Sicer najlepša hvala za vaše
sodelovanje!
76
7
6
Priloga 18: Prepis poglobljenega intervjuja s S2
UVODNI NAGOVOR
Pozdravljeni. Najprej se vam zahvaljujem za čas, ki ste si ga vzeli za sodelovanje v
poglobljenem intervjuju na temo : Vpliv medijskega nasilja na otroke.
Sem Petra Kuhar, študentka trženja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Za temo magistrskega
dela na podiplomskem študiju sem si izbrala naslov Vpliv medijskega nasilja na otroke med 6.
in 10. letom starosti.
Z namenom obravnave izbrane problematike v praksi, sem že izvedla skupinske pogovore z
otroki, starimi od 6 do 10 let. Otroci so mi podali informacije iz enega zornega kota. Glede na
starost otrok, bi informacije rada pridobila še iz drugega zornega kota. V ta namen bom
izvedla intervju z vami in še z nekaj starši.
S poglobljenim intervjujem želim pridobiti vpogled v vaše izkušnje, stališča, občutke ter
mnenja glede vplivov medijskega nasilja na otroke. Pridobiti želim predvsem informacije o
tem, kako po vašem mnenju medijsko nasilje vpliva na vedenje otrok.
NASILNE VSEBINE: POJAVNOST IN PROBLEMATIČNOT
Najprej vam bom zastavila nekaj vprašanj povezanih z dostopnostjo, pojavnostjo ter
problematičnostjo medijev.
Kaj menite o pogostosti in dostopnosti prikazov nasilja v medijih?
Menim, da je obseg nasilja, ki smo mu danes izpostavljeni prek medijev, izjemno velik.
Zdi se mi namreč, da je ob redkih trenutkih, ko gledam televizijo, v vseh medijih ter na
vseh programih prikazano samo nasilje. Nasilje pa ni prisotno samo v vsebinah,
namenjenih odraslim, temveč tudi v vsebinah za otroke. Povzamem lahko, da so danes
prikazi nasilja zelo pogosti ter lahko dostopni.
V katerem izmed medijev se po vašem mnenju nasilje pojavlja najpogosteje? (Po
potrebi pojasnim, kaj vse spada pod »medije«)
Če gledava splošno sliko, menim, da je največ nasilja prikazanega na televiziji, in sicer
v filmih. Skoraj v vsakem filmu, ne glede na njegov žanr so namreč prisotni prizori
nasilja (pri čemer je raven nasilja odvisna od žanra). V povezavi z otroki pa lahko
zagotovo izpostavim problematiko nasilnih elementov v risankah. V današnjem času je
namreč precej tudi takih risank, ki jasno izražajo nasilje. Problem se pojavi, ker risanke
otrokom predstavljajo ključni fokus oz. medij, kar pomeni, da otroci svoje dojemanje
sveta v večini gradijo na osnovi slik, ki jih posredujejo risanke.
77
7
7
Medij, problematičen z vidika vsebin, ki jih posreduje otrokom, je tudi internet, vendar
pa ta medij v primeru moje hčere trenutno še ni aktualen.
Se vam zdi, da so nasilne vsebine prisotne tudi v vsebinah, namenjenih otrokom? Lahko
podate kakšen primer?
Da, nasilne vsebine so prisotne tudi v vsebinah, namenjenih otrokom. Med vsebinami,
ki so namenjene otrokom, bi glede nasilnih elementov izpostavila risanke, ki so
predvajane ob nedeljskih jutrih. Moja hči najraje gleda nedeljski Živ Žav, izmed
nedeljskih risank pa najraje gleda risanke »Lego Chima«, »Maša in medved« Tom in
Jerry ter risanko »Mia in jaz«. Glede na to, da je hči stara šele 6 let, menim, da se
nasilnih elementov v risankah sploh še ne zaveda. Posnemanja nasilnih elementov tako
pri njej nisem opazila, saj je nasilne vsebine enostavno ne pritegnejo oz. te vsebine
prezre. Kljub temu, pa sem opazila posnemanje določenih drugih elementov iz risank
(vihtenje mrež, posnemanje letenja z letečimi konjički, uporaba »čudežnih« kamnov,
»špricanje z vodo« ipd.). Sama risank kot npr. »Lego Chima« ter »Maša in medved« ne
dojemam kot nasilnih, se mi pa zdita nekoliko problematični v povezavi z vplivanjem
na vedenje otroka. Imam namreč prijateljico, ki ima 3 leta staro hči, ki neprestano gleda
risanko »Maša in medved«. Prijateljica večkrat poudari, da po njenem hči prav zaradi te
risanke postaja uporniška, saj posnema vedenje, prikazano v risanki.
Kljub vsemu menim, da prikazov nasilja v risankah otrok ne dojema kot nekaj
»hudega«. Otrok pač prizor vidi, in ga v večini, če mu ni zanimiv, takoj pozabi. Menim,
da v našem izboru vsebin, takih vsebin, ki bi bile res nasilne, skoraj ni.
Menite, da je pri otrocih televizija še vedno eden bolj priljubljenih ter bolj vplivnih
medijev?
Menim, da pri tej starostni skupini otrok danes med mediji ne prevladuje več televizija,
temveč telefoni ter tablični računalniki. Če se spet usmerim na svojo hči lahko rečem,
da je splet ne zanima, prav tako ne filmi. Zanimajo jo risanke ter igrice na telefonu. Na
telefonu ne igra nasilnih igric (je enostavno ne pritegnejo) temveč igrico » Talking
Tom«. Rečem lahko, da je hči s to igrico prav obsedena. Hči pri svoji starosti svojega
telefona še nima, ker menim, da to ni potrebno, zato vsak dan komaj čaka moža, da
pride domov, in ji da svoj telefon. Vsak dan hči tako čaka, da za 1 uro dobi telefon, da
lahko uredi svojega virtualnega mucka. Največ ji namreč pomeni občutek, da jo nekdo
potrebuje (maček Tom).
Katera izmed televizijskih kategorij (filmi, oglasi, risanke) se vam zdi najbolj
problematična glede prikaza nasilnih vsebin?
78
7
8
Najbolj problematični se mi glede prikaza nasilnih vsebin zdijo filmi, vendar pa sama
otrokom teh vsebin ne dovolim gledati. V primeru nasilnih vsebin na televiziji pa tudi
sama velikokrat raje preklopim na drug kanal.
Menim pa, da otrok filmi in ostale nasilne vsebine sploh še ne pritegnejo, saj na njih ne
naredijo večjega vtisa, oz. jim niso zanimive. Otrokom so najbolj namreč zanimive
risanke (ob gledanju postanejo popolnoma otopeli).
Kaj mislite glede prikazov nasilja v video igricah?
S prikazi nasilja v video igricah nimam izkušenj, saj tovrstne igrice hčere ne zanimajo,
prav tako pa ji igric, ki niso primerne zanjo, ne bi dovolila igrati. Kot že rečeno, hči igra
le igrice na telefonu. Med tovrstnimi igricami ima najraje »Talking Toma«, igrico »Fruit
slice« (rezanje sadja z mečem), Tetris ter »pokanje balončkov«.
Sama tega, katere igrice hči igra na telefonu ne spremljam, vem pa, da do igric, ki jih
igra pogosto, zna sama dostopati, do ostalih igric pa ne zna dostopati, saj enostavno še
ne zna toliko upravljati s telefonom.
Kako pomembni so po vašem mediji za oblikovanje in spreminjanje vrednot družbe ter
oblikovanje identitete otrok?
Mediji imajo pri oblikovanju identitete otroka pomemben vpliv. Opažam namreč, da
bolj pogosto gledanje določene vsebine povzroči otrokovo poistovetenje z likom. Bolj
podrobneje bi na vprašanje težko odgovorila, saj risank ne gledam skupaj s hčerjo ter
tako nimam neke primerjave dogajanja v risanki in dogajanja v realnosti.
Menite, da mediji otrokom posredujejo pravo sliko realnega sveta? Zakaj?
Menim, da mediji otrokom ne posredujejo prave slike sveta. Problem se namreč kaže v
tem, da otroci svet pogosto dojemajo tako, kot je ta predstavljen npr. v risankah. Kot
sem že omenila, hči zelo rada gleda risanko »Mia in jaz« (glavni liki risanke so leteči
konjički ter čarobne vile). Ko je hči to risanko gledala prvič, je dejansko verjela, da
imajo konji krila. Kmalu si je zaželela, da bi tudi sama jahala konja, največje
razočaranje pa je sledilo, ko je ugotovila, da konji v resnici sploh nimajo kril.
Kje se po vašem kaže vpliv nasilja v medijih? Kakšne posledice to pusti na otrocih?
(npr. odnosi, reševanje težav, agresija, nasilje).
Če se osredotočim na svojo hči spet lahko rečem, da nasilnih vsebin ne gleda, saj smo
tako dogovorjeni. Poleg tega pa gre običajno spat že ob 20.00, kar pomeni, da niti nima
možnosti, da bi doma te vsebine gledala.
79
7
9
Da bi hči zaradi videnih vsebin reagirala bolj agresivno težko trdim, rečem pa lahko, da
se pojavljajo posnemanja določenih opaženih aktivnosti.
NASILNE VSEBINE: VPLIVI IN OBČUTKI
V nadaljevanju sledijo vprašanja, vezana na občutke in vplive, ki jih nasilje vzbudi v otrocih.
Kakšne občutke v otrocih vzbujajo prikazi nasilja? (npr. strah,…)
Glede na to, da hči izrazito nasilnih vsebin ne spremlja, lahko rečem, da je zaenkrat
edini pomembni občutek, ki se pri njej pojavlja, strah. Strah se je tako pri hčeri pojavil
npr., ko je glavno junakinjo pravljice hotel pojesti medved. Kot posledica tega strahu, so
se pri hčeri nekajkrat pojavile nočne more. V splošnem pa lahko rečem, da prikazi
nasilja v risankah, v otrocih večinoma vzbudijo kratkotrajen oz. trenutni strah, ki pa zelo
hitro mine oz. ga otrok zelo hitro pozabi. Kar se tiče vpliva na osebnost in vedenje
otroka, menim, da tovrsten strah ni problematičen.
Eden izmed občutkov, ki se pri hčeri pojavlja ob določenih vsebinah, je tudi žalost
zaradi odsotnost magičnih moči in sposobnosti pri njej, ipd. V teh trenutkih pristopim k
hčeri in ji pojasnim, da tovrstne stvari oz. sposobnosti v resničnem življenju ne
obstajajo.
Ali pri svojem otroku zasledite kakšne posledice izpostavljenosti nasilju v medijih? Če
da, katere? (Izkrivljena podoba o svetu, agresija, nočne more, neobčutljivost na nasilje,
ipd.)
Menim, da je pri tej starosti ključna posledica izpostavljenosti izkrivljena podoba o
svetu. Danes je hčerinih napačnih predstav o svetu že manj, v preteklosti, pa si je hči na
osnovi vsebin svet predstavlja popolnoma nerealno, bistveno preveč olepšano, svoje
življenje ter sposobnosti pa je dojemala napačno. Glede ostalih posledic, povezanih z
izpostavljenostjo nasilju, pa ne morem trditi ničesar ker nisem prepričana, da je pravo
nasilje ( smrt, umor, ipd.) hči sploh kdaj videla oz. nanj verjetno sploh ni bila pozorna.
Menite, da so vplivi nasilnih vsebin drugačni na fante kot na dekleta? (če DA, V
kakšnem smislu? Zakaj?)
Da, vplivi so večji na fante. Menim, da je razlog v tem, da nasilne vsebine fante bolj
zanimajo, posledično pa se fantje s temi vsebinami bolj poistovetijo. Ne bi pa teh
vplivov v enaki meri posplošila na vse, saj zagotovo vseh fantov nasilne vsebine ne
zanimajo, prav tako pa so zagotovo tudi dekleta, ki so jim nasilne vsebine močno
zanimive.
80
8
0
Sama sem mnenja, da ima poleg vpliva nasilnih vsebin veliko vlogo na vedenje otroka
tudi vzgoja v družini ter starost bratov in sester. Prepričana sem, da, če deklica odrašča
v družbi starejših bratov, že v njih vidi določen vzorec obnašanja.
Sama imam še mlajšega sina (2,5 let) in zaenkrat ne morem posplošiti, da je to tipičen
fantek, saj ga bolj zanimajo punčke, kot pa avtomobili. Mislim, da na to precej vpliva
njegova starejša sestrica.
Se vam zdi, da je izpostavljenost otrok nasilju povezana z nasiljem med vrstniki ter brati
in sestrami? Na kakšen način?
Tudi tu bi odgovorila z da. Menim namreč, da starejši bratje in sestre svoj vzorec
obnašanja prenesejo na mlajše. Mlajši namreč pri starejših vidijo določen vzorec
obnašanja in mislijo, da je tak vzorec pravi. Nasilje med otrokoma se zaenkrat kaže v
medsebojnih manjših prepirih, ki so v večini povezani z igračami. Predvsem pri
mlajšemu sinu pa opažam, da močno posnema vedenje starejše sestre.
Kaj menite, kaj botruje nasilnemu vedenju otrok? (Potreba po uveljavljanju v družbi,
potreba po pozornosti, pomanjkanje samozavesti)
Prvi faktor nasilnega vedenja je po mojem mnenju način vzgoje oz. vzorec vedenja, ki
ga otrok dobi doma. Na drugo mesto bi postavila družbo oz. vrstnike, na tretje mesto pa
zagotovo medije.
Če je otrok v krogu družine, bi rekla, da je razlog nasilnega vedenja potreba po
pozornosti. V krogu sovrstnikov pa je uveljavljanje v družbi zagotovo eden ključnih
razlogov nasilja.
Kako pa na otroka vplivajo ponavljajoče se oblike nasilja, prikazane v medijih? (npr.
napačni načini reševanja konfliktov)
Otrok začne svet dojemati napačno oz. nerealno, postane vedno bolj uporen, skuša
doseči svojo voljo ter postane neobčutljiv.
Kako bi komentirali trditev »izpostavljenost otroka agresivnim vsebinam naj bi vodila v
to, da je neposredno po izpostavljenosti otrok bolj agresiven ter se v kasnejših obdobjih
razvije v bolj agresivnega mladostnika.«? Ali se strinjate ali ne? Zakaj?
V oziru na svojo hči se s to trditvijo ne bi ravno strinjala. Večkrat sem namreč že
izpostavila, da za otroke v tem starostnem obdobju ključni fokus predstavljajo risanke.
Res je, da otroci svojo identiteto gradijo na osnovi risank, vendar menim, da današnje
risanke niso tako problematične, da bi to povzročilo agresijo kasneje v življenju.
Menim, da določene prizore nasilja v risankah otroci zaradi svojega fokusa oz.
otopelosti res posnemajo, druge prizore pa enostavno spregledajo. Strinjam se tudi s
81
8
1
tem, da otroci določene prizore posnemajo takoj po izpostavljenosti, vendar pa menim,
da na tovrstne prizore otroci kmalu pozabijo, zato ne bi mogla trditi, da bodo prizori iz
današnjih risank vplivali na nasilnost otrok kasneje v življenju.
Verjamem, da nasilne vsebine predstavljajo močan faktor agresivnega vedenja otrok,
vendar pa menim, da imajo pri vplivu na agresivno vedenje pomembno vlogo tudi drugi
faktorji.
NADZOR STARŠEV
Za konec bi vam rada zastavila še nekaj vprašanj, povezanih z nadzorom, ki ga izvajate nad
otrokovo izpostavljenostjo nasilnim vsebinam.
Ali nasilne vsebine običajno gledate skupaj z otrokom? Na kakšen način poteka takšno
gledanje? (npr. podajanje komentarjev na videne dogodke ter razlaga, kaj je prav in kaj
ne)
Kot že rečeno, nasilnih vsebin v prisotnosti otrok ne gledamo. V primeru, če se pri
gledanju kakršnih koli drugih vsebin pojavi, za otroke nerazumljiv prizor, se o tem
prizoru pogovorimo. V teh primerih hčeri razložim, da v realnosti zadeve niso take, kot
je bilo to prikazano, ali pa ji pojasnim, da določeno vedenje ni pravilno.
Občasno se zgodi tudi, da sta otroka prisotna ob gledanju večernega dnevnika. Rečem
lahko, da ju vsebine v njem enostavno ne zanimajo oz. ju ne pritegnejo.
Ali doma izvajate nadzor nad otrokovo izpostavljenostjo nasilnim vsebinam? Če da, na
kakšen način? (npr. postavljanje omejitev otrokom, dovolite otroku televizijo v svoji
sobi, se z otrokom pogovarjate o temah, videnih na televiziji, izbirate otroku primerne
programe).
Da, nadzor z možen izvajava pri vseh medijih. Če določene vsebine ne poznam, vedno
predhodno preverim primernost (na spletu oz. pri izboru risanke na televiziji) risanke za
otroke. Na televiziji risanke niso razdeljene po primernosti za določeno starostno
skupino, temveč moraš sam predhodno preučiti določeno risanko. Otrokoma tako
pustim gledati le vsebine, ki so primerne njuni starosti. Hči ima v povezavi z vsemi
mediji podane časovne omejitve, kar pomeni, da lahko igrice na telefonu igra pol ure
dnevno, pri čemer hči svojega telefona nima. Risanke na televiziji hči lahko gleda eno
uro na dan. Prav tako ji po 20.00 ne dovoliva več biti pred televizijo. Ob nedeljah otroka
gledata jutranji Živ Žav ter nato zvečer eno risanko po njuni izbiri. S hčerjo skupaj
pogledamo katere vsebine so primerne zanjo oz. zanju, posledično pa ona že točno ve,
katere vsebine so »grozne« in neprimerne zanjo. Hči vse te omejitve jemlje, kot nekaj
popolnoma samoumevnega. Raznih gesel za dostop do televizijskih vsebin nimamo, saj
82
8
2
smo dogovorjeni, da programe izberemo skupaj. To pomeni, da hči brez najine
prisotnosti, do televizijskih programov ne dostopa.
Televizijo imamo samo eno, in sicer v skupnem prostoru. Hčeri ne dovoljujem, da bi
imela svojo televizijo, ker menim, da za to ni potrebe.
Kar se tiče pogovora o videnih vsebinah lahko rečem, da se prav izrecno o teh vsebinah
ne pogovarjamo. Pogovor ponavadi sledi, če me hči o določeni stvari izrecno povpraša.
Kaj menite o tem, da je sodobna tehnologija povzročila umikanje staršev iz procesov
odraščanja, ker ti enostavno niso več dovolj poučeni o novih trendih in tehnologijah? Se
strinjate s to mislijo?
S to trditvijo bi se do določene mere strinjala. Z možem sva še precej mlada zato lahko
rečem, da sodobni tehnologiji zaenkrat še slediva, verjamem pa, da to precej preglavic
povzroča staršem, ki so precej starejši od naju. Menim, da je glede na hiter razvoj
tehnologije nujno, da otroci odraščajo s to tehnologijo. Res pa je, da ta lahko staršem
povzroča precej velike preglavice, saj so vse vsebine enostavno in povsod dostopne, kar
pomeni, da starši nad otrokom nimajo več nadzora. Trenutno se hči s sodobno
tehnologijo še ne zna preveč rokovati tako, da nam tehnologija zaenkrat še ne prinaša
težav. Menim tudi, da imajo današnji otroci »vsega preveč«, saj imajo vsi že zelo zgodaj
telefone in tablične računalnike, vendar pa sama gledam na to, da pri nas ni tako.
Nedolgo nazaj sem bila pri prijateljici, ki ima slabe tri leta starega fantka, ki se je že
zelo dobro znašel s tabličnim računalnikom.
Vse televizijske vsebine so v skladu z zakonodajo umeščene v eno izmed 4 kategorij, ki
opredeljujejo primernost prikazane vsebine za otroka? (primerno za otroke v spremstvu
staršev, neprimerno za otroke do 12. oz. do 15. leta starosti ter, neprimerno za otroke in
mladostnike do 18. leta). Ste poznali to razvrstitev?
Vseh štirih razvrstitev ne poznam, sem pa že večkrat opazila znak, ki je bil prisoten ob
vsebini, neprimerni za otroke do 12. leta. V splošnem pa vem, da razvrstitev obstaja in
se nanjo tudi močno oziram.
Če ste, ali pri izbiri TV vsebine za svojega otroka upoštevate te kategorije?
Z razvrstitvijo vsebin sem seznanjena in jo tudi upoštevam. Vsebin, ki so razvrščene v
eno izmed štirih kategorij, otroka tako ne gledata.
S tem sva pri koncu pogovora. Bi želeli še kaj dodati na to temo? Sicer najlepša hvala za vaše
sodelovanje!
83
8
3
Priloga 19: Prepis poglobljenega intervjuja s S3
UVODNI NAGOVOR
Pozdravljeni. Najprej se vam zahvaljujem za čas, ki ste si ga vzeli za sodelovanje v
poglobljenem intervjuju na temo : Vpliv medijskega nasilja na otroke.
Sem Petra Kuhar, študentka trženja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Za temo magistrskega
dela na podiplomskem študiju sem si izbrala naslov Vpliv medijskega nasilja na otroke med 6.
in 10. letom starosti.
Z namenom obravnave izbrane problematike v praksi, sem že izvedla skupinske pogovore z
otroki, starimi od 6 do 10 let. Otroci so mi podali informacije iz enega zornega kota. Glede na
starost otrok, bi informacije rada pridobila še iz drugega zornega kota. V ta namen bom
izvedla intervju z vami in še z nekaj starši.
S poglobljenim intervjujem želim pridobiti vpogled v vaše izkušnje, stališča, občutke ter
mnenja glede vplivov medijskega nasilja na otroke. Pridobiti želim predvsem informacije o
tem, kako po vašem mnenju medijsko nasilje vpliva na vedenje otrok.
NASILNE VSEBINE: POJAVNOST IN PROBLEMATIČNOT
Najprej vam bom zastavila nekaj vprašanj povezanih z dostopnostjo, pojavnostjo ter
problematičnostjo medijev.
Kaj menite o pogostosti in dostopnosti prikazov nasilja v medijih?
Nasilje je v medijih zelo pogosto, ter tudi lahko dostopno. Glede na to, da imam 3
sinove (6 let, 16 let ter 18 let), lahko rečem, da nad vsemi ne vršim nadzora v povezavi s
tem, kaj gledajo ter kakšne igrice igrajo. Vem, da starejša dva sinova nasilne vsebine
zelo pritegnejo. Smo pa dogovorjeni, da v prisotnosti najmlajšega sina, ne gledamo
nasilnih vsebin, ona dva pa, v primeru, da najmlajši sin pride k njima v sobo, izklopita
nasilne igrice.
V katerem izmed medijev se po vašem mnenju nasilje pojavlja najpogosteje? (Po
potrebi pojasnim, kaj vse spada pod »medije«)
Največ nasilja je po mojem mnenju na televiziji, in sicer, če gledava celotno populacijo,
je največ nasilja v filmih ter informativnih oddajah, če pa se osredotočiva na otroke, pa
je največ nasilja v risankah. Glede nasilja pa niso problematične vse risanke, temveč
samo točno določene ( npr. Superman, Batman, »Transormerji«, ipd.). Glede prikazov
nasilja so problematične tudi igrice, vendar menim, da manjših otrok take igrice še ne
pritegnejo (6 let), starejše (16 in 18 let) pa pritegnejo samo take igrice.
84
8
4
Se vam zdi, da so nasilne vsebine prisotne tudi v vsebinah, namenjenih otrokom? Lahko
podate kakšen primer?
Seveda. Absolutno so nasilne vsebine prisotne tudi v vsebinah za otroke. Najbolj so
tako pri otrocih problematične risanke ter računalniške igrice. Največ risank moj sin
gleda na programih Otto, Minimax ter na Cartoon Network. Med vsemi temi programi
se mi glede prikaza nasilnih risank še najbolj problematičen zdi Cartoon Network. Sina
izmed risank najbolj pritegnejo »Transformerji« ter »Power Rangerji«. Vem, da ti
risanki vsebujeta nasilne elemente, vendar pa sta obenem zasnovni tako, da na eni strani
vsebujeta »dobre«, na drugi strani pa »zle« junake. Menim, da risanki na ta način učita
otroke, kaj je prav in kaj ne. Vem tudi, da sin pri svojih letih že razloči, da gre pri
risankah za fantazijski svet, ki je drugačen od resničnega ter, da dogajanje, ki je
predstavljeno v risanki, v resnici velikokrat ni takšno, ter tudi ne sme biti takšno
(pretepi).
Menite, da je pri otrocih televizija še vedno eden bolj priljubljenih ter bolj vplivnih
medijev?
Menim, da je v zadnjem času računalnik bolj priljubljen kot pa televizija, saj je razvoj
tehnologije pri otrocih povzročil prehod od enega medija k drugemu. Bolj kot npr.
televizija je pri sinu v zadnjem času aktualen tudi telefon. Telefon kot medij sin
popolnoma obvlada. Na njem igra igrice, ki jih pridobi s spleta. Spet pa tu ne gre za
nasilne igrice, temveč bolj za npr. športne. Med igricami na telefonu sin najpogosteje
igra npr. smučarske skoke ter igrico »Angry Birds«, ipd. Pri mlajšemu sinu gre
večinoma za krajše (cca. 10-15 minut) igrice. V nasprotju z mlajšim sinom, pa starejša
dva sinova igrata samo nasilne igrice, ki večinoma trajajo več ur.
Katera izmed televizijskih kategorij (filmi, oglasi, risanke) se vam zdi najbolj
problematična glede prikaza nasilnih vsebin?
Nasilnih filmov v prisotnosti najmlajšega otroka ne gledamo. Včasih skupaj gledamo
dokumentarne oddaje, ki pa večinoma tudi ne vsebujejo nasilnih vsebin, oz. takih, ki bi
te vsebine vsebovale, ne gledamo. Najbolj problematične so tako za otroke verjetno
risanke. Če imaš otroka neprestano pod kontrolo, in mu sam izbiraš vsebine, tudi
risanke niso problematične. Če pa je otrok določen čas sam, pa hitro preklopi na
vsebino, ki mu je zanimiva, a mogoče neprimerna zanj. Kljub vsem, menim, da na vseh
programih z risankami, še vseeno ni nekih izjemno nasilnih risank.
Rečem lahko, da sin ni izpostavljen nasilnim vsebinam, vendar pa menim, da, če mu mi
ne bi omejevali izpostavljenosti tovrstnim vsebinam, bi ga nasilne vsebine izjemno
pritegnile.
Kaj mislite glede prikazov nasilja v video igricah?
85
8
5
V igricah je zelo veliko prikazov nasilja, vendar pa gre tu predvsem za igrice, ki so
namenjene starejšim otrokom. Mlajši sin nasilnih igric ne igra, ker mu tega ne
dovolimo. Najraje tako igra športne igrice, avtomobilske dirke, dirke s formulo, košarko
ipd. Pred časom je sin na računalniku igral Lego igrice, ki pa smo mu jih sedaj
prepovedali. Zdi se mi namreč, da so te igrice preveč vplivale na njegovo vedenje, saj je
velikokrat posnemal npr. pretepe, mahanje z meči, ipd. Ker sva z možem precenila, da
ta igrica zanj še ni primerna, smo jo ukinili.
Kako pomembni so po vašem mediji za oblikovanje in spreminjanje vrednot družbe ter
oblikovanje identitete otrok?
Mediji so zelo pomembni za oblikovanje otrokove osebnosti. Kljub vsemu, pa je pri
vzgoji otroka najbolj pomembna družina. Po mojem so mediji tako zgolj nek dodaten
faktor, ki oblikuje posameznikovo osebnost. Je pa res, da so v današnjem času mediji
vedno bolj pomembni.
Menite, da mediji otrokom posredujejo pravo sliko realnega sveta? Zakaj?
Ne. Otrok prek medijev namreč lahko dobi napačno predstavo o tem, kako naj bi zadeve
potekale v realnem življenju. Ob vsem tem je tako ključna starševska vloga, ter
usmerjanje otroka v tisto, kar je resnično.
Menim pa, da risanke pri 6 let starem otroku niso problematične glede posredovanja
predstave o svetu. Otrok ima pri teh letih namreč že nekako izoblikovan mejnik med
tem, kaj je resnično, ter kaj ni. Risanke so velikokrat tudi zelo poučne, saj jih veliko
vsebuje tudi angleške besede, ki pomagajo pri otrokovem učenju in dojemanju.
Otrok po mojem lahko prek medijev dobi predvsem napačno predstavo o tem, da se
težave rešuje z nasiljem, da v odnosu z nekom deluješ nasilno, ipd.
Kje se po vašem kaže vpliv nasilja v medijih? Kakšne posledice to pusti na otrocih?
(npr. odnosi, reševanje težav, agresija, nasilje).
Problematično se mi zdi predvsem to, da nasilne vsebine lahko otroka pritegnejo tako
močno, da ta postane popolnoma asocialen ter se namesto za igro s prijatelji, odloči za
televizijo ali računalnik. Velikokrat bi bilo tako bolje, da bi si otrok prosti čas namesto z
računalnikom, zapolnil s kakšno drugo, bolj ustvarjalno aktivnostjo.
Menim pa, da vpliv nasilnih vsebin na sina ni tako velik, ker res pazimo na to, da tem
vsebinam ni izpostavljen, hkrati pa tudi sam ve, da te vsebine zanj niso primerne.
Včasih (10 let nazaj) se s tematiko nasilnih vsebin ni nihče ukvarjal. Takrat še ni bilo
toliko tehnologije kot jo je danes. Bila je televizija, in vsi smo jo gledali, in nihče se ni
86
8
6
ukvarjal s tem ali so predvajane vsebine nasilne, ali ne. Enostavno se mi zdi tudi, da
toliko nasilja kot ga je predvajanega danes, takrat niso predvajali.
NASILNE VSEBINE: VPLIVI IN OBČUTKI
V nadaljevanju sledijo vprašanja, vezana na občutke in vplive, ki jih nasilje vzbudi v otrocih.
Kakšne občutke v otrocih vzbujajo prikazi nasilja? (npr. strah,…)
Opažam, da nasilje v sinu vzbuja jezo oz. morebiti neko obliko agresije. Čeprav se on
tega ne zaveda, opažam, da velikokrat po izpostavljenosti pride do mene, in me začne
boksati, ščipati, se »obešati« name. Ob vseh teh njegovih dejanjih ga vedno opozorim,
da to ni pravilno ravnanje in, da se tako ne dela. Otrok te starosti, tovrstnih dejanj ne
dojema kot nasilnih, prav tako pa nasilnih vsebin velikokrat ne dojema kot nasilnih.
Prav tu je zato zelo pomembna starševska vloga. Glede na to, da je starejšima sinovoma
dovoljeno vse, moramo zelo paziti, da tega ne dovoljujemo tudi najmlajšemu. Glede na
kanček agresije, ki jo ima sin že po naravi v sebi, bi nasilne vsebine povzročile sam še
dodatno nepotrebno agresijo.
Res pa je, da to agresijo sina daje iz sebe zgolj doma, med tem, ko se v tujem okolju
vede popolnoma normalno. Menim, da so nasilne medijske vsebine pomemben dejavnik
jeze otroka.
Eden izmed občutkov, ki se pri sinu včasih pojavi, je tudi žalost. Žalost vzbujajo
predvsem vsebine, ki vsebujejo npr. žalostne življenjske zgodbe, nepravično ravnanje,
bolečino drugih ljudi, ipd.
Ali pri svojem otroku zasledite kakšne posledice izpostavljenosti nasilju v medijih? Če
da, katere? (Izkrivljena podoba o svetu, agresija, nočne more, neobčutljivost na nasilje,
ipd.)
Izkrivljene podobe o svetu pri sinu v večji meri ne zasledujem, prav tako se pri njem ne
pojavljajo nočne more. Kot sem že omenila, je pri njem že po naravi prisotna nizka
raven agresije, ki bi jo izpostavljenost nasilnim medijem po mojem zgolj po
nepotrebnem še zvišala. Če pa govoriva še o neobčutljivosti na nasilje, lahko rečem, da
sin ni neobčutljiv na nasilje. Res je, da nasilnih vsebin v pravem pomenu besede ne
gleda, vendar pa v primeru, če se pojavijo kakršne koli druge vsebine, ki se ga
dotaknejo, jasno pokaže svoje občutke.
Menite, da so vplivi nasilnih vsebin drugačni na fante kot na dekleta? (če DA, V
kakšnem smislu? Zakaj?)
87
8
7
Menim, da so fantje že po naravi bolj nagnjeni k izvajanju bolj agresivnih aktivnost,
zato jih še bolj pritegnejo nasilne vsebine, ki brez omejitev staršev, njihovo agresijo še
zvišajo. Menim, da punčke v večini nasilnih vsebin sploh ne gledajo, če pa jih, mislim,
da na to spet vpliva karakter, ki povzroči, da jih te vsebine pritegnejo. Kljub vsemu, pa
ne bi mogla reči, da so vplivi nasilnih vsebin drugačni na fante kot na dekleta. Tudi
dekleta se namreč lahko pretepajo. Vse skupaj je po mojem bolj posledica karakterja ter
odraščanja posameznika.
Res pa je tudi to, da so že npr. risanke zasnovane tako, da tiste, ki so zanimive fantom,
vsebujejo nasilje. Punčke tako npr. »Transformerjev« ne bodo gledale, saj jim niso
zanimivi.
Se vam zdi, da je izpostavljenost otrok nasilju povezana z nasiljem med vrstniki ter brati
in sestrami? Na kakšen način?
Ne verjamem, da je posledica izpostavljenosti nasilju, nasilje v resničnem pomenu
besede. Verjamem pa, da po izpostavljenosti lahko sledijo določena posnemanja
nasilnih elementov, ki se kažejo npr. v boksanju bratov, v njihovem pretepanju,
sabljanju, ipd. Predvsem gre za oponašanje oz. prikaz vedenja junaka, in ne za pravo
nasilje, v smislu zadajanja fizične bolečine.
Kaj menite, kaj botruje nasilnemu vedenju otrok? (Potreba po uveljavljanju v družbi,
potreba po pozornosti, pomanjkanje samozavesti)
Za moje pojme je ključni dejavnik nasilnega vedenja potreba po pozornosti. Z
oponašanjem raznih nasilnih vedenj sin išče pozornost pri bratih, pri meni, ali pa pri
vrstnikih v šoli.
Kako pa na otroka vplivajo ponavljajoče se oblike nasilja, prikazane v medijih? (npr.
napačni načini reševanja konfliktov)
Enkratna izpostavljenost nasilnim vsebinam po mojem mnenju na otroka ne vpliva. Če
pa bi bil otrok tem vsebinam izpostavljen dalj časa, pa menim, da bi to okrepilo njegov
nasilni temperament. Sploh, če zraven ne bi bilo staršev, ki bi otroku pojasnjevali,
kakšno vedenje je pravilno, in kakšno ne, verjamem, da bi to oblikovalo nek vzorec
vedenja.
Glede na to, da sin nasilnih vsebin v pravem pomenu besede ne gleda, pa menim, da so
risanke ter igrice premajhni dejavniki, ki bi pomembneje vplivali na njegovo vedenje.
Res je, da gleda »Transformerje«, vendar jih gleda premalokrat, da bi po njih povzel
nek dolgoročen vzorec vedenja.
88
8
8
Kako bi komentirali trditev »izpostavljenost otroka agresivnim vsebinam naj bi vodila v
to, da je neposredno po izpostavljenosti otrok bolj agresiven ter se v kasnejših obdobjih
razvije v bolj agresivnega mladostnika.«? Ali se strinjate ali ne? Zakaj?
Menim, da sta prva faktorja otrokove morebitne agresije, agresija in nasilje v družini.
Nasilno okolje namreč oblikuje nasilno osebnost ter nasilno vedenje. V primeru, da je
nasilje prisotno doma, verjamem, da nasilje v medijih to raven agresije posameznika
samo še okrepi. V primeru, da nasilje doma ni prisotno ter, da starši pri otroku
omejujejo izpostavljenost nasilnim vsebinam, menim, da je verjetnost za agresijo v
kasnejših obdobjih bistveno nižja, oz. je skoraj ni.
NADZOR STARŠEV
Za konec bi vam rada zastavila še nekaj vprašanj, povezanih z nadzorom, ki ga izvajate nad
otrokovo izpostavljenostjo nasilnim vsebinam.
Ali nasilne vsebine običajno gledate skupaj z otrokom? Na kakšen način poteka takšno
gledanje? (npr. podajanje komentarjev na videne dogodke ter razlaga, kaj je prav in kaj
ne)
Nasilnih vsebin običajno ne gledam z otrokom. Sin običajno namreč gleda risanke in
vsebine, ki jih jaz poznam že od prej, ko sta jih gledala njegova starejša brata. Pogosto
se zgodi tudi, da starejša brata določena risanka pritegne tako, da se usedeta k mlajšemu
bratu ter z njim gledata risanko. Če določenih elementov risanke sin ne razume,
enostavno za komentar vpraša brata, ki z njim spremljata risanko.
Ali doma izvajate nadzor nad otrokovo izpostavljenostjo nasilnim vsebinam? Če da, na
kakšen način? (npr. postavljanje omejitev otrokom, dovolite otroku televizijo v svoji
sobi, se z otrokom pogovarjate o temah, videnih na televiziji, izbirate otroku primerne
programe).
Doma v povezavi z vsemi mediji izvajamo nadzor nad otrokovo izpostavljenostjo
nasilnim vsebinam. Takrat, ko sin gleda določeno vsebino, je tako nekdo prisoten v
prostoru, da podaja komentarje oz. mnenje na morebitne nerazumljive elemente oz.
spremlja njegov dostop do vsebin na računalniku ali telefonu. Sin ima tudi določeno
uro, po kateri zvečer ne sme več gledati televizije. Nekih omejitev, ki bi se nanašale na
maksimalen čas uporabe določenega medija pa sin nima. Vsebine, ki jih gleda pa
ponavadi izberemo skupaj, saj gre ponavadi za vsebine, ki jih gledamo vsi. Med
vsebinami, ki jih vsi skupaj gledamo najpogosteje, so kvizi, zabavne družinske oddaje,
ter resničnostni šovi. Telveizije sin v svoji sobi še nima, je pa res, da jo imata oba brata.
89
8
9
Kaj menite o tem, da je sodobna tehnologija povzročila umikanje staršev iz procesov
odraščanja, ker ti enostavno niso več dovolj poučeni o novih trendih in tehnologijah? Se
strinjate s to mislijo?
S to trditvijo se na žalost strinjam, kar pa je zagotovo slabo. Starši namreč enostavno ne
sledimo več tehnološkemu napredku, kar povzroča naš odmik od vzgoje. Potrebno je
tudi to, da starši vedo, katera tehnologija je za otroka pri njegovih letih sploh nujno
potrebna. Če bi sinu pri njegovih letih dovolila popolnoma vse, sem prepričana, da bi ga
bilo še težje obvladovati.
Vse televizijske vsebine so v skladu z zakonodajo umeščene v eno izmed 4 kategorij, ki
opredeljujejo primernost prikazane vsebine za otroka? (primerno za otroke v spremstvu
staršev, neprimerno za otroke do 12. oz. do 15. leta starosti ter, neprimerno za otroke in
mladostnike do 18. leta). Ste poznali to razvrstitev?
Vem, da razvrstitev vsebin obstaja, vendar pa ne vem točno, kakšne so vrste oz.
kategorije znotraj razvrstitve. Predvsem se osredotočam na tiste vsebine, pri katerih je
predlagano gledanje skupaj s starši.
Če ste, ali pri izbiri TV vsebine za svojega otroka upoštevate te kategorije?
Zdi se mi, da ne gledamo nič takega, kar bi bilo prepovedano za otroke. Če pa vsebine
že gledamo, pa sem absolutno pozorna tudi na znak, ki se ob programu pojavi v levem
kotu zgoraj.
S tem sva pri koncu pogovora. Bi želeli še kaj dodati na to temo? Sicer najlepša hvala za vaše
sodelovanje!
90
9
0
Priloga 20: Prepis poglobljenega intervjuja s S4
UVODNI NAGOVOR
Pozdravljeni. Najprej se vam zahvaljujem za čas, ki ste si ga vzeli za sodelovanje v
poglobljenem intervjuju na temo : Vpliv medijskega nasilja na otroke.
Sem Petra Kuhar, študentka trženja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Za temo magistrskega
dela na podiplomskem študiju sem si izbrala naslov Vpliv medijskega nasilja na otroke med 6.
in 10. letom starosti.
Z namenom obravnave izbrane problematike v praksi, sem že izvedla skupinske pogovore z
otroki, starimi od 6 do 10 let. Otroci so mi podali informacije iz enega zornega kota. Glede na
starost otrok, bi informacije rada pridobila še iz drugega zornega kota. V ta namen bom
izvedla intervju z vami in še z nekaj starši.
S poglobljenim intervjujem želim pridobiti vpogled v vaše izkušnje, stališča, občutke ter
mnenja glede vplivov medijskega nasilja na otroke. Pridobiti želim predvsem informacije o
tem, kako po vašem mnenju medijsko nasilje vpliva na vedenje otrok.
NASILNE VSEBINE: POJAVNOST IN PROBLEMATIČNOT
Najprej vam bom zastavila nekaj vprašanj povezanih z dostopnostjo, pojavnostjo ter
problematičnostjo medijev.
Kaj menite o pogostosti in dostopnosti prikazov nasilja v medijih?
Menim, da je danes v vseh medijih prisotno ogromno nasilja. Če ne drugega, so
zagotovo prisotni vsaj kratki odlomki nasilja. Nasilje je prisotno tudi v dnevnih novicah.
Res je težko najti nek zabaven in poučen program, ki bi bil z vidika vsebine primeren za
odrasle ter hkrati tudi za otroke. Tu kot izredno dobro možnost vidim opcijo današnjih
TV paketov, ki ti omogočajo, da določeno oddajo ali film pogledaš kasneje. Določeno
vsebino, ki je meni zanimiva, pa vem da ni primerna za mojo hči, enostavno pogledam
takrat, ko je ona že v postelji.
Če se bolj podrobno osredotočim na posamezne kategorije, menim, da je nasilje
prisotno v dnevnih novicah, filmih, oddajah ter risankah. Edino oglasi se mi z vidika
nasilja za enkrat ne zdijo problematični. Če povzamem, so na televiziji »same slabe
novice«, kar pa ni čudno, saj je to jasen odraz stanja današnje družbe. Nasilja pa je
veliko tudi v tiskanih medijih.
V katerem izmed medijev se po vašem mnenju nasilje pojavlja najpogosteje? (Po
potrebi pojasnim, kaj vse spada pod »medije«)
91
9
1
Najpogosteje se nasilje pojavlja na televiziji, in sicer v filmih. Veliko nasilja je tudi v
risankah, ki predstavljajo kategorijo, ki otroke te starosti najbolj pritegne. Z vidika
prikazovanja nasilja se mi zdijo zelo problematični tudi časopisi. Res pa je, da ta medij
za otoke ni zanimiv, in tako nanje nima bistvenega vpliva.
Se vam zdi, da so nasilne vsebine prisotne tudi v vsebinah, namenjenih otrokom? Lahko
podate kakšen primer?
Da, nasilne vsebine so prisotne tudi v vsebinah za otroke. Otroke najbolj pritegnejo
risanke oz. animirane risanke. Vse današnje risanke pa vsebujejo precej nasilja, oz. vsaj
odlomke nasilja. So risanke, ki nasilja ne vsebujejo, veliko pa je tudi »lepih risank«, ki
že vsebujejo nasilne elemente. Kadar s hčerjo gledava »stare« tradicionalne risanke, oz.
bereva tradicionalne pravljice, opažam, da so že takrat vsebine za otroke vsebovale
nasilne elemente. Med risankami, ki jih je hči zelo rada gledala je bila risanka Winx.
Danes pa zelo rada gleda risanke, kot so: Ledena kraljica, Maša in medved, Čarli in
Lola ter Ribič Pepe, ipd.
Menite, da je pri otrocih televizija še vedno eden bolj priljubljenih ter bolj vplivnih
medijev?
Menim, da je pri otrocih televizija še vedno zelo pomembna (vsaj z vidika spremljanja
risank). Dostop do televizije je namreč najlažji in najhitrejši. Če pa se fokusiram na
mojo 8. let staro hči, pa lahko rečem, da na televiziji spremlja izključno nenasilne
risanke. Če se pojavi nasilna vsebina, hči sama preklopi na drug program. Precej bolj
kot televizija, pa jo v zadnjem času zanima internet. Na internetu spremlja risanke (ki
jih predhodno skupaj izberemo) ter igra igrice, pri čemer pa nasilnih igric nikakor ne.
Vsakršne nasilne vsebine hči odvrača in jih poskuša izločiti. Kot enega pomembnejših
medijev, pri otrocih vidim tudi telefon. Svojega telefona moja hči nima, ta medij pa je
zaenkrat tudi ne zanima preveč.
Katera izmed televizijskih kategorij (filmi, oglasi, risanke) se vam zdi najbolj
problematična glede prikaza nasilnih vsebin?
Če na nasilne vsebine gledava splošno, menim, da so najbolj problematični filmi. Če se
bolj specifično fokusirava na otroke, pa so najbolj problematične risanke. Risanke
namreč otrokom posredujejo določene slike, vzorce delovanja in obnašanja ter
predstave o svetu. Vse to pa zelo pogosto pripelje do zmotnega prepričanja pri otrocih.
Kaj mislite glede prikazov nasilja v video igricah?
Glede prikazov nasilja v video igricah ne morem reči ničesar, saj video igric ne
uporabljamo, ker moje hčere ne zanimajo. Med igricami na računalniku pa hčera v
92
9
2
večini izbira logične matematične igrice ter igrico »Besednjak«. Pogoste pa so tudi
igrice, kjer je potrebno npr. pokati balončke, zbijati kroglice, ipd.
Kako pomembni so po vašem mediji za oblikovanje in spreminjanje vrednot družbe ter
oblikovanje identitete otrok?
Mediji so zelo pomembni, vendar menim, da je njihov pristop popolnoma napačen.
Namesto, da bi mediji otroke poučevali, jih poneumljajo ter jim posredujejo napačne
predstave. Razen Televizije Slovenije, ki podaja kvalitetni program, primeren tudi za
otroke, drugih primernih programov ne poznam.
Menite, da mediji otrokom posredujejo pravo sliko realnega sveta? Zakaj?
Ne. Mediji že nam odraslim ne posredujejo prave slike sveta, kako bi jo potem šele
otrokom. Problem je, ker so otroci nepokvarjeni in verjamejo vsemu, kar jim
posredujejo mediji. Če izpostavim npr. reklame, so vse reklame narejene tako, da niso
prikazane stvarno, temveč prikazujejo neko izkrivljeno sliko, ki je daleč od realne.
Res pa je, da moja hči pri 8. letih niti še ne ve popolnoma katere izmed prikazanih
vsebin so resnične in katere ne. Problem, ki se pri otrocih pojavlja v povezavi z mediji
pa je predvsem ta, da otroci medijem enostavno verjamejo. Ne glede na to, ali je prikaz
resničen ali ne, otrok verjame, da je resničen. Ob spremljanju določene vsebine je tako
še vedno ključnega pomena to, da ostali družinski člani podajamo argumente na viden
prizor, ter hči opozorimo, da določen prizor ni resničen.
Kje se po vašem kaže vpliv nasilja v medijih? Kakšne posledice to pusti na otrocih?
(npr. odnosi, reševanje težav, agresija, nasilje).
Če se osredotočiva na nasilje, težko rečem, da bi medijsko nasilje vplivalo na mojo hči.
Nasilja v pravem pomenu besede namreč ne gleda, tako, da menim, da posledic nasilja,
ki bi se kazale npr. v agresiji, ipd. ni. Poskušam namreč urediti, da nasilnih vsebin sploh
ne bi bilo, če pa že so, se hči obrne stran, ker jo je nasilja enostavno strah. Hči tako v
večini gleda risanke. Vpliv izpostavljenosti risankam pa se kaže npr. v posnemanju
videnega v risanki ( čaranje s čarobnimi paličicami, oblačenje v princeske, posnemanje
letečih vil oz. posnemanje letenja).
NASILNE VSEBINE: VPLIVI IN OBČUTKI
V nadaljevanju sledijo vprašanja, vezana na občutke in vplive, ki jih nasilje vzbudi v otrocih.
Kakšne občutke v otrocih vzbujajo prikazi nasilja? (npr. strah,…)
93
9
3
Najpogosteje se pri hčeri kot posledica videnega nasilja pojavlja trenutni strah. Kar
nekajkrat pa se je zgodilo tudi to, da se je hči med spanjem zbudila zaradi nočnih mor
oz. »grdih sanj«. Kaj bi te nočne more lahko povzročilo, hči ni mogla točno opredeliti.
Predvideval pa sem, da so sanje povezane z nekim dogodkom, ki ga je videla na
televiziji. Nočne more se namreč pojavljajo zato, ker otroci nasilje, ki ga vidijo,
bistveno bolj nazorno podoživljajo kot odrasli. Ni pa nujno, da otrok v sanjah
podoživlja točno isto stvar, ki jo je videl, temveč so sanje lahko le delno povezane z
videno vsebino.
Kot občutek se občasno pojavlja tudi žalost. Ta občutek pa se običajno pojavlja v
povezavi z videnimi krivičnimi dogodki.
Ali pri svojem otroku zasledite kakšne posledice izpostavljenosti nasilju v medijih? Če
da, katere? (Izkrivljena podoba o svetu, agresija, nočne more, neobčutljivost na nasilje,
ipd.)
Zdi se mi, da določene posledice so kljub temu, da hči nasilnih vsebin ne gleda, in jih
tudi odklanja. Še vedno je vpliv npr. vsebin na televiziji tako močan, da neke posledice
pusti v vsakem primeru. Med posledicami bi izpostavil izkrivljeno podobo o svetu ter
nočne more. Agresije in nasilja kot posledic izpostavljenosti nasilnim vsebinam pa ni,
ker se hči teh vsebin boji in v primeru, da se te vsebine pojavijo, preklopi na drug
program. Prav tako lahko rečem tudi, da hči ni neobčutljiva na nasilje, saj jo nasilje
prizadene in razžalosti, ter povzroči, da se hči ob dogodku obrne stran oz. preklopi na
drug program. Prav tako ob videnem nasilju hči sama poda komentar na viden dogodek.
Na osnovi tega komentarja jasno pove, da določene aktivnosti niso pravilne.
Menite, da so vplivi nasilnih vsebin drugačni na fante kot na dekleta? (če DA, V
kakšnem smislu? Zakaj?)
Vplivi so absolutno drugačni na fante kot na dekleta. Menim namreč, da pri punčkah
posledica izpostavljenosti nasilnim vsebina ni nasilje temveč prestrašenost in strah. Pri
fantih pa bi znalo biti, da se poistovetijo z nasilno vsebino ter nasilje prenesejo v
realnost.
Se vam zdi, da je izpostavljenost otrok nasilju povezana z nasiljem med vrstniki ter brati
in sestrami? Na kakšen način?
Tudi na to vprašanje bi odgovoril pritrdilno. Pomembno pa je, da v družini vse otroke
vzgajaš enako kar se tiče nasilja na splošno ter nasilja v medijih. Če imajo starejši otroci
neke omejitve glede gledanja vsebin ter tudi niso izpostavljeni nasilju v družini, obstaja
veliko manjša verjetnost, da bodo nasilje prenesli na mlajšega izmed bratov oz. sester.
Mlajši tako v svojih starejših bratih oz. sestrah vidi pozitiven vzor, kar pomeni, da se
mu zdi omejevanje gledanja vsebin nekaj popolnoma vsakdanjega. Če pa mlajši agresijo
povzame že v družini, bodo nasilne vsebine k agresiji samo še dodatno prispevale.
94
9
4
Kaj menite, kaj botruje nasilnemu vedenju otrok? (Potreba po uveljavljanju v družbi,
potreba po pozornosti, pomanjkanje samozavesti)
Kot prvi razlog za nasilno vedenje otrok bi izpostavil zunanje vplive oz. vplive okolice.
V prvi vrsti so tu tudi starši. S svojim načinom komunikacije in delovanja so namreč
starši vzor otrokom.
Kako pa na otroka vplivajo ponavljajoče se oblike nasilja, prikazane v medijih? (npr.
napačni načini reševanja konfliktov)
Verjamem, da je z nasiljem tako kot z učenjem. Da nekaj znaš, moraš to ponavljati dlje
časa. Enako je pri nasilju. Če se nasilje pojavlja dlje časa, otrok zna agresivneje
delovati. V povezavi s hčerjo ne bi mogel reči, da zaradi vsebin agresivno deluje oz.
reagira. Res je, da je mogoče že kdaj povzela vzorec komunikacije, ki ga je videla v
risanki, nekih hudih vplivov pa za enkrat še ni.
Zdi se mi, da gre predvsem pri otrocih za bolj trenutne vplive medijev.
Kako bi komentirali trditev »izpostavljenost otroka agresivnim vsebinam naj bi vodila v
to, da je neposredno po izpostavljenosti otrok bolj agresiven ter se v kasnejših obdobjih
razvije v bolj agresivnega mladostnika.«? Ali se strinjate ali ne? Zakaj?
Če otrok gleda določeno nasilje ob prisotnosti staršev, ki na to nasilje podajajo
negativne komentarje, otroku razložijo, da to nasilje ni pravilno in ni resnično, da
trenutni strah ni potreben, da v realnem življenju to ni tako, menim, da se vpliv tega
nasilja ne potencira v tako močni meri kot bi se, če bi bil otrok temu nasilju izpostavljen
popolnoma sam. Otrok namreč s prisotnostjo staršev na nasilje gleda drugače kot, če bi
ga gledal sam. Če pa otrok vse te nasilne vsebine gleda sam, to povzroči, da otrok začne
živeti v drugačnem svetu oz. svetu kot si ga sam zamišlja. Takšen vpliv nasilnih vsebin
pa se lahko močno potencira.
Starši so tako tisti, ki lahko zagotovijo, da otrok nasilje dojema na prav način.
Posledično pa so vplivi tovrstne izpostavljenosti nasilnim vsebinam, bistveno manjši.
NADZOR STARŠEV
Za konec bi vam rada zastavila še nekaj vprašanj, povezanih z nadzorom, ki ga izvajate nad
otrokovo izpostavljenostjo nasilnim vsebinam.
Ali nasilne vsebine običajno gledate skupaj z otrokom? Na kakšen način poteka takšno
gledanje? (npr. podajanje komentarjev na videne dogodke ter razlaga, kaj je prav in kaj
ne)
95
9
5
Nasilnih vsebin načeloma sploh ne gledamo, če pa vsebine že gledamo, pa hčerki
poskušamo videne dogodke razložiti tako, da jih dojame na pravi način. Če vsebine
(npr. risanke) dobro poznaš, lahko predvidiš nasilen trenutek, kar pomeni, da otroku
lahko predhodno razložiš situacijo in ga opozoriš na nek dogodek. V našem primeru se
v najbolj neprijetnih trenutkih (filmi) hči obrne stran. Nasilje v risankah hči še nekako
sprejema, ker je nasilje prepleteno s humorjem, ki nekako prikrije resničnost nasilja.
Ali doma izvajate nadzor nad otrokovo izpostavljenostjo nasilnim vsebinam? Če da, na
kakšen način? (npr. postavljanje omejitev otrokom, dovolite otroku televizijo v svoji
sobi, se z otrokom pogovarjate o temah, videnih na televiziji, izbirate otroku primerne
programe).
Seveda. Omejitev je kar nekaj. Do televizije in interneta hči tako lahko dostopa, kadar
smo to dogovorjeni. Običajno je to dovoljenje odvisno od predhodno narejenih domačih
nalog, pripravljene šolske torbe, ipd. Imamo tudi določeno uro, po kateri pa televizije ne
sme več gledati. Skupaj izbiramo tudi vsebine, ki jih lahko gleda na televiziji oz. na
računalniku. Na internetu imamo tudi gesla, ki jih hči pozna, a kljub temu brez
predhodnega dogovora na splet ne dostopa.
Hči televizije v svoji sobi nima, ker niti ni potrebe za to. O temah videnih na televiziji
se velikokrat tudi pogovarjamo, saj to daje hčeri nek pravilen pogled na resnično
življenje.
Kaj menite o tem, da je sodobna tehnologija povzročila umikanje staršev iz procesov
odraščanja, ker ti enostavno niso več dovolj poučeni o novih trendih in tehnologijah? Se
strinjate s to mislijo?
S to mislijo se strinjam. Starši imajo namreč vedno manj časa oz. so vedno bolj utrujeni.
To pomeni, da se današnji starši vedno manj ukvarjajo z otroki, saj jim televizija
predstavlja odlično možnost za zapolnitev prostega časa otrok. Starši tako velikokrat
otroka pošljejo pred televizijo, saj si tako zagotovijo popoln mir pred njimi. Menim, da
mediji danes ustvarjajo same » invalide«. Otroci namreč niso sposobni ničesar, saj se ne
družijo več med sabo temveč so zgolj še pred televizijo in pred računalnikom.
Za otroka je potrebno imeti čas, in če si ta čas vzameš, mediji na otroka nimajo
bistvenega vpliva oz. vsaj nimajo napačnega vpliva.
Vse televizijske vsebine so v skladu z zakonodajo umeščene v eno izmed 4 kategorij, ki
opredeljujejo primernost prikazane vsebine za otroka? (primerno za otroke v spremstvu
staršev, neprimerno za otroke do 12. oz. do 15. leta starosti ter, neprimerno za otroke in
mladostnike do 18. leta). Ste poznali to razvrstitev?
96
9
6
Poznamo to razvrstitev, in se je v veliki meri kar držimo. Če je vsebina neprimerna za
otroke, je hči tako definitivno ne gleda. Tudi, če je vsebina kategorizirana kot vsebina,
primerna za otroke v spremstvu staršev raje vidim, da tudi te vsebine hči ne gleda.
Velikokrat se zgodi, da tudi jaz določene stvari raje ne gledam, samo zato, da je ne bi
gledala hči.
Če ste, ali pri izbiri TV vsebine za svojega otroka upoštevate te kategorije?
Da, kategorije upoštevamo.
S tem sva pri koncu pogovora. Bi želeli še kaj dodati na to temo? Sicer najlepša hvala za vaše
sodelovanje!
![Procjena rizika Kuhar konobar [Način kompatibilnosti]](https://img.pdfslide.tips/doc/110x75/619f5be4aa348a58195beb7f/procjena-rizika-kuhar-konobar-nain-kompatibilnosti.jpg)
