MARKO BREZOVNIK EVROPSKI MIKROFINANČNI INSTRUMENT … · razvijajočem se svetu, 5,113,835 pa pri 192 institucijah na območju industrializiranega sveta. 7 Microcredit in advanced

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

MARKO BREZOVNIK

EVROPSKI MIKROFINANČNI INSTRUMENT PROGRESS

Diplomsko delo

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

EVROPSKI MIKROFINANČNI INSTRUMENT PROGRESS

Študent: Marko Brezovnik Številka indeksa: 71163997 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Korporacijsko pravo Mentor: dr. Boris Kostanjevec

Maribor, februar 2011

Kazalo Uvod ......................................................................................................................................... 1

1. Kratko o svetovni finančni in gospodarski krizi ................................................................. 3

1.1. Poslovni cikel ............................................................................................................. 3

1.1.1. Teorije o naravi poslovnih ciklov ........................................................................ 4

1.1.2. Trendi ................................................................................................................ 5

1.2. Finančne krize............................................................................................................ 5

1.2.1. Teorije o naravi finančnih kriz ............................................................................ 6

1.2.2. Tipologija finančnih kriz ..................................................................................... 7

1.2.3. Trendi ................................................................................................................ 9

1.3. Finančna kriza 2007-2011 ........................................................................................ 11

1.3.1. Splošno o krizi .................................................................................................. 12

1.3.2. Posledice v EU .................................................................................................. 13

1.3.3. Posledice v Sloveniji ......................................................................................... 15

2. Mikrofinanciranje ........................................................................................................... 17

2.1. Splošno o mikrofinancah.......................................................................................... 17

2.1.1. Zgodovinski razvoj ............................................................................................ 18

2.1.2. Mikrokreditiranje ............................................................................................. 21

2.2. Mikrokreditiranje v nerazvitem svetu ...................................................................... 22

2.3. Mikrokreditiranje v razvitem svetu .......................................................................... 23

2.3.1. Posledice krize za mikrokreditiranje v EU ......................................................... 26

3. Ureditev mikrokreditiranja v EU in Sloveniji ................................................................... 28

3.1. Mikropodjetja in obstoječe oblike pomoči MSP ....................................................... 28

3.1.1. Mikropodjetja .................................................................................................. 28

3.1.2. Pomen za evropsko in slovensko gospodarstvo ................................................ 29

3.1.3. Ukrepi za spodbujanje evropskih MSP .............................................................. 29

3.1.4. Obstoječe spodbude mikrokreditiranja na ravni EU .......................................... 34

3.1.4.1 CIP ................................................................................................................... 34

3.1.4.2 JEREMIE ........................................................................................................... 34

3.1.4.3 JASMINE .......................................................................................................... 34

3.2. Institucionalni modeli mikrokreditiranja .................................................................. 35

3.2.1. Bančni model ................................................................................................... 36

3.2.2. Nebančni model ............................................................................................... 36

3.3. Pravna ureditev v EU ............................................................................................... 37

3.3.1. Splošna ureditev dejavnosti sprejemanja depozitov in dajanja kreditov ........... 37

3.3.2. Ureditev za bančne institucije (BI) .................................................................... 38

3.3.3. Ureditev za nebančne institucije (NBI) .............................................................. 40

3.4. Pravna ureditev v Sloveniji ....................................................................................... 42

3.5. Institucionalne in pravne ovire za razvoj mikrokreditiranja ...................................... 45

4. Evropski mikrofinančni instrument Progress .................................................................. 47

4.1. Splošno .................................................................................................................... 47

4.1.1. Postopek sprejema .......................................................................................... 48

4.2. Pravna podlaga ........................................................................................................ 50

4.3. Vsebina in oblika instrumenta Progress ................................................................... 51

4.3.1. Namen ............................................................................................................. 51

4.3.2. Financiranje ..................................................................................................... 51

4.3.3. Organizacija ..................................................................................................... 51

4.3.4. Delovanje ......................................................................................................... 53

4.3.5. Dostop posameznikov ...................................................................................... 55

5. Sklep ............................................................................................................................... 56

6. Viri .................................................................................................................................. 60

Povzetek in ključne besede

V zadnjih letih je svet zajela huda globalna finančna in gospodarska kriza. V okviru prizadevanja

omiliti njene posledice, je Evropska unija sprejela in zagnala poseben Evropski mikrofinančni

instrument Progress za zaposlovanje in socialno vključenost. Njegov cilj je zagotoviti večjo

dostopnost mikrofinanciranja posameznikom in mikropodjetjem, ki so pripadniki t. i.

ogroženih družbenih skupin in jim preti socialna izključenost, ter jih je ta kriza tudi najbolj

prizadela.

Namen tega dela je, poleg okvirnega preleta narave ter posledic trenutne krize, tudi analiza

stanja mikrofinanciranja in relevantne zakonodaje v Evropski uniji, ter predstavitev

novonastalega Mikrofinančnega instrumenta Progress (MFIP).

Ključne besede: Finančna in gospodarska kriza, mikrofinanciranje, pravna ureditev

mikrokreditiranja, Evropski mikrofinančni instrument Progress

Summary and key words

In recent years, the world has fallen victim to a major global financial and economic crisis. In

the efforts to lessen its negative effects, the European Union adopted and launched a special

European Progress Microfinance Facility for employment and social inclusion. It aims to

increase the accessibility of microfinance services to individuals and microenterprises, which

are already part of the so called endangered groups and are facing the threat of social

exclusion in addition to being the ones most hard hit by this crisis.

The aim of this paper is to, in addition to glimpsing over the nature and effects of the current

crisis, analyze the state of microfinance and its relevant legislature in European Union, and to

also introduce the newfound European Progress Microfinance Facility.

Key words: Financial and economic crisis, microfinance, microfinance regulation, European

Progress Microfinance Facility

1

Uvod

Ko je dr. Mohhamad Yunus leta 1974 na študijskem izletu s študenti Univerze v Chittagongu v

trenutku navdiha iz lastnega žepa posodil 27 $1 vaškim tkalkam košar, se verjetno ni zavedal,

da bo to dejanje predstavljalo začetek eksperimenta, ki bo tekom let privedel do preporoda in

revitalizacije mikrofinanciranja v njegovem rodnem Bangladešu ter širše po svetu in dr. Yunusu

prinesel poleg številnih priznanj tudi Nobelovo nagrado za mir 20062. Generalna Skupščina ZN

je leto 2005 razglasila tudi za Mednarodno leto Mikrokredita3.

Kar se je začelo kot posojilo brez jamstva 42-im revnim vaškim tkalkam košar za nakup surovin,

je tekom let preraslo v razvejano mrežo več kot 3500 instrumentov in mikrofinančnih

organizacij raznoraznih pojavnih oblik. Ta mreža je v letu 2007 omogočila dostop do finančnih

uslug okoli 1554 milijonom osebam brez poroštev ter brez oz. z nizkimi dohodki, ki jim dostop

do tradicionalnih finančnih uslug zaradi prevelikega tveganja sicer ne bi bil mogoč. Izmed

naštetih je najslavnejša Graamen banka, ki jo je ustanovil dr. Yunus in ki je z zgledom,

inovativno prakso ter pozitivnimi izkušnjami postala prva domina v verigi, ki se je dotaknila že

več kot 500 milijonov življenj uporabnikov mikrofinančnih storitev ter njihovih družinskih

članov.

Čeravno je koncept mikrokreditiranja vse prej kot nov5, je ravno izviren pristop v Bangladešu

sredi 70-ih letih prejšnjega stoletja, ki se je izkazal ne le kot učinkovit ampak tudi ekonomsko

upravičen ter dobičkonosen, dal mikrokreditiranju ter mikrofinanciranju nov zagon, po

težavah, ki so jih imeli državno oz. donatorsko subvencionirani programi v preteklosti. Tako

velja dandanes dr. Yunus za vizionarja ter utemeljitelja sodobnega mikrokreditiranja, Graamen

banka pa za prvi uspešen prototip moderne mikrofinančne organizacije.

Pozornost, namenjena mikrokreditiranju, je bila vseskozi osredotočena predvsem na

mikrokreditiranje kot na sredstvo lajšanja oz. odpravljanja revščine med najrevnejšimi sloji

svetovnega prebivalstva in njegovi vlogi pri ekonomski in družbeni emancipaciji žensk na teh

področjih, tako da se mikrokreditiranje navadno instinktivno povezuje z bojem proti revščini in

prizadevanjem za razvoj v razvijajočem se svetu. Z ozirom na to, da se več kot 95 % oseb, ki so

1 Tako Aghion, Armendáriz in Morduch v The Economics of Microfinance 2007, str. 1

2 "Press Release - Nobel Peace Prize 2006 13. oktobra 2006.

3 Resolucija Generalne Skupščine ZN A/RES/53/197 z dne 22. 2. 1999. 4 State of the Microcredit Summit Campaign Report 2009, Sam Daley-Harris, str 29.

5 Organizirane institucije namenjene kreditiranju revnejšega prebivalstva ki ni premogel poroštva so se

pojavile že v 18. in 19. stoletju, npr. Irski posojilni sistem za časa velike lakote leta 1840.

2

v letu 2007 koristile usluge mikrofinančnih institucij (MFI), kot tudi teh institucij samih, nahaja

v nerazvitem oz. razvijajočem se svetu, v industrijsko razvitem svetu pa le 5 %, takšen prvi vtis

ni niti napačen, niti najmanj presenetljiv6. Pa vendar je mikrokreditiranje našlo svoje mesto

tudi v razvitem svetu, kjer je v sebi specifičnih oblikah služi kot orodje za zasledovanje rahlo

drugačnih ciljev.

Če je poglavitni namen mikrofinančnih instrumentov v razvijajočem se svetu lajšanje revščine,

je glavni namen in motiv le-teh na območju razvitega sveta spodbujati podjetniško dejavnost,

zaposlenost ter socialno vključenost prebivalstva. V času recesije odigra svojo vlogo tudi kot

instrument solidarnosti, saj po nekaterih mnenjih zapolnjuje tudi luknjo, ki jo za sabo pušča

slabenje socialne države7. Glede na navedeno najbrž ni čudno, da se vloga in razpoznavnost

mikrokreditiranja ter drugih finančnih instrumentov na zahodu dandanes, ob globalni

gospodarski in finančni krizi, krepita in pridobivata na veljavi.

Od začetka krize leta 2007 pa do danes, so države članice Evropske unije, med njimi tudi

Republika Slovenija, zabeležile občuten padec zaposlenosti in gospodarske aktivnosti.

Odpravljanja oz. blaženja negativnih posledic krize se lotevajo tako posamezne države članice

samostojno8 kot tudi Unija kot celota9. Prizadevanja na ravni Skupnosti so 25. marca 2010 med

drugim privedla tudi do ustanovitve Evropskega mikrofinančnega instrumenta za zaposlovanje

in socialno vključenost (t. i. Evropski mikrofinančni instrument Progress), ki naj bi zagotovil

večjo dostopnost mikrofinanciranja tako za posameznike na trgu dela kot za mikropodjetja10.

Cilj pričujoče naloge je predstaviti osnovni koncept mikrofinianc oz. mikrokreditiranja, sam

Evropski mikrofinančni instrument Progress in okoliščine, v katerih je nastal, ter odgovoriti na

nekaj vprašanj ki se ob tem zastavljajo - od tega kakšna je pravna narava instrumenta, kakšne

rezultate lahko (glede na pretekle izkušnje primerljivih programov širše v svetu ter na zahodu)

pričakujemo in ne nazadnje, tudi kako bodo lahko instrument koristili tudi morebitni

interesenti v Sloveniji.

6 State of the Microcredit Summit Campaign Report 2009, Sam Daley-Harris, str 29., Od 154,825,825 strank MFI leta 2007 jih je usluge 149,711,900 koristilo pri 3360 institucijah v razvijajočem se svetu, 5,113,835 pa pri 192 institucijah na območju industrializiranega sveta. 7 Microcredit in advanced economies as a »third way«: a theoretical reflection; Canale, Rosaria Rita, str. 9. 8 Slovenija je med drugim sprejela »Slovensko izhodno strategijo 2010-2013« v kateri predvideva ukrepe

ekonomske politike, strukturne ukrepe in institucionalne prilagoditve. 9 Evropska Komisija je med drugim sprejela »European Economic Recovery Plan« skladno z katerim izvaja reforme ter ukrepe namenjene ponovni oživitvi gospodarstva območja EU. 10

Sklep št. 283/2010/EU Evropskega Parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega mikrofinančnega instrumenta Progress za zaposlovanje in socialno vključenost.

3

1. Kratko o svetovni finančni in gospodarski krizi

1.1. Poslovni cikel

V ekonomiji niso nihanja gospodarske dejavnosti sama po sebi nič nenavadnega11 ampak

običajen, periodično ponavljajoče se pojav, ki je že dolgo predmet analize in preučevanja.

Začetek moderne ekonomske misli je predstavljala t. i. klasična ekonomska teorija.12 Zanjo je

značilno, da je obstoj fluktuacij (kriz) v gospodarski aktivnosti v precejšnji meri trivializirala

oziroma pripisovala zunanjim dejavnikom,13 ki naj bi vplivali na drugače stabilen in

samouravnajoč se trg, ki teži k ravnovesju.

Razmeroma hitro pa so se pojavile tudi nasprotne ideje. Tako je prvo znanstveno utemeljitev

oziroma analizo periodično pojavljajočih se kriz že leta 1819 opravil švicarski pisec ter

ekonomist Jean Charles Léonard de Sismondi, v svojem delu Nouveaux Principes d'économie

politique.14 Njegovo teorijo je nadalje razvil francoski ekonomist Charles Dunoyer,15 ki je

Sismondijevo teorijo periodičnih kriz nadgradil v eno izmed prvih teorij o naravi poslovnega

ciklusa in kot prvi predstavil koncepcijo ekonomije, ki periodično kroži (cycling) med dvema

fazama cikla. Od takrat dalje je preučevanje in analiza poslovnih ciklusov16 eno osrednjih

področji ekonomske znanosti.

Skozi leta (stoletja) je ekonomska teorija oblikovala več definicij poslovnih ciklusov, ki so jih

opazili v gospodarstvu, med katerimi se je najbolj uveljavila t. i. »klasična definicija poslovnih

ciklusov«, ki sta jo v svoji knjigi Measuring Business Cycles17 iz leta 1946 podala Arthur F. Burns

in Wesley C. Mitchell:

»Poslovni cikli so vrsta nihanj agregatne ekonomske aktivnosti v gospodarstvu, ki temelji na

tržnih principih. Ciklus je sestavljen iz faze ekspanzije, ki se odvija istočasno v večini

11 Povzeto po Strašek S., Ekonomska analiza in politika 12

Velja za prvo moderno šolo ekonomske misli, katere vodilni predstavniki so bili med drugim Adam Smith, David Ricardo in Jean-Baptiste Say. Kot začetek obdobja klasične ekonomije štejemo delo Bogastvo narodov ki je leta 1776 nastalo izpod peresa Adama Smitha 13

Predvsem vojnam, družbenim in naravnim pretresom oz. katastrofam, kasneje tehnološkim inovacijam (Barry Stewart Clark, Political economy: a comparative approach, 2nd edition, str. 134) 14

delo Novi principi politične ekonomije iz leta 1819 15 Barthélemy-Charles-Pierre-JosephDunoyer de Segonzac 16

Potrebno je opozoriti, da je izraz »cikel« kot tak nekoliko zavajajoč, saj praviloma ne moremo govoriti o predvidljivem in simetričnem vzorcu ponavljanja. 17 Merjenje poslovnih ciklusov

4

ekonomskih aktivnosti, ter faze recesije, ki prehaja v novo fazo ekspanzije naslednjega cikla. To

zaporedje sprememb se vedno znova ponavlja, vendar ne v enakih časovnih razmikih. Časovna

dimenzija poslovnega ciklusa niha od enega leta do desetih oziroma dvanajstih let. Ciklov ni

mogoče razdeliti v krajše intervale podobnih karakteristik, ki bi jih lahko uporabili za

aproksimacijo celotnega poslovnega cikla.«

Navedena definicija poslovni cikel razdeli na dve osnovni fazi: fazo ekspanzije, v kateri

gospodarstvo beleži rast, ter fazo kontrakcije (oziroma bolj znano: gospodarske krize ali

recesije18), v kateri se gospodarska aktivnost zmanjšuje.

Fazi sta med seboj ločeni v dveh točkah in sicer v vrhu (kjer ekspanzija prehaja v kontrakcijo)

ter na dnu (kjer kontrakcija prehaja v ekspanzijo). Ti točki predstavljata trenutek preobrata

trenda.

Kadar je govora o splošnih gospodarskih ciklih, gre za ekspanzijo oziroma kontrakcijo v večini

ekonomskih aktivnosti istočasno. Precej fluktuacij je namreč zaradi narave panog omejenih le

na posamezne panoge in kot take v danem kontekstu govora o splošnem gospodarskem stanju

niso relevanten predmet obravnave19.

1.1.1. Teorije o naravi poslovnih ciklov

Najbolj vztrajne razprave okoli poslovnih ciklov se ukvarjajo z vzroki, ki do njih privedejo.

Natančneje, ali gre za eksogene (zunanje), ali pa za endogene (notranje) vplive oziroma

razloge. Zagovorniki čim manjšega vmešavanja države v gospodarstvo (tako lastniškega kot

zakonodajnega), ki zagovarjajo stališče, da gospodarstvo v odsotnosti zunanjih šokov20 ne

potrebuje intervencije (laissez faire – neoklasična šola), menijo, da gre za zunanje vplive,

notranjim vplivom pa večjo težo pripisujejo t. i. keynesianci, ki vidijo rešitev v učinkoviti državni

regulaciji, saj naj bi bilo brez nje gospodarstvo zaradi lastne strukture in delovanja po naravi

stvari obsojeno na opotekanje iz krize v krizo.

18

Omenimo v tem kontekstu razliko med recesijo in depresijo: recesijo štejemo za »naravni del« poslovnega cikla v segmentu kontrakcije. Depresija pa je podoben a po intenzivnosti in trajanju dosti hujši pojav od recesije. Natančna definicija pojma trenutno ne obstaja, obstajajo pa predlogi da bi recesija ki traja dve leti ali več oz. tekom katere se BDP skrži za več kot 10% veljala za depresijo. 19

npr. sezonske spremembe aktivnosti ki sovpadajo z letnimi časi v panogah kot so gradbeništvo in kmetijstvo, t. i. sezonski ciklusi 20 Tudi v obliki pretirane zakonodaje in od zunaj vsiljenih tržnih anomalij v obliki sindikatov ipd.

5

Debata je dolgotrajna in še ne povsem zaključena, vendar pa splošna ekonomska znanost v luči

velikih gospodarskih kriz v precejšnji meri zavrača neoklasični pogled ter pritrjuje

keynesianskemu.

Iskanje razlogov ter razlag ekonomskih fluktuacij je tako ena poglavitnih nalog ekonomske

znanosti, natančneje makroekonomije21.

1.1.2. Trendi

Vedno znova se je pokazalo, da je napovedovanje prihodnosti na podlagi cikličnih trendov

preteklosti sila nehvaležno. To velja tudi za sedanjo finančno in gospodarsko krizo, ko je kljub

svarilnim znamenjem in nastopu Azijske krize leta 1997, ki je bila nadvse podobna sedanji,

prevladalo zatiskanje oči pred neizbežnim in tvegano zasledovanje kratkoročne koristi na račun

dolgoročne vzdržnosti.

Analitiki so v zadnjega četrt stoletja sicer ugotavljali povprečno dolžino cikla v dolžini 6 let, pri

čemer je recesija trajala približno leto dni, čemur je sledilo 5 let gospodarske rasti. Hkrati so

cikli postajali vse daljši in plitkejši22.

Le čas bo pokazal če, oziroma v kolikšni meri, se bo ta trend po izhodu iz trenutne krize

nadaljeval. Gotovo pa je, da bo težko pričakovanemu obratu in ekspanziji slej ko prej sledila

ponovna faza kontrakcije.

1.2. Finančne krize

Po opravljenem osnovnem pregledu fluktuacij gospodarske dejavnosti, v okviru katerih

periodično neizogibno prihaja do obdobij zmanjševanja gospodarske aktivnosti oz. recesij, je

primerno, da se s splošno analizo samih finančnih kriz in njihovih potencialnih posledic

obravnavano tematiko umesti v širši ekonomsko politični kontekst.

Kot pri poslovnih ciklih tudi v primeru finančnih kriz ni moč najti ene same splošne definicije,

saj kopica avtorjev ponuja raznovrstne razlage in interpretacije te tematike.23 Teoretiki o

21

Veja ekonomije ki se ukvarja z strukturo, obnašanjem in gospodarstva kot celote. 22

Za podrobnejšo okvirno analizo zgodovinskih trendov poslovnih ciklov glej Strašek S., Ekonomska analiza in politika, str 183 -199

6

finančnih krizah v grobem govorijo kot o primerih motenj na finančnem trgu,24 ki vplivajo na

zmožnost le-tega, da ustrezno prerazporeja sredstva oziroma kapital in tako zagotavlja

učinkovito finančno posredništvo med akterji gospodarstva.25

Za razliko od v prejšnjem poglavju obravnavanih »normalnih« obdobij kontrakcijske aktivnosti

v nekem gospodarstvu, gre pri finančni krizi za (bolj ali manj) izreden splet okoliščin, ki privede

do situacije, v kateri finančne institucije in finančni instrumenti nenadoma izgubijo precejšen

del svoje vrednosti. Zato le-ti zaidejo v likvidnostne in solventne težave (v skrajnih primerih

tudi propadejo), s svojimi reakcijami oziroma težavami pa prispevajo v domino učinek širjenja

težav na finančnem trgu.

Čeprav finančna kriza tako v nacionalnem okolju kot tudi globalno gledano sama po sebi ne

vpliva neposredno in nujno na tako imenovano »realno« gospodarstvo,26 pa resni finančni krizi

nemalokrat dejansko sledi (bolj ali manj poglobljena) recesija ali celo depresija, ko kriza poleg

finančne komponente neizbežno pridobi tudi gospodarsko. Realno gospodarstvo je namreč

odvisno od zanesljivih ter rednih uslug, ki mu jih nudi normalno delujoč finančni sektor.27

Primer finančne krize, ki je imela zaradi svoje globine resne posledice za celotno gospodarstvo,

je že večkrat omenjena finančna kriza 2007-2010, ki bo na kratko obravnavana pod točko 1.4.

1.2.1. Teorije o naravi finančnih kriz

Podobno kot so v točki 1.2.2. omenjene različne teorije o naravi poslovnega cikla, obstajajo

tudi o naravi in vzrokih finančnih kriz in njihovih vplivih na realni sektor različna mnenja, ki se

še posebej zaiskrijo ob analizah konkretnih kriz, ko se navadno išče »krivca« oziroma napako, ki

je »odgovorna« za nastalo situacijo.

Tradicionalno zagovarjajo predstavniki različnih ekonomskih misli in teorij o poslovnih ciklih

njim bližje razlage. Še poseben zagon so razprave v tej smeri pridobile prav v zadnjih,

23

Nekatere skupne elemente večine kriz in definicij pa vseeno najdemo, tako npr. npr. v delu M. Mrak, Mednarodne Finance (2002), str 573. 24 Finančni trg je organizirano srečevanje ponudbe in povpraševanja finančnih instrumentov (raznoraznih pravnih dogovorov ki imajo denarno vrednost in omogočajo denarno transakcijo, npr. delnice); vključujejo trg denarja, trga kapitala ter devizni trg. 25

R. Portes, An analysis of financial crisis: Lessions for the international financial system (FRB Chicago/IMF Conference Chicago, 8-10 oktober 1998) 26

Primer finančne krize z posledicami omejenimi na finančni sektor je npr. borzni zlom leta 1987 27

Kot primer nujnih uslug navedimo premostitvene kredite, katerih težja dostopnost v primeru finančne krize zlahka predstavlja resno težavo za mnoga podjetja.

7

gospodarsko in finančno zelo turbulentnih letih. Nove pozornosti so v luči novih dogodkov

deležne že obstoječe teorije,28 avtorji pa oblikujejo tudi nove hipoteze, s katerimi skušajo

trenutno situacijo razumeti in iz nje potegniti nauke o tem, kako se podobni krizi izogniti v

prihodnje.

Vzroki, ki navadno privedejo do nastanka finančnih kriz, so med drugim špekulativni napadi na

valuto (vodijo v devalvacijo ali depreciacijo valute), situacije v katerih države niso več sposobne

odplačevati svojega zunanjega dolga, situacije v katerih banke prenehajo izpolnjevati svoje

poglavitne funkcije in je država prisiljena v intervencijo, situacije v katerih finančni trgi ne

delujejo več pravilno, primeri neustrezne regulacije, ko je zakonodaja bodisi prekomerna in

neproduktivna ali pa ko tiči težava v njeni odsotnosti oz. pomanjkljivosti, primeri ko kolapse

posameznih institucij povzročijo neodgovorni posamezniki s svojim nezakonitim in

neodgovornim ravnanjem, primeri tako imenovanih samo-uresničujočih se napovedi ali samo-

izpolnitvenih kriz (ko se zaradi pričakovanj akterjev na trgu ta pričakovanja tudi uresničijo)29,

situacije v katerih do težav privede prekomerno investiranje s finančnimi vzvodi, izvedenimi

finančnimi instrumenti oziroma zadolževanjem (kar lahko privede do bankrotov in težav

posameznih finančnih institucij), pa tudi tako imenovane situacije negotovosti in

neracionalnega črednega obnašanja, ko investitorji masovno napačno ocenijo neko situacijo, ki

v začetni fazi prinaša dobiček, na kar se, po pojavu težav, začne masiven umik/čredni beg, ki

lahko povzroči propad tudi drugače zadovoljivo delujočih institucij. Primer slednje situacije je

tako imenovani »bank run«.30

1.2.2. Tipologija finančnih kriz

Razvidno je torej, da je moč vzroke za nastanek finančnih kriz iskati v vrsti razlogov, krize same

pa se manifestirajo na vrsto različnih načinov.

28

Zelo velike pozornosti je v tem obdobju deležna teorija Hymana Minskya (Financial Instability Hypotehsis) skladno z katero igra pomembno vlogo pri nastanku finančne krize nevzdržno in prekomerno špekulativno kreditiranje, ki na dolgi rok ob nekem šoku privede do finančne krize posledičnega zmanjšanja obsega kreditiranja celotnega gospodarstva. Za podrobnosti glej C.P. Kindelberg in R.Z. Aliber »Manias, Panics and Crashes: A history of financial crises«, peta izdaja, 2005 29

npr. ob pričakovanju padca vrednosti neke valute le ta dejansko tudi pade; v ekonomski teoriji govorijo tudi o t. i. strateškem komplementiranju oz. refleksivnosti, ko vsi akterji na trgu ravnajo na določen način, ker pričakujejo da bodo tako ravnali tudi ostali, kar povzroči spremembo. 30 Situacija v kateri varčevalci neke banke masovno dvigujejo svoje prihranke, ker pričakujejo nesolventnost banke in ker to počnejo drugi varčevalci. Njihova dejanja pripeljejo do tega, da se njihova pričakovanja dejansko tudi uresničijo, saj lahko banko potisnejo tudi v bankrot. Gre za primer tako samo-uresničujoče napovedi kot črednega obnašanja.

8

Kljub temu se je v delu teorije uveljavilo nekaj osnovnih diferenciacij finančnih kriz.

Klasifikacija kriz glede na dejavnike, ki do njih vodijo:31

Krize inducirane z ekonomsko politiko – do njih pride zaradi strukturnih slabosti in

nekonsistentne makroekonomske politike države.

Krize finančne panike – do njih pride kadar v odsotnosti tako imenovanega »posojilodajalca

v skrajni sili«32 na trgu pride do masovne histerije, v kateri vsi kratkoročni kreditorji

nenadoma zahtevajo povrnitev kreditov od solventnih dolžnikov, saj vedo da sredstev za

poplačilo vseh ni dovolj in nočejo biti tisti, ki so ostali brez poplačila - česar tekom

normalnega poteka dogodkov/kreditiranja ne bi storili.

Kolapsi mehurčkov/balonov – do njih pride kadar špekulanti, v pričakovanju nadaljnje rasti

in dobičkov, kupujejo vrednostne papirje po ceni, ki je višja od njihove realne vrednosti,

mehurček/balon pa nato poči oziroma se sesede. Cene drastično padejo, kar zna povzročiti

nemalo težav predvsem tistim, ki so se pri zasledovanju dobička v času napihovanja

mehurčka tega lotevali z zadolževanjem.

Krize moralnega hazarda – do njih prihaja v okoljih kjer je prisoten posojilodajalec v skrajni

sili in navadno tudi proces deregulacije33, v katerih se finančne institucije lotevajo pretežno

tveganega investiranja, saj računajo, da bodo v primeru težav deležne pomoči.

Neurejene izpeljave – do nje pride v kolikor posojilodajalcem ni omogočena koordinacija v

okviru zakonodaje o bankrotih, ki otežuje poravnavo slabih dolgov.

Posebno omembo si zaslužijo tako imenovane (krize) okužbe, ki iz »lokaliziranih« oziroma

omejenih težav privedejo do širših in sistemskih kriz. Pri njih se, po mnenju mnogih

avtorjev, kriza v določeni državi ali finančni instituciji, spričo tesnih gospodarskih in

finančnih povezav,34 razširi na druge države oziroma institucije.35 V kolikor obstaja možnost

oziroma verjetnost, da bo imel resen dogodek oziroma »šok« vpliv na velik del ali kar

31

Analizo in diferenciacijo sta opravila Radelt, S. and J. Sachs »The East Asian financial crisis: diagnosis, remedies, prospects«, Brookings Papers on Economic Activity 1998:1, str. 1-74 32

Npr. državne ali IMF garancije. 33

Korelacijo med deregulacijo in njej razmeroma hitro sledečo finančno krizo ponazarja tabela Strašek 2005, str. 323 34 Za podrobnejši pregled okužbenih učinkov preko katerih pride do širjenja krize glej Strašek 2005, str. 324 35

Kot primer »okužbe« pogosto navajajo krizo ki se je leta 1997 razširila z Tajske na bližnje države kot npr. Južno Korejo.

9

celoten sistem in ne le na posamezno ali majhno število institucij, govorimo o tako

imenovanem sistemskem riziku.36

Pogosta klasifikacija finančnih kriz je tudi glede na področje njihovega nastanka:37

Valutne ali plačilno-bilančne krize (depreciacija valute);

Bančne krize (suspenzija bančnih obveznosti oziroma državna intervencija večjih

razsežnosti);

Sistemske finančne krize (sistemsko neučinkovito delovanje finančnih trgov z resnimi

posledicami za realno gospodarstvo) in

Krize zunanjega dolga (državno neobvladovanje javnega in zasebnega zunanjega dolga) .

V praksi se finančne krize redko pojavljajo v svojih »čistih« oblikah, ampak praviloma kot

kombinacija različnih vrst in tipov.38

1.2.3. Trendi

Kot pri napovedovanju trendov poslovnih ciklov, tudi glede finančnih kriz ni moč podajati

zanesljivih in konkretnih napovedi za prihodnost, le to, da bo vsaki krizi nekoč sledila nova.

Največ kar lahko storimo je, da se poizkušamo iz preteklosti naučiti kolikor je le mogoče, da bi

se izognili ponovitvi starih napak.39

Že bežen pregled zgodovinskih trendov40 nam razkrije, da ne gre pri finančnih krizah za nič

relativno novega. V takšni ali drugačni obliki jih je moč identificirati vse od pojava denarja kot

plačilnega sredstva in finančnih trgov dalje. Med tem ko so se pojavne oblike tekom časa in

razvoja novih finančnih institucij ter mehanizmov spreminjale, je samo dejstvo periodičnega a

sporadičnega »boom and bust« cikla kriz predstavljala stalnico.

36 Kaufman G., Scott K., «What is systemic risk, and do bank regulators retard or contribute to it?« The

Independent Review, 2003. 37

Strašek 2005, str. 317. 38

Tako ugotavlja Mrak, 2002, str 573-574. 39 Kar pa nam ne uspeva najbolj, saj za veliko večino najnovejših kriz najdemo vzporednice v preteklih krizah, ki kažejo na to, da smo nagnjeni k k ponavljanju napak. 40

Enega najnovejših in najtemeljitejših del tega področja prestavlja: Reinhart C.; Rogoff k., This Time is Different: Eight Centuries of Financial Folly. Princeton University Press (2009).

10

Če so dandanes najpogostejše in najaktualnejše pojavne oblike finančnih kriz bančne krize,

teoretiki prve finančne krize zasledijo že v stoletjih pred našim štetjem. Ko takratni suvereni

niso bili več zmožni odplačevati lastnih zunanjih ali notranjih dolgov, so umetno znižali

vrednost lastnega zlatega in srebrnega denarja, tako da so posameznemu zlatniku in srebrniku

znižali delež vsebujočih žlahtnih kovin. Na ta način so prišli do možnosti izdaje več denarja. To

jim je sicer olajšalo odplačilo svojega dolga, za posledico pa je imelo zmanjšanje kupne moči

njihovih podložnikov, oziroma inflacijo.41

Zgodovinski pregled kriz postane posebej zanimiv v 17. in 18. stoletju, deloma zaradi

industrializacije in razvoja modernega kapitalizma po zatonu fevdalizma, deloma pa zaradi

podrobnejših zgodovinskih zapisov. Tako v tem obdobju zasledimo pojave, ki v teoriji veljajo za

prve špekulativne balone in »moderne« finančne krize.42

Novejše trende je zaznamovala predvsem tako imenovana Velika depresija, svetovna depresija

v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Začela se je leta 1929, po zlomu ameriške borze, države pa

so negativne posledice čutile še vse do začetka II. svetovne vojne. Poleg tega, da gre za

najhujšo globalno krizo zadnjih dveh stoletij, s katero se instinktivno primerjajo vse resnejše

krize od takrat dalje, je Velika depresija prinesla tudi preobrat na političnem področju. Zgoraj

omenjen liberalnejši ekonomski pristop je prepustil vodilno mesto keynseyanski miselnosti, ki

je odločno pripomogla k oblikovanju svetovne in evropske politične ter ekonomske (in skoznju

tudi pravne) ureditve v letih po drugi svetovni vojni.43 Naslednjo večjo krizo sta leta 1973

povzročila naftna kriza, zaradi katere so narasle cene energentov povzročile borzni zlom, in

propad Bretton Woods sistema44 nekaj let pred tem. Na tej točki se prične nov trend tako

imenovanega monetarizma v ekonomski politiki držav (predvsem ZDA – Reaganova ekonomska

politika), ki med drugim zagovarja deregulacijo in zmanjševanje vloge države v ekonomiji.

41

Za najstarejši primer navedenega veljajo Sirakuze pod Dionizom, okoli 400 let p. n. š. 42 Tako imenovana South Sea bubble (ZK) in Mississippi Bubble (FRA) leta 1720 ter »tulipanomanija« (NIZ), za podrobnosti glej : Reinhart C.; Rogoff K., This Time is Different: Eight Centuries of Financial Folly. 43

Na krilih keynesianizma je potekala evropska povojna obnova in oblikovanje evropskih socialnih demokracij. 44 Sistem ki so ga po II. s.v., še pod vtisom predvojne depresije, vzpostavile države. Zajemal je vzpostavitev sistema pravil, institucij in postopkov za urejanje mednarodnega monetarnega sistema ter vključeval pariteto državnih valut v razmerju do zlata in vzdrževanje menjalnih tečajev. Borak Neven in Borak Bistra »Bretton Woods in njegove značilnosti«

11

Takšna miselnost v preostanku 20. stoletja, ki je postreglo še s precej lokaliziranimi krizami,45 ni

prišla pod resnejši vprašaj.

Do tega trenutka je 21. stoletje postreglo z dvema prelomnicama. Najprej je na prehodu

tisočletja v ZDA počil špekulativni ».com« balon, ki je skupaj z drugimi faktorji, med drugim

terorističnimi napadi 9. septembra, privedel do krajše recesije. Istočasno oziroma kakšno leto

pred tem, je prišlo ob uvedbi skupne valute in njenih »porodnih krčih« do upočasnitve

gospodarske aktivnosti tudi na območju EU. V letu 2003 pa je svetovno gospodarstvo ponovno

vstopilo v fazo gospodarske rasti in z njo povezanega optimizma. V tem obdobju je bilo med

ekonomskimi teoretiki zaslediti celo mnenja, da se je človeštvo končno uspešno izvilo iz

železnega prijema večnega boom in bust cikla, saj naj bi ekonomska znanost in politika

napredovali do stopnje, ko je uspešno predvidevanje in izogibanje krizam mogoče. Govorili so

o tako imenovani »novi ekonomiji« in »koncu poslovnega cikla«. A že v letu 2007 je nastop

globalne finančne in gospodarske krize, največje po Veliki depresiji, pokazal nasprotno.

O slednji, in predvsem njenih posledicah za evropsko in slovensko gospodarstvo ter družbo, bo

govora v naslednjem poglavju. Te posledice predstavljajo konkretne povode za uvedbo novega

mikrofinančnega sistema.

1.3. Finančna kriza 2007-2011

Svetovna finančna kriza zadnjih let velja za najhujšo in prvo resnično globalno finančno krizo po

Veliki depresiji prejšnjega stoletja. Z njenim nastopom so ponovno oživele razprave o naravi

ekonomskih oscilacij ter finančnih kriz. Različni teoretični in ideološki pogledi na to

problematiko so na kratko orisani že v prejšnjih poglavjih. V tem poglavju sledi oris poteka

krize kot je navzven zaznavna, ter predvsem analiza njenih posledic. Poseben poudarek je

namenjen relevantnim kazalnikom v Evropski uniji in Sloveniji.

45 Latinskoameriška dolžniška kriza v 80ih, črni ponedeljek leta 1987, Azijska kriza leta 1997 in

Ruska kriza leta 1998; če naštejemo le par najodmevnejših. Med leti 1970 in 2007 naj bi se

sicer zvrstilo najmanj 42 bančnih kriz (tako IMF »Systemic Banking Crises: A New Database«)

12

1.3.1. Splošno o krizi

Pri sedanji krizi je moč govoriti o dveh načinih širitve. Prva je geografska, druga pa širitev s

finančnega na realni sektor.

Geografsko je do krize najprej prišlo v ZDA, od koder se je razširila najprej v Evropo, nato pa še

na preostali svet. Kot bo razvidno v nadaljevanju, je povod zanjo moč najti v realnem sektorju,

se je pa iz finančnih trgov, kjer je do nje najprej prišlo, zelo hitro prenesla nazaj na realno

gospodarstvo.46

V ZDA se je predvsem v letih po poku ».com mehurčka« oblikoval še balon na ameriškem

nepremičninskem trgu, ki je svoj vrhunec doživel v letu 2005,47 v letih 2006 in 2007 pa so cene

že začele padati (prišlo je do poka balona). Izkazalo se je, da je poleg hipotekarnega balona

rastel in posledično počil še finančni balon. Ob predpostavki nadaljnje nemotene rasti cen

nepremičnin so finančniki namreč v precejšnji meri slabe hipotekarne kredite prepakirali v

izvedene finančne instrumente, ki niso prispevali k zmanjšanju tveganja, ampak so le-to zgolj

zakrili. Ti finančni instrumenti, iz katerih ni bilo razvidno tveganje na katerem temeljijo, so se

nato prodajali nič hudega slutečim in naivnim kupcem kot npr. (v veliki meri) evropskim

bankam in drugim finančnim institucijam.

Ko je končno počil balon na hipotekarnem trgu, posojilojemalci niso bili več sposobni

odplačevati kreditov, ki so bili naenkrat večji od njihovih prihodkov in od (nove) vrednosti

njihovih nepremičnin. Podirati se je začela veriga domin, ki je vodila do končnih kupcev

omenjenih prepakiranih, zdaj slabih, finančnih instrumentov, ki naenkrat niso vračali

obljubljenega. V precejšnji meri je šlo za banke, ki jim je eventualno začelo primanjkovati

likvidnostnih sredstev in pripravljenosti za kreditiranje realnega sektorja. Dostopnost kreditov,

nivo investicij ter povpraševanje in potrošnja v realnem sektorju so strmo padli. V krču se je

zaradi izgube medsebojnega zaupanja inštitucij v zmožnost povračila znašel tudi medbančni

denarni trg, kjer so si te »okužene« banke skušale izposoditi sredstva, da ne bi propadle zaradi

likvidnostnih razlogov. Da bi se izognili propadu teh finančnih institucij in širšega finančnega

sistema, ter za ponovno spodbudo kreditiranja in investiranja, so bile mnoge države prisiljene

46

Franjo Štiblar, Svetovna Kriza in Slovenci str. 19 47 V obdobju od leta 1997 do leta 2006 je povprečna cena tipične ameriške hiše narasla za več kot 120%

13

zagotoviti likvidnostna sredstva tem privatnim institucijam preko nacionalizacije ali programov

odkupovanja slabih finančnih instrumentov.48

Celotni stroški stabilizacije globalnega finančnega sistema in svetovne gospodarske krize še

nekaj časa ne bodo povsem znani. Nekatere študije49 ugotavljajo, da stabilizacija finančnega

sistema v obliki neposrednih državnih finančnih injekcij, odkupov, spodbud ipd. v večini držav

verjetno ne bo presegla enega do dveh odstotkov bruto domačega proizvoda, kar je manj od

črnogledih pričakovanj prejšnjih let. Nekoliko manj otipljiva, a občutno višja, bo »cena«

svetovne gospodarske krize, oziroma recesije, ki je finančni krizi sledila. Po podatkih

Mednarodnega denarnega sklada je leta 2007 realna rast BDP-ja v industrializiranih državah

sveta znašala 2,8 %, že naslednjega leta (2008) pa je padla na pičlih 0,5 %. V letu 2009 so

zabeležili negativno rast −3,2 %. V prvi polovici leta 2010 je prišlo do preobrata, ki je uradno

končal recesijo, saj so vse evropske države, z izjemo Grčije in Romunije, v tretjem četrtletju

zabeležile vsaj minimalno pozitivno gospodarsko rast.

Levji delež bremena so v dani situaciji prevzele javne finance. Večina držav se je spodbujanja

finančnega trga in gospodarstva lotila z izposojo sredstev, kar je imelo za posledico višanje

proračunskega primanjkljaja in zunanjega dolga. IMF ugotavlja, da so proračunski primanjkljaji

razvitih držav narasli z 1,2 % v letu 2007 na skoraj 9 % v letu 2009. Zunanji dolg članic skupine

G-20 naj bi se iz 78 % v povprečju povzpeli na 107 % BDP-ja. Saniranje teh dolgov (denimo z

dvigom davkov) utegne imeti za realno gospodarstvo na dolgi rok dodatne negativne učinke.

V nadaljevanju sledi pregled nekaterih makroekonomskih kazalcev, ki najbolj nazorno odražajo

negativne posledice krize. Osredotočeni so na območje Evropske unije in Slovenije, kot

območji, ki ju bo pokrival mikrofinančni instrument Progress. Poudarek je namenjen predvsem

posledicam, za blaženje katerih je instrument tudi nastal.

1.3.2. Posledice v EU

Po začetnem obdobju optimizma, da kriza na območju Evropske unije le ne bo tako huda kot v

Združenih državah Amerike, so se razkrile vse že prej obstoječe ranljivosti evropskega

bančnega sistema in presenetljivo visoka stopnja »toksičnosti« v aktivi evropskih bank. Le-ta ni

48 Samo v ZDA je država po podatkih zveznih služb do poletja 2009 za spodbujanje in odpravljanje posojilnega krča namenila blizu 14 tisoč milijard dolarjev in približno polovico tega zneska tudi dejansko realizirala. (Federal Deposit Insurance, Supervisory Insights, vol. 6 issue 1, str 4, summer 2009). 49 Deutche Bank Research, Direct Fiscal cost of the financial crisis, 14. maj 2010

14

izvirala le preko Atlantika, ampak se je samostojno oblikovala tudi v Evropi. Tako so bile kmalu

tudi evropske države prisiljene v intervencije širših razsežnosti, da bi v odsotnosti skupne

fiskalne politike, stabilizirale svoje bančne sektorje.50 Breme, ki so ga s tem prevzele, je

državam povzročilo še dodaten glavobol pri dolgoletnih naporih v smeri zmanjševanja

proračunskih primanjkljajev in zunanjega dolga. V povprečju se je v državah

sedemindvajseterice obseg javnega dolga z 61,2 % BDP-ja v letu 2007 dvignil na 75,5 % v

prvem četrtletju leta 2010 (Eurostat). Na evropskih tleh je tako skupina držav, ki se spopada z

resno krizo javnega dolga.51

Močnejši negativni učinki na realno gospodarstvo držav Evropske unije so se pokazali jeseni

2008, pri čemer pa so se nekatere evropske države pokazale za bolj ranljive od drugih.52

Na območju EU 27-erice, ki je po podatkih Mednarodnega denarnega sklada iz leta 2009 še

vedno območje z največjim nominalnim bruto domačim proizvodom na svetu, je po

razmeroma solidni rasti, ki je v letu 2007 znašala 2,9 %, leta 2008 nastopilo obdobje recesije t.j.

zaporednih kvartalov negativne stopnje rasti bruto domačega proizvoda. Recesija je po

podatkih Evrostata trajala vse do tretjega kvartala v letu 2009, ko so ponovno zabeležili sicer

minimalno rast. Skupno je stopnja rasti BDP-ja v EU (27) z že omenjenih 2,7 % do leta 2009

padla na -4,2 %. V tretjem četrtletju leta 2010 je območje 27-erice zabeležilo 0,5 % rast BDP in

tudi napovedi za preostanek leta govorijo o nadaljevanju trenda počasnega okrevanja.

Nominalni BDP je iz vrhunca pri okoli 18,3 bilijonov USD v letu 2008, v letu 2009 padel na

približno 16,4 bilijone. Po ocenah IMFa bo EU nivo izpred krize spet dosegla šele okoli leta

2014.53

Ob nastopu krize je stopnja brezposelnosti na območju EU na svoji najnižji točki znašala 6,7 %.

Ob nastopu krize je bil neizbežen občuten porast nezaposlenih. Po zadnjih podatkih je znašala

anketna brezposelnost po ILO definiciji v novembru 2010 9,6 % in je razmeroma stabilna. Po

50 Evropski bančni sektor kljub vsemu ostaja ranljiv. Julija 2010 so na območju celotne Evropske unije v 21 državah članicah in v 91 bankah, ki predstavljajo 65 % bančnega trga Unije, opravili obremenitveni oziroma stresni test kapitalske ustreznosti. Po opravljenem testu je postala razvidna potreba po dokapitalizacij nekaterih bančnih institucij, kljub splošno zadovoljivemu rezultatu (izmed 91-ih bank jih testa ni opravilo 7). 51

Trenutno najbolj izpostavljeni sta Grčija in Irska, ki sta že potrebovali pomoč IMF ter EU, rizični pa sta še Portugalska in Španija (države z »ljubkovalnim« akronimom PIGS). 52 Najhuje so jo odnesle pribaltske države z padcem stopnje rasti BDP-ja tudi 30 % in več (Latvija). Poljska je po drugi strani skozi celotno krizno obdobje ohranila minimalno rast bruto domačega proizvoda z le nekaj odstotnimi točkami zmanjšano stopnjo rasti. 53 IMF, World Economic Outlook Database, april 2010

15

oceni Evrostata54 naj bi bilo v tem obdobju na območju Evropske unije brezposelnih

23.248.000 oseb.

1.3.3. Posledice v Sloveniji

Tudi v Sloveniji se ni bilo moč izogniti kreditnemu krču in likvidnostnim težavam bank. Država

je bila primorana oziroma je preventivno sprejela več ukrepov namenjenih stabilizaciji

finančnega sektorja.55 Ti so v precejšnji meri prispevali k porastu javnega dolga z 23.4 % bruto

domačega proizvoda v letu 2007, na 35,9 % v letu 2009 (Evrostat). Vseeno ostaja tak nivo

precej pod povprečjem sedemindvajseterice in zlahka zadošča maastrichtskim konvergenčnim

kriterijem (60 % oz. več, če se razmerje zadovoljivo zmanjšuje). So pa ti ukrepi pripomogli k

temu, da nobena izmed 20 bank, ki imajo v Sloveniji po Zakonu o bančništvu56 dovoljenje

Banke Slovenije za opravljanje bančnih, vzajemno priznanih in dodatnih finančnih storitev, ni

zašla v hujše eksistencialne težave. Tudi stresni test kapitalske ustreznosti na območju EU je pri

naši največji banki, ki je sodelovala v simulaciji (NLB), pokazal zadovoljivo sliko kapitalske

strukture. Vseeno je rezultat nakazal, da bi bila dodatna dokapitalizacija priporočljiva. Kreditna

dejavnost bank vse od pričetka krize ostaja na nizki ravni.

Zaradi svoje majhnosti, odprtosti in izvozne naravnanosti se je slovensko realno gospodarstvo

izkazalo za precej ranljivo. Zaradi razmeroma močne odvisnosti od drugih držav so se negativni

učinki pokazali z rahlim zamikom. V letih 2006-2007, ko je na območju EU (27) stopnja rasti

bruto domačega proizvoda v povprečju že padala, je Slovenija še beležila rast, ki je na vrhuncu

dosegla 6,8 % stopnjo rasti BDP. V naslednjih letih je sledil oster obrat navzdol in v letu 2009 (v

prvem četrtletju katerega se je Slovenija tudi uradno znašla v recesiji) je negativna stopnja rasti

bruto domačega proizvoda dosegla dno pri -7,8 %. Po zadnjih podatkih je Slovenija izšla iz

recesije in v tretjem četrtletju 2010 zabeležila 1,7 % rast BDP-ja. Po ocenah IMF se bo

nominalni BDP Slovenije na raven pred krizno (okoli 25,8 milijarde €) vrnili nekje v letu 2013,

kar je primerljivo z napovedmi za celotno Evropsko unijo.

Stopnja brezposelnosti (ILO) po podatkih Eurostata je ob začetku krize v Sloveniji znašala 4,3 %

in je bila pod evropskim povprečjem. Z nastopom krize je tudi v Sloveniji prišlo do zaznavnega

54

Eurostat newsrelease, euroindicators 5/2011, 7. januar 2011 55 Povzemimo jih zgolj na kratko: Dokapitalizacija SID banke, jamstvena shema bankam za splošno kreditiranje, izdaja nove referenčne obveznice, izdajanje poroštev ter dajanje posojil finančnim institucijam skladno z likvidnostno shemo sprejeto na podlagi člena 87(3)(b) Pogodbe ES . 56 (Uradni list RS, št. 131/06, 1/08, 109/08, 19/09 in 98/09)

16

dviga te stopnje, ki v drugem četrtletju 2010 znaša 7 % in je še vedno pod povprečjem

Evropske unije. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je stopnja registrirane

stopnje brezposelnosti oktobra 2010 znašala 10,9 %. V Sloveniji so bile v tem obdobju 102.683

registrirane brezposelne osebe.57

Navedeno zaključuje splošno predstavitev gospodarskih in finančnih kriz ter posledic trenutne

globalne krize. Sledi obravnava neposredna mikrofinanciranja in načrtovanega instrumenta

Progress, ki naj bi, skupaj z drugimi ukrepi, pomagal blažiti te posledice.

57

Za primerjavo, septembra 2008, pred nastopom gospodarske krize, so bile pri zavodu 59.303 registrirane brezposelne osebe, sredi devetdesetih let pa je bilo tudi že več kot 120 000 registriranih brezposelnih.

17

2. Mikrofinanciranje

2.1. Splošno o mikrofinancah

Mikrofinanciranje si prizadeva zadovoljiti veliko obstoječe in potencialno povpraševanje, ki

ostaja v okviru tradicionalnih načinov nudenja finančnih storitev nezadovoljeno.

V ožjem smislu se ga običajno pojmuje kot nudenje finančnih uslug revnim, oziroma osebam z

nizkimi dohodki in brez jamstev, ki nimajo dostopa da formalnega trga finančnih storitev. V

takšnem položaju se nahaja približno polovica svetovne populacije. Te finančne storitve niso

omejene zgolj na denarna posojila. Ta so zgolj prva, ki so se razvila, in so tudi najbolj znana.

Med drugim vključujejo tudi varčevanje, zavarovanja in dejavnosti prenosa denarja.

V širšem smislu mikrofinanciranje mnogi avtorji definirajo tudi kot »gibanje, katerega cilj je

svet, v katerem bo čim več revnih gospodinjstev imelo stalen dostop do ustreznega razpona

visokokakovostnih finančnih storitev«.58

Institucije ki takšne (mikrofinančne) storitve nudijo imenujemo mikrofinančne institucije (v

nadaljevanju MFI),59 ne glede na njihovo pravno-organizacijsko obliko.

Podrobnosti o njihovih oblikah bodo obravnavane v okviru analize institucionalnih oblik

mikrokreditiranja v EU in Sloveniji, na tem mestu naj zadostujeta zgolj dve najbolj splošni

delitvi.

Glede na zasledovanje dobička, je za MFI aktualna razdelitev na dve osnovni skupini;

neprofitne mikrofinančne institucije (dobiček katerih se obvezno reinvestira v dejavnost MFI z

namenom nadaljnjega zasledovanje socialnih ciljev) in profitne MFI (te lahko del svojega

dobička porazdelijo med svoje lastnike). Tesno povezana z navedenim, je delitev MFI-jev na

tiste, ki delujejo kot neregulirane finančne institucije oziroma neprofitne nevladne organizacije

(NGO),60 in tiste, ki delujejo kot regulirane bančne ali nebančne finančne institucije. Ta delitev

je pomembna, saj lahko skladno z večino zakonodaj MFI le kot regulirane finančne institucije

sprejemajo depozite (v večini primerov se NGO MFI tega ne dovoljuje in dopušča le

58 Robert Peck Christen, Richard Rosenberg & Veena Jayadeva. Financial institutions with a double-bottom line: implications for the future of microfinance. CGAP Occasional Paper, July 2004, pp. 2-3. 59

ang. Microfinance Institutions 60 ang. Non government organizations

18

kreditiranja). V takšni obliki se z depoziti lažje zagotovi samozadostnost, lažje išče dodatne

zasebne vire financiranja, poveča lastno transparentnost in učinkovitost itd.

Zgodovinsko gledano so praktično vse uspešne MFI svojo pot začele kot neprofitne NGO in se

kasneje, ko se je izkazalo da gre za samozadostne projekte, ki niso več odvisni od zunanjih (bolj

ali manj) filantropih virov financiranja, preoblikovale v regulirane institucije. To so storile zaradi

zakonskih in praktičnih možnosti, ki so se jim s tem odprle za nadaljnji razvoj in prakticiranje

drugih mikrofinančnih storitev poleg mikrokreditiranja.

2.1.1. Zgodovinski razvoj

Mikrofinanciranje postalo deležno širše pozornosti šele v zadnjih desetletjih, z uspešnimi

nastopi nevladnih organizacij (NGO), ki so se ukvarjale z mikrokreditiranjem v Bangladešu. Sami

zametki razvoja mikrofinanciranja61 in regulacije mikrofinančnih institucij (MFI)62 pa dejansko

segajo na evropska tla in nekaj stoletij v zgodovino.63

Na Irskem so se že v dvajsetih letih 18. stoletja pojavili posebni posojilni skladi, v okviru katerih

so iz naslova donacij posojilojemalci pridobivali brezobrestna posojila in se med seboj nadzirali.

Po približno stoletju umirjene rasti, so le-ti leta 1823 doživeli pravi razcvet s sprejemom

posebnega zakona, ki je te dobrodelne sklade spremenil v finančna posredništva, jim dovolil

zaračunavanje obresti na svoja posojila in sprejemanje ter obrestovanje depozitov. Dobro

desetletje za tem je bil oblikovan tudi poseben nadzorni in regulacijski organ. Vrhunec so ti

skladi dosegli okoli leta 1840, ko se je izoblikovalo nekaj sto samozadostnih in zanesljivih

institucij, ki so se lahko financirale in svojo dejavnost širile same. Ker so ti skladi nudili

nekajkrat višje obresti na depozite od svojih tradicionalnih tekmic (bank), je na neki točki že

vsako peto irsko gospodinjstvo svoje depozite raje kot bankam zaupalo tem skladom. Banke so

posledično pritisnile na vlado, da sprejme zgornjo omejitev obrestnih mer. Ker so skladi tako

izgubili svojo poglavitno primerjalno prednost, so v sledečih desetletjih počasi zamrli.

61 V nadaljevanju povzet po Hans Dieter Seibel, History matters in microfinance, Published in: Small Enterprise Development – An International Journal of Microfinance and Business Development, vol. 14, no. 2 (June 2003): 10-12 62

Microfinance institutions – inštitucije, ki se deklarirano ukvarjajo z nudenjem mikrofinančnih uslug neglede na njihovo organizacijsko obliko. 63

Čeprav neformalne finančne institucije recimo v Nigeriji zasledimo že okoli 15. stoletja, dajemo večji pomen razvoju na evropskih tleh, saj je le ta vključeval pravni okvir, priznanje, varstvo skozi zakonodajo ter ne nazadnje tudi nadzor.

19

Najobsežnejšemu zgodnjemu razvoju mikrofinanciranja na evropskih tleh so bili priča v Nemčiji

s pojavom t. i. kreditnih kooperativ, ločeno v urbanih in ruralnih okoljih, po letu 1846. Urbane

oz. mestne kooperative je ustanovil Herman Schultze-Delitsch, podeželske pa Friedrich

Wilhelm Raiffeissen. Te kreditne kooperative so že v izhodišču poudarjale lastno

samozadostnost in svojih virov financiranja niso iskale pri donatorjih ampak odgovornih

vlagateljih, delovale pa so po principu neomejene odgovornosti izposojevalcev in

soodgovornosti porokov do vlagateljev. Navadno so se prostovoljno podvrgle tudi

neodvisnemu nadzoru posebnih revizorskih skupin. Največjo spodbudo k razvoju je predstavljal

prvi posebni zakon o kooperativah na svetu, sprejet leta 1889, ki je med drugim neomejeno

poroštvo nadomestil z omejeno odgovornostjo, ter odredil obvezni nadzor. Na krilih teh

sprememb, se je do začetka prve svetovne vojne število kooperativ povečalo na 15.000, praksa

ustanavljanja takšnih kooperativ pa se je razširila po številnih evropskih državah (predvsem

Italiji in Irski), pa tudi preko Atlantika v severni Ameriki. Sčasoma so gospodarske in socialne

spremembe povzročile stagnacijo in zamrtje teh kooperativ in drugih primerljivih programov

po Evropi. Raiffeissen kooperative so se denimo preoblikovale v komercialno banko in kasneje

tudi v takšni obliki odigrale pomembno vlogo pri nadaljnjem razvoju nemške družbe in

gospodarstva. Še dandanes pomemben delež nemškega finančnega sektorja obvladujejo

družbe, ki so svojo pot začele kot mikrofinančne institucije.

Po drugi svetovni vojni je v petdesetih in šestdesetih prišlo do ustanovitve vrste investicijskih

bank (s strani vlad in donatorjev), ki so svojo razvojno vlogo, z uporabo državnih ali

mednarodnih sredstev in donacij, opravljale z nepovratnimi posojili in v okviru svoje dejavnosti

ponujale tudi različne oblike finančne pomoči pri ustvarjanju mikropodjetij. Njihovo delovanje

je temeljilo na izkušnjah v razvitih državah, ki pa se v praksi niso obnesle v razvijajočem se

svetu, kjer se je sredstva skušalo usmeriti predvsem v nerazvit agrarni sektor k majhnim

kmetom. Programe so, kljub vključitvi nevladnih organizacij v vlogi finančnih posrednic z

namenom zagotovitve večje preglednosti in učinkovitosti, vseskozi pestile težave z

nedoseganjem ciljne populacije, nenamensko porabo dodeljenih sredstev, slabo plačilno

disciplino posojilojemalcev in politični vplivi (poslovali so z nizkimi obrestnimi merami, ki niso

pokrile stroškov in si niso preveč belili glave z neplačniki). Tekom let je iskanje učinkovitejših

načinov organizacije in izvajanja nalog privedlo do postopne komercializacije področja izvajanja

razvojnih nalog in financiranja revnejšega prebivalstva.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se v Bangladešu, Braziliji in še nekaterih drugih

državah pojavili eksperimentalni pilotski programi mikrokreditiranja majhnih skupin revnih

žensk, ki so prejeta sredstva vlagale v lastna mikropodjetja. Primer te prakse je uvodoma

20

omenjeni Grammen, ki se je kasneje preoblikoval v samostojno banko. Skupno tem

programom je bilo usmerjanje posojil k nekmetijskim dejavnostim, t. j. podjetjem v vaseh in

drugih urbanih okoljih, kjer je obstajal potencial za razmeroma bolj reden vir dohodka, ki ni bil

v tolikšni meri odvisen od izrednih vremenskih pojavov in letnih časov. V pretežni meri je šlo za

posojilojemalce ženskega spola. Ti programi so se izkazali z izvrstnimi rezultati na področju

vračanja posojilojemalcev, kjer so celo presegli rezultate formalnega finančnega sektorja.

Pokazali so tudi, da so revni zmožni odplačevati mikroposojila, vključno z obrestmi nanje, in

tako mikrofinančni instituciji omogočiti samozadostnost. Te dosežke je omogočila predvsem

vpeljava novih metodologij in pristopov v obliki skupinskih in vaških posojil: posojilodajalci so

se približali ljudem tako, da so svoje agente in uslužbence poslali neposredno na teren, v vasi in

skupnosti, ki so jih mikrofinancirali; člani skupine ali skupnosti so so-odgovarjali in drug

drugega nadzirali pri povračilu sredstev in na ta način se je kljub pomanjkanju ali popolni

odsotnosti tradicionalnih poroštev zagotovila visoka stopnja povračila in zmanjšal riziko; zneski

posojil so se tudi le postopoma višali, skladno s tem ko so skozi prakso posojilojemalci potrdili

svojo zanesljivost. To je posameznim mikrofinančnim institucijam omogočilo dolgoročen

obstanek.

Na podlagi teh pozitivnih izkušenj, so bila devetdeseta leta priča razcvetu področja, tako v

obliki rasti števila mikrofinančnih institucij in njihovih klientov, kot v kvaliteti in naravi storitev,

ki so jih le te nudile. Prvič se je začelo izrecno govoriti ne le o mikrokreditiranju, ampak tudi o

drugih finančnih storitvah za revne in tako se je v tem času uveljavil izraz »mikrofinanciranje«.

Naraščalo je število podpornikov in zagovornikov mikrokreditnih, oziroma mikrofinančnih

programov, ki so v njih začeli prepoznavati legitimno strategijo za boj proti svetovni revščini

oziroma za njeno lajšanje. Istočasno so se MFI začele številčneje preobražati iz nereguliranih v

regulirane finančne institucije.64 Tako so nastale prve komercialne banke, ki so se specializirale

za nudenje mikrofinančnih storitev.65 Iskati so se pričeli vedno novi in izvirnejši izvedbeni in

konceptualni prijemi, da bi se kar se da povečala dostopnost in, skozi znižanje stroškov,

rentabilnost dejavnosti mikrofinanciranja.66

Ta trend razvoja67 se je obdržal vse do današnjih dni.68 Microcredit summit campaign,

neprofitna organizacija s ciljem mednarodnega povezovanja ponudnikov mikrofinanciranja

64

Skladno s tem se oživlja razprava o tem, ali MFI s svojo orientiranostjo na dobiček nemara izgubljajo izpred oči svoj primarni cilj zaradi katerega so nastale. 65 BancoSol banka v Boliviji, leta 1992 66

Posamezne institucije recimo uvajajo poslovanje z biometričnimi izkaznicami in poenostavljenimi tabelami za ugotavljanje zanesljivosti strank, s čimer nižajo stroške in preprečujejo prevare. 67 Razviden iz State of the Microcredit Summit Campaign Report 2009, Sam Daley-Harris, str 3.

21

sveta, je v svojem letnem poročilu za 2009 naštela preko 3.500 mikrofinančnih institucij z več

kot 150 milijoni uporabnikov storitev (State of the Microcredit Summit Campaign Report).

Spričo globalne ekonomske in posledično socialne krize in programov kot je Progress, se lahko

področje mikrokreditiranja nadeja nadaljnjega razvoja tako v nerazvitem kot razvitem svetu,

kljub temu da t. i. kreditni krč ni obšel niti teh institucij.

2.1.2. Mikrokreditiranje

Ker gre pri mikrofinanciranju za storitve v primerjalno gledano izrazito nizkih zneskih

(predvsem v razvijajočem se svetu, kjer govorimo tudi o posojilih v zneskih v višini nekaj oz.

nekaj deset ameriških dolarjev), se je uveljavilo izrazoslovje s predpono »mikro«. Posamezne

finančne storitve, ki so nam znane v vsakdanjem življenju, v svojih mikro izvedbah druži nizka

vrednost zneskov in temu, ter ciljni populaciji, primerno prirejen modus operandi, ki z raznimi

ukrepi (kot so skupinska posojila »group lending« ali pa posojila v vedno večjih zneskih ob

uspešnem vračanju prejšnjih posojil) zmanjšuje tveganje za posojilodajalca in njegove

operativne stroške. Izraz mikrofinanciranje tako zajema ves spekter storitev, ki je izrecno

namenjen revnejšim oz. ljudem z nižjimi dohodki. Med drugim vključuje mikrozavarovanja,

mikrovarčevanje in kot najbolj široko znane, mikroposojila oziroma mikrokredite. Za potrebe

naloge se bomo nekoliko podrobneje osredotočili le na slednje.

Mikrokreditiranje je tako, v okviru mikrofinanciranja, nudenje majhnih posojil revnim, oziroma

tistim, ki so brez ali z nizkimi prihodki in brez ustreznih jamstev.

Zgodovinsko gledano se je najprej razvilo prav mikrokreditiranje in šele kasneje, ob razvoju

dodatnih finančnih storitev za revne, se je uveljavila nadpomenka mikrofinanciranja.

Mikrokreditiranje je bilo sprva tudi izrecno namenjeno spodbujanju in razvoju podjetniške

dejavnosti, kasneje pa se je razvilo tudi mikrokreditiranje z namenom zagotoviti nujno

potrebna potrošniška sredstva.

Razlike med mikrokreditiranjem v t. i. razvijajočem se in razvitem svetu, tj. tudi v EU in pri nas,

so precejšnje. Kljub rabi skupne terminologije in izhodiščne filozofije zagotavljanja finančnih

storitev segmentu, ki v normalnih okoliščinah in po tradicionalnih kanalih do njih nima

dostopa, obstajajo določene razlike med izvedbenimi načini in obsegom mikrokreditiranja ni

med samimi motivi za njegovo spodbujanje. O teh razlikah v nadaljevanju.

68

Še leta 2004 so pri Microcredit Summit Campaign povprečno rast mikrofinančnega trga ocenjevali me 30 in 40%

22

2.2. Mikrokreditiranje v nerazvitem svetu

Na svetu je prisoten precejšen sloj prebivalstva, ki zaradi svojega gmotnega položaja

ponudnikom finančnih storitev niso zanimivi,69 saj zaradi pomanjkanja jamstev predstavljajo

preveliko tveganje. Nudenje finančnih storitev v izjemno majhnem (mikro) znesku70 za

konvencionalne finančne institucije ni privlačno tudi zaradi dejstva, da se ob tako majhnih

zneskih stežka pokrijejo stroški, ki jih le-te imajo že s samim nudenjem te storitve.

Pa vendar oziroma nemara prav zaradi tega, je mikrofinanciranje svoj ponovni in zadnji razcvet

doživelo ravno v tem predelu sveta. Tako zgodnejšim in manj uspešnim državnim programom

agrarnega razvoja kot kasnejšim zasebnim pobudam, ki so ubirale drugačne pristope

(fokusiranje na žensko populacijo kot pomoč pri emancipaciji in vzpostavitvi vira konstantnega,

sezonsko neodvisnega, vira dohodka), je skupen osnovni cilj: razvoj zapostavljenih območij in

pomoč najrevnejšim segmentom populacije, da bi se ti iz revščine dvignili z lastnimi močmi in

podporo mikrofinanciranja. Izmed 150 milijonov koristnikov mikrofinančnih storitev v letu

2007 jih je, na veselje podpornikov mikrofinanciranja, 100 milijonov spadalo ravno v ta,

najrevnejši del prebivalstva.

Tako v tem delu sveta, ko je govora o mikrofinanciranju, ostaja močna konotacija

dobrodelnosti teh programov in njihove pozitivne družbene vloge, ki jo igrajo, četudi za ceno

manjše rentabilnosti ali celo dolgoročne nevzdržnosti. Kljub temu razvoj mikrokreditiranja že

vseskozi vodi v smer dobičkonosnosti in preobrazbi v regulirane finančne institucije. Kot je

pomenljivo dejal John Hatch, ustanovitelj FINCA International: »Še nihče ni odpravil revščine z

lastnim bankrotom«.71 Mikrofinančne institucije se tako vedno bolj zavedajo pomena

»poslovanja v črnih številkah«, istočasno pa v veliki meri ohranjajo svojo neprofitno naravo z

izključujočo rabo svojega dobička za širitev svoje dejavnosti.

V zasledovanju teh ciljev se vedno več MFI odloča tudi za preobrazbo iz NGO v regulirane

finančne institucije. Za to se odločajo zaradi prednosti, ki se jim na ta način ponujajo in ki

postanejo na določeni točki razvoja MFI nujnost za nadaljnjo rast.

Kljub temu med vsemi mikrofinančnimi institucijami (vsaj v tem delu sveta), še vedno z

naskokom prevladujejo NGO, ki delujejo v zelo majhnem obsegu in praviloma niso

69

Svetovna banka ocenjuje, da približno 1,4 milijarde ljudi živi pod mednarodnim pragom revščine z manj kot 1, 25 $ (PPP 2005) na dan. Skupaj predstavljajo več kot četrtino prebivalstva držav v razvoju. 70 Povprečni zneski mikroposojil znatno variirajo od ene do druge države/MFI. V razvijajočem se svetu povprečna posojila znašajo med 50 in 1.500 USD (Microcredit Summit Campaign Report 2009). 71

The Foundation for International Community Assistance; ena najvplivneših neprofitnih MFI na svetu, ustanovljena l. 1984

23

samozadostne, ampak se zanašajo na zunanje vire financiranja v obliki donacij oziroma

subvencij.

Jennifer Meehan je leta 200472 prišla do ugotovitve, da velika večina MFI ni dobičkonosnih,

tiste ki pa so, so skoraj izključno regulirane institucije (banke in nebančne regulirane finančne

institucije). MFI je, po Meehan,73 moč razvrstiti v štiri kategorije glede na njihovo učinkovitost.

V prvi je prej omenjena peščica dobičkonosnih in praviloma reguliranih MFI z najdaljšo tradicijo

in renomejem (2 %). V drugo kategorijo se uvrščajo mlajše in manjše a še vedno relativno

uspešne MFI, ki so blizu samozadostnosti in so večinoma v obliki NGO a razmišljajo o

preobrazbi v regulirane finančne institucije (8 %). V tretjo kategorijo spada 20 % relativno

mladih MFI, ki se bližajo dobičkonosnosti a trpijo zaradi pomanjkanja kapitala in organizacijskih

težav. Preostalih 70 % predstavlja mešanica raznih nedobičkonosnih mikrofinančnih institucij,

bodisi da gre za projekte v začetni fazi ali pa slabotne in stagnirajoče programe. Vse institucije

praviloma težijo k razvoju in vstopu v višjo kategorijo, a le redkim to dejansko tudi uspe.

MFI se poslužujejo vrste različnih metodologij in pristopov, od skupinskih in vaških do

individualnih posojil. Uspeh in aplikacija posameznega pristopa sta močno odvisna od okolja v

katerem MFI deluje, nakazujejo pa se trendi prehajanja od skupinskih k individualnim

posojilom.

2.3. Mikrokreditiranje v razvitem svetu

V razvitem svetu (s poudarkom na EU) je mikrokreditiranje, kljub svojemu izvoru na tem

območju, sčasoma zamrlo oziroma prešlo v stagnacijo. Z industrializacijo ter razvojem družbe

in zakonodaje, so se spremenile tudi mikrofinančne institucije. V precejšnji meri so se, v kolikor

niso propadle, preobrazile v tradicionalne in regulirane finančne institucije in se integrirale v

formalni finančni sistem posameznih držav. Pri tem je, kot že omenjeno, prednjačila Nemčija.

Ponovni razcvet in razvoj t. i. modernega mikrofinanciranja je v nerazvitem svetu pokazal, da je

mikrofinanciranje ne le učinkovito pri doseganju družbeno koristnih ciljev, ampak da je lahko

obenem tudi dobičkonosno, ali pa vsaj v precejšnji meri samozadostno. Uspeh v tem delu sveta

je privedel do revitalizacije tudi v razvitem svetu in predstavlja primer uporabe uspešnega

koncepta, nastalega v razvijajočem se svetu, tudi v industrializiranih državah. Tam se aplicira

predvsem kot način pomoči majhnim in srednjim podjetjem ter podjetništvu, čeprav se

72

Jennifer Meehan, Tapping the Finance Makets for Microfinance (2004). 73 Jennifer Meehan, Mission Drift in Microfinance (2004).

24

začenjajo v zadnjih letih tudi v tem delu sveta uveljavljati t. i. osebni mikrokrediti potrošniške

narave. A primerjalno gledano je obseg le-te teh še vedno skromen.

Razvoj v razvitem svetu seveda ni prinesel izkoreninjenja revščine, so pa države razvitega sveta

praviloma voljne in v položaju, ko lahko z lastnim delovanjem (v obliki raznih pomoči in

socialnih transferjev) pomagajo pri lajšanju absolutne revščine in zagotavljajo posamezniku

določeno mero socialne varnosti in drugih pravic, ki jih v razvijajočem se svetu prebivalci niso

deležni. Tako mikrokreditiranje tu ni primarno sredstvo boja proti najhujši revščini in način

osnovne emancipacije žensk (če je v nerazvitem sistemu zaradi izrecnega truda doseganja te

populacije delež žensk med koristniki mikrofinančnih storitev izrazito prevladujoč, je v razvitem

svetu ravno obratno), ampak sredstvo spodbujanja podjetništva, zaposlenosti in zmanjševanja

socialne izključenosti v širšem pomenu.

Pod izrazom socialna izključenost, ki se je sprava razvil v Franciji v 60ih letih, kasneje pa postal

aktualen tudi v drugih državah in na ravni EU, namreč večinoma ne razumemo le materialne

prikrajšanosti oz. revščine, ampak tudi nezmožnost učinkovitega sodelovanja v sistemih ki

zagotavljajo vključenost posameznika v družbo, t.j. v sistemu zakonodaje (enakopravnosti vseh

državljanov pred zakonom), sistemu trga delovne sile (gospodarski vključenosti, zaposlenosti),

sistemu državne blagajne (dostopu do socialnih storitev) in neformalnih mrežah podpore,

varnosti in družabnosti (npr. družine).74 EU v svojih dokumentih socialno izključenost definira

kot situacijo, v kateri so posamezniki potisnjeni na rob družbe zaradi svoje revščine,

pomanjkanja izobrazbe in možnosti za njeno pridobitev ali zaradi diskriminacije. Navedeno jih

oddalji od zaposlitve, dohodka in izobraževanja, kot tudi socialnih in družbenih dejavnosti.

Imajo tudi le majhno možnost vplivanja na sprejemanje odločitev ki jih zadevajo. Skratka gre za

osebe, ki nimajo možnosti in sredstev polno sodelovati v družabnem, gospodarskem in

kulturnem okolju in živijo pod standardom, ki šteje v dani družbi za normalnega, brez možnosti

politične participacije pri sprejemanju odločitev ki jih neposredno zadevajo in s težavami pri

uveljavljanju svojih temeljnih pravic.75 Socialna izključenost je tako širši pojem od revščine.

Tudi v razvitem svetu pa so osnovni izzivi pri zagotavljanju mikrofinančnih storitev enaki -

visoka stopnja rizika in visoki transakcijski stroški. Zaradi relativnih razlik v razvitosti pa se

seveda razlikujejo zneski, ki štejejo za mikrokredite: v EU recimo, je mikroposojilo opredeljeno

74 Trbanc, Martina (1996): Socialna izključenost: koncept, obseg in značilnosti. Kakovost življenja v Sloveniji. Ljubljana: FDV. 75

Definicije povzete po Skupnem poročilu Evropske komisije o socialni vključenosti iz leta 2004. (EC’s 2004 Joint Report on Social Inclusion).

25

kot posojilo do 25.000 EUR,76 v ZDA pa ga Zvezna agencija ZDA za majhna podjetja (U.S. Small

Business Administration) opredeljuje v znesku do 35.000 USD.

Evropska komisija je v svojem Sporočilu Komisije z dne 13. novembra 2007 z naslovom

»Evropska pobuda za razvoj mikrokredita v podporo rasti in zaposlovanju«77 ocenila, da na

območju sedemindvajseterice obstaja potencialno povpraševanje po mikrokreditih, ki presega

6 milijard evrov in 712.000 posojil. Mikrofinanciranje v Evropi je relativno nov pojav, še

posebej v njenem zahodnem delu, kjer je velika večina MFI nastala šele po letu 2000. Vzhodna

in do neke mere srednje Evropa po drugi strani pa ima (relativno gledano) nekaj starejši in

posledično že bolj komercialno naravnan mikrofinančni sektor, ki se je uveljavil na temeljih prej

začetih donatorsko podprtih programov.

Prvi zagon na ravni EU78 je mikrokreditiranje pridobilo ob prelomu tisočletja, ko je njegov

pomen prvič neformalno poudaril Svet za ekonomske in finančne zadeve. Naslednjega leta so

ga z odločbo Sveta o večletnem programu za podjetja in podjetništvo ter zlasti za mala in

srednja podjetja (v nadaljevanju MSP) (2001–2005) prvič formalno vključili v razvojno

strategijo. Tako je preko vrste programov zavzelo pomembno mesto pri uresničevanjih

ambicioznih ciljev lizbonske strategije, ki pa ob izteku razvojnega obdobja 2000-2010 (žal)

ostajajo po večini neuresničeni. Z novo razvojno strategijo EU 2020,79 se bo v sklopu

prizadevanj za prestrukturiranje in obnovo evropskega gospodarstva po krizi, ki jo je prizadela,

namenilo še dodatno pozornost MSP-jem in kreiranju ugodnih makroekonomskih in pravnih

razmer za njihov razvoj. V ta namen je za MSP-je predvidenih 800 milijonov EUR, države pa so

spodbujene k prilagoditvi in harmonizaciji relevantne zakonodaje. Cilj ostaja tudi zmanjšanje

deleža ljudi, ki živijo pod nacionalnimi mejami revščine, za vsaj 25 %.

Povzeti je moč torej, da v EU obstajata dva osnovna trenda ponovne revitalizacije

mikrokreditiranja. Prvi je povezan z ekonomskimi gibanji in cilji, v okviru katerih ključno vlogo

igrajo dinamična in prilagodljiva MSP-a, drugi pa je bolj socialno naravnan in z usmerjanjem

pozornosti na socialno vključenost poizkuša reagirati na spreminjajočo se demografsko in

družbeno strukturo EU.80

76 SEK(2004) 1156; Okvirni program za konkurenčnost in inovativnost, sklep št. 1639/2006/ES. 77

UL C 117E , 6.5.2010, str. 85–90. 78

Na splošno je razvoj razmeroma nov v vseh starih članicah EU, z izjemo Velike Britanije ter Francije, kjer so prvi programi nastali že v 80ih letih. V novih članicah, predvsem na območju srednje in vzhodne Evrope, pa se je mikrofinanciranje pričelo razvijati že v 90ih letih. 79

Delovni program Komisije: Čas za ukrepanje, COM(2010) 135 konč. vol. I, Bruselj, 31.3.2010. 80

Kazalniki kažejo, da se populacija Evrope čedalje bolj stara in tako postajajo vse aktualnejše in pomembnejše imigracije.

26

Evropska komisija (EK 2007) je ugotovila,81 da na trgu mikrofinanciranja, ki je mlad a

razmeroma hitro raste, prevladujejo tri velike, uveljavljene in starejše MFI: Adie (Francija in Z.

Evropa)82, Finnvera (Finska)83 in Fundusz Mikro (Poljska)84. Leta 2005 so navedene MFI tako

opravile kar 70 % od 27.000 mikroposojil. V poročilu Komisija ugotavlja tudi, da kar 65 % MFI

ne izplača več kot 100 posojil letno. Ta so v tem obdobju v EU znašala povprečno 7.700 EUR

(povprečno 10.240 EUR v EU-15 in 3.800 EUR v novih članicah). Po podatkih ankete za leti 2006

in 200785 pa je v tem obdobju 94 MFI podelilo že več kot 42.000 posojil v povprečnem znesku

11.000 EUR. Globalna kriza je povzročila rahel zastoj, a skupno gledano se mikrofinančni sektor

v EU še vedno razvija in širi, čeprav je povprečen znesek posojil izdanih preko MFI v tem

obdobju padel na 9.000 EUR, skupno gledano pa je bilo izdano tudi okoli 7 % manj posojil kot

prejšnja leta. Vseskozi pa raste število MFI - samo v letu 2009 je na trg vstopilo 18 novih

ponudnikov MF storitev.86 Krepijo se tudi državni programi in programi EU. Konec leta 2009 je

bilo v EU po podatkih European Microfinance Network (EMN) 135.815 klientov MFI, vrednost

posojil pa je dosegla skoraj 830 milijonov EUR, kar predstavlja glede na prejšnja leta 3 % rast

(EMN 2010, str 73).

2.3.1. Posledice krize za mikrokreditiranje v EU

Tudi evropski mikrofinančni sektor pričenja čutiti posledice svetovne gospodarske in finančne

krize. Največji vpliv je imela na same uporabnike mikrofinančnih storitev. V EU se je v teh letih

namreč zmanjšala stopnja zaposlenosti in zaposlovanja, priča pa smo tudi zmanjševanju oz.

zamrznitvi rasti plač. Vse to najbolj občuti ravno segment populacije, ki je že tako ali tako

ranljiv in v težki finančni situaciji in bodisi potencialni bodisi dejanski koristnik mikrofinanih

storitev. Posledično potreba po mikrofinanciranju sicer raste, a kar 80 % MFI v EU je v kriznih

letih zabeležilo porast težav pri vračanju plačil s strani klientov (EMN 2010), spričo težkih

gospodarskih razmer pa je MFI oteženo tudi pridobivanje sredstev za svoje operativno in

posojilno dejavnost. A kot že rečeno, število MFI raste tudi v teh razmerah, kot pomemben

instrument lajšanja posledic krize pa je mikrofinanciranje prepoznala tudi EU s svojimi

81 Spročilo komisije: Evropska iniciative za razvoj mikrokredita v podporo rasti in zaposlenost 82

Association pour le Droit À l'Initiative Économique, neprofitna organizacija 83

Finančna organizacija v lasti finske države 84

Deluje kot družba z omejeno odgovornostjo 85 Jayo, Rico, Lacalle, Overview of the Microcredit Sector in the European Union 2006-2007, EMN Working Paper n°5 86

B. Jayo, A. González, C. Conzett: »EMN working paper n6, Overview of the Microcredit Sector in the European Union«, Fundación Nantik Lum, junij 2010, str 73

27

programi in spodbudami, med katerimi trenutno izstopa obravnavani instrument Progress.

Ravno ta in podobni javni programi (na ravni EU in držav) v teh turbulentnih časih vzdržujejo

rast mikrofinančne dejavnosti na območju EU in, navkljub vsem težavam, delajo mikrofinančne

storitve vse dostopnejše prebivalstvu EU.

Kriza je tako kljub trenutnemu zastoju v rasti dodaten katalizator oživitve mikrokreditiranja v

razvitem svetu in na območju EU. Tu se mikrokreditiranje z namenom lajšanja posledic krize

preko spodbujanja samozaposlitve in ustanavljanja novih mikropodjetij, kot alternativo

brezposelnosti in brezperspektivnosti, v grobem izvaja na treh nivojih: v okviru Evropskega

investicijskega sklada (EIS/EIF), nacionalnih mikrokreditnih programov, ter programov

nevladnih MFI. Posledicam na področju zaposlenosti in gospodarstva se torej posveča precej

pozornosti. Manevrski prostor za mikrokreditiranje se v tem segmentu zdi širok, saj je le

majhen delež novih podjetij deležen začetnih pomoči, kar bo natančneje razvidno pri poglavju

o obstoječih spodbudah evropskim MSP-jem.

28

3. Ureditev mikrokreditiranja v EU in Sloveniji

3.1. Mikropodjetja in obstoječe oblike pomoči MSP

Pred natančnejšim pregledom institucionalne in pravne ureditve mikrokreditiranja oz. kasneje

konkretneje programa Progress, bo nekaj prostora najprej namenjenega analizi subjektov, ki so

jim te spodbude v največji meri namenjene, tj. evropskim in slovenskim mikropodjetjem.

3.1.1. Mikropodjetja

Mikropodjetja so, poleg posameznikov iz ogroženih skupin, poglavitni predvideni prejemniki

mikrokreditov v okviru instrumenta Progress. Zastavlja se torej vprašanje, za kakšen tip podjetij

pravzaprav gre in kakšno okolje predstavljata zanje EU in Slovenija.

Mikropodjetja spadajo v kategorijo tako imenovanih majhnih in srednjih podjetij (MSP),87 pri

čemer smatramo za podjetje vsako fizično ali pravno osebo, ki se ukvarja z gospodarsko

dejavnostjo, neodvisno od njene pravno-organizacijske oblike. Poleg mikropodjetij se v to

kategorijo uvrščajo, kot nakazuje že samo ime, še tako imenovana majhna in srednja podjetja.

Poglavitna faktorja, na podlagi katerih se posamezno podjetje okvalificira kot srednje, majhno

oziroma mikropodjetje, sta število zaposlenih in pa najvišje finančne vrednosti.88

Za določitev velikosti podjetja oz. njegovo opredelitev kot srednje, majhno ali mikropodjetje

se, tudi za namene instrumenta Progress, uporablja skupna Evropska definicija, kot je

navedena v priporočilu Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikropodjetij

ter malih in srednjih podjetij.89 Ta določa, da se za mikro podjetje opredeljuje podjetje, ki ima

manj kot 10 zaposlenih (kar vključuje samozaposlitev) in ima letni promet in/ali letno bilančno

vsoto, ki ne presega dveh milijonov evrov.90

87 Angleško »Small and Medium-sized Enterprises (SME)«. 88

Ob določitvi števila zaposlenih se skladno s predpisi upoštevajo tudi razne lastniške in poslovne povezave, pri čemer lahko več pravno formalno ločenih a povezanih oziroma partnerskih subjektov v danem kontekstu šteje za eno »podjetje«. 89 UL L 124, 20.5.2003, str. 36. 90

Za majhno podjetje po omenjenem priporočilu šteje podjetje, ki ima manj kakor 50 zaposlenih in ima letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 10 milijonov, za srednje pa podjetje z manj kot 250 zaposlenimi in letnim prometom, ki ne presega 50 milijonov oziroma bilančno vsoto ki ne presega

29

3.1.2. Pomen za evropsko in slovensko gospodarstvo

MSP predstavljajo hrbtenico Evropske ekonomije. Po enoti produktivnosti in dodani vrednosti

sicer ne prekašajo velikih podjetij, vendar s svojo fleksibilnostjo, inovativnostjo,

tekmovalnostjo in zagotavljanjem zaposlenosti pomembno prispevajo k makroekonomski rasti.

Po podatkih Komisije91 z več kot 23 milijoni podjetij predstavljajo 99,8 % vseh poslovnih

subjektov EU in zagotavljajo dve tretjini vseh delovnih mest v zasebnem sektorju EU. Znotraj

teh 99,8 % MSP, predstavljajo veliko večino z 92 %92 odstotki prav mikropodjetja. V Evropskem

povprečju imajo dve zaposleni osebi na podjetje. V Sloveniji so po podatkih Statističnega urada

Republike Slovenije v istem obdobju mikropodjetja predstavljala 93,3 % večino 152.541

registriranih poslovnih subjektov. Zaposlovala so 33,2 % oseb, ki delajo, in ustvarila 22 %

dodane vrednosti. Velika podjetja so na drugi strani predstavljala manj kot 1 % skupnega

števila podjetij, zaposlovala 31 % oseb, ki delajo, in ustvarila 36 % dodane vrednosti.

V obdobju neposredno pred trenutno krizo je bilo med leti 2002-2008 na območju Evropske

unije v 2,4 milijona novo nastalih MSP ustvarjenih 9,4 milijone novih delovnih mest, kar je

predstavljalo večinski delež rasti zaposlenosti v tem obdobju.

V začetnem obdobju krize so se MSP na področju Unije izkazala za dokaj odporna. Vendar je

poglobitev in daljše trajanje krize kmalu ustavilo in obrnilo pozitivne trende rasti in razvoja iz

prvih dveh tretjin tega desetletja. Komisija predvideva, da bodo zapozneli učinki padca

proizvodnje na zaposlenost v letih 2009 in 2010 povzročili izgubo nič manj kot 3,25 milijona

delovnih mest v MSP-jih v EU.

3.1.3. Ukrepi za spodbujanje evropskih MSP

V Sloveniji se podporo MSP nudi preko vrste podpornih institucij v okviru Ministrstva za

gospodarstvo. Relevantno zakonodajo predstavljajo Zakon o gospodarskih družbah,93 Zakon o

43 milijonov evrov. Podjetja, ki imajo več kot 250 zaposlenih ali pa presegajo navedene finančne vrednosti, se po tej kvalifikacij štejejo za velika podjetja. 91

Annual report on EU Small and Medium-sized enterprises 2009, EIM Business & Policy Research, maj 2010. 92

Preostala MSP so v 7 % majhna, 1 % pa je srednjih. 93

Zakon o gospodarskih družbah (uradno prečiščeno besedilo) (ZGD-1-UPB3), Uradni list RS, št. 65/2009 z dne 14. 8. 2009.

30

podpornem okolju za podjetništvo94 ter Program ukrepov za spodbujanje podjetništva in

podjetniške konkurenčnosti 2007- 2013, ki je del slednjega zakona. V okviru resornega

ministrstva za razvoj podjetništva in MSP skrbi Direktorat za podjetništvo in konkurenčnost, za

izvajanje konkretnih ukrepov pa skrbita Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije

(JAPTI) in Slovenski podjetniški sklad (SPS). Druge podporne institucije so še posamezne

Regionalne razvojne agencije (RRA), Obrtna in Gospodarska zbornica (OZS in GZS), Euro info

center (EIC), Pospeševalna mreža malega gospodarstva (PMMG), Slovenska podjetniška

inovacijska mreža (SPIM), Podjetniški inkubatorji idr. V okviru aktivnosti spodbujanja

podjetništva in Aktivne politike zaposlovanja z nepovratnimi subvencijami za (samo)zaposlitev

sodeluje tudi Zavod RS za zaposlovanje.

Od leta 2007 Zakon o družbah tveganega kapitala (ZDTK)95 določa tudi pravnoorganizacijski

okvir za zbiranje in distribucijo sredstev v obliki tveganega kapitala (lastniških naložb) v

zasebne gospodarske družbe, namenjene zasledovanju dobička. Država tveganemu kapitalu pri

tem pomaga s shemami.

Tudi EU kot celota se zaveda naraščajočega pomena MSP v svojem gospodarstvu in njihovih

ranljivosti v dani globalni gospodarski klimi. Skladno z dolgotrajnimi, dolgoročnimi in vse

večjimi prizadevanji po preobrazbi Evropske ekonomije v konkurenčno in dinamično ekonomijo

prihodnosti, ki bi temeljila na znanju, se vse večja pozornost namenja prav MSP in še posebej

mikropodjetjem. Skrb za MSP in njihovo konkurenčnost je tako našla eno osrednjih mest že v

Lizbonski strategiji za rast in delovna mesta. Tudi v sklopu razvojne strategije EU 2020 in

Kohezijske politike med leti 2007 – 2013 se razvoju MSP pripisuje poseben pomen. Tako je za

podporo in razvoj MSP v tem obdobju namenjenih okoli 35 milijard evrov96.

Na področju regulacije se je zvrstilo več pobud za vzpostavitev bolj MSP prijaznega pravnega in

splošnega družbenega okolja.

Med Francoskim predsedstvom leta 2008 so bile te iniciative zbrane in razširjene v Aktu za

mala podjetja (»Small business act« for Europe), ki je opredelil 10 osnovnih načel97 s

predlaganimi ukrepi, tako na ravni EU kot na ravni nacionalnih držav98.

94

Zakon o podpornem okolju za podjetništvo (ZPOP-1), Uradni list RS, št. 102/2007 z dne 9. 11. 2007 95

Ur. l. RS, št. 92/2007. 96 V pretežni meri gre za sredstva namenjena novim tehnologijam, inovativnosti in okoljsko prijaznim MSP-jem, pa tudi pomoči pri zagonu. Največ sredstev za MSP-je je na voljo v okviru strukturnih skladov. 97 Ustvariti okolje, v katerem bodo podjetniki in družinska podjetja lahko uspevali in kjer bo podjetništvo nagrajeno; Zagotoviti, da bodo pošteni podjetniki v stečaju kmalu dobili novo priložnost; Sestaviti pravila v skladu z načelom »najprej pomisli na male«; Doseči, da se bodo javne uprave odzivale na potrebe MSP;

31

Namen tega akta je izboljšati pristop politike do podjetništva, da bi le-ta pri kreiranju

zakonodaje najprej »pomislila na majhne« (think small first). Na ta način se želi spodbuditi rast

in razvoj MSP z vzpostavitvijo spodbudnega okolja in odpravljanjem ovir, ki zavirajo njihov

razvoj.

Vlada RS je za izvajanje in implementacijo priporočil Akta za mala podjetja sprejela poseben

akcijski načrt99 za dopolnitev relevantne zakonodaje, temelj katere tvori predvsem Zakon o

podpornem okolju za podjetništvo.100

Poleg harmonizacije trga in lajšanja administrativnih ovir, je cilj tudi dvig nivoja ugleda in širše

družbenega odobravanja podjetništva. Po izsledkih javnomnenjske raziskave Eurobarometra,101

ki jih je objavila Evropska komisija, bi si svoje podjetje želelo ustvariti 45 % vprašanih

Evropejcev (Slovenci so v tem pogledu s 47 % rahlo nad evropskim povprečjem), slaba polovica

vprašanih pa ima o podjetnikih tudi dobro mnenje. Rezultati so na prvi pogled spodbudni, a če

se opravi primerjava z izsledki te raziskave v ZDA, si tam samozaposlitve želi 55 %, dobro

mnenje o podjetnikih pa imajo kar slabe tri četrtine vprašanih. Prostor za napredek je očiten in

slednji je nujen, če želi EU nekoč tudi dejansko prehiteti Združene države in postati najbolj

konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu.

Pobude in ukrepe na tem področju dopolnjuje tudi podpora Unije evropskim MSP na področju

financiranja, kjer že delujejo iniciative, ki jih lahko mestoma opredelimo tudi kot

mikrokreditiranje in ne obsegajo le zagotavljanja finančnih sredstev ampak tudi podporne

dejavnosti (v obliki svetovanja ipd.), namenjene pomagati MSP preživeti in zaživeti.

Komplementarno s temi ukrepi bo deloval tudi novi finančni instrument Progress.

EU zagotavlja financiranje za mala podjetja v različnih oblikah – kot nepovratna sredstva

(donacije), posojila in v nekaterih primerih v obliki jamstev. Tovrstno dejavnost Unije lahko v

grobem razdelimo na dve kategoriji:

Prilagoditi orodja javne politike potrebam MSP: olajšati sodelovanje MSP pri javnih naročilih in boljši izrabi državnih pomoči za MSP; Olajšati dostop MSP do financiranja ter razviti pravno in poslovno okolje, ki bo podpiralo pravočasno plačevanje v gospodarskem poslovanju; Pomagati MSP, da bolje izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja enotni trg; Spodbujati nadgradnjo spretnosti in znanj v MSP in vse oblike inovacij; Omogočiti MSP, da bodo izzive okolja spremenila v priložnosti; Spodbuditi in podpreti MSP, da bodo izkoristila prednosti rasti trgov. 98

Za podrobnosti in priporočene implementacijske ukrepe glej neposredno »»Najprej pomisli na male« »Akt za mala podjetja« za Evropo«, Komisija Evropskih Skupnosti Bruselj, 25.6.2008, COM(2008) 394 konč., str 4. 99 Akcijski načrt za izvajanje Akta za mala podjetja (Sprejet na Vladi RS dne 6.5.2010). 100

ZPOP-1, Ur. l. RS št. 102/2007. 101

»Entrepreneurship in the EU and beyond, A survey in the EU, EFTA countries, Croatia, Turkey, the US, Japan, South Korea and China«, Analitično poročilo, Eurobarometer, Maj 2010.

32

neposredno financiranje z nepovratnimi sredstvi (t. i. centralizirani razpisi102)

posredno financiranje prek posrednikov na nacionalni ravni (decentralizirani razpisi103).

Sheme pomoči in programe, ki so na voljo evropskim MSP-jem104, lahko še nekoliko

podrobneje razčlenimo na štiri eksplicitnejše kategorije:105

1. Možnosti za tematsko financiranje - obsega financiranje s specifičnimi cilji (izobraževanje,

okolje ipd.), ki ga izvajajo razni oddelki Evropske komisije. Interesenti za sredstva se k

sodelovanju s projekti prijavijo neposredno, subvencije pa so namenjene kritju dela

stroškov podjetja. Tematska področja, na katerih delujejo posamezni programi, so: okolje,

energija in transport (LIFE +; CIP(EIP in IEE); Marco Polo II ), inovacijske in razvojne

dejavnosti (7. okvirni program 2007-2013 s svojim programi »Sodelovanje«, »Zamisli«,

»Ljudje« in »Zmogljivosti«; CIP; EUREKA), izobraževanje in usposabljanje (COMENIUS/

ERASMUS/ LEONARDO DA VINCI/ GRUNDTVIG; Erasmus za mlade podjetnike), kultura in

mediji (KULTURA 2007-2013; MEDIA 2007-2013) in zaposlovanje (Informacije, svetovanje

in socialni dialog; Varnost in zdravje pri delu).

2. Strukturni skladi - gre za največje instrumente financiranja MSP s strani Skupnosti.

Sredstva se namenjajo tematskim programom in pobudam skupnosti, ki se izvajajo v

regijah. Projekti za financiranje se izberejo na nacionalni ravni, upravičenci pa za

financiranje projekta prejmejo neposredni prispevek. V okviru strukturnih skladov dobivajo

MSP neposredno pomoč v regijah. ki so manj razvite, v razvitih je prednost dana drugim

ukrepom spodbudne narave (npr. poslovnim inkubatorjem, mrežnemu povezovanju,

svetovalnim in strokovnim storitvam ipd.). Delujejo Evropski sklad za regionalni razvoj,

Evropski socialni sklad, Sklad za razvoj podeželja, JEREMIE (Skupna evropska sredstva za

mikro in srednje velika podjetja) in JASMINE (Skupno delovanje za podporo institucij za

mikrofinanciranje v Evropi).

102

Organizirajo jih navadno posamezni direktorati Evropske komisije v sklopu svojih dejavnosti. 103

Izvajajo se preko nacionalnih organov, nor. koriščenje kohezijskih sredstev v Sloveniji. Uredba o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v RS v programskem obdobju 2007-2013 (Uradni list RS, št. 41/07) za organ upravljanja določa Službo vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki deluje preko posredniških teles (posameznih ministrstev) in agentov (izvedbeni organi posameznih ministrstev so razni javni skladi in zavodi). Mikropodjetja se v večini financirajo preko Slovenskega podjetniškega sklada kot izvajalske institucija Ministrstva za gospodarstvo za finančno podporo podjetniškemu sektorju. 104

Slovenski MSP-ji lahko poleg navedenih kandidirajo tudi za sredstva programov ali državnih pomoči RS, ki jih slednja v precejšnji meri vodi preko Slovenskega podjetniškega sklada RS. 105

Za podrobnosti o posamezni kategoriji oziroma programu glej »Podpora EU za podporo MSP, Pregled glavnih možnosti financiranja, ki so na voljo MSP-jem« Evropska komisija, GD za podjetništvo in industrijo, november 2008.

33

3. Finančni instrumenti - So na voljo posredno, preko nacionalnih in lokalnih finančnih

posrednikov (bank, kreditnih institucij ipd.). Večinoma jih upravlja Evropski investicijski

sklad (EIS oziroma EIF). Finančni instrumenti so na voljo v okviru programov CIP, JEREMIE,

JASMINE EIF in Evropske investicijske banke (EIB).

4. Podpora za internacionalizacijo MSP-jev. Tu gre predvsem za pomoč posredniškim

organizacijam in nacionalnim državnim organom, z namenom da bi se MSP-jem olajšalo

dostope na trge izven EU. Programi, ki se izvajajo na tem področju, so AL-Invest IV,

PRO€INVEST, Program EU "Vrata" (EU Gateway), Programi za industrijsko sodelovanje med

EU in Japonsko in Program ETP (Executive Training Program): Japonska in Koreja.

V kolikor v Sloveniji MSP do sredstev in drugih oblik podpore iz zgoraj navedenih programov ne

dostopajo neposredno, v vlogi posrednika nastopajo predvsem Služba Vlade RS za lokalno

samoupravo in regionalno politiko (organ upravljana za evropske strukturne sklade in

Kohezijski sklad), Slovenski podjetniški sklad (izvajalska institucija Vlade Republike Slovenije za

finančno podporo podjetniškemu sektorju/MSP) in Slovensko izvozno in razvojno (SID) banko

(specializirano banko za spodbujane izvoza in razvoja).

Obstajajo torej številne možnosti da MSP z ustreznimi programi pridejo do spodbud in različnih

oblik pomoči, tudi sredstev. Težava, ki se pri tem pojavlja, je relativno nizka stopnja koriščenja

te pomoči s strani MSP-jev. Čeprav sredstev samih nikoli ni dovolj, podjetja ki zanje kandidirajo

pa so povprečno uspešna v skoraj 75%, se relativno skromen odstotek MSP-jev odloči, da bo

zanje na razpisih kandidiral. Postopki s svojo zahtevnostjo in kompleksnostjo na podjetnike

namreč nemalokrat delujejo odvračajoče.106 V tej luči so še posebej dobrodošli premiki na

področju poenostavitve postopkov in ustvarjanja prijaznejšega okolja v smislu Akta za mala

podjetja.

106

»Javnomnenjska raziskava na temo evropske kohezijske politike julija leta 2009« (Epicenter za Službo vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko) je denimo pokazala, da za posamezne razpise v večini ni vedela več kot dobra tretjina anketiranih podjetij, zanimanje za vključenost pa je bila še za polovico nižja. V sorodnih raziskavah podjetja pogosto navajajo prekomerno zahtevnost in kompleksnost postopka ter dokumentacije kot razlog, zaradi katerega se za kandidiranje za sredstva ne odločajo (Črpanje sredstev iz strukturnih skladov Evropske Unije in slovensko malo in srednje podjetništvo, diplomsko delo, Anja Marija Ceraj, Ljubljana 2007, str. 51).

34

3.1.4. Obstoječe spodbude mikrokreditiranja na ravni EU

Na ravni unije delujejo tri poglavitne iniciative,107 ki imajo za svoj ekspliciten cilj med drugim

tudi promoviranje mikrokreditiranja.

3.1.4.1 CIP

Okvirni program za konkurenčnost in inovacije (CIP108) je s proračunom, ki znaša več kot 3.600

milijonov evrov,109 največji instrument, ki financira ustanavljanje in razvoj MSP. Vodi lastno

garancijsko shemo za banke in nebančne finančne institucije, preko katere spodbuja izdajanje

mikrokreditov MSP-jem do zneska 25.000 evrov.

3.1.4.2 JEREMIE

Program JEREMIE110 omogoča združevanje prispevkov operativnih programov Evropskega

sklada za regionalni razvoj (ESRR)111 in Evropskega socialnega slada (ESS) z drugimi viri

financiranja, z namenom podpore kreiranju in razvoju mikro, majhnih in srednjih podjetij. Za

implementacijo programa v določeni regiji je potrebna sklenitev sporazuma med EIS ter

nacionalnimi oz. regionalnimi oblastmi.

3.1.4.3 JASMINE

JASMINE je program, katerega cilj je podpora razvoju nebančnih ponudnikov mikrokreditov.

Nebančnim MFI pomaga z nudenjem tehnične podpore, da bi tako pripomogel k zvišanju

kvalitete storitev in samozadostnosti.

Instrument Progress nastopa komplementarno in dopolnjujoče navedenim inicativam.

107

Povzeto iz poročila Guene Christopha in Johnson Tobya za EP Microcredit networks and existing national legislations with a view to the implementation of the microfinance instrument, 2010. 108 Competitiveness and Innovation Framework Programme. 109

Spletna stran CIP. 110

Joint European Resources For Micro to Medium Enterprises. 111 European Regional Development Fund (ERDF).

35

3.2. Institucionalni modeli mikrokreditiranja

Med ponudniki mikrofinančnih storitev na evropskih tleh je moč najti raznovrstne finančne

institucije. Med njimi so kreditne kooperative, razna neprofitna združenja, finančne institucije

za razvoj skupnosti,112 nevladne organizacije in fundacije, nebančne finančne institucije in

tradicionalne komercialne banke, banke ki so izrecno specializirane za mikrokreditiranje,

bančne kooperative in ne nazadnje vladni ali mednarodni programi. Številčno gledano med

njimi prevladujejo nevladne organizacije, najvišja posojila pa se izdajajo v okviru vladnih

programov.113

Oblike institucij114 se razlikujejo od posamezne države do države, običajne načine njihovega

delovanja in prevladujoče oblike pa lahko površinsko porazdelimo po posameznih geografskih

področjih. Gre bodisi za majhne specializirane organizacije ali večje finančne institucije, ki

nudijo mikrofinančne storitve vzporedno s svojimi drugimi (in precej obsežnejšimi)

dejavnostmi.

V Zahodni Evropi, kjer je povratek mikrofinanciranja najmlajši, tako prevladujejo institucije, ki

za svoj primarni cilj nimajo maksimizacije dobička, ampak se usmerjajo bolj k razvojnim in

vključitvenim ciljem.115 Prevladujejo povezave reguliranih bank in neprofitnih NGO, ki delujejo

kot posredniki, ter državne razvojne banke in garancijske sheme. V Srednji Evropi na področju

mikrofinanciranja prednjačijo državne banke in komercialni bančni sektor, vendar je obseg

njihovega delovanja precej omejen, bolj kot na mikro pa se osredotočajo na majhna in srednja

podjetja. Kontrastno v Vzhodni Evropi prevladujejo profitne nebančne finančne institucije, ki so

se uspešno uveljavile in razvile iz NGO z donatorskimi sredstvi in so bile ustanovljene v 80-ih in

90-ih letih. Nekatere izmed njih so tudi že opravile preobrazbo iz nebančnih v bančne

institucije, ki se specializirajo za ukvarjanje z mikrofinanciranjem, a takšnih je še vedno

relativno malo. Navedeni institucionalni in mikrofinančni modeli na določenem območju

seveda niso edini ali medsebojni izključujoči.

Gledano skozi prizmo regulacije, ki bo posamezno institucijo zadevala na ravni države in EU, je

možna groba delitev v prvem odstavku navedenih institucionalnih oblik, na dva osnovna

112 Community Development Financial Institutions, posebej regulirane institucije v ZK. 113

EMN, Overview of the Microcredit Sector in the European Union 2006-2007 str. 100. 114

Povzete po poročilu ekspertne skupine EC »The Regulation of microcredit in Europe«, str. 8-20. 115 Björn Kolbmüller, Microcredits – Roots, Prospects and Status Quo in Western Europe str. 42.

36

modela, na t. i. bančni model in nebančni model t.j. na bančne institucije in nebančne finančne

institucije (v nadaljevanju NBFI). 116

Podporo obema vrstama institucij nudijo mehanizmi javnega posredovanja, ki se izvajajo na

ravni EU, držav članic in regionalni ravni. Obravnavani so bili v poglavju o obstoječih metodah

podpore evropskim MSP (3.1.3.). Tu so še državne banke, posebni skladi in zasebni ali javni

sistemi ugodnih bančnih garancij. Na ravni EU delujejo programi kot so JEREMIE in obravnavani

Progress, na ravni držav članic pa so najpogostejše garancijske sheme in posojila v okviru

posebnih državnih bank.

Med MFI delujočimi na področju EU, z okoli 60% še vedno prevladujejo neprofitne MFI, a

njihov delež tekom let konsistentno in vztrajno pada (EMN 2010).

3.2.1. Bančni model

V Evropi so največji in najpomembnejši (glede na količino sredstev) subjekti ki zagotavljajo

mikrofinančne storitve prav banke, bodisi da gre za varčevalnice, kooperative ali pa

komercialne banke.

Tem institucijam je skupno to, da so regulirane z bančno zakonodajo in morajo zadostiti njenim

zahtevam glede institucionalne ureditve in nadzora, ki se nad njimi vrši z namenom ohranjanja

stabilnosti finančnega trga ter zagotavljanja varnosti za vlagatelje in uporabnike bančnih

storitev.

V to kategorijo spadajo prvenstveno komercialne banke, specializirane mikrokreditne banke in

bančne kooperative in varčevalne banke (savings banks).

3.2.2. Nebančni model

Oblike nebančnih institucij se podobno kot ureditev bančnih razlikujejo od države do države.

Raznolikost je še toliko večja, ker jim je skupno le-to, da ne spadajo v sklop t. i. bančne

zakonodaje, ampak lahko delujejo v katerikoli drugi zakonsko dovoljeni oziroma predpisani

institucionalni obliki.

116

Institucije bi lahko kategorizirali tudi glede na skupine oseb, ki jih skušajo z mikrofinanciranjem doseči, t.j. ljudi z omogočenim dostopom na konvencionalni finančni trg (angl. bankable) ali pa ljudi, ki jim je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov dostop tja onemogočen ( unbankable).

37

Ta model vključuje neprofitne organizacije in družbe, sklade, fundacije, kreditne kooperative,

dobrodelne ustanove ipd. ter širše gledano (ne nujno skozi prizmo nudenja mikrokreditov)

zavarovalnice, vzajemne sklade in investicijske družbe. Takšne nebančne mikrofinančne

institucije se lahko ukvarjajo z mikrofinanciranjem, a le v kolikor jim je to omogočeno v okviru

nacionalnih zakonodaj. Te so na tem področju praviloma restriktivne in dopuščajo le zelo

omejen nabor storitev, ki jih lahko izvajajo, ne le bančne, ampak tudi nebančne finančne

institucije. Kot bo razvidno v nadaljevanju, so te omejitve precejšen razlog, zaradi katerega se

nebančne finančne organizacije vse pogosteje odločajo za preoblikovanje v regulirane bančne

institucije.117

3.3. Pravna ureditev v EU

Regulacijski pristop118 k mikrokreditiranju na ravni EU in v državah članicah je prvenstveno

odvisen od institucionalne oblike posamezne mikrofinančne institucije. Na ravni EU namreč ne

obstaja eksplicitno mikrokreditiranju namenjena harmonizirana zakonodaja in tudi na

nacionalni ravni so v Evropi države z zakonodajo, ki izrecno pokriva mikrokreditiranje, izjemno

redke.

V večini držav in v EU je mikrokreditiranje tako urejeno z zakonodajo, ki ureja posamezne

institucionalne oblike finančnih organizacij, ki se z mikrokreditiranjem ukvarjajo. Pri tem gre

lahko torej bodisi za bančne ali pa nebančne finančne institucije.

Relevantna pravna pravila je tako možno razdeliti na tri osnovne sklope: pravila, ki zadevajo

bančne institucije, pravila, ki zadevajo nebančne institucije in pravila, ki zadevajo oboje.

3.3.1. Splošna ureditev dejavnosti sprejemanja depozitov in dajanja kreditov

Kar se tiče splošne regulacije sprejemanja depozitov in kreditiranja, obstajata za vsako dve

osnovni možnosti.119 Prva je, da zakonodajalec takšno dejavnost bodisi pridrži za institucije z

bančno licenco, ki so pod strožjim nadzorom in z višjimi zahtevami ter standardi poslovanja in

117

G. Hishigsuren, »Transformation of Micro-finance operations from NGO to regulated MFI«, Microcredit Summit Campaign, 2006. 118

Po Guene Christophe in Johnson Toby za EP, n.d. 119

Ureditve in delitve povzete po »Microcredit networks and existing national legislations with a view to the implementation of the microfinance instrument« str. 24 - 28

38

ustanovitve. Z drugimi besedami, uveljavijo bančni monopol nad dejavnostjo. Druga pa je, da

tega ne stori in opravljanje te dejavnosti omogoči tudi nebančnim finančnim institucijam.

Kaj konkretno obe opciji pomenita za potencialne MFI, bo razvidni v nadaljevanju, ob

obravnavi specifičnih ureditev za bančne in nebančne MFI.

Okvirno pa je moč na tem mestu evropske države razdeliti na tri tabore: države, ki uveljavljajo

(dvojni) bančni monopol tako nad dejavnostjo sprejemanja depozitov kot dejavnostjo dajanja

kreditov,120 države, ki uveljavljajo bančni monopol le nad sprejemanjem depozitov121 in države,

v katerih izjeme bančnih direktiv pomenijo da takšnega bančnega monopola ni.122

3.3.2. Ureditev za bančne institucije (BI)

V odsotnosti specifične mikrokreditne zakonodaje, je na ravni EU (in posledično v državah

članicah) za bančne institucije (v nadaljevanju BI), ki se ukvarjajo z mikrofinanciranjem,

prvenstveno aktualna z direktivami harmonizirana bančna zakonodaja. Najpomembnejši sta

Direktiva 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku

opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij123 (Bančna direktiva) in Direktiva

2006/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o kapitalski ustreznosti

investicijskih podjetij in kreditnih institucij124, ki sta skupaj vključeni v Direktivo o kapitalski

ustreznosti.125 Le ta obsega tudi prej ne zavezujoče dogovore v sklopu kapitalskega sporazuma

Basel II.126 Med drugimi je trenutno tudi ta direktiva predmet predlaganih sprememb v sklopu

prizadevanja za stabilizacijo in učinkovitejšo regulacijo evropskega finančnega sistema.127 Poleg

teh dveh direktiv velja omeniti še Direktivo 2000/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne

120 Države v katerih je mikrokreditiranje slabo oz. sploh nerazvito ali pa je v izključni domeni državni institucij (Avstrija, Češka, Danska, Finska, Grčija, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska) 121 Belgija, Bolgarija, Francija, Madžarska, Italija, Romunija, Slovaška 122 5 držav EU (Irska, Latvija, Litva, Poljska in Združeno Kraljestvo) je v pogajanjih v okviru Bančne direktive doseglo izjeme za svoje specializirane kreditne kooperative/unije. Posledično je v teh državah razvoj mikrokreditiranja na podlagi, oz. v sozvočju, depozitne dejavnosti najlažji. 123 UL L št. 177 z dne 30. junija 2006, str. 1 124

UL L št. 177 z dne 30. junija 2006, str. 201 125

Capital requirements directive (CRD) oz. Capital adequacy directive (CADIII) 126 The New Basel Capital Accord, 2004 127

Med bolj vidnimi je načrtovana reforma uvedbe štirih novih nadzornih teles: agencij za nadzor bančništva, zavarovalništva in trga vrednostnih papirjev in evropskega odbora za sistemska tveganja (Proposal for a Directive of the European Parliament and of the Council amending Directives 1998/26/EC, 2002/87/EC, 2003/6/EC, 2003/41/EC, 2003/71/EC, 2004/39/EC, 2004/109/EC, 2005/60/EC, 2006/48/EC, 2006/49/EC, and 2009/65/EC in respect of the powers of the European Banking Authority, the European Insurance and Occupational Pensions Authority and the European Securities and Markets Authority, (COM(2009)0576 – C7-0251/2009 – 2009/0161(COD)).

39

18. septembra 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in

varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja128 in Direktivo 2002/87/ES

Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih

institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu129.

Namen teh direktiv je, že vse od prve različice Bančne direktive iz leta 1977, ustvariti enotno

okolje za bančništvu v EU, kar omogoča konkurenco kvalitetnih bančnih storitev. To je Unija

dosegla z uvedbo enotnih standardov poslovanja in enotnih minimalnih zahtev za izdajo

licence in sam vstop na bančni trg. Kapitalske in druge zahteve so razmeroma visoke in

predstavljajo dokaj veliko vstopno oviro, kar je za nebančne MFI še posebej problematično v

državah z bančnim monopolom nad sprejemanjem depozitov.

V kontekstu ureditve, ki zadeva mikrokreditiranje, je najpomembnejša prvo omenjena

Direktiva 2006/48/ES. V prvih odstavkih 4. in 5. člena namreč potegne črto ločnico med

bančnimi in nebančnimi institucijami in tako da vedeti, katera zakonodaja bo za konkretno MFI

relevantna. Upoštevajoč to direktivo, padejo v okvir evropske, in posledično nacionalne bančne

zakonodaje mikrofinančne institucije, ki v okviru svoje dejavnosti sprejemajo depozite.

Institucije ki tako padejo pod bančno zakonodajo, morajo kot omenjeno že pod točko 3.2.1.

zadostiti vsem zahtevam te regulacije v smislu nadzora, transparentnosti poslovanja,

minimalnih kapitalskih zahtev, dolžnosti poročanja nadzornim organom ipd.

Bančne direktive same torej zadevajo institucije, ki sprejemajo depozite, in ne zadevajo

institucij, ki se ukvarjajo le z nudenjem (mikro) kreditov. Vendar pa je državam odprta

možnost, da to področje uredijo restriktivneje in posojilno dejavnost nasploh pridržijo oz.

dovolijo le registriranim bančnim institucijam. V teh državah članicah se bodo MFI torej

prisiljene (pre)oblikovati v bančne institucije in v podreditev temu sklopu zakonodaje, saj druge

izbire, če se hočejo ukvarjati z mikrokreditiranjem, sploh nimajo. Takšno ureditev imajo npr. v

Avstriji, Italiji in Nemčiji.

Navedeno pa ne pomeni, da se družbe odločajo za pravnoorganizacijsko obliko bančnih družb

le pod prisilo regulacije, ki jim ne dopušča druge alternative. Ugotovitve strokovne skupine, ki

je izdelala poročilo za Generalni direktorat za podjetništvo in industrijo130 kažejo na to, da

bančna regulacija sama po sebi ni odločujoč faktor pri zaviranju razvoja mikrokreditiranja na

128 UL L št. 275 z dne 27. oktobra 2000, str. 39. 129

UL L št. 35 z dne 11. februarja 2003, str. 1. 130

Enterprise and industry, Expert group report »The Regulation of Microcredit in Europe«, European Commission, april 2007, str.11

40

področju EU. Primat poglavitne ovire ostaja trdno v rokah ekonomskih dejavnikov prevelikega

tveganja ter transakcijskih stroškov, ki ponudnike finančnih storitev odvračajo od

mikrofinanciranja.

Še več, MFI same imajo na določeni stopnji iskren interes po preobrazbi v bančne institucije,

saj na ta način pridobijo možnost sprejemanja depozitov, kar jim lajša financiranje ter razširitev

svojih dejavnosti, in nudenja celotnega spektra medsebojno dopolnjujočih se mikrofinančnih

storitev. Prednosti ki jih MFI na ta način pridobijo, in možnosti, ki se jim s tem odprejo,

preprosto odtehtajo dodatne zahteve, ki jim jih nalaga bančna zakonodaja.

3.3.3. Ureditev za nebančne institucije (NBI)

V kolikor posamezne MFI po kriteriju ne štejejo za bančne institucije, zanje prvenstveno velja

nacionalna zakonodaja, ki obravnava posamezne institucionalne oblike, oz. splošno NBI. Pri teh

MFI gre torej za institucije, ki v sklopu svojih dejavnosti ne sprejemajo depozitov v smislu

bančnih direktiv in bančne zakonodaje (v kolikor ne gre za v prejšnjem poglavju navedene

izjeme). Lahko imajo obliko neprofitnih in tudi nevladnih organizacij in družb, skladov, fundacij,

kreditnih kooperativ, drugih nebančnih finančnih institucij, dobrodelnih ustanov ipd.

Možnost obstoja in delovanja takšnih nebančnih institucij (v nadaljevanju NBI), je prvenstveno

odvisna od obstoja bančne ureditve, ki dejansko dopušča opravljanje posojilne dejavnosti

nebančnim institucijam. Ureditev, ki poleg sprejemanja depozitov zahteva bančno licenco tudi

za vsakršno sistematično posojilno dejavnost, tega ne omogoča.

Izrecna regulacija mikrokreditiranja je kljub temu izjema, ki potrjuje pravilo. V EU obstajata

namreč le dve specifični zakonski ureditvi za mikrokreditiranje. V Franciji zakon, ki ureja

bančništvo131 opravljanje dejavnosti kreditiranja sicer pridržuje bančnim institucijam, vendar

določa izjeme od tega pravila. Ena od izjem velja za prostovoljna združenja, ki se ukvarjajo z

mikrokreditiranjem podjetij, ki jih ustanavljajo nezaposleni oz. ljudje ki živijo pretežno od

socialnih transferjev. Še najdlje je šla v letu 2005 Romunija, ki je sprejela poseben zakon o

komercialnih mikrofinančnih družbah, ki so lahko dajala posojila, niso pa smela sprejemati

depozitov. Po sprejemu v EU je leta 2009 ta zakon nadomestil zakon o NBI in mikrofinančni

dejavnosti,132 ki je celostno uredil delovanje in nadzor MFI, ki delujejo kot NBI. V preostalih

državah veljajo, kot že omenjeno, za posamezne MFI predpisi, ki zadevajo posamezno

131

Loi bancaire de 1984. 132 Law on NBFIs and microfinance activity (Law No. 93/2009).

41

institucionalno obliko MFI/NBFI. Na ravni Unije harmonizirane ureditve glede nebančnih

mikrofinančnih institucij ni.

Zastavlja se še vprašanje, zakaj med mikrofinančnimi institucijami, vsaj v zgodnjem stadiju,

prevladujejo ravno NBFI. Odgovor je preprost. Zaradi narave delovanja bančnih institucij t.j.

njihovega sprejemanja depozitov in njihove vitalne vloge v gospodarskem sistemu, je

zakonodaja zanje nujno bolj restriktivna, kar bančnim institucijam onemogoča oz. otežuje

nudenje finančnih storitev v tržnih segmentih, ki so povezani s prevelikim rizikom. Tako ostaja

precejšen del trga nepokrit s finančnimi storitvami. To vrzel v ponudbi pokrivajo NBF in tako

znotraj finančnega sistema opravljajo vitalno funkcijo. S specializacijo za točno določena

področja delovanja in z inovativnimi modeli poslovanja skušajo znižati tveganje oz. so takšno

tveganje pripravljene sprejeti, bodisi zaradi potencialno visokega donosa ali pa iz bolj

filantropih vzgibov družbeno odgovorno operirajo s (donatorskimi) sredstvi. Idealen primer so

zavarovalnice in mikrofinančne institucije. Preobrazba NBFI v regulirano bančno institucijo bo

za MFI smiselna šele tedaj, ko se bo zadostno uveljavila in vsaj v veliki meri postala

samozadostna, če že ne dobičkonosna.

3.3.4. Ureditve ki zadevajo tako BI kot NBFI

Poleg navedenih sklopov za mikrokreditiranje relevantne zakonodaje obstaja še sklop, ki

zadeva tako MFI bančnega kot nebančnega modela. Gre predvsem za pravila o najvišji

dovoljeni obrestni meri, davčna pravila in spodbude ter zakonodajo namenjeno preprečevanju

pranja denarja in protiteroristično zakonodajo.

Pravila o najvišji dovoljeni obrestni meri obstajajo, da posameznike zavarujejo pred

prezadolženostjo in oderuštvom. Čeprav je takšna praksa koristna v okviru »tradicionalnega«

finančnega poslovanja, lahko ima restriktivna omejitev obrestne mere zaviralni učinek na

razvoj mikrokreditiranja. Zavedati se je namreč potrebno, da gre pri mikrokreditiranju za

relativno majhne zneske posojil, pri čemer pa ostajajo fiksni stroški posojilodajalca enaki ne

glede na znesek posojila. Nižja je torej vrednost posojila, težje si bo posojilodajalec pokril

stroške oz. težje se bo, ob nizkem predvidenem dobičku, odločil za tvegano mikrokreditiranje.

Pomembno je torej, da relevantna zakonodaja v obzir vzame specifično naravo

mikrokreditiranja ter MFI olajša delovanje. Države k temu pristopajo na različne načine.

Navadno ohranjajo zgornje omejitve obrestnih mer, a le za potrošniška posojila. Nekatere

države višino obrestnih mer vežejo na znesek posojila in obdobje, v katerem mora biti posojilo

42

vrnjeno (Belgija), ali pa s posebno zakonodajo proti oderuštvu prepovejo zaračunavanje

obrestnih mer, ki za določen % ali faktor presegajo povprečne ali predpisane obrestne mere

nekega sektorja (Nemčija). Na ta način se skuša ohraniti varnost za kreditojemalce in obenem

zagotoviti potrebno fleksibilnost obrestnih mer, ki bo posojilodajalcem omogočila prilagajanje

riziku. Vsekakor pa je potrebno želje po samozadostnosti iz naslova obresti uskladiti tudi z

deklariranimi osnovnimi nalogami mikrofinanciranja kot so zmanjševanje socialne izključenosti

ipd. V kolikor regulacija MFI omogoči širok razpon prilagajanja obrestnih mer, se bo hitro

pokazala narava vsake posamezne MFI – bolj k dobičku usmerjene bodo zaračunavale višje

obresti, bolj družbeno orientirane pa nižje, četudi jih to njihovega poslovnega modela

dolgoročno ne bo delalo vzdržnega. Pri slednjih bo šlo za MFI, ki se napajajo iz donatorskih ali

državnih oz. evropsko subvencioniranih sredstev. Povprečne obrestne mere od države do

države in od MFI do MFI tako variirajo od nekaj do nekaj 10 odstotkov.

Na davčnem področju skušajo nekatere države z olajšavami oz. začetnimi oprostitvami

spodbuditi k nastanku novih podjetij v določenih sektorjih in investiranju v določenih okoljih. V

okviru protiteroristične zakonodaje in zakonodaje, namenjene preprečevanju pranja denarja,

se uveljavlja (predvsem v ZK) praksa, da se dostopa do finančnih storitev ne omogoča osebam

brez stalnega prebivališča in ustreznih identifikacijskih dokumentov.

3.4. Pravna ureditev v Sloveniji

V Sloveniji trenutno ne deluje nobena specializirana mikrofinančna institucija. Nekateri ukrepi

in programi, ki vsebinsko ustrezajo mikrofinanciranju, se vseeno izvajajo v okviru dejavnosti

podpornih institucij MSP omenjenih pod točko 3.1.3. Tu prednjačijo subvencije za

samozaposlitev in delovanje JAPTI, SID ter SPS, tudi v sodelovanju s poslovnimi bankami.

Mikrofinanciranje posameznikov s potrošniškimi mikrokrediti se ni razvilo.

Tudi Slovenija, kot večna evropskih držav, ni razvila specializirane mikrofinančne zakonodaje

niti v tej smeri še ni resnejših razmišljanj. Relevantna je torej zakonodaja, ki ureja delovanje

institucij, ki bi se lahko z mikrokreditiranjem (oziroma dejavnostmi, ki zasledujejo enake ali

podobne cilje) ukvarjale v sklopu svojih širših dejavnosti. Kot v prejšnjem poglavju je tudi tu

mogoča okvirna delitev le-te na bančno in nebančno.

43

Temeljni akt bančne zakonodaje v Sloveniji je Zakon o bančništvu (ZBan-1),133 ki ureja pogoje

za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje kreditnih institucij. Skladno s tem zakonom

Banka Slovenije izdaja dovoljenja za opravljanje bančnih storitev bankam in hranilnicam. Te so

edini subjekti na območju Republike Slovenije, ki lahko sprejemajo depozite od javnosti.

Potencialne moderne MFI, z ambicijo nuditi celoten spekter mikrofinančnih storitev, bodo v

Sloveniji torej primorane v takšno institucionalno obliko134 in podreditev slovenski bančni

zakonodaji.

Dejavnost kreditiranja pa na drugi formalno ni omejena zgolj na bančne institucije. Tako ostaja

teoretična možnost okrnjenega delovanja MFI odprta v okvirih, ki jih za nebančne

kreditodajalce dopušča Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-1).135 Skladno s tem zakonom

potrebuje vsaka družba, ki želi posojati denar v obliki potrošniških kreditov, pa ni banka, za

svoje delovanje dovoljenje Urada za varstvo potrošnikov. Ker pa gre v tem segmentu za

potrošniške kredite, ta opcija ni uporabna za programe kakršen je instrument Progress, kar

Slovenijo dejansko uvršča v skupino držav z dvojnim bančnim monopolom.136

Dejavnosti z naravo mikrofinanciranja se v Sloveniji, kot že omenjeno, izvajajo predvsem preko

SID banke, SPS in JAPTI. Zakonodaja, ki je tu aktualna, obsega predvsem Zakon o Slovenski

izvozni in razvojni banki (ZSIRB)137 in Zakon o jamstveni shemi Republike Slovenije

(ZJShemRS)138 za SID, Ustanovitveni akt Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo,139

Zakon o podpornem okolju za podjetništvo (ZPOP-1)140 in Zakon o javnih skladih (ZJS-1)141 za

SPS, ter Zakon o javnih agencijah (ZJA),142 statut JAPTI in programski dokument vlade za razvoj

podjetništva za JAPTI.

Na področju obresti veljajo za različne subjekte različne ureditve, ki bi lahko zadevale MFI pri

njenem poslovanju. Posamezne ureditve bodo pomembne glede na to, kakšni subjekti

sodelujejo pri kreditnih poslih in s kakšnim namenom se posel sklepa. Na eni strani bo MFI

bodisi bančna ali pa druga nebančna kreditna institucija, na drugi pa bo prejemnik

133

Uradni list RS, št. 131/06 z dne 14. 12. 2006. 134 Za oboje veljajo iste določbe z to izjemo, da je za hranilnice zakonsko predviden nižji osnovni kapital (1 in ne 5 mil EUR kot za banke) ter da se jim prepoveduje opravljanje nekaterih zakonsko določenih dodatnih finančnih storitev. 135 Uradni list RS, št. 59/2010 z dne 23. 7. 2010. 136

glej 3.3.1. 137

Uradni list RS, št. 56/2008 z dne 6. 6. 2008. 138

Uradni list RS, št. 33/2009 z dne 30. 4. 2009. 139 Uradni list RS, št. 112/2004 z dne 15. 10. 2004. 140

Uradni list RS, št. 102/2007 z dne 9. 11. 2007 141

Uradni list RS, št. 77/2008 z dne 28. 7. 2008 142 Uradni list RS, št. 52/2002 z dne 14. 6. 2002

44

mikrofinančnih storitev, ki bo bodisi pravna ali fizična oseba, ki bo mikrofinančne storitve

koristila bodisi za svojo gospodarsko dejavnost (kot pravna oseba) ali pa za potrošniške

namene (kot fizična oseba). Pravila o obrestovanju je v tej luči moč obravnavati v štirih sklopih

mikrofinanciranja gospodarskih subjektov ali pa potrošnikov s strani bodisi bančnih bodisi

nebančnih institucij. Prva dva, in tudi najverjetnejša oziroma zaradi ciljev spodbude

gospodarstva na območju EU mikrofinančno najaktualnejša, sta scenarija kreditiranja

gospodarskega subjekta (mikropodjetja) s strani neke MFI. V kolikor bo ta MFI registrirana

bančna institucija, bo pomembna bančna zakonodaja z ZBan na čelu. Le-ta bančnim

institucijam z nobenim normativnim aktom nikjer ne predpisuje omejitve glede tega, kakšno

obrestno mero lahko ponudijo jemalcem kreditov. Velja namreč, da na tem področju

zadostujejo dokaj rigorozna ureditev, nadzor Banke Slovenije ter sama potreba bank, da na

tržišču pridobijo in ohranjajo zaupanje. Podobno je moč reči za situacijo, v kateri tako kot

kreditodajalec kot kreditojemalec nastopata gospodarska subjekta. Šteje namreč, da gre za

profesionalni entiteti, zmožni večje mere skrbnosti in bolj enakovrednega pogajanja. Kadar pa

bo šlo za razmerje, v katerega bo vključen posameznik kot fizična oseba, ki jemlje kredit za

namene izven svoje pridobitne dejavnosti, oziroma potrošnik, bo prvenstven akt Zakon o

potrošniških kreditih (ZPotK-1),143 sprejet kot instrument varovanja potrošnika, ki je v danem

razmerju laik in gospodarsko daleč šibkejši in kot tak potencialna žrtev zlorab. Ta zakon

kreditodajalcem, ki niso bančne institucije, omejuje najvišjo dopustno efektivno obrestno

mero144 v višini 200 % povprečne efektivne obrestne mere, ki jo za potrošniške kredite

uporabljajo bančne institucije in ki jo za določene ročnosti in zneske v Uradnem listu objavlja

Banka Slovenije na podlagi informacij zbranih v okviru zakonsko predpisanega poročanja

bančnih institucij BS. Zakonodaja v tem segmentu torej razlikuje kreditodajalce ki so BI in tiste

ki so NBFI, kar spet izvira iz že tako visoko regulirane in nadzorovane narave prvih v primerjavi

s slednjimi.145

Na davčnem področju se slovenska zakonodaja, temelječa na Zakonu o davku od dohodkov

pravnih oseb (ZDDPO-2)146 in Zakonu o dohodnini (ZDoh-2 ),147 trudi pripomoči spodbudam in

razvoju podjetništva na sploh. To skuša doseči z davčnimi olajšavami za investicije v raziskave

143 Uradni list RS, št. 59/2010 z dne 23. 7. 2010 144

EOM so skupni stroški kredita, ki vključujejo obresti in druge dajatve, ki so neposredno povezane s kreditno pogodbo in jih mora kreditojemalec plačati pri rednem odplačevanju kredita. 145 Upravičenost takšnega razlikovanja je potrdilo tudi US z Odločbo o ugotovitvi, da 6. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o potrošniških kreditih ni v neskladju z Ustavo, Stran 9746. (Uradni list RS, št. 93/2005 z dne 21. 10. 2005). 146

Uradni list RS, št. 117/06 z dne 16. 11. 2006. 147 Uradni list RS, št. 117/06 z dne 16. 11. 2006.

45

in razvoj, za zaposlovanje določenih segmentov populacije (mlajših in starejših iskalcev

zaposlitve, invalidov), donacije in investicije. Slovenja je kljub temu država z relativno visoko

obdavčitvijo in precejšnjimi administrativnimi ovirami, ki na nastajanje podjetništva ne delujejo

najbolj stimulativno. Davčna stopnja za fizične osebe znaša, progresivno glede na dohodek, 16,

27 oz. 41 %, davčna stopnja za družbe pa v letu 2010 20 %. Pri tem družbe uveljavljajo razne

olajšave oz. so v danih situacijah obdavčene po nižjih stopnjah. Tako znaša recimo za prej

omenjene družbe tveganega kapitala pri opravljanju njihove dejavnosti ničelna stopnje

obdavčitve. Za morebitne specializirane MFI je zanimiva še določba ZDDPO, ki davka oprošča

zavezance, izrecno ustanovljene za opravljanje nepridobitne dejavnosti - v kolikor in v

segmentu v katerem se s tem dejansko ukvarjajo - četudi izkazujejo dobiček (ki ga bodo

porabile skladno s svojo nepridobitno naravo).

V okviru protiteroristične zakonodaje Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja

terorizma (ZPPDFT)148 dosledno implementira evropske direktive tega področja. Med drugimi

organizacijami nalaga tudi bankam in vsem pravnim in fizičnim osebam, ki se ukvarjajo z

kreditiranjem, dolžnost, da v določenih zakonsko opredeljenih okoliščinah izvajajo obvezne

preglede strank, vršijo nadzor nad višjimi gotovinskimi in sumljivimi transakcijam itd. in v prvi

fazi o sumljivih poslih in posameznikih poročajo Banki Slovenije (ter preko nje uradu RS za

preprečevanje pranja denarja).

3.5. Institucionalne in pravne ovire za razvoj mikrokreditiranja

Poglavitne ovire, ki zavirajo razvoj mikrokreditiranja, so tako deloma pravne deloma pa

praktične narave.

V praktičnem smislu zavirata razvoj dokaj odklonilno mnenje ljudi do podjetništva samega, kar

zmanjšuje potencialni krog uporabnikov storitev. Slovenija po podatkih Eurostata prednjači

tudi po stopnji varčevanja.149 Precejšnji problem predstavljata tudi pridobivanje sredstev za

zagon oz. delovanje MFI in pa splošno prepričanje ustaljenih FI da gre pri mikrokreditiranju za

tvegane in posledično skoraj neizbežno nedonosne posle. Ob odsotnosti skupne ureditve

področje pesti tudi nestandardiziranost, ki se izraža tudi v pomanjkljivem sodelovanju MFI

posameznih držav med seboj. Razvoj skupnih standardov dobrega poslovanja je, tako kot

celotno področje mikrofinanciranja v Evropi, še v povojih. Posebno plat predstavljajo tudi

148

Uradni list RS, št. 60/07 z dne 6. 7. 2007. 149

Bruto stopnja varčevanja slovenskih gospodinjstev je v letu 2008 znašala 16,45 % in je vseskozi nad povprečjem EU.

46

napori držav, da zagotovijo podjetništvu čim bolj prijazno okolje. Ti napori, ki jih spričo krize

kot videno ne manjka, pa prihajajo v socialno občutljivejši in starajoči se Evropi navzkriž z

potrebami socialnih blagajn in prispevkov. V Sloveniji nova predlagana zakonodaja v okviru

reforme pokojninskega sistema predvideva povišanje socialnih prispevkov za samozaposlene,

kar gotovo ne bo pripomoglo obrniti že tako negativnega trenda samozaposlovanja.150

Pravno gledano razvoja mikrokreditiranja zakonodaja načeloma ne zavira. Ker pa ni pisana z

mikrofinančnimi storitvami v mislih, je mestoma pretoga, kar razvoju nikakor ne pripomore.

Zakonodaja ponudnike MF storitev namreč sili v ustaljene zakonske in institucionalne modele,

ki kot videno v prejšnjem poglavju mestoma niso najbolj primerni ali privlačni za njihov razvoj.

Ni torej naključje, da se je v Evropi dejavnost mikrofinanciranja najbolj razvila ravno v državah,

ki so sprejele posebno zakonodajo oz. korektive obstoječih (bančnih) predpisov, ki se izrecno

nanašajo na mikrokreditiranje (Francija). Komisija prepušča prilagoditve z namenom izboljšanja

situacije državam članicam, pri čemer pa jih spodbuja da skozi zakonodajo MFI olajšajo

financiranje in operativno delovanje, predvsem tako, da z nižanjem davkov in rigoroznosti

nadzora takšnim organizacijam zmanjšujejo stroške in da ustvarjajo splošno podjetništvu

prijazno okolje.

150

Podatki Statističnega urada RS kažejo da se je število samozaposlenih v zadnjem letu znižalo za več kot 3.000, podatki Zavoda RS za zaposlovanje pa kažejo tudi precejšen (25 %) upad uveljavljanja subvencij za samozaposlitev.

47

4. Evropski mikrofinančni instrument Progress

4.1. Splošno

Mikrokreditiranje na ravni nacionalnih držav in v zasebnem sektorju na območju Evropske

unije samo po sebi torej ne predstavlja nobene novosti. V ospredje pa prihaja, v obliki skupnih

finančnih instrumentov na ravni Unije, šele relativno pred kratkim. Tudi cilji, ki se z novo

nastalim Evropskim mikrofinančnim instrumentom Progress (v nadaljevanju instrumentom

Progress) zasledujejo, so že dolgo predmet razvojnih politik in strategij na ravni Evropske unije.

Ti cilji so se skozi leta zasledovali, in se zasledujejo še danes, s pomočjo vrste instrumentov.151

Na ravni EU je namreč, spodbujeno s padcem zaposlenosti in splošne gospodarske aktivnosti

spričo gospodarske krize, dozorelo spoznanje, da obstaja na območju Evrope relativno veliko

potencialno zanimanje za mikorkredite152 za namen samozaposlitve, vstopa v podjetništvo

oziroma nadaljnjega razvoja lastnega MSP, ki pa ostaja brez realizirane podpore. Komercialne

in nekomercialne kreditne ustanove, ki so pripravljene zagotoviti mikrofinance osebam, ki do

sredstev ne morejo na konvencionalnem kreditnem trgu, namreč ne uspejo v zadostni meri

zadovoljiti potreb trga. Cilj instrumenta Progress je tako pripomoči k povečanju razpoložljivost

mikrofinanc in zadostitvi tega povpraševanja.

Temelje za nastanek instrumenta Progress je postavilo Sporočilo Komisije z dne 13. novembra

2007 z naslovom »Evropska pobuda za razvoj mikrokredita v podporo rasti in zaposlovanju«.153

V sporočilu so opredeljena štiri prednostna področja za ukrepanje: izboljšanje pravnega in

institucionalnega okolja v državah članicah, ustvarjanje ugodnih razmer za zaposlovanje in

podjetništvo, spodbujanje najboljših praks ter zagotavljanje dodatnega finančnega kapitala za

mikrofinančne ustanove. Naslednjega leta sta Komisija in Evropska investicijska banka (EIB)

ustanovili pilotski program JASMINE (Skupni ukrep za podporo mikrofinančnih institucij v

Evropi), s ciljem nebančnim mikrofinančnim ustanovam nuditi tehnično, izvedbeno ter v

določeni meri tudi finančno pomoč, z namenom, da se mikrokreditiranje uveljavi, razširi in

postane samozadostno.

151

Na tem mestu velja omeniti zlasti finančni instrument Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (PKI), Jasmine, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP), Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), program Jeremie (Skupna evropska sredstva za mikro in srednja podjetja) in Evropski socialni sklad (ESS). 152

Evropska komisija je v letu 2008 zanimanje ocenila na 700 000 posojil v skupnem znesku okoli 6 milijard evrov. 153 2010/C 117 E/14

48

Instrument Progress je bil dokončno ustanovljen 25. Marca 2010 s Sklepom Parlamenta in

Sveta.154

Progress predstavlja svež pristop k spodbujanju ohranjanja in rasti zaposlenosti, socialne

vključenosti in k odpiranju novih možnosti za vstop v podjetništvo v luči svetovne gospodarske

krize.

Namenjen je izključno posameznikom, ki želijo ustanoviti oziroma razviti svoje lastno mikro

podjetje, vključno s samozaposlitvijo. Posebno pozornost namenja ogroženim skupinam oseb,

brezposelnim in tistim, ki jim brezposelnost grozi, oziroma tistim, ki imajo težave z vstopom na

trg delovne sile, ali ki zaradi pomanjkanja poroštva do sredstev ne morejo preko konvencialnih

poti. Morebitni upravičenci ne smejo biti prestopniki, nesolventni, neplačniki drugih posojil pri

istem posredniku ali v postopku bankrota. Večinski obseg njihove dejavnosti tudi ne sme

zajemati igralništva, trgovine s tobakom, proizvodnje in trgovanja z orožjem ali dejavnosti

kloniranja.

Da bi omogočil navedenim posameznikom in mikropodjetjem dostop do želenega

mikrofinanciranja, zagotavlja instrument Progress sredstva Evropske Unije.

4.1.1. Postopek sprejema

Prvo neformalno pobudo za sprejem mikrofinančnih instrumentov je Evropska komisija, kot že

omenjeno, podala v letu 2007, to pa v poročilu z dne 3. junija 2009155 nadgradila s

konkretnejšo pobudo za ustanovitev mikrofinančnega instrumenta Progress, ob boku in z

financiranjem iz naslova sredstev namenjenih programu Skupnosti za zaposlovanje in socialno

solidarnost (Progress programu). Slednji v obdobju 2007-2013 nudi finančno podporo

implementaciji ciljev Unije na področju zaposlenosti in socialnih zadev in tako prispeva k

uresničitvi razvojnih ciljev.156

Postopek sprejema157

se je formalno pričel v juliju 2009, s predlogom Evropske komisije (v

nadaljevanju EK) za sprejetje sklepa Evropskega parlamenta (v nadaljevanju EP) in Sveta o

posebnem Evropskem mikrofinančnem instrumentu za zaposlovanje in socialno vključenost

154

Sklep št. 283/2010/EU Evropskega Parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega mikrofinančnega instrumenta Progress za zaposlovanje in socialno vključenost. 155 COM(2009) 257, 3. 6. 2009. 156

Ustanovljen z sklepom 1672/2006/ES, 24. 10. 2006, za delovanje pa ima v svojem 7 letnem obdobju predvidenih 743,25 miljonov evrov. 157 Povzet po Legislative Observatory Evropskega parlamenta.

49

(Mikrofinančnem instrumentu Progress).158 Z njim je EK opredelila zadovoljevanje potreb

delavcev in gospodarskih družb po zagotovitvi sredstev za ohranjanje obstoječih in ustvarjanje

novih delovnih mest, kot enega ključnih ukrepov pri blaženju socialnih posledic krize in

okrevanju gospodarstva in EP in Svetu predlagala sprejem akta, ki bi ustanovil mikrofinančni

instrument Progress.

Skladno z rednim zakonodajnim postopkom soodločanja, je EP na plenarnem zasedanju

parlamentarnega Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve predlog obravnaval in se v

osnutku z njim strinjal.159

Ekonomsko-socialni obor je v svojem mnenju160 ustanovitev Mikrofinančnega instrumenta

Progress podprl, a izrazil dvome o primernosti in praktičnosti financiranja instrumenta iz

naslova proračunske postavke programa Progress, kar slednjemu zmanjšuje razpoložljiva

sredstva. Predlagal je iskanje drugih možnih virov financiranja. Podobno stališče je v svojem

mnenju161 zavzel tudi Odbor regij.

Po postopku amandmiranja je EP z večino glasov (516 za, 82 proti, 4 vzdržani) sprejel predlog

komisije skupaj z 31 sprejetimi amandmaji.

Tako spremenjen predlog je na jubilejnem 3.000. zasedanju marca 2010 Svet v sestavi za

zaposlovanje, socialno politiko, zdravstvo in varstvo potrošnikov, ob nasprotovanju nemške

delegacije, sprejel.162

Končni zakonodajni akt, ki je formalno ustanovil mikrofinančni instrument Progress, je bil tako

formalno sprejet 23. marca 2010 s sklepom št. 283/2010/EU Evropskega Parlamenta in Sveta o

ustanovitvi Evropskega mikrofinančnega instrumenta Progress za zaposlovanje in socialno

vključenost. V veljavo je stopil dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije, 7. aprila 2010,163

dobrih 9 mesecev po formalnem pričetku zakonodajnega postopka.

158

COM(2009) 333 konč., 2. 7. 2009, 159

PE427.993, 10. 9. 2009, 160 CES1457/2009 , 1. 10. 2009, 161

CDR0224/2009, 7. 10. 2009, 162

CS/2010/7229/ADD 1, 18. 3. 2010, 163 Uradni List Evropske unije, št. L/87/2010 zvezek 53, 7. april 2010,

50

4.2. Pravna podlaga

Pravna podlaga za ustanovitev instrumenta Progress se nahaja znotraj Naslova XVIII

(Ekonomska, socialna in teritorialna kohezija)164 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).165

Znotraj tega naslova v 174. členu (prejšnjem 158. členu PES) pogodba vzpostavlja podlago za

sprejem ukrepov, ki prispevajo h krepitvi ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, ter

odpravi oz. zmanjševanju neskladnega razvoja regij.

V 175. členu (prejšnji 159. člen PES) pa je v prvem odstavku določeno, da cilje iz 174. člena

zasledujejo države članice z oblikovanjem in vodenjem ustrezne nacionalne gospodarske

politike. Unija te cilje upošteva pri oblikovanju in izvajanju svojih dejavnosti, podpira pa jih tudi

z delovanjem v okviru strukturnih skladov, EIB in drugih obstoječih finančnih instrumentov.

Tretji odstavek 175. člena dopušča možnost da, v primeru potrebe po dodatnih posebnih

dejavnosti izven okvira strukturnih skladov, o uvedbi teh dejavnostih po rednem

zakonodajnem postopku odločata EP in Svet. Tretji odstavek tega člena (175(3)), v povezavi s

294. členom, ki določa postopek sprejema akta kadar se pogodba sklicuje na sprejem v rednem

zakonodajnem postopku, tako predstavlja pravni temelj za sprejem sklepa o ustanovitvi

instrumenta Progress.

Sklep o ustanovitvi še določa, da se za izvajanje posameznih ukrepov sklenejo posebne

pogodbe med Komisijo na eni in (v tem primeru) Evropskim investicijskim skladom (EIS) in

Evropsko investicijsko banko (EIB) na drugi strani.

164

Socialni in ekonomski koheziji je Lizbonska pogodba pridružila še tretjo, enakovredno, komponento in sicer teritorialno kohezijo, ki naj bi ljudem pomagala kar najbolje izkoristiti danosti območij v katerih živijo. Državljani EU tudi ne bi smeli biti prikrajšani pri dostopu do javnih služb, nastanitvi ali zaposlitvenih možnostih samo zato, ker živijo v določeni regiji. (Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o Zeleni knjigi o teritorialni koheziji in napredku razprave o prihodnji reformi kohezijske politike (2008/2174(INI))). 165 Lizbonska pogodba v členu 2(1) Pogodbo o Evropski skupnosti (PES) preimenuje v PDEU.

51

4.3. Vsebina in oblika instrumenta Progress

4.3.1. Namen

Evropski mikrofinančni instrument Progress (v nadaljevanju instrument Progress) je (tako

ustanovitveni akt) ustanovljen, da bi pripomogel k zagotavljanju večje dostopnosti in

razpoložljivosti mikrofinanciranja na območju EU z namenom spodbujanja mikropodjetništva in

zaposlitve, v okviru lajšanja gospodarskih in socialnih posledic svetovne gospodarske krize.

Pri tem se izdatno osredotoča na približevanje mikrofinanciranja rizičnim skupinam

prebivalstva166 in mikropodjetjem, ki te skupine zaposlujejo oz. so dejavna v t. i. socialnem

gospodarstvu.167

4.3.2. Financiranje

Financiranje instrumenta zagotavljata deloma EU, deloma pa EIB.168

Unija iz naslova dodatnih proračunskih sredstev (40 milijonov EUR) ter prerazporejanja

sredstev znotraj obstoječega programa Progress (60 milijonov EUR), v obdobju od 2010 do

2013 za instrument Progress namenja skupno 100 milijonov evrov. Do enakega zneska naj bi

po napovedih po zaključku pogajanj znašal tudi dodatni prispevek EIB, sčasoma pa se pričakuje

tudi sredstva drugih investitorjev. Skupna sredstva naj bi, po predvidevanjih ustanoviteljic,

zadostovala za spodbudo za izdajo okoli 46.000 posojil v skupnem znesku okoli 500 milijonov

evrov v obdobju osmih let. Od teh sredstev je 1 % predviden za izvajanje podpornih ukrepov.

Po zaprtju instrumenta se bo preostanek sredstev vrnil v proračun Unije.

4.3.3. Organizacija

166

Člen 2(1) sklepa 283/2010/EU jih opredeljuje kot »osebe, ki so ostale brez službe ali jim to grozi ali imajo težave pri vstopanju ali ponovnem vstopanju na trg delovne sile, ter osebe, ki jim grozi socialna izključenost, ogrožene osebe, ki so v zapostavljenem položaju pri dostopu do konvencionalnega trga posojil in želijo ustanoviti ali nadalje razvijati lastno mikropodjetje, kar vključuje tudi samozaposlitev.« 167

Mikropodjetje v socialnem gospodarstvu v danem kontekstu pomeni mikropodjetje, ki zagotavlja jasno družbeno orientirane oz. javne dobrine in storitve, oz. opravlja neko dejavnost z neprofitnim namenom. 168

Povzeto po predstavitvi Maes Raymonda in Havenith Rogerja z naslovom The European Progress Microfinance Facility na Konferenci o mikrokreditu v Evropi.

52

Sredstva MFIP so zbrana in organizirana169 v posebnem specializiranem investicijskem skladu

po luksemburškem pravu (Fonds d’Investissement Spécialisé – FIS), ki omogoča fleksibilnost,

potrebno za vzpostavitev mikrofinančnega instrumenta.

Gre za reguliran specializiran investicijski sklad, po Zakonu o specializiranih investicijskih

skladih iz leta 2007. Kot novost je bil uveden, da zapolni vrzel med fleksibilnimi nereguliranimi

in reguliranimi a bolj togimi oblikami investicijskih instrumentov (npr. investicijskimi skladi in

investicijskimi družbami rizičnega kapitala). Kot tak je z manj omejitvami glede tveganosti

poslov in razpršenosti naložb na voljo le za dobro obveščene vlagatelje, za katere se pričakuje,

da so zmožni ustrezne ocene tveganja, ki ga sodelovanje v takšnem skladu predstavlja.170

Nacionalna zakonodaja dopušča,171 da se FIS ustanovi v dveh temeljnih pravnih oblikah,bodisi

kot sklad korporacijskega tipa v obliki posebne investicijske družbe, ali pa kot sklad pogodbene

narave oz. fonds commune de placement (FCP). V postopku formiranja Mikrofinančnega

instrumenta Progress je bila izbrana slednja možnost. Gre za prvi primer uporabe takšne oblike

s strani Komisije.

Organizirano kot FCP, premoženje (začetni vložek EU in EIB v znesku do 200 mil. evrov) nima

lastne pravne subjektivitete. Gre za skupek zbranega premoženja, s katerim upravlja posebna

upravljavska družba. Vlogo te družbe za ta sklad/instrument Progress opravlja EIS, ki sklepa

sporazume s potencialnimi koristniki instrumenta. Fleksibilnost FCP oblike (kar je njena

največja privlačnost) izvira predvsem iz dejstva, da takšna organizacija ni predmet nacionalne

(luksemburške) korporacijsko pravne ureditve.

Vlagatelji v tak FCP-FIS sklad (EU in EIB) pridobijo v udeležbi št. enot sorazmerno z lastnim

vložkom in so posledično za obveznosti odgovorni le do višine lastnega vložka. Pravice in

zaveze EIS v razmerju do EU in EIB oz. vodenja sklada določa poseben sporazum, ki vsebuje

pravila in vodila upravljanja, po katerih naj se EIS ravna. EIS kot upravljavska družba je

odgovorna tudi vlagateljem in zavezana spoštovati relevantno nacionalno zakonodajo

Luksemburga.

169 Maes & Roger Havenith n.d. 170

Zakon za dobro obveščene vlagatelje smatra institucionalne in profesionalne investitorje ter investitorje, ki pisno potrdijo svojo voljnost da se smatrajo za dobro obveščene in vložijo najmanj 125.000 evrov oz. so imetniki pozitivne ocene s strani finančne, investicijske ali upravljavske institucije (po direktivah 2006/48/EC, 2004/39/CE ali 2001/107/EC), da so sposobni ocene in sprejema rizika. 171

Analiza nacionalne zakonodaje Luksemburga opravljena na podlagi ekspertize odvetniške družbe Elvinger, Hoss & Prussen z naslovom »and expertise of - and opportunities for – the Luxembourg Financian Sector in the creation and registration of microfinance investment funds«.

53

4.3.4. Delovanje

Izvajanje instrumenta je v ustanovitvenem sklepu št. 283/2010/EU v najširšem smislu

predvideno z uporabo vrste prijemov, ki v grobem obsegajo jamstva,172 lastniške instrumente,

dolžniške instrumente ter izvajanje podpornih ukrepov. Prvo celostno poročilo o delovanju se

pričakuje spomladi 2011.

Na operativni ravni173 instrument Progress mikrokreditiranje spodbuja in zagotavlja izključno

prek posrednikov, ne pa z neposrednim mikrokreditiranjem končnih uporabnikov

mikrofinančnih storitev. Finančni posredniki na državni ali regionalni so namreč vsekakor bolje

usposobljeni in pozicionirani za individualno presojo posameznega prosilca za mikroposojilo.

Čeprav Progress ni na voljo neposredno, je vendarle precejšen korak naprej v primerjavi z

dosedanjimi iniciativami Unije na področju mikrokreditiranja. Za razliko od programa JASMINE,

je namreč na voljo tudi bančnim institucijam, kot potencialnim posrednikom oz. ponudnikom

mikrofinančnih storitev.

Vse te institucije sklenejo z EIS, kot upravljavcem, ki deluje v imenu Evropske komisije, poseben

sporazum o sodelovanju, na podlagi katerega pridobijo finančna sredstva v sklopu

posameznega okvira delovanja instrumenta.

Še ne popolnoma operativen instrument Progress je potencialnim podpisnicam sporazuma

namreč na voljo v dveh okvirih:

Nudenje garancij mikrofinančnim institucijam, ki kot posredniki izdajajo kredite

končnim uporabnikom.

Financiranje mikrofinančnih institucij, ki kot posredniki izdajajo kredite končnim

uporabnikom.

Instrument tako v sklopu prvega okna preko garancijskih sporazumov spodbuja

mikrokreditiranje s tem, da z dajanjem garancij prevzame del tveganja s katerim se MFI

soočajo. Ta garancijska shema je že pričela z delovanjem. Zanjo je rezerviranih 25 od 100

milijonov sredstev, ki jih je prispevala Unija. Pričakuje se tudi, da bo prav iz naslova garancij

zagotovljenih sorazmerno največ novih mikroposojil.

172

Garancija: banka prevzame obveznost nasproti prejemniku garancije, da mu bo poravnala obveznost, ki je dolžnik ob zapadlosti ne bo izpolnil. 173 Povzeto z spletne strani MFIP, EIF in Projektnih ter operativnih smernic instrumenta.

54

Ustreznost posrednikov za potencialno sklenitev garancijskega sporazuma v prvi fazi oceni EIS.

Za sredstva lahko kandidirajo zgolj institucije, ustanovljene in delujoče na ozemlju EU, pri

čemer gre lahko tako za zasebne kot javne, mikrofinančne ali garancijske oz. kakršne koli druge

institucije, ki so pooblaščene za dajanje mikrokreditov ali garancij za mikrokredite

mikropodjetjem. V naslednjem koraku je s strani EIS Evropski komisiji podan predlog o sklenitvi

sporazuma, ki ga lahko slednja po preučitvi sprejme ali pa zavrne, pri čemer preuči skladnost

predloga z deklariranimi cilji programa.

Garancije, ki so na voljo, so bodisi v obliki direktnih garancij ponudnikom mikrofinančnih

storitev, ali pa v obliki protigarancij garancijskim institucijam, ki same izdajajo garancije MFI-

jem, ki kot pod-posredniki (sub-intermediaries) nato nudijo mikrofinančne usluge. Končni

koristniki mikrokreditov s to garancijo so lahko le kategorije upravičenih prejemnikov,174 kot jih

določa sklep o ustanovitvi instrumenta Progress (sklep št. 283/2010/EU).

Višina same garancije se določi v vsakem sporazumu posebej, ne sme pa preseči 75 %

vrednosti kredita (rizika), ki je sam omejen na 25.000 evrov (oz. vrednosti garancije garanta v

primeru protigarancij). Najmanj 20 % tveganja mora v vsakem primeru prevzeti sam finančni

posrednik.

Krediti, za katere daje MFIP garancijo in za katere bo instrument dajal na voljo sredstva MFI,

morajo imeti fiksen program vračanja in amortizacije in ne smejo biti refinanciranja že

obstoječih kreditov, »revolving« krediti, oziroma krediti, ki se ne vračajo ipd. Porabijo se lahko

izključno za financiranje ustanovitve ali razvoja mikropopodjetja.175

V sklopu drugega okna Instrument z financiranjem MFI preko dolžniškega ali lastniškega

kapitala le-tem omogoči povečanje obsega mikroposojilne dejavnosti. Za razliko od

garancijskih shem so v okviru tega okna sporazumi med EIF in posredniki šele v fazi priprave.

Zahteve glede narave in oblike kreditov bodo enake tistim pri nudenju garancij. MFIP bo MFI

financiral na štiri načine, in sicer z dolgoročnimi standardnimi posojili za obdobje 5-7 let,

podrejenimi posojili,176 posojili namenjenimi delitvi tveganja in preko lastniških deležev.177

Vzporedno z osnovnimi dejavnostmi, opisanimi v tem poglavju, spremljajo izvajanje MFIP tudi

razni podporni ukrepi. Samo financiranje brez dodatnih aktivnosti namreč ne zagotavlja dovolj

podpore potencialnim podjetnikom. S tem namenom se izvajajo v okviru Evropskega

174 Za natančno opredelitev glej točko 4.1., zadnji odstavek. 175

Za npr. investicije, plačilo licenčnin ird. start-up stroškov mikropodjetja. 176

Poplačilo je podrejeno poplačilu drugih, »nadrejenih« terjatev, 177 V obliki navadnih ali prednostnih delnic,

55

socialnega sklada178 (ESS) raznovrstne podporne dejavnosti, ki pomagajo osebam, ki so ciljna

skupina MFIP tj. potencialni uporabniki mikrofinančnih storitev. Te dejavnosti vključujejo

šolanje, nasvete, mentorstvo in podobne podporne aktivnosti. Skupaj predstavljajo temelj

delovanja ESS, ki neposredno dopolnjuje delovanje MFIP.

Sočasno potekajo komplementarne podporne dejavnosti tudi znotraj programa JASMINE, ki je

sicer namenjen spodbujanju nebančnih MFI. V okviru teh dejavnosti se nudi podpora tehnične

narave samim mikrofinančnim organizacijam.

4.3.5. Dostop posameznikov

Posameznik do sredstev programa ne more dostopati neposredno, ampak zgolj preko

posrednikov v obliki finančnih organizacij ki sklenejo potrebne sporazume z EIS.

Potencialnim interesentom bo s strani vladnih služb ali pa nevladnih organizacij (v okviru

podpornih dejavnosti) nudena informacijska podpora in svetovanje. Za dostop do

mikrokreditov v okviru programa MFIP bo potrebno vzpostaviti stik z lokalno (mikro)finančno

institucijo, ki bo izdala neposredno mikroposojilo.

Natančen seznam posrednikov/institucij, s katerimi ima sklenjene potrebne sporazume, vodi

EIS. Seznam v januarju 2011 še ni javno dostopen.

178 European Social Fund – ESF,

56

5. Sklep

Gospodarska in finančna kriza zadnjih let ni prizadela le lastnikov nepremičnin in imetnikov

hipotekarnih posojil onstran Atlantika. Preko prepletenega finančnega sistema in soodvisnega

realnega sektorja je svoje zobe pokazala tudi v Evropi in posledično Sloveniji.

Majajoč se finančni trg je za svojo stabilizacijo zahteval izredne napore s strani držav, ki so bile

prisiljene v obširne ekonomske intervencije, brez primere v zadnjih desetletjih. Na ta način se

je svetovno gospodarstvo sicer izognilo najbolj črnim scenarijem popolnega poloma z efektom

domin, ni pa še zmoglo zagotoviti popolne normalizacije delovanja finančnih trgov in

preprečiti palete negativnih posledic, ki so ob tem nastale.

V večini držav je kreditna dejavnost zaradi pomanjkanja zaupanja in likvidnostnih težav bančnih

institucij še vedno nizka, kar predstavlja resno oviro okrevanju gospodarstva.

Posledice pa neizogibno najbolj prizadenejo samo prebivalstvo. Evropske države, prisiljenje v

obširno financiranje stabilnosti finančnih trgov in spodbujanje gospodarske rasti, skušajo svoje

obsežne javnofinančne primanjkljaje uravnotežiti na različne načine. Skupno jim je

zmanjševanje porabe, kar se v obdobju izrazito počasnega gospodarskega okrevanja in ob

stopnjah nezaposlenosti, ki se bodisi približujejo rekordnim vrednostim bodisi so jih že dosegle,

najbolj boleče odraža v zmanjševanju socialnih transferjev oziroma omejevanju socialnih pravic

prebivalstva.

Vse to še posebej prizadene družbene sloje in skupine, ki so že v izhodišču med bolj

zapostavljenimi in v težjih življenjskih razmerah - socialno izključene. Oteženo jim je preživetje

in zmanjšane so njihove možnosti doseči želeno večjo vključenost in višjo stopnjo blagostanja.

Mikrofinanciranje, kot adaptacija uspešnega koncepta iz razvijajočega se sveta za potrebe v že

razvitem svetu, ne predstavlja čudežne rešitve vseh problemov brezposelnosti, socialne

vključenosti in šepajoče gospodarske rasti Slovenije in držav Evropske unije. Tudi ob najbolj

optimističnih ocenah obsega potencialnega povpraševanja po mikrokreditih, le-to zbledi ob

poplavi brezposelnih in drugače ogroženih oseb na stari celini.

Ob predpostavki nadaljnjega pozitivnega razvoja pa ima vsekakor potencial, da postane, ob

sodelovanju s številnimi drugimi proti kriznimi ukrepi, samostojen faktor pri blaženju posledic

te krize. Dolgoročno bi lahko mikrofinanciranje postalo tudi nadvse pomemben kamenček v

57

mozaiku prizadevanj za povečanje konkurenčnosti in inovativnosti evropskega gospodarstva

ter večje vključenosti evropske družbe.

Evropski mikrofinančni instrument Progress za zaposlovanje in socialno vključenost, ki je nastal

v teh turbulentnih ekonomsko socialnih časih, nikakor ni prvi primer uporabe mikrokreditiranja

v Evropski uniji. Na nacionalnih ravneh so, po zgledu uspešnih mikrofinančnih institucij, z

delovanjem že pred leti pričeli tako državni programi kot zasebne institucije, ki so v okviru

svojega delovanja dosegle mešane rezultate. Tudi na ravni Evropske unije instrument Progress

ne predstavlja popolne novost v smeri spodbujanja razvoja mikrokreditiranja oziroma

mikrofinanciranja.

Gre pa, po projektih Okvirnega programa za konkurenčnost in inovacije (CIP), Skupnih

evropskih sredstev za mikro in srednje velika podjetja (JEREMIE) in Skupnih ukrepov v podporo

mikrofinančnim institucijam v Evropi (JASMINE), za prvo povsem samostojno organizirano in

financirano iniciativo na področju konkretnega mikrokreditiranja s strani Unije. Po teh

projektih pretežno pilotske narave, predstavlja instrument Progress pomemben konkreten

korak v okviru prizadevanj za uspešno in obširnejšo integracijo mikrofinanciranja v evropsko

gospodarstvo.

Tako kot od mikrofinanciranja splošno ni realno pričakovati samostojne rešitve socialnih,

ekonomskih in zaposlitvenih tegob Unije, tako tudi od instrumenta Progress ne gre pričakovati,

da bo popolnoma zapolnil tržno nišo povpraševanja po mikrofinančnih storitvah. Tudi če bo v

okviru svojega delovanje do potankosti izpolnil svoj potencial, bo še vedno le deloma zadovoljil

predvidene potencialne potrebe po mikrofinanciranju.

Kljub temu predstavlja za Unijo pomemben projekt, čigar pozitiven sprejem in učinek lahko

močno prispevata k oblikovanju ene izmed novih poti, po katerih se Skupnost trudi doseči

svoje dolgoročne cilje: postati na znanju in inovativnosti svojega prebivalstva temelječe

gospodarstvo, ki zagotavlja blaginjo vsem svojim državljanom.

Uspešnost tega dolgoročnega projekta in programa Progress pa bo odvisna od vrste faktorjev

in okoliščin, s katerimi se bodo morale tako Unija kot nacionalne države soočiti in jih

premostiti. Ne dejansko okolje in ne pravna ureditev instrumentu Progress in primerljivim

iniciativam namreč nista izrazito naklonjena.

58

V dejanskem življenju mikrokreditiranja ne zavira le trenutni splošni kreditni krč, ko v razmerah

pomanjkanja likvidnostnih sredstev in nizkega medsebojnega zaupanja na strani bančnih

institucij slednje ne razmišljajo pretirano o ukvarjanju z finančnimi storitvami, ki so izrazito

rizične narave in v osnovi tudi ne pretirano dobičkonosne. Dodatno oviro instrumentu Progress

predstavlja še širše nepoznavanje mikrofinanciranja nasploh. V javnosti namreč obstaja

instinktivna povezava mikrofinanciranja z aplikacijo le tega v razvijajočem se svetu, kar daje

področju malodane negativen prizvok. Uveljavljene finančne institucije na drugi strani pa na

področje že v običajnih, nekriznih razmerah, gledajo kot na izrazito (pre)veliko tveganje.

Dodaten zaplet pri implementaciji instrumenta Progress predstavlja tudi razmeroma zahteven

in zapleten postopek pristopa k njegovi implementacij. Tako, kot je pri že utečenih programih,

namenjenih neposrednemu spodbujanju MSP-jev, spričo zapletenosti postopkov problem

potencialne upravičence motivirati za kandidiranje za sredstva, tako predstavlja tu svojstven in

še večji izziv pritegniti k sodelovanju finančne institucije, da bi odigrale svojo vlogo kot

posrednice.

Pravno okolje mikrofinanciranju praviloma ni izrazito nenaklonjeno, a ga istočasno tudi ne

spodbuja v meri, ki bi bila za hitrejši razvoj želena.

Specifična zakonodaja s tega področja je redkost. Kljub iniciativam kot je instrument Progress,

premikov v smeri celostne ureditve in harmonizacije področja na ravni Unije še ni. Posledično

so ureditve posameznih držav, kot so Francija, Luksemburg in Romunija, dosti bolj naklonjene

pojavu in razvoju mikrofinanciranja kot države, v katerih ni specifične zakonodaje, ki bi v obzir

jemala posebnosti mikrofinanciranja. Kjer takšne zakonodaje ni, velja za potencialne

ponudnike mikrofinančnih storitev v obliki mikrokreditov zakonodaja, ki ureja dejavnost

kreditiranja nasploh. Kjer država dejavnost kreditiranje pridrži reguliranim bančnim

institucijam, predstavlja to dokaj veliko oviro za razvoj mikrokreditiranja, ki praviloma, vsaj v

začetnih razvojnih stadijih, temelji na nebančnih institucijah. Ponekod so mikrofinančne

institucije tako razvit samostojen segment na finančnem trgu, spet drugje pa jih sploh ni.

Instrument Progress to težavo zaobide s tem, da je sam konstituiran po luksemburškem pravu

in na območju članic ne deluje samostojno, temveč z nacionalnimi finančnimi institucijami

sklepa izvedbene sporazume.

Čeprav ta model popolnoma ustreza trenutnim potrebam instrumenta Progress, takšna

razdrobljenost ureditev na območju enotnega trga za razvoj mikrofinanciranja nikakor ni

59

idealna. V kolikor bodo države prepoznale prednosti mikrokreditne dejavnosti, bo zanje

priporočljivo, da področje specifično uredijo.

Slovenija spada v skupino evropskih držav, kjer je mikrofinanciranje izrazito slabo razvito,

možnost za razvoj pa otežena z zakonodajo, ki te možnosti ne predvideva.

Razlogov za takšno stanje je več, ne le toga zakonodaja, ki potencialne mikrokreditorje sili v

bančni institucionalni model. Majhnost in razmeroma dobra razvitost ter socialna varnost

naredijo Slovenijo za potencialne ponudnike mikrofinančnih storitev ne najbolj očitno izbiro.

Ker pravna ureditev ni med najbolj naklonjenimi MFI, bančni sektor pa pestijo težave in

kreditni krč, sta nastanek prvih in okrepljeno sodelovanje slednjih institucij pri projektih

mikrofinanciranja malo verjetna. Najverjetnejši potencialni partner EIS v Sloveniji je tako

Slovenski podjetniški sklad, ki že dolgo uspešno sodeluje pri tovrstnih projektih Unije.

Tudi za Evropski mikrofinančni instrument Progress za zaposlovanje in socialno vključenost

predstavlja Slovenija izrazito majhen bazen potencialnih upravičencev.

V kriznih razmerah, ko nezaposlenost presega rekorde, ko mikropodjetja beležijo milijonske

izgube, ko njihovo število upada in ko poteka obsežno prestrukturiranje slovenskega

gospodarstva s propadom številnih večjih podjetij, bi morebiti tudi v Sloveniji veljalo razmisliti

o vključitvi v instrument Progress in podporni program JASMINE. O sodelovanju v slednjem so

pogajanja med vlado in EIF že tekla, a so nato zastala.

Smiselno bi bilo namreč omogočiti potencialnim slovenskim mikropodjetnikom, da realizirajo

svoj potencial, podkrepljen s pozitivnim sprejemanjem podjetništva, ki je za mnoge

presenetljivo nad evropskim povprečjem.

60

6. Viri

Barry Stewart Clark, Political economy: a comparative approach, 2. edicija, Westport, CT 1998

Beatriz Armendáriz de Aghion, Armendáriz Beatriz, Morduch Jonathan, The Economics of Microfinance, MIT, Massachusetts 2007

Borak Neven in Borak Bistra »Bretton Woods in njegove značilnosti«, Naše gospodarstvo : revija za aktualna gospodarska vprašanja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor 2004

Canale Rosaria Rita, Microcredit in advanced economies as a »third way«: a theoretical reflection, University of Naples "Parthenope", Neapelj 2010

Ceraj Anja Marija, Črpanje sredstev iz strukturnih skladov Evropske Unije in slovensko malo in srednje podjetništvo, diplomsko delo, Ljubljana 2007

Christen Robert Peck, Rosenberg Richard in Jayadeva Veena, Financial institutions with a double-bottom line: implications for the future of microfinance, CGAP Periodični časopis, julij 2004, str. 2-3.

Daley-Harris Sam, State of the Microcredit Summit Campaign Report, Microcredit Summit Campaign, Washington 2009

Deutche Bank Research, Direct Fiscal cost of the financial crisis, raziskovalni dokument, maj 2010 URL: http://www.dbresearch.com/PROD/DBR_INTERNET_EN-PROD/PROD0000000000257663.pdf (13. 1. 2011)

Direktiva 2000/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja, UL L št. 275 z dne 27. oktobra 2000, str. 39

Direktiva 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij, UL L št. 177 z dne 30. junija 2006, str. 1

Direktiva 2006/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij, UL L št. 177 z dne 30. junija 2006, str. 201

Direktiva 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu, UL L št. 35 z dne 11. februarja 2003, str. 1

EIF, European Progress Microfinance Facility for Employment and Social Inclusion, Project policy and operational Guidelines, URL: http://www.eif.org/what_we_do/microfinance/progress/progress_project-policy-and-operational-guidelines.pdf (13. 1. 2011)

Elvinger, Hoss & Prussen, Advantages and expertise of - and opportunities for – the Luxembourg Financian Sector in the creation and registration of microfinance investment funds, Luksemburg 2010

Eurobarometer, »Entrepreneurship in the EU and beyond, A survey in the EU, EFTA countries, Croatia, Turkey, the US, Japan, South Korea and China«, analitično poročilo, Eurobarometer, Maj 2010 URL:

http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/fl_283_sum_en.pdf (13. 1. 2011)Eurostat, evroindikatorji

61

5/2011, 7. januar 2011 URL: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/cache/ITY_PUBLIC/2-07012011-BP/EN/2-07012011-BP-EN.PDF (13. 1. 2011)

Evropska komisija, A European Economic Recovery Plan, sporočilo komisije COM(2008)800 final, Bruselj 2008

Evropska komisija, Delovni dokument služb Komisije priložen sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij - Najprej pomisli na male - Akt za mala podjetja za Evropo - Povzetek ocene učinka {COM(2008) 394 konč.} {SEC(2008) 2101} Bruselj 2008 URL: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2008:0394:FIN:sl:PDF (13. 1. 2011)

Evropksa komisija, Directorate-General for Employment and Social Affaris, Joint Report on Social Inclusion, European Communities, Bruselj 2004

Evropska komisija, GD za podjetništvo in industrijo, »Podpora EU za podporo MSP, Pregled glavnih možnosti financiranja, ki so na voljo MSP-jem«, november 2009 URL: http://www.een.si/files/Programi_EU_za_MSP.pdf (13. 1. 2011)

Evropska komisija, Priporočilo Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o definiciji malih in srednjih podjetij, UL L 124, str. 36, Bruselj 2003

Evropska komisija, Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij - Delovni program Komisije 2010 - Čas za ukrepanje, COM(2010) 135 konč. vol. I, Bruselj, 31.3.2010 URL: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2010:0135:FIN:SL:DOC (13. 1. 2011)

Evropski parlament, Guene Christophe in Johnson Toby, Microcredit networks and existing national legislations with a view to the implementation of the microfinance instrument, poročilo, Bruselj 2010 URL: http://www.europarl.europa.eu/document/activities/cont/201012/20101201ATT04227/20101201ATT04227EN.pdf (13. 1. 2011)

Evropska komisija, European Commision, DGEI, EIM Business & Policy Research, Annual report on EU Small and Medium-sized enterprises 2009, 2010 URL: http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sme/facts-figures-analysis/performance-review/pdf/dgentr_annual_report2010_100511.pdf (13. 1. 2011)

Evropska komisja, poročilo ekspertne skupine; The Regulation of Microcredit in europe«, EC, Bruselj 2007

Evropska komisija, Sporočilo Komisije z dne 13. novembra 2007 z naslovom »Evropska pobuda za razvoj mikrokredita v podporo rasti in zaposlovanju«, 2010/C 117 E/14

Evropska komisija, Spročilo komisije: Evropska iniciative za razvoj mikrokredita v podporu rasti in zaposlenost, Bruselj, 2007

Evropski parlament, Sklep št. 283/2010/EU Evropskega Parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega mikrofinančnega instrumenta Progress za zaposlovanje in socialno vključenost, Uradni list L 087 , 07/04/2010 str. 0006

Evropski parlament, Sklep št. 1639/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013), UL L 310, 9.11.2006, str. 15

62

Evropski parlament, Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 s priporočili Komisiji o evropski pobudi za razvoj mikrokredita v podporo rasti in zaposlovanju (2008/2122(INI)), UL C 117E , 6.5.2010, str. 85–90

Federal Deposit Insurance, Supervisory Insights, vol. 6 št. 1, str 4, poletje 2009 URL: http://www.fdic.gov/regulations/examinations/supervisory/insights/sisum09/si_sum09.pdf (13. 1. 2010)

Generalna Skupščina ZN, Resolucija »Mednarodno leto mikrokredita« A/RES/53/197 z dne 22. 2. 1999

Hishigsuren G., »Transformation of Micro-finance operations from NGO to regulated MFI«, Microcredit Summit Campaign, 2006. IMF, World Economic Outlook Database, april 2010 URL: http://www.imf.org/external/pubs/ft/weo/2010/01/weodata/index.aspx (13. 1. 2011)

Jayo Barbara, Rico Silvia, Lacalle Maricruz, Overview of the Microcredit Sector in the European Union 2006-2007, European Microfinance Network, delovni dokument EMN št. 5, julij 2008

Jayo Barbara, González A., Conzett C.: » Overview of the Microcredit Sector in the European Union«, European Microfinance Network, Delovni dokument EMN št. 6, junij 2010

Kaufman George G, Scott Kenneth E., «What is systemic risk, and do bank regulators retard or contribute to it?« The Independent Review, v. VII, št. 3, , str. 371– 391, zima 2003

Kindleberger Charles P. in Aliber Robert Z., Manias, Panics and Crashes: A history of financial crises, John Wiley & Sons Inc., New Yersey 2005

Kolbmüller Björn, Microcredits – Roots, Prospects and Status Quo in Western Europe, Grin Verlag, Norderstedt 2007

Laven Luc in Valencia Fabian, Systemic Banking Crises: A New Database , IMF delovni dokument WP/08/224, IMF 2008 URL: http://www.imf.org/external/pubs/ft/wp/2008/wp08224.pdf (13. 1. 2011)

Legislative Observatory EP, postopek sprejema instrumenta progress URL: http://www.europarl.europa.eu/oeil/FindByProcnum.do?lang=en&procnum=COD/2009/0096 (13. 1. 2011)

Maes Raymond in Havenith Roger, The European Progress Microfinance Facility, European Commission (2010), Konferenca o mikrofinancah v Evropi, 9-10. november 2010, Bruselj

Mrak Mojmir, Mednarodne finance, GV založba, Ljubljana 2002

Meehan Jennifer, Mission Drift in Microfinance: The influence of institutional and Country Risk Indicators on the Trade-off between the financial and social Performance of Microfinance Institutions, Ibidem-Verlag, Stuttgard 2004

Meehan Jennifer, Tapping the Finance Makets for Microfinance: Graamen Foundation USA`s promotion of this emerging trent, Graamen Foundation USA, oktober 2004

Nobel Peace Prize 2006, Press Release, URL: http://nobelprize.org/nobel_prizes/peace/laureates/2006/press.html (13. 1. 2011)

Pogodba O delovanju Evropske unije, prečiščena različica, UL C 83, 30.3.2010, str. 366–388

63

Portes Richard, An analysis of financial crisis: Lessions for the international financial system, FRB Chicago/IMF konferenca Chicago, 8-10 oktober 1998

Radelt Steven in Jeffrey Sachs »The East Asian financial crisis: diagnosis, remedies, prospects«, Brookings Papers on Economic Activity, v. 29, št. 1998-1, strani 1-90, 1998

Reinhart Carmen M. in Rogoff Kenneth S.., This Time is Different: Eight Centuries of Financial Folly. Princeton University Press, New Jersey 2009

Seibel Hans Dieter, History matters in microfinance, Small Enterprise Development – An International Journal of Microfinance and Business Development, v. 14, št. 2, junij 2003 str. 10-12State of the Microcredit Summit Campaign Report 2009, Sam Daley-Harris , Microcredit Summit Campaign, Washington DC 2009

Strašek Sebastjan, Ekonomska analiza in politika, Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor, Maribor 2005

Štiblar Franjo, Svetovna kriza in Slovenci : kako jo preživeti?,: Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2008

Tisu Mojca, Mahnič Jana, Javnomnenjska raziskava na temo evropske kohezijske politike julija leta 2009«, Služba vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, Ljubljana 2009 URL: http://www.euskladi.si/publikacije/raziskave/download/Porocilo%20JN09.pdf (13. 1. 2011)

Trbanc Martina, Socialna izključenost: koncept, obseg in značilnosti. Kakovost življenja v Sloveniji, ULJ FDV, Ljubljana 1996

Vlada RS, Akcijski načrt za izvajanje Akta za mala podjetja (Sprejet na Vladi RS dne 6.5.2010), Ljubljana 2010 URL: http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/DPK/Microsoft_Word_-_AN_SBA_ZA_OBJAVO.pdf (13. 1. 2011)

Vlada RS, Slovenska izhodna strategija 2010-2013, Ljubljana 2010

Vlada RS, Uredba o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v RS v programskem obdobju 2007-2013 UL RS, št. 41/07

Zakonu o bančništvu, Uradni list RS, št. 131/06, 1/08, 109/08, 19/09 in 98/09, Ljubljana 2009

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1-UPB3), UL RS, št. 65/2009, 14. 8. 2009

Zakon o podpornem okolju za podjetništvo (ZPOP-1), UL RS, št. 102/2007, 9. 11. 2007

Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-1), Uradni list RS, št. 59/2010 z dne 23. 7. 2010

Documents

MARKO BREZOVNIK EVROPSKI MIKROFINANČNI INSTRUMENT … · razvijajočem se svetu, 5,113,835 pa pri 192 institucijah na območju industrializiranega sveta. 7 Microcredit in advanced