Click here to load reader

Marko Uršič Renesansa kot metafora za duhovno mursic3/Renesansa_Grad-2011.pdf · PDF fileMarko Uršič Renesansa kot metafora za duhovno prenovo Kultura renesanse na Ljubljanskem

  • View
    223

  • Download
    1

Embed Size (px)

Text of Marko Uršič Renesansa kot metafora za duhovno mursic3/Renesansa_Grad-2011.pdf ·...

  • Marko Uri

    Renesansa kot metafora za duhovno prenovo

    Kultura renesanse na Ljubljanskem gradu, 29. marca 2011

  • loveka dua je sponka sveta

    Dua je sponka sveta (copula mundi), ki spaja spodnje in zgornje ravni bivanja, tostranstvo in onstranstvo:

    Dua je vmesna stopnja stvari in vse druge

    stopnje, tako vije kot nije, povezuje v eno,

    ko se sama dviguje k vijim in spua k nijim.

    (Theol. Plat., III.2)

    To je najveji ude v naravi. Vse drugo, kar je bojega, je namre vsako posebej in sam eno, dua pa je vse obenem. (Ibid., III.2.6)

    Marsilio Ficino (14331499), ustanovitelj Platonske akademije v renesannih Firencah glavna dela:

    Theologia Platonica (Platonska teologija), 1482

    De amore (O ljubezni), 1469, 1484

    De vita coelitus comparanda (O ivljenju,

    pridobljenem iz nebes), 1489.

  • Lepota je duhovna milina ...

    Vodilna misel Ficinove razprave De amore

    je neloljiva vez med lepoto in ljubeznijo.

    Gre za loveko in obenem vesoljno

    ljubezen, ki jo poraja lepota, milina

    bojega oblija, ki odseva v stvarstvu:

    Lepota je iva in duhovna milina, ki jo

    navdihuje sijo boji arek, najprej v

    Angelu in potem v lovekih duah,

    v telesnih oblikah in zvokih; to je milina,

    ki z razumom, vidom in sluhom giblje

    in radost nae due; v rdosti jih ponese

    pro in tedaj, ko jih nosi pro, jih

    razvname z ognjem ljubezni.

    (Ficino, De amore, V.6)

    Sandro Botticelli: Primavera (1482),

    osrednji del slike (Uffizi, Firence)

  • Rojstvo Venere (novo rojstvo, po mnogih stoletjih)

    Ernst Gombrich o Botticellijevem Rojstvu Venere (ok. 1486) pravi, da je bila

    za renesanso Venera ambivalentni simbol zemeljska in nebeka boginja, telesna

    in duhovna ljubezen: S tem so postale najvije tenje lovekega duha odprte za

    nereligiozno umetnost. (Botticellijeve mitologije, 1945)

  • lovek je kipar svojega bitja

    V sredie sveta sem te postavil, da bi se od tod lahko

    bolje razgledal po vsem, kar je na svetu. Nisem te

    ustvaril ne kot nebeko ne kot zemeljsko bitje, ne kot

    smrtnika in ne kot nesmrtnika, zato da bi si ti sam astit

    in svoboden kipar svojega lastnega bitja izklesal svojo

    podobo tako, kakor bo tebi najbolj ve. Lahko se bo

    izrodil in postal nije, brezumno bitje; lahko se bo po

    svoji volji prerodil in postal nekaj vijega, boanskega.

    Michelangelo:

    David, 1504, marmor,

    434 cm, Accademia,

    Firence.

    Leta 1486 je Pico hotel na lastne stroke sklicati v Rimu

    zbor filozofov in teologov vseh preprianj in veroizpovedi,

    da bi dosegli filozofski mir in versko spravo. Napisal

    je uvodni govor O lovekovem dostojanstvu, v katerem

    preberemo tudi te Stvarnikove besede:

    Pico della Mirandola (14631494)je poskual zdruiti razline filozofske

    nauke v veliki duhovni sintezi.

  • Nikolajeva knjinica v

    njegovem rojstnem mestu

    Kues (lat. Cusa) v Nemiji.

    Uena nevednost spoznava sovpadanje nasprotij

    Nikolaj Kuzanski (14011464) je v sredie svoje filozofije postavil sovpadanje nasprotij (concidentia opprositorum), namre

    v absolutu, Bogu.

    Sovpadanje nasprotij je najgloblja resnica vseh stvari in bitij, ki jo

    spoznava uena nevednost (docta ignorantia) tako v filozofiji,

    matematiki in kozmologiji kot v religiji, etiki in politiki.

    V knjigi O ueni nevednosti (De docta ignorantia, 1440) pie:

    In tako je najveje (maximum) absolutno eno, ki je vse; v

    njem je vse, saj je najveje, in ker mu ni ne stoji nasproti,

    obenem sovpade z najmanjim (minimum) (I/2).

    Le kdo bi namre mogel doumeti neskonno enost, ki je

    v neskonnosti pred vsakim nasprotjem, enost, v kateri je

    vse strnjeno (complicata) v nesestavljeni enostavnosti,

    kjer ni niesar drugega ali razlinega, kjer se lovek ne

    loi od leva in nebo ne od zemlje ... (I/24).

    Bog je kakor krogla, katere sredie je povsod, obod

    nikjer (I/23).

  • lovek razreuje kvadraturo kroga

    Leonardo da Vinci (14521519): lovek (Anthropos) v kvadratu in

    krogu je simbolno razpet med zemljo

    in nebom, ki ju paradoksno povezuje:

    v loveku sovpadejo nasprotja.

    Ernst Cassirer v knjigi Individuum in kozmos v renesanni filozofiji (1927)

    obravnava Leonarda kot posrednika med renesannim platonizmom, zlasti

    Kuzanskim (15. st.), in Galilejem (17. st.), utemeljiteljem novoveke znanosti:

    Domiljija vodi percepcijo in ji daje pomen, ostrino in doloenost. Nedvomno je

    Leonardov ideal znanosti usmerjen ravno k popolnosti videnja, saper vedere

    Pri Leonardu abstrakcija in videnje tesno sodelujeta.

    Leonardov Traktat o slikarstvu se zane iz toke:

    Toka je prvi zaetek geometrije; in ni drugega

    ne more obstajati v naravi ali lovekem duhu, kar

    bi moglo dati zaetek toki.

    Dve toki doloata premico, tri doloajo ravnino,

    tiri geometrijsko telo

  • Zdravilna norost kot resnina modrost

    sliki sta deli Hansa Holbeina ml.

    Johan Huizinga o Hvalnici Norosti: Skozi celotno delo se tesno prepletata dve

    temi: zdravilna norost, ki je resnina modrost, in tista tako imenovana

    modrost, ki je ista norost. (Erazem, 1924)

    Erazem Rotterdamski (1466-1536), veliki renesanni humanist, uenjak in polihistor, predvsem pa vztrajen

    zagovornik strpnosti v nestrpnih asih (boji med protestanti in

    katoliki idr.) je najbolj znan po svoji Hvalnici Norosti (1509),

    iz katere sem izbral tiri znailne sentence:

    Vsa druga bitja so zadovoljna z mejami Narave, samo

    lovek sili ez ojnice svoje usode. ( 34)

    Sodobni retorji meejo bralcem pesek v oi, tako da

    imajo tisti, ki razumejo, edalje veji repekt pred svojim

    znanjem, drugi pa, ki pisca ne razumejo, ga prav zato tem

    bolj obudujejo, im manj vedo, kaj berejo. ( 6)

    In eprav loveko ivljenje ni ni drugega kot

    nekakna igra Norosti ( 27) ali je kakna stvar

    pod soncem slaja in dragoceneja od ivljenja! ( 11).

  • Utopija: kraj, ki ga ni a vendarle je

    Thomas More (1478-1535), humanist, filozof in dravnik, avtor

    Utopije (1516), vrednostnega protipola

    Machiavellijevemu Vladarju (1513).

    Popotnik Rafael pripoveduje Moru o daljnem,

    srenem otoku Utopiji in pravi:

    Zame, dragi More, je povsem gotovo (da ti po

    pravici povem, kar mislim), da tam, kjer obstaja

    zasebna lastnina, kjer vsi vse merijo z denarjem,

    ne moreta nikdar vladati pravica in napredek

    edina pot, ki vodi k sploni blaginji, je uvedba

    lastninske enakosti.

    Portret je delo Hansa Holbeina ml.

    Pieter Bruegel (1563): Babilonski stolp (izrez),

    biblina upodobitevnegativne utopije

    More je bolj dedi Lukijana in Erazma kot Platona in Jezusa,

    bolj je predhodnik Swifta in Voltaira kot Marxa in Lenina,

    ko v vzvratnem ogledalu srene deele Utopije opisuje in

    prizadeto ironizira tedanje bedne razmere v nesreni Angliji.

  • Zemlja se vrti okrog Sonca, sredia vesolja

    Nikolaj Kopernik (1473-1543), avtor znamenite knjige De

    revolutionibus orbium coelestium

    (1543), je premaknil sredie

    vesolja iz Zemlje v Sonce.

    Sredi vseh [planetov] stoluje

    Sonce, zakaj kdo bi v tem

    templju, najlepem izmed

    vseh, postavil to lu na

    kakno bolje mesto od

    tistega, od koder lahko

    enakomerno vse osvetljuje.

    Temu ustrezno ga nekateri

    imenujejo lu vesolja, drugi

    um, tretji vladar. Trismegist

    ga je imenoval vidni Bog,

    Sofokles v Elektri vsevidni

    straar vseh stvari. Sonce

    resnino prebiva na kraljev-

    skem prestolu in od ondod

    vodi druino zvezd, ki ga

    obkroajo.

  • Sonce je zvezda,

    ena izmed netetih zvezd

    Giordano Bruno (1548-1600) je spoznal, da

    so zvezde druga sonca, uil

    je, da je vesolje neskonno,

    razsredieno, vendar eno

    Univerzum.

    ozvezdje Gostosevci (Plejade)

    V dialogu O neskonnem, vesolju in

    svetovih (1585) je Bruno zapisal:

    Eno je torej nebo, neizmerni prostor,

    nedrje, neskonno obdajajoe, etrska

    pokrajina, po kateri vse bei in se giblje.

    Tu se utno zaznavajo nepretevne

    zvezde, nebesna telesa, oble, sonca in

    zemlje in si, neteti, razumno pomagajo.

    Neizmerno in neskonno vesolje je

    sestav, ki je nasledek takega prostora in

    tolikerih vsebovanih teles.

  • Ko pleem, pleem

    Michel de Montaigne (1533-1592), poznorenesanni filozof, pisec Esejev, modrec in skeptik (tj. premiljevalec), je svoje misli

    in dejanja usmerjal v umetnost ivljenja saj je najbr najteje

    od vsega znati iveti, modro in sreno, navkljub smrti,

    ki loveka vselej aka za nekimi vrati

    Michelov stolp na gradu

    Montaigne, kjer je imel knjinico

    in pisal Eseje.

    Trije odlomki iz Esejev:

    ivljenje je pravo ogledalo tega, kar govorimo (O vzgoji otrok, I/26).

    Knjige me spremljajo na vsej ivljenjski poti,

    povsod mi stoj ob strani, tolaijo me v starosti

    in samoti (O treh vrstah druabnosti, III/3).

    Ko pleem, pleem; ko spim, spim; in ko se

    samotno sprehajam po lepem sadovnjaku, tudi

    e so moje misli zaposlene del asa z daljnimi

    stvarmi, jih v drugem delu asa pokliem nazaj

    k sprehodu, k sadovnjaku, k milini te samote,

    k sebi (iz zadnjega eseja O izkustvu, III/13).

  • Dama s samorogom vid, renesanna tapiserija (15. st.) Muse de Cluny, Pariz

  • Renesansa kot metafora za duhovno prenovo:

    I. Kaj nam lahko sama renesansa dandanes

Search related