Marko Uršič Renesansa kot metafora za duhovno mursic3/Renesansa_Grad-2011.pdf · PDF fileMarko Uršič Renesansa kot metafora za duhovno prenovo Kultura renesanse na Ljubljanskem

Marko Uri

Renesansa kot metafora za duhovno prenovo

Kultura renesanse na Ljubljanskem gradu, 29. marca 2011

loveka dua je sponka sveta

Dua je sponka sveta (copula mundi), ki spaja spodnje in zgornje ravni bivanja, tostranstvo in onstranstvo:

Dua je vmesna stopnja stvari in vse druge

stopnje, tako vije kot nije, povezuje v eno,

ko se sama dviguje k vijim in spua k nijim.

(Theol. Plat., III.2)

To je najveji ude v naravi. Vse drugo, kar je bojega, je namre vsako posebej in sam eno, dua pa je vse obenem. (Ibid., III.2.6)

Marsilio Ficino (14331499), ustanovitelj Platonske akademije v renesannih Firencah glavna dela:

Theologia Platonica (Platonska teologija), 1482

De amore (O ljubezni), 1469, 1484

De vita coelitus comparanda (O ivljenju,

pridobljenem iz nebes), 1489.

Lepota je duhovna milina ...

Vodilna misel Ficinove razprave De amore

je neloljiva vez med lepoto in ljubeznijo.

Gre za loveko in obenem vesoljno

ljubezen, ki jo poraja lepota, milina

bojega oblija, ki odseva v stvarstvu:

Lepota je iva in duhovna milina, ki jo

navdihuje sijo boji arek, najprej v

Angelu in potem v lovekih duah,

v telesnih oblikah in zvokih; to je milina,

ki z razumom, vidom in sluhom giblje

in radost nae due; v rdosti jih ponese

pro in tedaj, ko jih nosi pro, jih

razvname z ognjem ljubezni.

(Ficino, De amore, V.6)

Sandro Botticelli: Primavera (1482),

osrednji del slike (Uffizi, Firence)

Rojstvo Venere (novo rojstvo, po mnogih stoletjih)

Ernst Gombrich o Botticellijevem Rojstvu Venere (ok. 1486) pravi, da je bila

za renesanso Venera ambivalentni simbol zemeljska in nebeka boginja, telesna

in duhovna ljubezen: S tem so postale najvije tenje lovekega duha odprte za

nereligiozno umetnost. (Botticellijeve mitologije, 1945)

lovek je kipar svojega bitja

V sredie sveta sem te postavil, da bi se od tod lahko

bolje razgledal po vsem, kar je na svetu. Nisem te

ustvaril ne kot nebeko ne kot zemeljsko bitje, ne kot

smrtnika in ne kot nesmrtnika, zato da bi si ti sam astit

in svoboden kipar svojega lastnega bitja izklesal svojo

podobo tako, kakor bo tebi najbolj ve. Lahko se bo

izrodil in postal nije, brezumno bitje; lahko se bo po

svoji volji prerodil in postal nekaj vijega, boanskega.

Michelangelo:

David, 1504, marmor,

434 cm, Accademia,

Firence.

Leta 1486 je Pico hotel na lastne stroke sklicati v Rimu

zbor filozofov in teologov vseh preprianj in veroizpovedi,

da bi dosegli filozofski mir in versko spravo. Napisal

je uvodni govor O lovekovem dostojanstvu, v katerem

preberemo tudi te Stvarnikove besede:

Pico della Mirandola (14631494)je poskual zdruiti razline filozofske

nauke v veliki duhovni sintezi.

Nikolajeva knjinica v

njegovem rojstnem mestu

Kues (lat. Cusa) v Nemiji.

Uena nevednost spoznava sovpadanje nasprotij

Nikolaj Kuzanski (14011464) je v sredie svoje filozofije postavil sovpadanje nasprotij (concidentia opprositorum), namre

v absolutu, Bogu.

Sovpadanje nasprotij je najgloblja resnica vseh stvari in bitij, ki jo

spoznava uena nevednost (docta ignorantia) tako v filozofiji,

matematiki in kozmologiji kot v religiji, etiki in politiki.

V knjigi O ueni nevednosti (De docta ignorantia, 1440) pie:

In tako je najveje (maximum) absolutno eno, ki je vse; v

njem je vse, saj je najveje, in ker mu ni ne stoji nasproti,

obenem sovpade z najmanjim (minimum) (I/2).

Le kdo bi namre mogel doumeti neskonno enost, ki je

v neskonnosti pred vsakim nasprotjem, enost, v kateri je

vse strnjeno (complicata) v nesestavljeni enostavnosti,

kjer ni niesar drugega ali razlinega, kjer se lovek ne

loi od leva in nebo ne od zemlje ... (I/24).

Bog je kakor krogla, katere sredie je povsod, obod

nikjer (I/23).

lovek razreuje kvadraturo kroga

Leonardo da Vinci (14521519): lovek (Anthropos) v kvadratu in

krogu je simbolno razpet med zemljo

in nebom, ki ju paradoksno povezuje:

v loveku sovpadejo nasprotja.

Ernst Cassirer v knjigi Individuum in kozmos v renesanni filozofiji (1927)

obravnava Leonarda kot posrednika med renesannim platonizmom, zlasti

Kuzanskim (15. st.), in Galilejem (17. st.), utemeljiteljem novoveke znanosti:

Domiljija vodi percepcijo in ji daje pomen, ostrino in doloenost. Nedvomno je

Leonardov ideal znanosti usmerjen ravno k popolnosti videnja, saper vedere

Pri Leonardu abstrakcija in videnje tesno sodelujeta.

Leonardov Traktat o slikarstvu se zane iz toke:

Toka je prvi zaetek geometrije; in ni drugega

ne more obstajati v naravi ali lovekem duhu, kar

bi moglo dati zaetek toki.

Dve toki doloata premico, tri doloajo ravnino,

tiri geometrijsko telo

Zdravilna norost kot resnina modrost

sliki sta deli Hansa Holbeina ml.

Johan Huizinga o Hvalnici Norosti: Skozi celotno delo se tesno prepletata dve

temi: zdravilna norost, ki je resnina modrost, in tista tako imenovana

modrost, ki je ista norost. (Erazem, 1924)

Erazem Rotterdamski (1466-1536), veliki renesanni humanist, uenjak in polihistor, predvsem pa vztrajen

zagovornik strpnosti v nestrpnih asih (boji med protestanti in

katoliki idr.) je najbolj znan po svoji Hvalnici Norosti (1509),

iz katere sem izbral tiri znailne sentence:

Vsa druga bitja so zadovoljna z mejami Narave, samo

lovek sili ez ojnice svoje usode. ( 34)

Sodobni retorji meejo bralcem pesek v oi, tako da

imajo tisti, ki razumejo, edalje veji repekt pred svojim

znanjem, drugi pa, ki pisca ne razumejo, ga prav zato tem

bolj obudujejo, im manj vedo, kaj berejo. ( 6)

In eprav loveko ivljenje ni ni drugega kot

nekakna igra Norosti ( 27) ali je kakna stvar

pod soncem slaja in dragoceneja od ivljenja! ( 11).

Utopija: kraj, ki ga ni a vendarle je

Thomas More (1478-1535), humanist, filozof in dravnik, avtor

Utopije (1516), vrednostnega protipola

Machiavellijevemu Vladarju (1513).

Popotnik Rafael pripoveduje Moru o daljnem,

srenem otoku Utopiji in pravi:

Zame, dragi More, je povsem gotovo (da ti po

pravici povem, kar mislim), da tam, kjer obstaja

zasebna lastnina, kjer vsi vse merijo z denarjem,

ne moreta nikdar vladati pravica in napredek

edina pot, ki vodi k sploni blaginji, je uvedba

lastninske enakosti.

Portret je delo Hansa Holbeina ml.

Pieter Bruegel (1563): Babilonski stolp (izrez),

biblina upodobitevnegativne utopije

More je bolj dedi Lukijana in Erazma kot Platona in Jezusa,

bolj je predhodnik Swifta in Voltaira kot Marxa in Lenina,

ko v vzvratnem ogledalu srene deele Utopije opisuje in

prizadeto ironizira tedanje bedne razmere v nesreni Angliji.

Zemlja se vrti okrog Sonca, sredia vesolja

Nikolaj Kopernik (1473-1543), avtor znamenite knjige De

revolutionibus orbium coelestium

(1543), je premaknil sredie

vesolja iz Zemlje v Sonce.

Sredi vseh [planetov] stoluje

Sonce, zakaj kdo bi v tem

templju, najlepem izmed

vseh, postavil to lu na

kakno bolje mesto od

tistega, od koder lahko

enakomerno vse osvetljuje.

Temu ustrezno ga nekateri

imenujejo lu vesolja, drugi

um, tretji vladar. Trismegist

ga je imenoval vidni Bog,

Sofokles v Elektri vsevidni

straar vseh stvari. Sonce

resnino prebiva na kraljev-

skem prestolu in od ondod

vodi druino zvezd, ki ga

obkroajo.

Sonce je zvezda,

ena izmed netetih zvezd

Giordano Bruno (1548-1600) je spoznal, da

so zvezde druga sonca, uil

je, da je vesolje neskonno,

razsredieno, vendar eno

Univerzum.

ozvezdje Gostosevci (Plejade)

V dialogu O neskonnem, vesolju in

svetovih (1585) je Bruno zapisal:

Eno je torej nebo, neizmerni prostor,

nedrje, neskonno obdajajoe, etrska

pokrajina, po kateri vse bei in se giblje.

Tu se utno zaznavajo nepretevne

zvezde, nebesna telesa, oble, sonca in

zemlje in si, neteti, razumno pomagajo.

Neizmerno in neskonno vesolje je

sestav, ki je nasledek takega prostora in

tolikerih vsebovanih teles.

Ko pleem, pleem

Michel de Montaigne (1533-1592), poznorenesanni filozof, pisec Esejev, modrec in skeptik (tj. premiljevalec), je svoje misli

in dejanja usmerjal v umetnost ivljenja saj je najbr najteje

od vsega znati iveti, modro in sreno, navkljub smrti,

ki loveka vselej aka za nekimi vrati

Michelov stolp na gradu

Montaigne, kjer je imel knjinico

in pisal Eseje.

Trije odlomki iz Esejev:

ivljenje je pravo ogledalo tega, kar govorimo (O vzgoji otrok, I/26).

Knjige me spremljajo na vsej ivljenjski poti,

povsod mi stoj ob strani, tolaijo me v starosti

in samoti (O treh vrstah druabnosti, III/3).

Ko pleem, pleem; ko spim, spim; in ko se

samotno sprehajam po lepem sadovnjaku, tudi

e so moje misli zaposlene del asa z daljnimi

stvarmi, jih v drugem delu asa pokliem nazaj

k sprehodu, k sadovnjaku, k milini te samote,

k sebi (iz zadnjega eseja O izkustvu, III/13).

Dama s samorogom vid, renesanna tapiserija (15. st.) Muse de Cluny, Pariz

Renesansa kot metafora za duhovno prenovo:

I. Kaj nam lahko sama renesansa dandanes