DELNIŠKA DRUŽBA

Delniška družba je pravnoorganizacijska oblika kapitalske družbe, ki ima osnovni kapital

(osnovno glavnico) razdeljen na delnice, kot pravna oseba odgovarja upnikom za svoje

obveznosti z vsem svojim premoženjem, delničarji pa za obveznosti družbe upnikom ne

odgovarjajo (ZGD, 169. člen). Iz te opredelitve izhajajo glavne pravne značilnosti te družbe,

in sicer:

- delniški kapital: osnovni kapital (osnovna glavnica), ki je razdeljen na delnice

- pravna osebnost s poudarkom odgovornosti za obveznosti z vsem družbenim

premoženjem

- izločitev osebne odgovornosti delničarjev upnikom za obveznosti družbe(Korp.pravo,

426)

Na podlagi določbe Zakona o gospodarskih družbah je premoženje družbe strogo ločeno od

premoženja posameznikov. To pomeni, da delničarji ne odgovarjajo upnikom za obveznosti

družbe. Tako je edini pravni lastnik družbinega premoženja družba sama, delničarji pa lahko

v družbi le uveljavljajo svoje premoženjske in članske pravice, niso pa njeni lastniki. Delniška

družba je zato v pravem pomenu besede kapitalska družba, ki ni v nobenem pogledu formalno

vezana na aktivno udeležbo svojih delničarjev( S.Pretnar, Oris primerjalnega trgovinskega

prava, II. del, Trgovinske družbe, str. 97).

Čeprav v pravnem pomenu besede delničarji niso lastniki družbe, se v praksi govori o

delničarjih kot lastnikih. Cilj vsakega delničarja kot kateregakoli drugega lastnika je v

ohranjanju in povečevanju svojega lastniškega deleža. Delničarji hočejo obdržati in povečati

svoj del pogače, to je svoj odstotni delež v družbi. Pravice do prednostnega nakupa delnic pa

jim nudijo prav to. Zakon ščiti delničarje s svojimi določbami o omejenem vstopanju novih

oseb v družbo. Bistvo vsakega delničarja je v obdržanju svoje proporcionalnega interesa v

družbi.

EFEKTI

Efekti so serijski vrednostni papirji, ki se izdajajo v velikem številu enako glasečih se izvodov,

ki izhajajo iz istega pravnega temelja (ustanovitve delniške družbe, sklepa o povečanju

kapitala delniške družbe, sklepa o izdaji obveznic).(VP, 36) Zato se v pravnem prometu ti

papirji štejejo za nadomestne (generične) stvari.(S.Pretnar, Menično in čekovno pravo;

Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana, 1964, 17) Najbolj značilni serijski papirji

so delnica, obveznica ter obveznici podobni papirji(VP, 36) Izraz »efekti« izhaja iz nemške

pravne terminologije in označuje vse vrednostne papirje, včasih pa samo papirje, ki kotirajo

na borzi in investicijske papirje.

Vrednostni papirji, ki jih gospodarski subjekti za zadovoljitev svojih potreb po svežem

kapitalu najpogosteje izdajajo, so sicer različni, a jih lahko v grobem delimo v tri skupine. V

prvi skupini so tisti papirji, s katerimi se zasleduje »dolžniško financiranje«, tipični

predstavnik te skupine pa je obveznica. V drugi skupini, v kateri se zasleduje »lastniško«

financiranje, je tipični predstavnik delnica, tako da ta dva papirja predstavljata dva skrajna

pola možnih načinov zagotovitve sredstev. V prostor med ti dve obliki pa se uvrščajo še

posebne oziroma hibridne oblike vrednostnih papirjev, ki v sebi združujejo posamezne

značilnosti obeh temeljnih oblik. ( S. Prelič; Korporacijskopravni in obligacijskopravni vidiki

hibridnih vrednostnih papirjev; magistrska naloga, 1998, 1)

DELNICE (povzeto po Korp.p.)

Delnice so temeljni opredelilni element delniške družbe, ki se kaže v tem, da gre za družbo, ki

ima osnovni kapital razdeljen na delnice. Poleg tega, da določa delnice kot vrednostne papirje,

Zakon o gospodarskih družbah ne podaja definicije delnice.

Lastnosti delnic

Iz teorije in določb ZGD izhaja, da se delnica razume kot:

- alikvotni del osnovnega kapitala delniške družbe

- kot listina

- kot vsebina članskih pravic v družbi

Delnica kot vsebina članskih pravic in celota pravic delničarja

Pravice, ki pripadajo delničarju v družbi, niso niti stvarne niti obligacijske pravice. Stvarne

niso zato, ker delničarji niso lastniki niti osnovnega kapitala niti konkretnega premoženja

družbe, katerega lastnik je delniška družba sama kot pravna oseba, hkrati pa delničarji tudi

niso lastniki delniške družbe v tem smislu, da bi imeli na družbi lastninsko pravico kot

stvarno pravico. Pravno gledano delničarji niso solastniki družbe in pravice, ki jim pripadajo

iz naslova delnic, niso izraz upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice. Seveda pa so

delničarji po drugi strani stvarnopravni lastniki delnice, ki je vrednostni papir, če pa listine ni,

so zgolj imetniki pravic.

Pravice delničarjev delimo na premoženjske in članske pravice.

Premoženjske pravice

Premoženjske pravice so določene v drugem odstavku 177. člena in prvem odstavku 313.

člena Zakona o gospodarskih družbah. Te pravice so:

- pravica do dividende oziroma do dela dobička

- pravica do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe

- pravica do prednostnega nakupa delnic novih emisij (Bezugsrecht)

Statut družbe pa lahko določi tudi druge pravice.

Prednostna pravica do novih delnic

Gre za pravico dotedanjih delničarjev, da lahko v sorazmerju s svojimi deleži v osnovnem

kapitalu prednostno odkupijo na novo izdane delnice v primeru povečanja osnovnega kapitala

družbe. S to pravico se zagotavlja, da se notranja sestava razmerij med delničarji načeloma ne

more spremeniti, obenem pa se novim udeležencem relativno preprečuje dostop v družbo.

To je velikanska prednost zlasti za večinske delničarje, ki z njo lahko obdrže svojo prednost

tudi pri povečanem osnovnem kapitalu v enakem razmerju kot v okviru starega osnovnega

kapitala. (Pretnar, 105)

Povzeto po Pretnar: Če skupaj povežemo vse tri temeljne premoženjske pravice delničarja v

delniški družbi (pravica do dividende, pravica do likvidacijskega deleža in pravica do

prednostnega nakupa delnic novih emisij, pridemo do sklepa, da v bistvu ne gre za tri različne

pravice, ampak samo za tri plati ene pravice, in to je pravica kontrole, ki naj jo zadevna

pravica ohranja.

Članske pravice delničarjev

Pri delnici kot vsebini članskih pravic se med ožje članske pravice delničarjev uvrščajo:

- aktivna in pasivna volilna pravica v organih družbe

- pravica do nadzora nad poslovanjem družbe

- pravica informacij

- pravica do izpodbijanja sklepov oziroma ukrepov organov družbe

OBVEZNICE

Obveznica (Bond, Schuldverschreibung) je vrednostni papir, s katerim se izdajatelj zavezuje,

da bo upravičencu določenega dne izplačal v obveznici ali njenem kuponu naveden znesek.

Pravica iz obveznosti je obligacijske narave - terjatev.(Grilc, Juhart: Pravo vrednostnih

papirjev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996). Obveznico obravnava tudi nov zakon o

vrednostnih papirjih, in sicer Zakon o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP – 1 – UPB2, Uradni

list št. 51/2006), ki obveznico opredeljuje kot serijski dolžniški vrednostni papir.

Povzeto po Pravu VP: Gospodarski pomen obveznice je predvsem kreditni. Izdajatelj

obveznice išče likvidna sredstva in skuša pritegniti kapital majhnih investitorjev. Pogosto gre

za obrnjeno kreditno razmerje kot pri bančnem kreditu, pri katerih je praviloma ekonomsko

močnejši iskalec kredita, torej izdajatelj obveznice. Imetniki obveznic pa so posamezniki,

katerih ekonomska moč je v primerjavi z izdajateljem le-teh neznatna. Po gospodarski

funkciji spadajo obveznice med efekte, s katerimi se največkrat trguje preko borze.

Po našem pravu je izdajatelj obveznice lahko samo pravna oseba, pogosto je to država.

Državne obveznice v praksi veljajo za eno najvarnejših naložb.

Vrste obveznic (povzeto po VP)

Obveznice lahko delimo po več pravnih merilih:

a) glede na vsebino pravice:

- garantirane obveznice: za plačilo izdajatelja jamči druga oseba

- negarantirane obveznice: za plačilo izdajatelja nihče ne jamči

b) glede na osebo izdajatelja:

- državne obveznice: izda jih država ali državni organ

- nedržavne ali zasebne obveznice: izdajajo jih drugi izdajatelji

1. komunalne obveznice (Municipal Bonds)

2. hipotekarne obveznice (Mortgage Debenture)

3. industrijske obveznice (Corporate Bonds)

c) glede na način vrnitve glavnice:

- navadne obrestovane obveznice: kuponi prinašajo obresti v odstotku od glavnice

- anuitetne obveznice: kuponi prinašajo obresti in del glavnice

Posebne vrste obveznic (povzeto poVP)

a) Obveznice, ki združujejo elemente obveznic in delnic:

- zamenljive obveznice

- obveznice z delniško nakupno opcijo

- užitnice

b) Zavarovane obveznice:

- hipotekarne obveznice: izplačilo je zavarovano s hipoteko na določeno stavbo,

zemljišče ali celotno imetje gospodarske družbe

- komunalne obveznice: izplačilo je zavarovano s hipoteko na določeno stavbo,

zemljišče ali celotno imetje območne ali državne skupnosti

- obveznice z začasno odstopljenimi vrednostnimi papirji: izplačilo je zavarovano z

vrednostnimi papirji

- obveznice o začasnem lastništvu opreme: imetnik obveznice je lastnik izdajateljeve

opreme do izplačila obveznice

c) Obveznice z vezavo obresti na navezne okoliščine:

- obveznice, pri katerih so obresti povezane s poslovnim uspehom izdajatelja

- obveznice, pri katerih so obresti povezane z dejavniki zunaj podjetja

- obveznice, pri katerih je obrestna mera nižja od tržne

- delno plačljive obveznice: prinašajo nižje obresti

d) Obveznice glede na kraj izdaj in valuto:

- evroobveznice (Eurobonds)

- samurajske obveznice (Samuraibonds)

- jenkijske obveznice (Yankeebonds)

e) Visoko tvegane obveznice (Junk Bonds): imajo nadpovprečno visoko obrestno mero,

izdajajo jih podjetja s slabo kreditno sposobnostjo za tvegane projekte

PREDNOSTNA PRAVICA

V našem pravu poznamo več vrst prednostnih pravic. Ena izmed najbolj znanih je prednostna

pravica nakupa oziroma predkupna pravica po OZ, ki določa, da se s pogodbenim določilom o

predkupni pravici lastnik stvari (prodajalec) zavezuje, da bo predkupnega upravičenca

obvestil o nameravani prodaji stvari določeni osebi ter o pogojih te prodaje ter mu ponudil,

naj jo on kupi pod enakimi pogoji. S tem je torej predkupni upravičenec upravičen do nakupa

stvari pred ostalimi, ima neko prednost. Trajanje te prednostne pravice je odvisno od določbe

v sami pogodbi, če pa ta ne obstaja, pa pravica preneha s pretekom petih let od sklenitve

pogodbe. Se pa ta pravica popolnoma razlikuje od pravic, ki jih bom obravnavala v svoji

diplomski nalogi. Pri predkupni pravici gre namreč za strogo osebno, neprenosno in

nepodedljivo pravico, glede katere je kogentno določeno trajanje že po samem zakonu.

(Višner:pravica do…) Kar pa ne velja za omenjeni pravici, kar bomo v diplomski nalogi tudi

ugotovili.

V pravu gospodarskih družb poznamo dve vrsti prednostnih pravic. Zakon o gospodarskih

družbah se malo nerodno izraža, ko v določenih členih obe pravici poimenuje enako, in sicer

pravica do prednostnega nakupa. Laik bi lahko ti dve pravici obravnaval kot eno in isto, kar

pa bi bilo zelo narobe, saj gre za dve zelo različni pravici.

Prva je pravica delničarjev, ki posameznemu dotedanjemu delničarju omogoča prednostni

nakup delnic novih emisij, torej delnic, ki jih družba izda na novo pri povečanju osnovnega

kapitala delniške družbe. Pri drugi pa gre za pravico imetnikov posebnih obveznic,

imenovanih obveznice z delniško nakupno opcijo, ki imajo prednost pri nakupu delnic, pri

čemer ni nujno, da so imetniki dotedanji delničarji.

PREDNOSTNA PRAVICA DO NOVIH DELNIC

Prednostna pravica do delnic novih emisij je ena izmed pravic, ki se povezujejo z delnico kot

skupkom korporacijskih pravic. Ta pravica, ki sicer sodi v krog premoženjskih pravic iz

delnice, njenim nosilcem – na splošno – zagotavlja ohranitev dotedanje kapitalske udeležbe,

kadar družba povečuje svoj osnovni kapital in v ta namen izdaja nove delnice, saj jim –

delničarjem – omogoča, da prednostno (pred komerkoli tretjim) pridobijo sorazmerni, nanje

odpadajoči del nove emisije delnic. Prednostna pravica delničarjev je njihova pravica, da v

primeru, ko družba v postopku povečanja osnovnega kapitala izdaja nove delnice, te

originarno pridobijo, v razmerju s svojo dotedanjo udeležbo v osnovnem kapitalu. .(Saša

Prelič: Prednostna pravica do novih delnic; Podjetje in delo, letnik 1998, št. 5, str. 462)

Pomen prednostne pravice

V nemškem pravu se ugotavlja, da prednostna pravica zagotavlja uravnavanje ustreznega

ravnotežja med interesi družbe po krepitvi lastnega kapitala, ki ga slednja uresničuje s

povečevanjem le-tega, ter med upravičenimi interesi delničarjev po ohranitvi dotedanje

kapitalske udeležbe. Tako je poglaviten cilj pravil o prednostni pravici v zagotovitvi ohranitve

delničarjeve kapitalske udeležbe, kadar družba v postopku povečanja osnovnega kapitala

izdaja nove delnice. .(Saša Prelič: Prednostna pravica do novih delnic; Podjetje in delo, letnik

1998, št. 5, str. 462)

ZAŠČITNA FUNKCIJA PRAVICE DO PREDNOSTNEGA NAKUPA DELNIC

Izmed mnogo funkcij pravice do prednostnega nakupa delnic je treba posebej poudariti

zaščitno funkcijo le-te. Zaščitna funkcija ščiti »lastniški interes« dotedanjih delničarjev.

Pravica omogoča delničarju, da njegov delež v družbi ostane enak kot je bil pred povečanjem

osnovnega kapitala. Daje mu možnost nakupa delnic v višini odstotka njegove dotedanje

udeležbe v družbi. S tem se njegov položaj ne spreminja oziroma ne poslabša. Če bi bila

njegova prednostna pravica s sklepom skupščine izključena, bi delničar zaradi tega utrpel

škodo, saj se bi s tem zmanjšal njegov kontrolni delež v družbi, kar pa bi vplivalo na njegovo

glasovalno pravico in s tem možnost sodelovanja. V primeru, ko prednostne pravice ne bi bilo

oziroma bi bila ta s sklepom skupščine vedno in brez kakršnihkoli kavtel izključena, bi to na

pravni položaj delničarja učinkovalo enako kot njegova »izključitev na obroke«. (Prelič:

Pred.pravica do novih delnic)

EKONOMSKA FUNKCIJA PRAVICE DO PREDNOSTNEGA NAKUPA DELNIC

S povečanjem osnovnega kapitala se zviša število delnic v družbi, kar povzroči znižanje

vrednosti starih delnic S tem se zniža premoženje delničarja. Ker se prednostna pravica v

določenem trenutku (praviloma s sprejetjem sklepa o povečanju osnovnega kapitala) prelevi v

samostojno premoženjsko upravičenje, ki je lahko predmet pravnih razpolag, jo lahko

delničar odsvoji ter s prejetim izkupičkom kompenzira prikrajšanje zaradi zmanjšane

vrednosti starih delnic.(Saša Prelič: Prednostna pravica do novih delnic; Podjetje in delo,

letnik 1998, št. 5, str. 462) Deleži delničarjev pri dobičku se določajo glede na sorazmerje

med nominalnimi zneski delnic. Zaradi tega je prednostna pravica namenjena tudi varovanju

tega dela pravic delničarja.

OMEJITEV ALI IZKLJUČITEV PRAVICE DO PREDNOSTNEGA NAKUPA DELNIC

Zakon o gospodarskih družbah omogoča možnost relativizacije prednostne pravice. Ta se

lahko omeji ali popolnoma izključi. Ker gre za bistven poseg v pravice delničarjev, se lahko

prednostna pravica izključi samo pod strogimi zakonskimi pogoji. Tretji odstavek 337. člena

ZGD določa, da se lahko o tem odloča samo hkrati s sklepom o povečanju osnovnega

kapitala. Za tak sklep je poleg zakonskih ali statutarnih zahtev za povečanje kapitala potrebna

večina najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Statut lahko določi

višjo kapitalsko večino ali druge zahteve, ne sme pa določiti nižje kapitalske večine.

Zakon glede izključitve prednostne pravice postavlja strožje pogoje kot za sklep o povečanju

osnovnega kapitala. Za veljavnost sklepa o povečanju osnovnega kapitala je potrebna večina

pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, s tem da lahko statut določi drugačno, torej

tudi nižjo zahtevano večino. (prvi odstavek 333. člena ZGD) Glede izključitve prednostne

pravice pa je zakon strožji, saj kot sem že omenila zgoraj, ne dopušča možnost nižje

kapitalske večine.

ZGD določa tudi posebne pogoje v zvezi z objavo dnevnega reda. Sklep o popolni ali delni

izključitvi prednostne pravice se namreč lahko sprejme le, če je bila izključitev objavljena v

skladu z določbo prvega odstavka 298. člena ZGD, ki se nanaša na objavo dnevnega reda

(četrti odstavek 337. člena ZGD), kar pomeni, da mora biti dnevni red, v katerem mora biti

predlog o izključitvi prednostne pravice izrecno opredeljen, objavljen najpozneje ob sklicu

skupščine (prvi odstavek 298. člena ZGD). (Višner: Pravica do prednostnega nakupa delnic

novih emisij)

Uprava delniške družbe mora na sklicu skupščine predstavit razloge za omejitev ali

izključitev prednostne pravice. V svojem poročilu mora poleg razlogov za izključitev

utemeljiti predlagani emisijski znesek, na katerega se nanaša omejitev ali izključitev

prednostne pravice do novih delnic. (četrti odstavek 337. člena ZGD) Ta pogoj v bistvu ščiti

delničarjev proporcionalni »lastniški interes«.

ZGD v svojem 337. členu pravi, da ne gre za izključitev prednostne pravice, če novo emisijo

delnic prevzame finančna organizacija z obveznostjo, da jih bo ponudila dotedanjim

delničarjem. Uprava mora v tem primeru v glasilih družbe objaviti ponudbo finančne

organizacije z navedbo plačila za delnice in rok, določen za sprejem ponudbe. Enako velja, če

delnice prevzame kdo drug, z obveznostjo, da jih bo ponudil delničarjem. Zakon tega ne

določa kot izključitev prednostne pravice do novih delnic zaradi tega, ker gre v bistvu zgolj za

tehnično pomoč banke, druge finančne organizacije ali tretje osebe pri emisiji delnic.

Povzeto po Prelič: Prednostna pravica do novih delnic: Skozi stališča se je v judikaturi

izoblikovalo ter potrdilo mnenje, da je izključitev prednostne pravice stvarno upravičena le

takrat, ko so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke:

1. načelo interesa družbe: cilj, ki je objektivno v interesu družbe, je možno doseči samo z

izključitvijo prednostne pravice; tukaj gre za interes družbe kot pravne osebe in ne

interes posameznih delničarjev;

2. načelo nujnosti oziroma neizogibnosti: cilja ni mogoče uresničiti drugače, izključitev

je ultima ratio;

3. načelo sorazmernosti: škoda, ki jo bodo utrpeli delničarji zaradi izgube prednostne

pravice, mora biti objektivno »manjše zlo« kot cilj oziroma korist, ki jo bo imela

družba zaradi same izključitve; globlji je poseg v pravice delničarjev, pomembnejši

mora biti zastavljeni cilj.

Izključitev prednostne pravice je stvarno upravičena, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji in

vse materialne predpostavke.

UVELJAVLJANJE PREDNOSTNE PRAVICE (povzeto po Prelič: Prednostna pravica do

novih delnic)

Prednostne pravice same po sebi ni mogoče samostojno uveljavljati in samostojno prenašati.

Do trenutka sprejetja sklepa o povečanju osnovnega kapitala delniške družbe gre za pravico,

ne pa upravičenje do delnic novih emisij. Ob sprejetju sklepa o povečanju osnovnega kapitala

se spremeni v samostojno premoženjsko upravičenje s pravovarstvenim zahtevkom. V tem

trenutku se abstraktna pravica spremeni v samostojno in konkretno premoženjsko upravičenje,

s katerim lahko upravičenec od družbe zahteva pridobitev novih delnic, ki mu pripadajo. Tak

zahtevek je obligacijskopravne narave in je usmerjen proti družbi. Upravičenec lahko s tem

zahtevkom zahteva od družbe, da z njim sklene poseben korporacijskopravni akt, to je vpisno

pogodbo kot podlago za pridobitev novih delnic. S sklenitvijo take pogodbe zahtevek ugasne

in nadaljnje razpolaganje z njim ni več mogoče. Predmet nadaljnjih razpolaganj postane sama

delnica, medtem ko obligacija zaradi izpolnitve preneha.

Delničar uveljavi svojo prednostno pravico z izjavo o uveljavitvi prednostne pravice (349.

člen ZGD) in tako realizira svojo prednostno pravico do nakupa novih delnic.

V trenutku spremembe abstraktne pravice v samostojno premoženjsko upravičenje, kar se

zgodi s sprejemom sklepa o povečanju osnovnega kapitala, postane prednostna pravica do

novih delnic konkretna in iztožljiva obligacijska pravica, ki je lahko predmet samostojnih

pravnih razpolag. Lahko se odsvoji, zastavi oziroma drugače obremeni ali deduje na obeh na

pravnih podlagah.

Povzeto po Višner: Pravica do prednostnega nakupa…: Ko se prednostna pravica prelevi v

samostojno premoženjsko pravico, lahko postane predmet trgovanja na primarnem trgu, ki pa

je le kratkoročen, saj ZGD za uveljavitev prednostne pravice določa (minimalni) 14 – dnevni

rok, znotraj katerega lahko delničar bodisi sam realizira prednostno pravico, bodisi pravico do

unovčenja te pravice delno ali v celoti prenese na drugega. V tem primeru mora uprava

objaviti rok in emisijski znesek novih delnic (drugi odstavek 337. člena ZGD).

Rok za uveljavitev prednostne pravice je relativno kratek. ZGD določa 14-dnevni rok za vpis

novih delnic. Rok je prekluzivne narave, posledica njegove zamude je, da upravičenec, ki

zamudi, izgubi prednostno pravico. S preostalimi delnicami uprava prosto razpolaga. Delnice

ne pripadejo avtomatsko ostalim delničarjem, saj se bi tem porušil »lastniški delež« v družbi.

Uprava mora te delnice odsvojiti po najugodnejši ceni. Lahko jih sicer odsvoji tudi tistemu

delničarju, ki je zaradi zamude izgubil prednostno pravico, vendar ta zaradi statusa delničarja

ne sme biti obravnavan drugače kot kdorkoli tretji.

Povzeto po Višner: Pravica do prednostnega nakupa…: Delnice je mogoče prodajati tudi na

dražbi. Pri tem imajo dotedanji delničarji prednostno pravico do novih delnic po tisti ceni, ki

je bila zdražena. V praksi se ponavadi dotedanjim delničarjem prodajo delnice po nominalni

vrednosti oziroma po emisijski ceni, preostale delnice, ki se na tak način ne prodajo, pa se

lahko prodajo tudi po višji ceni. (Kocbek: Delnice in delniška družba)

MEŠANJE LASTNIŠKIH IN DOLŽNIŠKIH ELEMENTOV

Obveznice z delniško nakupno opcijo so sestavljeni vrednostni papirji, pri katerih gre za

mešanje elementov delnic (lastniškega kapitala) in obveznic (dolžniškega kapitala).

Povzeto po: finance on net: Na splošno je bistvena razlika med lastniškimi in dolžniškimi

vrednostnimi papirji v tem, da lastniški kapital poleg premoženjskih pravic daje tudi

korporacijske pravice. Vlagatelji dolžniškega kapitala so upniki družbe, kar pomeni, da so

poplačani pred delničarji kot vlagatelji. Dolžniški kapital pomeni tudi večje varstvo naložbe,

saj je vlagatelju zagotovljeno vračilo glavnice in obresti. Pri lastniškem vlagatelju pa je

njegov dobiček pogosto odvisen od dobička delniške družbe in od same razdelitve dobička

prek organov delniške družbe.

Seveda pa tudi pri dolžniških vrednostnih papirjih obstaja tveganje, zato jim družba daje

določene prednosti.

Dolžniški kapital je sestavljen iz obveznic in hibridnih vrednostnih papirjev.

Povzeto po: VP in Svilan VP: Hibridne vrednostne papirje teorija imenuje tudi mešani,

izvedeni ali sintetični vrednostni papirji. Gre za vrednostne papirje, v katerih se prepletajo

lastnosti dolžniških in lastniških vrednostnih papirjev ter korporacijska in premoženjska

upravičenja ter seveda ekonomski in pravni pogledi. Kot hibridne vrednostne papirje štejemo

tiste finančne inštrumente, ki imajo naslednje lastnosti:

- predstavljajo določen hibriden vrednostni papir oziroma finančni inštrument;

- nastanejo na podlagi kombinacije oziroma menjave posameznih obstoječih

vrednostnih papirjev (lastniških, dolžniških, izvedenih) oziroma konkretnih finančnih

inštrumentov;

- namen take kombinacije oziroma menjave je oblikovanje popolnoma novega

vrednostnega papirja, ki ga sicer ne bi bilo oziroma katerega ni mogoče direktno

kupiti na trgu.

Sintetične vrednostne papirje navadno oblikujejo oziroma izdajajo posamezne investicijske

banke, včasih pa tudi sami izdajatelji osnovnih vrednostnih papirjev in pa tudi investitorji.

(S.Svilan: Vrednostni papirji, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1990, 95)

VRSTE HIBRIDNIH VREDNOSTNIH PAPIRJEV PO SLOVENSKEM PRAVU

ZGD v svojem 371. členu govori o možnosti izdaje posameznih vrst hibridnih papirjev, in

sicer o:

- zamenljivih obveznicah, ki jih določa kot obveznice, s katerimi se imetnikom

zagotovi pravica do zamenjave z delnicami

- obveznicah z delniško nakupno opcijo, ki jih poimenuje kot pravico do prednostnega

nakupa delnic

- dividendnih obveznicah, ki jih določa kot obveznice, s katerimi se pravice imetnikov

obveznic povezujejo z dividendami delničarjev

- užitnice, ki jih določa kot zagotovitev posebnih pravic do udeležbe pri dobičku

Zakon določa posebnosti pri odločanju o njihovi izdaji in posebnosti postopkov pri

povečevanju kapitala družbe v primeru pogojnega povečanja osnovnega kapitala delniške

družbe

Povzeto po gtnews: HIBRIDNI VRDNOSTNI PAPIRJI V AMERIŠKEM

KORPORACIJSKEM PRAVU (HYBRID SECURITIES)

Zadnje čase se veliko govori o hibridnih vrednostnih papirjih na trgu dolžniškega kapitala. Ali

predstavljajo privlačno dolgoročno naložbo in stabilen upnikov proizvod ali gre le za trenutni

trend na korporacijskem področju?

Hibridi niso več posebnost, ampak so postali eden največjih globalnih virov kapitala. Pri

izdajanju hibridnih vrednostnih papirjev v ZDA lahko govorimo o milijardah dolarjih.

Hibridni vrednostni papirji zahtevajo, da jih jemljemo resno in o njih razmišljamo kot o

privlačnih potencialnih alternativah za lastniški in dolžniški kapital.

DEFINICIJA

Hibridi združujejo značilnosti tako lastniškega kot dolžniškega kapitala z namenom priskrbeti

lahko upravljiv, stabilen in cenovno ugoden kapital.

Lastniški kapital zavezuje izdajatelja na obročna plačevanja, pomeni največje tveganje in je

najnižji na lestvici vrednostnih papirjev. Posledično to pomeni, da je relativno drag in ga je

težko zbrati, vendar pa je po drugi strani zelo fleksibilen in ima sposobnost dvigati moč in

vpliv.

Dolžniški kapital, nasprotno, ima zgradbo donosnosti, viša obresti in je starejši ter višji na

lestvici kot lastniški kapital.

Hibridi pa so definirani kot obveznice z določenimi lastnostmi lastniškega kapitala.

ZNAČILNOSTI

Hibridi navkljub svoji trenutno popularnosti niso nov pojav. Prednostne delnice, ki izvirajo iz

angleške korporacijske politike, so oblika hibrida. Štejejo se kot lastniški kapital, vendar pa

ponavadi niso participativne in omogočajo lastniku prejem dividend, četudi lastniki navadnih

delnic do dividend niso upravičeni. Ponavadi so kumulativne, z neizplačanimi dividendami, ki

se lahko prenesejo na naslednje leto. Lahko so tudi odplačne ali zamenljive. Vse te lastnosti

kažejo na fleksibilnost in različnost hibridov.

Hibride lahko najdemo na mnogo različnih področjih. Vrste in značilnosti pa se zelo

razlikujejo. Od tistih, ki imajo čiste značilnosti lastniškega kapitala do tistih z značilnostmi

dolžniškega kapitala. Hibridi se zelo razlikujejo. Te različne lastnosti omogočajo veliko

fleksibilnost in drugačnost hibridov ter omogočajo skoraj po meri narejene hibride.To je

dobra novica za bankirje in mogoče slaba novica za skeptične investitorje

PRIVLAČNI VIR KAPITALA

Hibridi ponujajo idealno kombinacijo lastniškega in dolžniškega kapitala, s fleksibilnostjo in

odsotnostjo obveznosti lastniškega kapitala ter stabilnostjo in manjšim davkom na kapital

dolžniškega kapitala.(gt.news)

Povzeto po entrepreneur: Hibridi postajajo eno najpogostejših in najcenejših sredstev za

zbiranje kapitala v družbah. Spremembe pri Federalni rezervi in najemanju kreditov v letu

2005 so dale družbam novo spodbudo s tem ko so hibridne vrednostne papirje začele

obravnavati drugače kot ostale v smislu nižjih davkov. Ameriške korporacije so tako pohitele

in naredile leto 2006 za leto hibridnih vrednostnih papirjev.

Če posplošimo, bi lahko dejali, da se hibridi obnašajo kot obveznice, s sabo pa prinašajo

prednosti (in slabosti) delnic. Na samem začetku prinašajo velik dobiček in imajo dolgotrajno

donosnost. Seveda pa moramo opozoriti tudi na njihove slabosti. Hibridi pomenijo večje

tveganje kot tradicionalne obveznice, predvsem zato ker so v primeru stečaja na slabšem. Prav

tako pa se boste morali zadovoljiti z nižjimi obrestnimi merami kot pri navadnih kapitalskih

investicijah.

Povzeto po it-analysis: Strokovnjaki ocenjujejo, da je bilo v letu 2006 izdanih za 30 milijard

dolarjev hibridov, v nasprotju z letom 2005, ko jih je bilo izdanih za 4 milijarde.

OBVEZNICE Z DELNIŠKO NAKUPNO OPCIJO

V primeru obveznic z delniško nakupno opcijo gre za prednostno pravico do nakupa novih

delnic družbe, ki jo imajo tudi delničarji te družbe. To so vrednostni papirji, ki vsebujejo

pravico, vendar ne obveznosti kupiti ali prodati določen vrednostni papir oziroma finančni

instrument za določeno ceno v določenem časovnem obdobju ali na natančno določen datum.

(S.Svilan, Vrednostni papirji, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1990, str. 88). Imetnik take

obveznice ima torej pravico, ne pa dolžnost, da kupi ali proda vrednostni papir za določeno

ceno, ob določenem času, v določenem časovnem obdobju. Ne gre za opcijski vrednostni

papir ampak za vrednostni papir z opcijo. Od čistih opcijskih papirjev se razlikujejo predvsem

v časovni dimenziji, saj veljajo vrednostni papirji z opcijo bistveno dlje časa, včasih tudi

neomejeno. Zakon o gospodarskih družbah v bistvu ureja »debt with equity warrants«. To je

obveznica z upravičenjem do delnice, pri kateri gre za primer izdaje obveznice z

upravičenjem za nakup delnic tega izdajatelja. Tako upravičenje lahko traja vrsto let in

prinaša koristi tako izdajatelju kot kupcu. (Svilan, 91)

Povzeto po Korp.: ZGD nekoliko nenatančno poimenuje pravico do nakupa novih delnic kot

prednostno pravico do nakupa novih delnic. Ne gre namreč za prednostno pravico, ki jo imajo

delničarji iz naslova povečanja osnovnega kapitala z vložki, temveč za posebno pravico –

opcijsko upravičenje do pridobitve delnice delniške družbe, ki pa je sicer povezano z

dolžniškim vrednostnim papirjem. Gre za obveznice z delniško nakupno opcijo. Pravna

razmerja v zvezi s temi mešanimi obligacijami so zelo kompleksna. Lahko gre m+namreč za

več vrednostnih papirjev hkrati, ki se lahko medsebojno ločijo, lahko pa gre za enotno

upravičenje.

V tem sestavljenem vrednostnem papirju se skrivajo elementi tako lastniškega kot

dolžniškega kapitala, torej elementi delnice in obveznice. Obe upravičenji, torej lastniško

upravičenje in dolžniško upravičenje je mogoče ločeno prenašati. Vlagatelj ima poleg

siceršnjih interesov naložbe v obveznico tudi določene špekulativne interese, saj mu opcijsko

upravičenje omogoča, da se loči od sestavljenega vrednostnega papirja in pridobi pravno

samostojnost prenosa predvsem pri borznem trgovanju. Prav tako lahko opcijsko upravičenje

uresniči drug imetnik, ne le končni imetnik obveznice. (finance on net)

DELNIŠKA OPCIJA

Opcija predstavlja (je) enostransko oblikovalno upravičenje, z uresničitvijo katerega je

sklenjeno vsebinsko že vnaprej določeno pogodbeno razmerje oziroma postane to pravno

učinkovito (ali se podaljša). (Samec)

Povzeto po Samec: V našem pravu in tudi v primerljivih ureditvah ne najdemo definicije

delniške opcije. Opcije se pojavljajo v veliko različnih oblikah, vendar vseh ni mogoče zajeti

pod pojmom delniške opcije. Terminologija ni enotna. Kot izjemo zakona, ki podaja

definicijo opcije, lahko navedem italijanski Codice Civile, kjer najdemo definicijo opcije kot

dogovora strank, po katerem je ena stranka vezana na svojo izjavo, druga pa je zgolj

upravičena, da jo sprejme ali ne. Takšna izjava zavezane stranke ima učinek nepreklicne

ponudbe. (glej prvi odstavke 1331. člena CC).

Delniške opcije so ameriški izum. Temeljni razlog za njihov nastanek je, da se z njimi skuša

premostiti odnos oziroma konflikt principal/agent (naročnik, pooblastitelj – delničarji – in

pooblaščenec, zastopnik – menedžment in drugi zaposleni). Delničarji želijo, da vrednost

njihove delnice raste, saj so v družbo vložili svoj kapital. O tem govori teorija »shareholder

value«, ki pomeni »vrednost za delničarja«. Z »vrednostjo« je tukaj mišljena vrednost

podjetja v smislu tržne vrednosti lastnega kapitala. Teorija zahteva, da se podjetje vodi v

interesu delničarjev, da je usmerjeno v povečanje njegove vrednosti. V interesu delničarjev

naj bi delovali tudi menedžerji in za spodbudo dobivali dobro plačilo. To plačilo mora biti

utemeljeno, vezano na določene kriterije oziroma pogoje, pomemben je torej nadzor

menedžmenta, d bo sprejemal odločitve in ravnal v skladu z interesi delničarjev. V zvezi s

tem lahko govorimo o teoriji »corporate governance«, ki pomeni proces nadzora in

upravljanja premoženja in zaposlenih delniške družbe v interesu lastnikov. Celoten

problemski sklop te teorije se danes ukvarja s problematiko odgovornosti in nadzora

menedžmenta delniške družbe kakor tudi z mehanizmi, ki naj zagotovijo, da menedžment

sprejema utemeljene odločitve in ravna v skladu z interesi delničarjev.

Delniško opcijo lahko ponazorimo z naslednjim primerom: opcijski upravičenec dobi pravico,

da kupi delnico družbe po 100 (fiksna cena za nakup delnice v prihodnosti), čeprav bo ta na

trgu vredna 1000. Če bo delnica vredna 50, upravičenec svoje opcije seveda ne bo realiziral,

saj lahko delnico kupi po nižji ceni na trgu.

Delniška opcija pa je pravica za pridobitev delnic na obligacijski podlagi, ki omogoča

pridobitev novih ali že izdanih delnic delniške družbe in jih delniška družba zagotavlja kot

plačilo (nagrado) svojemu vodstvu (upravi), članom nadzornega sveta, deloma pa tudi drugim

zaposlenim.

Čeprav pri nas delniške opcije še niso razširjene, pa lahko v praksi že najdemo primere

uvajanja delniških opcijskih programov. Povzeto po: Letno poročilo družbe Merkur d.d. za

leto 2005 (www.merkur.eu/fileadmin/datoteke/investitorji/dokumenti/porocila/letno_porocilo-

2005.pdf): Nadzorni svet družbe Merkur d.d. je na primer, v skladu z določili sprejetega

opcijskega načrta, maja 2005 za člane uprave družbe kot nagrado za uspešno delo v letu 2004

podelil 2.000 opcijskih upravičenj za nakup delnic Merkur, d.d.. Upravičenci imajo podeljene

opcije pravico izkoristiti v času od 1.6.2007 do 31.12.2010. Pod enakimi pogoji in iz istega

razloga je uprava podelila poslovnim pooblaščencem in direktorjem povezanih podjetij

11.260 opcijskih upravičenj. Pričakovana rast tržne cene delnice do izvršitve pa so že

upoštevali v poslovnem izidu.

Povzeto po: Bohinc Rado: Opcije kot orodje delavskega delničarstva; Podjetje in delo, letnik

2005, št. 5, stran 717: Pri opcijah gre v splošnem za pravno razmerje med dvema osebama –

imetnikom opcije (opcijskim upravičencem) in opcijskim zavezancem. Opcijski upravičenec

je oseba, ki z enostranskim ravnanjem doseže pravno posledico, ki zavezuje opcijskega

zavezanca. Enostransko ravnanje upravičenca je opcijska izjava, s katero le-ta uveljavi svojo

prednostno pravico. ZDG jo ureja v 349. členu, kjer jo določa kot izjavo o uresničitvi

prednostne pravice. Izjava je enostranski pravni posel, ki je negotov in je odvisen od volje

opcijskega upravičenca. Imetnik opcije lahko opcijo uresniči ali pa ne, ne gre za obveznost.

V ožjem pomenu gre za pogodbeno razmerje med opcijskim upravičencem in opcijskim

zavezancem. Opcijski upravičenec ima možnost in ne dolžnost, da z opcijsko izjavo vzpostavi

glavno pogodbeno razmerje, ki je ponavadi prodajna pogodba. Vsebina same pogodbe je že

prej določena.

V bistvu imamo dve pogodbi: opcijsko pogodbo, ki opcijo kot pravico sploh ustanavlja, in

glavno pogodbo, ki nastane, ko opcijski upravičenec svojo pravico uresniči z izjavo o

uresničitvi prednostne pravice.

Opcijska pogodba nima funkcije predpogodbe, ker bi to pomenilo, da je opcijski upravičenec

dolžan uresničiti svojo opcijsko izjavo in s tem dolžan skleniti glavno pogodbo. Opcijski

upravičenec ima za sklenitev le-te samo možnost, ne pa dolžnosti. Opcijski zavezanec tako

nima zahtevka proti opcijskemu upravičencu na sklenitev pogodbe in ga v njeno sklenitev ne

more prisiliti.

Opcijsko pogodbo štejemo kot pogodbo, sklenjeno pod odložilnim pogojem. Ta odložilni

pogoj je opcijska izjava, ki s tem ko gre za bodoče negotovo dejstvo, izpolnjuje pravno

opredelitev pogoja. Pogoj opcijske izjave je potestativni pogoj, ki je vezan na ravnanje ene

stranke, v tem primeru opcijskega upravičenca, ki se lahko odloči ali bo izjavo uresničil ali

ne.

Pogodba o ustanovitvi opcijske pravice je praviloma odplačne narave; nadomestilo za

opcijsko pravico je odvisno od gospodarskega namena ustanovitve opcije. V opcijski pogodbi

stranki določita čas, v katerem se opcija lahko izkoristi. V primeru prenosa opcije se preneseta

obe pogodbi, torej opcijska pogodba in glavna pogodba. Opcijski zavezanec ostane isti,

opcijski upravičenec pa postane tisti, na katerega se pogodbi preneseta. Pravila o prenosu

opcij so enaka kot pravila o prenosu pogodb in so določena v Obligacijskemu zakoniku (členi

24., 122. 123.).

Poznamo različne vrste opcij. Glede na rok zapadlosti opcije razlikujemo:

- evropski tip opcij: imetnik lahko izkoristi svoje enostransko upravičenje samo na

določen dan;

- ameriški tip opcij: imetnik lahko svoje upravičenje izkoristi kadarkoli pred dnevom

zapadlosti.

Vir izrazov ni znan, poimenovanje pa se ne nanaša na lokacijo borze.

Ločimo tudi:

- nakupno opcijo (call option): gre za opcijo, s katero si opcijski upravičenec (kupec)

zagotovi določeno nakupno ceno v času, ko opcijo izkoristi, ne glede na tedaj veljavno

tržno ceno; opcijski upravičenec torej lahko kupi delnico po prej dogovorjeni ceni,

opcijski zavezanec pa mu jo mora prodati po tej ceni;

- prodajno opcijo (put option): gre za opcijo, s katero si opcijski upravičenec

(prodajalec) zagotovi določeno prodajno ceno v času ko opcijo izkoristi, ne glede na

tedaj veljavno tržno ceno; opcijski upravičenec torej lahko proda delnico po prej

dogovorjeni ceni, opcijski zavezanec pa jo je dolžan po tej ceni kupiti.

Tveganja pri nakupu in prodaji se razlikujejo glede na vrsto opcije. Pri nakupni opciji je

tveganje na strani prodajalca, ki se zaveže prodati po določeni ceni v času, ko kupec (opcijski

upravičenec) izkoristi opcijsko upravičenje in kupi delnico. Pri prodajni opciji pa je tveganje

na strani kupca, ki se zaveže kupiti po določeni ceni, ko prodajalec (opcijski upravičenec)

uveljavlja opcijsko upravičenje. Kar se tiče tveganja, je v obeh primerih v boljšem položaju

opcijski upravičenec.

Povzeto po brittanica: Gre za pogodbeni sporazum, ki omogoča imetniku opcije, da proda ali

kupi delnico po določeni ceni v določenem času, ne glede na spreminjanje cene delnice v tem

času. Put in call opcije uporabljajo osebe, ki pričakujejo spremembe v cenah delnic. Put opcija

daje imetniku možnost prodaje delnic drugi stranki po fiksni ceni kljub zvišanju cene delnice

na trgu; call po drugi strani, daje imetniku možnost nakupa delnic ne glede na zvišanje cen na

trgu.

Povzeto po thismatter: Opcije so izpeljanke zato ker njihova vrednost izvira iz drugih

vrednostnih papirjev, v primeru opcij predvsem iz delnic. Uporabljajo se predvsem za t.i.

varne investicije ker omogočajo investitorju dobiček za majhen strošek, špekulatorjem so pa

všeč zaradi tega, ker predstavljajo velik potencialni dobiček.

DELNIŠKE OPCIJE V AMERIŠKEM PRAVU

Povzeto po the adviser: Delniške opcije pomagajo združiti interese delničarjev in zaposlenih

ter pomagajo družbi pritegniti in obdržati zaposlene.

Delniške opcije v svoji najosnovnejši obliki dovoljujejo zaposlenemu, da kupi določeno

število delnic po določeni ceni v določenem času. Če je družba uspešna in cena delnice

naraste, ima zaposleni še vedno možnost nakupa po stari, nižji ceni. To imenujemo »in-the-

money« delniška opcija. Če pa se cena delnice zniža, opcija nima več vrednosti, saj lahko

zaposleni kupi delnico na trgu po nižji ceni. To imenujemo »out-of-the-money« delniška

opcija.

Za družbo je to zelo ugodno, ker lahko namesto plačila svojim zaposlenim, njim izda delniško

opcijo. Družbi izdaje delniških opcij ni potrebno zapisovati v podatke firme. Izdaja teh opcij

se šteje kot kapitalska transakcija in ne kot splošna transakcija prihodka. Davčni urad

ponavadi dovoli družbi da odšteje strošek od obdavčenega prihodka. Posledica se kaže v

višjem prihodku družbe za finančne potrebe in nižjem prihodku za davčne namene.

Pri izdaji delniških opcij nastajajo različne posledice za družbo. Najbolj pomembna je ta, da

ko zaposleni izkoristijo delniško opcijo in prodajo delnice, ni več vtisa lastništva družbe in

pritiska nižje cene delnic, ki vpliva na ostale delničarje. Ponavadi družba kupi delnice nazaj

na odprtem trgu po višji ceni. Rezultat vsega tega je, da družba uporabi odvečen denar za

kompenzacijo zaposlenih, ki bi drugače bili deležni višje plače.

Povzeto po my stock options: Delniške opcije niso več samo stvar ljudi na višjih položajih v

delniški družbi. Družbe jih omogočajo tudi ostalim zaposlenim. Kompenzacija med gotovino

in delnico ima velike prednosti tako za delodajalca kot za zaposlene. Toda spreminjanje

delniških opcij v denar zahteva kar nekaj znanja. Ker gre ponavadi za velike vsote denarja,

ljudje iščejo pomoč pri ravnanju z njimi.

Pri delniški opciji gre za pogodbeno pravico, ki jo družba ponudi svojim zaposlenim da lahko

kupijo določeno število delnic družbe po določeni ceni, v določenem časovnem obdobju. Z

vidika zaposlenega gre za priložnost nakupa delnic brez tveganja. V zameno družba pričakuje,

da bo zaposleni pridobil občutek lastništva družbe. S tem jih vzpodbuja k boljšemu delu in

posledično k večjemu dobičku družbe.

Opcije so pogodbe, ki svojemu lastniku dajejo pravico, ne pa tudi dolžnosti, da kupi (nakupna

opcija – call option) ali proda (prodajna opcija – put option) delnico po vnaprej določeni

ceni.

Posebna oblika dolžniškega vrednostnega papirja je obveznica z delniško nakupno opcijo. Pri

tem vrednostnem papirju je treba razlikovati med obveznico in delniško opcijo. Že

razlikovanje pravic nam pove, da gre za sestavljeni vrednostni papir. Obe upravičenji je

mogoče ločeno prenašati. Vlagatelj ima poleg siceršnjih interesov naložbe v obveznico tudi

določene špekulativne interese, saj mu opcijsko upravičenje omogoča, da se loči od

sestavljenega vrednostnega papirja in pridobi pravno samostojnost prenosa predvsem pri

borznem trgovanju. Prav tako lahko opcijsko upravičenje uresniči drug imetnik, ne le končni

imetnik obveznice. Pri izdaji obveznice z delniško opcijo je treba določiti naslednje

parametre:

- nominalno vrednost obveznice,

- rok dospelosti,

- višino obresti

- ceno opcijskega upravičenja,

- opredelitev števila delnic glede na obveznico z opcijo,

- opredelitev opcijskega roka.

Svojo pravico imetnik uresniči s posebno pisno izjavo, kjer mora navesti delež po številu,

najmanjšem znesku in razredu delnic. Postopek zamenjave za delnico je povezan s postopkom

pogojnega povečanja osnovnega kapitala, poleg tega pa je mogoče to pravico izvesti tudi s

postopkom odobrenega kapitala.

Pomembna so tudi bilančnoknjigovodska vprašanja. Sredstva, pridobljena z izdajo

zamenljivih obveznic in obveznic z delniško opcijo, se opredeljujejo kot lastni kapital družbe v

okviru kapitalskih rezerv.(finance-on.net)

Vrednotenje opcij:

a) Nakupna opcija - kratka pozicija

Kupujemo nakupno opcijo z izvršilno ceno (k) 83,46 evrov in zanjo plačamo 12,52 evrov.

Opcija nam daje pravico do nakupa delnice po izvršilni ceni. Če je cena delnice ob zapadlosti

opcije enaka ali nižja od izvršilne cene, se opcije ne splača izkoristiti, saj lahko delnico ceneje

kupimo na borzi. Če pa je cena delnice višja od izvršilne cene, pa je smiselno izkoristiti

opcijsko upravičenje. V tem primeru je vrednost nakupne opcije enaka razliki med ceno

delnice in izvršilno ceno, dobiček pa je enak razliki med vrednostjo nakupne opcije in

plačilom za nakupno opcijo. Če smo za delnico plačali 125,19 evrov, nam enačbe dajo

zapisani rezultat:

k = izvršilna cena delnice

no = nakupna opcija

V(no) = vrednost nakupne opcije

Cd = cena delnice

D = dobiček

V(no) = Cd – k

D = V(no) – no

V(no) = 125,19 € – 83,46 € = 41,73 €

D = 41,73 € – 12,52 € = 29,21 €

b.) Prodajna opcija - kratka pozicija

Če pri obravnavi prodajne opcije uporabimo zgornje podatke, bo to upravičenje vredno

izkoristiti, kadar bo cena delnice na dan zapadlosti pod izvršilno ceno. V tem primeru je

vrednost prodajne opcije razlika med izvršilno ceno in ceno delnice, dobiček pa razlika med

vrednostjo prodajne opcije in plačilom za prodajno opcijo

Če je cena delnice na dan zapadlosti 58,42 evrov, je izračun naslednji:

po = prodajna opcija

V(po) = vrednost prodajne opcije

V(po) = k – Cd

D = V(po) – po

V(po) = 83,46 € – 58,42 € = 25,04 €

D = 25,04 € – 12,52 € = 12,52 €

c.) Nakupno-prodajna pariteta (put-call parity)

Nakupno-prodajna pariteta nam prikazuje povezanost med vrednostjo prodajne in nakupne

opcije, in sicer je vrednost nakupne opcije in sedanje vrednosti izvršilne cene k(s) enaka

vrednosti prodajne opcije in cene delnice. Pri tem je treba upoštevati, da imata nakupna in

prodajna opcija enak čas zapadlosti in enako izvršilno ceno.

Če je letna obrestna mera 7 odstotkov in je čas zapadlosti eno leto, je sedanja vrednost

izvršilne cene 78 evrov:

k(s) = sedanja vrednost izvršilne cene

k(s) = 83,46 €/1,07 = 79,13 €

V(no) + k(s) = V(po) + Cd

Cd = V(no) + k(s) – V(po) = 12,52 € + 79,13 € – 25,04 € = 66,61 €

Kadar je vrednost prodajne opcije večja od vrednosti nakupne opcije, je večja verjetnost, da

bo končna vrednost pri prodajni opciji pozitivna kot pa pri nakupni opciji. Ob tem lahko

zapišemo določena dejstva, in sicer:

-višja ko je izvršilna cena, manj je nakupna opcija vredna;

-vrednost opcije narašča s trenutno ceno delnice glede na dano izvršilno ceno;

-višja ko je obrestna mera, višja je vrednost nakupne opcije;

-daljši ko je čas zapadlosti, višja bo vrednost nakupne opcije;

-večja bo variabilnost cene delnice, večja je vrednost nakupne opcije.(finance on net)

Izvršilna cena prodajne (nakupne) opcije je dogovorjena pogodbena cena, po kateri bo

imetnik opcije kupil (prodal) opcijo, če bo le-ta izvršena. Zadnji dan, na katerega se opcija še

lahko izvrši se imenuje dan zapadlosti.

Povzeto po: discussion debt vs. equity: Hibridi predstavljajo kombinacijo dolžniškega in

lastniškega kapitala. Njihovo vrednost najlažje ugotovimo tako da hibrid razdelimo na dva

dela, torej na elemente dolžniškega in lastniškega kapitala. Če poznamo vrednost dolžniškega

kapitala (obveznice) in njegovo tržno vrednost, lahko ocenimo vrednost opcije, torej

lastniškega kapitala. In sicer: vrednost opcije = cena hibridnega vrednostnega papirja –

vrednost dolžniškega kapitala (obveznice).

SPREMEMBA OSNOVNEGA KAPITALA

V pravu in ekonomiki delniških družb velja načelo stalnosti in trajnosti delniškega kapitala v

njegovi prvotni višini. Vendar pa lahko najrazličnejši gospodarski razlogi vplivajo na potrebo

zvišanja ali znižanja delniškega kapitala. Njegovo spremembo narekuje gospodarska nujnost,

zahteva pa jo korist družbe. ( Pretnar, 110)

Sleherno povečanje oziroma zmanjšanje osnovnega kapitala je zelo pomembno, kajti s tem se

lahko spreminja proporcionalni lastniški interes v družbi, razmerja med delničarji v družbi,

navsezadnje je od teh odločitev odvisen obstoj družbe. (Korp., 583) Proporcionalni lastniški

interes v družbi pa se seveda lahko ohrani tudi s preprečevanjem povečanja osnovnega

kapitala

Sprememba osnovnega kapitala delniške družbe je pomembna predvsem za delničarje, ne

glede na vrsto delnic, ki jih imajo, še posebej pa za delničarje imetnike določenega razreda

delnic in navsezadnje za posameznega delničarja. (Korp.584)

Pri povečanju osnovnega kapitala je v tej zvezi še posebej pomembno upoštevati pravico do

prednostnega nakupa delnic novih emisij v sorazmerju z deleži v osnovnem kapitalu delniške

družbe. Ta pravica, ki naj dotedanjim delničarjem omogoča ohranjati tako imenovani

proporcionalni lastniški interes, predstavlja eno temeljnih premoženjskih pravic delničarjev.

Če namreč povežemo vse tri temeljne premoženjsko – pravne pravice delničarja v delniški

družbi (pravica do dividende, pravica do likvidacijskega deleža in pravica do prednostnega

nakupa delnic novih emisij), pridemo do sklepa, da v bistvu ne gre za tri pravice, temveč samo

za tri plati ene same pravice, pravice kontrole, ki naj jo zadevna pravica ohranja.(Pretnar) V

literaturi se v tej zvezi navaja zaščitna funkcija pravice do prednostnega nakupa delnic novih

emisij s poudarjeno ekonomsko komponento. (Prelič: Prednostna pravica do novih delnic)

Pri povečanju osnovnega kapitala gre za štiri zakonsko različno urejene položaje oziroma

oblike povečanja:

1. povečanje osnovnega kapitala z vložki,

2. pogojno povečanje osnovnega kapitala,

3. odobreni kapital,

4. povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe.

Zakon o gospodarskih družbah ureja oblike povečanja osnovnega kapitala v drugem

pododdelku šestega oddelka četrtega poglavja, in sicer v členih 333. – 371. V petem odseku

tega pododdelka ureja tudi t.i. hibridne vrednostne papirje, ki so posredno povezane s

pogojnim povečanjem osnovnega kapitala, ki ga določajo členi 343. – 352.

POVEČANJE OSNOVNEGA KAPITALA Z VLOŽKI

Ker je povečanje osnovnega kapitala zelo pomemben institut v korporacijskem pravu, Zakon

o gospodarskih družbah v 333. členu za odločitev o povečanju osnovnega kapitala z vložki

določa odločitev z večino najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala.

S statutom pa se lahko določi drugačna večina, vendar ne manj kot večina pri sklepanju

zastopanega kapitala. Zakon določa tudi, da se osnovni kapital lahko poveča samo z izdajo

novih delnic.

Odločanje o povečanju osnovnega kapitala ni najpomembnejša odločitev le zaradi

formalnosti, ker gre za spremembo osnovnega kapitala delniške družbe, temveč glede na

vsebino takšne odločitve, ki bistveno posega v obstoječa »lastniška« izdajo novih delnic lahko

družba pridobi nove delničarje, s čimer se spremenijo obstoječa »lastniška« razmerja v

družbi ter kontrolni deleži in upravljavska upravičenja. (Korp., 590)

Kot že rečeno, se lahko osnovni kapital poveča samo z izdajo novih delnic in z večino

najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. ZGD določa, da osnovnega

kapitala ni mogoče povečati z vložki, dokler dosedanji vložki niso v celoti plačani, razen če je

ostal nevplačan le neznaten znesek. Nove delnice se vpisujejo s pisno izjavo – vpisnim

potrdilom.

Kot sem že omenila, je ena najpomembnejših premoženjskih pravic delničarja prednostna

pravica do novih delnic. Pri izdaji novih delnic lahko pride v delniški družbi do spremembe

»lastniških« deležev posameznih delničarjev. Dosedanji delničarji so na ta način zaščiteni, da

lahko ohranijo svoj delež v družbi. Novim delničarjem pa je vstop v družbo omejen.

Dosedanji delničar ima pravico do prednostnega nakupa delnic novih emisij v višini

dosedanjega deleža v družbi. Če je imel 10%-ni delež, lahko pridobi nove delnice v višini

10%. Na ta način se ohranjajo »lastniški« deleži v posamezni družbi.

Pravica do prednostnega nakupa je relativna, po zakonu se lahko delno ali v celoti izključi,

kar se določi ob odločanju o samem povečanju kapitala. O tem se ne sprejme posebnega

sklepa, temveč se o tem odloča z istim sklepom, kot se odloča o povečanju osnovnega

kapitala. Za sam sprejem sklepa o povečanju osnovnega kapitala, s katerim se hkrati

izključuje ali omejuje prednostna pravica delničarjev, je predpisana še strožja večina kot za

sklepanje o povečanju o povečanju osnovnega kapitala z vložki brez takšne omejitve. Za sklep

je potrebna večina najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, brez

možnosti, da bi bila s statutom določena nižja kapitalska večina. Pri navadnem sklepu se s

statutom lahko določi drugačna kapitalska večina, glede tega sklepa pa lahko statut določi le

višjo kapitalsko večino in druge zahteve.(Korp., 602)

Po ZGD morajo dosedanji delničarji pravico do prednostnega nakupa delnic izkoristiti v roku

najmanj 14 dni od izdaje sklepa o povečanju osnovnega kapitala. Za uresničitev prednostne

pravice se šteje tudi sklep, da nove delnice prevzame finančna organizacija z obveznostjo, da

jih bo ponudila delničarjem. To velja tudi v primeru, če delnice prevzame kdo drug z

obveznostjo, da jih bo ponudil delničarjem. V obeh primerih mora poslovodstvo v glasilu ali

elektronskem mediju družbe objaviti ponudbo finančne organizacije ali koga drugega z

navedbo plačila za delnice in rok, določen za sprejetje ponudbe.

V teoriji primerjalnega korporacijskega prava se prednostna pravica delničarjev do nakupa

novih delnic opredeljuje kot najpomembnejše premoženjsko upravičenje delničarjev. Po

svojih finančnih učinkih lahko ta pravica prinese delničarjem večje koristi kot pravica do

dividende, sicer pa je pomembna zaradi interesa, da delničar obdrži svoj kontrolni delež v

upravljanju družbe. (Korp., 603)

POGOJNO POVEČANJE OSNOVNEGA KAPITALA

Gre za institut povečanja osnovnega kapitala, pri katerem pride do dejanskega povečanja šele

v prihodnosti, pod določenim pogojem, zato se tudi imenuje pogojno povečanje osnovnega

kapitala.

Pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala je zahtevana strožja večina kot pri rednem

povečanju. Zahtevana je najmanj tričetrtinska večina, pri čemer statut ne more določiti manjše

kvalificirane večine, lahko določi le višjo kapitalsko večino in druge zahteve (ZGD, prvi

odstavek 344. člena). Kljub temu pa ZGD ne določa soglasja imetnikov več razredov delnic

pri odločanju, kot to določa pri rednem povečanju osnovnega kapitala z vložki.

ZGD v drugem odstavku 344. člena določa, da se s sklepom o pogojnem povečanju

osnovnega kapitala določijo tudi:

- namen pogojnega povečanja osnovnega kapitala;

- upravičenci, in

- emisijski znesek ali merila, po katerih se ta znesek izračuna.

ZGD v prvem odstavku 343. člena podaja tri razloge za pogojno povečanje osnovnega

kapitala:

1. pogojno povečanje osnovnega kapitala zaradi uresničitve pravice imetnikov

zamenljivih obveznic do zamenjave za delnice ali uresničitve prednostne

pravice do nakupa novih delnic,

2. pogojno povečanje osnovnega kapitala zaradi priprave na združitev več družb

ali zaradi zagotovitve odpravnin delničarjem pri statusnih preoblikovanjih,

3. pogojno povečanje osnovnega kapitala zaradi uresničitve pravic delavcev

družbe za prejem novih delnic v zameno za vložek denarnih terjatev, ki

delavcem pripadajo iz udeležbe pri dobičku, ki jim jo zagotavlja družba, in

zagotovitve opcijskih upravičenj do nakupa delnic, ki jih družba zagotavlja

članom uprave, nadzornega sveta in delavcem družbe ali z njo povezane

družbe.

Skupne značilnosti vseh treh skupin so, da se o pogojnem povečanju osnovnega kapitala

odloča s posebnim skupščinskim sklepom, znesek povečanja je omejen na polovico

osnovnega kapitala, ki obstaja v času sklepanja o povečanju, obstaja pa tudi poseben postopek

registracije takšnega povečanja. Vse te določbe so kogentne. Določba o omejenem 50 %

znesku varuje že obstoječe delničarje in njihov proporcionalni lastniški interes.

Povzeto po: Prelič: Pogojno povečanje…: Pogojno povečanje osnovnega kapitala je metoda,

ki jo delniška družba uporabi predvsem za to, da lahko izda mešane obveznice. Bistvo

pogojnega povečanja osnovnega kapitala je v tem, da se v trenutku sklepa o pogojnem

povečanju kapital dejansko ne poveča. Obveznice z delniško opcijo se pa uporabijo v

prihodnosti in tudi ni znano, koliko upravičencev bo svojo opcijo dejansko uporabilo.

Do dejanskega povečanja osnovnega kapitala ni nujno da vedno pride. Odvisno je od tega, ali

bodo imetniki opcij izkoristili svoja upravičenja oziroma ali se bo uresničilo določeno dejstvo

v prihodnosti.

V trenutku sklepanja o pogojnem povečanju kapitala še ni mogoče določiti ali in za koliko se

bo osnovni kapital dejansko povečal. Skupščina s samim sklepom izrazi voljo do povečanja

osnovnega kapitala.

Pri pogojnem povečanju kapitala ni nujno, da v trenutku odločitve že pride tudi do

kakršnegakoli povečanja realnega premoženja aktive, temveč gre le za sprejem odločitve, ki

ustvarja možnost, da se to lahko zgodi kasneje. Šele tedaj se poleg premoženja dejansko

poveča tudi sam osnovni kapital.(Korp., 618)

Izdaja samih hibridnih vrednostnih papirjev še ne pomeni povečanja osnovnega kapitala,

prav tako sama izdaja teh vrednostnih papirjev še ne pomeni pogojnega povečanja osnovnega

kapitala, temveč pomeni sklepanje o povečanju osnovnega kapitala zaradi uresničitve pravic

posebnih obligacij. S sklepom skupščine se določi nominalni znesek osnovnega kapitala, ki se

bo lahko v ta namen povečal, torej gre za nominalni znesek pogojno povečanega osnovnega

kapitala. ZGD je po zgledu nemške ureditve pri opredelitvi postopka uresničitve pravic

imetnikov posebnih obligacij oziroma pravic nomotehnično združil oba primera oziroma

določil smiselno uporabo določb o prednostni pravici do nakupa novih delnic tudi za

zamenljive obveznice. (četrti odstavek 343. člena) Gre predvsem za vprašanje uresničitve

upravičenja.

Povzeto po Korp.: Sklep skupščine o pogojnem povečanju osnovnega kapitala mora natančno

določiti razlog oziroma namen povečanja. Ali gre za uresničitev pravic imetnikov

zamenjalnih obveznic ali gre za uresničitev pravic imetnikov obveznic z delniško nakupno

opcijo. Pri tem se morajo upoštevati tudi predpisi, ki veljajo za prenos vrednostih papirjev,

natančneje za prenos mešanih oziroma sestavljenih obveznic.

Emisijski znesek je treba vedno določiti pri izdaji zamenljivih obveznic in obveznic z

delniško nakupno opcijo. Treba je ločiti število ter emisijski znesek tistih delnic, ki jih bo

družba zagotovila in emisijski znesek zamenljivih obveznic in obveznic z delniško nakupno

opcijo, ki jih bo družba šele izdala in jih bo mogoče zamenjati za delnice družbe. Ta emisijska

zneska ni nujno da sta enaka, ker je mogoče, da se emisijski znesek teh mešanih obveznic

določa ne glede na nominalni znesek delnic, ki se zagotavljajo, to pa je odvisno od tržnih

razmer. Ob uresničitvi zamenjalne oziroma opcijske pravice je treba te nominalne zneske

izenačiti

Ob sprejetju sklepa o pogojnem povečanju osnovnega kapitala je treba odločiti tudi o tem,

kakšne delnice bodo izdane, njihovo nominalno vrednost, njihovo oznako, predvsem pa

vsebino pravic iz delnic, torej morebitni razred delnice. Če se bodo pri tem izdale delnice

novega razreda ali pa delnice, ki bodo spreminjale obstoječa razmerja v družbi v škodo enega

razreda, je potrebno soglasje delničarjev tega razreda, o čimer morajo prizadeti delničarji

sprejeti izredni sklep (tretji odstavek 329. člena ZGD).

Sklep skupščine o pogojnem povečanju osnovnega kapitala se kasneje ne sme spreminjati.

Skupščina tudi ne sme sprejemati odločitev, ki bi bile v nasprotju s sklepom o pogojnem

povečanju. Tretji odstavek 343. člena ZGD izrecno določa, da je sklep skupščine, ki je sprejet

v nasprotju s sklepom o pogojnem povečanju osnovnega kapitala, ničen. Ta določba je

namenjena varovanju imenikov prednostnih obligacij, saj bi lahko v nasprotnem primeru

skupščina posegala v njihove pravice.

Čeprav pogojno povečanje osnovnega kapitala ni namenjeno izključno samo zagotavljanju

pravic imetnikov mešanih obveznic, se v praksi ta oblika povečanja zaradi svoje fleksibilnosti

praviloma izbira prav v zvezi z izdajanjem teh finančnih inštrumentov. V doktrini se med

prednostmi te oblike povečanja osnovnega kapitala v primerjavi z drugimi najbolj

izpostavljajo njena izvedbena fleksibilnost, ta oblika povečanja zagotavlja odzivnost na

gospodarske potrebe družbe, ter se poudarja njen pomen za zagotovitev lažje tehnične izvedbe

zamenjalnega in opcijskega upravičenja. (Prelič: Pogojno povečanje…)

ODOBRENI KAPITAL

Odobreni kapital je še ena od možnosti, ki jo ZGD predvideva za izdajo novih delnic. ZGD v

členih od 353. do 357. omogoča institut odobrenega kapitala. In sicer določa, da lahko statut

družbe pooblasti poslovodstvo za najdlje pet let po vpisu družbe v register, da osnovni kapital

poveča do določenega zneska z izdajo novih delnic za vložke, ki se imenuje odobreni kapital.

Pooblastilo je lahko dano tudi s spremembo statuta za najdlje pet let po vpisu spremembe

statuta v register. Za veljavnost takega sklepa je potrebna večina najmanj treh četrtin pri

sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Statut pa lahko določi tudi višjo večino. Nove

delnice se lahko izdajo samo v primeru celotnega vplačila vložkov v dosedanji osnovni

kapital, razen če gre za sorazmerno majhen znesek.

Znesek takšnega kapitala ne sme preseči polovice osnovnega kapitala, ki obstaja v času, ko je

bilo pooblastilo dano. Nove delnice pa se lahko izdajo samo s soglasjem nadzornega sveta in

na podlagi pooblastila brez izrednega sklepa skupščine.

Lahko pa statut določi, da se izdajo nove delnice samo zaposlenim v družbi.

Tudi pri odobrenem kapitalu je možna izključitev prednostne pravice do novih delnic.

V primeru izdaje novih delnic zaposlenim v družbi ni možna izključitev prednostne pravice,

prav tako se lahko izdajo, četudi osnovni kapital še ni v celoti vplačan.

O vsebini pravic in pogojih za izdajo delnic odloča poslovodstvo, ki mora za svojo odločitev

pridobiti soglasje nadzornega sveta. Enako soglasje je potrebno tudi za morebitno izključitev

prednostne pravice do novih delnic.

ZAMENLJIVE OBVEZNICE IN PRAVICE DO NAKUPA NOVIH DELNIC

Družba lahko izdaj tudi t.i. hibridne vrednostne papirje. Če izda zamenljive obveznice in

opcijska upravičenja, mora imeti imetnik takšnih vrednostnih papirjev možnost uresničiti

svoje pravice oziroma upravičenja. Družba lahko svojo obveznost izpolni tako, da tem

imetnikom izroči svoje delnice. Lahko izroči svoje delnice, ki jih ima v posesti ali pa jim izda

nove delnice.

Če ima družba v posesti lastno delnico, ki jo je pridobila po dopustnih zakonskih pogojih,

lahko izroči to delnico imetniku posebne obligacije in s tem izpolni svojo dolžnost do

imetnika. To velja tudi v primeru nezakonite pridobitve lastnih delnic. 250. člen ZGD določa

da mora družba, ki je pridobila lastne delnice v nasprotju z določbami tega zakona, te delnice

odsvojiti v enem letu po pridobitvi. Torej lahko družba izroči tudi te delnice in s tem izpolni

svojo obveznost do imetnikov posebnih obligacij. Nedopustno pa bi bilo, če bi družba za to,

da bi izpolnila svojo obveznost do imetnika posebne obligacije, kupila lastno delnico. Te

možnosti namreč ZGD ne predvideva kot izjemo (prvi odstavek 247. člena ZGD) pri

pridobivanju lastnih delnic in je zaradi tega nedopustna.

Družba ne more vpisovati lastnih delnic in je zelo omejena pri derivativnem pridobivanju le-

teh, zato ji ostane samo možnost, da izda nove delnice in s tem uresniči pravice imetnikov

posebnih obligacij.

Če bi družba izdala nove delnice po postopku povečanja osnovnega kapitala z vložki, bi šlo za

plačilo delnic s stvarnimi vložki. ZGD pa v 345. členu določa, da se za stvarni vložek ne šteje

izročitev zamenljivih obveznic v zameno za delnice. Zato tudi ni potreben pregled s strani

revizorjev, poenostavljen je postopek registracije. Družba tako tudi ni zavezana k

vnaprejšnjemu opredeljevanju elementov, ki so sicer potrebni pri stvarnih vložkih. Prav zaradi

poenostavitve tega postopka je zakon določil poseben institut, to je pogojno povečanje

osnovnega kapitala.