MEHIKA, CHIHUAHUA – julij 2016

POROČILO ENOMESEČNE IFMSA KLINIČNE IZMENJAVE

Ime, priimek, letnik:

Valentina Pugelj, 5.letnik, valentina.pugelj@gmail.com

Čas izmenjave:

od 1. 7. do 31. 7. 2016

Kraj izmenjave

Izmenjavo sem opravljala v mestu Chihuahua v istoimenski mehiški zvezdni državi, ki leži na

severozahodu Mehike in na severu meji na New Mexico ter Texas. Mesto leži v sredi zvezdne države, v

njem prebiva okoli 1,5 milijona ljudi, kar po njihovih standardih pomeni malo mesto. Gre za

novodobno mesto, ki ima močan vpliv Amerike, zato namesto muzejev in znamenitosti najdeš vse

možne prehrambne verige in ogromne ameriške trgovine. Mesto se šele razvija, zato srečaš veliko

gradbišč, novih urejenih in varovanih sosesk, nove parke. Center je na novo urejen, živahen čez dan na

račun trgovin in majhnih lokalov, proti večeru se spremeni v mesto duhov. Domačini se večinoma

družijo znotraj velikih trgovinskih centrov in lokalov, ki so izven centra.

Mesto leži v puščavnem območju, temparature so zelo visoke, vlažnost nizka in dreves ni.

Viza

Za Mehiko viza ni potrebna.

Zdravje

Opraviti ni potrebno dodatnih testov, niti niso preverili, ali sem bila redno cepljena. Svetujem, da v

potovalno lekarno vzamete kakšen probiotik (Linex, Waya…).

Varnost

Splošno: Pred odhodom sem slišala veliko zgodbic in tudi raznorazni vodiči navajajo Mehiko kot

nevarno državo (od streljanja do ugrabitev in vsega možnega). Te stvari te v veliki meri prestrašijo.

Sama nisem imela nobene slabe izkušnje, z izjemo tega, da so nas oropali v hostlu na Playi del

Carmen. Čez dan se v Chihuahui, niti v nobenem drugem mestu, v katerih sem bila po izmenjavi,

nisem počutila ogroženo ali prestrašeno. Večeri in noč so druga zgodba. V Chihuahui so bili vedno z

nami tamkajšnji študentje (res skoraj nikamor nismo šli sami) in so nas vodili po delih, kjer je bilo

popolnoma varno. V ostalih mestih pa je najbolje vprašati na turističnih informacijah/v hostlu, kam ja

in kam ne. Priporočila so klasična – ne hoditi peš po čudnih ulicah, sploh ne sam, izogibati se

avtobusnih postaj ponoči.

Mestni prevoz – V Chihuahui so v času moje izmenjave prevozniki protestirali proti novi spremembi

voznega reda in linij, kar je pomenilo, da avtobusi sploh niso vozili. Živela sem daleč od bolnišnice,

zato me je dnevno moja gostiteljica vozila z avtom 20min. Do večine novo nastalih sosesk avtobusi

sploh še nimajo linij. Uporabo taksijev so nam v Chihuahui odsvetovali, domačini jih neuporabljajo. Na

novo je približno 2 tedna pred mojim prihodom v Chihuahuo začel tam delovati UBER. Domačini so bili

malo skeptični glede tega, ampak večina študentov, ki smo bili tam na izmenjavi, smo to s pridom

uporabljali. Vozniki so se še malo lovili, ampak je šlo.

Prevozi drugje po Mehiki – Na daljše razdalje sem potovala z letalom, enkrat z nočnim avtobusom, ki

so presenetljivo udobni. Za nočno vožnjo z avtobusom svetujejo vsi tiste, ki se na poti nikoli ne ustavi

(brez skrbi na busu je WC, stol se da prilagodit na vse načine, dobiš tudi mini lunch paket). Lokalni

avtobusi – za te nikoli ne veš kje stojijo, pomahaš in ustavi. Plačaš na busu z drobižem. Sam moraš

vedet kam se pelješ, kje moraš dol. Linije tja in nazaj velikokrat ne vozijo po isti trasi. Taxi – nam so

svetovali uporabo avtoriziranih taksijev. Najdeš njihovo stojnico (običajno na vsakem letališču, večji

avtobusni postaji) in tam se dogovoriš za destinacijo ter plačilo. Po izkušnjah pa je najcenejši in

najlažji način UBER. Sicer smo tudi z ubrom imeli eno slabo izkušnjo – voznik nas je zapeljal v neko

čudno četrt, komaj smo ga pregovorili, da to ni prava smer in da je naš hotel čisto na drugi strani

mesta.

Ostala prevozna sredstva – Kolo je uporabno v bolj turističnih mestih (Playa del Carmen, Cancun,

Mexico city – le strogi center, imajo nekaj podobnega BicikeLj). Drugače vožnja s kolesom ni najbolj

varna, ker je mehiški promet kaotičen. Domačine boste na kolesih videli le izjemoma.

Denar

Uporabljajo mehiške pesote. Tečaj 1€ = 21,6 MX$.

Po izkušnjah se bolj splača dvigovati na bankomatih. Menjalnice sicer ponujajo vse možne akcije, če

menjaš večje vsote denarja. Pri bankomatih je potrebno biti pozoren na provizijo. Mehičani imajo

ogromno različnih bank, vsaka ima svojo provizijo. Bankomat vedno pred dvigom opozori, kakšna bo

provizija. Jaz sem večinoma dvigovala na BBVA Bancomer. S seboj ni priporočljivo nositi večjih vsot

denarja, kartice tudi raje zakleni v kovček, enako kot dokumente. Lahko se zgodi, da te bo kdo

izsiljeval za denar. Jaz sem sicer kljub opozorilom gostiteljice plačevala s kartico, naj bi imeli ogromno

primerov dupliciranja plačilnih kartic v Chihuahui.

Prevoz

V Mehiko sem potovala z letalom. Karto sem rezervirala neposredno na strani AirItalije in sem zanjo

plačala 670€. Rezervirala sem jo konec aprila, cene sem spremljala že prej.

Za notranje lete po Mehiki sem karte kupovala preko ponudnikov Volaris in VivaAerobus. Če si želiš

potovanja bolj v stilu »gowiththeflow« ne rezerviraj vseh kart vnaprej in uporabljaj avtobuse. Za

notranje lete sem plačala približno 50€ za enosmerno vozovnico, kupila sem jih mesec pred letom. Če

bi jih kupila v zadnji sekundi, bi bila cena višja. Avtobus za približno isto razdaljo stane okoli 50€, pri

tem lahko dobiš popust, če ti izdajo tamkajšnjo študentsko izkaznico ali pa z letalsko karto mehiškega

letalskega ponudnika.

Komunikacija pred izmenjavo

Komunikacija je potekala preko facebooka in Whatsappa. V mojem primeru me je LEO kontaktiral

preko Facebooka 3 tedne pred prihodom v Chihuahuo in mi dal kontakt moje gostiteljice (Facebook).

Nato je komunikacija med vsemi gostitelji in študenti na izmenjavi potekala preko Whatsappa. Bili so

zelo odzivni, postregli z veliko infomacijami in so znali odgovoriti na vsa moja vprašanja.

Sprejem s strani tujih študentov

So te prišli iskati na letališče? So te pripeljali do tvoje nastanitve? So ti pomagali pri morebitni

registraciji na fakulteti? Kako pogosto si videl svoje kontaktne osebe tekom meseca?

Gostiteljica me je prišla iskat na letališče in me pripeljala do moje nastanitve. Prvi dan mi je razkazala

celotno mesto in pokazala, kje je fakulteta. Na dan, ko smo začeli s prakso, me je dostavila do mesta,

kjer smo se sestali vsi študentje in LEO. Jaz sem živela doma pri moji gostiteljici, tako da sva se

videvali vsak dan. LEOta smo srečevali približno vsak teden.

Nastanitev

Kje si živel? Kakšna je bila tvoja soba? Kakšno je bilo stanje kopalnice in kuhinje? Je bilo tvoje

domovanje čisto in na nivoju? Kako daleč od bolnice je bila nastanitev? Ti je bilo kaj posebej všeč/ti je

šlo kaj zelo v nos?

Živela sem pri gostiteljici v hiši, v katero se je preselila pol leta pred mojim prihodom. Imela sem svojo

sobo in svojo kopalnico. Soba je bila majhna. Not sem imela posteljo, predalnik in stol. V spodnjem

nadstropju je bil velik prostor, v katerem je bila novo opremljena kuhinja, jedilnica in dnevna soba. Z

mano je živela tudi 5 mesečna psička, mene to ni pretirano motilo, saj imam tudi sama psa. Hiša je

bila v novi soseski, ki je bila ograjena z visoko ograjo, bodečo žico in 24/7 varovanjem.

Živela sem daleč od bolnice, približno 20min vožnje z avtomobilom. Kot že omenjeno do novih sosesk

ni avtobusov. Večinoma je bila Ale moj »taksist«, redko kdaj sem uporabila uber. Midve z Ale sva se

zelo dobro razumeli in zato je bilo moje bivanje tam praktično kot doma. Skupaj sva preživeli ogromno

časa in njej je bilo čisto super razkazovat okolico.

Prehrana

Zagotovili so mi vsaj 2 topla obroka na dan, običajno zajtrk in kosilo. Zajtrk sem jedla pri gostiteljici

doma, karkoli sem si zaželela. Popoldan sva običajno jedli, kje zunaj. Gostiteljica je običajno plačevala

kosila zame. Zelo redko kdaj sva kuhali. V primeru, da sva šli še na večerjo kam ven, sva plačali vsaka

zase. Zajtrk je bil običajno kosmiči, mleko, sadje in kava. Za večerjo mi je kdaj pripravila quesadillie, ki

naj bi bile tipične za Chihuahuo. Hrana je okusna, vse obvezno spremljajo tortilje, fižol in avokado.

Veliko pojedo mesa in vse peče. Nikoli ne verjemi mehičanu, ki reče »no pica«, vse peče,vsaj malo.

Tudi na mango in v sladoled so zmožni dat čili. Na pekoče se tudi malo navadiš, jaz sem to celo malo

pogrešala, ko sem se vrnila nazaj v Slovenijo. Zelenjave skoraj ne jedo, to je verjetno tudi edina stvar,

ki sem jo od hrane zares pogrešala.

Delo v bolnišnici oz. inštitutu

Prakso sem opravljala v Hospital central, ki je univerzitetna in javna bolnišnica. Prvi dan so vsem

študentom, ki smo bili na izmenjavi, razkazali bolnišnici in nas predstavili osebju. Dodelili so nam tudi

svoje mentorje. Vsi, ki smo bili na kirurgiji smo dobili enega mentorja, ki ga v bistvu sploh nismo kaj

veliko videli. Naš delovni dan je izgledal tako, da smo se ob 8 preoblekli v scrubse in pogledali

operativni plan za tisti dan. Bolnišnica je bila majhna, operativni blok je obsegal 3 operacijske

dvorane. Po ogledu operativnega plana smo šli pogledati želene operacije. Večinoma smo imeli

sistem, da si prišel v operacijsko pozdravil in povprašal, zakaj se gre. Kirurgi so bili zelo prijazni in so ti

na hitro povedali anamnezo ter plan dela. Tudi če kirurg ni znal angleško, se je nekako potrudil

razložiti ali pokazati, kaj je z bolnikom narobe in kaj bo naredil. V sklopu tega pogovora smo se tudi

dogovorili za asistiranje. V prvem tednu nas je plastični kirurg naučil šivat, nato smo lahko asistirale

po dogovoru z operaterjem, odvisno je bilo tudi kako zahteven je bil primer, koliko je bilo prisotnih

kirurgov, specializantov in pripravnikov. Določene dni smo veliko asistirali, druge dni smo samo

opazovali. Veliko lažje se je bilo dogovoriti s kirurgi, ki so nas večkrat videli. Jaz sem večino časa

izmenjave preživela z ortopedi in travmatologi, nekaj tudi s plastiki in ORL. Asistirala sem pri lažjih

ortopedskih operacijah, večinoma ostranitve osteosintetskega materiala iz gležnjev. Videli smo

ogromno zanimivih primerov, od oskrbe strelnih ran, naravnave femurja brez fancy opreme ( 6L

fiziološke in elastični povoji), prometne nesreče. Bolnica ima drugače zelo slabo opremo, niso imeli niti

razkužil (mi smo nosile svojega). Pri nas so odprli brez posebne zaščite bolnika z aktivno tuberkulozo.

Za en dan sem se dogovorila, da sem šla v porodni blok. Povprečna starost nosečnic v Mehiki je 16

let, meni je bilo šokantno gledat nosečnice stare 13 ali 14 let. Tam ni takšnega luksuza kot pri nas, 20

nosečnic si deli eno sobo, kjer čakajo na porod. Imajo 2 sobi za porod, včasih tudi po več nosečnic

rojeva v eni. Babic v Mehiki ne poznajo, kar pomeni, da celoten porod vodi zdravnik ali specializant.

Mentorstvo

Kot že omenjeno, mentor mi je bil dodeljen, ampak ga nisem videla pogosto. Mogoče je kak dan

pozdravil in povedal, kakšni primeri bodo.

Socialni program

Običajno smo imeli popoldneve proste. Uradno organiziran je bil en izlet v Mazatlan, kjer smo se

družili s tujimi študenti iz drugih krajev, in NFDP večerja. Ostal program smo si študentje organizirali

sami. Večino večerov smo se družili po raznoraznih lokalih, šli na karaoke, gledali nogometne tekme,

igrali družabne igre. Mazatlan je obmorsko mesto približno 1200km od Chihuahue. Prvotni plan je bil

iti z avtobusom, ampak kot je pri mehičanih v navadi, ni šlo nič po planu. Na koncu smo šli s

kombijem, izmenjaje smo vozili 12 ur. Vikend smo preživeli v hiši, spali na blazinah, čeprav bi morali

biti v hotelu. Drug vikend smo si sami zorganizirali izlet v Creel in Copper canyon, kjer smo hodili po

kanjonih in obiskali adrenalinski park, v katerem je tudi najdaljši zipline na svetu (2,4km, dosega

hitrost 130km/h). Na koncu izmenjave smo bili vsi incomingsi v Chihuahui tako dobro povezani, da

smo komaj šli narazen.

Splošna ocena izmenjave

Meni je bila izmenjava zelo dobra, kljub temu da jim organizacija malo šepa, da nikoli nič ne gre po

planu. Na koncu je vedno vse v redu in urejeno. Ljudje so neverjetno prijazni, od tistih, ki jih srečaš na

ulici in ti pomagajo najti, kar rabiš, do tistih v bolnišnici. Klima v operacijski je popolnoma drugačna

kot pri nas, nikoli se ne počutiš ne zaželenega. Vsi so komaj čakali, da nam še kaj pokažejo in nas

naučijo nekaj novega. Drugače je Mehika res nora država, imaš ogromno stvari za videti, narava je

fantastična, kultura je živahna in bogata. Mislim, da se bom v Mehiko še vrnila.

Potrebnik

Nujno potrebuješ scrubse. Jaz sem jih kupila tam za 25€. V operativnem bloku smo imeli sicer na voljo

njihove srubse, ki so bili 3x preveliki. Stetoskopa, nevrološkega kladivca in lučke na kirurgiji ne

potrebuješ. V Mehiko ni slabo vzeti kakšne super fancy obleke, saj so ljudje v lokalih zelo zelo urejeni.

Načeloma tudi če greš v diskoteko v supergah ti nihče ne bo nič rekel, moški običajno potrebujejo

kakšno srajco. Jaz predvsem priporočam, da se čim manj sekirate, ker stvari ne bodo šle po planu.

Približna razdelitev stroškov

Koliko si plačal/a za letalsko karto? Stroški prehrane? Družabni program? Random?

Letalske karte: Benetke – Mexico city (povratna) 670 €, karta Gualdalajara – Chihuahaua 50€,

Chihuahua – Mexico city 50€

GoOpti prevoz Ljubljana – letališče Benetke 30 €

Scrubsi: 25€

Socialni program: 350€

Zipline: 30€

Slika 1: Slovenske študentke pred Hospital central

Slika 2: Tuji študentje ob napisu Chihuahua v centru mesta

Slika 3: Izlet v Copper canyon, slika ob največjem slapu v Mehiki, Basaseachic falls

Slika 4: Sombrero party

Slika 5: Asistiranje pri septoplastiki

Slika 6: Čakanje na operacije

Slika 6 : Incomingsi v Chihuahui na zadnji dan