76
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir Mentor: red. prof. Cveto Kobal Kandidatka: Jožica Cvelbar Somentor: red. prof. mag. Tomaž Svete Maribor, 2009

MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

Embed Size (px)

Citation preview

Page 1: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko

Diplomsko delo

MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

Mentor: red. prof. Cveto Kobal

Kandidatka: Jožica Cvelbar Somentor: red. prof. mag. Tomaž Svete

Maribor, 2009

Page 2: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

II

Lektorica: Ana Markelj, prof. slovenščine Prevajalka: Ana Markelj, prof. angleščine

Page 3: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

III

ZAHVALA Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem, ki so mi stali ob strani ter prijazno pomagali s svojim

znanjem in izkušnjami pri nastajanju tega diplomskega dela in moji celotni študijski poti. Še

posebej gre zahvala mojima mentorjema, red. prof. Cvetu Kobalu in red. prof. mag. Tomažu

Svetetu, za strokovno pomoč in podporo pri nastajanju diplomskega dela ter izvajanju

praktičnega dela. Iskrena hvala ravnatelju glasbene šole Marjana Kozine, Zdravku Hribarju,

nenazadnje pa gre zahvala mojim staršem, ki so bili vedno nekje blizu s spodbudo in podporo.

Hvala!

Page 4: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

IV

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Jožica Cvelbar, rojena 30. maja 1974, študentka Pedagoške fakultete Univerze v

Mariboru, smer glasbena pedagogika, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Milhaud

Darius: Sonatina opus 76 za flavto in klavir pri mentorju Cvetu Kobalu in somentorju

Tomažu Svetetu, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno

navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, 20. avgust 2009

Page 5: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

V

1 POVZETEK

V prvi polovici 20. stoletja so v glasbi vladale tri velike osebnosti: Stravinski, Bartók in

Schönberg. Vsi trije so pisali veliko bolj disonantno in ritmično razčlenjeno glasbo kot kdaj

koli prej, čeprav so se med seboj zelo razlikovali. Stravinski je bil na čelu t. i. neoklasicistične

smeri, vračanja k ravnovesju in jasnosti, Bartók je kot zadnji od skladateljev nacionalne smeri

hodil osamljeno ustvarjalno pot, Schönberg pa je zgradil intelektualni sistem 12-tonske

glasbe, dodekafonijo. V istem času so drugi skladatelji skušali iskati lastno pot v splošni

zmedi. Osvobodili so se omejitev klasične harmonije 19. stoletja in pisali v več tonalitetah

hkrati (politonalno), kot na primer Darius Milhaud, ali pa so uporabljali več vzporednih linij.

Ob prodoru ameriških jazzovskih ritmov, za njimi pa fokstrota, charlestona in drugih plesov

iz 20. let 20. stoletja so vsi evropski plesi postali staromodni. Milhaud in drugi skladatelji so

se oprijeli ritmičnih in inštrumentalnih možnosti novih plesnih oblik ter jih vpletli v svoje

skladbe. Milhaud je francoski skladatelj, čigar opus skoraj 400 del sega od lahke zabavne

glasbe do širokopoteznih operno-oratorijskih del. Bil je eden prvih neoklasicistov, vključno z

ostalimi člani »šesterice«. Povezanost šestih francoskih skladateljev v skupino so si

pravzaprav izmislili časnikarji, a je te skladatelje kljub temu družila nekakšna enotnost duha.

Pod duhovnim vodstvom duhovitega, za samopromocijo nadarjenega in umetniško

iznajdljivega Jeana Cocteauja so »Les six« postali sinonim za urban, šaljiv in preračunljivo

naiven glasbeni slog. Milhaud je drzno eksperimentiral s politonalnostjo ter

latinskoameriškimi glasbili in ritmi, ne da bi pri tem izgubil spontanost in bujen melodičen

navdih. V obravnavani Sonatini opus 76 za flavto in klavir se kaže njegovo navdušenje nad

brazilsko glasbo in plesom. S sinkopami, trilčki in pasažami pričara pravo poletno vzdušje in

ko se poigrava s harmonijo, nemalokrat vnaša v glasbo zametke dveh tonalitet, predvsem

elemente gis in fis mola.

Ključne besede: francoska glasba na prehodu v dvajseto stoletje, neoklasicizem v glasbi 20.

stoletja, francoska šesterica »Les six«, Darius Milhaud, Sonatina opus 76 za flavto in klavir,

analiza.

Page 6: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

VI

ABSTRACT

In the first half of the 20th century there were three major composers: Stravinski, Bartók and

Schönberg. They all composed more dissonant and rhythmically analyzed music than

anybody before although they differed from each other in their styles. Stravinski was the

leader of so-called neoclassicism – the return to balance and clearness. Bartók was alone in

his style and Schönberg created a musical system of 12 tones. Other composers of that time

were trying to find their own ways in general chaos. They freed themselves from the

boundaries of classical harmony of the 19th century and started composing in multiple

simultaneous tonalities (polytonality), like Darius Milhaud, or used many parallel lines.

When American jazz rhythms and later foxtrot, charleston and other dances of the 1920s

became popular, all European dances became old-fashioned. Milhaud and other composers

used rhythmic and instrumental possibilities of those new dance forms and integrated them

in their compositions. Milhaud is a French composer whose opus of almost 400

compositions includes different types of music – from pop music to opera and oratorio. He

was one of the first neoclassicists, so were the other members of »The six«. It was actually

journalists who joined six French composers in this group, but they shared some unity of the

spirit. Under the mentoring of witty and talented artist Jean Cocteau »Les six« became the

synonym of urban, witty and calculably naive musical style. Milhaud was very daring in

experimenting with polytonality as well as with Latin American instruments and rhythms,

but he didn't lose his spontaneity and rich musical inspiration. His enthusiasm for Brazilian

music and dance is shown in Sonatina opus 76 for flute and piano. The summer atmosphere

is created by syncopes, trills and passages. When he plays with harmony, he often includes

two tonalities, mostly elements of G-sharp minor and F-sharp minor.

Key words: French music at the beginning of the 20th century, neoclasicism in music of the

20th century , the Group des Six, Darius Milhaud, Sonatina opus 76 for flute and piano,

analysis.

Page 7: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

VII

KAZALO

1 UVOD ..................................................................................................................................... 1 1.1 Opredelitev področja .................................................................................................. 1 1.2 Namen in cilji ............................................................................................................. 2 1.3 Raziskovalne hipoteze................................................................................................ 2 1.4 Raziskovalne metode in uporabljeni viri.................................................................... 3

2 UMETNOST NA PREHODU V 20. STOLETJE............................................................. 4 2.1 Francoska glasba na prehodu v 20. stoletje................................................................ 7 2.2 Francoski flavtisti in ustvarjalci glasbe za flavto ..................................................... 10

3 NEOKLASICIZEM V GLASBI 20. STOLETJA............................................................ 11 3.1 Francoska šesterica................................................................................................... 13

3.1.1 Francis Jean Marcel Poulenc............................................................................ 16 3.1.2 Arthur Honegger .............................................................................................. 18 3.1.3 George Auric .................................................................................................... 20 3.1.4 Louis Durey...................................................................................................... 21 3.1.5 Germaine Tailleferre ........................................................................................ 22

4 DARIUS MILHAUD ....................................................................................................... 23 4.1 Življenje ................................................................................................................... 23 4.2 Delo .......................................................................................................................... 25 4.3 Pregled del................................................................................................................ 32 4.4 Analiza ..................................................................................................................... 37 4.5 Sonatina.................................................................................................................... 47

5 SKLEP.............................................................................................................................. 48 6 SEZNAM LITERATURE IN VIROV............................................................................. 50 7 PRILOGE ......................................................................................................................... 51

Page 8: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

1

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja

Nekateri skladatelji, rojeni pred koncem 19. stoletja, so bili v Franciji v dvajsetih letih 20.

stoletja dejavni v »skupini šesterice«, ki je bila odkrito naklonjena politonalnosti in

atonalnosti. To skupino so sestavljali Arthur Honegger, Francis Poulenc, Georges Auric,

Germaine Tailleferre, Louis Durey in Darius Milhaud. Navduševali so se za galsko jasnost in

za stvarno, vsega bujnega razkošnega zvoka osvobojeno umetnost. Skupina je imela

poglavitne nasprotnike med posnemovalci Debussyja, eden od njenih pobudnikov pa je bil

Erik Satie. Bila je nasprotnica intelektualizma in je skušala povečati vrednost jazza in

kavarniške glasbe. Šesterica skoraj nikoli ni imela skupne estetike niti natančno določenega

programa, bila je preveč različna, da bi lahko dalj časa ostala enotna. Njeni člani so se

razvijali vsak po svoje.

V glasbi Dariusa Milhauda se kaže njegov južni, provansalski temperament pa tudi ljubezen

do folklore. Milhaud je ogromno pisal, njegov opus skoraj 400 del sega od lahke zabavne

glasbe do širokopoteznih operno-oratorijskih del, pri čemer se je zavedal, da je le redko katero

delo takšno, da dalj časa preživi. Svoj odnos do glasbe je pojasnjeval D. Evenu, zlasti pa v

osemnajstih razgovorih s francoskim glasbenim piscem Claudom Rostandom, kjer je

elegantno in osebno podčrtano povedal vse, kar ga je tako ali drugače spodbujalo k

razmišljanju o glasbeni umetnosti.

Milhaud najčisteje uteleša novi pariški glasbeni ideal antiromantične, poudarjeno

sredozemske glasbe svetlobe in umirjenosti. Zanikanje starih estetskih postav ga vodi včasih

do sarkazma, včasih pa se v njegovih delih sprosti viharna in razbrzdana sila. Smisel za

polifonijo in klasično obliko je prav tako močan kot brezobzirnost do harmonskih sozvočij, ki

jih za čim močnejši poudarek polifonskega značaja žrtvuje do take mere, da piše vsak glas

polifonije v drugem tonskem načinu. Vendar ima ta slap melodij kljub harmonskim trdotam

svoj čar. Vanj je odeto izredno močno čustvo, ki tej glasbi vliva gonilno silo in presenetljivo

učinkuje. Milhaudova značilnost je bitonalnost, ki se odraža tudi v Sonatini opus 76 za flavto

in klavir.

Page 9: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

2

1.2 Namen in cilji

K obravnavi omenjene tematike me je navedlo poustvarjanje del za flavto francoskih

skladateljev in čutnost ter vznemirljivost te glasbe. Namen diplomskega dela je poleg

izvajanja Milhaudove Sonatine opus 76 za flavto in klavir analizirati to delo in delo francoske

šesterice »Les six«.

Francoska zgodovina se ponaša s številnimi skladatelji, ki so doprinesli pomemben prispevek

k razvoju glasbene umetnosti. V tem diplomskem delu se bomo usmerili na enega najbolj

plodnih skladateljev svojega časa, Dariusa Milhauda.

Cilj diplomskega dela je poleg omenjenega proučiti delo, tehniko in obdobje, v katerem je

skladatelj ustvarjal.

1.3 Raziskovalne hipoteze

Po Ravelovi smrti je Milhaud obveljal za vodilnega francoskega skladatelja. S svojim delom

je odpiral mnoga vprašanja, saj je pisal v toliko različnih slogih, da ga je težko kam uvrstiti.

Skladal je jazz, južnoameriško in hebrejsko glasbo. Bil je satiričen, romantičen, liričen in

dramatičen. Čeprav je Milhaudova glasba disonančna, je vedno tonalna. Pogosto je okrepil

naklonjenost tonalnosti, tako da je naložil eno vrh druge. Politonalnost je izvor njegovih

ostrih disonantnih sklopov, v njegovih delih pa je čutiti tudi bitonalnost, kot na primer v

Sonatini opus 76 za flavto in klavir.

Page 10: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

3

1.4 Raziskovalne metode in uporabljeni viri

Uporabljeni pristopi k proučevanju tematike so splošno teoretične metode. Znotraj njih so

uporabljene: deskriptivna, komparativna in zgodovinska metoda, metoda klasifikacije ter

metoda analize in sinteze.

Glede na izvirnost virov vsebine so v nalogi uporabljeni primarni in sekundarni viri.

Page 11: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

4

2 UMETNOST NA PREHODU V 20. STOLETJE

Umetnost zahodne kulture je na prehodu iz 19. v 20. stoletje doživela globok pretres. V njen

značaj je zarezala nova umetnostna zavest, posledica človekovega notranjega preobražanja.

Osebna, čutna stran, ki je bila ravno v romantičnem obdobju tako živa, je začela v njem

popuščati na račun vedno bolj prebujajoče se stvarne (neosebne) miselne dejavnosti. V

ospredje je stopil razum. Iskanje resnice sveta in zakonitosti narave je postala človeku prva

življenjska vrednota. V umetnosti je ponovno začela dobivati vodstveni pomen ideja nad

podobo snovnega predmeta. Čutna narava je prenehala biti umetnikova učiteljica, ideja je

zopet prevzemala njen umetnostni pomen. Tako je postalo samo po sebi umevno, da se je

namesto figurativnega posnetka začela v umetnosti pojavljati abstraktna oblikovnost, ki je v

raznih smereh v manjši ali večji meri začela odklanjati oblikovno podobnost s snovno naravo.

In kolikor se je ta podobnost sploh še ohranila, se je umetnina vendarle bistveno odklonila od

podobe naravnega predmeta zaradi ideje, ki jo je sila ustvarjalčeve fantazije vtisnila vanjo in

po njej preoblikovala. V skrajnosti je vodil odklon od posnemanja naravnih oblik do popolne

konstruktivnosti, kjer je postala umetninska oblika le še odraz miselnih zvez (Škulj, 1999, str.

1).

Vsa nova iskanja v umetniškem upodabljanju so še sredi vrenja in zaradi premajhnega

časovnega odmika od njih še ni mogoče postavljati trdnih slogovno-estetskih sodb. V grobem

obrisu so se nekatere smeri že razjasnile. Od romantičnega naturalizma se je ob koncu 19.

stoletja prvi odklonil impresionizem, ki se je rodil na francoskih tleh in se razširil po Evropi.

Bil je še zasidran v zunanjem čutnem svetu, kjer je iskal impresije, vendar so se ti vtisi

preobražali skozi prizmo umetnikove osebnosti. Ker je impresionizem dobival pobude iz

zunanjega sveta, je kljub preobražanju skozi umetnikovo osebnost le še ohranil določeno

oblikovno odvisnost ter povezanost z zunanjim svetom in njegovo predmetnostjo. Mnogo bolj

se je tej oblikovni odvisnosti začel izmikati ekspresionizem, ki je prvenstveno zasidran v

človekovem individualnem notranjem svetu; od tam dobiva spodbude za umetniško

oblikovanje. Tako sta umetnikova ideja in njegova individualna fantazija glavni narekovalki

za podobo umetnine. Tu je oblikovni vpliv čutne narave že povsem omajan in ga umetnik

upošteva samo toliko, kolikor ga potrebuje pri upodabljanju lastnih idej. Ekspresionizem je bil

Page 12: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

5

tedaj že prva stilna zvrst, ki odvzema čutni naravi pravice vpliva na oblikovanje ter prepušča

svobodo oblikujočemu umetniku. Še dlje sta šli v iskanju novih sodobnih prijemov stilni

smeri, kot sta novi klasicizem in konstruktivizem. Pri obeh gre za umetniško ustvarjalnost, ki

se pri oblikovanju opira na računsko dognana načela, pri tem pa se umika pred napotki iz

čutne narave v idejno abstrakcijo; zato tudi uporablja izključno sodobna izrazna sredstva.

Medtem ko novi klasicizem vsaj do neke mere še upošteva klasična estetska načela pri

urejanju oblik, je konstruktivizem pretrgal vso zvezo s preteklostjo in se brezobzirno opira na

miselno podprto oblikovano konstruiranje, ki prehaja v formalistični racionalizem. Iz te smeri

izhaja več najnovejših iskanj, ki so sorodna po nagnjenju k znanstvenim prijemom, od koder

iščejo napotke za umetniško oblikovanje; skladajo se s sodobnim duhom časa (Škulj, 1999,

str. 2).

Ob iskanju novih umetnostnih poti pa mirno živijo dalje nekdanji umetnostni nazori.

Romantika in naturalizem se še nista končala. Mnogo je še ustvarjalcev, ki v našem času še

vedno oblikujejo po spodbudah čutne narave, čeprav uporabljajo tudi sodobna izrazna

sredstva. V teh smereh v središču pozornosti ostajata človekov osebni svet in neposredna

emocionalnost (ibidem).

Ob vsem tem lahko z gotovostjo rečemo, da je težko postaviti mejo med romantiko in

impresionizmom ter med njim in novejšimi strujami, kajti od romantike dalje se smeri močno

prepletajo in pravzaprav nimajo popolnoma čistih predstavnikov. Vsak novejši avtor je v večji

ali manjši meri podlegal vplivom prejšnjih in sočasnih umetnostnih teženj. Tako tudi danes ni

glasbe brez romantičnih primesi in lirizem, ki ji je najbolj svojstven, bo vedno terjal določeno

stopnjo romantičnega razpoloženja. Impresionizem je nastal kot nadaljevanje in priostrenje

romantike in le v mali meri kot odpor proti njej. Njegovi tvorci so se začeli pri prvih

romantikih in so šele postopoma razvili zavestno impresionistični slog (ibidem, str. 7).

Tudi glasbena obdobja torej rastejo in se ne menijo za čas in njegove naključne zareze, ki

označujejo začetke in konce stoletij. Začeti glasbeno zgodovino 20. stoletja z letom 1900 bi

Page 13: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

6

bilo samovoljno - pa vendar ne povsem tako neosnovano dejanje, kot če bi glasbena obdobja

podobno razmejevali tudi v preteklih stoletjih. Na prelomu stoletja ni sicer ostalo nobeno

delo, ki bi ga zares označili kot prelomnico. Pomislimo, da je Puccinijeva Tosca (l. 1900), ki

je še povsem zakoreninjena v preteklem stoletju, izšla skoraj istega leta kot Debussyeva

veliko manj konvencionalna lirična drama Pelléas et Mélisande. Tudi če bi šteli mnoga

prizadevanja za novo glasbo kot glavno smer in najbolj značilno posebnost 20. stoletja, ura

njenega rojstva ne bi sovpadala s prvo uro novega stoletja (Honolka, 1983, str. 493).

Takšna progresistična perspektiva bi pomenila zožitev, ki ne bi z enako pravico dopuščala

definicije, da je 20. stoletje »stoletje nove glasbe« - tako kot naj bi bilo prejšnje stoletje

»romantično« –, kajti še naprej se prepletajo napredne in konzervativne težnje, ob drznih

vizionarjih so mojstri, ki tehnično ne komponirajo posebno drugače kot njihovi stari očetje

(Honolka, 1983, str. 493-494).

Nemogoče je torej ugotoviti in postaviti uro nič, vendar je presenetljivo, kako se ob kar naprej

omenjenem prelomu stoletja skoraj do leta natančno vrstijo kulturni dogodki, ki nosijo v sebi

kali odločilnega razvoja. Leta 1900 je Max Planck objavil Kvantno teorijo, ki je skupaj s pet

let kasneje objavljeno Einsteinovo »posebno relativnostno teorijo« predstavljala temelj

popolnoma novega pogleda na fiziko (Honolka, 1983, str. 494).

Traumdeutung, preroška knjiga Sigmunda Freuda o globinski psihologiji, je izšla leta 1900;

njenega dolgotrajnega vpliva ni treba posebej poudarjati. Odkrivajoča potovanja v

skrivnostno območje človeške duše umetniško odsevajo v delih Jamesa Joycea in Franza

Kafke, tudi v Wozzecku Albana Berga (ibidem).

Uporniki v likovni umetnosti so razbili tradicionalni svet upodobljene resničnosti. Leta 1898

je Anglež A. Endell preroško govoril o »umetnosti oblik, ki nič ne pomenijo«; prek

stiliziranega futurizma, ki se mu je takrat poklonil Picasso, vodi (s Kleejem in Kandinskim)

dosledna pot do brezpredmetnega slikarstva in kiparstva (ibidem).

Povsod je torej vladalo nelagodje nad podedovanim, upor proti svetu očetov. Evropo je

pričela osvajati Nietzschejeva filozofija elitnega nadčloveštva, obenem pa se je nauk Karla

Marxa organiziral v udarno moč in pridobil množice (ibidem).

Page 14: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

7

2.1 Francoska glasba na prehodu v 20. stoletje

Francozi se lahko pohvalijo s precejšnjim številom uspešnih skladateljev. Od baroka do danes

so nekatera od najbolj znanih imen naslednja: Hector Berlioz (1803-1869), Ambroise Thomas

(1811-1896), Charles Gounod (1818-1893), Jacques Offenbach (1819-1880), César Franck

(1822-1890), Camille Saint-Saëns (1835-1921), Léo Delibes (1836-1891), Georges Bizet

(1838-1872), Jules Massenet (1842-1912), Gabriel Fauré (1845-1924), Ernest Chausson

(1855-1899), Claude Debussy (1862-1918), Erik Satie (1866-1925), Maurice Ravel (1875-

1937), Francis Poulenc (1899-1963), Olivier Messiaen (1908-1992) in Pierre Boulez (1925).

K tem znanim imenom moramo dodati še druga pomembna imena v oblikovanju repertoarja

za flavto: Paul Taffanel (1844-1908), George Hüe (1858-1948), Cecilie Chaminade (1861-

1944), Albert Roussel (1869-1937), Philippe Gaubert (1879-1941), George Enescu (1881-

1955), Jacques Ibert (1890-1962), Darius Milhaud (1892-1974). Če so to v glavnem

skladatelji od obdobja romantike do danes, moramo omeniti še velike skladatelje baročnega

obdobja, torej iz 17. stoletja, kar so nedvomno: Jean-Baptiste Lully (1632-1687), Marc-

Antoine Charpentier (1636-1704), Francois Couperin (1668-1733) in Michel Blavet (1700-

1768) (Krivec, 2007, str. 7).

V tem obdobju se je slika francoske glasbe zelo spreminjala. Opera je bila še vedno glavno

področje, na katerem so ustvarjali skladatelji. Sočasno je prihajalo do obnove francoske

instrumentalne glasbe in tudi javnega glasbenega življenja, ki je postajalo bogatejše in

raznovrstnejše. Odmevni so tedanji operni skladatelji: Charles Gounod (1818-1893), čigar

Faust niti danes ne sestopa z opernih odrov, Ambroise Thomas (1811-1896; Mignon),

Félicien David (1810-1876), Léo Delibes (1836-1891; Lakme), Louis Étienne Reyer (1823-

1909), Éduard Lalo (1823-1892) in posebej izstopajoči Georges Bizet (1838-1875), umetnik

velike ustvarjalne moči, ki je v operi Carmen (1875) ustvaril vrhunsko stvaritev novega

Page 15: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

8

scenskega realizma kot prvi močan odgovor na Wagnerjev vpliv v Franciji. Jules Massenet

(1842-1912) je v svojih najbolj uspešnih delih (Manon in Werther) čisti lirik, nagnjen k

deloma osladni, dopadljivi melodiki, kar razlaga njegove velike uspehe pri malomeščanskih

slojih. Camille Saint-Saëns (1835-1921) je zabeležil največji uspeh z opero Samson et Dalila,

prav tako pa je storil veliko za obnovo francoske instrumentalne glasbe z nizom orkestralnih

in komornih del, elegantne, deloma hladne uravnovešenosti. V času Drugega cesarstva se je v

Parizu razvila opereta, v kateri je vodil Jacques Offenbach (1819-1880); skozi smeh in

brezbrižno vedrino je pogosto znal z ostrimi strelami zadevati številne slabosti francoske

družbe tistega časa (Muzička enciklopedija, 1958, str. 489-490).

Obnova francoske instrumentalne glasbe je plod osebnega in kolektivnega dela. Societé

nationale de musique (1871) ter simfonični orkestri E. Colonnea (1874) in Ch. Lamoureuxa

(1881) kot tudi glasbeno vzgojni zavod Schola Cantorum (1896) so bistveno pripomogli k vse

bolj intenzivnemu glasbenemu življenju ter omogočili afirmacijo novih mladih talentov. Po

drugi strani pa je ustvarjalna in pedagoška dejavnost C. Francka, po rodu Belgijca, zagotovila

obnovo tehničnega mojstrstva, izvirnih zamisli ter širino ustvarjalnega interesa. Med

številnimi Franckovimi učenci so izstopali: Vincent d'Indy (1851-1931), skladatelj, pisec in

teoretik, eden izmed utemeljiteljev Scholae cantorum, Henri Duparc (1848-1933; izvrstne

solo pesmi), Ernest Chausson (1855-1899); Pierrre de Breville (1861-1949); Guy Ropartz

(1864-1955) in Guillaume Lekeu (1870-1894). Vzporedno z ustvarjanjem C. Francka in

njegovih učencev se je odvijalo ustvarjalno delo drugih francoskih skladateljev, med katere

sodijo: Emmanuel Chabrier (1841-1894), kolorist, avtor grotesknih, sočnih, klavirskih

kompozicij; Gabriel Pierne (1863-1937); Alfred Bruneau (1857-1934), skladatelj

naturalističnih opernih del; Gustave Charpentier (1860-1956); pesnik pariškega boemskega

življenja (opera Louise); Reynaldo Hahn (1874-1946) in Henri Rabaud (1873-1949). Posebej

izstopa Gabriel Fauré (1845-1924), pomemben pedagog, utemeljitelj sodobne solo pesmi v

Franciji, s katero je potisnil ob stran osladno salonsko romanco, ter avtor kvalitetnih

klavirskih del (Muzička enciklopedija, 1958, str. 489-490).

Page 16: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

9

V drugi polovici 19. stoletja se je v Franciji zelo močno razvila tudi orgelska umetnost, ki jo

zastopajo: Alexandre Guilmant (1837-1924) in Charles-Marie Widor (1845-1937), za njima

tudi Louis Vierne (1879-1937) in Marcel Dupré (1886-1971) kot eden najbolj izstopajočih

sodobnih improvizatorjev na orglah (ibidem).

Pomembnejši od omenjenih skladateljev je bil poleg C. Francka Claude Debussy (1862-

1918), oče francoskega in evropskega glasbenega impresionizma. Izhajajoč iz francoskega

slikarskega impresionizma ter simbolizma v poeziji je Debussy zgradil poseben umetniški

govor, nenavadno primeren za ustvarjanje impresionističnih atmosfer. Elementi tega govora

so specifičen orkestralni kolorit, uporaba celotonske lestvice in akordov, starih tonalitet in

pentatonike kot tudi popolnoma novo obravnavanje harmonskih sklopov (paralelizmi

četverozvoka in peterozvoka, neposredno zlivanje akordov iz različnih tonalitet). Debussyjev

svet je pogosto individualistično zaprt in je popolnoma nov v evropski glasbi. Njegova

umetnost je končno osvobodila francosko glasbo Wagnerjevih vplivov. Njegova vrhunska

dela so: opera Pelléas et Mélisande (1902), orkestralni Prélude à l`aprés-midi d`un faune,

godalni kvartet v g-molu, številne klavirske miniature (dve knjigi preludijev) in niz solo

pesmi (Ch. Baudelaire, P. Verlaine) (ibidem).

Debussyjevi ožji in mlajši sodobniki so ustvarjali deloma pod njegovim vplivom, toda

močnejši talenti so znali zbežati in se usmeriti na lastna pota. Med takšne sodijo predvsem:

Ravel, Dukas, Roussel in Schmitt (ibidem).

Maurice Ravel (1875-1937), umetnik z neobičajno prefinjenim okusom, ostrim intelektom ter

veliko znanja, je bil v prvi vrsti skladatelj instrumentalne glasbe. V njegovi glasbi je

harmonija sočna, včasih bolj agresivna od Debussyjeve, ritem je podčrtan (medtem ko je pri

Debussyju zagotovo neopazen), forma je toga, zaokrožena (za razliko od Debussyjeve

fragmentarnosti). Karakterističen je njegov interes za špansko melodiko in ritmiko. Med

Page 17: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

10

njegova najbolj pomembna dela sodijo godalni kvartet, klavirski trio, klavirske kompozicije

(sonatina Tombeau de Couperin, koncerti), balet Daphnis et Chloé in Bolero (ibidem).

Paul Dukas (1865-1935) je ustvaril svoje najboljše delo v operi Ariane et Barbe-Bleue in v

široko popularnem orkestralnem scherzu L`apprenti sorcier (ibidem).

Albert Roussel (1869-1937) se je zapisal v zgodovino glasbe z orkestralnimi klavirskimi in

gledališkimi deli (balet Le festin de l`Araigneé) (ibidem).

Florent Schmitt (1870-1958) je znan po komornih (klavirski kvintet), vokalnih in gledališčnih

kompozicijah (balet La tragédie de Salomé) (ibidem).

Med ostale francoske skladatelje, katerih dejavnost je zapolnjevala prva desetletja dvajsetega

stoletja, sodijo: Albéric Magnard (1865-1914), teoretik Charles Koechlin (1876-1950), Henri

Busser (1872-1973), Jean Jules Roger-Ducasse (1878-1954), Louis Aubert (1877-1968),

Déodat de Sévarac (1873-1921), André Caplet (1879-1925), Joseph Canteloube (1879-1957)

in Paul Le Flem (1881-1984) (Muzička enciklopedija, 1958, str. 489-490).

2.2 Francoski flavtisti in ustvarjalci glasbe za flavto

Francoska zgodovina se ponaša s številnimi skladatelji, ki so prispevali k razvoju glasbene

umetnosti. V vrsti številnih skladateljev v drugi polovici 19. stoletja in na prehodu v 20.

stoletje so tudi pomembni skladatelji, ki so ustvarili literaturo za flavto. Med njimi so tudi

flavtisti in učitelji, ki so ponesli zven in tehniko flavte v današnje dni. Med ustvarjalci glasbe

za flavto naj omenimo tiste, katerih dela so danes standardni repertoar za flavto: Paul

Taffanel, Philippe Gaubert, Camille Saint-Saëns, Léo Delibes, Georges Bizet, Jules Massenet,

Gabriel Fauré, Claude Debussy, Maurice Ravel, Francis Poulenc, George Hüe, Cecilie

Chaminade, Albert Roussel, George Enescu, Jacques Ibert, Darius Milhaud … (Krivec, 2007,

str. 11).

Page 18: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

11

3 NEOKLASICIZEM V GLASBI 20. STOLETJA

Neoklasicizem je kompozicijski stil v glasbi 20. stoletja. Ta stilna smer se je pojavila ob

koncu 1. svetovne vojne, v času atonalne revolucije in dodekafonskega sistema Arnolda

Schönberga. Neoklasicizem je nastal kot reakcija na takrat še vedno odmirajočo poetičnost

romantične glasbe in kot reakcija na zvočno in akordno bogastvo impresionizma. Že pred 1.

svetovno vojno se je glasba osvobodila tonalnosti in dur-molovskega sistema, vendar v takem

stanju ni mogla dolgo živeti. Podobno kot pri vseh ostalih zgodovinskih razvojnih ali

revolucionarnih dogodkih, ki opuščajo staro in hočejo novo, je glasbo prevelika svoboda

vodila v anarhijo, komponistične postopke pa v slepo ulico (Wikipedia, the free encyclopedia,

2009).

Nekateri skladatelji so v tem videli potrebo po iskanju starega v tradiciji oziroma novem

klasicizmu. Leta pred 1. svetovno vojno so glasbi prinesla prodor v neznano, povojna leta pa

v neoklasicizem, ki predstavlja neke vrste preporod in obnovitev nečesa, kar je bilo

pozabljeno. Skladatelji so se obračali k baroku, zato tudi izraz neobarok, ki se zrcali zlasti v

polifoniji in motoričnosti ritma; in h klasicizmu, da bi se tam naučili ravnovesja med vsebino

in obliko. To je bilo njihovo izhodišče, ki so ga začinili s tedaj sodobnim glasbenim jezikom

(ibidem).

Zlasti razločen je vpliv J. S. Bacha, kar se kaže v poudarjanju kontrapunktske strukture,

oživljanju starih oblik (suita, toccata, passacaglia, concerto grosso), reduciranju orkestralnega

volumna in kolorita ter opuščanju kromatike in izvenglasbenega programa. Neposredni

predhodnik neoklasicizma je F. Busoni, ki je 1919–1920 propagiral »mladi klasicizem«

(Glasba, 1987, Ljubljana).

V okviru klasicizma so v 20. stoletju delovali mnogi skladatelji in nekateri to počno še danes.

Najslavnejši med njimi so: skladatelji skupine šestih (Georges Auric, Louis Durey, Arthur

Page 19: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

12

Honegger, Darius Milhaud, Francis Poulenc, Germaine Tailleferre); Jean Francaix, Aram

Hačaturjan, Paul Hindemith, Zoltan Kodaly, Frank Martin, Bohuslav Martinu, Goffredo

Petrassi, Sergej Prokofjev, Igor Stravinski, Dimitrij Šostakovič in Viktor Ullmann (ibidem).

Harmonske težnje 20. stoletja se ne združujejo v neko edinstveno karakteristično skupino, kot

bi to lahko rekli za klasicistično in v veliki meri romantično obdobje. Lahko pa se zazna

kompozicijske struje, ki uporabljajo sorodne postopke, npr. bitonalni in politonalni postopki,

ki vsebujejo istočasno uporabo dveh ali več tonalitet (npr. postopki skladatelja Dariusa

Milhauda), nemodalni postopki, s katerimi se poskušajo oživiti harmonski odnosi s pomočjo

starih tonalitet (ti postopki so pogosto kontrapunktičnega značaja), formiranje glasbenih

dialektov na podlagi avtohtone nacionalne glasbe z vsemi ritmičnimi, melodičnimi in

harmonskimi konsekvencami ter neoklasicistični harmonski postopki, ki uporabljajo stilski

postopek Bachove dobe in starejših obdobij. Večina takih postopkov je prepletena s

tradicionalnimi harmonskimi elementi, tako da sodobni harmonski jezik pogosto kaže tudi

eklektične poteze. Skladatelji resne glasbe 20. in 21. stoletja terčne harmonije ne uporabljajo

na načine, kot je bila uporabljana v 18. in 19. stoletju. Akordi, ki so jih tvorili v prejšnjih

obdobjih, se vrtijo okrog tonalnih centrov: tonike, dominante in subdominante, njihovi

postopi pa sledijo k pričakovanemu harmonskemu razvezu. Terčno harmonijo sodobni

skladatelji uporabljajo predvsem kot mimobežno ali kontrapunktično strukturo s premičnimi

tonalnimi centri (ibidem).

Glede na princip gradnje akordov od 20. stoletja dalje klasificiramo več vrst harmonije: terčna

ali klasična harmonija, kvartna (tudi kvartno-kvintna) in sekundna harmonija. Sodobni

skladatelji uporabljajo kvartno (akorde, sestavljene iz kvart) in terčno harmonijo (akorde,

sestavljene iz terc) klasicističnih in romantičnih postopkov. Kvartni material ima korenine že

v ornamentaciji trizvokov in v tehnikah srednjeveške polifonije. Kvartni akordi so zgrajeni z

vertikalnim nizanjem intervala kvarte. Večina tonov v akordu mora biti nameščena v razdalji

kvart, da bi ohranila razločen kvartni zvok, sicer lahko kvartni akordi zvenijo kot nonakordi,

undecimni akordi ali akordi z dodanimi notami. Pri sekundi oziroma sekundno-septimni

harmoniji pa za tvorbo sekundnih akordov uporabljajo veliko in malo sekundo, kjer zvečana

sekunda slušno učinkuje kot terca, zmanjšana sekunda pa kot čista prima. Sekundni akordi so

Page 20: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

13

lahko aranžirani v septimah, tako kot so lahko terčni akordi predstavljeni v sekstah in kvartni

akordi v kvintah (ibidem).

3.1 Francoska šesterica

Novejša francoska glasba je našla na pragu 20. stoletja najbolj izviren in značilen izraz v

impresionizmu, ki se kaže v čisti obliki pri Debussyju. Albert Roussel si prizadeva za

določeno formalno strogost in jasnost, ki jo ob vključevanju elementov baskovsko-španske

folklore Ravel tudi doseže. »Glasbi s svilenim čopičem« sledi po 1. svetovni vojni pod vtisom

kompozicij Stravinskega »glasba s sekiro«. Tedaj se okrog Satieja zbere »šesterica«: Darius

Milhaud (1892-1974), Arthur Honegger (1892-1955), Francis Poulenc (1899-1963), Louis

Durey (1888-1979), Georges Auric (1899-1983) in Germaine Tailleferre (1892-1983)

(Leksikon - Glasba, 1987).

Les six, ime skupine francoskih skladateljev, izhaja iz imena »Ruska peterka«, tudi »Mogočna

peterka«, ki je izraz za skupino ruskih skladateljev 19. stoletja. Sestavljali so jo Balakirev,

Musorgski, Borodin, Rimski-Korsakov in Cui. Francoski glasbeni pisec in kritik Henry Collet

je 16. januarja 1920 v uvodu članka za koncertni list Comoedia z besedami »francoska

šesterica« poimenoval skupino šestih mladih skladateljev, katerih delo je bilo nekakšna

reakcija na wagnerjanstvo in impresionizem (Andreis, 1989, str. 208–209).

Milhaud je v svoji bogati avtobiografiji z naslovom Notes sans musique zapisal: »Henry

Collet je popolnoma samostojno izbral šest imen: Auricovo, Dureyevo, Honeggerjevo,

Poulencovo, Tailleferrino in moje; in to le zato, ker smo se poznali med seboj in ker so se

naša dela pojavljala na istih koncertih. Kljub naši različni naravi in temperamentu pa se Collet

ni niti malo oziral na to … No, ni imelo prav nobenega smisla upirati se tej ideji: Colletov

Page 21: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

14

članek je tako močno odmeval v svetu, da je bila francoska šesterica takoj sprejeta, jaz pa

sem, hočeš – nočeš, postal njen član« (ibidem).

V tej zelo ohlapni in v sebi neenakovredni skupini se je združilo šest francoskih skladateljev,

ki so jih spodbudili poskusi Erika Satieja in Jeana Cocteauja, okretnega dramatika, polemika

in slikarja, ter antiwagnerjanskega in antiromantičnega esteta. Spustili so se v boj proti

d'Indyevi francoski akademiji in proti vsakršni romantiki. Skupaj so napisali balet, katerega

glavni lik je bil Eifflov stolp, navduševali so se za galsko jasnost in za stvarno, vsega bujnega

razkošnega zvoka osvobojeno, »oguljeno« umetnost. Mladi glasbeniki so v Satieju, čudaku iz

Arcueila, občudovali neustrašnega in nesebičnega borca za novo glasbo, privlačila jih je

njegova satirična drža. Satiejev glasbeni slog je eklektičen in večplasten, uporablja pa tudi

neogrški (style néogrec) stil, po katerem je razpoznaven v svojih najbolj popularnih skladbah,

v katerih se je zgodaj lotil »anti-glasbenih« oblik, multimedijalnih projektov in prvih

surrealističnih prijemov v zgodovini glasbe nasploh (Honolka, str. 523).

Le coq et l'arlequin (1918), knjiga Jeana Cocteauja z veliko odlomkov, posvečenih prav

glasbi, je bila redno branje članov šesterice. Jean Cocteau je francoski pesnik, pisatelj,

ilustrator, dramatik, oblikovalec, akademik in filmski režiser, ki se je rodil 5. julija 1889 v

kraju Maison Lafitte. Kljub njegovemu obsežnemu literarnemu ustvarjanju se je sam imel za

pesnika. Leta 1955 je postal član Académie française in Kraljeve akademije Belgije. Umrl je

11. oktobra 1963 v kraju Milly-la-Foret (ibidem).

Cocteau je zapisal misel, ki je zagotovo postala vodilo mlade šesterice, ki je bila vse bolj

dejavna v takratnem francoskem glasbenem življenju: »Dovolj nam je oblakov, valov,

akvarijev, vodnjakov: nam je potrebna življenjska glasba, glasba za vsak dan … Dovolj nam

je ležanja v visečih mrežah! Želim si glasbe, ob kateri se bom počutil, kot da sem doma …

Music-hall, cirkus, ameriški črnski orkestri, vse to lahko umetnika navdahne, kot ga lahko

življenje samo … Takšni prizori niso umetnost sama po sebi, a so močnejši in vplivnejši od

strojev, živali, pejsaža in nevarnosti« (Andreis, 1989, str. 208).

Page 22: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

15

Tako se je porajala nova francoska glasbena estetika, enakovredno oddaljena od Debussyjeve

subtilnosti in njegovih posnemovalcev ter od Wagnerjeve težke filozofske simbolike. Ta

estetika je zahtevala prisotnost življenja v občasnih predstavah, zahtevala je jasnost in

natančnost. Mladi francoski glasbeniki so začenjali umetniško kariero daleč stran od

subjektivizma, trezno, antiromantično, s težnjo po novem slikanju stvarnosti, včasih tudi

mimo meja, mimo katerih bi želeli. Navduševali so se nad grotesko in cirkusom, nad ritmom

jazza, nad močjo strojev pa tudi nad športno spretnostjo. Iz zvoka so skušali odstraniti

psihološke in mistične implikacije, da bi bila njegova fizična realnost čista; glasba izraža

samo sebe in obrisi zvočne »snovi »morajo biti jasno zarisani (ibidem).

Skupina se je kmalu razšla, saj so bili njeni člani preveč različni: Germaine Tailleferre in

Louis Durey sta kmalu izginila v ozadje, Georges Auric je postal uspešen filmski skladatelj,

Francis Poulenc, izvrsten pianist, je uglasbil mnoga dela avantgardnih pesnikov, se preizkusil

v pesmi in komorni glasbi ter slavil v tonalno vedrem starostnem slogu pomembne uspehe kot

operni skladatelj. Največji osebnosti te skupine, Honegger in Milhaud, sta šla kmalu vsak

svojo pot (Honolka, 1983, str. 523).

SLIKA 1: Les six

Vir: Classical composers (2009).

Page 23: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

16

3.1.1 Francis Jean Marcel Poulenc

Francoski skladatelj in pianist se je rodil 7. januarja 1899 v Parizu. Njegova mati je bila

ljubiteljska pianistka, naučila ga je igranja na instrument in glasba je postala del družinskega

življenja - klavirske skladbe prevladujejo v Poulencovem zgodnejšem opusu. Hitro je našel

lastno pot; zdaj se je prepuščal oblikovanju religioznih občutij, zdaj poudarjanju izrazito

posvetnih prvin. Poulencova glasba vedno sloni na melodiji, ki določa vsebino in obliko dela.

Navezal se je na Fauréja, Debussyja in Ravela, prizadeval si je obogatiti francosko melodiko,

pri čemer mu je zlasti razvit občutek za prozo omogočal skrajno precizno poglabljanje v

najtanjše nianse jezika. Posebno področje njegove umetnosti je zborovska glasba. Komponiral

je glasbo raznolikih zvrsti, med drugim samospeve, komorno glasbo, oratorije, opere, baletno

in različno orkestralno glasbo. Sicer se v njegovih skladbah kaže vpliv Mozarta in Saint-

Saënsa, katerih melodiko pogosto citira. Kasneje v življenju ga je izguba tesnih prijateljev

privedla do odločitve, da se poda na romanje k Temni Mariji v Rocamadour, kjer je ponovno

odkril katoliško vero. Skladbe iz tega obdobja so resnejše in bolj poglobljene, najbolj značilna

predstavnica je opera Pogovori karmeličank. Poulenc se je zanimal tudi za dadaistično

gibanje. Umrl je za srčnim infarktom 30. 01. 1963 v Parizu (Andreis, 1989, str. 217).

Komorna glasba: Sonata za 2 klarineta, op. 7 (1918/1945), Sonata za violino in klavir, op. 12

(1918), Klavirska suita (1920), Sonata za klarinet in fagot, op. 32 (1922/1945), Sonata za rog,

trobento in pozavno, op. 33 (1922/1945), Trio za oboo, fagot in klavir, op. 43 (1926),

Villanelle za dude in klavir, op. 74 (1934), Suite française za 2 oboi, 2 fagota, 2 trobenti, 3

pozavne, tolkala in čembalo, op. 80 (1935), Sekstet za klavir in pihalni kvintet, op. 100

(1932–39), Sonata za violino in klavir, op. 119 (1942–43/1949), Sonata za čelo in klavir, op.

143 (1940–48), Trois mouvements perpétuels za 9 glasbil, op. 14 (1946), Sonata za flavto, op.

164 (1956–57), Elégie za rog in klavir, op. 168 (1957), Sarabanda za kitaro, op. 179 (1960),

Sonata za klarinet, op. 184 (1962), Sonata za oboo, op. 185 (1962) (ibidem).

Ostala dela: Baletna glasba Les Biches (1922/23), Concert champêtre za čembalo, (1927–

1928), Concerto Choréographique za klavir in 18 instrumentov, »Aubade« (1930), Koncert

za 2 klavirja in orkester, d mol (1932), Koncert za orgle, godala in timpane, g mol (1938),

Zgodba o barbarskem slonu za klavir in recitatorja (1940, orkestracija Jean Francaix 1945),

kantata Figure humaine za dva zbora a cappella (1943, krstna izvedba: januar 1945, London),

Page 24: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

17

opera Les mamelles de Tirésias (1947), Koncert za klavir in orkester (1949), opera Pogovori

karmeličank (1957), opera La Voix Humaine (1959), Gloria (1959, krstna izvedba: Boston

1961), Stabat Mater (1950).

SLIKA 2: Francis Poulenc

Vir: Classical composers (2009).

Page 25: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

18

3.1.2 Arthur Honegger

Rojen 10. 03. 1892 v Le Havru, sin staršev švicarskega porekla, je študiral na züriškem

konzervatoriju in pri d'Indyju na pariškem konzervatoriju. Najprej je postal znan v zvezi s

francosko šesterico, vendar se je njegov slog korenito ločil od sloga njegovih kolegov. Na

začetku ustvarjanja je bil pod vplivom Debussyjevega impresionizma, pozneje je prek

ekspresionizma prišel do lastne glasbene govorice. Pomembne spodbude je dobil od Richarda

Straussa in Igorja Stravinskega, toda ni se izogibal niti prvinam jazza in drugim glasbenim

virom. Oratorij Kralj David z velikim umetniškim uspehom in izzivalni Pacific 231 za

orkester sta uveljavila njegov ugled v vsem glasbenem svetu. Poznejša dela, zlasti simfonije

in dramatični oratoriji, so mu zagotovili mesto prav v vrhu francoskih skladateljev (Ewen,

1973, str. 340).

O mlajšem Honeggerju je Henri Prunieres napisal takole: »V njem se stikajo in mešajo

najboljše lastnosti francoske in nemške šole. Njegova glasba, ki je povsem atonalna, v celoti

temelji na kontrapunktu. Preproste melodije z naravnimi obrati se razvijajo druga iz druge.

Zdi se, da ima vsak instrument v njegovi komorni glasbi in vsaka skupina instrumentov v

njegovih orkestralnih partiturah samosvoje življenje in govori svoj jezik. Včasih se oglašajo

disonance, ki so precej boleče, rezkost, ki je kruta … V tej glasbi človek ne čuti apriornega

sistema samovoljne tehnike. Očitati ji je mogoče edino to, da včasih že meji na poučno

pikolovstvo.« Z vsakim novim delom je Honegger bolj poudarjal lirično prvino v svoji glasbi

ter krepil njen ritmični in harmonični jezik. V zadnjih delih se odkrivata globoko ukoreninjeni

misticizem in navdušeno religiozno občutje. Njegov estetski kredo se glasi takole: »Veliko

pomena pripisujem glasbeni arhitekturi, ki je ne bi nikoli želel žrtvovati na račun literarne ali

slikovne razporeditve. Moj zgled je Bach … Ne iščem vrnitve k harmonični preprostosti, kot

to delajo nekateri nasprotniki impresionizma. Nasprotno: zdi se mi, da bi morali uporabljati

harmonične materiale, ki jih je ustvarila šola, ki je naša predhodnica, vendar uporabljati na

drug način – kot osnovo linij in ritmov«. Honegger je umrl 27. 11. 1955 v Parizu (ibidem).

Orkestralna glasba: 3 Mouvements symphoniques. Pacific 231 (1923) so prvič slišali v Parizu

8. maja 1924 na simfoničnem koncertu, ki ga je vodil Kusevicki. Zaradi presenetljivih

disonanc je skladba nekaj let veljala za izzivalno, vendar je čas to v dobršni meri ublažil. To

je delo človeka 20. stoletja, človeka, ki čuti moč strojev in v njej uživa. Honeggger je pogosto

Page 26: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

19

vozil ne samo avtomobile, ampak celo lokomotive. Poletna pastorala (1920), pisana za

komorni orkester, je polna idilične poezije, v kateri se izmenjujeta mir in vedra svežina.

Skladba je popolnoma tonalna in formalno uravnotežena, glavni temi sta predstavljeni v oboi

in francoskem rogu. Simfonije: 5 simfonij (1930–1950), druga simfonija je izraz globokih

čustev, tretja simfonija, Liturgična, je globoko religiozno delo, četrto je poimenoval Deliciae

Basilienses, simfonične pesmi Rugby (1928), Simfonični stavek št. 3 (1933), Radio –

Panoramique (1935), Mono partita (1951). Koncert za klavir in orkester (1924) je zgodnje

delo, v katerem kaže težnje, sorodne namenu »francoske šesterice«, da bi uporabljali

značilnosti ljudske glasbe v satiričnem slogu (ibidem).

Oratorij Le roi David (1921) je glasba v najbolj presenetljivem Honeggerjevem modernem

slogu, v katerem dosega veliko, grobo silovitost z disonancami in prevladujočo rabo pihal.

Ostali oratoriji: Cris de monde (1931), Jean d'Arc au bûcher (1938), napisan za plesalko Ido

Rubenstein, La danse des morts (1940), Nicolas de flue (1940).

Opere: Antigone (1927), L´aiglon (1937), Amphion (1931).

Baleta: Scatingrink (1922), La Cantique des cantiques (1938) (ibidem).

SLIKA 3: Arthur Honegger

Vir: Classical composers (2009).

Page 27: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

20

3.1.3 George Auric

Rojen 15. 02. 1899 v Lodèvu, učenec d `Indya, je začel ustvarjati glasbo že pri petnajstih

letih, kasneje pa je deloval tudi kot kritik v Nouvelle Revue Française in Nouvelles eraries. V

letih od 1962 do 1968 je bil direktor opere in Opére Comique v Parizu. V začetku njegova

dela odlikujejo trpke harmonije in občutja, pretkana s humorjem in tudi ironijo; pozneje je

njegova glasba dobila dramatične poteze in bujno ritmiko. Bil je izvrsten tehnik, v dela je

vnašal lahkotnost in enostavnost pa tudi elemente humorja in parodije. Najviše je segel v

baletu, operi, filmski in scenski glasbi. V koreografskem delu tragedije Phèdre (1951) so se

pokazale tudi komponente dramatičnosti, patetike. Umrl je 23. 07. 1983 v Parizu (Andreis,

1989, str. 218).

Baleti: Les Fâcheux (1924), Les Matelots (1925), Les pélicans (1925), La pastorale (1926),

Phèdre (1951), Le peintre et son modèle (1949), Musical chairs (1950), Chemin de lumière

(1952), Coup de feu (1960), Le bal des voleurs (1960), Eurydice (1964). Klavirska dela:

Sonatina, Mala suita, Sonata v F duru, Trije impromptuji (1940), Partita za dva klavirja

(1955), Doubles jouex za dva klavirja. Instrumentalna dela: Sonata za violino in klavir

(1957), Suita za šest instrumentov, ciklus Imaginèes (1968–73) za razne sestave. Filmska

glasba: Le sang d`un poète (1930), La belle et la bête (1946), Les parents terribles (1949),

Orphé (1950), Eternel retour, Moulin Rouge (1952) (ibidem).

SLIKA 4: George Auric

Vir: Classical composers (2009).

Page 28: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

21

3.1.4 Louis Durey

Bil je najstarejši v šesterici, rojen 27. 05. 1888 v Parizu, in tudi prvi, ki jo je zapustil. Od leta

1938 je bil glavni tajnik in nato predsednik Fédération Musicale Populaire in od leta 1948

podpredsednik Association Française de Musiciens Progressistes. Po drugi svetovni vojni je

skladal množične pesmi in kantate v slogu socialističnega realizma. Umrl je 3. 07. 1979 v

kraju Valfère pri St. Tropezu (Andreis 1989, str. 219).

Od atonalnosti in hladnega objektivizma je postopno prešel k toplejšemu, vsebinsko bolj

bogatemu oblikovanju, kasneje pa se je pridružil skupini progresistov in pisal masovne pesmi

in kantate na socialno-politične teme. Njegov opus je skromen, med njegova dela sodijo

predvsem popevke na pesmi Gidea, Petronija, Gourmonta in Tagoreja ter zborovska dela na

besedila Mallarméja, Régnierja in Orléansa (ibidem).

Orkestralna dela: Mouvement symphonique (1964), 4 octophonies (1966), Dilection za godala

(1969). Instrumentalna dela: trije godalni kvarteti (1917–28), Trioserenade in memoriam B.

Bartók za godalni trio (1955), klavirski trio, pihalni kvartet, Soirées de Valfère (1964),

Sonatina za flavto in klavir, klavirska dela. Vokalna dela. Kantate: La lounge marche (1949),

Cantate de la rose et de l´amour (1965). Solo pesmi. Operi L`Occasion in Judith (ibidem).

SLIKA 5: Louis Durey

Vir: Classical composers (2009).

Page 29: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

22

3.1.5 Germaine Tailleferre

Rojena leta 1892 se v svojih delih približuje impresionistom predvsem z eleganco in

uravnoteženostjo. Ena najboljših skladb je Uvertura za orkester (1932).

Instrumentalna glasba: Koncert za klavir in orkester, Concertino za klavir in orkester,

Concertino za harfo in orkester, Jeux de plein air za dva klavirja, Pastorala za mali orkester,

suita Fleurs de France za orkester, godalni kvartet, klavirski trio, dve violinski sonati, Sonata

za harfo (1957), balet Le marchand d`oiseaux (1923). Vokalna dela: kantata Narzyss na

Valerijev tekst, opera Le Fou-sensé, opera Il était un petit navire (1951) (ibidem).

SLIKA 6: Germaine Tailleffere

Vir: Classical composers (2009).

Page 30: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

23

4 DARIUS MILHAUD

4.1 Življenje

Darius Milhaud, francoski skladatelj in učitelj, član »francoske šesterice« in eden plodnejših

skladateljev 20. stoletja, se je v židovski družini rodil 4. septembra 1892 v Marseillu, v

provinci Aix v Franciji, in sicer očetu Gabrielu Milhaudu, trgovcu, ter materi Sophie Allatini

Milhaud. Mati je študirala petje, oba z očetom sta bila velika navdušenca nad glasbo, zato sta

veliko časa in truda namenila glasbenemu izobraževanju sina. Darius je bil že pri štirih letih

navdušen pianist, violino se je začel učiti pri sedmih letih, pri trinajstih pa je že sodeloval v

godalnem kvartetu. Po opravljeni maturi leta 1909 je študiral na pariškem konzervatoriju, da

bi postal violinist, a se je raje osredotočil na kompozicijo. Tu pa nanj ni najmočneje vplival

akademski »Conservatoire«, marveč prijateljstvo s pesniki, kot sta bila Francis Jammes in

Paul Claudel. V njegovih zgodnjih delih se čuti Debussyjev slog. Za Sonato za dve violini in

klavir je leta 1915 dobil nagrado konzervatorija. Njegovi učitelji so bili Paul Dukas, Leroux in

Gedalge. Spoznal je prijatelja, kasneje člana »francoske šesterice«, Aurica in Honnegerja

(American National Biography Online, 2009).

Še bolj pomembno se zdi literarno prijateljstvo s Paulom Claudelom, katoliškim pesnikom in

diplomatom. Leta 1916 je Claudel odšel v Brazilijo kot francoski minister in ponudil

Milhaudu službo atašeja. Milhaud se je navdušil nad brazilsko popularno glasbo, na potovanju

po ZDA leta 1922 pa je na ulicah Harlema prvič slišal pristen jazz, ki je v njegovih delih

pustil močan vpliv. Tako je v naslednjem letu končal The Creation of the World, šest baletnih

scen s primesmi jazza. Milhaud je imel nadvse rad jazz in ameriško glasbo afriškega izvora,

predvsem pa solistično glasbo in improvizatorje priljubljenih bandov (ibidem).

Po končani vojni se je vrnil v Pariz in se spoprijateljil s člani avantgardne skupine, imenovane

»francoska šesterica«, ki se je ukvarjala z glasbo, gledališčem, s slikarstvom in plesom.

Tipičen za njegovo generacijo je bil močan odpor do wagnerjanstva in obenem veliko

Page 31: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

24

občudovanje Mussorgskega in Debussyja. Pogosto so se skupini pridružili skladatelja Erik

Satie in Francis Poulenc ter pesnik Jean Cocteau. Plod te naveze in slikarja Raoula Dufyja je

Milhaudov balet Le boeuf sur le toit (ibidem).

V času med obema vojnama je živel pri babici v Aixu, kjer je preživel velik del otroštva. Leta

1922 se je poročil s svojo sestrično Madeleine Milhaud, s katero je imel sina Daniela.

Francijo je zapustil leta 1939 in leto kasneje emigriral v ZDA, se zaposlil kot učitelj na Mills

Collegeu v Oaklandu, v Kaliforniji, kjer je poučeval kompozicijo skoraj tri generacije

študentov. Pogosto je predaval in dirigiral v ZDA, zaradi revmatskega artritisa pa je potovanje

postajalo čedalje težje. Velikokrat je uporabil invalidski voziček. Še naprej pa je komponiral

in dirigiral svoje skladbe na koncertih. Po drugi svetovni vojni se je vrnil v Francijo, kjer so

ga zelo toplo sprejeli (ibidem).

V letih od 1947 do 1971 je predaval na pariškem konzervatoriju, zaradi slabotnega zdravja, ki

ga je privezalo na invalidski voziček, pa se je v zadnjih letih upokojil. Poletne počitnice je v

glavnem preživljal v Aspenu v Coloradu, kjer je tudi neumorno deloval; iz tamkajšnjega

konservatorija je ustvaril eno najpomembnejših glasbenih središč v Združenih državah

Amerike (ibidem).

Milhaud (podobno kot njegovi sodobniki Paul Hindemith, Bohuslav Martinu in Hector Villa

Lobos) je bil zelo ustvarjalen in delaven skladatelj, čigar skladanje se je zdelo skoraj tako

naravno kot dihanje. V bogati karieri je napisal več kot štiristo skladb, med njimi 15 oper, 18

godalnih kvartetov, 34 koncertov, 12 simfonij, 19 baletov in veliko glasbe za film. Proti

koncu življenja je tudi njegova slava usihala, a se zdi, kot da za to Milhaudu ni bilo nič mar.

Užival je v svojem delu in ta radost ga je vlekla skozi dolga, z boleznijo povezana zadnja leta

življenja. Umrl je v Ženevi leta 1974 (ibidem).

Page 32: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

25

SLIKA 7: Darius Milhaud

Vir: Classical composers (2009).

4.2 Delo

Milhaud je klasik politonalnosti. Že v prvi klavirski sonati iz leta 1916 izrablja čare, ki jih

hrani prekrivanje več tonovskih načinov. Z zavestnimi disonancami, ki uhajajo iz okvirov

nauka o harmoniji, začenja tudi ritmiko znamenite skladbe Saudades do Brasil za klavir, toda

ne spekulativno, marveč »revolucionira« čisto zvočno-čutno (za Schönbergovo

dvanajsttonsko atonalnost se namreč Milhaud nikoli ni zmenil). Milhaudova ljubezen do

politonalnosti izhaja nemara iz dejstva, da je kot Provansalec izredno doživljal svetlobo. Kar

so videle njegove oči, je slišalo njegovo uho: jasne obrise, močne, kontrastne barve pod

sredozemskim soncem.

Čutnost in prevlada zvoka nad vsako teorijo omejujeta vse Milhaudove poskuse. Zmeraj je bil

pripravljen na drznosti: ko je kot mladenič opremil Claudelov prevod Aishilovih Les

Choéphores s sila moderno scensko glasbo, ko je z mogočnim tolkalnim aparatom težil v

Page 33: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

26

»orkestracijo scenskih šumov« (leta 1922, razširjeno v tridelno Orestejo) ali ko je leta 1927

po mitoloških predlogah napisal tri Opéra – Minutes, v katerih je skrčil enodejanko na 200

taktov (skrajno nasprotje Wagnerju), ali ko je v Christophe Colombe Paula Claudela poskušal

stopnjevati s filmskimi vložki, epskim pripovedovalcem in močnimi zbori novo sintezo

glasbenega gledališča – vedno je iskal nenavadne rešitve in vsako izmed njegovih scenskih

del se dviguje nad prejšnja dela istega žanra in v nobenem ni mogoče zgrešiti njegovega sloga

(Honolka, 1983, str. 524-525).

Za Milhauda je bila skrivnost glasbe napisati večtaktno melodijo, ki zadošča sama sebi,

melodijo kot vitalni element, ki si jo je lahko zapomniti, ki jo lahko mrmraš. Zanj je bila

tehnika drugorazrednega pomena. V pogovorih s Claudom Rostandom je pogosto omenjal,

naj skladatelji razvijajo kvaliteto svoje fantazije in silo domišljije ter si stalno prizadevajo za

obnovo svoje izrazne sile. Ni mogel razumeti različnih kategorij v glasbi: klasična, moderna,

resna, lahka. Po njegovih besedah lahko glasbo najdemo tako v kavarniški melodiji ali opereti

kakor v simfoniji, operi ali komorni glasbi (Besede skladateljev, 1985, str. 111–112).

Prav tako je razmišljal o skrivnosti tehnike in ni razumel privrženosti samo enemu sistemu.

Zanj je bila delitev na tonalnost, atonalnost, bitonalnost ali neoklasicizem skoraj nepotrebna

delitev glasbe na različne oddelke. Zapisal je, naj bi skladatelji uporabljali tisto, kar lahko

pomaga ustvariti delo, ki bo polno in popolno, kot je le mogoče: »Pomembne so zmernost in

preprostost, zanesljiva in logična konstrukcija. Popolnoma nemočen sem pri izvedbi

rapsodičnih del, ki so brez vsake strukture ter preobložena z neskončnimi razvoji in

nepotrebno kompliciranostjo. Toda vsako delo ima svoj slog. Kvartet ni napisan v istem slogu

kakor balet, filmska glasba ne tako kakor sonata. Skladatelj se mora prilagoditi smeri svojega

dela in se spomniti, da je treba pri baletu tudi plesati; prav tako, da mora film pred široko in

različno javnost. Čisti izraz skladatelja pa naj ostane. Komponiranje opere ali kvarteta zahteva

isto ljubezen kot delo za gledališče, pri katerem nalaga dramatična nujnost skladatelju meje in

kjer je pogosto treba v nekaj taktih izraziti obvladujočo atmosfero.« Milhaud je preprosto rad

pisal glasbo. Ni imel nobenih estetskih zakonov niti filozofije ali teorije. Delal je z

zadovoljstvom, sicer sploh ne bi pisal. Skoraj vedno je izpolnil glasbena naročila vsake vrste,

Page 34: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

27

delal marljivo, z vsemi možnostmi, ki mu jih je dajala sodobna tehnika (Besede skladateljev,

1985, str. 111-112).

Opera

Milhaudovo odrsko ustvarjanje je odločilno vplivalo na razvoj moderne opere. Uglasbil je

antične, židovske in sodobne snovi; poleg velikih del so tudi miniaturne opere. Med letoma

1913 in 1923 je komponiral trilogijo Orestie (po Ajshilu) z deli Agamemnon, Les Choëphores

in Les euménides (po Ajshilovi drami v predelavi Paula Claudela, ki so jo prvič izvedli v

celoti v Bruslju leta 1949, napisal pa jo je bil trideset let pred tem). V njej so se odražali

zaključenost posameznih glasbenih točk, politonalnost, ritmična deklamacija govornega glasu

ob čistem spremljanju tolkal, oratorijski značaj, kultno gledališče ter v okviru junaških snovi

prvič absolutna prevlada Wagnerjeve glasbene drame. Ni pa dvoma, da je Milhaud najboljši v

krajših delih; za nekatera med njimi je črpal navdih iz poglobljenega poznavanja mitološke in

zahodne dramske kulture. V Les Malheurs ďOrphée (Orfejeve nesreče, besedilo A. Lunel,

Pariz 1924, prva javna izvedba v Bruslju 1926) antično snov projicira v Provanso. Le Pauvre

matelot (Ubogi mornar, besedilo J. Cocteau, Pariz 1926) je Milhaudovo najbolj uspešno in

tudi najbolj konvencionalno odrsko delo: je namreč nekakšna – seveda zakrita – inačica

verizma. Prinaša baladno zgodbo, ki ji botrujeta moritat in plesna glasba (Rosi, 1995, str. 263

-264).

Najpomembnejše delo je Christophe Colomb (besedilo P. Claudel, Berlin 1930), s katerim je

nesporno dosegel najvišjo izrazno raven. Kolumb je tu obubožan star mož, čigar življenje se

odvija v obliki spominov. Izraženi so krščanstvo, mistika in simbolizem; vsebuje govorno

petje in filmsko projekcijo. Gigantizem, ki je značilen za Krištofa Kolumba, najdemo tudi v

drugih opernih delih, posvečenih zgodovinskim osebnostim, in sicer mehiškemu vladarju

Maksimilijanu ali Simonu Bolivarju v operah z naslovoma Maximilien (1832) in Bolivar

(1949). Vrnitev h grand opéri se tu kaže s sijajem in nekoliko fovističnimi dramatičnimi

poudarki kot reakcija proti poznemu impresionizmu in dekadenci s konca stoletja. Židovske

snovi obravnava v delih Esther de Carpentras (besedilo A. Lunel, Pariz 1983) in David

(besedilo A. Lunel, koncertantna verzija Jeruzalem 1954, ob tritisoči obletnici tega mesta,

scenska Milano 1955), kjer je izražena povezava zgodovine z vprašanji židovskega ljudstva; v

operi David poudarja nekatere analogije med bibličnimi epizodami in nastankom nove

Page 35: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

28

domovine Izraelcev. Milhaudov bogat gledališki opus vsebuje še precej drugih del, na primer

La mère coupable (1966), opero La Brebis égaré (Izgubljena ovca), ki so jo prvič uprizorili v

Parizu leta 1923, nastala pa je deset let pred tem. Napisal je še več drugih del, baletov in

scenske glasbe (Wörner, 1992, str. 232-233).

Solo pesmi

Milhaud ni izrazit komponist solističnih pesmi kot Poulenc, vendar je ustvaril nekaj odličnih

del. Zbirka Les poèmes juifs (Hebrejske pesmi, 1916) vsebuje med drugim Pesem dojilje (Le

chant de Nourice), v Le chant de résignation pa pesnik poziva muze, da bi njegova duša

postala lira in bi tako lahko svojo žalost delil z drugimi. V Catalogue des fleurs (Katalog

cvetja, 1923) s čutno glasbo opisuje različno cvetje (ibidem).

Orkestralna glasba

Le Carnaval ďAix. Leta 1924 je Milhaud napisal glasbo za balet o karnevalu v Aixu z

naslovom Salade. O tem baletu je napisal: »To je – tako kot stara italijanska komedija, iz

katere uporablja nekaj značilnih oseb, – preprosta mešanica raznih prvin farse. Zato ima

naslov Salade, kar pomeni kratko malo isto kot drugod 'solata'«. Prva izvedba junija 1924 v

pariškem Théâtre Cigale je dosegla velik uspeh. Leta 1925 je za turnejo po Ameriki priredil

najboljšo glasbo iz tega baleta v fantazijo za klavir in orkester. Dal ji je naslov Karneval v

Aixu, ker, kakor pojasnjuje sam, »vsak karneval priredijo v kakem kraju, Aix pa je slučajno

moje rojstno mesto … Fantazija je zbirka kratkih skladb tako kot Schumannov Karneval.«

Fantazija sestoji iz dvanajstih privlačnih točk z naslednjimi naslovi: 1. Le Corse (Korzičan),

2. Tartaglia (napolitanska komična maska jecljavca), 3. Isabelle, 4. Rosseta, 5. Le bon et le

mauvais tuteur (Dobri in slabi varuh), 6. Coviello, 7. Le capitaine cartuccia (Kapitan

Karteča), 8. Polichinelle, 9. Polka, 10. Cinzio, 11. Souvenir de Rio (Spomin iz Ria) in 12.

Finale (Ewen, str. 78-79).

Francoska suita. Milhaud je napisal Suite Française v dveh različicah. Ena je za godbo na

pihala, prva jo je izvedla Goldmanova godba v New Yorku 13. junija 1945. Bolj znano

različico za simfonični orkester je prvič izvedel Lewisohn Stadium Orchestra v New Yorku

Page 36: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

29

29. julija 1945. Suita je v petih stavkih, vse melodično gradivo je vzeto iz francoske ljudske

glasbe. Skladatelj je pojasnil: »Pet delov te suite se imenuje po francoskih pokrajinah, in sicer

tistih, v katerih so se Američani in zavezniške armade skupno s francosko organizacijo odpora

bojevali za osvoboditev moje domovine.« Te pokrajine so Normandija, Bretanja, Ile-de-

France, Alzacija in Lotaringija ter Provansa (ibidem).

Suite provençale (Provansalska suita, 1936). Milhaud, ki se je rodil v Provansi, je v Suite

provençale priredil ljudske melodije iz 18. stoletja, večino jih je napisal provansalski

skladatelj Campra. Suita obsega osem stavkov, vsak je zgrajen na provansalskem ljudskem

plesu. Delo je nastalo kot scenska glasba za balet v Opéra-Comique, vendar je najbolj znano

kot orkestralna suita. V tej obliki je bilo prvič izvedeno 12. septembra 1937 v Benetkah pod

skladateljevim vodstvom (ibidem).

Saudades do Brasil (Brazilske igre, 1920-1921) je suita, ki obsega 12 plesov. Napisani so v

brazilskem duhu, očiščeni, s čutnimi melodijami, ki pridejo bolj do izraza v orkestralni kot

klavirski partituri, z elementi bitonalnosti, ki je včasih ostra in stroga.

Simfonije

Milhaud je napisal šest simfonij za male zasedbe v letih od 1918 do 1923, dvanajst simfonij

za velike zasedbe od 1939 do 1961. Prvo simfonijo je napisal po naročilu chicaškega

simfoničnega orkestra, ki si jo je izbral za proslavo svoje petdesetletnice. Naročilo je prišlo v

času, ko se je sicer plodoviti Milhaud počutil ustvarjalno zavrtega, ker je izbruhnila druga

svetovna vojna, in ni mogel napisati niti note. Naročilo ga je spodbudilo, da se je z novo voljo

in močjo vrnil k ustvarjanju. Simfonijo je napisal decembra 1939 v rodnem Aixu, prvič jo je

izvedel Chicaški simfonični orkester pod Stockovim vodstvom 17. oktobra 1940. Simfonija je

v štirih stavkih. Prvi, Pastorale modérément animé (Pastorala zmerno živahno), je po

skladateljevih besedah »zelo melodičen in miren izraz mogočnega občutja narave«. Drugi

stavek Très vif (Zelo živo) je scherzo, »precej dramatičen in robat s fugatom v srednjem delu«.

Tretji stavek Très modéré (Zelo zmerno)»se začenja s témo, ki je kot koral. Značaj tega stavka

je globoko nežen. Koralna téma se menjava z zelo izrazito melodijo.« V sklepnem stavku,

Animé (Živahno), je vzdušje »podeželja, narave« (ibidem).

Page 37: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

30

Četrto simfonijo je Milhaud napisal leta 1947, in sicer po naročilu francoske vlade. Prva

izvedba je bila 20. maja 1948 po francoskem radiu; dirigiral je skladatelj sam. Henri Malherbe

je takole razčlenil to simfonijo: »V prvem stavku, sestavljenem iz odlomkov pesmi v

ljudskem tonu, prepletenih, pomešanih, prepredenih in prežetih z uporniškimi kriki, nam

skladatelj riše veselo navdušenje oborožene množice, ki je sprva razkropljena, potem pa se

postopoma združuje v boj in zmagoslavje v eksploziji radosti. Drugi stavek je preprosto

dolga, žalostna in doživeta tožba, katere napetost ves čas ne popusti. Njen patetični učinek je

tem globlji, ker skladatelj kroti svojo silno moč in zgovorno uporablja le nekaj instrumentov.

Tretji stavek nam med bukoličnimi epizodami kaže plemenito in nežno čustvo, ki je

prevladovalo v vseh srcih ob zmagoslavju svobode. In končno so v zadnjem stavku odločno

povzete ljudske in junaške téme z začetka, skladatelj jih mojstrsko variira, spreminja, bogati

in projicira v prihodnost« (ibidem).

Balet

V Le Boeuf sur le Toit (Vol na strehi), za katerega je dobil navdih pri osebnostih, ki so

obiskovale slavni pariški bar z istim imenom, se odražata njegovo raznoliko zanimanje in

izostrena senzibilnost, kar zadeva latinskoameriško folkloro in afroameriško glasbo. Napisan

je za mali orkester in solo saksofon. Ritmi so v duhu brazilske folklore, melodije pa so

Milhaudove. Prva tema se pogosto ponavlja, kar daje vtis oblike rondoja (Rosi, 1995, str. 263

-264).

La création du monde (Stvarjenje sveta). Francozi so bili med prvimi Evropejci, ki jih je

privlačila ameriška ljudska glasba, in med evropskimi skladatelji sta Debussy in Erik Satie

prva začela pisati resna dela, v katerih sta uporabila ameriške ljudske slogovne značilnosti.

Stvarjenje sveta pripoveduje o tem, kako je bil ustvarjen človek in kako je nastal svet, in sicer

na način, kot bi si to predstavljal ameriški domorodec. In ker je to delo nastalo približno leto

dni pred Gershwinovo Rhapsody in blue, ga imamo lahko za prvo večje resno glasbeno delo,

napisano v slogu jazza. Balet v enem dejanju po scenariju Blaisa Cendrarsa je bil prvič

izveden 25. oktobra 1923 v pariškem Théâtre des Champs Elysées. Paul Rosenfeld ga

imenuje »verjetno najbolj dovršeno delo simfoničnega jazza«. Rahločutna, čudovito pojoča,

silovito bogato orkestrirana in docela zadovoljiva partitura z notranjo napetostjo, enovitostjo

in sočnostjo poglablja slog, ki ga je začel W. C. Handy v St. Louis Bluesu, in ga razširja v

Page 38: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

31

obsežno obliko z značilnimi izraznimi sredstvi jazza: harmoničnim orkestrom, saksofonom in

številnimi tolkali. Svojevrstnemu občutju bluesa daje bogat in poln izraz.« Ta zgodba je

povezana s sredstvi jazza, kot so blues, ritem ragtimea, sinkope in jazz fuga. Uvertura bi se

lahko imenovala »Božji duh lebdi nad vodo«, v ospredju je solo saksofon, ki ga z enostavnimi

elementi spremljajo godala in timpani v disonancah. To široko melodijo poživljajo kratki,

bleščeči pihalni vložki. Glasbo iz tega baleta je Milhaud priredil v orkestralno suito, ki je

postala priljubljena točka na simfoničnih koncertih (Ewen, str. 77-78).

Klavirsko delo

Diatonika in politonalnost označujeta Milhaudovo obširno klavirsko delo. Brazilsko folkloro

povzemajo Saudades do Brasil (1920–21), prav tako Scaramousche (1973) za dva klavirja.

Eden prvih zgledov za adaptacijo jazza v evropsko klavirsko glasbo so Trois Rag Caprices

(1922). Očitno Milhaudovo zmožnost komponirati iz kakršnega koli povoda potrjuje njegova

očarljiva zbirka za klavir Dan (Une Journée) iz leta 1946, ki jo je napisal v enem dnevu.

Ostala dela so: Suite (1913), Printemps (Ι in ΙΙ, 1915–20), 1. sonata (1916), 2. sonata (1949),

Sonatine (1956), koncert za dva klavirja in tolkala (1961), pet klavirskih koncertov, koncert

za dva klavirja in orkester (1941) (Rosi, 1995, str. 264).

Komorna glasba

Napisal je 18 godalnih kvartetov (od 1912 do 1950), klavirski kvintet (1959), tri godalne

kvartete (1952, 1953, 1956), dve sonati za violo in klavir, dve sonati za violino in klavir.

Koncerti

Napisal je 5 koncertov za klavir in orkester, 3 za violino, 2 za violo, 2 za violončelo, koncert

za marimbo in vibrafon.

Spisi

Milhaud je svoje zamisli izrazil v nekaj delih: Notes sans musique, 1949; Entrétiens avec

Claude Rostand, 1952.

Page 39: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

32

4.3 Pregled del

Opere

La brebis égarée , op. 4 (1910-14), Esther de Carpentras, op. 89 (1910-14, premiera 1925),

Agamemnon, op. 14, priložnostna glasba za pevce (Orestiean Trilogy No. 1) (1913-14), Les

Choëphores, op. 24, priložnostna glasba za pevce (Orestiean Trilogy No. 2) (1915), Les

euménides, op. 41 (Orestiean Trilogy No. 3) (1917-23), Les Malheurs d'Orphée, op. 85

(1924, premiera 1926), Le Pauvre Matelot, op. 92 (Jean Cocteau) (1926), L´enlèvement

d´Europe, op. 94 (Opéra-minutes No. 1) (1927), L'abandon d'Ariane, op. 98 (Opéra-Minutes

No. 2) (1927), Le Délivrance de Thésée, op. 99 (Opéra-Minutes No. 3) (1927), Christophe

Colomb, op. 102 (Paul Claudel) (1928), Maximilien, op. 110 (1930), Opéra du Gueux, op.131,

baladna opera po John Gayu iz The Beggar's Opera (1939), Médée op. 191, besedilo

Madeleine Milhaud (sestrična in žena) (1938), Bolivar, op. 236 (Jules Supervielle) (1943),

David, op. 320 (1952–53, 1954 koncert v Jeruzalemu, 1955 premiera v La Scali), Fiesta, op.

370 (Boris Vian, 1958), La Mère coupable, op. 412, po Beaumarchaisovi igri (1964), Saint-

Louis, roi de France opera-oratorij, op. 434 (Claudel) (1970).

Baleti

L'Homme et son désir, op. 48, za štiri neme pevce, pihala, tolkala in godala, Le Boeuf sur le

Toit, op. 58 (1919), La création du monde, op. 81, za manjši orkester (1923), Polka (1927; za

otroški balet L'Éventail de Jeanne, za katerega je glasbo prispevalo deset francoskih

skladateljev).

Harmonika

Suita za harmoniko in orkester.

Page 40: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

33

Simfonije:

Little Symphony No. 1, op. 43 'Le printemps', Little Symphony No. 2, op. 49 'Pastorale', Little

Symphony No. 3 'Sérénade, op. 71, Little Symphony No. 4, op. 74 'Dixtour', Little Symphony

No. 5, op. 75 'Dixtour d'instruments à vent', Little Symphony No. 6, op. 79;

Symphony No. ,1 op. 210 , Symphony No. ,2 op. 247, Symphony No. 3 'Te Deum', op. 271,

Symphony No. 4, op. 281 (napisana ob praznovanju revolucije leta 1848), Symphony No. 5,

op. 322, Symphony No. 6, op. 343, Symphony No. 7, op. 344, Symphony No. 8 'Rhodanienne',

op. 362, Symphony No. 9, op. 380, Symphony No. 10, op. 382, Symphony No. 11

'Romantique', op. 384, Symphony No. 12 'Rurale', op. 390;

"Protée" Suite symphonique Nr. 2, op. 57 (1919), Serenade en trois parties, op. 62

(1920/1921), Saudades do Brasil, op. 67 (1920/21, prvotno za klavir, aranžma za orkester),

Suite provençale, op. 152b, za orkester (1937)

Solo kitara

Segoviana, Op. 366 (1957).

Solo violina

Le Printemps, za violino in manjši orkester.

Solo viola

Quatre Visages, op. 238, za violo in klavir (1944), Sonata No. 1, op. 240, za violo in klavir

(1944), Sonata No. 2, op. 244, za violo in klavir (1944), Élégie pour Pierre, op. 416, za violo,

timpane in dva tolkalista (1965).

Page 41: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

34

Klavir

Pet etud za klavir in orkester, op. 63 (1920), 5 koncertov za klavir in orkester (1933–1955), Le

Carnaval d'Ai,x op. 83b, fantazija za klavir in orkester (1926);

Violina

3 koncerti za violino in orkester;

Viola

Koncert št. 1, op. 108 za violo in orkester (1929), Koncert št. 2, op. 340 za violo in orkester

(1954–1955), Concertino d'été, op. 311 za violo in komorni orkester (1951);

Čelo

Concerto št. ,1 op. 136 za čelo in orkester (1934), Concerto št. 2, op. 255 za čelo in orkester

(1945);

Scaramouche, za alt saksofon in orkester (1937), za klarinet in orkester (1939);

I. Vif ,II. Modéré, III. Brazileira;

Koncert za tolkala in manjši orkester, op. 109;

Koncert za marimbo, vibrafon in orkester;

Concertino d'hiver, op. 327 za pozavno in godalni orkester (1953);

Duo Concertant pour Clarinette et Piano (1956);

Concerto pour Clarinette et orchestre, op. 230.

Page 42: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

35

Dela za pihala

Suite française, op. 248 (1944):

1. Normandie, 2. Bretagne, 3. Île de France, 4. Alsace-Lorraine, 5. Provence;

West Point Suit,e op. 313 (1954);

Deux Marchés, op. 260 (1946);

Introduction et Marche funèbre;

La Cheminée du Roi René (baročni pihalni kvintet);

Sonatine, op. 100 za klarinet in klavir.

Dela za klavir

Printemps (1915-1920);

Le bœuf sur le toit, za dva klavirja (1919);

"Saudades do Brasil" (1920);

Scaramouche, za dva klavirja (1941), prirejeno po originalu za saksofon in orkester;

La muse menagere;

2 sonati;

Sonatina;

"Les Songes" (duo klavirja).

Page 43: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

36

Komorna glasba

Godalni kvarteti (14. in 15. godalni kvartet se lahko izvajata posamezno ali kot godalni oktet).

Godalni kvartet št. 1, op. 5, Godalni kvartet št. 2, op. 1, Godalni kvartet št. 3, op. 32, s solo

vokalom, Godalni kvartet št. 4, op. 46, Godalni kvartet št. 5, op. 64, Godalni kvartet št. 6, op.

77, Godalni kvartet št. 7, op. 87, Godalni kvartet št. 8, op. 121, Godalni kvartet št. 9, op. 140,

Godalni kvartet št. 10 "Birthday Quartet", op. 218, Godalni kvartet št. 11, op. 232 Godalni

kvartet št. 12, op. 252, Godalni kvartet št. 13, op. 268, Godalni kvartet št. 14, op. 291/1,

Godalni kvartet št. 15, op. 291/2, Godalni kvartet št. 16, op. 303, Godalni kvartet št. 17, op.

307, Godalni kvartet št. 18, op. 308, 3 etude, op. 442 (1973), Poklon Igorju Stravinskemu, op.

435, Sonata za klavir in dve violini, Suita za klarinet, violino in klavir, op. 157b (1936).

Vokal

Machines agricoles, op. 56, za vokal in sedem instrumentov, besedilo vzeto iz kataloga za

kmetijske stroje (1919), Cataloque des fleurs, op. 60, za vokal in sedem instrumentov (1920).

Koral

Chateau du feu, op. 337, Cantate, v spomin na ubite žide med vojno, Psaume 121, za moški

zbor, napisan za Harvard Glee Club po njihovi evropski turneji leta 1921.

Page 44: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

37

4.4 Analiza

Sonatina opus 76 za flavto in klavir skladatelja Dariusa Milhauda je nastala leta 1922 v

francoski provinci Aix, kamor se je vrnil iz Južne Amerike, kjer je deloval kot sekretar

francoskega veleposlaništva v Riu de Janeiru. V njej je čutiti velik vpliv južnoameriških

ritmov, kar se še posebej odraža v prvem stavku. Prvič je bila izvedena januarja 1923 v

Parizu, posvečena flavtistu Louisu Fleuryju in pianistu Jeanu Wienerju.

Milhaudovo Sonatino opus 76 za flavto in klavir sestavljajo trije stavki:

1. Tendre,

2. Souple,

3. Clair.

1. TENDRE

Ritem prvega stavka poteka v štiriosminskem taktovskem načinu. Začetna tema se ponavlja

skozi ves prvi stavek in je igrana preprosto, jasno, občuteno in z lepim tonom. V taktih 20 in

21 je v flavti prisoten punktiran ritem, kar prinaša igrivost in razgibanost. V taktih 50-53

flavta igra triler b–a v hitrih dvaintridesetinkah, klavir pa jo spremlja z dvojnim predložkom

fis–gis, ki ga v taktih 54-57 prevzame flavta.

Prvi stavek je skladatelj poimenoval Tendre, kar pomeni nežno oz. mehko. V skladbi so

skrbno označene oznake za dinamiko, agogiko in tempo.

Page 45: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

38

V prvem taktu začenja klavir piano z dvaintridesetinkami, flavta vstopi v drugem mezzo

piano, skladatelj je zapisal »très expressif« (z občutenjem, zelo izrazno).

Melodija se z rahlimi crescendi in decrescendi giblje od piana do mezzo forta, s hitrimi

triolskimi šestnajstinkami vse do taktov 37 in 38, kjer flavta prinaša pp in ppp.

Milhaud je od devetinštiridesetega do devetinsedemdesetega takta označil Animez un peu, kar

pomeni 'malo poživite'. Glasba se razvije v smeri vrhunca, kjer linija melodije prehaja v

klavirski del, medtem ko flavta spremlja z naglimi, deročimi lestvičnimi postopi.

Tema se s hitrimi pasažami v flavti razvije do fortissima (takti 49-69). Pasaže v

dvaintridesetinkah ustvarijo igriv karakter tega dela skladbe, klavir pa ponovi temo, ki jo igra

flavta v taktih 19-22.

Page 46: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

39

Na koncu se glasba tiho umiri s prvotno temo (»Mouvement du début«). Zadnji ton – gis – je

zaigran tako, da nežno izgine v zraku.

V uvodnem delu klavir začenja s kromatiko tonov h–his–cis–cisis, ki nas popelje do vstopa

flavte v tretjem taktu (»très expressif«), ki z razloženim molovim, kasneje durovim

sekstakordom razvija prvo temo do sedemindvajsetega takta.

Takti 2-12: gis dur-mol z elementi bitonalnosti v smislu mešanja obeh tonalitet.

Takti 13-26: še zmeraj prva tema, tonalni skok v fis dur-mol.

Takti 27-37: začetek je c/fis, ki je sukcesivna (postopna, sledeča) bitonalnost dveh polarnih

tonalitet.

Takti 40-41 (Mouvement): cis dur.

V taktih 42 in 43 je izražena v basu kromatika, ki nas v taktih 44, 45 in 46 popelje v fis dur.

Takt 47 (Animez un peu) kaže značilno Milhaudovo bitonalnost, v klavirju je desna roka

frigijska lestvica na cis, leva roka frigijska, lidijska na e.

Page 47: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

40

Takt 50: izražena je politonalnost - desna roka cis dur, leva roka c dur, flavta ges dur.

Takt 62: lidijska lestvica na a.

Takt 68: miksolidijska lestvica na c.

Takti 71-77: izražena je bitonalnost.

Takt 78 (Mouvement du début): reminiscenca na fis, v taktu 80 na gis.

Oblika:

A (takti: 1-27),

izpeljava (takti: 28-82),

Coda (takti: 83-86).

Prvi stavek ima obliko sonatnega stavka. Prva tema ekspozicije je v gis molu, v njej skladatelj

uporabi durov in molov sekstakord, lestvične postope gis-molove lestvice s tonom eis, druga

tema je v fis molu s prav tako durovim in molovim sekstakordom. Izpeljava se začne s

trozvokom v C duru. V izpeljavi skladatelj uporabi cele tone in poltone, hitre pasaže in

predložke. Izpeljava je tukaj v nasprotju s klasično obliko sonatnega stavka izredno dolga,

tako da reprize skorajda ni. Skladatelj v klavirskem partu uporablja kromatiko, vzporedno

niza čiste kvinte in velike none. Prvi stavek se mirno konča z motivom prve teme na tonu gis.

Page 48: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

41

2. SOUPLE

Drugi stavek je hiter, prožen in gibčen ples v šestosminskem taktovskem načinu in v

nestabilni tonaliteti.

V osmih uvodnih taktih se v klavirju predstavi prva tema.

Flavta tiho prevzame temo vse do crescenda v taktu 13.

Page 49: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

42

Z oktavami v flavti se melodija razvije do tona a2, ki je v ritmičnih osminkah prisoten vse do

takta 26, klavir pa igra šestnajstinke v tonih ais–d–fis v taktih od 19 do 25. V taktu 26 se

pojavi druga tema fortissimo v flavti, kjer dominira ton dis3, klavir pa jo spremlja z igrivim

ostinatom v šestnajstinkah, pasažami v obeh rokah, najprej forte v taktu 31, nato fortissisimo

v taktih 36-37.

Flavta v nadaljevanju igrivo poje in se ritmično zapleta, v taktu 46 pa se umiri, kjer nastopi

A1 tema. Flavta v pianu z rahlimi naraščanji in pojemanji v dinamiki in tempu obstane na

tonu c1 v taktu 56, klavir pa v taktih 57-59 zamolklo in solistično pripelje stavek do

pianissisima. Flavta najprej igra kromatiko cisis–dis–e, v naslednjih dveh taktih spet nastopi

téma, klavir pa igra vzporedne kvarte v obeh rokah.

V taktu 67 skladatelj zapiše Un peu moins vif, kar pomeni malo manj živo.

Flavta v nadaljevanju prevzame melodijo taktov 19-23, ki se tiho ponavlja do konca in bazira

na tonih as–g–f. Stavek zaključi s ppp, flavta obleži na c1, klavir pa izgine v kvintah oz. tonih

akorda b–des–f–as.

Page 50: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

43

Takti 1-8: bitonalnost.

Takti 9-17: fis mol.

Takti 18-25: fis mol.

Takti 26-47: najprej frigijska lestvica na a, potem bitonalne kombinacije.

Takti 48-66: bitonalnost C/As.

Takti 67-83 (Un peu moins vif): koda v As duru, zaključek na dorski lestvici As dur.

Oblika:

A (takti: 1-25),

B (takti: 26-47),

A´ (takti: 48-66),

Coda (takti: 67-83).

3. CLAIR

Tretji stavek je Milhaud pomenoval Clair in ga že s tem označil kot nekaj jasnega in svetlega.

Page 51: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

44

Je hiter in krhek, skoraj v celoti v 4/4 taktu, razen v taktu 40, kjer skladatelj za nazornejši

prehod uporabi poudarjene četrtinke v 6/4 taktovskem načinu. Z nizanjem kromatičnih tonov

in pasažami nas razgibano pelje vse do code Plus vif, s katero v 2/2 taktovskem načinu tiho

zaključi skladbo. Zadnja takta imata oznako Sans ralentir, kar pomeni brez upočasnjevanja.

Milhaud konča stavek z as-durovim kvintakordom v pianissisimu.

Uvodni takt tretjega stavka nakazuje hiter tempo skozi šestnajstinke v klavirju, v drugem pa

se v flavti pojavi prva tema s predznaki As dura.

Takti 1-19: miksolidijska lestvica na es, v taktih 16-19 igra flavta hitre menjave tonov fes in

es.

V taktu 20 se s predhodno kratko kadenco v flavti pojavi druga téma v kombinaciji kvarte in

sekunde v lidijski lestvici na tonu a, prav tako pa s toni e–fis–gis–ais v klavirju oz. lidijsko

lestvico na e skladatelj uporabi bimodalne postopke.

Page 52: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

45

V taktu 22 nastopi dolga izpeljava z začetkom lidijske lestvice na tonu fis, ki nas z

menjavanjem segmentov in obdelavo obeh tem popelje do takta 31, kjer B temo prevzame

klavir v desni roki, v levi pa se z bolj sproščeno melodijo izmenjujeta A dur-mol in toni c

mola.

Takt 40: v flavti in levi roki klavirja lidijska lestvica na a, v desni roki klavirja pa kvartni

akord na d. Glasba se tukaj kot vrhunec vrne v prvotno tonaliteto preko kromatike tonov cis–

d–dis–e.

Takti 41-49: As dur.

Page 53: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

46

Takt 63 coda (Plus vif): kombinacija 1. in 2. téme, reminiscenca v hitrih predložkih na

osnovno témo prvega stavka. Osnova je As dur, razumljen modalno in v funkcionalnem

smislu.

Takt 82 (Sans ralentir): stavek se konča v tihem šušljanju in šepetanju celih tonov in

poltonov.

Oblika:

A (takti: 1-19),

B (takti: 20-27),

Izpeljava (takti: 28-62),

Coda (takti: 63-83).

Tudi v tretjem stavku je oblika sonatnega stavka, lahko bi ga označili tudi kot fantazijo z

elementi sonatnega stavka, le da imamo tukaj dve temi, v 1. stavku pa je le ena. Najprej se

klasično predstavita obe temi, potem je dolga izpeljava kot v 1. stavku, namesto reprize pa

coda od št. 6 (Plus vif).

Page 54: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

47

4.5 Sonatina

Sonatina je krajša sonata, sonatni ciklus s krajšimi in enostavneje grajenimi stavki. Stavki v

sonatini imajo enostavnejši razvojni del, tudi tematski material ni tako izrazito kompleksen

(zaradi česar se sonatina uporablja v instruktivni literaturi za otroke). So primeri v literaturi,

ko ima sonatina zahtevno obliko, vendar naslov kaže bolj na lirsko vsebino forme, za razliko

od sonate, kjer dominira dramatični izraz (npr. Sonatina Maurica Ravela ali Sonatina za

violončelo in klavir Arpeggione F. Schuberta v priredbi G. Cassade). Znane sonatine so pisali

Clementi, Kuhlau, Diabelli, Bartok, Dvorak idr.

Page 55: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

48

5 SKLEP

Neoklasicizem se je pojavil ob koncu 1. svetovne vojne. Nastal je kot reakcija na poetičnost

romantične glasbe in akordno bogastvo impresionizma. Skladatelji so se vračali k baroku in h

klasicizmu, pri katerih je v delih pogosto zaznati bitonalne in politonalne postopke,

kromatiko, kvartne akorde.

Vse to je pogosto uporabljal Darius Milhaud, član francoske šesterice »Les six«, ki je bila

vneta nasprotnica intelektualizma. Mladi glasbeniki so začenjali umetniško kariero daleč stran

od subjektivizma, navduševali so se nad ritmi jazza in težili k novemu slikanju stvarnosti. Z

duhovito in premišljeno, namerno površno glasbo so se člani šesterice uprli Wagnerju in

Debussyju.

Po sončni bujnosti glasbe je bil Darius Milhaud res pravi južnjak. S francoskega juga je prišel

na pariški konzervatorij, med prvo svetovno vojno pa je bil francoski kulturni ataše v Riu de

Janeiru. Tam je srečal Villa-Lobosa ter se navdušil nad brazilsko ljudsko glasbo in plesom. Po

vojni se je vrnil v Pariz in uspel že s prvim delom na brazilsko temo - z baletom Vol na strehi.

Milhaud se je zanimal tudi za jazz in leta 1923 napisal balet Stvarjenje sveta, zasnovan na

afriških legendah. Podobno kot drugi vodilni član šesterice, Poulenc, je imel poleg

humoristične tudi resnejšo plat; ustvaril je vrsto simfonij, komornih skladb in oper.

Milhaud je umetnik izredno bogatega navdiha in ga težko uvrstimo v določen slog. V njegovi

glasbi so opazni različni vplivi, od Debussyja do Schönberga, od Fauréja do Stravinskega in

od Ravela do Hindemitha. Prvine francoske kulture v drugem delu zamenjajo prvine

brazilske, jazz se umakne gregorijanskemu koralu. Vse to se izraža prav svojevrstno in njegov

slog kaže zdaj realistična nagnjenja, zdaj mistična. Občudovalci Milhaudove umetnosti vse te

različne vplive povezujejo z njegovo osebnostjo, ki je po naravi lirska in humana. V Franciji

pogosto izvajajo Milhaudova dela, prave poti v druge dežele pa niso našla.

Page 56: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

49

Milhaud je obravnavano Sonatino opus 76 za flavto in klavir opus 76 napisal leta 1922. Prvi

stavek se nežno začenja v štiriosminskem taktu, v tonaliteti, ki temelji na tonu gis, z durovimi

in molovimi tercami, ki pogosto sozvočno zvenijo kot semitonalni madež. Glasba se razvije v

smeri vrhunca, kjer linija melodije prehaja v klavirski del, medtem ko flavta spremlja z

naglimi, deročimi lestvičnimi postopi. Prvi stavek ima obliko sonatnega stavka. Prva téma

ekspozicije je v gis molu, v njej skladatelj uporabi durov in molov sekstakord, lestvične

postope gis-molove lestvice s tonom eis, druga tema je v fis molu s prav tako durovim in

molovim sekstakordom. Izpeljava se začne s trozvokom v C duru. V izpeljavi skladatelj

uporabi cele tone in poltone, hitre pasaže in predložke. Izpeljava je tukaj v nasprotju s

klasično obliko sonatnega stavka izredno dolga, tako da reprize skorajda ni. Prvi stavek,

Tendre, se mirno konča z motivom prve teme na tonu gis. Skladatelj v klavirskem partu

uporablja kromatiko, vzporedno niza čiste kvinte in velike none. Drugi stavek, Souple, je

hiter, prožen in gibčen ples v šestosminskem taktovskem načinu ter v nestabilni in

nedoločljivi tonaliteti. Tretji stavek, Clair, je hiter in krhek stavek v As duru, ki skozi hitre

menjave tonov fes in es smukne v bolj sproščeno melodijo v A duru in se vrne kot vrhunec v

prvotno tonaliteto preko kromatike tonov cis–d–dis–e. Drveč proti kodi se stavek konča v

tihem šušljanju in šepetanju celih tonov in poltonov.

Page 57: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

50

6 SEZNAM LITERATURE IN VIROV

• Andreis, J. (1966). Historija muzike (drugi zvezek). Zagreb: Školska knjiga.

• Andreis, J. (1966). Historija muzike (tretji zvezek). Zagreb: Školska knjiga.

• Classical composers (b. d.). Pridobljeno 13. 04. 2009 na hhtp://www.classical-

composers.org/comp/Milhaud.html.

• Krivec, S. (2007). Diplomsko delo: Francoska glasba za flavto na prehodu v dvajseto

stoletje. Maribor.

• Honolka, K. (1983). Svetovna zgodovina glasbe. Ljubljana: Mladinska knjiga.

• Leksikoni Cankarjeve založbe - Glasba. (1990). Ljubljana: Cankarjeva založba.

• Leksikoni Cankarjeve založbe - Glasbeniki. (1990). Ljubljana: Cankarjeva založba.

• Muzička enciklopedija (1971-1977). Zagreb: Jugoslovenski leksikografski zavod.

• Rosi, R. (1995). Veliki skladatelji. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

• Škulj, E. (1999). Nekaj poglavij iz zgodovine glasbe - dvajseto stoletje. Maribor:

Pedagoška fakulteta.

• Wikipedia - the free encyclopedia. (2009). Pridobljeno 5. 03. 2009 na

http://en.wikipedia.org./wiki/Darius_Milhaud.

• Wikipedia - the free encyclopedia. (2009). Pridobljeno 6. 03. 2009 na

http://en.wikipedia.org./wiki/LesSix.

• Wörner, K. H. (1992). Zgodovina glasbe. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Page 58: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

51

7 PRILOGE

Priloga 1: PROGRAM

Darius Milhaud: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

Vilko Ukmar: Štirje glasbeni verzi

Page 59: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

52

Priloga 2:

Notna priloga:

Darius Milhaud:

Sonatina opus 76 za flavto in klavir

Page 60: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

53

Page 61: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

54

Page 62: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

55

Page 63: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

56

Page 64: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

57

Page 65: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

58

Page 66: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

59

Page 67: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

60

Page 68: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

61

Page 69: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

62

Page 70: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

63

Page 71: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

64

Page 72: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

65

Page 73: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

66

Page 74: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

67

Page 75: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

68

Page 76: MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo MILHAUD DARIUS: Sonatina opus 76 za flavto in klavir

69