Molimo s CerkvijoNameni apostolata molitve za leto

2013

Naša molitev 2013

2 0 1 3

NameNi apostolata molitve za leto 2013izdalo: Narodno tajništvo apostolata molitve ljubljana, vodnikova 279odgovarja: p. lojze Bratina, DJGrafična priprava: Camera d.o.o.opremila: mihaela svetektisk: Formatisk d.o.o.ljubljana 2012

slika na naslovnici: marko ivan Rupnik: Mati svetega Obličja 1996, mešana tehnika na lesu, 90x110 cm, last Manuele Viezzoli, Rim (iz knjige Barve sojnosti)

3

UVOD

MOLITEV pomeni izraz intimnega odnosa med človekom in Bogom. Ta odnos pa je oseben in zato poseben, enkraten za vsakega izmed nas. Takšna izvirnost in enkratnost molitve pa ne pomeni, da nas molitev zapira vase in izolira. Nasprotno, prav zaradi tega, ker odraža tako prisrčen odnos z Bogom, v molitvi doživljamo Božjo ljubečo skrb za nas in za svet, v katerem živimo; za vse človeštvo.

V tem smislu je prav, da se tudi mi v molitvi oziramo na raznovrstne potrebe in preizkušnje: onstran skrbi le za sebe, svoje družine, prijatelje… Pogled se nam razpre tudi na stvari, ki jih sveti oče, voditelj vesoljne Cerkve, vsakoletno priporoča molitvi vseh nas v namenih, izraženih v Namenih apostolata molitve. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

Ko se v molitvi povežemo z nameni svetega očeta, se želimo povezati z Jezusovim Srcem. Na različne načine. Nekdo bo vsak dan vzel v roke rožni venec. Drugi se bo potopil v molitev, ki je ne bo spremljala izgovorjena beseda. Vsaka molitev je dobra.

Že več kot 150 let Apostolat molitve nagovarja milijone ljudi po vsem svetu k preprosti, a vendar globoki molitvi, ki naj bi odmevala v človeku skupaj z držo osebnega vsakodnevnega darovanja. Osebna samopodaritev Božjemu Srcu, ki jo ob zori vsakega dne izrečemo, bo odsevala v naše delo, našo življenjsko prakso, službo; v naše doživljanje in skrbi. Prav tako bo tudi večer vsakega dne priložnost, da se v molitvi ozremo na minuli dan in se zahvalimo Gospodu, če smo živeli v duhu samopodaritve ljubečemu Bogu.

Apostolat molitve naj bi nas spodbujal k življenjski molitvi: moliti iz življenja za življenje.

p.Lojze Bratina

4

vsaKDaNJa molitev

Božje srce Jezusovo,po brezmadežnem srcu marijinem

darujem vse delo in molitev,veselje in trpljenje

današnjega dnetebi v spravo za vse grehe

in za vse tiste namene,za katere se ti samvsak dan daruješna naših oltarjih.

posebno ti darujemza vse namene apostolata molitve,

zlasti tega meseca.

ali kratko:

DoBRi oČe,v daritev svojega sinasprejmi moje življenje

za vse ljudi rešenje.

5

Januar

sploŠNi, misiJoNsKi iN sloveNsKi NameNi apostolata molitve 2013

Januar

splošni namen

Da bi v tem letu vere kristjani poglobili svoje poznavanje Kristusove skrivnosti in veselo pri-čali za dar vere.

v tradicionalno krščanskih deželah po svetu narašča število ljudi, ki jim hoja za Kristusom ne predstavlja več življenjske usmeritve in jim njegovo vstajenje ni več vir upanja in tolažbe. zapiranje cerkva, upad nedeljskih obiskov maše, pomanjkanje duhovniških in redovniških poklicev, vse to so samo zunanji pokazatelji notranje izvotljenosti vere. zato sveti oče vabi vse nas, naj si prizadevamo globlje vstopiti v skrivnost Kristusa in nanovo odkrivati darove, ki jih črpamo iz njegove navzočnosti v zakramentih, iz njegove besede v svetem pismu, iz zgleda svetnikov in iz učenja Cerkve. Naj nam ne bo žal ne časa ne napora za to, da spet najdemo pot do živega stika s Kristusom. Dovolímo mu, da nas oblikuje po svoji podobi. potem se bodo spremenile tudi naše družine, župnije, naše skupnosti, šole in delovna okolja. z življenjem bomo bolj prepričljivo pričevali kot z besedo. Naša osebna vera bo razsvetljevala in navdihovala ljudi okoli nas. po dejavni in velikodušni ljubezni naj ljudje prepoznajo v nas Jezusove učence. prosímo torej ta mesec Boga, našega očeta, naj dopolni v nas svoje odrešenjsko delo, da bomo Jezusa vedno bolj ljubili in pogumno pričali zanj s svojim življenjem.

6

Januar

misijonski namen

Da bi krščanske skupnosti na Srednjem Vzho-du, ki so tolikokrat zapostavljene, prejele od Svetega Duha moč za zvestobo in vztrajanje.

Na srednjem vzhodu obstaja več zelo različnih krščanskih skupnosti, vsaka s svojo posebno zgodovino, z lastnim teološkim in duhovnim izročilom, s svojim jezikom in svojimi običaji. posebna značilnost tega dela sveta je v tem, da so prav na tem območju nastala vsa tri velika monoteistična verstva: judovstvo, krščanstvo in islam. tu so se odvijali dogodki, o katerih govori stara zaveza in tukaj se je naš Gospod rodil, bil križan in vstal od mrtvih. Krščanske Cerkve srednjega vzhoda so čuvarji evangelija in pričujejo zanj sredi muslimanskega in židovskega okolja. veliko preganjanj so pretrpele skozi vso zgodovino in na žalost se ta zgodovina še kar ponavlja: vera je ogrožena in kristjani so izpostavljeni nasilju, ponekod tvegajo tudi svoja življenja.

ob vsem tem pa ne smemo pozabiti še na en vidik te zgodbe in sicer na dejstvo, da so stoletja dolgo pripadniki različnih veroizpovedi, na srednjem vzhodu in drugod, znali živeti v miru in medsebojni harmoniji. zato se pridružujemo svetemu očetu v molitvi, da bi mirno sožitje spet postalo naša stvarnost in da bi v težkih časih kristjani vztrajali v zvestobi veri.

7

Januarslovenski namen

Da bi se vsi, ki so odgovorni za sredstva obve-ščanja, zavedali, da mora v njihovem delovanju zvestoba resnici zavzemati prvo mesto.

Beseda, poslušana in izrečena, je počelo človekovega življenja: z njo razume, razlaga in preoblikuje stvarnost. Če je komunikativna, resnična in osvobajajoča, je božja: združuje nas z brati in nas naredi za sinove Boga. Kakšni bi bili naši medosebni, družinski, skupnostni, družbeni, politični odnosi, če bi bila naša beseda takšna? svet bi postal raj.

Če je beseda posedovalna, lažniva in vodi v past, je peklenska: ločuje nas od drugih in nas priveže v temo samote. sredstva množičnega obveščanja jo pogosto uporabljajo kot past, s katero lovijo razum in voljo. Njena sprevržena raba je najhujše zlo prav zato, ker teži k temu, da jemlje sposobnost razumevanja in hotenja, svobodo. zato je res, da jih več umori jezik kot meč (prg 18,21; sir 28,13-26).

Kdor bolj vpije, se uveljavi in gospoduje. to je stari zakon, ki je dobil danes v sredstvih javnega obveščanja veljavo nezaslišane moči. Jezus ne vpije, niti se noče uveljaviti ali gospodovati: ponuja se kot služabnik. s tem povrne besedi njeno vrednost. Bog, neskončen, je ves in samo »da« (2 Kor 1,19); človek, končen, pozna tudi ne in je resničen, kadar je da za da in ne za ne.

Resnico lahko od javne razprave ločijo brezobzirni ljudje, ki prevzamejo nadzor nad sredstvi javnega obveščanja in preko njih lažejo.

Ne samo verski svet, ampak tudi laični živi iz tradicij in obredov, zapovedi in prepovedi. Danes nas bolj kot kdaj prej upravljajo neskončne norme – toliko bolj varljive kolikor manj so deklarirane – ki se neopazno in samovoljno vsilijo kot »moda«. Delo, odnosi, življenjski slog in predvsem same vrednote – nekritično vsrkani skozi vse pore po zaslugi sredstev javnega obveščanja – vzpostavljajo polje železnih zakonov, ki se jih je treba strogo držati, da ne bi bili potisnjeni na rob družbe.

potrebno je premeriti vse to ob Besedi in Kruhu, ob Besedi, ki postane Kruh: pomagajo ali ne ljubiti brate, rodijo strupene ali dobre sadove? (prirejeno po s. Fausti, skupnost bere matejev evangelij, 83.320).

8

Februar

Februar

splošni namen

Da bi bile zdomske družine, zlasti matere, v stiskah deležne podpore in spremljanja.

Število ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove zaradi revščine, vojn, podnebnih sprememb ali naravnih katastrof, je leta 2010 že preseglo 200 milijonov. v preteklosti so odhajali v tujino predvsem moški: očetje, ki so čez leta poslali po ženo in otroke ali pa prihranili dovolj denarja in se vrnili domov. Danes pa je med izseljenci in begunci že skoraj polovica žensk. Najbolj ranljive med njimi so matere, ki bežijo pred družinskim nasiljem, ženske z otroki, katerih možje so odšli zdoma in se niso nikoli vrnili in begunke iz vojnih območji. pogosto se znajdejo v tujem okolju brez dokumentov in brez sredstev za preživljanje, mlade in osamljene, torej lahek plen prevarantov in zvodnikov, ali žrtve trgovine z ljudmi.

Cerkev se zavzema za ratifikacijo mednarodno veljavnih sporazumov, ki bi varovali pravice izseljencev, beguncev in njihovih družin. poiskati je treba ne samo ustrezne pravne in logistične rešitve, temveč tudi načine, kako posameznike vključiti v družbo in razbitim družinam omogočiti, da spet zaživijo skupno življenje. ob misli na nazareško družino, ki je bežala v egipt se ta mesec povežimo v molitvi z vsemi, ki so morali na tuje in s tistimi, ki jim nudijo pomoč.

9

Februar

misijonski namen

Da bi ljudstva, vpletena v vojne in medsebojne spore, usmerjala svojo pot k izgrajevanju mir-ne prihodnosti.

v svetu je okoli 40 obsežnejših vojnih območji. pri sodobnem vojskovanju med žrtvami narašča delež civilnega prebivalstva, zlasti otrok, starejših in bolnikov. oboroženi spopadi razbijajo skupnosti, uničujejo celoten ekosistem in prisilijo prebivalce, da kot begunci zapustijo svojo domovino. materialne, psihološke, čustvene in duhovne posledice vojne pa čutijo naslednje generacije še dolgo za tem, ko puške utihnejo. vojna je v samem svojem bistvu uničujoča. papež Benedikt Xvi želi našo molitev zato, da bi se k izgrajevanju mirne prihodnosti usmerjala vsa ljudstva, vpletena v vojne in medsebojne spopade, pri čemer misli na civilno prebivalstvo, vojake in politike – na povzročitelje nasilja in njegove žrtve. tako povzročitelji kot žrtve so v sebi ranjeni. vsak od njih lahko dopusti, da se njegova ali njena bolečina zagnoji v zagrenjenost in sovraštvo. po veri v ljubečega in usmiljenega Boga pa je mogoče te težke izkušnje prerasti v spravo in mir – do samega sebe, do drugih, do stvarstva in končno do Boga. mir je zares Božji dar in kdor ga udejanji v svojem srcu, postane nosilec miru za druge. spomnimo se samo sv. Frančiška asiškega in sv.ignacija lojolskega, oba vojaka, ki sta svoje pretekle izkušnje vgradila v proces spreobrnjenja in sprave.

10

Februar

slovenski namen

Da bi se stari, bolni, invalidi in sploh vsi preizku-šeni zavedali, da s svojim trpljenjem dopolnjujejo Kristusovo odrešenje sveta (Prim. Kol 1,24).

Krščanstvo je dobra novica o odrešenju ali božjem kraljestvu za ves svet. svet namreč leži v zlu. pot odrešenja od tega zla, v katerem je svet, je razodel Kristus s svojim delovanjem in svojim naukom: prišel je na oslici in končal na križu. Človeštvo je stopilo na to pot, toda le malo jih je to pot tudi prehodilo, in vse do danes odrešenje sveta ostaja le dobra novica. svet vse do danes leži v zlu.

smisel krščanstva ne more biti jasen ljudem, ki se dobro počutijo v tem svetu. zanje je Kristusovo oznanjevanje nema beseda, ker niso videli tega zla, od katerega je Kristus prišel rešit svet. in videli ga niso ter ga ne vidijo zato, ker so tudi sami samo od tega sveta in jih povsem obvladuje svetno zlo. tisti pa, ki čutijo težo tega sveta in iščejo odrešenje, s samim tem kažejo, da niso od tega sveta, temveč od Boga.

Božje kraljestvo ali odrešenje samo po sebi že je, ker je po svojem bistvu v celoti podvrženo Bogu, vladarju vsega. in ker je on edino dobro in sreča, že samo s tem, da želimo, da se izpolni Njegova volja - da bi bil vse v vseh -, želimo dobro vsemu. edina ovira za to je naša volja, ki ne odgovarja Božji volji, ne sprejema vase Božjega odrešenja. Boga v naši resničnosti ne bo, dokler naša volja ne sprejema Boga. zato Bog od nas ne zahteva nikakršnih zunanjih delovanj, temveč našo lastno voljo - da sami hočemo izpolnjevati Božjo voljo.

ljudje, ki se prostovoljno in dokončno podvržejo Bogu, ki so mu sami odprli dostop k sebi in so svojo voljo naredili samo za obliko in izpolnitev Božje volje, sestavljajo božanski svet, nebesa ali kraljestvo slave. prav na ta način lahko stari, bolni, invalidi in sploh vsi preizkušeni, s svojim trpljenjem dopolnjujejo Kristusovo odrešenje sveta (prirejeno po v. solovjev, Duhovne osnove življenja).

11

Marec

Marec

splošni namen

Da bi naravo vedno bolj spoštovali, zavedajoč se, da je vse stvarstvo Božje delo, zaupano člo-vekovi odgovornosti.

zemlja, ki nam daje življenje in nas hrani; voda, ki nas osvežuje; gozdovi, ki očiščujejo zrak; vse, kar je na površju zemlje in pod njim ali celo v vesolju – vse to so danes postale tržne dobrine, ki prinašajo denar in dobiček. te dobrine uporabljamo, zlorabljamo, onesnažujemo in uničujemo. v imenu napredka svetovne ekonomske združbe kupujejo in izkoriščajo naravne vire: zemljo, vodo, gozdove, rudno bogastvo in drugo. s tem povzročajo škodo in vnašajo zmedo v družbo, v naše družine, v poljedelstvo, v celotni ekosistem in tudi v naš način razmišljanja. Število okoljskih beguncev je v zadnjih desetletjih naraslo za več krat. od doma so jih pregnale počasi delujoče katastrofe kot so globalne podnebne spremembe ali nenadni pojavi kot so potresi, orkani, poplave itd.

ali je še upanje, da bi ustvarili svet, kjer bi vsi živeli v miru in harmoniji? Je še mogoče ohraniti biološko raznovrstnost in obnoviti ekosistem? smo sposobni pomisliti na prihodnje generacije, ki nas bodo vprašale:«Kaj ste nam zapustili?« molímo skupaj s svetim očetom, da bi se naučili spoštovati in ljubiti to našo zemljo in vse Božje stvarstvo.

12

Marec

misijonski namen

Da bi bili škofje, duhovniki in diakoni neutru-dni oznanjevalci evangelija do kraja zemlje.

»oznanjajte evangelij ves čas. in če je potrebno, uporabite besede.« tako je sv.Frančišek asiški nekega dne rotil svoje učence. v tem času, ko Cerkev pretresajo škandali zaradi slabih oznanjevalcev evangelija, je primerno, da se zamislimo ob ganljivi oporoki, ki jo je napisal mučenec današnjega časa, Christian de Chergé, francoski trapist, ki so ga skupaj s šestimi tovariši ubili islamski ekstremisti 30. maja 1996 v alžiriji. menihi so zavrnili sodelovanje z islamsko gverilo in niso ubogali ukaza, naj vsi tujci zapustijo deželo. odločili so se, da ostanejo pri svojih ljudeh in nadaljujejo z molitvenimi skupinami in z dialogom za mir, čeprav so vedeli, kaj s tem tvegajo. oče Christian je v tistih težkih časih napisal svoj duhovni testament, v katerem pravi:«Če se bo nekega dne zgodilo, – in ta dan je lahko danes - da postanem žrtev terorizma, ki sedaj ogroža že vse tujce v alžiriji, bi želel sporočiti svoji skupnosti, Cerkvi in svoji družini, naj ne pozabijo, da je bilo moje življenje darovano Bogu in tej deželi. Rad bi, da mojo smrt povežejo z drugimi žrtvami enakega nasilja, da se ne bi izgubile v ravnodušni brezimnosti. Želel bi, ko pride čas, najti v sebi prostor jasnega spoznanja, iz katerega bi mogel prositi odpuščanja Boga in soljudi ter istočasno iz srca odpustiti tistemu, ki me bo podrl na tla.

13

Marec

slovenski namen

Da bi kristjani resno vzeli klic Cerkve, naj se v postnem času čemu prijetnemu in dovoljene-mu odpovemo ter se tako pridružimo Kristusu v puščavi.

„Kdor moli, pa ni uslišan, se mora postiti.“ (palestinski talmud, Berakot 4,8a,1.)

v našem času pastirji in verniki skupaj znova odkrivamo krščanski post. post je v krščanstvu skozi zgodovino počasi izginjal, kajti po 4. stoletju ga pastirji in verniki vsaki novi generaciji niso znali več prav predstaviti. posta ne opravljamo več zato, ker ne vemo več, čemu bi se postili. post namreč zahteva nenehen napor in prizadevanje, veliko željo, vedno čuječo pozornost in nenehno obnavljanje velikodušnosti.

za kristjana je post duhovni boj. skupaj s Kristusom se v puščavi bori proti zlu: proti laži, da prihaja življenje iz časti, oblasti in denarja. s postom kristjan pričakuje Ženina od katerega se uči, da življenje prihaja kot zastonjski dar od Boga. post je sopotnik molitve in zaveznik premišljevanja, ki se hrani iz Božje besede. večinoma imamo vsi napačne predstave o pomenu posta. Dobro moramo ločevati med postom, ki je posledica odločitve, in lakoto, ki jo trpim in je nisem sam izbral. post je prostovoljen, lakoto nam vsilijo okoliščine. pri postu imajo besede prav malo teže. pomembnejše od njegovih definicij je, da se res postimo. po konkretnem izkustvu začenjamo razumevati duhovni svet. Na prvem mestu je vaja, in ne govorjenje o postu. vsak je povabljen, da se sam zase posti.

prosimo očeta, ki vidi na skrivnem, da obogati vsakega, ki se bo lotil posta. Naj sveti Duh razsvetli srce in razum vsakega, ki bo s postom iskal duhovne koristi. telesno zdravje je pri vsem tem zgolj dodatek.

14

April

April

splošni namen

Da bi skupno molitveno slavje vere bilo verni-kom vir življenja.

Ko obhajamo praznike, se spominjamo pomembnih dogodkov, jih s proslavljanjem nanovo osvežimo in tako še poudarimo vrednost, ki jo imajo v našem življenju. enako je z vero: če je redno ne obnavljamo, ne »slavimo«, bo sčasoma zbledela; pozabili bomo nanjo in čedalje bolj bo izgubljala svojo vrednost in pomen za naše življenje. z rednim obiskovanjem nedeljskih maš in z obhajanjem krščanskih praznikov ohranjamo kontinuiteto v veri. sveti oče nas želi po molitvenem namenu za ta mesec spomniti, da to ni pomembno le za nas osebno, temveč predstavlja dragoceno pričevanje za druge. slavje vere naj bo javno, ne nekaj zasebnega, opravljenega na skrivnem in naj bo vedno prežeto z duhom molitve.

Resnično slavje vere ni zgolj ozko vzeto zunanje izpolnjevanje Gospodovega naročila pri zadnji večerji:«to delajte v moj spomin«. Gre namreč predvsem za živo doživljanje njegove stalne navzočnosti med nami in usmiljene ljubezni, ki nam jo podarja. v tem smislu nas vsako molitveno slavje vabi, naj pridemo in se nasitimo iz obilja Gospodove ljubezni ter vedno znova zajemamo žive vode iz vrelca življenja.

15

April

misijonski namen

Da bi bile misijonske Cerkve znamenja in orod-ja upanja in vstajenja.

srečanje s Kristusom kot živo osebo, ki poteši žejo srca, ne more drugače, kot da vodi v željo deliti z drugimi veselje ob njegovi navzočnosti, da bi ga vsi ljudje spoznali in izkusili to veselje. potrebno je obnoviti gorečnost v oznanjevanju vere, da bi zaživela nova evangelizacija v občestvih in v deželah, ki so po tradiciji krščanske, vendar izgubljajo svojo povezanost z Bogom, da bi spet odkrile veselje vere. vsi kristjani se moramo zavedati, da smo prejemniki, istočasno pa misijonarji evangelija.

v tem projektu ljubezni, uresničenem v Kristusu, je vera v Boga na prvem mestu in predvsem dar in skrivnost, ki jo moramo s hvaležnostjo sprejeti v srce in v življenje in se Gospodu zanjo vedno zahvaljevati. vendar pa je vera dar, ki nam je dan zato, da ga delimo z drugimi; je talent, ki smo ga prejeli, da bi obrodil sad; je luč, ki je nikoli ne smemo skrivati, temveč naj osvetljuje celo hišo. vera je najpomembnejši dar, ki smo ga v življenju prejeli in ki ga ne smemo ohraniti zase. izpovedovanje vere je dejanje ljubezni. »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal,« je rekel apostol pavel Korinčanom (1 Kor 9,16). Njegova beseda močno nagovarja vsakega kristjana in vsako krščansko skupnost na vseh celinah.

Benedikt XVI, iz Poslanice za Dan misijonov 2012

16

April

slovenski namen

Da bi se zavedali, da nove evangelizacije ni brez globoke osebne povezanosti s trpečim, umirajočim in vstalim Kristusom.

Štirje evangeliji, ki jih kristjani beremo so izročilo Jezusovih neposrednih in najbližjih učencev, torej apostolov. Cerkev, Kristusova skupnost, jih hrani kot neprecenljivo zakladnico iz katerih krščanske skupnosti, kot tudi posamezniki zajemamo modrost s pomočjo katere lahko sledimo svojemu učitelju in odrešeniku Jezusu.

evangeliji govorijo o Jezusovem delu in nauku, hkrati pa tudi opisujejo njegovo pot skozi življenje in smrt ter vstajenje. ta njegova prehojena pot s katero je izpolnil voljo Boga, svojega očeta, je postala pot vsakega njegovega učenca, in v vsakem svojem učencu v Duhu Kristus ponovno hodi svojo pot odrešenja. to se lepo sliši, a kako je ko se znajdemo na tistem delu poti, kjer se začneta trpljenje in smrt? molitveni namen za ta mesec nas opogumlja, da nismo sami, temveč da stopamo, po dobro uhojeni poti Kristusa, kjer smrt nima zadnje besede. Življenje, trpljenje in smrt Jezusovih učencev se v Kristusu preobražajo v veselje večnega življenja.

17

Maj

Maj

splošni namen

Da bi v pravosodju ljudje vedno delovali z oseb-no integriteto in po glasu vesti.

pravičnost je krepost, ki nas nagiba k temu, oziroma zahteva od nas, da vsakemu damo to, kar je njegovega. ob konkretnem izvajanju pravičnosti v svetu pa se pojavlja vrsta problemov, med katerimi je papež izbral poseben vidik in nas prosi, da molimo za tiste, ki izvajajo pravičnost v kakršnikoli obliki na katerikoli ravni družbe. prosi nas torej, naj posredujemo pri Gospodu za naše sodnike v najširšem pomenu te besede, saj vemo, da bo pravičnost takšna, kakršni so sodniki, ki jo izvajajo. Brez pravičnosti pa ni mogoče doseči miru, po katerem hrepeni človekovo srce in predstavlja tisto najvišje dobro, ki je osnovni pogoj za to, da lahko posameznik ali družina ali narod zaživi človeka vredno življenje.

večina napetosti, ki ogroža mir v svetu, izvira iz tragičnega dejstva, da med nami še marsikje vlada krivična neenakost. posebej trdovratno se ohranja na dveh področjih: na eni strani neenakost v možnostih dostopa do življenjsko pomembnih dobrin, kot so hrana, voda, zavetje in zdravje; po drugi strani pa se vztrajno kršijo človečanske pravice zaradi neenakosti med spoloma. verniki smo se dolžni odzvati na te razmere in resno jemati Jezusove besede:«Blagor lačnim in žejnim pravičnosti« (mt 5,6)

18

Maj

misijonski namen

Da bi semenišča, zlasti v misijonskih Cerkvah, vzgajala duhovnike po Kristusovem srcu, ki bodo popolnoma predani oznanjevanju evangelija.

semenišča so po svojem najglobljem bistvu poklicana, da v Cerkvi predstavljajo nadaljevanje skupnosti apostolov, zbranih okoli Jezusa, ki so poslušali njegove besede, hodili velikonočni izkušnji naproti in čakali na dar Duha za svoje poslanstvo. Človeško gledano naj bi si semenišča prizadevala, da postanejo občestva, zgrajena na prijateljstvu in medsebojni ljubezni, kot družina, ki živi v slogi in veselju; občestva, ki se oblikuje z vsakodnevnim branjem in premišljevanjem Božje besede ter z obhajanjem evharistije. za vzgojo bodočih duhovnikov je bistvene važnosti, da ti semenišča ne doživljajo le na zunaj in površinsko, enostavno kot kraj, kjer se živi in študira, temveč notranje in poglobljeno kot cerkveno skupnost, kot občestvo, v katerem podoživljajo izkušnjo dvanajstih apostolov, zbranih okoli Jezusa. semenišča so torej vzgojne, izobraževalne in cerkvene ustanove, ki se posvečajo ne le človeškemu, duhovnemu in intelektualnemu oblikovanju bodočih duhovnikov, temveč jih tudi spremljajo pri osebnem razločevanju duhov in odzivanju na svojo poklicanost ter jih pripravljajo na sprejem zakramenta mašniškega posvečenja z vsemi milostmi in odgovornostmi, ki jih ta vključuje.

Povzeto po Pastores dabo vobis, Janez Pavel II, 1992

19

Maj

slovenski namen

Da bi dušnim pastirjem v župnijah uspelo po-globiti duhovno pripravo vernikov na prejema-nje zakramentov krsta, (prvega) obhajila, bir-me in poroke.

Krščansko življenje se uresničuje in plemeniti skozi zakramente Cerkve. Že sami po sebi imajo zakramenti učinek, saj so znamenja Božje ljubezni do Kristusovih učencev. s strani tistih, ki so deležni zakramentov pa je pomembno, da Božjo ljubezen do njih preko zakramentov razumejo, jo dojamejo. Kadar so ti pogoji uresničeni lahko govorimo zakramentih kot vrhuncih krščanskega življenja. tako za krščansko skupnost, kot tudi za vsakega posameznika. Na žalost se pogosto soočamo s tem, da kristjani ne pridemo dovolj globoko z vsebino svoje vere, da bi lahko svoje zakramente sploh razumeli kaj šele doživeli.

Kaj so vzroki za to? Kaj hitro lahko s prstom pokažemo na svojega dušnega pastirja in ga obdolžimo plitkosti in nesposobnosti. to je včasih morda res toda, zavedajmo se, da je vzgoja v krščanski skupnosti odvisna od celotne skupnosti in ne zgolj posameznika, četudi je ta duhovnik. za kvaliteto duhovnega življenja skupnosti in njenih posameznikov smo odgovorni vsi, vsak na svoj način.

ta mesec torej molimo za dušne pastirje, globino in vsebino njihovega duhovnega življenja, po drugi strani pa za župnije in druge krščanske skupnosti in njihovo prenovo v veri in življenju.

20

Junij

Junij

splošni namen

Da bi med narodi prevladala kultura dialoga, poslušanja in medsebojnega spoštovanja.

Željo po povezanosti in nagonsko potrebo po komunikaciji, ki se tako očitno kaže v sodobni kulturi, najbolje razložimo kot zunanji izraz naravnega nagnjenja človeka, da sega onkraj sebe in išče stik z drugim. Ko se odpiramo drugim, odgovorimo na svojo najglobljo potrebo in postajamo bolj pristno človeški. seveda ne govorim o bežnih, plitvih odnosih; govorim o resnični ljubezni, ki predstavlja srce Jezusovega moralnega nauka:«ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

tudi nova tehnologija odpira pot dialogu med ljudstvi različnih dežel, kultur in veroizpovedi; omogoča jim, da se srečujejo ter spoznavajo izročila in vrednote drug drugega. ta srečanja pa, če naj obrodijo sadove, zahtevajo pošteno in primerno izražanje skupaj s pozornim in spoštljivim poslušanjem. Dialog mora rasti iz iskrenega in obojestranskega iskanja resnice, samo tako bo pripomogel k razumevanju in strpnosti. Ne smemo dovoliti, da nas prevarajo tisti, ki v nas vidijo le potrošnike na tržišču enakovrednih možnosti, kjer izbira sama po sebi postane tržno blago, novost spodrine lepoto in subjektivna izkušnja nadomesti resnico.

Povzeto po Poslanici za 43. svetovni dan komunikacij, Benedikt XVI

21

Junij

misijonski namen

Da bi tam, kjer je sekularizacija najmočnejša, krščanska občestva učinkovito izvajala novo evangelizacijo.

evropa je danes tisto območje, kjer je sekularizacija najmočnejša in kjer oznanjevanje evangelija zahteva najprej razločevanje: poslušanje, razumevanje in interpretacijo globokih zgodovinskih in kulturnih sprememb, ki jih doživljamo. Nova evangelizacija ne pomeni evangelizirati ponovno, temveč na novo, z novo gorečnostjo, novimi metodami in novim načinom izražanja. papež Benedikt Xvi nam govori, da je jedro cerkvene krize v evropi v krizi vere. zato je bistvo nove evangelizacije v tem, da spet razplamti iskro vere v Jezusa Kristusa. vera se rojeva iz srečanja z vstalim Gospodom sredi življenja. zato je treba na prvo mesto postaviti molitev, oseben odnos z Bogom. osebe ne poznamo, če jo poznamo samo po pripovedovanju drugih. potrebno je izkustvo življenja z Bogom. Drugo je branje svetega pisma in obnavljanje življenja v luči vere. Jezus je na začetku svojega javnega delovanja rekel:«prišel sem, da prinesem blagovest ubogim« (lk 4,18), kar pomeni:«imam odgovore na vaša temeljna vprašanja; kažem vam pot življenja, pot sreče – še več: jaz sem ta pot.« Najbolj ubogi med nami so tisti, ki ne morejo občutiti sreče, temveč le gnus nad življenjem, ki se zdi absurdno, brez smisla. take revščine je v našem svetu veliko, tako v materialno bogatih kot v revnih deželah. zato potrebujemo novo evengelizacijo, torej Njega, ki je sam veselo oznanilo.

22

Junij

slovenski namen

Da bi na Jezusovo pobudo vztrajno prosili Go-spodarja žetve, naj obudi med nami nove du-hovne poklice (prim Mt 9,38), in da bi te pro-šnje še pomnožili.

Jezus je za časa svojega življenja začel z delom, ki ga pa še zdaleč ni končal. Čeprav je s svojim življenjem, s smrtjo in vstajenjem vse dopolnil, je bilo njegovo človeško življenje šele začetek njegovega dela, ki ga po njegovih učencih nadaljuje po svojem Duhu. Jezuso v moči svetega Duha še vedno hodi, govori, zdravi, izganja hude duhove pripravlja ljudi na skrivnosti življenja v Bogu po svojih učencih. Kdo so ti učenci? prav vsi, ki sledijo njegovemu klicu in živijo življenje sledeč glasu svojega učitelja in odrešenika. vsak izmed nas to počne na svoj način, kakor mu veli Kristusov Duh. za to pa je potreben pogum, saj kristjani oznanjamo spreobrnjenje, mir, blagoslov in odrešenje svetu, ki je pogosto nasproten Jezusovemu oznanilu.

Čeprav Kristus na pot oznanjevanja kliče prav vsakega kristjana je vendarle nekoliko poseben klic namenjen tistim, ki svoje življenje v celoti posvetijo oznanjevanju evangelija, širjenju Kristusovega nauka in skrbi za življenje krščanskih skupnosti z besedo in življenjem. take poklice navadno imenujemo duhovne poklice, torej poklice ljudi, ki so poklicani v službeno duhovništvo in Bogu posvečeno življenje v redovnih skupnostih. ljudje, ki čutijo klic k Bogu predanemu življenju so poklicani v služenje ne samo Bogu temveč vsej Cerkvi. ta mesec posebej prosimo prav za duhovne poklice in posebej nosimo v srcu v duhovništvo posvečene može in fante, ki se s svojim življenjem popolnoma posvečajo službi Bogu ter svojim bratom in sestram.

23

Julij

Julij

splošni namen

Da bi Svetovni dan mladih v Braziliji vzpodbu-dil vse mlade kristjane, da postanejo učenci in misijonarji evangelija.

začetki svetovnega dneva mladih segajo v leto 1984, ko je Janez pavel ii povabil mlade ljudi vsega sveta, naj se udeležijo mednarodnega praznovanja. od takrat so ta srečanja za tisoče mladih postala pomemben dogodek, ki jim poglablja vero in jim pomaga odkriti svoje poslanstvo pri širjenju evangelija. zato nas papež spet poziva k molitvi za naslednji svetovni dan mladih, ki bo letos v Riu de Janeiru. Namen je jasen: ko molimo, da bi to srečanje vzpodbudilo mlade kristjane, da postanejo učenci in misijonarji evangelija, s tem molimo za svetega Duha, da bi v njih vzbudil globoko zavezanost Kristusu in njegovemu oznanilu. Učenec in misijonar je lahko samo nekdo, ki je strastno predan Kristusu in evangeliju. vemo, da ta predanost nima svojega najglobljega izvira v človekovi volji in niti v poznavanju Jezusove osebe in evangelijev, čeprav je vse to potrebno. Globoka, resnična predanost Gospodu se poraja po delovanju svetega Duha v naših srcih. sveti Duh je tisti, ki nas osvobaja iz mrež, v katere nas ovija egoizem, ko nam prigovarja, naj iščemo predvsem lastno ugodje, naj si zagotovimo prihodnost z nazivi, denarjem, odnosi in predmeti, kot da bi vse to lahko dajalo smisel življenju.

papež nas vabi k molitvi, da bi svetovni dan mladih bil za mlade kristjane posebna priložnost, ugoden čas, rodovitna zemlja – da bi se odprli svetemu Duhu in bi njihova ljubezen do Jezusa postala močnejša in bolj goreča.

24

Julij

misijonski namen

Da bi po vsej Aziji bila oznanjevalcem evange-lija vrata odprta.

skoraj polovica svetovnega prebivalstva živi v aziji. približno 10% izmed njih je kristjanov, od teh pa okoli 5% katoličanov. Cerkev v aziji se spopada s številnimi težavami. Nekatere vlade so odkrito materialistično usmerjene in v vsakem verstvu vidijo grožnjo, ki jim spodkopava oblast. Na nekaterih delih celine se ponovno in vedno bolj agresivno širi islam. so države, ki zavračajo krščanstvo kot uvožen vpliv zahoda. včasih pretiran nacionalizem podžiga protikrščansko razpoloženje. tudi ljudje, ki se borijo za preživetje, težko obračajo svoje misli in srca k Bogu.

Cerkev v aziji je, čeprav številčno majhna, vendarle goreča in živa, zlasti po izobraževalnih ustanovah, zdravstvenih centrih in v socialnih službah. ljudje jo cenijo še posebej zato, ker zagovarja človekovo dostojanstvo in si prizadeva za uveljavljanje človekovih pravic. Žetev je velika, delavcev pa malo. zato je potrebno moliti, da bi vsi spoznali, kako vera v Kristusa pomeni most ali vez med ljudmi, temelj medsebojne ljubezni in spoštovanja.

25

Julij

slovenski namen

Da bi bilo očetovstvo in materinstvo v naši javno-sti (politiki, sociali, medijih) primerno ovredno-teno in prikazovano kot nenadomestljiva vredno-ta za obstanek naroda.

»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: ‘Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita’ » (1 mz 1, 27-28)

Ne glede na to, ali priznavamo Božji izvor človeka ali ne, ali smo verni ali ne, moramo biti zaskrbljeni za obstanek naroda. Razen seveda, če smo v takšni meri izrojeni in sprevrženi, da nam je tudi za to vseeno, češ, glavno je, da jaz in moji preživimo teh nekaj let, ki so nam usojena, za druge pa mi je popolnoma vseeno – »zaradi mene slovenski narod lahko tudi izgine za vedno…«

od izbire v tej osnovni drži je odvisna usoda slovenskega naro-da. Bog hoče, da vsak narod živi, da tudi slovenski narod živi, in zdravo čutenje v globini srca vsakega člana našega naroda pomeni željo in hotenje, da njegov narod obstane! za to pa je nujno, da je v naši javnosti očetovstvo in materinstvo ovrednoteno in prikazova-no kot nenadomestljiva vrednota. Žal v veliki meri to ni!

očetovstvo in materinstvo pomenita ne samo telesno združitev za spočetje otroka, ampak tudi trajen starševski odnos do njega. Brez navzočnosti očeta in matere, ki naj se svojega osebnega in skupnega poslanstva zavedata, je otrokova rast v odgovorno osebnost bistveno prizadeta. Če v javnosti ni spoštovano očetovstvo in materinstvo v na-ravni skupnosti družine – in to mišljenje vse bolj obvladuje našo javnost - je spočetje otroka lahko začetek strahotne manipulacije osebe, kar je značilnost kulture smrti. Dejansko družbeno znamenje te anti-kulture življenja niso le uzakonjeni neštevilni splavi (tudi prek kontracepcije!), ampak tudi uzakonjeno manipuliranje z živimi ljudmi, prepuščenimi ubijalskemu liberalizmu, kar pomeni množično »splavljanje« - zlasti množično onemogočanje srečnega otroštva in mladosti. to pa hkrati pomeni usodno »splavljanje naroda« in njegove prihodnosti.

Bomo to dopustili? Naša pomoč je v imenu Gospodovem!

26

Avgust

Avgust

splošni namen

Da bi starši in učitelji pomagali mladi genera-ciji odraščati po vesti in v pokončno življenje.

temeljno poslanstvo staršev in vzgojiteljev je najprej v tem, da s svojim življenjem pričajo za vero, modrost in odgovornost v odnosih. Karkoli rečemo ali storimo vpliva na otroka ali mladega človeka, ki si začenja sestavljati svoj lasten pogled na svet. oblikovati otroka in ga spremljati v njegovem duhovnem, umskem, intelektualnem, čustvenem in socialnem razvoju je poslanstvo, ki je težko, a prinaša tudi veliko veselja.

ob zgledu staršev in vzgojiteljev bo otrok prvič doživel krščansko usmiljenja, pobožnost, človečnost in toplino, da bo kasneje sposoben te vrednote sam posredovati dalje. tudi sposobnosti razmišljanja in intelektualni razvoj se ne pridobiva le iz knjig, temveč tudi, če ne predvsem, iz načina, kako smo sposobni živeti v sožitju z drugimi, reševati medsebojna nasprotja in se učiti modrosti življenja. zato s papežem ta mesec molimo za svetega Duha, naj napolni srca staršev in vzgojiteljev, da bodo učili mlade ljudi to, kar je Jezus učil svoje učence: ljubiti, služiti in oznanjati Božje kraljestvo.

27

Avgust

misijonski namen

Da bi krajevna Cerkev v Afriki z zvestim ozna-njevanjem evangelija širila mir in pravičnost.

Dogodki zadnjih let potrjujejo, da v afriki ni ne miru in ne pravičnosti. vrstijo se upori, nasilni prevzemi oblasti, oboroženi spopadi, nedemokratične volitve v večini držav, absolutna oblast v rokah posameznikov, obubožanje množic, otroci kot vojaki, posilstva, ponekod preganjanje kristjanov … vse to so resnične podobe, ki prikazujejo temačen obraz afrike. in čeprav je evangelij prispel v afriko že pred davnimi časi, že v prvih stoletjih, je še vedno čutiti potrebo po resnični evangelizaciji, ki bi segala v globino duš. tudi če drži, da afrika predstavlja duhovna pljuča človeštva, je prav tako res, da se mora še preroditi »iz vode in Duha« (Jn 3,5), kajti evangelij je resnični vir miru in pravičnosti. ob Jezusovem rojstvu so angeli oznanjali »na zemlji mir ljudem« (lk 2,14) in ob koncu svojega življenja je Jezus opogumljal učence z besedami:«mir vam zapuščam. svoj mir vam dajem.« Če bomo v afriki »zgradili« mir in pravičnost, ju bomo samo na temelju, ki je Kristus. zato molimo ta mesec skupaj s papežem za afriko, da bi dosegla tisti mir, ki ni rezultat diplomatskih pogajanj, temveč mir človeštva, ki se je spravilo z Bogom.

28

Avgust

slovenski namen

Da bi nas obnovitev posvetitve našega naro-da Mariji nagibala k večjemu prizadevanju za osebno posvečenje.

posvetitev slovenskega naroda mariji ne izvira zgolj iz nekega tradi-cionalnega občutja miline, ki jo izžareva njena upodobitev na Brezjah in upodobitve v drugih njenih romarskih svetiščih, ampak iz dejstva, da je ona Gospodova mati in po njegovi volji naša mati. temelj skupne in tudi osebne posvetitve vernikov mariji so Jezusove besede – njegov kalvarijski testament - iz 19. poglavja evangelija po Janezu, ko je umi-rajoč rekel materi »Žena, glej, tvoj sin«(v. 26) in učencu, ki ga je ljubil »Glej, tvoja mati!« (v. 27), in še posebej pomenljive besede, ki sledijo: »in od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (v. 27)

Blaženi papež Janez pavel ii. v tej zvezi pove v svoji okrožnici o odrešenikovi materi: »te besede določajo marijino mesto v življenju Kristusovih učencev in izražajo (…) njeno novo materinstvo, porojeno iz globine velikonočne skrivnosti odrešenika sveta. to je materinstvo v redu milosti, ker goreče prosi za dar svetega Duha, ki rodi nove Božje otroke, odrešene s Kristusovo žrtvijo: tega Duha je tudi marija skupaj s Cerkvijo prejela na binkoštni dan.« (t. 44)

v dejanju posvetitve je marija prva, saj je najprej ona sprejela učen-ca za sina in šele zatem je on njo sprejel za mater. v tej zvezi bl. Janez pavel ii poudarja edinstven medosebni odnos med marijo in posame-znim vernikom, saj je »vsak otrok (…) rojen na edinstven ter nepono-vljiv način, in to velja tako za mater kakor za otroka. vsakega otroka enako obdaja tista materinska ljubezen, na kateri je zgrajena otrokova vzgoja in zorenje v človečnosti« (t. 45)

Kako naj se torej osebno posvetim mariji in kako naj to posvetitev živim? tako, da jo vzamem v svoje življenje za mater, kakor ona mene jemlje za svojega otroka; da se ji pustim vzgajati in da pazim na svo-je srce; da posnemam njen zgled vere v Boga v svojem vsakdanu; da ohranjam neomajno zaupanje v Boga sredi preizkušenj; da živim v ljubezni do Boga in do vsakega bližnjega.

»o Gospa moja, o mati moja , tebi se vsega darujem. tebi posvetim svoje oči…svoje srce …sebe popolnoma vsega…«

29

September

September

splošni namen

Da bi ljudje, ki se danes pogosto izgubljajo v hrupu, ponovno odkrili vrednost tišine ter pri-sluhnili glasu Boga in svojih bratov in sester.

tišina je sestavni del komunikacije; brez nje besede v polnem pomenu ne morejo obstajati. v tišini lahko bolje slišimo in razumemo sami sebe; misli se porajajo in dobijo globino; jasneje začutimo, kaj želimo izraziti in kaj pričakujemo od drugih. Ko umolknemo, s tem damo drugemu možnost, da spregovori. Na ta način se ustvari prostor medsebojnega poslušanja in s tem poglobljeni medčloveški odnosi. v tišini se še posebno močno izražajo globoka čustva veselja, ljubezni, skrbi in trpljenja. Ko nas zasipajo množice informacij in podatkov, potrebujemo tišino, da ločimo bistveno od nebistvenega, da najdemo povezave med pojavi, jih ovrednotimo in si oblikujemo svoje stališče. Različna verska izročila vidijo v samoti in tišini tisto najodličnejšo okoliščino, ki človeku pomaga spoznavati sebe in odkriti Resnico, ki daje smisel vsem stvarem. potrebujemo tišino, ki se spreminja v kontemplacijo in nas povede v tišino Boga. Ko govorimo o Božjem veličastju, se naše besede vedno izkažejo za nezadostne in se morajo umakniti tihemu zrenju. Šele iz kontemplacije privre z vso silo na dan silna želja, da bi naprej sporočili to, kar »smo videli in slišali«. tiha kontemplacija nas potopi v tisto ljubezen, ki nas usmerja k bližnjemu, da začutimo njegovo trpljenje in mu ponudimo Kristusovo luč..

Benedikt XVI (Povzeto po poslanici na 46. svetovni dan komunikacij)

30

September

misijonski namen

Da bi bili kristjani, ki v mnogih delih sveta tr-pijo preganjanje, s svojim pričevanjem preroki Kristusove ljubezni.

pravica do verske svobode človeka postavlja v odnos s presežnim, in to ga odtegne od človeških ozirov. pravica do življenja in do svobodnega izražanja osebne vere v Boga ni predmet človeške oblasti. v prizadevanju za mir je potrebno postaviti jasno mejo med tem, kar je človeku dovoljeno in kar ni. mir v svetu ogrožajo tudi težave, s katerimi se pogosto srečujejo tako kristjani kot pripadniki drugih verstev, ki želijo javno in svobodno izražati svoje versko prepričanje. Če govorim posebej o kristjanih, moram z bolečino reči, da jim včasih to ni samo onemogočeno, temveč so v nekaterih državah celo grobo preganjani, o čemer pričajo nedavna poročila o krutem nasilju nad kristjani. obstajajo sistemi, ki vsakomur vsiljujejo eno samo vero, medtem ko se posvetni režimi ne zatekajo toliko v nasilno preganjanje kot v sistematično kulturno razvrednotenje verskega prepričanja. v obeh primerih gre za nespoštovanje temeljnih človekovih pravic, kar ima resne posledice in ogroža mirno sožitje. lahko samo ustvarja miselnost in kulturo, ki ne vodi v mir.

Benedikt XVI (Povzeto po poslanici na svetovni dan miru dec. 2006)

31

September

slovenski namen

Da bi mladi, ki končujejo šolanje, prišli do za-želenega poklica, službe in zaslužka.

mlade mori strah pred prihodnostjo: »Upam, da bom končal šolanje – toda kje bom dobil službo, kako bom preživel, ali bom sploh kdaj lahko ustvaril družino?«

Upanja nimajo veliko - spričo gospodarske krize, v kateri smo in ki ji ob neodgovornem obnašanju politikov ni videti konca. Beseda tolažbe »bo že kako, boš videl«, je premalo in jih utegne po pravici tudi razjeziti.

Kar želijo v svoji stiski, je, da pobegnejo proč od problemov, ki jih oni sami pač ne morejo rešiti – da rajši pobegnejo v žuriranje ali v omamo ali kdovekam.

vsi odgovorni v naši domovini, vladna pozicija in opozicija, bi se morali zamisliti predvsem nad temi našimi mladimi, ki so hočeš nočeš upanje slovenije – ali pa njen obup. odgovorni bi morali premagati sebične strankarske interese in zaradi mladih, kljub političnim razlikam, priti čimprej do učinkovitega dogovora o izboljšanju gospodarskega in finančnega stanja države.

Če hočemo rešiti slovenijo, rešujmo mladino, toda ne z lepimi frazami, ampak s tem, da jim zagotovimo najprej vsakdanji kruh, zaslužen s pošteno zaposlitvijo.

Če odgovorni ne bodo storili tega, če se ne bodo zresnili od svoje neodgovornosti in rivalstva, bodo kmalu imeli sami velike in nerešljive probleme z mladimi – z nemiri podivjanih krdel ali, kar je huje, z zadrogiranimi in apatičnimi množicami duševnih invalidov.

»Nebeški oče, spametuj odgovorne, da omogočijo mladim vsakdanji kruh…!«

32

Oktober

Oktober

splošni namen

Da bi ljudje, ki jih je življenje tako strlo, da bi mu radi naredili konec, začutili bližino Kristu-sove ljubezni.

ta mesec nam papež usmerja pozornost na ljudi, ki živijo v tako težkih okoliščinah, da ne vidijo druge poti iz temnega tunela kot v uničenje lastnega življenja. vabi nas, da jih podpremo s svojo molitvijo in svojo ljubeznijo.

Dobro je, da razlikujemo med obupom in samomorilnostjo. Gre za dve različni stanji. psihologi trdijo, da skoraj vsak človek kdaj v življenju začuti obup, vendar samo neznaten odstotek ljudi doživlja samomorilne težnje in le majhen del teh dejansko naredi samomor. ta mesec smo povabljeni, da molimo za tiste, ki se utapljajo v obupu. Ne morejo več stvarno presojati sveta okoli sebe. Ne morejo se obrniti na Boga, ki se jim zdi daleč ali celo sovražen in ogrožajoč. Bolj kot govorjenje o Božji ljubezni jim bo pomagalo, če jim Božjo ljubezen pokažemo s svojo bližino, skrbjo in sočutjem. molimo ta mesec skupaj s papežem za tiste, ki so v temi, da bi zagledali luč.

33

Oktober

misijonski namen

Da bi praznovanje Svetovnega dneva misijonov pomagalo kristjanom doumeti, da nismo le pre-jemniki, temveč tudi oznanjevalci Božje besede.

v današnjem času brezmejnega števila informacij in čedalje bolj »pametne« komunikacijske tehnologije je povprečen človek dnevno izpostavljen tisočim, morda sto tisočim besed. in kakšno možnost ima Božja beseda, da bi jo kdo slišal in je ne bi prekričal hrup tolikih drugih? toda Božja beseda je neskončno več od še ene kombinacije črk in zlogov. v svetu, kjer je vse bežno in minljivo, je Božja beseda večna. v svetu, ki je vedno bolj brezoseben, Božja beseda nagovarja osebno in najde svoj najmočnejši izraz v osebi Jezusa Kristusa, ki je pot, Resnica in Življenje. on sam je Beseda Boga, podarjena svetu, ki ga žeja po smislu. vendar ta Beseda, ta obljuba, ta oseba lahko deluje v svetu, če jo kristjani nosimo v sebi, jo živimo in oznanjamo. Jezus ostaja jetnik tiska in papirja, ostaja samo beseda med milijoni drugih, ki jih v življenju srečujemo, če se ne utelesi v vsakem od nas. on nam daje moč, da postanemo glas vpijočega v puščavi, ki oznanja veselo novico, da je Bog vedno z nami in za nas. »Gospod, kam naj gremo? ti imaš besede večnega življenja.«

34

Oktober

slovenski namen

Da bi naše šole posredovale mladim ne samo znanje in izobrazbo, marveč tudi splošno pri-znane in sprejete življenjske vrednote.

Življenjske vrednote ne posredujemo zgolj z besedami, posredujemo jih z življenjem. Ko je Jezus učil, je sicer veliko govoril, vendar ni ločeval življenja od besed ali govora od dejanj. Kar je govoril, je tudi storil, s konkretnimi dejanji je postavil zgled, da bi tudi mi tako delali. evangeljske vrednote nam ni posredoval le z govorjenjem, ampak s svojim življenjem. ta zakonitost velja za vse, ki sodelujejo pri vzgoji mladih. spodbuda kandidatom za mašniško posvečenje, ki pravi: “glej, da boš veroval, kar boš bral; učil, kar boš veroval; živel, kar boš učil”, velja tudi za slehernega starša, učitelja, vzgojitelja in za vse, katerih poslanstvo je delo z mladimi. Kar Jezus zahteva od poslušalcev, izpolnjuje tudi sam, zato ga prosimo za milost, da bi vsi, ki posredujejo mladim znanje in vrednote, to posredovali s svojim zgledom.

35

November

November

splošni namen

Da bi duhovniki, ki doživljajo stisko, našli to-lažbo v trpljenju, oporo v dvomih in potrditev v zvestobi.

skoraj vsak duhovnik se spominja milosti, ki jih je doživljal po posvetitvi: čustva zanesenosti pri obhajanju evharistije, gorečega srca pri oznanjevanju in razlaganju Božje besede, tolažbe pogrebne liturgije, odpuščenih grehov v zakramentu sprave in svoje lastne predanosti, ki se je zdela tako polna energije, kot da ne bo nikoli oslabela. potem leta minevajo in mnogo duhovnikov z Božjo pomočjo ohranja in neguje ta sveti idealizem duhovniških začetkov. Nekateri pa se srečujejo s hudimi izzivi. po najboljšem scenariju ti izzivi pomagajo ustvariti svetnika. Na žalost so tudi primeri nasprotne skrajnosti, ki se končajo tragično, s škandalom in duhovnikovim imenom v časopisu. vsi notranji boji, ki jih duhovniki doživljajo, pa ne pridejo v javnost. Dostikrat se duhovniki znajdejo v stiskah, ki jih nihče ne vidi: ko v lastnem srcu čutijo puščavo, ko se pojavljajo dvomi ali utrujenost, ker ni dovolj delavcev in ne dovolj denarja, ko pride osamljenost, bolezen, nerazumevanje. Kje poiskati tolažbo, podporo in potrditev? Dolžni smo podpirati duhovnike tudi z molitvijo, ta mesec še posebej za tiste, ki so v stiski.

36

November

misijonski namen

Da bi Cerkev v Latinski Ameriki, ki je sama bila misijonska celina, pošiljala misijonarje drugim Cerkvam.

500 let po tem, ko so Španci in portugalci prinesli evangelij v Južno ameriko, se je tudi ta celina začela spopadati z morda največjo grožnjo krščanstvu in to je brezdušni pragmatizem, v katerem na videz vse teče kot je prav, v resnici pa je vera izvotljena kot prazna lupina, v najboljšem primeru skrčena na seznam zapovedi in prepovedi ter občasne udeležbe pri obredih. morda se nekaj časa obdržijo še neke moralne norme, vendar brez Duha, ki bi navdihoval in prekvašal življenje. Jezusove besede so zelo jasne:»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega očeta, ki je v nebesih.« Na misijonskem kongresu za latinsko ameriko leta 2008 je bil izdelan misijonski program, ki naj bi zajel vse škofije na celini. Najprej naj bi v samih kristjanih poživil zavest, da v krščanstvu ne gre za idejo, temveč za živo srečanje s Kristusom, za odnos z njim, ki naj bo zakoreninjen v globinah srca – posameznika in naroda. taka vera bo obrodila sad in goreče misijonarje, ki bodo lahko to živo vero ponesli tudi drugim Cerkvam po svetu.

37

November

slovenski namen

Da bi nam obhajanje praznikov Vseh svetih in Kristusa Kralja poglobilo vero v vstajenje in večno življenje.

Dve tretjini slovencev se izjavlja za katoličane, dobra polovica jih verjame v Boga, samo ena tretjina pa verjame v vstajenje od mrtvih. večina torej verjame, da umrli živijo samo še v našem spominu. v življenje po smrti verjamejo le redki, vendar se s tem vprašanjem srečamo zagotovo vsaj enkrat letno, ko obiščemo grobove naših sorodnikov, prijateljev in znancev. vsakokrat, ko se soočimo s smrtjo, se soočimo z lastno nemočjo. Na marsikaj lahko vplivamo v življenju, glede smrti pa smo popolnoma nemočni. pričevanja naših mučencev, ki se niso oklepali svojega življenja in so v prejšnjem stoletju s trpljenjem ali smrtjo izpričali svojo vero v Kristusa, so nam lahko v spodbudo. verovali so, da se s smrtjo njihovo življenje ne konča, ampak da jih bo Kristus obudil od mrtvih. vera je zaupanje, da se bo to, kar upamo, tudi dejansko zgodilo; daje nam zagotovilo glede stvari, ki jih ne moremo videti. vendar, če je naša vera šibka, zaupajmo Jezusovim besedam, da »je vse mogoče tistemu, ki veruje« (mr 9,23). Žal mnogokrat zaupamo le sebi in svojim načrtom, čeprav govorimo, da verjamemo v Jezusa. lahko pa začnemo s tem, da kot oče bolnega dečka tudi mi prosimo Boga »verujem, pomagaj moji neveri!« (mr 9,24).

38

December

December

splošni namen

Da bi otroci, ki so zapuščeni ali trpijo nasilje, našli ljubezen in varnost, ki ju potrebujejo.

trpljenje otrok je vedno kruto in krivično. Ko bomo ta mesec s papežem molili za trpeče otroke, se še posebej ustavimo pri enem najbolj grozljivih pojavov našega časa, pri otrocih ulice. to so otroci, ki so prisiljeni beračiti ali na ulici služiti denar za družino, oziroma otroci, ki so ostali brez družine in spijo na ulici. ti so najrevnejši med revnimi, najbolj ranljivi, izpostavljeni nasilju, lakoti in zlorabam. po statističnih podatkih je danes po svetu okrog 200 milijonov otrok na ulici, do leta 2020 pa kazalci kažejo, da se bo število povzpelo na 800 milijonov. Če hočejo preživeti, morajo ti otroci delati po 10 ur dnevno:prodajajo časopise, perejo avtomobile, nosijo prtljago, zbirajo odpadke, dobivajo denar s prostitucijo, s prenašanjem droge ali s krajo. spijo na hodnikih podzemskih železnic, po vežah in vhodih, zviti na starih odejah ali časopisih. Dostikrat so oslabljeni in podhranjeni, saj jedo to, kar najdejo, tudi ostanke iz smetnjakov v bližini trgovin in restavracij. v mnogih državah obstajajo zavetišča in rehabilitacijski programi za te otroke, vendar jim vedno primanjkuje denarja in prostovoljcev. ta mesec jih podprimo še z molitvijo.

39

December

misijonski namen

Da bi kristjani, razsvetljeni po učlovečeni Bese-di, pripravili človeštvo na Odrešenikov prihod.

ob tem svetem adventnem času se ne oziramo samo nazaj na prvi božič, temveč gledamo v današnji svet in se sprašujemo, kje bi zdaj naš odrešenik želel bivati z nami. Jezus Kristus, rojen v Betlehemu pred 2000 leti, hrepeni po tem, da bi se znova rodil v ta naš svet. srednjeveški mistik mojster eckhart je zapisal:«Če bi se Kristus 1000 krat rodil v Betlehemu, pa ne v tebi, bi bilo vse zaman.«

Jezus Kristus prihaja kot dar, vendar tudi kot izziv. pogledati moramo vase in razmisliti, kje v osebnem življenju in naših odnosih bi moralo biti več miru, veselja, svetlobe in Jezusove ljubezni. poln pomen božiča pa se ne ustavi pri nas samih, ampak gre še korak dalje. pripravljati moramo človeštvo na odrešenikov prihod tako kot mogočna osebnost Janeza Krstnika. z molitvijo, lepim zgledom in posnemanjem Kristusa v dejanjih kažemo na Jezusa in odpiramo pot, da se bo mogel ponovno roditi v našem svetu. pred leti so ameriški škofje v pastoralnem pismu zapisali:«vsi, ki resnično hodite za Kristusom, postajate podobni njegovi materi, kajti po vaši veri se Kristus rodi v drugih.« Bodimo, po besedah Frančiška asiškega, glasniki miru, veselja in ljubezni in pripravljajmo ta naš svet na odrešenikov prihod.

40

December

slovenski namen

December. Da bi obhajanje božične skrivnosti v vseh nas, posebno pa v družinah, poglobilo zaupanje v Božjo previdnost.

Ni neobičajno, da povežemo dojemanje Boga z našo izkušnjo ljudi, ki so igrali močno vlogo v našem življenju. Če smo bili v preteklosti žrtve ljudi, ki so bili muhasti, nasilni, oddaljeni, neskrbni ali nesposobni, lahko sedaj projiciramo te drže na Boga. Čeprav je zaradi negativnih izkušenj iz otroštva naše zaupanje v ljudi ranjeno, ne moremo iz tega zaključiti, da nam bo tudi Bog škodoval, če mu bomo zaupali svoje življenje. Na prvem mestu nam je lahko kot zgled zaupanja v Božjo previdnost marija, ki je popolnoma izročila svoje življenje Bogu, potem Jožef, ki je kljub dvomom sledil temu, kar je spoznal za Božjo voljo in navsezadnje Jezus, ki je kljub doživljanju zapuščenosti na križu zaupal očetu v najtežjem trenutku svojega življenja. Ko bomo poslušali evangeljsko pripoved o njegovem rojstvu, bomo slišali zgodbo o tem, kako Bog od vsega začetka ljubeče skrbi za svojega sina. Božje povabilo pastirjem »Ne bojte se!« (lk 2,10) pa velja tudi nam: Ne bojmo se zaupati svoje življenje Bogu in sprejeti, karkoli nam bo prineslo življenje, zavedajoč se, da Bog ljubeče skrbi zame in je z menoj tudi v najtežjih preizkušnjah.