Replika čarovniškega stola(Muzej Miklova Hiša)Replika čarovniškega stola(Muzej Miklova Hiša)

Valvasorjevapodobe Ribnice

iz 17. stoletja

Valvasorjevapodobe Ribnice

iz 17. stoletja

MUČENJEMučenje ali tortura je postalo v zgodnjem novem veku bistvosodnega postopka, saj se je uveljavilo pravilo »Priznanje jekralj dokazov«. Stopnje torture so bile predpisane in so si vprocesu sledile od lažjih k težjim; od stiskanja palcev donatezalnice. Ker je čarovništvo veljalo za izjemen zločin,mučenje na teh procesih ni bilo omejeno in je bilo pogostoprepuščeno rabljevi domišljiji.Posebno hud način mučenja je bil čarovniški stol, opremljen

z ostrimi konicami ali ošiljenimi deskami, na katere soposadili osumljene in jih tam pustili sedeti tudi po več kotdvanajst ur. Pri mučenju so uporabljali tudi ogenj inrazbeljeno olje.Osumljeni so zaradi hudega mučenja v postopku večkratizgubili življenje - v naših deželah je zaradi mučenja včarovniških procesih med sodnim postopkom umrlo prek 11

odstotkov obtoženih. Čeprav je osumljenec umrl zaradimučenja, se sodnik njegove smrti ni bal pripisati

hudiču. Osumljeni je moral po koncu postopkasvoje priznanje ponoviti tudi brez mučenja,sicer sopostopekponovili.

Mučenje ali tortura je postalo v zgodnjem novem veku bistvosodnega postopka, saj se je uveljavilo pravilo »Priznanje jekralj dokazov«. Stopnje torture so bile predpisane in so si vprocesu sledile od lažjih k težjim; od stiskanja palcev donatezalnice. Ker je čarovništvo veljalo za izjemen zločin,mučenje na teh procesih ni bilo omejeno in je bilo pogostoprepuščeno rabljevi domišljiji.Posebno hud način mučenja je bil čarovniški stol, opremljen

z ostrimi konicami ali ošiljenimi deskami, na katere soposadili osumljene in jih tam pustili sedeti tudi po več kotdvanajst ur. Pri mučenju so uporabljali tudi ogenj inrazbeljeno olje.Osumljeni so zaradi hudega mučenja v postopku večkratizgubili življenje - v naših deželah je zaradi mučenja včarovniških procesih med sodnim postopkom umrlo prek 11

odstotkov obtoženih. Čeprav je osumljenec umrl zaradimučenja, se sodnik njegove smrti ni bal pripisati

hudiču. Osumljeni je moral po koncu postopkasvoje priznanje ponoviti tudi brez mučenja,sicer sopostopekponovili.

Ribniški proces lahko označimo za tipičen čarovniškiproces: v njem se namreč pojavljajo običajne obtožbe, odpoletov na sabat in pogodbe s hudičem, kar je vnetozagovarjal krvni sodnik, do obtožb o čaranju škode, ki so jihdelno prijavljali sovaščani. Tipično je tudi, da gre zaskupinski proces, pri katerem je obtožena morala naznanitisvoje sodelavke, posledica tega pa so bile nove žrtve.Proces je trajal vsaj dve leti in sicer od 1700 do 1701, ni paizključeno, da bi se začel že pred tem in trajal še dlje.Ribniški proces je terjal vsaj sedem žrtev: Marino Košir(umrla v zaporu), Jero Šober (zaprta, skoraj zanesljivosežgana), Ano Zbačnik (sežgana na grmadi), Nežo Rus(sežgana na grmadi), Marino Šušarek oziroma Češarek(sežgana na grmadi), Lucijo Kerznič (umrla v zaporu) inKončarico (zaprta, skoraj gotovo sežgana).Ker je bilo ribniško deželsko sodišče neprivilegirano, je imelv tem procesu pomembno vlogo deželni krvni sodnik,doktor prava Janez Jurij Hočevar, ki je bil znana osebnosttakratne dobe. Rodil se je leta 1656 v Novem mestu, v

Padovi doktoriral iz prava,se poročil s hčerjo ljubljanskegamestnega svetovalca in z njoimel enajst otrok. Bil je znanskladatelj in član obehljubljanskih akademij (Operozovin Filharmonikov). Službodeželnega krvnega sodnika je vresnici opravljal le med letoma1695 in 1703. V tem obdobjuje zelo kruto sodil v čarovniškihprocesih pred deželskimi sodiščiPoljane ob Kolpi, Mehovo-Rupreč Vrh in Ribnica,verjetno pa še kje.

Ribniški proces lahko označimo za tipičen čarovniškiproces: v njem se namreč pojavljajo običajne obtožbe, odpoletov na sabat in pogodbe s hudičem, kar je vnetozagovarjal krvni sodnik, do obtožb o čaranju škode, ki so jihdelno prijavljali sovaščani. Tipično je tudi, da gre zaskupinski proces, pri katerem je obtožena morala naznanitisvoje sodelavke, posledica tega pa so bile nove žrtve.Proces je trajal vsaj dve leti in sicer od 1700 do 1701, ni paizključeno, da bi se začel že pred tem in trajal še dlje.Ribniški proces je terjal vsaj sedem žrtev: Marino Košir(umrla v zaporu), Jero Šober (zaprta, skoraj zanesljivosežgana), Ano Zbačnik (sežgana na grmadi), Nežo Rus(sežgana na grmadi), Marino Šušarek oziroma Češarek(sežgana na grmadi), Lucijo Kerznič (umrla v zaporu) inKončarico (zaprta, skoraj gotovo sežgana).Ker je bilo ribniško deželsko sodišče neprivilegirano, je imelv tem procesu pomembno vlogo deželni krvni sodnik,doktor prava Janez Jurij Hočevar, ki je bil znana osebnosttakratne dobe. Rodil se je leta 1656 v Novem mestu, v

Padovi doktoriral iz prava,se poročil s hčerjo ljubljanskegamestnega svetovalca in z njoimel enajst otrok. Bil je znanskladatelj in član obehljubljanskih akademij (Operozovin Filharmonikov). Službodeželnega krvnega sodnika je vresnici opravljal le med letoma1695 in 1703. V tem obdobjuje zelo kruto sodil v čarovniškihprocesih pred deželskimi sodiščiPoljane ob Kolpi, Mehovo-Rupreč Vrh in Ribnica,verjetno pa še kje.

RIBNIŠKI PROCES

Preden so obsojenke sežgali,(Nizozemska,

jedkanica, 17. stoletje)

sojim postrigli lasePreden so obsojenke sežgali,

(Nizozemska,jedkanica, 17. stoletje)

sojim postrigli lase

STRAH, NESREČE INGROŽNJE PREBIVALSTVUV NOVEM VEKU

STRAH, NESREČE INGROŽNJE PREBIVALSTVUV NOVEM VEKU

Izdal in založil Muzej RibnicaBesedilo prirejeno po tekstu dr. Matevža Koširja, lektoriranje Vlado MotnikarMuzeološka zasnova razstave mag. Marjeta Mikuž, oblikovanje razstave in zgibanke Mojca TurkTisk Tiskarna Linear, naklada 1000 izvodov, Ribnica, 2013

SODSTVO

Obdobje procesov je čas, ko je bilo sprejeto rimsko pravo inobenem uveden preiskovalni oziroma inkvizicijski sodnipostopek. Ta je potekal za zaprtimi vrati in pri njem souporabljali mučenje. Vodili so ga izobraženi krvni sodnikipo kazenskih zakonikih, v katerih je naveden tudičarovniški zločin,za katerega jecelotno nemško cesarstvo leta 1532 izdal cesar Karel V.,določena smrt na grmadi.Za posamezne dežele so kazenske rede deželniknezi in tudi ti so vključevali določbe o kaznivostičarovništva. Procese je vodilo krvno sodstvo, ki je biloposvetno sodstvo, pristojno za velike kazenske zadevepodložnikov in meščanov, vse od uboja do čarovništva.Privilegirana deželska sodišča so imela svojega sodnika,neprivilegirana pa so morala za izvedbo postopka krvnegasodnika poklicati.Za Kranjsko je bil nastavljen pri deželnem vicedomu vLjubljani. Ta je nato skupaj z rabljem in pisarjem potovalpo deželi na tista gospostva, ki so osumljene zaprla, vendarniso imela pravice do izvedbe postopka.

po zakoniku, ki ga je za

sprejemali

Obdobje procesov je čas, ko je bilo sprejeto rimsko pravo inobenem uveden preiskovalni oziroma inkvizicijski sodnipostopek. Ta je potekal za zaprtimi vrati in pri njem souporabljali mučenje. Vodili so ga izobraženi krvni sodnikipo kazenskih zakonikih, v katerih je naveden tudičarovniški zločin,za katerega jecelotno nemško cesarstvo leta 1532 izdal cesar Karel V.,določena smrt na grmadi.Za posamezne dežele so kazenske rede deželniknezi in tudi ti so vključevali določbe o kaznivostičarovništva. Procese je vodilo krvno sodstvo, ki je biloposvetno sodstvo, pristojno za velike kazenske zadevepodložnikov in meščanov, vse od uboja do čarovništva.Privilegirana deželska sodišča so imela svojega sodnika,neprivilegirana pa so morala za izvedbo postopka krvnegasodnika poklicati.Za Kranjsko je bil nastavljen pri deželnem vicedomu vLjubljani. Ta je nato skupaj z rabljem in pisarjem potovalpo deželi na tista gospostva, ki so osumljene zaprla, vendarniso imela pravice do izvedbe postopka.

po zakoniku, ki ga je za

sprejemali

zgodnjega novega vekaso ena največjih nesreč vevropski zgodovini, kijih je povzročil človeksam. Kljub številnimraziskavam do danes nizadovoljive in dokončnerazlage tega širokorazprostranjenegapojava, ki ga težkorazložimo samo zrazumom. Ideje o »Zlu«,ki ga svet skuša iztrebitiz »ognjem«, se pojavljajovedno znova in nisoomejene le na preteklost.V njih lahko spoznamobrezčasno teorijo o zaroti -- vsak, ki ji oporeka, je vnevarnosti, da se hitronajde med domnevnimizarotniki. Čarovniškiprocesi nam takonakazujejo tudi možnepovezave s sodobnozgodovino inzastavljajo vprašanjao vzgibih v nas samih.

Čarovniški procesizgodnjega novega vekaso ena največjih nesreč vevropski zgodovini, kijih je povzročil človeksam. Kljub številnimraziskavam do danes nizadovoljive in dokončnerazlage tega širokorazprostranjenegapojava, ki ga težkorazložimo samo zrazumom. Ideje o »Zlu«,ki ga svet skuša iztrebitiz »ognjem«, se pojavljajovedno znova in nisoomejene le na preteklost.V njih lahko spoznamobrezčasno teorijo o zaroti -- vsak, ki ji oporeka, je vnevarnosti, da se hitronajde med domnevnimizarotniki. Čarovniškiprocesi nam takonakazujejo tudi možnepovezave s sodobnozgodovino inzastavljajo vprašanjao vzgibih v nas samih.

Čarovniški procesi

Sodiščecesarja

Karla V.iz leta 1532

Sodiščecesarja

Karla V.iz leta 1532

Obdobje med letoma 1400 in 1700 so zaznamovale številnekrize. Na eni strani so nastale podnebne spremembe - tuditako imenovana »mala ledena doba«, ki je povzročilaslabše letine in dvigt cen - krizo pa so poglabljale šeepidemije kuge in drugih bolezni ter vojne in verske krizereformacije in protireformacije.Resničnim grožnjam so se pridružili še apokaliptičnistrahovi pred koncem sveta. Demonologi so svarili predkončnim bojem s tolpami zla, ki so jih sestavljale tudičarovnice. Delno sicer lahko dokažemo vzročno povezavomed krizami in čarovniškimi procesi, vendar ne vedno.Gotovo pa so vseskozi in povsod navzoči ozračje strahu,grabežljivost, zavist in nevoščljivost ustvarjali plodna tla zauveljavitev novih predstav o čarovništvu.Začetek obtožb čarovništva je pogosto vzpodbudila nesreča(na primer toča ali bolezen), ki naj bi jo povzročilečarovnice, ali pa medsosedske obtožbe. Prebivalstvo sivzrokov nesreče velikokrat ni znalo razložiti drugače kot sčarovnijo, in če zoper njo ni pomagala niti molitev, nitiamuleti in niti cerkveno zvonjenje, potem je ostala samo šegrmada.

Obdobje med letoma 1400 in 1700 so zaznamovale številnekrize. Na eni strani so nastale podnebne spremembe - tuditako imenovana »mala ledena doba«, ki je povzročilaslabše letine in dvigt cen - krizo pa so poglabljale šeepidemije kuge in drugih bolezni ter vojne in verske krizereformacije in protireformacije.Resničnim grožnjam so se pridružili še apokaliptičnistrahovi pred koncem sveta. Demonologi so svarili predkončnim bojem s tolpami zla, ki so jih sestavljale tudičarovnice. Delno sicer lahko dokažemo vzročno povezavomed krizami in čarovniškimi procesi, vendar ne vedno.Gotovo pa so vseskozi in povsod navzoči ozračje strahu,grabežljivost, zavist in nevoščljivost ustvarjali plodna tla zauveljavitev novih predstav o čarovništvu.Začetek obtožb čarovništva je pogosto vzpodbudila nesreča(na primer toča ali bolezen), ki naj bi jo povzročilečarovnice, ali pa medsosedske obtožbe. Prebivalstvo sivzrokov nesreče velikokrat ni znalo razložiti drugače kot sčarovnijo, in če zoper njo ni pomagala niti molitev, nitiamuleti in niti cerkveno zvonjenje, potem je ostala samo šegrmada.

Javni zavod Rokodelski center Ribnica – zavod za rokodelstvo, muzejsko in galerijsko dejavnost, Cesta na Ugar 6, 1310 Ribnica, Slovenija,T: 00386 1 835 0376,

E: muzej.ribnica@amis.net, S: www.muzej-ribnica.si, FB: www.facebook.com/MuzejRibnicaMuzej Ribnica

Prvi proces, in to proti plemkinji, naj bi bilproti Veroniki Deseniški leta 1427, vendar

na njem še ni bilo povsem pravihčarovniških obtožb.O resničnih čarovniških

procesih pa lahko govorimo od leta 1546, ko je bilo predsodišče v Mariboru zaradi suma čarovništva postavljenihvsaj šest žensk. Območje med Muro in Dravo je bilo tudi vpoznejših dveh stoletjih prizorišče hudih pregonov, posebnopred sodišči v Ljutomeru, Mariboru, Hrastovcu in GornjiRadgoni.Sodni spisi pričajo, da je bilo na Slovenskem čarovništvaobtoženih okoli 500 oseb, ker pa so številni spisi izgubljeni,lahko domnevamo, da je bilo resnično število verjetno precejvišje, vendar ne višje od 1000 oseb. Velika večina sojenih jekončala na grmadi. Število procesov je doseglo vrh v drugipolovici 17. stoletja, na Štajerskem nekoliko prej kot naKranjskem.Na Kranjskem so ohranjeni procesni zapisniki predvsem izdevetdesetih let 17. stoletja, ko je bilo več procesov tudi vLjubljani. Najhujši izpričani pregon je bil pred deželskimsodiščem gospostva Poljane (Predgrad) ob Kolpi in je bilgrozljivih razsežnosti.Med sojenimi v čarovniških procesih na Slovenskem je bilo68 odstotkov žensk, 12 odstotkov moških, za druge žrtveprocesov pa v sodnih spisih spol ni naveden. Večina žrtev jebila podložnikov, le nekaj je bilo meščanov in še manjplemičev. Zadnja čarovniška procesa sta bila leta 1745 predsodiščema v Metliki in Gornji Radgoni.

Prvi proces, in to proti plemkinji, naj bi bilproti Veroniki Deseniški leta 1427, vendar

na njem še ni bilo povsem pravihčarovniških obtožb.O resničnih čarovniških

procesih pa lahko govorimo od leta 1546, ko je bilo predsodišče v Mariboru zaradi suma čarovništva postavljenihvsaj šest žensk. Območje med Muro in Dravo je bilo tudi vpoznejših dveh stoletjih prizorišče hudih pregonov, posebnopred sodišči v Ljutomeru, Mariboru, Hrastovcu in GornjiRadgoni.Sodni spisi pričajo, da je bilo na Slovenskem čarovništvaobtoženih okoli 500 oseb, ker pa so številni spisi izgubljeni,lahko domnevamo, da je bilo resnično število verjetno precejvišje, vendar ne višje od 1000 oseb. Velika večina sojenih jekončala na grmadi. Število procesov je doseglo vrh v drugipolovici 17. stoletja, na Štajerskem nekoliko prej kot naKranjskem.Na Kranjskem so ohranjeni procesni zapisniki predvsem izdevetdesetih let 17. stoletja, ko je bilo več procesov tudi vLjubljani. Najhujši izpričani pregon je bil pred deželskimsodiščem gospostva Poljane (Predgrad) ob Kolpi in je bilgrozljivih razsežnosti.Med sojenimi v čarovniških procesih na Slovenskem je bilo68 odstotkov žensk, 12 odstotkov moških, za druge žrtveprocesov pa v sodnih spisih spol ni naveden. Večina žrtev jebila podložnikov, le nekaj je bilo meščanov in še manjplemičev. Zadnja čarovniška procesa sta bila leta 1745 predsodiščema v Metliki in Gornji Radgoni.

Rastlino Mandragoro (Mandragoraofficinarum), ki vsebuje opiate,souporabljali za čaranje, za izganjanjedemonov in privabljanje ljubezni

Rastlino Mandragoro (Mandragoraofficinarum), ki vsebuje opiate,souporabljali za čaranje, za izganjanjedemonov in privabljanje ljubezni

Poljub pokorščine hudiču( jedkanica iz 17. stoletja)Poljub pokorščine hudiču( jedkanica iz 17. stoletja)

Čarovniški sabat (bakrorez iz 17. stoletja)

Srajca, kijo je nosila

ena odobtoženk v

čarovniškemprocesu

(iz 17.stoletja)

Srajca, kijo je nosila

ena odobtoženk v

čarovniškemprocesu

(iz 17.stoletja)

Shode čarovniške združbe so imenovali sabat. Navadno najbi bili na »čarovniških« vrhovih (pri nas so najbolj znaniSlivnica, Donačka ali Rogaška gora, Klek in nekoliko manjGrintavec) ali na križpotjih. Čarovniške osebe naj bi senamazale s posebnim mazilom in na shod letele - v svojipodobi - ali spremenjene v živali - na metlah, burklah,živalih, celo v sodu. Sestajale naj bi se v poznih nočnih urah,se srečevale in pogodile s hudičem, imele z njim spolni odnosin čarale škodo. Žrtve procesov opisujejo shod tudi kotpojedino, na kateri se je pilo in plesalo. Posebno ugodnidatumi za sabat naj bi bili predvečer svečnice, predvečerprvega maja, predvečer prvega novembra, poletni in zimskisončni obrat.

Shode čarovniške združbe so imenovali sabat. Navadno najbi bili na »čarovniških« vrhovih (pri nas so najbolj znaniSlivnica, Donačka ali Rogaška gora, Klek in nekoliko manjGrintavec) ali na križpotjih. Čarovniške osebe naj bi senamazale s posebnim mazilom in na shod letele - v svojipodobi - ali spremenjene v živali - na metlah, burklah,živalih, celo v sodu. Sestajale naj bi se v poznih nočnih urah,se srečevale in pogodile s hudičem, imele z njim spolni odnosin čarale škodo. Žrtve procesov opisujejo shod tudi kotpojedino, na kateri se je pilo in plesalo. Posebno ugodnidatumi za sabat naj bi bili predvečer svečnice, predvečerprvega maja, predvečer prvega novembra, poletni in zimskisončni obrat.

Čarovniški procesi so trajali več kot tristopetdeset let, in sicermed letoma 1430 in 1780. Večino so jih vodila posvetnasodišča in izučeni pravniki - ne pa inkvizicija, ki je imeladoločeno vlogo le v povsem začetnem obdobju procesov (doleta 1500). Po ocenah resnih raziskovalcev zgodovinečarovniških procesov naj bi le ti zahtevali od 40 000 do60 000 smrtnih žrtev, največ 100 000. Povsem natančnegaštevila sicer ni mogoče ugotoviti, vendar pa so raziskavejasno ovrgle predpostavke o devetih milijonih sežganih.Čarovniški procesi so značilni pojav zgodnjega novega vekain ne »temačnega srednjega veka«. Začeli so se leta 1430 vokolici Ženevskega jezera. Po številu procesov je na prvemmestu srednja Evropa oziroma tako imenovano nemškocesarstvo - kamor so sodile tudi slovenske dežele - s 25 000sežganimi. Drugje je bilo žrtev precej manj: celaSkandinavija jih je imela 2000, Anglija 500, Škotska 1000,Francija 4000, Poljska 10 000, Irska praktično ne poznaprocesov itd. Med vsemi žrtvami so močno prevladovaleženske, vendar pa je bila vsaka četrta »čarovnica« moški.Opazne so velike regionalne razlike; tako je bilo na primerna Islandiji zaradi čarovništva sežganih 110 moških in l0žensk.

Čarovniški procesi so trajali več kot tristopetdeset let, in sicermed letoma 1430 in 1780. Večino so jih vodila posvetnasodišča in izučeni pravniki - ne pa inkvizicija, ki je imeladoločeno vlogo le v povsem začetnem obdobju procesov (doleta 1500). Po ocenah resnih raziskovalcev zgodovinečarovniških procesov naj bi le ti zahtevali od 40 000 do60 000 smrtnih žrtev, največ 100 000. Povsem natančnegaštevila sicer ni mogoče ugotoviti, vendar pa so raziskavejasno ovrgle predpostavke o devetih milijonih sežganih.Čarovniški procesi so značilni pojav zgodnjega novega vekain ne »temačnega srednjega veka«. Začeli so se leta 1430 vokolici Ženevskega jezera. Po številu procesov je na prvemmestu srednja Evropa oziroma tako imenovano nemškocesarstvo - kamor so sodile tudi slovenske dežele - s 25 000sežganimi. Drugje je bilo žrtev precej manj: celaSkandinavija jih je imela 2000, Anglija 500, Škotska 1000,Francija 4000, Poljska 10 000, Irska praktično ne poznaprocesov itd. Med vsemi žrtvami so močno prevladovaleženske, vendar pa je bila vsaka četrta »čarovnica« moški.Opazne so velike regionalne razlike; tako je bilo na primerna Islandiji zaradi čarovništva sežganih 110 moških in l0žensk.

PROCESI

SABAT

SLOVENSKE DEŽELEPojem čarovnice ali vešče (nemško »Hexe«) najdemo v sodnihspisih šele v poznem srednjem veku. Pred tem časom soverjeli le, da obstajajo posamezniki, ki lahko drugimškodujejo ali pa koristijo, jim pričarajo tako zdravje kot tudibolezen in drugo zlo. V 15. stoletju pa so se razvile in vse boljuveljavile predstave o čarovnicah, združenih v skrivneskupine, ki povzročajo škodo. Izoblikovale so se iz priznanj,ki jih je izsilila katoliška inkvizicija, ko je v 13. stoletjualbižane ali katare in valdence obsodila krivoverstva,češčenja hudiča in nočnih orgij. Tem izmišljijam so sepridružili protijudovski predsodki, o čemer priča oznakasabat za čarovniški shod, in pa obsodbe sektaštev, ki naj biobredno morili otroke. Vse to so bogoslovci povezali še strditvami o pogodbah s hudičem, med ljudmi pa so se ševedno in vse bolj pogosto širila prastara poganska verovanjao moči demonskih sil, ki škodujejo, spreminjajo ljudi v živaliin ponoči letajo naokoli.

Pojem čarovnice ali vešče (nemško »Hexe«) najdemo v sodnihspisih šele v poznem srednjem veku. Pred tem časom soverjeli le, da obstajajo posamezniki, ki lahko drugimškodujejo ali pa koristijo, jim pričarajo tako zdravje kot tudibolezen in drugo zlo. V 15. stoletju pa so se razvile in vse boljuveljavile predstave o čarovnicah, združenih v skrivneskupine, ki povzročajo škodo. Izoblikovale so se iz priznanj,ki jih je izsilila katoliška inkvizicija, ko je v 13. stoletjualbižane ali katare in valdence obsodila krivoverstva,češčenja hudiča in nočnih orgij. Tem izmišljijam so sepridružili protijudovski predsodki, o čemer priča oznakasabat za čarovniški shod, in pa obsodbe sektaštev, ki naj biobredno morili otroke. Vse to so bogoslovci povezali še strditvami o pogodbah s hudičem, med ljudmi pa so se ševedno in vse bolj pogosto širila prastara poganska verovanjao moči demonskih sil, ki škodujejo, spreminjajo ljudi v živaliin ponoči letajo naokoli.

KORENINE ČAROVNIŠTVA

Predstave o čarovniški sekti je leta 1437 v delu»Formicarius« sistematično strnil Johannes Nider. Nabaselskem koncilu (1431-1437), na katerem so se zbrali vidnievropski učenjaki in teologi, so trditve o novi sekti naletelena velik odmev, naglo širjenje pa je omogočila iznajdbatiska sredi 15. stoletja.Daleč najbolj znano delo o nevarnostih čarovništva in o bojuzoper njega sta napisala dominikanca in inkvizitorja JacobSprenger in Heinrich Kramer, imenovan Institoris. Njunaknjiga z naslovom »Malleus maleficarum« (Čarovniškokladivo) iz leta 1486 je doživela številne prevode in več kotštirideset ponatisov. Inkvizitorja sta za svojaprotičarovniška prizadevanja že pred tem dobila podporopri papežu Inocencu VIII., ki je leta 1484 izdal takoimenovano čarovniško bulo.Preganjanje čarovnic so zagovarjali tudi ugledni pravniki,na primer Francoz Jean Bodin (1530-1596). Velikopiscev je sicer obsojalo čarovniške procese, vendar so njihovadela prišla na seznam prepovedanih knjig in zaradi tega terdrugih vzrokov ostala brez pravega odmeva. Poleg knjig soširili resnice o čarovništvu predvsem pridigarji.V naših krajih so preganjalce čarovništva v 16. stoletjunajbolj spodbujala dela Martina Delria, v 17. stoletju paknjige pravnikov Nikolaja Beckmanna, Johana vonFrölichsberga in Benedikta Carpzova.

Predstave o čarovniški sekti je leta 1437 v delu»Formicarius« sistematično strnil Johannes Nider. Nabaselskem koncilu (1431-1437), na katerem so se zbrali vidnievropski učenjaki in teologi, so trditve o novi sekti naletelena velik odmev, naglo širjenje pa je omogočila iznajdbatiska sredi 15. stoletja.Daleč najbolj znano delo o nevarnostih čarovništva in o bojuzoper njega sta napisala dominikanca in inkvizitorja JacobSprenger in Heinrich Kramer, imenovan Institoris. Njunaknjiga z naslovom »Malleus maleficarum« (Čarovniškokladivo) iz leta 1486 je doživela številne prevode in več kotštirideset ponatisov. Inkvizitorja sta za svojaprotičarovniška prizadevanja že pred tem dobila podporopri papežu Inocencu VIII., ki je leta 1484 izdal takoimenovano čarovniško bulo.Preganjanje čarovnic so zagovarjali tudi ugledni pravniki,na primer Francoz Jean Bodin (1530-1596). Velikopiscev je sicer obsojalo čarovniške procese, vendar so njihovadela prišla na seznam prepovedanih knjig in zaradi tega terdrugih vzrokov ostala brez pravega odmeva. Poleg knjig soširili resnice o čarovništvu predvsem pridigarji.V naših krajih so preganjalce čarovništva v 16. stoletjunajbolj spodbujala dela Martina Delria, v 17. stoletju paknjige pravnikov Nikolaja Beckmanna, Johana vonFrölichsberga in Benedikta Carpzova.

UTEMELJITELJIRESNICE O ČAROVNIŠTVUUTEMELJITELJIRESNICE O ČAROVNIŠTVU