Brez pisne ga dovo lje nja Založbe je pre po vedano repro du ci ra nje, distri bu ira nje, javna priobčitev, pre de la va ali druga upo ra ba tega avtor ske ga dela ali nje go vih delov v kakršnem koli obse gu ali postop ku, hkra ti s foto ko pi ranjem,

tiskanjem ali shra ni tvi jo v elek tron ski obli ki, v okvi ru določil Zakona o avtor ski in soro dnih pra vi cah.

Vse infor ma ci je o knji gah Založbe Mladinska knji ga lahko dobi te tudi na inter netu: www.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821-93-34

NAJLEPŠE pravljice 2 / [izbral in opombe napisal Andrej Ilc ; prevedli Fran Albreht ... [et al.] ; ilustrirali Suzi Bricelj ... et al.]. - 1. natis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009. - (Zbirka Veliki pravljičarji)

ISBN 978-961-01-0795-81. Ilc, Andrej

243023872

Pravljice sodijo med najstarejše in najbolj razširjene pripovedi, kar jih pozna človeštvo. Rojevale so se po vsem svetu, se prenašale iz roda v rod in ostale žive vse do današnjih dni. V teh zgodbah odsevajo občutja in živa domišljija naših bližnjih in daljnih prednikov, s katerimi nas povezuje dosti več, kot smo si največkrat pripravljeni priznati. V tako imenovanih ustnih družbah so pravljice krožile prek ustnega izročila in se v podrobnostih ves čas spreminjale in prilagajale odzivom poslušalcev. Dandanes se žal ne pripovedujejo več toliko kot nekoč, čeprav premorejo enkratno sposobnost, da s svojimi očitnimi in skritimi pomeni nagovarjajo tako otroke kot odrasle.

V zadnjih stoletjih, odkar so pravljice začeli zapisovati, se je izoblikoval pravljični kanon, železni repertoar najbolj priljubljenih pravljic, namesto nekdanjih anonimnih mojstrov pripove­dovalcev pa se je izmed množice zapisovalcev in prirejevalcev izluščilo nekaj tako imenovanih velikih pravljičarjev, katerih imena pozna ves svet: v Franciji je bil to Perrault, v Nemčiji brata Grimm, v Rusiji Aleksander Afanasjev, v Italiji Italo Calvino, pri nas je bil med prvimi Matija Valjavec, nekoliko pozneje je pomembno vlogo odigral tudi Fran Milčinski, čigar Pravljice iz leta 1911 veljajo za prvo slovensko ilustrirano knjigo za otroke. Poglavje zase je Hans Christian Andersen, čigar zgodbe so, kljub določenim folklornim primesem, vendarle izrazito avtorske.

Pred leti je izšla prva knjiga z naslovom Najlepše pravljice, v tejle knjigi pa je zbranih še 17 pravljic in zgodb, ki se jih je povečini dotaknila znana avtorska roka, nekatere izmed zgodb pa so celo povsem avtorske, čeprav vsebujejo ljudsko motiviko. Poleg Grimmovih in Andersenovih pravljic prinaša ta izbor tudi glasbeno pravljico Peter in volk Sergeja Prokofjeva, Wildovega Srečnega kraljeviča in Kiplingovega Slončka, pa tudi eno izmed Vandotovih pripovedk o Kekcu v sodobni besedni preobleki Andreja Rozmana Roze. Tako kot v prvi knjigi so tudi tokrat največja vrednost upodobitve slovenskih ilustratorjev, ki vsakič znova izpričujejo svojo neusahljivo domišljijo in nadarjenost. Nekatere ilustracije so že znane iz slikanic, nekaj pa jih je nastalo posebej za to knjigo.

Ljudje smo željni dobrih zgodb. Odrasli nič manj kot otroci. In ni veliko boljših zgodb od pravljic. »Vsaka pravljica je čudežno ogledalo,« je v svoji knjigi Rabe čudežnega zapisal Bruno Bettelheim, ki pravi še: »Najgloblji pomen pravljice je – kar velja za vso véliko umetnost – za vsakogar drugačen, razlikuje se celo za istega človeka v različnih življenjskih obdobjih.« Zato za pravljico ni nikoli prepozno. In ne prezgodaj.

~ 7 ~

TRIJE PRAŠIČKI

AnglEŠKA lJudsKA PRAvlJIcA

Ilustrirala Maša Kozjek

nekoč je živela stara svinja, ki je imela tri prašičke. Bila je zelo

revna, le težko jih je preživljala, zato jih je nekega dne poklicala k

sebi in jim rekla:

»ljubi prašički, dovolj ste veliki. Pojdite po svetu in si postavite

vsak svoj dom. glejte, da bo varen in trden, kajti mlademu prašičku

se marsikaj lahko zgodi. ne bojte se dela, poslušajte pamet, pa vam

bo vse prav dobro šlo.«

Tako so prašički odšli po svetu, vsak svojo srečo iskat.

Prvi je šel, šel in srečal moža, ki je nosil slamo.

~ 8 ~ ~ 9 ~

TRIJE PRAŠIČKInAJlEPŠE PRAvlJIcE 2

Zlezel je vanjo, si malo oddahnil, takrat pa je na vrata potrkal

volk.

»Prašiček, prašiček, le hitro odpri!«

»O ne, ne bom! Mi v vsaki ščetinici tenko zveni, da volku ni dobro

pogledat v oči!«

»Od jeze bom pihnil in hiško odpihnil, še preden prešteješ do tri!«

je rekel – in res!

Od jeze je pihnil in hiško odpihnil in je pojedel prašička.

drugi prašiček je šel, šel in srečal moža, ki je nosil šibje.

»lepo te prosim, dobri mož, daj mi to šibje,« je rekel prašiček. »Rad

bi si postavil hišico.«

Mož ga je dal in prašiček si je res postavil hišico iz šibja. Zlezel je

vanjo, si malo oddahnil, takrat pa je na vrata potrkal – kdo drug kot

volk!

»Prašiček, prašiček, le hitro odpri!«

»O ne, ne bom! Mi v vsaki ščetinici tenko zveni, da volku ni dobro

pogledat v oči!«

volk je bil hud!

»Od jeze bom pihnil in hiško odpihnil, še preden prešteješ do tri!«

je rekel – in res!

Od jeze je pihnil in hišo odpihnil in je pojedel prašička.

Tretji prašiček je šel, šel in srečal moža, ki je vozil opeko.

»lepo te prosim, dobri mož,

daj mi to slamo,«je rekel prašiček.

»Rad bi si postavil hišico.«

Mož jo je dal in prašiček

si je res postavil hišico

iz slame.

~ 10 ~

nAJlEPŠE PRAvlJIcE 2

~ 11 ~

TRIJE PRAŠIČKI

»lepo te prosim, dobri mož, daj mi to opeko,« je rekel prašiček.

»Rad bi si postavil hišico.«

Mož jo je dal in prašiček si je res sezidal hišo iz opeke. Zlezel je

vanjo, si malo oddahnil, a že je pred vrati zopet stal volk:

»Prašiček, prašiček, le hitro odpri!«

»O ne, ne bom! Mi v vsaki ščetinici tenko zveni, da volku ni dobro

pogledat v oči!«

»Od jeze bom pihnil in hiško odpihnil, še preden prešteješ do

tri!«

In volk je pihal in puhal in pihal, je pihal in puhal – zaman. Hiša

je stala, ni se podrla, ni se zatresla, ni se odprla.

volk je bil hud!

»dobro,« je rekel. »Če me ti ne spustiš v hiško, si pa sam poiščem

pot. Te že najdem! Te že ujamem! Ooo, volku ne uideš kar tako.«

In je sklenil, da se do prašička prerine skozi dimnik.

splezal je na streho, a prašiček je hitro uganil, kaj bi volk rad. Zato

je brž podkuril, nad ogenj je postavil največji lonec in v njem zavrel

vodo. volk se je spustil skozi dimnik in padel naravnost v lonec. Tam

se je skuhal in prašičku se ga ni bilo treba več bati. Zdaj je imel mir

pred njim.

Po tistem je naš prašiček živel srečno in brez skrbi. In kdo ve, morda

njegova hiša še danes kje stoji ...

~ 12 ~ ~ 13 ~

nAJlEPŠE PRAvlJIcE 2

Za devetimi gorami

stara hišica stoji,

ki nekoč jo nek prašiček

zidal je vsaj mesec dni.

Stene so še vedno trdne,

tudi streha je še cela,

a pred hišo oče pujsek

trem sinovom družbo dela.

Tudi oni bodo zrasli

in prav kmalu šli v svet –

in tako ta naša zgodba

se ponavlja spet in spet.

Eden si bo hišo zidal,

drugi spal bo kar v travi,

vsak po svoje išče srečo,

vsak po svoje dom postavi.

Prevedla in priredila Anja Štefan

JAcOB In WIlHElM gRIMM

Ilustrirala Marlenka Stupica

Živela sta pred davnimi časi kralj in kraljica, ki sta vsak dan tožila

in tarnala:

»Oh, ko bi imela vsaj kakšnega otroka!«

Toda želja se jima ni izpolnila.

Pa je naneslo, da se je šla kraljica nekoč kopat. Kar je prilezla žaba

iz vode in ji dejala:

»Tvoja želja se bo izpolnila. Preden mine leto dni, boš rodila hčerko.«

TRnulJČIcA

~ 14 ~ ~ 15 ~

TRnulJČIcAnAJlEPŠE PRAvlJIcE 2

Res se je zgodilo, kakor je žaba napovedala, in kraljica je dobila

punčko.

Punčka je bila tako lepa, da kralj od samega veselja ni vedel, kaj bi,

in je priredil veliko veselico. nanjo pa ni povabil samo sorodnikov,

prijateljev in znancev, marveč tudi modre žene – sojenice, da bi bile

deklici prijazne in naklonjene.

Bilo jih je trinajst v njegovem kraljestvu. A ker je imel kralj samo

dvanajst zlatih krožnikov, s katerih naj bi jedle, je morala ena izmed

njih ostati doma.

Zelo razkošno in svečano so praznovali. Ko pa je bilo vse končano,

so modre žene obdarovale deklico s svojimi čudežnimi darili: prva s

krepostjo, druga z lepoto, tretja z bogastvom in tako po vrsti z vsem,

kar si je mogoče želeti na svetu.

Prav tedaj, ko jih je enajst že izreklo svoje napovedi, pa je ne­

pričakovano vstopila trinajsta. Ta se je hotela maščevati, ker ni bila

povabljena.

ne da bi bila koga pozdravila ali tudi le pogledala, je na ves glas

zavpila:

»Ta kraljevska hči se bo v svojem petnajstem letu zbodla z vrete­

nom in bo umrla!«

In ne da bi bila še kaj spregovorila, se je obrnila in odšla iz dvora­

ne.

vsi so se prestrašili.

~ 16 ~ ~ 17 ~

TRnulJČIcAnAJlEPŠE PRAvlJIcE 2

Tedaj pa je pristopila dvanajsta, ki še ni napovedala svoje želje. In

ker ni mogla ovreči hude napovedi, ampak jo je lahko samo omilila,

je rekla:

»vendar pa kraljična ne bo zares umrla, ampak samo za sto let

zaspala.«

Kralj, ki bi svojo ljubljeno hčerko rad obvaroval nesreče, je izdal

povelje, naj sežgejo vsa vretena v državi.

Pri deklici pa so se izpolnila vsa preroštva modrih žena. Postala

je tako lepa, krepostna, prijazna in razumna, da jo je moral vzljubiti

vsakdo, ki jo je videl.

Zgodilo pa se je, da prav tisti dan, ko ji je bilo petnajst let, kralja in

kraljice ni bilo doma in je ostala deklica čisto sama na gradu. Pohajala

je tako sem in tja, si ogledovala izbe in izbice, kakor se ji je zahotelo,

in je nazadnje prišla tudi do starega stolpa.

Šla je po polžastih stopnicah navzgor in prišla do nizkih vrat. v

ključavnici je bil zarjavel ključ, in ko ga je deklica zavrtela, so se vratca

odprla. v majceni izbi je sedela stara zgubana ženica pri vretenu in

neutrudno predla svoje predivo.

»dober dan, mamka,« je pozdravila kraljična. »Kaj pa delaš tu­

kaj?«

»Predem,« je rekla starka in pokimala z glavo.

»Kakšna stvarca pa je tole, ki tako zabavno poskakuje?« je vprašala

deklica in vzela vreteno, da bi poskusila presti.

~ 18 ~ ~ 19 ~

nAJlEPŠE PRAvlJIcE 2 TRnulJČIcA

Komaj pa se je dotaknila vretena, se je izpolnil čarovniški rek in

kraljična se je zbodla v prst.

In v tistem trenutku, ko se je zbodla, je tudi že omahnila na poste­

ljo, ki je stala tam zraven. Obležala je v globokem snu.

In to spanje se je razširilo na ves grad. Zaspala sta kralj in kraljica,

ki sta pravkar prišla domov in stopila v dvorano, in z njima vred vsi

dvorjani. Zaspali so konji v hlevu, psi na dvorišču, golobi na strehi,

muhe na steni, še celo ogenj, ki je plapolal na ognjišču, je zastal in

zaspal, in pečenka je nehala cvrčati, in kuhar, ki je hotel malega ku­

harčka zaradi neke nerodnosti potegniti za lase, je odrevenel in zaspal.

Tudi veter se je polegel in na drevju pred kraljevim gradom se niti

listič ni več ganil na veji.

Okrog gradu pa se je začelo razraščati gosto trnovo drevje, ki je

postajalo od leta do leta večje in je nazadnje prepreglo ves grad, tako

da ga sploh ni bilo več videti, še zastave na strehi ne.

Po deželi pa so pripovedovali zgodbe o prelepi speči Trnuljčici

– tako so klicali kraljično.

In od časa do časa so prihajali kraljeviči in skušali skozi trnovo goščo

prodreti v grad. A ni se jim posrečilo. Trnje je namreč trdno držalo

skupaj, kakor bi imelo roke. Mladeniči so obviseli v njem, ne da bi se

bili mogli osvoboditi, in so umirali klavrne smrti.

Po mnogih in premnogih letih je tako prišel v deželo mlad kraljevič

in slišal nekega starega moža, kako je pripovedoval o trnovi gošči, da

~ 20 ~ ~ 21 ~

nAJlEPŠE PRAvlJIcE 2 TRnulJČIcA

stoji za njo grad, kjer že sto let spi čudovito lepa kraljična, Trnuljčica

po imenu, z njo vred pa spijo kralj in kraljica in ves dvor.

Od svojega deda je bil tudi zvedel, da je že veliko kraljevičev skušalo

prodreti skozi trnje, a so obviseli v njem in žalostno pomrli.

»Jaz se ne bojim,« je rekel mladenič, ko je to slišal. »Tja grem, da

bom videl lepo Trnuljčico.«

In ni hotel poslušati besed dobrega starčka, ki mu je to na vso moč

odsvetoval.

Prav tedaj pa je potekalo sto let in napočil je dan, ko bi se morala

Trnuljčica spet zbuditi.

Ko se je kraljevič približal trnovi gošči, so na nji vzcvetele same

velike, lepe rože. Rože so se same od sebe odprle in ga spustile

mimo živega in zdravega, za njim pa so se kot prava živa meja spet

zaprle.

na grajskem dvorišču je zagledal konje in lisaste lovske pse, ki so

ležali in spali. na strehah so sedeli golobje z glavicami pod perutmi.

In ko je prišel v hišo, so spale muhe na stenah, v kuhinji pa je kuhar

še stegoval roko, da bo zgrabil dečka, in dekla je čepela pred črno

kokošjo, ki jo je hotela oskubsti.

nato je šel dalje in zagledal v dvorani vse dvorjane, kako ležijo in

spijo, malo više na prestolu pa sta spala kralj in kraljica.

Šel je še dalje in vse je bilo tako tiho, da si lahko slišal svoj dih.

nazadnje je prišel do stolpa. Odprl je vrata v malo izbo, v kateri je

~ 22 ~ ~ 23 ~

nAJlEPŠE PRAvlJIcE 2 TRnulJČIcA

spala Trnuljčica. ležala je pred njim in bila je tako čudovito lepa, da

kraljevič ni mogel odvrniti oči od nje. sklonil se je in jo poljubil.

Ko pa se je je dotaknil s poljubom, je Trnuljčica odprla oči, se pre­

budila in ga prijazno pogledala.

Zatem sta skupaj odšla dol in prebudili so se kralj in kraljica ter vsi

dvorjani in prav debelo gledali drug drugega.

Tudi konji v hlevu so vstali in se začeli otresati, lovski psi so po­

skočili in pomahljali z repom, golobje na strehi so dvignili glave izpod

perutnic, pogledali okrog sebe in odleteli na polje, muhe na steni so

lezle dalje, ogenj na ognjišču je švignil in vzplapolal, kosilo se je ku­

halo, pečenka je spet začela cvrčati in kuhar je prisolil zaušnico dečku,

da je zakričal, kuharica pa je dalje skubla svojo kokoš.

In po vsem tem so obhajali svatbo kraljeviča s Trnuljčico v razkošju

in sijaju in oba sta živela srečno in zadovoljno do konca svojih dni.

Prevedel Fran Albreht

~ 240 ~ ~ 241 ~

O PRAvlJIČARJIH …

HAns cHRIsTIAn AndERsEn (1805–1875) je bil zanimiv človek številnih darov, vseeno pa ga svet danes pozna in slavi predvsem kot velikega danskega pravljičarja. Čeprav je nekatere izmed njegovih 156 zgodb navdih­nilo ljudsko izročilo, jih je večina plod njegove lastne domišljije, v mnoge pa je v zakriti obliki vključil tudi avtobiografske drobce. Andersenove pravljice so v izvirniku izhajale med letoma 1835 in 1875, že sredi 19. stoletja pa so se pojavili tudi prvi prevodi v slovenščino. Izbor Pravljice z ilustracijami Marije lucije stupica, ki je izšel leta 1998, je bil prvič preveden neposredno iz dan­skega izvirnika.

JAcOB (1785–1863) In WIlHElM (1786–1859) gRIMM sta pred božičem leta 1812 dokaj neopazno objavila prvo knjigo zbirke ljudskih pravljic Otroške in hišne pravljice. Čeprav knjiga sprva ni imela posebnega uspeha, je njuno zbiralsko podjetje preraslo v dobesedno »življenjsko delo«, s katerim sta se bolj ali manj ukvarjala polnih petdeset let, število pravljic pa je medtem od začetnih 156 po­časi naraščalo proti končnemu številu 200 pravljic z dodatkom desetih legend. Kljub temu da so se v 20. stoletju pojavili dvomi v zvezi z njunim zbirateljskim in redaktorskim početjem, »grimmove pravljice« še vedno veljajo za najbolj znano in prevajano pravljično zbirko, ki je med drugim navdihovala številne zbiralce pravljic. v slovenščini so zbrane grimmove pravljice prvič izšle leta 1993.

RudyARd KIPlIng (1865–1936) je bil angleški pisatelj in pesnik. Poleg romana Kim (1901) veljata danes za klasiki predvsem obe otroški Knjigi o džungli (1894, 1895). Zgodba Slonček je prvič izšla leta 1902 v zbirki Zgodbe kar tako. leta 1907 je bil med prvimi dobitniki nobelove nagrade, do danes pa je ostal njen najmlajši prejemnik.

sERgEJ PROKOfJEv (1901–1953), znameniti ruski skladatelj, je poznan predvsem po simfonijah, koncertih, operah in baletih. glasbeno pravljico Peter in volk je napisal leta 1936 kot osnovo za istoimensko skladbo za manjši sim­fonični orkester in bralca, v kateri je z glasbenimi sredstvi upodobil osebe in njihove dogodivščine.

AlEKsEJ TOlsTOJ (1883–1945) je bil ruski pisatelj, avtor številnih zgodo­vinskih in znanstvenofantastičnih romanov, povesti, dram in zgodb za otroke. Izdal je pet knjig ruskih ljudskih pravljic, v katere je posegal tudi avtorsko, saj je imel navado združevati razne variante pravljičnega motiva v en sam motiv. Med njegovimi najbolj znanimi priredbami je tudi priljubljena ljudska pravljica Repa velikanka.

JOsIP vAndOT (1884–1944) je bil po rodu iz Kranjske gore, od koder je črpal ideje za svoje planinske pripovedi. večino življenja je kot železničarski uradnik preživel po raznih krajih v sloveniji in na Hrvaškem, v tem času pa je objavil zgolj eno knjigo v samozaložbi. Znan je postal šele po smrti, ko so na­stali trije celovečerni filmi o Kekcu, dandanes gotovo enem največjih slovenskih otroških junakov. Prve Kekčeve prigode so sicer začele izhajati že leta 1918 v tedanjem otroškem časopisu Zvonček, v knjižni obliki pa so se pojavile šele po izjemnem uspehu prvega filmskega Kekca v petdesetih letih. Kekec je večkrat zaživel tudi v slikanici, najbolj polno gotovo v priredbi Andreja Rozmana Roze

~ 243 ~~ 242 ~

in upodobitvi Zvonka Čoha. slikanica Kekec in Bedanec, ki je prvič izšla leta 2001, je nastala po vandotovi knjigi Kekec nad samotnim breznom.

OscAR WIldE (1854–1900) je bil najpomembnejši (pa tudi najbolj raz­vpit) avtor angleške oziroma britanske (po rodu je bil Irec) dekadence. Poleg poezije, romana (Slika Doriana Graya, 1891), dramatike (Važno je imenovati se Ernest (1892), Salomé (1892), kratke proze (Zločini lorda Arthurja Savilla in druge zgodbe, 1891) in esejev (Človeška duša v socializmu, 1890) je objavil tudi dve knji­gi prefinjenih avtorskih pravljic, Srečni kraljevič in druge pravljice (1888) in Hiša granatnih jabolk (1891). suZI BRIcElJ (1971) se je uveljavila s svojim diplomskim delom, ilustra­

cijami in oblikovalsko izvedbo levstikovega Martina Krpana z Vrha (1999). Med njenimi dosedanjimi knjižnimi izdajami izstopajo Tomšičeva Katka in Bunkec (2000), Rabelaisova Gargantua in Pantagruel (2003), Tellegenova Mala nočna torta s plameni (2004), druga knjiga Andersenovih Pravljic (2005) in Gospod in hruška (2007) frana Milčinskega.

MOJcA cERJAK (1959) je s svojimi poetičnimi podobami blizu tako otro­kom kot odraslim. Med drugim je upodobila nekaj pravljičnih besedil s klasič­nimi liki, kot so na primer Zvezdica Zaspanka franeta Milčinskega (1991), Po­pravljalnica igrač Bine Štampe Žmavc (1994) in Malíkova Žogica Nogica (1996).

ZvOnKO ČOH (1956) navdušuje otroke z nekonvencionalno likovno govorico, polno humornih detajlov. Med njegova najuspešnejša dela sodijo Enci benci na kamenci (1990, drugi del 1998, tretji del 2007), Razbojnik Cefizelj in občinska blagajna frana Milčinskega (2000), vandotove Kekec in Pehta (2000), Kekec in Bedanec (2001) ter Kekec in Prisank (2002), Mali rimski cirkus Andreja Rozmana Roze (2001) in Perraultov Obuti maček (2003). Prejel je vse pomemb­nejše nagrade, od levstikove (1989, 1999) do nagrade Hinka smrekarja (leta 2002 za upodobitev Kekca) in priznanja izvirna slovenska slikanica (leta 2004

… In IlusTRATORJIH

~ 244 ~ ~ 245 ~

za Obutega mačka). Je tudi soavtor prve slovenske celovečerne risanke Socializacija bika, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada.

KOsTJA gATnIK (1945) se je od nekdaj gibal v različnih likovnih žanrih, v katerih je vedno ohranjal izrazito prepoznavnost. leta 1977 je izdal znameniti stripovski album Magna Purga, stripovsko estetiko pa je vnesel tudi v podobe knjig (Andersenov Vžigalnik (1977), Pavčkove Čenčarija (1975), Majnice: fulaste pesmi (1996) in Deček gre za soncem (1998). Ilustriral in oblikoval je več kot 60 knjig, poleg tega pa je oblikoval še številne plakate, ovitke gramofonskih plošč in lutke. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim leta 1982 levstikovo nagrado in leta 2008 nagrado Hinka smrekarja.

JElKA gOdEc ­ scHMIdT (1958) je svojo prvo knjigo objavila leta 1981,

poleg leposlovnih del, upodobljenih v raznolikih tehnikah, pa je ilustrirala še številna učbeniška in priročniška besedila. loteva se tudi avtorskih knjižnih projektov, med katerimi je najpomembnejši Škrat Zguba in kameleon (2003, drugi del 2004, tretji del 2006). Med njena odmevnejša dela nedvomno sodijo še antologija sodobne slovenske kratke pripovedi za otroke Bisernica (1996), za katero je prejela levstikovo nagrado, grimmove Pravljice (1999) ter pesmarica svetovnih uspavank Muca prede nitke zlate (2003), za katero je leta 2004 prejela nagrado Hinka smrekarja.

svJETlAn JunAKOvIĆ (1961), svetovno uveljavljeni hrvaški ilustrator, s svojimi podobami redno bogati tudi slovenski prostor. njegove avtorske slika­nice so izšle v več kot dvajsetih državah, pri Založbi Mladinska knjiga pa je med drugim objavil serijo grimmovih pravljic, loftingovo Zgodbo o dr. Dolittlu (2006) in Uganke Andreja Rozmana Roze (2008). Prejel je številne ugledne nagrade, med katerimi izstopa priznanje za Veliko knjigo portretov (2007) na mednarodnem sejmu otroških knjig v Bologni.

duŠAn Klun (1948) je ilustriral vrsto slikanic za otroke (Mačja predilnica (1978) in Mali parkelj Malič (2005) svetlane Makarovič), znan pa je tudi kot grafični oblikovalec. Pravljica Lonček, kuhaj! je z njegovimi ilustracijami izšla leta 2007 v zbirki Čebelica.

MAŠA KOZJEK (1974) je po študiju oblikovanja leta 1999 izdala svojo prvo slikanico, Mačji sejem Kajetana Koviča. sledile so še Lestev in sirček Miroslava Košute (2001), grimmova Volk in sedem kozličkov (2003) in Trije prašički (2008). Z ilustracijami in oblikovanjem je sodelovala tudi pri nastanku interaktivne slikanice na cederomu Maček Muri (2001). Za knjižne ilustracije je prejela na­grado zlata ptica.

POlOnA lOvŠIn (1973) je po končani Akademiji za likovno umetnost najprej v različnih tehnikah ilustrirala otroške revije in učbenike, njena prva slikanica pa je bila ruska ljudska pravljica Medved išče pestunjo (2003). Med njena vidnejša dela sodita še Bobek in barčica Anje Štefan (2005) in Medo reši vsako zmedo Mojiceje Podgoršek (2007).

JElKA REIcHMAn (1939) je svojo prvo slikanico, Ribičičevega Miško­lina, objavila leta 1969, od tedaj pa je s svojimi značilnimi prijaznimi podo­bami idealiziranega otroškega in živalskega sveta ilustrirala še vrsto izjemno priljubljenih knjig, kot so Kovičeve Maček Muri (1975), Moj prijatelj Piki Jakob (1977), Pajacek in punčka (1984) in Zlata ladja (2003), Kettejeva Šivilja in škarjice (1976), suhodolčanova Dvanajst slonov (1976), Župančičeva Abeceda na polju in v gozdu (1986), Hi, konjiček Anice Černejeve (1990), zbirka ljudskih pesmic o živalih Zajček sivi nagajivi (2000), Pisani klobuček Janeza Bitenca (2003), Sto ugank (2006) in Lonček na pike (2008) Anje Štefan. Je prejemnica levstikove nagrade (1979, za življenjsko delo leta 2005) in nagrade Hinka smrekarja za življenjsko delo (2002).

~ 246 ~ ~ 247 ~

MATJAŽ scHMIdT (1948) je od leta 1976 z značilno sproščenostjo in širi­no ilustriral vrsto knjig za otroke. njegov obsežni opus, za katerega je značilen širok razpon različnih tehnik in izraznih slogov, obsega tako leposlovna Pravljice za leto in dan (1993), Peter in volk sergeja Prokofjeva (1996), Rozmanov Balon velikan (2001), ljudska pravljica Kralj Matjaž in sol (2003), fritzeve Vrane (2007) kot izobraževalna dela. Je tudi avtor več avtorskih slikanic (Nejčev leksikon) in dobitnik levstikove nagrade (1983).

MARlEnKA sTuPIcA (1927) je svojo prvo knjigo za otroke, Županči­čeve Uganke, objavila leta 1948, od tedaj pa je s svojimi upodobitvami likovno osmislila več kot 80 del, med katerimi so na primer Župančičevi Mehurčki in petdeset ugank (1952), Pika Nogavička Astrid lindgren (1958), collodijev Ostr­žek (1960), zbirka otroških ljudskih pesmic Pojte, pojte, drobne ptice (1971) in Obdarovanja Kristine Brenkove (2001). leta 1995 je izdala avtorsko slikanico Čudežno drevo. njene izjemne slikarske in domišljijske odlike so najbolj polno zaživele v slikaniških upodobitvah pravljičnih besedil bratov grimm in H. c. Andersena, kot so Trnuljčica (1954), Sneguljčica (1956), Palčica (1976), Grdi raček (1993), Zvezdni tolarji (2000). Kar šestkrat je prejela levstikovo nagrado, med drugim leta 1999 tudi za življenjsko delo. leta 1972 je prejela nagrado Prešernovega sklada.

MARIJA lucIJA sTuPIcA (1950–2002) je že za svojo prvo slikanico, Andersenovo Kraljično na zrnu graha (1973), prejela levstikovo nagrado. v na­slednjih desetletjih je v slovensko ilustracijo na prefinjen način vnesla skrivnost, temačnost in tragičnost, vrsto klasičnih pravljičnih predlog pa likovno pre­oblikovala v kompleksne umetnine (Andersenove Leteči kovček (1983), Pastirica in dimnikar (1984), Mala morska deklica (1986), in Pravljice (1998), Hoffmannov Hrestač in Mišji kralj (1986), Wildov Srečni kraljevič (1993) in Rdeča kapica bratov grimm (1999)). Ilustrirala je tudi dela slovenskih avtorjev, kot so svetlana

Makarovič, Polonca Kovač in niko grafenauer. leta 1989 je prejela nagrado Prešernovega sklada, večkrat pa je bila predlagana za prestižno Andersenovo nagrado in leta 2000 tudi uvrščena v najožji izbor.

uvOdnA BEsEdA 5

TRIJE PRAŠIČKI 7TRnulJČIcA 13ŽABJI KRAlJ AlI ŽElEZnI HEnRIK 24slOnČEK 34PETER In vOlK 48KEKEc In BEdAnEc 56vZHOdnO Od sOncA In

ZAHOdnO Od MEsEcA 77REPA vElIKAnKA 102MIZIcA, POgRnI sE 108lOnČEK, KuHAJ! 132TRIJE MEdvEdI 138OslIČEK 146vŽIgAlnIK 155BREMEnsKI MEsTnI gOdcI 172svInJsKI PAsTIR 180gRdI RAČEK 191sREČnI KRAlJEvIČ 216

O PRAvlJIČARJIH ... 240

... In IlusTRATORJIH 243

vsEBInA

ZBIRKA vElIKI PRAvlJIČARJI

urednik Andrej Ilc

nAJlEPŠE PRAvlJIcEdruga knjiga

Prvi natis

izbral in opombe napisal

AndREJ Ilc

prevedli in priredili

fRAn AlBREHT, fRAn BRAdAČ, PAvEl gOlIA, JAnEZ gRAdIŠnIK, nAdA gROŠElJ,

AnITA JAdRIČ, MIlE KlOPČIČ, POlOncA KOvAČ, sIlvAnA OREl KOs,

AndREJ ROZMAn ROZA, AnJA ŠTEfAn, AlEKsA ŠuŠulIĆ, JAnA unuK

ilustrirali

suZI BRIcElJ, MOJcA cERJAK, ZvOnKO ČOH, KOsTJA gATnIK,

JElKA gOdEc scHMIdT, svJETlAn JunAKOvIĆ, duŠAn Klun,

MAŠA KOZJEK, POlOnA lOvŠIn, JElKA REIcHMAn, MATJAŽ scHMIdT,

MARlEnKA sTuPIcA, MARIJA lucIJA sTuPIcA

ilustracija na naslovnici

MAŠA KOZJEK

likovno uredil

PAvlE uČAKAR

tehnično uredila

BARBARA ŽElEZnIK

izdala in založila

MlAdInsKA KnJIgA ZAlOŽBA, d. d., lJuBlJAnA 2009

predsednik uprave

MIlAn MATOs

izvršna direktorica Založništva

TInA ŠKERlJ

natisnila tiskarna

Ma­tisk, d. o. o., Maribor

© ZAlOŽBA MlAdInsKA KnJIgA, d. d., lJuBlJAnA 2008

naklada

5000 IZvOdOv

ŠEsTnAJsT nAJlEPŠIH PRAvlJIc vElIKIH svETOvnIH PRAvlJIČARJEv:

snEgulJČIcA, PRIncEsA nA ZRnu gRAHA, PEPElKA, IZPlEsAnI ČEvElJcI, BEdAK JuRČEK,

TRI ŽElJE, KAKOR nAREdI sTARI, JE vsElEJ PRAv, gOsPOd In HRuŠKA, gOsPOd KOKOT,

OBuTI MAČEK, cEsARJEvA nOvA OBlAČIlA, JAnKO In METKA, HRAnIlnIK, RdEČA KAPIcA,

vOlK In sEdEM KOZlIČKOv, ZAlA In ZvER

IlusTRIRAlI sO JIH:

suZAnA BRIcElJ, MOJcA cERJAK, ZvOnKO ČOH, AnČKA gOŠnIK gOdEc, JElKA gOdEc

scHMIdT, MARJAncA JEMEc BOŽIČ, svJETlAn JunAKOvIĆ, TOMAŽ lAvRIČ, MARJAn MAnČEK,

JElKA REIcHMAn, MATJAŽ scHMIdT, AlEnKA sOTTlER, MARlEnKA sTuPIcA,

MARIJA lucIJA sTuPIcA