V zgornji Mežiški dolini vse do leta 1900 skorajda nič ni vplivalo na rast in razvoj

urbanih naselij. Kmetije oz. posestva, na katerih so rudarji prebivali, je rudnik sčasoma odkupil in iz njih so nastajali raztreseni rudarski zaselki: Jazbina, Žerjav, v Podpeci – Heleni Šmelc, Pecnikovo, Stoparjevo, Najbrževo, Torčevo, Igerčevo, Pikovo ter Breg, Marholče z Marholčevimi bajtami in Polena pri Mežici.

Rudarski zaselek Šmelc je nastajal, ko je rudnik v letu 1880 za svoje topilničarje,

ki so delali v bližnji topilnici, zgradil prvi večstanovanjski objekt. Zaselek se je nato leta 1893 povečal še za eno večstanovanjsko hišo, ki je bila namenjena

rudniškim paznikom. Še danes so v teh dveh stavbah stanovanja.

Osrednji obrat v Podpeci se vzpostavi po letu 1876, ko so začeli z gradnjo rova Helena. Tu postavijo kasneje delavnice, žičnice, tire za odvoz jalovine, leta 1901 pa zgradijo moderno zbiralnico. Ob rudniku postavijo nekaj večjih stanovanjskih zgradb za samske delavce in družine. Tudi iz leta 1926 ukinjene izbiralnice uredijo

pozneje stanovanja. Podpeca postane v začetku 19. stoletja močno rudarsko naselje, prebivalstvo se pomnoži in doseže najvišjo število okoli leta 1930.

Večerja

R'pičeva župa. Hrenovke. Sadje.

ŠMELCARSKI POZDRAV NEDELJA

31. JULIJ 2016

Če vas Korošec pošlje

po repico in mu boste

prinesli repo, ne bo

ravno »gmajtn«.

»R'pica« je po koroško

namreč krompir,

»gmajtn« pa pomeni

vesel.

Tako mora kralj pustiti svojo novo ženo samo doma, sam pa se odpravi v boj. Za varstvo ji pusti svojega konja Svita, ki lahko govori in misli po človeško. Če bi se kraljici kaj zgodilo, bi kralju lahko prišel povedat. Kasneje pridejo Turki in Sultan si za svojo ženo izbere Alenko. Tako jo mora kralj Matjaž rešiti. Preobleče se v Turka in se pomeša med njihovo vojsko. Ker je izredno pogumen, mu Sultan dovoli ples s svojo ženo. Alenčica ga prepozna po poročnem prstanu, ki ga nosi na roki. Tako jo uspe ugrabiti. Med potjo ju skoraj ustavi narasla voda, ki jo s konjem ne moreta prečkati. Pomaga jima njuna ljubezen, ki je ujeta v prstanu in voda se razdeli na dva dela. Tako

srečno prispeta domov.

Zajtrk

Ocvrta jajca s kuhano slanino. Domač koroški kruh. Bela kava.

Kosilo

Alpski zrezek. Riži treh sort. Solata iz »murk«. Očarljivi Tiramisu.

Večerja

Usukani močnik.

ALENČICINE SANJE PONEDELJEK

1. AVGUST 2016

Moko presejemo v

skledo in ubijemo

vanjo jajce za jajcem.

Vsako jajce z vilicami

zamešamo v moko.

Nazadnje iz nastalih

svaljkov z rokami

naredimo usukančke.

Sukati jih moramo

tako dolgo, da niso več

moknati. V vrelo,

slano-sladkano mleko

zakuhamo narejene

usukančke.

Legenda o kralju Matjažu govori o možu, ki mu je bilo v resnici ime Matija Korvin in je vladal slovenskim deželam v času Karantanije. Matjaž je bil dober kralj, noč in dan so k njemu lahko prišli siromaki in zatirani in vsem je nudil pomoč in zaščito. Dal je kovati zlatnike in med njegovim vladanjem so na Koroškem vladali zlati časi. Ker so mu bili drugi vladarji nevoščljivi zaradi njegove mogočnosti, so združili

svoje vojske proti njemu.

S samo stotimi preživelimi junaki se je moral skriti v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila pred sovražniki. V votlini se je Matjaž usedel za mizo, ostali pa so posedli po tleh okrog njega in zaspali. Legenda pravi, da se bo, ko mu brada zraste sedemkrat okoli mize, prebudil. Takrat bo pred njegovo jamo sredi zime zrasla lipa. Od polnoči do ene zjutraj bo cvetela, potem pa se bo posušila. Takrat bo Matjaž s svojimi vojaki prišel ven, premagal in zatrl vse svoje sovražnike, pregnal krivico s sveta in spet zavladal Slovencem. Tako bodo na Koroškem spet zlati časi.

Zajtrk

Šnite. Čokoladno mleko. Jabolko.

Kosilo

Kraljeva bedra na žaru. Legendarni mlinci Chefa Šerkija. Zelena solata. Matjažev sladoled.

Večerja

Mlečni riž s cimetom.

POŽRTIJA KRALJA MATJAŽA TOREK

2. AVGUST 2016

Milan kamnik - Dolina smrti

Nekje pod goro se rodi,

išče pot življenja, med sotesko, pod prepadi,

pred ljudmi beži.

Je kmet dejal za časopis:

Tisoč obljub, tisoč ptic je odletelo,

naši ljudje so tu živeli, radi bi tudi mi.

Zdaj sonce ji ponujajo,

milijone zanjo dajejo, da spet življenje teklo bi po

njej.

A prazen klas najvišje

glavo je držal, zdaj svet okoli nas je smrt

postal, samo da oni živijo.

Ostale so besede

in zgubani obrazi, le malo upanja, da kmet bi

svojo zemljo še kdaj oral.

Zdaj sonce ji ponujajo,

milijone zanjo dajejo,

da spet življenje teklo bi po njej.

Rudnik svinca in cinka Mežica je eden najstarejših rudnikov v Evropi, s prvimi pisnimi omembami iz leta 1665. Rudo so na tem območju odkrili že Rimljani. Prvi zapis o odkopanem svincu pod Peco se nahaja v računski knjigi koroškega vojvode Ernesta Železnega iz l.1424. Rudarjenje svinčeve in cinkove rude se je nadaljevalo 330 let z nekaj vmesnimi prekinitvami. Leta 1620 se je v Črno naselil fužinar in rudar iz Labotske doline Melhior Puc ter prenesel tudi svoje koncesije za dve talilni peči. Od leta 1917 do 1934 je imel rudnik tudi svojo, 13 km dolgo, ozkotirno železnico od Prevalj do Žerjava. Zaradi izčrpanih rudnih zalog je bilo leta 1993 odkopavanje ustavljeno, topilnica svinčenih odpadkov in tovarna akumulatorjev sta začela z uvažanjem

svinca. V vseh letih so izkopali več kot 800 kilometrov rovov.

Zajtrk

Knapovski kosmiči po izbiri, svinčeva ruda Čokolino. Živosrebrno mleko.

Kosilo

Knapovski žar (čevapčiči, ražnjiži, bučke ...) Krompir cekinčki. Sveža zelenjava – paradižnik,

paprika, čebula. Šmelcarske kremšnite.

Večerja

Šmorn z marmelado. Jabolčni kompot.

KNAPOVSKI DAN SREDA

3. AVGUST 2016

ADIJO KNAPI

Samo nekaj let je še ostalo, in gverk se bo zaprl,

za njim ostal bo spomenik na trgu

in ob njem zarustan hunt,

donferca ne bo vozila, kolma na štacjon,

ampak bo utrujena krasila nov ajzenpon.

Dvesto let je rod za rodom

grizel v to zemljo, Dvesto let je rod za rodom

preklinjal pod zemljo.

Pesem krampov bo zamrla

in kamerati se bojo razšli, nekam v kot v muzej se bo

zadigal v štil popljuvan herc.

Kdo odslej bo štrajke delal in kdo frdinste klel

kdo odslej bo fano nosil ko kak hajer bo umrl.

Daleč za devetimi gorami in devetimi vodami živijo škratje, ki kopljejo zlato rudo, so včasih vedeli povedati ljudje. Pa škrati niso bili samo tam nekje daleč, ampak zelo blizu. Tudi v naši okolici je bilo nekdaj kar nekaj rudnikov – na Selah in

Starem Trgu so kopali črn premog, na različnih lokacijah po Gmajni pa so kopali kremenčev kamen, ki so ga kasneje zdrobljenega v pesek uporabljali pri livarstvu

in steklarstvu.

Tako kot tisti na različnih koncih Slovenije, je tudi koroški rudar med svojim delom večkrat naletel na škrata, ki ima ime Perkmandeljc. Ti škratje so živeli v

rudniških rovih in so v strahu za svoja domovanja, pa tudi v težnji po ohranjanju naravnih bogastev na različne načine nagajali rudarjem: ugašali so jim svetilke, rove zalivali z vodo, jim skrivali malice in orodje, večkrat tudi zmedli oznake, da

so se izgubili. Prav nikoli niso napadali ljudi, večkrat so jih tudi opozorili pred zasutjem ali pred vdorom vode. Znali pa so jim tudi prav pošteno zagosti, saj so v

več rudnikih tako skrili rudo, da so jih morali zapreti.

Zajtrk

Jamska skuta, škratova pašteta, domač kruh, čaj Perkmandeljca Anzana.

Kosilo

Alpski makaroni. Zeljna solata z rdečim fižolom. Čokoladni puding s smetano.

Večerja

Mlečni gres s pravim kakavom.

POIŠČIMO PERKMANDELJCA ČETRTEK

4. AVGUST 2016

V starih časih so živeli

velikani, s človeško

podobo, ki so živeli

nadnaravno dolgo,

imenovani Ajdi. Vendar pa

so se Ajdi iz roda v rod

manjšali, a pridobivali na

modrosti, dokler ni prišel

naš rod - ljudje. Stari

rodovi so bili zaradi tega

žalostni in jezni ter ljudem

napovedali vojno. A ker so

bili ljudje zelo pametni so

vse Ajde pretentali in

vedno zmagali. To se je

nadaljevalo skoraj do

izumrtja Ajdov saj sta

ostala le še brata iz

Mežice, ki sta uničila cele

Libuče in kmetu Anemariju

pojedla vso hrano.

V prelepi dolini Tople, prav na koncu, stoji na višini 1125 m nad morjem Končnikova domačija. Mogočna hiša in velika gospodarska poslopja so kot pripeta v slikovito strmino, ki ji ozadje dajejo obdelani travniki, temni gozdovi in nad njimi skalovje mogočne Pece. Tudi v pozno jesenskem novembrskem dnevu je veliko svetlobe. Razgled s planine se ti lahko sprehodi po nižje ležečih sosednjih kmetijah, travnikih in pašnikih in na strnjen gozd na nasprotni, senčni strani, ki

mu pravijo Ósenca.

Ostrmiš nad to lepoto.

Vse je čisto in urejeno. Zaveš se občutka miru, ki ga v dolini ni.

Hišno ime Končnik se nanaša na lego domačije. Izpeljano je iz

samostalnika konec s pripono -nik.

Zajtrk

Koroška strt s putrom. Črn kruh. Divka.

Kosilo

Končnikovi zrezki v omaki, kruhovi knedli, paradižnikova solata. Torta presenečenja.

Večerja

Povštri. Jabolčna čežana.

KOROŠKE PAVRNIJE PETEK

5. AVGUST 2016

pavrnija [pavәrníja]: 1.

kmetovanje (čә te

pavәrníja utrúca, jèt'

pa na šíht) 2. kmetija,

kmečko gospodarstvo

(táka mugóčna

pavrníja je blá, dè je pa

vsè zapušênә).

Moja bica je

pripravljala kipjenke

tako, da je pripravila

kvašeno testo in to

testo z rokami

razvaljala v klobaso, ki

jo je potem z nožem

narezala na 2 cm

široke kose. Kipjenke je

pometala v slan krop,

skuhala in kuhane

zabelila z grumpi ali

drobtinami - odvisno

od priloge, ki je bila

solata ali kompot.

Koroška obsega območje treh dolin – Mežiške, Dravske in Mislinjske ter treh

pogorij – Pohorja, Karavank in Savinjskih Alp, ki dajejo pokrajini pečat samosvoje prvobitnosti in čvrstosti. Z nekaj nad tisoč km2 in nekaj nad štiriinsedemdeset tisoč prebivalci sodi regija med manjše slovenske regije. Neokrnjena gorska narava in gozdovi z razvejano mrežo gorskih cest in poti nudijo raznovrstne možnosti raziskovalnih potepanj. Enako lepe in vznemirljive so postaje na teh poteh, kjer bo vsakega popotnika sprejelo robato, a dobrodušno gostoljubje domačinov, ponosnih naslednikov samorastnikov.

Je pa tudi ena najstarejših slovenskih industrijskih regij. Danes skušamo rezultate

dala knapov, pavrov, oglarjev, flosarjev, tesarjev in kovačev vtkati v kar najbolj pristen in živ prikaz te naše pomembne dediščine.

Čarov Koroške torej ne smemo iskati v veličastnih momentih, temveč v drobnih

dragocenostih, ki sta jih izoblikovala narava in človek, družno ali pa vsak zase. Številne so in raztresene po skritih kotičkih naselij ter po okoliških gorskih dolinah, ki se dvigajo pod mogočne vrhove. Ali kot za Koroško pravijo tisti, ki tod redno odkrivajo njene drobne posebnosti ter se ob njih predajajo svojstvenim

adrenalinskim doživetjem: "Samosvojost z drobnimi dragocenostmi ter kotički divjine sredi industrije – kot bi bila na koncu sveta a je v bistvu na križišču Evrope."

Zajtrk

Ajdovi žganki. Koroška klobasa za moč in kislo mleko.

VESELO V KAMNIK ali po Koroško: Marš zu Hause SOBOTA

6. AVGUST 2016

Čez gor k očetu, Prežihov

Voranc: Mrzla decembrska

noč leta 1932. Skozi temo

božičnega večera se med

gorskima gmotama Olševe

in Pece po neposeljeni in v

sneg odeti pokrajini

opotekajo tri drobne

postave. Mati z dvema

hčerkama se v okrilju teme

trudi prebiti iz Slovenije v

avstrijsko Železno Kaplo,

da bi se tam po dveh letih

končno srečale z možem in

očetom Lovrom Kuharjem -

Prežihovim Vorancem.

Hčerki poti ne zmoreta

sami in le z nečloveškimi

napori ju mati bolj vleče

kot nese s seboj. Štirinajst

ur traja trpljenje, štirinajst

ur je na preizkušnji ženska

in otroška moč. Zaman.

Par trenutkov pred

njihovim prihodom

čakajočega revolucionarja

Prežiha aretira policija in

do srečanja ne pride.