OBLAST BREZ OBRAZA za internet

99999 €.

Mojca Širok je dopisnica RTV Slovenija iz Italije. Doma je iz Nove Gorice, na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomirala iz slovenskega in italijanskega jezika in magistrirala iz sociologije kulture. Prve novinarske reportaže o sicilijanski mafiji je leta 1995 napisala za tednik Mladina, leta 2000 je za Televizijo Slovenija posnela dokumentarec z naslovom Molk v Palermu, pozneje pa še vrsto prispevkov o moči in vplivu štirih tradicionalnih mafij z juga Italije. Ta knjiga je nastala iz pripovedi in osebnih pričevanj, iz policij-skih in tožilskih odkritij, ki jih je v zadnjih petnajstih letih zbrala med ljudmi; tistimi, ki jim je boj proti mafiji služba, in tistimi, ki jo, kot sami pravi-jo, vsrkajo z materinim mlekom.

OBLAST BREZ OBRAZA je reportažno delo o tipu, strukturi in globalnem načinu delovanja kriminalnih organizacij, ki imajo svoje korenine v južnih italijanskih deželah: cose nostre na Siciliji, camorre v Kampanji, 'ndranghete v Kalabriji in, najmlajše med njimi, sacre corone unite v Apuliji na peti italijanskega škornja. Posebnost italijanskih kriminalnih organizacij je , da so na območju, na katerem delujejo in ki obsega skoraj tretjino ozemlja Italije, globoko zasidrane v družbeno tkivo; ne le da nadzorujejo obsežne dele gospodarstva, gospodarijo tudi nad področji javnih naročil in zdravstva, za veliko večino prebivalcev pa pomenijo edino pravo oblast.

24,94 €

Foto Marko Jamnik

Zgodbe o italijanski mafiji

VEZNI LIST_PANTONE 185 U

Mojca Širok

OBLAST BREZ OBRAZAZgodbe o italijanski mafiji

Oblast brez obraza_prelom.indd 3 4/2/10 1:54:25 PM

V času recesije in gospodarske krize, gospa, je kriminalni denar edina gotovina v obtoku.

– Vincenzo Macrì, protimafijski tožilec


7

VSEBINA

Predgovor 9

COSA NOSTRA 11Zakon smrtne kazni 13Nevarna razmerja 27Zveri iz Corleoneja 32Nadzor teritorija 48

'NDRANGHETA 57Maščevanje v Duisburgu 58Plemenska zvestoba 62Globalna korporacija 71Vojna brez orožja 80

CAMORRA 93Sistem 97Država, ki je ni 107Talec resnice 115

SACRA CORONA UNITA 119Polja upanja 120Otrantska vrata 123Pozabljena fronta 131

Opombe 136Namesto konca 149Zahvale 150


9

UVOD

PREDGOVORKriminalne organizacije italijanskega juga so najbolj dobičkonosno italijansko podjetje. Bolj donosno od avtomobilskega velikana Fiat, telekomunikacijske družbe Telecom Italia in prestižnih hiš italijanske visoke mode. Sicilijanska Cosa nostra, kalabrijska 'ndrangheta, camorra v deželi Kampanji in Sacra corona unita v Apuliji na leto obrnejo za 130 milijard evrov poslov. Samo z izčrpavanjem domačega gospodarstva imajo za 92 milijard evrov letnega pri-hodka. To je približno 6 odstotkov italijanskega bruto družbenega proizvoda, dvakrat več, kot znaša enoletni prihodek celotnega italijanskega kmetijstva.1

Mafijske organizacije so kot rak, ki razjeda jug države, vrinile so se v skoraj vse sektorje gospodarstva, od zdravstva, prometa in kmetijstva do trgovskih verig. Z izsiljevanjem podjetnikov dušijo gospodarski razvoj, z zajedanjem v javna naročila molzejo denar iz državne blagajne, s klientelo na nerazvitih območjih, kjer vladata brezposelnost in gospodarska zaostalost, kupujejo podporo ljudi. S svojimi podjetji, v katerih perejo denar od trgovine z mami-li, so se razširile v druge dele Italije in v druge evropske države, kjer s svojo narkogotovino zastrupljajo zakonito gospodarstvo.

Ta knjiga ne govori samo o denarju. Govori o moči, oblasti in nadzoru. Govori o zabrisanih mejah med zakonitim svetom in kriminalnim podzem-ljem, o tradiciji, politiki in človeških truplih. Govori o tem, da Italija, usta-novna članica Evropske unije in ena od sedmih industrijsko najbolj razvitih držav na svetu, nad tretjino svojega ozemlja nima oblasti, ker na njem vladajo kriminalne organizacije.


11

COSA NOSTRA

COSA NOSTRA

Bilo je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta Salvatore Totò Riina in Bernardo Provenzano iz mafijske družine iz zakotnega sicilijanskega mesteca Corleone zanetila veliko mafijsko vojno; v njej sta uničila palermske družine in prevzela oblast nad Coso nostro. Mafijska vojna je temeljito spremenila organiziranost združbe in postavila razmerja moči med mafijskimi družina-mi na nove temelje. Z novo podobo podzemlja pa so prišli tudi novi, izjemni uspehi sodstva.

Sicilijanska mafija dotlej za preostali del Italije, predvsem pa za njen po-litični in gospodarski vrh, skoraj ni obstajala;2 če pa že je, so jo obravnavali kot lokalni kriminalni pojav, varno spravljen onstran Mesinske ožine. Tako je bilo, vse dokler ni v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja v sodni palači v Palermu na dediščini nekaterih tožilcev in policistov, redkih posameznikov, ki so si dotlej upali preiskovati ne le mafijske umore, temveč tudi mafijske posle, nastala protimafijska tožilska skupina; ta je z novim, centraliziranim načinom zbiranja informacij in preiskovanja mafijskega delovanja pripra-vila prvo veliko sojenje mafiji v zgodovini. Na njem je bilo na zatožno klop postavljenih 459 mafijcev, dosmrtne obsodbe pa je leta 1992 potrdilo tudi vrhovno sodišče. Istega leta sta najpomembnejša člana te skupine, Giovanni Falcone in Paolo Borsellino, umrla v mafijskih napadih: Falcone, njegova žena in osebni stražarji v eksploziji več sto kilogramov tritola, ki so ga mafijci skrili v kanal pod avtocesto, Borsellino in njegovih pet telesnih stražarjev pa manj kot dva meseca zatem v eksploziji avtomobila bombe v Palermu. Morije na otoku se je takrat, zgrožena, zavedla tudi italijanska država; Riino so prijeli pol leta po atentatih, Provenzana aprila 2006, vmes pa zdesetkali njune tolpe.

Palermskega tožilca Roberta Scarpinata sem spoznala pred slabimi deseti-mi leti, ko sem na otoku za Televizijo Slovenija snemala oddajo Mednarodna obzorja o mafiji. Povabil nas je na dom; tam boste imeli manj težav, da boste prišli do mene, je rekel. Dokler nisem z ekipo izstopila iz avta pred stanovanj-skim poslopjem v severnem delu mesta, kjer je takrat živel, nisem razumela, kaj je hotel povedati. In dokler nisem pozneje v ogromni palači palermskega sodišča obiskala njegovega šefa, takratnega vodjo tožilstva Pietra Grassa, tudi nisem mogla vedeti, da je lahko kam še bolj zapleteno priti.


12

OBLAST BREZ OBRAZA

Pred Scarpinatovo hišo so nas ustavili trije možje. Kar naenkrat so se pojavili pred nami, sploh jih nismo videli prihajati. Ko smo izstopili iz avta, je pred vhodom stal le uniformirani policist. Tako smo tudi vedeli, da bo to pravi naslov. Na Siciliji imajo vsi predstavniki oblasti, ki se ukvarjajo s preiskovanjem mafije, oboroženo spremstvo. Trije možje so nas brez besed odpeljali v vežo. Tam jih je stalo še več. Izpod jopičev se je videlo orožje, ki so ga nosili opasanega čez prsi, eden je govoril v walkie-talkie. Vzeli so nam dokumente in nas pospremili v dvigalo. Ko smo izstopili, so bila vrata v sta-novanje odprta, možje, ki so stali na pragu, pa so imeli strojnice. Umaknili so se le za korak, da smo lahko vsi štirje, najprej jaz, nato režiser, snemalec in njegov asistent, drug za drugim vstopili. Scarpinato mi je prišel naproti, in ko sem po pozdravu nekoliko živčno pristavila, da je do njega težje priti kot v bančni trezor, se ni nasmehnil.

»Mafijski vodja v Corleoneju pred Riino in Provenzanom je bil dr. Michele Navarra, ki je bil zdravnik. To smo že pozabili, toda vodja je bil on,« je dejal, ko sva se sedem let pozneje spet srečala, tokrat v nekem pravkar obnovljenem palermskem hotelu z razgledom na legendarni palermski zapor Ucciardone. »Nato je Luciano Liggio ubil Navarro, in vodji sta skupaj z njim postala tudi njegova poročnika Riina in Provenzano. Mafijski vodje v Palermu leta 1980 so bili Michele Greco, bogat gospod, zemljiški posestnik, in bratranca Salvo, bogataša. Zgodba o mafiji ni zgodba o Provenzanu in Riini, kmetih, ki sta vladala zadnjih deset, petnajst let. To je zgodba o bogatih meščanih, zdrav-nikih, odvetnikih, ki so poveljevali vojskam morilcev. Kar se dogaja danes, ni nobena novost, temveč vrnitev v preteklost.«

Preiskovalci opozarjajo, da so Riina in Provenzano pa tudi Salvatore Lo Piccolo, boss mlajše generacije, ki so ga prijeli novembra 2007, oboroženi del Cose nostre.3 Značilnost, ki Coso nostro loči od drugih kriminalnih organiza-cij, in hkrati razlog, da ji oblasti nikoli niso mogle biti kos, je njeno razmerje s politiko; to je odnos, ki ga je težko preiskovati, sodno obravnavati in obsoditi ter je bil v Italiji dolgo prepovedano področje.

Tudi Franco Imbergamo, ki je danes tožilka v Caltanissetti, sem obiskala v njenem palermskem stanovanju. Na zvonec pred vrati v poslopje na eni najbolj prometnih ulic v središču mesta je pritisnil policist v civilu, ki naju je s snemalcem ustavil, še preden sva se vhodu sploh uspela približati. Vzel je najina dokumenta, v dvigalo in do vrat stanovanja tožilke naju je pospremil njegov kolega.

»Preiskave so pokazale, da nekakšna politična kupola, kupola, v kateri bi politiki skupaj z mafijo sklepali posle, ne obstaja,« pravi Imbergamova, »ob-stajajo pa posamezni politiki in veliki podjetniki, ki so v posameznih obdobjih


COSA NOSTRA

13

v naši zgodovini sklenili zavezništvo s Coso nostro; mafija je od tega imela gospodarsko korist, politiki pa volilne glasove.« Franca Imbergamo je tožilka mlajše generacije; zanjo je dediščina ubitih tožilcev način preiskovanja mafij-skega delovanja, ki ni le izsiljevanje in trgovina z mamili; glavni vir mafijskega zaslužka so javna naročila. »Okrog javnih naročil se vrtijo velikanske vsote denarja. Tudi Giovanni Falcone se je zavedal, da lahko umreš, če na Siciliji preiskuješ posle z javnimi naročili. Mafija umazanega denarja ne pere samo v finančnih paradižih v tujini, temveč tudi v številnih zakonitih podjetjih na našem območju.«

Cosa nostra je po velikih atentatih sklonila glavo in poniknila v podsvet molka in nikjer zapisanih, nikoli izgovorjenih, a tudi nikoli izkoreninjenih družbenih pravil, ki jih ljudje na otoku, kot pravijo, vsrkajo z materinim mle-kom. Gospodarska zaostalost, revščina in neizobraženost so njeno naravno okolje. Zdaj strelja le poredko. Zacelila je rane in znova postala nevidna. Za Roberta Scarpinata to ni nič novega. Ko sem ga prvič srečala, mi je povedal za staro mafijsko načelo, ki ga na Siciliji vsi dobro poznajo: »Calati, juncu, ca passa la china«; ko je voda visoka, se mora trs upogniti, da se bo spet zravnal, ko se bo voda umirila. »V Italiji in v svetu se mafije zavemo le, ko po cestah ležijo trupla,« je rekel in gledal v čudno bambusno trsje, ki je danes v toliko modernih hotelih znak za prefinjen oblikovalski pristop, »in mafija je to dojela. Razumela je, da obstaja medijsko pravilo, po katerem je resnično le tisto, kar se pojavlja v medijih. In ker v medije prideš le, če ubijaš, to pomeni, da mafija, ki ne ubija, ne obstaja. A je resnica ravno nasprotna.« Po besedah policije in tožilstva mafijske družine, četudi zdesetkane in z glavnimi vodji za zapahi, še vedno nadzorujejo številne dobičkonosne posle in zajetne svežnje volilnih glasov na otoku.

To ni le zgodba o tem, kako je živeti pod njihovim jarmom, je tudi zgodba o tem, zakaj so danes močnejše kot kadar koli prej.

Zakon smrtne kazni

S Sicilije se najbolj spomnim osmrtnic. Ko sem bila prvič na otoku, so v Agrigentu ubili tožilca Rosaria Livatina. Bil je vroč dan konec septembra, počitnikarji so kot eden odšli konec avgusta, tujih turistov je bilo komaj za vzorec. »V tistih časih so iz letal, ki so pristajala na palermskem letališču, izstopali le Sicilijanci, ki so se vračali domov, in kakšen prestrašen ali zdolgo-časen novinar, ki je prišel delat prispevek o mafiji,« sem leta pozneje slišala od župana Palerma.4 Zidovi v Agrigentu so bili kot oblečeni v velike bele plakate


14

s črno obrobo; na sredi črn križ, spodaj s črnimi črkami ime, letnica rojstva in letnica smrti: Rosario Livatino, 1952–1990. Drug ob drugem v ravni črti, od vrha do kakšnega metra od tal je bila prelepljena vsaka prazna površina, od daleč so bili zidovi videti kot režeča usta, polna gnilih zob, beli plakati s črno obrobo. Zdelo se je, kot da v Agrigentu ves teden ni umrl nihče drug.

Livatina je ubila mafija. Ni bil ne prvi ne zadnji predstavnik države, ki so ga odstranili, kot bi šlo za neljubo oviro v delovnem procesu. V zadnjih štiridesetih letih so sicilijanske mafijske družine umorile več kot petdeset tožilcev, sodnikov, politikov, policistov, karabinjerjev, novinarjev. V med-sebojnih mafijskih obračunih je bilo v tem času na Siciliji ubitih več kot tri tisoč ljudi. Več kot deset tisoč, če prištejemo še Kampanjo in Kalabrijo, kjer delujeta camorra in 'ndrangheta. Po koncu druge svetovne vojne ni bilo do spopadov v Bosni nikjer na evropskih tleh toliko mrtvih.5 A za to ni vedel skoraj nihče. Sever Italije, ki ga je pod bleščavo podobo blagostanja razjedala politična korupcija, je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja trošil, kar je bil zaslužil s skokovitim gospodarskim razvojem v dveh desetletjih pred tem, in v celinskem delu države je prevladalo stališče, da se »tam doli« tako ali tako le pobijajo med sabo. Umirali so ljudje, ki so jih preštevali le redki, zanje pa se razen v ozkem lokalnem krogu ni zmenil nihče.

Julija 1995 sem na Sicilijo prvič šla po službeni dolžnosti. Delala sem za revijo Mladina, ki je bila tudi moja prva resna služba. Na Mladino sem prišla leta 1993 na vrhuncu afere Hit, moja edina referenca so bili članki o mafijskih umorih palermskih tožilcev, ki sem jih napisala za Radio Študent.6 Vzeli so me, ker sem znala italijansko in ker sem kmalu zatem izkopala beneškega tožilca, ki je preiskoval povezave med lokalno beneško mafijo in posojilnimi službami, ki so se vrtele okoli portoroške igralnice. Intervju je bil manjša senzacija, a verjet-no samo zato, ker ni v tej zgodbi dotlej nihče pogledal čez mejo. V politični in medijski obravnavi domnevnih nepravilnosti v slovenskih igralnicah so bili v ospredju bolj poskusi divjega lastninjenja kot pa sivo območje med zakonitim in nezakonitim, ki je pri takem poslu ne le neizogibno, ampak tudi povsem običajno. Pogovor z italijanskim tožilcem, ki razkriva domnevno prisotnost mafije iz Brente, kriminalne bande iz Veneta, ki je dobila ime po reki Brenta in ki je bila povezana s sicilijanskimi mafijskimi družinami, v Portorožu, je bil za slovenske bralce novost.7

To je bila moja prva »mafijska« zgodba s terena. In eden od razlogov, da so me dve leti pozneje poslali na Sicilijo.

Bilo je vroče poletje, ki se na otoku včasih začne že maja. In vendar je bilo v hribih v njegovi notranjosti ob bledo rjavi travi, požgani od sonca, še toliko drugih barv: rumena, rdeča, zelena, vse od temnih odtenkov borovcev do

OBLAST BREZ OBRAZA


COSA NOSTRA

15

svetlih listov oleandrov in pomarančevcev. Vse je dišalo po požeti pšenici, ki je za sabo puščala rumena strnišča, prašni delci žita, ki jih je nosil veter, so omamno pojili zrak. S fotografom sva se vozila v starem belem mercedesu z dizelskim motorjem, v katerem so bila okna vedno odvita do konca, saj ni imel klimatske naprave. Povsod sva srečevala vojaška vozila. Včasih sva se morala skoraj ustaviti, ker so bila tudi v najbolj zakotni divjini parkirana ob robu ceste, ki je bila tako ozka, da bi dve vozili hkrati ne šli mimo njih. Vojaki so bili v popolni opremi, s čeladami, neprebojnimi jopiči in brzostrelkami čez prsi. Vojsko je italijanska vlada na Sicilijo poslala po umorih tožilcev Falconeja in Borsellina leta 1992. Operacija se je imenovala Sicilijanske večernice in je trajala šest let. Dvajset tisoč mož je prevzelo del nalog, ki so jih dotlej opravljali policisti in karabinjerji. Poostrili so nadzor in varnostne ukrepe. Patruljirali so po otoku, stražili so pomembne objekte in domovanja tožilcev, sodnikov in vseh, ki so imeli zaradi sodelovanja v boju proti mafiji osebno varnostno spremstvo. V Palermu si takoj videl, kje prebivajo, saj sta pred vhodnimi vrati v poslopja stala vsaj dva vojaka z neprebojnimi jopiči in brzostrelkami čez prsi. Operacija Sicilijanske večernice je imela dva namena: oblasti so morale državljanom zagotoviti, da je država na otoku vidna in prisotna. Druge izbire tudi niso imele. Svojo prisotnost so morale dokazati na najočitnejši in najdra-matičnejši način, če so želele učinkovito odgovoriti na udarce, ki so jih tisto leto kot najsilovitejše sunke pod pas dobile od Cose nostre. Milijoni Italijanov so v televizijskih prenosih lahko videli, kako so Palermčani na pogrebu tožilca Falconeja, njegove žene in osebnih stražarjev izžvižgali predstavnike države z novoizvoljenim predsednikom na čelu. In drugič, če so vojaki prevzeli varnost in nadzor, so se policisti in karabinjerji lahko posvetili iskanju morilcev in preiskavam o mafijskem delovanju.8

Po umorih Falconeja in Borsellina je italijanska država dokazala, da lahko vojaško porazi mafijske družine. Da jih lahko obglavi, zdesetka in osiromaši, če to le hoče. Na vprašanje, ali jih lahko premaga, pa so vsi, s katerimi sem se v zadnjih petnajstih letih o tem pogovarjala, zmajali z glavo. Danes mi je jasno, da je mafija v Italiji politični problem. Država je vsakič po odmevnih ubojih svojih predstavnikov, najbolj pa po napadih na Falconeja in Borsellina, mafijske organizacije spravila na kolena. A je vedno, ko bi bilo treba izstreliti samo še zadnji, milostni strel, umaknila prst s petelina in pospravila orožje.

Napada na Falconeja in Borsellina sta bila demonstracija mafijske moči brez primerjave, brutalno nasilje vsem na očeh, drznost na meji blaznosti. Falcone je maja 1992, ko so ga ubili, služboval na pravosodnem ministrstvu v Rimu, kjer je bil pogosto brez osebnega spremstva. V Rimu bi bil lahka tarča, in vendar so se odločili, da ga umorijo na otoku.


16

Zakaj je moral umreti Giovanni Falcone? In zakaj šele desetletje zatem, ko ga je ves svet spoznal kot največjega in najučinkovitejšega nasprotnika sicili-janske Cose nostre, človeka, ki je pripravil prvi veliki, danes že zgodovinski protimafijski proces in spravil na zatožno klop 459 mafijcev? V začetku osem-desetih let prejšnjega stoletja je bil Falcone skupaj s Paolom Borsellinom, ki je umrl v eksploziji avtomobilske bombe manj kot dva meseca po Falconejevi smrti, član sodniške preiskovalne skupine, ki danes velja za legendarno pro-timafijsko enoto, prvo te vrste v italijanski zgodovini in prvo, ki je dregnila v mafijski osir. A je bila takrat le osamljena skupina preiskovalnih sodnikov, ki jo je po zgledu tožilskih skupin, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preiskovale terorizem, oblikoval vodja preiskovalnega urada palermskega sodišča Rocco Chinnici. Chinnicija je mafija julija 1983 ubila v eksploziji razstreliva, ki so ga nastavili v avtomobil znamke Fiat 500. V eksploziji, ki so jo sprožili z daljinskim upravljalnikom, so umrli tudi njegova osebna stražarja in vratar stanovanjske hiše, v kateri je Chinnici živel. Po njegovi smrti je vodstvo urada prevzel Antonino Caponnetto.9 Do tistega časa je bila mafija za večji del italijanske javnosti zgolj lokalna združba pritlikavih, okroglih in kosmatih mo-žicev, ki se potikajo po sicilijanskih gmajnah in z luparo, dvocevko z odrezano cevjo, tradicionalno mafijsko pokalico, ustrahujejo kmete in jim kradejo živi-no. V najboljšem primeru jih je splošno veljavni družbeni kliše, ki ga je javno mnenje vzelo za svojega, oblekel v najlonske ameriške srajce s kričečimi vzorci, jih ovesil z debelimi zlatimi verižicami, jim nataknil ogromne zlate prstane in težke dragocene ure, luparo zamenjal s sodobnejšim orožjem, pištolami in kalašnikovkami, in jim pripisal grehe tihotapljenja in preprodajanja cigaret in mamil, pobiranja varščine in zvodništva. Potem so se Giovanni Falcone in njegovi sodelavci v samotnih in strogo zastraženih uradih palermske sodne palače lotili dela, brskali, zasliševali, poizvedovali in nazadnje pripravili tri po-membne mafijce do tega, da so spregovorili. Tommaso Buscetta iz palermske družine Porta nuova, Salvatore Contorno in Francesco Marino Mannoia iz družine Stefana Bontateja, takrat najpomembnejše palermske mafijske dru-žine, so bili v veliki mafijski vojni sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja na napačni strani. Potem ko so jim pokončali sorodnike, uničili organizacijo in prevzeli posle, jim ni preostalo drugega, kot da spregovorijo.

»Ko je Falcone v začetku osemdesetih let začel delati kot preiskovalni sodnik, je preiskave usmeril na bančni sistem. Na denar. Cosa nostra živi od nezakonitih poslov, ki pa v hipu, ko se denar opere, postanejo zakoniti,« mi je leta 2000 pripovedoval Armando Sorrentino, ki je bil v tistem času odvetnik sorodnikov žrtev na procesu proti storilcem atentata na Falconeja. »Falcone je razumel, da je treba tu preiskovati, če želimo prekiniti ta izkrivljeni, nezakoniti,

OBLAST BREZ OBRAZA


COSA NOSTRA

17

črni finančni tok. Prej ni nihče tako preiskoval. On je tu našel limfo in prišel do trgovine z mamili, do pranja denarja, do 'Pizza connection', torej do velikih preiskav, ki so potekale vzporedno s preiskavami o sicilijanski Cosi nostri.10 Potem pride leta 1984 Buscetta. Govoriti hoče le s Falconejem in z določenimi policisti. In Falcone začenja razumeti delovanje mehanizmov Cose nostre. Coso nostro loči od mafije. Mafija je bolj splošen pojem, v katerega spadajo različni kriminalni sistemi. Cosa nostra pa je izrazito sicilijanska, čeprav ima zveze na drugi strani oceana. Čeprav živi tukaj, v tem svetu, segajo njeni in-teresi daleč čez meje Sicilije.«11 Kar je Buscetta leta 1984 povedal Falconeju, je bilo za preiskovalce neprecenljivo odkritje: sicilijanski mafijci sami sebi ne pravijo mafija, temveč Cosa nostra. Ta je sestavljena iz družin in temelji na sorodstvenem in ozemeljskem načelu. Družine se delijo na desetine, sesta-vljene iz vojakov, ki jim poveljuje capodecina, vodja desetine, in mladeničev, piciotti, ki jih šele preizkušajo, ali so vredni, da postanejo uomini d'onore, možje časti. Ozemlje več družin sestavlja mandamento, okraj, za sprejemanje pomembnejših odločitev pa se sestane pokrajinska ali celo medpokrajinska komisija, ki jo sestavljajo predstavniki vseh družin in ki jo samo novinarji imenujejo kupola. Falcone je pomen Buscette za svoje preiskave takole opisal: »Pred njim o mafijskem pojavu nisem imel – nismo imeli – drugega kot le površinsko predstavo, šele z njim smo ga lahko začeli opazovati od znotraj. Dal nam je številne potrditve o strukturi, tehnikah novačenja, o funkcijah Cose nostre. Predvsem pa nam je dal široko, globalno vizijo pojava. Dal nam je ključ za razumevanje problema, jezik, kodo. Za nas je bil kot profesor jezikov, zaradi katerega lahko greš k Turkom in ti ni treba govoriti samo z rokami. Mogoče so bili, kar se tiče vsebine pričevanj, drugi skesanci pomembnejši od Buscette, toda on nam je dal metodo, kar je bilo odločilno in je imelo velik pomen. Brez metode ne razumeš ničesar. Z Buscetto smo stopili na rob pre-pada, kamor si dotlej nihče ni drznil stopiti, kajti vsak izgovor je bil dober za to, da nisi hotel pogledati, da si dlakocepil, drobil preiskave, zanikal obstoj Cose nostre.« Falcone je povedal tudi, kaj mu je na prvem zaslišanju dejal Buscetta: »'Opozarjam vas, gospod tožilec,' je dejal, 'po tem zaslišanju boste postali slavni. Toda želeli vas bodo tudi profesionalno in fizično uničiti. Tako kot mene. Nikoli ne smete pozabiti, da se račun, ki ste ga odprli s Coso nostro, nikoli ne zapre. Bi me še vedno želeli zaslišati?' In tako se je začelo njegovo sodelovanje z oblastmi.«12

Giovanni Falcone je bil človek, ki ni veliko govoril; zase je menil, da lahko mafijo razume tudi zato, ker je Sicilijanec, Palermčan, ker je zrastel v mafijski kulturi, ki se ji tam ne moreš izogniti; ker je kot vsak Sicilijanec in vsak mafijec dobro poznal besednjak tišine in kretenj, besednjak nikoli izgovorjenih besed,


18

napol izpeljanih kretenj, ki na tem otoku, v tem mestu povedo več od besed. Vedel je, da ima vsako drobno znamenje v kozmosu Cose nostre natančen pomen. Skesanec Calderone je nekoč dejal novinarjem: »S Falconejem sem sodeloval, ker je uomo d'onore, mož časti.«13 Falcone je umrl, ko mu je bilo 52 let, in 11 let svojega življenja, od leta 1980 do leta 1991, ko je pod takratnim pravosodnim ministrom Claudiem Martellijem postal vodja direktorata za kazenske zadeve na pravosodnem ministrstvu v Rimu, je preživel kot ujet-nik: zaprt v bunkerjih palermske sodne palače, v blindiranih avtomobilih, v strogo zastraženem stanovanju v središču Palerma, v nenehnem zavedanju, da bo vsak dan do konca življenja hodil po minskem polju. »Nekoč me je prišel obiskat domov kolega Paolo Borsellino. 'Giovanni,' mi je rekel, 'takoj mi moraš dati številko sefa v svoji pisarni!' 'Kaj ti pa bo?' sem vprašal. 'Ja, kako ga bomo pa odprli, če te ubijejo?'«14 To je le ena njegovih najbolj citi-ranih zgodb. Ironija na račun smrti je del sicilijanske kulture. Tožilci so se v dolgih, nečloveško napornih dnevih, ki so jih preživljali med maksiprocesom, zabavali s sestavljanjem svojih nekrologov, ki naj bi jih objavili v palermskem dnevniku Giornale di Sicilia. Izmišljevali so si najbolj strašljive opise svojih smrti in se ob tem nesmrtno zabavali. A za Falconeja je bilo to edino življenje, ki ga je poznal, edino življenje, ki ga je hotel živeti. »Nisem ne Robin Hood ne kamikaze, sem v službi države, in to je edina država, ki jo poznam,« je odgovarjal tistim, ki so ga spraševali, ali je vredno postavljati na kocko svoje življenje za to državo. Njegova izjemna disciplina in energija, prefinjeni um, orjaški spomin, natančnost ter popolna predanost delu so iz njega naredili mit. Boju države proti mafiji pa so hkrati dali tudi obraz, ime in priimek, čeprav je sam vedno govoril, da bi morali biti organi pregona brezimni in brezobrazni kolektivi; zaradi koncentracije pozornosti na le nekaj ljudi je tudi država bolj ranljiva. Tako kot je lahko smrtno nevarno podcenjevanje in nepoznavanje sovražnika. »Leta 1979 je policijski komisar Boris Giuliano verjetno umrl tudi zato, ker je preiskoval na slepo, ne da bi se zavedal, v kakšni nevarnosti je, saj se je premikal po terenu, ki ga takrat ni nihče poznal. Naj pojasnim: s tem ko je preiskoval izvor kovčka, nabasanega s 500.000 dolarji, ki so ga odkrili na palermskem letališču, je odkril, da je neki gospod Giglio v mestno banko Cassa di risparmio vložil 300.000 dolarjev. In je šel k direktorju banke, ki se je imenoval Francesco Lo Coco, in ga vprašal: 'Kdo je ta Giglio?' Odgovor je bil: 'Ne vem.' Giuliano je še dodal: 'Obvestite me, če se prikaže.' Lo Coco, kot smo ugotovili pozneje, je prvi bratranec Stefana Bontateja, vodje mafijske družine iz četrti Santa Maria di Gesù, gospod Giglio pa ni nikoli obstajal. Denar je za družino Bontate položil Lo Coco. Komisar Giuliano je zaradi pomanjkanja informacij vstopil v volčji brlog, da bi ugotovil, kaj dela volk. Sam, s svojo

OBLAST BREZ OBRAZA


COSA NOSTRA

19

veliko profesionalnostjo in izjemnim pogumom, a je dvignil le rob zavese, ki je skrivala veliko bolj zapleteno realnost. Iz tega sem zaključil, da je treba preiskovati z veliko pozornostjo in ob vsakem koraku preveriti korak med znanim in neznanim in ne čakati, da bodo naše vrzeli zapolnili drugi.«15

Falcone in Borsellino sta danes italijanska narodna junaka, toda za življe-nja sta bila palica v kolesju, ki so ga v tihem sožitju z mafijo vrtele državne ustanove. Palermo je cinično stal ob strani in čakal, ali jima bo uspelo ali ju bodo, kot dolgo vrsto drugih pred njima, ubili. Vendar sta preživela desetletje velikega sojenja mafiji, maksiprocesa, kot so ga takoj krstili mediji, doživela njegov konec ob božiču leta 1987 – od 459 obtoženih jih je sodišče obsodilo 257, to število se je v naslednjih mesecih zmanjšalo na 142 – in nazadnje dočakala še razsodbo vrhovnega sodišča v začetku leta 1992. To je potrdilo vse na maksiprocesu izrečene kazni, skupaj z dosmrtno ječo za takratne vodje kupole. S tem pa je podpisalo tudi njuno smrtno obsodbo.16

Corleončani, ki so vse od mafijske vojne obvladovali Coso nostro, so dru-gim družinam zagotovili, da je stvar urejena. Bili so prepričani, da so prek svojih političnih referenc poskrbeli za to, da bo vrhovno sodišče razveljavilo obsodbe, izrečene na nižjih stopnjah. A jih ni. Izgubili so obraz. Čeprav so se obvezali, da bodo prek svojih zvez poskrbeli za neprijetnost, ki je mučila vse družine, so se le osramotili. Maščevanje je moralo biti zato dovolj pekoče, da bi lahko izžgalo nečastno znamenje z ranjenega ugleda.

Najprej so ubili Salva Limo, evropskega parlamentarca Krščanske demokra-cije, človeka, ki je štirideset let dominiral na sicilijanskem političnem prizorišču in dobival, pa naj je kandidiral za kateri koli položaj, največ glasov na otoku. Glasov, ki jih je nadzorovala mafija. Salvo Lima je bil nič, ki je postal vse. Lima je imel v svoji karieri funkcije občinskega svetnika, župana Palerma, deželnega sekretarja Krščanske demokracije, poslanca v državnem parlamentu, podtaj-nika v finančnem ministrstvu in nazadnje še evropskega parlamentarca za tri mandate, a ni za seboj pustil ničesar, kar bi pričalo o njegovem delu, nobene knjige, razprave, spominov, niti vrstice v katerem od časopisov. V nekrologih so po njegovi smrti zapisali, da je »obvladal veliko umetnost posredovanja«, in to je bilo verjetno še najbližje tistemu, kar je Salvo Lima počel vse življenje: bil je molčeči zastopnik tujih interesov v zapleteni geometriji skritih in vplivnih sil. Da je imel na eni strani Coso nostro, so vedeli številni, tako kot so bile vedno glasnejše govorice, da je drugi konec verige držal v roki eden najmočnejših politikov povojne Italije, sedemkratni predsednik vlade, večkratni minister, prvak Krščanske demokracije, senator Giulio Andreotti.

Na dan svoje smrti se je Lima ravno odpravljal v mesto, da bi preveril, kako potekajo priprave na Andreottijev prihod na Sicilijo, ki je pomenil ključno


20

točko v predvolilni kampanji Krščanske demokracije za aprilske parlamentar-ne volitve. Streli morilca, ki je na motorju pribrzel mimo, so ga pokosili pred njegovo hišo v Mondellu, obmorskem središču le lučaj od Palerma. Vplivnež, ki je skoraj pol stoletja veljal za nedotakljivega, je obležal v mlaki krvi; moral je plačati, ker svoje zadnje velike naloge ni mogel izpolniti. Ko so ga pokrili z belo rjuho, so v veliko veselje fotografov belolaso glavo pustili odkrito. In to je bila edina fotografija Salva Lime, ki so jo tiste dni objavljali časopisi. Še redkejši in bolj skopi so bili zapisi In memoriam, ki so mu jih posvetili njegovi sodelavci. Za Salvom Limo je bilo bolje ne žalovati.

Triindvajsetega maja 1992 sta se tožilec Falcone in njegova žena Francesca Morvillo vračala iz Rima v Palermo. Njuno letalo je popoldne pristalo na le-tališču Punta Raisi, kjer sta ju pričakala dva avtomobila s telesnimi stražarji. V zapuščeni zgradbi v hribu nad avtocesto pri izhodu za zaspano obmor-sko mestece Capaci je na Falconejev sprevod avtomobilov prežala skupina mafijcev z Giovannijem Brusco na čelu. Brusca, srednji izmed treh bratov mafijske družine iz San Giuseppe Jata, je z daljinskim upravljalnikom sprožil detonator. Ta je vžgal tritol, ki je bil skrit v kanalu pod avtocesto. Avtomobil, ki je v koloni treh po avtocesti vozil prvi, je vrglo v zrak. Letel je čez nasprotni vozni pas, nato pa ga je zabilo v gmajno. Trije možje, ki so se peljali v njem, so bili mrtvi, še preden so prileteli na tla. V drugem vozilu je namesto šoferja za volanom sedel Falcone, ob njem pa njegova žena. Voznik je sedel zadaj. In preživel. Falcone je umrl okoli osmih zvečer na urgentnem oddelku ene izmed palermskih bolnišnic, Francesca Morvillo tri ure pozneje. V tretjem, zadnjem avtomobilu so jo odnesli le z buškami, praskami in manjšimi poškodbami, tako kot v drugih vozilih, ki so v trenutku, ko je tritol iz sodobne avtoceste naredil razrit kolovoz, peljali mimo. Krater je zeval na več kot sto metrov dolgem odseku. »Nikoli niso še nobene ceste na Siciliji tako hitro popravili kot tisti do kraja uničeni odsek pri Capaciju,« vedo povedati v Palermu. Kmalu zatem je nekdo del ograje nad kanalom, v katerem je bilo skrito razstrelivo, pobarval rdeče, na magistralni cesti, dvesto metrov proti notranjosti otoka, pa so postavili tablo z imeni petih umrlih in napisom: »Ubila jih je politično-mafijska oblast.«

Maria Falcone, Giovannijeva sestra, je za bratovo smrt izvedela od pri-jateljice: »Glede na razmere, v kakršnih je živel, me je človeška narava na-gonsko vodila v to, da o tem nisem razmišljala. Da sem poskušala odmisliti – na psihološki ravni, zgolj za osebno zaščito – to, kar se je potem dejansko zgodilo.« Maria Falcone je gospa strogega videza. Po bratovi smrti je ustano-vila fundacijo za boj proti mafiji in jo poimenovala po Falconeju in njegovi ženi. Vajena je javnega nastopanja, svoje življenje je po bratovi smrti posvetila

OBLAST BREZ OBRAZA


COSA NOSTRA

21

nenehni javni angažiranosti v boju proti mafiji. Ko sem jo prvič srečala, je od napada minilo več kot osem let. Sedeli sva v pisarni fundacije, zunaj je bil že mrak in kljub močnim snemalnim lučem je bila tudi soba v poltemi. Ko mi je opisovala, kje je bila, kaj je počela tisti dan, ko je Falcone umrl, je govorila vedno počasneje, dokler se ji ni glas povsem pretrgal. A se ni po-skusila ne opravičiti ne začeti znova. Počakala je nekaj trenutkov in nato spet spregovorila. »Ko me je poklicala prijateljica, mi ni naravnost povedala, da je Giovanni umrl, a sem iz njenih besed in glasu takoj razumela, da se mu je nekaj zgodilo. Podzavestno sem si rekla: tako, pa se je uresničilo tisto, kar se je moralo. Takrat sem končno skoraj fizično dojela, da se je zgodilo tisto, na kar nisem smela misliti.«17

Za napad na Falconeja je bilo vse pripravljeno že konec aprila. Kako so ga izpeljali, kdo je bil zraven, kaj so si ob tem mislili in o čem so se pogovarjali, je preiskovalcem povedal človek, ki je detoniral eksplozijo: Giovanni Brusca. Ko so ga prijeli, 20. maja 1996 v bližini Agrigenta, je bil vodja Corleončanov; krmilo najmočnejše družine Cose nostre je po dogovoru s Provenzanom pre-vzel po aretaciji Riine leta 1993 in Leoluche Bagarelle leta 1995. Brusca je bil sin velikega bossa iz San Giuseppe Jata Bernarda Brusce, ki se je že zgodaj povezal s Corleončani. Mafijec je postal že zelo mlad – ob napadu na Falconeja je imel 35 let – in kmalu zaslovel po svoji izjemni krvoločnosti. Prijel se ga je vzdevek »u verru«, prašič. »Ubil sem Giovannija Falconeja. In ni bilo prvič. Z avtomobilom bombo sem ubil sodnika Rocca Chinnicija in njegove osebne stražarje. Odgovoren sem za ugrabitev in smrt malega Giuseppeja di Mattea, ki je imel trinajst let, ko smo ga ugrabili, in petnajst, ko smo ga ubili. Osebno sem izvedel in ukazal več kot 150 umorov. Še danes se ne spomnim imen vseh, ki sem jih ubil. Več kot sto, a gotovo manj kot dvesto. Veliko sem jih zadavil. Njihova trupla sem nato raztopil v solni kislini. Nekatera sem pred tem pooglenil na žaru, ki smo ga sestavili prav za to. Trupel namreč veliko-krat nismo mogli puščati zakopanih naokoli: tvegali bi, da bi zanje povedal kakšen skesanec, za preiskovalce pa bi pomenila dragocene sledi.«18 Tako Brusca začne knjigo, ki jo je o njegovem življenju z njegovim sodelovanjem napisal palermski novinar Saverio Lodato. Brusca je kmalu po aretaciji postal skesanec. Najprej je poskušal policijo speljati na napačno sled, nato je zares spregovoril. Priznal je več kot sto umorov, policiji pa je priskrbel pomembne informacije, ki so pripeljale do številnih aretacij in pravnomočnih obsodb.19 Povedal je, da so Falconeja nameravali ubiti že leta 1982, a so se nato raje prej spravili na Chinnicija. Leta 1984 so v gmajni pri San Giuseppe Jatu preizkušali bazuko, s katero bi streljali na Falconejev blindirani avtomobil, a niso mogli dojeti, kako deluje. Leta 1987 so načrtovali atentat v palermskem kopališkem


22

bazenu, kamor je Falcone nekajkrat na teden hodil plavat, a je bil težko iz-vedljiv. Leta 1989 jim je spodletel atentat v obmorski hiši v Addauri, kjer so razstrelivo pustili kar v torbi na plaži, detonirali pa bi ga, ko bi šel Falcone plavat, a so ga varnostniki prej odkrili. »Falconeja sam nisem nikoli spoznal,« je povedal Brusca, »a moja čustva do njega so bila enaka tistim vseh članov Cose nostre: bil je prvi tožilec po Roccu Chinniciju, ki nas je uspel resno spra-viti v težave, tisti, ki je sprožil pojav skesancev, ki je pripravil, čeprav ne sam, prvi maksiproces proti nam. Uspelo mu je vstopiti v Coso nostro – zato ker je razumel njeno logiko in zato ker je našel pravi ključ. Sovražili smo ga. Od nekdaj smo ga sovražili.«20 Smrt je na Falconeja prežala neprekinjeno deset let, edino obdobje, ko je prišel ukaz, naj se blokirajo vse dejavnosti v zvezi s tem, je bilo januarja 1992, ko se je čakalo na odločitev vrhovnega sodišča v zvezi z maksiprocesom. Ko je to sodišče potrdilo nižjestopenjske sodbe, je morilski načrt, ki je imel zeleno luč že desetletje, stekel z neomejeno hitrostjo. Avtocesto so izbrali, ker se je Falcone vsak konec tedna, potem ko se je z letalom vrnil iz Rima, po njej odpeljal v Palermo. Razstrelivo so v podzemni jašek do polovice avtoceste namestili tako, da so ga tulec za tulcem, 12 tulcev po 25 kilogramov in enega po 35 – v tega so položili detonator –, odpeljali z rolko. Brusca je povedal, da se je bilo težko plaziti v ozkem rovu in pred sabo potiskati raz-strelivo, zato so se nazadnje sami ulegli na rolko in tulce potiskali z nogami, iz jaška pa so jih na plano potegnili z vrvjo. Potem so vhod v jašek zakrili z grmičjem in čakali na priložnost. Glede na predvideno hitrost so izmerili, na kateri točki je treba pritisniti na sprožilec, da bo eksplozija avto zadela v polno. Na tisti točki so ob robu avtoceste pustili star hladilnik (Falcone, ki je vozil, bi se skoraj lahko rešil, saj je le malo pred hladilnikom zmanjšal hitrost, ker je šoferju na zadnjem sedežu podajal sveženj ključev, zato je glavni sunek zajel avtomobil, ki je vozil pred njim). Izvidnice so sporočale, kdaj bo konvoj odpeljal iz Palerma na letališče, kdaj bo avto s Falconejem startal z letališča. Dvakrat so ga zgrešili, ker niso bili na mestih, ko se je peljal mimo, tretjič so ga ubili. »Ni bilo enega samega poka, ki bi naredil bum. Ponavljali so se, ker so tulci eksplodirali drug za drugim. Slišalo se je kot tututum, tututum, tututum. Če sem iskren, je osupnilo tudi mene.«21

Čeprav je obveljala teza, da je mafija Falconeja ubila iz maščevanja, osta-ja tudi po koncu sojenja izvajalcem in naročnikom napada še vedno veliko nepojasnjenega. Falcone je že po prvem poskusu atentata nase junija 1989, ko so policisti na plaži ob vili v Addauri v bližini Palerma, ki jo je najel za počitnice, odkrili razstrelivo, dejal: »Opravka imamo z ljudmi prefinjenega uma, ki usmerjajo mafijo. Mogoče je, da obstajajo povezave med vrhovi Cose nostre in tajnimi silami, ki imajo tudi druge interese. Občutek imam, da bi to

OBLAST BREZ OBRAZA


COSA NOSTRA

23

lahko bila najverjetnejša razlaga, zakaj me želijo ubiti.«22 Maria Falcone mi je povedala, da je njen brat v mafijski prevladi videl nevarnost za demokracijo, v mafiji pa nekakšno antidržavo. Bil je prvi, ki je doumel, da so mafijske dru-žine le oboroženi del Cose nostre in da je njena največja moč v povezavah z drugimi centri moči. »Sodbe na procesih za pokol pri Capaciju so pokazale, da so bili naročniki napada člani pokrajinske in deželne mafijske komisije ali kupole, izvajalci pa nekateri mafijci. Toda na vseh procesih so se jasno poka-zale tudi sence, ki dopuščajo možnost, da so pri snovanju napadov sodelovali tudi ljudje, ki ne pripadajo Cosi nostri,« mi je povedal Armando Sorrentino. Po njegovih besedah je bila Falconejeva smrt za Coso nostro vsekakor lep dosežek, a so imeli od nje velike koristi tudi drugi. »Falcone je Coso nostro preiskoval tudi zunaj sicilijanskega okvira, na nacionalni in na mednarodni ravni. Ali je torej mogoče, da je videl le nezakonite dejavnosti Cose nostre in ne tistih širših, s katerimi so te povezane? Ali da ni videl tistega, kar Cosa no-stra predstavlja v širšem kontekstu mednarodnega organiziranega kriminala? Prepričan sem, da je s svojo izjemno zmožnostjo preiskovanja odkril nezako-nite finančne operacije mednarodnega značaja.« Ob izjalovljenem poskusu napada na Falconeja v Addauri bi morala biti gostja v vili tudi Carla del Ponte, ki je bila takrat v Palermu, večer pred tem pa sta bila s Falconejem skupaj na večerji v neki restavraciji. Del Pontejeva, takrat preiskovalna sodnica (giudice istruttore) iz švicarskega Lugana, se je specializirala za finančni kriminal; s Falconejem sta se prvič srečala leta 1981 in nato sodelovala v vrsti primerov, ki so se nanašali na tihotapljenje mamil in pranje denarja, na povezave med sicilijansko mafijo in švicarskimi bančnimi ustanovami. Del Pontejeva v svoji biografiji piše, da je nekaj dni po Falconejevi smrti v njeno pisarno v Luganu telefoniral neznanec. »Si videla, kaj se je zgodilo tvojemu prijatelju?« je dejal s sicilijanskim naglasom in takoj zatem prekinil zvezo.23 Falcone, ko so ga ubili, ni bil več v Palermu, ker je bil tam profesionalno že nekaj časa mrtev. Najprej so ga poskušali diskreditirati z anonimnimi pismi, ki so dvignila veliko prahu, in medijskimi kampanjami, nato ga kljub kandidaturi po upokojitvi Antonina Caponnetta niso izvolili za vodjo preiskovalnega urada palermskega sodišča, čeprav je bil Caponnettov naravni naslednik; prav tako ga niso izbrali za vodjo supertožilstva, Nacionalne protimafijske direkcije, ki je bila njegova zamisel in njegov projekt. Za Sicilijo dvojnih resnic, dvoumnih znamenj in namigov so bila to jasna sporočila. Falcone je sam, za njim ne stoji nihče, pustili so ga na čistini. »Umreš lahko zato, ker ostaneš sam, ali zato, ker si igral igro, ki je bila prevelika zate. Pogosto lahko umreš tudi zato, ker nimaš potrebnih zave-zništev, ker nimaš podpore. Na Siciliji mafija udari tiste predstavnike države, ki jih država ne zaščiti.«24 Tako je Falcone šest mesecev pred smrtjo povedal


24

francoski novinarki Marcelle Padovani. Takrat je bil že na pravosodnem mini-strstvu v Rimu, kjer je imel veliko več možnosti za mednarodno sodelovanje v sodnih postopkih: od zaprosil za pravno pomoč in vpoglede v bančne račune v tujih bankah do sodelovanja s policijo in tožilstvi drugih držav – možnosti, ki jih v Palermu ni imel. Nedokazana so tudi ugibanja, da so se Falconejeve preiskave o mafiji večkrat prekrižale s preiskavami o politični korupciji, ki so v tistem času potekale v Milanu in ki so sprožile plaz, v katerem je nato razpadel italijanski povojni strankarski sistem. Če je bil za Riino pri uboju Falconeja še kdo, ki ni pripadal Cosi nostri, ni znano. A območja senc ostajajo.

* * *»Država prihaja v Palermo samo ob velikih pogrebih,« sem slišala v ured-

ništvu sicilijanskega dnevnika La Sicilia. Maja 1992 se je ob krstah Falconeja, njegove žene in treh mož iz spremstva poleg tisočev Sicilijancev zvrstila še vsa nacionalna politična elita in pri tem morala prenašati, da so jo ljudje izžviž-gavali; s klici »morilci« in »zločinci« pa so jo celo spodbudili k predčasnemu umiku. Kako so se torej počutili novoizvoljeni predsednik Oscar Luigi Scalfaro, ministri in poslanci, potem ko so se morali le poldrugi mesec pozneje spet vrniti na isti kraj, v isto sodno palačo, pred isto množico ljudi, ki je takrat objokovala smrt Paola Borsellina, Falconejevega najtesnejšega sodelavca še iz časov maksiprocesa in po njegovi smrti tudi njegovega najlegitimnejšega naslednika pri razkrivanju mafijske organiziranosti?

Bila je nedelja. Borsellino je – kot vsako nedeljo – prišel na obisk k materi, ki je stanovala v palermski ulici Amelio. »Napad na Borsellina je bil kot vbod noža v odprto rano. Eksplozijo sem slišala in jo zamenjala za poletno grmenje, ki je pri nas zelo močno. Počivala sem in brala, in ko sem slišala ta zvok, sem si rekla: nevihta prihaja. Nisem pa slišala dežja. Kakšno čudno grmenje? Čudno grmenje brez dežja.« Tako mi je trenutek, ko je eksplodirala bomba, opisala Cettina D'Onofrio, učiteljica na palermski srednji šoli, ki mi je z nasveti in kontakti velikokrat pomagala, ko sem bila v Palermu.25 Tehnika napada je bila podobna tisti, s katero so leta 1983 umorili Rocca Chinnicija: eksploziv je bil skrit v avtomobilu, ki je bil parkiran pred železno ograjo ob vhodu na notranje dvorišče. Sprožili so ga z daljinskim upravljalnikom, ko je Borsellino pritisnil na hišni zvonec. Z njim je umrlo tudi pet telesnih stražarjev. Ostanke trupel so na pročelju našli še v višini četrtega nadstropja.

Rito Borsellino, Paolovo sestro, sem prvič srečala, ko je še delala v družinski lekarni, ki jo je podedovala po očetu. Živela je v tistem stanovanju, kamor naj bi njen brat na dan, ko so ga ubili, prišel k materi na kosilo. Spomnim se, da ni nikoli pogledala skozi okno, ko mi je pripovedovala, kakšno je bilo po ek-

OBLAST BREZ OBRAZA


COSA NOSTRA

25

sploziji videti parkirišče pred poslopjem: »Paolova smrt ni bila nepričakovana. Vedeli smo, da bo prej ali slej umrl. Sam nas je navadil na idejo o nasilni smrti, ki jo bo srečal na svoji poti. Vedno je govoril: ko me bodo ubili; ni rekel: če me bodo ubili. To je govoril ženi, otrokom, najini materi. Skupaj z njim smo sprejeli to možnost. Ker je bil to del njegovega življenja. To je bil del njegove življenjske izbire. To smo sprejeli. Vedeli smo, da se bo zgodilo. Toda eno je predstavljati si, drugo pa je to doživeti. Zgodilo se je pod mojim stanovanjem. Ko sem se vrnila, je bilo vse opustošeno, kot v vojni. Moj prvi vzgib je bil, da pobegnem in se nikoli več ne vrnem. A so mi pomagali otroci in mož in odločila sem se, da ostanem in obnovim dom. Kajti to je potrditev življenja. Če bi odšla, bi smrt sprejela kot konec nečesa. Jaz pa sem to smrt hotela vzeti za začetek nečesa.«26 Rita Borsellino je postala ena najvidnejših sicilijanskih javnih osebnosti, bila je med ustanovitelji Libere, civilnodružbenega združe-nja za boj proti mafiji, in čeprav je bilo to zanjo težko, je intimno tragedijo spremenila v notranjo moč. »Če bi se prepustila bolečini, bi s Paolom umrla tudi moja vest. Nisem smela dovoliti, da vse, kar je storil, utone v pozabo. Ne bi bilo prvič. Dobro se spominjam, kako se je po umoru generala Dalla Chiese zdelo, da se bo vse spremenilo, nato pa je bilo že po nekaj dneh vse kot prej. Na Siciliji, v Palermu se je povsem mogoče obnašati, kot da mafije ni. Mnogo je takih, ki tako živijo in se čudijo tistim, ki na ves glas kričijo, da mafija je. Zdaj smo spet v takem obdobju, ko se zdi, da mafija ne obstaja; ko na tiste, ki se bojujejo proti njej, gledajo kot na norce. Boj proti mafiji je spet postal nemoderen. Razumljivo je, da ljudje ne morejo biti vedno enako zavzeti, od pokolov je minilo osem let, javnost je utrujena, želi si normalnosti. Toda normalnosti ne najdeš kar za vogalom. Normalnost si moraš zaslužiti. Ne moreš zjutraj vstati in reči, zdaj smo pa v normalni deželi. Ker nismo. Italija ni normalna dežela, Sicilija ni normalna dežela zato, ker tu ne vlada država, ampak organizirani kriminal. Ni mi žal, da sem svoje življenje postavila na glavo, čeprav mi ni bilo lahko; prej sem skrbela za dom, družino in našo le-karno, javnega nastopanja nisem bila vajena. Ampak prepričana sem, da če bi mi Paolo lahko pogledal v oči, kot je to počel, ko sva bila še majhna, bi se mi nasmehnil, tudi njegove oči bi se smejale, kajti Paolo ni poznal malodušja in vdanosti v usodo. Vedno je govoril, da se je treba potruditi. In jaz sem se odločila, da bom prispevala svoj delež, kot je to storilo veliko drugih ljudi. Danes vemo, da je mafijo mogoče poraziti, če to le hočemo. Torej preprosto moramo to hoteti.«27 Rito Borsellino sem naslednjič srečala marca 2008 med predvolilno kampanjo za parlamentarne volitve, na katerih je na levosredinski strani kandidirala za senat. Bilo je vse drugače kot ob najinem prvem sreča-nju. Govorili sva v njeni pisarni, v kateri je mrgolelo ljudi, ki so pripravljali


26

predvolilni material, usklajevali urnik njenih obveznosti ali kar tako posedali v dvoranici, namenjeni tiskovnim konferencam, in se pogovarjali. »Sem op-timistka, ker se zavedam kontinuitete dela tožilstva in policije,« je rekla. »S skoraj neobstoječimi sredstvi – policijski avtomobili so brez bencina, denarja ni niti za plačilo nadur policistom – uspejo izvajati izredne operacije, v katerih sistematično obglavljajo mafijo. Sistematično pravim zato, ker je mafija kot hobotnica, kot pošast, ki se regenerira.«

Ozadje napada na Borsellina tudi danes še ni v celoti pojasnjeno. Kljub obsodbam izvajalcev in naročnikov veliko vprašanj ostaja brez odgovora. Pojavila se je teza, da naj bi Borsellina ubili tudi zato, ker je izvedel (in mu nasprotoval) za tajno dogovarjanje med Riino in neznanimi državnimi pred-stavniki: Cosa nostra naj bi se bila po uboju Lime in Falconeja, umorih, ki naj bi ju Riina ukazal tudi zato, da bi z njuno težo svojim zahtevam dvignil ceno, pripravljena pogajati: videli ste, kaj lahko storimo, ustavili se bomo le, če nam ustrežete. Zahteve naj bi se nanašale na teme, ki so bile za mafijce življenjskega pomena: odprava strogega zaporniškega režima, odprava zakona o skesancih, razveljavitev nekaterih procesov. Borsellina naj bi bila mafija pripravljena prihraniti, če bi bilo njenim zahtevam zadoščeno. Ker ni dobila pozitivnega odgovora, je atentat, za katerega je Giovanni Brusca povedal, da pri njem ni sodeloval, da pa ga je druga skupina gotovo pripravljala več mesecev, izvedla. O skrivnostnem seznamu zahtev, ki naj bi ga Riina izročil svojim sogovornikom na strani države, v sicilijanščini se takemu listu papirja reče »papello«, pišejo tudi sodniki iz Caltanissette v sodbi na tretjem procesu proti krivcem za napad na Borsellina: »Po pripovedovanju skesanca Giovannija Brusce je Riina začel pogajanja z ljudmi, katerih identitete ni razkril; izročil jim je 'papello' z neka-terimi zahtevami […]. Za ta pogajanja je skesanec izvedel junija 1992, torej po napadu na Falconeja in pred napadom na Borsellina, ko mu je Riina zaupal, da so se ti ljudje, s katerimi se pogaja, 'podelali v hlače'. Kakšnih deset dni zatem je povedal, da so bile mafijske zahteve zavrnjene, češ da so 'pretirane'. Zato so izvedli napad na Borsellina. Riina je zatem menil, da je 'potreben še en podvig', in predlagal atentat na Pietra Grassa, stranskega sodnika na maksi-procesu, ki pa ga niso uresničili zaradi tehničnih težav. […] Cosa nostra je bila v istem obdobju, ko je izvajala napade, pripravljena na pogajanja z državnimi ustanovami o zmanjšanju pritiska na mafijo, ki ga je v svojem, čeprav kratkem obdobju na mestu generalnega direktorja za kazenske zadeve pravosodnega ministrstva izvajal Giovanni Falcone.«28 Obstoj kakršnih koli pogajanj s Coso nostro so vsi predstavniki državnih ustanov, ki so bili omenjeni v preiskavah, odločno zanikali. General karabinjerjev Mario Mori, ki je bil na čelu posebne enote karabinjerjev za boj proti mafiji, ki je prijela Riino, in pozneje direktor

OBLAST BREZ OBRAZA


COSA NOSTRA

27

italijanske obveščevalne službe SISDE, je sicer priznal, da so v prizadevanjih za aretacijo Riine stopili v stik z mafijcem Vitom Cianciminom, ki je bil takrat v zaporu, a obenem zatrdil, da ni to nikamor pripeljalo, povsem pa zanikal, da bi kadar koli obstajal kakršen koli »papello«.29 Veliko vznemirjenja je vzbu-dilo tudi razkritje, da so Borsellinovi varnostniki ulico pred blokom, kjer je stanovala tožilčeva mati, označili za varnostno neprimerno ter zahtevali, naj na njej odredijo prepoved parkiranja, zahtevo pa je palermska občina zavr-nila; avtomobil bomba je bil, preden so ga detonirali, pred vhodom parkiran več dni. Vznemirilo je dejstvo, da niso nikoli našli Borsellinove beležke, za katero so vedeli vsi, ki so ga poznali, in v katero si je zapisoval svoja osebna opažanja in misli o preiskavah in zasliševanjih skesancev in osumljencev. Na kraju atentata so takoj po dogodku opazili policista, ki je bil nedavno pred tem premeščen v Firence, ker so odkrili, da je povezan z določenimi krogi razpečevalcev mamil, ter oficirja karabinjerjev, ki naj bi ga videli odnašati Borsellinovo aktovko. Odkrili so tudi povezavo med pripravljavci atentata, tistimi, ki so tehnično omogočili prisluškovanje telefonu Borsellinove matere, s čimer so lahko izvedeli, kdaj bo prišel na obisk, in italijansko obveščevalno službo SISDE. Teh skrivnosti z nobenim dosedanjim sodnim postopkom ni uspelo razkriti, ker temeljijo večinoma zgolj na pričevanjih skesancev. In tako kot so ti lahko nosilci ključa razumevanja notranjega dogajanja v mafiji, so po drugi strani, kot so po Falconeju ugotovili tudi številni drugi italijanski preiskovalci, hkrati lahko tudi mojstri zavajanja. Mafija ima veliko obrazov, in nobeden izmed njih ni nujno tak, kakršen se zdi.30

Nevarna razmerja

Po napadu na Falconeja in Borsellina so oblasti drugega za drugim aretirale vse glavne mafijske vodje, ki so se desetletja tako uspešno izmikali pravici, da je marsikdo dvomil, ali jih ta v resnici hoče najti. Totò Riina se je v skoraj četrt stoletja svojega skrivaštva poročil in dobil štiri otroke, ki so jih spravili na svet v eni najbolj cenjenih palermskih zasebnih klinik, jih pod pravim imenom vpisali v vse registre in jih redno cepili v javnih zdravstvenih zavodih. Otroci so obiskovali šole in prejeli vse katoliške zakramente, ne da bi se kdor koli zmenil zanje. Riina in Provenzano sta bila v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot duha iz legend, bila sta povsod in nikjer. Ko so ju aretirali, pa se je izkazalo, da sta le ostarela morilca, ki sta se tako dolgo lahko skrivala le zato, ker sta imela zaslombo znotraj državnih ustanov, od politikov do policistov, ki so ju obveščali o poteku lova nanju.


28

Aprila 1993 je nato eksplodirala še ena bomba. Ta ni bila narejena iz tri-nitrotoluena, temveč iz fasciklov, polnih papirja, na katerih je palermsko to-žilstvo pod vodstvom Giancarla Casellija, Torinčana, na otoku po službeni dolžnosti, utemeljilo obtožnico proti senatorju Giuliu Andreottiju zaradi domnevnega sodelovanja z mafijo: da je bil zadnji in najvišji politični refe-rent sicilijanskih mafijcev; da je bil Stefano Bontate, mafijski boss palerm-ske družine Santa Maria di Gesù, njegova oborožena roka, ki je zanj urejala najbolj neprijetne podrobnosti; in da je za njim prišel Totò Riina, potem ko je leta 1981 ubil Bontateja in uničil njegovo družino. Andreotti, ki je bil v svoji skoraj petdesetletni karieri devetindvajsetkrat poklican pred različne parlamentarne komisije, ker se je njegovo ime pojavljalo v zvezi z mafijo, in devetindvajsetkrat odpuščen z opravičilom, ker so ga nadlegovali, je vse obtožbe zanikal. Proces je trajal več kot štiri leta, zaslišanih je bilo 360 prič, med njimi več deset mafijskih skesancev, na katere se je obtožnica v veliki meri tudi opirala. Najbolj senzacionalno je bilo pričanje Balduccia Di Maggia, ki je trdil, da je bil priča poljuba, ki naj bi si ga leta 1987 izmenjala Andreotti in Riina. Andreotti je vse obtožbe zavračal; trdil je, da se mu mafijci s takimi pričevanji maščujejo za trdo politiko, ki da jo je vso politično kariero vodil do organiziranega kriminala. »Soditi Andreottiju je pomenilo soditi povojni Italiji,« mi je v svoji rimski pisarni dejal Alfredo Galasso. Galasso je bil od-vetnik družine ubitega novinarja Mina Pecorellija, sodeloval je tudi pri vseh večjih sojenjih mafiji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, tudi na prvem, ki sta ga pripravila Falcone in Borsellino. Obiskala sem ga v zvezi z nekim drugim procesom proti Andreottiju: septembra 1999, potem ko je sodišče v Perugii Andreottija oprostilo obtožbe, da je naročil Pecorellijev umor.31 »Obsoditi senatorja Andreottija na dosmrtno ječo, ker je bil morilec, in na petnajst let zapora, ker je bil mafijec, bi pomenilo, da je italijansko državo vsa povojna leta vodil morilec in mafijec.«32 Andreottiju namreč v Italiji ne pravijo zaman večni Giulio, divo Giulio ali zadnji cesar italijanske prve republike. Pravnik, novinar, strokovnjak za cerkveno pravo – sodeloval je pri ustanovitvi Krščanske demokracije Italije, bil je poslanec v ustanovni skupščini italijanske republike leta 1946 in bil nato do leta 1987 neprekinjeno vsakič znova izvo-ljen v poslansko zbornico italijanskega parlamenta. Leta 1991 ga je takratni predsednik republike Francesco Cossiga imenoval za dosmrtnega senatorja. Sodeloval je v skoraj vseh povojnih italijanskih vladah, bil je notranji, zunanji, finančni, obrambni minister in sedemkrat premier. Edini funkciji, ki ju ni nikoli opravljal, sta bili sekretar stranke in predsednik države. Prve ni sam nikdar hotel prevzeti, druga, po mnenju analitikov njegov največji politični poraz, se mu je izmuznila iz rok, ko v parlamentu – predsednika poslanci in

OBLAST BREZ OBRAZA


COSA NOSTRA

29

senatorji volijo na skupni seji – ni zbral dovolj glasov, le nekaj dni po atentatu na sodnika Falconeja pa je bil nato izvoljen Oscar Luigi Scalfaro.

Oktobra 1999 je po devetinštiridesetih mesecih, 800.000 straneh sodnih aktov, pričanjih 234 prič obtožbe in 116 prič obrambe palermsko sodišče sena-torja Andreottija zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo obtožbe sodelovanja z mafijo. Po mnenju sodnikov tožilstvu ni uspelo dokazati, da je bil Andreotti politični zaščitnik sicilijanskih mafijskih družin; ni bilo dokazano, da je vo-lilne glasove, ki jih je njegova stranka, Krščanska demokracija, v povojnem obdobju dobivala na Siciliji, nadzorovala mafija. Ni bilo dokazov za to, da se je človek, ki je bil pol stoletja v samem vrhu oblasti v državi, srečeval z mafij-skim vodjem Bontatejem, da je z Vitom Cianciminom, nekdanjim županom Palerma in članom mafijske družine Corleončanov, sklenil trdno politično zavezništvo, ni bilo dokazov, da je poljubil Riino. Nezadostno, pomanjklji-vo, protislovno so besede, ki se najpogosteje pojavljajo na 4370 straneh, na katerih je sodni senat palermskega sodišča pojasnil oprostilno sodbo. Edini del obtožnice, ki so ga sodniki priznali, je bilo Andreottijevo poznanstvo s sicilijanskima zasebnima pobiralcema davkov bratrancema Salvo, kar pa po njihovem mnenju ne dokazuje, da je bil senator prek njiju povezan z mafijci. Za palermske tožilce, ki so obtožnico proti Andreottiju oprli na pričevanja skesancev, je bila sodba hud udarec, njena obrazložitev, ki so jo objavili maja 2000, pa je v Italiji vnovič razvnela polemike o verodostojnosti mafijcev, ki sodelujejo s sodstvom in ki so s svojimi pričevanji med drugim omogočili tudi aretacije pomembnih mafijskih vodij. V delu italijanske javnosti, predvsem pa političnega sveta se je dvignil val kritik na račun palermskega tožilstva: proces proti senatorju Andreottiju naj bi bil montiran in se nikoli sploh ne bi smel začeti. Andreottija so politične stranke z obeh političnih polov skoraj privzdignile v svetnika, palermske tožilce pa so obtoževali političnega pre-ganjanja. Takrat osemdesetletni senator je sodbo pričakal v svoji pisarni v palači Giustiniani v Rimu. Krhek in bled je, obdan s telesnimi stražarji, nekaj po enajsti uri dopoldne izjavil gruči novinarjev, ki so čakali pred vrati: »Vesel sem, da sem današnji dan dočakal živ, zame je primer zdaj končan.« Giancarlo Caselli, ki ob izreku sodbe ni bil več vodja palermskega tožilstva, sodbe ni želel komentirati. Tožilec Roberto Scarpinato, ki je za Andreottija zahteval petnajst let zapora in prepoved opravljanja javnih funkcij, pa je dejal: »Storili smo vse, kar smo lahko in kar je bila naša dolžnost.«33

V Palermo sem prišla dva meseca po sodbi, bilo je med mojim prvim mandatom dopisnice RTV Slovenija v Rimu. Za oddajo Mednarodna obzor-ja sem snemala dokumentarec o mafiji. V mestu so še vedno vsi govorili o Andreottijevi oprostitvi. »Palermčani vse to drugače vidimo,« mi je povedala


30

Rita Borsellino, »nekatere od teh stvari smo doživeli na lastni koži, zato dobro vemo, kaj je za Palermo pomenil ne toliko Andreotti kot njegova tukajšnja struja. Ljudi, kot sta Lima in Ciancimino, vsi dobro poznamo, njihova krivda in odgovornosti so bile večkrat dokazane. Res je, sodbo smo mnogi sprejeli z razočaranjem, a napadov na tukajšnje sodstvo niste doživeli.«34 Armando Sorrentino nad sodbo ni bil presenečen: »Obsodba Andreottija bi pome-nila velik pritisk za ves politični sistem, postavilo bi se vprašanje, ali nas je res vodil državnik, ki je bil blizu Cosi nostri. Oprostilna sodba je vsak tak dvom razpršila. Ampak lahko rečem tudi, da so na Siciliji vsi vedeli, da je bil Andreotti politično povezan z ljudmi, ki so zastopali mafijske interese, in da je imel tudi sam zajetno volilno telo.«35 Sociolog Umberto Santino: »Ni mogoče, da Andreotti ni vedel, kdo je bil Salvo Lima, kdo so bili člani njegove struje na otoku, ni mogoče, da ni vedel, da so bili med njimi tudi mafijci, kot je bilo dokazano v številnih sodnih postopkih. Jaz bi torej ločil med kazensko odgovornostjo, ki je niso dokazali, in politično odgovornostjo, ki pa je ne ugotavljajo samo pravosodni strokovnjaki, temveč tudi politiki in civilna družba.«36

Najdlje sem se o sojenju, o motivih zanj, o obtožnici in sodbi pogovarjala s tožilcem na procesu proti Andreottiju Robertom Scarpinatom. Sedel je za mizo v svojem strogo zastraženem stanovanju, odgovarjal je počasi in pre-udarno, besede je večkrat podkrepil z gibi rok in me pozorno gledal, kot bi se hotel prepričati, ali res razumem, kaj mi govori. Nasmehnil se je le ob koncu pogovora, ko sem ga vprašala, kako je živeti, če imaš 24 ur na dan ob sebi osebne stražarje. »Kot bi bil v hišnem priporu. Moram samo še ugotoviti, katero kaznivo dejanje sem storil,« je odgovoril po krajšem premisleku.

Najprej sva govorila o ozračju, ki se je po Andreottijevi oprostitvi ustva-rilo v Italiji. Kako je mogoče, da so le osem let potem, ko je vsa Italija stala za palermskimi tožilci, ti zdaj za velik del javnosti javni sovražniki? »Dokler smo se ukvarjali z morilci Cose nostre ali s člani mafijske komisije, so bili vsi na naši strani. Težave so se začele, ko smo začeli preiskovati tako imenovane bele ovratnike, tisti del meščanstva, politike in gospodarstva, ki je povezan s Coso nostro. Ko meriš v vrh, so politični odzivi ostri. In ne izražajo se v obliki civilizirane kritike, ampak kot obrekovanje in delegitimizacija.« O razmerjih med mafijo in politiko je tožilcem najprej spregovoril prvi in najbolj znani mafijski skesanec Tommaso Buscetta. »Ko je Buscetta leta 1984 začel sodelo-vati, ga je Falcone vprašal, kaj ve o povezavi med mafijo in politiko. Buscetta je dejal, da o tem ne bo govoril, ker ne zaupa državi. Če bi spregovoril, bi Falconeja ubili, njega pa zaprli v norišnico. Tiho je bil vse do leta 1992, ko so ubili Falconeja in Borsellina. Počutil se je krivega pred njima in odločil se

OBLAST BREZ OBRAZA


COSA NOSTRA

31

je povedati, kar ve. Toda tudi tedaj, leta 1992, ko je spregovoril, je posvaril pred hudo reakcijo proti tožilcem, ki bodo to preiskovali, in proti skesancem. 'Tvegamo, da nas odnese. Jaz to delam v čast Falconeja in Borsellina, a bojim se, da ne bomo kos ostri reakciji političnega sveta.' Ne smemo pozabiti, da smo preiskavo proti Andreottiju začeli, ker so nekateri pomembni mafijci rekli, da so videli, kako se je Andreotti sestal z mafijskimi vodji, da bi premleli popravke procesov in umore. Problem je, da jaz ne morem biti predstavnik sodstva in se obnašati glede na pomembnost državljana. Če moram na podlagi teh izjav začeti proces proti kateremu koli državljanu, ga ne morem ne začeti, ker se piše Andreotti. Kajti sicer nisem predstavnik sodstva. Na te stvari moramo gledati zgodovinsko. Falcone in Borsellino nista imela niti možnosti, da bi oblasti sodila. Deset let pozneje smo to možnost dobili. Torej je to glede na njiju korak naprej. Mogoče bo čez deset let, zahvaljujoč tej dediščini, zahva-ljujoč temu, da se nekdo ni predal, nekdo, ki bo sposoben in bo imel pogum, obsodil oblast. Mi smo torej odigrali svojo vlogo v zgodovini. Tisti, ki bodo prišli za nami, se bodo lahko vrnili, lahko se bodo imeli za poražence ali pa bodo prevzeli to dediščino in uspeli tam, kjer mi danes nismo mogli.«37

Tožilstvo se je pritožilo in na 1700 straneh predstavilo nove dokaze, tudi pričevanje novega skesanca, Antonina Giuffrèja, nekdaj pomembnega moža Cose nostre, ki je dejal, da je Andreotti ščitil mafijce. Proces se je na prizivnem sodišču v Palermu začel aprila 2001. Maja 2003 so sodniki potrdili oprostilno sodbo na prvi stopnji. A so jo, kot je razvidno iz obrazložitve, ki so jo na 1500 straneh objavili konec julija istega leta, razdelili na dva dela: prizivno sodišče je Andreottija za kaznivo dejanje sodelovanja z mafijo do leta 1980 oprostilo samo zato, ker je kaznivo dejanje zastaralo.38 Senator Andreotti je več let vzdr-ževal »pristne, stalne in prijateljske stike« s sicilijanskimi mafijci, se z njimi srečeval, si izmenjeval usluge in z njimi razpravljal o hudih kaznivih dejanjih. »Dobro je vedel, da imajo njegovi sicilijanski sodelavci prijateljske odnose z mafijskimi vodji, s katerimi je dobre odnose gojil tudi sam,« so zapisali sod-niki. Šele po letu 1980 in mafijskem uboju vodje Krščanske demokracije na Siciliji Piersantija Mattarelle je Andreotti po mnenju sodnikov pretrgal stike z mafijo.39 Kot so zapisali sodniki, je vedel, da Bontate načrtuje umor Mattarelle, in vendar se je ob tem obnašal neprimerno svojemu položaju. Namesto da bi ravnal po zakonu, je poskušal pri Bontateju osebno posredovati, tako da se je srečal z njim. In ko je bilo dejanje storjeno, ni sprožil zakonskih postopkov za njegovo kaznovanje, ampak je znova osebno protestiral pri mafijskem vodji. Dokazov za nadaljevanje odnosov po letu 1980 ni, zato ga je sodišče tudi opro-stilo. Razvpiti poljub med njim in Riino je po mnenju sodnikov izmišljotina. Sodbo prizivnega sodišča je oktobra 2004 potrdilo tudi vrhovno sodišče.40


32

Eden najmočnejših politikov povojne Italije je vsaj do leta 1980 sodeloval s sicilijanskimi mafijskimi družinami, politično in kazensko je odgovoren za desetletja tihega sožitja med mafijo in predstavniki oblasti na Siciliji, obsoditi pa ga ni mogoče zato, ker je kaznivo dejanje zastaralo.41 In vendar boste v Italiji danes srečali veliko ljudi, ki vam bodo zagotavljali in bodo to najverjetneje tudi resno mislili, da je sodišče Andreottija v celoti oprostilo in da so ga palermski tožilci po krivem preganjali. Za to so v veliki meri odgovorni politika in mediji. Italijanski politiki, predvsem desnosredinski, so Andreottiju, žrtvi montirane-ga procesa, priredili javno beatifikacijo. Odmevala je oprostitev, zamolčali pa so razloge zanjo. Iz sodnih aktov, iz pričevanj skesancev in virov iz takratnega časa je mogoče razbrati, da je Andreotti nazadnje res pretrgal stike z mafijo, a se je to zgodilo šele proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ne naza-dnje je na procesu sam priznal, da se je leta 1985, ko je bil zunanji minister, sestal z mafijskim vodjem Andreo Manciaracino, čeprav je takrat dejal, da sta govorila o ribolovni zakonodaji. Andreotti je bil prekanjen politik in po koncu mafijske vojne in prevladi Corleončanov je bilo jasno, da Cose nostre ni mogoče obvladovati. Da jo lahko usmerjaš le do te mere, kolikor to tudi njej ustreza. Da lahko z njo v obojestransko korist plodno sodeluješ, vendar je ne moreš nadzorovati. Andreotti govori resnico, ko trdi, da je njegova vlada spre-jela ostre ukrepe proti mafiji. A je bilo to njegova zadnja vlada, zgodilo pa se je šele po letu 1990, ko je pri tem prepustil proste roke pravosodnemu ministru Martelliju in vodji direkcije za kazenske zadeve na pravosodnem ministrstvu, ki ga je na to mesto postavil Martelli: Giovanniju Falconeju. In ker ni mogel več zagotoviti politične zaslombe, ker ni mogel preprečiti potrditev dosmrtnih kazni z maksiprocesa na vrhovnem sodišču, ker ni mogel več koristiti, je bil dva meseca pred Falconejem ubit vodja Andreottijeve struje na Siciliji Salvo Lima. Prvo opozorilo Riine Limovim političnim botrom, kaj se lahko zgodi tudi nedotakljivim, če mislijo, da so pametnejši od Cose nostre.

Zveri iz Corleoneja

Ponekod v središču Palerma je še danes tako, kot da bi se bila druga svetovna vojna končala včeraj. Škoda, ki jo je prizadejala mestu, ni bila nikoli v resnici popravljena. Zavezniki so začeli Palermo bombardirati julija 1940, njihovi napadi so postajali vse močnejši, dokler niso 9. maja 1943 povzročili prave katastrofe. Štiristo letal je tistega dne skoraj do tal porušilo zgodovinske četrti v pristanišču in središču mesta, pobilo najmanj tisoč ljudi in spustilo na ze-mljo vse belo lističev, na katerih je pisalo: »Za te bombe se zahvalite Hitlerju.«

OBLAST BREZ OBRAZA


COSA NOSTRA

33

Petdeset let pozneje so starodavne mestne četrti Albergheria, Borgovecchio, Ballarò, Vucciria, Kalsa, Magione in Capo skoraj natančno take, kot so bile tistega majskega dne, ko so ameriški in angleški piloti obrnili svoje jeklene ptice in se vrnili v oporišča.

Ko sem prvič z beležko v roki hodila po Palermu, bi lahko bila zaradi mene Italija, ki sem jo dotlej poznala, na najbolj oddaljenem planetu znanega vesolja, tako nikakršne zveze ni imela z vsem, kar sem tam videla. Nista mi pomagala ne diploma iz italijanščine ne znanje konjunktivnih glagolskih oblik ne poznavanje italijanske politike in družbe od imen ministrov in politikov do junakov risanih filmov in članov nogometne reprezentance. Nikogar nisem razumela in nič mi ni bilo jasno. Na tržnici Vucciria se je z mano hotel slikati možakar, ki bi kmalu lahko bil tudi že truplo, tako betežen in nemočen je sedel na majavem stolu zraven košare, iz katere so lezli polži; kaj je govoril, pa si lahko slišal samo, če si je na grlo pritisnil mikrofon. Milo sem se na-smehnila in se postavila zraven njega. Le sekundo zatem me je tako krepko in bliskovito zgrabil za zadnjico, kot bi imel čvrste šape mišičnjaka, ki vse večere preživlja v fitnesu, ne pa suhljatih, skrivenčenih rok starčka, ki še na stranišče ne more sam.

Ljudje so govorili jezik, ki je bil italijanščini najbolj podoben takrat, ko sta bila še oba latinščina. Najbolj pa sta človeka zadeli revščina in zanemarjenost nekdaj veličastnega kraljevskega mesta.

Napol podrte hiše brez oken in vrat ali nekako zasilno zacementirane, da so v njih lahko živeli ljudje; mogočne palače z razkošnimi pročelji, s katerih je že davno odpadel ves omet, za njimi pa so ob podrtih stenah rastla drevesa; hiše brez pročelij kot škrbasti zobje, v katerih se je videlo, kako so bile sobe v vsakem nadstropju drugače prepleskane. Ozke ulice, ki so se nenadoma končale z betonskim zidom, za katerim si je nekdo uredil hlev za konja; po-polnoma zapuščeni obokani hodniki, ki so vodili na notranja dvorišča, kjer je obratovala draga in bogato opremljena restavracija, za prvim vogalom pa se je sredi ceste razkrajala crknjena podgana; le lučaj stran je cvetela pisana in hrupna tržnica, kjer so prodajali sadje, meso, ribe, zelenjavo, kruh, salame, rože in polže s česnom. Preveč interesov se je križalo in premalo je bilo zanimanja, da bi Palermčani obnovili svoje staro mesto. Raje so ga pustili tako, kakršno je bilo, in si okrog njega zgradili novo. Od starega mesta so ostale le dolge ulice, ki so ga nekoč delile na okraje, še petdeset let po vojni pa objemajo večinoma mrtve in zapuščene, na pol, na četrt ali popolnoma porušene stavbe. V tride-setih letih, od leta 1951 do leta 1981, so v Palermu zabetonirali približno 52 milijonov kubičnih metrov prostora. Podirali so stare vile v slogu liberty, rili po parkih, sistematično uničevali sredozemsko podobo nekdaj aristokratskih


34

delov mesta in namesto njih gradili mrežo betonskih kock. Betonski ihti je dajala zaslombo politična, ekonomska in uradniška struktura v mestu, mafij-ske družine, ki so nadzorovale vsaka svoje ozemlje, pa so v njem narekovale pravila življenja. Obdobje, eno najtemnejših strani povojnega Palerma, so poimenovali Sacco di Palermo, plenjenje Palerma. Čas med letoma 1959 in 1961 je bil čas najrazsežnejše gradbene špekulacije na Siciliji, čas, v katerem so mafijske družine in mestna oblast oblikovali donosni joint venture. Zemljišča so čez noč zamenjala lastnike in namembnost, v štirih letih so na oddelku za javna dela izdali 2405 gradbenih dovoljenj, od katerih jih je bilo približno 80 odstotkov izdanih na imena štirih ljudi; ljudi, ki niso imeli nobenega premo-ženja. Banke so jim širokogrudno delile posojila. V eni sami noči leta 1959 so zgorele tri stare vile v slogu liberty, ki so krasile središče mesta in so bile obdane z vrtovi, v katerih so rastli orjaški grmi jasmina, mogočne palme in pomarančevci. Po tistem ni bilo poti nazaj. Župan Palerma je bil v tistem času Salvo Lima, vodja oddelka za javna dela pa Vito Ciancimino, geometer in sin brivca iz Corleoneja, član mafijske družine Corleončanov, ki je nato leta 1970 postal palermski župan.

Za Umberta Santina mi je povedal Enrico Deaglio, italijanski novinar in pisatelj, ki se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja intenzivno ukvarjal z mafijo. Deaglia sem dobila po telefonu, in prvi naslov, kamor me je napotil, je bilo temačno stanovanje v središču novega dela Palerma, na območju, ki zgodovinsko pripada mafijski družini Madonia. V njem ima v treh sobah, v katerih knjižne police, nabito polne knjig in fasciklov, segajo od vrha do tal, sedež Sicilijanski dokumentacijski center Giuseppe Impastato, ki izdeluje znanstveno teorijo o mafijskem fenomenu. Santino ga vodi od ustanovitve leta 1977. Takrat so bili vsi skrajni levičarji, tudi Peppino Impastato, po katerem so poimenovali center, potem ko ga je maja 1978 ubila mafija. Peppino je bil sin in nečak mafijcev iz Cinisija, kraja na zahodni obali Sicilije, kjer je vladala mafijska družina Gaetana Badalamentija, ki so ga imenovali don Tano. Njen največji posel je bilo tihotapljenje heroina, saj je z obvladovanjem območja, na katerem je tudi palermsko letališče, nadzorovala tudi tihotapske poti v ZDA. Don Tano je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vodil tudi pokrajinsko komisijo ali mafijsko kupolo, kolektivni organ, v katerem sedijo predstavniki vseh najpomembnejših mafijskih družin in ki sprejema vse najpomembnejše odločitve. Bil je, skratka, eden najpomembnejših povojnih mafijskih vodij, in Peppino Impastato je bil zanj boleč trn v peti.

Peppino je bil levičarski aktivist. Leta 1976 je ustanovil piratski radio, ki ga je financiral sam in po katerem je javno obsojal Badalamentijevo delovanje. Še več, smešil ga je. Dokler niso na isti dan, kot so v Rimu v prtljažniku rdeče

OBLAST BREZ OBRAZA


COSA NOSTRA

35

»katrce« našli truplo krščanskodemokratskega predsednika Alda Mora, ki ga je ubila skrajnolevičarska teroristična organizacija Rdeče brigade, našli mrtvega tudi njega.42 Ležal je na železniških tirih, ubila pa ga je eksplozija tritola, ki je bil postavljen pod njegovo telo. Zaradi političnega in medijskega viharja, ki ga je dvignila Morova smrt, je Peppinova ostala popolnoma neopažena. Dolgo je veljalo, da je storil samomor ali da je bil tudi on terorist, ki je umrl po nesreči, medtem ko je izdeloval eksplozivno sredstvo. Šele junija 1996 so njegova družina in prijatelji dosegli, da je palermsko tožilstvo začelo novo preiskavo o njegovi smrti.43 Na procesu, ki je sledil, sta bila za kriva spozna-na tako Badalamenti kot njegova desna roka Vito Palazzolo. Don Tano je bil takrat že v zaporu v ZDA. Prijeli so ga v sklopu operacije Pizza Connection, leta 1987 je bil v ZDA obsojen na 45 let zapora. Umrl je leta 2004, ne da bi kar koli priznal ali pristal na sodelovanje z oblastmi.

Z Umbertom Santinom sem se prvič pogovarjala ravno na dan, ko je v sodno dvorano v Caltanissetti prvič stopil Leoluca Bagarella iz družine Corleončanov, ki je bil obtožen na procesu proti domnevnim storilcem atentata na Falconeja. »No, pa so ga le ujeli, ko so to končno hoteli,« mi je že pri vratih dejal Santino, »pa kaj potem. Na njegovo mesto je tako ali tako že stopil drugi. In tudi za tem je še dolga vrsta.« Potem sva najprej govorila o Palermu. »Palermo je kot goba,« je rekel, »ki nič ne ustvarja, ničesar ne proizvaja, samo vleče in vleče vase. Denar, od katerega to mesto živi že petdeset let, je dveh vrst: državni in nezakoniti.« Palermo je poleg Trapanija, Agrigenta in Caltanissette ena izmed štirih sicilijanskih pokrajin, kjer gospodarijo tradicionalne mafijske družine, zemljevid njihove ozemeljske razdeljenosti in njihovo ime, Cosa nostra, pa so sredi osemdesetih let razkrili prvi mafijski skesanci. Vzhodni del otoka, Catanio in Mesino, obvladujejo mlajše družine, ki so se v pravo mafijo, kri-minalno organizacijo s političnimi, ekonomskimi in socialnimi povezavami, razvile šele v zadnjih tridesetih letih. V Agrigentu na jugu deluje stidda, ki je manj organizirana in pogosto v nasprotju s Coso nostro.

V teh mestih, v teh štirih pokrajinah je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja divjala vojna, za katero je severno od Mesinske ožine, ki loči otok od drugih delov države, komajda kdo vedel. Takrat je majhna in dotlej manj po-membna mafijska družina iz Corleoneja, do katerega prideš, če se iz Palerma odpraviš kakšnih šestdeset kilometrov globlje v notranjost otoka, pretrgala dve desetletji trajajočo pax mafiosa, mir med mafijskimi družinami, ki so ga v vsem tem času sožitja in miroljubnega skupnega bogatenja motili le kakšni drobni, nepomembni incidenti. Začelo se je klanje. Mafijski vojaki so umirali v medsebojnih obračunih, v »faidah«, mafijskih maščevanjih, ali od bele lupare. Lupari, dvocevki z odrezano cevjo, ki so jo včasih, da bi se ubranili pred tatovi


36

živine, s seboj prenašali ovčji pastirji, se reče bela takrat, kadar kdo izgine in ga nikoli več ne najdejo, a vsi vedo, da je mrtev. Takrat pravijo, da ga je po-brala bela lupara. Le redki so razumeli, za kaj gre. Fotografije s krajev zločina, ki so jih objavljali časopisi, so si bile popolnoma, skoraj že do naveličanosti podobne. Z belo rjuho pokrit mrtvec v mlaki krvi, iz katere teče potoček, če je teren nekoliko nagnjen. Ob njem mati, žena, sestra, hči, ki vpijejo, vijejo roke v nebo, se tolčejo po prsih in se vlečejo za lase. Vedno v črnem, vedno v gruči. Časopisi na severu dežele, veliki nacionalni dnevniki, so novice o novih in novih truplih objavljali tudi s tridnevno zamudo, sicilijanski časniki pa so mrtve le še prišteli k tistim, ki so bili ubiti dotlej, in za številom postavili tri pike. Novici, da je bil kdo ustreljen pred hišnim pragom ali na tržnici opoldne, ko je tam največ ljudi, ali na zapuščeni hribovski cesti ali da ga je naplavilo morje, ni sledila nobena novinarska kronika. Vse se je končalo s številom in tremi pikami. Nobenih poročil o tem, kako potekajo preiskave, kaj je povedala avtopsija, nobenih ugibanj, kdo so osumljeni, nobenih dvoumnih, na hitro ukradenih izjav policistom ali karabinjerjem. »Nekoč je nekdo v izpušno cev mojega avtomobila zataknil nekakšen plastičen zamašek, za brisalce na vetro-branskem steklu pa turistični prospekt za afriški safari, tako da se je videlo, da je v aranžmaju predvideno tudi pravo streljanje divjih živali. Seveda sem razumel,« se je nasmehnil Aldo Virzì, novinar sicilijanskega dnevnika La Sicilia, ki je v desetletju mafijske vojne pisal za časopis L'Ora, edini, ki se je takrat z mafijskimi umori ukvarjal več kot le na straneh z osmrtnicami in ki je leta 1992 zaradi pomanjkanja sredstev nehal izhajati.44

Vzpon mafijske družine Corleončanov v Italiji nekateri obravnavajo kot del legende. O njenem vodji Salvatoreju Totòju Riini so v produkciji komercialne televizijske mreže Mediaset, ki je v lasti Silvia Berlusconija, posneli televizijsko nadaljevanko v petih delih, ki si jo je po poročanju medijev v svoji zaporniški celici ogledal tudi sam. »Corleončani so sklenili zavezništvo najprej z nekaj drugimi družinami s podeželja, iz krajev San Giuseppe Jato, Alcamo in Mazara del Vallo, nato pa še z mafijci z vzhodne obale, s Santapaolo iz Catanie; potem so vdrli v Palermo, razbili tamkajšnje družine in si podredili njihovo ozemlje,« je vso zgodbo na kratko povzel Umberto Santino.

Vojna je dosegla vrhunec leta 1981, ko so Riinovi možje odstranili Princa iz Villagrazie, kot so pravili Stefanu Bontateju, vodji najpomembnejše, naj-bogatejše in najvplivnejše palermske mafijske družine iz četrti Santa Maria di Gesù. Bontatejevi so imeli največ političnih zvez, »njihov« je bil najmočnejši krščanskodemokratski politik na otoku, Salvo Lima, nadzorovali so največji del Palerma, južni predel z industrijsko cono Brancaccio, imeli so največji delež pri gradbenih naložbah in zaradi zvez z ameriško mafijsko družino

OBLAST BREZ OBRAZA


COSA NOSTRA

37

Gambino iz New Yorka so bili glavni pri poslih v mednarodni trgovini z mamili. Zadostovalo je nekaj strelov iz strojnice tipa kalašnikov, ki so ubile Bontateja, da se je imperij začel sesuvati. Po Bontateju so Corleončani ustre-lili še njegovega največjega zaveznika Salvatoreja Inzerilla, vodjo družine iz zahodnega dela mesta, potem pa se je začel pokol vojakov in picciottov, mla-deničev, ki so najnižje v mafijski hierarhiji, iz obeh družin. Najhuje je bilo med letoma 1981 in 1983, ko so samo v Palermu pokončali okoli tisoč ljudi, približno sedemsto s kalašnikovkami, pištolami, jeklenimi vrvicami, druge z belo luparo; te so največkrat stlačili v velikanske sode in jih polili s kislino. Za ljudmi so po tem postopku ostale samo zapestne ure. Za Umberta Santina so Corleončani zapadli v delirij kriminalne vsemogočnosti. »Poleg tega nasilja niso obrnili le navznoter, da bi si izoblikovali neke vrste absolutno vladavino, diktaturo znotraj Cose nostre, ampak tudi navzven. In uperili so ga v vrh. Toda napad na državo, umor Dalla Chiese, pokoli Falconeja in Borsellina, so imeli učinek bumeranga.«

Druge palermske družine so kmalu uvidele, da se takemu nasilju ter oprem-ljenosti in pripravljenosti mož, ki so ga izvajali, ne bodo mogle dolgo upirati, zato so začele prehajati na stran Corleončanov. Med prvimi, ki so prestopili, je bila družina Micheleja Greca iz Ciacullija, ki so mu pravili Papež. Takrat se je vojna sreča dokončno obrnila v prid »kmetom«. Sledili so mu klan Madonia, ki je obvladoval pobiranje varščin v središču mesta, Marchesejevi, ki so nad-zorovali predel okoli Corsa dei Mille, dolge ulice, ki iz vzhodne četrti Palerma pelje v središče, in nazadnje Badalamentijevi iz Cinisija. Corleončani so jih skoraj v celoti pokončali in prevzeli njihovo ozemlje. Za Palermom je prišel na vrsto Trapani. »Tukaj je dotlej vladala družina Minore,« pravi Aldo Virzì, ki je v Trapaniju doma, »in skupaj z njo skoraj blažen mir, saj je imela vse niti v mestu trdno v rokah, kralj pa seveda hoče imeti mir na svojem dvoru. Ljudje so hodili k donu Totòju Minoreju, da je reševal njihove težave. Če so potrebovali pokojnino, če je bilo treba sina spraviti v službo na občino ali če so preprosto hoteli poravnati kakšen račun. Zakaj bi se zatekali na sodišče? Tam je treba dolgo čakati, veliko plačati in pogosto ni potem nič bolje. Če sta se dva sprla, sta odšla k Minoreju, in don Totò je potem odločil, kaj je prav in kaj ne. Zanje je bil mafijec od nekdaj tisto, za kar še danes velja med številnimi preprostimi ljudi: človek posredništev in človek, h kateremu se zatečeš po zaščito.« Iz Trapanija, ali natančneje, iz bližnjega obmorskega kraja Castellammare del Golfo tečejo poti, po katerih so v osemdesetih letih mamila potovala v Ameriko, od tam pa velikanski kovčki denarja nazaj na Sicilijo. Kraj je nadzorovala družina Rimi iz nekaj kilometrov oddaljenega Alcama, ki je bila v sorodu z Badalamentijevimi. Corleončani so jih zdesetkali brez


38

večjih težav in vodstvo dodelili zavezniški družini in njenemu bossu Marianu Agateju iz kraja Mazara del Vallo, ki ima eno največjih ribiških flot v Italiji, torej prevozna sredstva, pomembna za transport mamil.

Kajti za to je pač šlo pri vsem skupaj. Pri kalašnikovkah, jeklenih vrvicah, kislini in spremenjenih zavezništvih. Za prevzem nadzora nad čim več ozemlja in donosnimi posli, ki na njem potekajo. Zadnje desetletje v prejšnjem stole-tju je Sicilija dočakala z novim nogometnim stadionom, ki so ga v Palermu postavili za svetovno nogometno prvenstvo leta 1990, in Corleončani na čelu mafijske kupole.

Guido Marino je leta 2000 vodil oddelek palermske policije za boj pro-ti organiziranemu kriminalu, oddelek, ki je šest let pozneje prijel Bernarda Provenzana. Zdelo se je, da mu ni za veliko šefovsko mizo prav nič udobno. Presedal se je in nenehno kadil, vmes pa kot bi škilil v mojo beležko, da bi videl, koliko je še vprašanj in kdaj bo pogovora končno konec. »Coso nostro zanima vse, kar je lahko izvor denarja, vse, kar je lahko izvor nezakonitega zaslužka,« je na kratko odrezal že na začetku pogovora.45 Najprej klasične kri-minalne dejavnosti, izsiljevanje ali »pomakanje kljuna«, kot rečejo Sicilijanci, oderuštvo, ropi, vlomi in seveda trgovina z orožjem in mamili, nato pa še zakoniti posli: javna naročila, finančni prilivi, ki jih otoku zagotavljata država in dežela, gradbeništvo, transport, distribucija in, v zadnjem času, zdravstvo, zasebne klinike z javnimi koncesijami. Mafijci so vedno prepletali korenine in inovacijo, zato gredo njihovi posli v korak z razvojem. Umberto Santino mi je njihovo zmožnost prilagajanja pojasnil takole: »Ko so mafijci odšli v ZDA, tam ni bilo zemlje, temveč mestno okolje. Začeli so se ukvarjati z dejavnost-mi, s katerimi so lahko kot kriminalci obogateli v urbanem okolju. Z igrami na srečo, prostitucijo, potem so s prohibicijo naleteli na zlato jamo. Že pred mnogimi leti je torej obstajal ta sistem prilagajanja in prožnosti.«

Marino, doma iz Kalabrije, je v Palermo prišel potem, ko je tri leta vodil oddelek za organizirani kriminal policije v Genovi. »Cosa nostra ni kot druge kriminalne organizacije. Kar se dogaja na severu Italije, ni prav nič podobno temu, kar se godi v Palermu. Cosa nostra je globoko ukoreninjena na območju Sicilije in zraven ne spusti nobenih drugih kriminalnih skupin. Če je na severu danes nekaj povsem običajnega, da albanske, maroške, tunizijske kriminalne organizacije sodelujejo in sklepajo zavezništva z italijanskimi, je v Palermu to nemogoče. Cosa nostra ima tako oster nadzor, da si noben drug kriminalec tu ne more odrezati kruha.«46 Marino je palermske policiste vodil tudi med razvpito akcijo 30. januarja 2001 v Mezzojusu kakih štirideset kilometrov od Palerma; po mesecih telefonskih in ambientalnih prisluškovanj, zasledovanj in podrobnega preiskovalnega dela so bili policisti prepričani, da so končno

OBLAST BREZ OBRAZA


99999 €.

Mojca Širok je dopisnica RTV Slovenija iz Italije. Doma je iz Nove Gorice, na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomirala iz slovenskega in italijanskega jezika in magistrirala iz sociologije kulture. Prve novinarske reportaže o sicilijanski mafiji je leta 1995 napisala za tednik Mladina, leta 2000 je za Televizijo Slovenija posnela dokumentarec z naslovom Molk v Palermu, pozneje pa še vrsto prispevkov o moči in vplivu štirih tradicionalnih mafij z juga Italije. Ta knjiga je nastala iz pripovedi in osebnih pričevanj, iz policij-skih in tožilskih odkritij, ki jih je v zadnjih petnajstih letih zbrala med ljudmi; tistimi, ki jim je boj proti mafiji služba, in tistimi, ki jo, kot sami pravi-jo, vsrkajo z materinim mlekom.

OBLAST BREZ OBRAZA je reportažno delo o tipu, strukturi in globalnem načinu delovanja kriminalnih organizacij, ki imajo svoje korenine v južnih italijanskih deželah: cose nostre na Siciliji, camorre v Kampanji, 'ndranghete v Kalabriji in, najmlajše med njimi, sacre corone unite v Apuliji na peti italijanskega škornja. Posebnost italijanskih kriminalnih organizacij je , da so na območju, na katerem delujejo in ki obsega skoraj tretjino ozemlja Italije, globoko zasidrane v družbeno tkivo; ne le da nadzorujejo obsežne dele gospodarstva, gospodarijo tudi nad področji javnih naročil in zdravstva, za veliko večino prebivalcev pa pomenijo edino pravo oblast.

24,94 €

Foto Marko Jamnik

Zgodbe o italijanski mafiji

VEZNI LIST_PANTONE 185 U

Documents

OBLAST BREZ OBRAZA za internet