UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULETA MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

OKOLJSKE DAJATVE V SLOVENIJI V PRIMERJAVI Z VELIKO BRITANIJO IN

SMERNICAMI EVROPSKE UNIJE

Študent: Anja Fece Naslov: Doropolje 17, 3225 Planina pri Sevnici Številka indeksa: 81528031 Redni študij Program: Univerzitetni Študijska smer: Računovodstvo in revizija Mentor: prof. dr. Majda Kokotec-Novak

Planina pri Sevnici, junij, 2006

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA

Kandidatka ANJA FECE študijske smeri računovodstvo in revizija, študijski program univerzitetni – ekonomija izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. Majde Kokotec- Novak in uspešno zagovarjala 15.06.2006. Zagotavljam, da sta tiskana in elektronska verzija istovetni in brez virusov. Dovoljujem objavo tega diplomskega dela na spletni strani fakultete. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oz. delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. Planina pri Sevnici, 20.6.2006 Podpis: Anja Fece

2

Predgovor Skrb za čisto okolje vedno bolj narašča in zato postaja predmet številnih znanstvenih raziskav po vsem svetu. Tudi v prihodnje lahko pričakujemo povečano zanimanje za to globalno temo, ker se tudi mali človek vedno bolj zaveda, da je narava odvisna predvsem od gospodarjenja z njo. Zato je potrebno racionalno izkoriščanje naravnih dobrin, manjše onesnaževanje ter vzpodbujanje varovanje okolja, k čemur prispevajo okoljske dajatve. Aktualnost problematike je tudi mene vzpodbudila k raziskovanju te teme. V diplomski nalogi bom poizkusila analizirati in primerjati okoljske dajatve dveh držav članic Evropske Unije – Slovenije in Velike Britanije. Bralca želim na zanimiv način seznaniti s temeljnimi problemi in vprašanji na tem področju. Predpostavljala sem, da zaradi temeljnega pravila »onesnaževalec plača«, okoljske dajatve vzpodbujajo podjetja k manjšemu onesnaževanju in skrbi za čistejše okolje. Moj cilj je prikazati, kakšna je značilnost obdavčitve v Sloveniji in Veliki Britaniji, ter kako sledita smernicam o okolju in okoljskih dajatvah, ki jih narekuje Evropska Unija. Diplomsko delo vsebuje devet poglavij od uvoda do ugotovitev in predlogov v skladu s primerjalno analizo okoljskih dajatev med Slovenijo, Veliko Britanijo in smernicami Evropske Unije. Ugotovili smo, da imata tako Slovenija kot Velika Britanija (VB) vzpostavljen sistem okoljskih dajatev, ki pa se med seboj precej razlikujeta. V zadnjih letih je Slovenija bolj obremenjena s temi dajatvami kot VB, saj ima večji delež okoljskih dajatev v vseh davkih. Dejstvo pa je, da obe državi članici Evropske Unije sledita smernicam, ki jih je ta postavila in v veliki meri pripomorejo k ohranjanju čistega okolja. Na koncu naj se iskreno zahvalim mentorici dr. Majdi Kokotec- Novak za svetovanje in pomoč pri nastajanju diplomske naloge, in predvsem moji družini, ki me je podpirala skozi vsa leta študija.

KAZALO: 1 UVOD............................................................................................................................ 6

1.1 Opredelitev področja in opis problema ....................................................................... 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................... 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................ 7 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 7

2 SPLOŠNO O DAVKIH................................................................................................. 8 2.1 Davčni pojmi ......................................................................................................... 8 2.2 Klasifikacija davkov.............................................................................................. 9 2.3 Glavne skupine davkov ....................................................................................... 11 2.4 Davki v EU .......................................................................................................... 13

2.4.1 Posredni davki ............................................................................................. 14 2.4.2 Neposredni davki......................................................................................... 16

2.5 Sklepne ugotovitve .............................................................................................. 17 3 OKOLJSKE DAJATVE.............................................................................................. 19

3.1 Zgodovina okoljskih dajatev ............................................................................... 19 3.2 Uvajanje okoljskih dajatev v podjetje ................................................................. 20 3.3 Trajnostni razvoj.................................................................................................. 20 3.4 »Polluter pays principle« ali onesnaževalec plača in zelena davčna reforma ..... 22 3.5 Znak za okolje ..................................................................................................... 22 3.6 Sklepne ugotovitve .............................................................................................. 23

4 OKOLJSKE DAJATVE V SLOVENIJI ..................................................................... 24 4.1 Dajatve za obremenjevanje vode......................................................................... 24 4.2 Dajatev za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida ..................... 26 4.3 Dajatev za obremenjevanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin ........ 31 4.4 Dajatev za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov........................... 34 4.5 Dajatev za izrabljena motorna vozila .................................................................. 35 4.6 Dajatev za odpadno električno in elektronsko (EE) opremo............................... 36 4.7 Dajatev za odpadno embalažo ............................................................................. 38 4.8 Dajatev za izrabljene gume.................................................................................. 38 4.9 Sklepne ugotovitve .............................................................................................. 39

5 OKOLJSKE DAJATVE V VELIKI BRITANIJI (VB) .............................................. 41 5.1 Dajatve za uporabo energije ................................................................................ 41

5.1.1 Taksa za klimatske spremembe (Climate Change Levy) ............................ 41 5.1.2 Taksa za fosilna goriva ................................................................................ 43 5.1.3 Taksa za hidrokarbonska olja ...................................................................... 43

5.2 Dajatve za promet................................................................................................ 43 5.2.1 Taksa za gorivo............................................................................................ 43 5.2.2 Taksa za motorna vozila .............................................................................. 44 5.2.3 Taksa za preobljudenost .............................................................................. 45 5.2.4 Taksa za letalske potnike (Air Passenger Duty).......................................... 45

5.3 Dajatev za odlaganje odpadkov........................................................................... 46 5.4 Dajatev za izkoriščanje mineralnih surovin......................................................... 46 5.5 Dajatev za vodo ................................................................................................... 47 5.6 Sklepne ugotovitve .............................................................................................. 48

6 PRIMERJAVA OBDAVČITVE OBREMENJEVANJA OKOLJA MED SLOVENIJO IN VELIKO BRITANIJO............................................................................. 49

6.1 Energija................................................................................................................ 50

4

6.2 Transport.............................................................................................................. 51 6.3 Onesnaženje/viri .................................................................................................. 51

7 SMERNICE EVROPSKE UNIJE V ZVEZI Z OKOLJEM........................................ 53 7.1 Voda .................................................................................................................... 53 7.2 Zrak...................................................................................................................... 53 7.3 Odpadki ............................................................................................................... 54 7.4 Transport.............................................................................................................. 55 7.5 Klimatske spremembe ......................................................................................... 56 7.6 Energija................................................................................................................ 57 7.7 Sklepne ugotovitve .............................................................................................. 57

8 SMERNICE EVROPSKE UNIJE V ZVEZI Z OKOLJSKIMI DAJATVAMI.......... 59 8.1 Minimalne takse .................................................................................................. 59 8.2 Trgovanje z emisijami toplogrednih plinov......................................................... 60 8.3 Smernica o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo .................... 61

9 UGOTOVITVE IN PREDLOGI V SKLADU S PRIMERJALNO ANALIZO OKOLJSKIH DAJATEV MED SLOVENIJO, VELIKO BRITANIJO IN SMERNICAMI EVROPSKE UNIJE ............................................................................................................ 63

9.1 Minimalne takse .................................................................................................. 63 9.2 Trgovanje z emisijami toplogrednih plinov......................................................... 64 9.3 Odpadna električna in elektronska oprema ......................................................... 66

10 SKLEP..................................................................................................................... 68 11 POVZETEK ............................................................................................................ 70 12 SEZNAM LITERATURE ....................................................................................... 71 13 SEZNAM VIROV ................................................................................................... 71 14 SEZNAM TABEL................................................................................................... 74 15 SEZNAM SLIK....................................................................................................... 75 16 SEZNAM KRATIC................................................................................................. 75

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Spoznanje, da je varovanje okolja ena izmed osnovnih prednostnih nalog vsakega poslovnega sistema, je vse bolj pomembno in zato predmet različnih znanstvenih razprav. Zato smo se odločili, da bomo to aktualno vprašanje obdelali z vidika obdavčevanja; govorili bomo o okoljskih dajatvah. Vprašanje in vloga proučevanja in spremljanja okolja postaja vedno bolj aktualno, tudi alarmantno, tako za posameznika kot družbo v celoti. Okoljske dajatve so posledica zavedanja, da gospodarske aktivnosti, ki temeljijo na tržni ekonomiji, v svojem prizadevanju za vedno večjo proizvodnjo, dohodek in dobiček nekontrolirano in neracionalno izkoriščajo naravne dobrine in s tem povzročajo dolgoročno degradacijo okolja. Okoljske in druge dajatve za obremenjevanje okolja so ekonomski instrumenti varovanja okolja in pomenijo povračilo stroškov za škodo, ki jo povzroči povzročitelj za obremenjevanje okolja. S temi ekonomskimi instrumenti se povzročiteljem obremenjevanja okolja zagotavlja vir za zmanjšanje onesnaženosti, hkrati pa se vzpodbuja varovanje okolja, manjše onesnaževanje in varčevanje z naravnimi viri. Okoljske dajatve predstavljajo pomemben strošek poslovanja, zato njihova stalna rast in uvajanje novih silijo gospodarske družbe k odločitvam o investicijah v čistejše tehnologije ali v prestrukturiranje oz. ukinitev dejavnosti. Te dajatve so dejstvo, ki se mu mora prilagoditi in ga upoštevati vsako gospodarstvo, svoje pa k temu dodajo tudi uredbe Evropske unije, katere članici sta tudi Slovenija in Velika Britanija. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve V sodobni družbi se daje vedno večji poudarek okoljevarstvenemu prispevku podjetja, ne le njegovi uspešnosti, zato temu sledijo tudi zakonske določbe oz. dajatve za obremenjevanje okolja. V diplomskem delu želimo podrobno spoznati in primerjati okoljske dajatve v Sloveniji in v Veliki Britaniji. Namen naloge je proučiti, opisati in predstaviti obseg oz. delež teh dajatev v celotnih davčnih prihodkih države, ter njihov namen in učinkovitost. Za to temo smo se odločili, ker podobne primerjalne analize v strokovni literaturi nismo zasledili. Naš cilj je predstaviti značilnosti obdavčitve obremenjevanja okolja v Sloveniji in Veliki Britaniji, ter presoditi pomen in vlogo okoljskih dajatev. Ugotavljali bomo podobnosti in razlike, jih analizirali ter predstavili prednosti in slabosti obsega dajatev v obeh državah. Prikazali bomo načine plačila, oprostitve plačila in vračila teh dajatev ter zavezance za plačilo. Primerjali bomo veljavno zakonodajo Slovenije in Velike Britanije. V okviru naloge bomo iskali tudi vzporednice s smernicami in predpisi Evropske Unije. Na koncu bomo podali ugotovitve iz primerjalne analize in predloge za okoljske rešitve v Sloveniji.

6

Trdimo, da imata tako Slovenija kot Velika Britanija vzpostavljen model obdavčevanja obremenjevanja okolja, kjer so upoštevane smernice EU, in da je le-ta odvisen od njihove politike obdavčevanja. Ta politika obdavčevanja pa se med državama precej razlikuje, zato se tudi okoljske dajatve obravnavajo iz zelo različnih zornih kotov. Trdimo tudi, da okoljske dajatve v Sloveniji močno obremenjujejo gospodarstvo, zato postajajo gospodarski sistemi vedno bolj odgovorni in se ekološka etika v zadnjem času močno dviguje. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljamo, da okoljske dajatve vzpodbujajo gospodarstva k racionalnejši rabi naravnih virov in manjšemu onesnaževanju in sicer zaradi temeljnega svetovnega pravila varstva okolja »polluter pays principle – PPP« ali onesnaževalec plača. Glede na to, da je slovensko gospodarstvo močno obremenjeno z okoljskimi dajatvami, predpostavljamo, da je tudi gospodarstvo Velike Britanije močno obremenjeno s temi dajatvami. Menimo, da obe državi skušata slediti smernicam, ki jih narekuje Evropska Unija. V našem delu smo se omejili le na obdavčenje v Sloveniji in Veliki Britaniji in sicer obdavčenje obremenjevanja okolja, ki ga onesnažujemo tako posamezniki kot gospodarski sistemi. Omejitev nam predstavlja nepoznavanje angleške zakonodaje in skromno znanje angleške okoljske terminologije, ki se od slovenske precej razlikuje. Ker je za varovanje okolja v prvi vrsti odgovorna država, smo se v nalogi opirali na zakonske akte ter na literaturo iz področja davčne zakonodaje. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Naše diplomsko delo lahko štejemo med poslovno raziskavo, saj se ukvarjamo s problemom obdavčitve obremenjevanja okolja v Sloveniji in Veliki Britaniji. Poslovno raziskavo lahko opredelimo kot statično, ker smo proučevali stanje na področju obdavčevanja obremenjevanja okolja v danem trenutku, danes. V raziskavi smo uporabili deskriptivni pristop, ki daje prednost opisu delovanja ali razvoja določenega gospodarskega pojava ali procesa, saj smo opisovali postopek obdavčevanja obremenjevanja okolja. Opirali smo se na splošno sprejete strokovne podlage. V okviru deskriptivnega postopka smo se opirali na metodo deskripcije in metodo kompilacije ter tako povzeli spoznanja, stališča, sklepe ter rezultate drugih avtorjev. Poleg tega pa smo na podlagi številnih povzetih spoznanj, stališč in sklepov prišli do novih, samostojnih, posplošenih sklepov, s čimer smo se približali analitičnemu pristopu raziskovanja in sicer metodi indukcije.

7

2 SPLOŠNO O DAVKIH Odkar obstajajo organizirane družbe, poznamo davke, spreminja se le njihova oblika. Bistvo davkov je prisilnost dajatve državi, značilnost davčnih sistemov pa je, da poznajo veliko število različnih davkov, tako da se vsak državljan sreča z njimi. Z davki se financira javna poraba, zato se odločitve o davkih sprejemajo odvisno od odhodkovne strani proračuna. Proračunski proces zahteva vzporedno določanje javnih odhodkov in javnih prihodkov, predvsem davkov, pri čemer je dosti lažje doseči soglasje o javnih izdatkih, kot pa o zadostni količini davkov. Posledice se kažejo pri proračunskem primanjkljaju oz. deficitu, ki lahko pripeljejo gospodarstvo in posledično tudi državo do velikih težav. 2.1 Davčni pojmi Davčni zavezanec je fizična ali pravna oseba, ki je dolžna plačati davek državi. Kdo je v resnici končno obremenjen, pa je odvisno predvsem od možnosti prevaljevanja davka, tako da davčno breme pogosto nosijo osebe, ki niso davčni zavezanci. Davčni plačnik je oseba, ki plača davek. Največkrat je to podjetje, ki plača davek na račun proračuna, ko odtegne od bruto plač davke in prispevke v imenu svojih zaposlenih. To je enostavneje, kot če bi to opravljal vsak zaposleni sam, poleg tega je sprotno odtegovanje pomembno zaradi konstantne likvidnosti proračuna. Davčna osnova je finančna ali fizična količina, natančno določena z davčnimi predpisi, od katere velikosti je ob uporabi predpisane davčne stopnje odvisen znesek davčne obveznosti. Če ni osnove, seveda ni obveznosti. To zapišemo z enačbo:

T = tX Kjer simboli pomenijo: T = znesek davka t = davčna stopnja X = davčna osnova (Rupnik in Stanovnik 1995, 20). Davčna stopnja je razmerje med zneskom plačanega davka in davčno osnovo. Davčno stopnjo običajno določa zakon. Davčni vir je denarni dohodek ali premoženje, iz katerega zavezanec poravna davčno obveznost. Davčna zmožnost je splošna ekonomska sposobnost davčnega zavezanca, da plača davek. Davek po odbitku je davek, ki ga v imenu zavezanca plača proračunu davčni plačnik. Določi se glede na osebne značilnosti zavezanca in na izkušnje preteklega leta, obračuna pa se ob koncu fiskalnega leta (navzgor ali navzdol).

8

Začetno breme davka je kratkoročni učinek uvedbe novega davka, npr. davek na dobiček. Kratkoročno je breme davka na zavezancu, dolgoročno, ko pa se zavezanci prilagodijo novemu davku, na primer z dvigovanjem cen, pa se breme prenese na končnega plačnika izdelka. Davčna kapitalizacija se pojavi pri uvedbi novega davka, predvsem pri davku na premoženje ali davku na dohodek od premoženja, in sicer kadar pride zaradi tega do trajne spremembe cene ali vrednosti premoženja. Davek na obresti od obveznic je bil kapitaliziran v ceni obveznic, tako da je bil davek dejansko plačan skozi nižjo ceno obveznice. Tako ni prišlo do padca cene obveznice, ki bi bila posledica njihove nižje donosnosti zaradi uvedbe davka (Kranjec 2003, 67). 2.2 Klasifikacija davkov Različni avtorji klasificirajo davke na različne načine. Kranjec (2003, 55) deli vse javne prihodke na davčne in nedavčne. Davčni prihodki se nadalje delijo na davke in prispevke. Razlikujemo jih glede na zmožnost prisoje protivrednosti za plačano dajatev. Z davki financiramo policijsko varstvo, zdravstveno varstvo, itd. in praviloma ne moremo določiti, koliko policijskega varstva ali zdravstvenega varstva bo davkoplačevalec dobil zanje. Pri prispevkih je odnos med koristjo in prispevkom lažje ugotovljiv, vendar tudi tukaj ne moremo ugotoviti dejanske protivrednosti, kot lahko to naredimo na trgu blaga. Nedavčni prihodki so različni prihodki, kot so takse, pristojbine, cene za javne storitve, prejete donacije iz tujine, dobički javnih podjetij, itd. Pri določanju teh prihodkov bi moralo veljati načelo, da so to le nadomestila za stroške, ki se pojavijo pri zagotavljanju javnih dobrin, država pa s temi cenami ne bi smela služiti. TABELA 1: DAVČNI PRIHODKI JAVNEGA SEKTORJA V SLOVENIJI, V MILIJARDAH SIT Leto Doho-

dnina Davek od dohodkov pravnih oseb

Prispevki za socialno varnost

Davek na izplačane plače

Posebni davek na določene prejemke

Davek na bilan. vsoto bank in hranil-nic

Domači davki na blago in storitve

Davki na mednaro-dno trgovino

Dru-go

Skupaj davčni prihodki

2000 168763 51795 6569 63849 4221 1043 593343 38089 0 927672 v % 18,2 5,6 0,7 6,9 0,5 0,1 63,9 4,1 0,0 100 2001 187919 68775 7267 79031 4338 3117 659314 29607 218 1039585 v % 18,1 6,6 0,7 7,6 0,4 0,3 63,4 2,8 0,1 100 2002 208077 75223 8112 88994 4903 1829 652507 31341 328 1071313 v % 19,3 7,0 0,8 8,3 0,5 0,2 60,9 2,9 0,1 100 2003 229514 107394 8793 102968 4456 346 793460 34653 237 1281821 v % 17,8 8,4 0,7 8,0 0,3 0,1 61,9 2,7 0,1 100 2004 248645 124355 9400 113189 4487 2815 835763 19339 7476 1365468 v % 18,2 9,1 0,7 8,3 0,3 0,2 61,2 1,4 0,6 100 2005* 227366 132653 8972 107070 4262 768 836179 8371 799 1326409 v % 17,1 10,0 0,7 8,1 0,3 0,1 63,0 0,6 0,1 100

Opombe: * Januar 2005 do vključno november 2005 Vir podatkov: MF (2005, 2-5).

9

TABELA 2: NEDAVČNI PRIHODKI JAVNEGA SEKTORJA V SLOVENIJI, V MILIJARDAH SIT Leto Udeležba v

dobičku in dohodki od premoženja

Takse in pristojbine

Denarne kazni

Prihodki od prodaje blaga in storitev

Drugi nedavčni prihodki

Skupaj nedavčni prihodki

2000 14.011 18.929 7.278 5.526 10.266 56.010 v % 25,0 33,8 13,0 9,9 18,3 100

2001 48.045 19.663 7.492 6.025 12.726 93.952 v % 51,1 20,9 8,0 6,5 13,5 100

2002 24.104 21.152 7.619 4.551 28.913 86.338 v % 27,9 24,5 8,8 5,3 33,5 100

2003 44.741 20.282 7.874 2.898 21.002 96.798 v % 46,2 21,0 8,1 3,0 21,7 100

2004 29.523 18.417 8.025 2.634 44.108 102.707 v % 28,7 17,9 7,8 2,6 43,0 100

2005* 43.142 14.322 6.241 2.308 16.867 82.880 52,0 17,3 7,5 2,8 20,4 100 Opombe: * Januar 2005 do vključno november 2005 Vir podatkov: MF (2005, 6-7). Glede na različne davčne osnove, kot so dohodek, poraba, premoženje govorimo o subjektivnih ali osebnih davkih. To so davki, ki upoštevajo neke subjektivne lastnosti davčnega zavezanca, kot npr. višina dohodka, število otrok ali vzdrževanih oseb, starost, sorodstveni red, zaposlenost itd. Višina davka se tako poskuša prilagajati tem subjektivnim okoliščinam. Ti davki so dohodnina, davek na dediščine, podpore za brezposelne (to je negativni davek, katerega »osnova« je nezaposlenost), davek na počitniške hiše itd (Kranjec 2003, 57). Objektivni davki so za vse davčne zavezance enaki in ne upoštevajo subjektivnih okoliščin, kot so dohodek, starost, število otrok itd., oziroma se le-te ne morejo upoštevati. Pri davkih na potrošnjo ali pri davkih na nepremičnine zakon ne določa, da bi revnejši sloji plačevali nižji davek. Objektni davki so torej enaki za vse zavezance (prav tam, 57). Statistika še vedno uporablja tradicionalno delitev davkov na posredne in neposredne, čeprav je ta delitev v današnjem času sporna, saj vemo, da je končno breme davka lahko na drugem subjektu, kot pa to določa zakon. Posredni davki so tisti, ki povišujejo cene in se prevaljujejo naprej. To so carine, trošarine, davek na dodano vrednost, davek na promet nepremičnin itd. Neposredni davki pa so davki, ki zmanjšujejo dohodek zavezanca, se pravi, da se prevaljujejo nazaj. Mednje štejemo dohodnino, davek od dobička in premoženjske davke. Posredni davki so davki na blago in storitve, neposredni davki pa na posameznike in podjetja.

10

2.3 Glavne skupine davkov Kranjec (2003, 56) deli davke na:

- davki na dohodek (osnova je dohodek) - davki na dobiček (podjetij in posameznikov) - davki na potrošnjo (predvsem blago in storitve) - davki na transakcije, prodaje, uvoz - davki na premoženje - davki na dediščine - davki na darila - davki na bivanje.

Nekaj od njih bomo tudi na kratko predstavili. Med davke, ki jih poznamo tako v Sloveniji, kot tudi v Evropski Uniji (EU) spadajo tudi okoljske davke, ki jih uvrščamo med posredne davke. Posebnost v Sloveniji je, da se nekatere med njimi (dajatev za odpadno EE opremo, dajatev za embalažo, dajatev za izrabljene gume) plačujejo delno v proračun za funkcioniranje sistema in delno v izbrano pooblaščeno podjetje za razgradnjo. V naši nalogi obravnavamo le tisti del, ki se plačuje v proračun RS in se imenuje okoljska dajatev. Dohodnina je davek na skupni dohodek fizičnih oseb in je bila v slovenski davčni sistem uvedena leta 1991. Davek je eden od treh najpomembnejših virov proračuna (poleg davka na porabo in prispevkov za socialno varnost). V EU predstavlja dohodnina v povprečju eno četrtino davčnih prihodkov. Dohodnina je progresivni davek na celotne dohodke, ki jih fizične osebe prejemajo iz različnih virov. Ti dohodki se seštejejo v globalni dohodek, od katerega se nato odštejejo različne postavke, da pridemo do davčne osnove in od te se obračuna davek. Sposobnost za plačevanje davkov merimo z višino dohodka in dohodnina je davek, ki najbolj direktno posega v prerazdeljevanje dohodkov (in posredno tudi premoženja) davčnih zavezancev. Davčni zavezanci so fizične osebe, ki jim je dodeljena davčna številka in se vodijo v davčnem registru (Kranjec 2003,105). Viri dohodnine so naslednji:

- osebni prejemki - dohodki iz kmetijstva - dohodki iz dejavnosti - dohodki iz kapitala - dohodki iz premoženja - dohodki iz premoženjskih pravic (Čok et al 1999, 19).

V Sloveniji je število davčnih zavezancev precej večje kot pa število prebivalcev, zato odpade razlika na zavezance, ki opravljajo dejavnost in zavezance – nerezidente, ki opravljajo dejavnost. Med osebami, ki ne vložijo davčne napovedi, so večinoma vzdrževane osebe (otroci, dijaki, nezaposleni zakonci), upokojenci, ki imajo pokojnino

11

nižjo od 66 % povprečne plače in osebe, ki ne presegajo dohodkov, ki so predpisani za napoved. Davki na potrošnjo so objektni, in rem davki, ki se ne ozirajo na subjektivne razmere davčnih zavezancev, ampak upoštevajo le nastanek dogodka, se pravi transakcijo. To so torej davki na transakcije med gospodarskimi subjekti in končnimi potrošniki (Kranjec 2003, 117). Gre za široko področje obdavčenja, saj se ne obdavčujejo le transakcije med podjetji in potrošniki, temveč tudi tiste med samimi podjetji ali med samimi potrošniki, ali med državnimi organi in podjetji in potrošniki, in to za staro ali novo blago, storitve in nepremičnine. Z davki na potrošnjo je možno obdavčevati transakcije na različnih točkah, kjer nastane obdavčljiv dogodek, od proizvodnje do maloprodaje. Različne ureditve različno vplivajo na obnašanje davčnih zavezancev glede njihovih odločitev o porabi in prihrankih, na cene, na organizacijo proizvodnje in na konkurenčnost v izvozu in uvozu. Pri davku na potrošnjo s lahko davčne stopnje proporcionalne ceni oz. vrednosti blaga ali pa določene fiksnem znesku. Če so davčne stopnje proporcionalne ceni oz. vrednosti, govorimo o vrednostnem, ad valorem davku. O specifičnem davku pa govorimo tedaj, ko je davek postavljen v točno določenem znesku, ne glede na ceno. Specifične stopnje se uporabljajo le pri selektivnih davkih, in se imenujejo akcize oz. trošarine. Najbolj znan davek na potrošnjo je davek na dodano vrednost (DDV). To je davek na dodano vrednost, ki jo podjetje doda skozi svojo dejavnost na vrednost blaga ali storitev, ki jih nabavi od drugih podjetij. Je večfazni davek, ki se aplicira v vseh fazah produkcijsko – distributivne verige. Obstajajo trije tipi tega davka: potrošni, dohodkovni in proizvodni tip, vendar je v praktični uporabi le potrošni tip davka. Davek na dodano vrednost je eden izmed bolj zapletenih davkov vsakega davčnega sistema in ga tukaj ne bomo podrobno obravnavali (Stanovnik 1998, 44). Kot smo že prej omenili so trošarine selektivni davki na potrošnjo določenih proizvodov in dobrin in so zgodovinsko dosti starejše kot splošni davki na potrošnjo. Njihova prednost je predvsem v tem, da so stroški njihovega pobiranja precej nizki, poleg tega pa ustrezajo načelu pravičnosti in zagotavljanju socialnih ciljev. Proizvodi, ki so obdavčeni s carinami so pod posebnim prometnim režimom ali celo pod državnim monopolom (prav tam, 147). Davek na dohodek podjetij pomeni davek na dobiček korporacij, torej delniških družb in družb z omejeno odgovornostjo, ne pa davek, ki ga plačujejo razne pravne osebe zasebnega in javnega prava. V Sloveniji plačujejo davek na dodano vrednost vse pravne osebe, razen javnih podjetij in javnih gospodarskih zavodov v lasti države in občin, javnih zavodov, invalidskih podjetij, pod določenimi pogoji investicijskih skladov ter verskih skupnosti, društev, javnih in zasebnih skladov ter organizacij, ki so bila ustanovljena za ekološke, humanitarne in druge nepridobitne namene (Kranjec 2003, 153). Davek na premoženje obdavčuje bogastvo davčnih zavezancev. Ker je premoženje neporabljen dohodek iz preteklosti, je obdavčevanje premoženja komplementarno

12

obdavčenju dohodka. Je večinoma davek na nepremičnine in zemljo in je običajno prihodek občin. Plačujejo ga fizične osebe pa tudi podjetja in dejavnosti. Davčno osnovo davka na premoženje lahko ocenimo na več načinov.

- tržna vrednost nepremičnine na trgu - izvedena vrednost iz dohodkov, ki jih ustvarja nepremičnina (najemnina) - ocena vrednosti glede na lokacijo, vrsto objekta, način gradnje (Kranjec 2003, 191).

Davek na zapuščino je davek na celotno vrednost zapuščine, medtem ko je davek na dediščino davek na del dediščine, ki pripada zakonitemu dediču. S pravnega vidika je davek na zapuščino obveznost donatorja in je možna tudi še v času življenja donatorja, zato se ti davki obravnavajo skupaj z davki na darila. Davek na dediščino je obveznost dediča oz prejemnika dediščine. Zapuščine v Sloveniji niso obdavčene, so pa obdavčene dediščine. Zavezanec je fizična oseba, ki podeduje nepremičnine ali premično premoženje nad določenim zneskom, davčna osnova pa je vrednost prejetega premoženja, od katere se odbijejo dolgovi in bremena, ki odpadejo na premoženje. 2.4 Davki v EU Davčni sistemi držav ustanoviteljic Evropske skupnosti in kasnejše Evropski Unije so bili med seboj popolnoma neprimerljivi in so izkazovali zgodovinska dejstva posamezne članice in politične preference vlad glede obsega javnega sektorja in državnih intervencij v gospodarstvu (Kranjec 2003, 21). Davčni sistemi so bili torej močno različni, vendar je že Rimska pogodba vsebovala interes članic za poenotenje (harmoniziranje) stopenj indirektnih davkov. V temeljnih pravnih dokumentih ni nikjer zapisano, da je mogoče ali potrebno harmonizirati direktne davke, tako da ima EU pri teh davkih precej manjše pristojnosti. Pomembnejši mejniki, ki predstavljajo razvoj davčnega sistema, ki je sestavni del enotnega trga so:

- 1957: rimska pogodba, pripravljenost držav za harrmonizacijo stopenj indirektnih davkov

- 1973: uvedba DDV v vseh državah članicah - 1992: harmonizirana 15 % standardna stopnja DDV - 1993: začetek formalnega delovanja enotnega tržišča - 1993: usklajene minimalne stopnje trošarin na cigarete, alkohol in mineralna olja in

goriva - 1996: predlagana reforma obdavčevanja z DDV, ki naj bi uvedla sistem

obdavčevanja po poreklu blaga - 1997: komisija predlaga enoten sistem obdavčevanja energetskih produktov - 1997: sklep Sveta ministrov o škodljivi davčni konkurenci na področju podjetniške

obdavčitve - 1998: administrativno sodelovanje na področju indirektnih davkov - 1999: poročilo Primarolo skupine o škodljivi davčni konkurenci

13

2000: pričetek razprav o potrebi večje koordinacije direktnih davkov, predvsem davkov na podjetja (prav tam, 223).

2.4.1 Posredni davki Davek na dodano vrednost - DDV Države so v praksi imele vsaj tri sisteme indirektnih davkov:

- večfazni kumulativni prometni davek - prometni davek v maloprodajni faza - davek na dodano vrednost (prva in edina ga je leta 1954 uvedla Francija).

Zaradi različne davčne prakse med državami in potrebe po prosti trgovini med državami se je zelo kmalu pojavila zahteva za poenotenje indirektnih davkov in davčnih stopenj. Osnovna načela za DDV so bila naslednja:

- DDV je splošni davek na porabo, se pravi na vse izdatke za blago in storitve; plačuje se na dodano vrednost v vsaki fazi od proizvodnje, distribucije do porabe; prevaljuje se na končnega porabnika

- DDV je sorazmeren ceni blaga oz. storitve ne glede na število transakcij; zaradi odštevanja že plačanega davka ne prihaja do kumulativnega plačevanja davka na davek

- DDV je s stališča domače konkurence nevtralen zaradi odštevanja davka, plačanega v predhodnih fazah, saj ne daje prednosti vertikalno integriranim podjetjem; nevtralen je tudi s stališča zunanje konkurence, ker ne omogoča nižjega obdavčevanja domače proizvodnje v primerjavi z uvozom.

Uvedba DDV je pomenila velik napredek, vendar je praksa pokazala, da je potrebno poenotiti sisteme DDV predvsem s standardizacijo osnovnih elementov, saj je to predstavljalo večji problem, kot pa samo tehnično usklajevanje. Leta 1977 je Komisija sprejela 6. direktivo, katera se imenuje tudi »enotna osnova za odmero DDV«. Osnovni elementi, ki jih opredeljuje 6. direktiva so naslednji:

- področje obveznosti (scope) - teritorialna uporaba (teritorial application) - davčni zavezanec (taxable person) - obdavčljive transakcije (taxable transaction) - kraj obdavčevanja (place of taxable transaction) - nastanek davčne obveznosti (taxable event) - davčna osnova (taxable amount) - davčne stopnje (rates) - oprostitve brez pravice do odbitka vstopnega DDV - oprostitve ob uvozu - oprostitve s pravico do odbitka vstopnega DDV - odbitki vstopnega DDV - plačniki DDV in njihove obveznosti - posebne sheme za kmete, male zavezance, potovalne agencije, rabljeno blago - poenostavljeni postopki - odbor DDV

14

- prehodni režim (The Council of the EU 2005, 1-9). Pri izbiri načela obdavčevanja glede na izvor ali destinacijo, je Komisija predlagala sistem, ki pomeni obdavčenje po izvoru blaga. DDV bi se vedno plačeval v državi, v kateri ima blago oz. davčni zavezanec svoj izvor. Zagotovljen bi bil prost pretok blaga in storitev, za države pa bi nastopile velike spremembe pri pobranem davku, zato se s tem predlogom niso strinjale in je v veljavi ostalo načelo obdavčenja glede destinacije. Komisija je leta 1996 ponovno predlagala reformo DDV, s katerim bi uvedla nov skupni sistem DDV, in je temeljila na treh stebrih:

- enotno mesto obdavčenja (obdavčenje po izvoru) - poenotenje prakse v obdavčevanju z DDV (Odbor DDV bi postal regulatorni, ne le

posvetovalni) - poenostavitev in modernizacija sistema DDV (uvedba novih dejavnosti, kot so

telekomunikacije, e-trgovina…) (Kranjec 2003, 226). Harmonizacija posredne obdavčitve na območju EU še do danes ni končana, pojavlja pa se vprašanje ali bo to sploh kdaj mogoče, saj so države oblikovale sisteme davkov na potrošnjo in jih niso pripravljene spremeniti zaradi političnih omejitev ali enostavno zaradi tega, ker bi to pomenilo velike spremembe v njihovih proračunih. Zaenkrat je mogoče pričakovati poenotenje glede števila znižanih stopenj in glede nadaljnega dela na sistemu, ki bi omogočil delovanje enotnega trga. Trošarine Trošarine so tradicionalni davčni vir in so bile v uporabi že davno pred nastankom EU. V EU se obdavčujejo tri vrste izdelkov:

- tobak in tobačni izdelki - mineralna goriva - žgane in alkoholne pijače.

Trošarine so primerne zaradi svoje fleksibilnosti in se prilagajajo spremembam v proračunu. Če nastopi potreba po dodatnih davkih, je stopnje trošarin mogoče spreminjati brez večjih posledic, prilagajati pa jih je mogoče tudi glede na socialne, strukturne in okoljske zahteve in potrebe. Povečanje stopenj na goriva ima ugodne posledice na okolje. EU je morala tudi pri trošarinah harmonizirati njihovo strukturo in približati stopnje, kot je to naredila pri DDV, saj so države uporabljale trošarine prvenstveno za vplivanje na proizvodnjo in porabo. Z direktivo 92/12/EEC je bil postavljen sistem usklajevanja trošarin in postopkov za njihovo pobiranje tako, da trošarine ne predstavljajo več ovir za enotno tržišče. Podobno kot 6. direktiva za DDV, ta direktiva opredeljuje osnovne elemente za trošarine:

- imetnika trošarinskega dovoljenja - trošarinsko skladišče - registriranega trgovca - neregistriranega trgovca - nastanek obveznosti za obračun trošarine - osebno porabo

15

- proizvodnjo trošarinskih izdelkov - gibanje trošarinskih izdelkov - garancije - register zavezancev - označevanje trošarinskih izdelkov - vračila plačane trošarine - oprostitve (The Council of the EU 1992, 1).

Drugi posredni davki Primarni namen predpisov, ki pokrivajo druge posredne davke ni zagotavljanje enotnega trga, temveč olajšanje prometa zaradi težav obdavčevanja majhnih nakupov ali zaradi enkratnih dogodkov, ki jih je skoraj nemogoče obravnavati po enotnem merilu. Obdavčevanje energetike oz. energetskih virov, razen trošarin za mineralna olja in goriva, ni harmonizirano. Komisija je zato leta 1997 predlagala skupni sistem obdavčevanja energetskih produktov, s katerim je nameravala vplivati na ekološke cilje in zmanjševanje nezaposlenosti. Z nastankom okoljskih in ekoloških problemov zaradi pretiranega onesnaževanja in porabe energije in drugih onesnaževalcev, se v zadnjih letih v EU uvajajo posebni okoljski davki, ki pa jih bolj sistematično uvajajo posamezne države. Čeprav so prisotni v večini držav članic, so to predvsem davki prihodnosti. Komisija izdeluje študije o vplivu okoljskih davkov na nekatera področja, kot so voda, energija, transport, embalaža (Kranjec 2003, 230). Na nivoju EU še ni izdelana enotna strategija energetskih in posledično okoljskih davkov in glede na to, da v pogodbi o ustanovitvi EU okoljski ukrepi niso predstavljeni kot skupni ukrepi, ni mogoče pričakovati take harmonizacije, kot pri posrednih davkih. Možna je le ustrezna koordinacija, podobno kot pri direktnih davkih, in pritisk na države, da spoštujejo okoljske standarde. Pri obdavčevanju vozil gre za davke pri registraciji in za obdavčevanje vozil, ki so že v prometu. Kupec plača registracijo v kraju stalnega bivališča, če pa se preseli v drugo državo, tam registracijo in davek plača še enkrat, brez, da bi se mu povrnil že plačani davek v prvotni državi. To omejuje enotno tržišče, zato Komisija pripravlja predloge za poenotenje sistemov (Kranjec 2003, 231).

2.4.2 Neposredni davki V Pogodbi o ustanovitvi ni nikjer zapisano, da je potrebno neposredne davke harmonizirati, ker poenotenje davkov na dohodke pravnih oseb in fizičnih oseb ni nujen pogoj za delovanje enotnega tržišča. Razlogi, ki zahtevajo poenotenje direktne obdavčitve so se pokazali šele kasneje. To so:

- razvoj notranjega tržišča - liberalizacija kapitalskih tokov

16

- vedno večji pretok delovne sile - usklajevanje ekonomskih politik (zaradi uvedbe evra) - ustvarjanje pogojev za delovanje pravih evropskih podjetij na celotnem območju

EU (Kranjec 2003, 233). Ker je struktura direktnih davkov v članicah EU zelo različna, različne pa so tudi definicije, ki določajo davčne osnove, stopnje, izjeme itd., je težko pričakovati direktive, ki bi poenotile neposredno obdavčenje. Možno je usklajevanje in sodelovanje med davčnimi organi za odpravo neskladij, ki ovirajo razvoj enotnega trga. Prve predloge za koordinacijo direktne obdavčitve je Komisija pripravila že leta 1969 z Direktivo o obdavčenju podjetij pri emisiji ali povečanju kapitala. Namen je preprečiti dvojno obdavčenje, če se podjetja nahajajo v različnih državah. Poleg tega pa prepoveduje obdavčenje pri izdaji delnic in trgovanju na borzi ter pri izdaji obveznic, če gre za izdajatelja. Leta 1990 so sprejeli naslednje predpise s katerimi so koordinirali direktne davke:

- 90/434/EEC: Direktiva o skupnem sistemu obdavčevanja pri združitvah in razdružitvah podjetij ter zamenjavi delnic

- 90/435/EEC: Direktiva o skupnem sistemu obdavčevanja medsebojno odvisnih podjetij

- 90/436/EEC: Konvencija o preprečevanju dvojnega obdavčevanja dobičkov povezanih podjetij (Kranjec 2003, 234).

Sprejeta je bila tudi Konvencija o preprečevanju dvojnega obdavčevanja profitov povezanih podjetij, s katero so se države zavezale, da bodo sodelovale, če bo prišlo do sporov glede transfernih cen, ki jih uporabljajo povezana podjetja. Ker so tudi direktni davki bistven element notranjega tržišča, je potrebna strategija za nadaljni razvoj in resnejše reforme sistemov direktnih davkov. Predlagane so štiri možne opcije:

- obdavčevanje po načelu rezidenstva (home state taxation) - alokacija dobičkov po dogovorjeni formuli (EU profit allocaton) - enotni sistem obdavčevanja EU (EU corporate income tax regime) - odprava obdavčevanja dobičkov podjetij (Kranjec 2003, 248).

Ne glede na vse predloge, ni mogoče predvideti kdaj in v katero smer bo šel razvoj direktne obdavčitve v EU. 2.5 Sklepne ugotovitve Davki so pomembni tako za davčne zavezance, kot za državo, ki te davke pobira. Z davčnimi prihodki se financira javna poraba posamezne države. Za davke je značilna prisilnost dajatve in se ji ne more izogniti noben državljan. V tem poglavju smo govorili splošno o davkih, se pravi o davčnih pojmih, o klasifikaciji in glavnih skupinah davkov ter o posrednih in neposrednih davkih v EU.

17

Predvsem pa smo v tem poglavju skušali uvrstiti okoljske davke, ki so glavna tema naše diplomske naloga, v davčni sistem v Sloveniji in v EU. Okoljski davki spadajo med posredne davke. V EU jih uvrščajo med druge posredne davke in sicer spadajo k obdavčevanju energetike, med tem, ko v Sloveniji opažamo neko posebnost, saj se sredstva pobrana od nekaterih okoljskih davkov plačujejo delno v proračun – okoljske dajatve in delno v pooblaščeno podjetje za razgradnjo.

18

3 OKOLJSKE DAJATVE 3.1 Zgodovina okoljskih dajatev V osemdesetih letih dvajsetega stoletja so se na področju varovanja okolja pojavile pobude za uveljavljanje bolj tržno usmerjenih inštrumentov:

- ekološke dajatve in povračila - sistemi ravnanja z okoljem - ekološko označevanje proizvodov - prostovoljni dogovori med podjetji in državo - poročanje podjetij o poslovanju z okoljem - vključitev kriterijev okolja v standarde in javna naročila

To so instrumenti, ki naj bi dopolnili uveljavljene instrumente, kateri temeljijo na prisili in nadzoru. Novi instrumenti naj bi dovoljevali večjo svobodo pri doseganju ciljev na področju okolja, ob večji ekonomski učinkovitosti uveljavljenih ukrepov. Okoljske dajatve lahko razumemo kot posledico gospodarskih aktivnosti, ki temeljijo na močni tržni ekonomiji in v svojem prizadevanju za vedno večji dobiček neracionalno porabljajo naravne dobrine ter povzročajo dolgoročno degradacijo okolja. Uvedba okoljskih dajatev temelji na obstoju negativnih učinkov na okolje oz. okoljskih eksternalijah, ki so stranski proizvod proizvodnje in porabe in jih podjetja ne vključujejo v stroške rednega poslovanja, krije pa jih družba, kot celota. Eksterni stroški se lahko vključijo v stroške rednega poslovanja s pomočjo dajatev na učinke, ki jih imajo ti procesi ali produkti na okolje. (Božič Cerar 2001, 1) V skladu s podatki iz poročila Environmental Signals 2002 (2002b, 125) obstajajo v EU tri glavne vrste ekoloških taks in sicer:

- taksa na energijo - taksa na transport - takse na onesnaževanje oz. porabo naravnih virov.

Pomembnejši evropski okoljski mejniki so:

- 1967: prva okoljska smernica: klasifikacija, pakiranje in označevanje nevarnih substanc (67/548)

- 1970: smernica o merjenju onesnaženosti zraka zaradi uporabe motornih vozil (70/220)

- 1973: 1. evropski okoljski program 1973-76 - 1980: smernica o minimalnih standardih za pitno vodo (80/778) - 1985: smernica o okoljskih ocenitvah - 1991: Maastrichtski sporazum: evropska politika mora integrirati varovanje okolja - 1994: ustanovitev Evropske okoljske agencije - 1999: začetek Zelenega tedna; letna okoljska konferenca EU - 2000: smernica o evropski politiki o vodi (2000/60) - 2001: 6. evropski okoljski program 2001-10: naša prihodnost, naša izbira - 2002: ratifikacija Kjotskega protokola o klimatskih spremembah (EEA 2002a, 8)

19

3.2 Uvajanje okoljskih dajatev v podjetje Uvedba kakršnihkoli novih dajatev v podjetju velja za zelo nepriljubljen ukrep, saj z uvedbo naraščajo stroški in cene ter se posledično pojavlja zaskrbljenost za konkurenčnost na trgu. Pojavi se tudi problem administrativnih stroškov, saj s porastom okoljskih dajatev, ki zahtevajo različne postopke, postajajo vse večji. Nove obdavčitve so za podjetja sprejemljive, če se uvajajo postopoma, pri čemer ostaja celotna davčna obremenitev konstantna. Povišanje obstoječih dajatev ali uvedbo novih mora spremljati znižanje obdavčitev na drugih področjih, kar je opredeljeno s t.i. zeleno davčno reformo. Podjetja, ki so si doslej najbolj prizadevala, da bi svoje poslovanje uskladila z načeli trajnostnega razvoja, so že pred več kot desetimi leti začela izvajati ukrepe za varovanje okolja, uvajati sisteme ravnanja z okoljem, jih presojati in poročati o ravnanju z okoljem v podjetju. Zahteve po večji skrbi za okolje so posledica predpisov, zahtev potrošnikov oziroma sprememb v potrošniški miselnosti, spremenjenega javnega mnenja, možnosti prihrankov pri stroških, razvoja presoj dobaviteljev itd. Podjetje lahko z razvijanjem proizvodov z boljšimi okoljevarstvenimi lastnostmi poveča svoje prednosti pred tekmeci. Vprašanja v zvezi z okoljem pomenijo tudi nova tveganja za finančne inštitucije; zato zahtevajo od podjetij več informacij o načrtih za financiranje v dolgoročna sredstva, vplivu vprašanj okolja na dobičke, možnih obveznostih ter sposobnosti obvladovanj problemov v zvezi z okoljem. Krepi pa se tudi vpliv gibanj za varstvo okolja. 3.3 Trajnostni razvoj Razvoj je trajnosten, če zadovoljuje trenutne potrebe, ne da bi ogrožal zmožnosti prihodnjih generacij, da zadovoljujejo lastne potrebe. Trajnostno poslovanje vključuje upoštevanje treh vidikov: ekonomskega, okoljskega in socialnega. Podjetje naj bi dosegalo tako imenovani trojni izid (triple botttom line), in naj ne bi imelo za cilj le prevladujočega ekonomskega dobička. Rečemo lahko, da je trajnostno podjetje tisto, katerega delovanje nima škodljivih posledic na okolje. To bi na primer pomenilo, da bi moralo podjetje na koncu leta zapustiti okolje v stanju, ki ni slabše od stanja, kakršno je bilo na začetku leta. Sedem razsežnosti trajnostne prihodnosti so:

- tržišča: podjetja bodo delovala na tržiščih, ki bodo bolj konkurenčna kot kadarkoli doslej

- vrednote: prehod od trdnih komercialnih vrednot k mehkejšim vrednotam trojnega izida

- prepoznavnost: naraščajoča mednarodna prepoznavnost - tehnologija življenjske dobe: skrb za proizvod na vseh stopnjah življenjske dobe,

tudi po njegovi dobi uporabnosti - partnerstvo: med podjetji ter med podjetji in drugimi organizacijami bo vedno več

novih oblik partnerstev - čas: v poslovno razmišljanje mora biti vgrajena razsežnost dolgoročnosti; trajnostni

razvoj zahteva, da razmišljamo v okvirih desetletij, generacij, v nekaterih primerih tudi stoletij

20

- podjetniško upravljanje: čim boljša je ureditev podjetniškega upravljanja, tem večja je možnost za delovanje v smeri trajnostnega kapitalizma.

Mednarodna trgovinska zbornica je leta 1991 objavila program trajnostnega razvoja, ki obsega 16 načel za ravnanje z okoljem v smeri trajnostnega razvoja in sicer: prednostno načelo, povezovalno upravljanje, nenehno izboljševanje, izobraževanje zaposlenih, poprejšnja ocena, proizvodi in storitve, navodila potrošnikom, naprave in postopki, raziskovanje, previdnost, pogodbeniki in dobavitelji, pripravljenost na izredne razmere, prenos tehnologij, prispevek k skupnim prizadevanjem, odprtost, skladnost in poročila. To so programi dejavnosti, ki jih lahko podjetja izvajajo, da bodo gospodarna in da bodo zmanjševala svoj vpliv na okolje (Vezjak 2002, 42). Sedem razsežnosti, ki naj bi jih vsako podjetje upoštevalo pri razvijanju proizvodov, uvajanju sprememb procesov, ali izvajanju drugih dejavnosti, ki škodujejo okolju:

- zmanjšanje porabe materialov - zmanjšanje porabe energije - zmanjšanje razširjanja strupov - recikliranje - maksimiranje trajnostne uporabe obnovljivih virov - podaljševanje trajanja proizvoda - ustvarjanje dodatne vrednosti ob obvladovanju škodljivih vplivov na okolje

Trajnostni razvoj naj bi temeljil na odprtih, konkurenčnih tržiščih, na katerih bi cene vključevale tako stroške v zvezi z okoljem kot tudi stroške v zvezi z drugimi viri. Vendar tržiščem doslej še ni uspelo zagotoviti, da bi se stroški v zvezi z okoljem upoštevali pri ekonomskem odločanju. Ti stroški, tako imenovane eksternalitete, so razširjeni v celotni družbi in niso upoštevani pri ekonomskem odločanju. Najpomembnejši popravek, ki je potreben v sedanjih tržnih razmerah, je vključevanje teh stroškov med stroške poslovanja. Obstajajo trije osnovni načini, kako vključiti oz. internalizirati stroške v zvezi z okoljem: z vladnimi predpisi, gospodarsko ali industrijsko samoregulacijo in ekonomskimi inštrumenti (kot so na primer davki na onesnaževanje oz. okoljske dajatve) (Vezjak 2002, 43-59). Ker direktni oz. interni stroški naravnih dobrin vključujejo le neposredne stroške njihovega pridobivanja, ne pa tudi širših (eksternih) stroškov, govorimo o internalizaciji eksternih stroškov, ki pomeni zahtevo, da se v ceno proizvoda ali storitve vključijo tudi stroški vseh neposrednih in posrednih okoljskih posledic določene dejavnosti (Gantar 2001a, 71). V EU je trajnostni razvoj podprt s strani Komisije, Evropskega parlamenta in Sveta EU, katere ga razvijajo, vrednotijo in vgrajujejo v okoljsko politiko, ki temelji na številnih temeljnih principih:

- preventiva - bolje se je spoprijeti z onesnaževanjem pri viru, kot pa se spopadati s poledicami - onesnaževalec plača (polluter pays principle ) - fleksibilnost - noben zakon ni uveljavljen brez posvetovanja z nevladnimi organizacijami in

društvi ter znanstvenimi ustanovami (EC 2005a, 4).

21

3.4 »Polluter pays principle« ali onesnaževalec plača in zelena davčna reforma V skladu z osnovnim načelom politike varstva okolja mora povzročitelj obremenjevanja okolja poravnati vse stroške škode, povzročene okolju. Povzročitelj obremenjevanja okolja je v skladu z omenjenim načelom škodo (oz. stroške, ki so povzročeni s sanacijo te škode) dolžan vključiti med proizvodne stroške in tako v ceno svojega proizvoda. Če stroškov škode ne more poravnati neposredni povzročitelj, torej onesnaževalec, je te stroške treba eksternalizirati, se pravi, da jih morajo plačati drugi člani družbe (MOP 2002, 103). Ideja o zeleni oz. okoljski davčni reformi je pravzaprav že zelo stara, saj njene korenine segajo nazaj vse do ekonomista Arthurja Cecila Pigouja (1920), ki je spoznal, da bi bilo za gospodarstvo dobro, če bi se za porabo skupnih dobrin plačevale primerne cene, tako kot za porabo zasebno ponujenih dobrin. Na Pigouja so se opirali tudi Bob Repetto, Roger Dower in njuni kolegi, ki v študiji Zelene dajatve pravijo, da če bi zmanjšali davke na »dobre« stvari, na primer na delo, zato pa uvedli davke na »slabe«, takšne kot je onesnaževanje okolja, se dohodki državnih blagajn ne bi nič zmanjšali (Von Weizsäcker et al. 1998, 112). Zelena davčna reforma naj bi v povezavi s principom »onesnaževalec plača« dodatno finančno obremenila porabnike naravnih virov in tiste, ki s svojo dejavnostjo povzročajo onesnaženost okolja, in jih s tem prisilila v iskanje okolju prijaznejših in racionalnejših tehnologij. Glavni namen zelene davčne reforme je povečati javnofinančne prihodke države z obdavčitvijo porabe naravnih virov in onesnaževanja okolja, s čimer bi lahko zmanjšali davke na delo in ga tako pocenili. Poleg varovanja okolja, bi cenejše delo povečalo konkurenčnost in povečalo zaposlovanje. Okoljska davčna reforma torej meri na povečanje okoljskih davkov, med njimi še posebej energetskih, ob hkratnem zmanjšanju alokacijsko »motečih« obdavčitev, kot je obdavčitev dela (Markovič Hribernik 1998, 151). Okolje je vedno bolj razvrednoteno, ker povzročiteljem škode pogosto ni potrebno poravnati. Ker je čisto okolje javna dobrina, ga posamezniki niso sposobni zavarovati le iz lastnega interesa in je zato potrebno manjkajoče povpraševanje zagotoviti od zunaj, npr. z obdavčenjem razvrednotenja okolja. Če niti tega ni, postajata uporaba naravnih virov in obremenjevanje okolja vse večja (Radej in Klemenc 1998, 56). Onesnaževalce je mogoče spodbuditi k okoljevarstvenemu ravnanju na dva načina: z okoljskimi davki ali z državno pomočjo. Obdavčenje povečuje stroške razvrednotenja okolja in s tem vzpodbuja varovanje okolja, pomoč države pa je namenjena lajšanju bremena podjetij pri pokrivanju stroškov za varstvo okolja (Radej 1998, 69). Oba ukrepa podjetja stimulirajo pri okolju prijaznem delovanju. 3.5 Znak za okolje Znak za okolje predstavlja tiste proizvode, ki lahko v primerjavi z drugimi proizvodi iste skupine zmanjšajo nekatere negativne vplive na okolje, ne da bi to vplivalo na predpise glede proizvodov. Cilj sistema Skupnosti za podeljevanje znaka za okolje je uveljavljati te proizvode, ter tako pripomoči h gospodarni rabi virov in visoki ravni varstva okolja. Ta cilj se uresničuje z zagotavljanjem usmerjanja potrošnikov ter dajanjem točnih, nezavajajočih

22

in znanstveno utemeljenih informacij o takih proizvodih potrošnikom. Tak sistem podeljevanja naj bi predvsem usmerjal potrošnika k proizvodom, ki lahko zmanjšajo vpliv na okolje, če se upošteva njihov celotni življenjski krog, ter zagotovil informacije o okoljskih značilnostih označenih proizvodov. Za vključitev v sistem mora skupina proizvodov izpolnjevati naslednje pogoje:

- predstavlja znaten obseg prodaje in menjave na trgu - ima proizvod v eni ali več življenjskih fazah pomemben vpliv na okolje na

svetovni, regionalni ali splošni ravni - predstavlja možnost za izboljšanje stanja okolja preko potrošnikove izbire ter

spodbudo za proizvajalce ali ponudnike storitev, da si prizadevajo za konkurenčno prednost s ponujanjem proizvodov, ki ustrezajo merilom za znak za okolje

- velik del obsega prodaje je namenjen končni potrošnji ali porabi (Evropski parlament 2005, 1).

3.6 Sklepne ugotovitve Gospodarske aktivnosti vedno bolj temeljijo na pridobivanju vedno večjega dobička, kar pa pripelje do situacije vedno večje porabe naravnih dobrin. Zaradi degradacije okolja ter pobud na področju varovanja okolja, je prišlo in še prihaja do uvedbe različnih okoljskih dajatev, katere so odgovor na okoljske eksternalije, ki jih gospodarske družbe ne vključujejo v stroške poslovanja, ampak jih krije družba. V interesu davčnih olajšav si podjetja vedno bolj prizadevajo, da bi svoje poslovanje uskladila z načeli trajnostnega razvoja in zeleno davčno reformo, ki v povezavi s principom »onesnaževalec plača« dodatno finančno obremeni porabnike naravnih virov in povzročitelje onesnaževanja okolja. Ker povzročiteljem škode v okolju pogosto ni potrebno le-te sanirati in poravnati, jih je k okoljevarstvenemu ravnanju mogoče spodbuditi z okoljskimi davki ali z državno pomočjo. Trajnostni razvoj zadovoljuje trenutne potrebe in ne ogroža zmožnosti prihodnjih generacij, da zadovoljujejo lastne potrebe. Trajnostno poslovanje torej vključuje upoštevanje ekonomskega, okoljskega in socialnega vidika hkrati. Podjetja naj bi upoštevala ta trojni izid in bi morala na koncu leta zapustiti okolje v stanju, ki ni slabše od stanja, kakršno je bilo na začetku leta.

23

4 OKOLJSKE DAJATVE V SLOVENIJI V Sloveniji je uveljavljanje načela onesnaževalec plača v zadnjih letih postalo pomemben vir financiranja varstva okolja, zato onesnaževalci v veliki meri, kjer je možno, uveljavljajo oprostitve plačil okoljskih dajatev in sredstva namenjajo za različne investicije v čistejše okolje. Poznamo osem vrst okoljskih dajatev: dajatve za obremenjevanje vode, za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, za obremenjevanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin, za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov, za izrabljena motorna vozila, za odpadno električno in elektronsko opremo, za odpadno embalažo ter za izrabljene gume. 4.1 Dajatve za obremenjevanje vode Voda je kot vir življenja naravna dobrina, za rabo katere velja v skladu z načeli trajnostnega razvoja, da onesnaževalec plača stroške, ki jih povzroči z onesnaženjem okolja, kakor tudi, da uporabnik plača za rabo naravne dobrine. Politika varstva voda mora zato s cenovno politiko vode kot naravne dobrine stimulirati uporabnike vode k učinkovitejši rabi. Dajatev za obremenjevanje odpadne vode je bila kot prva okoljska dajatev v Sloveniji uvedena leta 1996. Plačuje se zaradi odtekanja ali odvajanja odpadne vode v površinske sladke vode ali v teritorialno morje. Odpadna voda se direktno ali po kanalizaciji odvaja v vode ter je lahko komunalna odpadna voda, tehnološka odpadna voda ali padavinska odpadna voda. Dajatev za odvajanje odpadne vode se plačuje v obliki mesečnih akontacij, razen če je bila izdana odločba o oprostitvi plačila dajatve. Tedaj se akontacije ne plačujejo, ampak se predvidena sredstva namenijo za investicije, ki so predmet oprostilne odločbe. Končno plačilo se določi z odločbo, ki se izda do 31. oktobra tekočega leta za preteklo leto. Vračilo dajatve je možno pod določenimi pogoji, in sicer kot vračilo preveč plačane akontacije, ki pa se pri zavezancih za odpadne vode poračuna pri naslednjih mesečnih akontacijah. (UL RS 2004, št. 123) Možna je oprostitev oz. znižanje plačila dajatve v primeru izvajanja sanacijskih ali drugih del za zmanjšanje obremenjevanja vode (Gantar 2001b, 1). Obstajajo tudi izjeme, ko dajatve za odvajanje odpadne vode ni potrebno plačati; npr. odpadna voda, ki nastaja v kmetijstvu in se tudi uporablja na kmetijskih zemljiščih (Viler Kovačič 2003, 14). Osnova za dajatev je seštevek enot obremenitve v koledarskem letu, plačuje pa se v znesku, ki znaša 100% osnove. Ceno za enoto določi Vlada RS do 31. decembra za naslednje leto. Dajatev v letu 2006 znaša 6329,5 SIT na enoto obremenitve (UL RS 2004, št. 123). Plačevanje dajatve za komunalno odpadno vodo Komunalna odpadna voda je voda, ki nastaja v gospodinjstvih zaradi rabe vode v sanitarnih prostorih, pri kuhanju, pranju in drugih gospodinjskih opravilih. Je tudi voda, ki nastaja v objektih v javni rabi ali pri drugih dejavnostih, če je po sestavi in nastanku podobna vodi po uporabi v gospodinjstvu.

24

Dajatev za obremenjevanje voda kot namenski vir financiranja Nacionalnega programa varstva okolja (NPVO) se je izkazala za precej učinkovito, saj so vsi zavezanci za plačilo dajatve za komunalno odpadno vodo v vseh preteklih letih uveljavljali oprostitev plačila dajatve v celoti. Tako zbrana sredstva so bila tudi v celoti namensko porabljena za izvedbo sanacijskih in drugih del za zmanjšanje obremenjevanja okolja (MOP 2002, 41). Zavezanec za plačilo dajatve je izvajalec javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode na območju lokalne skupnosti, in sicer za komunalno odpadno vodo tistih uporabnikov, ki so priključeni na kanalizacijsko omrežje ali imajo greznice in niso dolžni izvajati obratovalnega monitoringa. Uredba o dajatvi za obremenjevanje vode ločuje določitev višine takse za primere, če se komunalna odpadna voda odvaja v kanalizacijo, ki nima javne čistilne naprave, od primerov, ko se kanalizacija zaključuje z javno čistilno napravo, saj se pri obračunu odštejejo tiste enote obremenitve, ki jih je odstranila javna čistilna naprava. Oprostitev plačila dajatve pri komunalnih odpadnih vodah ne pomeni dejanske oprostitve plačila, saj se dajatev še vedno pobira. Zbira se v občinski fond, ne odvaja pa se v državnega, ampak se tako zbrana sredstva v istem letu porabijo za reševanje občinskih ekoloških problemov (Viler Kovačič 2003, 18). Plačevanje dajatve za tehnološko odpadno vodo Tehnološka odpadna voda je voda, ki po uporabi v industrijski, obrtni ali kmetijski dejavnosti vsebuje snovi, ki oksidirajo kot kemijska potreba po kisiku, fosfor, dušik, organske halogenske spojine, živo srebro, krom, kadmij, svinec in druge. Je tudi tekočina, ki se zbira in odteka iz objektov za obdelavo, skladiščenje in odlaganje odpadkov. Zavezanec za plačilo takse za odvajanje tehnološke odpadne vode je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki mora izvajati obratovalni monitoring za odpadne vode. Zavezanci so možnost oprostitve plačila takse uveljavljali v skromnejšem obsegu, kot zavezanci za komunalno odpadno vodo. Dajatev se plačuje od vsote enot obremenitve na podlagi podatkov o kakovosti in količini odpadnih voda, ki se pridobijo z monitoringom. Ne plačuje pa se od enot obremenitve za snov, če v onesnaženi odpadni vodi ne presega določene koncentracije in letne količine za to snov. Iz naslova oprostitev plačila dajatev so lahko financirani investicijski projekti za odvajanje in čiščenje tehnoloških odpadnih voda, vendar le do zneska sredstev, ki jih zavezanec vloži v to izvedbo. To je možno, če skupna višina državne pomoči, odobrena v celotnem obdobju izvajanja sanacijskih ali drugih del, ne presega 30% upravičenih investicijskih stroškov, ki jih zavezanec vloži v izvedbo del za dosego evropskih standardov ali standardov prenesenih v nacionalni pravni red (Viler Kovačič 2003, 14-17). Plačevanje dajatve za padavinsko odpadno vodo Padavinska odpadna voda je voda, ki kot posledica meteorskih padavin odteka iz utrjenih, tlakovanih ali z drugim materialom prekritih površin neposredno ali po kanalizaciji v vode. Dajatev se plačuje, če padavinska voda odteka v kanalizacijo ali če se odvaja v vode,

25

vendar le, če je površina, s katere se odvaja voda, večja kot tri hektarje. V tem primeru obremenitev, ki je podlaga za plačilo takse znaša 18 enot na 1 hektar površine v enem letu. Zavezanec za plačilo dajatve je izvajalec javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode na območju lokalne skupnosti. Dajatev se plačuje od seštevka enot obremenitve, ki je enako 20% števila prebivalcev, priključenih na kanalizacijsko omrežje na območju lokalne skupnosti. Plačilo dajatve se lahko v celoti oprosti v primeru, če ima omrežje kanalizacije javno čistilno napravo, ki izpolnjuje določene predpise (Viler Kovačič 2003, 19). 4.2 Dajatev za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida V skladu z Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida se okoljska dajatev plačuje zaradi onesnaževanja zraka z emisijo ogljikovega dioksida pri zgorevanju goriva in pri sežiganju gorljivih organskih snovi in je bila uvedena 1. januarja 1997. Obveznost Slovenije po Kjotskem protokolu je zmanjšanje emisije toplogrednih plinov za 8% glede na izhodiščno leto 1986, v katerem so bile emisije 20 milijonov ton, od tega 16 milijonov ton emisij CO2 (UL RS 2004, št. 43). V tem poglavju bomo obravnavali okoljsko dajatev zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi ter okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriv, pogledali pa bomo tudi, kaj je trgovanje z emisijami ogljikovega dioksida in kako poteka. Okoljska dajatev zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi Zavezanci so upravljalci naprave, ki imajo v lasti kurilno napravo, sežigalnico odpadkov ali industrijsko peč ter z njo sežigajo gorljive organske snovi (Viler Kovačič 2003, 23). Osnova za obračun dajatve za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida je enota obremenitve, ki znaša 1 kg gorljive organske snovi oziroma 1 kg CO2. Začetna cena zanjo je bila 1 SIT, nato pa se je v letu 1998 povzpela na 3 SIT, kolikor znaša še danes. Dajatev se plačuje v obliki mesečnih akontacij, katera znaša dvanajstino odmerjene dajatve, povečano ali zmanjšano, sorazmerno odstotku spremembe cene za enoto obremenitve. Preveč plačana dajatev se upošteva pri naslednjih mesečnih akontacijah. Okoljska dajatev se ne plačuje zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi za gorljivo organsko snov, če vsebnost gorljivega ogljika v njej in letna količina sežiga oziroma sosežiga te snovi ne presega določene vrednosti (UL RS 2005, št.43). Okoljska dajatev zaradi zgorevanja goriva Zavezanci so pravne ali fizične osebe, ki uporabljajo gorivo za zgorevanje in sami obračunavajo in vplačujejo v proračun RS okoljsko dajatev za gorivo, ki ga sami proizvedejo ali ga sami pridobijo iz druge države članice EU. Podlaga za izračun osnove za obračun je enaka kot pri okoljski dajatvi zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi. Zavezanec oziroma plačnik mora za gorivo, dano v promet v koledarskem mesecu, obračunati okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva za obdobje tekočega koledarskega meseca.

26

TABELA 3: CENA OKOLJSKE DAJATVE ZA ENOTO GORIVA V SLOVENIJI

OSNOVA TAKSA Črni premog 7,50 SIT/kg Rjavi premog 3,60 SIT/ kg

Koks 8,10 SIT/kg Kurilno olje 9,10 SIT/l

Lahko kurilno olje 7,80 SIT/l Lignit 3,00 SIT/kg

Zemeljski plin 5,70 SIT/m³ Povzeto po: Environmental tax rates in Slovenia http://www.eco-tax.info/5EUecotax/index.html Oprostitev plačila za to dajatev velja za biomase za ogrevanje, za goriva pridobljena iz biomase, energentov za kemično redukcijo ali rabo v elektrolitskih ali metalurških procesih, za goriva, ki zgorevajo v napravi, za katero je upravljalec pridobil dovoljenje za oproščenega proizvajalca (energetsko intenzivna podjetja) ter za gorivo, ki se iznese ali izvozi iz RS. Vračilo plačila okoljske dajatve velja za osebe, ki iznesejo ali izvozijo gorivo in dokažejo, da je bila dajatev plačana, gorivo pa izneseno ali izvoženo. Velja tudi za zavezance, ki so upravljalci naprave za proizvodnjo toplotne ali električne energije, za zavezance, ki so sklenili z Ministrstvom za okolje in prostor pogodbo o dodatnem zmanjševanju onesnaževanja zraka z emisijo CO2 in pod določenimi pogoji tudi za zavezance, ki so pridobili dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov, pa niso energetsko intenzivno podjetje. (ULRS 2005, št. 43) Trgovanje z emisijami ogljikovega dioksida Na podlagi direktive se je v EU 1. 1. 2005 začelo emisijsko trgovanje, katerega glavni namen je doseči zmanjšanje emisij ob čim nižjih stroških zniževanja. Slovenija je v začetku aprila 2004 objavila svoj predlog državnega načrta razdelitve pravic do emisij toplogrednih plinov, ki posameznim upravljalcem postavlja začetne pogoje za trgovanje. Z emisijami ogljikovega dioksida se trguje s posebnimi dovolilnicami oz. kuponi, ki jih je v Sloveniji prejelo 94 težkoindustrijskih podjetij. Določeno kvoto teh dovolilnic, ki jih je posamezno podjetje prejelo, lahko porabi samo, v primeru presežka jih lahko proda, ali jih kupi, če jih nima dovolj. Skupna kvota emisij v Sloveniji znaša 26,3 milijona ton ogljikovega dioksida. Glede na leto 2008 mora biti skupna količina razdeljenih emisijskih kuponov v EU takšna, da bo posamezni državi članici omogočala doseganje ali celo preseganje kjotskih ciljev. Glavna težava pri nas je, da so naši kjotski cilji (-8 % glede na leto 1986) še precej oddaljeni. Če jih želimo doseči, nas v naslednjih letih čaka še veliko dela. Razdelitveni načrt je pripravljen tako, da ne bi omejeval razvoja, hkrati pa bi pospeševal prilagajanje tistim, ki imajo s tehnološkega vidika še kakšne rezerve (Kranjčevič 2004, 3).

27

V Sliki 1 prikazujemo kako se obračuna okoljska dajatev za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Obrazec je Priloga 2 v Uradnem listu RS 43/2005: Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida.

28

SLIKA 1: OBRAČUN OKOLJSKE DAJATVE ZA EMISIJE CO2

29

Vir: UL RS 2005, št. 42

30

4.3 Dajatev za obremenjevanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin Dajatev za obremenjevanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin je bila uvedena s 1. 1. 2002 za povračilo škode, ki je povzročena zaradi uporabe mazalnih olj, tekočin in njim sorodnih proizvodov:

- med zgorevanjem, ki povzroča emisijo snovi v zrak - po uporabi, po kateri jih je treba kot odpadne tekočine predelati, - zaradi uporabe kot gorivo.

Mazalna olja so olja mineralnega ali sintetičnega izvora, ki so glede na odmero okoljske dajatve razvrščena v dva razreda. Zavezanec za obračunavanje in plačilo takse je pravna ali fizična oseba, ki rabi mazalna olja. Zavezancu okoljsko dajatev zaračunava oseba, ki daje mazalna olja v promet, to pa je lahko proizvajalec, pridobitelj iz držav EU ali uvoznik mazalnih olj. Osnova za obračunavanje takse je masa proizvedene ali uvožene količine mazalnega olja, izražena v kilogramih. Za prvi razred se plača okoljska dajatev v višini, ki znaša 50% zneska določenega za kilogram mazalnega olja, za drugi razred pa ta višina znaša 100% zneska določenega za kilogram mazalnega olja. (UL RS 2005. št. 53) Plačilo takse je obveznost tistih, ki imajo edini možnost vplivati na kakovost mazalnih olj glede njihove trajnosti pri uporabi, kakor tudi glede vsebnosti biorazgradljivih snovi v njih. Načelo 'onesnaževalec plača' se s to uredbo uveljavlja v pravem pomenu: odgovornost za škodo v okolju prevzame oseba, ki daje mazalna olja v promet, saj lahko s kakovostjo olj in vsebnostjo bolj razgradljivih snovi v njih pripomore k zmanjšanju onesnaževanja okolja. Proizvajalec oziroma pridobitelj mora sam voditi evidenco proizvedenih ali uvoženih mazalnih olj ločeno po vrsti, količini in po namenu porabe, tako da je razvidno, za katera mazalna olja je nastala obveznost za obračun okoljske dajatve. Obveznost je potrebno plačati do zadnjega dne v mesecu v katerem je ta obveznost nastala. Do vračila okoljske dajatve je upravičen proizvajalec, pridobitelj ali uvoznik, ki mazalna olja, za katera je bila okoljska dajatev že plačana, iznese v drugo državo članico EU ali jih izvozi. Zahtevek za vračilo okoljske dajatve mora vlagatelj carinskemu organu predložiti v roku 60 dni po poteku meseca, v katerem je nastal vzrok za vračilo okoljske dajatve. Predvidena višina takse za uporabo mazalnih olj je za prvo leto njene uveljavitve bila 32 SIT na kilogram. Letni priliv v državni proračun je bil zaradi obračuna takse okoli 640 milijonov SIT. Predvideva se, da se letno da v promet med 20.000 in 23.000 ton mazalnih olj, za katere velja plačilo okojske dajatve (Viler-Kovačič 2003, 25). Okoljska dajatev se ne plačuje za mazalna olja, za katera je v skladu s carinskimi predpisi uveljavljena oprostitev plačila carinskih dajatev. Prav tako se dajatev ne plačuje pri uporabi mazalnih olj, če:

- so namenjena kot surovina za proizvodnjo drugih mazalnih olj, - so kot proizvod namenjena za mehčanje materialov in po uporabi ostanejo v teh

materialih,

31

- so vgrajena v druge končne izdelke, ki se iznesejo ali izvozijo iz RS. Glavni cilj ukrepov glede ravnanja z odpadnimi olji in tekočinami je v naslednjih letih posodobiti sistem ravnanja z odpadnimi olji v Sloveniji. Gre za postavitev novih objektov za prevzemanje in zbiranje odpadnih olj in tekočin, s čimer se bo zbralo do 15 odstotkov več odpadnih olj (vsaj polovico nastalih količin v državi). Potrebno je preprečiti mešanje odpadnih olj z drugimi nevarnimi tekočimi odpadki, zbirati odpadna olja, jih predelati po postopkih iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki in ugotavljati emisijo snovi v zrak po predpisu, ki ureja sežiganje odpadkov, če gre za uporabo odpadnih olj kot gorivo. V naslednji sliki vidimo, na kakšen način se obračuna okoljska dajatev za uporabo mazalnih olj. Obrazec je Priloga 1 v Uradnem listu RS 53/2005: Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin.

32

SLIKA 2: OBRAČUN OKOJSKE DAJATVE ZA UPORABO MAZALNIH OLJ Vir: UL RS 2005, št. 53

33

4.4 Dajatev za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov Z uvedbo dajatev zaradi obremenjevanja okolja zaradi odlaganja odpadkov se zagotavljajo ustrezna denarna sredstva za izvajanje predpisov o odlaganju odpadkov. So ena od oblik državnih pomoči in vir sredstev za financiranje zmanjševanja obremenjevanja okolja. So pomemben faktor za doseganje zastavljenih in predpisanih ciljev, predvsem za zmanjševanje količine odpadkov pri izvoru, odlaganje čim manjših količin in čim bolj inertnih odpadkov, zmanjševanje količine biološko razgradljivih odpadkov, pospeševanje ločenega zbiranja posameznih skupin komunalnih odpadkov in postopno večanje obsega obdelave in izrabe odpadkov. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov je začela veljati 18. 12. 2004 (UL RS 2004, št. 129), določa pa višino, način obračunavanja, odmere in plačevanja dajatve za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih odpadkov ter merila za znižanje in oprostitev plačevanja dajatve. Sama taksa je bila uveljavljena s 1. januarjem 2002. Dajatev se plačuje za obremenjevanje okolja z odpadki, odloženimi na odlagališču za inertne, nenevarne ali nevarne odpadke, torej za onesnaževanje tal s količino odloženih odpadkov ter za onesnaževanje zunanjega zraka z emisijo metana zaradi odloženih biološko razgradljivih odpadkov. Zavezanec za plačilo takse je upravljalec odlagališča, ki plačuje dajatev v znesku, ki je enak osnovi za dajatev za odpadke, odložene na odlagališče v koledarskem letu. Osnova za okoljsko dajatev se določi na podlagi enot obremenitve tal in enot obremenitve zraka v koledarskem letu. Cena za enoto, ki je 1 kg, znaša 0,5 tolarjev. Osnova se lahko zniža za znesek, ki se odloči na podlagi količine v odlagališčnem plinu zajetega metana, ki zgori ali se zajame v koledarskem letu in za katerega velja osnova za dajatev (samo za odlagališče, na katerem se odpadki odlagajo) (UL RS 2004, št. 129). Zavezanec mora napoved za odmero okoljske dajatve vložiti do 31. marca tekočega leta za preteklo leto, sama dajatev pa se med letom plačuje v obliki mesečnih akontacij, ki znašajo dvanajstino zadnje odmerjene dajatve, zmanjšano ali povečano sorazmerno odstotku spremembe cene za enoto obremenitve. Morebitna razlika se poračuna z naslednjimi akontacijami, tako da se le-ta na enak način porazdeli med vse naslednje akontacije. Zavezanec lahko uveljavlja oprostitev ali zmanjšanje plačila takse zaradi izvajanja sanacijskih ali drugih del v istem letu za zmanjšanje obremenjevanja tal oz. zraka zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču v istem letu. Upravičeni stroški za uveljavitev oprostitve ali zmanjšanje plačila takse so stroški za izvedbo del izgradnje novega odlagališča, rekonstrukcije ali razširitve obstoječega odlagališča, stroški nabave naprav in izgradnje objektov za obdelavo odpadkov pred odlaganjem.

34

4.5 Dajatev za izrabljena motorna vozila Dajatev za izrabljena motorna vozila je v Sloveniji začela veljati s 1. 5. 2004 (UL RS 2003, št. 13). Sistem ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili zagotavlja razgradnjo, predelavo, recikliranje in ponovno uporabo vseh izrabljenih motornih vozil v skladu s predpisanimi okoljskimi standardi na območju celotne Slovenije. Lastnik izrabljenega motornega vozila pred odjavo iz prometa dostavi vozilo na prevzemno mesto, kjer pooblaščeni predelovalci poskrbijo za njegovo razgradnjo. Takšno ravnanje odpravlja onesnaževanje, ki ga povzročajo izrabljena motorna vozila, zapuščena v okolju ali na neustrezno opremljenih avtoodpadih, poleg tega pa ohranja naravne vire s ponovno uporabo materialov. Dajatev se plačuje zaradi obremenjevanja okolja in ustvarjanja odpadkov za izrabljenimi vozili, ki nastanejo po uporabi motornih vozil, in je prihodek proračuna RS. Za motorna vozila štejejo vozila:

- kategorije M1: vozila za prevoz potnikov z največ osmimi sedeži poleg sedeža voznika,

- kategorije N1: vozila za prevoz blaga z največjo maso do vključno 3,5 tone, - kategorije L5: vozila s tremi kolesi, ki so simetrično razporejena z ozirom na

vzdolžno os, katerih največja masa ne presega 1000 kg, in pri katerih ali prostornina motorja presega 50 cm3 ali konstrukcijsko določena hitrost presega 50 km/h.

Obveznost obračunavanja dajatve nastane ob uvozu vozila oziroma, ko je vozilo prvič dano v promet, če gre za proizvodnjo vozil na ozemlju RS. Pri uvozu vozil obračunava dajatev pristojni carinski organ, proizvajalec vozil pa mora obračunavati obveznost plačila dajatve za koledarski mesec. Proizvajalec vozil sestavi mesečni obračun dajatve, ki ga mora predložiti davčnemu organu do 25. dne naslednjega meseca po poteku meseca, za katerega je sestavil obračun. (Viler Kovačič 2003, 31) Vse stroške ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili, ki so v predhodnem letu bila odjavljena iz prometa, krijejo osebe, ki dajejo v tekočem letu vozila v promet. Osnova za obračunavanje dajatve je minimalna masa vozila, pripravljenega za vožnjo, kot je navedena v izjavi o ustreznosti in tehnični brezhibnosti vozila. Znesek dajatve določi Vlada RS za vsako koledarsko leto. Od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2006 se višina dajatve določa tako, da osebe, ki dajejo v tem obdobju vozila v promet, krijejo vse stroške ravnanja z izrabljenimi vozili, ki nastanejo zaradi vozil, registriranih po uveljavitvi te uredbe, in sicer za leto 2003 10 SIT na 1 kg vozila, za leto 2004 in 2005 pa 14 SIT na 1 kg vozila. Do vračila takse je upravičen proizvajalec, ki je uvoženo vozilo oplemenitil, če priloži carinske dokumente, ki dokazujejo, da je bila za vozilo plačana taksa in je bilo vozilo dejansko iznešeno iz carinskega območja Slovenije. Do vračila takse je upravičen tudi izvoznik, ki izvozi vozilo, za katero je bila na carinskem območju RS plačana taksa in to plačilo lahko izkaže z uvozno deklaracijo oziroma drugim dokumentom, ki dokazuje plačilo takse (UL RS 2003, št. 13).

35

4.6 Dajatev za odpadno električno in elektronsko (EE) opremo Okoljska dajatev je v Sloveniji začela veljati 1. avgusta 2005 (UL RS 2004, št.114) in se plačuje zaradi starih bremen odpadne električne in elektronske opreme iz gospodinjstev, ki nastaja v gospodinjstvih ali v industriji, obrti in storitvenih dejavnosti in je zaradi svoje narave in količine podobna električni in elektronski opremi iz gospodinjstev. Med električno in elektronsko opremo spadajo velike in male gospodinjske naprave, oprema za informacijsko tehnologijo in telekomunikacije, oprema za zabavno elektroniko, oprema za razsvetljavo, električna in elektronska orodja, igrače, oprema za prosti čas in šport, medicinske naprave, instrumenti za spremljanje in nadzor ter avtomati. Obveznost plačila okoljske dajatve nastane, ko je električna in elektronska oprema, ki je proizvedena na ozemlju RS, prvič dana v promet, ob pridobitvi te opreme iz druge države članice EU ali ob uvozu. Zavezanec za obračunavanje in plačevanje okoljske dajatve je proizvajalec, pridobitelj ali uvoznik električne in elektronske opreme, iz katere nastaja odpadna električna in elektronska oprema iz gospodinjstev. Osnova za obračunavanje okoljske dajatve je masa proizvedene, pridobljene ali uvožene električne in elektronske opreme in je izražena v kilogramih. Ceno določi vlada RS glede na razred oziroma posamezno vrsto električne in elektronske opreme. Proizvajalec oziroma pridobitelj mora obračunati obveznost plačila okoljske dajatve za koledarski mesec ter jo plačati do zadnjega dne naslednjega meseca po poteku meseca, v katerem je nastala obveznost za obračun okoljske dajatve. Pri uvozu električne in elektronske opreme, iz katere nastaja odpadna električna in elektronska oprema iz gospodinjstev, obračunava okoljsko dajatev pristojni carinski organ. Do vračila okoljske dajatve je upravičen proizvajalec, pridobitelj, uvoznik električne in elektronske opreme, ki jih iznese v države članice EU ali izvozi, če k zahtevku za vračilo okoljske dajatve priloži dokumente, ki dokazujejo, da je bila okoljska dajatev za električno in elektronsko opremo plačana in da je bilo blago izneseno iz območja RS ali izvoženo iz območja EU (UL RS 2004, št. 114). V Sliki 3 vidimo, na kakšen način se obračuna okoljska dajatev zaradi odpadne električne in elektronske opreme. Obrazec je Priloga 1 v Uradnem listu RS 114/2004: Uredba o okoljski dajatvi zaradi starih bremen odpadne električne in elektronske opreme iz gospodinjstev.

36

SLIKA 3: OBRAČUN OKOLJSKE DAJATVE ZARADI ODPADNE ELEKTRIČNE IN ELEKTRONSKE OPREME Vir: UL RS 2004, št. 114

37

4.7 Dajatev za odpadno embalažo Okoljska dajatev za odpadno embalažo se plačuje zaradi uporabe embalaže in embaliranega blaga ter posledično nastajanja odpadne embalaže (UL RS 2006, št. 32). Ne plačuje pa se za namene embaliranja blaga, ki je iznešeno iz ozemlja Republike Slovenije ali izvoženo iz območja Evropske Unije. Poznamo različne vrste embalaže: papir, karton, lepenka, plastika, les in lesena embalaža, palete, kovine (pločevinke in drugo), steklo, keramika in tekstil. Osnova za izračun dajatve je enota obremenitve okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže in je enaka obremenitvi okolja, ki jo povzroča 1 kg embalaže iz naravnega neobdelanega lesa po njeni uporabi. Število enot obremenitve, ki jo povzroča embalaža po njeni uporabi je za posamezno vrsto embalaže drugačna. Največ enot obremenitve ima plastika, najmanj pa les, keramika in steklo. Višina okoljske dajatve za odpadno embalažo znaša 0,5 SIT za kilogram odpadne embalaže. Zavezanec za plačilo dajatve je:

- embaler: oseba, ki zaradi lastne uporabe ali dajanja v promet v skladu s predpisi kot dejavnost embalira ali pakira blago ali ga polni v embalažo, na kateri je natisnjena oznaka blagovne znamke ,

- pridobitelj: oseba, ki zaradi opravljanja dejavnosti trgovine pridobi iz druge države članice EU in vnese na ozemlje RS embalirano blago ali embalažo, ki ni namenjena embalerju,

- uvoznik embaliranega blaga ali embalaže, ki ni namenjena embalerju , - proizvajalec embalaže, ki ni namenjena embalerju - proizvajalec, pridobitelj ali uvoznik vrečk, namenjenih končnim uporabnikom

blaga za ovijanje blaga na mestu nakupa, če na njih ni oznake blagovne znamke embalerja ali distributerja.

Obveznost zavezanca je, da na svoje stroške zagotovi zbiranje in redno prevzemanje odpadne embalaže ne glede na mesto nastanka, ločevanje po predpisanih materialih in ustrezno snovno ali energetsko predelavo, ponovno uporabo ali odstranjevanje skladno s predpisi (Slopak 2006, 1). Do vračila okoljske dajatve je upravičen proizvajalec, pridobitelj, uvoznik blaga ali druga pravnaoseba in samostojni podjetnik posameznik, ki jih iznese v države članice EU ali izvozi, če k zahtevku za vračilo okoljske dajatve priloži dokumente, ki dokazujejo, da je bila okoljska dajatev za blago plačana in da je bilo blago izneseno iz območja RS ali izvoženo iz območja EU (Nared 2005, 4-16). 4.8 Dajatev za izrabljene gume To je okoljska dajatev za onesnaževanje okolja, ki je posledica nastajanja izrabljenih gum, se pravi zaradi ustvarjanja odpadkov z izrabljenimi gumami. To so gume, ki se razvrščajo v skladu s carinskimi predpisi. Okoljska dajatev je v celoti prihodek proračuna RS, del prihodkov pa se namenja za pokrivanje stroškov javne službe ravnanja z izrabljenimi gumami.

38

Dajatev se ne plačuje za gume, ki so prvič dane v promet, kot sestavni del motornega vozila, za gume, ki so dane v promet kot obnovljene gume in je njihova obnova izvedena v Sloveniji ter za rabljene gume, ki so uvožene ali pridobljene iz držav članic EU ter iznesene ali izvožene kot obnovljene gume, ali predelane v odpadke (UL RS 2006, št.32). Zavezanec za plačilo okoljske dajatve je oseba, ki daje gume v promet v RS in je proizvajalec ali pridobitelj gum, ter proizvajalec obnovljenih gum. Zagotoviti mora, da je za gume, ki so prvič dane v promet v RS, na računu ali ob njem izjava, da je okoljska dajatev obračunana. Osnova za obračunavanje okoljske dajatve sta letno nadomestilo zaradi vodenja evidenc proizvajalcev in pridobiteljev gum ter proizvajalcev obnovljenih gum. Enota obremenitve je enaka obremenitvi okolja, ki jo povzroči masa 1 kg gum, ki se uporabljajo za osebna motorna vozila. Nadomestilo plačujejo vsi zavezanci v štirih obrokih letno na koncu vsakega trimesečnega obdobja obračuna okoljske dajatve. Višino zneska okoljske dajatve za nadomestilo in za enoto obremenitve določi Vlada Republike Slovenije s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu RS. Višina zneska za nadomestilo znaša 8.000 tolarjev, za enoto obremenitve pa je enaka 35 tolarjev. Do vračila okoljske dajatve, vplačane od seštevka enot obremenitve, je upravičena pravna oseba, ki gume, za katere je bila okoljska dajatev plačana, iznese v drugo državo članico EU ali jih izvozi. Carinskemu organu predloži zahtevek za vračilo okoljske dajatve, vplačane od seštevka enot obremenitve v roku 60 dni po poteku meseca, v katerem je bila okoljska dajatev plačana. Do vračila okoljske dajatve, vplačane od seštevka enot obremenitve, je upravičena tudi oseba, ki obnovljene gume, za katere je bila okoljska dajatev plačana, iznese v druge države EU ali izvozi v tretje države (UL RS 2006, št.32). 4.9 Sklepne ugotovitve V Sloveniji poznamo osem vrst okoljskih dajatev. Kot prva je bila uvedena okoljska dajatev za obremenjevanje odpadne vode, plačuje pa se za komunalno odpadno vodo, za tehnološko odpadno vodo ter za padavinsko odpadno vodo. Možne so oprostitve oz. znižanja plačila dajatve in sicer v primeru izvajanja sanacijskih ali drugih del za zmanjšanje obremenjevanja voda. Okoljska dajatev za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida se plačuje zaradi onesnaževanja zraka z emisijo ogljikovega dioksida pri zgorevanju goriv ali pri sežiganju gorljivih organskih snovi. Osnova, na podlagi katere se dajatev obračuna, je enota obremenitve, ki je enaka 1 kg gorljive organske snovi oz. 1 kg CO2. Z emisijami se lahko trguje s posebnimi dovolilnicami oz. kuponi, ki jih podjetje porabi samo, ali jih v primeru presežka proda, oz., jih kupi, če jih nima dovolj. Dajatve za obremenjevanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin se plačuje za povračilo škode, ki jih ti povzročijo. Je obveznost tistih, ki imajo možnost vplivati na kakovost mazalnih olj in tekočin. S to uredbo se načelo »onesnaževalec plača« uveljavlja v pravem pomenu besede.

39

Dajatev za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov je podlaga za zagotavljanje ustreznih denarnih sredstev za zmanjševanje obremenjevanja okolja in za zmanjšanje količine odpadkov. Oprostitev ali zmanjšanje plačila lahko zavezanec uveljavlja zaradi sanacijskih ali drugih del, ki pripomorejo k zmanjšanju obremenjevanja tal ali zraka zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču. Dajatev za izrabljena motorna vozila zagotavlja razgradnjo, predelavo, recikliranje ter ponovno uporabo vseh izrabljenih motornih vozil v skladu s predpisanimi standardi. Ta dajatev pripomore k odpravljanju onesnaževanja, ki ga povzročajo izrabljena motorna vozila, zapuščena v okolju in na neustrezno opremljenih avoodpadih. Okoljska dajatev za električno in elektronsko opremo se plačuje zaradi starih bremen odpadne električne in elektronske opreme. Mednje spada deset različnih vrst EE opreme, pri katerih je osnova za izračun okoljske dajatve masa proizvedene, pridobljene ali uvožene EE opreme in je izražena v kilogramih. Zaradi uporabe embalaže in embaliranega blaga in nastajanja odpadne embalaže pa se plačuje okoljska dajatev za odpadno embalažo. Osnova za njen izračun je enota obremenitve okolja, ki jo povzroča 1 kg embalaže iz naravnega neobdelanega lesa po njeni uporabi. Zavezanec mora na svoje stroške zagotoviti zbiranje in redno prevzemanje embalaže, ločevanje po materialih in ustrezno predelavo, ponovno uporabo ter odstranjevanje. Okoljska dajatev za izrabljene gume se plačuje za onesnaževanje okolja, ki je posledica nastajanja izrabljenih gum oz. ustvarjanja odpadkov z izrabljenimi gumami. Plačuje se nadomestilo zaradi vodenja evidenc proizvajalcev in pridobiteljev gum ter proizvajalcev obnovljenih gum in enota obremenitve, ki je enaka obremenitvi okolja, ki jo povzroči masa 1 kg gum, ki se uporabljajo za osebna motorna vozila.

40

5 OKOLJSKE DAJATVE V VELIKI BRITANIJI (VB) V tem poglavju bomo analizirali okoljske dajatve, ki so v veljavi v Veliki Britaniji. Govorili bomo torej o dajatvah za uporabo energije, dajatvah za promet, dajatvi za odlaganje odpadkov, dajatvi za izkoriščanje mineralnih surovin ter dajatvi za vodo. 5.1 Dajatve za uporabo energije Namen te takse je reducirati emisijo ogljikovega dioksida z vzpodbujanjem energetske učinkovitosti in uporabo energije iz obnovljivih virov. Energija za gospodinjstva je v VB nizko obdavčena kot rezultat političnega pritiska v letu 1994, ki je preprečil porast stopnje DDV iz obstoječih 8% na 17,5%. Za vlado je bila to resna ovira pri reduciranju emisij CO2 za več kot petino, kot je bilo to predhodno predvideno in v skladu z zahtevami EU (Schlegelmilch 1998, 144). Okoljevarstveniki zagovarjajo, da situacijo še poslabšuje 17% stopnja DDV za izolacijske materiale in materiale za renovacijo hiš, s čimer bi dejansko lahko varčevali z energijo. Vlada je že večkrat izvajala meritve za znižanje DDV za energetsko varčne in izolacijske materiale ter za sončne celice, vendar je v veljavi še vedno višja davčna stopnja. K dajatvam za uporabo energije spadajo taksa za klimatske spremembe, v okviru katere bomo govorili tudi o trgovanju z emisijami ogljikovega dioksida, taksa za fosilna goriva in taksa za hidrokarbonska goriva.

5.1.1 Taksa za klimatske spremembe (Climate Change Levy) To je taksa za porabljeno industrijsko energijo. Osnove za odmero takse pa so različne: elektrika, plin, premog in tekoči naftni plin. Zavezanci za plačilo takse so podjetja, ki to energijo uporabljajo v svojem poslovnem procesu. Z višjo ceno vzpodbuja k varčevanju z energijo ali k uporabi energetsko obnovljivih virov energije. Je ˝paradni konj˝ med okoljskimi dajatvami in je sporna ne glede na dolgotrajni posvetovalni proces in ne glede na dejstvo, da je bila oblikovana tako, da ne bo vplivala da davčni prihodek države. Energetsko intenzivna podjetja lahko pristopijo k Sporazumu o klimatskih spremembah in znižajo plačilo takse do 80%, če dosežejo cilje, katere so si v sporazumu zadali. Leta 1998 je premier zapovedal ostro upoštevanje takse za klimatske spremembe pod vodstvom Lorda Mashalla, ki je bil predsednik British Airwaysa in posledično tudi predsednik Združenja britanske industrije. Ta je v Poročilu novembra 1998 zapisal, da so ekonomski instrumenti del celote, ki vsebuje tako predpise, kot tudi prostovoljne ter pogajalske dogovore. Poročilo tudi navaja, da so pri uresničevanju ciljev kjotskega sporazuma o klimatskih spremembah šele na začetku dolgoročnega načrta ter, da naj bi vsi sektorji znižali emisijo CO2. Lord Marshall podpira trgovanje z emisijami in taksacijo ter ugotavlja, da sta oba ukrepa potrebna predvsem za mala podjetja, katera proizvedejo 60% emisij CO2. Predlagal je tudi takso za končno porabo energije v gospodarstvu in Poročilo je postalo osnova za dajatev, ki je bila uvedena leta 2000 (Jackson 2003, 35).

41

Podjetja se pritožujejo, da taksa poslabšuje konkurenčnost. Izračunali so, da je v prvem letu uvedbe takse za klimatske spremembe proizvodna panoga utrpela 143 milijonov funtov dodatnih stroškov. Po drugi strani pa je storitveni sektor prihranil 62 milijonov funtov. Raziskava kaže, da so podjetja delala na energetski učinkovitosti, še posebej podjetja v energetsko intenzivnih panogah, ki so po pogajalskih dogovorih dosegla 80% oprostitve davka. Takse je oproščena tudi večina obnovljivih virov energije ter gorivo za nekatere grelne in električne naprave (Hm-treasury 2002, 38). Druga raziskava pa je odkrila, da mala podjetja takso ignorirajo ali ji celo nasprotujejo. To se kaže predvsem v storitvenem sektorju, ki bogati na račun zmanjševanja stroškov. Prednosti:

- raste zavedanje za klimatske spremembe - energetska učinkovitost je na vrhu podjetniških ciljev - manjša poraba celotne energije - dana je vzpodbuda za obnovljive vire energije, kot je vetrna energija.

Slabosti:

- dobički se kompenzirajo s padanjem cen energije - spremenjene cene so spodkopale poskus okrepljenega zmanjšanja onesnaževanja - taksa ni v relaciji s CO2 - taksa ni uspela pritegniti malih in srednje velikih podjetij.

Taksa je načeloma sprejeta, vendar njeno uveljavljanje v praksi in njeno mesto v vladni strategiji klimatskih sprememb in energije ostaja sporno. Trgovanje z emisijami ogljikovega dioksida Velika Britanija je kot prva na svetu uvedla trgovanje z emisijami ogljikovega dioksida marca 2002. Trgovanje ni del davčnega sistema, je pa vključeno v ekonomske instrumente, ki skrbijo za redukcijo emisij. Cena za tono emisij ogljikovega dioksida znaša 53₤. Trgovanje z emisijami je ključni instrument pri zmanjšanju toplogrednih plinov, potrebno je le, da so skupni stroški zmanjšanja nižji kot pa stroški celotnega izpusta toplogrednih plinov. Shema velja za 6000 podjetij, ki so na podlagi pogajanj z vlado sprejela Sporazum o klimatskih spremembah. Podjetja trgujejo z dovolilnicami enako kot v Sloveniji, njihov cilj pa je 80 % znižanje plačila dajatve za klimatske spremembe. Njihovi cilji so bili naslednji:

- za 1. leto (2002): zmanjšanje emisij za 4,64 milijonov ton CO2 - po prvih dveh letih (2002 in 2003): zmanjšanje emisij za 5,2 milijonov ton CO2 - po treh letih (2002, 2003 in 2004): zmanjšanje emisij za 5,9 milijonov ton CO2

(Defra 2006, 1).

42

5.1.2 Taksa za fosilna goriva Taksa za fosilna goriva je taksa za prodano električno energijo, ki je proizvedena iz fosilnih goriv. Namen takse je vzpodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Osnova za izračun davčne obveznosti je kilovatna ura električne energije. Aprila 1991 je stopnja znašala še 11%, nato je v novembru 1996 drastično padla na 3,7%, marca 2002 pa je znašala le še 0,3%. Zdaj lahko za to takso rečemo, da praktično ni več v uporabi, saj je od aprila 2002 davčna stopnja 0% (Lin, Francis 2004, 57).

5.1.3 Taksa za hidrokarbonska olja Med hidrokarbonska olja spadajo dizel z zelo nizko vsebnostjo žvepla (ultra low sulphur diesel), bencin z zelo nizko vsebnostjo žvepla (ultra low sulphur petrol), kurilna olja ter plinska olja. Davčni prihodki od te takse so največji med vsemi prihodki od okoljskih taks v Veliki Britaniji. Osnova za izračun davčne obveznosti je liter hidrokarbonskega olja. Taksa vključuje različne davčne stopnje za različna olja. Taksa za dizel z zelo nizko vsebnostjo žvepla in bencin z zelo nizko vsebnostjo žvepla znaša 45,82 penijev (Lin, Francis 2004, 57). 5.2 Dajatve za promet . V Veliki Britaniji povzroči promet četrtino vseh emisij ogljikovega dioksida, zato je glavni namen te takse zmanjšati emisije z vzpodbujanjem uporabe okolju prijaznih goriv ter vozil. Goriva in vozila so v Veliki Britaniji že dolgo predmet obdavčitve. Dajatve za promet vzpodbujajo tudi k zmanjšanju prevoženih kilometrov (Jackson 2003, 31). V okviru dajatev za promet bomo govorili o taksi za gorivo, taksi za motorna vozila, taksi za preobljudenost ter taksi za letalske potnike.

5.2.1 Taksa za gorivo Kot vir neposrednega onesnaževanja je gorivo primeren predmet za obdavčenje. V Veliki Britaniji je bila to prva okoljska taksa, uvedena leta 1987. Prvi korak v razvoju te takse je bila usmeritev k razlikovanju osvinčenega in neosvinčenega bencina. 10-letni program opustitve osvinčenega bencina je postavil rok 1. 1. 2000 od katerega dalje le-ta kmalu ne bo več v uporabi. Taksa je v začetku znašala 5 penijev za galono neosvinčenega bencina in je ostala na tej ravni tudi v prihodnjih letih, dokler ni narasla na 10,5 penijev za galono. V letu 1993 je znašala razlika med osvinčenim in neosvinčenim bencinom že 21 penijev in je učinkovito vzpodbujala voznike k opustitvi osvinčenega bencina in k uporabi neosvinčenega. Enak pristop je bil uporabljen za spodbujanje k uporabi alternativnih goriv, kot je na primer bioetanol.

43

Davčna eskalacija oziroma stopnjevanje davčne stopnje je bilo uvedeno v letu 1993 z namenom obveščanja uporabnikov, da bodo stroški goriva rasli v sorazmerju z letno inflacijo. Začetna stopnja je znašala 3%, v letu 1994 5% in v letu 1997 6%. Ocenili so, da je povečevanje davčne stopnje med leti 1996 in 1999 povzročilo, da bo do leta 2010 med 1 in 2,5 milijonov ton manj emisij ogljikovega dioksida (Hm-treasury 2002, 28). Zavezanci za plačilo takse so lastniki ali upravljalci vozil pa tudi uporabniki goriv, kjer je osnova za izračun galona. V letu 2001 so znašali prihodki od dajatev za transport 4,9 milijarde funtov. Gorivo za mednarodni zračni promet je z mednarodnim sporazumom oproščeno takse.

5.2.2 Taksa za motorna vozila Že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bila oblikovana prvotna taksa za motorna vozila za financiranje razvoja in gradnje cestne infrastrukture. Leta 1999 se je cena za male avtomobile, ki imajo motor manjši od 1,1 litra in posledično tudi manj emisij ogljikovega dioksida, znižala, vendar se je nato v letu 2001 znižala tudi cena za avtomobile, ki imajo motor manjši od 1,55 litra. Razlika med enimi in drugimi je bila premajhna, da bi vplivala na odločitev kupcev. Premier se je na ta gibanja odzval z odločitvijo, da bo na takso odslej vplivala količina emisij ogljikovega dioksida in ne več velikost motorja. To je vzpodbudilo proizvajalce k proizvodnji motorjev, ki imajo manj izpustov in kupce k nakupu avtomobilov, ki manj onesnažujejo. V letu 2002 je bila uvedena nižja davčna stopnja za avtomobile, ki imajo manj emisij kot 120 gramov/kilometer in 100% oprostitev plačila takse za proizvajalce teh avtomobilov v prvem letu proizvodnje. V letu 2003 pa je bila uvedena nova stopnja za avtomobile, ki imajo manj emisij kot 100 g/km (Jackson 2003, 33). V Tabeli 4 so naštete letne takse za avtomobile glede na količino emisij CO2, ki jo emitirajo na en kilometer, in tip goriva. TABELA 4: VIŠINA LETNE TAKSE ZA AVTOMOBILE REGISTRIRANE PO 1. 3. 2001, V FUNTIH

Razred Emisija CO2 (g/km) Dizel Bencin Alternativna goriva

AAA do 100 75 65 55 AA 101 do 120 85 75 65 A 121 do 150 115 105 95 B 151 do 165 135 125 115 C 166 do 185 155 145 135 D Nad 185 165 160 155

44

Enak pristop je bil uporabljen tudi za motorje, tovornjake in kombije. Za službena vozila je bila leta 2002 po novem uvedena taksa glede na emisijo ogljikovega dioksida in ne več na število prevoženih kilometrov, kar vzpodbuja k nakupu in uporabi okolju prijaznih avtomobilov (Hm-treasury 2002, 28).

5.2.3 Taksa za preobljudenost Cilj takse za preobljudenost je zmanjšati število avtomobilov na cesti in zmanjšati emisije ogljikovega dioksida, ki ga izpuščajo vozila. V letu 1993 je bil oblikovan plan, po katerem naj bi se uvedla cestnina na avtocesti, ki naj bi zmanjšala veliko gnečo in onesnaženost. Sredstva bi bila namenjena za investicije za gradnjo cest. Vlada je premišljevala o uvedbi takse za službena parkirna mesta, ki naj bi vzpodbudila ljudi k uporabi javnega prometa. Plan je propadel. Taksa za preobljudenost je bila v Londonu končno uvedena leta 2003. Znaša 5 penijev na dan za vozilo za vstop v notranjo cono oziroma v center mesta. Cilj je bil reducirati promet za 10-15%. Po uvedbi takse se je promet v nekaj tednih zmanjšal za več kot polovico, znatno pa se je povečala vožnja z avtobusi, kot alternativa osebnim avtomobilom. Dohodek od takse je namenjen za investicije v promet ter obnovo cest (Jackson 2002, 33).

5.2.4 Taksa za letalske potnike (Air Passenger Duty) 1. 11. 1994 je bila v Veliki Britaniji uvedena taksa za letalske potnike. To je taksa za prevoz z letali, ki vzletajo iz letališč na območju Velike Britanije. Zavezanci in plačniki za takso so letalski potniki, višina takse pa je odvisna od destinacije. Davčni prihodki v poslovnem letu 2004/05 so znašali 0,9 milijarde funtov in naj bi po napovedih še naraščali. Do 31. 10. 1997 sta bili v veljavi dve davčni stopnji. Zavezanci za nižjo davčno stopnjo so bili potniki, ki so potovali znotraj Velike Britanije ter Evropske Unije in pridruženih članic (ter Švice), taksa pa je znašala 5£. Višja davčna stopnja je veljala za vse ostale polete in je znašala 10£. Pritisk je rasel zaradi nizkoproračunskih letov, kot jih ponuja Easyjet, zato se je 1. 11. 1997 taksa za letalske potnike podvojila in je znašala nižja davčna stopnja 10£, višja pa 20£. Od 1. aprila 2001 sta v veljavi standardna in znižana davčna stopnja. Znižana davčna stopnja velja za nižji razred potovanja na kateremkoli letu (UK Trade Info 2005, 3). TABELA 5: DAVČNA STOPNJA ZA LETALSKE POTNIKE

Destinacija Standardna davčna stopnja Znižana davčna stopnja

Evropska ekonomska cona 10£ 5£ Neevropska ekonomska cona 40£ 20£ Prirejeno po: Rates of duty http://www.uktradeinfo.com/index.cfm?task=factpass

45

5.3 Dajatev za odlaganje odpadkov Namen takse za odlaganje odpadkov je zmanjšanje količin odpadkov, ki se odlagajo oz. skladiščijo, in vzpodbujane recikliranja odpadkov. V Veliki Britaniji je bila ta taksa uvedena v oktobru leta 1996, v veljavi pa sta dve davčni stopnji. Začetna splošna davčna stopnja za tono odstranjenih odpadkov je bila 7 funtov. Za odpadke, ki z razpadanjem ne onesnažujejo okolja pa je bila uvedena znižana stopnja, katere začetna postavka je znašala 2 funta na tono odpadkov. Splošna davčna stopnja je bila v letu 1999 zvišana na 10 funtov za tono odstranjenih odpadkov, poleg tega pa je bila uvedena eskalacija 1 funt na leto, ki je prišla v veljavo v letu 2000. Taksa je bila postavljena prenizko, da bi lahko tako onesnaževalce kot tudi lokalne oblasti, ki so zavezanci za takso, vzpodbujala k manjšemu proizvajanju odpadkov, oz. k približevanju evropskim ciljem. Zaradi prenizko pojmovane takse je leta 2002 premier napovedal povišanje eskalacije na 3 funte letno od leta 2005 naprej do doseženih 35 funtov splošne davčne stopnje. Kljub povišanju so nekateri menili, da je ta stopnja še vedno prenizka, da bi dosegla svoj cilj – redukcijo odpadkov. Davčna shema vsebuje provizijo za legalno izogibanje nekaterim okoljskim dajatvam v duhu principa, da je taksa zadnje orodje varovanja okolja, ki kot taka poskuša preprečiti škodljive okoljske aktivnosti. Upravljalci odlagališč lahko razporedijo več kot 20% prejetega davčnega prihodka za izboljšanje okoljskih projektov, pod pogojem, da je 10% projektnih stroškov dobljenih iz drugih virov. To je pogojeno s shemo dovolilnic za trgovanje z odpadki, s katerimi se trguje podobno, kot se trguje z emisijami. S temi projekti upravljajo okoljska telesa, ki so bila ustanovljena za regulacijo okoljske sheme. Državni Okoljski revizijski odbor je ta sistem kritiziral; je borno usmerjen oz. reguliran in ni sposoben okrepiti recikliranja. Vlada želi imeti višji delež od takse predvsem za vzpodbujanje recikliranja in reduciranja gospodinjskih odpadkov za katere nameni 100 milijonov funtov letno, in zaradi lokalnih okoljskih projektov, za katere nameni letno preko 47 milijonov funtov (Jackson 2002, 3). Upadanje celotne količine odpadkov je opazno od leta 1997, obseg tega padca pa lahko pripišemo predvsem strukturi odpadnih materialov, ki so obdavčeni po nižji davčni stopnji. Odpadki, ki so obdavčeni s splošno davčno stopnjo (industrijski in gospodinjski odpadki) ostajajo na istem nivoju, obstaja pa možnost, da bi le-ti naraščali, če ne bi bilo takse. 5.4 Dajatev za izkoriščanje mineralnih surovin Taksa za izkoriščanje mineralnih surovin vključuje ključne elemente okoljske takse za klimatske spremembe. Njen namen je zmanjšanje neposrednega vpliva kamnolomov na skupnost oziroma na posamezno občino, predvsem glede varovanja nacionalnih parkov in drugih površin, kjer se pridobivajo mineralne surovine. Taksa je bila uvedena v letu 2002, njeno uvedbo v prakso pa je spremljalo 0,1% zmanjšanje stroškov plačil obveznega zavarovanja zaposlenih.

46

Osnova za takso je tona mineralne surovine, začetna davčna stopnja pa je znašala 1.60 ₤. Ta stopnja se je po raziskavi, ki je pokazala povečan vpliv na okolje, zvišala na 1,80 ₤ za tono mineralnih surovin, kar je bilo uravnoteženo z vplivi kamnolomov na okolje. Zavezanci za takso so vsi kamnolomi, ki proizvajajo pesek, prod ali gramoz, takse pa so oproščene industrijske mineralne surovine, ki so namenjene za izvoz. Ekološki sklad je že v začetku uvedbe takse za prihodnji dve leti rezerviral sredstva v višini 70 milijonov funtov za ravnanje, ki vodi k zmanjšanju vpliva kamnolomov na okolje, in vključujejo promocijo alternativ (Jackson 2002, 39). Razvoj te takse je pokazal, da želi vlada dati podjetjem priložnost za predloge glede obdavčenja kamnolomov. Pred uvedbo te takse je torej kamnološka industrija predlagala prostovoljno shemo za izboljšanje okoljske uspešnosti, ki bi vključevala trideset točno določenih obvez, ki se primarno zavzemajo za trajnostni razvoj in promocijo recikliranja ter bi znašala okoli 100 milijonov funtov. Kljub kasnejšim popravkom se je vlada odločila, da ta shema ni ustrezna, in je v letu 2002 uvedla takso za izkoriščanje mineralnih surovin. 5.5 Dajatev za vodo Voda spada med obnovljive vire in je nujno potrebna za človekovo zdravje. V Veliki Britaniji zaenkrat še ni težav s količino čiste vode, vendar potreba po njej vedno bolj narašča. To se opazi po sredstvih, zbranih od takse za vodo porabljeno v gospodinjstvih. V Veliki Britaniji imajo poseben sistem obdavčenja vode. Poznajo vodna podjetja in kombinirana vodno-kanalizacijska podjetja, ki dobavljajo vodo uporabnikom in zanjo zaračunajo ceno, katero regulira Ofwat (Office of Water Services). V Angliji in Walesu je preko 20 teh podjetij, medtem, ko imata Škotska in Severna Irska vsaka po eno vodno podjetje, ki skrbi za ponudbo vode. Posebnost Severne Irske je, da domači uporabniki ne plačujejo takse za uporabo vode. Vodna podjetja si med seboj ne konkurirajo, saj vsako skrbi za ponudbo vode na svojem območju in si ga uporabniki ne morejo izbrati sami. Ceno, ki ustreza tako odjemalcu kot ponudniku določi Ofwat, glede na predlog vodnega podjetja. Ti predlogi se dajo v oceno vsakih 5 let (Water Guide 2006b, 1). Taksa za vodo je v različna v različnih območjih Velike Britanije zaradi geografskih značilnosti in različnih vodnih virov. Posebnost sistema pa je, da obstajata dva načina za obdavčenje vode:

- meritev porabe: popis porabe vode vsakih 6 mesecev in plačilo dejanske porabe - pavšalna cena ustreza povprečni porabi vode.

Pri obeh načinih je potrebno plačati tudi za storitev izdaje računa in pri meritvi porabe še merjenje števca. Glavni faktor pri ponudbi vode je varstvo okolja. Voda za uporabo se pridobiva iz rek, vodnih zbiralnikov ali podtalnice in je konstantno testirana in kontrolirana. Uporabljena

47

voda se nato zbira, čisti in vrača v naravne vodne vire. Z monitoringom okoljskih vplivov, skladiščenjem vodnih virov ter kontrolo in preventivo pri onesnaženju vode se ukvarjajo:

- Environment Agency v Angliji in Walesu - Scotish Environment Protection Agency na Škotskem - Environment and Heritage Service v Severni Irski (Water Guide 2006a, 1).

5.6 Sklepne ugotovitve Iz prejšnjih poglavij smo ugotovili, da se razvrstitev okoljskih dajatev med Slovenijo in VB kar precej razlikuje. Tako v VB poznajo dajatve za uporabo energije, kamor spadajo taksa za klimatske spremembe, ki je taksa za porabljeno industrijsko energijo, njene osnove pa so različne (elektrika, plin, premog, tekoči naftni plin). Je njihova najpomembnejša okojska dajatev, zavezanci pa so podjetja, ki energijo porabljajo v svojem poslovnem procesu. Med dajatve za uporabo energije spadata tudi taksa za fosilna goriva, ki praktično ni več v uporabi in taksa za hidrokarbonska olja. Prihodki od te okoljske takse so v VB največji med vsemi okoljskimi taksami. Glavni namen dajatev za promet je zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida z vzpodbujanjem okolju prijaznih goriv in vozil. Govorili smo o taksi za gorivo, ki je bila prva okoljska dajatev v VB. Vzpodbuja k opustitvi osvinčenega bencina in k uporabi neosvinčenega. Takse je oproščeno gorivo za mednarodni zračni promet. Na višino takse za motorna vozila vpliva izpuščena količina emisij ogljikovega dioksida in s tem vzpodbuja proizvajalce k proizvodnji motorjev, ki imajo manj izpustov in kupce k nakupu avtomobilov, ki so okolju prijazni. Kot tretja dajatev za promet je taksa za preobljudenost, katere glavni cilj je zmanjšati število avtomobilov na cestah, predvsem v središču Londona. Po uvedbi takse se je promet zmanjšal za več kot polovico, povečala pa se je vožnja z javnimi prevoznimi sredstvi. Zadnja med dajatvami za promet je taksa za letalske potnike, katere zavezanci in plačniki so letalski potniki, ki vzletajo z letališč na območji VB, višina pa je odvisna od destinacije. Dajatev za odlaganje je, tako kot v Sloveniji, namenjena za zmanjšanje količin odpadkov in vzpodbujanje recikliranja. V uporabi sta dve davčni stopnji in sicer splošna davčna stopnja in znižana davčna stopnja, za odpadke, ki z razpadanjem ne onesnažujejo okolja. Glavni namen dajatve za izkoriščanje mineralnih surovin je zmanjšanje neposrednega vpliva kamnolomov na skupnost oz. občino, predvsem glede varovanja nacionalnih parkov in drugih površin, kjer se pridobivajo mineralne surovine. Zavezanci so vsi kamnolomi, takse pa so oproščene industrijske mineralne surovine, ki so namenjene za izvoz. V VB poznajo poseben sistem obdavčevanja vode. Imajo vodna in vodno-kanalizacijska podjetja, ki skrbijo za dobavo vode uporabnikom na določenem območju in zanjo zaračunajo ceno, ki ustreza tako odjemalcu, kot ponudniku in jo določi Ofwat. Zaradi različnih vodnih virov in geografskih značilnosti, je višina dajatve na različnih območjih VB različna. Poznajo dva načina obdavčenja vode in sicer meritev porabe in pavšalno ceno.

48

6 PRIMERJAVA OBDAVČITVE OBREMENJEVANJA OKOLJA MED SLOVENIJO IN VELIKO BRITANIJO

Kot smo že uvodoma omenili imata tako Slovenija kot Velika Britanija vzpostavljen model obdavčevanja obremenjevanja okolja, ki pa se med obema državama precej razlikuje. Ker bomo v tem poglavju primerjali okoljske dajatve obeh držav, ki so obravnavane iz različnih zornih kotov, bomo to najlažje naredili po metodologiji, po kateri jih razvršča Evropska Unija. To pa so:

- energija - transport - onesnaženje/viri.

Še prej pa bomo pogledali, kakšni so deleži davkov v bruto domačem proizvodu, kakšni so deleži okoljskih dajatev v vseh davkih, ter kakšni so deleži posameznih okoljskih dajatev v vseh okoljskih dajatvah v Sloveniji in Veliki Britaniji. TABELA 6: DELEŽ OKOLJSKIH DAJATEV V SLOVENIJI, v %

Delež okoljskih dajatev v vseh davkih Leto Delež davkov

v BDP Energija Transport Onesnaženje/viri

Skupaj

1995 40,8 0,0 0,2 0,1 0,3

1996 39,5 0,0 0,2 0,0 0,3

1997 38,4 0,3 0,2 0,1 0,5

1998 39,1 0,5 0,3 0,1 0,9

1999 39,5 1,7 0,4 0,1 2,2

2000 39,0 2,5 0,5 0,2 3,1

2001 39,1 2,8 0,5 0,2 3,4

2002 39,4 2,7 0,4 0,2 3,4

2003 40,1 2,7 0,5 0,3 3,4 Vir: EC 2005b, 190 Opomba: Do razlik v seštevku prihaja zaradi zaokroževanja. TABELA 7: DELEŽ OKOLJSKIH DAJATEV V VELIKI BRITANIJI, v %

Delež okoljskih dajatev v vseh davkih Leto Delež davkov

v BDP Energija Transport Onesnaženje/viri

Skupaj

1995 35,4 2,3 0,6 0,0 2,9

1996 35,0 2,4 0,6 0,0 3,0

49

1997 35,5 2,3 0,6 0,0 3,0

1998 36,6 2,5 0,6 0,0 3,1

1999 36,9 2,5 0,6 0,0 3,2

2000 37,5 2,4 0,6 0,0 3,1

2001 37,3 2,3 0,5 0,1 2,8

2002 35,7 2,2 0,5 0,1 2,7

2003 35,7 2,1 0,5 0,1 2,7 Vir: EC 2005b, 202 Opomba: Do razlik v seštevku prihaja zaradi zaokroževanja. 6.1 Energija Med slovenske okoljske dajatve za energijo bi uvrstili dajatev za obremenjevanja zraka z emisijo ogljikovega dioksida, in sicer dajatev zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi in dajatev zaradi zgorevanja goriva. Med okoljske dajatve za energijo v Veliki Britaniji pa spadajo dajatve za uporabo energije. To so taksa za klimatske spremembe, taksa za fosilna goriva in taksa za hidrokarbonska goriva. Medtem, ko takse za klimatske spremembe v Sloveniji ne poznamo, bi lahko iskali podobnosti in razlike med takso za fosilna goriva in takso za hidrokarbonska olja ter dajatvijo zaradi zgorevanja goriv. Pri vseh se plačuje dajatev zaradi goriv, vendar so pri vseh osnove za izračun različne. Razlika je v tem, da se pri dajatvi zaradi zgorevanja goriva in pri taksi za hidrokarbonska olja plačuje za proizvodnjo ali pridobitev goriva oz. uporabo olj, pri taksi za fosilna goriva pa se je, ko je bila taksa še v uporabi, plačevalo za prodano energijo, ki je bila proizvedena iz fosilnih goriv. V Veliki Britaniji ne poznajo okoljske dajatve zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi. V Sloveniji zavzemajo dajatve za energijo največji delež med okoljskimi dajatvami, prav tako, kot v Veliki Britaniji, vendar je ta delež pri nas nekoliko večji. V Sloveniji je opazen porast dajatev za energijo, medtem, ko so te dajatve v Veliki Britaniji v zadnjih letih v upadu. Menimo, da ima Velika Britanija boljši sistem okoljskih dajatev za energijo kot Slovenija, zaradi takse za klimatske spremembe, saj naj bi le-ta pokrivala vso porabljeno industrijsko energijo, česar pri nas ne poznamo. Njena slabost je le v tem, da je taksa v praksi še vedno sporna ter da v sistem niso vključena vsa podjetja. Primerjali bi lahko trgovanje z emisijami ogljikovega dioksida, vendar bomo to storili v 9. poglavju.

50

6.2 Transport Med okoljske dajatve za transport v Sloveniji spadajo dajatve za obremenjevanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin, dajatve za izrabljena motorna vozila ter dajatev za izrabljene gume. V Veliki Britaniji so to dajatve za transport, kamor spadajo takse za gorivo, takse za motorna vozila, taksa za preobljudenost in taksa za letalske potnike. V Sloveniji takse za preobljudenost in takse za letalske potnike ne poznamo, zato pa bi lahko iskali vzporednice pri taksi za gorivo oz. dajatvi za mazalna olja in tekočine. Med mazalna olja in tekočine spadajo tudi njim sorodni proizvodi, kot je gorivo. Obe dajatvi se plačujeta za uporabo goriva, kot je bencin oz. mazalnih olj in tekočin, in sicer zaradi emisij ogljikovega dioksida v ozračje. Taksa za motorna vozila v VB je taksa, ki se plačuje za uporabo avtomobilov, motorjev, tovornjakov in kombijev, kjer je osnova za obračun količina izpusta ogljikovega dioksida, zato bi jo težko primerjali z dajatvijo za izrabljena motorna vozila, ki se plačuje zaradi obremenjevanja okolja in ustvarjanja odpadkov za izrabljenimi motornimi vozili, kjer je osnova za izračun dajatve masa vozila. Ne moremo je primerjati niti z dajatvijo za izrabljene gume. V Veliki Britaniji poznajo le smernico o ravnanju z izrabljenimi motornimi vozili, ki ima osnovo v Direktivi 2000/53/EC. Njen cilj je zmanjšanje oz. preventiva količine proizvedenih odpadkov ter povečanje vračanja in recikliranja izrabljenih motorinih vozil (DTI 2004a, 1). Dajatve za transport se med obema državama precej razlikujejo, saj je glavni namen te takse v Veliki Britaniji zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida, v Sloveniji pa poleg tega tudi predelava odpadnih tekočin in razgradnja, predelava in recikliranje izrabljenih motornih vozil. V Sloveniji je opaziti porast te dajatve, medtem ko je bil v Veliki Britaniji delež te dajatve konstanten, v zadnjih letih pa rahlo upada. 6.3 Onesnaženje/viri V Sloveniji spadajo v to skupino dajatve za obremenjevanje vode, dajatve za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov, dajatve za odpadno električno in elektronsko opremo ter dajatve za odpadno embalažo, v Veliki Britaniji pa taksa za odlaganje odpadkov, taksa za izkoriščanje mineralnih surovin in taksa za vodo. V Veliki Britaniji ne poznajo okoljske dajatve za odpadno električno in elektronsko opremo in dajatve za odpadno embalažo, v Sloveniji pa ne takse za izkoriščanje mineralnih surovin. Glede odpadne električne in elektronske opreme lahko rečemo, da tako Slovenija kot Velika Britanija sledita Direktivi 2002/96/EC Evropske Komisije o zbiranju, recikliranju in ponovni uporabi odpadne EE opreme. Razlika je le v tem, da se v Sloveniji za to opremo plačuje okoljska dajatev, katere zavezanci so proizvajalci, pridobitelji in uvozniki, v Veliki Britaniji pa je to zaenkrat le smernica o ravnanju z EE opremo, saj okoljske dajatve še ne

51

obračunavajo. Njihova posebnost je, da so proizvajalci in delničarji dali pobudo za ustanovitev administrativnega telesa imenovanega National Clearing House, ki omogoča registracijo proizvajalcev EE opreme in jih podpira pri reševanju obveznosti, ki jih določa regulativa (DTI 2004b, 11). Tako v Sloveniji kot v Veliki Britaniji se plačuje taksa za uporabo vode, vendar na zelo različen način. V Sloveniji se okoljska dajatev plačuje zaradi odtekanja ali odvajanja komunalne, tehnološke ali padavinske odpadne vode v površinske sladke vode ali v teritorialno morje, zavezanci pa so izvajalci javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske vode ali pravne osebe oz. samostojni podjetniki posamezniki. V Veliki Britaniji imajo poseben sistem obdavčenja uporabe vode, in sicer poznajo vodna in vodno-kanalizacijska podjetja, ki skrbijo za preskrbo z vodo in tudi pobirajo takso, ki je namenjena za zbiranje, čiščenje in vračanje vode po uporabi v naravne vire. Pri primerjavi dajatve za odlaganje odpadkov vidimo, da imata ti dve največ skupnih lastnosti med vsemi okoljskimi dajatvami v Sloveniji in Veliki Britaniji. Glavni cilj obeh je zmanjšanje količine odpadkov pri izvoru, ločeno zbiranje odpadkov ter recikliranje. V Sloveniji je bila dajatev uvedena v začetku leta 2002, medtem, ko je v Veliki Britaniji v uporabi že od leta 1996. Obe državi poznata oprostitev oz. zmanjšanje ali izogibanje plačila dajatve zaradi financiranja okoljskih projektov. Posebnost dajatve v Veliki Britaniji je, da poznajo dve davčni stopnji, znižano za odpadke, ki z razpadanjem ne onesnažujejo okolja, poleg tega pa imajo shemo dovolilnic za trgovanje z odpadki, s katerimi se trguje podobno, kot se trguje z emisijami. Kot smo videli pri izrabljenih motornih vozilih in odpadni električni in elektronski opremi imajo v Veliki Britaniji tudi za odpadno embalažo podoben sistem. Zanjo ne plačujejo okoljske dajatve, ampak imajo vzpostavljen sistem ravnanja z odpadno embalažo, ki sledi smernici Packaging Directive 2004/12/EC. V Sloveniji znaša dajatev 0,5 SIT za kilogram odpadne embalaže, ki jo plača zavezanec (embaler, pridobitelj, uvoznik ali proizvajalec). Posebnost v Veliki Britaniji je, da je ravnanje z odpadno embalažo v domeni dveh ministrstev, ki pokrivata vsaka svoje področje:

- DTI (Department of Trade and Industry): minimiziranje potrebne količine embalaže, embalaža mora biti povratna, embalaža sme vsebovati minimalno količino nevarnih snovi.

- Defra (Department of Environment, Food and Rural Affairs: skrbi za recikliranje, prevzemanje in ločeno zbiranje embalaže (DTI 2005a, 1).

52

7 SMERNICE EVROPSKE UNIJE V ZVEZI Z OKOLJEM Smernica je obvezujoča usmeritev, ki jo, v tem primeru, narekuje EU. V tem poglavju bomo govorili o smernicah EU v zvezi z okoljem, ki naj bi jim sledile vse države članice. Obravnavali bomo okoljske smernice in cilje EU o vodi, zraku, odpadkih, transportu, klimatskih spremembah in energiji. 7.1 Voda Vodni viri so na mnogih območjih EU ogroženi predvsem zaradi številnih človekovih dejavnosti. Največji problemi so bližina vročih točk onesnaževanja, kot sta npr. industrija in kmetijstvo. Problem so pojavi zaradi zdravja ljudi in ekosistemov, kar je ogroženo tudi zaradi vode, ki je onesnažena z organskimi in anorganskimi snovmi, kot so pesticidi in težke kovine pri koncentracijah, ki presegajo koncentracije, določene v standardih EU in drugih mednarodnih organizacij. Poraba sladke vode se je v zadnjem desetletju zmanjšala. Dejansko pa 31 % prebivalcev EU živi v državah, kjer prihaja do preobremenitve vodnih virov, zlasti med sušo ali obdobji nizkega rečnega toka. Do pomanjkanja vode še naprej prihaja tudi v nekaterih delih južne Evrope, kjer je stopnja razpoložljivosti vode nizka, povpraševanje po vodi pa visoko, zlasti zaradi kmetijstva. Čeprav je v EU prišlo do precejšnjega napredka pri gospodarjenju z vodnimi viri in njihovo kakovostjo, težave še vedno ostajajo, še zlasti tam, kjer primanjkuje finančnih virov za monitoring in izvajanje tehničnih izboljšav. Onesnaženost z nafto, ki jo povzročajo izpusti obalnih rafinerij in vrtalnih ploščadi za pridobivanje nafte na morju, se v Zahodni Evropi zmanjšuje. Še vedno pa povzročajo težave nedovoljeni izpusti, v glavnem z ladij, kar zlasti velja za Severno in Baltsko morje. Onesnaževanje z nafto na splošno, ki ga povzročajo različni viri, pa vzbuja največje skrbi v Sredozemskem morju (EEA 2003, 44). Cilji Evropske Unije glede vodnih virov so:

- izboljšanje infrastrukture za zagotovitev čiste pitne vode - gospodarjenje z vodnimi viri - zmanjšanje izpustov - čiščenje odpadnih voda (EEA 2003, 43-44).

7.2 Zrak Onesnaženost zraka ostaja nadloga v večini mest. Čeprav vrednosti najvišje koncentracije padajo, se povprečne koncentracije ozona v prizemni plasti še vedno povečujejo. Zaradi onesnaženosti zraka je v večini mest izpostavljenost trdnim delcem največja potencialna nevarnost za zdravje. Čeprav koncentracije od začetka spremljanja ves čas padajo, je velik delež mestnega prebivalstva izpostavljen koncentracijam, ki presegajo bodoče mejne vrednosti v EU.

53

V EU se je precej zmanjšala onesnaženost z žveplovim dioksidom, nekoliko manj pa tudi onesnaženost z dušikovimi oksidi. Ozon v prizemni plasti in trdni delci še vedno zbujajo skrb za človekovo zdravje in učinke na ekosisteme. Izpostavljenost trdnim delcem je trenutno največja nevarnost za človekovo zdravje kot posledica onesnaženosti zraka v zahodnoevropskih mestih in mnoge države članice EU bodo verjetno imele precejšnje težave pri doseganju bodočih standardov. Leta 1999 so koncentracije ozona v prizemni plasti v približno 30 % mest v EU presegale prihodnji cilj. Do večine prekoračitev je prišlo v državah srednje in južne Evrope. Projekcije za leto 2010 napovedujejo precejšnje zmanjšanje, kar bo pripeljalo do pomembnih izboljšav na področju varstva zdravja, vendar to ne bo zadoščalo za dosego ciljnih vrednosti po celi Evropi (EEA 2003, 35). Zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida zaradi izpolnitev zahtev Kjotskega protokola bo prineslo precejšnje koristi v dodatnih manjših emisijah snovi, ki onesnažujejo zrak, manjših stroških za zmanjšanje onesnaževanja zraka in manjše nevarnosti za zdravje ljudi in škodo ekosistemu. Glavni cilji EU v zvezi z zrakom so:

- zmanjšanje emisije snovi, ki onesnažujejo zrak - izpolnjevanje Konvencije o čezmejnem onesnaževanju zraka na velike razdalje - gospodarska preobrazba in prehod na čistejša goriva (EEA 2003, 36).

7.3 Odpadki Odpadki so velik problem v vsaki evropski državi, njihova količina pa v večini narašča. Ustvarjanje odpadkov se odraža v izgubi surovin in energije ter družbi nalaga vedno večje okoljske stroške za njihovo zbiranje, predelavo in odstranjevanje. Večina odpadkov v EU konča na odlagališčih, vedno pogosteje pa jih tudi sežigajo. Učinki odlaganja in sežiganja so precejšnji predvsem zaradi emisij toplogrednih plinov, kot je npr. metan. Skupne količine odpadkov se še naprej povečujejo v večini evropskih držav. Komunalni odpadki nastajajo v velikih količinah in te količine se še naprej povečujejo. V mnogih državah so se ustvarjene količine nevarnih odpadkov zmanjšale, v drugih pa povečale. Odpadki od rudarjenja so največja posamična kategorija odpadkov v Evropi in podatki kažejo, da je prišlo do splošnega zmanjšanja, kar je skladno z zmanjšanjem dejavnosti rudarstva in izkopavanja (EEA 2003, 40). Celotno ustvarjanje odpadkov je bilo le v nekaterih državah neodvisno od gospodarske rasti. Razen tega niso bili doseženi dogovorjeni cilji za ustalitev ustvarjanja komunalnih odpadkov v EU. V večini Zahodne Evrope se količine povečujejo, v manjši meri pa tudi v večini držav Srednje in Vzhodne Evrope. V Evropi ostajajo odlagališča kot prva metoda odstranjevanja odpadkov, vedno več je recikliranja. Pojavljajo se pobude za pospeševanje preprečevanja odpadkov in njihovega recikliranja ter za zaostritev standardov za dokončno odstranitev odpadkov. Te pobude

54

veljajo za najučinkovitejše možnosti za minimizacijo nevarnosti za okolje in stroškov, povezanih z ustvarjanjem, predelavo in odstranjevanjem odpadkov. Velike količine nevarnih odpadkov se odlagajo tako, da ogrožajo okolje in človekovo zdravje. Proizvodnja energije v jedrskih elektrarnah povzroča stalno kopičenje radioaktivnih odpadkov, kateri bodo ostali radioaktivni še sto tisoče let, in zanje doslej še niso odkrili splošno sprejemljive poti odstranjevanja. Pomanjkanje zmogljivosti in ustreznih sredstev omejuje možnosti držav, da izpolnijo svoje obveznosti v skladu s smernicami EU. To pa povečuje možnost, da te države postanejo glavni prejemniki v mednarodni trgovini z nevarnimi odpadki (ibid., 41). Cilji Evropske Unije glede odpadkov so:

- zmanjšanje odpadkov za 20 % od leta 2000 do leta 2010 - zmanjšanje odpadkov za 50 % do leta 2050 - preventiva pri proizvodnji odpadkov, ki bo dosežena z izboljšanimi proizvodnimi

metodami - pospeševanje povpraševanja po okolju prijaznih proizvodih - recikliranje in ponovna uporaba (EC 2002, 17).

7.4 Transport Obseg prometa je v Evropi v devetdesetih letih hitro rasel, vendar k onesnaževanju zraka ni prispeval toliko, kolikor bi pričakovali. Onesnaževanje se je zmanjšalo predvsem na račun tehnoloških izboljšav, obnove voznega parka in zmanjšanja obsega transporta. V EU je prometni sektor drugi največji porabnik energije (30% celotne porabe energije) in je zato pomemben vir emisij toplogrednih plinov. Povečano povpraševanje pa cestnem in zračnem prevozu je povzročilo, da so se prometna vprašanja uvrstila na vrh obravnavanih tem, povezanih z okoljem. V EU je vedno bolj prevladoval cestni promet, kot pa železniški, medtem, ko je letalstvo način prevoza, ki najhitreje raste in bo njegov tržni delež na področju potniškega prometa (5% ) kmalu prehitel tržni delež železniškega prometa. Okoljski predpisi za goriva in vozila so pomagali precej znižati nekatere učinke na enoto prevoza, zlasti onesnaževanje zraka. Vendar pa takšna učinkovitost ni zadoščala za ublažitev efekta hitro rastočega obsega prometa in infrastrukture na emisije toplogrednih plinov in hrup. Poleg tehnoloških rešitev so potrebne tudi bolj povezane prometne in okoljske strategije, ki bi omejile naraščanje prometa in spodbudile uporabo okolju prijaznejših načinov, kar ste dva od ključnih ciljev trajnostnega razvoja EU. Prostovoljni sporazum med avtomobilskimi proizvajalci in Evropsko komisijo, katere cilj je znižati povprečne emisije ogljikovega dioksida pri novih avtomobilih, ki se prodajajo na trgu EU, je prispeval k 2% izboljšanju energetske učinkovitosti pri celotnem avtomobilskem parku EU. Eden od instrumentov, ki pomaga doseči internalizacijo eksternih stroškov prevoza, so davki na goriva, vendar pa kljub rednim zvišanjem davka ostaja gorivo za cestni prevoz realno še vedno cenejše, kot je bilo pred dvajsetimi do tridesetimi leti. Nekatere države članice so začele uvajati druge takse in dajatve, da bi

55

dosegle internalizacijo eksternih stroškov, vendar pa še vedno ostajajo številne ovire pri uresničevanju. Vlaganje v infrastrukturo, predvsem v ceste, ostaja prednostna naloga prometne politike EU. Kombinirano vseevropsko prometno omrežje in njegova širitev na Vzhod pomeni glavni steber skupne prometne politike. Čeprav je bilo prvotno načrtovano, da bodo naložbe namenjene predvsem povečanju deleža železnice, trenutno razvoj cestnega omrežja prehiteva razvoj železniškega omrežja. Splošna presoja prometnih, gospodarskih, socialnih in okoljskih učinkov ter koristi vseevropskega prometnega omrežja še ni bila opravljena (EEA 2003, 13-15). Cilji Evropske Unije v zvezi s transportom:

- promocija uporabe javnega prevoza - proizvodnja okolju prijaznih vozil - promocija uporabe okolju prijaznih goriv.

7.5 Klimatske spremembe Povprečna temperatura se je v Evropi v zadnjih stotih letih dvignila za 1,2 ˚C. Pričakuje se da se bo do leta 2100 dvignila za 1,4 do 5,8 ˚C. Celotna količina padavin se je v zadnjem stoletju povečala za okoli 2%, projekcije pa kažejo, da bo v prihodnjem stoletju prišlo do povečanja količine padavin, in sicer od 1 do 2% na desetletje. V Evropski Uniji so se emisije toplogrenih plinov v devetdesetih letih znižale za 3,5%. Projekcije, ki temeljijo na okoljskih politika EU ter notranjih politikah posameznih držav kažejo, da se bodo emisije do leta 2010 znižale le še za 4,7%, kar za 3,3 odstotne točke zaostaja za kjotskim ciljem, ki je 8 odstotkov (EEA 2003, 29). Kjotski protokol je le prva stopnja pri znižanju emisij za 60 do 70% za dosego predlaganih ciljev EU za omejitev dviga temperature na največ 2˚C nad predindustrijskimi ravnmi. V zahodni Evropi, kjer poraba električne energije še vedno raste, sta jedrska energija in hitrost uvajanja obnovljivih virov električne energije zelo pomembna za doseganje ciljev glede toplogrednih plinov. Raziskave kažejo, da celo morebitna takojšnja velika znižanja ne bi preprečila nekaterih podnebnih sprememb ter okoljskih in gospodarskih vplivov. Zato so potrebni ukrepi za prilagoditev posledicam podnebnih sprememb, še posebej na območjih, ki so izpostavljena poplavam ali sušam. Glavni cilji Evropske Unije glede klimatskih sprememb so:

- zmanjšanje toplogrednih plinov za 8% od leta 1990 do leta 2008 oz. 2012 (Kjotski sporazum)

- zmanjšanje toplogrednih plinov za 10% od leta 2012 do leta 2020 - zmanjšanje toplogrednih plinov na dolgi rok za 70% (EC 2002, 11).

56

7.6 Energija Skupna poraba energije in z njo povezane obremenitve okolja so se v devetdesetih letih v Evropi zmanjšale, kar pomeni, da je znašala letna poraba 3,9 ton nafte na prebivalca. Večja uporaba obnovljivih virov ter ukrepi za učinkovitejšo rabo energije pomagata zniževati vplive na okolje, vendar pa bo potrebno narediti več, ko bo prišlo do načrtovanega opuščanja jedrske energije. V Evropi je glavni vir emisij toplogrednih plinov in drugih emisij raba energije. Skupna emisija toplogrednih plinov, ki je povezana z energijo, se je v Evropi v devetdesetih letih precej zmanjšala, predvsem zaradi gospodarskih težav in prestrukturiranja držav Srednje in Vzhodne Evrope. Pričakuje se, da se bo poraba energije znova povečala, ko se bo izboljšal položaj gospodarstev. Emisije onesnaževalcev zraka iz energetskega sektorja so se bistveno zmanjšale, kar gre pripisati prehodu na čistejša goriva, čiščenju dimnih plinov in gospodarski preobrazbi. Glede teh onesnaževalcev je Evropska Unija na dobri poti, da doseže cilje glede emisij, zastavljene za leto 2010. Delež obnovljivih virov se je povečal, vendar še vedno ostaja na nizki ravni, in v njem še vedno prevladujeta energija vode in energija biomase. Potrebna je veliko hitrejša rast na področju novih obnovljivih virov energije, kot sta sončna in vetrna energija, ker bo sicer načrtovano ukinjanje jedrske energije pripeljalo do povečane porabe fosilnih goriv in posledično do povečanja ogljikovega dioksida. Primarni cilji Evropske Unije glede energije so:

- nadomestitev fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije - promocija proizvodnje toplote iz obnovljivih virov energije - tehnološke izboljšave pri proizvodnji motornih vozil (EC 2002, 12).

7.7 Sklepne ugotovitve Izvajanje in uresničevanje okoljskih politik skupaj s prilagajanjem tehničnemu napredku ostaja bistvena naloga EU, ki jo uresničuje z raznimi okoljskimi smernicami. S temi smernicami zagotavlja zaščito okolja in uresničuje svoja prizadevanja na področju trajnostnega razvoja. V tem poglavju smo obravnavali okoljske smernice, ki se navezujejo na vodo, zrak, odpadke, transport, klimatske spremembe ter energijo. Glavni cilji, ki si jih je Evropa zadala glede vodnih virov, so izboljšanje infrastrukture za zagotovitev čiste pitne vode, gospodarjenje z vodnimi viri, zmanjšanje izpustov v vodo in čiščenje odpadnih voda. Zmanjšanje emisij, izpolnjevanje Konvencije o čezmejnem onesnaževanju zraka na velike razdalje in prehod na čistejša goriva so glavne usmeritve glede zraka. Evropa si v letih 2000-2010 prizadeva zmanjšati odpadke za 20 % in do leta 2050 za 50 %. Izboljšane proizvodne metode so namenjene preventivi pri proizvodnji odpadkov. Pri transportu EU promovira uporabo javnega prevoza ter proizvodnjo okolju prijaznih vozil in uporabo okolju prijaznih goriv. Po Kjotskem sporazumu naj bi v letih 2008-2012 zmanjšali emisije

57

toplogrednih plinov za 8 %, na dolgi rok pa celo do 70 %. Glede energije so primarni cilji EU nadomestitev fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije in proizvodnja toplote iz obnovljivih virov energije.

58

8 SMERNICE EVROPSKE UNIJE V ZVEZI Z OKOLJSKIMI DAJATVAMI V letu 2003 so davčni prihodki od okoljskih dajatev v Evropski Uniji (skupaj s takrat še pridruženimi članicami) znašali 7,5 % vseh davčnih prihodkov in 2,5 % BDP. Dajatve za energijo predstavljajo približno 71 % vseh okoljskih dajatev, dajatve za transport predstavljajo 25 % in dajatve za onesnaževanje približno 3 % vseh okoljskih dajatev (EC 2005b, 74). 8.1 Minimalne takse Evropska Unija igra le stransko vlogo pri določanju davčnega sistema držav članic. Njen namen ni standardizirati nacionalnih sistemov obveznih davkov in prispevkov, temveč zagotoviti, da bodo le-ti med seboj združljivi (EC 2000, 3). EU je uvedla smernico, ki odpravlja resne konflikte med posameznimi državami članicami. Uvedla je minimalno takso za energente in električno energijo, ki velja za mineralna olja, premog, zemeljski plin, motorna goriva in elektriko. Minimalna taksa, ki naj bi jo upoštevale vse njene članice, spodbuja učinkovitejšo uporabo energije in manjšo odvisnost od uvožene energije. Povezana struktura ni bistvena le za pošteno konkurenco, temveč je tudi orodje EU s katero lahko spodbuja k varčevanju z energijo in uporabi čistejšega goriva ter na ta način pripomore k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Fleksibilnost je sestavni del te ureditve, s katero lahko EU regulira posebne nacionalne situacije. Cilj EU je čim boljša harmonizacija okoljskih dajatev in minimalne takse so dovolj široko zastavljene, da dajejo posamezni članici prostor za možnosti, ki ustrezajo posameznim nacionalnim okoliščinam. Medtem je njen poudarek na poenostavitvi pravil ter trd prijem pri prevarah in nepoštenosti, ki vedno postopoma rušijo kompleksnost gospodarskih sistemov (Europa 2005, 1). Razlika pri minimalnih taksah se pojavi za energijo, ki je namenjena za različno uporabo: TABELA 8: MINIMALNA RAVEN TAKSE ZA MOTORNA GORIVA, V EVRIH Motorno gorivo Trenutna minimalna taksa Minimalna taksa po 1. 1.

2010 Bencin (/1000l) 421 421 Neosvinčen bencin (/1000l) 359 359 Dizel (/1000l) 302 330 Kerozin (/1000l) 302 330 Tekoči plin (/1000l) 125 125 Naravni plin (/GJ) 2,6 (/GJ) 2,6 (/GJ) Vir: Europa 2004

59

TABELA 9: MINIMALNA RAVEN TAKSE ZA GORIVA ZA INDUSTRIJSKO IN KOMERCIALNO UPORABO, V EVRIH

Gorivo Minimalna taksa Dizel (/1000l) 21 Kerozin (/1000l) 21 Tekoči plin (/1000l) 41 Naravni plin plin (/GJ) 0,3 Vir: Europa 2004

TABELA 10: MINIMALNA RAVEN TAKSE ZA OGREVANJE IN ELEKTRIKO, V EVRIH Gorivo in elektrika Trenutna minimalna taksa

(raba za poslovne namene) Trenutna minimalna taksa (raba za neposlovne namene)

Dizel (/1000l) 21 21 Kurilno olje (/1000l) 15 15 Kerozin (/1000l) 0 0 Tekoči plin (/1000l) 0 0 Naravni plin (GJ) 0,15 0,3 Premog in koks (GJ) 0,15 0,3 Elektrika (MWh) 0,5 1,0 Vir: Europa 2004 Kot vidimo iz zgornjih tabel, se pojavi razlika pri minimalnih taksah za goriva oz. energijo, ki je namenjena za različno uporabo. Najvišje minimalne takse veljajo za motorna goriva, medtem, ko so minimalne takse za industrijsko in komercialno uporabo ter za ogrevanje in elektriko tudi več kot desetkrat (npr. dizel) nižje. Glede na princip »onesnaževalec plača«, v povezavi z zeleno davčno reformo, uporabniki plačujejo vsaj minimalne takse za uporabo motornih goriv, goriv za industrijsko in komercialno uporabo ter za ogrevanje in elektriko. Glavna ideja zelene davčne reforme je torej, da lahko pri porastu okoljskih dajatev izkoristimo priliko in zmanjšamo dajatve za delo oz. stroške dela ter se s tem izognemo povečanim celotnim režijskim stroškom. S tem se dosežeta dva poglavitna cilja:

- zmanjšanje škode v okolju - povečano povpraševanje po delu in posledično zaposlovanje na račun manjših

stroškov dela. 8.2 Trgovanje z emisijami toplogrednih plinov Leta 1997 se je Evropska skupnost na Kjotskem protokolu zavzela za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 8 % do leta 2008 oz. 2012 glede na izhodiščno leto 1990.

60

Trgovanje z emisijami je shema, po kateri podjetja dobijo dovoljenja oz. kupone za določeno dovoljeno količino izpusta toplogrednih plinov. Kuponi se podelijo glede na okoljska pričakovanja njihovih vlad in medsebojnih dogovorov, sklenjenih na Kjotskem protokolu. Je zelo praktičen sistem, ki podjetjem omogoča, da izpuščajo toliko emisij toplogrednih plinov, za kolikor imajo dovoljenj oz. kuponov. Podjetja so zainteresirana, da jim kuponi ostanejo (se pravi, da ustvarijo manj izpustov, kot pa imajo dovoljenj) in jih lahko prodajo po tržni ceni tistim podjetjem, ki so imela izpustov več, kot pa imajo kuponov. Zaslužki, ki jih podjetja dobijo s prodanimi kuponi, jih stimulirajo do te mere, da razvijajo in uporabljajo okolju prijazne tehnologije. Shema dopušča visoko stopnjo fleksibilnosti brez neugodnih posledic za okolje, poleg tega pa vzpodbujajo razvoj tehnologij. Trgovanje z emisijami mora:

- zagotoviti enake postopke za vsa podjetja primerljive velikosti - minimizirati možnosti za škodljivo konkurenco - zagotoviti sinergijo z obstoječo zakonodajo.

8.3 Smernica o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo Glavni namen smernice (2002/96/EC) je preventiva pri nastajanju odpadne električne in eletronske opreme, kot drugo pa zbiranje, ponovna uporaba, recikliranje in drugi načini obdelave, ki so okolju prijazni. Skuša vplivati na ravnanje vseh sodelujočih v življenskem ciklu EE opreme, kot so proizvajalci, distributerji in potrošniki. Električna in elektronska oprema je razvrščena v naslednje razrede:

- velike gospodinjske naprave - male gospodinjske naprave - oprema za informacijsko tehnologijo in telekomunikacije - oprema za zabavno elektroniko - oprema za razsvetljavo - električna in elektronska orodja - igrače - oprema za prosti čas in šport - medicinske naprave - instrumenti za spremljanje in nadzor ter avtomati.

Izvzeta je oprema za varovanje temeljnih interesov varnosti držav članic EU, kot je municija in druga vojaška oprema. Smernica določa:

- uporabo materialov in surovin, ki so okolju prijazni - ločeno zbiranje odpadne EE opreme - zagotavljanje najboljših možnih tehnik obdelave, vračanja in recikliranja - načina vračanja odpadne EE opreme - financiranje odpadne EE opreme pri gospodinjstvih - financiranje odpadne EE opreme pri ostalih uporabnikih

61

- informacije za uporabnike - prilagoditev znanstvenemu in tehničnemu razvoju - poročanje (The European Parliament and The Council of the European Union 2003,

26-31). Potrebno se je spoprijeti s hitrim naraščanjem odpadne električne in elektronske opreme in izpopolniti meritve odlaganja in sežiganja odpadkov na ravni EU. Povečano recikliranje EE opreme zmanjšuje skupno količino odstranjenih odpadkov. Ker so proizvajalci odgovorni za zbiranje in recikliranje EE opreme, jih to vzpodbuja pri oblikovanju okolju prijazne opreme. Zaradi delovanja v smeri varovanja okolja, porabniki vračajo EE opremo brez plačila davka. Direktiva 2002/96/EC zahteva zamenjavo težkih kovin in broma v EE opremi, ki bo prišla na trg 1. julija 2006 (Europa 2004, 1). Osnovni namen te okojske politike je ohraniti, zaščititi in izboljšati kakovost okolja, zaščititi zdravje ljudi in uporabljati naravne vire preudarno in racionalno. Bistvo direktive je, da se okoljska škoda popravlja pri izvoru in da jo mora onesnaževalec plačati. To pa je proizvajalec, distributer ali uvoznik opreme. Direktiva obvezuje k odgovornosti vse proizvajalce električne in elektronske opreme.

62

9 UGOTOVITVE IN PREDLOGI V SKLADU S PRIMERJALNO ANALIZO OKOLJSKIH DAJATEV MED SLOVENIJO, VELIKO BRITANIJO IN SMERNICAMI EVROPSKE UNIJE

9.1 Minimalne takse Smernica 2003/96/EC, z dne 27. oktobra 2003, o obdavčevanju energentov in električne energije postavlja minimalne takse za motorna goriva, goriva za industrijsko in komercialno uporabo ter za ogrevanje in elektriko, ki jih morajo uvesti vse države članice v skladu s to smernico, vključno s Slovenijo in VB. Raven obdavčitve, ki jih države članice določijo za energente in električno energijo, ne smejo biti nižje od najnižjih ravni obdavčitve, določenih s to direktivo. Cilji smernice so zmanjšanje izkrivljanj, ki nastajajo med davčnim tekmovanjem držav članic, zmanjšanje razlik med naftnimi derivati in neobdavčenimi energenti, povečanje motivov za učinkovito rabo energije ter zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v skladu s Kjotskim protokolom (Mrkaić 2004, 4). Države lahko uporabijo nižjo raven obdavčitve, tudi stopnjo nič, za energente in električno energijo, ki se uporabljajo pri kmetijskih, vrtnarskih ali ribogojniških dejavnostih ter v gozdarstvu. Izjeme ali znižanja ravni obdavčitve lahko uveljavijo:

- neposredno, - z diferencirano davčno stopnjo, - s povračilom celotnega ali delnega zneska davka (Council Directive 2003/96/EC).

Državam članicam, ki imajo težave z izvajanjem novih najnižjih ravni obdavčitve, je omogočeno prehodno obdobje do 1. januarja 2007, zlasti zaradi ogrožanja stabilnosti cen. V okviru določenih prehodnih obdobij postopoma zmanjšujejo razliko do novih najnižjih ravni. Kadar razlika med nacionalno ravnijo in najnižjo ravnijo ne presega 3 % navedene najnižje ravni, lahko ta država počaka s prilagoditvijo nacionalne ravni do izteka obdobja. 10. novembra 2003 je Slovenija zaprosila za dve prehodni obdobji, in sicer za naravni plin in za električno energijo. Do 1. januarja 2007 je zahtevala prehodno obdobje za uvedbo trošarin za elektriko, ker naj bi le-te povzročale cenovne pritiske in ogrožale naše približevanje k sistemu menjalnih tečajev. Da se ne bi porušila cenovna stabilnost in, ker ni motenj v konkurenci med energenti, je Slovenija dobila dovoljenje za prehodno obdobje. Dobila je tudi dovoljenje, da ne obdavči naravnega plina do leta 2014, ali do takrat, ko bo ta delež predstavljal 25 % vse porabe energije v Sloveniji ( trenutno znaša 15,1 %)(Mrkaić 2004, 5). Znižane stopnje obdavčitve in oprostitve obdavčitve v VB veljajo za:

- za diferencirane stopnje trošarine za gorivo za cestna vozila, ki vsebuje biodizelsko gorivo in biodizel, ki se uporablja kot čisto gorivo za cestna vozila

- za utekočinjeni naftni plin, zemeljski plin in metan, ki se uporabljajo kot pogonsko gorivo

- za znižanje stopnje trošarin za dizelsko gorivo zaradi spodbujanja uporabe okolju prijaznejših vrst goriva

63

- za diferencirane stopnje davka za neosvinčeni motorni bencin, ki odražajo različne okoljske kategorije, pod pogojem, da so diferencirane stopnje v skladu z obveznostmi, ki jih določa ta direktiva, zlasti z najnižjimi ravnmi obdavčitve

- za vozila za lokalni javni prevoz potnikov - za diferencirano stopnjo trošarine za emulzijo vode/dizelskega goriva pod pogojem,

da so diferencirane stopnje v skladu z obveznostmi, določenimi s to direktivo, zlasti z najnižjimi stopnjami trošarine

- za oblike zračnega prometa - za uporabo plovil za zasebne namene - za odpadna olja, ki se ponovno uporabijo kot gorivo, bodisi neposredno po

predelavi ali po recikliranju odpadnih olj, in katerih ponovna uporaba je obdavčena (Council Directive 2003/96/EC).

Iz povedanega lahko razberemo, da obe državi sledita ciljem te smernice, vendar vsaka na svoj način. Slovenija je izkoristila možnost zahtevati prehodno obdobje in ga je na podlagi kriterijev dosegla, poleg tega pa ima pravico do uporabe popolne oprostitve davčne stopnje za naravni plin pod določenimi pogoji. VB uveljavlja pravico do znižanih stopenj in oprostitev obdavčitve za prej navedene energente. 9.2 Trgovanje z emisijami toplogrednih plinov Trgovanje z emisijami je novejši ekonomski instrument okoljske politike, ki hkrati omogoča nižje okoljske stroške in čistejše okolje. Njegova najpomembnejša lastnost je prožnost, ker omogoča izbiro med različnimi sistemi oziroma tehnologijami zmanjševanja emisij na ciljni nivo. Trguje se z emisijskimi kuponi oz. dovolilnicami ter s krediti, ki se pridobijo s trajnim znižanjem emisij pod raven, ki jo dopuščajo že pridobljeni kuponi. S 1. januarjem 2005 je začel delovati evropski sistem za trgovanje z emisijami. Sistem je vzpostavila smernica 2003/87/EC2 ali smernica za trgovanje z emisijami. Ta opredeljuje osnove trgovanja, med drugim tudi državni načrt razdelitve dovolilnic. Sistem je zgrajen na šestih temeljnih načelih:

- sistem deluje po načelu »omeji in trguj« - osredotočen je na CO2 velikih industrijskih onesnaževalcev - izvaja se v fazah, s periodičnimi pregledi in priložnostmi za razširitev na druge

pline in sektorje - razdelitvenih načrtih za emisijske kupone se odloča periodično - vsebuje močne spodbude za izpolnjevanje zahtev zmanjšanja emisij - trg je evropski, vendar daje priložnost zmanjšanja emisij tudi v ostalem delu sveta

ter zagotavlja povezanost s kompatibilnimi sistemi v tretjih državah (Fokus 2006, 1).

Bistvo sistema trgovanja z emisijami je skupna trgovalna »valuta« – emisijski kupon. En kupon predstavlja pravico emitirati 1 tono CO2. Državni razdelitveni načrti držav članic EU morajo biti pripravljeni na osnovi objektivnih in jasnih kriterijev. Najpomembnejši izmed teh pravil sta:

- razdelitveni načrt mora odražati kjotski cilj države članice, ključnega pomena je skupna količina razporejenih emisijskih kuponov

64

- razdelitev kuponov podjetjem mora upoštevati njihove zmožnosti za zmanjšanje emisij v vseh njihovih dejavnostih in ne sme biti višja kot realne potrebe podjetij.

Po zaključku koledarskega leta, morajo podjetja predati število kuponov, ki je enako njihovim dovoljenim CO2 emisijam v tem letu. Ti kuponi so nato uničeni, tako da jih ni mogoče več uporabljati. Podjetja s presežkom kuponov lahko le-te prodajo ali pa jih shranijo za naslednje leto. Tista podjetja, ki imajo premalo kuponov za pokritje njihovih emisij, morajo za vsako prekoračeno emitirano tono plačati strogo kazen. V začetni fazi je višina kazni 40 evrov na tono, z letom 2008 pa se bo dvignila na 100 evrov. Za trgovanje z emisijami v Sloveniji so pomembni naslednji dokumenti:

- Zakon o varstvu okolja (UL RS št. 41/04 in 20/06) - Uredba o dejavnostih, toplogrednih plinih in napravah, za katere je treba pridobiti

dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov (UL RS št. 67/04, z dne 18.6.2004) - Uredba o podrobnejšem načinu in pogojih vzpostavitve in vodenja registra

emisijskih kuponov (Ul RS, št. 56/05, z dne 10.6.2005) - Odlok o Državnem načrtu RS o razdelitvi emisijskih kuponov v obdobju 2005 do

2007 (UL RS št. 112/04 z dne 15.10.2004) - Odlok o spremembah Odloka o Državnem načrtu RS o razdelitvi emisijskih

kuponov v obdobju 2005 do 2007 (UL L RS, št. 131/2004, z dne 6.12.2004) - Odlok o spremembah Odloka o Državnem načrtu RS o razdelitvi emisijskih

kuponov v obdobju 2005 do 2007 (UL L RS, št. 53/05, z dne 31.5.2005) - Pravilnik o merilih za preverjanje poročila o emisijah toplogrednih plinov in

pogojih, ki jih mora izpolnjevati njegov preveritelj (UL RS, št. 17/05, z dne 24.2.2005)

- Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o merilih za preverjanje poročila o emisijah toplogrednih plinov in pogojih, ki jih mora izpolnjevati njegov preveritelj (UL RS, št. 79/05, z dne 26.8.2005)

- Pravilnik o splošnih pogojih poslovanja registra emisijskih kuponov (UL RS, št. 82/05, z dne 9.9.2005)

Skupno število emisijskih kuponov, ki so v RS razdeljeni v prvem obdobju trgovanja (2005-2007) znaša 26.275.969 t CO2 (1 kupon = 1 tona CO2). Državni načrt vključuje 94 naprav oz. podjetij. Razdelitev emisijskih kuponov vključuje razdelitev na sektorskem nivoju (»termo-energetika« in »industrija«) in nadalje na nivoju posameznih naprav znotraj posameznega sektorja. Razdelitev emisijskih kuponov temelji na največjih letnih emisijah v obdobju 1999 do 2002. Velika Britanija je kot prva na svetu uvedla trgovanje z emisijami marca 2002. Vodilno vladno ministrstvo v VB, ki je odgovorno za državni načrt razdelitve kuponov, je Defra (Department of Environment, Food and Rural Affairs). V sistem trgovanja je vključenih 6000 podjetij, ki imajo z vlado sklenjen Sporazum o klimatskih spremembah. V obdobju 2005-2007 je skupno število emisijskih kuponov, ki so na voljo za trgovanje, za 736,3 milijone ton CO2. Posebnost britanske Sheme za emisijsko trgovanje je, da v nasprotju z evropsko smernico za trgovanje z emisijami 2003/87/EC2, ne trguje le z emisijami ogljikovega dioksida, ampak s šestimi toplogrednimi plini: CO2, CH4, N2O, HFCs, PFcs in SF6.

65

Iz povedanega lahko ugotovimo, da tako Slovenija, kot VB spoštujeta in upoštevata smernico EU za trgovanje z emisijami 2003/87/EC2 in sledita njenim ciljem. Glede na to, da je VB uspela izvesti trgovanje še s petimi drugimi toplogrednimi plini, in ne le s CO2, menimo, da bi lahko tudi EU in posledično tudi Slovenija in druge članice, uvedle tako trgovanje, in s tem še izboljšale stanje na področju klimatskih sprememb. 9.3 Odpadna električna in elektronska oprema Ravnanje z odpadno EE opremo obsega (Direktiva 2002/96/EC):

- zbiranje in prevzemanje odpadne EE opreme - obdelavo odpadne EE opreme (razgradnja in ločitev sestavnih delov) - predelavo odpadne EE opreme (recikliranje odpadkov za predelavo v surovine in

ponovno uporabo in uporaba odpadkov kot gorivo) - odstranjevanje ostankov predelave odpadne EE opreme (ZEOS 2005,1).

Države članice morajo poskrbeti, da bosta do konca leta 2006 dosežena dva osnovna cilja:

- stopnja ločenega zbiranja povprečno vsaj 4 kg odpadne EE opreme na prebivalca na leto (proda se je 12 kg na prebivalca na leto)

- doseganje zahtevanih stopenj predelave, recikliranja in ponovne uporabe za ločeno zbiranje odpadne EE opreme.

Slovenija je med državami, ki so dobile odlog za doseganje teh ciljev, in sicer do konca leta 2007. Implementacija smernice o odpadni EE opremi v Sloveniji se kaže s sprejetjem naslednjih aktov v slovensko zakonodajo:

- Pravilnik o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (UL RS št. 118/04, sprememba 56/05),

- Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja javne gospodarske službe ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo (UL RS št. 118/04)

- Uredba o okoljski dajatvi zaradi starih bremen odpadne električne in elektronske opreme iz gospodinjstev (UL RS št. 114/04).

13. avgust 2004 je bil rok, ko bi moralo vseh 25 držav članic EU sprejeti smernico 2002/96/EC v nacionalne zakonodaje in s tem obvezati tako državne organe, kot proizvajalce. Prvi so obvezani k vzpostavitvi pogojev za izvedbo smernice ter k poročanju o doseženih ciljih Evropski komisiji. Proizvajalci pa so obvezani za operativno in finančno vzpostavitev celotnega sistema ravnanja z odpadno EE opremo. Izvajanje obveznosti iz smernice (zbiranje, predelava, obdelava, odstranjevanje, financiranje, odgovornost proizvajalcev, označevanje, itd) se naj bi pričelo najkasneje 13. avgusta 2005, pri čemer se je operativni del odgovornosti proizvajalcev v nekaterih državah članicah (tudi Velika Britanija) zamaknil v leto 2006 (ZEOS 2005,1). Zavezanci (proizvajalci, pridobitelji in uvozniki) lahko svoje obveze do te smernice izpolnjujejo individualno, praksa pa kaže, da je zanje najbolj smiselno prostovoljno povezovanje v t.i. kolektivne sisteme. V Sloveniji je ta prostovoljni kolektivni sistem za zavezance podjetje ZEOS, d.o.o., katerega ustanovitelji so naslednja podjetja: Avtotehna

66

d.d., BHS hišni aparati d.o.o., Gorenje d.d., Loške tovarne hladilnikov Škofja Loka d.d., Merkur d.d., Mikropis holding d.o.o. in Merkator d.d., in je reprezentativni predstavnik zavezancev za izvajanje smernice v Sloveniji. V manjši meri se s tem ukvarjata tudi podjetji Slopak d.o.o. in Interseroch. Tudi v VB poznajo tri prostovoljne kolektivne sisteme, ki izvajajo smernico 2002/96/EC o odpadni EE opremi (WEEE – waste electric and electonic equipment):

- Repic limited - Lumicom - B2B Compliance (WEEE Forum 2005, 1).

V vseh treh kolektivnih sistemih je združenih preko 444 podjetij, ki so zavezanci za izvajanje smernice. Vlada VB je 25. 11. 2003 izdala posvetovalno listino, s katero je predlagala implementacijo smernice o odpadni EE opremi. Ta listina je sestavljena iz treh delov:

- WEEE/ROHS Directives Implementation ( vladni pristop in predlogi implementacije smernice)

- WEEE Directive Implementation ( predpisi za implementacijo smernice) - ROHS Directive Implementation ( predpisi za implementacijo smernice o

omejevanju nevarnih snovi v EE opremi) (DTI 2005b, 1). Iz navedenega smo ugotovili, da obe državi članici EU spoštujeta in zasledujeta cilje iz smernice 2002/96/EC, Slovenija pa ima poleg tega še uzakonjeno okoljsko dajatev, o kateri smo govorili v prejšnjih poglavjih.

67

10 SKLEP Okoljske dajatve so ekonomski instrument varovanja okolja, ki vključuje stroške v zvezi z okoljem – eksternalitete med stroške poslovanja in vzpodbuja k varovanju okolja, racionalni rabi naravnih dobrin in manjšemu onesnaževanju. Podjetja se zavedajo, da so okoljske dajatve strošek poslovanja, zato se v vedno večji meri odločajo za investicije v čistejše tehnologije, v prestrukturiranje dejavnosti ali ukinitev, če je tehnologija preveč zastarela. Naš cilj je bil predstaviti okoljske dajatve v Sloveniji in Veliki Britaniji, njihove podobnosti in razlike ter njihov obseg, kar nam je po našem mnenju uspelo. Prikazali smo načine plačila, oprostitve plačila in vračila dajatev, njihove zavezance in zgodovino. Nato smo poiskali vzporednice z nekaterimi okoljskimi smernicami in predpisi Evropske unije, katere članica je tudi Slovenija. Na koncu smo podali ugotovitve in predloge v skladu s primerjalno analizo okoljskih dajatev. Kot prvo, smo na začetku naloge ugotovili, da okoljske dajatve, ki so glavna tema naše diplomske naloge, uvrščamo med posredne davke. V davčni sistem so bili uvedeni zaradi vedno večjih zahtev po skrbi za čisto okolje in trajnostni razvoj, ki je v EU podprt s strani Komisije, Evropskega parlamenta in Sveta EU. Med raziskavo smo spoznali, da v Sloveniji poznamo osem vrst okoljskih dajatev: dajatve za obremenjevanje vode, dajatev za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, dajatev za obremenjevanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin, dajatev za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov, dajatev za izrabljena motorna vozila, dajatev za električno in elektronsko opremo, dajatev za odpadno embalažo in dajatev za izrabljene gume. VB pozna pet vrst okoljskih dajatev: dajatve za uporabo energije, dajatve za promet, dajatev za odlaganje odpadkov, dajatev za izkoriščanje mineralnih surovin in dajatev za vodo. Ugotovili smo, da imata obe primerjani državi največji delež med vsemi okoljskimi dajatvami okoljskih dajatev za energijo. Sledijo jim dajatve za transport in nato dajatve za onesnaženje/viri. Analiza je pokazala, da ima Slovenija v zadnjih letih večji delež okoljskih dajatev v vseh davkih kot VB, vendar bi po našem mnenju lahko bil ta delež še nekoliko večji. Predvsem zaradi še večjih investicij v čistejše okolje. Spoznali smo, da se EU zaveda vprašanja varovanja okolja, saj okoljska politika temelji na številnih temeljnih principih trajnostnega razvoja, ki upošteva ekonomski, okoljski in socialni vidik. Prav tako se tega zavedata Slovenija in VB, saj sledita ciljem okoljskih smernic EU. Temeljno načelo varovanja okolja »onesnaževalec plača«, ki povzročiteljem obremenjevanja okolja nalaga povrnitev vseh stroškov škode, povzročene okolju, z okoljskimi dajatvami v tolikšni meri finančno obremeni porabnike naravnih virov in tiste, ki s svojo dejavnostjo povzročajo onesnaženost okolja, da jih s tem prisili k iskanju okolju prijaznejših in racionalnejših rešitev. Po našem mnenju daje EU največji poudarek preprečevanju onesnaževanja zraka z emisijam toplogrednih plinov, kar dokazuje z resnim spopadanjem s cilji Kjotskega protokola, evropskim sistemom trgovanja z emisijami in smernico 2003/87/EC2.

68

Trgovanje z emisijami je ekonomski instrument okoljske politike, pri katerem se trguje z emisijskimi kuponi oz. dovolilnicami za določeno dovoljeno količino izpustov toplogrednih plinov. EU daje poudarek tudi minimalnim taksam za energente in električno energijo, ki jih opredeljuje smernica 2003/96/EC in, ki jih morajo spoštovati vse države članice, razen v kolikor uveljavljajo oprostitve in znižane stopnje obdavčitve. Pomembna je tudi smernica 2002/96/EC, ki opredeljuje zbiranje, obdelavo, predelavo in ponovno uporabo odpadne električne in elektronske opreme. V nalogi smo obravnavali tudi zeleno davčno reformo, katere glavni namen je povečati javnofinančne prihodke države z obdavčenjem porabe naravnih virov in onesnaževanja okolja, s čimer bi lahko zmanjšali davke na delo in ga tako pocenili ter povečali zaposlovanje. Nesporno dejstvo pa je, da je razvoj okoljskih dajatev šele na začetku in lahko pričakujemo uvedbo vedno novih okoljskih dajatev, ki bodo onesnaževalce prisilile k varovanju okolja.

69

11 POVZETEK Moje diplomsko delo opisuje okoljske dajatve, ki so vključene v davčni sistem v Sloveniji in v Veliki Britaniji in smernice Evropske Unije v zvezi z okoljskimi dajatvami. V nalogi sem najprej obravnavala zgodovino okoljskih dajatev, njihovo uvajanje v podjetje, v povezavi z njimi pa tudi trajnostni razvoj in zeleno davčno reformo. Ključni namen naloge je bil predstaviti katere okoljske dajatve poznamo v Sloveniji in katere v Veliki Britaniji, njihove načine plačila, oprostitve in vračila ter zavezance. Natančno sem primerjala te dajatve med državama članicama EU in opisala njihove podobnosti in razlike ter njihov obseg. Največ pozornosti pa sem namenila proučevanju smernic EU o okolju in predvsem okoljakih dajatvah in kako tem smernicam sledita Slovenija in Velika Britanija. Ugotovila sem, da imata obe državi vzpostavljen model obdavčevanja onesnaževanja okolja, ki dobro funkcionirata in, da obe državi sledita ciljem in smernicam Evropske Unije glede okolja in okoljskih dajatev. Ključne besede: okoljska dajatev, trajnostni razvoj, trgovanje z emisijami, energija, zelena davčna reforma, transport, onesnaženje/viri, minimalne takse, odpadna električna in elektronska oprema, Slovenija, Velika Britanija, Evropska Unija ABSTRACT My diploma thesis describes environmental taxes included in tax system in Slovenia and Great Britain and directives of European Union about environmental taxes. The research is about the history of environmental taxes, its introduction in company, sustainable developement and green tax reform. The main purpose was to present which sorts of environmental taxes we have in Slovenia and which has in Great Britain, its methodes of payment, exemptions, allowances and the payers. I compared environmental taxes between both countries and described its similarities and differences, and its demensions. I devoted special attention to research of directives of EU about anvironment and environmental taxes and attention of Slovenia and Great Britain on those directives. I found out that both countries has tax model about environmental pollution and both countries respects directives EU about environment and environmental taxes. Key words: environmental tax, sustainable developement, emission trading, green tax reform, energy, transport, pollution/resources, minimal taxes, waste electrical and electronic equipment, Slovenia, Great Britain, European Union

70

12 SEZNAM LITERATURE

1. Božič Cerar, Antonija. 2001. Okoljske takse v EU. Otočec: Okrogla miza. 2. Čok, Mitja, Valentina Prevolnik in Tine Stanovnik. 1999. Javne finance v Sloveniji.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta 3. Gantar, dr. Anton. 2001a. Okoljske takse. Portorož: GV-konferenca. 4. Gantar, dr. Anton. 2001b. Okoljske takse v EU. Otočec: Okrogla miza. 5. Kranjčevič, mag. Evald. 2004. Trgovanje z emisijami CO2 in slovenska industrija –

državni razdelitveni načrt. Ljubljana: Zbornik 2004. 6. Kranjec, Marko. 2003. Davki in proračun. Ljubljana: Fakulteta za upravo. 7. Markovič Hribernik, Tanja. 1998. Politike in instrumenti varstva okolja v Sloveniji

ter okoljska davčna reforma. Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti. 8. Radej, Bojan. 1998. Nekako okoljska davčna reforma. Ljubljana: Časopis za kritiko

znanosti. 9. Radej, Bojan in Andrej Klemenc. 1998. Okoljska davčna reforma: Premalo za

okoljevarstveni koncept in preveč za okoljevarstveno prakso. Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti.

10. Rupnik, Lado in Tine Stanovnik. 1995. Javne finance v svetu. Ljubljana: Ekonomska fakulteta

11. Schlegelmilch, Kai. 1998. Obdavčevanje energije v Evropski uniji. Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti.

12. Stanovnik, Tine. 1998. Javne finance. Ljubljana: Ekonomska fakulteta 13. Vezjak, Blanka. 2002. Trajnostni razvoj podjetja. Ljubljana: Revizor št. 4-5 14. Viler Kovačič, mag. Adrijana. 2003. Ekološke takse. Ljubljana: GV revije. 15. Von Weizsäcker, Ernst Ulrich, Amory B. Lovins in L. Hunter Lovins. 1998. Okoljska

davčna reforma kot osmišljenje revolucije v učinkovitosti. Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti.

13 SEZNAM VIROV

1. Councele Directive 2003/96/EC. (2006). Council Directive 2003/96/EC of 27 October 2003 restructuring the Community framework for the taxation of energy products and electricity. [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/smartapi/cgi/sga_doc?smartapi!celexplus!prod!DocNumber&lg=en&type_doc=Directive&an_doc=2003&nu_doc=96 [08.05.2006]

2. Defra – Department of Environment, Food and Rural Affairs. (2006). UK Emission Trading Scheme. [online]. Dostopno na: http://www.defra.gov.uk/environment/climatechange/trading/uk/index.htm [23.02.2006]

3. DTI – Department of Trade and Industry. (2005b). EC Directive on Waste Electrical and Electronic Equipment (WEEE) and EC Directive on the Restriction of hte Use of Certain Hazardous Substances in Electrical and Electronic Equipment (RoHS). [online]. Dostopno na: http://www.dti.gov.uk/sustainability/weee/#Summary_of_the_WEEE_and_RoHS_Directives [05.05.2006]

71

4. DTI – Department of Trade and Industry. (2005a). EC Packaging and Packaging Waste Directive 94/62/EC. [online]. Dostopno na: http://www.dti.gov.uk/sustainability/packaging.htm [26.02.2006]

5. DTI – Department of Trade and Industry. (2004a). End of Life Vehicles. [online]. Dostopno na: http://www.dti.gov.uk/sustainability/ELV.htm [26.02.2006]

6. DTI – Department of Trade and Industry. (2004b). WEEE Regulations. Guidance Notes. [online]. Dostopno na: http://www.dti.gov.uk/sustainability/weee/WEEEguidance_draft.pdf [26.02.2006]

7. EC - European Commission. (2005a). A quality environment. How the EU is contributing. [online]. Office for Official Publications of European Communities. Dostopno na: http://europa.eu.int/comm/publications/booklets/move/55/en.pdf [30.1.2006]

8. EC - European Commission. (2005b). Structure of the taxation systems in the European Union. [online]. Office for Official Publications of European Communities. Dostopno na: http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/resources/documents/taxation/gen_info/economic_analysis/tax_structures/Structures2005.pdf [10.1.2006]

9. EC - European Commission. (2000). Tax policy in the European Union. [online]. Office for Official Publications of European Communities. Dostopno na: http://europa.eu.int/comm/publications/booklets/move/17/txt_en.pdf [10.1.2006]

10. EC - European Commission. (2006). Waste Electrical and Electronic Equipment. [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/comm/environment/waste/weee_index.htm [26.1.2006]

11. EC - European Commission. (2002). Chioces for a greener future. The European Union and the environment. [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/comm/publications/booklets/move/32/txt_en.pdf [20.11.2005]

12. EEA – Evropska agencija za okolje. (2002a). Choices for a greener future. The European Union and the environment. [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/comm/publications/booklets/move/32/txt_en.pdf [30.01.2006]

13. EEA – Evropska agencija za okolje. (2002b). Environmental signals 2002.

Benchmarking the millennium. 15. Environmental taxes [online]. Dostopno na: http://reports.eea.eu.int/environmental_assessment_report_2002_9/en/signals2002-chap15.pdf [30.01.2006]

14. EEA – Evropska agencija za okolje. (2003). Okolje Evrope: tretja presoja. [online]. Dostopno na: http://reports.eea.eu.int/environmental_assessment_report_2003_10-sum/sl/kiev_sum_sl.pdf [20.12. 2005]

15. Europa. (2004). Community framework for the taxation of energy products and electricity. [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/scadplus/leg/en/lvb/l27019.htm [7.1.2006]

16. Europa. (2000). Greenhouse gas emissions trading and climatic change programme. [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/scadplus/leg/en/lvb/l28109.htm [12.1.2006]

17. Europa. (2005). Overviews of the European Union activities. Taxation. [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/pol/tax/overview_en.htm [10.1.2006]

18. Evropski parlament in Svet Evropske unije. (2005). Uredba (ES) št. 1980/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. julija 2000 o spremenjenem sistemu Skupnosti za podeljevanje znaka za okolje. [online]. Dostopno na:

72

http://europa.eu.int/eur-lex/lex/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:32000R1980:SL:HTML [07.02.2006]

19. Fokus, društvo za sonaraven razvoj. (2006). Evropska shema za trgovanje z emisijami. [online]. Dostopno na: http://www.focus-ngo.org/index.php?node=160 [05.05. 2006]

20. HM – Treasury. (2002). Tax and the environment: using economic instruments. [online]. Dostopno na: http://www.hm-treasury.gov.uk/media/D54/07/adtaxenviron02-332kb.pdf [14. 6. 2005]

21. Jackson, Rachel. (2003). Environmental taxes. [online]. Association of Chartered Certified Accountants. Dostopno na: http://www.accaglobal.com/pdfs/members_pdfs/publications/et03.pdf [26.5.2005]

22. Lin, Emily in Perry Francis. (2004). Industrial analysis of environmental taxes. [online]. Office of National Statistics. Dostopno na: http://www.statistics.gov.uk/articles/economic_trends/ET609Lin.pdf

23. MF - Ministrstvo za finance. (2005). Državni proračun 1992-2005. [online]. Dostopno na: http://www.gov.si/mf/slov/tekgib/bilten/drz_proracun_1992-2005.xls [20.12. 2005]

24. MOP - Ministrstvo za okolje, prostor in energijo. (2002). Okolje v Sloveniji 2002. [online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/mop/index.htm [3.11.2005]

25. Mrkaić Mićo. (2004). Optimalno obdavčenje energentov. [online]. Dostopno na: http://www.snnk-wpc.si/pdf/MRKAIC%20obdavcitev.pdf [08.05.2006]

26. Nared, Nives. (2005). Okoljske dajatve. Predlog uredb. [online]. Dostopno na: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?ID=26156 [11.02.2006]

27. Slopak. (2006). Zavezanci. [online]. Dostopno na: http://www.slopak.si/zavezanci.htm [23.02.2006]

28. The Council of the European Union. (1992). Council Directive 92/12/EEC of 25 February 1992 on the general arrangements for products subject to excise duty and on the holding, movement and monitoring of such products. [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/smartapi/cgi/sga_doc?smartapi!celexapi!prod!CELEXnumdoc&lg=EN&numdoc=31992L0012&model=guicheti [29.01.2006]

29. The Council of the European Union. (2005). Council regulation (EC) No 1777/2005 of 17 October 2005 laying down implemening measures for Directive 77/388/EEC on the common system of value added tax. [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/resources/documents/taxation/vat/key_documents/legislation_recently_adopted/oj_l288_20051029_en.pdf [29.01.2006]

30. The European Parliament and The Council of the European Union. (2003). Directive 2002/96/EC of the European Parliament and of the Council of 27 January 2003 on waste electrical end electronic equipment. [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/eur-lex/pri/en/oj/dat/2003/l_037/l_03720030213en00240038.pdf [26.02.2006]

31. UK Trade Info. (2005). Duty rates. Air Passenger Duty Bulletin. [online]. Dostopno na: http://www.uktradeinfo.com/index.cfm?task=airpass [26.5.2005]

32. ULRS - Uradni list Republike Slovenije. (2005). Uredba o taksi na obremenjevanje okolja zaradi nastajanja izrabljenih gum. [online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=200632&dhid=81774 [03.05.20006]

73

33. ULRS - Uradni list Republike Slovenije. (2005). Uredba o taksi na obremenjevanje okolja zaradi nastajanja izrabljenih motornih vozil. [online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=20056&dhid=73991 [21.10.2005]

34. ULRS - Uradni list Republike Slovenije. (2006). Uredba o taksi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže. [online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/_pdf/2006/Ur/u2006032.pdf [18.4. 2006]

35. ULRS - Uradni list Republike Slovenije. (2004). Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov. [online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=2004129&dhid=72971 [18.10.2005]

36. ULRS - Uradni list Republike Slovenije. (2005). Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda. [online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=2004123&dhid=72900 [19.10.2005]

37. ULRS - Uradni list Republike Slovenije. (2005). Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin. [online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=200553&dhid=76453 [20.10.2005]

38. ULRS - Uradni list Republike Slovenije. (2005). Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. [online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=200543&dhid=75762 [17.10.2005]

39. ULRS - Uradni list Republike Slovenije. (2005). Uredba o okoljski dajatvi zaradi starih bremen električne in elektronske opreme iz gospodinjstev. [online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=2004114&dhid=72188 [18.10.2005]

40. Water Guide. (2006a). Water Industry Regulators. [online]. Dostopno na: http://www.water-guide.org.uk/regulators.html [23.02.2006]

41. Water Guide. (2006b). Water Rates and Household Bills. [online]. Dostopno na: http://www.water-guide.org.uk/rates.html [23.02.2006]

42. WEEE Forum. (2005). The Association of collective WEEE take back systems in Europe. [online]. Dostopno na: http://www.weee-forum.org/members_list.htm [05.05.2006]

43. ZEOS. (2005). Ravnanje z OEEO. [online]. Dostopno na: http://www.zeos.si/ravnanje_oeeo [05.05.2006]

14 SEZNAM TABEL Tabela 1: Davčni prihodki javnega sektorja v Sloveniji, v milijardah SIT Tabela 2: Nedavčni prihodki javnega sektorja v Sloveniji, v milijardah SIT Tabela 3: Cena okoljske dajatve za enoto goriva v Slovenij Tabela 4: Višina letne takse za avtomobile registrirane po 1. 3. 2001, v funtih Tabela 5: Davčna stopnja za letalske potnike Tabela 6: Delež okoljski dajatev v Sloveniji, v % Tabela 7: Delež okoljski dajatev v VB, v % Tabela 8: Minimalna raven takse za motorna goriva, v evrih Tabela 9: Minimalna raven takse za goriva za industrijsko in komercialno uporabo, v evrih Tabela 10: Minimalna raven takse za ogrevanje in elektriko, v evrih

74

15 SEZNAM SLIK Slika 1: Obračun okoljske dajatve za emisije CO2 Slika 2: Obračun okoljske dajatve za uporabo mazalnih olj in tekočin Slika 3: Obračun okoljske dajatve zaradi odpadne električne in elektronske opreme 16 SEZNAM KRATIC T – znesek davka T – davčna stopnja X – davčna osnova EU – Evropska Unija VB – Velika Britanija DDV – davek na dodano vrednost RS – Republika Slovenija BDP – bruto družbeni proizvod EE – električna in elektronska oprema WEEE – Waste Elecrical and Electronic Equipment RoHS – The restriction of certain hazardous substancesNPVO – Nacionalni program varstva okolja Ofwat – Office of Eaqter Services CO2 – ogljikov dioksid CH4 – metan N2O – dušikov oksid HFCs – florirani ogljikovodiki PFCs – perflorirani ogljikovodiki SF6 – žveplov heksafluorid Kg – kilogram m³ – kubični meter l – liter g – gram £ – funt ˚C – stopinje celzija

75