Om

re

žje

mO

či

Ali

Žer

din

ovitek.indd 2 10.9.2012 12:10:41

5

Omrežje moči

Uvod

Vprašanje, ki si ga zastavljamo v uvodu, lahko povzamemo v enem stavku: kaj se zgodi z omrežjem ekonomske elite, ko pride do spre-membe politične oblasti? Ali tudi v Sloveniji velja »železni zakon«, ki določa, da je politična oblast odvisna od ekonomske moči? Gre morda za dva ločena svetova, dva avtonomna družbena podsiste-ma, med katerima obstaja le minimalna soodvisnost?

Odgovorimo lahko z enostavnim hipotetičnim odgovorom, da sprememba politične oblasti ne vpliva na omrežja, v katerih je skoncentrirana ekonomska moč. Hipotezo lahko utemeljimo z »zgodovinsko zakonitostjo«, ki pravi, da ekonomska moč, kapital, vpliva na sestavo in usmeritve politične oblasti. Seveda pa mora hipoteza prestati empirično potrditev.

Druga hipoteza je pravzaprav zrcalna preslikava prve: ob spre-membi politične oblasti v določenih okoliščinah lahko pride do spremembe v omrežju ekonomske elite. Ob tako zapisani hipotezi se ne moremo sklicevati na nobene »železne zakone«, ampak mora-mo za hipotezo najprej najti ustrezne empirične dokaze. Ti morajo biti bolj zanesljivi od laičnega vtisa, ki je lahko tudi politično moti-viran, da je po letu 2004 in po letu 2008, ko je z volitvami prišlo do spremembe politične oblasti, sledila čistka v gospodarstvu. Levica je po spremembi oblasti leta 2004 govorila o »kadrovskem cunamiju«, desnica si je po spremembi oblasti leta 2008 omislila »kadrovski šte-vec«, ki naj bi z natančnostjo seizmografa beležil jakost kadrovske-ga potresa. Če pa empirični in prepričljivi dokazi obstajajo, moramo poiskati tiste sociološke, zgodovinske, kulturne, pravne, politične in

6

Omrežje moči

ekonomske razloge, ki omogočajo, da politična oblast lahko poseže v personalno sestavo in strukturo omrežja ekonomske elite.

Rogers Hollingsworth in Karl H. Müller sta znanstvenika, ki se ukvarjata z okvirom, v katerem nastaja znanost. Pred leti sta oba že predavala tudi v Ljubljani. Sodita v tisto skupino učenjakov, ki govorijo o Znanosti 2.0. Kaj je Znanost 2.0? Ob analizi dinamike sprememb v družbi naletimo na procese, ki niso skladni z »zgodo-vinskimi zakonitostmi«. Procesi niso linearni, niso vnaprej dolo-čeni. Vse skupaj je predvsem zelo negotovo. Dogodki na mikrorav-ni lahko vplivajo na procese, ki se odvijajo na makroravni.

Ob preverjanju zastavljenih hipotez se bomo naslonili na orodja, ki jih ponuja analiza socialnih omrežij. Ta pristop omogoča združitev različnih perspektiv. Če je mikroraven osredotočena na posameznika in če mezoraven sledi organizacijam, v našem prime-ru gospodarskim družbam, se makroraven osredotoča na analizo večjih formacij, na primer razredov, elite ali neelite. Orodja, ki jih ponuja analiza socialnih omrežij, omogočajo sintezo med mikro-, mezo- in makroperspektivo. Posameznik je del mikrosveta, vendar je vpet v organizacije, v mezosvet. Hkrati pa so organizacije s posa-mezniki in medsebojnimi odnosi povezane v makrosvet.

Sociološka tradicija ponuja dve rivalski interpretaciji odgovo-ra na vprašanje, kdo je glavni. Kdo vlada? Kdo ima moč? Ena inter-pretacija uporablja pojem razred, druga pojem elita. Obe intelek-tualni tradiciji, tista, ki se naslanja na pojem razred, in druga, ki se naslanja na pojem elita, sta spoštovanja vredni, vendar se sam nagibam k temu, da družbo razumem kot omrežje. To omrežje ima posebej pomemben del, ki mu lahko rečemo tudi omrežje družbe-ne elite. Razlog za odločitev je morda povsem praktičen. Na vpra-šanje, kdo je glavni, bom odgovarjal ob pomoči orodij, ki jih ponuja analiza socialnih omrežij. Ta nima stoletne intelektualne tradici-je, ima pa dobre računalniške programe, ki omogočajo obdelavo

7

Uvod

nepreglednih količin podatkov. Zato se bom naslonil na tiste dele razredne in elitistične paradigme, ki omogočajo, da analizo social-nih omrežij postavimo v strožji teoretski okvir.

Enote, ki sestavljajo omrežje ekonomske elite, imajo nekatere lastnosti pripadnikov elit. Vilfredo Pareto je za pripadnike elit rekel, da zasedajo ključne položaje. Gaetano Mosca je ugotovil, da so pripa-dniki elite organizirani. Charles Wright Mills je leta 1956 ugotavljal, da pripadniki »elite moči« vodijo ključne korporacije, vojsko in dr-žavni aparat, ter so medsebojno povezani.

Vendar je za osebe, ki sestavljajo omrežje družbene oziroma ekonomske elite, kot poseben izsek širšega omrežja, značilno tudi, da imajo v lasti različne oblike kapitala ali pa te različne oblike ka-pitala upravljajo. Omrežje ima torej svojo razredno dimenzijo. Gre za ekonomski, socialni in kulturni kapital, če se omejim zgolj na najpogosteje omenjene oblike, ki jih omenja francoski sociolog Pierre Bourdieu. Različne oblike kapitala so po eni strani vir moči, po drugi strani pa je socialni kapital kot akumulirana oblika načr-tnega investiranja v povezave z drugimi ljudmi tisto vezno tkivo, ki atomizirane posameznike spreminja v omrežje, v našem primeru v omrežje ekonomske elite.

V resnici lahko celotno družbeno strukturo razumemo kot so-cialno omrežje. Gre za pristop, ki ima nastavke v sociologiji Georga Simmla, hkrati pa se pojavlja na robovih filozofskih, socioloških in antropoloških teoretskih tradicij.

Ko gre za analizo omrežja ekonomske elite, lahko omrežno di-menzijo v najčistejši, najbolj stabilni in hkrati najbolj jasno normi-rani obliki opazujemo ob preučevanju pojava omrežja povezanih direktorjev (angl.: interlocking directorship). Omrežje povezanih direktorjev nastane, ko ista oseba hkrati sedi v upravnih organih (denimo v upravnih odborih, upravah ali nadzornih svetih) več go-spodarskih družb. Osebe, ki v upravnih organih več gospodarskih

8

Omrežje moči

družb hkrati opravljajo več funkcij, so vezni členi med korporacija-mi. Velja tudi obratno: upravne organe korporacij lahko razume-mo tudi kot prizorišče sestajanja in povezovanja posameznih pri-padnikov omrežja ekonomske elite. O čem govorim? Recimo o tem, da je bil prvi človek finske Nokie hkrati tudi predsednik upravnega odbora naftne korporacije Shell. O tem, da je prvi mož francoske-ga Renaulta hkrati prvi mož japonskega Nissana. Da je bil nekda-nji prvi mož švicarske farmacevtske družbe Novartis hkrati član upravnega odbora Pepsi co. in banke Credit Suisse Group ter član nadzornega sveta nemškega Siemensa. Da je bil prvi mož Mobitela hkrati član nadzornega sveta Pivovarne Union. In da je bil direktor Krke hkrati član nadzornih svetov Telekoma in nlb. Ljudje, ki vo-dijo velike posle, so med seboj tesno povezani, hodijo na sestanke istih nadzornih svetov, istih upravnih odborov.

Zgodovinsko je pojav omrežja povezanih direktorjev vzniknil hkrati z nastankom korporativnega kapitalizma. Leta 1905 se je Wall Street spremenil v gosto omrežje. Direktorji bank so hkrati sedeli v upravnih odborih železnic, jeklarn, zavarovalnic in prista-nišč. Lenin je to opazil. A z znatno zamudo. O finančni oligarhiji je leta 1905 pisal kar Wall Street Journal. Lenin je finančno oligarhijo opazil deset let pozneje.

Razumevanja učinkov omrežja povezanih direktorjev v teo-retskih tradicijah so različna. Segajo od teze, da omrežja organiza-cijam omogočajo obvladovanje virov negotovosti iz okolja, kar je trdil ameriški sociolog Michael Patrick Allen, do teze, da je notranji krog omrežja povezanih direktorjev ključni vmesni člen med kor-poracijami in zgornjim razredom. Tako trdi sociolog in psiholog William Domhoff, avtor knjige Kdo vlada Ameriki. Michael Useem, avtor knjige Notranji krog, pa trdi, da so pripadniki notranjega kro-ga omrežja ekonomske elite prej agentje korporativne elite kot razreda kakor agentje delničarjev določenega podjetja. Ne glede

9

na to, kateri teoretski tradiciji sledimo – bodisi tisti, ki v omrežjih vidi zgolj pripomoček, da bi v biznis vnesli tudi osebno zaupanje in olajšali dostop do kvalitetnih informacij, bodisi tisti, ki v omrežjih vidi empirično utelešenje trdega jedra Marxovega vladajočega raz-reda –, so omrežja družbene, zlasti ekonomske elite perspektivno področje za empirično in teoretično analizo.

Strukture omrežij povezanih direktorjev v različnih drža-vah in različnih tipih kapitalizma imajo zgodovinsko ozadje, tako kot obstajajo različne verzije kapitalizma. Peter A. Hall in David Soskice, denimo, govorita o liberalnem tržnem modelu kapitaliz-ma, ki je značilen za zda in deloma za Veliko Britanijo, in o koor-diniranem modelu, ki je značilen za evropske kontinentalne drža-ve, denimo za Nemčijo, Avstrijo, Nizozemsko, Finsko. No, govorita tudi o mediteranskem modelu, ki je nekoliko specifičen. Kaj je zna-čilno za omrežja v »koordiniranem« modelu kapitalizma? Omrežja so precej bolj gosta kakor v državah z liberalnim tržnim modelom.

Kje je Slovenija? Vsak Slovenec pozna 1.999.999 drugih Slovencev. Vsak prebivalec je v nekaj potezah povezan z 1.999.999 prebivalci Republike Slovenije. Omrežje povezanih direktorjev pa v resnici sploh ni tako gosto, kot bi pričakovali. Meritve kažejo, da je manj gosto kakor v Nemčiji, Avstriji ali Šanghaju. Nekje tam smo, kjer je Velika Britanija. In britansko omrežje povezav je med manj gostimi.

Znaten del 20. stoletja so središče omrežja – ne glede na to, ali gre za liberalni ali koordinirani tržni model kapitalizma – zase-dale predvsem finančne institucije, zlasti banke. Res pa je, da je sa-moumevnost umeščenosti finančnega kapitala v središče omrežja ekonomske elite ob koncu 20. stoletja zbledela. Ameriška znan-stvenika Johan S. Chu in Gerald F. Davis sta si leta 2011 zastavila detektivsko vprašanje: Kdo je ubil notranji krog? Torej tisti notranji krog, elito elite, o kateri je leta 1984 pisal Michael Useem.

Uvod

10

Omrežje moči

Če želimo razumeti dinamiko sprememb v omrežju slovenske ekonomske elite, moramo posvetiti na tri konce. Prvič, v kakšnem zgodovinskem kontekstu je nastajala slovenska ekonomska elita? Drugič, kako je bil izveden prehod iz socializma v kapitalizem? In tretjič, kakšne so specifike slovenske privatizacije?

Ekonomska elita po drugi svetovni vojni – če o ekonomski eliti sploh lahko govorimo – je bila, kot ugotavlja ekonomski zgo-dovinar Jože Prinčič, izrazito odvisna od politične oblasti. Tudi reforme, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja botrovale na-stanku »tehnokratske« ekonomske elite, bolj dovzetne za tržno gospodarstvo, so se po letu 1972 z utemeljitvijo, da mora partija ponovno prevzeti neposredni kadrovski vpliv, končale s čistko v gospodarstvu, poroča zgodovinar Božo Repe. Stane Dolanc je imel takrat v Splitu čudovit govor. »Mi, komunisti, smo na oblasti,« je povedal za ogrevanje. »Ker če ne bi bili na oblasti, bi to pomenilo, da je na oblasti nekdo drug,« je nadaljeval. Sledi del, ki mi je naj-ljubši. Da ima partija pravico in dolžnost, da »neposredno vpliva na neposredne kadrovske rešitve«. Čistki se je takrat reklo »nepo-sreden vpliv na neposredne kadrovske rešitve«. Kljub poetični le-poti povedanega bi se dalo zapisati še bolj jedrnato: direkten vpliv na direktne rešitve.

Tehnokracija. Kaj naj bi bila tehnokracija? Zgodovinar Prinčič in Neven Borak, doktor ekonomskih znanosti in doktor zgodovin-skih znanosti, sta v arhivih izbrskala nekaj zanimivih definicij. Posebej všeč mi je tista, ki pravi, da je tehnokracija »diktatura po-sebnih skupin nad večino«. Definicijo je po letu 1972 skoval mož, ki je pozneje postal ugleden diplomat. Nosilci tehnokratskega od-klona naj bi bili posebna podjetniško-poslovna plast, »oborožena s strokovnim, specifičnim znanjem, z informacijami ter neomajno vero v odrešilno vlogo znanosti in tehnike, z moderno mitologijo o učinkovitosti […] o industrijski družbi kot družbi izobilja […]«.

11

Ključ za razumevanje sedanjega odnosa med politično in eko-nomsko sfero predstavlja tip privatizacije, izvedene po letu 1992. Med letoma 1990 in 1992 sta bila na mizi političnih odločevalcev dva osnutka. Če bi prvi privatizacijski model omogočil, da bi last-niki podjetij postali zaposleni, predvsem menedžerji podjetij, je drugi privatizacijski model favoriziral vlogo politične oblasti. Prvi model bi okrepil moč obstoječe ekonomske elite, drugi model pa bi okrepil moč nove politične elite. Med globokim političnim kon-fliktom, ob katerem je razpadla tedanja vladajoča koalicija Demos, sta bila oba osnutka umaknjena. Hibridni predlog, ki je bil sprejet ob koncu leta 1992, je deloma spodbudil nastanek nove finančne ekonomske elite, zbrane v t. i. »pidovski« industriji. S konceptom notranjega lastništva so zaposleni, zlasti menedžerji, postali tudi lastniki deležev kapitala, ki so ga upravljali; s tem je del stare eko-nomske elite v novem družbenem redu svojo moč utrdil z lastni-škimi deleži. Posebno moč je s privatizacijsko zakonodajo dobila tudi država. S paradržavnimi finančnimi skladi (Kapitalski sklad, Odškodninski sklad, pozneje Kapitalska družba in Slovenska od-škodninska družba) je v podjetjih, ki so bila lastninsko preobliko-vana, ohranila pomemben politični vpliv.

Kako razumeti konec socializma in začetek kapitalizma? Prve analize tranzicije v vzhodni Evropi so izhajale iz teorije o konverti-bilnosti različnih oblik kapitala, ki jo je leta 1986 zapisal francoski sociolog Pierre Bourdieu. Teorija političnega kapitalizma – zago-varjala sta jo predvsem madžarski učenjak Elmer Hankiss in polj-ska znanstvenica Jadwiga Staniszkis – trdi, da so stare politične elite med tranzicijo svoj politični kapital konvertirale v ekonomski kapital, s tem pa so svojo vladavino v novem družbenem kontekstu podaljšale. Se pravi: člani centralnih komitejev in direktorji veli-kih socialističnih korporacij so v nekem trenutku opustili vero v diktaturo proletariata, zato so državna podjetja bodisi sprivatizirali

Uvod

12

Omrežje moči

bodisi izvotlili. Kako se podjetje izvotli? Tako, da se dobro utečeni posli enostavno prestavijo v novo, zasebno podjetje, v socialistični korporaciji pa ostanejo zgolj nerentabilni projekti. Zveni znano in logično. Ni pa nujno, da je povsem točno.

Bolj kompleksno razlago, temelječo na empiričnih raziska-vah, je ponudil ameriški učenjak madžarskega rodu Ivan Szelényi s sodelavci. Trdili so, da novo vzhodnoevropsko elito sestavlja ko-alicija nekdanjih disidentskih intelektualcev in tehnokratske frak-cije nekdanje nomenklature, ključna oblika kapitala te elite pa je kulturni kapital, torej posebna menedžerska znanja in izobrazba.

V primerjavi z drugimi vzhodnoevropskimi državami je bil slovenski prehod iz socializma v kapitalizem specifičen, bolj za-pleten, bolj negotov. Ni šlo zgolj za hibridno obliko privatizacije. Rudi Rizman v doktorski disertaciji, ki jo je leta 2000 obranil na Harvardu, opozarja, da je Slovenija ob politični, socialni in eko-nomski tranziciji izvedla tudi osamosvojitev.

Na vprašanje o stopnji reprodukcije (koliko pripadnikov stare elite je obdržalo položaje) oziroma cirkulacije elit (koliko novin-cev je prišlo v elito) v nekdanjih socialističnih državah, ki sta ga zastavila Ivan Szelényi in njegova hči Szonja, je treba v kontekstu slovenske tranzicije odgovoriti z drugim vprašanjem: Ali je v le-tih 1990 in 1991 v Sloveniji res šlo zgolj za menjavo režima? Je šlo leta 1990 res za odprti lov na rdeče direktorje? Ideje, da bi rdeče direktorje nekako pospravili, so v tedanji vladajoči koaliciji sicer obstajale. A so v samem Demosu te ideje učinkovito preglasovali. Za to je obstajal dober razlog. Prav zato, ker leta 1990 ni šlo zgolj za zamenjavo režima, ampak je vzporedno potekal tudi proces for-miranja države, je za Slovenijo značilen imperativ konsenzualnega prehoda. Ne le, da se je stari režim v Sloveniji končal s pogajanji in mirnim sporazumom, tudi po volitvah je bil zaradi procesov osa-mosvajanja vzpostavljen konsenz tako stare kot nove elite glede

13

ključnih političnih prioritet. Etos enotnosti v različnosti, spošto-vanje načela umirjenega partnerstva, iskanja kompromisov, im-perativ iskanja zaveznikov in soglasje glede pravil igre navajajo na (sicer tvegano) oceno, da je slovenska elita ob osamosvajanju ustre-zala definiciji konsenzualne elite. John Higley, profesor iz Teksasa, in György Lengyel, profesor iz Budimpešte, konsenzualno elito razumeta kot zrelo elito, ki si je postavila jasna pravila igre in se o njih vsi pripadniki elite strinjajo. Ideje o lustraciji, torej odstra-nitvi nekdanjih visokih partijskih kadrov iz politike, gospodarstva in drugih prizorišč javnega življenja, so bile resneje izrečene šele leta 1997. In ideja o lustraciji je leta 1997 zvenela smešno. Prozorno. Bilo je namreč na dlani, da bo Milan Kučan, nekdanji prvi mož par-tije, gladko zmagal na predsedniških volitvah. Le če bi ga lustrirali, bi se mu zagotovljena volilna zmaga izmuznila iz rok.

Ne glede na neobičajen tip prehoda iz enega sistema v druge-ga, pa se vprašanju o stopnji reprodukcije oziroma cirkulacije elit ne moremo izogniti. Sociologa Anton Kramberger in Vasja Vehovar navajata, da je bila stopnja reprodukcije slovenske elite med letoma 1988 in 1995 v povprečju 69-odstotna. Natančneje: stopnja repro-dukcije politične elite je bila v navedenem obdobju 59-odstotna, stopnja reprodukcije v ekonomski eliti je bila 76-odstotna, v kulturi pa 71-odstotna. Največji delež pripadnikov elite iz leta 1988 se je do leta 1995 torej obdržal v gospodarstvu.

Bolj enostavno: ck je leta 1990 oblast izgubil. Celo sam ck je ob koncu osemdesetih let govoril o sestopu z oblasti. Ne glede na to je znaten del partijske elite tudi po svobodnih volitvah obdržal kos politične moči. Še večjo odpornost so pokazali direktorji kulturnih institucij – založniških hiš, muzejev, galerij, gledališč, kulturnih centrov. Najvišjo odpornost pa so pokazali »rdeči direktorji«.

Na podlagi navedenih podatkov sta sociologa Frane Adam in Matevž Tomšič prišla do sklepa, da je stopnja reprodukcije elite v

Uvod

14

Omrežje moči

Sloveniji v obdobju 1988–1995 višja kot v primerljivih državah, de-nimo na Poljskem ali Madžarskem, po Adamovi oceni pa naj bi bil za Slovenijo značilen celo razvoj »deviantnega« tipa oligarhične demokracije.

Sociologa Hajdeja Iglič in Andrej Rus sta ob analizi omrežij pripadnikov elite iz leta 1988, ki so na funkcijah ostali tudi leta 1995, ugotovila, da so pripadniki elite močno preuredili svoja egocentrič-na omrežja. Kaj so egocentrična omrežja? V resnici ni tako zaplete-no, kot zveni. Gre za omrežja pomembnih povezav. Leta 1988 še ni bilo mobilnih telefonov, zato najbolj slikovito pojasnilo ne bi bilo na mestu. Če pa bi mobilni telefoni že obstajali, bi se raziskovalno vprašanje lahko glasilo nekako tako: Ali imate v svojem mobilnem telefonu številko kakšnega pomembnega politika? Ali imate števil-ko pomembnega direktorja? Imate številko urednika kakšnega ča-sopisa, radia ali televizije? In še: Ste z naštetimi v sorodu?

Kaj se je med letoma 1988 in 1995 zgodilo z egocentričnimi omrežji? Tisti pripadniki elite, ki so se obdržali, so ohranili le tretji-no pomembnih stikov iz leta 1988, dve tretjini pomembnih stikov pa so predstavljali novi ljudje. Po letu 1990 je bilo treba zamenja-ti blok s telefonskimi številkami. Hajdeja Iglič in Andrej Rus zato ocenjujeta, da je v slovenski eliti med letoma 1988 in 1995 potekal proces globoke adaptacije na nov zgodovinski kontekst, ter doda-jata, da v posebnih zgodovinskih okoliščinah elite lahko prilago-dijo svoje sisteme prepričanj, norm, vzorcev vedenja in interakcij.

Vprašanji o stopnji cirkulacije, torej prihoda novincev v omrežje ekonomske elite, in reprodukcije, torej vztrajanja »sta-rih sabelj«, ki jih imenujemo tudi »old boys network«, sta ključni vprašanji empiričnega dela tega pisanja. Vendar imata poseben politični kontekst. Leta 2004 in leta 2008 se je v Sloveniji na vo-litvah zamenjala politična oblast. Če je bila za obdobje 1988–1995 značilna relativno visoka stopnja obnavljanja ekonomske elite, je

15

med letoma 2004 in 2009 Slovenija postala idealen laboratorij za merjenje sprememb v omrežju ekonomske elite ob menjavah poli-tične oblasti.

Še eno vprašanje. Zakaj je menjava politične oblasti pomem-ben dogodek? Ena od značilnosti slovenskega gospodarstva je, da kljub izvedeni privatizaciji država še vedno obvladuje pomembne kapitalske deleže slovenskih podjetij. Zasledil sem, da je bilo leta 2010 v neposredni ali posredni državni lasti kar 24,6 odstotka ka-pitala slovenskih podjetij. Posledično je za slovensko gospodar-stvo značilna visoka stopnja politiziranosti organov upravljanja. Raziskava, ki so jo izvedli Polona Domadenik, Janez Prašnikar in sodelavci z ljubljanske ekonomske fakultete, kaže, da je med čla-ni nadzornih svetov, ki so funkcije v velikih slovenskih podjetjih opravljali med letoma 2000 in 2010, kar 46 odstotkov takih, katerih strankarske povezave so zelo jasne. Najvišja politična »okuženost« med člani nadzornih svetov je značilna za področji oskrbe z ener-gijo in oskrbe z vodo. V menjalnem sektorju je delež »okuženih« nadzornikov naraščal skozi celotno desetletje. V nemenjalnem sektorju pa je najvišja »okuženost« s političnimi kadri značilna za obdobje med letoma 2004 in 2008. Najmanjše število politič-nih kadrov je značilno za obdobje 2000–2003. Potem je šlo samo še navzgor. No, navzgor so šli deleži političnih ljudi v nadzornih svetih. Podatki pa kažejo, da je šla uspešnost podjetij v drugo smer.

Visoka stopnja politične »okuženosti« nadzornih svetov go-spodarskih družb, ki je posledica dejstva, da lahko politična oblast z lastniškimi vzvodi v nadzorne svete nastavi »svoje« ljudi, je lahko v korelaciji s cirkulacijo v omrežju ekonomske elite, ko pride do menjave politične oblasti.

Kakšne parametre v omrežju ekonomske elite smo anali-zirali? V štirih časovnih točkah – v letih 2004, 2005, 2006 in 2009 – smo analizirali omrežje povezanih direktorjev in omrežje

Uvod

16

Omrežje moči

povezanih gospodarskih družb. Naj ponovim: omrežje nastane, ko ista oseba hkrati zaseda funkcijo v upravah, upravnih odborih ali nadzornih svetih več gospodarskih družb. Se pravi: ko direktor Nokie sedi v upravnem odboru Shella, nastane omrežje. Ko direk-tor Istrabenza sedi v nadzornem svetu Simobila, nastane omrež-je. Ko direktor Krke sedi v nadzornem svetu Telekoma, nastane omrežje. V vzorec smo zajeli okrog 240 največjih in najpomemb-nejših slovenskih gospodarskih družb, s temi gospodarskimi družbami pa je v vsakem časovnem preseku povezanih okrog 1100 oseb. Opravilo je mučno. Računalnik je treba napolniti s podatki. V enem stolpcu je 1100 imen, v drugem stolpcu je 240 podjetij, vmes pa je 1700 črtic, ki povedo, da je oseba povezana s podjetjem. Vajo je treba ponoviti štirikrat.

Ob tem sem imel tudi nekaj sreče. Slovenska znanost je razvi-la program Pajek, ki je namenjen analizi socialnih omrežij. Pajek je zmogljiv program. Knjiga o Pajku je mednarodna akademska uspe-šnica. Google Scholar pravi, da je bila do 1. maja 2012 citirana več kot tisočkrat. Tistih 5500 enot, ki so med seboj povezane s 6500 čr-tami, Pajek v delčku sekunde razvrsti v smiselna zaporedja. Pajek izračuna vse pomembne lastnosti omrežja. Program Pajek sta raz-vila profesorja Vladimir Batagelj in Andrej Mrvar.

Naj na tej točki razkrijem, da sem s profesorjem Mrvarjem povezan. Ta knjiga je predelana doktorska disertacija, profesor Mrvar pa je bil moj mentor. Drugi mentor je bil profesor Anton Kramberger. Andrej Mrvar je doktoriral pri profesorju Batagelju. Anton Kramberger je doktoriral pri profesorici Anuški Ferligoj. Tudi s profesorico Anuško Ferligoj in profesorjem Batageljem, ki skupaj pišeta pomembne knjige o omrežjih, sem razpravljal o svoji raziskavi. Če že pišem o omrežjih, moram pojasniti, da sem se naj-več naučil od omrežja Ferligoj-Batagelj-Mrvar-Kramberger. Dolžan sem se jim zahvaliti.

17

Nekaj podrobnosti o vzorcu: slaba polovica direktorjev go-spodarskih družb, ki so vključeni v raziskovalni vzorec, ob matič-ni službi opravlja še zadolžitve v nadzornih svetih drugih gospo-darskih družb. Od 15 do 25 odstotkov članov nadzornih svetov opravlja nadzorniško funkcijo v več kot enem podjetju. Zaradi teh povezovalcev, »dvojnih funkcionarjev«, ki odločajo o sedanjosti in prihodnosti ne samo enega podjetja, temveč večjega števila go-spodarskih družb, tudi podjetja in ljudje, ki jih upravljajo in vodijo, niso nepovezani atomi, ampak del močno povezane in prepletene družbene strukture, ki ima svoja središča, posebej kohezivne dele in obrobje. Ne gre za strukturo, v kateri bi bili med seboj poveza-ni naključni znanci. Gre za bolj trajno strukturo, znotraj katere so odnosi pravno regulirani. Medosebni odnosi so načeloma sicer krhki, socialni kapital, ki nastaja ob teh medosebnih odnosih, pa je hlapljiv. Nekateri odnosi so manj zavezujoči, drugi bolj. Nekatere oblike socialnega kapitala so zelo hlapljive, druge manj. Za neka-tere vrste socialnega kapitala pa lahko rečemo – če nadaljujem z metaforo agregatnih stanj –, da gre za skorajda kristalizirane obli-ke socialnega kapitala. Odnosi med ljudmi, ki vodijo in upravljajo gospodarske družbe, so pravno regulirani, imena oseb s posebnimi pooblastili pa so zapisana v registre. Te registre upravlja sodišče. Ob tem, da so odnosi med vodilnimi osebami v gospodarskih druž-bah regulirani z zakonodajo, so posebej definirani še s pogodba-mi. V ozadju teh odnosov pa so pravno urejena lastniška razmerja. Omrežje ekonomske elite sicer ni kristalizirana struktura; konec koncev ljudje umirajo, odhajajo v pokoj, lahko imajo vsega dovolj in odidejo. Lahko jih celo pridržijo, ovadijo, obtožijo, obsodijo in zaprejo. Zato nobena funkcija ne more biti trajna. Ker pa za naj-pomembnejše družbene odnose velja, da so ti pravno regulirani, položaji v omrežju pa so pravno zavarovani, bi pričakovali, da je omrežje ekonomske elite stabilna in trajna struktura, ki se v veliki

Uvod

18

Omrežje moči

meri obnavlja. Elitno omrežje je torej dvakratno pravno normira-no. Pravno so definirani in hkrati zavarovani položaji, ki jih zase-dajo posamezniki. Hkrati pa so pravno regulirani tudi odnosi med posamezniki, ki opravljajo funkcije. Do sprememb bi lahko prišlo zaradi spremenjenih lastniških razmerij, upokojitve, smrti, doka-zane nesposobnosti, dokazane kriminalne dejavnosti ali sorodnih, načeloma ne prav pogostih okoliščin.

Ob dvojni pravni normiranosti, ki naj bi zagotavljala stabil-nost, velja opozoriti tudi na dvojno hipotetično dinamiko znotraj omrežja. Spreminja se lahko personalna zasedba omrežja. Stari ljudje gredo, pridejo novinci. Spreminja pa se lahko tudi konfigu-racija omrežja kot celote. Omrežja se lahko krčijo ali širijo. Ne gle-de na to, kako normirana so omrežja, lahko tudi razpadejo.

Ob analizi omrežij smo iste podatke obdelali z različnimi optikami. Enote v omrežju so lahko gospodarske družbe, te pa so med seboj povezane z osebami, ki funkcije opravljajo hkrati v več podjetjih. To omrežje smo poimenovali omrežje povezanih go-spodarskih družb. Iste podatke lahko beremo tudi na drug način: enote v omrežju so osebe, ki so med seboj povezane s članstvom v organih gospodarskih družb. To omrežje smo poimenovali omrežje povezanih direktorjev. V obeh primerih so povezave med enotami neusmerjene. Ni tako zapleteno, kot zveni. Neusmerjene povezave so navadne črte.

Obstaja še tretja predstavitev istih podatkov: osebe, ki sedijo v nadzornem svetu, so nadrejene predsedniku uprave, ta pa je nadre-jen nižjim direktorjem iste gospodarske družbe. Predsednik upra-ve lahko opravlja tudi funkcijo nadzornika v drugi gospodarski družbi. Torej je hierarhično nadrejen drugemu predsedniku upra-ve. V tej predstavitvi podatkov so enote omrežja osebe, povezave med njimi pa so usmerjene. To pomeni, da ima oseba, ki sedi v nad-zornem svetu, moč nad predsednikom uprave, saj ga hipotetično

19

lahko odstavi. Tudi to, da so povezave usmerjene, ni pretirano za-pleteno. Namesto navadne črte je linija opremljena s puščico.

Ob tem nas je zanimalo, katere osebe in katere gospodarske družbe v različnih časovnih presekih zasedajo najbolj središčne položaje. Ali osebe, ki zasedajo najbolj središčne, torej tudi najbolj vplivne položaje, ob spremembi politične oblasti ostanejo na funk-cijah ali ne? Kolikšna je cirkulacija, torej stopnja menjav v najbolj središčnih delih omrežja? Kaj se ob spremembah politične oblasti zgodi z najbolj kohezivnimi deli omrežja? Kaj se ob spremembi poli-tične oblasti zgodi z omrežjem povezanih gospodarskih družb? Ali ob morebitnih personalnih spremembah to omrežje vendarle osta-ja stabilno? Ameriška sociologa Beth Mintz in Michael Schwartz, ki sta objavila odmevno knjigo o omrežjih v ameriškem biznisu, sta ob analizi podatkov, zbranih sredi šestdesetih let prejšnjega stolet-ja, ugotovila, da so omrežja gospodarskih družb relativno stabilna. Banke so bile v središču. Vendar sta Mark S. Mizruchi in Gerald F. Davis ob koncu devetdesetih let v središču ameriškega korporativ-nega omrežja zaznala premike, ki so napovedovali globoke spre-membe. Moč bank je začela bledeti. V spremembah je tudi nekaj simbolike. Ko je bila svetovna ekonomija vsaj za silo zdrava, so bile v središču omrežja banke, recimo J. P. Morgan. Zdaj, ko je svetov-na ekonomija precej zapacana, da ne rečem umazana, je v sredi-šču ameriškega korporativnega vesolja firma Procter & Gamble. Delajo pralne praške. In vse sorte mila. V centru je še tovarna trak-torjev. In McDonald’s, korporacija, ki trži hitro prehrano. Tako sta izmerila Johan S. Chu in Gerald F. Davis. V Evropi bomo v središču našli naftno družbo Shell.

Kaj pa Slovenija? Kdo je v središču? Kdo je v središču ostal in kdo je iz njega izpadel?

Uvod

20

Omrežje moči

Razred proti eliti

Prvega aprila 2004 je tisk poročal o nekaj ur starem dogodku. Milan Kučan, nekdanji predsednik republike, je ustanovil Forum 21, društvo, ki naj bi se ukvarjalo s političnimi, gospodarskimi, kulturnimi in še kakšnimi vprašanji. Seznam udeležencev usta-novnega sestanka je bil osupljiv. Na enem mestu so se zbrali izjem-no vplivni ljudje. Ob ustanovnem sestanku je Milan Kučan pou-darjal, da Forumu 21 ne gre za oblast. Ob tem pa je dodal, da bo Forum 21 vsekakor skušal vplivati na smer razvoja Slovenije. Ob ustanovnem sestanku sem zbral podatke o udeležencih dogodka, saj je dobro vedeti, kdo so ljudje, ki javno napovedo, da jih zanima vpliv. Hkrati se mi zdi korektno, da je skupina ljudi, ki jo zanima vpliv, stopila v javnost. Potem sem v poslovnih imenikih preveril, kakšne funkcije zasedajo člani Foruma 21. Kje so bodisi direktorji bodisi člani nadzornih svetov? S katerimi podjetji so povezani? Ob tem je nastala slika, ki morda spominja na zemljevid Ljubljanskega potniškega prometa.

Kaj je v tistem trenutku pomenil Forum 21? Je šlo za empirič-no utelešenje vladajočega razreda? Je šlo morda za javno manife-stacijo pripadnikov politične, ekonomske, kulturne, akademske in športne elite? Vladajoči razred ali elita?

Ko se lotevamo strukturnih razmerij moči v družbi ali anali-ze družbenih sprememb, je uvodno vprašanje na videz terminolo-ško. Terminološko vprašanje – razred ali elita – v sebi skriva ključne konceptualne dileme, ki so težko premostljive, saj pripadajo dvema zgodovinsko različnima paradigmatskima horizontoma. Ne glede

21

Razred proti eliti

Forum 21

tone turnšek

miloš kovačičjanez bohorič

zoran janković

jože stanič

bine kordež

tomaž subotič

sandi češko

bruno korelič

janko kosmina

olga jakhel dergan

črt mesarič

herman rigelnik

janez lotrič

peter kraljič

joško vučemilo romana pajenk

janez pergar

jure detiček

robert blinc

darko končan

roman glaser

dušan bencik

edvard svetlik

danilo toplek

dušan novak

tatjana fink

danica purg

nevenka črešnar-perger

vasilij prešern

borut meh

janez škrabec

stojan petrič

cvetana rijavec

jernej repovš

mercator

delo

krka

sava

petrol

pokojninska družba a

terme 3000

nfd holding

merkur

telekom

luka koper

istrabenz

pivovarna laško

nkbm

hit

sid

pbs

lek

autocommerce

trimo

kompas

dzs

pivovarna unionnama

perutnina ptuj

cinkarna celje

grand hotel union

talum

etol

banka koper

banka celje

zavarovalnica adriatic

kbm infond dzu

deželna banka

mura

probanka

iedc

aktiva invest

acroni jesenice

skupna

adria bank

lhb frankfurt

avtotehna

večer

koto

riko

fmr

radenska

lek kozmetika

studio marketing

intertrade its

sava trade

vipa holding

steklarna hrastnik

forum 21

studio moderna

kolektor

hidria

Vsa omrežja so narisana s programom Pajek avtorjev Vladimirja Batagelja in Andreja Mrvarja.

22

Omrežje moči

na različne paradigmatske horizonte, imata oba pristopa skupni imenovalec – opazovanje razmerij moči v družbi, opazovanje domi-nacije. Tako razredna kot elitistična paradigma si – med drugim – zastavljata vprašanje, kdo ima moč. Kje se moč koncentrira? Kako se ohranja in kako se jedra v družbeni strukturi, kjer je moč koncen-trirana, spreminjajo?

Četudi se zdi, da je pojem »razred« eden osrednjih socio-loških pojmov, velja upoštevati, da je pri Karlu Marxu koncept razreda v resnici stranski produkt bistveno bolj razčlenjenih analiz. Marxov ključni analitični problem je namreč vprašanje neekvivalentne menjave in prisvajanja presežne vrednosti v blagovni produkciji. Značilnost celotnega sistema kapitalistič-ne (re)produkcije je namreč, da razmerje med vloženim delom v fazi produkcije ter izplačano mezdo v fazi delitve in menjave ni ekvivalentno. Izhodiščna točka Marxove analize je torej kri-tika politične ekonomije, saj politična ekonomija temelji na predpostavki o trgu, za katerega naj bi bila značilna ekvivalentna menjava blaga, temelječa na dolgoročni izenačenosti ponudbe in povpraševanja. Kritika politične ekonomije ugotavlja, da se ena vrsta blaga, delo, ne menjuje ekvivalentno. Lastnik kapita-la, produkcijskih sredstev, si, ko najame delo, prisvaja presežno vrednost. Iz ugotovitve, da si lastnik kapitala prisvaja presežno vrednost, naj bi izhajalo, da oba pola produkcijskega procesa, ka-pital in delo, kapitalisti in proletarci, sestavljata dovolj enotno in homogeno skupino, da ji lahko nadenemo ambiciozno sociolo-ško oznako: »razred«.

Teorija neekvivalentne menjave je uporabna ne samo za ana-lizo menjave v produkcijskem procesu, ampak za analizo vseh vrst in ravni menjave. Tudi druge vrste menjave so lahko neekvi-valentne, sebične. Simetrični »daj-dam« bomo v družbi v resni-ci težko našli. Ob tem pa se zastavlja vprašanje, ali iz koncepta

23

neekvivalentne menjave izhajajo sociološke (in tudi politične1) implikacije, ki govorijo o posebni strukturi družbe in celo logiki njenega razvoja. John Higley in Jan Pakulski marksistični paradig-mi očitata, da po njej razredna pripadnost, temelječa na položaju v produkcijskem procesu, pretirano vpliva na vse druge vidike druž-benega in političnega življenja.

Webrovska sociološka tradicija, ki predstavlja alternativno paradigmatsko razlago razreda, razume razredni položaj teoret-sko manj ambiciozno in sociološko bolj realistično. Povezuje ga s položajem na trgu. »O razredu lahko govorimo, ko obstaja speci-fičen vzročni dejavnik, ki določa življenjske perspektive določene-ga števila ljudi, vendar zgolj v primeru, ko ta dejavnik predstavlja ekonomske interese v lastništvu nad dobrinami in ugodnostmi za doseganje prihodka pod pogoji tržnega gospodarstva,« ugotavlja Max Weber. »Lastnina in odsotnost lastnine sta osnovni kategoriji vseh razrednih položajev,« dodaja Weber, ob tem pa razredni polo-žaj členi glede na vrsto uporabe lastnine. »Tisti, ki imajo [lastnino, op. p.], lahko pripadajo razredu rentnikov ali razredu podjetnikov.« Po drugi strani se tisti, ki so brez lastnine, glede na položaj na trgu delijo na stalno in začasno zaposlene. »Razredni položaj je v tem smislu v končni instanci enak položaju na trgu,« sklene.

Razredni položaj ne določa drugih družbenih dimenzij. Ko gre za vprašanje politične moči, operira s pojmom »stranka«. Ko gre za vprašanje družbenega prestiža, Weber govori o »stanu«.

Če je Marxov pojem »razred« izveden ob pomoči visokoab-straktne analize neekvivalentne menjave ter ima, naslanjajoč se na heglovsko tradicijo, ambicijo pojasnjevati zgodovinsko logi-ko razvoja, je Webrov pojem »razred« idealno-tipska kategorija.

1 Največja težava dela marksistične misli je, da je razredu kot izvedeni sociološki kategoriji pripisano posebno zgodovinsko-politično poslanstvo.

Razred proti eliti

24

Omrežje moči

Webrova metodologija idealne tipe razume kot miselna orodja, kot »pojmovne slike«, ki pa hkrati niso zgodovinska, empirična resnič-nost. Idealni tip ni povprečje, ampak »mejni pojem«, s katerim res-ničnost preučujemo glede na pojasnjevalno vrednost posameznih ključnih sestavnih delov celotne empirične vsebine. Webrovega pojma »razred«, ki temelji na lastnini oziroma položaju na trgu, torej ne moremo razumeti kot neposredno in otipljivo empirično družbeno kategorijo, temveč kot analitično orodje, ki omogoča, da lažje razumemo neznosno zapleteno realnost.

Koncept elite je postavljen drugače od koncepta razreda. Je pa klasična definicija dvoumna in notranje protislovna. Definicija italijanskega misleca Vilfreda Pareta navaja, da v vsaki človekovi dejavnosti obstajajo ljudje, katerih sposobnosti so višje in nižje. Sposobnosti ljudi bi Pareto ocenjeval po šolsko, z ocenami od 1 do 10. Ljudje z najvišjimi sposobnostmi imajo desetko. »Če oblikuje-mo razred oseb, ki imajo v svoji dejavnosti najvišje ocene, lahko temu razredu rečemo elita.«

Druga Paretova definicija navaja, da lahko elito členimo na vla-dajočo elito, katere pripadniki vladajo neposredno ali posredno, ter na nevladajočo elito. To pa posredno pomeni, da ljudje, ki vladajo, nimajo nujno najvišjih vrlin. Torej člani elite nimajo samih desetk.

V nadaljevanju se bomo dvoumnostim in protislovjem iz-ognili tako, da elite ne bomo razumeli kot cvetobera ljudi z najviš-jimi vrlinami. Elito sestavljajo osebe, ki zasedajo ključne položaje. Ob tem dopuščam možnost, da so med tistimi, ki zasedajo ključne položaje, tudi ljudje z najvišjimi vrlinami. So pa med njimi nedvo-mno tudi osebe, ki visokih vrlin nimajo.

Nadaljujmo sprehod skozi definicije. Drugi italijanski mislec, Gaetano Mosca, v razpravo o elitah uvede pojem moči. »V vseh družbah […] se pojavljata dva razreda ljudi: razred, ki vlada, in ra-zred, ki mu vladajo. Prvi razred, ki je vedno maloštevilen, izvaja vse

25

politične funkcije, monopolizira oblast in uživa privilegije, ki jih prinaša moč. Medtem je drugi, bolj številen razred, voden in nadzi-ran s strani prvega razreda na način, ki je bolj ali manj legalen, bolj ali manj arbitraren in nasilen.«

Mosca razlog za dominacijo manjšine nad večino vidi v dej-stvu, da je manjšina organizirana. »V realnosti je dominacija orga-nizirane manjšine, ki sledi enotni volji, nad neorganizirano večino neizogibna. Môči manjšine se ne da upreti, saj je vsak posameznik, ki pripada večini, soočen s totalnostjo organizirane manjšine.«

Če klasične elitologe primerjamo z Marxom, opazimo, da v ozadju elitistične paradigme ni kakšne posebej zapletene in ana-litično zelo abstraktne filozofije. Elitistična paradigma je v veliki meri deskriptivna. Kar ni nujno slabo. Omogoča namreč, da rela-tivno enostaven okvir napolnimo z empiričnimi podatki.

Sredi prejšnjega stoletja so se elitološke študije naselile v zda. Charles Wright Mills je v obdobju, ko je v zda še vedno prevladova-la skorajda »socialistična« ekonomska doktrina Johna Maynarda Keynesa, pisal o eliti moči. Možje, ki sestavljajo elito, je ugotavljal Mills, so na »položajih, ki omogočajo sprejemanja odločitev z ve-likimi posledicami«. Ob tem niti ne gre za to, kakšno odločitev sprejmejo. Tudi če odločitve ne sprejmejo, ima to lahko celo večje posledice kot sprejetje odločitve. »Vodijo velike korporacije. Vodijo državni aparat in zase zahtevajo posebne privilegije. Usmerjajo voj-sko. Zasedajo strateške položaje v družbeni strukturi.« Mills »elito moči« razume kot konsenzualno in relativno homogeno presečno množico lastnikov in upravljavcev ekonomskega kapitala, voja-škega vrha in politične oblasti, v središču elite moči pa niso niti posamezniki niti razredi, temveč organizacije – torej korporacije, državna administracija in vojska. Pripadniki elite moči so med se-boj povezani s sorodstvenimi razmerji, obiskovanjem elitnih šol in pripadnostjo ekskluzivnim elitnim klubom.

Razred proti eliti

26

Omrežje moči

Zakaj je Mills pisal, da elito moči sestavljajo možje? Ker so eli-to moči v resnici sestavljali moški. Belopolti moški anglosaškega porekla protestantske veroizpovedi.

Če je Mills pisal o eliti kot relativno homogeni formaciji, je njegov rojak Robert A. Dahl trdil, da elita ni tako zelo homoge-na. Nobena elitna skupina ne more določati izida odločitev, ki so sprejete v vladi ali družbi. Dahl se je sicer strinjal, da imajo vodilne osebnosti iz sveta gospodarstva skupaj z vodilnimi osebami poli-tičnih strank visok potencial za nadzor. Vendar visok potencial v realnem svetu ni ekvivalent dejanskega nadzora.

Prepir med Millsovimi intelektualnimi dediči in Dahlovimi pristaši po več kot petdesetih letih še ni končan. Mills je umrl leta 1962, Dahl, ki ga imajo v zda za starosto politologije, rojen je bil leta 1915, slabo leto dni pred Millsom, pa se približuje stotemu roj-stnemu dnevu.

A pojdimo naprej. K neoklasikom elitistične paradigme. Ti so v deskripciji bolj natančni od Pareta ali Mosce. Michael Burton, Richard Gunther in John Higley elito razumejo kot osebe, ki zara-di vrlin ali ker zasedajo strateške položaje v močnih organizacijah bistveno in stalno vplivajo na nacionalne politične procese: »Elite so ključni odločevalci v največjih ali z resursi najbolj bogatih poli-tičnih, vladnih, gospodarskih, vojaških, profesionalnih, komuni-kacijskih in kulturnih organizacijah ter gibanjih v družbi.« V zapi-sani definiciji je ključna ena beseda: odločevalci. Da bi bil človek pripadnik elite, ni dovolj, da je najlepši, najbolj pameten ali da ima največje premoženje. Šele dejstvo, da lepotec sprejema pomembne odločitve, ga res naredi za pripadnika elite. Ob tem niti ni tako po-membno, ali je res lep ali ni. Odločitve pa so bistvene. Podčrtajmo: pripadniki elite sprejemajo odločitve. Te odločitve imajo velike posledice. Tudi če opustijo sprejetje odločitve, če se, skratka, ne morejo odločiti, ima njihova neodločitev velike posledice. Iščete

27

primer? Najdete ga pred domačim pragom. Leta 1995 se elita pač ni odločila. Vedela je, kaj se dogaja. V neposrednem tv-prenosu je videla, kaj se dogaja. Na mizi je imela satelitske posnetke. In skla-dovnice obveščevalnih podatkov. In poročila terenskih opazoval-cev. In vendar se ni odločila. V kraju, glede katerega se elita leta 1995 ni odločila, danes stoji kamen, na njem pa je zapisana števil-ka 8372 … Toliko ljudi je umrlo v Srebrenici, ker se globalna elita pač ni odločila.

Naj nadaljujem s številkami. Koliko jih je, pripadnikov eli-te? Po oceni Matteia Dogana in Johna Higleyja nacionalne eli-te sestavlja od nekaj sto do deset tisoč oseb, kot denimo v zda. Heinrich Best in Higley prinašata bolj sveže ocene. Govorita pa o politični eliti. V zda je po njuni oceni okrog 8000 članov poli-tične elite. V Franciji, Nemčiji ali Avstraliji jih je 4000. V manj-ših državah, kot sta Danska ali Norveška, politično elito sestavlja okrog 2000 ljudi.

John Higley in Jan Pakulski opozarjata, da ključna lastnost elit ni zgolj v tem, da njihovi pripadniki zasedajo zgornje položa-je na hierarhičnih lestvicah. Avtorja natančneje razčlenjujeta tudi lastnost, na katero je opozoril že Mosca, ko je govoril o organizi-ranosti elit – namreč, da so elite razločne, znotraj sebe povezane družbene formacije. Za elito veljajo štiri posebnosti. Nekateri go-vorijo o štirih C-jih.

Prvič, ker je elita majhna, je za njene pripadnike značilno, da so si blizu (angl.: »Closeness«). Pripadniki elite so med seboj tako ali drugače povezani. Drugič, med pripadniki elite obstaja skupna zavest (angl.: »Consciousness«) o sorodnem statusu moči. Tretjič, elite so kohezivne (angl.: »Cohesion«) – izvor kohezivnosti je tve-ganje, ki je povezano z uporabo oziroma možnostjo izgube moči. Četrtič, elite so koordinirane (angl.: »Co-ordination«), saj morajo ukrepati proti skupnim izzivom in grožnjam.

Razred proti eliti

28

Omrežje moči

Higley in Pakulski štiri C-je (Closeness, Consciousness, Cohesion, Co-ordination) razumeta kot osrednjo determinanto de-lovanja ter hkrati definirajočo lastnost elit. Zato elite ne moremo definirati zgolj s tem, katere položaje zasedajo njeni pripadniki. Predvsem so si blizu. So prepleteni. Koordinirajo delovanje. In v glavah imajo sorodne misli. Odločajo. Včasih zaradi njihovih odlo-čitev nastanejo katastrofe. Do katastrofe lahko pride tudi, če se ne znajo ali nočejo odločiti.

Nekaj malega smo povedali o razredu in eliti. Četudi je Gaetano Mosca, ki velja za pionirja elitologije, v resnici pisal o vladajočem razredu, nekako velja, da sta elitistična in Marxova razredna para-digma zelo oddaljeni šoli razmišljanja o družbi. Ker pa se v tej knjigi ne ukvarjamo ne z razredi ne z elito, temveč z omrežji, je pred nami novo vprašanje. Ali obstaja način, da bi spopad med sprtimi v inte-lektualni tradiciji ustavili? Ali obstaja način, da bi predstavnike raz-redne in elitistične paradigme spravili za isto mizo in začeli mirovni proces? John Higley – nekajkrat sem ga že citiral – je prepričan, da sprava med Marxovo razredno paradigmo in elitistično paradigmo ne bi imela smisla. Eva Etzioni-Halevy, učenjakinja iz Izraela, ki je rosno mladost med drugo svetovno vojno preživela v italijanskih koncentracijskih taboriščih, pa trdi, da je zbliževanje dveh intelek-tualnih tradicij smiselno. In nujno. Tako razredna kot elitistična pa-radigma imata po njenem mnenju nekaj slabosti in nekaj prednosti. Bistvo mirovnega procesa med sprtima intelektualnima tradicijama je po njenem mnenju v konvergenci. Torej v približevanju.

Zakaj je ta konvergenca smiselna? Ker nekatere pojave težko razumemo, če razmišljamo zgolj o razredu ali zgolj o eliti. Foruma 21, denimo, ne bi mogli razumeti, če bi trdili, da gre za vladajoči razred. Tudi če bi trdili, da gre za elito, bi povedali premalo.

Ali lahko analiza socialnih omrežij pri mirovnem proce-su med sprtimi intelektualnimi tradicijami kakor koli pomaga?

29

Osebno mislim, da lahko. Idejo, da je mirovni proces mogoč, sem pobral pri profesorju sociologije iz Michigana Marku S. Mizruchi-ju. Naj vnaprej povem, da je pot, ki naj bi vodila do sprave med razredno in elitistično paradigmo, ovinkasta, vmes pa bo treba po-staviti še pontonski most. Mizruchi se namreč ne ukvarja z vpraša-njem razreda in elite, ampak govori o konvergenci politične eko-nomije (ki iz teorije neekvivalentne menjave izvede pojem razred, op. p.) in analize socialnih omrežij.

Teorija omrežij izhaja iz prepričanja, ugotavlja Mizruchi, da je narava odnosov med posamezniki najpomembnejši vidik družbe-nega življenja. Ti odnosi so lahko ponazorjeni kot struktura. Sama struktura pa v veliki meri določa naravo odnosov znotraj omrežja.

V uvodnem delu teze o zbliževanju politične ekonomije in analize socialnih omrežij profesor priznava, da so izhodišča obeh šol povsem drugačna. Če se politična ekonomija naslanja na Adama Smitha in Marxovo kritiko politične ekonomije, analiza socialnih omrežij izhaja iz sociometričnih analiz Jacoba L. Morena in antropoloških študij. Vendar so nastavki za tezo o komplemen-tarnosti med politično ekonomijo in analizo socialnih omrežij ob-stajali že pred prvimi Morenovimi poskusi.

Če so politični ekonomisti, kot denimo Rudolf Hilferding, na začetku 20. stoletja posebno pozornost namenjali finančne-mu kapitalu, so kritični ameriški protimonopolni misleci že pred Hilferdingom opozarjali na naraščajočo moč omrežij povezanih di-rektorjev, ki nastanejo, ko posamezni direktorji zasedajo položaje v številnih upravnih odborih velikih korporacij. Zaradi tega pojava so na samem Wall Streetu že nekaj let pred Hilferdingom govorili o finančni oligarhiji. To se zdi fenomenalno. Wall Street Journal je kritiziral finančno oligarhijo deset let pred marksisti! Še več: Louis Brandeis, aktivist progresivnega krila demokratske stranke, sve-tovalec ameriškega predsednika Wilsona ter pozneje prvi sodnik

Razred proti eliti

30

Omrežje moči

vrhovnega sodišča judovskega rodu, kot tipičnega predstavnika finančne oligarhije omenja Georga F. Bakerja, predsednika First National Bank of New York, ki je zasedal direktorske položaje v 22 upravnih odborih velikih korporacij in je veljal za enega najmoč-nejših finančnikov svojega časa.

George F. Baker? Zasledil sem, da Bakerja imenujejo »finanč-nik in filantrop«. Mož, ki je z vratolomnimi finančnimi špekulaci-jami postavil temelje korporativnega kapitalizma, si je status filan-tropa kupil tako, da je leta 1924 pet milijonov dolarjev namenil za ustanovitev prestižne Harvard Business School. Ostalo mu je še 195 milijonov. Leta 1924 to ni bil drobiž.

Hilferding je kot politični ekonomist razmišljal o finančnem kapitalu in finančni oligarhiji. Brandeis pa je ob pomoči papirjev, ki so nastali v ameriškem kongresu, prešteval funkcije, ki so jih zasedali oligarhi. In je ob teh kritiziral verižne povezave med kor-poracijami in direktorji in spet korporacijami in direktorji. Če bi te verižne povezave nekoliko bolj kreativno razvrstil, bi opazil omrež-je. Mimogrede, ameriški oligarhi z začetka 20. stoletja niso bili nič bolj uglajeni, kot so sodobni ruski oligarhi.

A vrnimo se k Mizruchiju. Kdaj je prišlo do resnejše kon-vergence med politično ekonomijo in analizo socialnih omrežij? Profesor trdi, da je za ta korak zaslužen sociolog Michael Schwartz, ki je ob pomoči orodij za analizo socialnih omrežij začel razisko-vati omrežje povezanih direktorjev v zda. Zastavil si je vprašanje, do katere mere je moč znotraj kapitalističnega razreda skoncen-trirana v velikih finančnih institucijah. Schwartz, ki je – kot naš profesor Rizman – doktorat pisal na Harvardu, je sledil po eni stra-ni Hilferdingovi in Leninovi analizi finančnega kapitala kot naj-močnejše frakcije kapitala, po drugi strani pa tradiciji ameriških protimonopolnih mislecev in aktivistov z začetka 20. stoletja. Če povzamem, Schwartz je Hilferdinga in Lenina uporabil za to, da bi

31

analizo socialnih omrežij opremil s teoretsko tradicijo. Izračunal je, da so bile v šestdesetih letih banke najbolj središčne enote v ameri-škem omrežju povezanih korporacij. Matematično je torej dokazal, da trditve političnih ekonomistov niso nesmiselne. K Schwartzu se bomo še vrnili. Naj dodam le to, da je bil v zadnjem desetletju do-sleden kritik vojne v Iraku.

Mi pa se vračamo k spopadu med elitistično in razredno para-digmo in k pozivu Eve Etzioni-Halevy, da je čas za mir. Da je čas za konvergenco med sprtimi intelektualnimi tradicijami. Ob pomoči Marka Mizruchija in Michaela Schwartza smo prišli do ugotovitve, da lahko analiza socialnih omrežij ob pomoči teorije grafov dokaže tisto, kar so trdili politični ekonomisti. Obstaja torej jasna intelek-tualna vez med analizo omrežij in politično ekonomijo, ki je teoret-ski temelj razredne paradigme.

V drugem koraku mirovnega procesa med sprtimi intelektu-alnimi tradicijami moramo rešiti še en problem. Zbližati moramo analizo socialnih omrežij in elitistično paradigmo. To ne bi smelo biti tako zelo zapleteno. Od Charlesa Wrighta Millsa do številnih sodobnih avtorjev je omrežje direktorjev, ki hkrati zasedajo polo-žaje v upravnih odborih več korporacij, skorajda sinonim za eko-nomsko elito. Omrežje eliti omogoča kohezivnost, hkrati pa kot arena srečevanja, sredstvo oblikovanja zavesti in medij prenosa in-formacij pripadnikom elite omogoča, da se poznajo. Da so znanci. Psiholog Stanley Milgram, ki je ob koncu šestdesetih let dokazal, da lahko prebivalce planeta v povprečju povežemo v šestih pote-zah, bi rekel, da sestavljajo »majhen svet«.

Analizo socialnih omrežij torej lahko razumemo tudi kot mo-stišče med razredno in elitistično paradigmo. Gre torej ne samo za konvergenco med politično ekonomijo in analizo socialnih omre-žij, temveč tudi za zbliževanje teoretskih bregov dveh precej odda-ljenih paradigem.

Razred proti eliti

Om

re

žje

mO

či

Ali

Žer

din

ovitek.indd 2 10.9.2012 12:10:41