22,95 €

Milan Ðorđević, 1955, beograjski pesnik, pisatelj

in esejist, je doslej objavil vrsto pesniških zbirk

(Ćilibar i vrt, 1995, Crna pomorandža, 2004, Radost,

2008 in druge), dve prozni knjigi in zbirko esejev.

Dobitnik Disove nagrade in nagrad »Vasko Popa«

in »Branko Miljković« za poezijo. V njegovem ob-

sežnem prevajalskem opusu najdemo številne slo-

venske avtorje, ki jih je sistematično predstavljal

srbskim bralcem.

»Nekaj tednov pozneje sem odpotoval v Ljubljano.

Bil je september, deževalo je. Ja, dobesedno slinilo se

je. Ljubljana je ob takih dneh mračna in depresivna.

Spominjam se, da sva s prijateljem neko noč, ko sva

blodila po mestu, srečala napol golo žensko, ki je raz-

pirala prozorno obleko, da se je videl kosmati pubis,

in klicala svojega psa, najbrž pudlja, ali pa morda

vabila mimoidoče: ‘Piki, Piki, pizdolizec! Kje si?’«

Doživetja iz »literarne« Slovenije, ljubezenski spo-

mini, pretep v Klubu književnikov, kjer pripovedo-

valec demonstrativno odvrže knjigo, ki mu jo je

podaril »monarhist in rodoljub«, nato pripovedo-

valca odpelje policija. Strah pred mobilizacijo, kr-

vava devetdeseta, vojni fotograf, ustreljen v glavo,

ne, v »oko«, fotograf, ki je pritisnil na sprožilec v

trenutku, ko je puška izstrelila naboj proti njemu

in njegovemu objektivu – vse to so teme ali spo-

mini, ki obsedajo avtorja te knjige. OPICAMilan Đorđević

Mila

n Đ

orđe

vić

OP

ICA

OPICA oprema.indd 1 8/20/09 12:12:28 PM

[ � ]

OPICA

Zadnje tedne sem se znašel v najhujši življenjski krizi. Zdi se mi, kot da bi prišel do zidu, zdaj pa ne vem več, kako

in kam naprej. Vse mi pravi, da iz tega položaja ni izhoda. Okrog mene in v meni vse razpada na koščke. Razmerja z ljud-mi, ki so mi bili pred kratkim še blizu, so zame postala mučna ali težavna in po žolčnih prepirih ter sporih sem jih pretrgal na najgrši mogoči način. Zapustila me je celo ženska, s katero sem preživel zadnjih deset let. Za nameček sem propadel tudi poklicno. Kratko malo nimam več ne dela ne sredstev za živ-ljenje. Kot prevajalca me nihče ne potrebuje. Pa tudi tiskarsko in založniško podjetje, v katero sem s prijatelji vložil nekaj pri-hrankov, se je izjalovilo in nam prineslo le izgubo ter nepo-trebno živciranje. Zato sem se zaprl vase in večinoma pose-dam doma. Tako je tudi danes. Pravkar sem v eni od zadnjih knjig Argentinca Ernesta Sabata prebral naslednje:

»Če zmoremo še vedno čutiti, če nam por ne prekriva trda

[ 6 ]

skorja, nas bližina človeške navzočnosti vzburja, vliva nam po-gum, ob njej spoznamo, da je drugi človek tisti, ki nas vedno rešuje. Za to, da smo dočakali svojo starost, se moramo zahva-liti drugim, ki so nam ves ta čas reševali življenje. Pri svojih letih lahko z bolečino trdim, da je vsakokrat, ko smo zamudi-li priložnost za srečanje z drugim, nekaj v nas atrofiralo ali se zlomilo. Pogosto nismo pripravljeni na iskrene stike, ker dru-ge ljudi prepoznavamo le v tolikšni meri, kolikor opredeljuje-jo naše bitje in naš način čustvovanja, ali pa prepoznamo le tiste, ki lahko pripomorejo k uresničenju naših projektov. Člo-vek ne more ostati v stiku z drugimi, ker je preobremenjen z delom, z obveznostmi, obseden z ambicijami. In ker velikost mesta presega njegove zmogljivosti. Takrat drugo človeško bit-je ne more do nas, ne vidimo ga. Bližji nam je neznanec, s katerim komuniciramo prek računalnika. V razmerja z ljudmi ne vnašamo čustev, kot da bi bili prekriti z nekakšno zaščitno plastjo; ta nas brani pred človeško snovjo, ki nam ‘odvrača’ pozornost. Drugi so nam v napoto, kradejo nam čas. Vse to pa človeka peha v neznosno osamljenost, kot da obkrožen s tolikimi ljudmi – ali prav zato – tone v avtizem.«

Pomislil sem, da bi prebrano z elektronsko pošto poslal na kakih štirideset naslovov prijateljev in znancev ter se nato ubil. Kot petdesetletnik sem začel razmišljati o smislu in nesmislu vsega, kar sem v življenju videl in doživel, kar sem naredil in česar nisem. Obstajala je samo še preteklost kot terra incogni­

[ 7 ]

ta, ki sem se ji moral šele približati. Prihodnost ni obetala nič dobrega. Pravzaprav preživljam težko krizo identitete. Sprašu-jem se, kdo sem in kaj počnem med ljudmi, ki sem jim zoprn, ki sem jim daleč in ki me v najboljšem primeru lahko počasti-jo samo z ravnodušnostjo. Kadar se ozrem skozi okno, vidim nebo, čedalje bolj zakrito z oblaki, ki napovedujejo dež in ne-sreče. Potem mi pogled zdrsne na kipec opice, podobne spo-kojno sedečemu Budu, to pa me spet spomni na predavanje budističnega meniha Damapada Mahinda, ki sem ga pred mnogimi leti poslušal v Študentskem kulturnem centru v Beogradu.

Kipec že dolgo stoji na pisalni mizi. Nič večji ni od polovi-ce mezinca. Poleg njega na mizi ležijo ovalna lupa in deli pi-salnega pribora, kakršnega so uporabljali konec 19. stoletja. Opica iz olivno zelenega kamna se grbi, gornje okončine pa dviga k ustom, kot da v njih nekaj skriva ali kot da poskuša vanje vtakniti hrano. Kipec je pred dolgimi leti moji materi poklonil moj ded, tako da je zelenkasta opica kot nekakšno čudno, a snovno otipljivo sporočilo iz preteklosti prispela do mene. Mati mi jo je dala, rekoč: »Glej, Velimir, to je tvoj de-dek leta 191� prinesel iz ruskega ujetništva!«

Svojega deda nisem nikoli poznal. Rokopise in obsežno knjižnico, ki jih je starec zapustil, je mati podarila knjižnici Matice srbske, zato nikoli nisem imel priložnosti, da bi pre-bral ali vsaj prelistal tiste številne in zanimive knjige. Ampak

[ 8 ]

petindvajset let po dedovi smrti sem prebral njegove spomine, ki so jih hranili v rokopisnem oddelku stare zgradbe v mirni novosadski ulici. Rokopise sem fotokopiral in jih odnesel do-mov, da bi jih pozneje spet lahko prebiral. Sicer pa je rokopis omenjen v kratkem besedilu o dedu, ki sem ga našel v osmem zvezku enciklopedije Jugoslovanskega leksikografskega zavoda v Zagrebu, in tam piše: »Rodil se je leta 1888 v Novem Kne-ževcu, umrl pa leta 1962 v Beogradu. Študiral je naravoznan-stvo in leta 1910 doktoriral na dunajski filozofski fakulteti, med letoma 1916 in 1918 pa je študiral na ekonomski fakulte-ti v Londonu. Bil je poslanec Demokratske stranke in eden od poverjenikov za agrarno reformo, leta 1927 pa je vodil delega-cijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na mednarodni ekonomski konferenci v Ženevi. Med letoma 1929 in 1933 je bil svétnik ministrstva za notranje zadeve za ekonomsko Malo antanto. Objavil je več knjig, med katerimi so najpomemb-nejše: Diplospondylie der Selachier, ki je izšla leta 1911 na Du-naju, Licht, Farbe und Pigmente, objavljena v Leipzigu in Ber-linu leta 1913, Economic Phenomena Before & After War, leta 1919 natisnjena v Londonu, ter Problemi svetovnega in doma­čega gospodarstva, objavljeni leta 1936 v Beogradu.«

Moja mati Marija ni veliko govorila o svojem očetu, saj jo je vsaka od zgodb spominjala na otroštvo in na točno določen dan. Tistega dne je nekaj let po smrti matere Pauline, Judinje iz Szegeda, in po očetovi drugi poroki postala sirota, čeprav je

[ 9 ]

bil njen oče še živ. Takrat se je preselila k očetovi sestri, nato pa so jo dali v Internat kraljice Marije. Mučna osamljenost ti-stih let, nenavzočnost družine in občutek zavrženosti so jo za-znamovali za vse življenje. Vanjo se je zalezel občutek nenehne samotnosti, ki jo je spremljal do smrti. Želela si je, da bi jo oče, strog moški, ki je nikoli ni objel ne izrekel najmanjše po-hvale, ljubil in sprejel kot svojo. A počutila se je odvečno. Ne-kako takrat se je začela zagrizeno ukvarjati s športom in kot članica Sokola postala uspešna atletinja ter juniorska šampi-onka Kraljevine Jugoslavije v teku. To jo je reševalo pred obu-pom. Zdi se mi, da sem ta občutek odvečnosti, to nagnjenost k samotarstvu in hudim duševnim depresijam najverjetneje podedoval po materi. Ko se je vrnila iz internata, je spet živela pri dedovi sestri na topčiderskem griču. V žepu plašča in včasih v svoji ženski torbici je pogosto nosila kipec opice. Kdaj pa kdaj jo je pestovala v dlani in s toplino dlani grela zelen-kasti kamen. V tistih čudnih letih, ko se je pripravljala na-slednja vojna, je vzljubila živali. Imela je pudljico. Poleg ljube-zni do živali, ki je bila najbrž nadomestek za starševsko ljubezen ali ljubezen nasploh, je v njeno življenje vstopila še ena, natančneje: strast. Imenovala se je komunizem. Mama je živo občutila vsako krivico in bedo. Kot otrok je redno nosila hrano družini cigančkov, ki so živeli v baraki blizu hiše njene tete, kjer je stanovala. Vzljubila je svet teh preprostih ljudi. Tudi oni so vzljubili njo. Postali so ji bližji od tistih, med ka-

[ 10 ]

terimi se je gibal njen oče. Od tod njen poznejši stud nad sve-tom družbene elite in njenimi plesi, praznovanji, odprtji raz-stav, družinskimi prazniki, silovit gnus do vseh tistih olepšanih, naličenih obrazov, podobnih pošastnim maskam, do teles, po-škropljenih s kolonjsko vodo in dišavami, do generalskih uni-form, bleščečih se škornjev, sabelj, cilindrov, frakov, rokavic iz glazeja, operjenih klobukov, plesnih toalet, pisanih lent, žven-ketajočih medalj, stud nad vsem tem živobarvnim in hkrati izumetničenim, nadutim svetom, ki brblja, ki »se zna vesti«, ki se spreneveda in spletkari, pri tem pa spominja na maškara-do ter v sebi nosi nekaj živalski farmi podobnega.

In ko ji je starejša sorodnica iz Novega Sada, sicer matema-tičarka, začela posojati knjige o komunizmu, diktaturi prole-tariata, revoluciji, zgodovinskem materializmu, razrednem boju, knjige Marxa in Engelsa, Lenina ali celo Karla Kautske-ga, knjige Miroslava Krleže in Maksima Gorkega, knjige, ki jih je strastno prebirala v želji, izvedeti čim več novega, je uto-pično seme iz teh knjig padlo v njuno samoto in gnev kakor na plodna tla. Mama je z mladostnim navdušenjem sprejela zapeljivo, čudežno pravljico o revoluciji, ki je na pretirano preprost način odgovarjala na sicer težka, zapletena vprašanja. Sprejela jo je kot edino mogočo, nujno stvarnost, kot obljubo nastanka pravičnega sveta. V tistem hipu je verjetno več tisoč mladih, tako siromakov kot pripadnikov višjih družbenih slo-jev od Južne Amerike do Francije, z navdušenjem sprejemalo

[ 11 ]

isto zgodbo za svojo. In fanatično verjelo vanjo. To je bil čas, ko je ta oborožena utopija že morila tiste, ki so dvajset let prej stopali na čelu njenega zmagoslavnega pohoda v Rusiji, izku-šene poklicne revolucionarje, hladnokrvne tehnike in pozneje birokrate revolucije. Ja, lačna revolucija je žrla svoje otroke, toda namesto njih so se ji rojevali novi, sila nedolžni, naivni, a nevarno, slepo fanatični otroci, ki o vsem tem niso vedeli tako rekoč ničesar. Moji materi so komunizem in njeni novi komu-nistični tovariši nadomestili družino. Skupaj z njimi je stopila na pot vsakodnevnega žrtvovanja in, kot so imeli navado reči, boja za svobodo človeštva ter pravico v svetu.

Zdaj poskušam hladnokrvno premišljevati o svojem ne-uspešnem življenju in morebitnem samomoru. Hkrati pa raz-mišljam tudi o preteklosti svoje družine. Zlasti o dedu. Mama ga ni pogosto omenjala. Njegovo sliko sem videl v starem ča-sopisu, priloženem rokopisu njegovih spominov: videl sem ga na fotografiji, na kateri je knez Pavle Karađorđević, častni predsednik Aerokluba, leta 1934 obiskal klubske prostore, kjer so ga sprejeli podpredsednik Tadija Sondermajer, gospod Vlajić, dr. Šećerov, Marković in drugi, med katerimi je bil tudi moj ded. Tega takrat že zajetnega in malce namrščenega mo-škega sem videl tudi v fraku, črtastih hlačah in lakiranih čev-ljih z zaponkami, kako v avdienci sedi poleg kneza regenta Pavla Karađorđevića. Od matere sem izvedel, da je bil ded v resnici premišljen, tih in miren človek. Zato me je presenetila

[ 12 ]

zgodba, po kateri naj bi ga po atentatu na nadvojvoda Franca Ferdinanda v Sarajevu aretirali kot nevarnega narodnega revo-lucionarja. V svojih spominih ded to opisuje takole:

»V soboto, 26. junija, sem se opolnoči odpeljal proti Ze-munu in Beogradu, a že v Szegedu sem opazil, da mi sledijo iz kupeja v kupe. V Novem Sadu sta me dva agenta potegnila z vlaka in me odpeljala na postajo obmejne policije. Tam sem ostal kakih šest dni, nato pa so me v spremstvu petih vojakov iz Novega Sada prepeljali v Petrovaradin in me predali hit-remu vojaškemu sodišču. Na mojo srečo na dan moje aretaci-je še ni veljalo vojno stanje, v Avstro-Ogrski je bila razglašena zgolj splošna mobilizacija. Zato me je vojaški preiskovalni sodnik po tednu dni, prebitih v petrovaradinski trdnjavi, vr-nil okrožnemu sodišču v Novem Sadu. Tam sem bil v samici vse do 23. oktobra 1914, z izjemo desetih dni, ko so vse zapornike zaradi vdora srbske vojske v Srem prepeljali v Sze-ged, v znameniti zapor Csilag. V szegedskem zaporu je bilo približno petsto Srbov iz Vojvodine, Pančeva, Bečkereka, Ve-like Kikinde, Novega Sada, Subotice in Sombora ter drugih manjših mest. Šlo je za najvidnejše javne delavce – Srbe iz Vojvodine.

Sam sem bil obtožen veleizdaje, vohunstva in velikosrbske propagande in pred petrovaradinskim hitrim sodiščem bi svo-jo življenjsko pot zagotovo sklenil s smrtjo. Pred civilnimi so-dišči pa je bil postopek za obtoženca mnogo ugodnejši in po

[ 13 ]

več zaslišanjih so me po vrnitvi iz szegedskega zapora v Novi Sad zaradi pritiskov vojaških razmer, ki za Avstro-Ogrsko niso bile dobre, 23. oktobra 1914 spet prepeljali v vojaški zapor, kjer sem prejel poziv, naj se zglasim v 83. polku v Nadj-Szom-bathelyu, čeprav s tem polkom nisem imel nikakršne zveze. Polka v mestu nisem našel, zato so me napotili na Dunaj, kjer je bila okrožna komanda, sam polk pa je bil na fronti blizu Krakova.«

Čeprav nisem obdarjen z domišljijo, si zlahka predstavljam vagone, ki z dunajske železniške postaje vozijo vojake na fron-to. Postaja je prenapolnjena z vojaki. Pohodni bataljoni se vzpenjajo v vagone. Drugi čakajo na peronih, da jih bodo na-tovorili na vlake, ki jih bodo prepeljali v bližino fronte. Vse je modro od vojaških plaščev in uniform. Oprema žvenketa, ču-tarice, obešene na nahrbtnike, zvenčijo, vojakom se ramena šibijo pod manlihericami. Seveda so tu tudi civilisti, moški in ženske, ki se tako kot vojaki in častniki prerivajo, gnetejo, vpi-jejo. Ženske v pesti stiskajo robove svojih šuštečih oblek. Ne-katere so pokrite z velikanskimi klobuki. Nekateri častniki in vojaki izmenjujejo pozdrave, objemajo žene, poslavljajo se od sorodstva, nekateri so pijani, opotekajo se in prepevajo, neka-teri celo bruhajo, drugi se vzpenjajo v vagone. Vlada metež. Nekateri brez sramu žvečijo kruh ali celo kaj bolj mastnega, prekajeno slanino ali klobasice, ker jih je na lepem popadla la-kota, zato poskušajo s hrano utišati strah, ki se oglaša čedalje

[ 14 ]

glasneje. Drugi živčno kadijo močne cigarete. Potem se vsi znajdejo na svojih mestih, nič več jim ni treba misliti, name-sto njih zdaj mislijo vrhovno poveljstvo in vsa njemu podreje-na vojaška poveljstva. Vrata vagonov se s treskom zaprejo, sliši se žvižg odpravnika vlakov in vlak potegne. Tisti, ki so ostali, s pogledom sledijo prihodnjim truplom, pohabljencem ali odlikovanim, s slavo ovenčanim vojnim herojem. V enem od vagonov je tudi moj ded. Tudi on gre na fronto. Približno ta-krat se je na tej fronti znašel tudi avstrijski pesnik Georg Trakl in doživel živčni zlom. Njegov samomor v Krakovu precej na-tančno opisuje sodobni beograjski pisatelj Milan Novkov v svoji zgodbi Temni škrlat.

Ded je na fronto prispel 10. novembra in se po osmih dneh s svojim bataljonom udeležil bitk blizu mesta Hotkowi-ce, ki je kakih devetnajst kilometrov oddaljeno od Krakova. Deževalo je in deževnica je prenicala v šinjele, vojaki pa so iz blatnih rovov tu in tam s puškami in strojnicami streljali na ruske položaje. Nato so po avstro-ogrskih položajih ustrelili ruski topovi. Na srečo so najpogosteje streljali čeznje ali pa je topovske granate razneslo daleč pred rovi, da je vojake, ki so sklonjeni in pogrbljeni ždeli v brozgi na dnu jarkov, zasipalo blato. Nekaj dni pozneje se je ded predal Rusom, skupaj s pa-truljo, ki je iskala njihove izpostavljene položaje. Pravi, da so ga Rusi »sprejeli prijateljsko«, in dodaja, da je bilo drugače le v štabu ruske armade, »kjer je bil poveljnikov adjutant baltski

[ 1� ]

Nemec«, ki mu ni bilo pogodu, da je ded prebegnil iz avstro- -ogrske vojske.

V svojih spominih ded pripoveduje, kako so ujetniki se-dem dni pešačili do najbližje železniške postaje, Nove Alek-sandrije. Od tam so sedemnajst dni s furgonom potovali do Omska v Sibiriji, kamor so prispeli na dan katoliškega božiča leta 1914. V Omsku so jih namestili v trdnjavi, ki jo, kot pra-vi ded, »opisuje Dostojevski v svojih Zapiskih iz mrtvega doma«. Pravi, da je tam preživel najstrašnejšo noč v svojem življenju; vendar o tej strašni noči ne pove prav nič natančnej-šega. V zaporu se je spoprijateljil z nekim starim ujetnikom iz Novega Sada. Ta je bolehal na pljučih in ded mu je pogosto pomagal, prinašal mu je hrano in ga bodril, kadar ni imel moči, da bi vstal. Ob slovesu mu je starec poklonil kipec opi-ce, izrezljan iz zelenkastega sibirskega kamna. Ded je kipec kot amulet nosil s sabo od Omska in na krovu ladje do Zaje-čarja, pa čez Niš, Peć, Podgorico, Skader, San Giovanni di Medua in Brindisi, Švico ter Francijo v Anglijo, kjer je preži-vel vojno. Sicer pa je tudi moja mati nosila ta kipec amulet v žepku svoje obleke, ko je leta 1941 med opravljanjem ilegalne naloge iz Beograda potovala na sever Vojvodine. V velikem usnjenem kovčku je nosila letake o vstaji in komunistične spi-se ter brošure. S sabo je vzela še svojega psička – pudljico. Nemški oficir, ki je opazil mlado damo s psičkom in težkim kovčkom, ji je pomagal odnesti kovček v vagon in sesti v ene-

[ 16 ]

ga od kupejev. Srečen je bil, ker je lahko pomagal mladi, lepi ženski. Z gotovostjo lahko predvidevamo, kako bi se odzval, če bi se kovček odprl in bi se iz njega usuli papirji in knjige. Njegovo hladnokrvnost in brezhibno vljudnost bi pri priči za-menjala bes in zloba. A nenavadne so poti, po katerih nas vodi nepredvidljiva igra, imenovana življenje, v kateri sem očitno prišel do konca.

Medtem ko opazujem zgrbljeni kipec opice na svoji pisalni mizi, se mi zdi, da je morda ta opica slika in prilika človeka, s katerim so se poigrale življenjske in zgodovinske sile ter de-moni dvajsetega stoletja. Ta opica je pasivna. Čemi, zre v nič in čaka. Pri tem nekaj žveči. Tako kakor človek. Ali je kipec opice sporočilo, namenjeno meni? Sporočilo iz daljne pretek-losti? No, zdaj ga držim v roki. Toplota moje dlani počasi ogreva hladni kipec. Ogreva ga tako, kot ga je ogrevala dlan mojega deda med njegovimi potovanji od Rusije in Omska do pristanišča San Giovanni di Medua in Anglije.

Ko je moj oče zapustil mojo mater, se je zdelo, da se je zgodba o zapuščenosti, samoti, zavrženosti in hrepenenju po ljubezni ponovila. Spominjam se, kako je mama po očetovem odhodu iz naše hiše zgrbljena sedela na trosedu in strmela v prazno. Po vsem tem niti jokati ni mogla več. Ded je umrl leta 1961. Moje matere ni obiskoval, ker nista govorila. Drug dru-gemu sta bila tujca. Z državo, v kateri smo živeli, so tedaj upravljali njeni tovariši. Ampak tudi z njimi se je že zdavnaj

[ 17 ]

razšla. Kmalu po vojni je opazila, da so nenavadno podobni prijateljem in političnim sodelavcem njenega očeta. Mama je umrla štirideset let za dedom. Kipec opice sem podedoval jaz. Stal je na moji pisalni mizi in na njem se je nabiral prah. V njem nisem videl amuleta, temveč bolj predmet, ki me je ne-ljubo spominjal na materino usodo, na njen odnos do očeta in njegov odnos do nje. In morda tudi na nesmiselnost življenja v dvajsetem stoletju, na vojne, revolucije, taborišča, prelivanje krvi, stradanje, bedo, mesta, zravnana z zemljo, požgane vasi, zločine, nepopisno človeško neumnost in zlobo, popolni ne-smisel zgodovine, milijone zapravljenih človeških življenj, na-silno razseljene begunce in strah, strah, strah.

Zapihal je veter, ki mrši veje dreves na dvorišču. Ulil se je dež. Nekaj se je spremenilo. Sedim in gledam skozi okno. Nihče ne ve, kaj vidim v daljavi. Morda zabrisano črto, ki loči nebo od gozda? Morda nekaj, česar ne vidi nihče drug niti ni-koli ne bo mogel videti? V tesnobi, ki me je zagrabila, se je prikazala tanka razpoka. Žarek upanja za izgubljenca? Trenu-tek utvare? Ali resnični izhod iz mojega položaja? Iz tega, o čemer je danes že nekoliko pozabljeni filozof Karl Jaspers v dvajsetem stoletju rekel: »Na mejne situacije se odzivamo z maskiranjem ali z obupom.« Očitno sem se odzval z obupom, a ob pogledu na kipec opice sem planil v smeh. Na lepem se mi je posvetilo, da je ta kipec, ki je prehodil nadvse dolgo pot, da bi mi prišel v roke, neverjetno podoben meni.

22,95 €

Milan Ðorđević, 1955, beograjski pesnik, pisatelj

in esejist, je doslej objavil vrsto pesniških zbirk

(Ćilibar i vrt, 1995, Crna pomorandža, 2004, Radost,

2008 in druge), dve prozni knjigi in zbirko esejev.

Dobitnik Disove nagrade in nagrad »Vasko Popa«

in »Branko Miljković« za poezijo. V njegovem ob-

sežnem prevajalskem opusu najdemo številne slo-

venske avtorje, ki jih je sistematično predstavljal

srbskim bralcem.

»Nekaj tednov pozneje sem odpotoval v Ljubljano.

Bil je september, deževalo je. Ja, dobesedno slinilo se

je. Ljubljana je ob takih dneh mračna in depresivna.

Spominjam se, da sva s prijateljem neko noč, ko sva

blodila po mestu, srečala napol golo žensko, ki je raz-

pirala prozorno obleko, da se je videl kosmati pubis,

in klicala svojega psa, najbrž pudlja, ali pa morda

vabila mimoidoče: ‘Piki, Piki, pizdolizec! Kje si?’«

Doživetja iz »literarne« Slovenije, ljubezenski spo-

mini, pretep v Klubu književnikov, kjer pripovedo-

valec demonstrativno odvrže knjigo, ki mu jo je

podaril »monarhist in rodoljub«, nato pripovedo-

valca odpelje policija. Strah pred mobilizacijo, kr-

vava devetdeseta, vojni fotograf, ustreljen v glavo,

ne, v »oko«, fotograf, ki je pritisnil na sprožilec v

trenutku, ko je puška izstrelila naboj proti njemu

in njegovemu objektivu – vse to so teme ali spo-

mini, ki obsedajo avtorja te knjige. OPICAMilan Đorđević

Mila

n Đ

orđe

vić

OP

ICA

OPICA oprema.indd 1 8/20/09 12:12:28 PM