Osnovna šola Adama Bohoriča Brestanica Junij 2013osbrestanica.splet.arnes.si/files/2011/12/glasilo_ 2012... · 2014. 6. 27. · ISKRICE, glasilo u čencev Osnovne šole Adama Bohori

Osnovna šola Adama Bohoriča Brestanica

Junij 2013

ISKRICE, glasilo učencev Osnovne šole Adama Bohoriča Brestanica

2

Ustvarjalci glasila

Besedila: Učenci Osnovne šole Adama Bohori ča Brestanica

Naslovnica: Člani novinarskega krožka OŠ Adama Bohori ča Brestanica

Jezikovni pregled: Milena Ži čkar Petan

Mentorica novinarskega krožka: Jožica Škrlec


3

Dragi bralci!

Člani novinarskega krožka smo tudi v tem šolskem letu ustvarjali in urejali šolsko glasilo

Iskrice. Vaše prispevke zdaj objavljamo v tiskanem izvodu.

Uživajte v branju!


4

Začeli smo z oblikovanjem naslovnice. Nekaj naših predlogov.

Pripravljeni na razglasitev …


5

KOLESARJENJE

Letos smo bili v CŠOD, kjer smo doživeli marsikaj zanimivega. Ena takšnih stvari je bila kolesarjenje, ki smo se ga že vsi veselili. V četrtek zjutraj smo se prebudili, oblekli in šli na malico. Nekateri so bili še malce zaspani, a so se hitro zbudili. Po malici smo preizkusili kolesa. Nato smo vzeli čelade in se polni energije odpravili iz Tolmina v Kobarid. Do tam je bilo kar sedemnajst kilometrov. Mislila sem, da tega nikoli ne bom prevozila, saj je bila pot kar težavna. Še dobro, da smo imeli postojanke, kjer smo se lahko odžejali in spočili. V Kobarid smo prišli brez poškodb, samo malce utrujeni od vožnje. Tam smo lahko šli v trgovino ali na bližnji studenec. Kmalu smo odrinili nazaj proti Tolminu. Pot je bila veliko lažja, zato sem si imela čas ogledati naravo. Tukaj je bila prav čudovita posebej reka Soča, ki se je bleščala v soncu. Vse do doma so nas spremljali hribi in žvrgoleči ptički. Ko smo zagledali ravnino pred seboj, smo vedeli, da smo že blizu doma. Še z zadnjimi močmi smo se pognali po cesti, ki je vodila do doma. Na cilj smo prišli vsi celi in srečni z zadovoljstvom v očeh. Zdaj vem, da ne smemo obupati že ob prvi oviri in da moramo verjeti vase.

Anamarie Vodopivc, 7. a

PLEZANJE PO UMETNI STENI

Bil je ponedeljek. Dan, ko smo se skupaj s sošolci odpravili proti CŠOD. Ko smo prispeli, smo v sobah razpakirali svoje stvari ter se počasi odpravljali h kosilu. Po kosilu smo imeli uvodni sestanek, kjer smo izvedeli, da sledi plezanje po umetni steni, namizni tenis ter lokostrelstvo. Vsi smo bili zelo veseli. Po sestanku nas je učiteljica plezanja peljala proti plezalni steni. Ko sem videla, kako visoka je, mi je srce kar poskočilo, saj imam malce straha pred višino. To sem povedala tudi ostalim in tudi učiteljica je ujela to informacijo. Zato je predlagala, naj bom na vrsti med prvimi. Seveda se je to tudi zgodilo. Štirje so bili že na vrsti in učiteljica me je poklicala k sebi. Okoli pasu mi je pripela pas in vrv. Učiteljica mi je razložila, da se mi ne more nič zgoditi. Ampak vseeno me je bilo zelo strah. Ko sem stopila na prvi oprimek, mi je bilo zelo čudno. Tako majhni so bili. Plezala sem in tudi sošolke ter sošolci so me spodbujali. Nekajkrat mi je malo spodrsnilo, ampak pasti nisem mogla. Ko mi je do vrha manjkalo samo še nekaj metrov, sem stopila na prste ter pozvonila na zvonček. Vsi so mi ploskali. Ko me je učiteljica počasi spustila dol, so mi nekateri tudi čestitali. Roke so se mi še vedno tresle, ampak bila sem zadovoljna in vesela, da sem premagala tisto steno. Ni mi bilo in še vedno mi ni žal, da sem plezala po umetni steni. Sedaj vem, da če določene stvari ne poskusiš, ne boš vedel, kakšna je.

Ingrid Gnus, 7. a


6

CIGANSKA PRAVLJICA

Sestavljene pravljice šestošolcev

Nekoč je v mesto prišel star ciganski voz. V

njem je živela plesalka Esmeralda. Vsako

jutro, ko je sonce vzšlo, je začela plesati s

tamburinom. Vedno se je okoli nje zbral krog

občinstva. Bila je tako lepa, da se je vanjo

zaljubil sin hudobnega kneza. Neki dan je k

njej prišel služabnik in jo povabil na grad. Ni

marala modre krvi, vendar je vseeno sprejela

povabilo. Ko je prišla pred kralja, je začela

peti in elegantno plesati. Kralj je bil tako

zadovoljen, kot še nikoli. Rekel je, da bi dal

vse, da bi ostala. A Esmeralda ni hotela

ostati. Vedela je, da jo bo zaprl, če mu ne bo

hotela služiti. In zgodilo se je tako. Začela je

jokati. Princ jo je slišal in odhitel k njej.

Vprašal jo je, zakaj joče. Povedala je, da

pogreša mamo in očeta. Rešil jo je in skupaj

sta srečno pobegnila in se poročila. Kmalu

sta dobila sedem otrok. In živela sta srečno

do konca življenja.

Maja s sošolci

Nekoč za osmimi gorami in devetimi vodami je bilo

100 ciganov. Med njimi je bila prelepa Esmeralda.

Nekega dne je odšla k potoku in našla osamljeno

žabo. Ker je bila tudi Esmeralda osamljena, je

govorila žabi. Žaba jo je razumela, a ji ni

odgovarjala. Esmeralda se je odločila, da gre

naprej. Kar naenkrat pa se je nekaj zasvetilo. Zelo se

je ustrašila. Kmalu so se iz vode dvignili trije milni

mehurčki. Eden je bil velik, drugi ogromen in tretji

čisto majhen. Počasi je odšla do mehurčkov, da bi si

jih podrobneje ogledala. V njih se je začela

ustvarjati slika. Na prvi se je pokazala žaba, ki jo je

srečala prej, in iz nje je nastal princ. Esmeralda ni

počakala, da bi se pokazali še ostali dve sliki, ampak

je odšla k žabi in jo poljubila. Esmeraldi je bil princ

všeč in se je z njim poročila. Poroka je bila zelo

bogata in srečna. In vsi so živeli srečno do konca

svojih dni.

Neja s sošolci

Nekoč je v majhnem ciganskem mestecu živela vedeževalka Esmeralda. Bila je zelo dobra vedeževalka.

Nekega dne je k njej prišel star gospod. Videti je bil zelo bogat. Vprašal jo je po svoji prihodnosti.

Napovedala mu je, da bo postal knez. Gospodu je bilo to všeč in ji je dal mošnjo denarja. S tem denarjem si

je kupila čarobno žabo, ki je govorila in ji pomagala vedeževati. S to žabo je obogatela. Bili sta nerazdružljivi.

Hotela je ugotoviti, kaj se je zgodilo s starim gospodom. Zato se je odločila, da ga poišče. Šla je po poti,

vendar ga ni našla. Našla pa je drevo. To je bilo čudežno drevo, a tega ni vedela. Drevo je zapelo: »La, la, la,

la, la.« Esmeralda se je začudila. Rekla si je, da si samo domišlja in odšla naprej. Kmalu je prišla do kneza, on

pa jo je zaprl. Zanjo pa je izvedel princ iz sosednje dežele in jo rešil ter se z njo poročil. Žaba pa si je dom

našla pod čudežnim drevesom.

Nika s sošolci


7

VLAK

Na brestaniški postaji čakamo vlak in zraven poslušamo petje srak. Postajno drevo krasijo, o potovanju z vlakom žvrgolijo. Juhu, vlak je že tu! Urno smo vstopili, da ga ne bi zamudili. Brez nas ne sme odpeljati, na pravi postaji nas mora oddati. Zdaj pa že na njem sedimo, skozi okno drveče hiše lovimo. Kako lepo se nam zdi, da na cilj smo prišli. Z vlaka smo stopili, se s prijatelji dobili. Že nazaj v Brestanico drvimo, domačega kraja se vsi veselimo. Lepo nam je bilo in upamo, da bo še večkrat tako. Z vlakom najlepše je po svetu potovati, neznane si kraje zanimivo iz njega je ogledovati. Literarni ustvarjalci OŠ Adama Bohoriča Brestanica

Vlak je zdrvel, po tirnicah hitel in v mesto pridrvel. Jurček ga je videl, peljat se je šel, a kaj, ko izkaznice ni imel. Inšpektor je pristopil in jamral: »O, joj, joj …« Jurček pa je vzkliknil: »Oj, kaj bo zdaj z menoj?« Gašper Cvar, 3. a

Iz daljave slišim glas. Čuha puha, čuha puha. Spet ustavil bo pri nas. Ta vlak, ki tako glasno kuha. Na vlak vsi pohitimo, saj zamuditi ga ne želimo. Kajti, če ga zamudimo, mogoče drugega ulovimo. Ko na vlaku že sedimo, si resnično zaželimo, da bi pravočasno nas pripeljal v drugo vas. Maruša Bračun, 5. a


8

V soboto, 24. novembra 2012, smo se zbrali na železniški postaji v Brestanici in se z vlakom odpeljali v Ljubljano na Slovenski knjižni sejem. V Ljubljani smo se peš odpravili v Cankarjev dom in si sproti ogledovali znamenitosti. Cankarjev dom nas je presenetil, bili smo osupli nad tako veliko stavbo in številom razstavljenih knjig. Ogledali smo si knjige in jih nekaj tudi kupili.

Po napornem razgledovanju smo pojedli malico in se spet peš odpravili proti železniški postaji. Na poti domov smo v Zidanem Mostu prestopili in drug vlak. V Brestanici so nas pričakali starši in nas odpeljali domov. Novinarji in Naša mala knjižnica


9

Kaj nastane, ko učiteljica želi, da osmošolci vadimo pravopis?

Naš Palček David živi v Mali Loki. Njegov prijatelj Pavliha pa skupaj s

prijateljem Jurčkom v Dolenjem Medvedovem selu. Palček David ima

rad valentinovo, Pavliha bombon, Jurček pa rad govori o svojem

življenju. Vsi pa so po narodnosti Francozi. Hana

Pavliha in Jurček sta brata, ki živita v Mali Loki. Skoraj vsako nedeljo obiščeta babico, ki živi v

Dolenjem Medvedovem selu, nedaleč od njunega doma. Babica ju že vse življenje zalaga z

bomboni, največ pa jih dobita na valentinovo. Babico je enkrat obiskal njen brat, ki je Francoz,

in je za oba njena vnučka prinesel DVD z risanko Palček David. Katja

Pavliha se je odpravil v Dolenje Medvedovo selo k babici. Na obisku je imela Francoza, ki se je

ravnokar preselil v sosednji kraj Mala Loka. Pavliha se je kasneje odpravil v gozd. Čez nekaj časa

je že našel prvega jurčka. Ko se je sprehajal po gozdu, je srečal palčka Davida, ki je bil sestradan.

Ker je bil Pavliha dobrega srca, mu je dal svojega jurčka. Palček David mu je bil zelo hvaležen. Ko

se je vrnil k babici, ga je tam že čakala mama, da bi ga odpeljala domov. Preden je odšel, ga je

babica zasula z bomboni, ki jih je kasneje dal svoji prijateljici za valentinovo. S tem ji je polepšal

del življenja. Loti

Pavliha je bombone in sestrici pripoveduje življenjsko zgodbo palčka Davida. Palček David je bil

Francoz, vendar je živel v Mali Loki. Bil je september in odločil se je, da gre nabirat jurčke, nabral

pa jih je za celo košaro. Meseci so minevali zelo hitro in že je bilo valentinovo. Palček David se je

hitro odpravil v Dolenje Medvedovo selo, saj je tam imel dekle. Ines


10

PRAPROTNIK - ZUPANČIČ, Lilijana: Resni ljudje

Resni ljudje resno kadijo in resno oreščke zdrobijo. Resno spijo in se v sneg zakotalijo. Sanjajo same resne sanje in grejo na potovanje. Resno govorijo in se resno smejijo. Resno gledajo na majhne in velike, pišejo pa tudi resne pike. Resno živijo in v oblake poletijo. Stella Resnik, 3. a

GRAFENAUER, Niko: Slon Slon je šel v daljne kraje, da spoznal bi novo znanje. Ko po polju hodil je, srečal čmrlja je. Čmrlj na rilec usede se mu, slona piči, da zatuli uuuuuuu … Anja Resnik, 3. a

BRULEC, Meta: Kroki veliki krokodil

Nadaljevanje zgodbe

Čez en dan je Kroki pobegnil od doma. Plaval je po široki reki. Razmišljal je o nevesti in kaj ji bo rekel.

Po dveh dneh potovanja je bil zelo utrujen, zato se je ustavil v mirnem zalivu. Od utrujenosti je zaspal. Zjutraj ob sončnem vzhodu ga je zbudilo glasno čofotanje. Odprl je oči in opazil krokodiljo druščino. Povabili so ga na zajtrk. Po enem letu druženja si je našel nevesto. Poročila sta se, odšla sta k njegovi mami in dobila otroke.

Anja Resnik, 3. a

Poustvarjanje po

avtorskih delih


11

SNEŽENI MOŽ IŠČE SOLATO Zjutraj se je snežak zbudil in slišal, kako v hiši mama otrokom ponuja solato, ker je zdrava. Ko je to slišal, se je odločil, da mora takoj poiskati solato. Tako je šel na pot in prišel v gozd. Na prvem drevesu je zagledal veverico, ki je poskakovala in bila zelo vesela. V roki je držala nekaj rjavega. Mislil si je, da če je tako vesela in zdrava, potem ima v roki solato. Vprašal jo je: »Ali je to solata?« »Solata, solata? To že ni solata! To je lešnik« mu je odgovorila veverica. »Kje bi pa lahko našel solato?« »V tem letnem času nikjer drugje kot v trgovini.« »Kje pa je trgovina?« je zopet vprašal snežak. »Pojdi naravnost in potem na levo, zagotovo boš našel trgovino« mu je razložila veverica. Res je šel tja, kot mu je rekla veverica. Po poti se je spraševal, kaj je to sploh trgovina. Prišel je tja, kamor ga je napotila veverica. Ampak ni našel trgovine. Šel je še

malo levo in še malo naravnost. Srečal je dva zajčka, ki sta se igrala. Vprašal ju je: »Ali vesta, kje je trgovina?« »Trgovina? Ja, veva.« »Kje pa je?« »Pojdi naravnost in malo desno, potem pa zavij levo. Tam boš zagledal veliko stavbo, na kateri piše TRGOVINA.« »Hvala« je rekel snežak prijazno. Res je zagledal stavbo, na kateri je pisalo trgovina. Vstopil je in se razgledal. »Kako naj najdem solato, če sploh ne vem, kakšna je,« si je rekel snežak. Šel je naokoli in postalo mu je vroče. K njemu je stopila prodajalka. Vprašala ga je, če rabi pomoč. »Ja, solato iščem. Slišal sem, da je solata zdrava in dobra.« »Prav, pojdi z mano.« Odprla je veliko omaro, iz katere je hladno zapihalo. Notri je bilo veliko zelenih listov. »Ali je to solata?« »Da.« »Že sedaj mi pomaga, lahko vzamem eno?« »Da, seveda.« K sebi je stisnil solato in se odpravil proti vratom. Bilo mu je vroče in se je stopil. Prodajalki pa je ostala samo solata, korenček, klobuk, palica in luža. Saša Radej, 3. a

Sneg Bela snežinka je padla z neba, igraje, počasi na obisk je prišla. O snežinka prelepa, le pridi, pohiti, pohiti, te čakamo zlepa. Še sestre pripelji, odejo pogrni, debelo in belo za otroke veselo. Na tvoji odeji je vedno lepo. Veselja je polno, naj bo vedno tako. Robin Sotošek, 6. a


12

SNEŽENI MOŽ IN NJEGOV KLOBUK

Otroci so me sestavili in Nina mi je na glavo dala lep klobuk. Odšli so domov, jaz pa sem ostal

sam s čudovitim klobukom. Tedaj je zapihal močan veter in mi odpihnil klobuk. Povsod sem ga

iskal, a ga nisem našel. Srečal sem zajčka in ga vprašal, ali je kaj videl moj klobuk. Zajček mi je

odkimal in odskakljal dalje. Mimo je prišla mačka. Tudi njo sem vprašal, ali je kaj videla moj

klobuk. Mačka me ni niti pogledala. Bil sem razočaran, žalosten in sam. Gazil sem po snegu in

kmalu srečal miško. Miška me je vprašala, zakaj sem žalosten. Potožil sem ji, da ne najdem

svojega sivega, lepega klobuka. Miška se je takoj spomnila, da je v zraku videla nekaj sivega, ki se

je vrtinčilo med oblaki. S tačko mi je pokazala smer, v katero je nosilo klobuk. Stekel sem po

hribu navzdol in se zakotalil do grmovja. Pogledal sem levo in desno in odkril moj klobuk, ki so

ga čuvale veverice. Vevericam sem se zahvalil za čuvanje klobuka in ves srečen odšel v mesto.

Gašper Cvar, 3. a

SNEŽENI MOŽ IN SONČNI ŽAREK Ko so me deklice popoldan naredile, so odšle domov gledat televizijo ali se igrat. Ostal sem sam in sem šel na pot, da bi našel sončni žarek. Srečal sem medveda, ki je ravnokar nekaj utrgal z drevesa. Vprašal sem ga: »Kaj je to? Je to sončni žarek?« »To že ni sončni žarek, to je lubje. Ko boš našel sončni žarek, te bo stopil in te ne bo več« mi je razložil medved. Odšel sem naprej v gozd. Srečal sem veverico, ki je nekaj držala v tačkah. Vprašal sem jo: »Je to sončni žarek?« Odgovorila mi je: »Ne, to sploh ni sončni žarek, ampak moja večerja, ki se imenuje oreh. Ko boš našel sončni žarek, se boš začel manjšati in manjšati, dokler ne boš postal luža.« Odšel sem dalje in prišel v živalski vrt. Zagledal sem živali, ki so spale. Zraven je bil volk, ki je nekaj grabil in jedel. Šel sem do njega. Ogovoril sem ga: »Kaj je to rdeče? Je to sončni žarek?« Volk mi je v jezi odgovoril: »Grr, to je moja večerja, ki se imenuje meso, dobil sem ga od lastnika živalskega vrt. Ko boš našel sončni žarek, te bo stopil in od tebe bo ostala le velika luža, ker si tudi ti velik.« Šel sem naprej, nobene živali več nisem srečal, ampak samo kupe snega. Začel sem jokati in kmalu sem zaspal. Zjutraj so me zbudili sončni žarki. Tako sem bil srečen, da nisem opazil, da se manjšam in manjšam. Kmalu je od mene ostala le velika luža s klobukom, nekaj koščkov oglja, korenček, palica in paličica od ust. Potem so pritekle deklice in me začele graditi. Popoldan so odšle domov … Patricia Bizjak, 3. a


13

Naši protestanti

(Rap po naše)

Piše se leto tisoč petsto petdeset.

Pa so naši protestanti vsi stopli skup.

So se domislili, da nam prve knjige in slovnico vržejo na kup.

Pa Bohorič postavu nam je šolo.

In pri glasbi nauču nas je solo.

Pa Dalmatina vzel je v svoje roke, da skup učila bi še druge slovenske otroke.

Pa Trubar pri tem zlo je koristu.

Prve slovenske knjige je napisu.

V slovensko zgodovino se z velikimi črkami je zapisu.

Imena vseh protestantov je pripisu in nihče več jih ne bo zbrisu.

Eva Bahčič in Natalija Vodopivec, 8. a

Spoštovani gospod Adam Bohorič!

Menda Vas nisva zbudila po več kot 400 let dolgem spancu. Zdaj ste se gotovo že odpočili od

neutrudnega dela. Medtem ko Vas ni bilo, se je pri nas veliko spremenilo. Pred šolo, ki se

imenuje po Vas, smo postavili kip. Včasih so bile tukaj le njive, zdaj pa je veliko hiš, trgovin in

gostiln. Tudi pošto imamo. Ko se sprehodite po Brestanici, lahko vidite tudi veliko cerkev, pod

njo pa slavno elektrarno, ki nas in našo okolico napaja z elektriko. Pa seveda, priči preteklosti in

ponos sedanjosti, mogočna gradova. Pri zgornjem, lepo preurejenem gradu, imamo velik nasad

jabolk. Vidite lahko še in še zanimivih stvari in spoznate mnogo zanimivih ljudi. Ponosni smo na

Vas in Vaše delo.

Zato Vas prosiva, da se udeležite peke kostanjev, ki bo v petek, 12. 10. 2012, ob 18. uri pred

Našo in Vašo šolo. Otroci in odrasli imamo veliko vprašanj za Vas.

Upava in želiva, da pridete. Vljudno VABLJENI!

Lep pozdrav!

Jani in Jernej

Jani Kos in Jernej Hriberšek, 9. a


14

Vrnimo se v zgodovino. V Adama Bohoriča domovino. Kjer preživljal je svoj čas, knjige pisal je za nas. V Krškem šolo je ustanovil in se z Dalmatinom spoprijateljil. Protestantsko usmerjeno je učil in s Trubarjem skupna mnenja o slovenščini krojil. Kot šolnik veliko je napravil, za otroke pesmi je sestavil. Bil je humanist in vse zapisal je na list. Z Dorotejo se je poročil in z njo po svetu se selil. Zimske urice njegovo slovnično najpomembnejše je delo, med Slovenci se dobro je prijelo in oživelo. Dalmatinov dober prijatelj je bil in prijateljstvo po svetu je delil. Sledimo mu vsi: MED NAMI PRIJATELJSTVO NAJ ŽIVI! Nika Kodrič in Maja Vodopivc, 8. a Spoštovani gospod Adam Bohorič! Ponosen sem, da hodim v šolo, ki nosi Vaše ime. Bili ste vzor veliko generacijam otrok in starejših, saj so spoznale Vašo zaslužnost, veličino protestanta, slovničarja in šolnika. Po končanem študiju jezikoslovja in glasbe ste vodili šolo v Krškem, ki je bila pomembna tudi za Jurija Dalmatina, saj jo je tudi sam obiskoval. Z veliko ljubeznijo ste pisali za slovenski narod ter nam prinesli veliko bogastvo. Napisali ste namreč prvo slovensko slovnico, imenovano »Zimske urice«. V njej ste opisali slovensko pisavo, ki ste jo sestavili skupaj s Kreljem, Dalmatinom in Trubarjem. Uporabljali so jo zelo dolgo, nekje od 16. do sredine 19. stoletja, ko jo je zamenjala gajica. Če bi sedaj prišli v Brestanico, bi videli njeno podobo v drugačni luči, kot ste jo videli mladi. Brestanico sedaj krasi vaš kip pred OŠ Adama Bohoriča Brestanica, ki je prav tako poimenovana po Vas. Skupaj z drugimi protestanti, zlasti s prijateljem Jurijem Dalmatinom, ste omogočili razvoj slovenskega pisemstva. Danes niste pomembni le zaradi tega, ker ste napisali prvo slovensko slovnico, temveč ste bili tudi ravnatelj stanovske šole v Ljubljani, za katero ste zapisali tudi prvi šolski red. Morali bi nas obiskati tudi sedaj, da bi videli lepoto in urejenost našega in Vašega rojstnega kraja. Čeprav ste svoje življenje sklenili na tujem, ste s svojimi deli ostali z nami, za vedno naši. V svojem delu boste večno živi Brestaničan in Slovenec. Kjerkoli že ste, naj Vas spremlja sreča. Brestaniški pozdrav!

Dejan Firbas, 9. a


15

Pozdravljen, prijatelj

stari. Dolgo se nisva

videla.

Res je, popolnoma se strinjam.

Nisva se videla že od leta 1584.

Toliko novih stvari je nastalo,

odkar naju ni bilo. Sedaj so te

elektronske pošte, Skypi,

Facebook in še mnogo drugih

stvari, preko katerih bi se lahko

pogovarjala.

Aja. Ta tehnologija je pa

zelo hitra. Zdi se mi, kot bi

še včeraj pisal pisma. Nisem

vedel, da ga lahko napišem in

pošljem kar v petih minutah.

Včasih smo skupaj hodili na

čaj, sedaj pa lahko klepetava

preko Facebooka. Le hitro si

naredi profil!

Odločil sem se, da bom

na računalnik napisal svoje

Zimske urice. Tako jih bo lahko

vsak prebral. Knjige so že malo

zastarele. Zato tudi tebi priporočam, da

objaviš svoj prevod Biblije na Internetu.

Tako bo dostopna vsem, ki jo želijo

prebrati. Seveda se bodo morali malo


16

Družina Brat je poreden in nagajiv, včasih pa priden in ubogljiv. Ko hočem se z njim igrati, kričita mami in ati. Ko pa on moje družbe si želi, mu rečem: »Imam druge skrbi!« Mami me rada ima, a kadar kako lumparijo z bratom storiva, si je blizu ne želiva. Moj ati znanja veliko ima, zato ga vsi imajo za učenjaka pravega. A za kuhanje prav dober ni, saj nam vse kosilo prismodi. To moja družina je vsa, ki zelo me rada ima. Maja Budna, 6.a

Kaj za skalo se je skrilo?

»Kaj za skalo se je skrilo?« se ljudi sprašuje zdaj obilo.

Ali je lipa ali je šipa ali gusar Strašna pipa?

Ko se je zvečer stemnilo,

se je za skalo nekaj premaknilo. Bil je to naš kužek Miško,

ki se skril pred sosedovo je hiško.

Jure Krajnc, 6.a

Janezek v šoli Ko se ura šolska je začela, Janezka tesnoba je odela. Pesmice se ni naučil, ker si jo v glavo ni vbil. Ko šli so po vrsti, je on bil na vrsti. Ko je k tabli odhitel, bi ubošček skoraj omedlel. Miha Pongračič, 6.a

Lipa Lipa pred hišo stoji, spomladi zelo lepo zacveti. Takrat na veje ptički sedejo in nam pesmice prepevajo. Poleti nam senco daje in cvetove za čaje. Lipi je zagotovo lahko, saj na soncu stati ni težko. Nela Zupan, 6.a

NAŠE PESMI


17

Moj dan Bila je sobota in videla sem robota. Kupila sem si kapo in rumeno mapo. Šla sem na kosilo, nato pa sem obesila perilo. Najprej sem uživala, potem pa malo počivala. Katja Resnik, 6. a

Gusar ni slikar, gusar ni mizar, gusar je tolovaj in ne sprašujte se zakaj, jaz vam to povem sedaj. Gusar ropa zlato in srebro hitro, kot bi se mu za življenje šlo. Neža Škoda, 7. a

NAŠE PESMI

Jaz potrebujem denar,

da si kupim lopar.

Če bi bil slaščičar,

bi zaslužil en dolar.

Potrebujem ga za činele

in pujske debele.

Nastja Sevšek, 7. a


18

Ogled zgradbe Državnega zbora RS

V ponedeljek, 28. 1. 2013, smo se Sadra, Miha, Anže in jaz iz naše šole odpravili s kombijem v

Krško. Skupaj z drugimi osnovnošolci in učitelji iz šol krške občine ter s člani ZPM Krško smo se

vkrcali na avtobus proti Ljubljani. Naš cilj je bil ogled Državnega zbora RS.

Med vožnjo smo se ustavili na počivališču, kjer smo lahko pomalicali. Krof in kapučino sta se

prav prilegla. Po prihodu v center Ljubljane smo se po njej malo sprehodili in razgledali. Kmalu

smo se peš odpravili proti slovenskemu parlamentu. Na začetku smo se zagledali v veličasten

portal. Po vstopu pa so nas najprej preverili, če imamo pri sebi kakšno nevarno stvar. Prepričani

so bili, da tega nimamo, ampak varnost je le varnost. V parlamentu so nas lepo sprejeli. Skozenj

nas je vodila vodička. Ta nas je najprej popeljala v preddverje, ki mi je bilo zelo všeč, kajti

poslikano je s freskami, ki prikazujejo zgodovino Slovencev.

Čez nekaj minut nas je prišel pozdravit tudi g. Gregor Virant. Po njegovem govoru nas je vodička

popeljala v sejno sobo s 180. stoli, ki so postavljeni v tri kroge. Tu se poslanci pogovarjajo o

zakonih. Mene je pa zelo zanimalo, čemu služi 180 stolov, če imamo le 90 poslancev. Vodička

nam je povedala, da so namenjeni gostom na sejah. Navadni obiskovalci, kot smo bili mi, pa

lahko sejo spremljajo z balkona. Tam smo bili kar nekaj časa in vodička nam je vse lepo

obrazložila.

Za tem smo se odpravili še v malo dvorano – to je prostor Državnega sveta. Predstavniki šol smo

se fotografirali v avli.

Po obisku parlamenta smo se sprehodili proti parku Tivoli. Ob poti nam je g. Uroš Brezovšek

pokazal znane zgradbe v Ljubljani, kot so Narodna in Moderna galerija, Ameriška ambasada in

Ruska ambasada v Sloveniji ...

Ekskurzija mi je bila všeč, saj smo se nekaj naučili o slovenski vladi in ponovili zgodovino

Slovencev skozi naslikane freske.

Pina Venesa Pintar, 9. a


19

a-ha-ha ... hi-hi-hi ... v 4.a razredu so se dogajale zabavne stvari. Učili smo se o človeškem telesu. Učiteljica je omenila slepič. Učenec je vprašal: "Ali imamo žival v telesu?" Učiteljica vpraša učenko: "Kaj pomeni ta prometni znak?" Učenka odgovori: "Dvomestni promet!"

Učiteljica je vprašala: »Kaj vse je lahko kmet?«

Učenec je naštel: »Lahko je sadjar, poljedelec ali živinogradnik!«

Učenec je našteval, kaj vse ima v peresnici: svinčnik, barvice, škarje,

biotrikotnik … Ugotovili smo, da pri matematiki ne bo več uporabljal

geotrikotnika, ker ga je nadomestil z biotrikotnikom.


20

KVIZ Bili smo v jedilnici z učiteljicama in sošolci. Bil je večer, ki je bil poseben. Ribniška koča je bila polna veselja. Imeli smo kviz. Mi, Marko, Anej, Gal in jaz, smo bili skupina, ki se je imenovala X-smiliji. Bil sem prepričan, da bomo zmagali. Imeli smo Marka za šport, Aneja, ki se takorekoč spozna na vse, Gala in mene, ki se spoznam na živali. Naši največji tekmeci so bili Smajliji. Njihovo skupino so sestavljali: Nika, Tjaša, Katja in Robin. Začeli smo z vprašanji, a nobeno od teh vprašanj ni sodilo pod naše teme. Zgrešili smo dve vprašanji o astrologiji. Prvo je bilo: »Iz česa je sestavljen komet?« Odločali smo se, ali iz kamna ali ledu. Rekli smo kamna, saj se nam je zdelo logično. Učiteljica je rekla: »Narobe, iz ledu in vode.« Anej je bil zelo jezen, saj smo imeli skoraj prav. V tej igri smo bili izenačeni s Four. Drugo igro smo srčno hoteli zmagati, a tudi tokrat nam ni uspelo. V finalu so bile naše tekmice Smajliji in Best girls. Prvo vprašanje je bilo pravzaprav uganka. Še mi nismo vedeli. Drugo vprašanje pa je odločilo. Dekleta so se dogovarjala, napetost je rasla in bum! Maja je dvignila roko kot raketa. Imela je popoln odgovor, niti ene same napake ni bilo. Bil sem vesel, Anej pa je bil zelo razočaran. Kviz je bil naravnost fantastičen in zabaven. Čeprav smo zgubili, sem se zabaval. Ta dogodek ima tudi nauk: Če si poraženec, še ne pomeni, da se nisi zabaval.

Erazem Brinovec, 6. a PRVIČ NA SMUČEH Zbudili smo se v megleno jutro, se umili in šli na zajtrk. Čakal me je trenutek, ko bom prvič stopila na smuči. Ta trenutek mi je bil najbolj zanimiv, a tudi malo težek. Končno sem bila na smučeh, sem si v mislih govorila, medtem ko sem izmučena teptala sneg. Spustila sem se po bregu in … buf padla sem po snegu kot kakšen nepreviden slon. Učiteljica me je videla, kako se držim za kolena in rekla: »Ko bomo odšli notri, ti bom namazala koleno!« Še zmeraj me je bolelo, pa čeprav sem ležala v snegu. Malo je manjkalo, pa bi že odpela smuči in odšla v kočo. Ampak učiteljica je rekla, da se splača potruditi. In res se je. Po dveh urah smučanja smo vsi šli h kosilu. Bilo je odlično! Že spet to smučanje, sem si mislila sama pri sebi. Samo še dve uri! Komaj sem čakala na spoznavni večer, da si malo oddahnem po takšnem naporu. Večerilo se je. Počasi smo se odpravljali v kočo in pospravljali smučarsko opremo. Večerja je bila zelo okusna. Odšli smo v sobe, se stuširali in šli v postelje. Nisem si mislila, da bo ta teden tako hitro minil. Prvi dan misliš spakirati in iti domov, ko se pa zares pripravljaš, pa rečeš: »Jaz bi še ostala!« Mar ni to čudno?

Mia Škoberne, 6. a

ZIMSKA ŠOLA V NARAVI


21

Bila je lepa, sončna nedelja. Z družino smo odšli k starim staršem na Dobeno pri Brežicah. Zbrala se je naša velika družina in dogovorjeni smo bili, da gremo na pohod na Mali in Veliki Cirnik. Vsi zbrani smo se primerno obuli in oblekli. Pot nas je vodila skozi gozd, ki je od naše družine poznan samo mojemu atiju. Veliko smo se pogovarjali, tekali, opazovali drevesa in gozdne rastline. Hodili smo že eno uro, ko smo prispeli na Mali Cirnik. Tam je lovska koča. Malo smo posedeli, otroci smo skozi okno opazovali lovske trofeje. Ko smo si odpočili, smo se odpravili proti Velikemu Cirniku. Prišli smo do odcepa za Veliki Cirnik. Mamico je zelo bolel trebuh, pot do Velikega Cirnika pa bi trajala še 45 minut. Mamica se je odločila, da se vrne domov, jaz pa z njo, ker je nisem želela pustiti same. Vsi so nas spraševali, če gre kdo z nama, če bova našli … Mami je bila gotova, da pozna pot. Poslovili sva se in jo mahnili proti domu. Gozdna cesta nama je bila znana. Mami je govorila, da še malo po poti naprej in v ovinku levo. Hodili sva in hodili, noben ovinek nama ni bil več znan. Srci sta nama veselo utripali. Prišli smo do nekega ovinka, ki nama je bil všeč in iz gozdne ceste zavili v gozd. Mislili sva, da sva na pravi poti, vendar sva se zmotili. Veselo sva tekli, se pogovarjali. Opazila sem, da je mami zaskrbljena. Vprašala sem jo, če ve, kam greva. Mami me je pogledala in rekla: «Neja, mislim, da nisva na pravi poti. Ne skrbi. Greva proti svetlobi in nekje bova prišli iz gozda. Tudi če na Hrvaškem.« Jaz sem imela cmok v grlu, stisnila sem mamico za roko in hiteli sva proti svetlobi. Hodili sva brez besed. To je trajalo kar nekaj časa. Kar naenkrat sva zagledali travnik. Zelo sva bili veseli. Na travniku so bile Lojzove ovce. Lojz je moj stric. Spoznali sva, da je to travnik, ki je nad hišo starih staršev. Oddahnili sva si.To je bila zelo mučna pot. Mami mi je pozneje povedala, da jo je bilo zelo strah za naju. Z mami greva še vedno na pohod, vendar se nikoli ne vračava sami domov. To pot sem si dobro zapomnila. Upam pa, da se mi to ne bo več zgodilo. Neja Tomše, 6. a

Prejšnje leto sem s sestrično, bratrancem, babico in dedkom doživela srhljiv in nevaren izlet do slapov Bojanca. Mislila sem, da bo to čisto navaden izlet. A še zdaleč ni bil. Najprej smo se odpeljali do vikenda, ki je v lasti mojih starih staršev. Od tam smo odšli po ravnini, da smo prispeli do začetka poti ob prepadu, ki vodi do slapov. Ko sem zagledala prepad, se mi je zvrtelo v glavi. Ob pogledu nanj me je postalo zelo, zelo strah. Ob poti na robu prepada je bila ob dve drevesi privezana vrv, na drugi strani poti pa je pred našimi očmi rasla velika skalnata stena. Oprijela sem se seveda stene, saj me je skrbelo, da bi se vrv lahko utrgala. Počasi smo se spuščali navzdol, nato pa spet gor. To se mi je zdelo čudno. Zakaj se pot spušča, nato pa se spet vzpenja? Prišli smo do dela, kjer je bilo potrebno plezati po kovinskih vodoravnih ceveh. Kot lestev. Nato smo šli samo še dol. Ko sem videla slap, do katerega se je treba spustiti po od vode mokrih kovinskih ceveh, mi je postalo slabo. »Zakaj sem morala riniti na ta bedast izlet?« sem si ponavljala v mislih. Zakaj nisem ostala doma? Končno smo prišli do slapov. Tam smo splezali na manjšo skalo, da je voda škropila po nas. Nato smo nekaj popili ter se preoblekli v

MOJE JUNAŠTVO

MOJE JUNAŠTVO


22

sveže in suhe majice. Zdaj sem bila povsem suha, le lase sem imela še malo mokre. Sledilo je še nekaj plezanja, nato pa smo po ravnini odšli nazaj do vikenda. Ta dogodek mi bo ostal v spominu, ker me je bilo tisti dan pošteno strah. Najbolj v spominu pa mi je ostal znak z napisom: «PREHOD NA LASTNO ODGOVORNOST«. Takrat sem namreč mislila, da to pomeni: »Pot je urejena, a nevarna.«

Nika Zakšek, 6. a

Kot veste, se v vsakdanjem življenju dogajajo tudi nevarne nesreče. No, tudi jaz nisem najbolj spretna. Tu je eden izmed mojih najnevarnejših dni. Nekega poletnega dne smo se z družino odpravili v adrenalinski park v Maribor. Tam sem bila že velikokrat in vsakič je bilo zabavno. Ko smo prispeli, smo najprej kupili karte, nato pa poskrbeli za varnost, tako da smo si na glavo nadeli čelado in okoli pasu še varnostni pas. Obstajajo lahke, srednje in težke proge. Ponavadi sem hodila na srednje oziroma rdeče proge. Ker pa sem se teh že naveličala in sem bila polna adrenalina, sem hotela preizkusiti še najtežjo oziroma črno progo. Bilo me je strah, a vseeno je zmagala radovednost. V hipu sem že bila na progi. Vse je šlo odlično, dokler nisem prišla do visečih lončkov. Takrat pa me je bilo strah kot še nikoli. Mislila sem, da bom za vedno obtičala tam zgoraj. Spodaj sta mami in ati kričala, kaj naj naredim. Nekako takole sta rekla: »Skoči na lonček, nato pa počasi naprej!« Vendar si nisem upala. »A če se ne bom premaknila, potem bom obtičala,« sem si mislila. Zato sem zbrala ves pogum in odmislila vse naokoli. Mislim, da je bilo takrat tudi mamico in atija na smrt strah. Nato pa sem skočila. Uspelo mi je. Pristala sem na lončku. Takrat sem se opogumila. Hitro sem skočila na naslednji lonček. Vendar zdaj nisem pristala na lončku, ampak sem padla v globino. Videla sem lahko, kako so mamici tekle solze, vendar se na srečo nisem poškodovala, le obvisela sem na vrvi, ki sem jo že prej na srečo pravilno pripela na tako imenovano zajlo. Potem je ati hitro poklical reševalce, ki so bili v sprejemni koči. Hitro so prišli in zlezli na lestev oziroma vrv. Ko so prišli do mene, so pritisnili nek gumb na mojem varnostnem pasu. Tako sem se varno in hitro spustila na trdna tla. Stekla sem k mamici in atiju ter ju močno objela in se jima navihano a še vedno malo prestrašeno nasmehnila. Zdaj vem, da moram vedno iti na progo, ki je primerna moji velikosti ter starosti. Iz tega sem se celo nekaj naučila. Še vedno pa vsako leto z družino obiskujemo adrenalinske parke in se vsi skupaj prav pošteno zabavamo.

Robin Sotošek, 6. a


23

[Vnesite citat iz dokumenta ali

povzetek zanimivega dela besedila.

Polje z besedilom lahko postavite

kamor koli v dokument. Uporabite

kartico »Orodja za polja z

besedilom«, če želite spremeniti

oblikovanje polja z besedilom za

izbiro pojavnega citata.]

MED ZAVITIMI IN RAVNIMI MED ZAVITIMI IN RAVNIMI MED ZAVITIMI IN RAVNIMI MED ZAVITIMI IN RAVNIMI ČRTAMIRTAMIRTAMIRTAMI Bralna značka v Osnovni šoli Adama Bohoriča Brestanica

Zgodovinska raziskovalna nalogaZgodovinska raziskovalna nalogaZgodovinska raziskovalna nalogaZgodovinska raziskovalna naloga

Avtorji: Maruša BraAvtorji: Maruša BraAvtorji: Maruša BraAvtorji: Maruša Bračun Mentorica: Jožica Škrlecun Mentorica: Jožica Škrlecun Mentorica: Jožica Škrlecun Mentorica: Jožica Škrlec Neja TomšeNeja TomšeNeja TomšeNeja Tomše Jure KrajncJure KrajncJure KrajncJure Krajnc Maja BudnaMaja BudnaMaja BudnaMaja Budna Erazem BrinovecErazem BrinovecErazem BrinovecErazem Brinovec Anej VovAnej VovAnej VovAnej Vovčakakakak Gal Zakšek Gal Zakšek Gal Zakšek Gal Zakšek

Osnovna šola Adama BohoriOsnovna šola Adama BohoriOsnovna šola Adama BohoriOsnovna šola Adama Bohoriča Brestanicaa Brestanicaa Brestanicaa Brestanica

Brestanica, marec 2013Brestanica, marec 2013Brestanica, marec 2013Brestanica, marec 2013


24

»Branje mi pomeni sprostitev, tolažbo, nov pogled na določene stvari.«

Tako je napisala ena od bralk v anketi, ki smo jo med »bralnimi značkarji«1 izvedli za našo

raziskovalno nalogo. Beremo povsod. Na poti v šolo, v šoli, doma, v trgovini, na počitnicah …

Beremo na vsakem koraku. To nam pomaga, da razumemo pisna sporočila in jih znamo

uporabljati. Branje je koristno in ob njem nam je lahko tudi lepo.

V šolskem letu 2010/2011 smo si učenci in učitelji v letnem delovnem načrtu šole kot

prednostno nalogo zadali spodbujanje branja in negovanje bralne kulture. Projekt smo

poimenovali Branje – zibelka razvoja. Vanj so vključeni vsi učenci in strokovni delavci in seveda

šolska knjižnica. Bralna značka kot interesna dejavnost poteka v šoli neprekinjeno od leta 1970.

Vanjo je vključenih več kot polovico vseh učencev. Od prvega do petega razreda so mentorice

bralne značke razredne učiteljice, v drugi in tretji triadi pa je mentorica bralne značke šolska

knjižničarka, ki sledi potrebam in zanimanju vseh učencev. Spremlja branje leposlovja in branje

t.i. poučne literature. Včasih so seznami za bralno značko zajemali le leposlovje, danes pa

seznam ponuja različno poučno literaturo, o kateri bralci za bralno značko na srečanjih in

pogovorih z mentorico prosto izražamo svoja mnenja.

Raziskovalno nalogo smo delali učenci petega in šestega razreda. Branje za bralno značko nas

spremlja že od prvega razreda.

Naša naloga je sestavljena iz teoretičnega dela, v katerem smo se seznanili s tem, kako je bralna

značka nastala in z zgodovino bralne značke na naši šoli.

1 Bralci za bralno značko


25

Prvi zapis o bralni znački. Vir: Šolska kronika, 1966–1976

Podpis Leopolda Suhodolčana. Vir: Šolska kronika 1976–1984


26

Tabela1: Število bralcev in dobitnikov priznanj za bralno značko

Šolsko leto Število vseh

učencev

Št. učencev od 6. do 9.

razreda

Število bralcev za Bralno značko

% od vseh učencev

Priznanje osvojilo

Št. %

1998/1999

257

118

65

55

49 75

1999/2000

247

136

87

64

49 56

2000/2001

242

147

91

62

51 56

2001/2002

253

141

74

52

50 67

2002/2003

246

137

74

54

54 73

2003/2004

218

113

65

57

51 78

2004/2005

202

91

58

64

44 76

2005/2006

195

117

54

46

46 85

2006/2007

184

92

46

50

40 87

2007/2008

177

88

43

49

30 70

2008/2009

178

88

52

59

36 69

2009/2010

177

76

47

62

26 55

2010/2011

178

76

42

55

30 71

2011/2012

174

71

37

52 28 76


27

Rezultati ankete med učenci naše šole so pokazali, da večina bralcev za bralno značko ne bere

samo »za dušo«. Radi berejo, se o prebranem pogovarjajo in to kar so prebrali, predstavijo tudi

drugim. Pogovor kot oblika preverjanja jim ustreza, vedno pa obstaja del bralcev, ki se težko

pogovarja in želi drugačno obliko preverjanja prebranega. Z izborom knjig nimajo večjih težav.

Raje sami izbirajo knjige, tisti pa, ki potrebujejo pomoč in spodbudo, uporabljajo priporočilne

sezname knjig. Bralni klub bi pritegnil večino bralcev, kar pomeni, da si želijo pogovorov in

medsebojne izmenjave mnenj. Pričakujejo slovesno podelitev priznanj, želijo predstavo in gosta,

ki bi jim priznanja podelil. Priznanje je zanje nagrada in spodbuda, večina ne pričakuje, da bo

nagrajena tudi z oceno.

Bralna značka v Osnovni šoli Adama Bohoriča Brestanica se izvaja kot interesna dejavnost v

šolski knjižnici. Zato tudi knjižnica ni samo prostor, kjer si izposojamo knjige. Želimo si, da bi

imeli na voljo veliko raznovrstnih knjig, da bi med njimi lahko izbirali, ne samo sprejemali tisto,

kar nam je ponujeno.

Berem zato, ker želim dobro brati. Branje mi bo pomagalo do konca mojega življenja. (Gašper

Cvar)

Jaz berem, da se veliko naučim in da spoznam čim več pravljičnih bitji. Berem takrat, ko sem

jezna, da se sprostim. (Saša Radej)

Zame je branje spoznavanje novih besed. Berem kadar mi je dolgčas. Rada berem dolge zgodbe.

(Višnja Vovčak)

Zame je branje zanimiva pustolovščina. Berem takrat, kadar mi ati reče ali takrat, ko pride mami.

(Tamara Kopše)

Berem, ko sem srečen. Pri branju se ne počutim osamljenega. Rad berem knjige, ki so napete in

zanimive. (Lej Edvard Košir)

KAJ MENIJO UČENCI 3. RAZREDA O BRANJU


28

Berem, kadar imam čas. Če berem zanimive knjige, se počutim dobro. (Anja Resnik)

Najraje berem doma bratcu. Berem zato, da se naučim novih besed in zato, ker me bo branje

spremljalo čez celo življenje. Zelo rada berem zelo napete zgodbe. (Stella Resnik)

Jaz berem zato, da se veliko naučim. (Matej Cerovšek)

Zame je branje super, ker rada berem. Najraje berem zgodbe in pesmice. (Matej Cerovšek)

Jaz berem zato, ker imamo vsako leto koledar branja. Ko berem, se zelo dobro počutim. Berem

takrat, ko sem žalosten. (Oskar Ribič)

Jaz berem zato, da se kaj naučim in da bi bil boljši v šoli. Berem rad zvečer. Najraje prebiram

enciklopedije. (Tim Breznikar)

Najraje berem, kadar sem žalostna ali jezna. Ko berem, se počutim dobro. Berem za bralni

trening, da se naučim kaj novega, da spoznam nove besede in za veselje. (Patricia Bizjak)

Jaz berem zato, ker so knjige zelo zabavne in zanimive. Zelo všeč so mi knjige o Groznem

Gašperju. (Anže Škoda)

Berem zato, da mi ni dolgčas. Najraje berem knjigo Pikijeve zgodbice za kratek čas. (Anže Škoda)

Zame je pravo branje hitro gor in dol, levo in desno, ampak jaz tega še ne znam. Jaz berem lepo

sproščeno in tudi če je napeto, poskušam zadržati to napetost. Ampak, če je treba, jo tudi

izkažem. To je zame pravo branje. (Pia Marie Ružič)

Zame je branje pravo potovanje čez knjigo. Berem kadarkoli, kolikor mi rečejo. Berem kadar sem

žalosten in iz veselja. (Jure Zupan)

Zame je branje, da se nekaj naučim. Berem takrat, ko sem vesela. Rada berem Zgodbe o lisici in

zajcu. (Nika Žibert)

Jaz berem, ko mi je dolgčas. Vsak dan ne berem. Knjige so zanimive. (Jan Begić)

Jaz berem zato, da bi lepo brala. Berem doma, ko pridem iz šole. (Jan Begić)

Berem takrat, kadar želim. (Jan Begić)


29

Pravljice Pravljice vsi otroci radi imajo, nikoli se jih ne naveličajo. Za njih je pravljični svet mehak ter lahek kot balet. Vitezi, gradovi, kraljične, zmaji, medvedki in spletične. Andersen, Grimm ter vsi ostali, otroci smo vam hvaležni, da ste pravljice napisali. Ko bodo otroci mamice in očki postali, bodo pravljice svojim otrokom pripovedovali. Pravljice v naših srcih živijo, nikoli se ne pozabijo. Nika Zakšek


30

V petek, 24. maja, smo se ob osmih zjutraj odpravili na pot. Vsi smo imeli v torbi malico in pijačo, tako da nismo bili lačni. Približno ob 11-ih smo prišli v Idrijo, kjer smo si ogledali rudnik. Razdelili so nas na tri skupine in nam dodelili tri vodiče, ki so nas popeljali skozi rudnik in razkazali, kako so tam rudarji delali. Še prej smo si pa ogledali kratki film na to temo. Seveda smo morali vmes še malo poseči po sladkarijah in sendvičih. Po ogledu rudnika smo bili spet na avtobusu, peljali smo se še dodatno uro. Prispeli smo v Tolmin, kjer smo si ogledali muzej soške fronte. Večino, kar je vodič povedal, sem že vedela. Ne pa vseh stvari: koliko kruha so pojedli vsi skupaj na dan in koliko vode so porabili. Prav tako nisem vedela, kakšne zastave so določene fronte imele ... in tako dalje. Vodič je bil malo starejši gospod, ki nam je nenehno "delil" odlične ocene in naredil ogled zanimivejši še s tem, ko smo tudi mi kaj sodelovali. Po ponavljanju zgodovine smo bili spet na avtobusu, kjer je bilo prav tako zabavno, saj smo prepevali, Tilen pa je igral na harmoniko. Zadnja postaja pa je bila McDonald's, kjer smo se do sitega najedli. Domov smo prišli okoli 20. ure. Izlet je bil bolj zanimiv, kot sem pričakovala. Mislim, da so se tudi drugi imeli lepo.

Pina Venesa Pintar, 9. a

V petek, 24. 5., smo se učenci osmega in devetega razreda odpravili na zaključno ekskurzijo. Zbrali smo se pred šolo, da nas učitelji preštejejo. Ob osmih je prišel avtobus in odpravili smo se na pot. Po dolgi dvourni vožnji smo prispeli v Idrijo. Pred ogledom rudnika smo pomalicali in si pogledali film o Idrijskem rudniku. Nato so nas razdelili v tri skupine in nas oblekli v rudarske halje in čelade. Po rudniku smo hodili približno eno uro, kjer nam je vodič povedal vse o rudarjih in o njihovem delu. Ko smo se vsi zbrali, smo se odpravili proti avtobusu, ki nas je peljal v Kobarid. V Kobaridu smo si ogledali muzej Soške fronte. Vodiči so nas peljali po muzeju in nam natančno povedali, kako in kje so potekale bitke.

Ob štirih smo se vrnili na avtobus in se odpravili proti domu. Ker si zaradi slabega vremena nismo ogledali bolnice Franje, smo se na poti domov ustavili v McDonald'su. Ob osmi uri zvečer smo se vrnili v Brestanico.

Karin Ferlin, 9. a

Z

A

K

L

J

U

Č

N

A

E

K

S

K

U

R

Z

I

J

A

D E V E T O Š O L C E V


31

ZAKLJUČUJEMO ŠE ENO ŠOLSKO LETO IN KOMAJ ČAKAMO

P O Č I T N I C E

!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Kaj nam je med počitnicami storiti ???????

Šolske skrbi in stvari

moraš v predal zakleniti,

da ti ne morejo počitnic greniti,

a tudi ne pobegniti.

Nato moraš počitnicam

natančno dneve prešteti

in vsak dan moraš nekaj

hoteti, želeti, početi.

Feri Lainšček

Documents

Osnovna šola Adama Bohoriča Brestanica Junij 2013osbrestanica.splet.arnes.si/files/2011/12/glasilo_ 2012... · 2014. 6. 27. · ISKRICE, glasilo u čencev Osnovne šole Adama Bohori