PIKA

Glasilo Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Ljubljana

Letnik 3 / številka 6 / 2009

VSEBINA

UVODNIK ................................................................................................................... 3 Adela Anzeljc

INTERVJU .................................................................................................................. 4 POGOVOR Z DUŠANOM PORENTO ........................................................................ 4

Miha in Simona Jakopin AKTUALNO ............................................................................................................... 7 VABILO K SODELOVANJU ........................................................................................ 7

Karel Jeraj: Slavica Zupanič ............................................................................. 7 JUBILEJ V SIJAJU BISEROV .................................................................................... 8

Slavica Zupanič KRITIČNA MISEL ...................................................................................................... 9 TEHNIČNI PRIPOMOČKI ........................................................................................... 9 Hal ............................................................................................................................ 10 Easy Reader – ker obstaja več kot en način branja knjige ....................................... 10 Victor Reader Classic X, Classic X+ ......................................................................... 11

Robert Hrovat Merič KDOR VE, NAPREJ POVE ...................................................................................... 11 ŠTUDIJSKI DAN SSI V IZOLI IN KOPRU ................................................................ 11

Slavica Zupanič KULTURA ................................................................................................................ 14 JAVNI DOGODEK V LJUBLJANI ............................................................................. 14

Slavica Zupanič NAPOLEON REČE: ILIRIJA VSTAN ........................................................................ 15

Slavica Zupanič LITERARNI KOTIČEK ............................................................................................. 16 NOVOLETNA ........................................................................................................... 16

Miha Jakopin UBOGI BOGATAŠI ................................................................................................... 17

Joţe Prijatelj KAKO SI? ................................................................................................................. 17

Mirjana Šernek Umrl je dne ............................................................................................................... 18

Ivan Mlačnik ŠPORT ..................................................................................................................... 19 POHOD NA KREDARICO ........................................................................................ 19

Zdenka Tomaţič SLEPEMU SE VSE ZGODI ...................................................................................... 20

3

UVODNIK Pa je spet leto naokrog. Tudi Pika je spet tukaj. Za tiste, ki bi radi nekaj povedali članom našega društva in drugim, ki berejo Piko, pa seveda za tiste, ki bi to radi prebrali. Ţal nam tokrat malce primanjkuje dobre volje, kot kaţe se ni nikomur primerilo nič smešnega, ničesar takšnega nismo prejeli. Upam, da vam bo naše glasilo vseeno polepšalo praznike. Pika nam je ţe dobra znanka, čeprav je vsakič malo drugačna, spet nova. Je boljša, kot je bila, ali ni? To najbrţ sploh ni pomembno. Takšna je, kakršno smo vsi skupaj sestavili. Včasih je bolj, drugič spet manj raznolika. Ni nekakšno poročilo o tem, kaj smo člani ljubljanskega društva v tem letu, ali tej polovici leta, počeli ter kako smo se imeli, pa vendar naše glasilo o tem veliko pove. Večina člankov nas spominja zanimivih in lepih dogodkov, ne vseh, le nekaterih, toda o drugih ni tokrat nihče nič napisal. Če kdo kaj pogreša, lahko to do drugič popravi in doda glasilu svoj prispevek. O tem, kako smo se imeli in kaj zaposluje naše misli, pa ne govorijo samo pesmi, ampak med vrsticami kar vse glasilo. Ţe to, kdo je pisal in kaj, nam veliko pove o vzdušju med člani. In prav to je tisto glavno, kar naj glasilo pove. Kot lahko vsak opazi, je v Piki še veliko prostora za nove sodelavce, saj zelo redko napolnimo vse rubrike. Če bi bilo treba, bi z veseljem dodali še kakšno novo. Le pridruţite se nam!

4

INTERVJU V tej rubriki v vsaki številki objavimo intervju z nekom, ki je pomemben za nas slepe in slabovidne. Lahko je to intervju s kakšnim našim članom ali članico, lahko pa z nekom, ki sicer ni naš član, a s svojim delom pomembno vpliva na naš vsakdan. Vse bralke in bralci ste lepo povabljeni, da predlagate osebo za intervju na teh straneh.

POGOVOR Z DUŠANOM PORENTO Ţe meseca aprila sva obiskala dolgoletnega člana MDSS Ljubljana ter ustvarjalca avtorske glasbe Dušana Porento. Dušan sedaj ţivi na Vrhniki v prijetni sobici v domu starejših občanov. Z veseljem je bil pripravljen z nama spregovoriti nekaj o sebi, o svojem ţivljenju in glasbenem ustvarjanju. Kje in kdaj ste rojeni? Dušan: Rodil sem se 20. 08. 1932 na Vrhniki. Od doma starejših občanov je samo 250 m, do tja, kjer je stala hiša mojega starega očeta in v tej hiši sem bil tudi rojen. Ste edini otrok v vaši druţini, oziroma imate brata ali sestro? Dušan: Imel sem še sestro, a ji je ţal med NOB sovraţnikova krogla prebila srce in je padla v brezno. Včasih sem šel večkrat do tega brezna in se jo rad spominjam še danes. Pokazal je tudi njeno sliko, ki jo hrani na vidnem mestu, na omari. Kakšno je bilo vaše otroštvo in kdaj ste sploh izgubili vid? Dušan: Vid sem izgubil v decembru leta 1943. Drugače pa sem bil čisto normalen otrok. Rad sem skakal na okrog, bil vesel kot vsi otroci in včasih tudi ponagajal. Je bila izguba vida za vas in vašo druţino hud udarec, in kako ste kot slepi ponovno zaţiveli? Dušan: Sigurno je bil zame in mojo druţino to zelo hud udarec. Takrat sem imel samo mamo, očeta ni bilo več in oba z mamo sva takrat preţivljala kar teţke trenutke. Tudi med slepimi še ni bilo take organiziranosti, kot je danes. Je pač bilo, kot je bilo, in ne da se pomagati. Pri vsej stvari nisem bil nič kriv. Rekli bi, da sem bil takrat ob nepravem času na nepravem mestu. Videl sem še, ko je neki fant drţal nekaj v rokah. Ločila sta naju le slaba 2 metra, ko je tista stvar v njegovih rokah eksplodirala in se je zgodilo. Kje ste obiskovali osnovno šolo? Dušan: Najprej sem 2 razreda obiskoval na Vrhniki, potem pa v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Takrat se je ravno preselil iz Kočevja v Ljubljano. Ste se po šolanju kmalu zaposlili? Dušan: Kar hitro sem dobil prvo zaposlitev, ker sem si ţelel lastnega zasluţka, da ne bi bil v breme svoji mami, ki je takrat sama prisluţila le malo denarja. Zaposlil sem se kot telefonist na sindikatih na Miklošičevi v Ljubljani. Kdaj pa ste imeli prvi stik z MDSS Ljubljana? Dušan: Po pravici povedano, se tega ne spomnim. Moralo je biti kmalu po vojni, oziroma kmalu po ustanovitvi društva slepih in slabovidnih v Ljubljani. Ste tudi takrat v začetku delovanja našega medobčinskega društva slepih in slabovidnih organizirali razne prireditve, proslave in druţabna srečanja?

5

Dušan: Seveda, tega je bilo kar precej. Treba se je bilo samo organizirati, da smo se na kakšni prireditvi lahko predstavili kot neka celovita enota. Ste prispevali na teh prireditvah tudi kakšno svojo glasbeno točko? Dušan: Ja, seveda! Samo meni se ni zdelo to nič posebnega. Kasneje pa so le ugotovili, da gre za mojo glasbo in začeli drezati vame, zakaj nič ne povem. Kasneje pa sem le obupal in jim rekel, če moram to povedati, je potem to moja glasba – ha ha ha. Kje pa ste dobili prvo osnovo glasbenega znanja? Dušan: Tega se ne spomnim natančno. Prišlo je kar samo od sebe. Po malem sem začel, niti nisem vedel, kam to pelje, kasneje pa sem le ugotovil, da je glasba tista, ki lahko v njej kaj naredim. Ste glasbo ustvarjali po posluhu, ali ste uporabljali notni zapis? Dušan. Do neke mere je bil res posluh, drugače pa so morale biti postavljene tudi note. Igrate poleg harmonike še kakšen instrument? Dušan: Malo sem klempal še klavir, pa tudi harmoniko sem kasneje kar malo zanemaril. Kdaj pa ste dobili svojo prvo harmoniko? Dušan: To je bil tudi en hec. Mama je vedno govorila o harmoniki. Sosed, ki je takrat delal na ţagi, je prosil tamkajšnje delavce, naj vsak prispeva kakšnega kovača in tako mi je nekega dne prinesel malo harmoniko na 32 basov. Veste kako sem bil takrat vesel, tega ne morem opisati. Kar predstavljajte si, kako je otroku, ko dobi novo igračo. Rekli so mi, naj pridno vadim in čez mesec ali dva pridejo poslušat, kaj sem se naučil. Pa so tudi res prišli! Včasih so me kar na dvorišču nagovorili, naj kaj zaigram. V začetku sem jim zaigral tisti dve viţi, saj več nisem znal. Pa so me hvalili: »Ooo, kako dobro igraš!« Moram reči, da se mi je kar dobro zdelo, in tako se je začela moja glasbena pot. Reči moram še, da mi je kdo, ki je igral harmoniko, tudi včasih kaj pokazal. Koliko avtorskih skladb ste napisali? Dušan: Ha ha ha, tega pa ne vem! Tega vprašanja mi ni zastavil še nobeden. Tega je verjetno kar precej. Včasih so me prosili, naj kaj napišem za kakšno prireditev in je ostala pesem po prireditvi ţe preteklost. Velikokrat sem imel kakšno stvar ţe pripravljeno v glavi, ko je bilo treba, sem jo lahko stresel kar iz rokava. Če je bilo ravno kvalitetno, ne morem reči, je pa bilo. Z Darkom Ţajdelo, ki naju je peljal k vam in je bil vaš dolgoletni spremljevalec, smo se o tem pogovarjali v avtu. Omenil je število 160 avtorskih skladb. Ali bo to drţalo? Dušan: Tega pa res ne vem. Nikoli jih nisem štel, brez skrbi pa jih mora biti toliko. Darko: Tu naj pripomnim, da sem preko Dušanovih avtorskih pravic na radiju prišel do podatka, da je bilo na radiu vsaj enkrat predvajanih vsaj 160 njegovih skladb. Dušan mi je tudi podaril nekaj zapiskov, ki jih je prej hranila njegova mama. To so zapiski iz raznih revij in časopisov. Ste pisali tudi besedila? Dušan: Ja, »enih par« jih je res bilo, med drugim skladba 30 let, drugače pa ne. Večina ljudi vas res pozna po skladbi 30 let. Kako je nastala ta skladba, in kje ste dobili navdih, sploh pa, kako je prišla do Ota Pestnerja? Dušan: Ota sem opazil kot mladega fantička, ga nagovoril in mu ponudil narejeno pesem. Rekel sem mu, naj jo bi zapel in sva se je naučila. Z veseljem je sprejel mojo ponudbo. Potem, ko je zapel, je bil zelo navdušen, saj veste, mlad fant, in ko ti ljudje zaploskajo, se ti dobro zdi. Od kje pa navdih?

6

Dušan: To je teţko razloţiti. Jaz dolgo nisem razmišljal. Pri meni je to bilo 1, 2, 3, pa je bilo narejeno. Meni so samo rekli potrebujemo eno pesem in ţe je bila gotova – ha ha ha. Tu naj midva dodava, da je Dušan za skladbo 30 let, leta 1971 prejel prvo nagrado občinstva. Kot zanimivost je Dušan, kot naše društvo, praznoval 60 let, odkar je napisal svojo prvo skladbo. Leta 1952 pa je bila njegova skladba prvič predvajana na radiju. Dušan se ţal ne spomni, za katero skladbo je šlo. Prvič je nastopil na Slovenski popevki leta 1963 na Bledu s skladbo Na plesu in osvojil tretjo nagrado občinstva. To je bila zanj prva nagrada in ga je potegnila iz anonimnosti. Sodeloval je tudi na drugih festivalih: – Narečna popevka, Melodije morja in sonca, Opatijski festival, festival v Beogradu itd. V Beogradu je s skladbo Moj koledarček v izvedbi Barbare Jarc prejel drugo nagrado. Ţal ta skladba ni bila nikoli predvajana na radiu, takrat še na radiju Ljubljana. Pisal je za znane slovenske vokaliste, kot so: Čarli Arhar, Edvin Fliser, Elda Viler, Irena Kohont, Majda Sepe in ostali. Dobil je tudi nagrado za skladbo Osamljeni korak. Skladba je bila največkrat predvajana na radiju v letu 1980. Zapela sta jo Ivanka Kraševec in Stane Mancini. Dušan se je preizkusil v različnih zvrsteh glasbe. Pisal je od jazza, do narodno zabavne glasbe. Napisal je celo 26 skladb za Beneške fante. Je glasba tista, ki bi jo slepi morali gojiti v sebi? Dušan: To je teţko reči. Glasbo moraš imeti rad, moraš jo čutiti in gojiti v sebi. Tudi

sam sem to nekaj časa v sebi mlel in mlel, da sem začutil melodijo, da je stvar dozorela. To so opazili tudi drugi in me začeli vzpodbujati, naj še naprej tako nadaljujem. Ker pa sem bil v tistih letih trapast, sem naredil vse, kar so mi rekli, in kasneje se je izkazalo, da gre za dobro muziko. Seveda, ţe otroku moraš dati veselje do glasbe in ga vzpodbujati. Le veselje pa je premalo, biti mora tudi malo talenta. Še kdaj vzamete v roke harmoniko? Dušan: Oja, včasih pa le kaj zaigram.

Tudi nama je bil pripravljen nekaj zaigrati. Kar se tiče harmonike naj poveva, da je Dušan še v zelo dobri formi. Sedaj ţivite tu na Vrhniki v domu starejših občanov. Se tu dobro počutite? Dušan: Počutim se dobro, včasih srednje. Prav nič mi ne manjka, a včasih si ţelim odprtosti, vleče me ven na sprehod in zelo sem vesel kakšnega obiska, da se malo rešim štirih sten. Imate za konec še kakšno sporočilo za naše člane? Dušan: Vse članice in člane lepo pozdravljam, ţelim jim vse dobro, pa tudi, da bi bilo med slepimi čim več dobrih muzikantov ter da bi znali z glasbo nekaj iztrţiti. Na koncu smo odšli v bliţnji lokal in ob kozarčku še nekaj časa kramljali. Bilo je res zabavno, ko je Dušan pripovedoval svoje anekdote iz glasbenega ţivljenja. Kljub temu, da je ostal skromen, pa bo njegova glasba večno zapisana v Slovenskem glasbenem prostoru. Pogovarjala sta se: Miha in Simona Jakopin Foto: Darko Ţajdela

7

AKTUALNO Pika hoče sporočiti, vsaj nekaj tega, kar je na društvu trenutno aktualno. K sodelovanju vabi vse, ki za društvo ali na društvu kaj zanimivega počnete. Pišite Piki, da bodo vedeli vsi!

VABILO K SODELOVANJU Pri KPŠRD Karel Jeraj deluje kulturna skupina Optimisti, ki s prozo, poezijo in glasbo, predvsem naših članov, nastopa na prireditvah znotraj društva. V zadnjem času pa smo imeli tudi veliko nastopov zunaj. Na nastopih se nam pridruţijo naši glasbeniki, kot so duo Simi in kitarist Rok Janeţič. Če želite svoj prosti čas posvetiti kulturi, zraven pa se še imeti lepo, se nam pridružite. Prosimo Vas, da nam posredujete anekdote iz vašega ţivljenja, povezane s hendikepom, seveda tiste, z bolj veselo vsebino. Ţivljenje ima vsepovsod dve plati. Prijave in anekdote lahko posredujete na mail ladka.hunjet@gmail.com, na navadno pošto KPŠRD, Jamova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »za kulturno skupino Optimisti« ter na mobitel 041/439 – 400 (Ladka Hunjet, vodja kulturne skupine Optimisti). Za kulturo pri KPŠRD Karel Jeraj: Slavica Zupanič

8

JUBILEJ V SIJAJU BISEROV Jubilej je vez med preteklostjo in prihodnostjo. Je pa tudi čas, ko pregledujemo rezultate minulega dela in delamo načrte za naprej. Boljši so rezultati, bolj smelo tudi gledamo v bodočnost. Ta slavnostni dogodek je Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Ljubljana

obeleţilo 24. septembra 2009, ko je praznovalo 60. obletnico svojega delovanja. Slovesnost, ki je potekala v novi dvorani doma Zveze slepih in slabovidnih na Okroglem, se je začela z Mojčino pesmijo iz filma Kekec, ki jo je zapela Anja Pustak, gojenka Zavoda za slepo in slabovidno mladino. Po pozdravnem govoru predsednika društva Janeza Mlačnika se je pričel kulturni program, ki smo ga pripravili člani kulturne skupine Optimisti, ki ţe nekaj let deluje pri KPŠRD Karel

Jeraj. Še posebej je treba poudariti, da so vse predstavljene pesmi, glasba in proza avtorska dela naših članov. Sledili so pozdravni govori in voščila gostov. Program, ki ga je povezovala naša članica Sonja Pungartnik, se je končal z glasbo, ki ima v ţivljenju slepih in slabovidnih izreden pomen. To sta bili skladbi Luja Šproharja »Prave dame« in legendarna »Trideset let« Dušana Porente v izvedbi tria »Obletnica«. Skupino so sestavljali naši člani, izkušeni glasbeniki: Milan Šernek, Luj Šprohar in Mitja Osolnik, ki so svoje glasbene spretnosti zdruţili posebej za ta dogodek. Prijeten jesenski večer se je končal z druţabnim srečanjem in s slavnostno večerjo, za pripravo katere se je osebje doma na Okroglem zelo potrudilo. Ob vsem tem zanosu in poletu pa ne morem mimo vsakdanje realnosti, ko si zastavljam različna vprašanja. Ali smo si slepi in slabovidni dovolj prizadevali za enakovreden poloţaj v druţbi in za vključitev v javno druţbeno dogajanje? Ali je druţba izpolnila vse svoje obveznosti? Kako bo v bodoče poskrbljeno za izobraţevanje in za zaposlovanje naših mladih članov? Upam si tudi trditi, da ga trenutno ni junaka, ki bi znal odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja. Ne le funkcionarji invalidskih organizacij in akterji v druţbi, tudi slepi in slabovidni sami moramo z nenehnim dokazovanjem prispevati k izboljšanju našega poloţaja. Napisala: Slavica Zupanič

9

KRITIČNA MISEL Bi kdo rad odprl polemiko? Lahko gre za probleme slepih in slabovidnih, za Zvezo, Društva, medicinske, socialne ali druge probleme, lahko gre za problematiko, o kateri razmišljate, ne glede na to, ali je neposredno povezana s slepoto in slabovidnostjo ali ne. Za začetek ponuja razmišljanje, ki bi se rado razvilo v debato. V naslednji številki še vi povejte svoje.

TEHNIČNI PRIPOMOČKI Ali katerega od tehničnih pripomočkov zelo dobro poznate? Potem ga v tej rubriki lahko predstavite. Tudi če bi kdo rad več izvedel o kakem pripomočku, naj vpraša Piko, potrudila se bo najti odgovor in bo z veseljem predstavila tiste pripomočke, ki so še posebej zanimivi za bralce.

Lunar in Lunar Plus Podjetja Dolphin je razvilo programsko opremo, ki se uporablja za povečavo zaslonske slike. Namenjena je slabovidnim uporabnikom, ki za delo z računalnikom potrebujejo povečane črke na zaslonu, večji miškin kazalec ali kontrastno sliko.… Prednost te programske opreme je v tem, da je oblika črk gladka in čista tudi pri zelo visokih stopnjah povečave. Lunarjevo spreminjanje barv na zaslonu omogoča očem prijaznejše delo. Barve na zaslonu lahko povsem spremenite, na primer tako, da bo besedilo prikazano belo na bolj pomirjujoči črni podlagi. Lahko pa preizkusite katero drugo od več kot dvajsetih prednastavljenih visokokontrastnih barvnih shem. Zagotovo boste našli takšno, ki popolnoma ustreza vašemu vidu. Ko program Lunar zaprete, se prikaz slike na zaslonu vrne na privzete nastavitve operacijskega sistema Windows, kar je zelo dobra lastnost, če isti računalnik uporablja še kdo drug. Program Lunar je tudi hiter in enostaven za namestitev, hiter, odziven, stabilen in zanesljiv, ne potrebuje posebnih nastavitev, zdruţljiv s številnimi programi za Windows, ne zahteva veliko vaje za uporabnika. Lunar Plus vam ponuja moţnost uporabe govora, saj olajša delo s tem, da prebere večino besedila, ki je na zaslonu. Čeprav ne zavzame celotnega zaslona, vam omogoči govorno podporo. Zato vam, ko začne vaš vid slabeti, močno izboljša natančnost in delovno storilnost.

10

Lunar in Lunar Plus omogočata hitro delo, saj obstaja kar nekaj bliţničnih tip, ki vam precej olajšajo delo s programom, seveda pa s tem lahko tudi precej hitreje uporabljate program. Programske opreme Lunar in Lunar Plus bodo veseli predvsem dijaki in študentje ter uporabniki, ki uporabljajo različne računalnike, saj je program moţno kupiti na USB ključu, kar vam omogoča, da program uporabljate na vsakem računalniku, čeprav tam sploh ni nameščen. Enostavno vstavite USB ključ in ţe lahko začnete uporabljati računalnik. Lunar Plus omogoča uporabo sinteze s protokolom SAPI-5, kar pomeni, da lahko z njim uporabljamo slovenski sintezi Amebis Govorec in Alpineonov Proteus.

Hal Hal je izjemno prilagodljiv bralnik zaslonske slike, ki si zaradi svoje neverjetne sposobnosti, da "raste skupaj z vami" pridobiva vse večji ugled. Če ţelite uporabljati operacijski sistem Windows, ni potrebno gledati na zaslon, saj je moţna podpora sintetizatorja govora. Hal vam z uporabo govorne sinteze ali preko brajve vrstice lahko prebere vse, kar je na zaslonu. Tisto, v čemer se Hal resnično razlikuje od podobnih programov, je to, da "raste skupaj z vami". Začnite ga uporabljati s privzetimi nastavitvami. Začetek je enostaven, npr. celo stran vam lahko prebere s samo enim pritiskom na tipko. Ko boste sčasoma bolje seznanjeni z njegovo uporabo, boste ugotovili, da lahko nastavitve spreminjate hitro in enostavno in tako ustvarite zelo prilagojen bralnik besedila, ki vam ustreza, kolikor je to le mogoče. Izberite stopnjo obširnosti – koliko informacij naj Hal prebere. Izbirate lahko med več glasovi, s katerimi vam bo Hal bral in tako laţje izberete tistega, ki vam je resnično všeč. Hal omogoča vgradnjo slovenske sinteze govora Amebis Govorec in Alpineonove sinteze Proteus, saj podpira SAPI 5 standard. Hal je odličen tudi za iskanje po internetu in za razliko od drugih bralnikov zaslonske slike ga zapletene postavitve besedila ter raznolikost strukture spletnih strani ne zmedejo. Sčasoma vam bodo postale všeč tudi Hal-ove posebne lastnosti, kot npr. to, da pove, da se je na zaslonu nekaj spremenilo (številka strani) ali pa, da boste v programu za komuniciranje v ţivo s tipkanjem kmalu prejeli odgovor. Slepi lahko s pravo tehnologijo veliko doseţejo. Hal je napreden bralnik zaslonske slike z veliko vrednostjo in vsebuje vse in še več, kot potrebujete, za vaš uspeh. Vsebuje napredna orodja, ki jih lahko uporabite, da Hal "pametno" izurite, da ga boste lahko uporabljali tudi pri posebnih programih, ki jih morda potrebujete pri opravljanju vašega dela.

Easy Reader – ker obstaja več kot en način branja knjige Radi berete knjige? Seveda, ko imate pravo tehnologijo. Zaradi razvoja digitalnih zvočnih knjig DAISY, je branje za ljudi z disleksijo, slepe in slabovidne ter tiste z motnjami branja mnogo bolj produktivno. DAISY knjige so vedno bolj dostopne in vse kar potrebujete za branje, je programska oprema Dolphin EasyReader. EasyReader omogoči, da digitalne zvočne knjige predvajate na vašem namiznem ali prenosnem računalniku, in tako se vam ponudi še ena moţnost poleg te, da bi kupili DAISY predvajalnik zvočnih knjig. Orodna vrstica je enostavna za uporabo in sprememba glasu, hitrosti branja, barv in velikosti pisave je izjemno enostavna.

11

Victor Reader Classic X, Classic X+ Predstavljam vam predvajalnik DAISY in MP3 knjig Victor Reader. Predvajalnik je

izdelalo podjetje Humanware, ki se ţe dolga leta ukvarja z izdelavo tehničnih pripomočkov za slepe in slabovidne. Predvajalnik obstaja v dveh oblikah, v enostavni in zapletenejši, ki je namenjena predvsem dijakom in študentom. DAISY knjige so strukturirane tako, da se malo razlikujejo od dejanskih knjig, saj sama struktura omogoča navigacijo po poglavjih, podpoglavjih, naslovih, podnaslovih in straneh. Kateri nivo navigacije poasemzna

knjiga omogoča, je odvisno od same strukture, kako je knjiga posneta. VictorReader vam omogoča vse načine navigacije Kar je pa še najbolj pomembno, je to, da si v knjigi lahko izdelujete zaznamke, kar pomeni, da si lahko označite določeno mesto v knjigi, kar je podobno podčrtavanju z markerji. Deluje na CD zgoščenke, tako da vam sluţi kot ţe skoraj izumrli "Discman". Na predvajalniku lahko spreminjate hitrost govora ter višino glasu. Ponaša pa se tudi z zelo uporabno funkcijo spanja, kjer lahko nastavite čas, po katerem se predvajalnik samodejno ugasne. Vgrajen ima zvočnik, s katerim lahko poslušate knjige tudi brez slušalk, seveda se dajo nanj priključiti slušalke, primeren pa je tudi za poslušanje glasbe, bodisi v audio ali mp3 formatu. Vsebuje pomnilno baterijo, ki ima avtonomijo 10 ur. Predvajalnik je teţak 1.2kg. Še ena izmed najbolj pomembnih vrlin je, da je predvajalnik preveden v slovenski jezik, kar bo razveselilo mnoge starejše uporabnike. Vse informacije v zvezi s predstavljenimi tehničnimi pripomočki dobite v podjetju DIOPTA, na telefonski številki 01 51 981 48, na brezplačni številki 080 24 46, ali internetni strani www.diopta.si. Avtor: Robert Hrovat Merič

KDOR VE, NAPREJ POVE V tej rubriki je v vsaki številki prostor za vaše prispevke v zvezi s kakšno zanimivo dejavnostjo, s katero se ukvarjate. Vseeno je, ali gre za vašo poklicno dejavnost ali hobi, vaţno je le, da bo stvar zanimiva za širši krog bralk in bralcev. Na začetku morda tudi malo opišite vaše delo v zvezi z dejavnostjo, ki jo predstavljate ( kako dolgo ţe to počnete, na kakšen način prihajate do določenih podatkov itd.). Svoje prispevke nam pošljite na društvo, prisrčno povabljeni k sodelovanju.

12

ŠTUDIJSKI DAN SSI V IZOLI IN KOPRU Sobota, 19. septembra 2009, se je prebujala v čudovit jesenski dan, ki je vabil v vinorodna področja, v gore in ne nazadnje na morje. Tudi slepi in slabovidni iz vse Slovenije smo se odpravili proti morju, pa ne na kopanje, temveč na študijski dan SSI pri ZDSSS. Naš namen je bil spoznavanje zgodovine Izole, Kopra in celotne slovenske Istre. Ob prihodu v Izolo so nas sprejeli sonce, vonj po morju in nekaj tistega v zraku, kar lahko začutiš le ob obisku starih obmorskih mest. Ko se soočamo z zgodovino Izole, ne moremo mimo dveh pomembnih elementov njene preteklosti. To sta ladja Rex in istrska ţeleznica, ki nam ju je v galeriji Rex predstavil gospod Marjan Kralj. Ladja Rex Rex je bila italijanska čezoceanska ladja, ki je bila zgrajena v ladjedelnici v Genovi. Kljub njeni velikosti in razkošnosti so za njeno gradnjo potrebovali le dobri dve leti, splavili so jo poleti leta 1931. Po velikosti je prekašala celo svetovno znani Titanic. Visoka je bila 40 metrov, imela je 12 nadstropij, njena dolţina je bila 268 metrov, širina 31 metrov, najvišji jambor pa je dosegel 78,5 metra. Nosilnost ladje je bila 51 000 ton, največja hitrost je bila 29 vozlov, imela je 900 članov posadke in je lahko sprejela 2032 potnikov. Znotraj ladje je bil luksuzni hotel s šestimi zvezdicami. Za potnike na ladji je bilo izredno dobro poskrbljeno, saj so bili na njej: fizioterapevtski

kabinet, solarij, številne ambulante, lekarna, bolnišnica, dva velika bazena, telovadnica, številne trgovine, kino dvorane, gledališče itd. Vendar je bilo vse to le za potnike luksuznega in prvega razreda. V drugem razredu ni v tistem času nihče potoval, ker je to bilo manjvredno. Tretji razred je bil namenjen preprostim ljudem. Na ladji so celo izdajali svoj časopis z imenom

»Morske novice«. Rex je prvič izplul 27. septembra 1931. Na svoji prvi poti je ladja imela številne teţave, vendar je srečno prispela v New York. Dve leti je bil ovenčan z modrim trakom, tj. s častno lovoriko, ki jo dobi ladja, ki v najkrajšem času prepluje Atlantski ocean. Med 2. svetovno vojno so zaradi nevarnosti iz zraka ladji spremenili videz. Spremenila se je tudi njena namembnost, z njo so namreč prevaţali ranjence. Proti koncu vojne so hoteli Italijani ladji poiskati varno zavetje. Tako so jo 5. septembra 1944 odvlekli v koprski zaliv. Zaradi nizkega morja je ladja nasedla med Izolo in Koprom; današnja Ţusterna. 8. septembra istega leta so jo piloti ameriške vojske raketirali, ladja je začela goreti in se prevrnila na levi bok. Ob tem pa človek ne more mimo dejstva, da je bilo ladji, ki je bila dvakrat večja kot Titanck, posvečeno tako malo pozornosti. Šele v zadnjem času si posamezniki prizadevajo prikazati njeno kratko, vendar bogato plovno zgodovino.

13

Istrska ţeleznica Ta ozkotirna ţeleznica je potekala od Poreča do Trsta in je delovala med letoma 1902 in 1935. Ker je slovenska Istra takrat spadala k Avstroogrski, so progo gradili predvsem avstrijski graditelji. Proga je bila dolga 123 kilometrov, bila je najdaljša ozkotirna ţeleznica v Evropi ali celo na svetu. Največja nadmorska višina je bila 293 metrov, največji naklon proge pa je bil 28°. Na svoji progi je imela 35 postaj, 8 predorov, 11 mostov in 6 viaduktov. Tiri so bili široki 76 centimetrov. Vlak je bil potniški in tovorni, v Trst so vozili predvsem istrske pridelke (olje, sadje, zelenjava) in rudo. Kot danes se je tudi takrat istrska ţeleznica ves čas poslovanja otepala z izgubami. Po 1. svetovni vojni so ji začeli konkurirati avtobusi, ki so bili hitrejši in cenejši. Zaradi sprememb na politični karti Evrope po 1. svetovni vojni, se je sedeţ ţeleznice z Dunaja preselil v Pulo in lastniki so postali Italijani. Zadnji vlak je vozil 31. avgusta 1935. Za istrsko ţeleznico so značilne tudi številne nesreče. Največja tragedija pa se je zgodila leta 1921, ko so trţaški fašisti streljali iz vlaka na otroke, ki so se igrali ob progi, in jih nekaj ubili, nekaj pa ranili. Za to progo se je uporabljalo več imen. Graditelji so jo imenovali »poreška proga« ali »parencana«, kasneje so jo imenovali »istrska ţeleznica« ali na kratko TPC (Trst – Poreč – Canfanar), čeprav proga med Porečem in Canfanarjem ni bila nikoli odprta. Italijani so jo ob prevzemu imenovali »parencana« ali »parancana«, vendar se med prebivalci ob progi to ime ni prijelo. Ti so jo enostavno imenovali »vlak za v Trst«, »vlak za v Buje« ali »vlak za v Poreč«. Ob stoletnici odprtja proge so pobudniki za ohranitev vlaka sprejeli sklep, da se bo ta proga v bodoče imenovala »parancana«. Ne glede na ime je vaţno, da istrska ţeleznica ne gre v pozabo. Večina trase te proge je dobro ohranjena in na posameznih njenih delih poteka rekreacijska pot zdravja in prijateljstva. Po voţnji z znamenitim vlakom in po plovbi s še bolj znamenito ladjo nas je v Manziolijevi palači sprejel gospod Sivano Sau, podţupan občine Izola in predsednik samoupravne italijanske skupnosti in nas popeljal po dolgi in burni zgodovini Izole, vse od rimskih časov, gotske nadvlade, bizantinske in frankovske oblasti naprej. Vladali so ji tudi Benečani in oglejski patriarhi. Razen pogostih menjav gospodarjev so jo pustošile številne vojne, epidemije in kuge. Konec 18. stoletja je slovenska Istra pripadla Avstroogrski monarhiji (vmes je bila krajša francoska okupacija) in ji je pripadala vse do leta 1918. V tem času se je začel tudi gospodarski razvoj Izole. Od leta 1920 (rapalska pogodba) pa do leta 1945 je Izola pripadala Italiji. Po 2. svetovni vojni je prišlo do izselitve večine italijanskega ţivlja in začela je nastajali današnja podoba Izole. Prva pisna omemba Izole je iz leta 932, v cerkvenih listinah pa se izolska ţupnija sv. Mavra prvič omenja leta 1082. Sveti Maver je zaščitnik Izole in je po legendi čudeţno rešil Izolo pred napadom genovskega ladjevja. Po obilnem gurmanskem okrepčilu v jedilnici gostinske šole, ki se izredno dobro vključuje v turistično podobo današnje Izole, smo se srečali z Dragom Mislejem Mefom. To je izolski posebneţ, dobričina, pesnik, politik in novinar. Je tudi ustanovitelj izolskega lokalnega časopisa Mandrač (tudi del Izole in privez za ribiške ladje). Mef je zelo poudarjal izolsko posebnost in sicer, da se gospodarsko ni tako hitro razvijala kot ostala primorska mesta, ohranila pa je toplino in povezanost njenih prebivalcev. S tem se je tudi končal naš obisk v Izoli in odpeljali smo se v Koper, na sedeţ Medobčinskega društva slepih in slabovidnih. Tam smo precej izvedeli o njihovem delu in si ogledali stanovanjsko poslovno stavbo z bivalno skupnostjo. Pred odhodom v Ljubljano pa so nam pevke zapele nekaj pesmi v pristnem istrskem narečju. Tako

14

se je končal naš študijski dan in upam si trditi, da je zdaj slovenska Istra marsikomu še bolj pri srcu. Napisala Slavica Zupanič

KULTURA Kako vse nas zadeva kultura? Kako kot slepe in slabovidne in kako kot ljudi? Kako se v kulturi udejstvujemo? Kako jo doţivljamo? Pika skuša odgovarjati na tovrstna vprašanja, toda potrebuje vašo pomoč, da ne bi umolknila.

JAVNI DOGODEK V LJUBLJANI 12. septembra 2009 se je v Ljubljani odvijal javni dogodek v organizaciji Zavoda »BOB« v sodelovanju z MDSS Ljubljana in KPŠRD Karel Jeraj, s predstavitvijo

športnih in drugih aktivnosti slepih in slabovidnih. Zavod »BOB« je namreč od 10. do 13. septembra organiziral mednarodni sestanek predstavnikov mladinskih organizacij iz devetih evropskih drţav. Njegov namen je bil oblikovati skupni projekt participacije mladih z manj priloţnostmi in kulturnega dialoga, s partnerji v projektu (tokrat slepimi in slabovidnimi) pa doseči boljše prepoznavanje potreb za aktivno vključevanje mladih v javno druţbeno dogajanje. Projekt je financirala EU iz

sredstev programa »Mladi v akciji«. Tako je pribliţno dvajset mladih iz devetih evropskih drţav skupaj z nekaterimi člani društva na Šuštarskem mostu med 11. in 13:30 uro predstavljalo aktivnosti, s katerimi se ukvarjamo slepi in slabovidni: golbal (igra z zvenečo ţogo), hoja z belo palico, voţnja s tandemom, pisanje na brajev pisalni stroj, druţabne igre itd. K sodelovanju so bili povabljeni tudi mimoidoči, da se preizkusijo v predstavljenih aktivnostih, seveda pod enakimi pogoji kot slepi. Zato smo vsem, ki so ţeleli doţiveti to izkušnjo nataknili temna očala. Največ zanimanja je bilo za hojo z belo palico in za brajev pisalni stroj, otroke pa je navduševala predvsem zveneča ţoga. Vendar je večina mimoidočih dogajanje opazovala z varnostne razdalje. V popoldanskem času so na sedeţu MDSS Ljubljana potekale delavnice na temo projekta, sledilo je druţenje mladih udeleţencev. Dogajanje tega dne pa se je končalo s piknikom in sproščenim pogovorom med člani društva in udeleţenci projekta.

15

Ker večina bralcev ne pozna Zavoda »BOB«, naj spregovorim nekaj besed o tej organizaciji. Zavod »BOB« je zasebna, neprofitna organizacija, ustanovljena 13. septembra 2007. Glavna področja dela v zavodu so: mladinsko delo, neformalno izobraţevanje, izobraţevanje odraslih ter izobraţevanje na posebnih strokovnih področjih. Njihov program je aktiviranje mladih v javno druţbeno dogajanje, zlasti tistih z manj priloţnostmi. Ciljna skupina so mladi od 13. do 27. leta. Najpomembnejša projekta v zavodu sta »PUM«; projektno učenje mladih in projekt »LJUBLJANA JE GETO«. Namen projekta »PUM« je mlade vzpodbuditi in jih vrniti v izobraţevalni proces, da končajo šolanje. Projekt »LJUBLJANA JE GETO« pa je namenjen mladim v blokovskih naseljih v Ljubljani, da aktivno preţivljajo prosti čas in se preizkušajo na kulturnem in umetniškem področju. Program zavoda »PO MULCE NA UL´CE« je zares ambiciozen. Naj na koncu podam še ocene sobotnega dogajanja v Ljubljani s strani nekaterih

udeleţencev. MIHA JAKOPIN, predsednik KPŠRD Karel Jeraj: »Mislim, da je prireditev uspela in ţelim, da bi jih bilo v bodoče še več«. MATJAŢ VODEB, predstavnik zavoda »BOB«: »Mentorji mladinskih organizacij iz evropskih drţav so bili šele na kraju dogajanja seznanjeni s tematiko (drugačnost – slepota) in so se na to zelo različno odzvali. Nekateri so se zelo hitro vţiveli v situacijo, drugi pa so se ţeleli zadevi čim bolj izogniti. S strani Zavoda bo v bodočih projektih

potrebna boljša organizacija in priprava, s partnerji v projektu pa več dogovarjanja«. JANEZ MLAČNIK, predsednik MDSS Ljubljana: »Če odmislimo nekatere pomanjkljivosti, je zadeva potekala kar v redu. Ob tej priliki se je porodila ideja, da bi se slepi na tak ali podoben način enkrat letno predstavili javnosti«. Napisala Slavica Zupanič

NAPOLEON REČE: ILIRIJA VSTAN

Letos v Sloveniji obeleţujemo 200. obletnico ustanovitve Ilirskih provinc. Za počastitev tega jubileja je zadolţen poseben organizacijski odbor, ki pripravlja prireditve v tesnem sodelovanju s slovenskimi in francoskimi vladnimi, univerzitetnimi, raziskovalnimi in kulturnimi ustanovami. Vse poteka pod pokroviteljstvom slovenskega in francoskega predsednika vlade. Eno izmed teh prireditev smo si slepi in slabovidni (v organizaciji SSI) ogledali v Mestnem muzeju Ljubljana. Razstava z naslovom »Napoleon reče: Ilirija vstan« oţivlja obdobje francoske nadvlade na slovenskih tleh med letoma 1809 –in 1813. Prvič je pri nas na vpogled temeljni ustanovitveni akt Ilirskih provinc, to je mirovna pogodba iz Schönbrunna, ki jo sicer hrani francosko ministrstvo za zunanje zadeve. Razstava je nastala kot rezultat tesnega sodelovanja med francoskimi in slovenskimi muzeji, knjiţnicami in arhivi. Če napravimo kratek skok v zgodovino, povejmo, da je avstrijska oblast prepustila slovensko ozemlje Francozom 23. maja 1809. Slovenskim deţelam je Napoleon priključil Dubrovnik, Dalmacijo in Boko Kotorsko in z mirovno pogodbo v

16

Schönbrunnu ustanovil drţavno tvorbo Ilirske province, katerih prestolnica je postala Ljubljana. Province, imenovane po prednikih Ilirih, so bile priključene francoskemu cesarstvu, imele pa so tudi veliko suverenosti. Drţavno tvorbo je sestavljalo sedem provinc, na čelu katerih je bil generalni guverner. Nad Francozi so se na slovenskem navduševali predvsem izobraţenci, saj je prišlo do uvedbe slovenskega jezika v niţjih šolah in licejih ter do ustanovitve akademije. V tem obdobju je izhajal tudi časopis »Telégraphe official«, in sicer v francoskem jeziku. Ob jubileju pa je Mestni muzej izdal tudi slovensko verzijo časopisa. V naše kraje so Francozi prinesli novo omiko, mesta so dobivala sodobnejšo podobo, urejali so številne parke. Ena največjih pridobitev francoske nadvlade je odprtje Botaničnega vrta. V znanosti pa je to obdobje prodora Voltovih elektro-kemičnih odkritij, raziskav Krasa, proučevanja proteusov in mineralov. Te raziskave je vzpodbujal in tudi finančno podpiral mecen baron Ţiga Zois. Na razstavi v Mestnem muzeju je dan na ogled tudi njegov invalidski voziček. Med niţjimi sloji prebivalstva pa so bili Francozi izredno nepriljubljeni, ker so uvedli visoke davke in zaostrili odnos do rimokatoliške Cerkve. Po Napoleonovih vojaških porazih 1813 so Avstrijci ponovno zavzeli slovensko ozemlje in leta 1814 se je Francija dokončno odrekla Ilirskim provincam. Vendar je Napoleonov duh v naših krajih ostal še naprej. Dokaz za to je odkritje Plečnikove mojstrovine, Napoleonovega kipa na Trgu francoske revolucije, ob 120. obletnici Ilirskih provinc. Slepi in slabovidni smo na razstavi določene predmete lahko tudi otipali in zaposleni so nas tudi povprašali po naših občutkih. Iz vseh teh vprašanj izţareva ţelja, da bi v Mestnem muzeju Ljubljana kulturo čim bolj pribliţali skupinam obiskovalcev s posebnimi potrebami. Napisala Slavica Zupanič

LITERARNI KOTIČEK NOVOLETNA Dnevi so se odvrteli leto spet je naokrog, Zbrali smo se v dobri druţbi miza polna je dobrot. Ura bo polnoč odbila leto novo bo prišlo, Vsi kozarce si nalijmo in si srečo voščimo. Srečno novo leto zaţelimo si Praznujmo vse dokler se zunaj ne zdani, Srečno novo leto za vse ljudi, Naj na nebu zvezda srče zaţari. Iz toplih hiš oglasi se pesem In veselje vseh ljudi Poljub na licu nam pomeni,

17

Prijatelj le srečo ti zeli. Zunaj še sneţinke plešejo Mesec daje svojo moč, Narava v belo je odeta Lepa silvestrska je noč. Miha Jakopin

UBOGI BOGATAŠI Zakaj tako se grebete bogataši? Svoji smrti ne morete ubeţati, vedno hočete več, več in še več. Resnico zdaj vam govorim, da na mrtvaški srajci ţepov ni, ubogi bogataši to preverite še vi, da na mrtvaški srajci ţepov ni. Ko gospa v belem pride, za vaše bogatije in za vaše lumparije mar ji ni. Samo obrne se, se vas dotakne in ţivljenje vaše ugasne. Še zadnjič okoli trupla vašega se bodo zbrali. Tovariši, tovarišice, gospe in gospodje, ljudski mrhovinarji bodo postali in bodo modrovali, kaj še vse od vas bodo pobrali. Kot sem ţe omenil, da na mrtvaški srajci ţepov ni, prazen ček v ţaro ali krsto vam bodo dali, da se ne boste z njim obremenjevali in za večno mirni boste postali. Joţe Prijatelj KAKO SI? Trnje v celofan zavito, čista rosa v dlan ujeta. Sneţna belina tvoje vesti, pokapljana s packo moje nečimernosti... Kako si? Vem, da to ni vprašanje, ampak ciničen odgovor. Nekoč sem hitro ujela sonce mojih sanj,

18

a samo za trenutek je ţivela kraljica ljubezni v meni. Bogata sem postala, a samo za izkušnjo več. Spoznala sem, da je sreča v nas samih in okoli nas. Ne kupujte trnja v celofan zavitega, a tudi sami ga nikoli ne prodajajte. Saj veš, če se zbodeš boli... Mirjana Šernek Umrl je dne Je hodil po cestah in s pajki kramljal, V samotnih nočeh je s podganami spal, Izpraznil je flašo saj videl je dve, Pozabljen, osamljen umrl je dne. Z udarci si krampa on meril je čas, Ţaljivke in psovke jim pljuval v obraz, Tud' včasih počel je to kar se ne sme, V prahu in blatu umrl je dne. Je spletal si vence iz mehkih besed, Vsaj v pesmi ljubezni pustimo ţivet, Neštetokrat misel dotakne se nje, Obupan, brez pare umrl je dne. Nad mestom se vlekel je črni oblak, Cel svet če bi hotel bi vrgel v zrak, Če "da" je on rekel ni smelo bit ne, Nato se je zlomil, umrl je dne. In skupaj zapeli mrtvaški so spev, Z usti brez ustnic da zobe bi štel, Tete Matilde plesali so polko, K ustom nosili trohnobe majolko. In skupaj zapeli mrtvaški so spev, Z usti brez ustnic da zobe bi štel, Skupna naj njihova pesem se čuje, Hitro bo mimo, strup časa deluje. Ivan Mlačnik

19

ŠPORT

Slepi in slabovidni se za šport zanimamo in se z njim ukvarjamo, tako tudi Pika. Rada bi kaj povedala o športih, ki nas zanimajo, in predstavila doseţke, ki se o njih premalo ve. Ţeli si vašega zanimanja in pričakuje vaše prispevke. Poskrbite, da ne bi česa pozabila povedati!

POHOD NA KREDARICO Vrsto let je bila moja velika ţelja, da bi naše člane popeljala na Kredarico. Ob neki priloţnosti sem to tudi povedala naglas in takoj se je oglasilo nekaj članov, ki so bili

pripravljeni iti z menoj. Letos smo imeli srečo in nam je to uspelo. Zbralo se nas je sedem slepih in slabovidnih članic in članov s petimi spremljevalci in 27. avgusta smo se odpravili na dvodnevno turo. Pot nas je vodila iz Krme, preko Kalvarije, ki ima res pravo ime, na končni cilj, Kredarico. Po neprespani noči, saj smo si imeli toliko povedati, je naslednje jutro slabovidni Franci Tomšič iz Kočevja z vodnico in spremljevalcem osvojil vrh Triglava, ostali udeleţenci pa smo se odpravili v dolino. Pot je bila dolga in naporna.

Utrujeni, vendar srečni, smo srečno prišli v Krmo, kjer smo počakali še na skupinico, ki je osvojila vrh. Ob koncu bi se vsem udeleţencem pohoda rada zahvalila za prijetno vzdušje. Prav vsi, brez izjeme ste bili enkratni, zato je bil to eden izmed tistih pohodov, ki mi bo ostal za vedno v spominu.

Zdenka Tomaţič

20

SLEPEMU SE VSE ZGODI Kdor se rad nasmeje na svoj račun, ali na račun nevšečnosti, ki jih povzročata slepota in slabovidnost, lahko zaupa Piki svoje anekdote za dobro voljo, v razvedrilo in opozorilo. Slepi moţ je s palico previdno pritipal v restavracijo in sedel. Natakar in hkrati lastnik restavracije je urno pristopil k slepemu moţu in mu ponudil jedilni list. “Ţal mi je, natakar,” je moţ zavrnil jedilni list, “jaz sem slep in ne morem brati. Kar prinesite mi uporabljeni prtiček kakšnega od gostov pred mano, povohal ga bom pa se bom odločil, kaj bom jedel.” Lastnik je bil malo zmeden, saj takšnega gosta še ni imel. Stopil je v kuhinjo in s kupa porabljene umazane posode potegnil zamaščeni prtiček. Vrnil se je do slepčeve mize in ga ponudil gostu. In slepi moţ je prinesel prtiček k nosu in globoko potegnil zrak skozi nos. “Ja, ja, tole bom, goveji golaţ s polento in zraven zeleno solato.” Neverjetno, si je rekel lastnik sam pri sebi medtem ko je korakal proti kuhinji. Kuharica je bila njegova ţena in povedal ji je, kaj se je pravkar zgodilo. Slepi moţ je pojedel svoj obrok, plačal in odšel. Nekaj dni kasneje se je spet pojavil v gostilni in lastnik mu je spet porinil meni pod nos. “Gospod, se me spomnite?” je vprašal slepi. “Jaz sem slep!” “Oprostite”, je rekel lastnik, “nisem vas takoj spoznal.. Evo, ţe letim in vam prinesem uporabljen prtiček.” In je odšel v kuhinjo in se vrnil z zamazanim prtičkom in ga dal slepemu moţu. Potem ko je spet prav globoko potegnil zrak skozi nos je slepi moţ spregovoril. “Tole diši super. Vzel bom lososa v holandski omaki in zraven krompirjevo solato.” Nejeverno je lastnik odkorakal v kuhinjo, da prenese naročilo svoji ţeni, ki je bila kuharica, in mimogrede ji je še povedal, kaj se dogaja. Menil je, da ga slepi zafrkava in sklenil je, da ga naslednjič, ko bo prišel, preizkusi. Slepi se je pojavil čez dober teden in lastnik ga je videl prihajati in pohitel je v kuhinjo in rekel je ţeni. “Marica, pobriši se s temle prtičkom po muci, preden ga dam slepemu.” Marica je napravila, kot je moţ zahteval, in mu dala prtiček nazaj. Ko je slepi moţ vkorakal v gostilno, ga je lastnik ţe čakal pripravljen. “Dober dan, gospod, tokrat sem si vas zapomnil in vas ţe čakam s prtičkom”, je rekel usluţno. Slepi je prinesel prtiček k nosu, globoko je vdihnil in s presenečenjem na obrazu rekel: “Ooooo, nisem vedel da Marica dela tukaj..

Vir: internet, avtor neznan

IZDAJA

Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Ljubljana

Jamova 5, 1000 Ljubljana

UREDNICA

Adela Anzeljc

UREDNIŠKI ODBOR

Ivan Mlačnik, Viki Vertačnik, Barbara Krejči Piry

TEHNIČNI UREDNIK IN AVTOR RISB

Boštjan Vinkovič

LEKTORICA

Marija Anzeljc

MEDOBČINSKO DRUŠTVO SLEPIH IN SLABOVIDNIH LJUBLJANA

Jamova 5, 1000 Ljubljana, Telefon: (01) 25 22 360 Fax: (01) 25 14 279

Elektronski naslov: mdsslj@zveza-slepih.si Spletna stran: http://www.mdsslj.si

Vaše prispevke za PIKO lahko pošljete na

elektronski naslov: ivan@mdsslj.si, po navadni pošti ali jih osebno oddate na zgornji naslov društva

s pripisom »Za PIKO«