V Firencah rojeni Botticelli je pri štirinajstih letih postal vajenec pri zlatarju, pri sedemnajstih pa se je že učil v delavnici umetnika fra Filippa Lippija (1406–69). Možno je, da je za kratek čas odpotoval na Madžarsko zaradi freske, ki so jo naročili Lippijevi delavnici. Ko je končal uk, je slikal freske v lokalnih cerkvah in stolnicah skupaj s slikarjem in grafikom Antoniom del Pollaiuolom (1429/33–98), od katerega se je naučil umetnosti ustvarjanja iluzije razgibanosti. Nanj je vplivalo tudi Masaccievo obravnavanje prostora in fino modeliranje Andree del Verrocchia (ok. 1435–88), od samega Lippija pa se je naučil dekorativnih tehnik in razumevanja oblike. Leta 1470 je že imel svojo lastno delavnico in njegov valoviti, ritmični slog ter nežne barve so kmalu pritegnili nekatere največje pokrovitelje tistega časa, tudi rimskokatoliško cerkev in premožne florentinske družine, zlasti Medičejce.

Botticelli je klasične in humanistične ideje povezal s krščanstvom. Ustvarjal je mitološke in sakralne slike v naravni velikosti, oltarne slike in ljubke Madone. Leta 1481 ga je papež Sikst IV. poklical v Rim, da bi s freskami poslikal Sikstinsko kapelo. Naslednje leto je v Firencah naslikal Primavero (Pomlad) za poroko Lorenza de’Medici. Slikal je tudi portrete, ki so postali priljubljeni, ker so se predstavniki novega družbenega razreda trgovcev želeli ovekovečiti, vendar ne le kot statisti na verskih prizorih.

Zlata doba medičejske oblasti v Firencah se je končala s prevratom leta 1491. Firence je zdaj obvladoval fanatični dominikanski menih Girolamo Savonarola, ki je pridigal proti duhovni izprijenosti. Uvedel je »krese ničevosti« in Florentince spodbujal, naj sežgejo svojo lastnino ter si odrešijo duše. Čustva v Botticellijevih poznih sakralnih delih in simbolizem, ki ga uporablja, namigujejo, da je bil vpleten v prevrat. Pričel je slikati le religiozne teme in kmalu ga je nadomestila nova generacija umetnikov, med katerimi sta bila Leonardo in Michelangelo. Za več stoletij je utonil v pozabo, spet so ga pričeli ceniti šele v 19. stoletju, ko so ga znova odkrili prerafaeliti.

Pod pokroviteljstvom Lorenza de’Medici je Alessandro di Mariano di Vanni Filipepi, bolj znan kot Sandro Botticelli, postal najpomembnejši slikar v Firencah ob koncu 14. stoletja. Njegovi nežni obrisi in duhovnost združujejo dekorativni gotski slog z duhom humanizma in prostorskimi iluzijami florentinske umetnosti.

Sandro Botticelli1445–1510 • RENESANSA

30

31

KLJUČNA DELA Primavera ali Alegorija pomladi ok. 1482, GALLERIA

DEGLI UFFIZI, FIRENCE, ITALIJA Venera in Mars 1483, NATIONAL GALLERY, LONDON,

VELIKA BRITANIJA

Marija časti dete s petimi angeli 1485–90, BALTIMORE MUSEUM OF ART, BALTIMORE, ZDA

Oznanjenje ok. 1489, GALLERIA DEGLI UFFIZI, FIRENCE, ITALIJA

Rojstvo Venere

ok. 1485, tempera na platnu

172 x 285 cm

Galleria degli Uffizi, Firence, Italija

To je bila prva renesančna slika velikega formata z mitološko vsebino in velja za prvi renesančni akt v evropskem slikarstvu. Venera, rimska boginja ljubezni in lepote, se je pojavila iz morja in zdaj jo Zefir, zahodni veter, in njegova nevesta Flora s pišem potiskata na breg. Nimfa, ki simbolizira ponovno rojstvo, jo pozdravlja z ogrinjalom; cvetje med njenimi nogami napoveduje prihod pomladi. Model za Venero je bila Simonetta Vespucci, ljubica Giuliana de’Medici, ki je umrla, preden jo je Botticelli naslikal. Stoji v pozi Venus pudica, ki je sramežljiva in nedolžna, obdajajo jo bujni zlati lasje, osramje pa si nežno zakriva z elegantnimi prsti.

56

Svatba v Kani galilejski

1562–63, olje na platnu

677 x 994 cm

Musée du Louvre, Pariz, Francija

V Svetem pismu je Jezusov prvi javni čudež, ko na svatbi v Kani spremeni vodo v vino. Na tej velikanski sliki, namenjeni za benediktinski samostan na beneškem otočku San Giorgio Maggiore, se svatba odvija pred monumentalnim beneškim arhitekturnim ozadjem, ki ga je navdihnil Palladio. Vsaka od 130 figur ima drugačen obraz in barve sijejo kot dragulji. Veronese je vključil tudi svoj avtoportret – to je lik v belem, ki igra violo; ob njem sta Tizian in Tintoretto.

57

KLJUČNA DELA Večerja v Emavsu ok. 1559–60, MUSÉE DU LOUVRE,

PARIZ, FRANCIJA Najdenje Mojzesa ok. 1570–75, KUNSTHISTORISCHES

MUSEUM, DUNAJ, AVSTRIJA

Gostija v Levijevi hiši 1573, GALLERIA DELL’ACCADEMIA, BENETKE, ITALIJA

Štiri alegorije ljubezni 1575, NATIONAL GALLERY, LONDON, VELIKA BRITANIJA

Pietà 1576, ERMITAŽ, SANKT PETERBURG, RUSIJA

Veronese (vzdevek je dobil po svojem rojstnem mestu, Veroni) je pri štirinajstih postal vajenec pri krajevnem mojstru Antoniu Badilu (ok. 1518–60) in morda tudi pri Giovanniju Francescu Carotu (1480–1555/58), od katerih se je naučil lokalnih slogov in tradicij, vključno z močnimi barvami in kontrasti. Leta 1548 se je za krajši čas preselil v Mantovo, nato pa je leta 1553 prišel v Benetke in tam tudi ostal. Pri prvih naročilih je dosledno združeval veronsko slikarsko tradicijo z visokorenesančnimi dovršitvami ter nenavadnimi manierističnimi gledišči in dramatičnimi figurami. Kmalu je dobil velika naročila, tako sakralna kot profana, in s svojimi slikami za cerkev San Sebastiano, Doževo palačo in knjižnico Marciana se je uveljavil kot pomemben beneški umetnik, uvrščali so ga na enako raven kot Tiziana in Tintoretta. S svojimi perspektivičnimi učinki in značilno žarečo barvno paleto je znal doseči, da so bile nabito polne kompozicije videti ubrane.

Veronese je z navdušenjem slikal velikanske spektakle, ki so prikazovali veličastnost Benetk v 16. stoletju. Pomembni elementi so marmorni stebri, oblačila iz žameta in satena ter bleščeči se dragulji. Naslikal je številna sakralna, mitološka in alegorična dela, pa tudi portrete. Njegova sakralna dela so se gledalcem zdela še posebej osupljiva, saj jih je umestil v sodobna beneška prizorišča, svetnike pa je oblekel v draga oblačila in jih okrasil z dragulji. Veronesejeve dekorativne pripovedne slike so laskale egu mnogih beneških plemičev, ko so se primerjali z osebami iz Svetega pisma in klasičnih mitov. Številna dela razkrivajo njegovo očaranost nad arhitekturo, saj je vključeval natančne arhitekturne detajle in oblike, ki dopolnjujejo zgodbe. Veronesejeve zgodnje kompozicije so pogosto vsebovale dramatično strme perspektive; pozneje je postal bolj klasičen, vendar je vključeval dramatično svetlobo in barvno harmonijo. Približno od leta 1583 je ob svoji običajni bleščeči dnevni svetlobi pričel uvajati mehko svetlobo mraka. Nekatera od njegovih najsijajnejših del so freske, ki jih je naslikal zunaj Benetk. Ker je imel odlično organizirano delavnico z veliko produkcijo, je težko določiti, katero delo je zares njegovo. Po njegovi smrti so delavnico naprej vodili njegov brat in sinovi.

Poleg Tiziana sta bila v 16. stoletju še dva velika beneška slikarja. Eden je bil Tintoretto, drugi pa Paolo Caliari, znan kot Veronese. Veronese, katerega manieristični slog ter obravnavanje barve in teksture sta bila razkošna in energična, je slovel po mogočnih narativnih slikah z dramatičnimi in veličastnimi prizorišči.

Veronese1528–1588 • (BENEŠKA) VISOKA RENESANSA, MANIERIZEM

74

KLJUČNA DELA Pristanišče z Villo Medici 1637, GALLERIA DEGLI UFFIZI,

FIRENCE, ITALIJAItalijanska obalna pokrajina 1642, STAATLICHE

MUSEEN, BERLIN, NEMČIJA Merkur Apolonu krade živino 1645, GALLERIA DORIA

PAMPHILJ, RIM, ITALIJA Pristaniški prizor z Odisejevim odhodom iz dežele

Fajakov 1646, MUSÉE DU LOUVRE, PARIZ, FRANCIJA

Claude Gellée je bil po deželi, kjer je bil rojen, pogosto imenovan Claude Lorrain (Lotarinžan), ali pa kar preprosto Claude, kar je bil znak njegove velike slave in ugleda. Ko je bil star približno trinajst let, se je preselil v Rim, kjer je delal kot pomočnik pri Agostinu Tassiju (tistem, ki je posilil Artemisio Gentileschi). Takrat je bil Tassi že krajinar in vodilni italijanski slikar iluzionističnih fresk – in on je Clauda navdušil za perspektivo in krajinsko slikarstvo. Claude se je kratek čas učil tudi v Neaplju, leta 1625 pa se je vrnil v Loreno, kjer je z dvornim slikarjem Claudom Dernetom (1588–1660) sodeloval pri cerkvenih freskah v Nancyju. Čez dve leti je bil spet v Rimu, kjer je ostal do konca življenja. Uveljavil se je kot eden vodilnih krajinarjev v Rimu in leta 1633 postal član zelo ugledne Accademie di San Luca. Njegove krajine so se razlikovale od realizma tradicionalnega nizozemskega krajinskega slikarstva, saj je ustvarjal idealne naravne prizore, ki so bili lepši od resničnosti. Njegove nostalgične, melanholične ali sanjave oblike se vselej kopajo v nadzemeljski svetlobi.

V 17. stoletju so predstavniki srednjega razreda množično gradili nove domove in nagnjenje do okraševanja notranjščin je še povečalo Claudovo priljubljenost. Njegovi naročniki so bili večinoma premožni francoski ali italijanski plemiči in vedno je imel polne roke dela. Ker je bil njegov slog tako priljubljen, ga ni nikoli spremenil. Njegovo delo je ostalo izjemno vplivno še naslednji dve stoletji.

V 17. stoletju je krajina postala samostojen žanr. Claude Lorrain, slikar, risar in jedkar, je postal najslavnejši krajinar od vseh.

Claude Lorrain1600–1682 • BAROK, KRAJINA

75

Vkrcanje kraljice iz Sabe

1648, olje na platnu

149,1 x 196,7 cm

National Gallery, London, Velika Britanija

Kraljica je na obisku pri kralju Salomonu v Jeruzalemu in to domišljijsko pristanišče je ožarjeno z bleščečo svetlobo. Antiko obuja nadzemeljska, vendar veličastna arhitektura. Perspektiva je skrbno premišljena in predstavlja kontrast žarečemu ozračju.

78

KLJUČNA DELA Nicolaes Ruts 1631, FRICK COLLECTION, NEW YORK,

ZDA

Oslepitev Samsona 1636, STÄDELSCHES KUNSTINSTITUT, FRANKFURT, NEMČIJA

Avtoportret pred slikarskim stojalom 1660, MUSÉE DU LOUVRE, PARIZ, FRANCIJA

Nočna straža 1642, RIJKSMUSEUM, AMSTERDAM, NIZOZEMSKA

Suzana s starcema 1647, GEMÄLDEGALERIE, BERLIN, NEMČIJA

Rembrandt je bil eden prvih umetnikov, ki je slikal usmerjevalne poteze – torej poteze, ki sledijo smerem naslikanih predmetov – njegovo delo je bilo inovativno že preprosto zato, ker je gledalec lahko videl njegove poteze. Na njegovih poznejših delih so vidne še svobodnejše poteze, nekatere je nanesel celo s paletnim nožem. Medtem ko so bile njegove zgodnje slike elegantno dovršene, pa je za poznejša dela značilen bolj energičen in slikovit slog.

V petdesetih letih 17. stoletja je Amsterdam utrpel hudo gospodarsko depresijo. Upniki so od Rembrandta terjali denar in leta 1656 se je uspešno pogodil za obliko bankrota, s katero se je izognil zaporu. Zadnjih dvajset let življenja je slikal naročene portrete in tudi avtoportrete. Rembrandtova zmožnost natančno zajeti zunanji videz ljudi, ki jih je slikal, je razkrivala tudi značaj, ki se je skrival za pojavo. To razumevanje človečnosti skupaj z veščino pri njenem upodabljanju je bila ključna pri tem, da so ga tako zelo cenili.

Rembrandt se je rodil v Leidnu kot mlinarjev sin. Deležen je bil dobre izobrazbe in pri štirinajstih se je vpisal na leidensko univerzo, vendar jo je kmalu zapustil in se posvetil študiju umetnosti. Njegov najpomembnejši zgodnji učitelj je bil katolik Pieter Lastman (1583–1633), baročni slikar iz Amsterdama, ki ga je spodbudil, da se je osredotočil na dramatično svetlobo in razgibane kompozicije. Po šestih mesecih se je Rembrandt vrnil v Leiden in sprejel prve učence, vendar okoliščine tam niso bile ugodne za delo in v odsotnosti cerkvenih naročil si je moral prizadevati za naročila zasebnih pokroviteljev.

Leta 1631 se je Rembrandt preselil v Amsterdam, takrat najpomembnejše pristanišče v severni Evropi. Mesto mu je ponujalo veliko več priložnosti kot domači Leiden in njegov prvi portret je bila upodobitev bogatega trgovca Nicolaesa Rutsa. Po zaslugi dramatičnih svetlobnih kontrastov in prikaza različnih tekstur, ki so značilni za njegovo zgodnje obdobje, ga je to delo uveljavilo kot vodilnega portretista v mestu. Leta 1634 se je poročil s Saskio van Uylenburgh, sorodnico uspešnega trgovca z umetninami, kar je še bolj pripomoglo k njegovi uveljavitvi, saj mu je omogočilo, da je navezal stike s še več bogatimi naročniki. Uspehi so se nadaljevali in do leta 1639 je zaslužil dovolj, da si je lahko kupil veliko hišo. Toda po smrti žene in matere v štiridesetih letih 17. stoletja se je zazrl vase in začel slikati več sakralnih del. Njegove mitološke in sakralne slike so zaradi tople in pretanjene uporabe chiaroscura – igre kontrastov med svetlobo in senco – prežete z občutkom skrivnosti; te dramatične mojstrovine so mu prinesle izjemno priljubljenost. Zaslovel je tudi po svojih učiteljskih veščinah, zato so učenci kar drli v njegovo delavnico.

Rembrandt Harmenszoon van Rijn, ki na splošno velja za najodličnejšega nizozemskega umetnika in za enega največjih vseh časov, je svoje motive preobražal z izjemno tehnično veščino, naj bo v slikarstvu, kiparstvu ali jedkanicah. Njegovi dramatično osvetljeni prizori prikazujejo akcijo, dramo ali pomirljivo preprostost. Čeprav je doživel osebne tragedije, njegovo delo nikoli ni trpelo in številni avtoportreti ponujajo vizualno avtobiografijo njegovega razburljivega življenja.

Rembrandt1606–1669 • NIZOZEMSKI BAROK

79

Baltazarjeva gostija

ok. 1636–38, olje na platnu

167,6 x 209,2 cm

National Gallery, London, Velika Britanija

Rembrandt je dramatičnost trenutka podkrepil z žariščem blesteče svetlobe, ki jo je navdihnil Caravaggio. Babilonski kralj Baltazar iz starozavezne Danielove knjige je bogokletno stregel vino v svetih posodah, ki jih je njegov oče Nabuhodonozor odnesel iz templja v Jeruzalemu. To je trenutek, ko se pojavi božja roka in na zid napiše svarilo, ki pravi: »Preštel je Bog tvoje kraljestvo in mu odredil konec; stehtan si bil na tehtnici in izkazalo se je, da si prelahek; tvoje kraljestvo bo razdeljeno in izročeno Medijcem in Perzijcem.« (Dn 5, 25–28)

88

Gersaintov izvesek

1721, olje na platnu

163 x 308 cm

Charlottenburg, Berlin, Nemčija

Watteaujevo zadnje delo je bilo namenjeno za izvesek za trgovino z umetninami. Prikazuje notranjščino prodajalne, ki jo je vodil njegov prijatelj E. F. Gersaint, pri katerem je Watteau stanoval po svojem obisku pri zdravniku v Angliji. Delo je naslikano lahkotno in hitro, barve so subtilne, bisernate in mehke; toni so topli in zračna kompozicija ustvarja lahkotno in prijetno ozračje. Figure temeljijo na resničnih osebah, vendar so njihovi kostumi in drže igralski – to je pobeg iz resničnega življenja.

89

KLJUČNA DELA La Gamme d’Amour ok. 1712, NATIONAL GALLERY, LONDON,

VELIKA BRITANIJA

Ljubezen v italijanskem gledališču 1716, GEMÄLDEGALERIE, BERLIN, NEMČIJA

Elizejske poljane ok. 1717, WALLACE COLLECTION, LONDON, VELIKA BRITANIJA

Pastirji ok. 1717–19, CHARLOTTENBURG, BERLIN, NEMČIJA Ples ok. 1719, GEMÄLDEGALERIE, BERLIN, NEMČIJA

Watteau se je rodil v Valenciennesu, kraju blizu flamske meje. Bil je sin izobraženega mojstra krovca in tesarja iz srednjega razreda. Njegovi trije bratje so se pridružili družinskemu poslu, sam pa je pri petnajstih začel uk pri malo znanem krajevnem slikarju Jacques-Albertu Gérinu. Tri leta pozneje je odpotoval v Pariz, kjer se je preživljal s slikanjem sakralnih slik in kopiranjem del priljubljenih nizozemskih umetnikov. Spoprijateljil se je s trgovcem z grafikami Pierre-Jeanom Mariettom (1694–1774), ki je imel v lasti številne grafike po delih velikih mojstrov, kot so bili Rubens, Tizian in Bruegel. Posledica je bila, da je Watteaujev slog postal bolj sproščen. Od leta 1703 je sodeloval s scenografom Claudom Gillotom (1673–1722). Od takrat ko mu je pomagal okrasiti pariško operno hišo, je vse življenje ostal navdušen na italijanskim gledališčem in commedio dell’arte.

Leta 1708 je Watteau začel sodelovati s Claudom Audranom (1658–1734), kuratorjem v Luksemburški palači. V zbirki te palače so bila med drugim Rubensove slike o življenju Marije Medičejske z začetka 17. stoletja. Ta dela so bila za mladega umetnika razodetje in začel je spreminjati svoj pristop ter ustvarjati scela edinstvene iluzije, ki so odražale sodobni okus. Poleg tega je začel razvijati »chinoiserie«, kitajsko motiviko, ki jo je uporabljal za opaže, pohištvo in porcelan. V slikarstvu je začel ustvarjati sanjave pastoralne slike, ki so postale znane kot »fêtes galantes«. S tem ko je upodabljal figure v dozdevno mitoloških okoljih, je nagovarjal hierarhijo francoske akademije »primernih« slikarskih tém, obenem pa je ostal priljubljen pri kupcih.

Leta 1663 se je začelo letno umetnostno tekmovanje – Prix de Rome. Zmagovalec je dobil štipendijo za študij v Palazzo Mancini v Rimu. Leta 1709 se je Watteau prijavil, vendar ni zmagal. Tri leta pozneje je spet tekmoval; tistega leta ni bilo nagrad, vendar so ga povabili, naj se prijavi za članstvo v Kraljevi akademiji za slikarstvo in kiparstvo, kar je bil prestižen dosežek. Umrl je star komaj 37 let, potem ko se je velik del življenja boril z jetiko.

Francoski rokoko je naznanil Jean-Antoine Watteau, katerega očarljive in elegantne slike kažejo ljubezen do gledališča. Najbolj je znan po »fêtes galantes«, žanru, ki ga je izumil – gre za sanjave in idealizirane prizore, ki prikazujejo elegantne dame in gospode, ki se sproščajo ali igrajo v domišljijskem prizorišču na prostem. Njegova kratka, a bliskovita kariera je bila popoln zgled novega sloga.

Jean-Antoine Watteau1684–1721 • ROKOKO

108

KLJUČNA DELA Bog sodi Adamu 1795, TATE BRITAIN, LONDON, VELIKA

BRITANIJA Newton ok. 1805, TATE BRITAIN, LONDON, VELIKA

BRITANIJA

Nabuhodonozor ok. 1805, TATE BRITAIN, LONDON, VELIKA BRITANIJA

Dobri in zli angeli ok. 1805, TATE BRITAIN, LONDON, VELIKA BRITANIJA

Adam in Eva najdeta Abelovo truplo ok. 1826, TATE BRITAIN, LONDON, VELIKA BRITANIJA

in plodno obdobje njegovega življenja. Uporabljal je tudi več drugih tehnik. Izogibal se je oljnim barvam, saj je menil, da mu ne dopuščajo dovolj jasnih linij, pogosto pa je delal s tempero ter lesoreze, reliefne jedkanice, monotipije in akvarele. Številna njegova dela izražajo njegova čustva o človeški neiskrenosti in tesnobi.

Po političnih prevratih francoske revolucije leta 1789 je Blakeovo delo postalo še bolj radikalno. Leta 1800 ga je pisatelj William Hayley (1745–1820) povabil, naj pride živet na njegovo posestvo v Sussexu v južni Angliji. Preselil se je tja in bil navdušen nad naravno lepoto okolice, toda leta 1802 ga je veselje minilo. Naveličan Hayleyjevih trivialnih naročil in njegovih sosedov iz visoke družbe se je Blake leta 1803 preselil nazaj v London.

Toda uspeh se je izkazal za bolj izmuzljivega kot kdaj koli prej. Ko je leta 1809 pripravil razstavo v bratovi prodajalni nogavic, so se mu posmehovali kot »nesrečnemu norcu, ki ga pred zaporom varuje njegova osebna neškodljivost«. Do leta 1810 je Blake obubožal ter se odtujil od svojih prijateljev in pokroviteljev. Toda še naprej je delal in verjel, da je Jeruzalem, ep o vojni, miru in svobodi, njegovo najsijajnejše delo. Ko je dopolnil 60 let, so njegovo delo končno začeli občudovati mlajši umetniki.

Kot otrok je William Blake trdil, da je videl drevo, polno angelov. Med odraščanjem je razvil edinstveno oseben pristop k umetnosti in poeziji, pri čemer se je zatekal k različnim literarnim, mitološkim in svetopisemskim virom. Blake se je rodil na londonskem Golden Squaru kot sin uspešnega podjetnika. Pri desetih letih je začel obiskovati šolo risanja na Covent Gardnu, pri štirinajstih pa je postal vajenec pri Jamesu Basiru (1730–1802), graverju londonskega Društva starinarjev. Avgusta leta 1779 so ga sprejeli na kraljevo akademijo. Preživljal se je z ustvarjanjem gravur za romane in kataloge ter se učil risati po odlitkih, živih modelih in truplih, vendar so bila njegova mnenja pogosto navzkriž z mnenji več njegovih učiteljev. Tri leta pozneje je postal svobodni graver in sprva delal za knjigotržca Josepha Johnsona (1738–1809). Leta 1784 je odprl svojo grafično delavnico, vendar posel ni bil uspešen in čez dve leti je že spet delal za Johnsona.

Ko je umrl njegov mlajši brat Robert, je Blake trdil, da ga je obiskal njegov duh in mu razkril skrivnostno tehniko za združevanje pesmi in slike na eni sami tiskarski plošči. Leta 1788 je s to metodo začel ustvarjati iluminirane knjige. S tem se je začelo najbolj ustvarjalno

Angleški pesnik, slikar in grafik William Blake je bil za časa življenja v glavnem prezrt, zdaj pa velja za nadvse pomembnega umetnika romantične dobe. Njegova vizionarska poezija in atmosferska umetniška dela so oblikovala naše poglede na čas, v katerem je živel, ter vplivala na cele generacije umetnikov in pisateljev.

William Blake1757–1827 • ROMANTIKA

Staroletni

1794, akvarel, črn tuš in zlata barva na rumeno

obarvanem jedkanem obrisu

23,3 x 16,8 cm

British Museum, London, Velika Britanija

Veren človek, ki se ni strinjal z naukom Cerkve – to je Blakeov izraz Božje popolnosti in vsemogočnosti. »Staroletni« je ime za Boga v aramejščini. Figura izvira od umetnikov 18. stoletja in Michelangela. Šestilo simbolizira dejanje stvarjenja in so ga upodabljali v srednjeveških rokopisih in zgodnjih Biblijah.

166

Kot zadnji v družinski liniji, ki je segala tisoč let v zgodovino, se je Toulouse-Lautrec rodil premožnima grofu in grofici na jugu Francije. Zaradi dedne bolezni je bil šibak in pogosto bolan. Med odraščanjem si je zlomil obe nogi. Kosti se niso prav zacelile, zato sta mu nogi nehali rasti. Ko je dozorel, mu je telo zraslo na običajno velikost, noge pa so ostale krajše, zato je bila njegova glava videti nenormalno velika in je imel težave pri hoji. Zaradi tega se ga je oče sramoval in se odvrnil od njega, Toulouse-Lautrecu pa je to preprečilo, da bi zaživel običajno življenje pripadnika višjega razreda. Zato je večino časa slikal in risal, leta 1882 pa je začel v Parizu študirati pri Léonu Bonnatu (1833–1922).

Pri devetnajstih so mu dodelili žepnino in atelje v bližini Montmartra. Začel je slikati okolico in oguljeno glamurozne ljudi, ki so živeli in delali tam. Da bi premagal sram zaradi telesnih hib, je začel na veliko popivati. Postal je dokaj znana osebnost, skiciral je po nočnih klubih in plesnih dvoranah ter zajemal energijo in vzdušje, ki sta ga obdajala. Čez dan je te skice prenašal na platna ali grafike, ustvarjal je živo obarvana dela z varčnimi, prelivajočimi se linijami. Ko se odprli zabavišče v Moulin Rougeu, je dobil naročilo za serijo plakatov.

Skoraj vsa Toulouse-Lautrecova dela prikazujejo nočne klube, kavarne in bordele z Montmartra ter osebe, kot sta bili na primer Yvette Guilbert, igralka in pevka v kabaretu, ter plesalka Louise Weber, znana po vzdevku La Goulue (»Požrešnica«), ki je izumila ples kankan. V asimetričnosti, enostavnih linijah, drznih barvah in ploskih figurah se v mnogih njegovih kompozicijah odraža japonski vpliv. Navdihovali so ga tudi Gauguinovi prelivajoči se obrisi in Degasovo intimno razumevanje figure, vendar je z močnim občutkom za obliko in iskrenost ustvaril edinstven slog, ki je hkrati empatičen in odmaknjen. Drugače kot pri večini drugih postimpresionistov so se njegova dela dobro prodajala že za časa njegovega življenja, vendar pa sta mu v devetdesetih letih 19. stoletja zdravje načela sifilis in alkoholizem, tako da je umrl star komaj šestintrideset let.

Henri Marie Raymond de Toulouse-Lautrec-Monfa je utelešal pariško nočno življenje 19. stoletja. Bil je francoski slikar, grafik, risar in ilustrator. Slovi tako po svojih telesnih hibah in tragičnem življenju kot po prekipevajočih, elegantnih in izzivalnih podobah svoje dobe, ki so globoko zaznamovale grafično oblikovanje 20. stoletja.

Henri de Toulouse-Lautrec1864–1901 • POSTIMPRESIONIZEM, ART NOUVEAU

167

KLJUČNA DELA Rdečelaska (Toaleta) 1889, MUSÉE D’ORSAY, PARIZ,

FRANCIJA La Goulue v Moulin Rougeu 1891–92, MUSEUM OF

MODERN ART, NEW YORK, ZDA

V Moulin Rougeu 1892–93, ART INSTITUTE OF CHICAGO, CHICAGO, ZDA

Plakat: Jane Avril v pariškem parku 1893, MUSÉE TOULOUSE-LAUTREC, ALBI, FRANCIJA

Ples v Moulin Rougeu

1890, olje na platnu

115,6 x 149,9 cm

Philadelphia Museum of Art,

Philadelphia, ZDA

Moulin Rouge je bilo eno najbolj priljubljenih prizorišč v Parizu. Toulouse-Lautrec je figure naslikal v svojem okrutno odkritem, a sočutnem slogu. Oglate deske poda je uporabil, da bi gledalčev pogled usmeril k dogajanju. Plesalec uči mladenko kankana. V ospredju si dama v rožnatem ogleduje plesalca.

208

KLJUČNA DELA Košarica kruha 1926, SALVADOR DALÍ MUSEUM,

ST. PETERSBURG, ZDA

Telefon jastog 1936, TATE MODERN, LONDON, VELIKA BRITANIJA

Narcisova metamorfoza 1937, TATE MODERN, LONDON, VELIKA BRITANIJA

Neskončna uganka 1938, MUSEO REINA SOFIA, MADRID, ŠPANIJA

Sanje, ki jih je povzročil let čebele okoli granatnega jabolka, sekundo pred prebujenjem 1944, MUSEO THYSSEN-BORNEMISZA, MADRID, ŠPANIJA

Vztrajnost spomina

1931, olje na platnu

24,1 x 33 cm

Museum of Modern Art, New York, ZDA

Gre za eno najprepoznavnejših podob nadrealizma. Pokrajina spominja na Dalíjevo rojstno Katalonijo. Popačenja in kontrasti delujejo vznemirljivo in grozeče. Tri mlahave ure, gomazeče mravlje in mesnata spaka Dalíjevega obraza v profilu so nabiti z erotično simboliko. V natančnem, drsečem slogu upodablja lastne neizprosne in skrb zbujajoče spomine in se poigrava s preganjavico.

209

Dalíjevega življenja ni mogoče ločiti od njegove umetnosti. Tehnično je bil izjemno podkovan in imel zelo plodno domišljijo, bil pa je tudi nezaslišano samoljuben nastopač. Rodil se je v Figueresu v Španiji. Že zelo zgodaj pokazal nadarjenost za risanje, vendar oče, uspešen notar, ni odobraval sinovih želja po umetniški karieri. Kljub temu mu je na materino prigovarjanje dal postaviti atelje. Leta 1919 je Dalí v krajevni reviji objavil več člankov o starih mojstrih in s tem pokazal svoje razumevanje teorije in zgodovine umetnosti. Potem ko mu je pri sedemnajstih nenadejano umrla mati, kar ga je povsem potrlo, se je Dalí vpisal na Akademijo likovnih umetnosti San Fernando v Madridu. Leta 1925 mu je oče uredil prvo samostojno razstavo v Barceloni.

Ker ga je že od nekdaj zanimala klasična umetnost, je Dalí z veliko nejevoljo ugotovil, da se vsi njegovi učitelji osredotočajo predvsem na impresionistični in fauvistični slog. Zato je sam proučeval tehnike Rafaela, Bronzina, Vermeerja in Velázqueza. Preizkusil je več slogovnih usmeritev in raziskal široko paleto medijev, med drugim slikarstvo, kiparstvo, film, grafiko, fotografijo in gledališče. Po navdihu Mirója in Picassa je začel razvijati nadrealistični slog in se leta 1929 pridružil skupini nadrealistov. Plod njegove bujne domišljije, pozornosti na detajle, iluzionističnega upodabljanja in fotorealistične tehnike so bila zelo življenjske, pogosto zlovešče, fantastične in halucinantne vizije, ki jih je opisoval kot »ročno obarvane sanjske fotografije«.

Čeprav so ga leta 1934 izključili iz nadrealističnega gibanja, je Dalí še naprej ustvarjal nadrealistične slike in se promoviral na nezaslišane načine. Ustvarjal je predmete, kakršen je na primer telefon z jastogom namesto slušalke ali kavč v obliki ustnic igralke Mae West, ter posnel več bizarnih črno-belih filmov. Nikdar ni slikal ali portretiral realnosti. Med drugo svetovno vojno je z ženo in muzo Galo živel v ZDA , kjer je prešel v svojo »klasično« fazo, v kateri se nenehno pojavljata znanost in religija. Deloma zaradi izzivalnega življenjskega sloga in samopromocije, deloma pa zaradi priljubljenosti del, je njegova slava vztrajno naraščala. Pri delu je bil zelo plodovit, ustvarjal je oglase, oblačila, scenografije, nakit in tekstile, pa tudi filme.

Salvador Dalí je bil tehnično spreten in neutruden pri samopromociji. Njegova umetnost je bila zelo osebna in obsesivna, njen fotografski realizem pa je ugajal širši javnosti, tako da je postal eden najbolj znanih nadrealistov. S svojo osebnostjo in daljnosežno privlačnostjo svoje umetnosti je vplival na odnos družbe do umetnikov bolj kot skoraj katerikoli drugi umetnik tistega časa.

Salvador Dalí1904–1989 • NADREALIZEM, MAGIČNI REALIZEM