KONSERVATORIJ ZA GLASBO IN BALET LJUBLJANA

VIŠJA BALETNA ŠOLA

TINA JUHANT

POMEN TELESNIH

PREDISPOZICIJ V KLASIČNEM

BALETU

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana, 2018

KONSERVATORIJ ZA GLASBO IN BALET LJUBLJANA

VIŠJA BALETNA ŠOLA

TINA JUHANT

POMEN TELESNIH

PREDISPOZICIJ V KLASIČNEM

BALETU

DIPLOMSKO DELO

Mentor: Matej Selan

Ljubljana, 2018

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju Mateju Selanu za vso pomoč pri pisanju diplomskega dela

ter za potrpežljivost pri popravljanju slovničnih napak (zlasti pri pravilni uporabi

dvojine).

Hvala tudi moji družini, prijateljem in fantu za spodbudo in moralno podporo.

POVZETEK

Klasični balet je plesna zvrst z dolgo tradicijo in natančno določeno tehniko, zato se

je v njegovi zgodovini za baletne plesalce izoblikoval tudi določen telesni ideal.

Nekatere od teh telesnih lastnosti so nujne za razvoj pravilne tehnike, prinašajo pa

lahko tudi tveganja za poškodbe. Vloga baletnih pedagogov je prenašanje znanja iz

funkcionalne anatomije in biomehanike na svoje učence, da le-ti lahko optimalno

izkoristijo svoje telesne lastnosti. Delovanje preko anatomskih zmožnosti povzroča

napake v tehniki in kronične poškodbe, ki lahko v najslabšem primeru končajo

profesionalno kariero.

Pomembno se je zavedati, da so dobre telesne predispozicije le osnova za razvoj

plesalca, zato jim ne smemo pripisovati prevelikega pomena. Profesionalni plesalci

poleg primernega telesa potrebujejo tudi veliko mero talenta za izraznost,

muzikalnost in plesnost, najpomembnejše pa je redno in pravilno delo ter dobro

poznavanje telesa in njegovega delovanja.

Ključne besede: klasični balet, telesne predispozicije, telo baletnega plesalca

SUMMARY

Classical ballet is a dance genre with a long tradition and precise technique, which is

why over the years an idea of a certain ideal body type for ballet dancers has

formed. Some of these physical features are necessary for the development of

correct technique, but they may also give rise to certain risks of injury. The role of

ballet teachers is transferring knowledge from functional anatomy and body

biomechanics to their pupils so that they can optimally exploit their physical

properties. Working beyond the body’s anatomic capabilities causes technical faults

and chronic injuries, which in the worst case can end a ballet dancer’s professional

career.

It is important to remember that a good physical predisposition is only the basis for a

dancer’s development, and therefore should not be overemphasized. Professional

dancers, in addition to a suitable body, also need a great deal of talent for

expressiveness, musicality and dancing, but the most important thing is regular

training and a good knowledge of the body and its functioning.

Key words: classical ballet, physical predispositions, a ballet dancer’s body

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................. 9

1.1 Telesne zahteve baletne tehnike ................................................................. 10

1.1.1 Opredelitev pojma predispozicije v klasičnem baletu ........................... 10

1.1.2 Gibljivost ............................................................................................... 13

1.1.3 Mišična moč .......................................................................................... 14

1.1.4 Estetske zahteve .................................................................................. 15

1.2 Anatomija telesnih predispozicij .................................................................. 17

1.2.1 Anatomija sklepov ................................................................................ 17

1.2.2 Delitev sklepov po mehaniki ................................................................. 18

1.2.3 Gibi v sklepih ........................................................................................ 19

1.2.4 Anatomski pregled sklepov ................................................................... 20

1.2.5 Odnos med močjo in gibljivostjo ........................................................... 27

1.3 Tveganja v povezavi s telesnimi predispozicijami ....................................... 28

1.3.1 Sindrom hipermobilnih sklepov ............................................................. 28

1.3.2 Hiperekstenzija v kolenu – »swayback knees« in »knock knees« ........ 29

1.3.3 Hipermobilnost v gležnju in stopalu ...................................................... 30

1.3.4 Hipermobilnost v hrbtenici in ramenskem obroču ................................. 31

1.3.5 Pomanjkljive telesne predispozicije ...................................................... 32

1.4 Napake v baletni tehniki in pogoste poškodbe ............................................ 35

1.4.1 Prekomerno odpiranje pozicij ............................................................... 35

1.4.2 Zvijanje stopala in gležnja – »winging« ................................................ 37

1.4.3 Neenakomerno odpiranje nog .............................................................. 37

1.5 Sprejemni preizkus pred začetkom baletnega šolanja ................................ 39

1.5.1 Goniometrija ......................................................................................... 40

1.5.2 Pregled telesnih predispozicij pred vpisom v baletno šolo .................... 42

1.5.3 Potek sprejemnega preizkusa na Konservatoriju za glasbo in balet

Ljubljana ............................................................................................................ 45

1.6 Pomen rednega treninga ............................................................................. 46

1.7 Izboljšanje telesnih predispozicij ................................................................. 47

1.7.1 Odprtost oziroma zunanja rotacija v kolčnem sklepu ............................ 48

1.7.2 Uporaba stopal ..................................................................................... 49

1.7.3 Raztegovanje in povečevanje gibljivosti ............................................... 50

2 METODA DELA ................................................................................................ 52

3 REZULTATI ...................................................................................................... 53

4 RAZPRAVA IN SKLEPI ..................................................................................... 55

5 SEZNAM LITERATURE IN VIROV ................................................................... 58

6 SEZNAM SLIKOVNIH VIROV ........................................................................... 59

7 KAZALO PRILOG ............................................................................................. 61

KAZALO SLIK

Slika 1: Idealno žensko telo za klasični balet ........................................................... 10

Slika 2: Idealno moško telo za klasični balet ............................................................ 12

Slika 3: Ana Pavlova ................................................................................................ 16

Slika 4: Margot Fonteyn ........................................................................................... 16

Slika 5: Svetlana Zakharova ..................................................................................... 16

Slika 6: Misty Copeland ............................................................................................ 16

Slika 7: Hiperekstenzija v kolenu .............................................................................. 30

Slika 8: Hipermobilno stopalo ................................................................................... 31

Slika 9: Dobro gibljivo stopalo .................................................................................. 31

Slika 10: Manj gibljivo, a zadovoljivo stopalo ............................................................ 31

Slika 11: Hipermobilnost v hrbtenici ......................................................................... 32

Slika 12: Položaj "žaba" – zadovoljiva zunanja rotacija ............................................ 33

Slika 13: Nezadovoljiva zunanja rotacija pri iztegnjenih kolenih ............................... 33

Slika 14: Neprimerno, premalo gibljivo stopalo ........................................................ 34

Slika 15: Prekomerno odpiranje pozicije v stopalih .................................................. 36

Slika 16: Frontalni pogled na zvito stopalo oziroma "winged foot" ........................... 37

Slika 17: Neenakomerno odpiranje nog ................................................................... 38

Slika 18: Pravilno merjenje zunanje rotacije v kolčnem sklepu ................................ 44

Slika 19: Nepravilna uporaba stopala s pokrčenimi prsti (šibke intrinzične mišice

stopal) ...................................................................................................................... 50

Slika 20: Pravilna uporaba stopala z iztegnjenimi prsti (okrepljene intrinzične mišice

stopal) ...................................................................................................................... 50

SEZNAM UPORABLJENIH OKRAJŠAV

m. – musculus (lat. mišica)

mm. – musculi (lat. mišice (množ.))

lig. – ligamentum (lat. ligament oziroma vez)

9

1 UVOD

Ko dandanes opazujemo profesionalne baletne plesalce na odru, se zelo težko

izognemo vizualnemu ocenjevanju njihovih teles. Od fizičnih lastnosti plesalcev je

močno odvisno, ali se nam bodo vtisnili v spomin, kako elegantni in gracilni se nam

bodo zdeli njihovi gibi ter kako natančna deluje njihova tehnična izvedba.

Pa so telesne lastnosti plesalcev potrebne le zaradi estetike ali je za tem kaj več?

Nepoznavalci bi za stereotipne lastnosti balerine najbrž navedli vitko in visoko

postavo z dolgimi udi – baletni plesalci pa se že zgodaj začnejo zavedati, kako

pomembna je še gibljivost in prožnost mišic, obseg gibanja v kolčnem sklepu, lepo

oblikovano stopalo itd.

Težko je natančno določiti, v kolikšni meri telo vpliva na razvoj baletnega plesalca.

Očitno je, da so nekatera telesa bolj primerna za klasični balet in da so druga bolj

podvržena poškodbam, vendar ni vedno jasno, ali je to posledica telesnih

predispozicij ali tega, kaj posamezni plesalec v času šolanja in profesionalne kariere

iz njih »naredi«.

Namen tega diplomskega dela je s pregledom literature ugotoviti in opisati, katere

telesne lastnosti so bistvene za klasični balet in od česa so odvisne. Za bolj

poglobljeno razumevanje in razlago bomo k raziskovanju potrebe po posameznih

telesnih lastnostih pristopili z anatomskega vidika. Skušali bomo ugotoviti, ali

določene anatomske lastnosti prinašajo večje tveganje za poškodbe in kakšna je

lahko preventiva. Opisali bomo potek sprejemnega preizkusa v baletno šolo in

pregled telesnih predispozicij. Opredelili bomo telesne lastnosti, ki se jih da izboljšati

in navedli še druge lastnosti, ki vplivajo na uspeh baletnega plesalca.

10

1.1 Telesne zahteve baletne tehnike

1.1.1 Opredelitev pojma predispozicije v klasičnem baletu

Če bi pri mladih baletnih plesalkah in plesalcih poizvedeli, kakšno naj bi bilo popolno

telo baletne plesalke oziroma plesalca sedaj, v letu 2018, bi dobili najbrž zelo

podobne odgovore – vitka postava, dolge noge, telesna skladnost, predvsem pa z

veliko možnostjo zunanje rotacije v kolkih (»turn-out«), gibljiv gleženj in lepo ukrivljen

oziroma visok stopalni lok (»rist«), hiperekstenzija v kolenskem sklepu in gibljiv hrbet

(predvsem v ledvenem delu hrbtenice).

Slika 1: Idealno žensko telo za klasični balet

11

V knjigi Classical ballet technique kot kriterije za idealno telo baletne plesalke

avtorica navaja:

• telesna višina: 158 cm do 176 cm,

• telesna teža: 39 kg do 52 kg,

• majhna glava in dolg vrat v skladu s telesnimi dimenzijami,

• rahlo navzdol usmerjena ramena, ki so širša od bokov,

• majhno oprsje,

• raven hrbet in ozek pas, trup naj ne bo predolg ali prekratek v primerjavi z

ostalimi deli telesa,

• ozki boki in majhna zadnjica,

• dolge roke in dlani,

• vitka stegna, ki ne smejo biti veliko širša od meč,

• dolge, ravne noge z rahlo hiperekstenzijo (v kolenih) in ne preveč izrazitimi

mišicami,

• tanki gležnji in dolga, lepo ukrivljena stopala s približno enako dolgimi prsti

(Ward Warren, 1989, str. 66).

Poleg tega so omenjene še druge pomembne fizične lastnosti: odprtost v kolčnem

sklepu, dovolj dolga Ahilova tetiva (potrebno za globok demi-plié), gibljiv ledveni del

hrbtenice (potrebno za arabesque in port de bras), dovolj prožne zadnje stegenske

mišice (potrebno za visoke dvige nog) in vsaj prva dva prsta na nogah (palec in

kazalec) enake dolžine (potrebno za boljšo porazdelitev teže en pointe) (Ward

Warren, 1989, str. 67).

12

Slika 2: Idealno moško telo za klasični balet

Za moške plesalce so kriteriji malce manj strogi, vendar podobni kot pri plesalkah:

• telesna višina: 180 cm do 189 cm,

• telesna teža: 61 kg do 75 kg,

• povprečno velika glava in dolg vrat v skladu z ostalimi deli telesa,

• široka ramena z ne preveč razvito mišico m. trapezius,

• raven hrbet in vitek pas, trup ne predolg in ne prekratek, v skladu z ostalimi

deli telesa,

• ozki boki in majhna zadnjica,

• dolge roke in dlani,

13

• stegna naj bodo malce večja kot meča, vendar ne preveč izrazito mišičasta,

• ravne noge,

• dolga, zmerno ukrivljena stopala (Ward Warren, 1989, str. 68).

Za plesalce veljajo enake zahteve kot za plesalke glede odprtosti v kolčnem sklepu

in dolžine Ahilove tetive, vendar ne potrebujejo tako velike gibljivosti v predelu

ledvene hrbtenice in prožnih zadnjih stegenskih mišic, saj redkeje kot plesalke

izvajajo visoke dvige nog, ki so značilni za žensko baletno tehniko. Poleg tega imajo

lahko manj gibljiv gleženj in ukrivljeno stopalo, saj (vsaj tradicionalno) ne plešejo en

pointe. Za razliko od plesalk morajo imeti plesalci znatno večjo moč v trupu, hrbtu in

zgornjih udih, saj jo potrebujejo za pas de deux, prekomerno raztegovanje pa naj bi

bilo zanje kontraproduktivno, saj otežuje razvoj velikih mišic nog, ki so potrebne za

grand allegro, na katerem temelji moška tehnika (Ward Warren, 1989, str. 68).

Tak lepotni oziroma estetski ideal baletnega plesalca oziroma plesalke najdemo pri

večinskem delu baletnega ansambla le še v svetovno znanih gledališčih v Rusiji.

Drugod po svetu v baletnih ansamblih nimajo tako natančno določenih standardov

za telo baletne plesalke in plesalca, seveda pa glede na svoje želje in potrebe na

avdicijah še vedno pogosto izbirajo kandidate glede na obliko telesa, višino ipd.

Vedno pogosteje se pojavljata tudi trend mišičastega telesa in ekstremnega

atleticizma v baletu, saj delodajalci zaradi velike konkurence v svetu baleta

postavljajo poleg tehničnih tudi vedno večje telesne zahteve – kot sta npr. ekstremna

gibljivost in mišična zmogljivost plesalcev. Kljub vsemu temu pa v priznanih baletnih

ansamblih še vedno najdemo soliste in baletne prvake, ki imajo včasih slabše

telesne predispozicije kot mnogi plesalci v zboru oziroma corps de ballet.

1.1.2 Gibljivost

Pod pojmom gibljivost lahko razumemo tako sklepno gibljivost kot tudi prožnost

oziroma razteznost ligamentov in mišic, saj vsi ti faktorji vplivajo na obseg giba.

Danes se od profesionalnih plesalcev zahteva ekstremno gibljivost (večjo kot

kadarkoli prej v zgodovini klasičnega baleta) – pričakujejo jo tako koreografi kot tudi

občinstvo. K temu prispevajo še mediji in socialna omrežja, kjer vlada trend

objavljanja fotografij in posnetkov baletnih plesalcev v ekstremnih položajih, zato že

mladi plesalci stremijo k temu telesnemu idealu in si z različnimi drastičnimi

14

razteznimi tehnikami prizadevajo doseči čim večjo mobilnost sklepov. Prožnost mišic

in ligamentov je lahko podedovana ali pridobljena, gibljivost sklepov pa je prav tako

mogoče povečati z ustreznim treningom (Howse in McCormack, 2009, str. 67).

Zaradi tehničnih zahtev v 21. stoletju je postava s kratkimi ligamenti in mišicami ter

omejeno sklepno gibljivostjo neprimerna za klasični balet oziroma podvržena veliko

večjemu tveganju za poškodbe, vendar pa tudi ekstremno fleksibilna konstitucija, ki

je običajno šibka, upogljiva in nekoordinirana predstavlja določene težave, čeprav

taki plesalci z lahkoto dosegajo skrajne obsege gibanja.

1.1.3 Mišična moč

Ko govorimo o mišični moči, ločimo dva izraza – maksimalno mišično moč, kar

pomeni sposobnost mišice, da z enkratno kontrakcijo premaga največje možno

breme in repetativno mišično moč oziroma mišično vzdržljivost, ki opisuje

sposobnost mišice, da proizvaja kontrakcije pri konstantni obremenitvi skozi

določeno časovno obdobje. Moč mišic določata velikost mišice in sposobnost

živčnega sistema, da le-to mišico nadzoruje (Hlebš, 2013, str. 24).

Za povečanje mišične moči je mišice pri vadbi potrebno obremeniti več kot običajno

oziroma jih utruditi. To lahko dosežemo s povečanjem frekvence vadbe, časovnega

okvira ali intenzitete treninga (Watkins in Clarkson, 1990, str. 10). Profesionalni

baletni plesalci danes poleg vsakodnevnega baletnega treninga nujno potrebujejo

tudi dodatni trening moči in raztezanja, saj znotraj baletnih vaj v 90 ali 120 minutah

(kot običajno traja baletni »class«) ne morejo znatno povečati mišične moči in

gibljivosti. Neravnovesje med tema dvema lastnostma pa lahko povzroči nezmožnost

za pravilno izvedbo korakov oziroma napake v tehniki ter poškodbe zaradi

konstantnih preobremenitev.

Bojazen mnogih plesalcev je, da bodo z vajami za moč povečali mišično maso in

spremenili telesni videz, zato se je zlasti v preteklosti veliko bolj poudarjalo, kako

pomembno je raztegovanje (Watkins in Clarkson, 1990, str. 10). Ker pa danes zaradi

novih znanj iz anatomije, funkcionalne anatomije in športne medicine vemo, da

morata biti mišična moč in gibljivost v ravnovesju, obstaja že mnogo literature in

načinov vadbe, ki plesalcem omogočajo, da povečajo mišično moč z gibi, podobnimi

15

tistim, ki jih izvajajo vsak dan. Na tak način preprečujejo morebitne poškodbe in

hkrati vzdržujejo telesni videz, ki je v klasičnem baletu tako pomemben.

1.1.4 Estetske zahteve

Pojem idealnega baletnega telesa se je skozi zgodovino te veje umetnosti drastično

spreminjal. To je bilo močno povezano tako z razvojem baletne tehnike kot tudi s

spreminjanjem kostumov – ti so se iz omejujočih materialov, korzetov, lasulj in

obutve iz obdobja baroka počasi razvili v lahkotnejše in krajše kreacije, ki so

razkrivale noge in omogočale bolj svobodno gibanje. Kostumi so omogočali izvedbo

skokov in obratov, poleg tega pa so pozornost usmerjali na linijo nog, ki je postala

nov poudarek v klasičnem baletu (Ward Warren, 1989, str. 1).

Baletni svet se je sicer vedno delil na dva tabora – na tiste, ki jim je bila pomembna

zlasti tehnika in virtuozna izvedba korakov, skorajda akrobatskih skokov in obratov

ter tiste, ki so poudarjali pomen izraznosti. Zato so imele slavne balerine vseh časov

zelo različna telesa, a vendar tudi pomembno skupno lastnost – s svojim nastopom

so očarale občinstva po vsem svetu. Kljub temu, da je tradicionalna podoba balerine

vitka, z dolgimi rokami in nogami, sta bili telesna višina in teža redko odločilni faktor

pri uspehu profesionalne kariere baletnih plesalcev. Drži pa, da so bile balerine

včasih majhne in vitke zato, da niso bile pretežke za moške plesalce pri klasični

podržki. Zelo visoke baletne plesalke so manj pogoste predvsem zato, ker so en

pointe pogosto višje od plesalcev in jim je posledično težje najti partnerja za pas de

deux.

Tudi odprtosti nog in gibljivosti stopal v preteklosti niso pripisovali tako velikega

pomena kot danes – celo o Ani Pavlovi, najbolj slavni balerini vseh časov, pravijo, da

je imela šibka stopala in slabo gibljivost v kolku, Marie Taglioni, ki je prva v zgodovini

klasičnega baleta zaplesala en pointe, pa so sošolci v začetku njenega baletnega

šolanja menda klicali grbavka (Gaynor Minden, 2005, str. 136). Kljub temu sta obe

želi slavo po velikih svetovnih odrih in se s svojimi interpretacijami naslovnih vlog iz

mnogih baletov zapisali v zgodovino.

Danes je situacija podobna – oblika in višina telesa sicer lahko vplivata na možnosti

uspeha na avdicijah, saj baletni ansambli običajno iščejo plesalce s specifičnim

izgledom, da zagotovijo homogen videz zbora oziroma

16

corps de ballet, vendar od teh kriterijev ni odvisen karierni uspeh. Glavne lastnosti

dobrega baletnega plesalca so še tehnična dovršenost, muzikalnost, izraznost,

zagnanost ter delovna etika in prilagodljivost na različne plesne stile, saj to olajša

delo z različnimi koreografi.

Slika 3: Ana Pavlova

Slika 4: Margot Fonteyn

Slika 5: Svetlana Zakharova

Slika 6: Misty Copeland

17

1.2 Anatomija telesnih predispozicij

V tem poglavju bomo sistematično razložili posamezne telesne lastnosti, ki močno

vplivajo na razvoj in profesionalno kariero baletnega plesalca. Pri vsakem sklepu

spodnjih udov bomo opisali lastnosti skeletnih, vezivnih ter mišičnih struktur v sklepu

in ugotovitve nato aplicirali na uporabo v baletni tehniki. Skušali bomo ugotoviti,

kakšna gibljivost sklepov je potrebna in optimalna za pravilno izvajanje baletnih

korakov in od česa je odvisna.

1.2.1 Anatomija sklepov

Funkcija sklepov je omogočanje gibanja med dvema ali več kostmi, kar posledično

daje celotnemu človeškemu okostju fleksibilnost in možnost gibanja v različnih oseh

in ravninah (Howse in McCormack, 2009, str. 7). Z večjim obsegom giba v sklepu se

poveča tudi možnost gibanja posameznega dela telesa v različnih oseh, kar je pri

vseh plesalcih izrednega pomena, še posebej pa je to zaželeno pri baletnih plesalcih

– pojem »telesne predispozicije« se torej nanaša predvsem na gibljivost sklepov.

VRSTE SKLEPOV:

Sklepi so vse zveze med kostmi, ki omogočajo osteokinematično gibanje (gibanje

kosti v sklepih). Glede na način, kako so kosti zvezane med seboj, jih delimo na:

• nepravi sklep – če je povezava kosti negibljiva oziroma kontinuirana zveza

(npr. lobanjski šivi), zveza je lahko vezivna ali hrustančna,

• pravi sklep – če je povezava kosti gibljiva oziroma nekontinuirana zveza.

Večina teh sklepov ima sklepno špranjo, ki omogoča premikanje (Hlebš,

2013, str. 5-8).

PRAVI SKLEP

Pravi sklepi so zgrajeni po enotnem načelu. Sestavljata ga dve kosti, ki sta na

sklepnih površinah prevlečeni s sklepnim hrustancem. Nepredušno ga zapira

sklepna ovojnica iz dveh plasti – zunanje (vezivne), ki se nadaljuje v pokostnico ter

notranje (sinovialne), ki izloča sklepno mažo, s katero maže in prehranjuje sklepni

hrustanec ter povečuje drsnost sklepnih površin. Sklepna ovojnica je izredno

pomembna za stabilnost sklepa, zato je okrepljena tudi z močnimi vezmi (ligamenti).

18

V nekaterih sklepih pa najdemo še druga pomožna tkiva – discus in meniscus

articularis oziroma vezivnohrustančna ploščica, ki med sklepnimi ploskvami

izravnava neskladnosti sklepnih površin in bursa synovialis oziroma sluzinast

mešiček, ki v bližini sklepa kot prožen vložek zmanjšuje trenje kite ob kost (Hlebš,

2013, str. 4-5).

1.2.2 Delitev sklepov po mehaniki

Po mehaniki sklepe delimo na enoosne, dvoosne in večosne sklepe ter na drsne

sklepe oziroma sklepe brez osi.

ENOOSNI SKLEPI

• Tečajasti sklep: ena sklepna ploskev ima obliko valja, druga je njen odlitek. V

njem lahko izvajamo fleksijo (krčenje) in ekstenzijo (iztegovanje) – npr.

kolenski in komolčni sklep.

• Čepasti sklep: ima enaki sklepni površini kot tečajast sklep, le da sta

postavljeni vzporedno z vzdolžno osjo kosti. V njem se kosti vrtijo okrog

vzdolžne osi in izvajajo rotacijo ali supinacijo/pronacijo – npr. v sklepih med

podlahtnico in koželjnico.

DVOOSNI SKLEPI

• Jajčasti sklep: Konveksna sklepna površina ima obliko elipsoida, konkavna pa

je oblikovana kot njegov odlitek. V njem lahko izvajamo fleksijo, ekstenzijo,

abdukcijo (odmik od vzdolžne osi), addukcijo (primik k vzdolžni osi) ter

cirkumdukcijo, ki je kombinacija naštetih gibov – npr. zapestni sklep.

• Sedlasti sklep: Sklepni ploskvi imata obliko sedel, obrnjenih eno na drugo in

zavrtenih za 90º. V njem izvajamo vse gibe kot v jajčastem sklepu – npr.

metakarpofalangealni sklep palca na roki (najbližji zapestju).

VEČOSNI SKLEPI

• Kroglasti sklep: konveksna sklepna površina ima obliko krogle, konkavna pa

njenega odlitka. Je po mehaniki najpopolnejši sklep, v katerem lahko izvajamo

vse gibe – npr. ramenski in kolčni sklep.

19

SKLEPI BREZ OSI

• Drsni ali ploski sklepi: sklepne površine so ravne in pri gibanju drsijo ena po

drugi – npr. karpometakarpalni sklepi (sklepi med dlančnicami in zapestnimi

kostmi) (Hlebš, 2013, str. 5-8).

1.2.3 Gibi v sklepih

Pravi sklepi oziroma sklepi s sklepno špranjo dovoljujejo različna gibanja. Za boljše

razumevanje se za opisovanje gibanja v različnih ravninah (frontalni, transverzalni,

sagitalni) uporabljajo naslednji izrazi:

• Ekstenzija – gibanje v sagitalni ravnini. Pomeni iztegovanje sklepa, pri

katerem se kosti sklepa običajno poravnajo v ravno linijo – npr. izteg kolena

(relevé).

• Fleksija – gibanje v sagitalni ravnini. Pomeni upogibanje sklepa, pri katerem

se med kostmi ustvari kot – npr. krčenje kolena (fondu).

• Abdukcija – gibanje v frontalni ravnini. Pomeni odmik dela telesa stran od

telesne osi – npr. abdukcija roke vstran (port de bras iz préparation v 2.

pozicijo).

• Addukcija – gibanje v frontalni ravnini. Pomeni primik dela telesa k telesni osi

– npr. addukcija noge (stoja v 5. poziciji).

• Rotacija – gibanje v transverzalni ravnini. Pomeni obračanje v sklepu okrog

vzdolžne osi kosti – npr. zunanja rotacija noge (položaj en dehors).

• Cirkumdukcija – gibanje v vseh oseh. Pomeni možnost gibanja dela telesa v

obliki krožnice in je običajno kombinacija fleksije, ekstenzije, abdukcije in

addukcije – npr. kroženje z nogo (rond de jambe par terre) (Howse in

McCormack, 2009, str. 8).

Gibanje v sklepu lahko omejujejo različni faktorji:

• Stik kosti s kostjo – to omejitev plesalci najpogosteje občutijo v kolčnem in

zgornjem skočnem sklepu.

• Sklepna ovojnica in ligamenti – te sklepne strukture bodo gib običajno omejile

še preden pride do stika med kostmi. Seveda pa se z raztegovanjem zgodaj v

mladosti ligamenti lahko podaljšajo.

20

• Napetost v mišicah, ki nadzorujejo gibanje v sklepu – vendar pa se mišice s

pravilno vadbo lahko raztegnejo in aktivno podaljšajo.

• Opozicija mehkih tkiv – podkožna maščoba in koža lahko omejujeta gib v

sklepih (Howse in McCormack, 2009, str. 9).

Obseg giba v sklepu se od posameznika do posameznika močno razlikuje. K tem

razlikam pripomorejo razlike v aktivnosti in treningu (raztegovanje mehkih tkiv in

ligamentov, še posebej pred puberteto, bo postopoma povečalo obseg giba v

sklepu), deloma pa tudi anatomske razlike v obliki sklepov in genetske predispozicije

za šibke ligamente in veliko razteznost mehkih tkiv. Pri ljudeh s temi genetskimi

lastnostmi je pogosto prisotna tudi hipermobilnost sklepov (npr. hiperekstenzija

kolena in komolca) (Howse in McCormack, 2009, str. 9).

1.2.4 Anatomski pregled sklepov

V tem poglavju bodo opisani sklepi spodnjih udov in hrbtenica, saj so biomehansko

najbolj pomembni pri klasični baletni tehniki.

KOLČNI SKLEP (articulatio coxae)

MEHANIKA KOLČNEGA SKLEPA

Kolčni sklep je posebna vrsta kroglastega sklepa. Gibi v kolčnem sklepu so zaradi

odnosa med velikostjo konkavne in konveksne površine sklepa manj obsežni v

primerjavi s pravim kroglastim sklepom (Hlebš, 2001, str. 5). Os gibanja poteka čez

središče glave stegnenice in omogoča naslednje gibe:

- Zunanja rotacija (60º) – »turn-out« oziroma t.i. odprtost, ki jo pri baletu vedno

uporabljamo. Omejuje jo napetost lig. pubofemorale in zgornjega snopa lig.

iliofemorale.

- Notranja rotacija (30º) – pri baletu redkeje v uporabi, le kadar obračamo nogo

navznoter. Omejuje jo napetost lig. ischiofemorale.

- Fleksija/antefleksija – pomik noge naprej oziroma en avant. Med antefleksijo

so vezi sproščene.

21

- Ekstenzija/retrofleksija (12º) – pomik noge nazaj oziroma en arrière. Med

retrofleksijo so napete vse vezi kolčnega sklepa, saj s tem preprečujejo

padanje trupa naprej, ko stojimo na mestu.

- Abdukcija (45º) – pomik noge vstran oziroma à la seconde.

- Addukcija – prekrižane pozicije nog – 3., 4. in 5. pozicija in batterie.

- Cirkumdukcija – gibi, ki so sestavljeni iz kombinacije fleksije, ekstenzije,

abdukcije, addukcije (rond de jambe, grand rond de jambe en l'air).

Vsi gibi v kolčnem sklepu se funkcionalno dopolnjujejo z gibanjem medenice in

hrbtenice.

ANATOMSKA SESTAVA KOLČNEGA SKLEPA

- SKELETNE STRUKTURE: glava stegnenice in sklepna ploskev kolčnice.

- VEZIVNE STRUKTURE: sklepna ovojnica je čvrsta in debela ter zelo odporna

na poškodbe. Pripenja se na rob acetabuluma (sklepne ploskve kolčnice) in

ovija ves vrat pri stegnenici. Vzdolžni vezivni sklopi sklepne ovojnice tvorijo tri

močne vezi, ki imajo pomembno vlogo pri statiki in mehaniki kolka – lig.

iliofemorale, lig. pubofemorale in lig. ischiofemorale. Iliofemoralna vez se

nahaja na sprednjem delu sklepa in je najmočnejša vez v človeškem telesu,

pubofemoralna leži na spodnjem delu sklepa, ishiofemoralna pa na zadajšnji

strani (Hlebš, 2001, str. 3-4).

MIŠICE, KI IZVAJAJO GIBE V KOLČNEM SKLEPU IN MEDENICI

- notranja skupina: m. iliopsoas (m. psoas major in m. iliacus),

- zunanja skupina: m. gluteus maximus, m. tensor fasciae latae, m. gluteus

medius, m. gluteus minimus,

- pelvitrohanterne mišice (odgovorne za zunanjo rotacijo kolčnega sklepa): m.

piriformis, m. obturatorius internus, mm. gemellus superior in inferior, m.

quadratus femoris, m. obturatorius externus (Hlebš, 2001, str. 15-19).

22

KOLENSKI SKLEP (articulatio genus)

MEHANIKA KOLENSKEGA SKLEPA

Kolenski sklep je po mehaniki kobinirano tečajasti in čepasti sklep. Osi gibanja sta

zato dve, prečna in vzdolžno ležeča (Hlebš, 2001, str.9). Gibi v sklepu so:

- fleksija – pokrčeno koleno (plié, fondu, developpé, allegro…),

- ekstenzija – stegnjeno koleno (relevé, tendu, jeté, grand battement…),

- zunanja in notranja rotacija okoli vzdolžne osi – le pri pokrčenem kolenskem

sklepu, saj so takrat obstranske vezi sproščene in to dovoljujejo (rond de

jambe en l'air).

ANATOMSKA SESTAVA KOLENSKEGA SKLEPA

- SKELETNE STRUKTURE: stegnenica, zgornja površina golenice, pogačica.

Skladnost sklepnih površin med stegnenico in golenico povečujeta dva

vezivno-hrustančna vložka, menisci articulares. Pogačica drsi po sedlasti

sklepni površini, ki je pred kondiloma (odrastkoma) stegnenice. Je

sezamoidna kost in ima na zadnji strani gladko površino za stik s kondiloma

stegnenice. Vložena je v kito štiriglave stegenske mišice (m. quadriceps

femoris), ki se kot lig. patellae narašča na grčavino na golenici.

- VEZIVNE STRUKTURE: sklepna ovojnica je ohlapna in ima posebno

zgradbo. Kolenski sklep krepijo še številne vezi, ki jih delimo v tri skupine. V

prvo spadajo vezi, ki krepijo mišično ovojnico – lig. patellae, retinacula

patellae, lig. popliteum obliquum in lig. popliteum arcuatum. Drugo skupino

tvorijo obstranske vezi, tretjo pa križne vezi (Hlebš, 2001, str. 5-7).

MIŠICE, KI IZVAJAJO GIBE V KOLENSKEM SKLEPU

- sprednja skupina: m. sartorius, m. quariceps femoris (m. rectus femoris, m.

vastus intermedius, m. vastus medialis, m. vastus lateralis),

- medialna skupina: m. pectineus, m. adductor longus, m. adductor brevis, m.

adductor magnus, m. gracilis,

- zadajšnja skupina: m. biceps femoris, m. semitendinosus, m.

semimembranosus (Hlebš, 2001, str. 19-24).

23

GLEŽENJ IN SKLEPI STOPALA (articulationes pedis)

Sklepe stopala delimo v dve skupini – sklep med golenjo in stopalom (gleženj) in

sklepe med kostmi stopala. Pri mehaniki sta pomembna predvsem zgornji in spodnji

skočni sklep, v katerih so možni obsežnejši gibi. Poleg tega se nahajajo v gležnju in

stopalu še drugi sklepi med peto in ostalimi kostmi stopala (stopalnicami in

prstnicami) (Hlebš, 2001, str. 11).

ZGORNJI SKOČNI SKLEP (articulatio talocruralis)

MEHANIKA ZGORNJEGA SKOČNEGA SKLEPA

Zgornji skočni sklep je tečajast s prečno osjo gibanja, zato v njem lahko izvajamo

gibe plantarne fleksije (pointe) in dorzalne fleksije (flex), pri čemer je plantarna

fleksija v fizoloških pogojih vedno povezana s supinacijsko komponento (zasukom

stopala navznoter) (Hlebš, 2001, str. 13). To pripomore k večji stabilnosti sklepa,

vendar se temu izogibamo, saj to pokvari linijo noge, ki je pri klasičnem baletu tako

pomembna.

ANATOMSKA SESTAVA ZGORNJEGA SKOČNEGA SKLEPA

- SKELETNE STRUKTURE: distalna dela golenice in mečnice ter valjček

skočnice.

- VEZIVNE STRUKTURE: sklepno ovojnico krepijo mične stranske vezi, ki

potekajo od obeh gležnjev do stranskih delov skočnice in petnice – lig.

deltoideum, lig. talofibulare anterius, lig. talofibulare posterius in lig.

calcaneofibulare (Hlebš, 2001, str. 11-12).

SPODNJI SKOČNI SKLEP (articulatio talocalcaneonavicularis)

MEHANIKA SPODNJEGA SKOČNEGA SKLEPA

Os gibanja leži postrani, zato je plantarna fleksija v spodnjem skočnem sklepu

povezana z addukcijo in dorzalna z abdukcijo. Možna je tudi rotacija oziroma zasuk

stopala navzven (pronacija – zadnji rob stopala se dviga od podlage) in zasuk

navznoter (supinacija – sprednji rob stopala se dviga od podlage) (Hebš, 2001, str.

13).

24

ANATOMSKA SESTAVA SPODNJEGA SKOČNEGA SKLEPA

- SKELETNE STRUKTURE: zadajšnji del spodnjega skočnega sklepa povezuje

spodnji del telesa skočnice in zadajšnjo zgornjo konveksno površino petnice.

Sprednji del povezuje skočnico, petnico in čolnič.

- VEZIVNE STRUKTURE: lig. talocalcaneum interosseum povezuje petnico in

skočnico, sklepno ovojnico pa krepijo še lig. talonaviculare in lig.

calcaneonaviculare, lig. talocalcaneum laterale in lig. talocalcaneum mediale

(Hlebš, 2001, str. 11-12).

Poleg zgornjega in spodnjega skočnega sklepa poznamo še druge sklepe narta, ki

so vsi drsni sklepi in omogočajo drsna gibanja. Funkcionalno se dopolnjujejo in hkrati

omogočajo elastičnost stopalnih lokov, ki se pri različnih obremenitvah dvigajo in

spuščajo.

Sklepi med členki prstnic so tečajasti in dovoljujejo le fleksijo in ekstenzijo (Hlebš,

2001, str. 14).

MIŠICE, KI IZVAJAJO GIBE V GLEŽNJU

- sprednja skupina: m. tibialis anterior, m. extensor digitorum longus, m.

peroneus tertius, m. extensor hallucis longus,

- lateralna skupina: m. peroneus longus, m. peroneus brevis,

- zadajšnja skupina: m. gastrocnemius in m. soleus (skupaj sestavljata m.

triceps surae), m. popliteus, m. tibialis posterior, m. flexor digitorum longus, m.

flexor hallucis longus (Hlebš, 2001, str. 27-32).

MIŠICE, KI IZVAJAJO GIBE V STOPALU

- dorzalna skupina: m. extensor digitorum brevis,

- plantarna skupina: m. abductor digiti minimi, m. flexor digiti minimi, m.

oponens digiti minimi, mm. interossei dorsales, mm. interossei plantares, m.

quadratus plantae, mm. lumbricales pedis, m. flexor digitorum brevis, m.

abductor hallucis, m. flexor hallucis brevis, m. adductor hallucis (Hlebš, 2001,

str. 33-37).

25

Mišice stopala skupaj z golenskimi mišicami vzdržujejo stopalne loke – dva vzdolžna

in enega prečnega. Gibi prstov, ki jih izvajajo, so pomembni za hojo, tek, skoke in

dvig na demi pointe in pointe pri klasičnem baletu, saj pomagajo pri dvigu in odrivu

stopala od podlage. Zaradi te vloge so izrednega pomena za klasično baletno

tehniko in so pri baletnih plesalcih običajno zelo dobro razvite.

HRBTENICA IN SKLEPI HRBTENICE

Glavna naloga hrbtenice je vzdrževanje pokončnega položaja telesa in njegove

stabilnosti. Omogoča gibe glave, vratu in trupa, poleg tega pa iz nje izvirajo mnoge

mišice ramenskega in medeničnega obroča, ki so potrebne za gibanje zgornjih in

spodnjih udov. Sklepe hrbtenice delimo v prave in neprave sklepe med vretenci in

povezave med trtico in križnico. Med vsakim od gibljivih vretenc se nahajajo

medvretenčne ploščice, ki omogočajo, da hrbtenica deluje kot blažilec, ki sprejema

in razporeja sile, delujoče na telo v statičnih ali dinamičnih položajih. Poleg tega

oklepa hrbtenjačo in jo tako varuje pred mehaničnimi poškodbami (Hlebš, 2001, str.

11-12).

ANATOMSKA SESTAVA HRBTENICE:

- SKELETNE STRUKTURE: sestavlja jo 33 ali 34 vretenc, ki se delijo v 7

vratnih, 12 prsnih, 5 ledvenih, 5 križničnih in 4-5 trtičnih. Ker so križnična in

trtična vretenca zraščena v dve kosti – križnico in trtico, je gibljivih vretenc v

hrbtenici 24.

- VEZIVNE STRUKTURE: vezivno-hrustančna medvretenčna ploščica (discus

intervertebralis) v nepravih sklepih povezuje telesa posamičnih vretenc.

Zaradi elastičnega, čvrstega in odpornega jedra deluje kot nosilec teže telesa

in nanj delujočih kompresijskih sil, daje hrbtenici elastičnost in razporeja

pritisk po celotni površini diska kot vodna blazina. Poleg tega ima vsako

vretence dva para sklepnih odrastkov, ki so med seboj povezani s pravimi

sklepi. Te sklepe povezujejo sklepne ovojnice in rumene vezi, ki krepijo

sprednjo in medialno stran sklepov (Hlebš, 2001, str. 2-3).

Hrbtenico pasivno oblikujejo sklepi in vezi, aktivno pa jo uravnavajo mišice.

Hrbtenica odrasle osebe je ukrivljena v dvojni S, ki ga sestavljajo vratna lordoza

(upognjenost naprej), prsna kifoza (upognjenost nazaj), ledvena lordoza in križnična

26

kifoza. Te hrbtenične krivine se razvijejo po rojstvu, ko otrok dviga glavico, začne

sedeti in ko shodi. Ključne so za optimalno delovanje hrbtenice pri blaženju sil, na

njihovo izraženost pa vplivajo položaj telesa, spol, starost, navade telesne drže,

poklic, vrsta in višina obuvala, razpoloženje ipd. (Hlebš, 2001, str. 11).

V klasičnem baletu so plesalce in plesalke v preteklosti (in ponekod še danes) učili,

da se morajo truditi čimbolj izravnati hrbtenične krivine, zlasti ledveno lordozo in

križnično kifozo. Dolgoročne posledice tega so mnoge hrbtenične deformacije (npr.

skolioza), poleg tega pa običajno pride do t.i. spodvijanja medenice (nagibanje

medenice posteriorno), kar plesalcem onemogoča, da bi maksimalno uporabili

zunanjo rotacijo v kolčnem sklepu, ki je ključnega pomena za klasično baletno

tehniko.

MIŠICE, KI IZVAJAJO GIBE V HRBTENICI:

- trebušne mišice: m. rectus abdominis, m. pyramidalis, mm. obliquus

abdominis externus in internus, m. transversus abdominis, m. quadratus

lumborum,

- hrbtne mišice: m. trapezius, m. latissimus dorsi, m. rhomboideus, m. levator

scapulae (povrhnja skupina) in mm. splenius capitis in cervicis, m. erector

spinae, m. spinalis, m. transversospinalis, mm. interspinales, intertransversarii

in coccygei (globoka skupina).

Trebušne in hrbtne mišice skupaj igrajo pomembno vlogo pri vzdrževanju

pokončnega položaja telesa v gibanju in mirovanju. Nadzirajo položaj hrbtenice in

medenice ter sodelujejo pri vseh gibih hrbtenice (Hlebš, 2001, str. 35).

GIBANJE HRBTENICE

Hrbtenica je gibljiva okoli vseh treh anatomskih osi (sagitalne, frontalne in

transverzalne), čeprav so posamezna vretenca med seboj precej slabo gibljiva.

Gibanje vretenc omejujejo sklepne ovojnice pravih sklepov, ki so po mehaniki drsni

sklepi, povezanost vretenc z medvretenčnimi ploščicami, majhne sklepne površine

pravih sklepov in položaj vretenca v posameznih segmentih hrbtenice. Kljub temu se

to gibanje sešteva, zato je hrbtenica kot celota dobro gibljiva in plesalcem ponuja

številne možnosti gibanja.

27

Fleksija in ekstenzija je največja v vratni in ledveni lordozi, kar pri klasičnem baletu

omogoča arabesque in cambré devant in derrière. V prsnem delu ekstenzijo

omejujejo trnasti odrastki vretenc, ki se med seboj prekrivajo in so strmo nagnjeni

navzdol. Ekstenzija je izvedljiva tudi v sklepu med zadnjim ledvenim vretencem L5 in

križnico. Obseg lateralne fleksije (nagiba vstran) je največji v vratnem delu in manjši

v ledvenem in prsnem, obseg rotacij pa je največji v vratnem delu, nakar se v

prsnem in ledvenem delu progresivno zmanjšuje (Hlebš, 2001, str.7-10).

1.2.5 Odnos med močjo in gibljivostjo

Gibanje telesa vodijo skeletne mišice, ki vlečejo skeletne strukture telesa.

Pomembno je vedeti, da mišice vedno le vlečejo, nikoli ne potiskajo, poleg tega pa

vedno delujejo v skupinah – pri gibanju se nikoli ne krči le ena sama mišica (Watkins

in Clarkson, 1990, str. 14).

Glavni mišici ali mišicam, ki izvajajo mišično kontrakcijo, pravimo agonisti. Tiste

mišice, ki se hkrati z njimi aktivirajo in pomagajo izvajati gib, so sinergisti, poleg tega

pa poznamo še antagoniste, ki se pri kontrakciji agonistov raztegnejo, oziroma

podaljšajo (Hlebš, 2013, str. 33). Večja kot je kontrakcija agonistov, bolj se bodo

med gibom raztegnili antagonisti.

Seveda je lahko ena mišica agonist pri enem gibu in antagonist pri drugem gibu.

Dober primer je gibanje stopala – pri plantarni fleksiji (pointe) kontrakcijo izvaja

mečna mišica m. gastrocnemius in je v tem primeru agonist, antagonist pa je m.

tibialis anterior (nahaja se na sprednjem delu goleni), ki se sprosti in raztegne. Pri

dorzalni fleksiji (flex) se njuni vlogi zamenjata.

Ker mišice izvajajo tako vlogo agonistov kot tudi antagonistov, morajo biti hkrati

močne in prožne – dovolj močne, da izvedejo gib in dovolj prožne, da se med gibom

lahko raztegnejo do primerne dolžine. Če mišična moč in prožnost nista v

ravnovesju, lahko pride do nepravilne izvedbe tehnike in poškodb – mišice se lahko

natrgajo ali pa zaradi prekratke dolžine preprečujejo agonistični mišici, da bi izvedla

polno kontrakcijo. S tem omejujejo tako obseg giba kot tudi mišično moč (Watkins in

Clarkson, 1990, str. 14).

28

Čeprav je pri plesalcih tako zaželeno, je preveč prožno telo torej lahko »neuporaben

plesni inštrument«, močno in nefleksibilno telo pa zelo omejeno v gibanju. Zato je

potrebno, da plesalci poleg vsakdanjega baletnega treninga izvajajo tudi vaje za

mišično moč in prožnost, saj s tem lahko optimalno izkoristijo svoje telesne

zmožnosti (Watkins in Clarkson, 1990, str. 15). Vloga pedagogov in mentorjev je, da

so pozorni na morebitne napake v tehniki, ki bi nakazovale na neravnovesje med

močjo in gibljivostjo, saj lahko to povzroča kronične poškodbe. Poleg tega bi morali

že zgodaj v času baletnega šolanja učence izobraževati o pomenu dodatnega

treninga moči in gibljivosti, pravilne tehnike in preprečevanja poškodb.

1.3 Tveganja v povezavi s telesnimi predispozicijami

Določene anatomske različice telesnih dispozicj lahko predstavljajo tudi večje

tveganje za poškodbe. To je pogosto zlasti pri sindromu hipermobilnosti, saj gre pri

tem pravzaprav za nestabilne sklepne strukture. Velika gibljivost sklepov zahteva

dobro mišično kontrolo in zavedanje telesa ter nekatere prilagoditve v sami tehniki,

saj lahko v nasprotnem primeru s ponavljajočimi gibi in napakami v izvajanju gibov

preobremenimo mišice in sklepne strukture ter s tem povečamo tveganje za kronične

poškodbe.

1.3.1 Sindrom hipermobilnih sklepov

Pri podedovani sklepni hipermobilnosti gre pravzaprav za motnjo v sintezi kolagena,

ki povzroča večjo prožnost, vendar jo pogosto spremlja tudi krhkost tkiva, šibkost in

nagnjenje k mehanskim okvaram. Zato je med profesionalnimi plesalci največ tistih,

ki so približno na sredini spektra gibljivosti in so dovolj truda vložili v raztezanje, s

tem pa razvili zadosten obseg giba za klasično baletno tehniko. Običajno so naravno

obdarjeni s kostno strukturo, ki dovoljuje rahlo hiperekstenzijo kolena, dobro

gibljivostjo v stopalu in gležnju in funkcionalnim obsegom gibanja v kolčnem sklepu

in hrbtenici (Howse in McCcormack, 2009, str. 68).

Kljub temu je treba priznati, da so hipermobilni plesalci v klasičnem baletu pogosto

potisnjeni v ospredje, saj poleg tega, da z naravno lahkoto izvajajo visoke dvige nog,

posedujejo tudi estetsko privlačno linijo s hiperekstenzijo v kolenu in gležnju.

Posledično so bolj izpostavljeni tveganju za poškodbe. Imajo tudi slabšo sposobnost

propriocepcije (zaznavanja gibanja in položaja sklepov) in ravnotežja, nizek

29

bolečinski prag in daljši čas okrevanja, zato je pri poučevanju takih plesalcev

potrebna velika mera previdnosti. Pomembno je, da so pozorni na pravilno držo,

postavitev telesa in aktivacijo globokih mišic, ki stabilizirajo sklepe hrbtenice,

ramena, kolka in stopala. Predvsem pa morajo veliko truda vložiti v razvijanje

zadostne mišične moči, da bo le-ta v ravnovesju s sklepno gibljivostjo in mišično

prožnostjo (Howse in McCormack, 2009, str. 69).

1.3.2 Hiperekstenzija v kolenu – »swayback knees« in »knock knees«

Hiperekstenzija kolena je pogost pojav pri sindromu hipermobilnih sklepov. V

določeni meri je v klasičnem baletu zaželena, saj skupaj z lepo ukrivljenim stopalom

poudarja linijo nog, vendar plesalci potrebujejo več mišične moči in kontrole, da

kompenzirajo večjo gibljivost. Pogosto je mnenje, da klasični balet povzroča

hiperekstenzijo – to seveda ne drži, saj je hipermobilnost sklepov genetska lastnost,

vendar pa je prevalenca takih plesalcev v klasičnem baletu velika, ker imajo zaradi

estetskega izgleda pogosto veliko prednost pred vrstniki v izbirnih postopkih pred

vpisom v baletno šolo (Howse in McCormack, 2009, str. 2017). Kljub tveganjem za

poškodbe se lahko ob pravilni uporabi mišic posamezniki s hiperekstenzijo kolena

razvijejo v profesionalne plesalce s čudovito linijo nog, če se k poučevanju takih

učencev pristopi previdno in z znanjem anatomije.

Velika hiperekstenzija kolena baletnim pedagogom še vedno predstavlja velik izziv.

Najpogostejše posledice stegovanja kolen pri hiperekstenziji so velik premik težišča

nazaj in ostale težave, ki se pojavljajo v povezavi s tem – povečana ledvena lordoza,

zmanjšana zunanja rotacija kolka, napačna postavitev trupa ter premik rok za telo,

kar povzroča napetost v zgornjem delu trupa in ovira normalno dihanje (Howse in

McCormack, 2009, str. 218).

Mladi plesalci s hiperekstenzijo imajo v 1. poziciji, kjer se peti dotikata, občutek, da

so njihova kolena pokrčena in se počutijo stabilno le v »zaklenjenem« položaju

sklepa. Pri takem tipu kolenskega sklepa je potreben počasen in postopen trening m.

quadriceps, zlasti vastus medialis, da se aktivira, ko je koleno ravno. Učenci bi

morali v 1. poziciji sprva razmakniti peti narazen toliko, da m. quadriceps lahko

stabilizira koleno in se ne premakne nazaj v hiperekstenzijo, sčasoma, ko se okrepi,

pa postopoma zmanjševati razmak med petama. Okrepiti je potrebno tudi

30

adduktorje, zadnje stegenske mišice in zadnjične mišice ter vzdrževati ravnovesje

med mišično močjo, da je nadzor nad kolenskim sklepom optimalen (Howse in

McCormack, 2009, str. 69). Poleg tega so pomembne še hrbtne mišice in mišice

trupa, ki vzdržujejo držo in preprečujejo povečanje ledvene lordoze, ne smemo pa

zanemariti uporabe stopal, saj je hiperekstenzija kolena običajno povezana s

hipermobilnim gležnjem. Če so intrinzične mišice stopala šibke in ne podpirajo

stopalnih lokov, se lahko pojavi tudi prevračanje stopala na sprednji rob – t.i. »rolling

in« (Howse in McCormack, 2009, str. 218).

Slika 7: Hiperekstenzija v kolenu

1.3.3 Hipermobilnost v gležnju in stopalu

Hipermobilni gleženj in stopalo sta v baletnem svetu cenjena iz podobnih estetskih

razlogov kot hiperekstenzija kolena – pripomoreta namreč k lepši liniji noge, ko je

stopalo stegnjeno. Žal to pomeni tudi šibke in nestabilne sklepne strukture in

nagnjenje k pronaciji, kadar stopalo nosi večino telesne teže, zlasti v odprtih

pozicijah.

Dokler mladi plesalci ne razumejo biomehanike stopala in gležnja in ne razvijejo

zadostne moči tako v stopalu kot tudi v mišicah trupa, se ples en pointe odsvetuje.

Pri hipermobilnem gležnju en pointe pogosto prihaja do prekomerne plantarne

fleksije, stopalo je mehanično šibko, nestabilno in se zlahka poškoduje (Howse in

McCormack, 2009, str. 65).

31

Pri poučevanju plesalcev s takim stopalom so zelo pomembne pripravljalne vaje za

intrinzične mišice stopal, ki vzdržujejo stopalne loke in pripomorejo k pravilni

dinamični uporabi stopala. Opozarjati je potrebno na kakršenkoli znak popuščanja

stopalnih lokov in dajati poudarek na pravilno postavitev telesa in težišča.

Manj vizualno privlačno stopalo, ki ima še vedno sprejemljiv obseg gibanja v sklepu,

je veliko lažje okrepiti in še vedno pripomore k pravilni tehniki, če je optimalno

uporabljeno (Howse in McCormack, 2009, str. 69).

Slika 8: Hipermobilno stopalo

Slika 9: Dobro gibljivo stopalo

Slika 10: Manj gibljivo, a zadovoljivo stopalo

1.3.4 Hipermobilnost v hrbtenici in ramenskem obroču

Zelo mobilna hrbtenica (zlasti ledveni del) lahko sčasoma omogoča čudovito linijo

nog v arabesque, vendar mora biti hkrati stabilna, da se lahko pridobi primerna

mišična moč in zmanjša tveganje za poškodbe. Probleme in bolečine v hrbtenici je

na žalost zelo težko odpraviti, ko se pojavijo, zato je potrebno dajati večji poudarek

na preventivo. Pri hipermobinosti se poveča nevarnost za stresne zlome,

spondilolistezo (zdrs vretenca naprej) in težave z medvretenčnimi ploščicami, ki so

najpogostejše v ledvenem delu. Ledveni del hrbtenice je najbolj fleksibilen, a

pogosto nezadostno podprt in stabiliziran z globokimi mišicami hrbta in trupa.

Preventiva proti tem tveganjem so pravilna drža, dobro razumevanje položaja

medenice, nevtralni položaj ledvenega dela hrbtenice in aktivacija globokih mišic

trupa (Howse in McCormack, 2009, str. 69).

Ramenski obroč je še eden od delov telesa, kjer hipermobilnost lahko povzroča

težave. Ker je ramenski sklep kroglast sklep z izrazito ohlapnimi sklepnimi

32

strukturami, saj je namenjen predvsem mobilnosti in ne stabilnosti, je podvržen

nevarnostim subluksacije (nepopolne premaknitve iz normalne lege) in izpaha.

Stabilizirajo ga pravilni gibalni vzorci lopatice in aktivacija mišic rotatorne manšete

(Howse in McCormack, 2009, str. 69). Na to in na dobro stabilnost jedra morajo biti

še posebej pozorni moški plesalci pri klasični podržki oziroma pas de deux.

Slika 11: Hipermobilnost v hrbtenici

1.3.5 Pomanjkljive telesne predispozicije

Na drugi strani spektra gibljivosti je postava z zmanjšano gibljivostjo sklepov, manjšo

prožnostjo mišic in togimi ligamenti. Take sklepne strukture so sicer izredno stabilne

in varne z vidika tveganja za poškodbe, vendar pogosto ne premorejo anatomskega

potenciala za izvajanje gibov in položajev, ki jih zahteva klasična baletna tehnika.

POMANJKANJE ZUNANJE ROTACIJE KOLKA

Ena od teh telesnih lastnosti je odprtost oziroma zunanja rotacija v kolčnem sklepu.

Pri vsakem plesalcu obstaja anatomska omejitev gibanja v kolku, ki je ni mogoče

preseči. Izjema so zelo mladi plesalci s togimi ligamenti, pri katerih je obseg gibanja

mogoče do neke mere postopoma povečati s pravilno uporabo tehnike in

premišljenim raztegovanjem. To je sicer običajno možno le do začetka pubertete.

33

Opazna omejitev zunanje rotacije nog je lahko posledica napetosti ali skrajšanih

mišic na sprednji strani kolčnega sklepa, pa tudi (zelo pogosto) šibkosti mišic, ki

nadzorujejo zunanjo rotacijo – globokih zunanjih rotatorjev in adduktorjev.

V klasičnem baletu je najnižji sprejemljiv obseg zunanje rotacije v kolku približno 45°,

seveda se ta vrednost lahko razlikuje od šole do šole. Še manjši obseg giba bo

plesalcu sčasoma začel povzročati težave, zato ni priporočljivo, da se takšni

posamezniki zaposlijo kot profesionalni baletni plesalci. Pri merjenju obsega giba je

potrebno biti pozoren na položaj, v katerem merimo – na avdicijah in sprejemnih

preizkusih v baletnih šolah se pogosto za oceno odprtosti poslužujejo t.i. položaja

»žabe«, ki je zavajajoč in v katerem plesalec pogosto deluje bolj »odprt« v kolčnem

sklepu, kot dejansko je (Howse in McCormack, 2009, str. 213).

Slika 12: Položaj "žaba" – zadovoljiva zunanja rotacija

Slika 13: Nezadovoljiva zunanja rotacija pri iztegnjenih kolenih

Še eden izmed znakov, da ima plesalec premalo zunanje rotacije v kolku, je demi

plié – če je plesalec v kolčnem sklepu tako omejen v gibanju, da ni sposoben izvesti

vizualno in funkcionalno sprejemljivega demi plié, ni priporočljivo, da napreduje do

grand plié. Potrebno je vsaj toliko zunanje rotacije, da je pri krčenju kolen pogačica

obrnjena v smeri stopal (Howse in McCormack, 2009, str. 61). Če plesalec

prekomerno odpira pozicijo v stopalih, bo to zelo hitro vidno pri demi plié in grand

plié, saj ne bo zmožen te mere odprtosti v kolčnem sklepu in bo koleno glede na

34

gleženj usmerjeno naprej. Tudi nadaljnje baletno šolanje je odsvetovano zaradi

prevelikega tveganja poškodb kot posledica kompenzacije v drugih sklepih.

PREMALO GIBLJIVO STOPALO

Tudi dovolj gibljivo stopalo in gleženj sta ključni lastnosti za študij baleta. Izredno

gibljivo stopalo prinaša določene nevarnosti, če mišice goleni in intrinzične mišice

stopala niso dovolj okrepljene, zato je verjetnost poškodb pri povprečnem stopalu

precej manjša. Kljub temu pa je določen minimalen obseg gibljivosti pogoj za

izvedbo demi pointe in pointe v klasičnem baletu, zato sta togo stopalo in gleženj

nezaželena. Pri plesalcih s takimi omejitvami je zlasti ples en pointe kontraindiciran,

saj obseg giba v gležnju ne dovoljuje položaja ravnotežja, pri katerem mora

težiščnica potekati skozi sredino kolena, preko medialnega malleolusa (notranje

kostne izbokline gležnja) in prve stopalnice do konice drugega prsta (kazalca). Togo

stopalo in gleženj preprečujeta pravilno postavitev telesa nad konico copata, zato

plesalec nikoli ne najde stabilne točke in se običajno trudi kompenzirati na druge

načine, kar lahko privede do kroničnega vnetja mišic, ligamentov ipd. (Howse in

McCormack, 2009, str. 65).

Potrebno se je zavedati, da je vsak plesalec po telesnih lastnostih edinstven, zato bi

morali pedagogi pri poučevanju uporabljati različne individualno prilagojene pristope.

Pri hipermobilnih plesalcih je potrebno z učenjem tehnike napredovati počasi in

previdno, saj morajo pridobiti ustrezno mišično moč in kontrolo, pri tistih manj

gibljivih pa pozorno spremljati razvoj njihove tehnike in paziti na kakršnekoli znake

»goljufanja« zaradi želje po bolj estetskem videzu. Potrebno jih je opozarjati, naj

delujejo v okviru svojih zmožnosti in naj le-te poskusijo čim bolje izkoristiti.

Slika 14: Neprimerno, premalo gibljivo stopalo

35

1.4 Napake v baletni tehniki in pogoste poškodbe

Ker je klasični balet izrazito vizualna umetnost, so plesalci pogosto obremenjeni s

svojimi telesi – telesno višino, težo, dolžino udov in vsemi ostalimi že omenjenimi

anatomskimi lastnostmi. Zaradi tega pri izvajanju korakov pogosto pride do

»goljufanja« z namenom, da bi noga izgledala bolj odprta, stopalo bolj ukrivljeno ipd.

To privede do temeljnih napak v postavitvi telesa in ostalih vidikih tehnike, kar pa

poveča tveganje za kronične poškodbe, ki so strah vsakega baletnega plesalca. Zato

je še enkrat treba poudariti, da je potrebno delovati premišljeno in znotraj svojih

fizičnih zmožnosti. Na to morajo še posebej opozarjati pedagogi v samem začetku

baletnega šolanja, saj to dolgoročno pri plesalcih prinaša veliko boljše rezultate in

manjše tveganje za poškodbe, ki bi lahko vplivale na potek njihove profesionalne

kariere.

1.4.1 Prekomerno odpiranje pozicij

Prekomerno odpiranje v stopalih in spodnjem delu noge glede na obseg zunanje

rotacije v kolčnem sklepu prinaša mnoga tveganja. Ta pojav je lahko posledica

premajhnega obsega odprtosti v kolčnem sklepu ali pa nezadostne mišične kontrole.

Pogost je pri načinu učenja, ki od plesalcev zahteva večjo odprtost pozicij, kot je

fizično mogoče, zato običajno pride tudi do povečanja ledvene lordoze, šibkejših

mišic trupa in poškodb ledvenega dela hrbtenice. Zelo malo plesalcev ima t.i. »flat-

turnout« (90° zunanje rotacije v vsakem kolku, kar dovoljuje 180° odprtost v 1.

poziciji), zlasti v baletnih šolah, kjer selekcija glede na telesne lastnosti pri vpisu v

baletno šolo ni tako stroga, zato je učenje baleta po takšni metodiki pogosto

napačen pristop. Le majhno število učencev je lahko kos takim tehničnim zahtevam

brez škodljivih dolgoročnih posledic.

Večina pedagogov, ki zahtevajo maksimalno odprtost pozicij pri svojih učencih,

zmotno misli, da poučujejo po ruski metodiki – vendar pa na žalost ne razumejo ali

ne vedo, da so predpogoj za ta pristop v elitnih baletnih šolah vzhodne Evrope

idealne telesne predispozicije in izredno temeljit način predpriprave na vpis v baletno

šolo. Rezultat takega treninga od rosne mladosti je izredno gibljivo in močno telo, ki

zmore prenesti te nepopustljive tehnične zahteve brez večjega tveganja za

poškodbe (Howse in McCormack, 2009, str. 211).

36

V baletnih šolah, kjer sprejmejo tudi telesno manj popolne plesalce, je zato ključnega

pomena, da učenje temelji na zavedanju telesa in izkoriščanju lastnega potenciala,

ne pa na upoštevanju nerealnih tehničnih zahtev.

Posledice prekomernega odpiranja nog so lahko:

- povečanje ledvene lordoze,

- šibkost mišic trupa,

- šibkost adduktorjev,

- povečanje tveganja za poškodbe ledvenega dela hrbtenice,

- zvračanje stopala naprej (»rolling«), sploščeni stopalni lok in pojav halux

valgus,

- poškodbe prvega metatarzofalangealnega sklepa (palca),

- grabljenje s prsti na nogah in šibkost intrinzičnih mišic stopala,

- stresni (preobremenitveni) zlomi golenice in piščali,

- utesnitveni sindrom goleni,

- poškodbe kolenskih vezi,

- vnetje kite in mišice m. tibialis posterior (Howse in McCormack, 2009, str.

212).

Slika 15: Prekomerno odpiranje pozicije v stopalih

37

1.4.2 Zvijanje stopala in gležnja – »winging«

V želji, da bi izboljšali videz stopala iz profila (zlasti v položajih degagé devant,

derrière in arabesque), plesalci pogosto dodajo rahlo everzijo v stopalu zaradi lepše

linije noge. V določeni meri je to dovoljeno in pravilno, vendar pretirano zvijanje

stopala navzven lahko oslabi intrinzične mišice stopala in preobremeni plantarne

fleksorje stopala, poleg tega pa onemogoči poln obseg giba plantarne fleksije (Hlebš,

2001, str. 13).

Slika 16: Frontalni pogled na zvito stopalo oziroma "winged foot"

1.4.3 Neenakomerno odpiranje nog

Pomeni odpiranje delovne noge na račun stojne noge. To se pogosto dogaja že pri

battement tendu à la seconde. Ta gib vizualno deluje enostaven, vendar je

biomehansko gledano zelo zapleten. Pravilno izveden degagé iz 1. pozicije vstran

vključuje prenos teže, ravnotežje in stabilnost stojne noge, poleg tega pa zahteva

ohranjanje drže hrbtenice in postavitve ramenskega obroča. Ključnega pomena je,

da se gib začne iz primerno odprte pozicije glede na posameznikovo anatomsko

zmožnost – če je pozicija prekomerno odprta v stopalu in gležnju, se pri zdrsu

stopala vstran izgubi ves nadzor nad telesno postavitvijo. Medenica se obrne proti

stojni nogi na račun delovne noge ali obratno, k delovni nogi, pri čemer povzroči

pronacijo stojnega stopala in rotacijo v kolenu. V obeh primerih medenica ne more

ostati stabilizirana (Howse in McCormack, 2009, str. 62).

38

Slika 17: Neenakomerno odpiranje nog

Pomembno je, da se zavedamo, da je battement tendu osnova mnogim drugim

kompleksnejšim baletnim korakom, zato je potrebno od samega začetka učenja

poudarjati, da mora biti to dobro nadzorovan in tekoč gib.

Še eden izmed primerov neenakomernega odpiranja nog je relevé lent à la seconde.

Ta korak se pravzaprav nadaljuje iz degagé à la seconde, zato zanj veljajo enaka

pravila, vendar je za nadzor gibanja potrebna še večja mišična moč mišic trupa,

hrbta, fleksorjev kolka in abduktorjev. Ker je zelo malo plesalcev sposobnih zadržati

in nadzorovati nogo en l'air pod kotom 90° vstran, je ponovno potrebno delovati v

okviru svojih anatomskih zmožnosti. Z rahlim pomikom delovne noge naprej (glede

na kolčni sklep oziroma medenico) lahko dosežemo večjo zunanjo rotacijo,

maksimalno aktiviramo fleksorje kolka in pridobimo na višini same noge (Howse in

McCormack, 2009, str. 63).

Vloga mentorja je, da te napake pravočasno opazi in jih popravi, oziroma plesalcem

poda dobre povratne informacije, saj le tako lahko zagotovi razvoj pravilne tehnike, ki

bo plesalcem v njihovi profesionalni karieri dobro služila in preprečevala nastanek

različnih poškodb. Za to potrebuje odlično znanje funkcionalne anatomije in

biomehanike, poleg tega pa mora biti sposoben to znanje razumljivo podajati

39

plesalcem različnih starosti. Kvalitetno izobraževanje baletnih pedagogov je zato

poglavitnega pomena za vzdrževanje profesionalnega nivoja klasičnega baleta tako

v Sloveniji kot tudi po svetu.

1.5 Sprejemni preizkus pred začetkom baletnega šolanja

Kot je bilo navedeno že v prejšnjih poglavjih, se fizične predispozicije plesalcev

preverjajo že pred začetkom njihovega šolanja oziroma kot pogoj za vpis na nižjo

stopnjo baletne šole. V javnih šolah v Sloveniji (Konservatorija za glasbo in balet v

Ljubljani in Mariboru) in v tujini je število kandidatov pogosto večje kot število vpisnih

mest, zato je selekcija neizogibna.

Poleg omejitve v starosti so kandidati izbrani za šolanje na nižji stopnji na podlagi

telesnih predispozicij, proporcev, ritma, muzikalnosti in plesnosti. Zahteve so lahko

različno stroge, kar je močno odvisno od števila kandidatov – zaradi velikega

zanimanja za študij baleta v Rusiji in posledično enormnega števila kandidatov na

baletni akademiji Agrippine Vaganove slovijo po tem, da sprejmejo le učence z

maksimalno zunanjo rotacijo v kolku oziroma t.i. »flat turn-out«. V privatnih baletnih

šolah društvih in zavodih, kjer balet poučujejo ljubiteljsko, v manjšem časovnem

obsegu, se učenci po končanem šolanju z baletom običajno ne ukvarjajo poklicno in

zato ni potrebe po tako strogih sprejemnih preizkusih.

Pregled fizičnih dispozicij je potreben tudi zato, da se lahko predvidijo morebitna

tveganja za poškodbe. Obstajajo minimalne zahteve za gibljivost gležnja, ki je

potrebna za ples en pointe, minimalen obseg zunanje rotacije v kolčnem sklepu, da

plesalec lahko izvaja odprte klasične pozicije nog ipd. V kolikor je na sprejemnem

preizkusu ocenjeno, da bo študij baleta na višji in kasneje profesionalni stopnji za

plesalca nemogoč ali celo potencialno nevaren, so ga pedagogi dolžni o tem

obvestiti, mu razložiti tveganja in ga morda preusmeriti v ljubiteljski balet. Konec

koncev je ples namenjen vsem – vendar pa je klasični balet eden izmed najbolj

zahtevnih plesnih stilov in zato zanj obstajajo specifične telesne zahteve.

Seveda se je potrebno tudi zavedati, da se nekatere telesne lastnosti s časoma

lahko spremenijo, bodisi z rastjo, rednim in pravilnim treningom baletne tehnike ali

raztegovanjem. Mnogokrat se je pokazalo, da so v času študija baleta precej bolj

napredovali plesalci s slabšimi telesnimi predispozicijami, saj so se naučili

40

poglobljenega zavedanja lastnega telesa in so v izboljšanje svojih naravnih lastnosti

vložili veliko več truda kot tisti, ki jim je bilo »idealno baletno telo« položeno v

zibelko. Zato nikoli ne smemo zanemariti posledic truda in premišljenega dela.

1.5.1 Goniometrija

Goniometrija je postopek merjenja obsega giba v sklepih, ki se uporablja v

travmatologiji, ortopediji, fiziatriji, fizioterapiji, športni medicini in seveda pri pregledu

telesnih lastnosti pred začetkom baletnega šolanja. Ugotavljamo lahko začetno

stanje gibljivosti in spremljamo napredek. Pri merjenju uporabljamo instrument, ki se

imenuje goniometer. Gibljivost je potrebno vedno meriti na enak način, saj le tako

lahko podatke primerjamo med seboj, še vedno pa lahko prihaja do razlik, zlasti pri

več različnih preiskovalcih (Macura, 2018).

Možni gibi v sklepih, ki jih merimo, so fleksija, ekstenzija, abdukcija, addukcija,

antefleksija, retrofleksija, rotacija, supinacija, pronacija, everzija in inverzija (Howse

in McCormack, 2009, str. 8). Meritve izvajata en ali dva preiskovalca, preiskovanec

pa mora biti primerno oblečen, da oblačila ne bi motila meritev.

Pri meritvi mora preiskovalec ali preiskovanec sam stabilizirati proksimalni (bližji

sredini telesa) del merjenega sklepa. Del telesa postavimo v izhodiščni položaj,

nastavimo goinometer na primerno kostnoanatomsko točko in izmerimo obseg giba

distalnega dela. Kostnoanatomske točke so kostne izbokline, na katere se

orientiramo pri postavitvi goniometra. Merimo lahko aktivno in pasivno gibljivost,

čeprav nas pri baletu zanima predvsem pasivna gibljivost. Preiskovalec, ki izvaja

meritve, mora biti izkušen in poznati občutek na koncu giba, da lahko približno oceni,

ali gib omejujejo skeletne strukture ali pa mišično ali drugo tkivo (Macura, 2018).

Gib v sklepu običajno opišemo v stopinjah od 0° do 180°, pri čemer 0° predstavlja

izhodiščni položaj. Spodaj so navedene povprečne vrednosti za posamezne gibe v

sklepih, ki so najbolj relevantni za klasični balet.

KOLENSKI SKLEP

Fleksija: 135°

41

KOLČNI SKLEP

Fleksija: 120°

Ekstenzija: 30°

Abdukcija: 45°

Addukcija: 30°

Notranja rotacija: 45°

Zunanja rotacija: 45°

RAMENSKI SKLEP

Antefleksija: 90°

Retrofleksija: 50°

Abdukcija: 90°

Notranja rotacija: 70°

Zunanja rotacija: 90°

Elevacija skozi abdukcijo: 170°

Elevacija skozi antefleksijo: 180°

PRSNO-LEDVENI DEL HRBTENICE

Fleksija: 80°

Ekstenzija: 25°

Lateralna fleksija: 35°

Rotacija: 40°

VRATNI DEL HRBTENICE

Fleksija: 45°

Ekstenzija: 45°

Lateralna fleksija: 60°

Rotacija: 60°

SKOČNI SKLEP

Dorzalna fleksija: 20°

Plantarna fleksija: 50°

Inverzija: 35°

Everzija: 15°

METATARZOFALANGEALNI

SKLEP PALCA NA NOGI

Ekstenzija: 70°

Fleksija: 70°

42

1.5.2 Pregled telesnih predispozicij pred vpisom v baletno šolo

Pomemben del sprejemnega preizkusa pri vpisu v baletno šolo je ortopedski pregled

telesnih predispozicij. Kot je bilo omenjeno že v prejšnjih poglavjih, lahko

pomanjkljive telesne lastnosti v klasičnem baletu pripeljejo do mnogih težav, zato je

potrebno vsaj približno oceniti otrokov anatomski potencial pred samim začetkom

šolanja.

Glavni namen pregleda telesnih lastnostih je seveda poiskati kakršnakoli anatomska

območja, ki bi v času baletnega šolanja oziroma profesionalne kariere lahko

povzročala težave ali tveganje za poškodbe, na podlagi tega pa nato zastopniki šole

sprejmejo primerne kandidate ali jih odslovijo (Howse in McCormack, 2009, str. 110).

Poznavanje otrokovih šibkosti je zelo pomembno tudi za pedagoge, saj lahko glede

na to predvidevajo, pri katerih tehničnih vidikih bodo imeli plesalci največje težave.

Poleg tega izberejo pristop, ki ga bodo uporabili, da jih naučijo optimalnega

izkoriščanja njihovih telesnih lastnosti. Od samega začetka so pozorni na dejavnike

tveganja za poškodbe in jih lahko s previdnim vodenjem v celoti preprečijo.

V večini profesionalnih šol običajno odslovijo veliko število kandidatov še pred

pregledom telesnih predispozicij, v predhodnih krogih avdicij. Na ta način lahko

izločijo plesalce, ki so zaradi določenih anatomskih lastnosti že na prvi pogled

neprimerni za klasični balet ali pa jih preusmerijo v drugo plesno zvrst. Seveda šole

običajno iščejo potencial tudi na drugih področjih – npr. plesnost, izraznost in

muzikalnosi, zato občasno naredijo izjemo in sprejmejo tudi kandidate s slabšimi

telesnimi predispozicijami, vendar nato v času šolanja pozorno spremljajo njihov

razvoj in napredek. Nekatere telesne lastnosti se namreč s starostjo lahko še

izboljšajo ali spremenijo. Včasih je koristna tudi zgodnja pomoč fizioterapevtov, ki

lahko predpišejo dodatne vaje za povečevanje gibljivosti ali krepitev mišic (Howse in

McCormack, 2009, str. 110). Potrebno pa je staršem in samemu otroku ob začetku

šolanja razložiti, kakšna so tveganja in jih pripraviti na možnost, da profesionalna

kariera zanj ne bo mogoča.

Howse in McCormack v knjigi Anatomy, dance technique and injury prevention

natančno opisujeta primer ortopedskega ocenjevanja telesnih lastnosti pred vpisom

v baletno šolo (priloga 1).

43

Pri zgornjem delu telesa se preverja togost m. trapezius, saj lahko ovira gibanje

glave in vratu ter posledično epaulement. Izmerjena je simetrija ramenskega obroča,

ki lahko pokaže prikrite abnormalnosti, kot je npr. skolioza in obseg gibanja v

glenohumeralnem (ramenskem) sklepu. To je zelo pomembno pri moških plesalcih,

saj bo kakršnakoli omejitev gibanja v rami onemogočala varno izvajanje klasične

podržke. Brez sprejemljive gibljivosti ne bodo sposobni dvigovati plesalke nad glavo

brez nagibanja nazaj v ledvenem delu hrbtenice, kar predstavlja tveganje za hude

poškodbe hrbtenice. Pozorni moramo biti na znake hipermobilnosti v komolcih in

zapestjih, ki pri moških plesalcih zaradi pas de deux prav tako niso zaželeni, lahko

pa kažejo tudi na hipermobilnost v drugih sklepih. Tudi omejena dorzifleksija

zapestja lahko povzroča težave pri različnih dvigih (Howse in McCormack, 2009, str.

112).

Paziti je treba tudi na morebitno asimetrijo v medenici, ki lahko kaže na neskladnost

v dolžini nog ali deformacijo ledvenega dela hrbtenice. Zabeleži se kakršnakoli

prisotnost skolioze ali kifoze, ki sicer ne pomeni kontraindikacije za študij baleta.

Krepitev hrbtnih mišic med baletnim šolanjem lahko skoliozo celo zmanjša. Potrebno

pa je pozorno izmeriti obsege gibov hrbtenice in zabeležiti kakršnokoli togost, zlasti v

ledvenem delu hrbtenice, ki bi lahko preprečevala dvige nog (npr. pri arabesque)

(Howse in McCormack, 2009, str. 112).

Pri spodnjih udih se zabeleži morebitno togost Ahilove tetive oziroma mečnih mišic

(m. gastrocnemius in m. soleus), ki preprečuje izvedbo dobrega demi plié ter zadnjih

stegenskih mišic, kar je posebej pomembno pri dekletih. Preveč ohlapne mečne in

zadnje stegenske mišice niso zaželene, saj ovirajo skok, zato je to velika

pomanjkljivost pri dečkih. Odriv običajno preverjajo baletni pedagogi v kontekstu

baletnih vaj (Howse in McCormack, 2009, str. 112).

V kolenskem sklepu se ocenjuje prisotnost hiperekstenzije. Včasih je kandidat

zavrnjen, če je hiperekstenzija prevelika ali pa so kolena v položaju genu valgus ( t.i.

»noge na X«), kar je lahko estetsko preveč moteče za klasični balet. V kolčnem

sklepu se izmeri fleksija, ekstenzija (zabeleži se morebitno prisotnost togosti na

sprednji strani sklepa) in obe rotaciji v nevtralnem položaju (iztegnjene noge) in

fleksiji 90°. Položaj »žabe«, ki se pogosto uporablja na avdicijah, je neprimeren za

44

ocenjevanje zunanje rotacije. Posebej pomembna je zunanja rotacija pri iztegnjenem

kolčnem sklepu (Howse in McCormack, 2009, str. 112).

Slika 18: Pravilno merjenje zunanje rotacije v kolčnem sklepu

Pri stopalu je najbolj pomemben obseg plantarne in dorzalne fleksije gležnja in

palca. Največje težave lahko povzroča prirojena deformacija palca hallux rigidus, kar

pomeni zatrdelost sklepov palca, pri kateri fleksija s časom postaja vedno bolj

boleča. Pri tej deformaciji je plesalcem žal potrebno odsvetovati študij plesa, saj je

položaj demi pointe prisoten v skoraj vseh plesnih zvrsteh in bi tem posameznikom

predstavljal velike bolečine (Howse in McCormack, 2009, str. 112).

Pri ostalih prstih na nogah je potrebno zabeležiti kakršnekoli deformacije. Zaželeno

je, da so stopalnice in prstnice približno enake dolžine, saj je tako mogoče obdržati

dobro podporno ploskev pri demi pointe in pointe.

Ocenjevanje je lahko kvalitetno izvedeno le s strani ortopeda ali fizioterapevta z

veliko količino izkušenj pri podobnem ocenjevanju, saj le-ta lahko na podlagi občutka

mišic in tkiv predvidi, ali bo krepitev mišic oziroma raztegovanje lahko izboljšalo

obseg giba ali pa plesalec ni primeren za klasični balet. Tako znanje je nemogoče

pridobiti le iz literature, zato je nadzor izkušenega strokovnjaka nenadomestljiv.

Profesionalno izvedeno ocenjevanje telesnih predispozicij lahko poda dragocene

45

informacije o telesih plesalcev in pomaga predvideti morebitna tveganja (Howse in

McCormack, 2009, str. 113).

1.5.3 Potek sprejemnega preizkusa na Konservatoriju za glasbo in balet

Ljubljana

O poteku sprejemnega preizkusa na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana smo

se pogovorili z eno izmed baletnih pedagoginj, ki tam poučuje in vsako leto nadzira

sprejemne preizkuse za 1. razred baletne šole.

Preizkus poteka individualno v eni izmed dvoran baletne šole. Pri kandidatu ali

kandidatki si najprej ogledajo obliko stopala – gibljivost v gležnju, stopalne loke in

dolžino prstov. Stopalo mora biti pri dekletih dovolj gibljivo za ples en pointe in noben

prst na nogah ne sme biti znatno daljši ali krajši od ostalih. To se preveri najprej v

sedečem položaju na tleh, potem pa še prek izvedbe battement tendu pri drogu.

Nato se vizualno ocenjuje sposobnost zunanje rotacije v kolčnem sklepu v položaju

»žabe« na tleh in nato z grand plié v 2. poziciji pri drogu. Minimalna sprejemljiva

odprtost kolkov je približno 45°-50°, vendar se rotacije ne meri z goniometrom, zato

pedagogi na podlagi dolgoletnih izkušenj s prostim očesom ocenijo, ali je obseg giba

primeren za vpis v baletno šolo.

Gibljivost se preverja z dvigom iztegnjene noge vsaj do 90° najprej v ležečem

položaju na tleh. Kandidatom pri tem pomagajo pedagogi, saj mišice za izvedbo tega

giba še niso razvite. Na sprejemnih preizkusih v 1. razred se namreč preverja

predvsem potencial za klasični balet, medtem ko morajo starejši učenci, ki se želijo

vpisati v 4., 5. ali 6. razred, pokazati že veliko znanje baletnih korakov in dober

gibalni nadzor, saj je število mest precej bolj omejeno in so vpisni kriteriji veliko

strožji.

Pri drogu kandidati pokažejo še sposobnost stoje na polprstih oziroma demi pointe, s

preprostim port de bras pa pedagogi preverjajo morebitno prisotnost skolioze ali

drugih deformacij hrbtenice.

Vizualno se ocenjuje tudi telesne proporce – dolžino nog in rok in velikost glave v

primerjavi s trupom, saj je očitno neskladje med posameznimi deli telesa moteče pri

klasičnih plesalcih, zlasti tistih, ki bodo nekoč plesali v zboru.

46

Po pregledu telesnih lastnosti sledi kratko preverjanje ritmičnosti s ploskanjem ali

korakanjem po glasbi, ki spreminja tempo, ter preverjanje plesnosti. Kandidat na

poljubno glasbo z rekvizitom odpleše kratek improviziran ples in s tem pokaže tudi

svojo muzikalnost ter izraznost, ki sta pomembni kvaliteti baletnega plesalca.

Zaradi omejenega števila vsako leto v 1. razred sprejmejo približno tretjino vseh

kandidatov. Na prehodu iz 4. v 5. razred baletne šole oziroma na višjo stopnjo

baletne šole, mora vsak učenec na izpitu ob koncu šolskega leta prejeti pozitivno

mnenje komisije, da lahko nadaljuje šolanje. Pri sprejemnih preizkusih za srednjo

baletno šolo ni pregleda telesnih lastnosti, saj komisija kandidate oceni na podlagi

učne ure baleta. Vizualno sicer telesne predispozicije lahko vplivajo na uspeh pri

sprejemnem preizkusu, vendar ima prednost dobra baletna tehnika in primerno

znanje za to stopnjo šolanja.

1.6 Pomen rednega treninga

Poleg dobrih telesnih predispozicij za klasični balet nikakor ne smemo zanemariti

pomena rednega treninga pod vodstvom izkušenega pedagoga. Dobro mentorstvo

lahko prepreči mnoge poškodbe, ki so rezultat nepravilne tehnike, vendar pa je

dobro in čisto tehniko mogoče razviti le z velikim številom ponovitev.

Lahko bi rekli, da so primerne telesne predispozicije dobra osnova, še posebej v

kombinaciji s talentom na področju muzikalnosti, plesnosti in izraznosti, vendar pa je

klasični balet zagotovo plesna zvrst, ki zahteva največjo količino vloženega truda.

Zaradi izredno natančno določenih položajev, korakov in preciznih gibov je potrebno

tudi zelo dobro zavedanje lastnega telesa in poznavanje biomehanike sklepov.

Redna vadba in stalno ponavljanje istih gibov proizvede vnaprej programirane

oziroma avtomatske živčno-mišične gibalne vzorce, t.i. engrame. Engram je stanje, v

katerem o posameznih mišicah ali gibih ne razmišljamo zavestno, temveč jih

izvajamo avtomatsko. Proprioceptivna povratna informacija omogoča podzavestno in

zavestno zavedanje o gibu in pravilnosti le-tega. Le večkratna ponovitev pravilnega

giba lahko zgradi engram, ki plesalcu omogoča, da zapleteno kombinacijo gibov

izvede veliko hitreje, kot če bi zavestno razmišljal o vsaki komponenti gibalnega

vzorca. Če se pri razvoju tehnike ponavljajo nenatančnosti, se lahko razvije napačen

engram, ki ga je izjemno težko spremeniti, zato se je včasih napačno naučenega

47

giba potrebno še enkrat naučiti od samega začetka (Howse in McCormack, 2009,

str. 21).

Za optimalno izkoriščanje lastnega telesnega potenciala in razvoj dobre tehnike, s

čimer preprečujemo tudi poškodbe, je torej redna vadba ključnega pomena. V

profesionalnih šolah po vsem svetu učenci z razlogom obiskujejo baletni trening vsaj

5-6 dni v tednu, poleg vseh ostalih predmetov, kot so repertoar, karakterni in sodobni

plesi itd.

Tudi zahteve koreografov so dandanes večje, kot so bile včasih, zato morajo baletni

plesalci zgodaj odrasti in prevzeti odgovornost za svojo profesionalno rast. Le 90

minut baletnega treninga še zdaleč ni dovolj, da jih pripravi na vse gibalne

kombinacije, ki jih bodo morali izvajati v koreografijah, zato morajo v svoj

vsakodnevni urnik dodajati še druge vadbe – zelo popularni so pilates, joga,

gyrotonic in druge oblike funkcionalne vade, ki temeljijo na gibih, ki so podobni

klasičnemu baletu. Poleg treninga moči in kondicije je potrebno vključiti še

raztegovanje in pravilno prehranjevanje, zanemariti pa se ne sme niti počitka in

prostega časa, še posebej v primeru poškodbe. Primerne telesne predispozicije

predstavljajo le enega izmed dejavnikov uspešne kariere v klasičnem baletu.

1.7 Izboljšanje telesnih predispozicij

Tudi plesalci s prirojenimi idealnimi fizičnimi dispozicijami morajo dolga leta trdo

delati, da optimalno izkoristijo svoje telesne lastnosti in dosežejo nivo baletne

tehnike, ki je potreben za profesionalno kariero. Seveda imajo pri tem veliko

prednost plesalci, ki se začnejo zgodaj zavedati svojega telesa in pravilne uporabe

mišic.

Večina truda in uporabe mišic je pri baletnih plesalcih usmerjena (ali pa bi morala

biti) v vzpostavitev pravilne drže in porazdelitve teže. Pravilna uporaba posameznih

mišičnih skupin je potrebna že pri vzdrževanju položaja glave in se nadaljuje preko

ramenskega obroča, trupa in nog vse do stopal. Pravilna telesna postavitev in

porazdelitev teže je možna le takrat, ko vse mišične skupine delujejo pravilno in v

ravnotežju z drugimi. Le tako je plesalec lahko popolnoma stabilen v mnogih

položajih in pozicijah, ki jih zahteva klasična baletna tehnika in sposoben optimalno

48

izkoristiti svojo naravno odprtost, gibljivost sklepov in druge telesne lastnosti, ki smo

jih že našteli.

1.7.1 Odprtost oziroma zunanja rotacija v kolčnem sklepu

Kot že omenjeno, se zunanja rotacija v kolku in stopalu pri klasičnem baletu

uporablja tako zaradi estetskega kot tudi funkcionalnega vidika. Zaradi oblike

kolčnega sklepa zunanja rotacija v kombinaciji z drugimi gibanji (zlasti abdukcijo)

omogoča mnogo večji obseg giba kot v nevtralnem položaju, kar je seveda glavni

pogoj za izvedbo različnih visokih dvigov nog, ki so značilni za klasični balet. Seveda

pa so se zahteve glede odprtosti nog v zgodovini klasičnega baleta drastično

spremenile.

Za pravilno uporabo lastne odprtosti je potrebno poznati anatomijo kolčnega sklepa

ter mišice, ki nadzirajo zunanjo rotacijo v kolčnem sklepu. Obseg zunanje rotacije

lahko omejujejo skeletne strukture, sklepna ovojnica in ligamenti ali mišice.

SKELETNE STRUKTURE:

- Globina acetabuluma (sklepne površine) – bolj kot je globoka, bolj je sklep

stabilen, a tudi bolj gibalno omejen.

- Položaj acetabuluma - bolj kot je acetabulum usmerjen naprej, bolj je omejena

zunanja rotacija glave stegnenice.

- Kot med glavo in vratom stegnenice v odnosu na diafizo stegnenice – glava

in vrat stegnenice sta nagnjena navzgor, navznoter in rahlo naprej v

acetabulum. Če sta usmerjena bolj naprej (anteverzija), lahko to preprečuje

zunanjo rotacijo stegnenice.

- Dolžina vratu stegnenice – daljša kot je, večjo svobodo gibanja dovoljuje

(Howse in McCormack, 2009, str. 58).

SKLEPNA OVOJNICA IN LIGAMENTI:

Sklepna ovojnica združuje sklepne površine. Ligamenti so lahko zatrdline znotraj

ovojnice ali pa zunaj nje in še dodatno stabilizirajo sklep. Grajeni so iz vezivnega

tkiva in so močni ter relativno neraztegljivi. Pri močni, gibalno omejeni postavi

iliofemoralna in pubofemoralna vez pogosto omejujeta zunanjo rotacijo stegnenice.

Po koncu pubertete, ko se dolžina ligamentov ustali, jih je izredno težko raztegniti.

49

Zaradi tega imajo mnogi plesalci, ki pozno začnejo s študijem klasične baletne

tehnike, težave z odpiranjem nog v klasične baletne pozicije (Howse in McCormack,

2009, str. 58).

MIŠICE:

Mišice, ki izvajajo zunanjo rotacijo, morajo biti močne, da lahko vzdržujejo obseg

giba, ki je pričakovan v klasičnem baletu. Za popoln nadzor nad odpiranjem nog so

pomembni tudi notranji rotatorji kolčnega sklepa, zato je koristno v vsakdanji baletni

trening dodajati vaje, kjer se izvaja tudi notranja rotacija v kolčnem sklepu.

Globoki zunanji rotatorji so m. piriformis, m. gemellus superior in inferior, m.

obturator internus in externus in quadratus femoris, ki se v različnih položajih

dopolnjujejo tudi z drugimi mišicami (npr. adduktorji).

Vzdrževanje zunanje rotacije znotraj možnega obsega giba v kolčnem sklepu skupaj

s pravilnim položajem medenice omogoča dober nadzor odprtosti v kolku in

stabilizacijo preostalih delov spodnjih udov. Odpiranje v kolku preko mej telesnih

zmožnosti povzroča mišično neravnovesje, ki lahko sproži poškodbe v kolku in

nestabilnost v kolenu, stopalu in trupu. Prepričanje, da morajo imeti baletni plesalci

180° odprtost nog je zastarelo in anatomsko nemogoče brez škodljivih obremenitev

na sklepe tudi pri najbolj telesno obdarjenih plesalcih (Howse in McCormack, str.

59).

1.7.2 Uporaba stopal

Kot že omenjeno, je hipermobilno stopalo sicer zelo estetsko, vendar prinaša s seboj

tudi določene težave, kot je npr. mehanična nestabilnost. Zato je gleženj z zadostnim

obsegom gibanja za položaj en pointe popolnoma sprejemljiv za klasični balet.

Plantarno fleksijo stopala izvajajo m. gastrocnemius, m. soleus in dolgi fleksorji

prstov, vendar slednji povzročajo fleksijo v vseh prstnih sklepih

(metatarzofalangealnih in interfalangealnih), zato lahko proizvedejo vizualni učinek

kratkih in ukrivljenih prstov, kar pokvari linijo celotne noge. Nasprotujejo jim

intrinzične mišice stopala, ki pri fleksiji metatarzofalangealnih sklepov vzdržujejo

interfalangealne sklepe ravne in tako pomagajo pri pravilnem stegovanju stopal

(Howse in McCormack, 2009, str. 35). Intrinzične mišice vzdržujejo tudi transverzalni

50

lok stopala in preprečujejo pronacijo, zato je smiselno že od začetka baletnega

šolanja, še posebej pa ob začetku poučevanja plesa en pointe, v vsakodnevne učne

ure baleta vključevati tudi vaje za stopala.

1.7.3 Raztegovanje in povečevanje gibljivosti

Ena izmed telesnih lastnosti, ki jo je relativno lahko izboljšati (seveda kljub temu z

naporom in velikim časovnim vložkom), je mišična prožnost oziroma raztegljivost.

Kot je bilo opisano v prejšnjih poglavjih, lahko toge in kratke mišice omejujejo obseg

gibanja, zato je v interesu vsakega baletnega plesalca, da v svoj vsakodnevni

trening baleta vključi tudi premišljeno raztegovanje.

Skeletne mišice so sestavljene iz snopov posameznih mišičnih vlaken, ki so ovite v

vezivno tkivo, imenovano fascia oziroma mišična ovojnica. Nekatera vlakna mišične

ovojnice so želatinasta in so pri hladnem telesu prav tako hladna, zato mišice dajejo

občutek napetosti ali togosti. Ko se telo ogreje, se zmehčajo tudi vlakna mišične

ovojnice, kar omogoča večji obseg giba in varnost pri raztegovanju.

Povečevanje in vzdrževanje gibljivosti in prožnosti mišic z raztegovanjem je za

baletne plesalce zelo pomembno, količina in vrsta raztegovanja pa je odvisna od

individualnih potreb plesalca. Prepogosto in nepremišljeno raztegovanje, ki vključuje

tudi raztegovanje ligamentov, je pogosto tvegano, saj lahko prizvede hipermobilnost

Slika 19: Nepravilna uporaba stopala s pokrčenimi

prsti (šibke intrinzične mišice stopal)

Slika 20: Pravilna uporaba stopala z iztegnjenimi prsti

(okrepljene intrinzične mišice stopal)

51

in ohlapnost v sklepih, kar se pogosto konča s poškodbami. Za razliko od mišic

ligamenti niso elastični in se po raztegovanju ne povrnejo v prvotno dolžino (Foster,

2010, str. 67).

Raztegovanje lahko razdelimo v statično in dinamično raztegovanje. Pri statičnem

raztegovanju se raztegnjeni položaj mišice vzdržuje od 20 do 30 sekund, dinamično

raztegovanje pa se dogaja med gibanjem, kot je npr. penché ali cambré (Foster,

2010, str. 67). Najbolj nevarna oblika raztegovanja je balistično raztegovanje, pri

katerem telo »poskakuje« v raztegnjenem položaju, kar lahko povzroči nateg ali celo

natrganje mišice ali mišične ovojnice in je iz tega razloga baletnim plesalcem močno

odsvetovano. Pravilno raztegovanje v maksimalnem obsegu giba, pri katerem

občutimo v mišicah odpor, se mora vedno izvajati, ko je telo že ogreto. Seveda pa je

vsako raztegovanje potrebno uravnotežiti z vajami za mišično moč (Foster, 2010, str.

68).

52

2 METODA DELA

V diplomskem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda s pregledom strokovne

literature s področja klasičnega baleta. Literatura je bila iskana v knjižnicah

Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in Zdravstvene fakultete, v bazi Digitalne

knjižnice Univerze v Ljubljani ter v spletnih revijah Dance magazine in Pointe

magazine.

Pri iskanju so bile uporabljene naslednje ključne besede in besedne zveze: ballet,

ballet body, anatomy, functional anatomy in ballet, turn-out, history of ballet ipd.

53

3 REZULTATI

Klasični balet je že dolgo uveljavljena veja umetnosti, ki ima zaradi bogate zgodovine

in tradicije jasno postavljena tehnična načela in estetska pričakovanja, zato baletni

plesalci potrebujejo določene prirojene telesne sposobnosti za optimalno izvedbo

korakov iz baletnega repertoarja.

Pod pojmom dobre telesne predispozicije v baletu razumemo naravno zmožnost

zunanje rotacije v kolku vsaj 45°, dovolj gibljiv gleženj, da omogoča položaj en

pointe, prožne zadnje stegenske mišice in mečne mišice ter gibljivo hrbtenico.

Zaželena je rahla hiperekstenzija v kolenu in naravna nagnjenost k mobilnim

sklepom. Omejujoči telesni dejavniki so kratki ligamenti in toge sklepne strukture, ki v

določenih primerih lahko otežujejo razvoj dobre tehnike in dolgoročno predstavljajo

tveganje za poškodbe.

Sindrom hipermobilnih sklepov je pri baletnih plesalcih pogost, vendar ga običajno

spremlja ohlapnost sklepnih ovojnic in ligamentov, zato so njihovi sklepi mehanično

zelo nestabilni in potrebujejo dobro mišično kontrolo, da lahko funkcionirajo pravilno

in varno. Pri hipermobilnih plesalcih lahko pričakujemo slabšo sposobnost

propriocepcije in nižji bolečinski prag, zato moramo s poučevanjem baletne tehnike

napredovati počasi in previdno. Ključnega pomena je ravnotežje med gibljivostjo in

mišično močjo.

Pomanjkljive telesne predispozicije, kot so omejena zunanja rotacija kolka in

premalo gibljiv gleženj, prav tako lahko predstavljajo neprehodne ovire na poti do

profesionalne kariere. Brez minimalne gibljivosti sklepov, ki jo zahteva klasični balet,

je razvoj pravilne tehnike otežen ali nemogoč, kar pri plesalcih izzove kompenzacijo

oziroma »goljufanje« v tehniki. To v daljšem časovnem obdobju povzroča kronične

poškodbe sklepov, ligamentov in mišic. Zato je pomembno, da se neprimernim

kandidatom že ob sprejemnem preizkusu v baletno šolo razloži tveganja in se jih

preusmeri v druge plesne zvrsti.

Pri vseh baletnih plesalcih je razvoj dobre tehnike in redno obiskovanje vsakdanjega

baletnega treninga najboljša preventiva plesnih poškodb. Pri tem imajo veliko vlogo

sposobni in izkušeni pedagogi ter mentorji, ki plesalce spodbujajo k optimalnemu in

54

varnemu izkoriščanju njihovih telesnih sposobnosti, vendar pa jih tudi pravočasno

opozarjajo na napake in njihove posledice.

Telesne predispozicije so torej pomembne in potrebne za razvoj klasičnega

baletnega plesalca, vendar pa še zdaleč niso edini dejavnik uspešne plesne kariere.

S premišljenim delom je nekatere fizične lastnosti v določeni meri mogoče tudi

izboljšati – s pravilnim raztezanjem, treningom mišične moči ter prenosom znanja iz

anatomije, telesne biomehanike in vizualizacije, v baletu plesalci s povprečnimi

telesnimi lastnostmi pogosto prekosijo vrstnike, ki so bili z idealnim telesom že rojeni.

Kot pri mnogih stvareh tudi v klasičnem baletu največ šteje trud in trdo delo, poleg

tega pa še talent za muzikalnost, plesnost in izraznost.

55

4 RAZPRAVA IN SKLEPI

Med pisanjem diplomskega dela smo prišli do ugotovitev, da so telesne

predispozicije v določeni meri bistvene za klasični balet, vendar pa nimajo tako

velikega pomena, kot se jim včasih pripisuje. Baletni svet je zaradi svoje razširjenosti

nedvomno postal zelo tekmovalen, zaradi česar so tudi telesne zahteve vedno večje.

Družabna omrežja in mediji poveličujejo telesne ekstreme včasih do meje

grotesknega in virtuozna tehnika se dandanes pričakuje že od mladih plesalcev. K

temu je pripomogla tudi razširjenost baletnih tekmovanj. Zaradi velikega števila

kandidatov baletne šole zaostrujejo kriterije za vpis in klasični balet ni plesna zvrst, ki

je dostopna vsem.

Vendar pa to še ne pomeni, da so hipermobilni plesalci, ki jih lahko vidimo na

fotografijah in videoposnetkih na vseh socialnih omrežjih, tudi najboljši. Klasični balet

je kljub vsemu umetnost – če ga omejimo zgolj na to, kar je telo fizično sposobno in

kakšne ekstremne položaje lahko doseže, potem se ne razlikuje dosti od ritmične

gimnastike.

Solisti in prvaki v baletnem svetu potrebujejo še veliko več, kot je le primerno telo in

dobra tehnika. Ker v baletu z zgodbo poosebljajo različne like, ki doživljajo različne

zgodbe in čustva, se morajo biti sposobni vživeti v svojo vlogo in njeno doživljanje s

svojim izrazom prikazati občinstvu. To je tudi glavna razlika med solisti in plesalci v

zboru – zbor pravzaprav v klasičnem baletu predstavlja nekakšno dinamično ozadje

glavnemu dogajanju na odru, zato je homogen videz zbora, natančno izvajanje

korakov ter enotna muzikalnost pri njih tako pomembna, medtem ko mora solist ali

solistka več pozornosti nameniti izraznosti zgornjega dela telesa ter obraza.

Potrebno je poudariti, da je baletna tehnika osnova, na kateri se gradi in dodaja

izraznost ter muzikalnost. Dobre telesne predispozicije pa so le baza tehniki, katere

razvoj je odvisen od mnogih dejavnikov – rednega treninga in dodatne vadbe,

dobrega poznavanja telesa in razumevanja njegove anatomske strukture ter

biomehanskega delovanja, skrbi za zdravje in dobrega mentorstva. Poleg tega se

telesna struktura z rastjo in različnimi oblikami vadbe sčasoma lahko tudi preoblikuje,

zato je skoraj nemogoče določiti, kakšna oblika telesa bo v klasičnem baletu

najuspešnejša.

56

Ker na uspeh baletne kariere torej vpliva tako veliko število faktorjev, bi bilo

empirično zelo težko dokazati, v kakšni meri telesne predispozicije vplivajo na

uspešnost baletnih plesalcev. Lahko bi izvedli longitudinalno študijo, vendar bi morali

za preiskovance vzeti plesalce enake starosti, na enaki stopnji razvoja, z enakimi

telesnimi lastnostmi, in jih nato za obdobje enega leta ali več izpostaviti enakemu

urniku in načinu šolanja klasične baletne tehnike, da bi bili rezultati relevantni, pa bi

kljub temu verjetno med njimi prihajalo do razlik zaradi dejavnikov, na katere nismo

pomislili.

Zato je vlogo telesnih predispozicij v v razvoju plesalca nemogoče natančno oceniti.

Baletni pedagogi dolgo vedo, da so včasih učenci z manj idealnimi telesi najbolj

zagrizeni in vztrajni ter tudi najbolje razumejo svoje telesne omejitve, vendar se

svoje telo naučijo optimalno uporabljati in se razvijejo v čudovite plesalce. Poleg tega

so navajeni bolj trdo delati kot njihovi hipermobilni vrstniki, ki z naravno lahkoto

izvajajo večino baletnih korakov, vendar nimajo dobrega nadzora nad svojim telesom

in pogosto ne razumejo, kako nek gib izvedejo. Pedagogi imajo ogromno vlogo v

razvoju baletnega plesalca. Ne podajajo le suhoparnega znanja, temveč tudi svoje

izkustveno razumevanje baletne tehnike in korakov ter svoje učence motivirajo, da

se razvijejo v najboljšo »verzijo sebe«. Poleg tega morajo ozaveščati o tveganju za

poškodbe in jih s previdnim delom preprečevati, saj je to pogosto razlog za

prezgodnji konec profesionalne kariere v klasičnem baletu. Zato bi morali več

poudarka dajati na izobraževanje kvalitetnih in razgledanih pedagogov, saj je od njih

odvisno, kako dobre bodo naslednje generacije baletnih plesalcev.

Današnja obsedenost s hipermobilnimi telesi v baletu in plesu nasploh prinaša tudi

določene nevarnosti. V članku revije Dance magazine z naslovom Is Instagram

changing the dance world's value sistem? avtorica dobro opazuje, da socialna

omrežja ekstreme vseh vrst (lepotne, fizične itd.) opevajo in promovirajo do te mere,

da si skoraj vsi plesalci prizadevajo doseči ta nerealni ideal, kar pa povzroča

pomanjkanje spoštovanja za preprostost in povprečnost. V klasičnem baletu

preprostost in povprečnost pomenita dobro tehniko, lepo grajeno in sposobno telo ali

čudovito postavljeno arabesque na 90° (Howard, 2018). Hipermobilni plesalci v

grotesknih položajih, ki jih najdemo na socialnih omrežjih ali pa tisti, ki so sposobni

zavrteti veliko število pirouettes, vendar samo v eno stran, ne prikazujejo realne

podobe dobrega klasičnega baletnega plesalca.

57

Klasični balet je umetnost, zato moramo paziti, da tako tudi ostane in da ples obdrži

vse svoje tradicionalne prvine izraznosti, liričnosti, temperamenta, muzikalnosti.

Jasno je, da bodo fizične zahteve vedno večje, vendar ne smemo pozabiti, da

plesalcu telo predstavlja le orodje ali inštrument, prek katerega se lahko izraža,

neotipljiva vsebina pa je tista, ki pripoveduje zgodbo in prenese čustva na gledalce.

Upamo, da bo ta diplomska naloga bralce spodbudila k razmišljanju o tem, kakšen

pomen imajo dejansko telesne predispozicije in kako jih je mogoče kar najbolje

izkoristiti. Želimo si, da bi bodoči pedagogi pri poučevanju uporabljali te vsebine in

drugo strokovno literaturo in s tem na učence prenašali nove ugotovitve o anatomski

sestavi telesa in njegovem delovanju.

58

5 SEZNAM LITERATURE IN VIROV

- Foster, R. Ballet pedagogy: The art of teaching. ZDA, Florida: University press

of Florida, 2010.

- Gaynor Minden, E. The ballet companion: A dancer's guide to the technique,

traditions and joys of ballet. ZDA, New York: Simon & Schuster, 2005.

- Hlebš, S. Funkcionalna anatomija spodnjega uda: skripta za študente Visoke

šole za zdravstvo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2001.

- Hlebš, S. Funkcionalna anatomija trupa: skripta za študente Visoke šole za

zdravstvo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2001.

- Hlebš, S. Zapiski izbranih poglavij pri predmetu funkcionalna anatomija

gibalnega sistema. Ljubjana: Univerza v Ljubljani - Zdravstvena fakulteta,

oddelek za fizioterapijo, 2013.

- Howard, T. R. Is Instagram changing the dance world's value system? (online)

Spletna stran revije Dance Magazine (citirano 7.8.2018). Dostopno na

naslovu:

- Howse, J. in McCormack, M. Anatomy, dance technique and injury prevention

(četrta izdaja). London: Methuen Drama, 2009.

http://m.mf.uni-lj.si/dokumenti/ecdbb2631e8ccf5eae7c3c9770d4a1b7.pdf

https://www.dancemagazine.com/instagram-dance-2585216791.html

- Macura, M. Merjenje obsega gibljivosti sklepov: praktikum za študente

medicine (online). Spletna stran medicinske fakultete, Univerza v Ljubljani,

Slovenija (citirano 27.7.2018). Dostopno na naslovu:

- Ward Warren, G. Classical ballet technique. ZDA, Florida: University press of

Florida, 1989.

- Watkins, A. in Clarkson, P. Dancing longer dancing stronger: A dancer's guide

to improving technique and preventing injury. Princeton book company, 1990.

59

6 SEZNAM SLIKOVNIH VIROV

- Slika 1: Ward Warren, G. Classical ballet technique. ZDA, Florida: University

press of Florida, 1989 (str. 66).

- Slika 2: Ward Warren, G. Classical ballet technique. ZDA, Florida: University

press of Florida, 1989 (str. 68) .

- Slika 3: Dostopno na naslovu:

https://sh.wikipedia.org/wiki/Ana_Pavlova (8.8.2018)

- Slika 4: Dostopno na naslovu:

https://www.pinterest.com/pin/257831147388275484/?lp=true (8.8.2018)

- Slika 5: Dostopno na naslovu:

https://www.pinterest.ca/pin/283023157807484523/?lp=true (8.8.2018)

- Slika 6: Dostopno na naslovu:

https://www.pinterest.com/pin/139541288436622329/?lp=true (8.8.2018)

- Slika 7: Dostopno na naslovu:

https://www.tumblr.com/search/hyperextended%20legs (8.8.2918)

- Slika 8: Ward Warren, G. Classical ballet technique. ZDA, Florida: University

press of Florida, 1989 (str. 70)

- Slika 9: Ward Warren, G. Classical ballet technique. ZDA, Florida: University

press of Florida, 1989 (str. 70).

- Slika 10: Ward Warren, G. Classical ballet technique. ZDA, Florida: University

press of Florida, 1989 (str. 70).

- Slika 11: Dostopno na naslovu:

https://www.pinterest.co.uk/pin/261701428316821739/ (8.8.2018)

- Slika 12: Howse, J. in McCormack, M. Anatomy, dance technique and injury

prevention (četrta izdaja). London: Methuen Drama, 2009 (str. 213).

- Slika 13: Howse, J. in McCormack, M. Anatomy, dance technique and injury

prevention (četrta izdaja). London: Methuen Drama, 2009 (str. 213).

- Slika 14: Ward Warren, G. Classical ballet technique. ZDA, Florida: University

press of Florida, 1989 (str. 70).

- Slika 15: Ward Warren, G. Classical ballet technique. ZDA, Florida: University

press of Florida, 1989 (str. 9).

- Slika 16: Ward Warren, G. Classical ballet technique. ZDA, Florida: University

press of Florida, 1989 (str. 14).

60

- Slika 17: Ward Warren, G. Classical ballet technique. ZDA, Florida: University

press of Florida, 1989 (str. 9).

- Slika 18: Howse, J. in McCormack, M. Anatomy, dance technique and injury

prevention (četrta izdaja). London: Methuen Drama, 2009 (str. 214).

- Slika 19: Howse, J. In Hancock, S. Dance technique and injury prevention

(druga izdaja). London: A&C Black Publishers, 1992 (str. 57).

- Slika 20: Howse, J. In Hancock, S. Dance technique and injury prevention

(druga izdaja). London: A&C Black Publishers, 1992 (str. 57).

61

7 KAZALO PRILOG

Priloga 1: Obrazec za ortopedski pregled pred začetkom baletnega šolanja ........... 62

62

Priloga 1: Obrazec za ortopedski pregled pred začetkom baletnega šolanja

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Tina Juhant izjavljam, da sem avtorica diplomskega dela z

naslovom Pomen telesnih predispozicij v klasičnem baletu.

Ljubljana, 27.8.2018

Tina Juhant