PONEDELJKOVA SKUPINA 2010ZIMSKA PRAVLJICA – 3. 1. 2010

Prva nedelja v novem letu je in Bohor vabi. Vremenska napoved je neverjetno dobra: za nedeljo je narisan sonček, za dni prej in kasneje pa oblaki, dež, sneg. Zjutraj je v Sevnici samo dve stopinji pod ničlo in že ob sedmih se s kombijem in nekaj osebnimi avtomobili odpeljemo proti Pokojniku pri Zabukovju. Dvajset nas je in vrsta se kmalu raztegne po cesti v hrib. Ko strmina malo popusti, se obzorje pozlati in čez nekaj časa nas pozdravi bleščeče sonce. Nebo pa modro, modro - kot na razglednici. Travniki in poti so pokriti s snegom, ki na travi ustvarja fantazijske vzorce. Komaj si nekdo zaželi na drevju ivje ali sneg, že ugledamo tudi to. Smreke se šibijo pod mehkim bremenom, debla dreves so belo osenčena, grmovje lepo okrašeno. Pod nami se odpirajo doline in grički vse do Medvednice in Gorjancev, z zahoda pa nas nadzira jasna, še skoraj polna luna. Malo popiha in na nas se vsujejo blesteči kristalčki, pred gojzerji pa se sipki sneg kar umika. Vzpnemo se na oba najvišja vrhova Bohorja - Javornik ter Koprivnik in srečujemo vse več planinskih prijateljev iz Posavja. Na poteh in v gostoljubni koči zazvenijo prijazni pozdravi in lepe želje. Hrana je tu tako dobra, da kmalu na mizi zadišijo vampi, ričet, golaž..., čaj je pa tako obvezen. Kljub gneči si obe pridni gostiteljici vzameta čas in nam skuhata pravo turško kavo.Saj bi še ostali, pa je treba priti domov: dve uri in pol je bilo v eno smer in toliko tudi nazaj. Krasni razgledi nam tudi na povratku krajšajo pot, sonce pa je tako prijetno, da pri vozilih še kar malo postojimo in klepetamo. Krasen dan za začetek leta 2010!

PO BLIŽNJIH HRIBČKIH – 11. 1. 2010

Ker se ne odpravljamo daleč, se dobimo uro kasneje kot običajno - ob pol osmih. Da ne bi hodili po temi, smo rekli. Preveč svetlo pa tudi zdaj ni, saj nas obdaja gosta megla. Proti Svetemu Roku zavzamemo vso širino ceste in avtomobilisti lahko izbirajo, koga bi podrli. K sreči proti Lamperčam zavijemo v gozd in potem kar skozi vinograd, tu ne oviramo nikogar. Ko jo mahamo skozi Šetenje, je Žabjek obsijan z neko čudno svetlobo, ki pa se kmalu razgubi. Megla je močnejša. Tone in Slavica v topli zidanici v Prešni Loki pripravita pravo pogostitev. Še dobro, da je pot proti Žurkovemu Dolu vsaj nekaj časa navzdol. Spet se zagrizemo v hrib, potem pa po grebenu lepo v Florjansko ulico. Tu smo že skoraj doma, če ne bi bilo treba pri

1

Anici in Vinku pokusiti vsebine rumovega lonca. Kar se mora, ni težko! Tudi štiri ure hoje ni bilo preveč naporno.

PO HRIBIH NA DESNEM BREGU SAVE – 18. 1. 2010

Ni preveč hladno, vidljivost pa je v tem januarskem jutru slaba. Ni se še zdanilo, nad nami pa vztraja tudi gosta megla. Parkiramo pred cerkvijo v Boštanju, kjer je dovolj prostora. Zdaj pa v hrib proti Apneniku. Drevje je okrašeno s snegom in ivjem, korak po snegu je prijeten, na cesti pa je treba paziti na led. Na Kremenu nas razveseli sonce in malo naprej se nam odpre krasen razgled od Lisce do Kuma. Ko se spustimo proti Jablanici, smo spet v morju megle. Ta nas spremlja tudi na Brezovici in Okiču. Malicamo kar v novogradnji: nič hudega, če ima zaenkrat samo eno zasilno okno, zavetje je pa le. Pri Dolinšku se nam spet prikaže sonce, pa tudi topel čaj in kava, za povrh še pecivo. Polni nove energije jo mahamo skozi Vrh, obisk pri Anici in Ladu pa je zgolj zaradi tega, da ne bi bili prehitro doma. Dobro poplaknemo grla, poklepetamo, potem pa le nadaljujemo pot proti Boštanju. Na parkirišču se kar ne moremo ločiti: klepetamo, se sončimo, plačujemo članarino... Spet en lep ponedeljek!Prvo sliko je posnel Vinko Govekar.

ŠMARNA GORA IN PLANINA – 25. 1. 2010

Bo pot snežena? Ledena? Poleg vse običajne opreme še dereze s sabo, pa je! V kombiju malo klepetamo, samo za trenutek zaprem oči, se mi zdi, pa že pred sabo zagledam obrise Šmarne gore. V Šmartnem delamo gnečo med starši, ki vozijo otroke v šolo, parkiramo pa kar pred pokopališčem, kjer je dovolj prostora. Nad naseljem pot lepo zavije navkreber: veliko je snega, tudi drevje in grmovje je okrašeno z njim, pod nogami je trdo steptan. Po zraku pa se lovijo nove snežinke. Odločimo se za romarsko pot, partizanska steza nam je le prestrma. Srečujemo pa "romarje", ki se že vračajo z vrha. Stanujejo pač kje bliže kot mi, mogoče pa tudi bolj zgodaj vstajajo. Nekateri se pohvalijo, da se povzpnejo na Šmarno goro kar vsak dan. Ker ne ubiramo bližnjic, smo na vrhu v eni uri in veseli toplo zakurjene peči v gostilni. Okusen topel čaj, malica iz nahrbtnika, za posladek pa še gibanica - hitro nadomestimo izgubljeno energijo. Navzdol gre hitro, za varen korak pa nam zelo prav pridejo dereze.Nekam malo hoje je bilo tole! Je res treba že domov? Pojdimo še na Planino pri Podbočju! Tudi v teh hribih skoraj na meji s Hrvaško je snega več kot v dolini, drevje je kar odeto v belino. Ob spomeniku obudimo žalostne spomine na poboj prebivalcev leta 1942, potem pa na izletniški kmetiji Stipič poskusimo domač sir in kruh. Tako dobro je vse skupaj, da nakupimo

2

sira, skute, pregrete smetane... Nekaj dni gotovo ne bomo lačni. Splačalo se je pred povratkom domov še malo zaokrožiti.

PODPECA IN PIKOVO – 1. 2. 2010

Hladno jutro se razvije v sončen dan, ko s kombijem brzimo skozi Celje in v smeri Koroške. Kamniške zažarijo kot v ognju, na grmovju in drevju ob poti se bleščijo kristali snega, mi pa hitimo h kralju Matjažu. Od Črne naprej so domačini dobro označili pot do snežnih gradov in brez problemov se povzpnemo po ozki cesti na ravnino Mitnek v Podpeci. V bistvu smo tisto glavno že zamudili: delavci pospravljajo gostilniške šotore, nekaj snežnih skulptur je že izgubilo svoje oblike, vmes je tudi nekaj smeti... Ampak še vedno lahko dobimo vtis, kako se je 732 graditeljev potrudilo in že osemnajstič pričaralo pravljično vzdušje. Težko se je odločiti, kateri od sto petih gradov je najlepši, vsak je po svoje izviren in zanimiv. Peca in okoliški hribi pa jim nudijo zavetje ter krasno ozadje. Da ne bi samo postopali, se odpravimo na Pikovo. S ceste se nam odpirajo enkratni razgledi na Peco in Raduho, na cilju pa nas najprej pozdravi cerkev svete Helene, potem pa še gostoljubna planinska koča. Oskrbnica je tista prava, ki ne zna samo postreči z jedačo in pijačo, ampak se z obiskovalci tudi pogovori in se jim posvetil. Kljub kratki turi tako doživimo pravo planinsko vzdušje.

PRI GOSPODIČNI – 8. 2. 2010

Praznik ali delovni dan: ponedeljkova skupina uraduje. Mimogrede smo na Dolenjskem, skozi Novo mesto, potem proti Gorjancem. Snega je kar veliko, mi pa vseeno upamo, da se bomo peljali do Gospodične, se povzpeli na Trdinov vrh, še malo zaokrožili in se vrnili. Pa smo delali račun brez krčmarja. Cesta od Vahte naprej je bila sicer splužena, vendar še vedno snežena, pod snegom pa led. Kombi nima nič rad takih razmer, šofer pa tudi ne. Tako se odpravimo na tistih enajst kilometrov kar peš. Vabijo nas s snegom pokrita drevesa, tišina zimskega dopoldneva, tudi sneg pod nogami ni preveč nadležen. Zaradi praznika je dom odprt in nudi bogato izbiro toplih jedi in pijač. Seveda to velja izkoristiti. Šele gneča zaradi prihajajočih tekačev, ki so prisopihali iz naselja Gaberje, nas spomni, da bi se bilo treba vrniti. Tudi nazaj niso kilometri nič krajši in smo od hoje tako utrujeni, da si privoščimo na povratku kavico, pri Anici in Franciju pa še kaj drugega. Energijo je pač treba nadomestiti.

LEDAVSKO JEZERO – 22. 2. 20103

Nad Slovenijo se že kopičijo oblaki, mi se pa umikamo proti severovzhodu in si prislužimo sonce. Skozi Mursko Soboto in Cankovo se s kombijem pripeljemo na parkirišče ob Ledavskem jezeru. Reko Ledavo so tu leta 1975 zajezili, da ob visoki vodi ne bi poplavljala, ob suši pa jezero zagotavlja še vedno dovolj vode. 1500 krat 650 metrov vodne površine nudi gostoljubje več vrstam rib, znaki opozarjajo na vidre, sicer pa je obrežje zatočišče vsaj 25 vrstam ptic. Na parkirišču se začne Bernardina pot, ki so jo imenovali po biologinji mag. Bernardi Novak. Ta je z veliko vnemo proučevala rastlinski in živalski svet na Goričkem. Informativna tabla obljublja osem kilometrov krožne poti, zemljevid pa je zelo poenostavljen. Ker si predstavljamo, da je pot okoli jezera, se sprašujemo, kaj pomeni črtkana črta po sredi zemljevida. Plavalno traso? Ampak kmalu ugotovimo, da nas pot vodi skozi vas Krašči in na hribčke nad jezerom, črtkana črta pa je glavna cesta. Z zanimanjem se sprehodimo mimo vinogradov, novih hiš, posebno pozornost pa pritegnejo nekatere zapuščene hiše, ki so še po starem "na ključ" - zgrajene skupaj z gospodarskim poslopjem v obliki črke L. Veliko je še tudi starih lesenih svinjakov, odpirati pa se začnejo pogledi tudi na sosednje grebene in gričke. V vasi Ropoča se pri Kapeli srca Jezusovega obrnemo spet navzdol in spustimo na mokrotne travnike pri jezeru. Zdaj se je treba povzpeti na griče vzhodne obale in pogledati prehojeno pot na nasprotni strani. Samo zadnji del nas spet pelje čisto ob jezeru, da lahko občudujemo led, ki se počasi topi. V želodcih nam že pošteno kruli, zato si tu privoščimo malico, potem pa vrnemo h kombiju, ki nas potrpežljivo čaka. Še vedno se ne znajdemo dovolj dobro pri priključkih na avtocesto, zato se skoraj do Maribora peljemo po stari cesti skozi Lenart. Pa nam je kar prav, saj je tako bolj zanimivo.

ŠMOHOR – 1. 3. 2010

Danes imamo posebni popoldanski program, zato ne gremo prav daleč. S kombijem se zapeljemo do Laškega in sonce nam že obseva Malič, malo bolj levo pa je še Šmohor. Med posušeno travo nas pozdravljajo žafrani in trobentice, više je veliko teloha, vmes pa zaplate neverjetno zelenega maha. Tudi odpadlo bukovo listje je prijetno rjavih barv, tako se imajo oči kje odpočiti. Vsake toliko prišumlja ob poti ali kar po njej kakšen mini potoček, mi pa se vneto dvigamo. Tri pohodnice zamika Malič in vneto ubiramo korake po slemenih malo gor in malo dol. Poplačane smo s čudovitimi razgledi proti Laškemu, Celju, Pohorju in Savinjski dolini. Po cesti je še kar veliko snega, da se ne bi prehitro poslavljali od zime. Vsi skupaj popijemo čaj v planinskem domu, se posladkamo z jabolčnim zavitkom in smo hvaležni oskrbnici, ki ji ni težko dom odpreti samo za našo skupino.

4

V dolino se vračamo spet po soncu in gotovo smo dobili vsaj malo barve. Pri tem pa ugotavljamo, da se nas že krepko prijemlje pomladanska utrujenost. Kljub temu se potrudimo in ob kmečki pojedini pri Močivniku Franciju zaželimo vse dobro za rojstni dan.

DVA PRAZNIKA – 8. 3. 2010

Visoko v hribih je še veliko snega, na Primorskem piha burja: najbolj varno bo ostati kje blizu doma. S kombijem se zapeljemo na Telče, potem pa jo mahnemo proti Bojniku. Mraz kar stiska, a s hitro hojo se ogrejemo. Pri Kraljevih v zidanici pa še dodatno s kuhanim vinom in čajem. Levo vinogradi, desno vinogradi, vmes pa tudi. Tone nas popelje po krožni poti med njimi in zidanicami: Otavnik, posamezne hiše, ki spadajo pod Klenovik, prav po meji z občino Škocjan se smukamo. V dolino, potem pa spet v hrib na Bojnik. Strokovno bolj podkovani preverjajo, kako so obrezane trte, vsi skupaj pa opazujemo, kako se parcele vklapljajo v pokrajino. Pojedina, ki sledi pri Slavici in Tonetu, je v stilu dveh praznikov - dneva žena in dneva mučenikov. Ne manjkajo niti rožice, voščilnice, čestitke... Spet en bogat dan!

POLHOGRAJSKI DOLOMITI – 15. 3. 2010

Zjutraj se razvije dolga debata o cilju današnjega pohoda: Primorska ali Polhograjski Dolomiti. Zmagajo slednji, zato morajo nekateri po dereze, ki so ostale doma. Okrog Ljubljane doživimo značilno jutranjo gnečo, proti Brezovici pa je že bolje. Tu zapustimo avtocesto in se skozi Dobrovo zapeljemo proti Polhovem Gradcu. V Gabrju "prisilimo" snažilko in kuharja, da nam odprejo gostišče pred odpiralnim časom in si privoščimo prve osvežitve. Potem pa naprej do Topola pri Medvodah, ki ga nekateri bolje poznajo kot Sveto Katarino.

 

Tu in tam so zaplate snega, drugače pa je okolje že kar pomladno. Uro in četrt hoda obljubljajo  smerokazi do Grmade in korajžno se odpravimo po široki poti. Vse več je leda in snega, zato nam dereze pridejo na tem severnem odseku še kako prav. Sicer pa pot ni strma in, ko se obrne na južno stran, tudi ledu ni več. Topli sončni žarki nas pozdravljajo, resa se že pripravlja k cvetenju, spremlja pa nas tudi živahno petje ptic. Na jug se odpirajo široki razgledi, na sever med drevjem kukajo snežni vrhovi. Zadnji del poti na Grmado pa daje že kar okus visokogorja, spet nam na ledenih delih pridejo prav dereze. Na 898 metrov visokem vrhu  na nas čakajo gostoljubne klopce in krasen razgled: Triglav, Karavanke, Kamniške Alpe, Krim, Snežnik, Nanos... Pod nami se stiska cerkvica, pod Toščem počiva turistična kmetija, nam pa se prileže malica. Vračamo se po isti poti in na koncu ugotovimo, da nam še ni dovolj hoje.

5

 

Zapeljemo se skozi Topol, še malo ven iz naselja, potem pa osvojimo še Sveti Jakob - cerkev na razglednem griču. Zgrajena je bila v 17. stoletju, današnjo podobo pa je dobila 1898, po potresu. Poleg gora zdaj še bolj razločno vidimo Kranj z okolico, Medvode in Ljubljano. Nekateri se napotimo še po grebenu nad Sveto Katarino, obiščemo cerkev iz začetka 17. stoletja, nazadnje pa še gostilno z okusno hrano in pijačo. Prav gotovo se bomo sem še vrnili, mogoče takrat, ko bo cvetel Blagajev volčin. 

NA LIMBARSKO GORO, PA NE PO NAGELJ – 22. 3. 2010

Pohod po nagelj je že mimo, ponedeljkova skupina pa se je odločila za Limbarsko goro danes. S kombijem do Moravč, potem pa skozi Sotesko in Serjuče do romarske cerkve svetega Valentina. Prvotna cerkev na višini 773 metrov je bila iz 17. stoletja, posebnost pa je zvonik, ki stoji kar nekaj metrov stran od ostale stavbe. Mi zatočišče pred rahlim pršenjem najdemo v gostišču ob toplem čaju in malici. 

Dobra ura hoda nam je premalo, zato se odločimo še za  enourni "sprehod" na Golčaj k spomeniku iz druge svetovne vojne in cerkvi svete Neže z zelo starim zvonom in lesenim kasetiranim poslikanim stropom iz 17. stoletja. Cerkev pa je tu stala že v 14. stoletju. Ob prijetni poti se že razcvita resa, sicer pa smo na večini pohoda občudovali z zvončki pobeljene travnike, okrašene še s trobenticami, žafrani, jetrniki in pljučniki. 

Na povratku skozi Hrastnik in Gabrje nas pohlevni dežek še kar naprej moči in cesta se vleče in vleče. Kljub temu je bil pohod lepo doživetje in zaradi vlage smo se gotovo pomladili. Upam le, da ne preveč. 

K VELIKONOČNICAM NA BOČU – 30. 3. 2010

Ponedeljkova skupina izjemoma "uraduje" v torek. In na Boč se ne odpravimo po najbolj običajno poti iz Poljčan, ampak se s kombijem zapeljemo skoraj do Rogaške Slatine in v naselje Podplat zavijemo proti severu vse do vasi Pečica. Kar takoj se začnemo vzpenjati, po gozdu nam pod gojzerji šumi suho bukovo listje, pot pa se kmalu obrne navzdol. Ampak vse to je treba hitro nadomestiti, saj že spet hodimo v hrib in to kar krepko. Oznake gozdne poti nas opozarjajo na različne vrste dreves, vmes pa so prave grede rese. Ko že dobro kaplja s

6

čela, se pot le prevesi in skoraj naravnost prečkamo hrib. Proti jugu se nam odpirajo razgledi na preproge polj in gozdov ter slikovitih naselij, okrog nas pa je vse več bukev. In naenkrat se znajdemo v zmešnjavi polomljenih dreves, s katerimi se je poigrala narava, človek pa jih je pustil, kakor so padla, ker je to območje gozdni rezervat. 

Širše območje Boča je zavarovano kot krajinski park, zavarovana pa je tudi redka cvetica velikonočnica. Zaradi gnojenja travnikov raste le še na posameznih mestih in danes nastavlja svoje dlakave peclje in ljubke cvetove soncu in nam na ogled. 

Pri planinskem domu, ki je na nadmorski višini 698 metrov, srečamo prijatelje iz Sevnice, ki so tudi Prijatelji, ker se tako imenuje njihova planinska skupina. Veseli si izmenjamo informacije, potem pa se napotimo še na vrh Boča. Na poti nam delajo družbo številni zvončki, pa veter vztrajno piha, še posebno na razglednem stolpu. Sam Boč je visok 978 metrov, če se povzpneš na vrh stolpa, dosežeš okroglo tisoč metrov in si zaslužiš lep razgled daleč naokoli. Še višji pa je mogočni telekomunikacijski stolp v bližini. Dve uri in pol so nam obljubili za prehojeno pot v eno smer. Če smo hodili kakšno minuto več, smo pač dlje časa uživali! 

V planinskem domu nas ogreje topel čaj, uživamo pa  tudi v prav posebnem golažu iz dveh vrst mesa, zelenjave in šampinjonov. S prijetnimi prti, lepo dekoracijo in ognjem v kaminu je to res kotiček, kjer si človek z veseljem odpočije. Ampak, treba je nazaj v dolino in novim ciljem naproti... 

RESA V SNEGU – 12. 4. 2010

Napoved pa taka: dež, v višjih legah sneg. Na Koroškem je zjutraj še vedro - gremo tja. S kombijem smo hitro skozi Celje, Velenje, Šoštanj in že požiramo kilometre do naselja Zavodnje. Vrhovi hribov so beli od svežega snega, ki ga je še več na Slemenu in ob cesti proti Črni na Koroškem. V dolini se snežinke spremenijo v dežne kaplje, mi pa po kratki osvežitvi nadaljujemo pot proti Žerjavu. Tu naokrog je bila včasih prava "Dolina smrti" zaradi rudnika svinca in cinka ter njune predelave. V bližini vrtca in šole parkiramo vozilo ter se odpravimo naprej peš. Med Jazbinskim potokom in Hudim grabnom se vleče greben Novega Pogorevca

7

(870 m), Mornovega vrha (978 m) in Pogorevca, kjer se višina dvigne nad tisoč metrov. Med borovci in grmovjem se kmalu začenjajo raztezati prave poljane cvetoče rese. Bogati cvetovi in živa barva, kar pa više začnejo zagrinjati snežinke. 

Ponekod je sneg že čisto pokril nešteto drobnih cvetov, drugje so goste veje borov prestregle bele kristale. Pot pa se vijuga, malo dviga, spet zravna, ponuja poglede skozi meglo in sneg na Žerjav, pa spet na drugo stran v Hudi graben. Zdaj že kar krepko gazimo sneg, zato ne nadaljujemo poti, ampak se vrnemo na izhodišče. 

Na poti in v kombiju kar dvakrat izgubimo črn dežnik, po čudnih poteh potuje neka kapa... Konec dober - vse dobro! Malicamo na toplem v kombiju, na povratku pa napravimo še ovinek preko Lisce, da spoznamo novega oskrbnika Tončkovega doma. Dober vtis napravi na nas in upamo, da bo ta planinska postojanka spet zaživela. 

BLAGAJEV VOLČIN POD VELIKIM KOZJEM – 19. 4. 2010

Narava s pomladjo malce zamuja, zato morajo rože kar pohiteti s cvetenjem. Člani ponedeljkove skupine smo pravilno sklepali, da se splača odpraviti iz Rimskih Toplic na Veliko Kozje. Zapeljemo se še naprej od tovarne otroškega pohištva, potem pa le parkiramo kombi in nadaljujemo peš. Pot je lepo speljana skozi gozd, pa po grebenu, mimo samotne hiše z zvedavim mladim konjem, pa spet skozi gozd. Na dveh mestih se pod listjem skriva kar veliko snega. Med mogočnimi bukvami dosežemo vrh, potem pa se spustimo še na skalo s čudovitim razgledom. Tako lepo mesto na soncu je treba izkoristiti tudi za malico. 

Nekateri se vračamo po bolj strmi poti, ker ob njej pričakujemo rastišča Blagajevega volčina. Malo ga je, zato se nam pa niže pokaže v vsem svojem sijaju. Drobni beli cvetovi se stiskajo med zelenimi listi in nas ovijejo z oblakom čarobnega vonja. Rastlina, ki nosi ime botanika Riharda Blagaja, je zavarovana od leta 1898. Raste tudi pod Kopitnikom, na Zaplani in na Gori pri Polhovem Gradcu.

Dan zaključimo pri Čaterju v Marija Gradcu, kjer kuhajo slastne malice, znani pa so tudi po potici iz pregrete smetane. Sicer že upokojena šefica Marija, ki pa še vedno priskoči na pomoč pri delu, s sevniškimi planinci vandra po svetu. Tokrat se razveselimo srečanja še z dvema vandrovcema: Faniko in Karlijem ter malo potrdimo še en obrnjen list na mojem življenjskem koledarju.

PLANINA NAD PODBOČJEM – 26. 4. 2010

BOHOR – 3. 5. 2010

Oblaki, oblaki, oblaki... Ampak, glej: okence modrine in upanje na bolje. Kar hitro na pot! Skozi Brestanico in Senovo brzimo s kombijem, potem pa proti Bohorju. Tokrat zavijemo na Jevšo in tam parkiramo. Rahlo rosi, vendar ni hudega. Markacije pustimo na levi, više se vzpnemo po poti in travniku z rumenimi in vijoličnimi kukavicami. Spet se pridružimo

8

označeni poti in razveseljuje nas bogastvo podrasti, pot pa nam večkrat prečkajo tudi "ekspresni" polžki. V prijaznem domu na Bohorju nam prija čaj, ne moremo pa se upreti tudi vonju okusno obare.

Vračamo se ves čas po markirani poti in veselo poklepetamo s planinskimi prijatelji in prijateljicami s Senovega. Spet nas blagoslovi pohlevni dežek, ki pa nas ne odvrne od iskanja petelinčkov in putk ali zajčkov. Pa tokrat ne mislimo na živali, ampak na drobno cvetje, ki ga je na Jevši v izobilju in ga uradno imenujejo žanjevec. Posedimo še ob kozarčku s sorodniki enega izmed naših članov, se na Senovem oglasimo za kavico, pri Anici in Franciju pa spet malo zalijemo notranjost naših teles, da je njihova vlažnost primerno izenačena s tisto v ozračju.

POD RADUHO – 10. 5. 2010

Vremenska napoved spet ni kaj prida, ampak ponedeljkovci smo optimisti. S kombijem se zapeljemo proti Logarski dolini in potem pogumno po ovinkasti cesti na Loko pod Raduho. Pravzaprav bi morali začeti pešačiti pri neki kmetiji, ki pa smo jo zgrešili in se znašli na parkirišču deset minut pod kočo. Pa smo to kratko pot krepko podaljšali, ko smo občudovali "rajske vrtove" raznobarvnega teloha v kombinaciji z reso, kroncami in še čim. Človek ne more verjeti, koliko cvetja je na teh gorskih travnikih. Oskrbnika kljub obljubi še ni v koči, zato pomalicamo pred stavbo, potem pa nas zakrije megla, ki se vali iz doline. Kar neprijetno ohladi se, zato se ogrejemo s hojo na planino Javorje in ob poti spet občudujemo bogastvo cvetja. Megla se tudi razkadi in poplačani smo z lepimi razgledi proti Uršlji gori, Goltem in v dolino. Tu so še zaplate snega, iz katerega kukajo žafrani in morske čebulice. Vrnemo se do koče, kjer nas prijazna oskrbnika lepo postrežeta, po obisku kapelice pa se obrnemo spet v dolino. Zapeljemo se še malo naprej v Luče in se sprehodimo po tem slikovitem kraju. Ker nismo daleč hodili, se vračamo že zgodaj popoldne in svoj program dopolnimo še z ogledom rastišča rumenega sleča v Boštanju. Kar preveč cvetja na en dan! Po krepčanju pri Tonetu in Slavici pa je res že čas za povratek domov.

OD STRUNJANA DO SLAVNIKA – 18. 5. 2010

9

To je pa dolga pot, boste rekli. No, dolga vožnja je predvsem od Sevnice do Strunjana, kjer smo se malo sprehodili ob morju, si privoščili sladoled in obiskali začetek evropske poti E6. Potem pa smo se zapeljali do naselja Podgorje in šele tam začeli prav pešačiti.

Na voljo sta dve poti: enourna in taka za uro in pol. Seveda je prva bolj strma in kamnita, se pa prijetno vzpenja po redkem gozdu. Med drevjem je preproga sveže trave, vmes pa lepotice Slavnika - potonike. Tu je še popek, tamle na široko odprt cvet, pa spet skupina cvetov, ki se ziblje v vetru in modruje, kdo ve, o čem. Del skupine zavije na desno in nadaljuje po bolj položni poti, nekateri pa vztrajamo na strmi. Ob poti nam začnejo kimati v pozdrav narcise, družbo jim delajo modre perunike, pod grmovjem se skrivajo šmarnice... pravo bogastvo cvetja. Na travniku nad gozdom občudujemo razglede proti Kopru in Trstu, nad nami pa se že kaže tudi vrh Slavnika. Na 1028 metrov nadmorske višine prikorakamo po več kot uri hoda, zato pa smo dlje časa na poti uživali. Koča je sicer ob ponedeljkih in torkih zaprta, že v dolini si lahko preberemo obvestilo o tem, kljub temu pa je v njenem zavetju zelo živahno, saj se je sem povzpela tudi velika skupina planincev in planink z Bleda, na spust se pripravljajo italijanski kolesarji, pa še naša ponedeljkova skupina dela tu gnečo. 

Po klepetu in malici se odločimo za povratek proti Prešnici, naš šofer pa se ljubeznivo vrne po kombi in nas pride počakat. Ta pot je sicer malo daljša od tiste iz Podgorja, je pa krasna in manj naporna. Še lepše razglede kot od koče imamo od nekdanje vojaške opazovalnice, ob poti pa spet pomladno cvetje, tudi mali encijani. V spodnjem delu spusta ne vemo več, kam naj gledamo, kaj fotografiramo. Do koder pogled seže, se med travo in med drevjem šopirijo bahave potonike, ena lepša od druge. Ko pridemo do železniške proge, nas tam že čaka Vinko s kombijem in posloviti se moramo od te čarobno lepe pokrajine.

ČAVEN – 24. 5. 2010

Nekaj članic in članov ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica še nima žiga s Čavna za kartonček Krkinih poti. Mogoče pa tam avrikelj že cveti? Po avtocesti smo kaj hitro v Ajdovščini, pa skozi Lokavec in slikovite predore in ožine na izhodišču v Predmeji. Uživamo na gozdni poti, kjer sončni žarki lepšajo sence, pihlja pa tudi prijeten vetrič. 

Poglede privlačijo vse lepši razgledi v dolino in proti Nanosu, pa zelene preproge čemaža med skrivenčenimi bukvami, zlati obrobek regratovih cvetov ob cesti. Pri zavetišču na Čavnu je kar

10

veliko ljudi, nekaj peš, drugi z vozili, vsi pa z istim ciljem: uživati v naravi. Vodnik Vinko želi, da se vsi vzpnemo tudi na Kucelj in kar takoj krenemo naprej. Pozdravijo nas prvi cvetovi velikega encijana (Clusijevega svišča), malinovje bogato poganja v sončni dan, salamonov pečatnik bo zdaj zdaj odprl svoje cvetove. V strmini zažarijo svetlomodri cvetovi malega encijana, na velikega je treba kar paziti, da ga ne pohodiš, toliko ga je. Glej: tu je avrikelj in tam še dve vrsti rumenih drobcenih rož, pa kamnokreč poganje cvetove, za okvir je nežno zelena barva bukov in temnejša prekaljenih borov. Malica se na višini 1.237 metrov res prileže. Nekateri se ogrevamo za povratek po drugi poti: spust do Srednječavenske poti in po njej do kamnoloma nad Lokavcem. Vinko se strinja, da gre sam po kombi in nas počaka na primernem mestu. Spuščamo se med poljanami dišečih narcis, vendar je pot je za nekatere predolga in prestrma. Kljub temu pa naprej uživamo po skoraj ravni stezi s slikovitimi razgledi. Krasi jo raznoliko cvetje, med njim tudi modre perunike. Na cilju smo pošteno utrujeni, ko pa se na Colu odžejamo, smo si edini, da smo preživeli čudovit dan.

PO POHORJU – 1. 6. 2010

Jezerski vrh je še ena točka na Krkini poti, ki jo želimo ponedeljkovci osvojiti. Aha, saj res: danes smo zaradi vremenske napovedi torkovci. Če bi odšli na pot včeraj, bi nas pošteno pralo. Celje, Velenje, Mislinja, potem pa v hrib na malo več kot tisoč metrov nadmorske višine. Vse to zmore naš kombi, če je v pravih rokah. Na ekološki kmetiji Miklavž smo, daleč od ponorelega sveta, pa še vedno v Veliki Mislinji. Mogočna lesena, skoraj dvesto let stara hiša, zraven čebelnjak, kjer se pridne čebele odpravljajo na delo, občudovanja vredno božje drevce, na katerem novi cvetovi delajo družbo rdečim plodovom... Kaj bi drugega napravil človek, kot globoko zadihal in užival? Gospodinja hiti s kuhanjem kave, Anica pa nas razvaja s pecivom. Naj se vidi, da obiskuje tečaj o peki! Franci je od tu doma, zato kaj hitro napravi načrt in že se poslavljamo od cvetočih travnikov, ki kar žarijo od ripeče zlatice. Lepo za oko, krave pa je ne marajo preveč, se mi zdi. Raje počakajo, da se posuši in ni več strupena. Zakorakamo v gozd, kjer so se smreke okrasile s svežimi poganjki in že je tudi sprejet sklep o nabiranju le-teh. Še ena kmetija, okrog prostrani travniki, Francijev nekdanji dom, potem pa samo še gozd. Veter poje svojo pesem visoko v krošnjah, mi pa ubiramo korak malo po starih stezah, še več pa kar povprek. Ogromno je borovničevja, ki bo letos bogato obrodilo, vmes se skrivajo brusnice, pa spet območja z živo zeleno travo. Nekajkrat prečimo bolj utrjene poti, Franci nam kaže prostorčke iz svoje mladosti in mimogrede smo na Črnem vrhu. 

Z višine 1543 metrov se odpre čudovit razgled proti Uršlji gori, Peci, Kamniškim Alpam, celo Kum in Lisco najdemo v daljavi. Ker pošteno piha, se umaknemo navzdol proti Ribniški koči in v zavetju pomalicamo. Znani smo po tem, da si med seboj v skupini pomagamo, zato smo tudi v veliko pomoč Franciju pri praznjenju steklenice z vinom. Zakaj bi se revež mučil in jo še naprej prenašal? Tiste pol ure do koče hitro prehodimo, presodimo pa tudi, da smo si s tem zaslužili vsaj čaj. Že dopoldne oblaki občasno zakrijejo sonce, zdaj se pa začnejo prav kopičiti nad nami. Zato se odpovemo obisku jezera in po gozdni poti in delno cesti se vračamo na kmetijo Miklavž.

Anica je imela rojstni dan in to je treba proslaviti s prigodno pesmijo in pojedino. Še toliko

11

moči zberemo, da naberemo smrekove vršičke. Ti nam bodo pomagali premagovati prehlade in nas spremljali na naših bodočih poteh.

BRDA – 8. 6. 2010

Daleč je danes naš cilj, zato se na pot planinska skupina odpravi že ob šestih. Kljub radodarnemu postanku za kavo in podobne sladkosti smo čez tri ure že na razglednem stolpu v Gonjačah in Brda nam dobesedno ležijo pred in pod nogami. Krasen razgled na gričke, vasice na njih, vmes pa vinogradi, gozdički... Ampak pogled mora ostati pri njih, meglice so zakrile daljne razglede proti Italiji in morju. Smo planinci in planinke ali ne? S kombijem se sicer pripeljemo kar blizu Korade, del poti pa le opravimo peš in si zaslužimo travnike, ki so kot vrtovi.

Nenavadne perunike, brstične lilije, različne kukavice in detelje... V daljavi pa romarska Stara gora v Italiji, desno Matajur, na drugi strani Sveta gora nad Novo Gorico... Saj človek ne ve, kam bi gledal. Pri zavetišču na 802 metrih je tudi dovolj miz ter klopi in nam se malicat  mudi. Nazdravimo tudi Anici, ki je nedavno tega praznovala rojstni dan, in ji zapojemo za vse dobro. Na povratku se nam ob cesti odkrijejo še pravi vrtovi rož, ki jih vidimo prvič in jim ne vemo imena.

Višnjevik je prijetna vasica, v bližini katere je bila včasih najstarejša graščina v Brdih, danes pa bi jo zaman iskali. Najdemo pa klet Erzetič, ki ima tudi staro tradicijo, saj hišno poimenovanje Pri Martinovih izhaja iz leta 1725. Prijazno nam razkažejo klet z modernimi cisternami, hrastovimi sodi, pa tudi glinenimi amforami, v katerih zori vino. Te amfore so izdelali v Gruziji in največje držijo kar 2500 litrov. V prijetno urejeni vinoteki sledi degustacija vin in domačega narezka, ne manjkajo tudi češnje. Anica se je res izkazala za svoj rojstni dan, pri organizaciji pa ji je pomagala Hermina, katere rod izhaja iz teh krajev in ima v vsaki vasi vsaj enega sorodnika, ponekod pa še več. V tej kleti spoznamo enega njenih bratrancev z družino, v vasi Kozana pa pri drugem okusimo še eno značilnost te krajine: slastne češnje - kar z drevesa. Pri Prinčičevih pa so doma tudi vina in se rojevajo utrinki briškega sveta z oljnimi barvami na platno. Ostale kraje le prevozimo in za trdno obljubimo, da se bomo še vrnili in si jih bolj natančno ogledali. Zaslužijo si to! In Hermino bomo spet prosili, da nam je vodička - taka, ki ne pripoveduje samo z besedami, ampak tudi s srcem.

VIŠEVNIK – 14. 6. 2010

PO DOLENJSKI – 21. 6. 2010

NA PECI – 28. 6. 2010

Za Krkino pot nam manjka še samo žig s Pece, torej je današnji cilj  jasen. Celje, Velenje, Šoštanj, Sleme, Črna na Koroškem - pa si zaslužimo kavico. Po gozdnih cestah se povzpnemo

12

tako visoko, da je do Doma na Peci (1665 m) samo še 45 minut. Lepa gozdna pot, ob njej veliko cvetja, med drevjem pa se že odpirajo pogledi v dolino. V domu nas pozdravita dve prijazni gostiteljici, ki servirata čaj v privlačnih velikih skodelicah. 

Ampak do vrha je še uro in pol hoda, zato se kar hitro odpravimo naprej. Pot se zdaj zoži in postavi bolj pokonci, a hitro zravna v kratek preval s čudovitim razgledom na Raduho in Kamniške Alpe. Potem pa je treba spet navkreber. Na levo se odcepi zahtevna plezalna pot, mi pa napredujemo po običajni planinski. Ob njej je nekdo prijazno postavil dve klopci za tiste, ki bi opešali. Na desni se pogled ustavlja na Uršlji gori, doline so kot pisana preproga iz pisanih zaplat, odpira se tudi že avstrijska stran. Spet se svet malo zravna in vrh je pred nami. Več poti vodi nanj, jaz jo uberem po skrajno desni, ki je speljana večinoma po Avstriji in zelo razgledna. Sicer pa prestopimo ali obhodimo nešteto mejnih kamnov. Vrh odpira poglede daleč naokrog, saj je na višini 2125 metrov, na njem in pod njim pa so pravi vrtovi cvetja: dve vrsti encijana, spominčice, murke...

Pri malici nam malo pomagajo tudi kavke in kar ne moremo se posloviti od tega krasnega prostora. 

Na poti navzdol si vzamem več časa za fotografiranje in občudovanje cvetja in razgledov. V domu nas premami vonj okusne hrane, sploh nekaj posebnega so štruklji s suhimi hruškami. Seveda je treba obiskati kralja Matjaža, ki še vedno spi v votlini kakšnih deset minut hoda daleč od doma. Bronasti kip akademskega kiparja Marjana Keršiča - Belača se od zadnjega obiska ni nič spremenil, brada še ni zrasla, da bi se devetkrat ovila okrog mize. Vračamo se po isti poti, pa malo drugi gozdni cesti ter občudujemo mogočne koroške kmetije. Lep dan za zaključek spomladanske sezone ponedeljkove skupine! 

GORENJSKA – 5. 7. 2010

Ponedeljkova skupina je uradno na počitnicah, ampak treba je izkoristiti čas in danes gremo raziskovat Gorenjsko. 

Naše prvo izhodišče je nad Gorjami pri Bledu, kjer je voda ustvarila slikovito Pokljuško sotesko, kjer se na 700 metrih izmenjujejo ožine in "vrtci" s pravim bogastvom praproti (tudi posebna vrsta peruša je tam), cvetočega osata, kopriv... Na poti je še vedno mogoče videti posledice neurja pred leti, sicer pa so se vzdrževalci zelo potrudili in namestili tudi dovolj informativnih tabel. Zelo zanimiva je Pokljuška luknja s tremi okni, kjer so že davno tega domačini iz Gorij našli bližnjico na Pokljuko. Pot naprej po soteski pa so po naključju našli lovci, ki jim je divjad uhajala po njej. 

Z lesenimi galerijami so prehod olajšali leta 1930 in tako je še danes: visoko nad razširjenim prostorom se je mogoče sprehoditi do neverjetne ožine med dvema skalama, kjer za prav obilnega človeka niti ni prostora. Že pred tem vzponom je mogoče kreniti na levo proti Zatrniku, kmalu pa največji ožini pa je še ena taka možnost za tiste, ki ne želijo nadaljevati poti na Mrzli studenec. Tudi mi izkoristimo to možnost in po krepki strmini prisopihamo na travnik

13

z ovcami. Za dobrodošlico nas blagoslovi še poštena ploha, zato najdemo zavetje v gostišču Anžek. Sicer pa smučarske naprave na Zatrniku tudi pozimi stojijo in čakajo na boljše čase. V gostišču se podpremo s pijačo in jedačo, občudujemo pa lahko tudi številne starine in domiselno opremo.

Vinko se žrtvuje in štopa do kombija ter nas pride iskat, potem pa se zapeljemo na Pokljuko in ogledamo si nove pridobitve na Rudnem polju. Vreme se še vedno kisa, zato pot nadaljujemo k Bohinjskemu jezeru, sprehodimo malo naokrog, potem pa si privoščimo sladoled in pivo. Nebo se nas je usmililo in sonce spet sije in že kar prijetno greje.

Naš naslednji cilj je Vintgar, ki ga že dolgo nismo obiskali. Skozi Gorje smo kmalu pri vhodu 1.600 metrov dolge soteske med hriboma Hom in Boršt. Stene korita reke Radovne so visoke 50 do 100 metrov, nad njimi pa se dvigajo še do 250 metrov visoka, z bukovimi gozdovi porasla pobočja. Že takoj na začetku nas preseneti količina vode v reki, potem pa nas vedno znova presenečajo brzice, tolmuni, slapovi... Poti in lesene galerije so mojstrsko speljane nad razigrano vodo, ki spreminja barvo od nežno zelene do temno modre. Slikovit je pogled na kamniti železniški most proge Jesenice - Nova Gorica nad slapom, pravi posladek pa je na koncu: naravni spomenik Vintgarski šum - 13 metrov visok slap. Tega so najprej odkrili, ostali del soteske pa je obiskovalcem dostopen od leta 1893, ko je gorjanski župan Jakob Žumer s sodelavci končal dveletno urejanje poti. Kar prav je, da se po isti poti sprehodimo še enkrat, saj odkrijemo še veliko novih pogledov in lepih kotičkov. Da bi se samo peljali skozi Bled, to pa ne gre. Vsaj kremne rezine je treba poskusiti! In smo jih.

MARTULJKOVI SLAPOVI – 12. 7. 2010

Ponedeljkova skupina si že dolgo želi v svet pod Špikom in danes je prilika za to. Na Voklem nas ob kavici razveseli Anica s slastnimi muffini. Zaslutimo, da je imel naš Vinko rojstni dan in bo danes še veselo. Malo stran od Gozda Martuljka parkiramo na prostoru, ki je namenjen piknikom, in si ogledujemo izhodišča poti. Smer proti prvemu slapu naj bi bila zaprta, torej preostane pot proti drugemu. Ampak, to bi bil premalo, kaj pa koča pod Špikom? Glavnina torej rine naprej in ni nam žal. Ko se pred nami razprostre ravnina pod Martuljkovo skupino z zaplato snega in zadnjimi cvetovi rododendrona, so pozabljene vse visoke stopinje navkreber. 

14

Pot nadaljujemo do zavetišča, kjer si privoščimo zasluženo malico. Presenečeni smo nad udobjem stranišča: čist les, brez smradu, dve vrsti toaletnega papirja, pa še papirnati robčki za povrh. Nekje na sredi poti jo mahnemo proti drugemu slapu. Kar vleče se ta pot, tu in tam pa se odpirajo razgledi proti Srednjemu vrhu. Izvir pri Mrzlih vodah je pod mahom mogoče le slišati, okolje pa je res romantično. 

Končno se povpnemo k slapu: v bistvu se je treba najprej spustiti ob jeklenici, prečkati kovinski most, potem pa zriniti med skalami. Slap je res enkraten: zgornji padajoči curek, niže pa bruhanje preko skale in padanje v tolmun, v štirih delih skupaj okrog sto metrov. A treba je nazaj v dolino. 

Na planini je vse živo: krave, turisti... Posrečena je kuhinja na prostem, ki ima le streho in stebre. Zračno in pregledno. Nekaterim zadiši kislo mleko, drugim borovničev zavitek, vsem pa vino in rogljički, kar sta Govekarjeva ves čas prenašala v nahrbtnikih. 

Ne ustrašimo se napisa, da je pot nevarna, krušljiva in na lastno odgovornost - domačini so nam zatrdili, da je bilo tako predvsem spomladi, spustimo se še do prvega slapa. Z mosta občudujemo razpenjeno vodo, ki v dveh delih pada okrog 30 metrov globoko, potem pa jo spremljamo še po soteski. Tu bi nam res lahko padel kakšen kamen na glavo, pa po ozki stezi je treba ponekod paziti, vendar to še ni razlog za napis na začetku poti v dolini, da je pot zaprta. Zraven pa je še napis, da je prehod na lastno odgovornost. Čisto po slovensko. Če je zaprto, je zaprto, ne pa, da iščemo potem še izjeme. Sicer pa bi planinci in turistični delavci lahko pot tako zaščitili, da bi bil dovolj samo napis glede lastne odgovornosti. Množico turistov v teh krajih taki napisi in dejanska praksa samo begajo. 

Na parkirišču zapojemo slavljencu in mu nazdravimo, šopka rož pa na terenu ni bilo težko dobiti. Tudi povratek domov je nekaj posebnega: pri izhodu z avtoceste pri Trebnjem se nam ne da nazaj do mesta in krenemo kar po občutku proti severu. Tako se malo izgubimo v trebanjskih goricah, ob spraševanju za pot pa nam še postrežejo z žlahtno kapljico. Anica in Vinko sta spretna organizatorja in mimogrede pripravita še večerjo pri Slavici in Tonetu na Bojniku. ...in, da še večkrat skupaj veseli bi bili! V jeseni na svidenje na lepih poteh!

NA SINJI VRH - 31. 8. 2010

Ponedeljkova pohodna skupina si poleti privošči dopust in individualne aktivnosti. Letos smo se v hribe podali dvakrat tudi v juliju in, ker smo pozno nehali s pohodi, smo jih zdaj bolj zgodaj, torej še v avgustu, spet začeli. Vsaj tako smo se hecali, ker naj bi bili sicer cela dva meseca prosti. Power Point predstavitev gospoda Janeza Medveška nas je spomnila na lepoto grebenov nad Ajdovščino in odločitev ni bila težka: s kombijem se kljub zastojem na avtocestah, ker je kar precej dela na njih, kar hitro prebijemo skozi dolenjsko in ljubljansko meglo v sončno Vipavsko dolino. Nebo je tako modro kot na razglednicah, zrak jesenski. 

15

Kljub delu na cesti se pripeljemo do izvira Hubelj pri Ajdovščini. Do 65 kubičnih metrov vode lahko tu bruha na dan. Nahrbtnike na rame, pohodne palice v roke in krenemo navkreber po označeni poti. Zelo lepo je vzdrževana in speljana v vijugah navzgor. V gozdu je kljub soncu prijetno sveže in zeleno, ker je bilo v avgustu dovolj dežja. Šipek se že barva, samo predstavljamo pa si lahko, kako bo kmalu v svojih barvah zažarel zdaj še zeleni ruj. 

Na razglednih točkah nas čakajo prijetne klopce, vse bolj se pred nami odpira pogled na Ajdovščino in sosedne vasi, na obzorju pa se že svetlika tudi morje. Na levi pridno straži čokati Čaven, nad nami pa se že kaže najprej malo (5 krat 3 metre), potem pa še veliko Otliško okno (12 krat 7 metrov). Tik pod vrhom grebena srečamo prizadevnega planinca, ki odstranjuje odvečno veje grmovja ob poti in prijetno je z njim poklepetati o

planinskih izkušnjah in načrtih. 

Nekaj sto metrov od Otliškega okna, skozi katero se nam kaže košček doline, obiščemo v Molkavi dolini kamnito spiralo, ki jo je leta 2004 napravil arhitekt Damijan Popelar. Ponosni smo, da je doma iz naših krajev. Od kamnitega stožca se po kamniti poti sprehodimo do konca spirale na najnižji točki vrtače in razmišljamo o misli Franca Černigoja: "Ljudje bodo prihajali, spuščali se bodo po zavojih spirale v dno vrtače in vase, v svoje duše, kot v procesiji, razmišljali in v sebi molili." 

Ko se povzpnemo na rob grebena, se počutimo kot v letalu, toliko prostranosti je okrog nas. V eno smer obrnjene krošnje dreves pričajo o močni burji, ki jih češe, kamniti zidovi pa o pridnih rokah ljudi, ki so si očistili travnike, pašnike in napravili prostor za njivice krompirja in še česa. Trava je živo zelena, med njo rumeno cvetje; kot biseri so v pokrajino postavljene bele hiše vasi Otlica in Kovk, za okvir pa gozdovi, gozdovi, Trnovski gozd... Domačini pravijo tem krajem Angelska Gora in znamenitosti so lepo povezali s potjo, po kateri vodi znak rdečega sončka na rumeni podlagi. Ampak Gora je votla, saj ima dve okni - luknji. Vendar tu ne pravijo "votla",

ampak "otla" - od tod ime za vas Otlica.Zapustimo rob in uberemo pot proti Sinjemu vrhu, ki je naš končni cilj. Veseli smo obdelane zemlje in živine na paši, zadovoljni ob dejstvu, da ti kraji živijo. Celo kal je še mogoče videti: z ilovico obloženo vrtačo, kjer se zbira deževnica za napajanje živine. Vodnih virov tu ni, vodo so včasih od daleč nosili, naselja so zelo pozno dobila vodovod. Ja, bo kdo rekel, kaj niso Italijani v letih 1939 - 1941 zgradili vodohramov na Sinjem vrhu in sem pripeljali vodo od izvira Hublja? Že, že. So jih pa osvoboditelji v ihti, da je treba uničiti vse, kar je italijansko, minirali in uničili, namesto, da bi jih uporabili. 

Na vrhu na višini 1002 metra postojimo ob križu in se zazremo proti Nanosu, Snežniku, pa proti Kamniškim Alpam in Storžiču. Ni nam žal, da smo krepko presegli predvideni dve uri hoda (na kažipotu piše celo samo ura in pol), saj smo tako dlje uživali. 

16

Turistična kmetija sicer ob ponedeljkih in torkih ni odprta, kljub temu na udobnih klopeh in dolgih mizah v miru pomalicamo, potem pa si izprosimo tudi pijačo, da lahko Hermini nazdravimo ob rojstnem dnevu. Umetniška dela, ki jih oblikujejo umetniki v slikarskih kolonijah, si bomo ogledali kdaj drugič, pa tudi voda v bazenu ni ravno topla za kopanje. Še bo treba priti sem, kjer je človek nekje med nebom in zemljo, in se lahko tako nebeško počuti.Zaradi izgubljenega mobitela se dva pohodnika vračata v dolino

po isti poti, ostali pa jo mahnemo po tisti, ki vodi direktno v Ajdovščino. Pričakujem, da bo zelo strma, pa je tudi ta lepo speljana in vzdrževana. Spremlja nas omamni vonj ciklam in lepota pozno poletnega cvetja. Ko pridemo do vasi, nam pripelje kombi nasproti in ni treba pešačiti po trdem asfaltu. Za prvi pohod je bilo kar precej hoje, vendar premoremo še toliko energije, da pri Hermini doma krepko potrdimo njeno še eno doživeto leto.

KRVAVEC - 6. 9. 2010

Ne moremo verjeti, da je poletja konec, hladnejše vreme naznanja jesen. Ponedeljkova skupina je zbrana ob običajnem času in, ker je vremenska napoved kar obetavna, se odločimo za Krvavec. Da se do konca zbudimo, si na postajališču ob avtocesti že naprej od Ljubljane privoščimo prigrizek in kavo, potem pa naprej proti Gorenjski. Zaradi obvozov se zapeljemo malo predaleč, prav do letališča Brnik, potem pa le najdemo smerne table za Krvavec. Sledimo jim skozi Cerklje do naselja Grad, tam pa krenemo na desno v smeri Ambroža pod Krvavcem, ker nas prevoz z gondolsko žičnico danes ne zanima. Dvigujemo se po asfaltirani cesti in ostri ovinki si kar sledijo. Skoraj imamo občutek, da se peljemo proti Vršiču. Pod Kriško planino je asfalta konec, makadam na desni pa nam ne diši preveč, zato parkiramo in se po cesti napotimo proti Planinskemu domu na Gospincu - pr' Rosk'. 

Pol ure hoda najavljajo napisi in toliko tudi porabimo kljub občudovanju zvončnic in branju vseh napisov na nekaj križiščih. Dom na nadmorski višini 1491 metrov zagledamo šele, ko smo tik pred njim. V meglo je zavita ta stavba in nič drugače ni z zgornjo postajo žičnice. Gondole se kar skrivnostno pojavljajo iz megle in v njo tudi izginjajo. Prijazna oskrbnica nas pozdravlja že pri ograji in kaj kmalu se dogovarjamo za hrano ob povratku s ture. To res ni legendarna Roska, ta je že pokojna, je pa odlična kuharica in

se zna prikupiti gostom. Torej: malico si je treba zaslužiti. Zaradi goste megle se odločimo za eno in pol urni vzpon na Veliki Zvoh. Kar po cesti, da se ne zgubimo. Tu in tam se nam iz megle prikaže kakšna brunarica, od hotela, ki obljublja nebesa, vidimo le ograjo ob cesti, nekje daleč v megli pa je slutiti nekaj glasov. Zamika nas bližnjica po travniku, ki ga krasi pozno poletno cvetje, potem pa zaslišimo neizrazito brnenje, ki nas spomni na televizijski pretvornik. Ta se res pojavi pred nami, po nekaj korakih pa ga že ne vidimo več. 

Nekje na levi zamuka krava, mogoče ji je malo samotno v tej beli vati, druga počiva tik ob poti. Lepo pridobivamo višino in na desni se začenja močna ograja nad prepadom. Zdaj gre pa res v hrib! Ko nam še skoraj zmanjkuje sape, se znajdemo ob zbiralniku vode in našem cilju 1971 metrov visoko. 

Blagoslavljajo nas drobne kapljice in šalimo se, da smo verjetno predrli oblak. Pa je le megla. Na povratku se megla pri Kapeli Marije Snežne, ki so jo zgradili po Plečnikovih načrtih in

je bila blagoslovljena leta 1929, malo razkadi. Vidimo celo hotel nekaj metrov pod njo. 17

Potem pa se spet zgosti in do Doma na Gospincu skoraj pritipamo in pozabimo vnovič uporabiti zanimiv obešalnik pred stavbo. Krepko pa zagrabimo za pribor, ko se spopademo z joto, klobasami, golažem, štruklji... Tiste pol ure hoje do kombija mimogrede opravimo, saj smo polni energije. Na poti domov pa smo nekam čudno tiho in kinkamo vse do Trebnjega, kjer nas spet predrami skodelica dišeče kave.Naj bo megla ali dež, tole malo moče. Mi kar v hribe hodimo, če se nam zahoče!

REZIJA - 13. 9. 2010

Gorenjska se je za ponedeljkovo skupino odela v sončno obleko, ampak mi jo občudujemo mimogrede in na hitro. 

Ustavimo se na Dovjem, da nam ne uidejo lepi pogledi proti goram, tudi Martuljkovo skupino ujamemo v objektiv, potem pa hitimo skozi Rateče v Italijo. 

Na poti proti Nevejskemu prevalu nas za krajši sprehod premami Rabeljsko jezero, na drugi strani prevala (1142 metrov) pa razgled na žičniške naprave, ki povezujejo smučišča s te strani na našo pod Kaninom, in kar visok slap. 

Občudujemo tudi, kako je speljana in zgrajena cesta, po kateri se varno pripeljemo v dolino Bele. Pa v njej ne ostanemo dolgo, saj v kraju Resiutta zavijemo na levo v odmaknjeno, 21 kilometrov dolgo, dolino Rezijo. 

Zapeljemo se do vasi Ravanca, kjer je kulturno središče Rezijanov, potem pa še v Solbico, ki se lahko pohvali z muzejem in spomenikom brusačev. 

Pogled na obe vasi lahko uživamo iz naselja Osojane, povsod pa lahko poleg nekaj starih zgradb opazimo veliko novogradenj, ki so zrasle po potresu leta 1976. 

Ker ne najdemo kakšne primerne krajše poti v hribe, se odpeljemo po ozki in slikoviti cesti na sedlo Karnica (Sella Carnizza - 1086 metrov), kjer je lepa skupina

nekdanjih planšarskih stanov preurejena v vikend hišice. 

V bližini je tudi cerkvica svete Ane (Sv. Ana di Carnizza - 1076 metrov) z izhodiščem za bližnje gore. V naši skupini sta kar dve Anici, zato se spodobi obiskati njuno zavetnico. Cesta proti Učji je speljana precej časa visoko nad dolino, pa še precej ozka je, zato mora biti šofer posebno previden. Obmejni postojanki sta daleč ena od druge, pa saj tako samevata. V naselju Žaga se priključimo cesti Bovec - Kobarid in kujemo načrte za naprej. Ker imamo dovolj časa, se odločimo za obisk slapov Kozjak pri Kobaridu. 

18

Najprej občudujemo kamniti most iz leta 1750, preko katerega so korakale Napoleonove čete, pod njim pa živahno Sočo. Kombi pustimo na parkirišču in se peš napotimo proti slapovom. Teh je na potoku, ki se izliva v Sočo, kar šest, ampak zgornji štirje niso dostopni. 

Prijetno pot poživljajo z mahom porasle skale, na katerih je mogoče najti tudi prave vrtičke ciklam. 

Slap Mali Kozjak se s svojimi osmimi metri skriva pod kamnitim mostom iz leta 1895, do Velikega Kozjaka pa na koncu vodi pot po lesenih mostičkih. Pred zadnjim zavojem se je treba prijeti tudi za jeklenico, potem pa se znajdeš v temačnem kotlu, na koncu katerega pada 15 metrov visok slap. Popoldne ga osvetljujejo sončni žarki, zato je pogled še lepši in bolj tajanstven. 

Na povratku se povzpnemo še do ostankov 3. italijanske obrambne črte iz prve svetovne vojne, ki je služila za zaščito prehoda čez Sočo in ceste Kobarid - Bovec. Lepo ohranjeni objekti, ki ti dajo osnovo za razmišljanje o smiselnosti vojn. Res bogat dan zaključimo z vožnjo skozi Most na Soči, si v Spodnji Idriji privoščimo okrepčilo, potem pa skozi Idrijo, Logatec proti domu...

ZELENICA - 20. 9. 2010

Malo nas je strah naraslih voda, ampak glavne ceste so tako suhe in napoved vremena je lepa. Nekam gremo, kjer ne bo blata in so tla dovolj trdna: Ljubelj in Zelenica. Iz Tržiča se dvigujemo po cesti proti prelazu, ki je bil že v rimskih časih najkrajša pot med ljubljansko in celovško kotlino. Še bolj pomemben je postal v 14. stoletju, v 16. stoletju so zgradili cesto in tik pod vrhom sto metrov dolg predor, ki so ga potem v 18. stoletju spremenili v usek. Mi smo se zapeljali samo do parkirišča pod hotelom Oaza miru pri novejšem predoru, ki je dolg 1,8 kilometrov in ga je v letih 1943 in 1944 kopalo okrog tisoč vojnih ujetnikov iz podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen in 800 delavcev podjetja Universale.Napotimo se v gozd in potem pod sedežnico, ki v poletnem času obratuje za konec tedna in ob praznikih dopoldne, s presedanjem pri koči Vrtača pa pripelje v bližino Doma na Zelenici (1536 metrov). Večkrat imamo na voljo cesto ali bližnjice, na levi se dvigajo melišča pod mogočnimi ostenji Begunjščice, na desni pa se bukve pod Ljubeljščico že odevajo v jesenske barve. 

Dobro si lahko predstavljamo, kako je v tej dolini, ko se začnejo prožiti snežni plazovi. Na to nas spomni tudi spomenik skupini dijakov in profesorjev, ki su tu v plazu našli smrt. 

Dom na Zelenici je nov, stari je zgorel, in njegova terasa nudi krasen prostor za martinčkanje na soncu. Nekateri se odpravijo naprej do izvira Begunjščice, z Elčko pa naju zanima, kaj se vidi z grebena nad Domom. Ko sva na njem, je natanko dve uri od odhoda z Ljubelja. Občudujeva krasen razgled na Zelenico, Begunjščico, proti zahodu se dviga Vrtača, nekje za njo je Stol, na severu pa avstrijske doline.

Pri mejnem kamnu 57 se začne varovana Slovenska pot na Stari Ljubelj. Tudi po njej bi bilo treba kdaj iti. Uro in pol poti z razgledi in na dveh mestih jeklenice ter klini. 

19

Danes pa se vračava spet po poti prihoda, pri Domu pomalicamo in nazdravimo z refoškom, potem se spustimo na Ljubelj. 

Ves čas imamo pred sabo slikovito podobo Košutice in Velikega vrha. Ta zadnji nam vzbudi spomine na lansko leto, ko smo ga osvajali s Kofc.Ne mudi se nam še domov, zato pri Grosuplju zavijemo z avtoceste in iščemo Radensko polje - najmanjše med devetimi izrazitejšimi kraškimi polji v Sloveniji (4

kvadratne kilometre veliko). Tri kilometre jugovzhodno od Grosuplja se začne v naselju Veliko Mlačevo pri griču Boštanj in sega do griča Kopanj. Nad vasjo Velika Račna je božjepotna župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, kjer je služboval prastric Franceta Prešerna in pri njem je mali France nekaj let tudi živel (1807 - 1810). Imeli smo namen obiskati ta grič, pa je cesta poplavljena in cela dolina, ki je krajinski park v ustanavljanju, je kot eno veliko jezero. Zapeljemo se pod razvaline gradu Boštanj in  sprehodimo do vode na drugi strani. 

Skupine dreves so kot otoki v jezeru. Sončni žarki se lovijo med vejami dreves in odsevajo v skrivnostni vodi. Mogočni grad, ki je bil zgrajen v 16. stoletju na prazgodovinskem gradišču, so leta 1944 požgali in je danes ruševina. Ohranjen je le obrambni stolp pred njim. Pokošena trava, nasajene rože, vabljive klopce - vse to priča, da domačini vzdržujejo ta kraj.Vse do doma lahko vidimo posledice poplav: v glavnem se je voda že umaknila v struge, ponekod pa je še vedno visoka. Veseli smo, da tokrat Sevnica ni utrpela škode.

ČEŠNJICE 7 - 28. 9. 2010

Češnjice - to je blizu Primoža, ampak, kako priti do tja, da hoje ne bi bilo preveč ali premalo. Zaradi ekskurzije Društva upokojencev je ponedeljkova skupina danes izjemoma torkova in s

kombijem nas Vinko potegne do Brezovega. 

Megleno jutro je, ko se vzpenjamo proti Križam, in včasih vinograde in zidanice le slutimo okrog sebe. Potem pa iz bele koprene začnejo sijati tople jesenske barve dreves in v Veliki Hubajnici nas greje že prijetno sonce. No, greje nas tudi kozarček žganega, ki ga dobimo pri Aničinih sorodnikih, pa tudi misel na gobje delikatese, ki bodo nastale iz nabranih marel in jurčkov. 

Tudi sicer nas v zavetišču pri Elčki in Vinku čaka prava pojedina in nadvse veselo razpoloženje. 

Še na mnoga leta, Elčka! 

TREBANJSKE GORICE - 4. 10. 201020

Pred nekaj meseci smo v Trebanjske gorice zašli bolj po naključju, danes pa jih nameravamo prehoditi. S kombijem se zapeljemo malo naprej od Mirne do kamnoloma, kjer nas kažipot usmeri levo preko železnice. Ko se že bojimo, da bo treba hoditi po asfaltirani cesti, Vinko najde na zemljevidu gozdno pot, ki pa ni samo na zemljevidu, ampak čisto resnična in uživaška. In od vsega začetka gobe, gobe, gobe... Ne vse užitne, nekaj pa tudi. Pa pridemo do mosta čez potok, ko mi je pot v desno nekam znana. Seveda, tu sem že hodila. 

Smo pod posestvom Petra Pavla Glavarja na Lanšprežu. Uradno spada pod naselje Gomila in je v oskrbi Čebelarskega društva Trebnje. Na robu gozda zagledamo veliko panjev, malo naprej pa lepo obnovljeno kapelo, v kateri je grob komendskega župnika in znanega čebelarja Petra Pavla Glavarja. Nekdanji dvorec iz 16. stoletja je kupil leta 1766. Kasneje so se menjavali različni lastniki, po vojni pa je bil nacionaliziran in leta 1954 porušen. 

Poleg kapelice so se ohranili še hlev, kozolec, vodnjak in še eno gospodarsko poslopje. Prijazni domačin nam razloži nekaj zgodovine tega kraja in nam pokaže bližnjico v dolino proti Trebanjskim gorcam. Naprej proti Gradišču pri Trebnjem pa je treba po asfaltirani cesti. Kaj kmalu smo med vinogradi in pravo ulico zidanic. Večina je obnovljena in stilno zelo različna. 

Pošalimo se, da je treba pač gledati vsako posebej, ne celote. Najlepše pa so tiste res starinske lesene. Na marsikateri opazimo posebno zastavo in kasneje izvemo, da je to zastava tega naselja, ki je nastalo na mestu utrjenega prazgodovinskega gradišča. Razvili so jo 18. julija leta 2009. V bližini pod Ažentalom, ki smo ga obiskali pred nekaj meseci, pa je bil tudi grad iz 13. stoletja, od katerega ni veliko ostalo. 

Sprehodimo se do kapele Sv. Jožefa iz leta 1936, ki ima oltar iz lanšprežke kapele, v bližini pa so tudi informativne table o zgodovini teh krajev in fotografije srečanja naselij z imenom Gradišče. Nam je pa posebno všeč prostor za piknike, kjer si privoščimo malico. V gozdu je spet veliko gob, ki stojijo kar postrojene v vrste. 

Pot nadaljujemo proti Stari gori in megli, ki smo jo uživali po celi poti, se pridruži še pršenje. Tudi to nas ne odvrne od nabiranja gob in kostanja. Že smo pri kulinarični zidanici Opara, kjer se odpravljajo trgat modro frankinjo, mi pa se

čudimo velikim bučam. Na poti proti naselju Praprotnica se nam odpre pogled na še eno pobočje z vinogradi v smeri proti Debencu. 

V gozdu pa spet gobe, gobe, gobe... Prehiti nas domačin z avtom in skupaj z našima dvema Vinkoma "hodi" lepo v sprevodu, da lahko poklepetajo. Pripelje še en avto in tudi ta se pridruži tej procesiji. Ampak kmalu se oba odpeljeta naprej. 

Mi pa se skozi Zabrdje že približujemo dolini, kjer smo pustili kombi. Malo še pohajkujemo med kupi peska kvarcita in med grmovjem za nujne potrebe, potem pa krenemo proti domu. Pa ne direktno: nabrane gobe in kostanj je treba pojesti. In, kje je boljša točka kot na Primožu, v postojanki Vinka in Elčke, kjer so pri roki tudi različne tekoče zadeve.

ZLATI RUJ - 11. 10. 2010

21

SLIVNICA IN CERKNIŠKO JEZERO - 18. 10. 2010

GABERJE IN BOJNIK - 25. 10. 2010

Napovedan je dež, ponedeljkova skupina bi pa vseeno hodila. Oborožimo se z vetrovkami, pelerinami in dežniki ter se odločimo za pokušanje mošta na Bojniku. Če bomo mokri zunaj, hočemo biti še znotraj. Z avtomobiloma se zapeljemo ob Mirni in do Gaberja, potem pa hajd - preganjat meglice. 

Pogosto se megle odstirajo in odkrivajo naravo v najlepših jesenskih barvah. Dežja pa celo pot od nikoder. Pri Kovačevih nam gostoljubno postrežejo s ta kratkim, potem pa korajžno naprej. 

Slavica in Tone nas spet prijazno pogostita in ne moremo se odločiti, kaj boljšega okusa: starina ali mošt. Moramo večkrat poskusiti!

V vinograde ljube velik je poti:so ozke, široke, vse najdemo mi.Pot pod noge zdaj in z nami se podajtja med trte zlate, kjer je pravi raj,kjer je pravi raj, tjakaj se podajin veselju se predaj.

Je grozdje obrano in mošt vama vre,Slavica, Tone: zdaj hvala za vse!Gostoljubje toplo velik je zaklad,res se človek k vama vrača srčno rad,vrača srčno rad, bogat je ta zaklad,naj povrne se sto krat!(Melodija: En hribček bom kupil)

Na povratku nas pohleven dežek le malo orosi: toliko, da so barve dreves in trave še bolj sveže. 

Za našo svežino pa s pijačo poskrbi še gospodar, kjer parkiramo vozili. Gostoljubje na Dolenjskem brez primere!

LISCA - 8. 11. 2010

Megla, rahlo pršenje, kasneje pravi dež z zoprnim vetrom... Ponedeljkova skupina pa gre vseeno na pot. Iz Cerja na Lisco po tako imenovani "sončni poti", ki je danes vse razen sončna. Ampak dovolj široka in udobna, da koračimo po njej z odprtimi dežniki poleg vetrovk, bund in pelerin. 

Proti vrhu pa smo kar v nevarnosti, da postanejo naši dežniki baloni, tako se veter zaganja vanje.

V Jurkovi koči prijetno prasketa ogenj v pečki, diši po čaju in dodatkih, kar pozabimo na mokra oblačila in hladno vreme. Malica in mošt - to nas še dodatno ogreje, pa tudi klepet in dobra volja.

22

Tudi na povratku ne neha deževati, ampak veter tu in tam raztrga meglo in nam nakloni pogled v dolino. Ne more nam pa vzeti dobrega občutka, da smo se kljub slabim razmeram sprehodili in prezračili ter se rešili kakšnega posedanja v zaprtih prostorih.

TINJAN - 15. 11. 2010

Ko se peljemo po cesti ali železnici v Koper in smo že čisto blizu njega, na hribu na desni strani lahko vidimo televizijski pretvornik in cerkev. 

To je Tinjanski hrib (374 metrov), ki ga danes planinci in planinke ponedeljkove skupine osvajamo iz vasi Osp, nad katero prizadevni plezalci iščejo poti navzgor po strmih skalah. 

Mi pa jo uberemo navkreber po lepih stezah med borovci, prelepimi brini in rujem, ki že izgublja svoje značilne jesenske barve. Vse bolj se nam odpira

pogled na avtocesto in mogočen viadukt, vasi proti gradu Socerb, potem pa še Trst v vsej svoji veličini. 

Vasica Tinjan na vrhu je opustela, le tu in tam vidimo kakšnega človeka, ostali so po službah in otroci v šoli. Pred vetrom se umaknemo v zatišje lepo obnovljene kamnite hiše in malica nam res tekne.

Že po vaseh ogledujemo drevesa z oranžnimi kakiji, največ pa teh sladkih plodov občudujemo v nasadih v Strunjanu, kjer jih kar nekaj zabojčkov kupimo za domov. Za prijetnejši povratek se osvežimo še z letošnjim refoškom in kljub oblačnemu vremenu doživimo prijeten in bogat dan.

OKROG BOJNIKA - 22. 11. 2010

Danes se vsem iz ponedeljkove skupine nekam popoldne mudi, zato je na vrsti krajši pohod. S kombijem se zapeljemo na Malkovec pri Tržišču in pristanemo v gosti megli, ki nas spremlja celo dopoldne. 

Pogumno se odpravimo skozi Pavlo vas in se malo pomudimo pri cerkvi svetega Jakoba. Ogledujemo si zidanice in vinograde, potem pa povzpnemo spet na Malkovec. Približno eno uro je bilo hoda. 

To je seveda premalo. Popeljemo se skozi Slančji Vrh do križišča za Otavnik in eno uro posvetimo še naselju Jeperjek in tamkajšnjim goricam. Prijazni domačini nas še nekajkrat

23

dezinficirajo, končno zavetje pa najdemo spet v Tonetovi zidanici, ki je postala že skoraj naš drugi dom. Tako dobre volje smo, da se še megla malo dvigne, in smo deležni vsaj malo razgledov.

LISCA - 29. 11. 2010

Snega je po Sloveniji kar precej, zato se ni varno odpravljati kam daleč. Ponedeljkova skupina računa, da se bomo z avtomobiloma lahko pripeljali do Sel pod Lisco, pa cesta nad vasjo Lisce ni sveže splužena, zato en avto zavije v Polano. In tam nas čaka sončni vzhod za bogove. Sončni žarki se prebijajo skozi oblake in kot žarometi osvetljujejo dolino pod nami. Tako tople barve so, da nas kljub hladnemu vetru ne more zebsti. Nad vasjo je sneg še čisto deviški in samo Vinko se upa zagaziti vanj, ženske pa se vrnemo na cesto proti Liscam in Selam. 

Drevje je kar zasuto s snegom, Razbor se pod nami koplje v soncu, cerkev na Lovrencu se skrivnostno odkriva izpod gmote oblakov in megle. 

Korak je treba previdno zastaviti, ker je snega na cestišču ravno dovolj, da podrsava pod podplati. Više se nam na sever odkrivajo slikovite doline med grički, kjer megla in sonce ustvarjata nenavadne vzorce. 

Ob robu ceste je veter oblikoval s snegom prave zavese, ponekod celo s prešerno zavihanimi robovi, drugje v kombinaciji z ledenimi svečami. Včasih je treba visoko stopiti preko zametov, drugje snega skoraj ni, ker ga je veter odpihnil, drevje pa se kiti z drobnim ivjem. Proti Sevnici se nam odpre čudovit razgled do Gorjancev: doline so polne puhaste megle, ki jo veter

raznaša sem in tja, hribčki žarijo v soncu. Razmere so iz minute v minuto spreminjajo, saj nas malo pred kočama na Lisci ovije gosta megla. 

Gostoljubna Jurkova koča je pravo mesto za čaj in malico ter ogrevanje pri zakurjeni peči. Počasi se odpravimo v dolino in ne moremo verjeti, koliko ivja in snega je sonce že stopilo. Včasih dobimo na glavo ali za vrat kakšno snežno pošiljko z vej nad nami, hojo pa nam je olajšal snežni plug, ki je očistil cesto na Lisco. Okrog poldneva smo že v Sevnici, kjer si privoščimo kavico in klepet, da ne bi bili prezgodaj doma. Ko stopimo iz lokala, nas osveži dež - ne smemo biti prikrajšani za kakšno obliko vremena.

LAZE, TELČE, BOJNIK - 6. 12. 2010

Zaradi Miklavževih obiskov in bližnjega cilja krenemo na pot pol ure kasneje, pa je kljub temu še malo temačno, ko na Lazah stopimo iz avtomobilov. Sneg nam sveti na poti, sonce pa je nekje daleč za oblaki. 

24

Pogumno koračimo po cesti mimo Drušč, razgledi se nam izboljšujejo. 

V dolinah je drevje kar zasuto s snegom, tu po grebenih pa se je že otreslo belega bremena. 

V bližini Telč se nam pogled odpre vse do Gorjancev. Cesta je splužena, le tu in tam je na njej kakšna krpa snega, bolj zahrbtni pa so kosi ledu, na katerih ti lahko spodrsne. 

Na Bojniku po uri in pol hoje najdemo toplo zavetje v zidanici Slavice in Toneta, ki se jima zahvalimo s skromno pozornostjo. Ob kuhanem in surovem vinu ter malici postajamo vse glasnejši in tudi kakšen vic pade. 

Kar težko se je spet spraviti nazaj, ampak dežja pa res ne bomo čakali. Ta nas začne blagoslavljati, ko se na Lazah spet vkrcavamo v vozila. Nam je prav, saj bomo kmalu pod domačimi strehami.

LISCA - 13. 12. 2010

Danes ponedeljkova skupina slavi zaključek pohodne sezone. Ob osmih se z avtomobili zapeljemo do Cerja, potem pa lepo počasi proti vrhu Lisce. Okrog nas se začnejo igrati snežinke in njihov ples nas spremlja vse do Jurkove koče. 

Prijetno toplo je v njej, zadiši pa tudi po domačem žganju, kuhanem vinu in čaju. 

Na mizi se kmalu znajdejo različne sladke dobrote, najbolj pa nas preseneti Elka, ki je za vsakega izmed nas spletla tople nogavice. Letos nas pa res ne bo zeblo v noge. 

Vodja Vinko nas uradno pozdravi in spregovori o našem delu, Anica pa niza spomine na pohode. Ogledamo si posnetke, ob njih obujamo spomine in načrtujemo za naprej. Kosilo v Tončkovem domu nam še posebno tekne, saj ga je pripravilo prijazno osebje v lepo urejenih prostorih. Po obvezno kavici se vrnemo v Jurkovo kočo, kjer se zabavamo ob odpiranju daril srečolova. Ves čas pa zunaj potiho naletava sneg in oblikuje čudovito kuliso zimske pravljice. Kar malo žal nam je, ko se je treba vrniti v dolino.

KOPITNIK IN GORE - 20. 12. 2010

S kombijem smo hitro skozi Zidani Most, Rimske Toplice, Marno in nad Turjem. 

25

Hribi na severu se že ogledujejo v sončnih žarkih, veter pa podi oblake nad nami. 

Pogumno krenemo po cesti proti domu na Kopitniku in uživamo v zimski pokrajini. Malo po cesti, malo po bližnjicah in že smo pri domu, ki samuje na romantični jasi. Slavica nas okrepi s toplim kuhanim vinom, potem pa naprej proti Goram. Sonce se pokaže, pa spet skrije - kot bi se igralo z nami skrivalnice. Uršlja gora se pokaže izpod oblakov, Raduha pa se pokriva z oblačnim klobukom. Cerkev na Gorah se blešči pred nami. Pod njo se oziramo v savsko dolino proti Radečam. 

Ponedeljek je, zato je planinski dom uradno zaprt. K sreči pa kmalu pripelje prijazna oskrbnica in nam postreže s čajem, pričara slastno malico in z nami poklepeta ob kavi. 

Še do cerkve se povzpnemo, potem pa po cesti vrnemo h kombiju. In sonce nas spremlja vse do doma. Smo ga že zaslužili!

KLEPET OB KAVI - 27. 12. 2010

26