Porečanka-Parenzana

Pot zdravja in prijateljstva

(130Km, 1280višincev)

Pot vodi skozi stara mesta in naselja, enkrat tik ob morju, drugič med vinogradi in nasadi oljk,

speljana je skozi kratke urejene tunele, prečka doline z viadukti in se vzpenja preko gričev. Pot je

razgibana in primerna za vsakogar, ni prezahtevna, zato pa zanimiva, raznovrstna in

informativna. Ob progi je cela vrsta počivališč, kjer si boste lahko oddahnili pred nadaljevanjem

poti in dobili zanimive informacije. Istra je priljubljena stična točka vseh popotnikov. Krasijo jo

stara mesteca, v katerih je še danes zaznati dotik zgodovine. Oko se lahko spočije na številnih

naravnih in kulturnih spomenikih, slovi tudi po gostoljubnih ljudeh in izvrstni kulinariki.

Parenzana, pot zdravja in prijateljstva, ponuja številne moţnosti za športno udejstvovanje,

zdruţuje sprehajalce, tekače, kolesarje ter vse navdušence na rolerjih. Vodi po nekdanji ozkotirni

ţelezniški progi, katere tiri so v širino merili le 76 centimetrov. Okrog 34 let je povezovala 123

kilometrov istrskega zaledja, med Trstom in Porečem. Sprva je nosila nemško ime Parenzaner, iz

katerega so Italijani skovali izpeljanko Parenzana.

Istoimenski, majhen vlak je progo krstil 1. aprila 1902, največja dovoljena hitrost je bila tedaj 25

kilometrov na uro. Tovrstno potovanje si je tedaj lahko privoščila le peščica bogatejših, saj so

bile vozovnice zelo drage, raje so se vozili s parnikom hitreje in ceneje. Izolski Muzej Parenzana

hrani mnogo zanimivih podatkov o tem obdobju.

Ime Pot zdravja in prijateljstva pa izhaja iz odločitve slovenskih, italijanskih in hrvaških oblasti,

za ustanovitev poti, namenjene športni aktivnosti, ustanovljena pa je bila natanko 100 let po tem,

ko je po progi zapeljal prvi vlak.

Prav tako sta si Admin (Tomi Beškovnik, albumi: 1, 2, 3, 4) in Milan48 (Milan Rejec, album)

tedaj zadala nalogo, da s kolesi raziščeta zaraščeno in takrat še vedno pozabljeno traso

Porečanke. V zgodnji in še mrzli pomladi 2003 sta tako pretipala, prehodila, preplezala in morda

kje tudi kaj prekolesarila, celotno traso. Potrebnih je bilo kar nekaj napornih vikendov, da sta

stvari, s pomočjo peščice neustrašnih Slo-Istra MTB forumcev, prišla do dna,

… no ja, do Poreča! Njihova albuma sta prepolna sedaj ţe zgodovinskih slik, saj prekolesarimo

danes pot brez teţav in brez trganja oblačil in koţe na ostri robidi in trnih akacije!

Raziskovanja in orijentacijske avanture ţal ni več! Pot je postala ţe prava MTB avtocesta, z

veliko dobro utrjenega makadama, pa tudi veliko jo je asfaltirane, prava za druţinsko potepanje!

Izberemo si vsaj dva dni po moţnosti vremensko prekrasna dneva, napolnimo nahrbtnike in se

tako podamo na to nepozabno turo.

Kdor si ni ogledal Parenzane, ţal še ni spoznal Istre!

Italijanska Parenzana

(15Km, 180 višincev)

Pregledna karta z občinskimi grbi … in karte iz leta 1902 s kilometrsko oddaljenostjo iz Trsta

Marsovo polje – Campo Marzio, Trst. Urejen

muzej zgodovine ţeleznice pokrajine Friuli-

Venezia-Giulia, eden redkih, ki je povsem

posvečen ţivljenju “ţelezne ceste”. Parking si

poiščemo v okolici bliţnje marine, se

pripravimo na našo pustolovščino in začnemo

po ulici Giulio Cesare, preidemo po drevoredu

Sant`Andrea v blagi levi ovinek ob ranţirnem

ţeleţniškem platoju vse do kriţišča, kjer se

začne trţaška obmorska nadvoznica AC.

Veličasten vhod ţel.postaje na Marsovem polju z muzejem posvečenim “ţelezni cesti”

Tukaj se je začelo popotovanje Porečanke

Ţel. postaje Servola-Škedenj in Sv.Andreja, umetnik Giulio Ruzzier-Sečovlje

Po pribliţno 250m zavijemo desno med stanovanjskimi bloki v ulico Servola, ki nas v dveh

serpentinah dvigne za 70 višincev.

Mi nadaljujemo naprej v ulico Campi Elisei,

kasneje po ulici Bartolomeo d`Alviano vse do "Y"

kriţišča z ulico Italo Svevo. Nekoliko nad nami

poteka ţeleznica TransAlpina in pa nekdanja trasa

ţeleznice proti Kozini, ki je sedaj urejena

kolesarska in peš pot....

Na naslednjem semaforiziranem kriţišču

zavijemo levo po ulici Antonio Baiamonti, ki se

začne zmerno vzpenjati.

Ostanki temeljev ţel. mostu pri Miljah, osapska reka prodaja vozovnic, Marsovo polje

Nadaljujemo po ulici naprej in preidemo v ulico Ratto della Pileria. Juţno od stadiona Nereo

Rocco zavijemo levo v ulico Ercole Miani ter se nekoliko povzpnemo in zavijemo desno v

blagem spustu po ulici Caboto vse do kriţišča z ulico Flavia, ki je dvopasovnica. Previdno v

desno vse do Ţavelj-Aquilinia, kjer se začnemo zmerno vzpenjati mimo tunela, ki vodi levo proti

Kopru. Nadaljujemo naravnost proti Miljam (ne v tunel), nekoliko kasneje v spustu ob nešteto

ogromnih cistern do morja in simpatičnega mandrača na naši desni. Objektov nekdanje ţeleznice

tukaj ne bomo srečali, veliko je bilo nasutega, na novo zgrajenega, spremenjenega...

Ko prečkamo osapsko reko preidemo na Balkan. V kanalu reke je urejen lokalni privez za čolne.

V kolikor si vzamemo čas za raziskovanje, poiščemo v trsju nabreţine ostanke temeljev ţel.

mostu.

Nadaljujemo po ulici Fernei proti "mejnemu prehodu" Škofije v senčki topolov skorajda do AC,

ki v nadvozu pelje proti Škofijam in Kopru. Nakoliko prej (cca 500m) zavijemo desno v stransko

uličico, ki nas med hišami daleč od prometnega vrveţa pripelje tik nad mejo s Slovenijo.

Spustimo se do ostankov mejnega prehoda in ţe smo v Sloveniji.

Prekolesarili smo pribliţno 15Km italijanske Porečanke, trase je bilo sicer svojčas za 12 Km in

opravili smo z 180 višinci. Šli smo po mestnih ulicah Trsta in njenega predmestja, ampak

Parenzana ni potekala daleč od prekolesarjenega!

Italijanski del Porečanke – Parenzane

Slovenska Parenzana

(36Km, 350 višincev)

Takoj po mejnem prehodu Škofije, poiščemo pri bencinskem servisu desno prehod nekoliko višje pri

prvih hišah do kolesarske poti, ki vodi proti Škofijam levo. Pozorni smo na označbo poti D-8, ki nas bo

spremljala vse do Sečovelj in hrvaške meje. Nekaj malega orientacije bomo potrebovali v centru Škofij

zaradi trase AC, ki pelje proti Trstu in pa pod osnovno šolo. Pri zadnjih hišah Škofij se začnemo spuščati

proti Bertokom in ţel.postaji Dekani. Poprej bomo nadvozili AC pri Lami Dekani in previdno prečkali

svojčas glavno cesto iz obale proti Ljubljani!

Ţeleţniški postaji v Dekanih in Kopru

Čez reko Riţano nas preseneti v originalu rekonstruiran ţelezniški most, vozimo se naprej mimo

vinogradov in nekaj bo tukaj tudi lokalne ceste pri Bertokih. Na drugi strani AC pa levo poiščemo

kolesarsko pot, ki vodi proti Kopru.

Ţel.postajo Koper najdemo v bliţini trgovine Merkur, nasproti Vinakopra, kjer si lahko vzamemo kratko

pavzo s pokušino odličnega Refoška in mogoče kasneje skrenemo s poti še na ogled fontane na bliţnjem

kroţišču. Odpravimo se naprej pod Semedelo ob reki Badaševici vse do morja in Ţusterne.

Nadaljujemo proti Izoli ob obali mimo Rex-a, kjer so ob koncu druge svetovne vojne potopili potniško

ladjo REX, svojčas najhitrejšo na Atlantiku, dobitnico Modrega traku. Še vedno buri duhove o bajnem

zakladu, ki so ga nacisti v Trstu baje skrili na krovu in ga do sedaj še nihče ni našel. Razrezana je kasneje

končala v Jesenicah in bila tako svoj čas največji rudnik ţeleza v Sloveniji.

Most čez reko Riţano Fontana v Kopru

V Izoli si ogledamo na kriţišču lokomotivo-čufarico, kakršne so vozile po Parenzani, proti centru ob

gasilcih in rokometni dvorani pa ţel.postajo Izola.

Ladja REX in mesto kjer je bila potopljena

Zapeljali smo nekoliko s poti D-8, zato moramo zaviti proti Livadam (Jug), kjer se priključimo ponovno

na kolesarsko pot skozi vinograde, ki nas v blagem vzponu pripelje do tunela Šalet.

Postaja z nadstropjem, Izola stara fotografija s pogledom na tunel Šalet, Izola

Tunel je osvetljen, na drugi strani pokukamo pa nad Strunjanom, v starih Jagodjah, v bliţini Dobrave,

kjer imamo prekrasen pogled po vsej dolini polni oljčnikov, vinogradov in sadovnjakov, z nekoliko

naprej strunjanskimi solinami in na obzorju lepo vidno silhueto Pirana.

Izola, kotel lokomotive je ţe “vroč” osvetljen tunel Šalet, Jagodje, Izola

Pri strunjanskem kampu zavijemo levo ter se povzpnemo do tunela Lucan imenovanega tudi Valeta,

najdaljšega na vsej trasi Parenzane (550m). Spustimo se do Lucije, zavijemo desno med stanovanjskimi

bloki proti marini Portoroţ čez kanal Faţan ob lucijski Forma-Vivi in skozi kamp ter okoli Seče vse do

sečoveljskih solin.

osvetljen tunel Lucan, Valeta, Portoroţ Strunjan s Piranom na obzorju

V Sečovljah si ogledamo še ţel.postajo, tik ob letališču. Pripravimo si osebne dokumente saj je slovensko

hrvaška meja ţe blizu.

Zemljevid slovenske trase Porečanke-Parenzane

Hrvaška Parenzana

(79Km, 750 višincev)

Takoj po hrvaškem mejnem prehodu zavijemo desno na makadam nekoliko v spust mimo hiše

našega Joška Jorasa in ob kanalu Dragonje s solinami na naši desni, nadaljujemo pribliţno še

800m, nato zavijemo levo na traso Parenzane, ki se začne počasi dvigovati na savudrijski polotok

proti Valici. Ob začetku nas pričaka informativna tabla s priročnimi podatki, kaj nas vse še čaka!

Klanček je zmeren, saj ţeleţniški nakloni dosegajo le do 3% maksimalnega naklona. Počasi se

nam začne odpirati pogled nad sečoveljskimi solinami in prav radi si vzamemo kratko digitalno

pavzo.

Stara razglednica z motivom sečoveljskih solin Soline v večerni Bonaci-brezvetrju

Celoten piranski zaliv je prekrasen, v ospredju soline s solinarskimi hišicami, nekoliko v ozadju

Portoroţ, skrajno levo pa Piran s cerkvijo in obzidjem. V lepem vremenu, takšnem “kot šajba”,

je na obzorju videti tudi italijanske Dolomite.

Nad Kanegro prečimo cesto, ki vodi desno navzdol proti plaţi in kampu, bodimo pozorni na

promet in nadaljujemo do ţeleţniške postaje Savudrija – Salvore v Valici, ki ima edina še

ohranjen originalni napis z imenom postaje. Trasa se naprej nadaljuje tik ob cesti Plovanija –

Savudrija, nekje tudi v prav lepih usekih vse do zaselka Markovac. Tukaj se moramo posluţiti

asfalta, prevozimo nadvoz nad AC ter pozorno poiščemo na sledečem kriţišču na naši desni

tablo, ki nas usmeri spet na našo traso. Asfalta bo za pribliţno 400m. Preidemo v prelepo senčko

in se med goščavo pripeljemo do Kaldanije.

Ţeleţniška postaja Savudrija – Salvore Trasa ob cesti za Savudrijo useka v bliţini Markovca

Naprej pa kar po cesti proti Bujam po asfaltu, po pribliţno 1800m pa zavijemo pred ostrim

desnim ovinkom levo s ceste spet na traso. Bodimo zelo previdni saj je cestni ovinek zelo

nepregleden in nas lahko vozniki kaj hitro spregledajo. Če smo v večji skupini je tukaj

priporočljivo varovanje.

Počasi se nam odpre pogled proti Bujam z izrazitim zvonikom, ki ga bomo zagledali ţe od daleč.

Pred Bujami se spet priključimo na cesto, ta prihaja iz Kaštela, ter pred kriţiščem (15m)

zavijemo levo v uličico, kjer bomo na koncu našli ţeleţniško postajo Buje. Spet si lahko

nekoliko dopolnemo popotnico v bliţnji trgovini (ob kriţišču), lahko si privoščimo “kafe pavzo”

ali pa kar nadaljujemo naprej proti Groţnjanu in “zagrizemo” v ţeleţniški klanček.

Po ţel. postaji Buje nadaljujemo levo po asfaltu (smer Triban, Groţnjan…) , saj je na prvotni

trasi zrasla hiša, pa še ograjeno parcelo ima, tako da moramo v vsakem primeru “okolo-

naokolo”.

Nekoliko naprej (300m) je spet tabla, ki nas usmeri na traso desno s ceste v kratek spust.

Pogled na Buje Ţel.postaja Buje postajališče Triban

Nadaljujemo po makadamu, prevozimo postajališče Triban, kjer se lepo opazi obrise nekdanjega

perona in nekoliko naprej zagledamo obtirni kamen z vklesanim 64 kilometrom-razdaljo od

Trsta. Groţnjan ni več daleč, tako da zapedaliramo kar naprej, saj si bomo v Groţnjanu privoščili

nekoliko daljšo pavzo. Prvi tunel pred Groţnjanom je sicer zaenkrat še zaprt (skladišče

vsemogoče šare), tako se moramo nekoliko povzpeti do ceste za Peroj in se na drugi strani

spustiti mimo ţel. postaje Groţnjan.

Trasa Porečanke risana sedaj in pred 100 leti

Zaselek Stanica! Ohranjena ţel. postaja. Nekoliko naprej pa je drugi tunel v Groţnjanu, sedaj

prehoden in lepo urejen, ampak pavzo v “Grizi” oziroma Groţnjanu ne smemo preskočiti.

Popeljemo se desno skozi vas prepoln galerij in si poiščemo prostor za postanek, gostišča se nam

bodo tukaj kar ponudila! V blaţenem miru občutimo mesto umetnikov!

Dopolnimo si tudi zaloge vode, do Livad (cca 18Km spusta – 1uro) nimamo postanka in prav

nobene moţnosti dopolnjevanja! Trasa med Groţnjanom in Livadami pa nas bo prijetno

presenetila, zatorej se le nauţijmo počitka in nadaljujmo spočiti! Spust v tem prečudovitem

kotičku zaledne Istre nam bo ostal globoko v spominu … sicer pa, ne prehitevajmo z dogodki,

kar lepo počasi !

Vrnemo se do začetka tunela Groţnjan II in nadaljujemo pot proti Livadam do reke Mirne.

Parenzana je , kot smo ţe med počitkom dorekli, prav v tem odseku med Groţnjanom in

Livadami najlepša, najslikovitejša, prepredena s tuneli, vijadukti, usekami, gozdnimi prehodi in

še s čim … posebej pa v konstantnem spustu (cca 2,5%), tako da se nam tukaj res pričara

popolnost naše kolesarske ture.

Trasa je sedaj urejena (le kakšno leto ali dve nazaj, je bila prava neprehodna goščava, čisto

raziskovanje in pustolovščina) in nas popelje v začetku mimo Kostanjice s prvim predorom, ki je

sedaj senzorsko osvetljen s pomočjo solarnega sistema “fotovoltaike”!

Trasa se začne vijugati ob pobočjih hribov v blagem spustu, tukaj začne migati, se zvijati, slediti

istrskem tipičnem reliefu, začnejo se izrazite dolinice, temni gozdi z uţivaško senčko, skratka

trasa prav diha z naravo in jo ne le preči!

Pod Završjem preidemo v drugi kratek predor/tunel in takoj zatem preko viadukta Završje naprej

proti Antoncem. Završje se nam nekolikokrat pokaţe nad nami, skorajda kot orlovsko gnezdo

zgoraj levo. Nadaljujemo okoli naslednjega pobočja in takoj desno pod traso zagledamo vas

Antonci. Spet nas trasa preseneti z izrazito dolinico, spet s prekrasnim vijaduktom Antonci in

takoj prehod v temnejši gozd. Senčka se nam kar prileţe, saj v tem okolju ni niti sapice vetrčka,

ki bi nas ohladila v toplejših mesecih.

Ponovno pobočje, mi okoli in ţe prepoznamo vasico Opralj nad nami levo. V kratkem

pridivjamo v spustu do vijadukta Oprtalj, ki takoj preide v kratki predor Oprtalj! Neloliko naprej

se v blagem levem ovinku srečamo z razcepom poti, ki levo v konstanten klanec vodi do vasi

Oprtalj. “Za pavzo” lahko vzpon prebrcamo in si napasemo oči v prelepi vasici, pavza tudi tokrat

ne bo odveč! Drugače pa v kasnejši desni ovinek v temno goščavo gozda, ki nadaljuje v

zmernem spustu. Iz izrazitega levega ovinka okoli pobočja se nam odpre pogled proti Motovunu

in dobršnem delu doline Mirne. Pod vasicami Pirelići in Krajići se v ovinkasti trasi pribliţujemo

Livadam. Posebnost tega predela je drevo Akacija, ki zelo hitro raste, rastejo prav tako njeni trni,

ki so prava nadloga našim kolesnim plaščem (gumam). V strojnem čiščenju trase se veliko vejic

in trnov znajde sredi poti in jih z lahkoto poberemo v spustu v dolino Mirne. Priskrbimo si

zatorej “flik” ali pa napolnemo zračnice z mlekom, vsekakor pa nam predrtja ne smejo omajati

naše MTB vneme! … To je pač del igre!!!

Livade! Prestolnica istrskih tartufov! Spet si vzamemo daljšo pavzo, morebit si naročimo

lokalno specialiteto (mnjami...), ali pa zasluţeno doping pivce, ali pa kaj povsem tretjega…

Vsekakor se ustavimo, pregledamo gume, si dopolnimo vode, saj se do Viţinade (cca 16Km – 1

uro) ne bomo več ustavljali.

Livade ţel.postaja, po pavzi je vsekakor lepša, pa tudi kakšno slikco mimogrede z lahkoto

naredimo.

Odpravimo se naprej, raven asfalt proti Motovunu, previdno prečimo glavno cesto in most preko

Mirne ter se nekoliko povzpnemo, nakar se v desnem izrazitem ovinku odcepimo iz glavne ceste

(vodi navzgor v Motovun) levo na makadamski kolovoz, našo traso Parenzane! Popeljala nas bo

spet v blagem vzponu okoli Motovuna, prekolesarili bomo skoraj 5 Km do ţel.postaje Motovun

(sedaj kmetija) in naprej do motovunskega tunela (90Km – od Trsta). Tunel se nam prikaţe

izmed goščave, še vedno neosvetljen (222m), tako nam prav pride svetilka, ki smo si jo pripravili

med obvezno opremo. Tunel vsekakor prepešačimo – prekolesarimo zelo počasi saj takšne

naravne klime ne bomo uţivali več v današnjem potepanju vse do Poreča, morda v zaključku

potepanja kakšnega klimatiziranega gostišča!

Villa ob Parenzani, Labinjani počitek v “klimatiziranem” motovunskem tunelu

Po predoru nadaljujemo proti Rušnjakom, nekoliko naprej mimo prelepe Ville ob sami trasi

Parenzane. Sledi ponovno zmeren vzpon proti vijaduktu Krvar. Poprej prekolesarimo mimo

nekdanjega postajališča Karojba. V tem traktu bomo kar presenečeni, saj se tukaj kar nekaj časa

oddaljujemo od vasi Viţinade, ki jo višje desno lepo vidimo in je naša sledeča postojanka.

Ampak, vedno je ta prekleti ampak, pod nami desno lahko opazimo globok kanjon, ki sega zelo

strmo in zelo, zelo globoko in ga inţenirji svoj čas niso mogli kar tako preskočiti.

Sledijo pa si prelepe useke, goščave, in seveda “prelep” vzpon, ki pa nam je sedaj ţe odveč. Prav

tako se nam pojavi, ... kar tako, “legendarni guzobol”, ki pa ga le površno pozdravimo, saj se

nam bo “šlepal” vse do cilja – Poreč!

Nad nami levo opazimo vasico Rakatule, nato obris cerkvice Sv.Magdalene, sledi spet goščava

in senčka ter naposled vijadukt Sabadini. To je zadnji veliki objekt vse do Poreča! Do Viţinade

imamo pribliţno le še 5 Km. V Viţinadi si na kriţišču v lokalnem gostišču ponovno omislimo

krepko pavzo, zasluţili smo si jo!

Sladoled, kavica, sok, pivce… po ţelji! V bliţini je tudi ţel.postaja Viţinada, sedaj prelep in

urejen dom!

Odpočijmo si, prestali smo skorajda vse vzpone, nabralo se nam jih je ţe cca 1200 višincev!!!

Od Viţinade nimamo več urejene kolesarske trase, posluţevali se bomo lokalnih asfaltiranih

cest, morda zavili raje v kakšno vasico več kot je potrebno, le da se odmaknemo od vrveţa

prometnice in morebitne zloslutne nesreče s cestnimi vozniki.

Kolesarimo po glavni cesti proti Poreču, torej proti Dancem in vasici Vrh Lašiči, kjer zavijemo

levo na lokano asfaltirano cesto za Baškote.

Nadaljujemo za Markovac-SanMarco! Nadvozimo AC in smo pozorni v blagem levem ovinku

na desni odcep, ki nas pripelje severno v vas Markovac na trg s kapelico Sv.Jelene Kraljice.

Peljemo naprej in se drţimo desno (v smer Zahod), preidemo v vzporedno uličico glavni cesti

spodaj levo Višnjan-Kaštelir-Labinci in se nekoliko naprej (cca 500m) levo priklučimo na poljski

kolovoz, ki je ponovno naša trasa Porečanke. Pripelje nas do ţel.postaje Kaštelir-Labinci.

Ta del trase je nekoliko zahtevnejši glede orientacije, v kolikor nimamo “GPS voditelja”,

priporočam, da si narišete “plonkec”, drugače brez pomoči domačinov ne boste prišli do

zapuščene ţel.postaje.

“plonkec” okolice Markovca – San Marco

Nadaljujemo po trasi, ki je med njivami kar izrazita, vse do AC na naši levi in se v njeni bliţini

srečamo z ţel.postajoVišnjan!

Od tu pa vse do Poreča ni več urejene trase, sicer pa je vijugala nedaleč od sedajšnje lokalne

ceste, med njivami, vinogradi in travniki. V Farinih torej po lokalni asfaltirani cesti proti Novi

vasi desno, kasneje Mihatoviči pa vse do Kukcov s kroţnim kriţiščem. Izberemo smer Poreč,

prevozimo naravnost še dva kroţna kriţišča in kar naprej vse do plaţe in morja. V kolikor je

morje toplo, kopalna sezona pa se je ţe začela, mi pa smo med obvezno opremo dodali še

kopalke, se nam bo osveţitev v morju kar prilegla.

Plaţa ima urejeno sprehajališče, ki vodi proti centru Poreča mimo končne ţel.postaje Parenzane

– Poreč.

V bliţini nas bo nasmejal opozorilni znak – Pazi Vlak!, ...ha, vlakec pa je le!

...četudi samo turistični!

Pazi vlak! Ţel.postaja Poreč lična tabla Parenzane

logo vlaka z “MTB feltno”

Bravo mi! Parenzana je naša!

Vseh 123 Km trase si resda nismo uspeli ogledati, prekolesarili pa smo zato skorajda 130Km, kar

pa je ţe zavidljiva dolţina ture, povrhu vsega kar teţke podlage – grobega makadama, no ja in

nekaj asfalta, brez njega pač ne gre!

Turo lahko prekolesarimo v enem dnevu, skupaj z ogledi lokalnih znamenitosti, načrtovanimi

pavzami, fotografiranjem ... le da se moramo odpraviti na pot dovolj zgodaj (vsaj 6.00 uro

zjutraj!) saj nam bo turca trajala vsaj 12 ur. Drugače jo podelimo v dva dela, prvega recimo iz

Trsta, kjer si vzamemo čas za ogled ţeleţniškega muzeja na Marsovem polju, vse do Sečovelj,

ali pa morda Buj, kjer je Parenzana na poti zamenjala lokomotivo proti Poreču. Drugi del pa

opravimo s hrvaško Parenzano!

Za povratek si ponavadi omislim voţnjo s hidrogliserjem, ki vozi na relaciji Rovinj-Poreč-Piran-

Trst ampak le v poletni sezoni od konca junija pa do konca septembra, torej v tem primeru

kopalke s seboj! Pripelje te do Trsta v bliţino Marsovega polja, kjer smo avanturo tudi začeli,

naš prevoz nas čaka na bliţnjem parkirišču in lahko tako tudi rečemo, da je turca kroţna!

Za podrobnosti si oglejte stran Trieste lines , lahko pa tudi filmček-fotostory podobnega podviga

(leta 2009)!

Profil ture risan leta 1902, Trst-Buje in Buje-Poreč

Hrvaška Parenzana, ...med Groţnjanom in Viţinado je lepo vidno, kako trasa diha z naravo!