Slika 1: Logatec – Šentviška planota: grafični prikaz prereza poti

Avtor: Pavlović Mitar

Slika 2: Šentviška planota – večja naselja

Vir: www.lto-sotocje.si/slovensko/aktualno_39_sentviska_planota.asp

TERENSKE VAJE: Logatec – Šentviška planotaDatum: 05.05.2008

POROČILO

Potek poti:

Ljubljana – Logatec: - pot smo pričeli v Ljubljani in se nato odpravili proti Logatcu, ki je od Ljubljane

oddaljen približno 34 km. - prvi del poti poteka po izraziti uravnanem območju, in sicer po skrajnem zahodnem

robu Ljubljanskega barja, ki predstavlja skrajni južni del Ljubljanske kotline.- gre za območje, ki je v zelo močni navezanosti na Ljubljano in posledično izrazito

suburbano območje (sklenjena naselja+gospodarska poslopja). Kot izrazito suburbana mesta ob poti izstopata Brezovica in Vrhnika, slednja kot bolj izrazito suburbano območje.

- historično pomemben prometni položaj: furmanska pot (Dunaj-Trst) – hlevi, gostišča, skladišča – velik del slovenske populacije udeležen v transportu

- Vrhnika: strateško pomembna lega – vznožje Kraškega roba + izviri Ljubljanice – usmeritev prometa iz kraških planot po podoljih mimo Vrhnike; potek Južne železnice – preusmeritev železniškega prometa v Kanalsko dolino – manjši pomen; dolgo časa pomembna industrija usnja = onesnaženje Ljubljanice; danes dnevne migracije na delo v Ljubljano

Logatec:- vožnja po osrednjem in južnem delu občine- občina ima površino 173 km 2

- stičišče alpskega in dinarskega sveta; apnenec + dolomit; višji deli (Rovtarsko hribovje) pa peščenjaki in skrilavci

- poselitev že v železni dobi; rimska cesta; 16. in 17. stoletje kolonizacija Rovtarskega hribovja

- mesto Logatec je nastalo na Logaškem kraškem polju ob magistralni cesti; najprej 7 vasi, ki se potem združijo v mesto; ima približno 7.000 prebivalcev (67% mestnega prebivalstva); mesto ima dva centra: manjši (Gorenji Logatec) in večji Dolenji Logatec = nastal ob železnici, kjer se je po drugi svetovni vojni najbolj intenzivno gradilo; Industrijska cona Logatec – prva industrijska cona, danes nova industrijska cona Zapolje (50 ha, skladišča + trgovine + storitvene dejavnosti);

- več kot 60 % občine porasle z gozdom = lesna industrija (velik pomen v preteklosti, pomembna tudi danes) – od leta 1970 zaposlovala več kot ¾ prebivalstva, danes pa manj kot ¼

- številna manjša naselja: Laze – južni rob občine – centralno naselje 1. stopnje na Planinskem polju; vas Jakovica – gručasto naselje – pretežno agrarno naselje (30% kmečkega prebivalstva) – leži 450 m nad dnom Planinskega polja = poplavljanje Unice; sedimentna kamninska podlaga (trias, jura, kreda) – grude; mlekarska industrija; del regijskega parka Snežnik - območje CRPOV – težnja po razvoju ekoloških in turističnih kmetij; pred svetovnima vojnama največja rodnost, med vojnama pa največja smrtnost – poboji moških

- Rovtarsko hribovje: zavzema velik del občine (od Logatca proti severu); ime po največjem naselju – Rovte (700 m n. v.); hidrografska razvodnica (Ljubljanica, Sora,

Idrijca); sedimentne kamnine iz perma in karbona; slemena + globoke doline; najvišji vrh visok 884 m; veliko padavin (višek v jeseni in spomladi); povprečna letna temperatura znaša 7,8°C; poselitev v poznem srednjem veku – samotne kmetije in zaselki = razložena naselja; gospodarstvo: nekoč kmetijstvo in predelava lesa, danes migracije v Logatec, Žiri in Idrijo; tudi pašna živinoreja ; 55 % gozda, 30 % travnikov, 10 – 15 % njivskih površin; KS Rovte: Petkovec in Praprotno Brdo – naravno križišče (Vrhnika, Žiri, Logatec, Idrija) – 2. največje naselje v občini;

- Hotensko podolje (Hotedršica – eden od pritokov Unice) – vzdolž idrijske tektonske prelomnice – najprej se širilo proti Rovtarskemu hribovju (primanjkljaj prostora) potem se razširilo proti Logatcu: Nova vas – novejše naselje – danes hitro izseljevanje ljudi; Rapalska meja: Hotedršica – Kalce

Godovič:- razloženo naselje; industrijski obrat / razvojni center Hidria – navezava na idrijsko Rotomatiko in Kolektor; slaba infrastrukturna opremljenost naselja; variabilna klima – stik celinskih in sredozemskih zračnih mas – pogost sneg pozimi; prometna cesta: Furlanija – Tolmin – osrednja Slovenija; načrtovanje nove Keltike – prepir med domačini o poteku trase

IdrijaSlap ob Idrijci: - vzpon na Šentviško planoto

Šentviška planota: (ni uravnana kot to načeloma velja za planote, temveč je precej razgibanega površja)- Roče: najnižje naselje Šentviške planote (353 m n. v.); rojstni kraj slovenskega

pisatelja Cirila Kosmača; konec 19. st. 181 prebivalcev, danes pa 64 prebivalcev; večina ljudi je zaposlenih v Slapu ob Idrijci ali Tolminu; hiše so zgrajene v sredozemsko-alpskem slogu, preostali del Šentviške planote pa hiše v alpskem slogu; kamninska podlaga: triasni dolomiti – manjši potočki – hudourniki; na drugi strani Čepovanski dol = suha dolina;

- Pečine: kamninska podlaga – skrilavci + kredne kamnine (štrlijo iz skrilavcev) – številne jame; nekoč tukaj tekel večji potok (reka) = naplavine = kmetijstvo; slabi naravni pogoji – izseljevanje ljudi (tudi v tujino: Argentina, Italija, Amerika, Francija); L. 1973 odprejo obrat ameriškega podjetja Metalflex (zaposli okoli 100 ljudi) – zmanjšanje izseljevanja; danes selitev proizvodnje na vzhod (cenejša delovna sila) – stagnacija v zaposlovanju v podjetju – večina zaposlenih ženskega spola; hiše: alpski tip (škofjeloško – cerkljanski tip), obnavljanje hiš; sadjarstvo: jabolka in hruške (14 vrst hrušk) – včasih kuhanje žganja, sušenje sadja za čez zimo – modra galica proti škodljivcem; podnebje = celinsko = sneg pozimi; prevladujejo bukovi in smrekovi gozdovi + hrastovi; odkritja skeletnih grobišč iz mlajše železne dobe; manjši muzej 1. svetovne vojne; 400 – 500 m višinske razlike; konec 19. st. 312 prebivalcev, danes 161;

- Ponikve: najstarejše omenjano naselje na Šentviški planoti; konec 19 st. 652 prebivalcev, danes 208; poselitev takšna kot je bila že zadnjih 800 let; severno od tu teče reka Bača (Baška grapa); zaselki + samotne kmetije; živinoreja + zaposlovanje v Metalflexu; Plečnikova cerkev (kamen+les); v preteklosti emigracije v Italijo in ZDA – rudnik v Rablju začasno ustavil izseljevanje – stagnacija prebivalstva; danes tukaj živi 50-60 družin = 50-60 hiš; 100 hiš opuščenih – zanimive za tujce (tudi iz Nove Zelandije); malo domačih vikendašev tukaj; najbližje trgovine v Tolminu in Novi

Gorici + potujoča trgovina; najbližji zdravnik v Mostu na Soči; 2 lokalni gostilni; aktivna mladina: skakalno – smučarski klub + gasilsko društvo;

- Prapetno Brdo: kraško območje; konec 19. st. 228 prebivalcev, danes 118;- Šentviška Gora: konec 19. st. 331 prebivalcev, danes 112; ena najstarejših vasi (poleg

Ponikev) na Šentviški planoti; danes večinoma staro prebivalstvo, hiše propadajo in se prodajajo, zaraščanje površin; nekoč pomembna vloga župnije Šentviška Gora – segala vse do Spodnje Idrije; med 1. svetovno vojno kraj ni bil vključen v bojevanje, med 2. svetovno vojno pa: veliko partizanov; pred 20. stoletjem tukaj potekala glavna prometna (s konji) pot med Goriško in Gorenjsko (postojanka na Šentviški Gori) – pozneje se ta pot preseli v dolino Idrijce; govor / jezik s tega področja ima več dialektov: srečevanje ljudi z različnih koncev v času župnije (romanja, trgovske poti) - območje velikega vpliva italijanskega jezika

TERENSKE VAJE: Beneška Slovenija, Rezija in Kanalska dolinaDatum: 13.05.2008

POROČILO

Pot:

Ljubljana – Škofja Loka (vožnja po Poljanski dolini)

Slika 3: Grafični prikaz prereza pokrajinskih enot na poti

Avtor: Pavlović Mitar

- mesto Škofja Loka je nastalo na sotočju rek Poljanske in Selške Sore- po nekaterih navedbah je Škofja Loka 3. najstarejše mesto v Sloveniji- v Poljanski dolini je 8 naselij = več kot 1000 prebivalcev: poselitev vezana pretežno

na dno doline in terase, na hribovitem predelu pa prevladujejo samotne kmetije- Poljanska Sora = rečne terase = ugodno za kmetijstvo: njivske površine in pašniki

(ekstenzivna ovčereja)- Poljanska dolina predstavlja pomembno prometno os: odcepitev poti proti Primorski

in Notranjski- Poljanska dolina na prisojni strani = več sončnega obsevanja; Selška dolina manj

osončena – (povišana stopnja samomorilnosti) – nekoč razvito fužinarstvo, ki konec 19. stoletja doživi propad

- naselje Brode: dvorec Visoko: zgrajen v 14. stoletju, leta 1893 ga kupi slovenski pisatelj Ivan Tavčar, rojen v Poljanski dolini in pokopan na Visokem; novogradnje

- Gorenja vas: osrednje centralno naselje v Poljanski dolini; v dolini nekoč rudnik urana – obratoval nekaj let, potem ga zaprli = preveliki stroški

- Poljanska dolina nekdaj povezovala Furlansko nižino z osrednjo Slovenijo = trgovci, obrtniki, umetniki – kulturni stiki

Gorenja Vas – Sovodenj – Cerkno – Tolmin – Kobarid - Breginj

Slika 4: Grafični prikaz prereza pokrajinskih enot na poti

Avtor: Pavlović Mitar

- vzpenjanje iz Poljanske doline na ceste v Zahodnem predalpskem hribovju- potek razvodnice (Jadransko morje, Črno morje)- potek Rapalske meje med svetovnima vojnama- vododržne kamnine: peščenjaki in skrilavci mlajšega nastanka = skromne možnosti za

poselitev – pomanjkanje prostora; poselitev dna dolin je razmeroma pozna- do 1. svetovne vojne je to bil enoten kulturni, gospodarski in politični prostor s

središčem v Trstu (razvilo se je gospodarsko srce Slovenije, vendar italijanski jezik bil dominanten); drugod po Sloveniji (Notranjska, Dolenjska, Štajerska) močan vpliv nemškega jezika = italijanski jezik ni mogel preplaviti Slovenije!;

- Sovodenj: manjši kemični obrat + manjši lesni obrat- Cerkno: mesto nastalo v t.i. Cerkljanski kotlini (dolini) razrezani z rekami = zgostitev

poselitve; ob vznožju in na pobočju hribovja prevladujejo razložena naselja in samotne kmetije; po 1. svetovni vojni tukaj prišlo do močnih sprememb: potek Rapalske meje – Italijani gradili vojaške kasarne + vojašnico + nekaj javnih ustanov; tradicionalna hiša: idrijsko – cerkljanska hiša: visoka, majhna okna, poleg stojijo zidani stebri za kozolce = krma!!! Pred 2. svetovno vojno prevlada travniških površin na pobočjih in vrhovih hribov – danes zaraščanje površin z gozdom; ETA: pomemben gospodarski faktor, ki zagotavlja živost območja = elektroindustrija – zgodnje povezovanje s tujim kapitalom – tovarna se zanima za razvoj širšega območja (celostni razvoj) – štipendije za študente na tehničnih smereh – vlaganje v infrastrukturo: smučarski center Črni Vrh, ki je eden izmed najbolje opremljenih v Sloveniji – kultura: "laufarji" – tradicionalne pustne maske s tega območja + mednarodni JAZZ festival;

- Zgornje Posočje -Tolmin: izrazito obmejno območje skozi celotno zgodovino (proti Beneški Sloveniji, proti Kraljevini Italiji, med svetovnima vojnama proti Jugoslaviji in po vojnama proti Italiji); posledice obmejne lege: dobro zastražena meja = manj intenziven gospodarski razvoj območja; sub-mezoregionalno središče: oskrba območja, šole (Pedagoška gimnazija) – selitev dijakov iz okoliških predelov v Tolmin v zgodnjih letih – po končanju šolanja se ti redko vračajo domov; tradicionalni pomen živinoreje: govedoreja = sodobne oblike živinoreje: mlečna industrija + sirarstvo = pogodba o proizvodnji mleka za hrvaško industrijo čokolade, KRAŠ; na severu (Bovško) tradicionalna ovčereja – apnenec, poraščenost z gozdom, osojna stran; koncentracija poselitve na desnem bregu Soče; na severu se razprostira pogled na dvatisočaka Krn in Kanin (Keltsko poimenovanje iz predslovanskega obdobja); intenzivno tektonsko delovanje = podrivanje Afriške tektonske plošče pod Evrazijsko – pritiski na Evrazijsko tektonski ploščo = potresi (najmočnejši l. 1976, potem še 1998 in 2004);

- Kobarid: središče mesta je tržno – ulično zasnovano; reka Nadiža – med najtoplejšimi slovenskimi rekami: prebila podaljšek Matajurja (apnenčasti masiv) in se usmerila proti zahodu namesto proti reki Soči = geomorfološki fenomen;

- Breginj: v času potresa l. 1976 zgoščeno naselje s tradicionalno arhitekturo – potres hudo prizadejal vas – oblast se odločila zgraditi nove montažne hiše – problem: pretežno staro prebivalstvo vajeno tradicionalnega načina življenja;

- (prestop meje) - Beneška Slovenija: drugače kot na Tržaškem = slaba povezanost s Slovenijo,

identiteta vezana le na jezik (pomemben nosilec narodne zavesti je bila duhovščina, ki je negovala slovenski jezik)

- Nadiška Beneška Slovenija: nadiški pritoki so oblikovali niz pahljačasto razporejenih dolin, ki imajo skupno točko v neposredni bližini Čedada s Špetrom – Čedad se zgodaj razvije v mezoregionalno središče nadiških Slovencev = omogočena večja medsebojna povezanost prebivalstva (za razliko od Terske Beneške Slovenije – orografska razgibanost površja – pomanjkanje skupnega gravitacijskega središča = slabša povezanost prebivalstva – etnično nehomogene enote) = ohranjanje in porast nacionalnega čuta med Slovenci v Nadiški Beneški Sloveniji; v zgodovini (za časa najprej Oglejskih in potem še Beneških patriarhov) se dolgo časa sklicevala na svojo avtonomijo, v zameno pa morala območje vojaško varovati (na Terski strani pa se je zgodaj uveljavil fevdalni sistem in tovrstnih zahtev s strani prebivalstva ni bilo); Špeter: tržno središče in stičišče številnih potokov; na mostu skozi Nadižo v Špetru je historična meja med Slovenci in Furlani; leta 1866 potrjevalni plebiscit – vprašali ljudi ali so za to, da je tukaj Italija in so se strinjali – razočaranje nad Italijo = Italijani odprejo učiteljišče, kjer vzgajajo slovenske učiteljice, da bi širile italijanski jezik in kulturo med prebivalstvo – močan asimilacijski proces; Italijani od samega začetka niso priznavali prisotnosti Slovencev tukaj – šole so imele nalogo asimilacije Slovencev v italijansko družbo = kapilarni razvoj šolstva; po 2. svetovni vojni odprejo italijanski vrtec – usodno za ohranjanje slovenske identitete: starši so morali govoriti italijansko, da otroci niso bili zbegani, otroci pa so tako odraščali v italijanskem jeziku; slovenski jezik se je uporabljal le pri cerkvenem pouku – posebni slovenski katekizem – duhovščina igrala pomembno / glavno vlogo pri ohranjanju slovenskega jezika; nekateri slovenski starši so svoje otroke pošiljali na šolanje v Gorico in jim tako omogočali šolanje v slovenščini; pozneje za revitalizacijo slovenskega jezika skrbela številna društva, ki so v popoldanskem času organizirala številne kulturne in športne dejavnosti; L. 1976 pa je bilo prelomnica: po katastrofalnem potresu v se Slovenija izkaže s humanitarno pomočjo; na prizadeta območja Jugoslavija pošilja

tudi številne gradbene strokovnjake, ki so sodelovali pri obnovi hiš; Rdeči križ Slovenije otrokom s prizadetega območja ponudi možnost letovanja na Debelem Rtiču za to možnost se odloči okoli 200 otrok; = premiki v zavesti ljudi – razmišljanja o ustanavljanju prve šole; leta 1984 se odpre dvojezični vrtec in leta 1986 1. razred OŠ = dvojezični model (bali se, da bi slovenščina lahko vplivala na slabše znanje italijanščine) = enak poudarek na obeh jezikih (v vsakem vrtcu dve vzgojiteljici: ena, ki govori slovensko in ena, ki govori italijansko); danes je v Špetru 5 letna osnovna šola v katero hodijo otroci iz vseh Nadiških občin: ¼ otrok prihaja v šolo tudi iz Čedada; le ¼ družin na območju je takšnih, da sta oba starša po rodu Slovenca – večina je mešanih zakonov; v to šolo svoje otroke vpisujejo tudi nekateri italijanski starši = večja stopnja integracije v območje; v začetku je v šolo bilo vpisanih 5 otrok, danes pa 189 (od tega 62 v vrtec); v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja je italijanski zakon šoli omogočil izdajanje veljavnih spričeval, deželni šolski ravnatelj na podlagi zakona 38 (zakon o zaščiti slovenske manjšine) v Rimu doseže, da se šola prizna kot državna šola; po končanem 5. razredu OŠ pa otroci v glavnem hodijo v italijanske šole v Špetru; Večina Slovencev se je po 2. svetovni vojni izselila v tujino, že pred tem pa so mnogi stoletja hodili na sezonsko delo vse do Rusije; Beneška Slovenija je znana tudi po kostanju – prodajanje + gastronomija; Čedad: kulturno – upravno središče zamejskih Slovencev; Slovenci se tukaj naselijo s soške strani v začetku 8. stoletja; zgodnji neposredni stik Slovencev in Furlanov;(Pot nas vodi proti SZ – po približku historične meje)

- za ta predel Italije je značilna vrsta manjših družinskih specializiranih industrijskih obratov; storitvene dejavnosti prevladujejo v vzhodnem delu Furlanske nižine; prisotno tudi vinogradništvo – vino slabše kvalitete, ker je premalo sonca

- Doline Terske Beneške Slovenije: nizi vzporedno potekajočih predalpskih dolin – sistem dolin izolira naselja – vršaji (naplavine) = centralno naselje, ki povezuje hribovito zaledje z ravninskim predelom (Bardo): tukaj deloval kulturnik in prof. Viljem Černo, ki je bil dolga leta pomemben manjšinski funkcionar;

- Muzci – hribovje visoko do 2000 m = ovira vlažnim zračnim masam iz Jadranskega morja = največja količina padavin na slovenskem etničnem ozemlju; vegetacija je v spodnjem delu še pretežno submediteranska;

- Čenta (Tarcento): poleg Špetra osrednji kraj na zahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja; potek železniške proge, ki je pomembna za povezavo severne Italije z Jadranskim morjem;

- Humin (Gemona del Friuli): mesto nastalo na vršaju Tilmenta = najbolj zahodna točka slovenskega etničnega ozemlja;

- REZIJA: ozka gorska dolina v Zahodnih Julijskih Alpah; leži med 400 – 500 m n.v. = prepletanje gorskih in mediteranskih zračnih mas; v zgornjem delu jo obdaja visoko gorovje Kanina, v srednjem in spodnjem delu pa pogorja sredogorskega značaja; desna pobočja Rezije so bolj strma in večinoma brez gozda, s kratkimi hudourniškimi potoki: na prisojnih terasah med hudourniškimi grapami so pašniki in travniki, leva pobočja so manj strma, pritoki pa so daljši; dno doline je razrezano v številne terase na katerih se nahajajo polja in večja naselja (Solbica), razrezal pa jo je potok Rezija (v rezijanščini Bila), ki izvira pod Kaninskim pogorjem in se po približno 20 – kilometrskem toku izliva pri kraju Bila v reko Belo; geografska zaprtost je botrovala k razvoju in ohranjanju specifične (arhaične) kulture in jezika; za Rezijo je značilno izseljevanje: l. 1951 je v njej prebivalo okoli 3.350 ljudi, danes pa le še 1.318: dolina se prazni – v letu 2006 so se tukaj rodili le trije otroci; gospodarstvo: živinoreja + turizem + tovarna diamantnih svedrov za zobozdravstvo v Solbici (edino podjetje v

Reziji) – ljudje se vozijo na delo v Furlanijo; upravno spada v Videmsko pokrajino; Slovenci so verjetno Rezijo poselili že okoli leta 600 – takrat; zaradi geografske zaprtosti Rezija ni doživljala etničnega preporoda ali vdorov tujih neavtohtonih etnični skupin – prav zaradi zaprtosti tudi ni prišlo do razvoja nacionalne identitete Rezijancev (kakršnega so poznala ostala Italiji priključena območja slovenske poselitve), temveč se je močneje razvila lokalna identiteta;

- KANALSKA DOLINA: 23 kilometrov dolga in do en kilometer široka alpska dolina v smeri vzhod – zahod vzdolž savske tektonske prelomnice med Tabljo (Pontebba) in Trbiško kotlino (Conca di Travisio), ki predstavlja naravno križišče (pomembna prometna funkcija) - tu se dolina cepi na tri nadaljnje smeri, in sicer: na S skozi prelaz Vrata (italijansko Coccau, nemško Thorl) proti Beljaku, proti J preko Rabeljske doline in prelaza Predel v Soško dolino ter na V skozi prehod Rateče (italijansko Fusine in Valromana) v dolino Save; Rabeljska dolina se nadaljuje do Nuvejskega sedla (italijansko Sella Nevea), od koder je možen prehod po Reklanski dolini do Kluž (italijansko Chiusaforte) v Železno dolino (italijansko Canale di Ferro), ki povezuje Pontabelj s Furlansko nižino; na severu se dvigajo Karnijske Alpe, na jugu pa dolino obdajajo Julijske Alpe; gre za hribovito pokrajino – 71 % njenega ozemlja leži nad 1000 m n.v. visoko on vključuje več dvatisočakov – precejšen del ozemlja poraščajo iglasti gozdovi; območje Kanalske doline so Slovenci poselili v 6. stoletju – do konca srednjega veka večinoma etnično homogeno ozemlje, potem pa razvoj železarstva – v Trbiž in Naborjet se začeli priseljevati Furlani, ki so se pozneje večidel ponemčili – v 15. st. veliko nemških naselbin okoli Trbiža in Žabnic (najvišji del Kanalske doline – na razvodju jadranskega in črnomorskega porečja), saj sta naselji prejeli tržne pravice od bamberškega škofa – proti sredini 17. stoletja je nemško prebivalstvo prevladalo tudi v Tablji (zaradi čedalje bolj izrazite mejne funkcije se naselijo zlasti uradniki in vojaki) – priseljeni Furlani se v celoti ponemčijo, tako da so sredi 19. stoletja Nemci izrazito prevladovali v Trbižu, Naborjetu in Tablji, Slovenci pa v vseh preostalih občinah trbiškega okrožja = Kanalska dolina bila izrazito etnično mešana – priselitveni tokovi iz avstrijskih dežel in asimilacija slovenskega prebivalstva močno zmanjšajo slovensko komponento v prostoru; pred 1. sv. vojno pride do intenzivnejše priselitve Furlanov, ki ohranijo svoje italijansko državljanstvo; po 1. sv. vojni je bila Kanalska dolina priključena Italiji, natančneje Videmski pokrajini – nova državna meja odreže Kanalsko dolino od njenega tradicionalnega zaledja = val priseljevanja romanskega prebivalstva, ki zaradi svoje narodne pripadnosti dobi privilegiran položaj v lokalni družbi; v fazi fašizma se vršila asimilacija avtohtonega prebivalstva; OCENE: ocene o narodni pripadnosti prebivalstva Kanalske doline za leto 1981 se glasijo: 83 % Italijanov in Furlanov, 9-12 % Slovencev in 5 – 8 % Nemcev; po vladni oceni za leto 1983 pa naj bi v Kanalski dolini prebivalo 81, 4 % Italijanov, 10 % Slovencev in pa 8, 5 % Nemcev; Duhovnik Mario Gariup eden izmed najbolj zaslužnih za prebuditev slovenske nacionalne zavesti v Ukvah – manj pogumno prebivalstvo (pod močnim procesom nemške in italijanske asimilacije) začel narodnostno krepit – napisal in založil 12 – 13 knjig;

Slika 5: Grafični prikaz prereza pokrajinskih enot na poti

Avtor: Pavlović Mitar