UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

POSLEDICE FIKSIRANJA DEVIZNEGA

TEČAJA NA SLOVENSKO GOSPODARSTVO

PO VSTOPU SLOVENIJE V EVROPSKO UNIJO

Študentka: Jerneja Lašič Naslov: Šolska ulica 22, 3210 Slovenske Konjice Številka indeksa: 81539596 Redni študij Program: Univerzitetni Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: dr. Dušan Zbašnik, izredni profesor

Maribor, april, 2005

2

PREDGOVOR

Poznavanje delovanja deviznega tečaja in njegov vpliv na gospodarstvo danes ni več le v interesu ekonomskih strokovnjakov in tržnih akterjev. Kadar omenjamo devizni tečaj ugotavljamo, da je prisoten povsod. Je ubikvitaren ne glede na to ali govorimo o domačem ali svetovnem gospodarstvu, borzah, proizvodnji konkurenčnosti enega podjetja ali celotne panoge. Celo kadar gre za dopustovanje posameznika v inozemstvu. Neodvisno od nacionalnih gospodarstev pa pomen deviznega tečaja narašča, kar je posledica vse večje internacionalizacije današnjega poslovanja, konstantne rasti v svetovni trgovini, trenda ekonomskih integracij in velikih tehnoloških sprememb v izvrševanju denarnih transferjev. Zelo pomembno je tudi, da se zavedamo, da devizni tečaj ni le variabilni ampak tudi volatilen dejavnik. Tako lahko devizni tečaj kot nepredvidljiv element v kalkulacijah kar hitro dobičkonosen posel spremeni v katastrofalno izgubo ali obratno privlačno investicijo naredi neprivlačno. Po definiciji kot jo uporablja IMF je Slovenija država z uravnanim drsečim deviznim tečajem. Poleg tega ne sodi med klasične primere, saj se je izvajanje režima deviznega tečaja skozi obdobje tranzicije kar precej spreminjalo. Zunanji dejavniki (tokovi kapitala) in učinkovitost delovanja gospodarstva (še posebej fiskalnega sektorja), so v večji meri določali instrumente politike, s katerimi je bil potem izvajan izbran tečajni režim. Za slovensko gospodarstvo, ki je bilo od osamosvojitve naprej v obdobju prestrukturiranja, je bila značilna precejšnja apreciacija realnega deviznega tečaja in trajno naraščanje relativnih cen storitev (Balasssa-Samuelson učinek). Vzrok za to so bile razlike v tržnih strukturah proizvodov in mikro distorije na trgu delovne sile, le-te so zato bile tudi ključen dejavnik za izbiro tečajnega režima v Sloveniji. Slovenija je 28. junija 2004 vstopila v režim deviznih tečajev ERM II in s tem dejanjem fiksirala tolar na evro po centralni pariteti 239,640 SIT/EUR. S tem se je formalno sistem uravnano drsečega sistema nadomestil s sistemom ciljne cone s širino pasu skupaj 30%, dejansko pa gre najverjetneje za sistem trdne različice fiksnega deviznega tečaja. ERM II je eden izmed nujnih pogojev za na daljno integracijo Slovenije v Evropsko in Monetarno unijo. Kar pomeni, da mora Slovenija uspešno izpolniti formalne ekonomske pogoje določene z maastrichtskimi kriteriji (dva fiskalna kriterija se nanašata na vzdržno raven proračunskega primanjkljaja in javnega dolga, trije monetarni kriteriji nominalne konvergence pa na doseganje ustrezne stopnje inflacije in ravni obrestnih mer ter zagotavljanje stabilne dinamike deviznega tečaja). Dodatno pa je za uspešno integracijo države v EMU pa je pomembno tudi vzporedno izpolnjevanje neformalnih ekonomskih kriterijev, ki omogočajo vzdržnost delovanja gospodarstva ob odsotnosti samostojno vodene denarne in tečajne politike. Slovenija se je odločila priključiti ERM II, saj ta prinaša določene prednosti: odpravlja tečajna tveganja, krepi konkurenčni pritisk na trgu, zmanjšuje transakcijske stroške, omogoča večjo preglednost cen in zmanjšuje stroške najemanja kapitala, kar spodbuja transfer tehnologije. Obstajajo pa seveda tudi tveganja. Najnevarnejša, oziroma najtežje obvladljiva šoka, ki lahko prizadeneta domačo gospodarstvo med bivanjem v ERM II, sta pretirano trošenje in pospešena rast stroškov dela, zaradi konvergence nominalnih

3

obrestnih mer. Nizke obrestne mere lahko povzročijo večje zadolževanje za potrošniške namene in s tem asimetrično povečanje agregatnega povpraševanja, kar pa bi lahko sprožilo močne inflacijske pritiske. Takšen inflacijski šok pa bi povzročil pretirano realno apreciacijo in padec konkurenčnosti gospodarstva. Inflacijskega konvergenčnega kriterija ob vključitvi v ERM II sicer ni treba izpolnjevati, vendar mora biti inflacijska stopnja vsaj blizu referenčni vrednosti maastrichtskega kriterija, sicer bo zelo težko vzdrževati devizni tečaj v okviru pravil tečajnega mehanizma ERM II. Za ustvarjanje ustreznih okoliščin za fiksiranje tolarja na evro je bila potrebna zadostna zajezitev inflacije že pred vstopom Slovenije v ERM II in bo to za slovensko gospodarstvo ključnega pomena tudi še v prihodnje. Z vstopom Slovenije v ERM II se je tudi spremenila vloga in pomen ekonomskih politik. Denarna politika je po vstopu v ERM II podrejena uravnavanju dinamike nominalnega tečaja tolarja čim bližje centralni pariteti do evra. Njena sposobnost odzivanja na šoke s strani povpraševanja je dosti manjša, uporaba tečajne politike pri zapiranju nepokrite obrestne mere pa se je zmanjšala že ob vstopu v EU, ker je postal tečaj stvar skupnega interesa. Medtem pa mora breme uravnavanja makroekonomske aktivnosti in inflacije prevzeti dohodkovna in predvsem fiskalna politika. Preventivno delovanje in aktivno posredovanje v primeru asimetričnih šokov s strani razpoložljivih makroekonomskih politik bo ključnega pomena za uspešno bivanje v ERM II in prevzem evra. Z uspešno ekonomsko politiko bo slovensko gospodarstvo lahko zdržalo le z realno apreciacijo, ker bo stopnja inflacije v Sloveniji v povprečju še vedno nekaj višja od inflacije na evro območju. Če bo slovensko gospodarstvo uspelo to razliko med stopnjami inflacije zapolniti z večjo produktivnostjo, potem realna apreciacija ne bo pomenila zmanjšanja konkurenčne sposobnosti in ne bo potrebna nominalna depreciacija deviznega tečaja. V primeru neuspešne ekonomske politike, če bi plače naraščale prehitro, produktivnost pa bi bila posledično manjša od evropske, bi se sprožili pritiski na tečaj tolarja proti evru. Tiste svobode, ki jo je imela Slovenija do pred kratkim, ko je lahko hkrati devizni tečaj in obrestne mere prilagajala evropski inflaciji, ni več. Teoretično gledano so uvozniki s fiksnim tečajem neposredno pridobili več, izvozniki manj. Na dolgi rok, pa posredno vsi pridobijo. Vendar bodo morali izvozniki zmanjšati rast plač.

4

VSEBINA 1 UVOD…………………………………………………..………….…………………… 6 2 SISTEM DEVIZNEGA TEČAJA V SLOVENIJI…………………….……………….. 8 2.1 Zakaj se je Slovenija odločila za režim uravnano drsečega deviznega tečaja?…......... 9 2.2 Politika deviznega tečaja v Sloveniji v letih od 1991 do 2005……………...……....... 11 2.2.1 Začetno obdobje…………...……………………………………………….......... 11 2.2.2 Obdobje uravnano drsečega deviznega tečaja ……………………………..…….. 11 2.2.2.1 Prva faza izvajanja režima uravnano drsečega deviznega tečaja………..….... 11 2.2.2.2 Druga faza izvajanja režima uravnano drsečega deviznega tečaja….……...... 12 2.2.2.3 Tretja faza izvajanja režima uravnano drsečega deviznega tečaja..……...…... 12 2.2.2.4 Četrta faza izvajanja režima uravnano drsečega deviznega tečaja……..…….. 13 3 INTEGRACIJA V EVROPSKO MONETARNO UNIJO …………………….............. 14 3.1 Pogoji članstva v Evropski Uniji, ERM II in Evropski monetarni uniji….................... 14 3.1.1 Copenhagenski kriteriji………………………………...……………………......... 15 3.1.2 Maastrichtski konvergenčni kriteriji…………………………...………….…........ 15 3.1.3 Kriterij optimalnega valutnega območja…………………………...…….…...…... 17 4 ERM II………………………………………………………………………….…......... 19 4.1 Nevarnosti članstva v ERM II………………………………...…………………........ 20 4.1.1 Povečano asimetrično agregatno povpraševanje………………………………..... 20 4.1.2 Tečajna (ne)stabilnost…..………………………………………….……...…….... 21 4.1.3 Balassa-Samuelson učinek……………………….…………………...………....... 22 4.1.4 Možna neskladnost med tečajno stabilnostjo in kriterijem inflacije…………….... 23 4.1.5 Delna izguba samostojne denarne, tečajne in fiskalne politike…………………... 23 4.2 Strategija vstopa v ERM II……………………………………………........................ 24 4.2.1 Hitrejši ali poznejši vstop v ERM II…………………………………...…….….... 24 4.2.2 Dogovor o centralni pariteti in določitev centralne paritete………………...….... 25 4.2.3 Razpon nihanja okoli centralnega tečaja (Širok razpon proti ožjemu)………….... 28 4.3 Inflacija v ERM II………………………………………………………….……......... 29 5 SODELOVANJE VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE IN BANKE SLOVENIJE….... 36 5.1 Vodenje denarne politike Banke Slovenije po vstopu v ERM II.................................. 36 5.2 Ukrepi Vlade RS po vstopu v ERM II……...............………………………...……... 39 5.2.1 Fiskalna politika v ERM II …………...........…………………………………...... 39 5.2.2 Dohodkovna politika v ERM II………….......…………………………….….….. 45 5.3 Koordinacija delovanja Vlade RS in Banke Slovenije v ERM II…………...…….….. 47

5

6 ODZIV SLOVENSKIH PODJETIJ……………………………………………............. 49 6.1 Kaj se je (se bo) spremenilo za slovenska podjetja?……………………………........ 49 6.2 Katera podjetja bodo imela probleme v poslovanju (če sploh katera)?……………... 50 7 SKLEP……………………..…….…………………………………………………..…. 51 8 POVZETEK…………………………………………………………............................. 55 9 ABSTRACT…………………………………………………………………….......….. 56 10 LITERATURA…………………………………………...……………………….…... 57 11 VIRI…………………………………………...…………………………….……….... 59

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Slovenija je 1.maja 2004 z polnopravnim članstvom vstopom v Evropsko Unijo postala del enotnega evropskega trga, del ekonomske integracije, in se s tem zavezala prevzeti določene pravice in obveznosti. Ena izmed obveznosti je prevzem evropske enotne valute, evro. Oziroma se vstop Slovenije v EU pogojuje tudi z vstopom v Evropsko in Monetarno unijo (EMU), ker nove članice EU nimajo več »opt-out« pravice. Da bi Slovenija uspešno vpeljala evro kot nacionalno valuto Slovenije bo morala izpolnjevati maastrichtske nominalne konvergenčne kriterije (le ti so formalni pogoj za vstop v EMU), copenhagenske kriterije in kriterij optimalnega valutnega območja. Vse te kriterije Slovenija večinoma že uspešno izpolnjuje in tako omogoča nominalno in realno konvergenco slovenskega gospodarstva z evropskim. Največja preizkušnja za Slovenijo je sodelovanje v mehanizmu deviznega tečaja ERM II (Exchange Rate Mechanism).Ta maastrichtski kriterij stabilnosti tečaja nalaga Sloveniji fiksiranje nacionalne valute na evro. Torej, da je vrednost tolarja izražena z evrom po določeni centralni pariteti. Pri tem je pomembno, da je le-ta čim bolj skladna z ravnovesnim tečajem, ki z usklajenim notranjim in zunanjim ravnovesjem pomeni pogoj za dolgoročno stabilnost. Slovenija je zaradi izpolnjevanja pogoja tečajne stabilnosti ranljiva, zato je zelo pomembno, da z ustrezno fiskalno in dohodkovno politiko zagotavlja makroekonomsko ravnovesje oziroma omogoči lažje bivanje v ERM II, še posebej ker bo prosto delovanje denarne politike in politike deviznega tečaja v tem obdobju močno omejeno. V ta namen sta Vlada Republike Slovenije in Banka Slovenije pripravili skupen Program vstopa v ERM II in prevzema evra, v katerem so natančno opredeljene naloge in dejavnosti potrebnih makroekonomskih politik tako, da bo mogoče prevzeti evro v začetku leta 2007. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.2.1 Namen Namen te diplomske naloge je predstaviti kakšen pomen ima devizni tečaj za nacionalno gospodarstvo, še posebej za tako majhno in odprto kot je Slovenija in proučiti vpliv članstva Slovenije v ERM II na slovensko gospodarstvo. Vstop Slovenije v ERM II 28. junija 2004 in priprave na vstop v Ekonomsko in monetarno unijo je povzročil začetek izvajanja drugačnih vlog dosedanjih ekonomskih politik in spremembo obstoječe ureditve politike deviznega tečaja. Torej gre za aktualno dogajanje, saj imata Vlada RS in Banka Slovenije po skupnem Programu vstopa v ERM II in prevzem evra, namen prevzeti evro že v začetku leta 2007. Kar pa pomeni, da bosta za vstop Slovenije v Evropsko monetarno unijo oziroma presojo kriterijev, ki pogojujejo vstop, ključni leti 2005-2006 v katerih se bo preverjala fiskalna, tečajna in finančna vzdržnost slovenskega gospodarstva.

7

1.2.2 Cilji Z raziskavo zgoraj navedenega problema želimo ugotoviti kako bo sprememba deviznega tečaja po vstopu v evropski mehanizem menjalnih tečajev vplivala na slovensko gospodarstvo. Analizirati želimo sedanje in prihodnje dogajanje na področju tečajne politike, denarne politike, fiskalne politike ter politike plač in zaposlovanja. Pri tem želimo osvetliti kako pomembno vlogo ima sodelovanje Vlade Republike Slovenije z Banko Slovenije na uspešno prestajanje ERM II. Podrobneje bomo opredeliti denarno politiko in politiko deviznega tečaja v Sloveniji, mehanizem ERM II, konvergenčne kriterije iz Maastrichta, pomen posameznih makroekonomskih spremenljivk in kakšne bi lahko bile posledice napačno določene centralne paritete oziroma ravnovesnega tečaja na slovensko gospodarstvo. 1.2.3 Trditve Fiksiranje deviznega tečaja bo nedvomno vplivalo na slovensko gospodarstvo. Vlada Republike Slovenije in Banka Slovenije bosta morali nujno uskladiti svoje politike, sicer bo prišlo do porušitve makroekonomskega ravnovesja v državi. Dodatno obstaja možnost še večje ranljivosti Slovenije za špekulativne napade, ki lahko močno ogrozijo bivanje v ERM II in ga celo podaljšajo ter s tem oddaljujejo vstop Slovenije v Evropsko in monetarno unijo. Nedvomno bo vezanje tolarja na evro imelo tudi vpliv na mikrogospodarstvo. Vendar bo ob primerni usklajenosti ekonomskih politik vpliv neznaten oziroma sodelovanje Slovenije v ERM II ne bo imelo negativnih posledic. 1.3 Predpostavke in omejitve V diplomski nalogi predpostavljamo, da bo na novo izvoljena vlada na jesenskih volitvah leta 2004 nadaljevala izvajanje zastavljenega Programa vstopa v ERM II in prevzem evra, sklenjenega v času delovanja vlade pod vodstvom premiera Ropa. V diplomski nalogi se omejujemo le na dogajanje v Sloveniji. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomska naloga bo obravnavana z makroekonomskega vidika, ker nas bo zanimal vpliv izpolnjevanja potrebnih konvergenčnih kriterijev na gospodarstvo. Ker se Slovenija v trenutku nastajanja diplomske naloge že pripravlja na vstop v EMU in je že članica ERM II, za kar bo potrebno usklajeno delovanje Vlade RS in Banke Slovenije skozi več let, je raziskava dinamična. Uporabljen pristop k raziskovanju je deskriptivni. V okviru tega pristopa pa smo uporabili metodo deskripcije, metodo klasifikacije in metodo kompilacije.

8

2 SISTEM DEVIZNEGA TEČAJA V SLOVENIJI Slovenija je bila pred osamosvojitvijo del jugoslovanske federacije oziroma SFRJ za katero je bil značilen samoupravni socialistični ekonomski sistem. Z nastopom svoje samostojne poti, kot suverena in mednarodno priznana država, je Slovenija začenjala spreminjati tudi družbenoekonomski režim, iz etatističnega gospodarstva v kapitalizem. To je zanjo pomenil začetek obdobja tranzicije. Slovenija je morala iti skozi desetletje trajajoče intenzivno prestrukturiranje realnega sektorja (deregulacija domačih cen, odprava subvencij, privatizacija, spremembe v fiskalni politiki in politiki plač) in finančnega sektorja1 ter pri tem na novo orientirati institucionalno infrastrukturo. Hkrati pa je bila zaradi liberalizacije zunanje trgovine in kapitalskih pritokov izpostavljena tudi pomembnim zunanjim šokom. Vse to je morala Slovenija doseči v času zelo nestanovitnih tujih kapitalskih trgov in konkurenčnem mednarodnem okolju. Ker strukturni dejavniki in zunanji pogoji, v katerih deluje posamezno gospodarstvo, ključno vplivajo na oblikovanje ekonomske politike, je posledično od tega odvisna tudi izbira režima deviznega tečaja države. V majhnih odprtih ekonomijah je načeloma najpomembnejša posamična cena tečaj, ki vpliva na rezultate v plačilni bilanci ter na premoženjski učinek, če imajo gospodinjstva in podjetja premoženje denominirano v tuji valuti. Pomembno pa vpliva tudi na domačo inflacijo, saj je prav tečaj običajno vodilni indikator inflacije in ključen za uspešen prehod v tržno ekonomijo. Devizni tečaj v majhnih in odprtih ekonomijah, kot je Slovenija, zagotavlja zunanjo konkurenčnost in s tem vpliva na gospodarsko rast in razvoj ter služi kot nominalno sidro domače cenovne stabilnosti. Za uspešnost izbranega tečajnega režima pa je v veliki meri pomembna notranja skladnost denarne politike in koordinacija le-te z drugimi makroekonomskimi politikami, predvsem s fiskalno in dohodkovno politiko države (Cimperman in Noč 2001, 3). Po definiciji kot jo uporablja IMF2 je Slovenija država z uravnanim drsečim deviznim tečajem. Poleg tega ne sodi med klasične primere, saj se je izvajanje režima deviznega tečaja skozi obdobje tranzicije kar precej spreminjalo. Zunanji dejavniki (tokovi kapitala) in učinkovitost delovanja gospodarstva (še posebej fiskalnega sektorja), so v večji meri določali instrumente politike, s katerimi je bil potem izvajan izbran tečajni režim (Bole 2003, 4). Politika deviznega tečaja3 se je v tem obdobju večinoma soočala z (Borak 1998, 5):

- padanjem nominalnega deviznega tečaja (še posebej po letu 1997 po ustavitvi posrednih in neposrednih intervencij centralne banke na trgu deviz);

1 Fiančni sistem vpliva na transmisijski mehanizem in prenos ekonomskih motenj v inflacijo. Manj razvite in države v tranziciji imajo tramsmisijski mehanizem, ki ga je zaradi številnih reform in prilagajanja tržnemu sistemu težko kontrolirati. Načeloma velja, da denarna politika vpliva na inflacijo skozi številne kanale kot so: obrestna mera, premoženje, tečaj, dostop do posojil itd. 2Sklicujoč se na Mednarodni denarni sklad (International Monetary Fund) je režim uravnano drsečega deviznega tečaja, režim v katerem monetarne oblasti vplivajo na gibanje deviznega tečaja s pomočjo intervencije na deviznem trgu, in sicer brez podrobnega navajanja ali prevzemanja obveznosti do predhodnega napovedovanja smeri deviznega tečaja. 3 Sistem deviznega tečaja, ki ga praviloma določa in spreminja vlada države, postavlja okvir v katerem potem centralna banka vodi politiko deviznega tečaja (Ribnikar 1999, 47).

9

- realno apreciacijo deviznega tečaja tolarja (ta je prizadela predvsem izvoznike, ki so zaradi tega pogosto zahtevali popravek deviznih tečajev navzgor); in

- problemom prekomernih deviznih presežkov na slovenskem trgu4 (precenjenost slovenskega tolarja so povzročali prekomerni prilivi kapitala oziroma premajhne aktivnosti centralne banke, da bi v zadostni meri poskrbela za povečanje deviznih rezerv).

Problem s katerim se je soočala Slovenija je bil torej, dolgoročno zaostajanje rasti deviznih tečajev za višino domače inflacije5. Kar je imelo za posledico zmanjšanje konkurenčnosti domače proizvodnje, neučinkovitost denarne ureditve itd., vse to pa se je odražalo v zmanjšani gospodarski rasti države. Instrumenta visoka obrestna mera in precenjenost domače valute praviloma pomagata pri obvladovanju inflacije, vendar v Sloveniji očitno nista bila dovolj učinkovita. Zato lahko sklepamo, da so za dokaj visoko rast cen pri nas bili krivi večinoma drugi nedenarni dejavniki (neskladnost med rastjo osebne in splošne porabe in rastjo družbenega produkta), kot tudi, posredno preko manjše gospodarske rasti, visoka obrestna mera in precenjen tolar (Cetinski 1998, 7). Instrumenti monetarne politike so bili podrejeni vmesnemu cilju in naravnani v skladu s končnim ciljem, stabilnostjo cen. Banka Slovenije je delno dosegala svoj končni cilj posredno, preko tečaja. Formalno neodvisna (eksogena) ponudba denarja je bila podrejena formalno odvisnemu (endogenemu) cilju – tečaju. Tako lahko rečemo, da je imela Banka Slovenije dva cilja: kontrolo denarne mase in kontrolo tečaja. Glede na odprtost slovenskega gospodarstva in apreciacijske pritiske se je pojavila potreba po avtonomni tečajni politiki. Tako je Banka Slovenije intervenirala na deviznem trgu znotraj dovoljenih meja monetarnega ciljanja, pri čemer je bilo ključno nevtraliziranje monetarnih in tečajnih učinkov plačilne bilance (Bekö in Festić 2004, 3). 2.1 Zakaj se je Slovenija odločila za režim uravnano drsečega deviznega tečaja? Za slovensko gospodarstvo, ki je bilo od osamosvojitve naprej v obdobju prestrukturiranja, je bila značilna precejšnja apreciacija realnega deviznega tečaja in trajno naraščanje relativnih cen storitev (Balasssa-Samuelson učinek). Vzrok za to so bile razlike v tržnih strukturah proizvodov in mikro distorije na trgu delovne sile, ki pa so bile tudi ključen dejavnik za izbiro tečajnega režima v Sloveniji. Osnovni učinki uravnanega drsečega 4 Presežna ponudba deviz je bila prisotna v Sloveniji že od leta 1992. Najprej so presežke deviz povzročali presežki v tekočem računu plačilne bilance, kasneje pa presežki v kapitalskem računu plačilne bilance. Presežki so pritiskali na krepitev tolarja. Medtem ko je krepitev tolarja zavirala rast presežkov v tekočem delu plačilne bilance, pa je na kapitalske tokove vplivala ravno nasprotno. Spodbujala je pritok kapitala iz tujine in povečevala neravnotežje deviz. Varnost, ki jo je nudila dosežena gospodarska stabilnost in večanje razlik v obrestnih merah zaradi apreciacije tolarja, je delala naložbe v Slovenijo še bolj privlačne. Velika in poceni posojilna ponudba iz tujine pa je omogočala ohranjanje visokih stroškov domače proizvodnje. V takih razmerah bi pomen domačega varčevanja vsaj kratkoročno upadal, če ne bi bilo ukrepov centralne banke. Ti so skušali usmeriti kapitalski pritok v produktivne naložbe, z omejevanjem možnosti končne porabe v tujini. Njihov rezultat sta bila obvladljivo ravnovesje v tekočem računu plačilne bilance in praktična odsotnost kratkoročnega tujega dolga (Rant 1998, 13). 5 Devizni tečaji morajo slediti povečanju cen na splošno, sicer pride do večjih odstopanj naslednjega razmerja: C=Cu *t (C-domače cene, Cu-uvozne cene, t-devizni tečaj).

10

deviznega tečaja so bili ves čas skladni skozi tranzicijsko obdobje in so empirično dokazljivi. Empirični podatki za Slovenijo dokazujejo, da so bile velike sektorske razlike v razvoju tržnih struktur in močno segmentiran trg delovne sile z visoko stopnjo (unioziranosti) včlanjenosti v delavske zveze, ključnega pomena za relativno povečanje cen v storitvenem sektorju. Za razlike v tržnih strukturi med sektorjem blaga in storitev obstajata dva razloga:

- premalo razvit storitveni sektor pred obdobjem tranzicije (glede na obseg deleža v dodani vrednosti); in

- močna tuja konkurenca na trgu industrijske proizvodnje. Tržna moč posameznega sektorja je bila odvisna od moči delavskih sindikatov v sektorju blagovne menjave in neblagovne menjave, še posebej v sektorju javnih storitev. Pred začetkom obdobja tranzicije je blagovni (industrijski) sektor absorbiral večino delovne sile, medtem ko je bila stopnja zaposlenosti v sektorju storitev precej manjša. Posledica tega je bila prevelika stopnja zaposlenosti in šibki sindikati na trgu proizvodnje blaga ter obratno, premajhna zaposlenost na trgu storitev z močnim delavskimi zvezami. Kasneje, še posebno v obdobju 1.faze tranzicije so podjetja industrijskega sektorja, zaradi pritiska vedno večje konkurence, začela odpuščati mnogo zaposlenih kot del prestrukturiranja podjetij, medtem pa je raven zaposlenih v sektorju storitev (še posebej v netržnih panogah kot je sektor javnih storitev) še naprej naraščala. Manj konkurenčna tržna struktura (oziroma precej večja tržna moč) na začetku tranzicije je omogočila podjetjem sektorja storitev, da so povečale cene storitev preko mejnih stroškov, in sicer precej višje kot v industrijskem sektorju. Čeprav se je kasneje tržna moč podjetij storitvenega sektorja vidno zmanjševala (konkurenca v sektorju je naraščala) hitreje kot v sektorju industrije, je »price-cost margin« sektorja storitev ostala večja kot »price-cost margin« sektorja industrije celo konec obdobja tranzicije (Bole 2003, 10). Realna apreciacija tečaja je torej bila rezultat prilagajanja relativnih cen med menjalnim in nemenjalnim sektorjem gospodarstva, poznan kot Balassa-Samuelson učinek. Ker rast produktivnosti v nemenjalnem sektorju zaostaja za produktivnostjo v menjalnem sektorju, morajo proizvajalci v nemenjalnem sektorju dvigovati relativne cene, da lahko izplačajo enako raven plač kot v menjalnem sektorju. Prilagajanje notranjih relativnih cen med obema sektorjema omogoča majhna elastičnost zamenljivosti med proizvodoma obeh sektorjev, glede na spremembe relativnih cen. Večja kot je razlika v produktivnosti med obema sektorjema, tem večje so notranje relative cene. Cene v menjalnem sektorju so povezane s tujimi preko tečaja, cene v nemenjalnem pa so omejene samo na raven notranjih relativnih cen. Tako je splošna raven cen različna med državami, ki so dosegle različno relativno produktivnost med obema sektorjema. Spremembe relativne ravni cen med dvema državama, oziroma realna apreciacija, je zato posledica hitrosti in intenzivnosti dohitevanja razvitejših držav v produktivnosti. Inflacija in realna apreciacija se lahko pojasnita kot posledica dejstva, da so cene nemenjalnega sektorja (posebej storitev) konstantno naraščale (v obdobju od 1995 do 1998) po stopnji 2-4% hitreje kot cene menjalnih dobrin (rast cen dobrin nemenjalnega sektorja je posledica visokih stroškov delovne sile in rasti nadzorovanih cen). Prilagajanje tečaja je zaostajalo za rastjo cen in realna apreciacija tolarja je povzročila distribucijske učinke med menjalnim in nemenjalnim sektorjem. Posledično so bila neskladja relativnih cen pomemben dejavnik inflacije v Sloveniji (Bekö in Festić 2004, 3).

11

Empirični podatki za Slovenijo potrjujejo dejstvo, da je bila politika deviznega tečaja, zaradi uspešnejšega vplivanja na cene blaga kot pa na cene storitev veliko bolj učinkovita v sektorju blaga kot pa v sektorju storitev. Zato bi bila stabilizacija cen na osnovi deviznega tečaja napaka in povzročitev distorij na trgu. Vzdržnost tako vodene cenovne stabilnosti bi bila vprašljiva, še posebej ker so relativne cene storitev v Sloveniji že zelo visoke v primerjavi z »normalnim«, torej z stopnjo razvoja določenimi relativnimi cenami storitev. Iz razloga, da se stabilizirajo cene v storitvenem sektorju je bilo v Sloveniji uporabljeno denarno ciljanje. Medtem pa je bil devizni tečaj upravljan v smeri, tako da se je pričakovana razlika v stopnji donosnosti lahko ohranjala na primerni in zaželeni ravni. Devizni tečaj je torej postal osnovni instrument v boju proti prilivom kapitala v državo. 2.2 Politika deviznega tečaja v Sloveniji v letih od 1991 do 2005 2.2.1 Začetno obdobje Leta 1991 po osamosvojitvi se je Slovenija znašla v povsem novi situaciji. V pogojih zelo visoke inflacije, obstoječih minimalnih deviznih rezerv države in brez dostopa do tujih kreditov je morala le-ta uvesti svojo lastno denarno valuto, in zato je bilo kot najbolj primerno za takšno situacijo, izvajanje režima čistega drsečega deviznega tečaja. Kasneje zaradi povečanja deviznih rezerv in padca premije za tečajno in državno tveganje pride do večjih prilivov kapitala v Slovenijo. Za lažje izvajanje avtonomne denarne politike se zato uvede sistem močno uravnanega drsečega tečaja tolarja proti nemški marki in izvajanje nadzora nad tokovi kapitala. Vezava tolarja (»pegging«) v tem času ni bila mogoča zaradi mikroekonomskih izkrivljenosti gospodarstva. Izvajanje režima uravnanega drsečega deviznega tečaja v Sloveniji lahko v grobem razdelimo na štiri faze, ki se med seboj razlikujejo glede na pojav zavirajočih sprememb v gospodarstvu. 2.2.2 Obdobje uravnano drsečega deviznega tečaja 2.2.2.1 Prva faza izvajanja režima uravnano drsečega deviznega tečaja Prva faza izvajanja (1993-1995) je bila obdobje, ko so bile devizne rezerve manjše od primarnega denarja. Banka Slovenije je zato lahko zelo učinkovito vplivala na količino denarja v obtoku zgolj s spreminjanjem svoje ponudbe instrumentov posojanja. Vsi možni izravnalni »offset« učinki tokov kapitala bi bili učinkovito nevtralizirani s dodatnim krčenjem obsega instrumentov posojanja centralne banke. Njen manevrski prostor za posredovanje se je celo povečal, čeprav sta bili premiji za tečajno in državno tveganje še kar visoki.

12

2.2.2.2 Druga faza izvajanja režima uravnano drsečega deviznega tečaja Ali obdobje izvajanja neposrednih kontrol kapitala (2.polovica leta 1995-1999). V tej drugi fazi so bile devizne rezerve že precej večje kot je bila primerna količina denarja v obtoku. Posledično je postalo nadziranje primarnega denarja precej bolj težko in dražje. Banka Slovenije je morala zaradi presežka deviznih rezerv, škodljive učinke kapitalskih tokov nevtralizirati predvsem s sterilizacijo6. Dodatno je nadziranje denarja otežilo še padec premij za tečajno in državno tveganje ter povečano investicijsko zanimanje za Slovenijo. Ovire za prosto pot kapitala (uvedene v tej fazi) so omogočale Banki Slovenije, da je vsaj kratkoročno dopuščala neodvisnost dinamike deviznega tečaja in smer obrestne mere. Pričakovane stopnje donosa so se še vedno razlikovale, vendar so imele tendenco zmanjševanja te razlike. Drugače pa je bila povprečna stopnja donosa še visoka, predvsem zaradi precej večje nevarnosti obrestno elastičnih pritokov kapitala (Bole 2003, 9). 2.2.2.3 Tretja faza izvajanja režima uravnano drsečega deviznega tečaja Z odstranitvijo ovir za prosto gibanje kapitala sredi leta 1999 se je pričelo tretje obdobje v izvajanju tečajnega režima. Nadziranje kapitala s pomočjo kratkoročnega ciljanja primarnega denarja je bilo skoraj nemogoče. Ker so bile odstranjene ovire za prosti pretok kapitala, bi lahko vsaka večja, pa čeprav kratkoročna, sprememba v pričakovani stopnji donosa sprožila »offset« pritok kapitala, torej inducirani pritok kapitala iz tujine, ki bi nevtraliziral poseg centralne banke, in še posebej povečanje kreditov s strani domačih bank. Neto devizne rezerve so bile v tej fazi precej večje kot primarni denar, zato Banka Slovenije ni mogla primerno povečati intenzivnosti sterilizacijske intervencije (s tem bi nevtralizirala škodljive učinke finančnih tokov) in se pri tem prilagoditi denarnemu cilju tudi na krajši rok. Zaradi znatnega povečanja v dolgoročnih pritokih kapitala (obrestna mera je bila manj elastična), kot posledica odstranitve ovir kapitala in zmanjšanja dvoma v uspešen konec procesa priključitve EU, je bilo ujemanje s kratkoročnim denarnim ciljem še posebno težko. Banka Slovenije je zato uvedla dve pomembni spremembi v svoji intervenciji. Na kratki rok je začela učinkovito ciljati realno obrestno mero, medtem pa se je denarnega ciljanja (primarni denar) držala le še na dolgi rok. Da je bi bilo uspešno ciljanje realne obrestne mere sploh mogoče je Banka Slovenije začela močno intervenirati v gibanje deviznega tečaja z namenom, da bi s tem preprečila nihanja v pričakovani razliki stopnje donosa. Devizni tečaj je tako postal odločilen dejavnik v boju proti nezaželenim prilivom kapitala, s pomočjo zmanjševanja nestabilnosti in velikosti pričakovane razlike stopnje donosa (Bole 2003, 12). Leta 2000 je Banka Slovenije s komercialnimi bankami sklenila dogovor o poslovanju na trgih tujega denarja ter začela na njegovi osnovi izvajati mehanizem tečajnega interveniranja. Od tedaj komercialne banke na podlagi tega dogovora sklepajo posle na trgih tujega denarja po tečaju, ki ga določa (signalizira) Banka Slovenije, v zameno pa centralna banka omogoča komercialnim bankam začasno 7-dnevno prodajo in nakup deviz (Banka Slovenije 2003, 25). 6 Stroški sterilizirane intervencije so v tem obdobju precej narasli, pa vendar kljub temu niso presegli 0.5 % bruto domačega proizvoda.

13

2.2.2.4 Četrta faza izvajanja režima uravnano drsečega deviznega tečaja Za zadnjo fazo izvajanja uravnano drsečega deviznega tečaja lahko rečemo, da se je začela z letom 2003, ko je Banka Slovenije ukinila še zadnjo pomembnejšo omejitev kapitalskih tokov. In sicer od januarja 2003 lahko tudi fizične osebe odpirajo račune pri bankah v tujini. Kasneje, oktobra istega leta, pa je Banka Slovenije odpravila tudi vse omejitve pri deviznem kreditiranju bank. Na osnovi dokumenta »Program vstopa v ERM II in prevzem evra« je Banka Slovenije svoje aktivnosti v tej fazi namenjala predvsem pripravam na kasnejši vstop v mehanizem deviznih tečajev (in s tem tudi vstopu v EMU). Vodenje denarne politike, katere temeljni cilj je stabilnost cen v pogojih uravnano drsečega tečaja, je bilo usmerjeno v znižanje inflacije in čimprejšnji vstop v ERM II. Pri vodenju denarne politike je Banka Slovenije še naprej uporabljala dva instrumenta: obrestne mere svojih instrumentov7 in dinamiko deviznega tečaja. Zaradi nižjih inflacijskih pričakovanj, zmernega domačega trošenja, ugodnih gibanj v plačilni bilanci in usklajenosti domačih ekonomskih politik je Banka Slovenije lahko pogosteje zniževala nominalne obrestne mere svojih finančnih instrumentov in s tem hkrati zniževala tudi dinamiko rasti tečaja tolarja. Z ohranjanjem realnih obrestnih mer na enaki ravni pa ni sprožala povečanega domačega povpraševanja in inflacijskih pritiskov (Banka Slovenije 2003, 25). Obrestno mero je Banka Slovenije prilagajala v skladu s potrebno stopnjo restriktivnosti t.j. z želeno stopnjo rasti denarnih agregatov, ter v odvisnosti od inflacijskih gibanj in inflacijskih pričakovanj. Z uravnavanjem dinamike deviznega tečaja je zagotavljala zapiranje nepokrite obrestne paritete, seveda, ob upoštevanju premije za deželno in tečajno tveganje. Tako je stopnja rasti tečaja tolarja do evra zapirala razliko med domačimi in tujimi obrestnimi merami, razen za razliko, ki je bila enaka pribitku deželnega tveganja. Le tako je bilo mogoče preprečevati obrestno elastične (špekulativne) pritoke oziroma odtoke tujega denarja in hkrati zagotoviti neodvisnost domače denarne politike. Posledično so bili pritoki tujega denarja relativno manjši. Razmere na deviznem trgu so se stabilizirale in ni bilo potrebe po pogostejših intervencijah. Banka Slovenije je na trgu deviz intervenirala le občasno in s tem le signalizirala želeno (nižjo) dinamiko rasti tečaja. Slovenija je 28. junija 2004 vstopila v režim deviznih tečajev ERM II in s tem dejanjem fiksirala tolar na evro po centralni pariteti 239,640 SIT/EUR (Banka Slovenije 2003, 26). S tem se je formalno sistem uravnano drsečega sistema nadomestil s sistemom ciljne cone s širino pasu skupaj 30%, dejansko pa gre najverjetneje za sistem trdne različice fiksnega deviznega tečaja (Ribnikar 2004, 53).

7 Julija 2003 je bil sprejet nov dogovor o oblikovanju slovenskih medbančnih obrestnih mer (SMOM se izračunava na podlagi kotacij iz osmih največjih bank po kriteriju bilančne vsote in naslednji dve banki po velikosti, ki pa kotirata le informativno). Nove kotirane SMOM morajo biti enake obrestnim meram bank po katerih so banke dejansko pripravljene sklepati posle. Banke kotirajo obrestne mere za ponujene depozite (SITIBOR) in obrestne mere za prejete depozite (SITIBID). Tako je na voljo tudi podatek o obrestnem razmiku, kar pred tem ni bilo mogoče, ker je bil na razpolago le SMOM za najete depozite. Kotacije izbranih bank so nato objavljene v javnem mediju. (Banka Slovenije 30, 2003).

14

3 INTEGRACIJA V EVROPSKO MONETARNO UNIJO Slovenija je s 1. majem 2004 postala polnopravna članica Evropske Unije in s tem neposredno postala tudi kandidatka za članstvo v skupnem valutnem območju. Pri vstopu Slovenija ni imela na razpolago »opt-out« možnosti, izostanka iz sodelovanja v evropski monetarni uniji, kot so si jo leta 1999 izborile Velika Britanija in Danska. Članstvo v evropski monetarni uniji je torej obvezno. Ker pa ima Slovenija status članice z odstopanjem, to pomeni, da ji ni obvezno takoj prevzeti evra, si bo pa morala prizadevati za njegov dokončni prevzem, z izpolnjevanjem formalnih konvergenčnih kriterijev, določenih v Maastrichtski pogodbi8. Ta določa, da nove države članice po pridružitvi EU vstopijo v ERM II (čas vstopa ni določen) in prevzamejo evro, ko se presodi, da uspešno izpolnjujejo maastrichtska konvergenčna merila. Z prvo fazo monetarne integracije, vstopom v EU, so se vloge in pristojnosti makroekonomskih politik spremenile. Njihova ciljna funkcija je sedaj jasno določena z numeričnimi pravili in ciljnimi vrednostmi spremenljivk kot so deficit, inflacija, dolgoročna obrestna mera in dolg. Enako se je spremenil tudi manevrski prostor za uporabo ustreznih instrumentov in transmisijski mehanizem ključnih segmentov ekonomske politike. Zaradi določenih političnih usmeritev EU so postale gospodarske politike pri tem izpostavljene tudi številnim nadzornim postopkom. Vendar je v prvi fazi monetarne integracije Sloveniji le ostala samostojnost pri izbiri tečajne in denarne strategije (Evropska centralna banka 2003). Vendar pa se bo stopnja neodvisnost države in njenih politik z vedno večjo monetarno integracijo postopoma zmanjševala. Tako mora Slovenija od trenutka vstopa v drugo fazo monetarne integracije, vstop v ERM II, obravnavati svojo politiko deviznega tečaja kot stvar skupnega interesa (124. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske Unije), za glavni cilj denarne politike pa si je morala postaviti zagotavljanje stabilnosti cen. Z vstopom v EMU, zadnjo fazo, pa se bo Slovenija v celoti odpovedala samostojni denarni politiki in politiki deviznega tečaja. 2.1 Pogoji članstva v Evropski Uniji, ERM II in Evropski monetarni uniji V Evropsko monetarno unijo se bo Slovenja lahko vključila ko bo uspešno izpolnila formalne ekonomske pogoje določene z maastrichtskimi kriteriji. Za uspešno integracijo države v EMU pa je pomembno tudi vzporedno izpolnjevanje neformalnih ekonomskih kriterijev, ki omogočajo vzdržnost delovanja gospodarstva ob odsotnosti samostojno vodene denarne in tečajne politike. 8 Pri tem bi država lahko zaobšla izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev in pospešila proces pridružitve EMU z enostranskim prevzemom evra, »evroizacijo«. Ta je s strani EU sicer dovoljena, vendar ni zaželen pojav, ker nasprotuje gospodarskim načelom na katerih temelji ekonomska in monetarna unija. Evroizacija bi torej hkrati lahko pomenila tudi dejanski odmik države od monetarne integracije (Lavrač 2003, 4).

15

2.1.1 Copenhagenski kriteriji Copenhagenski kriteriji so dejansko pogoj za vstop v EU ter prestavljajo okvir realne konvergence države, to pravzaprav pomeni proces dohitevanja najrazvitejših držav evro območja, ki je najbolj izrazit na področju produktivnosti in izenačevanja ravni cen. Realna konvergenca pomeni dohodkovno konvergenco, ki se nanaša na raven BDP na prebivalca, ter strukturno konvergenco, ki predstavlja reformo institucionalnega okvira, v katerem deluje gospodarstvo. Copenhagenski kriteriji zahtevajo prevzem evropske zakonodaje »aquis communautaire«, vzpostavitev tržnega gospodarskega sistema, kjer deluje načelo konkurenčnosti in institucij, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic in vprašanja narodnostnih manjšin. Zagotoviti morajo okvir s katerim je država sposobna delovati na enotnem evropskem trgu in prevzemati obveznosti, ki izhajajo iz članstva EU, v skladu s cilji politične, ekonomske in denarne unije. Strukturne reforme, ki omogočajo realno konvergenco odpravljajo ovire na ponudbeni strani gospodarstva in tako izboljšujejo razmere za gospodarsko rast ter so običajno spodbuda za oblikovanje okolja nizke inflacije in obrestnih mer. Na drugi strani pa nominalna konvergenca z zajezitvijo inflacijskih pričakovanj in zagotavljanjem stabilnejšega makroekonomskega okolja na daljši rok pozitivno vpliva na odločitve ekonomskih subjektov in tako podpira doseganje realne konvergence. Realna konvergenca ni formalni pogoj za vstop v EMU kot je izpolnjevanje vnaprej določenih nominalnih maastrichtskih kriterijev, je pa zelo zaželena zaradi lažjega prehoda v evropsko monetarno unijo (Delakorda 2003, 39). 2.1.2 Maastrichtski konvergenčni kriteriji Izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev, ki so namenjeni le državam članicam EU, je formalni pogoj za vstop v ekonomsko in monetarno unijo. Izpolnjevanje teh kriterijev omogoča uspešno izvajanje enotne denarne politike za celotno območje EMU, stabilno in močno valuto ter preprečuje prekomerno izkoriščanje samostojno vodenih fiskalnih politik kot prilagoditvenega instrumenta v okviru skupnega gospodarskega in denarnega področja. Maastrichtski kriteriji, določeni v 121.členu Pogodbe o Evropski uniji leta 1992 (poznana kot Maastrichstka pogodba), zahtevajo izpolnjevanje fiskalnih kriterijev in nominalno konvergenco. Dva fiskalna kriterija se nanašata na vzdržno raven proračunskega primanjkljaja in javnega dolga, trije monetarni kriteriji nominalne konvergence pa na doseganje ustrezne stopnje inflacije in ravni obrestnih mer ter zagotavljanje stabilne dinamike deviznega tečaja. Maastrichtski kriteriji so:

1.Merilo stabilnosti cen: Povprečna letna stopnja inflacije države članice ne sme za več kot 1.5 odstotnih točk presegati povprečja letne stopnje inflacije treh držav članic EU, ki dosegajo najnižjo stopnjo inflacije9. Pri izračunu kriterija se upošteva dvanajstmesečno povprečje letnih stopenj harmoniziranega indeksa cen življenjskih

9 Pomembno je opozoriti, da se pri kriteriju inflacije in obrestnih mer izračunavanje primerjalnih stopenj ne nanaša le na članice EMU, temveč tudi na ostale države članice EU, kot so: Danska, Velika Britanija, Švedska in seveda tudi vseh deset novih članic EU. Nevarnost pri izračunu referenčne vrednosti stopnje inflacije leži predvsem v tem, da bi v nekaterih članicah EU lahko bile stopnje inflacije zelo nizke ali celo negativne, zaradi naključnih vzrokov ali porušenih makroekonomskih ravnovesij v posamezni državi.

16

potrebščin. Ker pa se višina inflacije v teh treh državah z najnižjo stopnjo inflacije skozi čas spreminja, se enako spreminja tudi referenčna vrednost tega inflacijskega kriterija za državo kandidatko. Maastrichtski kriterij za inflacijo je decembra 2004 znašal 2,2% (UMAR 2005, 4). 2.Merilo konvergence obrestnih mer10: Dolgoročne obrestne mere države članice ne smejo presegati povprečja dolgoročnih obrestnih mer tistih treh držav članic EU, ki imajo najnižjo stopnjo inflacijo, za več kot 2 odstotni točki. Tudi referenčna vrednost tega kriterija nominalne konvergence obrestnih mer se spreminja skozi čas. Trenutno zanaša okoli 5,73% (sklicujoč se na podatke iz januarja 200511). 3.Merilo tečajne stabilnosti: Valuta države članice mora za najmanj dve leti sodelovati v mehanizmu deviznih tečajev ERM II in pri tem spoštovati nihanja tečaja znotraj normalnih meja +/- 15% ali 2.25%. V tem času država ne sme devalvirati svoje valute na lastno pobudo ali izvajati večjih pritiskov na deviznem trgu. 4. Merilo proračunskega stanja: Deficit proračuna države ne sme biti višji od 3% BDP. 5. Merilo javnega dolga: Javni dolg države mora biti manjši od 60% DBP oziroma če je višji mora kazati tendenco njegovega zmanjševanja z zadovoljivo hitrostjo.

Maastrichtska pogodba omenja tudi manj znane dodatne konvergenčne kriterije, kot so stanje in razvoj tekočega računa plačilne bilance, gibanje stroškov dela na enoto, in ostale cenovne indikatorje itd. Ti kriteriji dajejo institucijam EU nekaj dodatne fleksibilnosti in samovoljnosti pri ocenjevanju pripravljenosti posamezne države članice za vstop v EMU, če se bo pojavila potreba po tem (Lavrač 2004, 4). Oceno glede pripravljenosti kandidatke za prevzem evra opravi Evropska komisija in Evropska centralna banka v svojih konvergenčnih poročilih, ki so nato podlaga za končno odločitev ustreznih organov EU, in sicer Evropskega sveta in Evropskega parlamenta. Ocena glede izpolnjevanja maastrichtskih kriterijev se lahko opravi na zahtevo države kandidatke, drugače pa redno vsake dve leti. Ocena temelji na podatkih tekočega leta oziroma preteklega leta. Med oceno, da država izpolnjuje vse zahtevane kriterije, in dejansko vključitvijo države v EMU mora preteči nekaj mesecev, ki ga zahtevajo zapleteni administrativni postopki. Kar pomeni, da mora država kandidatka izpolnjevati konvergenčne kriterije veliko prej, celo eno leto, pred vključitvijo v EMU (Lavrač 2004, 14). Slovenija trenutno izpolnjuje tri od petih nominalnih konvergenčnih kriterijev. Nominalne obrestne mere je uspela uspešno znižati na raven evro območja, z pribitkom državnega tveganja. Javni dolg in proračunski primanjkljaj trenutno ne presegata postavljenih mej,

Posledica tega bi lahko bila lahko zelo nizka in neprimerna referenčna vrednost kriterijev inflacije in obrestnih mer za nove kandidatke v EMU, ki bi se hkrati lahko zelo močno razlikovala od dejanske stopnje inflacije na evro območju (William Davidson Institute 2003, 1). 10 Dolgoročna nominalna obrestna mera se ugotavlja na podlagi donosa od dospelosti desetletnih državnih obveznic, ki imajo pomemben delež v prometu na trgu kapitala. Slovenija je zato oktobra 2003 lansirala na trg desetletno tolarsko nominalno obveznico (obveznica RS 54), ki naj bi postala referenčna obveznica za merjenje izpolnitve maastrichtskega kriterija dolgoročne obrestne mere oziroma je pogoj njena višina stopnje donosnosti (Banka Slovenije 2003, 44). 11 http://www.ecb.int/pub/pdf/stapobo/spb200503en.pdf.

17

čeprav se javnofinančni položaj v zadnjih letih slabša in se, če upoštevamo strožjo metodologijo izračunavanja ESA 95, približuje maastrichtskemu robu. To zahteva skrbnejše načrtovanje fiskalne politike v naslednjih letih (Lavrač 2004, 20). Največji problem trenutno predstavlja le stopnja inflacije, ki je leta 2004 znašala 3,6%, vendar še ima tendenco zniževanja in lahko pričakujemo, da bo tudi ta kriterij pravočasno izpolnjen. Kriterij stabilnosti tečaja Slovenija trenutno formalno še ne more izpolnjevati, ker je zanj potrebno najmanj dvoletno članstvo v ERM II. Sicer pa je tečaj tolarja do evra stabilen in ne prihaja do prevelikih nihanj okoli centralne paritete 239,64 oziroma do večjih posegov centralne banke na deviznem trgu. Tabela 1: Izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev v Sloveniji (podatki se nanašajo na leto 2004)

HCPI v % * Dolgoročne ** obrestne mere v %

Javni dolg v % DBP

Proračunski primanjkljaj v %

DBP Referenčna vrednost za EMU

2,2 5,73 60,0 - 3,0

Slovenija 3,6 3,87 29,4 - 1,9 Opombe: *)Stopnja inflacije se meri z harmoniziranim indeksom cen življenjskih potrebščin (HCPI). **)Podatki se nanašajo na vrednosti iz januarja 2005. Vir: Banka Slovenije, Ministrstvo za finance, Evropska centralna banka. 2.1.3 Kriterij optimalnega valutnega območja Kriterij optimalnega valutnega območja je najpomembnejše merilo pri tehtanju stroškov in koristi glede opustitve lastne valute in pridružitvi EMU. Optimalno valutno območje temelji na kriterijih, ki zagotavljajo učinkovitost delovanja ekonomskih politik, kljub odpovedi lastne denarne politike. Pomembno je, da (Banka Slovenije 2003, 9):

- z vključitvijo Slovenije v EMU slednja ne postane bolj heterogena, saj sta obe ekonomiji dovolj podobni po razvitosti in strukturi;

- je verjetnost asimetričnih šokov, na katere enotna denarna politika ne more odgovoriti, majhna; in

- obstaja zadostna lastna sposobnost absorbcije asimetričnih in drugih šokov, v primeru, da se le-ti pojavijo.

Teorija optimalnega valutnega območja temelji na predpostavki, da ima država v primeru udarca asimetričnega šoka v gospodarstvu na razpolago dva alternativna prilagoditvena instrumenta:

- mobilnost dela ( fleksibilnost plač in fleksibilnost delovne sile12); in - fleksibilnost deviznega tečaja.

12 Fleksibilnost delovne sile je zaradi jezikovnih in kulturnih razlik ter razlik (ovir) v socialni varnosti pri mobilnosti dela med državami, ki sestavljajo skupno valutno območje, precej manj pomembna kot fleksibilnost plač.

18

V primeru fleksibilnega deviznega tečaja država premaga asimetrični šok povpraševanja z prilagajanjem nominalnega deviznega tečaja nastalim spremembam. Ko pa je država enkrat že članica monetarne unije in zato nima več možnosti proste uporabe tečaja, potem pa je zelo pomembno, da so njeni proizvodni dejavniki dovolj fleksibilni, da bodo lahko omogočali ustrezno prilagoditev med državami in vzpostaviti realno ekonomsko ravnovesje. Če nobeden od teh instrumentov ne deluje prilagoditveno, potem pride v državi do večjih razlik v brezposelnosti in posledično je delovanje monetarne unije precej dražje. Takšne države ne tvorijo optimalnega valutnega območja, zato je bolje, da ohranijo svojo lastno denarno politiko in ostanejo zunaj monetarne unije. Slovenija ne bo imela velikih stroškov, zaradi izgube denarne politike kot stabilizacijskega dejavnika ob vstopu v enotno valutno območje. Večina indikatorjev govori v prid dejstvu, da Slovenija že sedaj predstavlja del optimalnega valutnega območja z EMU. Ker je Slovenija majhno in odprto gospodarstvo z zelo raznoliko proizvodno strukturo oziroma strukturo mednarodne menjave, je tudi manj verjetno, da bo potrebovala devizni tečaj kot instrument prilagajanja ob pojavu asimetričnih šokov. Poleg tega ji tudi podobnost v strukturi gospodarstva in poslovnimi cikli z EMU zagotavlja večjo simetrijo šokov. Njeni gospodarski in finančni tokovi so geografsko že skoncentrirani na območje Evropske unije. Močna pozitivna korelacija poslovnih ciklov med Slovenijo in območjem EMU nakazuje na močno povezanost in enakost, zato Slovenija ne pričakuje resnih asimetričnih šokov s strani povpraševanja po vstopu v EMU. Medtem ko pa so šoki na strani ponudbe deloma še asimetrični, kar je posledica predvsem procesa tranzicije in še nedokončanega prilagajanja proizvodne strukture. Lastna absorbcija asimetričnosti šokov je zadostna, saj je slovensko gospodarstvo v makroekonomskem ravnotežju, fiskalna politika pa dovolj fleksibilna in se spodobna odzivati na morebitne šoke, kljub določenim nepravilnostim na trga dela, kot so indeksacija plač in socialnih transferjev. Posledice simetričnih šokov je mogoče odpravljati z enotno ekonomsko politiko EU, asimetrični šoki pa predstavljajo problem v skupnem valutnem prostoru, saj ni možnosti lokalnega delovanja denarne politike, fiskalna politika pa ni vedno najbolj primeren instrument za tovrstno ukrepanje. Ohranjanje temeljnih makroekonomskih ravnotežij bo v Sloveniji omogočalo ekonomski politiki večjo fleksibilnost pri odzivanju na morebitne asimetrične šoke (Lavrač in Žumer, 2002, 29-33).

19

4 ERM II ERM II (Exchange Rate Mechanism II) ali mehanizem deviznih tečajev je bil ustanovljen 16. junija 1997 z resolucijo Evropskega sveta o ustanovitvi mehanizma deviznih tečajev in je naslednik tečajnega mehanizma ERM, ki je obstajal v obdobju od leta 1979 do leta 1997. Je okvir za različne tečajne režime držav članic EU, ki še niso prevzele evra kot lastne valute. Tako je znotraj ERM II je mogoče izvajati skoraj vse tečajne režime, razen: režima čistega drsečega deviznega tečaja, uravnanega drsečega deviznega tečaja (kjer ni bil sporazumno določen centralni tečaj valute te države z evrom), plazeče vezave (»crawling peg«) in vezave nacionalne valute na bilo katero drugo ne-evro valuto. Mehanizem deviznih tečajev ERM II v bistvu predstavlja bolj sistem fiksnega tečaja, ki je stabilen, vendar tudi dovolj fleksibilen. ERM II deluje kot sistem za uravnavanje deviznih tečajev med valutami držav pristopnic, ki sodelujejo v mehanizmu, in evrom, ki igra vlogo konvergenčnega merila za pridružitev v evro območje. Stabilnost deviznega tečaja je pri tem izrecno podrejena primarnemu cilju stabilnosti cen. ERM II predstavlja bilateralno tečajno ureditev med državo članico in evrom. Sodelovanje države članice v ERM II je dejansko prostovoljno, vendar pa je nujni pogoj za kasnejši prevzem evra. Torej je obvezen. Osnovna dejavnika v ERM II, ki ju država članica določi v pogajanjih z Evropsko komisijo, Evropsko centralno banko ter ostalimi predstavniki evro sistema, sta centralni tečaj in razpon nihanja okoli njega. Centralni tečaj je fiksno razmerje med valuto države, ki sodeluje v ERM II, in evrom ter predstavlja osnovo s pomočjo katere se meri izpolnjevanje maastrichtskega kriterija stabilnosti tečaja. Njegova dolgoročna vzdržnost pa je prepuščena delovanju finančnih trgov. Vsakodnevni tržni tečaji s svojimi odmiki od centralnega tečaja kažejo tržno oceno te vzdržnosti. Vstopni centralni tečaj po izteku najmanj dveletnega obdobja zato ni nujno enak izstopnemu tečaju ob prevzemu evra. Pasovi nihanja v ERM II so določeni v razponu +/- 15% okoli centralne paritete. Izjemoma je možen tudi dogovor o ožjem razponu nihanja, +/- 2.25%. Vstop v ERM II ni odvisen od vnaprejšnjih meril, ki bi jih bilo potrebno izpolniti. Kljub temu pa je za zagotovitev nemotenega sodelovanja v ERM II treba sprejeti pomembnejše prilagoditve ekonomskih politik (npr. v zvezi z liberalizacijo cen in fiskalno politiko) pred začetkom sodelovanja v mehanizmu ter voditi kredibilno politiko fiskalne konsolidacije. Vstop v ERM II je za Banko Slovenije in Vlado RS pomenil pripravo in pogoj za prevzem evra, ki ga načrtujeta v začetku leta 2007. Banka Slovenija in Vlada RS sta si za skupen cilj zadali torej čimprejšnji prevzem evra in zato opredelila nujne naloge makroekonomskih politik po vstopu Slovenije v ERM II v skupnem »Programu vstopa v ERM II in prevzem evra«13. Z zmanjševanjem avtonomnosti denarne politike pa predstavlja sodelovanje v ERM II hkrati tudi preizkus sposobnosti prilagodljivega delovanja fiskalne politike oziroma okvir, v katerem morata fiskalna in dohodkovna politika zagotavljati makroekonomsko in cenovno stabilnost. Podpirati ju morajo tudi dolgoročne strukturne politike.

13 http://www.sinfo.biz/index2.php?option=com.

20

Obdobje sodelovanja v ERM II ni časovno omejeno. Določeno je le najkrajše obdobje sodelovanja v ERM II, in sicer je treba za prevzem evra izpolnjevati kriterij tečajne stabilnosti vsaj dve leti. V tem obdobju mora biti tečaj stabilen. Za oceno stabilnosti je pomembno, da so nihanja tečaja v širokem pasu izjema in da centralna banka ne intervenira prepogosto v obrambo centralnega tečaja. 4.1 Nevarnosti članstva v ERM II Slovenija se je odločila priključiti ERM II, saj ta prinaša določene prednosti: odpravlja tečajna tveganja, krepi konkurenčni pritisk na trgu, zmanjšuje transakcijske stroške, omogoča večjo preglednost cen in zmanjšuje stroške najemanja kapitala, kar spodbuja transfer tehnologije (Bekö in Festić 2004, 6). Obstajajo pa seveda tudi tveganja. Tveganja povezana s sodelovanjem v ERM II lahko razdelimo v naslednje skupine: 4.1.1 Povečano asimetrično agregatno povpraševanje Najnevarnejša, oziroma najtežje obvladljiva šoka, ki lahko prizadeneta domačo gospodarstvo med bivanjem v ERM II, sta pretirano trošenje in pospešena rast stroškov dela. Zaradi izpolnjevanja maastrichtskega kriterija konvergence nominalnih obrestnih mer lahko po vstopu v ERM II pride do povečanega agregatnega povpraševanja, kot posledica prekomerne kreditne ekspanzije. Rast kreditov bi lahko potisnila navzgor tudi povečana ponudba posojilnih skladov domačih bank. Porast deficita tekoče bilance bi lahko namreč zaradi pospešitve domačega trošenja sprostil (povečal proste) rezerve bank. Ker centralna banka presežnega primarnega denarja ne bi mogla več učinkovito nadzirati (avtonomno umikati), bi proste rezerve in prostor za povečanje tržnih deležev bank, zaradi rasti domačega trošenja, pritisnili na rast kreditov (Bole 2004, 8). Visoke nominalne in realne obrestne mere, ki so bile prej odraz restriktivne denarne politike, je zasledovanje izpolnjevanja nominalnega konvergenčnega kriterija obrestne mere in sam vstop v ERM II pomembno znižal. Nizke obrestne mere lahko povzročijo večje zadolževanje za potrošnje namene in s tem asimetrično povečanje agregatnega povpraševanja. Veliko znižanje depozitnih obrestnih mer, praktično neomejena ponudba posojilnih skladov domačih in tujih bank ter visoke cene na kapitalskem trgu (glede na donose) bi lahko močno napihnili tudi cene na nepremičninskem trgu (pojav »asset price« balončkov). To vse pa bi sprožilo močne inflacijske pritiske. Takšen inflacijski šok pa bi povzročil pretirano realno apreciacijo in padec konkurenčnosti gospodarstva. Torej bi neposredno poglobil primanjkljaj tekočega računa in upočasnil gospodarsko aktivnost. Posredno pa bi se odrazil na poslabšanju javnofinančnega salda, in sicer zaradi izpada prihodkov, ki so vezani na gospodarsko aktivnost in zaradi povečanih izdatkov (večji socialni transferji za brezposelne, proticiklično delovanje, itd.). To bi pomenilo neizpolnjevanje maastrichtskega kriterija inflacije in avtomatsko podaljšanje bivanja v ERM II. Da je največje tveganje povezano prav z zasebnim povpraševanjem oziroma s pritiski na stroške dela izhaja iz dejstva, da je večino ostalih šokov mogoče zajeziti , oziroma bi bili ti

21

šoki povzročeni s strani ekonomske politike. Zato bo ustrezno ravnanje fiskalne politike preprečevalo šoke nadzorovanih cen, dvigovanja davčnih stopenj in absorbiralo ponudbene šoke, kot je na primer naftni šok. V primeru asimetričnosti šoka povpraševanja se pojavi dodatno tveganje, ker manj restriktivna drža Evropske centralne banke, ki hkrati določala držo domače denarne politike, ne bo taka kot bi jo potrebovali glede na domače razmere. Če pa bi do močnejšega povpraševanje prišlo hkrati tudi na območju evra, bo Evropska centralna banka dvignila obrestne mere. Banka Slovenije bo morala slediti temu ukrepu. Kar pomeni, da bi le v primeru simetričnega šoka denarna politika postala restriktivnejša, v primeru asimetričnega šoka pa reakcija denarne politike ne bo mogoča in bodo ključno vlogo morale odigrati ostale makroekonomske politike. 4.1.2 Tečajna (ne)stabilnost Gospodarstvo je lahko podvrženo tudi tečajnim pritiskom oziroma nestabilnosti deviznega tečaja, ki jih lahko povzročijo prosti kapitalni tokovi ali poslabšano makroekonomsko ravnovesje države. Kar ni v skladu z kriterijem tečajne stabilnosti. Eksogeni kapitalski tokovi so lahko neposredne tuje investicije in prodaje premoženja zaradi privatizacije v državi ali prevzemov podjetij. So neelastični za razlike v obrestnih merah med domačimi in tujimi finančnimi trgi, vendar so lahko uspešno sterilizirani in zato ne predstavljajo neposredne grožnje za tečajno stabilnost, čeprav ima Banka Slovenije omejene možnosti za takšne sterilizacije in pri oblikovanju obrestnih mer. V primeru, da bi prišlo do številčnejših in močnejših vplivov iz prodaje domačih podjetij, bi to preko trga vplivalo na gibanje deviznega tečaja in povzročilo apreciacijo domače valute (Jenko 2004, 1). Če bi Banka Slovenije poskušala ohranjati stabilnost deviznega tečaja z intervencijo znotraj dovoljenega pasu, bi se s tem izpostavljala nevarnosti monetarne ekspanzije ali pa bi se morala opreti na sterilizirano intervencijo, katere učinkovitost v daljšem obdobju je vedno vprašljiva in povezana z znatnimi stroški (Lavrač 2005, 5). Drugi vir tokov kapitala, ki pa lahko predstavljajo resnično nevarnost, so »portfolio« investicije ali špekulativni tokovi kapitala14, ki se hitro odzivajo na premike obrestnih mer. Njihove učinke je veliko težje izničiti, ker se izvajajo na osnovi tržnih pričakovanj. Če ta tržna pričakovanja niso skladna z cilji tečajne politike potem bo nedvomno prihajalo do špekulativnih tokov kapitala. V takšnem primeru centralna banka ne bo uspešna v stabiliziranju tečaja na želeni ravni (Kozamernik 2004, 14). Kapitalski prilivi iz tujine se lahko prelijejo v državo tudi preko bančnega sektorja v kreditno ekspanzijo in morda tudi v poslabšanje kakovosti danih kreditov, kar pomeni tveganje finančne krize. Obratno pa v primeru nastanka osnovnih makroekonomskih neravnotežij (npr. pretiran deficit tekočega računa plačilne bilance) lahko pride do naglega in velika odliva tujega kapitala, ki mu sledi

14 Špekulantje bi izkoriščali nepokrito obrestno mero tako, da bi kupovali evre z najetimi tolarskimi posojili. Zaradi obveznosti Banke Slovenije, da ohrani stabilen devizni tečaj, bi sledila nuja, da iz svojih deviznih rezerv prodaja devize(evre) za ohranjanje ravnovesja. Sčasoma ko pa bi Banka Slovenije izpraznila svoje devizne rezerve in ne bi mogla več posegati na deviznem trgu, bi tečaj pričel drseti. Tečaj evra bi narastel, tečaj tolarja pa padal. S to devalvacijo bi ti špekulantje zaslužili, natančneje, s prihodkom iz razlike v tečaju tolarja proti evru bi pokrili stroške najetih tolarskih posojil in bi jim poleg tega ostal še zaslužek. Čim večja je razlika v spremembi deviznega tečaja, tem večji je njihov zaslužek.

22

tudi beg domačega kapitala. To pa bi sprožilo depreciacijske pritiske na tečaj tolarja (Lavrač 2005, 6). Poslabšanje makroekonomskih ravnovesij (povečanje inflacije, povečanje javnofinančnega primanjkljaja ali povečanje plačilnobilančnega primanjkljaja) bi lahko enako omajalo vzdržnost centralne paritete in povzročilo napad na valuto, če bi finančni trgi ocenili, obstaja možnost devalvacije. V primeru špekulativnega napada15 na valuto bi nastala velika škoda tako za finančni sistem in kot za realno ekonomijo, končno pa bi devalvacija spodbudila tudi inflacijske pritiske. Obvladovanje makroekonomskih ravnovesij, predvsem tekočega računa in javnofinančnega salda, na vzdržni ravni je zato zelo pomembno za kredibilnost ekonomske politike in centralne paritete, to pa je predpogoj za uspešno bivanje v ERM II (Banka Slovenije 2004, 49). Zaradi prilagajanja strukture instrumentov denarne politike Banke Slovenije pravilom Evropske centralne banke bi lahko prišlo povečane likvidnosti oziroma sproščanja tolarske in devizne likvidnosti iz instrumentov BS, kar bi lahko vplivalo na stabilnost deviznega tečaja. Vendar je to tveganje mogoče obvladati z dogovorom med Banko Slovenijo in zakladnico, tako da ne bi prišlo do povečevanja obsega in stroškov javnega dolga (Banka Slovenije 2003, 33). 4.1.3 Balassa-Samuelson učinek Balassa-Samuelson učinek pomeni tendenco realne apreciacije domače valute, ki je posledica razvojnega dohitevanja držav evro območja. Njegov izvor je strukturne narave, izvira iz različne dinamike povečevanja produktivnosti med menjalnim in nemenjalnim sektorjem. Produktivnost hitreje raste v menjalnem sektorju gospodarstva, kar omogoča večjo rast plač, nemenjalni sektor pa poskuša kljub nižji produktivnosti slediti dinamiki plač menjalnega sektorja, kar pa dosega z zviševanjem cen v nemenjalnem sektorju. To povzroča rast cen, višjo inflacijo, ki je torej posledica nižje stopnje ekonomske razvitosti in razvojnega dohitevanja. V primeru, da je devizni tečaj fiksiran se Balassa-Samuelson učinek realne apreciacije valute pokaže kot višja stopnja inflacije. Če pa je devizni tečaj fleksibilen, pa se lahko pokaže tudi kot apreciacija domače valute. Ker je ERM II bolj fiksen kot fleksibilen sistem se bo Balassa-Samuelson učinek kazal v višji stopnji inflacije. V novih državah članicah EU je Balassa-Samuelson učinek ocenjen na 1-2 odstotni točki. Pri teh državah gre v tem primeru za normalni proces realne apreciacije domače valute, prilagajanja ravnotežnega realnega tečaja v procesu razvojnega dohitevanja. Ta del inflacije torej ni neposredno pod kontrolo njihovih monetarnih politik, čeprav je res, da lahko ta učinek restriktivna monetarna politika nevtralizira, vendar z znatnimi posledicami za ekonomsko rast in zaposlenost. Zato se postavlja vprašanje ali maastrichtski konvergenčni kriterij inflacije dovolj upošteva Balassa-Samuelson učinek in ustrezne specifične lastnosti novih držav članic EU, in ali jih s tem ne sili v prehitro zniževanje inflacije? (Lavrač 2005, 6). 15 Države članice so morale popolnoma liberalizirati svoje tokove kapitala in odpraviti vse kapitalske omejitve v procesu sprejemanja acquisa, zato so še posebej pred vstopom v EMU izpostavljene zelo nevarnim špekulativnim tokovom kapitala. Pri tem so možnosti za lastno obrambo zelo omejene, pomoč Evropske centralne banke pa je vprašljiva.

23

V Sloveniji je Balassa-Samuelson učinek ocenjen na 1 do 1,5 odstotne točke, kar je skladno z ravnovesno stopnjo inflacije med od 2,5% do 3%. Pravzaprav je kriterij cenovne stabilnost lahko dosežen brez dodatnih političnih intervencij, če je gospodarstvo v ravnovesju. Vendar, če Slovenija želi izpolniti ta inflacijski kriterij, potem se bo v primeru kakršnega koli inflacijskega šoka zahtevala takojšnja neposredna reakcija izvajanja makroekonomskih politik, ker enostavno ne bo prostora za dvig inflacije preko njene ravnovesne ravni (Kozamernik 2004, 14). Ker pa ERM II le dopušča nekaj fleksibilnosti deviznega tečaja se lahko Balassa-Samuelson učinek pokaže tudi kot trendna nominalna apreciacija domače valute, inflacija pa bo zato lahko ustrezno nižja. V tem primeru bodo inflacijski pritiski sicer nekaj manjši, vendar se bodo težave pokazale drugje, najprej pri stabilnosti deviznega tečaja in nato v mednarodni konkurenčnosti, pri plačilni bilanci, gospodarski rasti in zaposlenosti. Torej gre za določen »trade-off« med inflacijo in nominalno apreciacijo deviznega tečaja domače valute, ki si morata med sabo razdeliti absorbiranje Balassa-Samuelson učinka (Lavrač 2005, 6). 4.1.4 Možna neskladnost med tečajno stabilnostjo in kriterijem inflacije Banka Slovenije je po vstopu v ERM II izgubila neposreden nadzor nad inflacijo, saj je dolžna ohranjati tečaj znotraj dovoljenega intervala nihanj. Politika deviznega tečaja tako ne more biti instrument reagiranja na šoke niti instrument stabiliziranja inflacije preko reguliranja domačega povpraševanja (Bekö in Festić 2004, 6). Poleg tega tveganje, povezano z dolgoročnim gibanjem apreciacije, pomembno zmanjšuje meje manevriranja za reagiranje politik v primeru inflacijskega šoka. Realna apreciacija je naravna spremljevalka procesa dohitevanja v državah tranzicije, dolgoročno neodvisna od nominalnega razvoja. Ohranjanje stabilnosti nominalnega deviznega tečaja, pomeni višjo pristno ravnovesno raven inflacije v primerjavi z razvitimi članicami EU. To pa pomembno zmanjšuje meje manevriranja domačim makroekonomskim politikam v odzivanju na asimetrične inflacijske šoke. Vsekakor je maastrichtski kriterij cenovne stabilnosti v tem kontekstu veliko težje doseči. Poleg tega ta kriterij lahko ogrožajo tudi naftni šoki in šoki napačne davčne politike. 4.1.5 Delna izguba samostojne denarne, tečajne in fiskalne politike Denarna politika mora biti skoraj v celoti usmerjena k vzdrževanju fiksnega (stabilnega) deviznega tečaja, ki ga pravila ERM II in maastrichtskega konvergenčnega kriterija zahtevajo. Najpomembnejši cilj vsake centralne banke je stabilnost cen, katero mora sedaj zasledovati preko vmesnega cilja, targetiranja deviznega tečaja. Za preostale vmesne cilje centralni banki ostane bolj malo prostora, odvisno od tega, koliko fleksibilnosti si lahko privošči. Stabilnost deviznega tečaja deluje kot nominalno sidro pri vodenju denarne politike pri zagotavljanju stabilnosti cen. Fiksnost deviznega tečaja namreč pomeni, da ni prostora za vodenje neodvisne denarne politike, ta mora biti popolnoma podrejena denarni politiki Evropske centralne banke. Prav tako mora biti tudi višina obrestne mere države

24

kandidatke, Slovenije, popolnoma usklajena z obrestno mero Evropske centralne banke in mora spremljati njeno dinamiko. Vsako odstopanje obrestnih mer (razen za rizično premijo države) v razmerah prostega gibanja kapitala bi povzročilo arbitražo glede obrestne mere in neobvladljive tokove tujega kapitala, ki bi pomenili nevarnost za stabilnost deviznega tečaja in/ali za količino denarja v obtoku. Manevrski prostor se denarni politiki povečuje le, če si izbere širši pas nihanj ali centralni tečaj, ki odstopa od ravnotežnega. Nacionalna fiskalna politika pa je v času sodelovanja v ERM II omejena s pravili glede pretiranega deficita, maastrichtskimi fiskalnimi pravili in nekaterimi obveznosti iz Pakta stabilnosti in rasti. V razmerah ko so možnosti za stabilizacijsko delovanje nacionalne fiskalne politike omejene navzven s pravili EU, si mora prostor za stabilizacijsko delovanje odpreti navznoter. To zahteva zniževanje in večjo fleksibilnost na strani izdatkov, prestrukturiranje na strani odhodkov in zmanjšanje strukturnega dela proračunskega deficita. Slednje pomeni povečanje njegovega cikličnega dela, kar omogoča proticiklično delovanje fiskalne politike preko avtomatskih stabilizatorjev (Lavrač 2005, 7). 4.2 Strategija vstopa v ERM II 4.2.1 Hitrejši ali poznejši vstop v ERM II Ali vstopiti v dvoletni mehanizem deviznih tečajev kmalu po pridružitvi EU ali kasneje je bila dilema, ki smo jo morali pretehtati po presojanju razlogov proti in v prid ene ali druge odločitve. Razlogi za odlaganje vstopa v ERM II na kasnejši čas so povezani predvsem s še nezadostno makroekonomsko situacijo v državi: možnost pojava škodljivih učinkov vstopa v EU, tveganje nezadostne stabilizacije inflacije, ali pa je razlog povezan s čakanjem na prevzem »drugačnih« Maastrichtskih kriterijev, ki bi bili prikrojeni bolj zahtevam tranzicijskih držav. Največje tveganje z prezgodnjim vstopom v ERM II se zdi, da je povezano z možno nenadzorovano rastjo agregatnega povpraševanja, kot posledico znižanja nominalnih in realnih obrestnih mer in učinka »feel good«po vstopu v EU. Takšen razmah povpraševanja bi lahko pregrelo gospodarstvo in povzročilo inflacijske pritiske preko maastrichtskih kriterijev. V primeru asimetrije šoka ne bi mogli računati na podporo ECB, temveč le na primerno delovanje makroekonomskih politik. Drugi razlog za čakanje bi lahko bil še nedokončan proces zniževanja inflacije do vstopa v ERM II. To bi se lahko odrazilo v pretirani realni apreciaciji tečaja in v izgubi mednarodne konkurenčnosti z vsemi škodljivimi učinki na gospodarstvo. Zadnji razlog bi lahko bil tudi ta, da je bolje počakati in se učiti od izkušenj ostalih držav – še posebno če bi lahko bila mogoča tudi ex post ponovna interpretacija maastrichtskih kriterijev prirejena razmeram tranzicijskih držav. Dobro je poznano, da bi lahko zaradi procesa realne konvergence in posledične realne apreciacije tečaja prišlo do neskladnosti med kriterijem inflacije in tečajne stabilnosti. To se lahko zgodi, kljub pravilni izvedbi makroekonomskih politik. Tako bi morebiti v državi lahko nastala situacija, ko bi ujemanje z maastrichtskimi kriteriji zahtevalo umetno potlačitev gospodarske rast, z namenom, da se inflacija spusti in ohrani na ravni kriterija. Čakanje na primernejši trenutek vstopa v tem primeru ni odveč.

25

V primeru Slovenije se verjame, da so tveganja povezana z zgodnjim vstopom v ERM II prilagodljiva in obstajajo močni argumenti v prid temu, zato sta se Banka Slovenije in Vlada RS odločili za čimprejšnji vstop v ERM II. Ti argumenti so povezani z:

- samim institucionalnim okvirjem ERM II. Argument v prid hitrejšemu vstopu je, da se ERM II smatra kot trening sobo ali celo kot disciplinsko vodilo za razpoložljive makroekonomske politike. Ker po vstopu v EU Banka Slovenje izgubi del svojih pristojnosti, bo upravljanje makroekonomskih politik tako rekoč odvisno od fiskalne politike. Vstop v ERM II tako sili fiskalno politiko k bolj optimalnemu obnašanju, ker ni več prostora za korigiranje s strani denarne ali tečajne politike. Mogoče celo bolj pomembno je to, da bi kasnejši vstop v ERM II lahko dajal negativne signale glede pripravljenosti fiskalne politike na prilagoditev, kar bi lahko povečalo inflacijska pričakovanja. Sodelovanje Slovenije v ERM II zagotavlja večjo makroekonomsko stabilnost, le-ta pa pomeni večji prispevek k trajni rasti in realni konvergenci države; in

- trenutnimi makroekonomskimi okoliščinami v Sloveniji. Argument na podlagi tega upošteva trenutno in predvideno makroekonomsko rast. Zaradi danih verodostojnih makroekonomskih napovedi, še posebno za agregatno povpraševanje in inflacijo, se pričakuje, da bodo maastrichtski kriteriji doseženi brez pomembnejših stroškov v realni aktivnosti. Tudi, v primeru povečanega povpraševanja. Dodatno, tekoči račun in relativno naklonjena fiskalna pozicija sta ocenjena, da bosta imela zadostne sposobnosti absorbcije šokov, kljub temu, če bodo asimetrični, brez opiranja na ostale članice EU. Končno, zelo nizka tečajna in inflacijska spremenljivost okoli njunih trendov, opazovana v zadnjih letih zagotavljata visoko zaupanje , da bo centralna pariteta ostala nespremenjena tudi skozi obdobje bivanja v ERM II (Kozamernik 2004, 11).

4.2.2 Dogovor o centralni pariteti in določitev centralne paritete Multilateralen dogovor o centralni pariteti zajema medsebojni dogovor med ECB, Evropsko komisijo in ECOFIN-om16. Vse informacije, ki so bile predmet pogajanj o centralni pariteti so bile do zaključka pogajanj, torej vstopa v ERM II, tajne. Centralni tečaj je osnova s katerim se meri izpolnjevanje maastrichtskega kriterija stabilnosti tečaja. Določitev centralne paritete in dogovorjenih odstopanj od te paritete pa ima namen ugotoviti, ali bodo trgi to pariteto priznavali kot ravnotežno, ne da bi bile pri tem potrebne obsežne intervencije v obrambo tečaja. Tečaj, ki ga bodo trgi brez večjih nihanj v dvoletnem obdobju priznali za ravnotežnega bo podlaga za kasnejšo določitev nepreklicnega razmerja med tolarjem in evrom. Razmerje po katerem se bodo tolarji zamenjani v evre. Centralna pariteta se mora skladati kolikor je mogoče z dolgoročnim ravnovesjem realnega deviznega tečaja, ki ga določajo gospodarski kazalci, gospodarska gibanja in tržni tečaj. Oddaljitev od tega ravnovesja bi lahko vodila do nepopolnega ekonomskega izvajanja. Centralna pariteta ne sme biti ne podcenjena ne precenjena. V primeru, da je centralna pariteta določena preveč podcenjeno, bi to lahko sprožilo inflacijske pritiske skozi cene

16 Svet gospodarskih in finančnih ministrov Evropske Unije.

26

uvoza ali pregrevanje gospodarske aktivnosti. Po drugi strani pa bi precenjena pariteta poslabšala konkurenčnost države, omejevala gospodarsko aktivnost in vplivala na plačilno bilanco. Ker ne bi odražala realne vrednosti domačega premoženja, bi lahko to močno vplivalo na gospodarstvo, z večjimi stroški. Ena od glavnih lastnosti je, da je centralna pariteta razmerje, ki zagotavlja dolgoročno stabilnost, kar se bo odrazilo v stabilizaciji tržne cene v ERM II. Zato bo vsako odstopanje od ravnotežnega tečaja vodilo v razmere, ko bo trg pritiskal in testiral verodostojnost postavljenih koridorjev (Zupan Škof 2004, 10). Med bivanjem v ERM II obstaja očitna asimetrija med devalvacijo in revalvacijo tečaja. To pomeni, da je enostranska revalvacija centralne paritete oziroma preboj spodnje meje tečajnega koridorja dovoljena, medtem pa preboj zgornje meje niti slučajno ne predstavlja dopustne opcije. Najhujši prekršek, ki ga država članica lahko naredi je torej devalvacija tečaja, ki povzroči ponovno pogajanje z vsemi vpletenimi institucijami evro območja in avtomatsko podaljšanje dvoletnega kvalifikacijska obdobja v ERM II za dodatni dve leti. V primeru revalvacije pa se čas bivanja v ERM II ne podaljša oziroma spremeni. Zaradi takšnih asimetričnih tveganj nekateri opazovalci svetujejo državam članicam raje bolj depreciirano kot apreciirano centralno pariteto pred vstopom v ERM II. V primeru Slovenije, se zdi takšna strategija neprimerna. Prvič, dobra kondicija trenutne in pričakovane gospodarske situacije ne nakazujejo na možno korekcijsko prilagajanje tečaja, v bližajočem se srednjeročnem gibanju. Drugič, prenos depreciirane centralne paritete skozi tečaj na inflacijo je lahko hiter in dokončen, še posebno z izgubo monetarne neodvisnosti. In tretjič, v primeru močno uravnanega drsečega deviznega tečaja, lahko tržna pričakovanja glede odklonov od napovedane poti nominalnega tečaja, povzročijo pritiske na devizni tečaj in celo špekulativne napade na valuto (Kozamernik 2004, 12). Ravnovesni tečaj se lahko skozi čas tudi spreminja (zaradi samega procesa razvojnega dohitevanja in izvajanja za to potrebnih strukturnih reform), zato centralna pariteta v trenutku vstopa v ERM II, v času trajanja v ERM II ali v času izstopa, ne bo nujno enaka ravnovesnemu tečaju, ki pomeni notranje in zunanje ravnovesje nacionalnega gospodarstva. Odločitev kako določiti takšno centralno pariteto za ERM II, temelji torej na ocenitvi realnega in nominalnega ravnovesnega tečaja. Najbolj običajen instrument za ocenjevanje ravnovesnega realnega tečaja na dolgi rok je koncept PPP (purchasing power parity). Na srednji rok17 se zdi, da sta za oceno najprimernejša: FEER (Fundamental Equilibrium Exchange Rate) in BEER (Behavioural Eqilibrium Exchange Rate) (William Davidson Institute 2003, 4). Izračuni pridobljeni na osnovi opravljene analize o ravnovesju tečaja tolarja na osnovi PPP teorije (pri oceni so bile upoštevane dve njeni različici, relativna teorija PPP in razširjena relativna teorija PPP) kažejo, da se trenutni tržni tečaj nahaja blizu ravni ravnotežnega tečaja in da tudi v prihodnje ni moč pričakovati večjih odstopanj. Ocenjeno je bilo, da se bo ravnotežni tečaj v obdobju 2004-2007 v povprečju gibal med 234,4 SIT/EUR in 242,8 SIT/EUR. To pomeni nominalno apreciacijo v višini 1,2% oziroma nominalno depreciacijo v višini 1,9% (izračun temelji na takratnem tržnem tečaju 237,2 SIT/EUR). Za podrobnejše projekcije glej Delakorda 2004, 85. FEER ocene za Slovenijo do sedaj enako kažejo, da je trenuten realen tečaj dejansko v liniji z FEER ocenami in z tendenco rahle precenjenosti v zadnjih letih. Takšen tečaj je bil pričakovan, od kar se je skrb za stabilnost nominalnega 17 To je obdobje skozi katerega ciklični učinki močno oblikujejo premike realnega tečaja, in kadar lahko denarna in fiskalna politika vplivata na realni tečaj.

27

tečaja izogibala večjih napačnih usmeritev in je bila, na dolgi rok, dober vodič za cenovno prilagoditev v menjalnem sektorju. Da relativne cene menjalnega sektorja temeljijo na bližini ravnotežnega nivoja ni zato nobeno presenečenje (Kozamernik 2004, 11). Tabela 2: Tečaj EUR/SIT in odstopanje od centralnega tečaja za leto 2004

Vir: Banka Slovenije. Z vstopom v ERM II je denarna politika usmerjena v vzdrževanje stabilnosti deviznega tečaja. V prvem obdobju bivanja v ERM II so bila odstopanja tržnih deviznih tečajev od centralnega tečaja zanemarljiva. Tečaj na promptnem deviznem trgu je od vstopa v ERM II do začetka oktobra 2004 v povprečju odstopal od centralnega tečaja le za 0,09%, največje odstopanje navzgor je bilo 0,24%, navzdol pa 0,18%. Nekaj manjše je bilo odstopanje deviznega tečaja na menjalniškem trgu. Oba tečaja sta se gibala nad centralnim tečajem, ker je posledica presežnega povpraševanja na trgih tujega denarja, ki je v obdobju od junija do septembra znašalo 130,5 milijard SIT. To presežno povpraševanje je bila posledica plačilnobilančnih odlivov in večjega povpraševanja po devizah s strani rezidentov, ki se je deloma kazala tudi v povečevanju deviznih vlog. Referenčni ECB, ki odraža kotacije nekaterih bank na deviznem trgu in ne dejansko sklenjenih poslov, se je prav tako gibal nad centralnim tečajem, njegova variabilnost pa je bila manjša kot pri tečaju na promptnem deviznem trgu. V povprečju je odstopal od centralnega tečaja za 0,13%, največje odstopanje pa je bilo 0,16% (Banka Slovenije 2004, 18). Tabela 3: Tečaj evra na trgih tujega denarja v SIT za EUR

Podoben trend je sledil v zadnjem četrtletju leta 2004. V prvih mesecih leta 2005 se je na promptnem deviznem trgu nadaljevala presežna ponudba deviz in majhna apreciacija tolarja. Tečaj v menjalnicah pa je bil relativno stacionaren in je variiral v razponu med 0,07% in 0,09% nad centralno pariteto (Bilten BS 2005, 22).

28

4.2.3 Razpon nihanja okoli centralnega tečaja (Širok razpon proti ožjemu) Ko je centralna pariteta enkrat že določena bi morala biti razumljena kot nepreklicno, dokončno jedro za gospodarstvo. Javni sektor bi moral skozi celotno obdobje bivanja v ERM II pričakovati, da bo centralna pariteta s časoma postala menjalno razmerje pri prevzemu evra. Neskladna pričakovanja glede razmerja konverzacije in centralne paritete pa lahko vodijo v špekulativne napade, destabiliziranje gospodarstva in podaljšanje sodelovanja v ERM II. Mnoge države zagovarjajo uporabo širokega tečajnega razpona med bivanjem v ERM II, in sicer predvsem zaradi njegovih prednosti (Kovačič in Novak 2004, 47):

- omogoča več časa za ugotovitev, kakšen je ravnotežni devizni tečaj; - bolj neodvisna monetarna politika omogoča zmanjšanje inflacije s pomočjo

nominalne apreciacije; - večja volatilnost deviznega tečaja, ki je posledica bolj fleksibilnega deviznega

tečaja, zmanjšuje možnosti špekulativnih prilivov kapitala; - omogoča tudi več prostora za realno apreciacijo ravnovesnega deviznega tečaja, ki

je posledica procesa dohajanja razvitih zahodnih držav EU

oziroma zaradi slabosti ozkega tečajnega koridorja: - upravljanje špekulativnih kapitalskih tokov in napadov je dosti težje. V primeru, da

kapitalski prilivi pritiskajo na izbrano pariteto ter pri odsotnosti sterilizacije znižajo obrestne mere in povečajo ponudbo denarja, kar pa je v nasprotju s stabilno inflacijo;

- velik strukturni primanjkljaj in večja rigidnost trga delovne sile v primeru asimetričnega šoka pomenijo manjšo odzivno moč fiskalne in dohodkovne politike ob odsotnosti denarne politike in instrumentov deviznega tečaja in večjo nevarnost za takšno državo;

- pomanjkanje monetarne samostojnosti lahko zmanjša fleksibilnost centralne banke, da v primeru finančne krize ravna v skrajni sili kot posojilodajalec.

Tako v primeru širših tečajnih okvirjev lahko denarne oblasti prosto odločajo kdaj intervenirati, da preusmerijo nominalni tečaj proti centralni pariteti. Kadar dinamika deviznega tečaja prebije zgornjo ali spodnjo mejo širokega koridorja so mogoče intervencije, ki so praviloma podprte s strani Evropske centralne banke. Te tečajne intervencije so avtomatične in neomejene z možnostjo dostopa do zelo kratkoročnih finančnih virov (do treh mesecev). Vendar lahko tečajna intervencija vključuje le spot prodaje oziroma nakupe valut. V primeru ogrožanja cenovne stabilnosti kot primarnega cilja, Evropski centralni banki in centralnim bankam vključenih v ERM II ni potrebno sodelovati pri intervenciji18. Država članica ERM II in Evropska centralna banka se morata obveščati o vseh tečajnih intervencijah tako do valut znotraj kot izven področja EU (Banka

18 V primeru pritiska na spodnjo mejo koridorja se breme tveganja vpliva na stabilnost cen prenese na državo pristopnico, ker mora zaradi intervencije na spodnji meji povečati devizne rezerve in povečati količino denarja v obtoku. V slučaju pritiska na zgornjo mejo pa obstaja tveganje ekspanzije ponudbe evrov, ki pa lahko ogrozi stabilnost cen v evro območju (Kovačič in Novak 2004, 47).

29

Slovenije 2001, 7). Drugače se zgodi v primeru ožjega razpona tečaja +/- 2.25%, kjer so intervencije enostranske, razen če ni bil z ECB določen dvostranski sporazum. Evropska centralna banka pa trenutno jasno nasprotuje sklepanju takšnim dvostranskih sporazumov z na novo pridruženimi članicami EU. Slovenija se je odločila za prevzem širokega koridorja v katerem so dopustni največ 15 odstotni odmiki od določene centralne paritete v obe smeri. Za Slovenijo je centralna pariteta določena po razmerju 239,64 tolarja za evro. Čeprav si je Banka Slovenije že do vstopa v ERM II v izvajanju režima močno uravnano drsečega tečaja pridobila številne izkušnje in oblikovala svoje instrumente za stabiliziranje tečaja okoli želenega trenda (v tem smislu, je Banka Slovenije že dosegla primerno stabilnost tečaja), se bo Banka Slovenije nedvomno zavzema za ohranjanje njene previdnosti glede enostranskih intervencij, ki so lahko (bodo) nujne za ohranjanje nominalnega tečaja na želeni poti (Kozamernik 2004, 16). 4.3 Inflacija v ERM II Inflacijskega konvergenčnega kriterija ob vključitvi v ERM II ni treba izpolnjevati, vendar mora biti inflacijska stopnja vsaj blizu referenčni vrednosti maastrichtskega kriterija, sicer je zelo težko vzdrževati devizni tečaj v okviru pravil tečajnega mehanizma ERM II (Lavrač 2004, 17). Za ustvarjanje ustreznih okoliščin za fiksiranje tolarja na evro je bila potrebna zadostna zajezitev inflacije, torej ustrezno protiinflacijsko delovanje še pred vstopom Slovenije v ERM II. Inflacija je v Sloveniji predvsem stroškovna in strukturna. Po vstopu v ERM II so prisotni še vedno določeni strukturni pritiski na cene, kot je na primer evropsko usklajevanje fiskalnih dajatev, posebne zahteve okoljske politike ter posebna področja cen elektrike in železniškega prometa. Vendar gre pri tem za enkratne učinke, ki se po odpravi indeksacije, dejanskem fiksiranju tečaja in splošnem znižanju inflacijskih pričakovanj ne bodo več prenašali v ostale cene. Zato je bilo pomembno pred vstopom v ERM II znižati inflacijo na ustrezno raven (Vlada RS 2003, 12). Denarna politika je opravljala svoj delež pri ohranjanju trendnega zniževanja inflacije s tem, da je ohranjala zadostno raven realnih obrestnih mer za potrebno restriktivno delovanje in stabilizacijo inflacije. Hkrati je bila izvedena in pričakovana intenzivnost dezinflacije zadostna, da sta bili zniževanje nominalnih obrestnih mer in postopna stabilizacija tečajne dinamike skladni z mehkim prestopom v pogoje delovanja ERM II (Banka Slovenije 2004, 44). Inflacija se je v Sloveniji do sedaj že občutno znižala v primerjavi z prejšnjimi leti. Ta normalen vzdržen dezinflacijski trend je bil rezultat restriktivne denarne politike in dodatno zaradi nizke gospodarske aktivnosti ter inflacijsko nevtralne fiskalne politike z omejevanjem davčnih pritiskov na cene. Nevzdržno zniževanje inflacije bi lahko povzročilo makroekonomska neravnotežja, in sicer: posledice bi lahko bile vidne v tekočem računu plačilne bilance, če bi nevzdržno zniževanje inflacije temeljilo na pretirani realni apreciaciji tolarja, ali v neustreznem fisklanem saldu, če bi bil rezultat dezinflacije odlaganje ustreznih davčnih ukrepov. To bi prisililo državo k depreciaciji tolarja oziroma k povečevanju davčnih pritiskov, ki bi pa ponovno povečali inflacijo. Tak učinek bi lahko imelo tudi zniževanje inflacije na podlagi zamrznitve nadzorovanih cen. Po kratkoročnemu znižanju inflacije bi sledil popravek nadzorovanih cen, kar bi ponovno sprožilo inflacijske

30

pritiske. Skupen protiinflacijski program denarnih in fiskalnih oblasti je predvideval usklajevanje porasta nadzorovanih cen s pričakovanim porastom prostih cen. S tem se je zagotovila inflacijska nevtralnost nadzorovanih cen, saj relativne cene s tem ostanejo nespremenjene (Banka Slovenije 2004, 44). Za nižanje inflacije je tudi zelo potrebno, da se vzdržuje proračunski deficit na obstoječi ravni oziroma celo zmanjšuje. Vsakršno povečanje tega deficita bi bilo zelo tvegano (Petrovčič 2004, 25). Simulacije dezinflacijskih scenarijev s pomočjo iterativnega več sektorskega modela slovenskega gospodarstva kažejo, da lahko nadaljnje zniževanje inflacije poteka preko treh kanalov: prvič, preko nadzora cen na tistih segmentih gospodarstva, kjer pomanjkanje konkurence preko stroškov ali plač ustvarja nezaželene cenovne impulze, drugič, preko omejevalne plačne politike in tretjič, preko stabiliziranja deviznega tečaja. Za vzdržno zniževanje stopnje inflacije bo potrebno usklajeno delovanje vseh treh instrumentov, sicer se bodo stroški dezinfalcije neenakomerno povečali, zaradi preveč agresivne uporabe zgolj ene od makroekonomskih politik (Bekö in Festić 2004, 6). Dolgoročno inflacijo v Sloveniji je leta 2004 umirilo zaporedno znižanje cen, ki ga je vodila predvsem pocenitev hrane (zaradi odprave carin in drugih sprememb v poslovanju, ki so bile posledica vstopa v EU), spremenjene konkurenčne razmere na trgu in boljši vremenski pogoji v primerjavi z letom 2003. Skupni učinek teh dejavnikov se je odrazil v znižanju hrane v letu 2004 za 1,1%, zaradi česar je bila inflacija v tem letu nižja za 0,2 odstotne točke. Največji prispevek pri znižanju inflacije v letu 2004 pa je imela stabilizacija tečaja tolarja ob vstopu v ERM II. Banka Slovenije je v prvem polletju leta 2004 nadaljevala s postopnim upočasnjevanjem depreciacije tolarja, ob vstopu v ERM II pa je tečaj tolarja stabilizirala. Medletna rast tečaja je junija 2004 znašala 2,3% (junija 2003 3,3%), kar je ob upoštevanju popolnega prenosa rasti tečaja na rast cen, k inflaciji prispevalo 1,0 odstotne točke manj. Ker je postopna depreciacija tolarja v minulih letih vsakokrat prispevala približno polovico skupnega povišanja cen, je stabiliziranje tečaja odpravilo pomemben dejavnik inflacije. Ostale makroekonomske politike so podpirale umiritev inflacije, s tem, da je vlada nadaljevala z izvajanjem načrta povišanja reguliranih cen, usklajenim spreminjanjem fiskalnih obremenitev in izpolnjevanjem usmeritev iz Socialnega sporazuma. Osnovni cilj reguliranih cen (zagotoviti skladno rast reguliranih cen z rastjo prostih cen) v letu 2004 za razliko od leta 2003 ni bil dosežen, hitrejša rast cen je bila predvsem posledica spremembe zunanjih dejavnikov (višje cene nafte in tekočih goriv za prevoz in ogrevanje) ( UMAR 2005, 4). Vzporedno temu so počasi naraščale tudi cene industrijskih izdelkov, med njimi najbolj cene repromateriala, ki jih je poganjala precej dražja nafta in surovine (prispevek nafte k inflaciji je bil bistveno večji od predvidenega, in sicer je predstavljal približno 40 odstotkov povišanja cen življenjskih potrebščin v letu 2004). Torej bodo dražje industrijske cene in morebitna dražja nafta povod tudi za na daljno usmerjanje inflacije, še posebej če bo imela podražitev nafte trajno naravo in Vlada RS ne bo mogla več nevtralizirati višjih cen nafte z nižjimi trošarinami (Popit 2004, 17).

31

Tabela 4: Gibanje skupne in osnovne inflacije v Sloveniji

Opombe: Zniževanje objavljene in umirjena rast osnovne inflacije, kljub nepričakovanim šokom iz mednarodnega okolja, kažeta na nadaljevanje trenda deizinflacije tudi v prihodnosti. Vir: Banka Slovenije.

Tabela 5: Gibanje strukturne inflacije v Sloveniji – prispevek komponent

Opombe: Tudi sama struktura inflacije kaže na vzdržno zniževanje inflacije. Med prostimi cenami je najbolj opazno zmanjševanje rasti cen hrane in industrijskih izdelkov, medtem ko se rast cen storitev v zadnjih letih praktično ni spremenila. Prispevek slednjih k inflaciji je bil v letu 2004 okrog 1,4 odstotka, dinamika njihovega zmanjševanja pa bo v prihodnjih letih pomembno pomembno vplivala na nadaljnji

proces dezinflacije. V zadnjih letih je k zniževanju inflacije največ prispevalo zmanjševanje rasti cen industrijskih izdelkov in cen hrane. Prispevek k inflaciji prvih se je v letu 2004 z 1,6 odstotnih točk skoraj prepolovil na 0,9 odstotnih točk, prispevek drugih pa je postal celo negativen, zaradi česar je bila inflacija nižja za 0,4 odstotne točke. Vir: Banka Slovenije. Napredek pri zbijanju inflacije, k čemur vlado priganja predvsem prevzem evra, je resda očiten (povprečna letna stopnja inflacije leta 2004 je bila že 3,6 odstotka glede na predhodni 5 do 6 odstotni trend inflacije), vendar je tempo prepočasen (Vlada RS 2005, 15). V naslednjem letu bo potrebno inflacijo oklestiti vsaj še za en odstotek, da bi

32

Slovenija lahko pravočasno izpolnila referenčno vrednost maastrichtskega kriterija. Vendar približevanje evropski inflaciji ne bo tako enostavno, saj se tudi cene na drobno v EU umirjajo kljub nenehnim podražitvam nafte (v letu 2004 je povprečna letna stopnja inflacije v razširjeni EU padla že z 2,3 na 2,1 odstotka) (Mašanović 2005, 6). Nadaljevanje postopnega umirjanja slovenske inflacije pričakujemo tudi v prihodnje. K zniževanju inflacije naj bi v razmerah, ko ne bi prišlo do večjih šokov iz mednarodnega okolja, prispevalo izvajanje že sprejetih ukrepov ekonomskih politik. Pri tem bodo ključnega pomena za umirjanje inflacije še naprej usmeritve denarne politike in ohranjanje tečaja v razponu, ki ne bo bistveno odstopal od realiziranega v prvih mesecih po vstopu v ERM II. Glede politike reguliranih cen predpostavljamo, da bo vlada nadaljevala z usmeritvami, predpostavljenimi v »Načrtu povišanja reguliranih cen v letih 2004 in 2005«. V skladu z že sprejetim načrtom naj rast cen, ki so pod različnimi oblikami regulacije, ne bi presegla rasti cen, ki se oblikujejo prosto, in tako k inflaciji ne bi prispevala več kot 0,4 odstotne točke. Načrt povišanja reguliranih cen vključuje tudi povišanja davčnih obremenitev, njihova rast v letu 2005 pa naj bi bila skladna s predvidenim povišanjem splošne ravni cen. Pri tem predpostavljamo tudi, da bo vlada nadaljevala z acikličnim prilagajanjem trošarin na tekoča goriva, s čimer bo blažila večja nihanja in sekundarne učinke sprememb cen nafte. Skupni prispevek sprememb davčnih in trošarinskih stopenj naj tako v letu 2005 ne bi presegel 0,3 odstotne točke. V skladu z usmeritvami socialnega sporazuma vlada tudi ne pričakuje pritiskov na rast cen, niti preko povišanja osebnih prejemkov prebivalstva. V primeru, da na rast cen ne bodo vplivali nepričakovani zunanji dejavniki, kot v letu 2004, naj bi medletna rast cen v letu 2005 predvidoma dosegla 2,9 odstotka, povprečna letna inflacija pa naj ne bi presegla 3,0 odstotke (Vlada RS 2005, 15) oziroma naj bi bila po letošnjih spomladanskih napovedih UMAR-ja medletna in enako povprečna letna stopnja inflacije za leto 2005 2,5 odstotna in leta 2006 že 2,3 odstotna. Uresničitev napovedane inflacije v letu 2005 lahko ogrozijo tri tveganja (UMAR 2005, 9): 1. Drugačno rast cen od predvidene bi lahko povzročili predvsem šoki iz mednarodnega okolja, kot najverjetnejši šok je sprememba cen nafte. Npr.,če se bo leta 2005 nafta v letnem povprečju podražila za 10 dolarjev, bo gospodarska rast nižja od napovedane za 0,2 odstotne točke, inflacija pa se bo približala trem odstotkom. 2. Povečanje razkoraka med dejansko in potencialno rastjo bruto domačega proizvoda, kot posledica večjega učinka visokih cen nafte in apreciacije evra na gospodarsko aktivnost. Zaradi poslabšanega mednarodnega okolja, ki bi upočasnilo tudi rast naših izvoznih trgov, bi za Slovenijo sledila manjša krepitev izvoznega povpraševanja. Manjše izvozno povpraševanje in višji stroški proizvodov za vmesno porabo bi negativno vplivali na rast dodane vrednosti v predelovalnih dejavnostih (motor izvoza) in s tem vplivali na zmanjšanje realne stopnje BDP v letu 2005 za 0,3 odstotne točke. 3. Možnost pospešene rasti domače potrošnje kot posledice znižanja nominalnih obrestnih mer ob vstopu v ERM II, kar bi lahko povzročilo makroekonomska neravnovesja na področju zunanje trgovine in inflacije. Hitrejša rast domačega povpraševanja bi ob višjem uvozu pospešila gospodarsko rast v letu 2005 za okoli pol odstotne točke. Primanjkljaj na tekočem računu pa bi se v tem primeru v letu 2005 povečal za dobrih 100 milijonov evrov (0,4% BDP), vendar bi ostal v okviru vzdržnosti. Hkrati bi se zaradi večjega domačega trošenja nekoliko upočasnilo zniževanje inflacije, in sicer bi ta učinek v letu 2005 znašal okoli 0,2 odstotne točke.

33

Tabela 6: Napovedi UMAR-ja glede stopnje inflacije (v %) 2003 2004 Napoved

2005 Napoved

2006 Napoved

2007 Inflacija (letno

povprečje) 5,6 3,6 3,0 (2,5*) 2,7 (2,3*) 2,6

Inflacija (dec/dec) 4,6 3,2 2,9 2,7 2,5 Opombe: *) UMAR je v letošnji spomladanski napovedi gospodarskih gibanj(leta 2005) popravil tudi lansko jesensko napoved povprečne stopnje inflacije. Vir: SURS, UMAR, jesenska napoved 2004. Tabela 7: Napovedi Evropske komisije glede stopnje inflacije (v %) Ocena 2004 Napoved 2005 Napoved 2006 Slovenija 3,6 2,6 2,6 EU 25 2,1 1,9 1,7 EU 15 2,0 1,8 1,6 Evroobmočje 2,1 1,9 1,5

Opombe: Razlika v napovedi inflacije Evropske komisije in UMAR-ja je tehnične in vsebinske narave. Evropska komisija je namreč objavila napoved gibanja harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin (HICP), UMAR pa indeks cen življenjskih potrebščin (CPI). Pri izračunu obeh indeksov se uporablja ista struktura cen proizvodov, različni pa sta ponderacijska shema ter način izračuna povprečja. Med indeksoma povzroča največ razlik predvsem različna ponderacijska shema oziroma metodologija izračuna uteži. Ta temelji pri HICP na načelu domače porabe, medtem ko temelji izračun uteži v primeru CPI na načelu nacionalne porabe. Pri izračunu harmoniziranega indeksa se torej uporablja geometrično povprečje, za indeks življenjskih potrebščin pa aritmetično zaporedje (Bilten BS 2005, 9). Razlika v napovedi je torej delno posledica različne dinamike obeh indeksov v tretjem četrtletju letošnjega leta. UMAR pa predpostavlja, da se bo naraščanje cen nafte v zadnjem četrtletju ustavilo, kar pa se razlikuje od predpostavke Evropske komisije. Vir: Evropska komisija. Dejavniki, ki bi lahko vplivali na višjo inflacijo od pričakovane med bivanjem v ERM II (Zupan Škof 2004, 11):

- Neobvladovanje nadzorovanih cen. Odstopanja od prilagajanja trošarin in popuščanje pri administrativnih ukrepih glede določanja cen. Enkratni administrativni ukrepi in zviševanje cen proizvodov in storitev javnih podjetij, kjer je večinski lastnik država;

- Neugodno gibanje cen nafte in stalnih surovin na svetovnih trgih. Najnevarnejši zunanji šok za slovensko gospodarstvo oziroma vpliv na inflacijo je trenutno konstantno naraščanje cen nafte v zadnjem letu in pol. Po oceni Banke Slovenije bi povečanje cene soda nafte za pet dolarjev lahko povečalo slovensko inflacijo za od 0,2 do 0,6 odstotne točke v prvih dveh letih (Jurančič 2004, 14).

- Uvajanje novih trošarin oziroma njihovo prilagajanje direktivam EU. Tudi neustrezen nadzor nad davki in trošarinami bi povzročil inflacijske pritiske in s tem izkrivljal strukturo relativnih cen;

34

- Prevzem zunanjetrgovinske ureditve EU in s tem prenehanje ugodnostih iz prejšnje zunanjetrgovinske ureditve Slovenije z državami na območju bivše Jugoslavije, Japonsko in Rusijo;

- Posredni učinki višjih cen hrane zaradi neugodnih vremenskih razmer. Višja inflacija od povprečja EU bo, pri pogoju dosedanjega usklajenega delovanju Banke Slovenije in Vlade RS ter izvajanja ukrepov makroekonomske politike, v naslednjih letih predvsem posledica ekonomskega dohitevanja razvitejših držav EU. S težavami, ki nastajajo med znižanjem inflacije in hkratnem ohranjanju gospodarske rasti, ki pogojuje proces realne konvergence se srečujejo praktično vse tranzicijske države, tudi Slovenija. Ker pa imajo tranzicijske države nižjo raven gospodarske razvitosti od povprečja EU, to pomeni, da bodo v procesu dohitevanja njihova gospodarstva rasla hitreje od povprečja držav evro območja. Hitrejša gospodarska rast pa je povezana z večjimi inflacijskimi pritiski, ki izhajajo predvsem iz razlike med produktivnostjo v menjalnem in nemenjalnem sektorju gospodarstva (Balassa-Samuelson učinek). Če je produktivnost v nemenjalnem sektorju bolj ali manj konstantna, potem je produktivnost menjalnega sektorja tista, ki določa moč inflacijskega pritiska. Zaradi večje produktivnosti v menjalnem sektorju morajo zaradi tega v tem sektorju rasti tudi realne plače. Zaradi prizadevanj po podobnem gibanju plač v nemenjalnem sektorju pa se višje plače v tem sektorju lahko izplačajo le na račun višjih cen in ne večje produktivnosti. Večja kot je razlika med obema sektorjema večji bodo inflacijski pritiski. Na ta način lahko inflacijo razložimo s pomočjo strukturnih dejavnikov, ki izhajajo s ponudbene strani gospodarstva. Ocene Balassa-Samuelson učinka za tranzicijske države običajno presegajo inflacijski konvergenčni kriterij. Zato lahko dosledno izpolnjevanje inflacijskega kriterija začasno upočasni proces realne konvergence oziroma zmanjša gospodarsko rast države (Jazbec 2004, 129). Prilagajanje ravni cen, in posledično tudi višja inflacija je torej tesno povezano s procesom dohitevanja oziroma realne konvergence. V obdobju dohitevanja lahko za Slovenijo pričakujemo povprečno stopnjo hitrejše rasti cen (realne apreciacije) na ravni okoli od 1 do 1,5 odstotne točke na letni ravni, ki pa se lahko podvoji v primeru pospešene gospodarske rasti (Kozamernik 2003, 5). To pomeni, da proces realne konvergence ne ogroža doseganje cenovne stabilnosti ob pogoju, da Vlada RS vodi ustrezno politiko strukturnih reform in preprečuje neupravičene cenovne pritiske. Bistveno intenzivnejši proces dohitevanja bi lahko oviral izpolnjevanje maastrichtskega inflacijskega kriterija. V primeru občutno hitrejšega dohitevanja, s preseganjem gospodarske rasti EMU za več kot pet odstotnih točk, bi se lahko ravnovesna realna apreciacija povečala tudi na tri odstotke. Vendar se za Slovenijo predvideva nadaljevanje procesa realne konvergence, ki ne bo ogrožal dezinflacijskega trenda ob gospodarski rast, ki naj bi tudi v prihodnjih letih ostala na visoki ravni 4 odstotkov (v obdobju do leta 2006). Proces realne konvergence k povprečju EU bo postopno zapiral trenutno še negativno proizvodnjo vrzel in zato ne bo predstavljal bistvenih censkih pritiskov (Banka Slovenije 2004, 26).

35

ERM II je torej lahko potencialno nestabilen in nevaren tečajni mehanizem, ki namesto pripravljanja države članice na mehek pristanek v EMU, vodi do: nastanka finančnih kriz, težav v doseganju maastrichtskih konvergenčnih kriterijev in odlaganja integracije države v evro območje na nedoločen čas v prihodnost (Lavrač 2003, 20). Verjetno bi se bilo najbolje kar izogniti sodelovanju v ERM II. Ker pa to ni mogoče je zato bistveno, da država v njem sodeluje čim krajši možni čas. Torej le toliko kot je minimalno potrebno, dve leti. Čas bivanja v ERM II lahko podaljša tudi upočasnjeno izvajanje strukturnih reform, kar bi povzročilo izgubo konkurenčnosti, gospodarske izgube in visoko nezaposlenost v nemenjalnem sektorju. Posledica bi bilo povečanje strukturnih izdatkov zaradi amortizacije socialnih posledic takšnega stanja in končno nestabilnost finančnega sektorja kot celote. Odlaganje hitrega prevzema evra samo povečuje verjetnost takšnih scenarijev (Banka Slovenije 2003, 32). Slovenski hiter vstop v ERM II vsekakor kaže prepričanje, da so makroekonomska tveganja v ERM II obvladljiva. Za zdaj, približno pol leta po priključitvi, poteka bivanje v ERM II gladko, brez kakršnih koli tečajnih ali drugih makroekonomskih pretresov. V ERM II vgrajena sistematska tveganja se za zdaj niso uresničila in doseganje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev poteka približno po načrtih. Trenutno ni razlogov, da bi dvomili o uspešnem sodelovanju Slovenije v ERM II, torej o čim krajšem bivanju v njem in čim hitrejšem prevzemu evra, po načrtih v začetku leta 2007 (Lavrač 2005, 8).

36

5 SODELOVANJE VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE IN BANKE SLOVENIJE Z vstopom Slovenije v ERM II se je spremenila vloga in pomen ekonomskih politik. Denarna politika je postala osredotočena na stabiliziranje nominalnega tečaja tolarja do evra okoli centralne paritete, zato bosta morali osrednjo vlogo pri zagotavljanju makroekonomske in cenovne stabilnosti prevzeti fiskalna in dohodkovna politika. Prav ustrezna kombinacija in časovna usklajenost vseh politik sta ključnega pomena za uspešno sodelovanje v ERM II. Ob pospešeni nominalni konvergenci ter strukturnih dejavnikih, ki bodo v prihodnosti vplivali na to, da bo inflacija v Sloveniji višja kot v EU, obstaja velika verjetnost, da bo stanje denarne politike precej manj restriktivno kot v preteklosti. 4.1 Vodenje denarne politike Banke Slovenije po vstopu v ERM II Kombinacija ekonomskih politik je vse od osamosvojitve temeljila na zelo restriktivni denarni politiki in na relativno bolj ekspanzivni fiskalni politiki. Z vstopom v ERM II pa so se morale vloge dotičnih politik zamenjati, saj je Banka Slovenije začela izgubljati neodvisnost pri oblikovanju avtonomne denarne politike. Pravno formalno pa bo Slovenija izgubila denarno suverenost šele ob vstopu v EMU in jo v celoti prenesla na Evropsko centralno banko. Ker je denarna politika je postala stvar skupnega interesa EU, bo Banka Slovenije morala voditi politiko deviznega tečaja v skladu z določeno centralno pariteto in vstopnim deviznim tečajem, medtem ko bo politika obrestnih mer podrejena tečajni politiki in tako usmerjena v zapiranje obrestnega razmika19. Denarna politika se torej ne bo mogla ustrezno odzivati na potencialne makroekonomske šoke v času sodelovanja v ERM II, ker bo uporaba denarne politike za stabiliziranje nominalnega tečaja onemogočala uporabo denarne politike za vzdrževanje nizke inflacije oziroma uravnavanje agregatnega povpraševanja in agregatne aktivnosti. Verjetnost, da bo v Sloveniji prišlo do zelo nizkih ali negativnih realnih obrestnih mer, kot posledica konvergence nominalnih obrestnih mer20 in višje inflacije v Sloveniji od evropske, je velika. Ker se v primeru šoka prekomernega trošenja Banka Slovenije ne bi mogla odzvati z primerno restriktivnejšo obrestno mero, in bi se realna obrestna mera ob povečanju inflacije celo zmanjšala, bi denarna politika »de facto« postala pro-ciklična21. Ob vsakem nadaljnjem povečanju povpraševanja bi se šok še okrepil zaradi dodatno nizkih realnih obrestnih mer, obratno pa bi se ob nezadostnem povpraševanju višja realna obrestna mera odrazila v še močnejšem gospodarskem zastoju kot sicer. To bi pomenilo večje nihanje gospodarskih ciklov, skladno s tem pa tudi bolj variabilno inflacijo. Le-ta praviloma prekomerno raste ko se ekonomija pregreva, povzroči močno realno apreciacijo in upad konkurenčnosti. Končno nizka konkurenčnost povzroči podaljšano upočasnitev gospodarske rasti, dokler se cene ne upočasnijo in se konkurenčnost popravi. Takšna ciklična gibanja, ki jih imenujemo »evro

19 Prost pretok kapitala bo preko obrestne arbitraže in špekulativnih pozicij kaznoval odstopanja od zaprtega obrestnega razmika in predstavljal pritisk na stabilnost tečaja ter uspešnost sodelovanja v ERM II. ERM II zato za denarno politiko predstavlja nekakšno avtomatsko vodilo in bistveno omeji njeno delovanje. 20 V času ERM II bo dinamika konvergence nominalnih obrestnih mer odvisna od hitrosti zniževanja rizične premije in od politike obrestnih mer ECB. 21 Rast povpraševanja po dobrinah, ob nezadostni konkurenci, prispeva k inflaciji in k poslabšanju tekoče bilance. Navedeno vodi v intenzivnejša ciklična nihanja in v večjo variabilnost inflacijske stopnje.

37

poslovni cikel«, imajo države evro območja, ki se ne odzovejo zadosti restriktivno ob inflacijskem ciklu. In imajo kasneje, ko se cikel obrne, obdobje daljše upočasnjene gospodarske aktivnosti. Taki stroški v gospodarski rasti in zaposlenosti so pogosti predvsem pri vodenju politike stabilizacije cen, ki bi temeljila na fiksiranju nominalnega tečaja (Banka Slovenije 2004, 46). Med bivanjem v ERM II mehanizmu bodo na oblikovanje instrumentov denarne politike najbolj vplivali dejavniki, ki bodo relativno neodvisni od odločitve Banke Slovenije:

- obrestne mere v evro območju, ki se oblikujejo na podlagi denarne politike ECB. Za politiko obrestnih mer ECB lahko predpostavljamo, da bodo nominalne obrestne mere v naslednjih petih letih ostale nespremenjene oziroma, da jih bo ECB spreminjala le v primeru okrevanja gospodarstva EU;

- rizične premije, ki se oblikuje kot posledica zaznavanja deželnega in valutnega

tveganja s strani tujih investitorjev in tujih kreditodajalcev. Ker je znano, da se je državam, ki so prevzele evro, znatno zmanjšala rizična premija oziroma izničila, lahko predpostavimo torej bolj ali manj hitro zmanjševanje rizične premije. Tudi v Sloveniji je bil narejen pomemben indic v prid tega (znižanje rizičnih premij) že po uspešnem referendumu za vstop v EU; in

- inflacijski pritiski. Inflacija je v Sloveniji še vedno nekoliko višja od inflacije v

evroobmočju, zaradi učinka Balassa-Samuelson, davčne harmonizacije in nekaterih strukturnih prilagoditev. Tako bodo v času sodelovanja v ERM II realne obrestne mere v Sloveniji nižje kot v evro območju. Denarna politika Banke Slovenije pa bo zato manj restriktivna oziroma bolj ekspanzivna kot denarna politika ECB, čeprav bo potreba po omejevanju inflacijskih pritiskov v Sloveniji večja. Ker bo Banka Slovenije izgubila nadzor nad napajanjem domačega trošenja, se bo pri vplivanju na inflacijo lahko naslonila le na tečajni mehanizem, torej na apreciacijo deviznega tečaja. Le preko tega kanala bo Banka Slovenije lahko podpirala doseganje konvergenčnega kriterija glede inflacije (Bole 2004, 9). Ker pa je denarna politika usmerjena k vzdrževanju stabilnega deviznega tečaja, ima omejeno zmožnost oblikovanja obrestnih mer na ravni, ki bi lahko zajezila potencialno presežno povpraševanje. Zmožnost prilagajanja fiskalne politike novim pogojem in prevzemanje bremena ekonomske politike v primeru šokov s strani povpraševanja je zato kritično v obdobju bivanja v ERM II (Vlada RS 2005, 7).

Ti dejavniki v pogojih prostih tokov kapitala še dodatno omejujejo Banko Slovenijo pri uporabi svojih instrumentov, deviznega tečaja in obrestne mere. S približevanjem evro območju pa bo Banka Slovenije še dodatno omejena, saj bo moral biti devizni tečaj stabilen in ne bo smel bistveno odstopati od centralne paritete, domače nominalne obrestne mere pa se bodo nezadržno približevale nominalnim obrestnim meram v evro območju z dinamiko kot jo določa ocena deželnega in valutnega tveganja, in z intenzivnostjo obrestne arbitraže imenovane "convergence play".

38

Narejena simulacija Monte Carlo ocena realnih obrestnih mer kaže na verjetnost, da bo denarna politika v času ERM II ekspanzivna in da bodo realne obrestne mere celo negativne, je zelo velika, saj znaša preko 80% (Čufer et al. 2004, 25).

Vir: Banka Slovenije Med bivanjem v ERM II mehanizmu bo torej Banka Slovenije omejena v svojem delovanju in bo najverjetneje morala voditi ekspanzivno denarno politiko. Če želi prevzeti skupno evropsko valuto, bo stabilizacija tečaja medtem nujna. Ker Banka Slovenije v prihodnosti ne bo imela vpliva na stopnjo restriktivnosti denarne politike, dinamiko

39

zniževanja nominalnih in realnih obrestnih mer, bodo morale vlogo, ki jo do vstopa v ERM II opravljala denarna politika Banke Slovenije, prevzeti ostale makroekonomske politike. Tabela 8: Gibanje dolgoročnih obrestnih mer v Sloveniji

Opombe: Dolgoročne obrestne mere so se od marca 2002 naprej v skladu z gibanji inflacije nižale. Poglavitni dejavniki, ki so vplivali na ta trend, so bili zmanjšanje gospodarske in finančne negotovosti zaradi trdne fiskalne in monetarne politike ter zmanjševanja razlik med Slovenijo in evro območjem (ECB Konvergenčno poročilo 2004, 54). 5.2 Ukrepi Vlade RS po vstopu v ERM II Ekspanzivna denarna politika in verjetnost povečanja obsega povpraševanja sta razloga za prilagoditev celotnega sklopa ekonomskih politik, predvsem bi bila potrebna restriktivnejša fiskalna politika in bolj omejevalna dohodkovna politika. Nadaljnje zniževanje inflacije bo zato vedno manj odvisno od denarne in tečajne politike Banke Slovenije, to funkcijo bodo morale namesto nje prevzeti ostale ekonomske politike in zajeziti morebitne inflacijske pritiske tako s strani povpraševanja kot s strani ponudbe. 4.2.1 Fiskalna politika v ERM II Skupen evropski gospodarski prostor zahteva skladnost in koordinacijo med različnimi ekonomskimi politikami znotraj posamezne države in v okviru unije kot celote. Vsaka država članica EU je odgovorna za vodenje lastne fiskalne politike, čeprav mora pri tem upoštevati določila Pakta stabilnosti in rasti22 in sekundarne zakonodaje. Kasneje v okviru

22 Sprejel ga je Evropski svet junija 1997 v Amsterdamu. Pakt določa pravila ekonomske koordinacije in pogoje, pod katerimi se uporablja postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem posamezne države članice EMU. Njegov namen je zagotoviti disciplino držav članic EMU pri upravljanju javnih financ. Države članice zavezuje, da morajo spoštovati srednjeročni cilj glede proračuna s tem, da imajo stalno izravnan proračun ali dosegajo celo proračunski presežek. V primeru nespoštovanja temeljnega pravila lahko ECOFIN določi

40

EMU in še posebej pred tem v obdobju sodelovanja v ERM II ima stanje javnih financ in restriktivnost fiskalne politike pomembno vlogo pri stabilizaciji gospodarstva. To velja še posebej v primeru asimetričnih šokov, ki lahko prizadenejo posamezne države. Neugodna gibanja na področju javnih financ so namreč lahko pomemben vir tečajne nestabilnosti v ERM II mehanizmu. Nevzdržni strukturni primanjkljaj širše opredeljene države bi pomenil neugodno začetno pozicijo Slovenije v obdobju v ERM II, saj bi bili potrebni diskrecijski ukrepi fiskalne politike v smeri zmanjšanja strukturnega primanjkljaja, ki imajo lahko tudi destabilizacijske učinke na izpolnjevanje ostalih maastrichtskih kriterijev kot so inflacija, dolgoročne nominalne obrestne mere in stabilnost tečaja v okviru ERM II. Potreba po izboljšanju javnih financ izhaja tudi iz določil Pakta stabilnosti in rasti. Visok strukturni javnofinančni primanjkljaj namreč ne omogoča avtomatskim stabilizatorjem dovolj prostora za polno delovanje, saj obstaja možnost prekoračitve omejitve proračunskega primanjkljaja na 3% BDP. Vse članice EU pa so zavezane na srednji rok strmeti k doseganju izravnanih proračunov. Fiskalna politika lahko vpliva na stabilizacijo gospodarstva:

- preko diskrecijskih ukrepov, torej z aktivnim poseganjem v gospodarstvo npr. s spreminjanjem davčnih stopenj. Povečanje davkov v gospodarstvu večinoma povzroča neposredne pritiske na rast cen (največ k temu prispeva davek na dodano vrednost). Na cene lahko neposredno vplivajo tudi spremembe trošarin in nadzorovanih cen, posredno pa npr. obdavčitev obresti (preko vpliva na donosnost varčevanja in delno preusmeritev tega v povečanje domačega trošenja). Poleg tega bi povečevanje fiskalnih prihodkov pomenilo povečevanje davčne obremenjenosti gospodarstva in tudi zmanjšanje njegove konkurenčnosti. Da fiskalna politika ne bi povzročala nepotrebnih dodatnih cenovnih pritiskov je zelo pomembno, katere ukrepe namerava uporabiti za fiskalno konsolidacijo. Fiskalna politika namreč v času sodelovanja v ERM II ne sme povzročati dodatnih pritiskov s strani povpraševanja, ki bi se med drugim lahko odrazili na višjih cenah ali pritiskih na spremembo obrestnih mer oziroma deviznega tečaja; in

- preko avtomatskih fiskalnih stabilizatorjev, ki pomenijo spremembe v prihodkih ali

odhodkih, ki niso vezane na spremembe v fiskalni politiki, in izvirajo iz vpliva gospodarskih gibanj na proračunske postavke. Do sprememb prihodkov in odhodkov, ki zagotavljajo avtomatsko prilagajanje cikličnim razmeram, prihaja zaradi značilnosti obdavčevanja in socialnih transferjev, ki jih vsebuje davčni sistem in socialna ureditev. Avtomatični stabilizatorji ne bi smeli generirati dodatnih strukturnih odhodkov v času ugodnih javnofinančnih gibanj. Na prihodke in odhodke javnih financ pa v posameznih letih vplivajo tudi dejavniki, na katere vlada ne more vplivati. Gre predvsem za vplive ekonomskih ciklov na javne finance. V obdobju močne gospodarske rasti (pozitivne proizvodne vrzeli) se prihodki povečujejo in ciklični primanjkljaj se zmanjšuje. Do preobrata pride v obdobju recesije, ko se javnofinančni prihodki avtomatsko zmanjšajo, ciklični primanjkljaj pa poveča. Takšno gibanje je posledica avtomatskih stabilizatorjev in progresivnosti davčnega sistema.

članici kršiteljici sankcijo v znesku 0,2% BDP. O strukturi proračunskih prihodkov in odhodkov pa se lahko odločajo države članice samostojno (Pivk 2004, 33).

41

Med trajanjem sodelovanja v ERM II mora fiskalna politika pri stabilizaciji in spodbujanju gospodarstva delovati v okviru maastrichtskih kriterijev glede proračunskega primanjkljaja (največ 3%) in javnega dolga (največ 60%)23. Kasneje po vstopu v EMU pa se mora ravnati v skladu z Paktom stabilnosti in rasti. Sodeč po trenutnem stanju javnih financ sodi Slovenija med pridružene članice z ugodnejšo fiskalno pozicijo. Vendar je pri tej oceni delež širše opredeljene države v Sloveniji manjši kot v članicah evro območja delno tudi zato, ker je bila konsolidacija še nepopolna. V Sloveniji bi morali k obstoječim štirim blagajnam (državni proračun, ZPIZ, ZZZS in občinski proračuni) dodati še ustrezno konsolidacijo javnih zavodov, kar bi dvignilo delež izdatkov in prihodkov za 0,5% do 0,8% BDP. Leta 2004 je vlada v skladu z revizijo institucionalne klasifikacije širšega sektorja države, izvedeno skupaj z Eurostat, izpeljala vključitev Kapitalske družbe (KAD) in Slovenske odškodninske družbe (SOD) v širši sektor države. Posledično temu sta bila že v septembrskem poročilu o primanjkljaju in dolgu ustrezno povišana obsega javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga, napovedi za obdobje 2004-2007 pa so bile povišane za 0,2% BDP (Vlada RS 2005, 17). Primanjkljaj javnih financ je v Sloveniji pretežno strukturne narave (vladne možnosti na odhodkovni strani omejene, ker je njihovo sestavo težko spreminjati), ciklični primanjkljaj je po ocenah v zadnjem desetletju zanemarljiv. Vpliv gospodarske aktivnosti (ekonomskega cikla) je večji na strani prihodkov kot odhodkov, saj so davki bolj odvisni od gospodarske aktivnosti kot odhodki, kjer je le manjši del (povezan z nezaposlenostjo) ciklične narave. Tako vplivajo spremembe v stanju gospodarskega cikla na javnofinančni položaj predvsem preko vpliva na zbrane prihodke. V Sloveniji je strukturni primanjkljaj javnih financ relativno visok in je bil v predhodnih letih še nekoliko večji. V primeru visokega strukturnega primanjkljaja (blizu meje 3%) ima fiskalna politika zelo malo prostora za delovanje avtomatskih stabilizatorjev, če bi prišlo do neugodnih gospodarskih gibanj (ko je gospodarska rast manjša od potencialne). Zato je izpostavljena tveganju, da preseže največji dovoljeni primanjkljaj v višini 3% BDP oziroma, da bo fiskalna politika omejena pri absorbciji potencialnih asimetričnih šokov. Ocene za Slovenijo kažejo, da bi se ob odsotnosti diskrecijskih ukrepov strukturni primanjkljaj v prihodnosti povečeval. Po Proračunskem memorandumu za 2004-2005 in PEP 2003 pa naj bi se proračunski primanjkljaj izražen v odstotkih BDP (po metodologiji ESA 95) zmanjševal od 1,64% v 2004 na 1,58% v 2005, na 1,30% v 2006 in na 0,66% v letu 2007. Prvotno planirano hitrejše zmanjševanje primanjkljaja je bilo zaradi poslabšanja ekonomskega okolja in dodatnih obveznosti povezanih s članstvom v mednarodnih integracijah preloženo do leta 2007 (Banka Slovenije 2003, 40). Torej se je proračunski primanjkljaj dejansko zmanjševal z drugačno tendenco kot je zapisano v Proračunskem memorandumu za 2004-2005: v obdobju 2002-2003 se je primanjkljaj zmanjšal z 2,4% na 2%, lansko leto 2004 pa je med letom poskočil na 2,3%, zaradi zmanjšanja prilivov iz naslova DDV in carin, vendar je že ob koncu leta znašal le 2,1% (Ministrstvo za finance 2005, 4). V dopolnjenem Konvergenčnem programu vlada napoveduje, da se bo 23 Pri tem je pomembno vedeti, da se navedeni kriteriji nanašajo na širše opredeljeno državo (general government) in ne na ožjo državo (central government). V Sloveniji sestavljajo širšo državo poleg ožje države (državni proračun) še lokalne skupnosti ter ZPIZ in ZZZS.

42

javnofinančni primanjkljaj do leta 2007 znižal na 1,1%, postopno pa se bo hkrati zniževal tudi strukturni primanjkljaj iz 1,7% v letu 2004 na 1,0% v letu 2007. Javnofinančna politika bo v obdobju 2004-2007 usmerjena v zagotavljanje dolgoročne vzdržnosti javnih financ. Cilj je postopno doseči stabilno stanje blizu strukturnega javnofinančnega ravnovesja. Slednje sicer v tem obdobju še ne bo doseženo zaradi naslednjih omejitev:

- visokega deleža fiksnih izdatkov v javnih financah, - obveznosti, ki izhajajo iz članstva v EU in NATO, in - potrebe po zagotavljanju sofinanciranja za črpanje sredstev iz proračuna EU.

Tabela 9: Proračunski primanjkljaj Slovenije (metodologija ESA 95) v % BDP 2003 Ocena

2004 Napoved

2005 Napoved

2006 Napoved

2007 Presežek/Primanjkljaj - 2,0 - 2,1

(-1,9)* - 2,0 - 1,8 - 1,1

Prihodki 46,2 46,1 46,0 45,6 46,3

Davki 25,2 25,0 24,5 24,4 24,4 Prispevki za socialno varnost

15,2 14,6 14,5 14,2 14,2

Ostalo 5,8 6,5 7,0 7,0 7,7 Odhodki 48,2 48,2 48,0 47,4 47,4

Za kolektivno potrošnjo 8,4 8,3 8,3 8,1 7,9 Socialni transferi 17,2 17,0 16,7 16,4 16,1 Izdatki za obresti 2,1 1,9 1,8 1,7 1,6 Bruto investicije 2,8 2,9 2,9 2,8 3,0 Ostalo 17,7 18,1 18,3 18,4 18,8

Opombe: Podatki v tabeli temeljijo na predvidevanjih iz januarske dopolnitve Konvergenčnega programa iz leta 2005. *) Dejanski proračunski primanjkljaj v letu 2004 je znašal 1,9% BDP (Bilten BS 2005, 10). Vir: Vlada RS, 2005. Iz zgornje tabele je razvidno, da bo predvideno zniževanje primanjkljaja sektorja širše države doseženo predvsem s postopnim zniževanjem deleža odhodkov v BDP v letih 2005 in 2006, pri čemer se bo v tem obdobju začasno znižal tudi delež prihodkov v BDP kot posledica uveljavitve davčne reforme in manjših prilivov iz naslova DDV. Na odhodkovni strani ukrepi zadevajo predvsem socialne transfere in plače, k čemur naj bi pripomogla politika nadaljnje deindeksacije. Predvideno je tudi zmanjšanje deleža izdatkov za obresti (Bilten BS 2005, 10). V obdobju 2005-2007 bo delež prihodkov širšega sektorja države najprej upadel na 45,6% do leta 2006 kot posledica sprejete davčne reforme in vpliva vstopa v EU (manjši prihodki od carin in prihodki od DDV, ki so vezani na uvoz iz držav EU), nato pa se bo dvignil v letu 2007 v skladu s slovenskimi pričakovanji glede naslednje finančne perspektive 2007-2013 (NFP). Na gibanje prihodkov bo vplivala tudi počasnejša rast plač, zaradi katere se bo znižal delež prispevkov za socialno varnost. Na odhodkovni

43

strani pa je večji del izdatkov fiksen, zato je zelo malo prostora za njihovo hitro omejevanje oziroma prilagajanje. Velik del izdatkov je indeksiran (Vlada RS 2005, 19). Prestrukturiranje javnofinančnih odhodkov je torej nujno, saj je še vedno skoraj 90 odstotkov slovenskega proračuna vnaprej predvidenega za natančno določene namene. Povečevanje fleksibilnega dela proračuna bo nujno za hitrejše prestrukturiranje in večjo gospodarsko rast države. Če bodo stopnje rasti, tako kot predvideva strategija (SRGS) v naslednjih dveh letih pri nas le 4 odstotke letno, se bo moral del fiksnih proračunskih izdatkov zmanjšati. Za višjo gospodarsko rast, pa bo potrebno te izdatke še bolj drastično zmanjšati. Država bo morala močno zategniti pas, najverjetneje z zmanjševanjem nekaterih socialnih izdatkov, ker ima Slovenija trenutno preveč »sociale« kot ji to dopušča njena stopnja gospodarske razvitosti in gospodarska rast (Petrovčič 2004, 24). Z vidika izpolnjevanja maastrichtskih kriterijev in kasneje sledenju pravilom Pakta stabilnosti in rasti to pomeni, da je potrebna konsolidacija javnih financ v smeri izravnavanja prihodkov in odhodkov oz. premik proti stanju presežkov v javnih financah. Zato je srednjeročni cilj vlade doseganje uravnoteženega proračuna z ničelnim strukturnim primanjkljajem. To bo omogočalo večjo odzivnost fiskalne politike na potrebe, ki izhajajo iz stanja ekonomskega cikla. V ta namen bi bilo potrebno povečati pomen in možnost uporabe fiskalnega stabilizatorja. Konsolidacija javnih financ oziroma ohranjanje vzdržnega stanja javnih financ bi morala temeljiti na zmanjševanju odhodkov. To je zahtevnejša naloga od povečanja prihodkov, saj je v Sloveniji večina odhodkov zakonsko opredeljenih in je za njihovo prilagoditev potrebna sprememba ustreznih pravnih podlag. Omejevanje izdatkov za plače je primer, ki je na kratek ali srednji rok težko izvedljiv. Na kratek rok je lahko učinkovitejši ukrep zmanjševanje števila zaposlenih oziroma vsaj omejevanje novih zaposlitev. Zato si bo vlada RS prizadevala za spreminjanje usklajevalnega mehanizma plač v javnem sektorju in spremembe mehanizma valorizacije transferov z namenom, da se ohrani javnofinančna vzdržnost in realna raven tistih transferov, ki zagotavljajo preživetje. Medtem pa med ukrepe, ki so lahko hitreje uveljavljeni, sodi krčenje investicijskih izdatkov. Ti pa imajo lahko posledice na dolgoročno gospodarsko rast, zato si bo Vlada RS prizadevala za omejevanje ne-investicijske javne porabe (sredstva za nabavo blaga in storitev). Rast javnofinančnih odhodkov bi torej morala biti v prihodnjih letih počasnejša, s čemer bi fiskalna politika prispevala k stabilnemu gospodarskemu okolju. Na prihodkovni strani proračuna pa vlada namerava zmanjšati davčno obremenitev dela in povečati davčne spodbude za področje raziskovanja in razvoja, kar naj bi povečalo konkurenčno sposobnost in razvojni potencial gospodarstva. Ker tekoči proračunski primanjkljaji povečujejo javni dolg, se ob tem povečujejo tudi stroški financiranja. Financiranje primanjkljaja širše države pa je lahko vir nestabilnosti v ERM II. Slovenija glede javnofinančnega primanjkljaja izpolnjuje maastrichtski kriterij primanjkljaja pod 3% BDP. Postavlja se vprašanje, ali lahko potreba po financiranju javnofinančnega primanjkljaja v prihodnosti povzroči makroekonomska neravnovesja, ki bi lahko ogrozila doseganje ostalih konvergenčnih kriterijev, predvsem stabilnosti deviznega tečaja in sodelovanja v ERM II. Relativna velikost dolga je bistvena pri ocenjevanju vzdržnosti javnih financ, zato je pomembno, da je dolgoročno majhen. Raven javnega dolga je v Sloveniji nizka in ni

44

pričakovati večjih sprememb v prihodnosti. Čeprav bi večje povečanje dolga RS lahko izhajalo iz vnovčevanja javnih garancij RS, ki znašajo v celotnem obsegu več kot 6% BDP. Vendar je glavnina zunanjega dolga RS v evrih, plačila glavnic pa bodo večinoma dospela v času ko bo Slovenija že prevzela evro. Zato je breme javnega dolga in njegov pritisk na fiskalno pozicijo dokaj skromen. Ker je večina javnega dolga nominirana v tolarjih in evrih je tudi rizičnost povečanja javnega dolga zaradi sprememb med valutnih odnosov majhna. Zaradi visokih obresti, ki po mednarodnih standardih znašajo 2,5% BDP in negativnega primarnega deficita, si mora Slovenija še dodatno prizadevati za ohranjanje dolga na tej ravni oziroma za njegovo prestrukturiranje (Čufer et al. 2004, 31). Tabela 10: Javni dolg Slovenije (po metodologiji ESA 95) v % BDP 2003 2004 Napoved

2005 Napoved

2006 Napoved

2007 Raven bruto dolga 29,4 30,2

(29,4)* 30,7 30,9 29,7

Spremembe bruto dolga

-0,1 0,8 0,5 0,2 - 1,2

Dejavniki, ki prispevajo k spremembam bruto dolga

Primarni saldo 0,5 0,6 0,6 0,3 - 0,3 Neto plačila obresti 1,5 1,5 1,5 1,5 1,4 Prispevek nominalne rasti BDP

- 2,2 - 2,1 - 2,0 - 1,9 - 2,0

Drugi dejavniki 0,1 0,8 0,4 0,3 - 0,3 Implicitna obrestna mera dolga

6,7 6,0 5,3 5,1 4,8

Opombe: Podatki v tabeli temeljijo na predvidevanjih iz januarske dopolnitve Konvergenčnega programa iz leta 2005. *) Realizirani dolg države leta 2004 je bil 29,4% BDP (Bilten BS 2005, 9). Vir: Vlada RS, 2005. Iz tabele je razvidno, da lahko pričakujemo, da bo dolg države do leta 2006 še naraščal in dosegel raven 30,6% BDP, zatem pa bo začel upadati. Dinamiko dolga je mogoče prvenstveno pojasniti z gibanjem primanjkljaja centralne države. Pričakuje se, da bo leta 2005 centralna država prevzela dolg ZZZS ter nekaterih javnih zavodov s področja zdravstva v znesku, ne večjem od 40 milijard tolarjev, po letu 2006 pa bo dolg države postopoma padal. V primerjavi z drugimi državami članicami EU je dolg države relativno majhen. Odplačilni profil je pretežno dolgoročen in v času enakomerno razporejen (Vlada RS 2005, 27). Financiranje primanjkljaja širše države bi lahko povzročilo pritiske na stabilnost deviznega tečaja in uspešnost sodelovanja v ERM II, ne glede ali gre za zadolževanje doma ali v tujini, v tolarjih ali devizah. Zadolževanje države v tujini pomeni dodatni finančni pritok iz tujine, kar povečuje ponudbo deviz in sterilizacijske stroške. Povečana ponudba deviz na domačem trgu pa povzroča apreciacijo domače valute. V tečajni ureditvi kot je ERM II, mora centralna banka intervenirati, da zadrži tečaj znotraj dovoljenega razpona nihanja. Pogoste intervencije pa v tečajni ureditvi ERM II niso zaželene. Podobno neugodne

45

posledice ima tudi financiranje primanjkljaja širše države z domačimi viri. Domače zadolževanje države lahko povzroči:

- ali povečanje domačega kreditiranja v primeru akomodativne denarne politike, kar lahko privede do povečanega trošenja ter posledično do višje inflacije in poslabšanja tekočega računa plačilne bilance;

- ali izrivanje ("crowding out") kreditiranja ostalih domačih sektorjev in povzroči finančne pritoke iz tujine namenjene zasebnemu sektorju. Povečani finančni pritoki povečujejo ponudbo deviz na domačem trgu in s tem pritiske na apreciacijo domače valute.

Tabela 11: Gibanje zunanjega in notranjega dolga Slovenije

Financiranje javnofinančnega primanjkljaja je leta 2004 potekalo v glavnem preko neto izdaj vrednostnih papirjev na domačem trgu. Neto zadolževanje je znašalo 89 milijard SIT, pri čemer se je neto zadolženost na domačem trgu povečala za 140 milijard SIT, do tujine pa zmanjšala za 51 milijard SIT. Glede na program financiranja vlada pričakuje, da se bo nadaljnje znižanje deleža zunanjega dolga nadaljevalo tudi v letu 2005 (Bilten BS 2005, 13).

Ker je v Sloveniji domač finančni trg plitek (široki denar predstavlja približno 60% BDP, bilančna vsota bank in hranilnic pa 80% BDP) ima javnofinančno zadolževanje še toliko večji vpliv na domač finančni trg oziroma kreditiranje kot pa v državah, kjer je finančni trg dovolj globok. Financiranje javnofinančnega primanjkljaja lahko ne glede na način zadolževanja povzroči makroekonomska neravnovesja, ki se kažejo v naraščanju inflacije, obrestnih mer in poslabšanju zunanjega ravnovesja. S tem se neposredno in posredno otežuje izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev. Še toliko bolj, ker so možnosti denarne politike v razmerah prostega pretoka kapitala in potrebe po vzdrževanju stabilnega deviznega tečaja vse bolj omejene. Vzdrževanje stabilnega deviznega tečaja in konvergenca obrestnih mer zahtevata vse bolj ekspanzivno denarno politiko, hkrati s tem pa postaja vse manj učinkovita tudi sterilizirana intervencija (Čufer et al. 2004, 37). 4.2.2 Dohodkovna politika v ERM II Dohodkovna politika je, skupaj s fiskalno politiko, ključni element pri zagotavljanju stabilnih razmer gospodarjenja v ERM II, predvsem pri preprečevanju eventualnega povečanega agregatnega povpraševanja. Pomembno neposredno prispeva tudi k izpolnjevanju maastrichtskih kriterijev. Pri tem mora predvsem:

- zagotavljati zadostno fleksibilnost na trgu dela v primeru asimetričnih šokov; - preprečevati stroškovne pritiske, ki vplivajo na cene, slabijo konkurenčnost in

slabšajo položaj javnih financ; ter - omejevati presežne pritiske s strani povpraševanja na trgu blaga in storitev.

46

Zelo pomemben korak za povečanje fleksibilnosti trga dela, prilagodljivosti javnofinančnih izdatkov in vzdržno zniževanje inflacije je deindeksacija plač. Le-ta je eden od najpomembnejših dejavnikov, ki omejujejo fleksibilnost na trgu dela v Sloveniji. V preteklosti so se plače usklajevale z realizirano inflacijo. Novi dogovor socialnih partnerjev s področja javnega sektorja pa od leta 2004 naprej določa delno deindeksacijo plač. Kar pomeni, da se bodo izhodiščne plače tudi v prihodnje deloma usklajevale z realizirano inflacijo, vendar na upoštevanju treh enakovrednih elementov – domače inflacije, inflacije v izbranih državah članicah EU in rasti tečaja evra. V smislu postopnega opuščanja vezave izhodiščnih plač na preteklo inflacijo je takšen način sprejemljiv, socialni partnerji pa bi si morali v prihodnjih pogajanjih prizadevati za prehod v celoti na usklajevanje plač s pričakovano inflacijo. Postopna deindeksacija plač dolgoročno zmanjšuje inflacijske pritiske, ima pa tudi pomemben demonstracijski in pozitiven vpliv na zmanjšanje inflacijskih stopenj. Enako se je od avgusta 2004 naprej začel v gospodarskih dejavnostih uporabljati dogovor o politiki plač v zasebnem sektorju, na podlagi katerega se bodo v letu 2005 plače usklajevale precej drugače kot do sedaj. Namesto usklajevanja izhodiščnih plač za dogovorjeno stopnjo rasti cen se bodo usklajevale bruto plače zaposlenih, plačanih po kolektivnih pogodbah, in sicer za enak nominalni bruto dodatek. Takšno nominalno letno prilagoditev plač imajo tudi v Evropi (Turk 2004, 19). Stroški dela, med katerimi plače predstavljajo najpomembnejši delež, vplivajo na izdatke delodajalcev. V primeru menjalnega sektorja to neposredno vpliva na konkurenčnost ter s tem na poslovni izid podjetij in njihove poslovne odločitve. Ker se mora zasebni sektor zaradi izpostavljenosti konkurenci prilagajati cikličnim razmeram oziroma asimetričnim šokom tudi na področju stroškov dela, so predvsem plače v javnem sektorju tiste, pri katerih si mora vlada prizadevati za povečano fleksibilnost. V nemenjalnem sektorju (sem spadata celotni javni sektor in del zasebnega sektorja) obstajata nižja raven konkurence in produktivnosti, zato se dodatni stroški – tudi stroški dela, ki predstavljajo velik delež v celotnih stroških – laže in bolj celovito prenašajo v cene nemenjalnega sektorja. V primeru javnega sektorja pa visoki stroški dela vplivajo tudi na izdatke državnega proračuna. To še posebej velja za obdobje poslabšanih pogojev poslovanja, v katerih se lahko znajde gospodarstvo v primeru asimetričnih šokov. Poleg postopne deindeksacije plač bo imela pomembno vlogo pri zagotavljanju večje odzivnosti trga dela na asimetrične šoke tudi njegova institucionalna ureditev, ki bi morala skladno z ustrezno davčno zakonodajo zagotavljati večjo fleksibilnost delodajalcev na področju zaposlovanja. Neprilagodljivost trga dela je lahko velika in pomembna ovira za prilagodljivost gospodarstva na slabše gospodarske razmere. Dodatne prilagoditve bodo morale biti usmerjene v povečanje mobilnosti zaposlenih in krepitev ne tipičnih oblik zaposlovanja. K večji fleksibilnosti trga dela bodo tako prispevali tudi primerni ukrepi politike zaposlovanja usmerjeni k zmanjšanju strukturne brezposelnosti, povečana fleksibilnost upravljanja s človeškimi viri v javnem sektorju in manjša rigridnost oblikovanja plač. Tudi dogovor o politiki plač za zasebni sektor bi moral biti zasnovan na individualnih in kolektivnih pogodbah dejavnosti in podjetij, ki bi bile usmerjene v stimulativno plačilno politiko oziroma nagrajevanja zaposlenih na podlagi doseganja boljših delovnih in poslovnih rezultatov. Ker plače pomembno določajo obseg trošenja gospodinjstev se morajo socialni partnerji ne samo pri pogajanjih o izhodiščnih plačah, temveč tudi pri pogajanjih o drugih elementih stroškov dela zavedati, da z omejevanjem le-

47

teh v obdobju sodelovanja v ERM II prispevajo tudi svoj delež k preprečevanju presežnih pritiskov na strani agregatnega trošenja (Čufer et al. 2004, 38). Socialni partnerji so konec aprila 2003 sklenili tudi »Socialni sporazum za obdobje 2003-2005« in v njem dogovorili dolgoročni cilj zaostajanja realne bruto plače na zaposlenega za rastjo produktivnosti dela za najmanj eno odstotno točko. Na tej podlagi se sprejemajo plačni dogovori v javnem in v zasebnem sektorju (Vlada RS 2005, 7). Socialni partnerji v zasebnem sektorju so ob koncu aprila 2004, podobno kot julija 2003 socialni partnerji v javnem sektorju, sklenili dogovor o usklajevanju plač, ki pomeni odmik od dosedanje prakse indeksacije plač s preteklo inflacijo. Zelo pomembno je, da bodo plače oziroma stroški kot do sedaj zaostajali za rastjo produktivnosti, ker edino s tem ne bi bila ogrožena konkurenčnost Slovenije na mednarodnem trgu. Torej, plače ne bodo smele rasti skupaj s cenami, saj bi s tem izničile vse učinke večje produktivnosti (Petrovčič 2004, 37). Fiksni tečaj namreč zahteva, da se večji prihodek oziroma profit zagotovi le s spremembami v realnem sektorju, kar pomeni, z višjo produktivnostjo in učinkovitejšo proizvodnjo (Savin 2003, 9). Po opravljenih simulacijah Banke Slovenije bi rast plač za dodatno odstotno točko povečalo slovensko inflacijo za 0,2 odstotne točke v istem letu po njihovem zvišanju. Če bi se v primeru dodatne rasti plač povečala tudi poraba gospodinjstev za 0,2 odstotne točke, tedaj pa bi se inflacija enem letu okrepila kar za 0,6 odstotne točke (Jurančič 2004, 14). Realna rast bruto plače na zaposlenega je bila v letu 2004 2-odstotna, s čimer je bil presežen cilj Socialnega sporazuma o zaostajanju rasti plač za rastjo produktivnosti. V zasebnem sektorju se je realna bruto plača na zaposlenega povečala za 3,1%, predvsem zaradi ugodnejše konjunkture, kar se je odrazilo v izplačilih ob koncu leta, k rasti plač pa je prispevalo tudi pet delovnih dni več v primerjavi s preteklim letom. Na skromnejšo skupno rast realne bruto plače na zaposlenega je vplivalo predvsem gibanje plač v javnem sektorju, saj je bila realna bruto plača na zaposlenega v javnem sektorju v letu 2004 realno za 0,8% nižja kot v letu 2003 (UMAR 2005, 4). 4.3 Koordinacija delovanja Vlade RS in Banke Slovenije v ERM II Ustrezna kombinacija ekonomskih politik in njihova časovna usklajenost sta ključna za uspešno sodelovanje v ERM II. Če bodo makroekonomske politike delovale usklajeno, potem politika deviznega tečaja ne bo imela negativnih učinkov. V kolikor pa temu pogoju ne bi bilo zadoščeno, bo stabilnost deviznega tečaja povzročala bistveno močnejšo realno apreciacijo in s tem večji pritisk na konkurenčnost podjetij menjalnega sektorja (Jenko 2004,1). Usklajeno delovanje bo omogočilo tudi ustrezno ravnanje ob potencialnih šokih, ki bo izravnalo njihove vplive. Vendar bo najtežje breme nosila prav fiskalna politika. Zato je pomembno ohranjanje trenda zmanjševanja strukturnega javnofinančnega primanjkljaja še vnaprej. Pri tem je znano, da ostale ekonomske politike, na krajši rok, po načinu ukrepanja ter s svojim učinkovanjem, ne dosegajo fleksibilnosti, ki jo ima denarna politika. Za spremembe v fiskalni politiki je potrebno več časa, saj so postopki usklajevanja na vladni ravni ter iskanje podpore na parlamentarni ravni zamudni in dolgotrajni. Podobno velja tudi za dohodkovno politiko. Spremembe denarne politike so lahko hitrejše, saj je institucionalna struktura preprostejša.

48

Upoštevati je potrebno, da različne ekonomske politike potrebujejo različna časovna obdobja za prilagoditev ustrezni kombinaciji ekonomskih politik. Dveletni proračun (pomemben je proračun širše države in ne samo ožje države) že močno determinira uspešnost sodelovanja v ERM II. Zato je pomembno, da vsebuje naslednja elementa:

- Znižanje strukturnega javnofinančnega primanjkljaja, ki temelji na zmanjšanju strukturnih odhodkov (sredstva za nabavo blaga in storitev, plače v javnem sektorju in socialni transferi);

- Povečano prilagodljivost proračuna, ki zmanjšuje fiksne odhodke in omogoča avtomatičnim stabilizatorjem pomembnejšo proticiklično vlogo.

Tabela 12: Skupni učinki proračunskih prilagoditev v obdobju 2004-2007

v % BDP 2004 Napoved 2005 Napoved 2006 Napoved 2007 Prestrukturiranje odhodkov

0,2 0,3 0,6 0,9

Znižanje odhodkov

0,2 0,3 0,4 0,5

Skupaj prilagoditev

0,4 0,6 1,0 1,3

Vir: Vlada RS, 2005. Nujnost, da bi bile javne finance ob normalnem gospodarskem ciklu izravnane ali celo v rahlem presežku izhaja iz potrebe, da bi se lahko v primeru slabe gospodarske rasti izdatki povečevali na račun nabranih rezerv iz časov dobrih gospodarskih rezultatov. Če bi bili pri sedanji razmeroma dobri gospodarski rasti še prihodnjih pet let na ravni proračunskega primanjkljaja od 1,5 do 2 odstotka, bi lahko ob morebitni nižji, 1 ali 2 odstotni gospodarski rasti, ki bi prinesla tudi večjo brezposelnost, presegli mejo 3 odstotkov proračunskega primanjkljaja kot ga določa Pakt stabilnosti in rasti (Petrovčič 2004, 17). Popolna deindeksacija bi morala biti prioriteta dohodkovne politike. Indeksacija slovensko ekonomijo bistveno izpostavlja tveganjem, da se na simetrične šoke odzove drugače kot ostale trenutne in potencialne države članice evro območja, s trajnejšimi in bolj škodljivimi posledicami, tako na področju cenovne stabilnosti kot konkurenčnosti. Vlada RS si bo prizadevala omejiti tudi stroškovne pritiske, ki izvirajo iz nadzorovanih cen (ki se oblikujejo pod njenim posrednim in neposrednim vplivom glede na stopnjo udeležbe države v podjetjih) ter zmanjšanja davčnih obremenitev (predvsem plač). Posredno in neposredno nadzorovane cene ne bi smele rasti hitreje kot znaša stopnja inflacije za zadostitev maastrichtskega kriterija. Za omejevanje posrednih vplivov bo vodila usklajeno politiko trošarin in taks. Z aktivnim uresničevanjem strukturnih reform pa bo vplivala na vzpostavljanje večje konkurence v sektorjih, kjer ta še ne obstaja v zadostnem obsegu. Pomembno je, da ostale ekonomske politike nadomestijo vlogo denarne politike, še preden slednja postane ekspanzivnejša.

49

6 ODZIV SLOVENSKIH PODJETIJ 5.1 Kaj se je (se bo) spremenilo za slovenska podjetja? Če bo ekonomska politika uspešna bo slovensko gospodarstvo lahko zdržalo samo z realno apreciacijo, ker bo stopnja inflacije v Sloveniji v povprečju še vedno nekoliko višja od inflacije na evro območju. Če bo slovensko gospodarstvo uspelo to razliko med stopnjami inflacije zapolniti z večjo produktivnostjo, potem realna apreciacija ne bo pomenila zmanjšanja konkurenčne sposobnosti in ne bo potrebna nominalna depreciacija deviznega tečaja. V primeru neuspešne ekonomske politike, prehitre rasti plač in posledično manjše slovenske produktivnost od evropske, bi se sprožili pritiski na tečaj tolarja proti evru. Tiste svobode, ki jo je imela Slovenija do pred kratkim, ko je lahko hkrati devizni tečaj in obrestne mere prilagajala evropski inflaciji, ni več. Ker bo stečaj stabilen se obrestne mere ne bodo bistveno razlikovale od evropskih (razen za premijo tveganja). V prihodnje se bodo morale obresti prilagajati tečaju in ne kot do sedaj, ko se je tečaj prilagajal obrestnim meram. Zato bodo morale biti druge ekonomske politike usmerjene tako, da ne bodo povečevale težav. Davčni sektor torej bo smel ustvarjati možnosti za dodatne davčne obremenitve gospodarstva, ker bi šle te neposredno v stroške in cene, po drugi strani pa ne sme biti rast izdatkov države višja od splošne nominalne rasti bruto domačega proizvoda. Zato tudi plače ne smejo rasti skupaj s cenami, saj bi tako izničile vse učinke večje produktivnosti (Petrovčič 2004, 37). Za slovensko gospodarstvo je ključnega pomena, da ostane razmerje tolar proti evru čim bolj umirjeno, ker je kratkoročna nihanja tečaja na ravni posameznega ekonomskega subjekta težko amortizirati. Pri tem so za izvoznike posebej nevarni apreciacijski premiki tolarja, kar je možno pričakovati, če bo evropska inflacija še nižja, kot je vlada predvidevala v času načrtovanja scenarija vstopa v ERM II. Struktura slovenskega gospodarstva je v veliki meri enaka strukturi povprečnega gospodarstva EMU, kar pomeni, da imajo storitve dominanten delež in da se vse več industrijskih panog približuje skupini tehnološko razvitih. Trgovinsko je slovensko gospodarstvo močno povezano z gospodarstvom Evropske unije, kamor plasira več kot 60 odstotkov izvoza in od koder tudi največ uvaža. To pomeni, da bi v primeru šokov, ki bi prizadeli območje evra, Slovenija delila gospodarsko usodo celotnega evro območja. Vstop Slovenije v ERM II ima za podjetja tri ključne koristi (Savin 2003, 68):

- zmanjšanje transakcijskih stroškov v zvezi z menjavo valut; - reduciranje valutnega tveganja (kar naj bi omogočilo večje tuje investiranje v

domači ekonomski prostor); in - povečano transparentnost pri primerjavi cen blaga, storitev in vseh oblik realne in

finančne aktive. Zaradi fiksiranja tečaja se bodo znižala tudi tveganja spremembe obrestne mere in s tem povezani stroški tovrstnega zavarovanja. Poleg tega pa bo ta druga faza monetarne integracije primerna predvsem za začetek uvajanj evra v slovenska podjetja. Podjetja bodo imela dovolj časa, da se zanj temeljito pripravijo. Za zahteven prevzem evra bodo morala začeti izvajati potrebne tehnične postopke (v kolikor jih še niso), saj za razliko od držav v

50

evro območju Slovenija ne bo imela prehodnega obdobja, v katerem bi kot plačilno sredstvo veljali obe valuti, tolar in evro (Ferlinc 2002, 72). Vpliv ERM II na gospodarstvo bo odvisen predvsem od tega, kako bo država uspela zniževati inflacijo. Zelo pomembno je, da bo tečaj vplival na inflacijska pričakovanja tako, da jih bo zniževal. Vstop države v tečajni mehanizem ERM II sam po sebi ne bo imel kakšnega večjega in drastičnega vpliva na poslovanje podjetij. Na poslabšanje poslovanja podjetja bi lahko vplivalo le večje odstopanje med fiksnim tečajem in tečajem, ki bi veljal pod predpostavko drsečega tečaja. Posledična apreciacija tečaja bi lahko vplivala na rezultate poslovnih izidov tistih podjetij, ki imajo že sedaj precejšen ali celoten del izdelkov/storitev denominiranih v evrih. Slovenska podjetja v večini menijo, da ERM II ne bo vplival na njihovo poslovanje, vendar poudarjajo na nujnost usklajevanja makroekonomskih politik in njihovo ustrezno izpolnjevanje za uspešno podporo podjetjem. 5.2 Katera podjetja bodo imela probleme v poslovanju (če sploh katera)? Nekateri »čisti« neto izvozniki bi si želeli kasnejše fiksiranje deviznega tečaja kot tudi določitev centralne paritete na višji ravni, tam okoli 245 SIT/EUR. Saj bi jim drsenje tečaja še za nekaj časa omogočalo njihovo sprotno prilagajanje konkurenčnosti tujim tekmecem. Ker pa je tečaj tolarja proti evru že fiksiran, bo konkurenčnost izvoznikov v celoti odvisna od vhodnih tolarskih cen. Fiksen tečaj za izvoznike tudi vedno pomeni povečano obremenitev, čeprav je po mnenju nekaterih le-ta v večji meri odvisna od njihovih izplačanih plač v evrih (ki prehitro naraščajo) in ne od deviznega tečaja. Za neto izvoznike je pomembno predvsem, da je določen tečaj stabilen, saj so nanj vezani vsi prihodki podjetja. Tudi pri prodaji na domačem trgu cen ne morejo več oblikovati le na podlagi domače inflacije, ampak tudi glede na tečaj evra, ker so meje države že povsem odprte. Drugače pa je pri odhodkih, kjer so vsaj stroški dela odvisni od politike plač. Čimprejšnji vstop v evro območje ima torej določene prednosti za podjetje, ker bi s tem lahko nekatere druge stroške (predvsem plače in določene storitve) preračunali v evre. S tem bi uravnovesili stroškovni in prihodkovni del. Kljub temu pa izvoznike nekoliko skrbi, da bi lahko stroški, ki so še v tolarjih in pod vplivom inflacije, ustvarili škarje in tako nekoliko oklestili dobiček družbe. Tistim izvoznikom, ki na evropskem trgu poslujejo v večjem obsegu že dalj časa pa fiksen tečaj predstavlja večjo stabilnost v poslovanju in pomembno sidro za umirjanje domače inflacije in zato odločno podpirajo vstop države v ERM II (Delo Gospodarska redakcija 2004, 13). Teoretično gledano so uvozniki s fiksnim tečajem neposredno pridobili več, izvozniki manj. Na dolgi rok, pa posredno vsi pridobijo. Vendar bodo morali izvozniki zmanjšati rast plač. Če so jim sedaj rasle plače z 8 odstotki, jim bodo v prihodnje s 6 odstotki, ali pa bodo morali občutno dvigniti produktivnost (Petrovčič 2004, 37). Ker se slovensko gospodarstvo trenutno sooča z ostro konkurenco na mednarodnih trgih, bo zato morala država nujno voditi ustrezno plačilno politiko, ki bo omogočala slovenskemu gospodarstvu konkurenčnost in vlaganje ustvarjene dodane vrednosti v nadaljni razvoj. Država bo, bolj kot je bila do sedaj, zavezana k vodenju takšne denarne politike, ki bo pomenila večjo stabilizacijo pogojev gospodarjenja in pogojev poslovanja s preostalim svetom. Predvsem bo poudarjala nižjo inflacijo in nižje obrestne mere. Tečaj

51

evra bo bolj predvidljiv, kar bo olajšalo podjetjem načrtovanje njihovih cenovnih politik za tuje trge in s tem pozitivno vplivalo na njihovo konkurenčnost. Povečala se bo tudi preglednost cen. Sam vstop v ERM II na poslovanje slovenskih podjetij ne bo drastično vplival, učinki vstopa države v ERM II bodo vplivali na podjetja le bolj z vidika vplivov na področju inflacije in politike plač (Praprotnik 2004, 2). Lahko pa bi fiksni tečaj v prihodnosti tudi zavrl gospodarsko rast, če strukturne spremembe ne bodo omogočale večje prilagodljivosti in produktivnosti gospodarstva (Petrovčič 2004, 17).

52

7 SKLEP Z 28. junijem 2004 je Slovenija vstopila v ERM II v prvi skupini novih članic EU, skupaj z Estonijo in Litvo, kar predstavlja pomemben in nujen korak na poti do prevzema evra. V skladu z zavezo Banke Slovenije ter s skupnim programom Banke Slovenije in Vlade Republike Slovenije je Slovenija po pogajanjih z Evropsko centralno banko, Evropsko komisijo ter centralnimi bankami članic EMU določila centralno pariteto 239,640 SIT za 1 EUR z dogovorjenimi mejami odstopanj v pasu ±15%. Skupna ocena je bila, da tržni tečaj tolarja v zadostni meri odraža realno ravnovesje, zato je bil centralni tečaj določen glede na tekočo raven tržnega tečaja. Z trenutkom vstopa Slovenije v tečajni mehanizem ERM II je prišlo do prekinitve trendne depreciacije domače valute. Majhna odstopanja med tujimi in domačimi obrestnimi merami pa so omogočila stabilizacijo deviznega tečaja takoj po vstopu v tečajni mehanizem ERM II. Po vstopu je postala politika obrestnih mer podrejena politiki deviznega tečaja v pogojih, kot jih določa tečajni mehanizem ERM II. Stabiliziranje deviznega tečaja od tedaj predstavlja nominalno sidro, pri čemer je za njegovo vzdržnost potrebna koordinacija vseh makroekonomskih politik. Relativno zgoden vstop so omogočile ugodne projekcije inflacijskih gibanj ter ustrezna in kredibilna koordinacija med denarno politiko Banke Slovenije in fiskalno politiko Vlade Republike Slovenije. Ob vstopu v ERM II se je Republika Slovenija v izjavi ERM II odbora zavezala k nadaljevanju uveljavljanja ukrepov za vzdržno zniževanje inflacije, na vzdrževanje konkurenčnosti z nadzorom nad domačimi stroški, na odločilno vlogo fiskalne politike pri obvladovanju povpraševanja in na pravočasno uveljavljanje strukturnih reform, ki krepijo prilagodljivost gospodarstva. Za slovensko inflacijo lahko rečemo, da jo je do sedaj spodbujala predvsem indeksacija plač in oblikovanje cen v nemenjalnem sektorju (notranji vzroki) ter v letu 2004 predvsem draga nafta in surovine (zunanji vzroki). Vendar se Slovenija z trendom dezinflacije uspešno in postopoma približuje izpolnjevanju maastrichtskega inflacijskega kriterija. Dosedanje znižanje inflacije je bilo doseženo na vzdržen način, na kar kažejo ohranjena makroekonomska ravnovesja. Tudi pričakovanja glede gibanja cen v prihodnje so optimistična. Brez takojšnjega in ustreznega odziva razpoložljivih makroekonomskih politik bi že majhen šok z inflacijskimi učinki ogrozil izpolnjevanje tega kriterija. Glede domačih dejavnikov je očitno, da bi bil kriterij cenovne stabilnosti presežen v primeru prekomernega porasta domačega trošenja do katerega bi lahko prišlo ob nezaželenih šokih na strani plač (pospešena rast), spremenjenega obnašanja rezidentov ob napovedanih davčnih reformah ter prekomernega trošenja države. Potencialno močan dejavnik je lahko tudi inflacija kontroliranih cen, tako zaradi neposrednega učinka na raven cen, kot tudi posrednega učinka transmisije na proste cene. Tudi cene nafte močno vplivajo na inflacijo, če gre za velike poraste, kot smo jim bili priča v zadnjem času. Ker pa ne povišajo samo raven cen, lahko pride do dodatnega prenosa cen na plače, večji stroški dela pa utegnejo sprožiti nov inflacijski cikel. Vendar že začeto in pričakovano nadaljevanje dvigovanja obrestnih mer v svetu deluje v smeri proti možnosti realizacije takšnih tveganj. Pričakovani trend zmanjševanja inflacije je v skladu z izpolnjevanjem kriterija cenovne stabilnosti pred drugim polletjem leta 2006. Iz domačih in tujih ocen izhaja, da so dosežene nizke stopnje inflacije vzdržne, saj sam proces dezinflacije ni povzročil večjih makroekonomskih neravnovesij. Zato se pričakuje nadaljevanje izvajanja in krepitve dosedanjih ekonomskih politik, ki omogočajo to stabilno stanje.

53

Ključno za doseganje vseh maastrichtskih kriterijev bo v prihodnje predvsem delovanje fiskalne in dohodkovne politike, finančnega nadzora ter izvajanje strukturnih reform. V »Programu vstopa v ERM II in prevzema evra« sta Banka Slovenije in Vlada RS izrazili zavedanje, da bo denarna politika v času sodelovanja v ERM II morala zagotavljati stabilnost nominalnega tečaja. Zato se bosta morali s skrbjo za makroekonomsko stabilnost ter za zagotavljanje dezinflacijskega trenda soočiti fiskalna in dohodkovna politika. Javnofinančna politika bo imela bistveno manj možnosti za nihanje navzgor in bo bistveno bolj prisiljena v prestrukturiranje proračuna in v strukturne reforme. Vlada se je zavezala, da bo postopno zniževala strukturni javnofinančni primanjkljaj, da bo odpravila preostale indeksacijske mehanizme, da bo še izboljšala regulacijo nadzorovanih cen, in da bo preprečila, da bi davčna politika ter administrativni ukrepi vlade vplivali na cene. Zavezala se je, da bo povečevala konkurenco v tistih sektorjih, kjer ta še ne obstaja v zadostnem obsegu in da bodo nadaljevali socialno partnerstvo v zdajšnji meri – tako, da bo rast plač nižja od rasti produktivnosti. S tem bo spravila inflacijo v okvirje, ki jih predpisuje maastrichtsko merilo. Če bo tako, vstop v ERM II, ne bo škodoval slovenskim podjetjem, ker bo manj stroškov s tveganji in spremembami deviznih tečajev, manjši pa bodo tudi transakcijski stroški. Pri tem pa bodo podjetja ob omejenem, fiksiranem tečaju imela zelo malo možnosti za povečevanje posameznih stroškov. To bi neposredno poslabšalo njihov poslovni položaj in zaposlenost.

Tveganja, povezana z izpolnjevanjem fiskalnih kriterijev se zdijo na prvi pogled manjša kot pri inflaciji, vendar lahko rečemo, da je Slovenija bližje kritični meji treh odstotkov kot pa, da se od nje odmika. Zato bi morala biti še dodatno bolj pozorna tudi na zadeve, ki bi v prihodnosti lahko močno ogrozile njene javne finance. Med takšne stvari bi lahko spadala davčna reforma, mogoča sprememba zakona o pokojninah, visok strukturni primanjkljaj in preveč toga struktura državnega proračuna. Davčni sistem je eden najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na odločitve ljudi o tem, kaj in koliko bodo delali, in odločitve podjetij in varčevalcev o tem, koliko in kam bodo vlagali. Torej pomembno vpliva prav na tiste odločitve, od katerih sta najbolj odvisni gospodarska rast in zaposlenost, zato bi lahko neprestane in nedosledne davčne reforme ogrozile tudi izpolnjevanje kriterijev za prevzem evra v letu 2007. Negotovost, ki jo prinaša uvajanje sprememb brez poprejšnje analize njihovega vpliva na ekonomsko rast ter brez zadostnih pojasnil na izvajanje sistema, je le še en pomemben dejavnik, ki zmanjšuje prilagodljivost fiskalne politike in s tem njeno uspešnost v vlogi, ki bi jo morala prevzeti. Enako bi lahko ogrožala javne finance ponovna indeksacija pokojnin oziroma morebiti sprejeti predlog spremembe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v smeri popolnega usklajevanja pokojnin s plačami. Takšna sprememba indeksacije pokojnin je v celoti v nasprotju z reformami pokojninskih sistemov vseh držav EU in z vidika stabilnosti javnih financ ni sprejemljiva, predvsem pa bi negativno vplivala na konkurenčnost in rast slovenskega gospodarstva. V dodatni razmislek nam bi moralo biti tudi opozorilo naraščajočega strukturnega primanjkljaja, ki je leta 2003 znašal 0,9% BDP in se lani povečal že na 1,2% BDP. Ker je bila gospodarska rast lani za skoraj četrtino višja, inflacija pa za tretjino nižja od predvidene v proračunskem memorandumu, to pomeni le, da se je stanje v javnih financah močno poslabšalo, čeprav so se ekonomske razmere izboljšale. V Sloveniji beležimo trend strukturnega primanjkljaja že vse od leta 1996, kar pomeni, da so bile, ne glede na raven gospodarske aktivnosti, javne finance neuravnotežene oziroma, da

54

je problem javnih financ ves čas strukturne narave. Predvsem odhodki proračuna so bili ves čas neusklajeni z makroekonomskimi zmožnostmi Slovenije, saj nobeni vladi doslej ni uspelo skrčiti obsega izdatkov, med katerimi so najhitreje naraščali izdatki za plače javnega sektorja in izdatki za socialne transfere. Primanjkljaj namreč danes ni nič bližje cilju strukturnega ravnovesja kot pred leti. Zato je zelo pomembno, da namenimo več pozornosti javnofinančnemu primanjkljaju in njegovemu dolgoročnemu prestrukturiranju kot doslej.

Tako naj bi bili javnofinančni prihodki v naslednjih letih odvisni predvsem od: - ustrezne davčne politike, saj lahko prehitro zmanjšanje davčne obremenitve vodi v

rast primanjkljaja; - učinkovitosti davčne administracije, v povezavi z njeno sposobnostjo za pobiranje

davkov, ki mora biti podprta z ustrezno kvalitetno zakonodajo oziroma podzakonskimi akti;

- zmožnosti črpanja razpoložljivih sredstev iz EU proračuna, saj izkušnje drugih kažejo, da je potrebnega nekaj časa, preden je država sposobna v celoti črpati razpoložljiva sredstva;

- dosežene gospodarske rasti, s čimer je povezano tveganje nižjih prihodkov v primeru počasnejše rasti.

Politika javnofinančnih odhodkov v smislu njihove strukture in višine pa bo odločujoči dejavnik zniževanja javnofinačnega primankljaja. Povečanje visokih in relativno fiksnih deležev odhodkov za plače in za transferje pomeni tveganje za dosego cilja izravnanega salda v prihodnosti in v pogojih relativno hitre gospodarske rasti. Obvladovanje makroekonomskih ravnovesij, predvsem tekočega računa in javno finančnega salda, na vzdržni ravni je ključno za kredibilnost ekonomske politike in centralnega tečaja, to pa je predpogoj za uspešno bivanje v ERM II.

55

8 POVZETEK Republika Slovenija je z vstopom v mehanizem deviznih tečajev II 28. junija 2004 izgubila del popolne neodvisnost pri vodenju lastne denarne politike in politike deviznega tečaja, ki je bila pred tem pomemben instrument prilagajanja nacionalnega gospodarstva aktualnim gospodarskim razmeram. Z samim vstopom so se vloge makroekonomskih politik zelo spremenile. Tako je vstop v ERM II prinesel obvezno stabilizacijo deviznega tečaja in s tem dodatno pripomogel k trendu zniževanja inflacije. Pri čemer za slovensko ekonomsko politiko krotenje inflacije predstavlja še vedno enega izmed najtrših »orehov« v doseganju in izpolnjevanju maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Prednostni cilj denarne politike je od tedaj naprej zagotavljanje stabilnosti deviznega tečaja okoli postavljene centralne paritete, zato se je težišče odgovornosti zagotavljanja cenovne stabilnosti in makroekonomskega ravnovesja v državi preneslo na fiskalno politiko in politiko dohodkov. Ti dve politiki morata z usklajenim delovanjem poskrbeti, da kljub hitrejši nominalni in realni konvergenci Slovenije, ne bo prihajalo do večjih ali trajnejših makroekonomskih neravnovesij oziroma da ne bosta povečevali nacionalnih stroškov. To bi ogrozilo bivanje v ERM II in načrtovani prevzem evra v letu 2007. Dodatno bi z neizpeljanimi strukturnimi reformami Slovenija zmanjšala prilagodljivost in produktivnost slovenskega gospodarstva, kar pa vodi le v zaviranje gospodarske rasti. Ker bo največje breme nosila prav fiskalna politika je zelo pomembno, da so javne finance ob normalnem gospodarskem ciklu v ravnovesju oziroma da se proračunski primanjkljaj ustrezno zmanjšuje. Ključne besede: Slovenija, politika deviznega tečaja, Ekonomska in Monetarna Unija, Evropska Unija, evro, maastrichtski konvergenčni kriteriji, ERM II, centralna pariteta, tveganja povezana z ERM II, denarna politika, dohodkovna politika, fiskalna politika, inflacija, obrestne mere, javnofinančni primanjkljaj, javni dolg, konkurenčnost slovenskega gospodarstva, Balassa-Samuelson učinek.

56

9 ABSTRACT Slovenia has partially lost independent leading of its own monetary policy and exchange rate policy with the entrance in exchange rate mechanism II, on 28th of June 2004. Before were those two policies very important instruments with adjusting national economy to actual economic circumstances. With the same act macroeconomic policies have changed. So, ERM II has brought obligatory exchange rate stabilization and with that additionally helped with reducing inflation rate on lower level. By that, among other Maastricht nominal criteria, inflation in Slovenia still means the biggest problem in achieving it. Therefore, since entering in ERM II, the priority goal for monetary policy has became exchange rate stabilization around its set central parity, and the centre of responsibility for achieving price stability and macroeconomic stability in country have taken over the fiscal policy and wage (income) policy. Those two policies will have to provide with their common and adjusted cooperation that it will not come to bigger and permanent macroeconomic unbalances, despite faster nominal and real convergence of Slovenia. Or with another words, they are not allowed to enlarge national costs over admissible bands. That would jeopardise staying in ERM II and planned adoption of euro in year 2007. In addition with unfeasible or undone structural reforms Slovenia could reduce adjustment and productivity of Slovenian economy, which leads only into obstructing of economic growth. Since, the biggest burden will above all carry fiscal policy, is very important, that the public finance are going to be along normal economic cycle in equilibrium or the state budget deficit should have trend of reducing. Key words: Slovenia, exchange rate policy, Economic and Monetary Union, European Union, euro, Maastricht convergence criteria, ERM II, central parity, risk related to ERM II, monetary policy, fiscal policy, wages policy, inflation, interest rate, public debt, state budget deficit, competition of Slovenian economy, Balassa-Samuelson effect.

57

10 LITERATURA:

1. Bekö, Jani, in Mejra Festić. 2004. Dezinflacijska politika v Sloveniji in ERM2. Bančni vestnik 12: 2-7.

2. Bole, Velimir. 2003. Managed Floating as Second Best Option; Lessons From Slovenia (online). Economic Institute at School of Law. Dostopno na: http://www2.arnes.si/%7Eljeipf/wp06.pdf.

3. Bole, Velimir. 2004. Segmenti ekonomske politike in priključitev EU. Bančni vestnik 5: 5-10.

4. Borak, Neven. 1998. Tečajni koridor. Bančni koridor 5: 5-6. 5. Cetinski, Andrej. 1998. Devizni tečaji in gospodarska rast. Bančni vestnik 5: 6-8. 6. Cimperman, Feliks, in Matjaž Noč. 2001. Ali obstajajo alternative denarnemu

ciljanju (online). Banka Slovenije. Analitsko raziskovalni center. Dostopno na: www.bsi.si/html/arc/delovno_gradivo/pdf/denarni_cilj.pdf

7. Čufer, U., A. Delakorda, A. Strojan Kastelec, M. Noč, in T. Žumer. 2004. Vloga ekonomskih politik v ERM II – »Policy mix« (online). Banka Slovenije. Prikazi in analize XII/1.Dostopno na: www.bsi.si/html/arc/prikazi/Pr_ 2004_01 /cuferinco.pdf

8. Delakorda, Aleš. 2004. Določitev ravnotežnega tečaja tolarja po teoriji PPP (online). Banka Slovenije. Prikazi in analize XII/1. Dostopno na: www.bsi.si/html/arc/prikazi/Pr_2004_ /delakorda.pdf.

9. Delakorda, Aleš. 2003. Izpolnjevanje ekonomskih kriterijev članstva Slovenije v EU in EMU (online). Banka Slovenije. Prikazi in analize XI/1. Dostopno na: www.bsi.si/html/arc/prikazi/Pr_2003_01/delakorda.pdf.

10. Ferlinc, Maja. 2004. Evro in poslovanje (II.). Glas gospodarstva februar: 72-73. 11. Gospodarska redakcija. 2004. Na splošno odobravanje, a tudi svarila. Delo 149: 13. 12. Jazbec, Boštjan. 2004. Nominalna in realna konvergenca. Bančni vestnik 5: 127-

131. 13. Jenko, Miha. 2004. Napake bi bile usodne. Delo 247: 1. 14. Jenko, Miha. 2004. Slovenija nima težav s tečajem. Delo 244: 3. 15. Jurančič, Iztok. 2004. Evro 2007: bo ali ne bo? Gospodarski vestnik 47: 12-14. 16. Kovačič, Davorin, in Marko Novak. 2003. Vpliv spremembe režima deviznega

tečaja na strukturo deviznega trga. Bančni vestnik 1-2: 24-27. 17. Kozamernik, Damjan. 2003. Long-Run Growth and Price Convergence (online).

Banka Slovenije. Prikazi in analize XI/2. Dostopno na: www.bsi.si/html/arc/prikazi/Pr_2003_02/kozamernik.pdf.

18. Kozamernik, Damjan. 2004. The ERM II Issues – An Interpretation of the Slovenian Approach (online). Banka Slovenije. Prikazi in analize XII/1. Dostopno na: www.bsi.si/html/arc/prikazi/Pr_2004_01/kozamernik.pdf.

19. Lavrač, Vladimir, in Tina Žumer. 2002. Exchange Rate Arrangements of Accession Countries in their Run-Up to EMU: Nominal Convergence, Real Convergence and Optimum Currency Area Criteria (online). Institute for Economic Research. Dostopno na: www.ier.si/html/publikacije/working%20paper-13.pdf.

20. Lavrač, Vladimir. 2003. ERM 2 Strategy for Accession Countries (online). Institute for Economic Research. Dostopno na: www.ier.si/html/publikacije/working%20paper-19.pdf. The Reuters Financial Training Series.1999. An Introduction to Foreign Exchange Money Markets. Singapore: John Wiley.

58

21. Lavrač, Vladimir. 2004. Fulfillment of Maastricht Convergence Criteria for Slovenia and Other Acceding Countries (online). Institute for Economic Research. Dostopno na: www.ier.si/html/publikacije/working%20paper-22.pdf.

22. Lavrač, Vladimir. 2004. Izpolnjevanje Maastrichtskih konvergenčnih kriterijev in Slovenija. Bančni vestnik 5: 13-21.

23. Lavrač, Vladimir. 2005. Makroekonomska tveganja po vključitvi v ERM 2. Bančni vestnik 3: 2-8.

24. Mašanović, Božo. 2004. Inflacija nižja, a še previsoka. Delo 243: 15. 25. Mašanović, Božo. 2005. Slovenija kroti inflacijo. Delo 78: 1. 26. Novak, Marko, in Davorin Kovačič. 2004. Operativni vidik ureditve ERM 2.

Bančni vestnik 1/2: 45-50. 27. Petrovčič, Vida. 2004. Prestižno je imeti evro. Gospodarski vestnik 47: 15-17. 28. Petrovčič, Vida, 2004. Bankam ne bomo povedali. Gospodarski vestnik 28: 35-37. 29. Petrovčič, Vida. 2004. To leto bo odločilno za evro. Glas gospodarstva december.

23-25. 30. Pivk, Rok. 2004. Križi in težave Pakta stabilnosti in rasti. Bančni vestnik 6: 32-37. 31. Popit, Ilja. 2004. Gospodarske rasti še ni konec. Delo 250: 17. 32. Praprotnik, Tanja. 2004. Za krajše pripravljalno obdobje. Dnevnik 149: 2. 33. Rant, Andrej. 1998. Ali apreciacija tolarja rešuje ali poglablja problem deviznih

presežkov? Bančni vestnik 5: 12-14. 34. Ribnikar, Ivan. 1999. Politika deviznega tečaja. Bančni vestnik 11: 47-49. 35. Ribnikar, Ivan. 2004. Skrajni režimi deviznega tečaja. Bančni vestnik 3: 51-54. 36. Savin, Davor. 2003. Evro čim prej? Glas gospodarstva december: 68-69. 37. Savin, Davor. 2003. Ali se nam res mudi v ERM 2? Večer 258: 9. 38. Slovenija vključena v ERM2; določen centralni tečaj (online). Dostopno na:

www.sinfo.biz/content/view/13/42. 39. The William Davidson Institute. 2003. Asymmetric Fluctuation Bands in ERM and

ERM II: Lessons From the Past and Future Challenes for EU Acceding Countries (online). Dostopno na: www.eres.bus.umich.edu/docs/workpap-dav/wp597.pdf

40. Turk, Dunja. 2004. Kaj nas čaka v letu 2005. Glas gospodarstva december: 17-19. 41. Vlada Republike Slovenije. 2003. Program za učinkovit vstop v evropsko unijo

(online).Dostopno na: www.mnz.si/si/upl/urloksam/sklepivl/vlada-prog310703.doc. 42. Vlada Republike Slovenije. Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 2005.

Pomladanska napoved gospodarskih gibanj (2005) (online). Dostopno na: www.sigov.si/zmar/public/anakazal.php.

43. Vlada Republike Slovenije. Ministrstvo za finance. 2005. Konvergenčni program, Dopolnitev konvergenčnega programa sprejetega maja 2004 (online). Dostopno na: www.sigov.si/mf/slov/tekgib/konvergencni_program_2004_dopolnitev.pdf.

44. Zupan Škof, Andreja. 2004. Tečaj tolarja ob vstopu v ERM 2. Kažipot poslovno informativni časopis za podjetnike 24: 10-11.

59

11 VIRI:

1. Banka Slovenije. 2001. Usmeritve denarne politike Banke Slovenije (online). Dostopno na: www.bsi.si/html/publikacije/usm_d_p/usm_den_pol.pdf.

2. Banka Slovenije. 2003. Letno poročilo za leto 2003. Denarna politika (online). Dostopno na: www.bsi.si/html/publikacije/letna_poročila/2003/index.html.

3. Banka Slovenije. 2004. Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike (online). Dostopno na: www.bsi.si/html/publikacije/usm_d_p/usm_2004q2.pdf.

4. Banka Slovenije. 2004. Poročilo o denarni politiki (online). Dostopno na: www.bsi.si/html/publikacije/usm_d_p/usm_2004q4.pdf.

5. Banka Slovenije. 2005. Bilten Banke Slovenije 1: 4-24. 6. Banka Slovenije. 2005. Bilten Banke Slovenije 2: 9. 7. Banka Slovenije. 2005. Bilten Banke Slovenije 3: 13. 8. Banka Slovenije in Vlada Republike Slovenije. 2003. Program vstopa v ERM II in

prevzem evra (online). Dostopno na: www.bsi.si/html/publikacije/evropa/ERM2%20_BS_Vlada_200311.pdf.

9. Evropska centralna banka. 2003. Uradno stališče sveta evropska centralne banke o vprašanjih deviznega tečaja držav pristopnic (online). Dostopno na: www.ecb.int/pub/pdf/other/policyaccexchangeratesl.pdf.

10. Evropska centralna banka. 2005. Statistics Pocket Book (online). Dostopno na: www.ecb.int/pub/pdf/stapobo/spb200503en.pdf.

11. Evropska centralna banka. 2005. Konvergenčno poročilo za leto 2004 (online). Dostopno na: www.ecb.int/pub/convergence/html/index.en.html.

12. Vlada Republike Slovenije. 2003. Program za učinkovit vstop v evropsko unijo (online). Dostopno na: www.mnz.si/si/upl/urloksam/sklepivl/vlada-prog310703.doc.

13. Vlada Republike Slovenije. Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 2005. Pomladanska napoved gospodarskih gibanj (2005) (online). Dostopno na: www.sigov.si/zmar/public/anakazal.php.

14. Vlada Republike Slovenije. Ministrstvo za finance. 2005. Konvergenčni program, Dopolnitev konvergenčnega programa sprejetega maja 2004 (online). Dostopno na: www.sigov.si/mf/slov/tekgib/konvergencni_program_2004_dopolnitev.pdf.

60