Potencial nevladnih organizacij v okviru ... NVO.pdf · dehospitalizaciji, deinstitucionalizacija naj bi vsebovala več. Gre tudi za preobrazbo odnosov med strokovnjaki in uporabniki,

»Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013, razvojne prioritete Institucionalna in administrativna usposobljenost, prednostne usmeritve Spodbujanje razvoja nevladnih organizacij, civilnega in socialnega dialoga.«

Potencial nevladnih organizacij v okviru deinstitucionalizacije skrbi za starejše

Ljubljana, avgust 2015

2

Naročnik: Zavod Pelikan – Karitas, Projekt Mreža za socialno vključenost – Vključen.si

Litijska cesta 24

1000 Ljubljana

Pogodba: Pogodba med naročnikom in izvajalcev o sodelovanju pri projektu Vključen.si z dne 23. 2. 2015

Izvajalec: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo

Tržaška 2 1000 Ljubljana

Naslov poročila: Potencial nevladnih organizacij v okviru

deinstitucionalizacije skrbi za starejše

Avtorice poročila: mag. Simona Smolej Jež Lea Lebar, mag. družb. inf.

mag. Barbara Kobal Tomc

Drugi sodelujoči: Nace Kranjc (študentsko delo)

Št. delovnega poročila IRSSV 14 /2015

Datum izdaje poročila:

17. avgust 2015

Izdaja:

01

Odgovorna oseba: mag. Barbara Kobal Tomc, direktorica IRSSV

3

KAZALO VSEBINE 1. Uvod .............................................................................................................................................................. 4

2. Oris modela skrbi za starejše v Sloveniji ........................................................................................................ 7

3. Oskrba starejših v Sloveniji – pregled stanja in kakovost oskrbe ................................................................ 10

3.1. Analiza stanja v organiziranih - formalnih oblik bivanja in oskrbe za starejše .......................................... 11

3.1.1. Institucionalno varstvo za starejše – analiza stanja in kakovost oskrbe ............................................ 11

3.1.1.1. Pregled in analiza stanja ............................................................................................................ 11

3.1.1.2. Kakovost institucionalne oskrbe v domovih za starejše ............................................................ 15

3.1.2. Skupnostna oskrba starejših – analiza stanja in kakovost oskrbe .................................................... 17

3.1.2.1. Pregled in analiza stanja ............................................................................................................ 17

3.1.2.2. Kakovost formalnih oblik oskrbe starejših v skupnosti .............................................................. 29

3.2. Pregled stanja in analiza neformalne oskrbe starejših .............................................................................. 31

4. Potencial nevladnih organizacij na področju skrbi za starejše .................................................................... 34

4.1. Metodologija raziskovanja ........................................................................................................................ 34

4.2. Rezultati analize ........................................................................................................................................ 36

5. Povzetek ključnih ugotovitev ....................................................................................................................... 42

6. Viri in literatura ............................................................................................................................................ 46

KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Povprečne cene oskrbnega dne različnih tipov oskrbe v domovih za starejše na dan 1. 6. 2015 . 14

KAZALO SLIK Slika 1: Blaginjski pluralizem ................................................................................................................................... 7

Slika 2: Število stanovalcev v domovih za starejše po starostnih skupinah (2006–2013) ..................................... 14

Slika 3: Število oseb s statusom družinskega pomočnika (20062014) ................................................................ 23

Slika 4: Deleži organizacij, ki so sodelovale v raziskavi, glede na tip ..................................................................... 35

Slika 5: Sodelujoče organizacije in regionalna pokritost ....................................................................................... 36

Slika 6: Vsebine, v katere se vključujejo zasebne organizacije pri skrbi za starejše, s poudarkom na vsebinah, ki se izvajajo v skupnosti ........................................................................................................................................... 37

Slika 7: Identificirane potrebe po storitvah za starejše ......................................................................................... 38

Slika 8: Vsebine, ki bi jih lahko izvajale zasebne organizacije – potencial zasebnih organizacij ........................... 39

Slika 9: Razlogi za neizvajanje storitev .................................................................................................................. 40

Slika 10: Tipi izvajalcev, za katere anketiranci ocenjujejo, da bi bili glede na pravno-organizacijsko obliko najprimernejši za izvajanje storitev – možnih je bilo več odgovorov .................................................................... 41

Nekateri uporabljeni izrazi, zapisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženske in moške. Osebe, starejše od 65 let, opredeljujemo z izrazoma stari ali starejši. Besedilo je lektorirano.

4

1. Uvod

Deinstitucionalizacijo najlaže definiramo kot proces zapiranja totalnih ustanov in njihovo

nadomeščanje s takšnimi odgovori na stiske ljudi, ki jih lahko ustvarimo tam, kjer ljudje sicer živijo – v

skupnosti. A je ta definicija bržčas preozka. Gre namreč za več kot le preselitev ljudi iz enega kraja

(zavoda, bolnišnice) v drugega (domov, v skupnost). Če gre samo za to, lahko govorimo o

dehospitalizaciji, deinstitucionalizacija naj bi vsebovala več. Gre tudi za preobrazbo odnosov med

strokovnjaki in uporabniki, premik moči k uporabniku ter spremembo same epistemologije,

pojmovanja stiske in pomoči, okrevanja ter premika od ezoteričnega znanja k navadnosti izjemnega

(Flaker in drugi v Flaker 2012).

Pomena procesa deinstitucionalizacije se država na deklarativni ravni že dolgo zaveda in se k

njegovemu spodbujanju v okviru različnih nacionalnih programov tudi zavezuje (Smolej Jež in Nagode

2012). Drugačno je stanje v praksi, saj se zdi, da je proces, ki se je na eksperimentalni ravni obetajoče

začel že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (Flaker 2012), zastal. Dejavnikov, ki so vplivali in še

vplivajo na to, je več in so zelo kompleksni: od formalnega oziroma zakonskega okvirja, ki bi se moral

spremeniti (npr. dolgotrajno sprejemanje nove zakonodaje na področju dolgotrajne oskrbe in osebne

asistence), premalo razvitih služb za načrtovanje, koordiniranja in izvajanja storitev v skupnosti

(vključno s premalo izkoriščenimi možnostmi, ki jih ponujajo sodobne IKT-storitve), do neugodnih

ekonomskih razmer za zagon novih sistemskih sprememb ter splošne nenaklonjenosti ključnih

akterjev, strokovne in laične javnosti večjim spremembam. To so le nekateri, najbolj očitni razlogi,

zakaj v strokovnih krogih o deinstitucionalizaciji govorimo že več desetletij, bistvenih korakov v smeri

izvedbe procesa v praksi pa ne izvedemo.

Če skušamo področje oskrbe in pomoči ljudem, ki pri opravljanju temeljnih ter podpornih dnevnih

opravil potrebujejo pomoč drugega, uokviriti v kategorije glede na starost oziroma življenjsko

obdobje uporabnika (oskrba otrok in mladostnikov, oskrba odraslih in oskrba starejših), potem lahko

ugotovimo, da je med njimi oskrba starejših najbolj institucionalizirana. Mali (2009) ugotavlja, da

čeprav je življenje sodobnega človeka nenehno povezano z institucijami, je prav zadnje obdobje

našega življenje izrazito institucionalizirano. Zelo zgovoren podatek o preferiranju institucionalne

oskrbe za starejše med Slovenci v primerjavi s percepcijo, ki jo imajo do tovrstne oskrbe prebivalci

drugih evropskih držav, je podatek Eurobarometra (2007). V tej anketi je kar 32 % vprašanih iz

Slovenije na hipotetično vprašanje, katera oblika oskrbe bi bila za njihove ostarele starše, ki ne

morejo več sami skrbeti zase, najbolj primerna, odgovorilo, da bi bila to oskrba v domu za starejše,

medtem ko je to možnost izbralo v povprečju le 10 % vprašanih iz drugih evropskih držav. Odstotek

vprašanih, ki so kot najboljšo možnost izbrali institucionalno oskrbo, je bil v Sloveniji najvišji.

Zavedanja družbe nasploh, da imajo starejši pravico do življenja v skupnosti, z drugimi ljudmi, da so

vključeni v družbene tokove in da o svoji usodi lahko odločajo sami, je pri nas še vedno premalo.

Sprememb v institucionalni oskrbi starejših v smeri deinstitucionalizacije, ki so jih nekateri domovi

bolj, nekateri pa manj zavzeto in spretno vpeljali, kljub vsemu ne smemo zanemariti (npr.

zmanjševanje velikih oddelkov v manjše bivalne enote; spremembe v konceptu oskrbe –

individualiziranje oskrbe, ključne osebe, gospodinjske enote; začasne oblike oskrbe – občasno

varstvo, dnevno varstvo) (Mali 2014)), prav tako ne formalnih (npr. pomoč na domu, družinski

pomočnik, oskrbovana stanovanja, socialni servis) in neformalnih (neformalna pomoč družine,

5

sorodnikov in sosedov, pomoč nevladnih organizacij) oblik skupnostne oskrbe, ki so že razvite ter

katerih potencial v nadaljnjem procesu deinstitucionalizacije skrbi za starejše želimo preveriti in

oceniti s pričujočo analizo oziroma študijo.

Vsi ti družbeni procesi se pravzaprav dogajajo s ciljem, izboljšati kakovost življenja starejših. S

konceptom kakovosti življenja opisujemo stanje posameznika in okoliščine, ki določajo njegovo

življenje. Kakovost življenja različne stroke pojmujejo različno, različni avtorji pa predlagajo merjenje

različnih dimenzij kakovosti življenja. Pomen kakovosti je prepoznan tudi v vseh pomembnih strateški

dokumentih Slovenije s področja socialnega varstva. Eden izmed ciljev prvega nacionalnega programa

za področje socialnega varstva iz leta 2000 je bil izboljšanje kakovosti življenja, večja socialna

pravičnost in solidarnost1 in prav na merjenju tega cilja je temeljil koncept enotnega modela

evalviranja programov socialnega varstva. Na izboljšanje kakovosti storitev in programov se je

nanašal eden izmed ciljev drugega nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2010,2 in sicer s

spodbujanjem razvoja kakovosti, učinkovitosti ter inovativnosti na področju dejavnosti socialnega

varstva. Aktualni nacionalni program socialnega varstva – Resolucija o Nacionalnem programu

socialnega varstva za obdobje 2013–20203 – kakovost življenja posameznikov in družin postavlja kot

enega izmed dveh vidikov glavnega, horizontalnega cilja programa. Tretji cilj aktualnega strateškega

dokumenta predvideva »izboljševanje kakovosti storitev in programov ter drugih oblik pomoči s

povečanjem učinkovitosti upravljanja in vodenja izvajalskih organizacij, povečanjem njihove

avtonomije ter upravljanjem kakovosti in zagotavljanjem večjega vpliva uporabnikov in predstavnikov

uporabnikov na načrtovanje in izvajanje storitev«. Zavedanje o pomembnosti zagotavljanja

kakovostnih storitev in programov ter upravljanja kakovosti v izvajalskih organizacijah je torej na

deklarativni ravni vedno večje. V študiji bomo skušali povzeti ključne ugotovitve o kakovosti storitev v

institucionalni in skupnostnih oblikah oskrbe za starejše, navedli pa bomo tudi ključne modele

upravljanja s kakovostjo, ki jih uporabljajo izvajalske organizacije.

Splošen namen pričujoče študije je narediti pregled obstoječih oblik oskrbe za starejše pri nas, s

poudarkom na formalnih oblikah oskrbe, in oceniti interes ter potencial nevladnih organizacij v

procesih deinstitucionalizacije bivanja in oskrbe oseb, starejših od 65 let. Vloga nevladnih organizacij

pri skrbi za stare je v Sloveniji premalo raziskana, prav tako tudi ne obstajajo podatki s tega področja

(Hlebec in drugi 2014a). Pričujoča študija tako predstavlja še en kamenček v mozaiku celostnega

razumevanja organizacije skupnostne oskrbe v Sloveniji.

Termin »nevladne organizacije« in nabor izvajalcev, ki smo jih vključili v študijo, natančneje opišemo

v poglavju 4.1 (Metodologija raziskovanja), uvodoma pa le pojasnilo, da smo se osredotočili na

formalne zasebne entitete in njihov potencial za prevzemanje nekaterih nalog v procesu

deinstitucionalizacije. Vključili smo torej društva, koncesionarje, izvajalce z dovoljenjem za delo, ne

glede na njihovo organizacijsko obliko (s. p., d. o. o. ipd.), in mestoma tudi druge profitne izvajalce.

Tako smo v raziskavo zajeli širok nabor organizacij, katerih ustanovitelj ni država. Vsem, ki so

sodelovali v raziskavi, se na tem mestu lepo zahvaljujemo.

Zanimale so nas ocene potreb starejših po skupnostnih storitvah in ocene virov, ki bi jih nevladne

organizacije potrebovale, da bi te potrebe starejših v skupnosti lahko zadovoljile. Pri tem smo izhajali

1 NPSV, Ur. l. RS, št. 31/2000

2 ReNPSV 2006–2010, Ur. l. RS, št. 39/2006

3 ReNPSV 2013–2020, Ur. l. RS, št. 39/2013

6

iz predpostavke, da trenutna ureditev formalnih oblik oskrbe v kombinaciji z neformalno oskrbo

starejši osebi ne predstavlja zadostne in ustrezne podpore v primeru, če ima starejša oseba

intenzivnejše potrebe po pomoči, zlasti potrebe po pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil.

V takih primerih ima starejša oseba običajno na voljo le institucijo, s storitvami v skupnosti namreč ne

bi mogli pokriti vseh njenih potreb.

V nadaljevanju najprej na kratko opišemo model skrbi za starejše v Sloveniji tako z vidika sistema

blaginje kot tudi z vidika formalne in neformalne oskrbe, institucionalne in skupnostne oskrbe ter

javnega in zasebnega sektorja, ki oskrbo izvajata. V poglavju 3.1 je analiza stanja organiziranih, tj.

formalnih oblik bivanja in oskrbe za ljudi, starejše od 65 let, pri čemer opišemo različne tipe oskrbe,

in sicer ločeno glede na to, ali sodijo v okvir institucionalne ali skupnostne oskrbe uporabnika,

predstavimo aktualne statistike za posamezno storitev ali obliko oskrbe ter se, kot že navedeno,

dotaknemo tudi kakovosti storitev/oskrbe ter načinov in rezultatov merjenja le-te. V poglavju 3.2

predstavimo stanje na področju neformalne oskrbe starejših, torej oskrbe, ki jo zagotavljajo bodisi

osebe iz socialne mreže uporabnika (npr. družina, sorodstvo, sosedi) bodisi nevladne organizacije

prek svojih programov. Poglavje 4 predstavlja osrednji del pričujoče študije. V njem predstavljamo

metodologijo in rezultate kvantitativne ter kvalitativne študije potenciala NVO za izvajanje storitev za

starejše v skupnosti. Sledi še sklepno poglavje, v katerem povzamemo in problematiziramo rezultate

študije ter izpostavimo nekaj predlogov in priporočil za nadaljnji proces deinstitucionalizacije oskrbe

starejših.

7

2. Oris modela skrbi za starejše v Sloveniji

Oskrba starejših v Sloveniji se je dolga leta izvajala skoraj izključno v javnih institucijah (domovih za

starejše) ali pa v okviru neformalne oskrbe starejših doma oziroma v domačem okolju. Glavno breme

pri zagotavljanju oskrbe za tiste starejše, ki so ostali zunaj institucij, torej so živeli doma oziroma v

domačem okolju, so nosile neformalne socialne mreže, to so družina, sorodstvo in sosedstvo, in to

kljub visoki stopnji zaposlenosti žensk. Neformalna omrežja starih ljudi so običajno bolj homogena in

manjša, kot so omrežja ostalih starostnih skupin, prevladuje pa družinski oziroma sorodniški tip

socialnega omrežja, ki ga pogosto tvorijo ženske sorodnice (Nagode 2009).

Model skrbi za starejše je v Sloveniji določen s tipom sistema blaginje. Model, ki je bil v ospredju pred

pluralizacijo slovenske družbe, lahko imenujemo državno-socialistični tip sistema blaginje (Črnak

Meglič 2000; Kolarič 1993; Kolarič in drugi 2002), v katerem je imela pri zagotavljanju zdravstvenih in

socialnovarstvenih storitev za starejše dominantno vlogo država. Ta je bila usmerjena prvenstveno v

razvijanje institucionalne oskrbe v javnih zavodih (Nagode in drugi 2004). V zadnjih petdesetih letih

lahko v slovenskem modelu skrbi za starejše identificiramo trend, ki ga v Evropi označujejo s

terminom »welfare mix« ali blaginjski pluralizem (Bahle v Kobal Tomc 2003). Država je v tem modelu

obdržala dominantno vlogo kot financer, ne pa tudi kot izvajalec posameznih storitev za starejše. Kot

ustanoviteljice institucionalnih oblik varstva so začele nastopati zasebne (predvsem cerkvene)

neprofitne in profitne organizacije (Nagode 2009). Proces pluralizacije izvajalcev oskrbe starih se je

intenziviral zlasti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je pomoč starim na njihovih domovih

(npr. storitev pomoč na domu) intenzivno izvajala v obliki javnih del (ibid.).

Slika 1: Blaginjski pluralizem

Prirejeno po: Kolarič in drugi 2002.

8

Danes si izvajalci s pridobitvijo državne ali občinske koncesije skušajo zagotoviti dokaj stabilno javno

financiranje storitev, kar zagotavlja večje število uporabnikov, razvoj in izboljšanje kakovosti storitve.

Komplementarni odnosi in konkurenca med javnimi, zasebnimi, profitnimi ter neprofitnimi izvajalci

se vse bolj vzpostavljajo, izvajalci posameznih storitev za starejše pa pluralizirajo in spreminjajo. Med

izvajalci pomoči na domu, na primer, upada delež centrov za socialno delo (v nadaljevanju: CSD), ki so

bili začetniki razvoja te storitve in tudi najpogostejši izvajalci te storitve, povečuje pa se delež domov

za starejše in zasebnikov s koncesijo občine. Od leta 2007 do leta 2014 se je povečalo število občin, ki

so zagotavljanje storitve prepustile v roke zasebniku, in sicer kar za 22 občin. Kljub temu so zasebniki

kot izvajalci pomoči na domu v javni mreži še vedno v manjšini, leta 2014 so skrbeli za izvajanje

pomoči na domu v 41 občinah, v 169 občinah pa je bil izvajalec javni zavod (Lebar in drugi 2015).

Zasebnih domov za starejše, ki delujejo na podlagi koncesije, je 39, kar je slabih 40 % vseh domov v

javni mreži institucionalne oskrbe starejših.

Pogosteje zasebniki storitve za starejše izvajajo izven javne mreže, na podlagi pridobljenega

dovoljenja za delo in vpisa v register. Sem sodijo različne oblike institucionalnega varstva, socialni

servis v celoti in storitev pomoč družini na domu, če izvajalec ni pridobil koncesije občine oz. z njo ni

sklenil pogodbe. Izvajanje storitev izven mreže javne službe je za izvajalce mnogo bolj kompleksno,

saj storitev ni sofinancirana, kar jo za uporabnike podraži in se zanjo ne odločijo. Na dan 10. 12. 2014

je bilo v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialnovarstveno storitev institucionalnega

varstva starejših, vpisanih 10 zasebnikov (MDDSZ 2014). Izvajalci socialnega servisa in pomoči na

domu, ki niso v javni mreži, opozarjajo na to, da ljudje niso dovolj informirani o storitvah izven javne

mreže, da so cene previsoke, da se ljudje pogosto obrnejo na storitve na črnem trgu, saj so te

cenejše, da bi z vidika večje izbire za uporabnike morali koncesijo ponuditi večjemu številu

koncesionarjev (običajno je en na občino, izjemi sta občini Ljubljana in Ajdovščina, kjer sta izvajalca

dva), da je kadrovskih virov premalo ter da je zakonodaja nefleksibilna, neprilagojena družbenim

spremembam, celo kontradiktorna in omejujoča (Nagode in drugi 2013). Določene zelo pomembne

storitve, ki jih izvajajo izvajalci izven mreže javne službe, v skupnosti pri nas posledično niso zaživele

oziroma ostajajo v primerjavi z razvitimi evropskimi državami še vedno relativno nedostopne in

premalo razširjene. Taka storitev je predvsem varovanje na daljavo, ki je organizirano izven mreže

javne službe.

V okviru formalne (javne) mreže oskrbe in bivanja starejših je, kot že navedeno, država spodbujala

predvsem institucionalne oblike oskrbe. Poleg tega obstaja še vrsta drugih dejavnikov, ki so vplivali

na to, da je institucionalna oskrba, ko govorimo o formalni mreži, postala osrednja oblika oskrbe

starejših ljudi v Sloveniji. Mali (2009) med razlogi za to izpostavlja tradicijo institucionalnega varstva

pri nas, saj so pred drugo svetovno vojno, med vojno in po njej stari ljudje pri nas živeli v ustanovah,

podobnih domovom za stare, v hiralnicah, zavetiščih za onemogle, ubožnicah in domovih za

onemogle. Druga svetovna vojna je vplivala tudi na nizek življenjski standard prebivalstva in stisko

starejših je država takrat reševala z njihovim umeščanjem v domove za stare. Pospešena

industrializacija in modernizacija, razvoj medicine ter gerontologije so še pospešili razvoj institucij za

stare, vsi dejavniki skupaj pa so določili odnos do starih in starosti v družbi (ibid.).

Institucionalno varstvo starejših je v zadnjih dveh desetletjih doživelo številne spremembe, tako na

ravni gradnje domov kot v razvoju številnih strok, zastopanih v domovih. Razvoj je šel od socialno-

gerontološkega modela do bolnišničnega in socialnega modela domov za stare (ibid.). Kljub temu da

9

so bile v zadnjih letih vpeljane določene spremembe, v domovih za starejše še vedno prevladuje t. i.

bolnišnični tip oskrbe, ki ustreza težavam in boleznim starih ljudi.

Začetki organiziranja pomoči starejšim na njihovem domu segajo v začetek osemdesetih let. Pred tem

so le redki domovi za starejše vozili obroke hrane starejšim na dom (Nagode 2009).

Socialnovarstveno storitev pomoč na domu oziroma socialno oskrbo na domu, ki danes poleg storitev

patronažne službe predstavlja najbolj razširjeno formalno obliko oskrbe starejših na domu, so na

začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja začeli razvijati predvsem CSD (Nagode v Skupnost CSD

2012). Med organizirane storitve oskrbe starejših na domu oziroma v skupnosti, to je formalno mrežo

storitev v domačem okolju starejšega, štejemo še socialni servis, v okviru katerega so pomembni

predvsem storitve na daljavo in razvoz kosil oziroma dnevna dostava hrane, dnevno oskrbo v

domovih za starejše, oskrbovana stanovanja in patronažno varstvo, v okviru katerega se izvajajo

storitve zdravstvene oskrbe.

V nadaljevanju sledi analiza stanja organiziranih – formalnih oblik bivanja in oskrbe ljudi, starejših od

65 let, pri čemer ločeno prikazujemo stanje na področju institucionalne in skupnostne oskrbe

starejših. Poleg opisa posameznih storitev oziroma oskrbe in prikaza različnih (javno dostopnih ter

zbranih za potrebe te analize) podatkov se dotaknemo tudi kakovosti storitev in načinov ter

rezultatov merjenja le-te.

10

3. Oskrba starejših v Sloveniji – pregled stanja in kakovost oskrbe

Formalna oskrba je oskrba, ki jo izvajajo plačani oskrbovalci oziroma izvajalci storitev, ki so

organizirani v skupnosti in katerih namen je podpora starejši osebi pri bivanju v skupnosti ali pa

zagotavljajo bivanje ter izvajajo oskrbo v institucionalnem kontekstu. Ponudniki storitev v formalni

mreži so tako javni zavodi kot zasebniki (s koncesijo ali z dovoljenjem za delo). Neformalno oskrbo

izvajajo neplačani oskrbovalci, najpogosteje družinski člani, sosedje in prijatelji, ne smemo pa prezreti

dejstva, da je veliko pomoči ter podpore starejšim opravljene tudi v okviru nevladnih organizacij in

prostovoljnega dela (Hlebec in drugi 2014b). Pri tem številni avtorji (npr. Timoten v Hlebec in drugi

2014b) opozarjajo, da je meja med formalnimi in neformalnimi izvajalci v nekaterih primerih

zabrisana. Tako, na primer, neformalni izvajalci v nekaterih primerih dobijo finančno kompenzacijo za

izvajanje oskrbe (npr. družinski pomočnik) ali pa se t. i. formalna ali plačljiva oskrba izvaja v okviru

družinskega okolja (npr. oskrba v drugi družini).

Zavedajoč se navedenih dilem in v nekaterih primerih zabrisanih mej med formalno ter neformalno

oskrbo, smo med formalne oblike oskrbe uvrstili tiste, za katere obstaja zakonski okvir, torej so (vsaj

do določene mere) formalizirane in plačane, ne glede na to, ali sodijo v okvir družinske ali skupnostne

oskrbe ali pa institucionalnega varstva. V nadaljevanju tako predstavljamo obstoječo mrežo

organiziranih – formalnih oblik bivanja in oskrbe za ljudi, starejše od 65 let, nato pa še kratek pregled

neformalnih oblik oskrbe.

Zlasti pri formalnih oblikah oskrbe starejših se dotaknemo tudi kakovosti oskrbe, spremljanja in

upravljanja s kakovostjo ter nadzora izvajanja storitev. V Sloveniji še ne obstaja nacionalna strategija

zagotavljanja kakovosti za področje dolgotrajne oskrbe, znotraj katere predstavlja oskrba starejših

poglaviten del. Nova Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 20132020 v

primerjavi s predhodnimi nacionalnimi programi večjo pozornost posveča izboljšanju kakovosti

storitev in programov na področju socialnega varstva ter predvideva spremljanje kakovosti v

izvajalskih organizacijah (na področju storitev in programov) prek uporabe certificiranega sistema

upravljanja s kakovostjo. Po podatkih iz ReNPSV (20132020) trenutno uporablja enega od

certificiranih sistemov upravljanja s kakovostjo približno 20 % izvajalcev socialnovarstvenih storitev in

3,6 % izvajalcev socialnovarstvenih programov. Cilj do leta 2020 je, da si vsi izvajalci

socialnovarstvenih storitev in vsi izvajalci javnih verificiranih socialnovarstvenih programov, ki imajo

vsaj 10 zaposlenih, pridobijo certifikat katerega izmed certificiranih sistemov upravljanja s

kakovostjo.

Kakovost izvajanja socialnovarstvenih storitev je na državni ravni dolžna preverjati Socialna

inšpekcija. Iz poročil o nadzoru Socialne inšpekcije lahko ugotovimo, da nadzor nad kakovostjo na

makro ravni (z vidika upoštevanja zakonodajnih in pravno-formalnih postopkov) obstaja, ne obstaja

pa celosten vidik zagotavljanja kakovosti, ki bi upošteval tudi videnja uporabnikov, katerih vloga je

premalo poudarjena. Inštitut RS za socialno varstvo in Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani

sta razvila enotni postopek evalviranja programov socialnega varstva (Rode in drugi 2006), kjer

podrobneje upoštevata tudi kakovost življenja uporabnic in uporabnikov teh programov. V

evalvacijah predpostavljata, da morajo programi socialnega varstva vsaj na nekaterih področjih

omogočati dvig kakovosti življenja uporabnikov in uporabnic. V enotni model evalviranja je trenutno

vključenih 97 programov (nevladne organizacije izvajajo skoraj 80 % teh programov). Do danes je

11

IRSSV evalviral en socialnovarstveni program, namenjen druženju in ostalim dnevnim aktivnostim

starejšim. Leta 2015 so bili v sistem evalviranja vključeni še dodatni trije programi, namenjeni

starejšim in medgeneracijskim aktivnostim, in zanimivo bo spremljanje razvoja teh programov v

prihodnje.

3.1. Analiza stanja v organiziranih – formalnih oblik bivanja in oskrbe za

starejše Analizo stanja organiziranih – formalnih oblik bivanja in oskrbe starejših smo začeli z delitvijo storitev

oz. tipov oskrbe na institucionalne in skupnostne. Podobno kot pri delitvi na formalno in neformalno

oskrbo tudi tu naletimo na zabrisane meje ter vmesne strukture, ki jih težko okarakteriziramo kot

povsem institucionalne ali povsem skupnostne. Tak primer so oskrbovana stanovanja, ki so sicer

formalno organizirana kot posebna oblika institucionalnega varstva, v praksi pa predstavljajo

alternativno obliko institucionalnemu varstvu, saj ljudem omogočajo, da v lastnem gospodinjstvu

prejemajo ustrezno pomoč in oskrbo.

Glede na navedeno dilemo smo med institucionalne oblike oskrbe za starejše šteli le namestitev in

(24-urno) oskrbo v domovih za stare, vse ostale storitve, ki se izvajajo zunaj navedene oblike, vendar

ne nujno na domu uporabnika (tudi oskrbo v oskrbovanih stanovanjih in dnevno varstvo v domovih

za stare), pa smo uvrstili med skupnostne storitve.

3.1.1. Institucionalno varstvo za starejše – analiza stanja in kakovost oskrbe

3.1.1.1. Pregled in analiza stanja Institucionalno varstvo je v Zakonu o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV)4 navedeno med

storitvami, ki so namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav. Institucionalno varstvo obsega vse

oblike pomoči v zavodu, drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem

nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana

prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Institucionalno varstvo za starejše se najpogosteje izvaja

v domovih za starejše. Osnovna dejavnost domov je torej izvajanje socialnovarstvenih storitev za

starejše z namestitvijo. Obsega osnovno in socialno oskrbo v skladu s predpisi s področja socialnega

varstva ter zdravstveno varstvo po predpisih s področja zdravstvenega varstva.

- Osnovna oskrba zajema bivanje, organiziranje prehrane, tehnično oskrbo in prevoz.

o Bivanje se organizira v opremljenih in vzdrževanih sobah, z ustrezno uravnavano

temperaturo. Sobe so eno-, dvo- ali večposteljne. Vključuje zagotavljanje sanitarnih

prostorov, prostorov za osebno higieno, skupnih prostorov in prostorov za izvajanje

programov. Bivanje zajema tudi čiščenje bivalnih prostorov in pranje, čiščenje ter

vzdrževanje oblačil in osebnega ter skupnega perila.

o Organiziranje prehrane zajema nabavo, pripravo in ustrezno postrežbo (tudi

razrezane, sesekljane in pasirane) celodnevne, starosti ter zdravstvenemu stanju

primerne hrane in napitkov.

4 Zakon o socialnem varstvu: Ur. l. RS, št. 3/07, 23/07, 41/07, 61/10, 62/10, 57/12

12

o Tehnična oskrba je organizirana dejavnost za zagotavljanje tehničnih pogojev za

optimalno izvajanje institucionalnega varstva in vključuje naloge vzdrževanja

opreme, prostorov, objekta ter okolice.

o Prevozi vključujejo organizacijo in izvedbo prevozov v zvezi z uveljavljanjem

zakonskih pravic in obveznosti v nujnih primerih za vse upravičence.

- Socialna oskrba je strokovno vodena dejavnost, namenjena izvajanju vsebin socialne

preventive, terapije in vodenja upravičencev. Vključuje izvajanje nalog varstva, posebnih

oblik varstva, vzgoje in priprave na življenje ter nalog vodenja.

- Varstvo pomeni nudenje pomoči pri vzdrževanju osebne higiene in izvajanju dnevnih

aktivnosti (pri vstajanju, oblačenju, premikanju, hoji, komunikaciji in orientaciji). Posebne

oblike varstva so namenjene ohranjanju in razvoju samostojnosti, razvoju socialnih odnosov,

delovni okupaciji, korekciji ter terapiji motenj, aktivnemu preživljanju prostega časa in

reševanju osebnih ter socialnih stisk (Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih

storitev (v nadaljevanju: Pravilnik)).5

- Zdravstvene storitve: služba zdravstvene nege in oskrbe izvaja zdravstveno nego,

fizioterapijo in delovno terapijo. V okviru osnovne zdravstvene dejavnosti domovi izvajajo

zdravstveno nego in zdravstveno rehabilitacijo za svoje oskrbovance. Zdravstveno nego

izvajajo domovi skladno s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja, stanovalci so na

podlagi Meril za razvrščanje stanovalcev po zahtevnosti razvrščeni v eno izmed štirih

kategorij zdravstvene nege. V okviru doma za starejše deluje tudi splošna ambulanta (SSZS

2015a).

- Dodatne dejavnosti domov lahko obsegajo:

o različne dodatne oskrbne ali druge storitve za stanovalce domov, ki niso zajete v

standardiziran obseg posamezne kategorije oskrbe;

o dnevno varstvo za starejše, ki živijo doma, in vključuje oskrbne ter zdravstvene

storitve;

o oskrbne in zdravstvene storitve za stanovalce oskrbovanih stanovanj;

o zagotavljanje ustrezne prehrane in zdravstvene nege ter drugih oblik pomoči

posamezniku in družini na domu;

o storitve socialnega servisa na domu za starejše oziroma druge, ki takšno pomoč

potrebujejo;

o sodelovanje z drugimi sorodnimi organizacijami, društvi in s posamezniki za izvajanje

različnih oblik dejavnosti, namenjenih starejšim ljudem zunaj doma;

o opravljanje drugih storitev za starejše v njihovem domačem okolju (SSZS 2015b).

Izvajanje osnovne in socialne oskrbe se izvaja v eni izmed štirih kategorij oskrbe:

- oskrba 1 je namenjena osebam, ki niso sposobne za popolnoma samostojno življenje in

potrebujejo manjši obseg neposredne osebne pomoči;

- oskrba 2 je namenjena osebam z zmernimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki

potrebujejo večji obseg neposredne osebne pomoči;

- oskrba 3 je namenjena osebam z najzahtevnejšimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki v

celoti potrebujejo neposredno osebno pomoč, in sicer:

5 Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev: Ur. l. RS, št. 45/10, 28/11, 104/11, 111/13

13

o za osebe, ki potrebujejo neposredno osebno pomoč za opravljanje vseh osnovnih

življenjskih potreb, in

o za najtežje prizadete osebe;

- oskrba 4 je namenjena osebam z zahtevnejšimi dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju,

ki zaradi starostne demence ali sorodnih stanj potrebujejo delno ali popolno osebno pomoč

in nadzor (SSZS 2015a).

Dostopne statistike o izvajanju institucionalnega varstva za starejše

Pregled kapacitet in (krajevna) dostopnost domov za starejše

Leta 2014 je bilo v Sloveniji v javni mreži 98 domov za starejše, od tega je bilo 59 javnih zavodov in 39

zasebnikov s koncesijo (SSZS 2015d). Šest izvajalcev poleg institucionalnega varstva starejših izvaja

tudi institucionalno varstvo odraslih s posebnimi potrebami, in sicer v okviru ločenih oddelkov. Gre za

tako imenovane kombinirane domove. Poleg navedenih je institucionalno varstvo za starejše izvajalo

še 10 zasebnih izvajalcev, ki so na MDDSZ pridobili dovoljenje za delo oziroma dovoljenje za

opravljanje te socialnovarstvene storitve (MDDSZ 2014).

V domovih za starejše je na voljo 17.868 mest oziroma ležišč za starejše, in sicer 13.167 mest v okviru

javnih domov ter 4.701 mest pri zasebnikih s koncesijo. Poleg navedenih kapacitet imajo domovi, po

navedbah Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, običajno še nekaj rezervnih dodatnih ležišč (SSZS

2015d). Na razpolago je 10.886 sob, in sicer večinoma eno- in dvoposteljne. Enoposteljnih sob je

4.783 (43,9 %), dvoposteljnih je 4.987 (45,8 %), triposteljnih 707 (6,5 %), štiriposteljnih 339 (3,1 %),

pet- ali večposteljnih pa 70 (0,7 %) (SSZS 2015e). Mreža storitev institucionalnega varstva starejših je

v Sloveniji dobro razvita, saj v vsaki upravni enoti (razen v UE Ruše) deluje vsaj en dom za stare.

Kapacitete zadoščajo za namestitev 4,62 % populacije, starejše od 65 let.

V skladu z deklarativno zavezo države k zmanjševanju deleža institucionalne oskrbe in povečevanju

deleža oskrbe v skupnosti oziroma na domu uporabnika aktualna ReNPSV 1320 institucionalno

varstvo starejših postavlja nižji cilj kot prejšnji strateški dokument na tem področju. V aktualni

resoluciji je cilj zagotovitev mest v institucionalnem varstvu za 4,8 % oseb, starejših od 65 let, v

ReNPSV 0610 pa je bil cilj zagotovitev mest v institucionalnem varstvu za 5 % oseb, starejših od 65

let.

Podatki o uporabnikih institucionalne oskrbe v domovih za starejše

Število oseb, starih 65 let ali več, v institucionalnem varstvu konstantno narašča. Število vključenih v

domove za stare sicer v zadnjih nekaj letih narašča počasneje kot pred letom 2011, vendar se kljub

temu približuje 18.000. Na dan 31. 12. 2014 je bilo tako v institucionalno varstvo v domovih za

starejše, ki so v javni mreži (javni zavodi in zasebniki s koncesijo), vključenih 17.895 oseb.6 Število

oseb, starih manj kot 80 let, ki bivajo v domovih za starejše, je od leta 2006 konstantno in ne narašča,

naraščanje števila vključenih gre na račun starejših od 80 let (glej sliko 2).

6 Zaradi koriščenja rezervnih, dodatnih ležišč, ki jih imajo domovi za starejše na razpolago in jih ne štejejo med razpoložljive

kapacitete, pa tudi zaradi prostih kapacitet v ločenih oddelkih za institucionalno varstvo odraslih s posebnimi potrebami (v t. i. kombiniranih domovih) je število vključenih višje od števila ležišč (SSZS 2015d).

14

Slika 2: Število stanovalcev v domovih za starejše po starostnih skupinah (2006–2013)

Vir: SURS, podatkovni portal SI-STAT.

Podatki o cenah institucionalne oskrbe v domovih za starejše

Cene v domovih za starejše se oblikujejo na podlagi Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen

socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju: Pravilnik o metodologiji).7 Ceno oskrbe plača uporabnik,

če je sam ne zmore, pa so oskrbo dolžni doplačevati zavezanci (svojci). Če prispevek upravičenca in

zavezanca oziroma zavezancev ne zadostuje za pokritje oskrbnih stroškov, razliko na podlagi odločbe

CSD doplačuje lokalna skupnost.

Vsak dom na podlagi Pravilnika o metodologiji izračuna ceno oskrbe I (najmanj zahtevna oskrba) in

oskrbe IV (za stanovalce z demenco na varovanih oddelkih). Ceno sprejme svet zavoda, soglasje pa da

MDDSZ. Cene oskrbe II, IIIa in IIIb se povečajo glede na višino dodatka za pomoč in postrežbo po ZPIZ.

Preglednica 1: Povprečne cene oskrbnega dne različnih tipov oskrbe v domovih za starejše na dan 1. 6.

2015

Tip oskrbe: Vsi Javni zavodi Zasebniki s koncesijo

Oskrba I 19,69 18,01 22,03

Oskrba II (4,80 € DPP) 24,49 22,81 26,83

Oskrba IIIa (9,60 € DPP) 29,29 27,61 31,63

Oskrba IIIb (13,77 € DPP) 33,46 31,78 35,80

Oskrba IV 31,44 29,42 34,17 Vir: SSZS 2015c.

7 Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev: Ur. l. RS, št. 87/06, 127/06, 8/07, 51/08, 5/09 in

6/12

7714 8201

9326 10154

10642 11336 11628 11829

0

2000

4000

6000

8000

10000

12000

14000

2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013

manj kot 65 od 65 do 79 80 in več

15

3.1.1.2. Kakovost institucionalne oskrbe v domovih za starejše V zadnjih desetletjih se je razvilo več modelov celovitega obvladovanja kakovosti, ki jih javno

prepoznamo skozi modele kakovosti (različni pristopi k obvladovanju, upravljanju in vodenju

kakovosti) in certifikate kakovosti, ki jih pridobi posamezna organizacija, če svoje delo organizira po

enem izmed modelov kakovosti.

Ti modeli temeljijo na pristopu k upravljanju in vodenju organizacij, imenovanem total quality

management (TQM), oziroma upravljanje s kakovostjo, katerega bistvo lahko povzamemo kot

ustvarjanje kulture organizacije, v kateri je cilj vsakega zaposlenega zadovoljstvo stranke oziroma –

pri izvajanju storitev – uporabnika storitev. Vodenje organizacije ni hierarhično, temveč se

odgovornost delegira na nižje ravni, ki s tem postajajo tudi bolj avtonomne (prirejeno po Možina v

Hlebec in drugi 2014b). Temeljijo na principih stalnega preverjanja postopkov, procesov in rezultatov

dela, zaznavanju pomanjkljivosti ter načrtovanju in uresničevanju izboljšav.

V Sloveniji uporabljamo več modelov in standardov kakovosti, najpogosteje pa organizacije izberejo

tistega, ki je prirejen za njihovo pravno-organizacijsko obliko (javni zavod : NVO). Na področju

socialnega varstva (tudi domov za stare) je trenutno najbolj aktualen model upravljanja s kakovostjo

E-Qalin. Model je prilagojen štirim branžam, in sicer: domovom za starejše (E-Qalin/A), varstveno-

delovnim centrom in socialnovarstvenim zavodom za usposabljanje (E-Qalin/B), izvajalcem pomoči na

domu (E-Qalin/C) ter CSD (E-Qalin/D). Trenutno ima v Sloveniji mednarodni certifikat8 osem ustanov

(od tega pet domov za starejše), ustanov, ki spremljajo kakovost na osnovi samoocene z E-Qalin,9 je

sedem (od tega šest domov za starejše), nekatere ustanove pa izvajajo le merjenja zadovoljstva

uporabnikov, zaposlenih in svojcev oziroma skrbnikov uporabnika ali poslovnih partnerjev v

standardizirani obliki (Firis imperl).

Tako kot obstaja mnogo različnih načinov merjenja kakovosti življenja na splošno, obstajajo tudi

različne konceptualizacije merjenja kakovosti življenja v domovih za starejše. Različni avtorji kot

pomembne vidike kakovosti življenja v domovih za starejše opredeljujejo različne dejavnike, od

varnosti, pripadnosti, stalnosti, avtonomije, izpolnitve, zdravja, počutja, dnevnih aktivnosti, socialnih

funkcij, spolnosti in intimnosti, do kognitivnih sposobnosti, bolečine/nelagodja, energije in

utrujenosti, samospoštovanja, zadovoljstva z življenjem itd. Gre za indikatorje, ki so relevantni za

merjenje kakovosti življenja v domovih za starejše, in sicer na petih različnih področjih: kakovost

oskrbe, kakovost življenja, vodenje, kakovost storitev/proizvodov in usklajenost/povezanost različnih

akterjev (European Centre for Social Welfare Policy and Research 2010).

Mali (2004) pravi, da imajo na kakovost življenja v domovih za starejše velik vpliv samoiniciativnost

starejših ljudi in ohranjanje prejšnjega načina življenja teh ter s tem zadovoljevanje in upoštevanje

njihovih individualnih potreb in želja, kajti to jim daje občutek samostojnosti. Obenem pa meni, da je

kakovost življenja v domu odvisna od večslojnih odnosov, ki tvorijo odnosni sistem. Ti odnosi so med

8 Ustanova prejme certifikat na osnovi zunanje presoje, ki jo izvede presojevalska organizacija Bureau Veritas. Certifikat je

mednarodni, njegova veljavnost je tri leta. 9 Potrdilo »Dom kakovosti E-Qalin na osnovi samoocene« lahko dobi ustanova, ki z dokumentacijo izkaže, da je bila v

ustanovi izvedena celovita samoocena, da dosega zahtevano stopnjo udeleženosti pri E-Qalinu (v odstotku), in predloži predloge izboljšav ter seznam prioritet za proces stalnih izboljšav. Veljavnost potrdila je tri leta.

http://www.firis-imperl.si/izobrazevanje/e-qalin/splosne-informacije-o-e-qalinu/ustanove-kakovosti-na-osnovi-samoocene-z-e-qalin2/

16

samimi stanovalci, med stanovalci in zaposlenimi, med stanovalci in njihovimi svojci, med

zaposlenimi in svojci stanovalcev ter med samimi zaposlenimi. Merjenje kakovosti življenja starejših v

domovih za starejše mora glede na to zajeti tako vidik stanovalcev kot tudi vidik drugih pomembnih

akterjev (sorodnikov in zaposlenih).

Kakovost življenja v domovih za stare določa dejstvo, da gre za življenje v totalnih institucijah. Hišni

red totalnih institucij sestavljajo številna pravila in zahteve, ki so prilagojene dnevnemu ter

tedenskemu tempu dogajanja v domu. Institucionalni red zmanjšuje svobodo in kontrolo, ki jo imajo

stanovalci nad svojim življenjem (Hojnik - Zupanc v Mali 2004), omogoča pa dober nadzor nad

posameznikom (Mali 2004). Osnovni pogoj, da življenje in sožitje v ustanovah, kakršni so veliki

domovi za stare, potekata v mejah človeškega, je ta, da ima zaposleno osebje zadostno razvite

socialne zmožnosti za delo z ljudmi ter za ljudi (Ramovš in drugi v Mali 2004).

Raziskave, ki bi na ravni Slovenije proučevala kakovost življenja v domovih za stare, ni; obstaja pa

vrsta parcialnih, manjših raziskav in študij (največkrat v obliki diplomskih nalog), ki obravnavajo

kakovost življenja ter bivanja v posameznih slovenskih domovih za stare. Mali (2004) povzema nekaj

diplomskih nalog, iz katerih izhajajo že znana dejstva, da kakovost življenja stanovalcev domov

določajo dejavniki institucije in osebnostni dejavniki stanovalcev, ki so pogojevali njihovo življenje

pred prihodom v institucijo, imajo pa pomemben vpliv tudi v instituciji. Kot že navedeno, je za

kakovost življenja v domovih zelo pomemben tudi t. i. odnosni sistem. Odnosi in sodelovanje med

upravo, zaposlenimi, starimi ter svojci v instituciji ne potekajo vedno enostavno. Vsak od omenjenih

izhaja s svojega položaja. Ena redkih raziskav, ki ugotavlja odnose med starimi in zaposlenimi v

domovih (Jang v Mali 2004), ugotavlja, da imajo stanovalci več priložnosti za tiste aktivnosti, ki

zanimajo zaposlene in se zdijo primerne zaposlenim. Pri določenih aktivnostih pa osebje ne zazna,

kako pomembne so te aktivnosti za stanovalce. Preselitev v dom torej pomeni bistveno več kot le

selitev iz enega v drug kraj ali stanovanje, pomeni prilagoditev posameznika skupinskemu načinu

življenja (kar se kaže tudi v kakovosti njegovega življenja), ne pa prilagoditev, individualizacijo storitve

njegovim potrebam.

Socialna inšpekcija v svojih nadzorih preverja, ali se storitve izvajajo v skladu z zakonodajo, hkrati pa v

svojih poročilih (Arnšek 2015) opozarja na nekatere značilnosti in posebnosti pri izvajanju storitev, ki

bi potencialno lahko imele negativen vpliv na kakovost. Med drugim ugotavlja, da se institucionalno

varstvo starejših ne razvija v vseh predvidenih oblikah, oziroma so se druge oblike, razen

celodnevnega institucionalnega varstva, zelo malo uveljavile. Nadalje ugotavljajo, da izvajalci različno

razumejo in izvajajo storitev oskrbe IV (primeri demence) po strokovnem konceptu osebnega

spremljanja, kar pa ni jasno in dovolj natančno opredeljeno, zaradi česar izvajalci zamenjujejo model

osebnega spremljanja z modelom fizičnega ter osebnega omejevanja gibanja uporabnikom storitve.

Določene nepravilnosti ugotavlja pri postopkih sprejema starejših v institucionalno varstvo in tudi pri

premestitvah. Tudi leta 2014 je bila šibka točka izvajanja storitve individualni načrt obravnave, ker je

pri večini izvajalcev individualni načrt, kljub večletnim opozorilom inšpekcije, še vedno le popis

operativnih nalog vrste oskrbe z delovnimi zapisi posameznih strokovnih delavcev, kar pa sicer po

obliki in vsebini zadošča sedanjemu predpisanemu standardu storitve. Pri tem je bilo ugotovljeno, da

se je uveljavila medstrokovna timska obravnava uporabnikov storitve, ni pa se še uveljavilo načelo

partnerstva z uporabnikom. Prav tako je bilo leta 2014 tudi ugotovljeno, da se kljub 20-letni praksi ni

uveljavila pot ugovora po 94. členu Zakona o socialnem varstvu. Socialna inšpekcija tudi ugotavlja, da

imajo izvajalci izdelane načrte za postopno približevanje bivalnih pogojev predpisanim bivalnim

17

standardom do leta 2021 in da bivalne pogoje postopno prilagajajo standardu storitve, pri čemer vsi

ugotavljajo, da se je v zadnjih dveh letih povečalo povpraševanje po 3-posteljnih in 4-posteljnih

sobah, zlasti pri uporabnikih storitve v vrsti oskrbe IIIa in IIIb. Po navedbah strokovnih delavcev in

uporabnikov storitve je vzrok temu povpraševanju manjša plačilna zmožnost uporabnikov ter

njihovih svojcev in občin (zavezancev za plačilo storitve) v zadnjih letih. Uporabniki storitve

institucionalno varstvo starejših v razgovorih z inšpektorico izražajo potrebo po večji dosegljivosti

strokovnih delavcev za več individualnih pogovorov in svetovanja ter izražajo nezadovoljstvo v zvezi s

kadrovskim normativom storitve, za kar navajajo, da bi se želeli kaj pogovoriti tudi z osebjem, ki

vstopa v njihove sobe (vsakdanji kratki klepet), pa vidijo, da je osebje pri opravljanju dela v časovni

stiski, zato ne začenjajo komunikacije. Prenapetemu normativu pripisujejo tudi občasne konflikte in

neželeno komunikacijo med njimi in osebjem, ki se ne bi zgodili, če ne bi bila situacija tako napeta.

Podobno navajajo tudi zaposleni pri izvajalcih.

3.1.2. Skupnostna oskrba starejših – analiza stanja in kakovost oskrbe

3.1.2.1. Pregled in analiza stanja Kot že pojasnjujemo v uvodu, se evropske socialne politike pri skrbi za starejše že nekaj časa

usmerjajo k deinstitucionalizaciji oziroma k zdravstveni in socialni oskrbi, ki se večinoma izvajata na

domu posameznika in ne v zdravstvenih ali socialnih institucijah. Za starejše ima dom emocionalno

vrednost, oskrba v skupnosti pa jim omogoča, da ohranijo kakovost življenja in obdržijo vezi z

družino, prijatelji ter sosedi. Skupnostna oskrba je torej tista razsežnost dolgotrajne oskrbe, ki ji je

treba posvečati največ pozornosti in ki v evropskih državah velja za poglavitni del področja

dolgotrajne oskrbe. Tudi v Sloveniji vse bolj poudarjamo pomembnost čim daljšega bivanja starejših

v domačem okolju in si že vrsto let prizadevamo pospešiti ta proces v okviru nacionalnih programov

socialnega varstva.

Izraz skupnostna oskrba predstavlja razvoj različnih storitev, ki bodo starejšim omogočile čim daljše

kakovostno življenje v skupnosti. V nadaljevanju tega poglavja predstavljamo nekaj ključnih formalnih

storitev, ki uporabnikom omogočajo čim daljše bivanje v domačem okolju. Poleg v nadaljevanju

opisanih storitev se v Sloveniji počasi razvijajo še nekatere druge, npr. začasno varstvo, bivanje v

družini, ki ni izvorna družina starega človeka, rdeči gumb ali SOS-telefon (Filipovič Hrast in drugi

2014).

Pomoč na domu, socialna oskrba na domu

Opis storitve

Socialna oskrba na domu, ki je ena izmed oblik pomoči družini na domu, je namenjena osebam, ki

imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje v svojem bivalnem okolju, vendar se zaradi

starosti, hude invalidnosti, kronične bolezni ali težje telesne ali duševne motnje ne morejo oskrbovati

in negovati sami, njihovi svojci pa take oskrbe ter nege ne zmorejo ali zanju nimajo možnosti.

Storitev obsega tri sklope opravil:

18

- pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih: pomoč pri oblačenju ali slačenju, pomoč pri umivanju,

hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vzdrževanje in nega osebnih ortopedskih

pripomočkov;

- gospodinjsko pomoč: prinašanje enega pripravljenega obroka ali nabavo živil in pripravo

enega obroka hrane, pomivanje uporabljene posode, osnovno čiščenje bivalnega dela

prostorov in odnašanje smeti, postiljanje ter osnovno vzdrževanje spalnega prostora;

- pomoč pri ohranjanju socialnih stikov: vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, s prostovoljci

in sorodstvom, spremljanje upravičenca pri opravljanju nujnih obveznosti, informiranje

ustanov o stanju ter potrebah upravičenca in priprava upravičenca na institucionalno varstvo.

Upravičenci do storitve

Storitev pomoč na domu lahko prejemajo le osebe, ki potrebujejo najmanj dve opravili iz dveh

različnih sklopov prej navedenih opravil. Do storitve so po Pravilniku upravičene osebe, ki jim

preostale psihofizične sposobnosti omogočajo, da z občasno organizirano pomočjo drugih oseb

ohranjajo zadovoljivo duševno in telesno počutje ter lahko funkcionirajo v znanem bivalnem okolju.

Pod temi pogoji so upravičenci do pomoči na domu naslednje skupine oseb:

- osebe, stare več kot 65 let, ki zaradi starosti ali pojavov, ki spremljajo starost, niso sposobne

za popolnoma samostojno življenje;

- osebe s statusom invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih

oseb, ki po oceni pristojne komisije ne zmorejo samostojnega življenja – če stopnja in vrsta

njihove invalidnosti omogočata občasno oskrbo na domu;

- druge invalidne osebe, ki jim je priznana pravica do tuje pomoči in nege za opravljanje večine

življenjskih funkcij;

- kronično bolni in osebe z dolgotrajnimi okvarami zdravja, ki nimajo priznanega statusa

invalida ter so po oceni pristojnega centra za socialno delo brez občasne pomoči druge osebe

nesposobni za samostojno življenje;

- hudo bolni otroci ali otroci s težko motnjo v telesnem ali težko in najtežjo motnjo v

duševnem razvoju, ki niso vključeni v organizirane oblike varstva.

Organizacija storitve

Organizacija storitve sodi med pristojnosti občine, ki:

- mora podeliti koncesijo izvajalcu/izvajalcem (zasebnim ali javnim) in tako zagotoviti mrežo

javne službe na tem področju;

- mora sofinancirati najmanj 50 % stroškov vodenja in neposrednega izvajanja storitve pomoč

na domu ter v celoti sofinancirati strokovno pripravo storitve;

- je dolžna zagotavljati subvencijo in morebitna sredstva za oprostitev plačila občana.

Storitev se začne izvajati na zahtevo upravičenca ali njegovega zakonitega zastopnika in vsebuje dva

dela. Prvi del predstavlja ugotavljanje upravičenosti do storitve, pripravo in sklenitev dogovora o

obsegu, trajanju ter načinu opravljanja storitve, organiziranje ključnih članov okolja in izvedbo

uvodnih srečanj med izvajalcem ter upravičencem ali družino. Drugi del storitve zajema vodenje

storitve, koordinacijo izvajalcev in njihovo usmerjanje, sodelovanje z upravičenci pri izvajanju

19

dogovora ter pri zapletenih življenjskih situacijah upravičencev in neposredno izvajanje storitve na

domu upravičenca po dogovorjenih vsebinah ter v dogovorjenem obsegu. Spremembe ali dopolnitve

že sklenjenega dogovora o obsegu, trajanju in načinu opravljanja storitve lahko predlagajo izvajalec

storitve, upravičenec ali njegov zakoniti zastopnik.

Dostopne statistike o izvajanju storitve

Izvajanje pomoči na domu

Podatki Inštituta RS za socialno varstvo (Lebar in drugi 2015), ki redno in sistematično spremlja

storitev pomoč na domu ter pripravlja redne letne analize na tem področju, kažejo, da se je storitev

na dan 31. 12. 2014 izvajala v 201 občini. Tri občine niso podelile koncesije za izvajanje pomoči na

domu, ena občina pa je koncesijo podelila, vendar pa niso sprejeli cene za izvajanje storitve. Skupaj je

pomoč na domu v okviru mreže javne službe izvajalo 79 različnih izvajalcev, med njimi največ CSD

(33). Ugotavljajo, da delež CSD kot izvajalcev storitve sicer upada, povečuje pa se delež domov za

starejše in zasebnikov s koncesijo občine. Leta 2014 so izvajanje storitve opustili štirje CSD.

Uporabniki pomoči na domu, tipi oskrbe in izvajalci oskrbe

Na dan 31. 12. 2014 je bilo v Sloveniji 6.888 uporabnikov pomoči na domu. Število uporabnikov je v

primerjavi z letom 2013 naraslo za pet odstotkov, absolutno gledano, največ v Ljubljani in Celju.

Uporabniki v največji meri koristijo storitve gospodinjske pomoči (38,9 %), sledi pomoč pri ohranjanju

socialnih stikov (33,3 %), najnižji pa je delež temeljnih dnevnih opravil (27,8 %). Oskrbo je na dan 31.

12. 2014 izvajalo 937 oseb (ibid.).

Cena in dostopnost pomoči na domu

Cene med občinami variirajo; storitev se je na dan 31. 12. 2014 za uporabnike izvajala brezplačno v

treh občinah (Ig, Odranci in Škofljica), občine torej financirajo storitev v celoti. Na drugi strani pa cene

močno presežejo 8 evrov na uro v občinah Mengeš (8,62 EUR) in Trzin (8,59 EUR), kar kaže na to, da

je storitev cenovno zelo neenakomerno porazdeljena. Celotni stroški pomoči na domu na uro so na

dan 31. 12. 2014 v povprečju znašali 16,77 evrov, tudi tukaj pa so razlike med občinami precejšnje, in

sicer od 12,97 evra v občini Kostel do 23,39 evra v občini Loška Dolina. Trend v obdobju 2007–2012 je

bilo postopno zviševanje celotnih stroškov pomoči na domu na uro. V letih 2013 in 2014 je IRSSV

beležil prekinitev tega trenda, saj se je povprečen celotni strošek storitve na uro postopoma začel

zniževati. Dostopnost storitve po občinah je različna; v letu 2014 je imelo 207 občin na dan 31. 12.

2014 sprejeto ceno za izvajanje pomoči na domu ob delavnikih, 145 občin je ceno sprejelo tudi ob

sobotah, 130 občin pa tudi ob nedeljah in med prazniki. V 62 občinah je bila cena storitve sprejeta le

ob delavnikih, cene za soboto, nedeljo in praznik pa niso sprejeli (ibid.).

Oskrbovana stanovanja

Opis storitve

20

Stanovanjski zakon (SZ-1)10 določa, da so oskrbovana stanovanja stanovanja za starejše, v katerih

lahko stanovalci dobijo pomoč 24 ur dnevno, in sicer pod pogojem, da so arhitektonsko prilagojena

kot stanovanja za starejše ljudi z lastnim gospodinjstvom v večstanovanjski stavbi ali v drugi obliki

strnjene gradnje. Oskrbovana stanovanja so sicer formalno organizirana kot posebna oblika

institucionalnega varstva, v praksi pa predstavljajo alternativno obliko institucionalnemu varstvu, saj

ljudem omogočajo, da v lastnem gospodinjstvu prejemajo ustrezno pomoč in oskrbo. Praviloma so

namenjena starejšim ljudem, ki se sami ne morejo več v celoti oskrbovati ali negovati, kljub temu pa

lahko še vedno živijo razmeroma samostojno življenje z večjo ali manjšo pomočjo strokovnega

osebja. Stanovanja so arhitekturno prilagojena in imajo lastno gospodinjstvo, običajno v

večstanovanjski stavbi ali kakšni drugi obliki strnjene stavbe z dostopno prometno infrastrukturo, ter

zagotavljajo osnovno oskrbo (npr. pomoč pri bivanju, organizacija prehrane, pomoč pri pranju,

sušenju in likanju perila) in socialno oskrbo (npr. pomoč pri vzdrževanju osebne higiene in izvajanju

dnevnih opravil, varstvo in pomoč pri ohranjanju socialnih stikov), zdravstveno varstvo ter

zdravstveno nego in varovanje na daljavo.


Storitev se začne na zahtevo upravičenca ali njegovega zakonitega zastopnika in vsebuje dva dela:

pripravo ter sklenitev dogovora o obsegu, trajanju in načinu opravljanja storitve ter izvedbo uvodnih

srečanj med izvajalcem in upravičencem ter neposredno izvajanje storitve. Storitev mora biti

uporabnikom dostopna sedem dni v tednu, obseg pa se lahko poveča ali zmanjša glede na potrebe,

želje in zmožnosti uporabnika. Izvajanje osnovne in socialne oskrbe v oskrbovanem stanovanju traja,

dokler obstaja potreba ter dokler jo upravičenec želi prejemati.


Upravičenci do institucionalnega varstva v oskrbovanih stanovanjih so osebe:

- ki so stare več kot 65 let in zaradi starosti ali pojavov, ki spremljajo starost, niso v celoti

sposobne za samostojno življenje brez pomoči druge osebe, preostale psihofizične

sposobnosti pa jim omogočajo, da z redno organizirano pomočjo drugega in z zagotovljenim

zdravstvenim varstvom ohranjajo zadovoljivo duševno ter telesno počutje in samostojnost v

bivalnem okolju tako, da ne potrebujejo popolnega institucionalnega varstva v zavodu;

- ki so sicer mlajše od 65 let, vendar zaradi psihofizičnih lastnosti niso v celoti sposobne za

samostojno življenje brez pomoči druge osebe, preostale psihofizične sposobnosti pa jim

omogočajo, da z redno organizirano pomočjo drugega in z zagotovljenim zdravstvenim

varstvom ohranjajo zadovoljivo duševno ter telesno počutje in samostojnost v bivalnem

okolju tako, da ne potrebujejo institucionalnega varstva v zavodu;

- z napredovalo kronično oz. neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja, ki so starejše od 18 let

(Pravilnik).


10

Stanovanjski zakon: Ur. l. RS, št. 69/03, 18/04 – ZVKSES, 47/06 – ZEN, 45/08 – ZVEtL, 57/08, 62/10 – ZUPJS, 56/11 – odl. US, 87/11 in 40/12 – ZUJF

21

Nagode in Kovač (2014) sta pripravili prvi popis te storitve, ki presega le identifikacijo lokacij ter

števila oskrbovanih stanovanj v Sloveniji, pri čemer raziskovalki nista mogli izhajati iz celovitega

vzorčnega okvira, saj ta predhodno ni obstajal, soočali sta se tudi z manjkajočimi in neustreznimi

elementi ter podvojenimi zapisi (glej Nagode in Kovač 2014). Analiza je tako služila kot izhodišče za

vzpostavitev rednega spremljanja podatkov s področja organiziranosti oskrbovanih stanovanj in

trenutno predstavlja najrelevantnejšo podatkovno podporo na tem področju.

Število oskrbovanih stanovanj v Sloveniji

V analizi avtorici ugotavljata, da smo imeli leta 2014 v Sloveniji vsaj 866 oskrbovanih stanovanj

(najemnih ali lastniških). Velika večina teh stanovanj je v osrednjeslovenski regiji (365), precej manj

pa v ostalih slovenskih regijah: v podravski 134 oskrbovanih stanovanj, v savinjski 96, v goriški 89, v

gorenjski 68, v obalno-kraški 48, v pomurski 28, v spodnjeposavski 23 in v jugovzhodni Sloveniji 15

oskrbovanih stanovanj. V treh regijah (koroška, zasavska, notranjsko-kraška) ni bilo zabeleženo

nobeno oskrbovano stanovanje. V raziskovalnem obdobju je bilo v izgradnji še vsaj 84 oskrbovanih

stanovanj na dveh lokacijah v Ljubljani, in sicer na Brdu ter v Dravljah. V načrtu za izgradnjo pa je bilo

vsaj še 80 stanovanj, in sicer na naslednjih lokacijah: Galjevica, Izola, Litija, Murgle, Nova Gorica in

Škofljica. Najemna oskrbovana stanovanja so bila zasedena v 66,4 %.

Uporabniki oskrbovanih stanovanj

V oskrbovanih stanovanjih je leta 2014 (ibid.) bivalo vsaj 416 oseb, oskrbniki stanovanj pa so poročali,

da bi lahko v stanovanjih bivala vsaj še 301 oseba. V oskrbovanih stanovanjih so bolj pogosto bivale

ženske (66,6 %), velika večina stanovalcev pa je bila stara 65 let ali več (95,7 %), dobra polovica 80 let

ali več (50,2 %). Podatki o upravičenosti stanovalcev kažejo, da je največ stanovalcev (94,2 %) v

oskrbovanih stanovanjih zaradi starosti ali pojavov, ki spremljajo starost.

Oskrba v oskrbovanih stanovanjih

Približno tretjina stanovalcev ni koristila nobene oskrbe. Največ stanovalcev je uporabljalo storitev

varovanja na daljavo (66,0 %). V okviru osnovne oskrbe so stanovalci najpogosteje prejemali

organizirano prehrano (38,4 %) in storitev vzdrževanja ter čiščenja prostorov (38,4 %), manj pa

pomoč pri vzdrževanju osebne higiene in pri dnevnih opravilih (11,8 %). V okviru socialne oskrbe je

največ stanovalcev (34,2 %) koristilo varstvo in pomoč pri ohranjanju socialnih stikov, sledila sta

psihosocialna podpora (27,1 %) ter organiziranje prevozov (17,7 %).

Institut družinskega pomočnika

Opis storitve

Institut družinskega pomočnika je pravica upravičenca do institucionalnega varstva, da lahko v

primerih in pod pogoji, določenimi z ZSV, namesto celodnevnega institucionalnega varstva izbere

družinskega pomočnika, ki mu nudi pomoč v domačem okolju. Družinski pomočnik ima pomembno

vlogo predvsem pri ohranjanju kakovostne starosti invalidnih oseb, namenjen pa je tistim invalidnim

osebam, ki iščejo nadomestilo za institucionalno varstvo. Gre za osebe, ki imajo isto stalno

22

prebivališče kot invalidna oseba oziroma je to nekdo od družinskih članov invalidne osebe (oče ali

mati, sin ali hči, brat ali sestra, stric ali teta, stari oče ali stara mama …).

Družinski pomočnik invalidni osebi nudi pomoč v skladu z njenimi potrebami in interesi, zlasti pa:

- nastanitev, nego, prehrano in gospodinjska opravila,

- zdravstveno oskrbo prek izbranega osebnega zdravnika,

- spremstvo in udejstvovanje v različnih socialnih ter družbenih aktivnostih (kulturne, športne,

verske, izobraževalne),

- omogočati, da zakonit zastopnik, če ga invalidna oseba ima, opravlja svojo funkcijo.


Pravico do družinskega pomočnika lahko upravičenec uveljavlja pri pristojnem CSD, o pravici do izbire

družinskega pomočnika pa odloča invalidska komisija ZPIZ. Dokumentaciji, ki jo CSD pošlje invalidski

komisiji, mora CSD priložiti tudi mnenje občine, pristojne za financiranje pravic družinskega

pomočnika, o znanih okoliščinah, ki so pomembne za oblikovanje mnenja invalidske komisije. Če se

občina v 10 dneh ne odzove, se postopek nadaljuje. Invalidska komisija v svojem mnenju ugotovi, ali

gre za upravičenca iz člena 18.a ZSV in in ali mu izbrani družinski pomočnik potrebno pomoč lahko

nudi. Če je invalidna oseba za družinskega pomočnika izbrala tistega od staršev, ki ji je že nudil nego

in varstvo ter je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek,

lahko CSD o pravici do izbire družinskega pomočnika odloči brez mnenja invalidske komisije. Status

družinskega pomočnika lahko prejme le oseba, ki se je z namenom, da bi postala družinski pomočnik,

odjavila iz evidence brezposelnih oseb ali je zapustila trg dela. Družinski pomočnik je lahko tudi

oseba, ki je v delovnem razmerju s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa pri

delodajalcu. Pri tem statusu tudi ne gre za vzpostavitev delovnega razmerja, kot ga ureja

delovnopravna zakonodaja, zato družinski pomočnik nima pravic iz delovnega razmerja (npr. regresa,

dopusta, bolniškega dopusta …) (MDDSZ 2015a).

Občina je pristojna za plačevanje pravice do družinskega pomočnika, vendar pa so upravičenec in

njegovi zavezanci za preživljanje dolžni občini, ki financira pravice družinskega pomočnika, redno za

tekoči mesec povrniti sredstva oziroma del sredstev, ki jih občina namenja za pravice družinskega

pomočnika. Upravičenec mora s pisno izjavo dovoliti izplačevalcu dodatka za pomoč in postrežbo, da

ga izplačuje občini, vendar le do določene višine. Dodatno se pravice družinskega pomočnika

financirajo s sredstvi upravičenca glede na plačilno sposobnost in s sredstvi v višini prispevka

zavezancev (o tem odloča CSD). Če vsa ta sredstva niso dovolj za financiranje pravic družinskega

pomočnika, razliko doplača občina. Občina od bruto zneska za pravice družinskega pomočnika plača

vse potrebne prispevke in družinskemu pomočniku nakaže neto znesek. Vendar pa lahko občine (na

podlagi 44. člena Zakona o financiranju občin),11 katerih stroški za ta namen v tekočem letu presegajo

0,35 % njihove porabe, zagotovijo iz državnega proračuna dodatna sredstva v višini razlike nad tem

obsegom. V letu 2014 so bila iz državnega proračuna izplačana sredstva 119 občinam.


11

Zakon o financiranju občin; Ur. l. RS, št. 32/06, 123/06 – ZFO-1 in 57/08 – ZFO-1A

23

Pravico do izbire družinskega pomočnika ima po členu 18.a ZSV polnoletna oseba s težko motnjo v

duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, ki potrebuje pomoč pri opravljanju

vseh osnovnih življenjskih potreb. Za invalidno osebo gre, če:

- je zanjo pred uveljavljanjem pravice do izbire družinskega pomočnika skrbel eden od staršev,

ki je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek,

- je oseba invalid po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ki

potrebuje pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb,

- ali če v skladu s tem zakonom pristojna komisija ugotovi, da gre za osebo s težko motnjo v

duševnem razvoju ali težko gibalno ovirano osebo, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh

osnovnih življenjskih potreb, ki jo lahko nudi družinski pomočnik.


Število družinskih pomočnikov (20062014)

Po podatkih MDDSZ je bilo leta 2014 785 družinskih pomočnikov. Od uveljavitve pravice do

družinskega pomočnika v letu 2004 je število pomočnikov, sodeč po podatkih ISCSD, naraščalo do

leta 2006, ko so konec leta na MDDSZ poročali o 1.295 pomočnikih. Leta 2007 je, kot je razvidno s

spodnje slike, število družinskih pomočnikov drastično upadlo, k čemur je po naših predvidevanjih

prispevala sprememba zakonodaje. Leta 2007 sta se začela uporabljati novela ZSV, s katero je postal

družinski pomočnik do določene mere plačljiv, in Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in

gospodinjstvom v RS,12 s katerim se je začelo delno plačilo za izgubljeni dohodek usklajevati s tem

zakonom.

Slika 3: Število oseb s statusom družinskega pomočnika (20062014)

Vir podatkov: ISCSD

12

Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji; Ur. l. RS, št. 114/06, 59/07 – ZŠtip, 10/08 – ZVarDod, 71/08, 98/09 – ZIUZGK, 62/10 – ZUPJS, 85/10, 94/10 – ZIU, 110/11 – ZDIU12, 40/12 – ZUJF in 96/12 – ZPIZ-2

1295

701 686 712 704 713 745 801 785

0

200

400

600

800

1000

1200

1400

2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

24

Cilj ReNPSV 1320 je, da bo do leta 2020 v Sloveniji pomoč polnoletnim invalidnim osebam s težko

motnjo v duševnem razvoju in polnoletnim gibalno težko oviranim osebam, ki potrebujejo pomoč pri

opravljanju vseh življenjskih funkcij, nudilo okvirno 1.500 družinskih pomočnikov.

Socialni servis

Opis storitve

Socialni servis po ZSV obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva,

bolezni, invalidnosti, starosti, v primeru nesreč ter v drugih primerih, ko je ta pomoč potrebna za

vključitev osebe v vsakdanje življenje.


Socialni servis ne sodi v javno službo, pač pa ga, pod posebnimi pogoji, ki so opredeljeni v ZSV,

opravljajo zasebniki in pravne osebe, ki morajo pred začetkom izvajanja socialnovarstvenih storitev

pridobiti:

- dovoljenje za delo za socialnovarstveno storitev,

- soglasje k ceni za storitev,

- odločbo o vpisu v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialnovarstvene storitve

(MDDSZ 2015b).

Pogoje za izvajanje socialnovarstvenih storitev, ki jih lahko opravlja zasebnik, opredeljuje 65. člen

ZSV, ki pravi, da lahko zasebnik opravlja socialnovarstvene storitve, če:

- ima ustrezno strokovno izobrazbo v skladu z 69. ali s 70. členom ZSV,

- ima opravljen strokovni izpit in je pridobil mnenje socialne zbornice,

- ima najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju, na katerem bo opravljal zasebno delo, če

bo opravljal delo, za katero se zahteva najmanj višješolska izobrazba,

- ni v delovnem razmerju,

- mu ni s pravnomočno odločbo sodišča prepovedano opravljanje poklica,

- ima zagotovljene prostore, opremo in kadre, če tako zahteva narava dela.

Izpolnjevanje pogojev ugotavlja MDDSZ (66. člen ZSV). Zasebnik, ki izpolnjuje pogoje, lahko z

opravljanjem socialnovarstvene storitve začne z dnem izdaje odločbe o vpisu v register zasebnikov in

pravnih oseb, ki opravljajo socialnovarstvene storitve. Za izdajo dovoljenja za delo in vpis v register

mora vlagatelj izpolnjevati pogoje, kot jih določa 3. člen Pravilnika o opravljanju socialnovarstvenih

storitev na podlagi dovoljenja za delo in vpisa v register.13 Pogoji so, da:

- je pravna oseba v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) registrirana za opravljanje

dejavnosti, ki je predmet postopka za izdajo dovoljenja za delo, oziroma da je podružnica tuje

pravne osebe za opravljanje te dejavnosti vpisana v register v RS;

- je fizična oseba v RS vpisana v Poslovni register Slovenije;

13

Pravilnik o opravljanju socialno varstvenih storitev na podlagi dovoljenja za delo in vpisa v register; Ur. l. RS, št. 3/06

25

- izpolnjuje pogoje glede prostorov, opreme, kadrov in druge pogoje, kot jih določajo zakon, ki

ureja socialno varstvo, in na njegovi podlagi izdani izvršilni predpisi za opravljanje storitve, ki

je predmet postopka;

- da izkazuje finančno in poslovno sposobnost za izvajanje storitve.

Socialni servis po 7. členu Pravilnika obsega naslednja opravila:

- prinašanje pripravljenih obrokov hrane,

- nakup in prinašanje živil ali drugih potrebščin, priprava drv ali druge kurjave,

- nabava ozimnice,

- manjša hišna popravila,

- pranje in likanje perila,

- vzdrževanje vrta in okolice stanovanja,

- čiščenje v stanovanju, opremljanje, spremljanje pri obiskih trgovin, predstav, sorodnikov ali

na počitnicah,

- organiziranje in izvajanje drugih oblik družabništva,

- pedikerske, frizerske in druge podobne storitve za nego telesa ter vzdrževanje videza,

- pomoč pri opravljanju bančnih poslov, plačevanju računov, sprejemanju in odpošiljanju

poštnih pošiljk – po pooblastilu upravičenca,

- varovanje in nadziranje stanja uporabnika prek noči,

- celodnevna povezava prek osebnega telefonskega alarma.

Izvajalec mora nuditi vsaj tri od navedenih opravil, od katerih mora vedno biti na voljo prvo zgoraj

navedeno opravilo (prinašanje pripravljenih obrokov hrane), razen v primeru izvajanja opravila iz

zadnje zgoraj navedene alineje (celodnevna povezava prek osebnega telefonskega alarma), ki se

lahko opravlja kot samostojna storitev socialnega servisa (Pravilnik).


Upravičenec do socialnega servisa je vsakdo, ki zaradi invalidnosti, starosti, otrokovega rojstva,

bolezni, nesreč in v drugih primerih, ko je ta pomoč potrebna za vključitev osebe v vsakdanje

življenje, naroči določeno opravilo ali več opravil ter prevzame obveznost plačila storitve in kritja

stroškov v zvezi z opravljeno storitvijo (7. člen Pravilnika).


Število zasebnikov z dovoljenjem za delo

MDDSZ vodi register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialnovarstvene storitve. Gre za

seznam vseh izvajalcev socialnovarstvenih storitev, ki so pridobili dovoljenje za delo. Na dan 10. 12.

2014 (MDDSZ 2014) je bilo v register vpisanih 51 zasebnikov s pridobljenim dovoljenjem, od tega jih

22 izvaja storitev socialnega servisa.

Nagode in Kovač (2013) sta v letu 2013 po naročilu MDDSZ izvedli raziskavo Analiza storitev,

opravljenih na podlagi dovoljenja za delo in vpisa v register, ki je bila prva tovrstna raziskava pri nas

ter katere ključni namen je bil raziskati obseg in razširjenost storitev, ki jih opravljajo zasebniki,

26

vpisani v register, ter ovrednotiti smiselnost sistemskega spreminjanja teh storitev. V analizo je bilo

vključenih 46 zasebnikov, s še 6 zasebniki pa sta avtorici opravili polstrukturirane intervjuje.

Registrirani izvajalci za opravljanje storitev socialnega servisa

Avtorici sta ugotovili, da je izvajanje socialne oskrbe na domu izven mreže javne službe izredno

podhranjeno, cene pa so visoke in nekonkurenčne. Leta 2012 je bilo 26 registriranih izvajalcev za

opravljanje socialnega servisa, vendar pa jih je le 9 storitev tudi izvajalo. Storitev so prenehali izvajati

zaradi premajhnega povpraševanja, zanimanja, premajhnega števila uporabnikov, visokih in

nekonkurenčnih cen, kadrovskih težav, vstopov drugega izvajalca ter iz osebnih razlogov (Nagode in

Kovač 2013).

Uporabniki storitev socialnega servisa

Devet izvajalcev socialnega servisa je na dan 31. 12. 2012 storitev zagotavljalo za 209 uporabnikov,

od tega jih je bilo skoraj tri četrtine (tj. 150 uporabnikov) vključenih v varovanje na daljavo, ki je tako

najbolj razširjena storitev. Vendar pa avtorici opozarjata, da je storitev predraga, zato bi bila

vključitev storitve v mrežo javne službe smiselna, saj bi z njo znižali stroške za uporabnika (ibid.).

Cena storitev

Cena storitve na uro, ki jo na dan 31. 12. 2012 za socialni servis plačal uporabnik, je v povprečju

znašala 11,0 EUR, prav toliko je znašala ekonomska cena (ibid.).

Kadri

Zasebniki, ki izvajajo socialni servis in storitev pomoč na domu izven mreže javne službe, imajo malo

kadrovskih virov (od enega do največ pet zaposlenih). Prav tako Nagode in Kovač (2013) ugotavljata,

da zasebniki pogosto nimajo organizirane supervizije, ki je za izvajalce pomoči na domu zakonsko

predpisana.

Patronažno varstvo

Opis storitve

Patronažno varstvo je posebna oblika zdravstvenega varstva, ki opravlja aktivno zdravstveno in

socialno varstvo na varovancih v družini ter skupnosti, ki so zaradi bioloških lastnosti ali zaradi

določenih obolenj še posebej dovzetni za škodljive vplive iz okolja (definicija Svetovne zdravstvene

organizacije v Navodilu o spremembah in dopolnitvah navodila za izvajanje preventivnega

zdravstvenega varstva na primarni ravni).14 Patronažna zdravstvena nega je ena izmed storitev

zdravstvenega varstva, ki spada v obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in je za

uporabnike brezplačna.


14

Navodilo o spremembah in dopolnitvah navodila za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni; Ur. l. RS, št. 67/01

27

Patronažno varstvo je organizirano kot samostojna služba ali organizacijska enota osnovnega

zdravstvenega varstva v zdravstvenih domovih (Zakon o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju:

ZZDej))15. 5. člen ZZDej določa, da mrežo javne zdravstvene službe (zasebne in nezasebne) določajo in

zagotavljajo občine oziroma mesto na podlagi kadrovskih standardov ter normativov za področje

patronažnega varstva zavarovancev.

Dejavnost patronažne zdravstvene nege je kurativna in tudi preventivna. Patronažna dejavnost se

izvaja na pacientovem domu, v zdravstvenem domu in v lokalni skupnosti ter obsega tri glavna

področja dela:

- zdravstveno-socialno obravnavo posameznika, družine in skupnosti, ki jo patronažna sestra

načrtuje po lastni presoji na osnovi Pravilnika za izvajanje preventivnega zdravstvenega

varstva na primarni ravni,16

- zdravstveno nego nosečnice, otročnice in novorojenčka na domu,

- zdravstveno nego in oskrbo pacienta na domu, ki se izvaja praviloma na osnovi izbranega

zdravnika (MDDSZ 2010).

Z vidika oskrbe starejših v skupnosti je pomembno predvsem zadnje področje dela (zadnja alineja)

patronažne službe, saj staremu človeku v kombinaciji s pomočjo na domu omogoča, da kljub

potrebam po vsakodnevni pomoči drugega lahko ostane doma oziroma biva v domačem okolju.

Kot je določeno v Pravilniku za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni,

patronažna medicinska sestra opravlja patronažno varstvo zavarovancev na njihovem domu in v

lokalni skupnosti, kar pomeni, da aktivno skrbi za zdravstveno stanje varovancev v določenem

zdravstvenem območju ter razvija programe promocije zdravja in tako spodbuja zavarovance k čim

večji skrbi za lastno zdravje ter zdravje družin. Poglobljeno individualno in družinsko obravnavo

zahtevajo predvsem prednostne skupine prebivalstva zaradi svojih bioloških lastnosti (dojenčki,

šolarji, nosečnice, starostniki itd.), zaradi spremenjenih pogojev življenja in socialne ogroženosti

(priseljenci, brezdomci itd.) ter zaradi zdravstvene ogroženosti (invalidi in kronični bolniki itd.).


Pravico do patronažnega varstva na primarni ravni uveljavljajo zavarovanci v pooblaščeni patronažni

službi zdravstvenega zavoda svojega določenega zdravstvenega območja. Nezavarovane osebe imajo

pravico do obravnave patronažne službe, saj gre pri tem za zdravstveno zaščito njih samih in ostalih

zavarovancev. Storitve pa se finančno krijejo iz drugih virov (Pravilnik za izvajanje preventivnega

zdravstvenega varstva na primarni ravni).


Področje patronažnega varstva je v Sloveniji po tradiciji dobro razvito (Filipovič Hrast in drugi 2014).

Podatki o patronažnem varstvu v Sloveniji so dostopni šele v zadnjem obdobju. Ker je v pripravi nov

zakon o dolgotrajni oskrbi, se za pripravo politik na področju zagotavljanja in financiranja novega

15

Zakon o zdravstveni dejavnosti; Ur. l. RS, št. 23/05, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF in 14/13 16

Pravilnik za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni; Ur. l. RS, št. 19/98, 47/98, 26/00, 67/01, 33/02, 37/03, 117/04, 31/05, 83/07, 22/09 in 17/15

28

celovitega sistema dolgotrajne oskrbe zahteva ocena izdatkov za vse storitve. Da bi vzpostavili pogoje

za sistematično spremljanje stanja in razvoja področja dolgotrajne oskrbe pri nas, je bila leta 2012

ustanovljena medresorska delovna skupina za statistično spremljanje dolgotrajne oskrbe.17 V okviru

delovne skupine so ugotovili, da imamo v Sloveniji ustrezno podatkovno podporo le za

institucionalno varstvo in pomoč na domu, nekatera ostala področja, zlasti patronažno varstvo, pa so

podatkovno slabo pokrita oz. obstoječi podatki ne omogočajo identifikacije prejemnikov dolgotrajne

oskrbe. Medresorska delovna skupina je z namenom pridobitve podatkov izvedla pilotni projekt, na

podlagi katerega so ocenili število prejemnikov patronažnega varstva na dan 31. 12. 2011.

Število vključenih v patronažno varstvo

Podatki tako kažejo, da je v patronažno varstvo po oceni skupaj (brez upoštevanja prekrivanja med

socialnovarstveno storitvijo pomoč na domu in patronažnim varstvom) vključenih 14.573 oseb. Od

teh jih okvirno 2.900 prejema tudi pomoč na domu (Nagode in drugi 2014).

Dnevno institucionalno varstvo starejših oseb v dnevnih centrih in medgeneracijskih

središčih

Opis storitve

Dnevno varstvo je oblika institucionalnega varstva, namenjena posameznikom, ki še ne potrebujejo

celodnevne, stacionarne oskrbe in si želijo oziroma potrebujejo pomoč, nadzor ali organizirano obliko

bivanja le za določeno število ur dnevno. Osnovni kriterij za vključitev oseb v dnevno varstvo je, da se

uporabniki dnevno vračajo domov in v dnevnem varstvu preživijo do 10 ur dnevno, vendar pa lahko

tudi krajši čas, glede na potrebe upravičenca. Storitev dnevnega varstva lahko vsebuje tudi prevoz kot

dodatno storitev. Standardi za celodnevno obliko storitve se smiselno uporabljajo tudi za dnevno

obliko (Pravilnik).


Storitev dnevnega varstva se izvaja v dnevnih centrih in medgeneracijskih središčih, uporabniki pa se

lahko v dnevne oblike varstva vključujejo le občasno oz. po nekaj dni v tednu. Običajno so dnevni

centri organizirani v domovih za starejše, lahko pa jih izvajajo tudi drugi izvajalci. V dnevnem centru

poskrbijo za dnevne aktivnosti uporabnikov, njihov počitek in prehrano ter varstvo in nego, obenem

pa se vključujejo tudi v druge aktivnosti, ki jih pripravi izvajalec, npr. izlete, igre, prireditve, družabna

srečanja, športe aktivnosti in podobno. Vse več je tudi t. i. medgeneracijskih središč ali centrov

aktivnosti starejših, ki so namenjeni medgeneracijskemu druženju in aktivnemu preživljanju časa

tistih starejših, ki praviloma še ne potrebujejo pomoči drugih (MDDSZ 2010). ReNPSV 20132020

predvideva močno krepitev obsega storitev dnevnega varstva, in sicer z obstoječih 350 mest na

okvirno 3.000 mest za starejše od 65 let ter okvirno 500 mest za specializirane oblike dnevnega

varstva za posebne skupine starejših od 55 let.

17

V delovno skupino, ki jo vodi in koordinira Inštitut RS za socialno varstvo v sodelovanju s Statističnim uradom RS, so vključeni še: Urad za makroekonomske analize in razvoj, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za zdravje, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Inštitut za ekonomska raziskovanja in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije

29


Upravičenci do storitve dnevnega varstva so osebe, ki zaradi posebnih potreb potrebujejo varovanje

in nadzor oziroma določene oblike pomoči, ne pa celodnevne oskrbe, in sicer z namenom, da bi čim

dlje ostali v svojem domačem okolju.


Število domov za starejše oz. posebnih socialnovarstvenih zavodov, ki omogočajo dnevno varstvo

SSZS (2015e) zbira letne statistike o kapacitetah domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih

zavodov, kjer beležijo tudi število mest za uporabnike, ki so namenjeni dnevnemu varstvu. Skupaj v

javni mreži dnevno varstvo nudi 43 domov za starejše oz. posebnih socialnovarstvenih zavodov,

skupaj pa je dnevnemu varstvu namenjenih 390 mest. Podatkov o uporabnikih storitev ne beležijo.

3.1.2.2. Kakovost formalnih oblik oskrbe starejših v skupnosti

Če pogledamo posamezne socialnovarstvene storitve, ki so namenjene starejšim v skupnosti,

ugotovimo, da celoviti predpisi, ki bi se nanašali na zagotavljanje kakovosti oskrbe, ne obstajajo. Za

nadzor kakovosti nekaterih socialnovarstvenih storitev (npr. pomoč družini na domu, oskrba v

oskrbovanih stanovanjih, socialni servis) skrbi Socialna inšpekcija, ki preverja, ali se storitve izvajajo v

skladu z zakonodajo, hkrati pa v svojih poročilih (Arnšek 2014; Arnšek 2015) opozarja na nekatere

značilnosti ter posebnosti pri izvajanju storitev, ki bi potencialno lahko imele negativen vpliv na

kakovost in lahko služijo kot smernice za dvig kakovosti.

Prav tako ni raziskav oz. poročil, ki bi na nacionalni ravni ugotavljale kakovost posameznih storitev,

podobno kot pri institucionalnem varstvu pa obstaja nekaj parcialnih raziskav. Nagode (2014), ki je

proučevala kakovost storitve pomoč družini na domu v Sloveniji, je identificirala pet kvantitativnih

raziskav, ki so se s področjem ukvarjale na mezo ravni in v katerih je bilo skupaj anketiranih 158

socialnih oskrbovalk, ter 23 raziskav na mikro ravni, kjer je bil zajet uporabniški vidik.

Kot ugotavlja Nagode (2014), lahko pri storitvi pomoč na domu minimalne standarde kakovosti

predstavljajo zakonsko določeni standardi in normativi izvajanja storitve, ki jih opredeljuje Pravilnik.

Ta opredeljuje npr. vstopne pogoje, ne določa pa kazalnikov za ugotavljanje učinkov oz. uspešnosti

izvajanja. Prav tako država storitev regulira v okviru ReNPSV (2013–2020), kjer predpisuje želeno

stopnjo dosegljivosti storitve potencialnim uporabnikom, tj. vključenost 3,5 % starejših od 65 let do

leta 2020 (Nagode 2014, 26). Te podatke po pooblastilu MDDSZ letno spremlja IRSSV, ki ima tako

vpogled v doseganje navedenih standardov po vseh slovenskih občinah, ne pridobi pa vpogleda v

kakovost izvajanja storitve. Kot ugotavlja Nagode (2014, 26), na ravni organizacije socialne oskrbe

zakonsko ni predpisan noben model kakovosti, kljub temu pa so nekatere organizacije začele uvajati

različne sisteme kakovosti (npr. CAF in E-Qualin) ali vsaj delno spremljati izvajanje storitve (npr.

zadovoljstvo kadra, uporabnikov). Nagode (2014, 26) opozarja na minimalno vlogo uporabnikov pri

možnosti vplivanja na kakovost, in sicer meni, »da je bilo premalo raziskovalnega napora vloženega

predvsem v mnenja prejemnikov socialne oskrbe na domu in njihovih svojcev ter v izvajalsko raven,

predvsem v socialne oskrbovalke kot ključni kader pri zagotavljanju socialne oskrbe na domu«

(Nagode 2014, 31). Možnosti uporabnikov pri vplivanju na kakovost so resnično nizke, saj formalno

30

svoje pritožbe lahko sporočijo Socialni zbornici Slovenije oziroma Socialni inšpekciji. Izjema je nekaj

izvajalcev, ki samoiniciativno merijo zadovoljstvo uporabnikov. V Sloveniji ne obstaja noben

predpisan instrument spremljanja in vrednotenja storitve (npr. merjenja zadovoljstva uporabnikov),

organizacije običajno uporabljajo lastno izdelane instrumente (Nagode 2014).

Socialna inšpekcija (Arnšek 2014) opozarja, da na kakovost storitve pomoč na domu pomembno

vpliva več dejavnikov, na primer:

- kadrovska struktura, saj ta ni stabilna in jo še vedno opravljajo delavci, zaposleni iz

programov javnih del in subvencioniranih zaposlitev, kar povzroča nestalnost, nestabilnost

ter slabšo kakovost storitve, zaradi stalnih prekinitev, menjav izvajalcev in usposabljanjem

novih zaposlenih pa se večajo tudi stroški storitve; izvajalci tudi navajajo, da izpade kadrov

nadomeščajo s študentskim delom ter da določena dela opravljajo prostovoljci, kar

posledično pomeni, da kakovost ni nujno zagotovljena;

- odnos občin do storitve, ki ga povezujejo z vztrajanjem nekaterih občin, da se uporabnikom

zagotavljajo le najnujnejša opravila oskrbe, zaradi česar se financira minimalna kadrovska

struktura, ne optimalna. Nekatere občine vztrajajo, da se opravi manj storitve več

uporabnikom, ne glede na dejanske potrebe uporabnikov, da se lahko prikaže povečan obseg

storitve po številu uporabnikov, na kar je naravnan tudi predviden obseg storitve po

posameznih občinah v nacionalnem programu socialnega varstva. Na ta način je zanemarjen

obseg storitve z vidika dejanskih potreb posameznih uporabnikov (Arnšek 2014).

Če lahko o kakovosti socialne oskrbe na domu pridobimo določene podatke, pa je situacija bolj

kompleksna pri ostalih storitvah, ki se izvajajo na domu. Nekaj smernic o spremembah, ki bi vodile v

dvig kakovosti storitev oskrbe v oskrbovanih stanovanjih in socialnega servisa, lahko pridobimo iz

poročil Socialne inšpekcije (Arnšek 2014; Arnšek 2015), prav tako še ne obstajajo standardi kakovosti

v patronažni negi. Skrb nad kakovostjo izvajanja storitev družinskega instituta prevzemajo CSD (pri

čemer tudi v tem primeru standardi kakovosti niso oblikovani). CSD je dolžan ves čas spremljati, ali

družinski pomočnik uporabniku zagotavlja ustrezno pomoč. V primeru spremenjenih okoliščin ali če

podvomi o ustreznosti pomoči, je dolžan po predpisanem postopku celotno dokumentacijo odstopiti

invalidski komisiji, ki glede tega poda ponovno mnenje v skladu z ZSV. CSD mora o delu družinskega

pomočnika pripravljati tudi redna letna poročila, ki vsebujejo tudi mnenje uporabnika. Uporabnik

namreč lahko kadarkoli CSD seznani z delom družinskega pomočnika, daje pa tudi svoje mnenje na

poročila družinskega pomočnika. Družinski pomočnik mora CSD najmanj enkrat letno poročati o

izvajanju pomoči. Inšpekcijski nadzor, kot ga določa ZSV, pa organizira in izvaja Socialna inšpekcija.

Določen nadzor nad izvajanjem formalnih storitev za starejše v instituciji ali skupnosti torej obstaja,

vendar gre v glavnem za nadzor kakovosti oziroma izvajanja na makro nivoju, in sicer z vidika

upoštevanja zakonskih in pravno-formalnih postopkov izvajanja. Ugotavljamo, da kljub deklarativnim

zavezam države sistemskega ukvarjanja s kakovostjo formalnih storitev z upoštevanjem različnih

vidikov izvajanja storitev in upoštevanjem vidikov različnih akterjev, zlasti uporabnikovega, še ni.

Sistem »nadzora« oziroma evalviranja, ki upošteva vidik uporabnikov oziroma mu daje celo glavni

poudarek, je enotni postopek evalviranja programov socialnega varstva, ki jih izvajajo zlasti NVO oz.

društva. Omenjeni sistem evalviranja zanima kakovost življenja uporabnic in uporabnikov evalviranih

programov.

http://www.id.gov.si/si/socialne_zadeve/

31

3.2. Pregled stanja in analiza neformalne oskrbe starejših

Oskrba starejših v Sloveniji se je dolga leta izvajala skoraj izključno v javnih institucijah (domovih za

starejše) ali pa v okviru neformalne oskrbe starejših doma oziroma v domačem okolju. Glavno breme

pri zagotavljanju oskrbe za tiste starejše, ki so ostali zunaj institucij, torej so živeli doma oziroma v

domačem okolju, so nosile neformalne socialne mreže, najpogosteje družina, sorodstvo in sosedstvo

(Nagode 2009). Danes v okviru neformalne pomoči starejšim vedno več pomoči in podpore nudijo

oskrbovalci oziroma prostovoljci iz nevladnih organizacij. V številnih evropskih državah so

prostovoljske organizacije pomemben vir pomoči starim ljudem in družinskim oskrbovalcem (Hvalič

Touzery 2007).

Ko govorimo o družinski oskrbi starejše osebe, imamo v mislih oskrbo, ki jo izvaja oseba, ki je s

starejšim človekom sorodstveno povezana. Ločimo med primarnimi in sekundarnimi družinskimi

oskrbovalci. Primarni so tisti, ki nosijo glavno odgovornost za oskrbo osebe in ju v največji meri tudi

sami nudijo, sekundarni pa tisti, ki pri oskrbovanju pomagajo primarnemu oskrbovalcu. Družinski

oskrbovalci so največja skupina znotraj neformalnih oskrbovalcev, med katere sodijo tudi prijatelji,

znanci, sosedje (Hvalič Touzery 2009), in, kot že navedeno, tudi oskrbovalci ter prostovoljci nevladnih

organizacij.

Demografski in družbeni trendi zmanjšujejo nabor družinskih oskrbovalcev, hkrati pa se povečuje

število starih ljudi, ki potrebujejo pomoč ter oskrbo (Hvalič Touzery 2009). Tovrstno delo bo zato

treba na novo ovrednotiti in sistemsko podpreti. Zakon, ki bo urejal področje dolgotrajne oskrbe,

predvideva kot izvajalce dolgotrajne oskrbe tudi neformalne izvajalce, in sicer svojce ter druge bližnje

osebe oskrbovanca in nevladne organizacije. Zanje predvideva storitve svetovanja, usposabljanja in

učenja ter denarni prejemek, ki ga prejme upravičenec v primeru, ko zanj določene storitve izvaja

neformalni izvajalec ali izvajalec izven javne mreže.18

O razširjenosti in pomembnosti neformalne oskrbe pričajo številne mednarodne študije (npr. OECD

2011, OECD 2013, Colombo 2011, Genet in drugi 2012). Na podlagi rezultatov projekta EURHOMAP19

Garms-Homolova in drugi (2012) ocenjujejo, da neformalni pomočniki v večini evropskih držav

opravijo okrog 60 % oskrbe. V najnovejšem poročilu Evropske komisije in Odbora za socialno zaščito

(Social Protection Committee in European Commission 2014, 18) navajajo, da v večini evropskih

držav neformalni oskrbovalci opravijo velik delež dolgotrajne oskrbe starejših, ljudi ter obenem

ocenjujejo, da je neformalnih oskrbovalcev dvakrat toliko kot formalnih.

Neformalna oskrba je področje, ki ga je v primerjavi s formalno oskrbo že po naravi težje zaobjeti in

oceniti njegov obseg, poleg tega pa obstajajo različne opredelitve neformalne oskrbe ter neformalnih

oskrbovalcev. Na podlagi ocen20 iz podatkov SHARE21 je Slovenija po deležu oseb, ki nudijo

neformalno oskrbo zunaj in ali znotraj lastnega gospodinjstva, primerljiva z državami kontinentalne

Evrope (Avstrija, Belgija, Francija in Nemčija). Osebno nego ali praktično pomoč članu družine, ki živi

18

Vir: Osnutek Zakona o dolgotrajni oskrbi, osebni asistenci in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo (osnutek z dne 31. 07. 2014). 19

Mapping Professional Home Care in Europe. Dostopno prek: http://www.nivel.nl/en/home-care (14. avgust 2015) 20

Oceno sta pripravila Andrej Srakar, Inštitut za ekonomska raziskovanja, in Mateja Nagode, Inštitut RS za socialno varstvo. 21

Raziskava o zdravju, procesu staranja in upokojevanju v Evropi (SHARE) je interdisciplinarna mednarodna baza mikropodatkov o zdravju, socio-ekonomskem položaju, socialnih in družinskih omrežjih več kot 110.000 posameznikov, (približno 1200 anketarjev), starejših od 50 let, iz 20 evropskih držav (in Izraela).

32

v drugem gospodinjstvu, prijatelju ali sosedu, redno nudi 6,56 % anketirancev v starosti 50 let ali več

(tj. približno 48 tisoč oseb), redno pomoč pri osebni negi v istem gospodinjstvu pa 6,13 % anketiranih

(tj. približno 37.000 ljudi). Sicer pa so slovenski neformalni oskrbovalci v primerjavi s celotnim

vzorcem SHARE drugačni predvsem zaradi svojega slabšega finančnega položaja in dejstva, da

večinoma prihajajo iz ruralnega okolja. Struktura omrežja neformalne oskrbe se razlikuje tako med

starostnimi skupinami oskrbovalcev kot tudi med državami. Za Slovenijo, na primer, velja, da

neformalni oskrbovalci oskrbo in pomoč izven gospodinjstva v največji meri nudijo staršem, drugim

sorodnikom ter otrokom, oskrbo znotraj istega gospodinjstva pa svojim partnerjem, staršem in

drugim sorodnikom.

Slovenske raziskave kažejo, da neformalni oskrbovalci prevladujejo pri oskrbovanju starejših oseb.

Tako npr. ugotavljajo Hlebec in drugi (2014), ki so raziskovali vlogo formalnih in neformalnih

izvajalcev uporabnikov socialne oskrbe na domu. Ugotavljajo tudi, da se prevladujoča vloga

neformalnih oskrbovalcev še posebej kaže pri izvajanju podpornih dnevnih opravil (angl. IADL) v

razmerju do temeljnih dnevnih opravil (angl. ADL). Da družinski člani opravijo precej več oskrbe kot

izvajalci, ki izvajajo formalno organizirane storitve, je ugotovila že Hvalič Touzery (2007), ki je na

podlagi raziskave družinskih oskrbovalcev ugotovila, da so otroci, večinoma hčere, glavni oskrbovalci

starih ljudi, sledijo pa partnerji in snahe. V okviru raziskave o socialnih oporah slovenskega

prebivalstva, ki je potekala pred desetletjem, se je izkazalo, da se odrasli Slovenci, ko potrebujejo

pomoč zaradi hujše bolezni ali oslabelosti, večinoma obrnejo na svoje ožje družinske člane (Dremelj

2004). Usmerjenost k družinski podpori je še posebej izrazita pri osebah, ki potrebujejo stalno pomoč

pri vsakdanjih opravilih (Nagode in Dremelj 2004).

V oskrbo se poleg družinskih članov in sosedov vključujejo tudi nevladne organizacije, ki so, kot

ugotavljajo Filipovič Hrast in drugi (2014), t. i. siva cona med neformalnimi ter formalnimi izvajalci

oskrbe. Na eni strani so profesionalizirani ponudniki storitev, pogosto pa te zagotavljajo brez plačila v

okviru prostovoljnega dela.

V številnih evropskih državah so nevladne organizacije pomemben vir pomoči starejšim, v Sloveniji pa

raziskovalci civilne družbe opozarjajo, da število organizacij iz leta v leto narašča, vendar pa se

obenem ne razvija v zadostni meri, saj imajo premalo družbene moči, nizko stopnjo

profesionaliziranosti, obenem pa se soočajo z nerednim financiranjem in imajo zato omejeno

delovanje (Rakar v Filipovič Hrast in drugi 2014).

Nevladne organizacije se kot izvajalci najpogosteje osredotočajo na storitve podpornih dnevnih

opravil (t. i. storitve IADL) in ohranjanja socialnih stikov, njihova vloga je pomembna predvsem pri

uporabnikih z nižjo intenziteto potreb. Filipovič Hrast in drugi (2014) ugotavljajo, da je v zadnjih dveh

desetletjih prišlo do razmaha društev, dejavnosti ter programov za starejše, ki se ukvarjajo predvsem

s preventivnimi programi za aktivno in zdravo staranje (npr. športne, rekreacijske, kulturne

dejavnosti), izobraževalnimi programi (npr. univerze za tretje življenjsko obdobje), tečaji za

preprečevanje padcev, kakovostno življenje po upokojitvi, sodelovanje med mlajšimi in starejšimi,

pretežen del teh programov pa se odvija v okviru civilne organiziranosti na principu prostovoljstva.

Zveza društev upokojencev Slovenije (v nadaljevanju: ZDUS) je največja nevladna organizacija za

starejše in deluje že od leta 1946. V ZDUS je vključenih kar 230.000 članov. Eden pomembnejših

projektov ZDUS je Starejši za starejše, za višjo kakovost življenja doma, v katerega vključujejo vse

33

starejše od 69 let. Izhodišče projekta je bila želja po učinkovitejši povezanosti in sodelovanju javnih

služb z društvi upokojencev v korist večje pomoči starejšim na domu. Rezultati raziskave so služili

društvom za usmerjanje občinske politike v smeri bolj učinkovite pomoči starejšim na domu. Po

podatkih ZDUS (v Črnak in drugi 2014) je bilo od leta 2004 do 2013 v raziskavo vključenih 109.385

starejših od 69 let, v letu 2013 pa 10.623. Tovrstni podatki dajejo pomemben vpogled v položaj in

način življenja starejših ter identifikacijo njihovih potreb. Na podlagi identificiranih potreb sodelujoči

v projektu koordinirajo pomoč.

34

4. Potencial nevladnih organizacij na področju skrbi za starejše

4.1. Metodologija raziskovanja Ključni namen raziskave je bil ugotoviti interes in potencial nevladnih organizacij v procesih

deinstitucionalizacije bivanja ter oskrbe oseb, starejših od 65 let, pri čemer smo izhajali iz hipoteze,

da trenutna ureditev formalnih oblik oskrbe v kombinaciji z neformalno oskrbo starejši osebi ne

predstavlja zadostne in ustrezne podpore v primeru, če ima starejša oseba intenzivnejše potrebe po

pomoči, zlasti potrebe po pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil. V takih primerih ima

starejša oseba običajno na voljo le institucijo, s storitvami v skupnosti namreč ne bi mogli pokriti vseh

njenih potreb. Predpostavljali smo, da nevladne organizacije trenutno izvajajo predvsem pomoč in

podporo starejšim pri opravljanju podpornih dnevnih opravil ter pomoč pri ohranjanju socialnih

stikov in aktivnega ter zdravega življenjskega sloga.

Nevladne organizacije so na spletni strani Regijskega NVO centra Jugovzhodne Slovenije definirane

kot: »[…] organizacije, ki jih lahko na lastno pobudo ustanovi vsak izmed nas. NVO v vseh pogledih

delujejo neodvisno od države in imajo nekaj temeljnih značilnosti. So neprofitne, večinoma

prostovoljne in prav vse morajo imeti neko obliko pravne osebe. V Sloveniji so to prvenstveno društva,

ustanove in (zasebni) zavodi.«

V pričujoči raziskavi se po dogovoru z naročnikom ne osredotočamo strogo na organizacije, kot so

definirane v prejšnjem odstavku, pač pa ponekod vključujemo tudi druge tipe organizacij. Za potrebe

raziskave namreč (ne)profiten značaj organizacij ni ključen, je pa ključna delitev na javne in zasebne

organizacije. K sodelovanju v raziskavi smo torej povabili organizacije, katerih ustanoviteljica ni

država in ki izvajajo storitve za starejše v skupnosti.

Pripravili smo spletno anketo in k izpolnjevanju povabili 51 zasebnih organizacij, ki smo jih

identificirali kot tiste, ki že izvajajo aktivnosti na področju starejših v skupnosti. Pri identifikacij

organizacij smo si pomagali s seznamom deležnikov, ki je bil pripravljen v okviru projekta Aktivno in

zdravo staranje (AHA.SI) in ki zajema širok spekter organizacij, ki se v Sloveniji ukvarjajo s področjem

starejših. Seznam smo dopolnili še z zasebnimi organizacijami, ki izvajajo pomoč na domu v javni

mreži (Lebar in drugi 2015) ali ki izvajajo storitve socialnega servisa (Nagode in Kovač 2013).

Organizacije smo prvič povabili k sodelovanju dne 14. maja 2015, dne 22. maja 2015 pa smo poslali

opomnik. Vse organizacije smo naknadno kontaktirali še po telefonu. Zbiranje podatkov je potekalo

do 12. junija 2015.

Pripravljen vprašalnik je bil sestavljen iz vseh tipov vprašanj (odprti tip vprašanja, polodprti tip

vprašanja in zaprti tip vprašanja), vendar pa lahko rečemo, da so prevladovala vprašanja odprtega

tipa. Gre za vprašanja, na katera respondent odgovori brez ponujenih možnosti. Slabost uporabe tega

tipa vprašanj je potencialno lahko, da so zahtevnejša in potrebujejo večjo motivacijo respondenta,

vendar pa so bili odgovori organizacij, ki so se odzvale, podrobni in se je tak tip vprašanj izkazal kot

ustrezen. Vprašanja odprtega tipa zahtevajo tudi večji angažma raziskovalcev, saj jih je za analizo

treba kategorizirati oziroma kvantificirati. Odgovore anketirancev smo tako kodirali v širše skupine,

35

rezultate pa v poročilu pretežno prikazujemo z besednimi oblaki, ki smo jih pripravili z orodjem

WordItOut.22

Odzvalo se je 34 organizacij, med njimi 22 neprofitnih in 12 profitnih organizacij, in sicer 3 zveze

društev, 6 društev, 11 zasebnih zavodov, 1 zasebni zavod s koncesijo občine, 6 samostojnih

podjetnikov, 6 družb z omejeno odgovornostjo in 1 združenje.

Slika 4: Deleži organizacij, ki so sodelovale v raziskavi, glede na tip

Največ, približno tretjina sodelujočih organizacij deluje v osrednjeslovenski regiji. Šest organizacij

pokriva območje vse Slovenije, po štiri organizacije so aktivne na Gorenjskem, Savinjskem ali v

Pomurju. V Posavju, Zasavju in na Koroškem delujejo le tiste organizacije, ki so navedle, da pokrivajo

območje celotne Slovenije, na vprašalnik pa ni odgovorila nobena organizacija, katere delo bi bilo

fokusirano le na to področje. Slaba polovica organizacij (44,1 %) deluje tako v mestnem kot v

podeželskem okolju, 38,3 % organizacij deluje v pretežno ali povsem podeželskem okolju. Preostale

organizacije (17,6 %) pa so aktivne v pretežno ali povsem mestnem okolju.

22

Worditout.com

zveza društev 9%

društvo 17%

zasebni zavod 32%

samostojni podjetnik 18%

družba z omejeno odgovornostjo

18%

drugo 6%

36

Slika 5: Sodelujoče organizacije in regionalna pokritost

4.2. Rezultati analize

Programi in storitve, ki jih izvajajo zasebniki

Zasebne organizacije so navedle 73 aktivnosti ali programov, ki jih izvajajo na področju starejših, v

povprečju torej 2,2 aktivnosti na organizacijo. Večina aktivnosti, ki so jih navedli, se izvaja v skupnosti

oziroma domačem okolju, kjer uporabniki prebivajo,23 vsebine pa so različne. Največ je izvajanja

pomoči na domu in socialne oskrbe na domu (pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, gospodinjskih

opravilih in skrb za socialni stik; navedeno 18-krat) ter programov, namenjenih aktivnemu in

zdravemu staranju (7-krat). Tem aktivnostim sledi priprava strokovnih vsebin, npr. na področju

geriatrije, v okviru različnih mednarodnih projektov in programov (6-krat). Pet vključenih organizacij

izvaja storitev socialnega servisa, enako število organizacij vodi programe, kamor naj bi se vključevale

vse generacije (medgeneracijski centri, medgeneracijski tabor …). Prav tako pogosti so tudi programi

v primerih demence. Drugi programi, ki jih izvajajo, so zastopani redkeje, iz odgovorov pa sklepamo,

da je pestrost vsebin široka; poleg navedenega zasebniki izvajajo tudi programe izobraževanja

starejših, programe prostovoljnega dela, družabništva, izobraževanja neformalnih oskrbovalcev in

prostovoljcev, programe za umirajoče, programe fizioterapije na domu po odpustu, programe

dnevnega varstva starejših, programe svetovanja in samopomoči za starejše, pomagajo društvom

upokojencev, izvajajo patronažno dejavnost, imajo institucionalno varstvo in oskrbovana stanovanja

ter pripravljajo spletne novice za starejše.

Organizacije so pokazale velik interes za povečan obseg izvajanja programov; za kar 97 % programov

so namreč navedli, da bi bili storitev oz. program zainteresirani izvajati bolj intenzivno oz. v večjem

obsegu, če bi za to imeli vse potrebne vire.

23

Anketirance smo prosili, naj se osredotočijo izključno na te aktivnosti, vendar pa vsi navedeni programi ne zadostijo temu kriteriju. Štirikrat je bilo navedeno institucionalno varstvo, hkrati pa so izvajalci programov navajali tudi takšne, ki se ne dotikajo neposredno področja življenja starejših v skupnosti (npr. strokovne vsebine na tem področju, sodelovanja z drugimi društvi …).

0

0

0

1

1

2

3

3

4

4

4

6

12

0 2 4 6 8 10 12 14

Koroška regija

Zasavska regija

Posavska regija

Primorsko-notranjska regija

Goriška regija

Jugovzhodna Slovenija

Podravska regija

Obalno-kraška regija

Pomurska regija

Savinjska regija

Gorenjska regija

Pokrivamo območje celotne Slovenije

Osrednjeslovenska regija

37

Slika 6: Vsebine, v katere se vključujejo zasebne organizacije pri skrbi za starejše, s poudarkom na

vsebinah, ki se izvajajo v skupnosti

Opomba: Večji/bolj poudarjeni napisi pomenijo pogostejšo pojavnost posameznega programa/vsebine.

Identificirane potrebe po storitvah

V večini anketiranih organizacij (76,5 %) so v zadnjih treh letih med starejšimi izvedli analizo potreb

po storitvah in programih v skupnosti ter na domu. Pridobljeni podatki kažejo, da se v večini okolij že

izvaja storitev pomoč na domu – socialna oskrba na domu, storitev patronažne oskrbe in dostava

kosil. Še vedno pa je manko IKT-storitev za starejše (rdeči gumb in varovanje na daljavo, teleoskrba),

saj dobra polovica (53,8 %) anketiranih navaja, da v okolju, ki ga pokrivajo, te storitve niso dostopne.

57,7 % vprašanih tudi navaja, da manjkajo prostori za medgeneracijske aktivnosti oz. prostori

dnevnega varstva starejših. Anketiranci so navedli še nekaj ostalih storitev, ki so jih zaznali v lokalnem

okolju, npr. nadstandardne servisne storitve, storitve hiše Hospic ter različne storitve za invalide in

psihiatrične bolnike.

Izvajalci ocenjujejo, da so v skupnosti najbolje zadovoljene potrebe po razvozu kosil (4,2), razmeroma

dobro tudi po storitvah dnevnih centrov oz. medgeneracijskih centov (3,9) in po storitvah v okviru

patronažne nege (3,8) ter storitev pomoči na domu (3,7). Nekoliko bolj skrb vzbujajoč je dostop do

storitev IKT (3,2).

Med identificirani potrebami starejših v domačem okolju so se kot najizrazitejše pokazale potrebe po

okrepitvi socialnih stikov v smislu družabništva in pogovornih skupin, ta potreba pa se povezuje s

pomanjkanjem medgeneracijskih programov, centrov oz. dnevnih centrov za starejše, ki so jih

izvajalci navedli kot druge najpomembnejše.

Za uporabnike je problematičen tudi dostop do storitev oziroma aktivnosti, ki se izvajajo v skupnosti,

in s tem povezana težava prevozov (»Starostniki bi se v programe družabništva več vključevali, če bi

bil do njih organiziran starostnikom primeren prevoz.«). Po štirje izvajalci tudi pišejo, da bi uporabniki

v večji meri potrebovali storitve pomoči na domu in storitve IADL, ki bi se izvajale npr. prek

socialnega servisa. »Potrebujejo socialni servis: kidanje snega, košnja trave, nabava kurjave, ureditev

primernih bivalnih pogojev doma (beljenje, popravila, odvozi odpada, smeti, deratizacija, dezinfekcija

38

...).«; »Predvsem bi potrebovali določene nadstandardne storitve, kot so družabništvo, spremljanje

uporabnika po zasebnih opravkih, skrb za hišne živali.«; »Beljenje, prilagajanje pohištva bolnikom,

popravila, košnja trave – socialni servis.«

V nekoliko manjši meri so med ključnimi potrebami starejših v njihovem okolju navajali tudi

preventivo pred zlorabami in nasiljem (»Pogrešajo predvsem varnost, in sicer v smislu, da bi imeli

organiziran SOS-sistem v domačem okolju.«), programe za aktivno in zdravo staranje, mentorstvo,

povečan obseg informiranosti o storitvah, povečan obseg razvoza kosil, fizioterapijo ter delovno

terapijo na domu, individualno obravnavo, izobraževanje na daljavo in spremljanje pri opravkih.

Opozarjajo tudi, da je na tem področju treba pripraviti določene sistemske spremembe, npr.: »Večjo

dostopnost do različnih oblik oskrbe na domu, podporo neformalnim oskrbovalcem, razvoj programov

IKT za večjo vključenost manj gibljivih starejših ljudi, fleksibilni delovni čas zaposlenih oskrbovalcev,

pripravo na upokojitev, fleksibilno in postopno upokojevanje, večje možnosti zaposlovanja po 50. letu

starosti ...« in »Najprej je treba na osnovi analize narediti nacionalno mrežo, definirati cilje,

vzpostaviti registre, s katerimi bi se kvantitativno spremljali problemi, poskrbeti za financiranje

programov, skrbeti za nadzor kakovosti. Vse mora biti sprejeto na nacionalnem nivoju s podporo

zdravstvene in socialne politike.«

Slika 7: Identificirane potrebe po storitvah za starejše

Opomba: Večji/bolj poudarjeni napisi pomenijo večkrat navedeno potrebo po storitvi.

Vloga zasebnikov pri zadovoljevanju identificiranih potreb

Večina organizacij, ki so bile vključene v raziskavo (85,3 %), je izrazila interes za izvajanje vsaj

nekaterih storitev in programov, ki so jih navedli kot tiste, ki jih v okolju, ki ga pokrivajo, najbolj

primanjkuje. Svojo vlogo najbolj vidijo pri vodenju medgeneracijskih aktivnosti (vodenju dnevnega

centra) in s tem povezanimi programi družabništva (npr. druženje in spremljanje uporabnikov, ki so

nepomični in ne morejo v dnevni center, obiski starejših v domovih za starejše, sprehajanje …).

Menijo tudi, da bi lahko izvajali programe informiranja starejših oseb (osveščanj starejših, izvajanje

promocijskih kampanj). Prav tako bi uporabnikom lahko nudili prevoz, izvajali pomoč na domu (prek

socialnega servisa in s koncesijo), vodili programe izobraževanja (predvsem o IKT), nudili nego na

39

domu oz. storitve patronažne nege, izvajali storitve socialnega servisa (razvoz kosil) ter vodili

koordinacijo/multidisciplinarno povezovanje različnih institucij. Nekateri izvajalci ocenjujejo tudi,

da bi lahko izvedli programe delovne terapije, usposabljanje neformalnih oskrbovalcev, vodili varstvo

oseb z demenco, vodili SOS-klicni center, programe individualne obravnave uporabnikov, programe

zdravstvene preventive, zagovorništva in fizioterapije na domu.

Na spodnji sliki prikazujemo prej navedene aktivnosti, in sicer nadalje ločujemo profitne organizacije

od neprofitnih. Po zbranih podatkih se v nekatere aktivnosti pogosteje vključujejo neprofitne

organizacije (npr. pomoč na domu, izobraževanje in svetovanje ter informiranje starejših), v druge pa

pogosteje profitne (npr. socialni servis). Teh podatkov zaradi zelo majhnega števila odgovorov (pet ali

manj na aktivnost) seveda ne moremo posploševati.

Slika 8: Vsebine, ki bi jih lahko izvajale zasebne organizacije – potencial zasebnih organizacij

Opomba: Večji mehurčki pomenijo bolj pogosto pojavljanje posamezne storitve. Storitvi vodenja medgeneracijskih aktivnosti in družabništva sta bili navedeni najpogosteje, in sicer petkrat. Velikosti ostalih mehurčkov so sorazmerne. Na sliki prikazujemo tudi deleže odgovorov profitnih organizacij (d. o. o., s. p.) in neprofitnih organizacij (zasebni zavodi, društva, združenja), pri čemer opozarjamo na dejstvo, da se odgovorov zaradi majhnega števila enot analize ne sme posploševati.

Pri izvedbi aktivnosti anketirance najpogosteje ovirajo odsotnost ustreznega financiranja (ni

»dolgoročne in ustrezne finančne podpore«, »društvo ne more zagotoviti sredstev za prostovoljce,

npr. za potne stroške«) in različne zakonske ovire (npr. »prevoz uporabnikov ne sodi med storitve

pomoči na domu«, »sistemsko niso omogočene storitve individualne obravnave uporabnika«,

»storitve lahko opravljajo le javni zavodi«). V manjši meri se izvajalci soočajo s kadrovskimi težavami

40

in previsokimi cenami storitev za uporabnike. Te so povezane predvsem z izvajanjem pomoči na

domu, ki se, če se izvaja izven mreže javne službe, za uporabnika ne splača in je predraga, zato ni

povpraševanja. Izvajalci prav tako nimajo ustreznih prostorov, časa, vozil (npr. za prevoze

uporabnikov) in (še) nimajo urejenega dovoljenja za delo.

Slika 9: Razlogi za neizvajanje storitev

Opomba: Večji/bolj poudarjeni napisi pomenijo pogostejšo pojavnost ovire.

Izvajalci storitev

V vprašalniku smo navedli programe in storitve, ki se izvajajo na domu/v skupnosti za starejše (glej

naslednjo sliko). Anketiranci so za vsak program navedli, kateri tip izvajalca (zveze društev ali društva,

zasebni izvajalci in javni zavodi) bi bil glede na pravno-organizacijsko obliko najprimernejši za

izvajanje teh storitev, pri čemer so imeli na voljo več možnih odgovorov.

Anketiranci so tipe izvajalcev porazdelili različno, opazna pa je visoka pomembnost drugih zasebnih

izvajalcev,24 kar ni presenetljivo, saj so ti v raziskavi prevladovali. Njihovi odgovori so tako brez dvoma

pristranski, hkrati pa jasno izražajo interes pri prevzemanju tudi nekaterih aktivnosti, ki jih sicer

običajno prednostno izvajajo izvajalci javnega sektorja. Zasebni izvajalci (s. p., d. o. o. in zasebni

zavodi) bi po mnenju anketiranih lahko prevzeli vodilno vlogo pri izvajanju pomoči na domu (81,8 %),

razvozu kosil (93,5 %), IKT-storitvah (63,3 %) in storitvah socialnega servisa (82,8 %). Društva in zveze

društev bi vodilno vlogo prevzele pri programih družabništva ter storitvah dnevnih in

medgeneracijskih centrov (64,5 %), pomembni izvajalci na tem področju pa bi bili tudi zasebniki (61,3

%).

Po mnenju anketirancev so za izvajanje storitev patronažne nege najprimernejši javni zavodi (izbralo

jih je 77,4 %), pomembnejšo vlogo pa vidijo tudi pri storitvah pomoči na domu (51,5 %), razvozih kosil

(41,9 %) in IKT-storitvah (60,0 %).

24

V skupino drugih zasebnih izvajalcev so sodili vsi s. p., d. o. o. in zasebni zavodi.

41

Slika 10: Tipi izvajalcev, za katere anketiranci ocenjujejo, da bi bili glede na pravno-organizacijsko obliko

najprimernejši za izvajanje storitev – možnih je bilo več odgovorov

9,1% 3,2%

29,0%

64,5%

30,0% 34,5%

81,8%

45,2%

93,5%

61,3% 63,3%

82,8%

51,5%

77,4%

41,9% 35,5%

60,0%

34,5%

0,0%

10,0%

20,0%

30,0%

40,0%

50,0%

60,0%

70,0%

80,0%

90,0%

100,0%

pomoč na domu patronažna služba razvoz kosil dnevni ali medgeneracijski

center

IKT storitve socialni servis

zveza društev/društva drugi zasebni izvajalci javni zavodi

42

5. Povzetek ključnih ugotovitev

Pomena procesa deinstitucionalizacije se Slovenija na deklarativni ravni že dolgo zaveda in se k

njegovemu spodbujanju v okviru različnih nacionalnih programov tudi zavezuje. Drugačno je stanje v

praksi, saj se zdi, da je proces zastal.

Oskrba starejših se je v Sloveniji dolga leta izvajala skoraj izključno v javnih institucijah (domovih za

starejše) ali v okviru neformalne oskrbe starejših doma oziroma v domačem okolju. Glavno breme pri

zagotavljanju oskrbe za tiste starejše, ki so ostali zunaj institucij, torej so živeli doma, so nosile

neformalne socialne mreže, to so družina, sorodstvo in sosedstvo. V okviru formalne (javne) mreže

oskrbe in bivanja starejših pa je država spodbujala predvsem oskrbo v domovih za stare.

Začetki organiziranja pomoči starejšim na njihovem domu segajo na začetek osemdesetih let, ko so

domovi začeli starejšim na dom voziti obroke hrane. Socialnovarstveno storitev pomoč na domu

oziroma socialno oskrbo na domu, ki danes poleg storitev patronažne službe predstavlja najbolj

razširjeno formalno obliko oskrbe starejših na domu, so na začetku devetdesetih let prejšnjega

stoletja začeli razvijati predvsem centri za socialno delo. Med organizirane storitve oskrbe starejših

na domu oziroma v skupnosti, to je v formalno mrežo storitev v domačem okolju starejšega, štejemo

še socialni servis, v okviru katerega sta pomembni predvsem storitvi varovanje na daljavo in razvoz

kosil oziroma dnevna dostava hrane, dnevno oskrbo v domovih za starejše, oskrbovana stanovanja in

patronažno varstvo, v okviru katerega se izvajajo storitve zdravstvene oskrbe.

Model skrbi za starejše je v Sloveniji določen s tipom sistema blaginje. V zadnjih petdesetih letih

lahko v slovenskem modelu skrbi za starejše identificiramo »welfare mix« ali blaginjski pluralizem.

Država je v tem modelu obdržala dominantno vlogo kot financer, ne pa tudi kot izvajalec posameznih

storitev za starejše. Kot ustanoviteljice institucionalnih oblik varstva so začele nastopati zasebne

neprofitne in profitne organizacije. Proces pluralizacije izvajalcev oskrbe starih se je intenziviral zlasti

v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes si zasebni izvajalci s pridobitvijo državne ali občinske

koncesije skušajo zagotoviti dokaj stabilno javno financiranje storitev, kar jim zagotavlja večje število

uporabnikov, razvoj in izboljšanje kakovosti storitve. Tiste storitve, ki niso v javni mreži (npr. socialni

servis, dnevno varstvo v domovih za stare), tako z vidika razvoja, kakovosti in dostopnosti storitev za

uporabnike ostajajo v ozadju. V sistemu zagotavljanja oskrbe in storitev za starejše tako zasebniki

nastopajo kot izvajalci formalne oskrbe, torej storitev, ki jih izvajajo na podlagi koncesije občine ali

države ali pa na podlagi pridobljenega dovoljenja za delo ter vpisa v register, in kot izvajalci (javnih,

dopolnilnih ali razvojnih) medgeneracijskih programov ter programov za starejše. Nevladne

organizacije, zlasti društva in zveze društev, s svojimi programi ter aktivnostmi pokrivajo t. i. sivo

cono med neformalnim in formalnim sektorjem oskrbe starejših. Na eni strani so profesionalizirani

ponudniki storitev, pogosto pa te zagotavljajo brez plačila v okviru prostovoljnega dela. V številnih

evropskih državah so namreč prav prostovoljske organizacije pomemben vir pomoči starim ljudem in

družinskim oskrbovalcem.

Ne glede na tip izvajalca oskrbe (formalni – neformalni, zasebni – javni izvajalci) oziroma tip oskrbe

(institucionalni – skupnostni) nas morata pri oskrbi starejšega zanimati zlasti kakovost izvedene

oskrbe ter ohranitev dostojanstva in kakovosti življenja. Kakovost življenja v domovih za stare določa

dejstvo, da gre za življenje v totalnih institucijah. Preselitev v dom torej pomeni bistveno več kot le

selitev iz enega v drug kraj ali stanovanje, pomeni prilagoditev posameznika skupinskemu načinu

43

življenja (kar se kaže tudi v kakovosti njegovega življenja) in ne prilagoditev, individualizacijo storitve

njegovim potrebam. Določen nadzor nad izvajanjem formalnih storitev za starejše v instituciji ali

skupnosti obstaja, vendar gre v glavnem za nadzor kakovosti oziroma izvajanja na makro nivoju, in

sicer z vidika upoštevanja zakonskih ter pravno-formalnih postopkov izvajanja. Ugotavljamo, da kljub

deklarativnim zavezam države sistemskega in celovitega ukvarjanja s kakovostjo formalnih storitev z

upoštevanjem različnih vidikov izvajanja storitev ter z upoštevanjem vidikov različnih akterjev, zlasti

uporabnikovega, še ni. Sistem »nadzora« oziroma evalviranja, ki upošteva vidik uporabnikov oziroma

mu daje celo glavni poudarek, je enotni postopek evalviranja programov socialnega varstva, ki jih

izvajajo zlasti NVO oz. društva.

Z anketo, ki smo jo izvedli med nevladnimi organizacijami oziroma zasebnimi izvajalci skupnostne

skrbi za starejše, smo želeli ugotoviti in oceniti njihov interes ter potencial v procesih

deinstitucionalizacije bivanja in oskrbe starejših. Pri tem smo izhajali iz hipoteze, da trenutna ureditev

formalnih oblik oskrbe v kombinaciji z neformalno oskrbo starejši osebi ne predstavlja zadostne in

ustrezne podpore v primeru, če ima starejša oseba intenzivnejše potrebe po pomoči, zlasti potrebe

po pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil. V takih primerih ima starejša oseba običajno na

voljo le institucijo, s storitvami v skupnosti namreč ne bi mogli pokriti vseh njenih potreb.

Predpostavljali smo, da nevladne organizacije trenutno izvajajo predvsem pomoč in podporo

starejšim pri opravljanju podpornih dnevnih opravil ter pomoč pri ohranjanju socialnih stikov in

aktivnega ter zdravega življenjskega sloga.

Zasebne organizacije (društva, zveze društev, združenja, zasebni zavodi, samostojni podjetniki,

družbe z omejeno odgovornostjo), na katere se nanašajo rezultati izvedene ankete, že izvajajo vrsto

aktivnosti, storitev in programov za starejše na domu ali v skupnosti. Največ organizacij izvaja pomoč

na domu oziroma socialno oskrbo na domu, sledijo programi, namenjeni aktivnemu in zdravemu

staranju, socialni servis, programi medgeneracijskega sodelovanja ter programi za osebe z demenco

in njihove svojce. Organizacije so pokazale velik interes za povečan obseg izvajanja že delujočih

programov; za kar 97 % programov so namreč navedli, da bi bili storitev oz. program zainteresirani

izvajati bolj intenzivno oz. v večjem obsegu, če bi za to imeli vse potrebne vire.

Organizacije ugotavljajo, da pri starejših ljudeh, ki živijo doma, obstaja velika potreba po okrepitvi

socialnih stikov, in sicer želijo ter potrebujejo več programov družabništva in pogovornih skupin, s

čimer je povezana tudi potreba po programih medgeneracijskega druženja in dnevnih centrih.

Izpostavljajo, da je za nekatere starejše problematičen dostop do teh storitev in aktivnosti, saj zaradi

zmanjšane mobilnosti in oddaljenosti od središč, kjer se programi izvajajo, težko ter v manjši meri

pridejo do programov. Glede na izpostavljene probleme se kaže potreba po organiziranju ustrezne

mreže prevozov starejših do teh programov. Nekaj izvajalcev omenja, da starejši, ki živijo doma, v

večji meri potrebujejo pomoč na domu, izobraževanja za uporabo IKT-storitev in storitve podpornih

dnevnih opravil (angl. IADL), npr. prek socialnega servisa. Posamične organizacije kot potrebe

starejših, ki živijo doma, omenjajo tudi preventivne programe pred zlorabami in nasiljem nad

starejšimi, programe za aktivno in zdravo staranje, mentorstvo, več informacij o storitvah, ki so jim

namenjene, povečan obseg razvoza kosil, fizioterapijo ter delovno terapijo na domu in izobraževanje

na daljavo.

Večina (85,3 %) organizacij, ki so bile vključene v raziskavo, je pokazala interes za izvajanje vsaj

nekaterih storitev in programov, ki jih potrebujejo starejši v skupnosti. Svojo vlogo vidijo zlasti pri

44

vodenju, organiziranju in izvajanju vsebin, povezanih z medgeneracijskim sodelovanjem, ter z

zagotavljanjem dnevnih aktivnosti, družabništvom in ohranjanjem socialnih stikov. Izkazujejo tudi

interes za podajanje informacij, svetovanje in osveščanje starejših, za spremljanje starejših ter

izvajanje prevozov, za izvajanje programov pomoči v primerih demence, za izvajanje pomoči in nege

na domu, socialnega servisa (npr. za vodenje SOS-klicnega centra in razvoza kosil), fizioterapije,

delovne terapije ter patronaže na domu, za vodenje izobraževanj o IKT-storitvah, za zagotavljanje

zagovorništva in koordinacijo multidisciplinarnega povezovanja na področju oskrbe starejših v

skupnosti. Posebno področje, ki ga nevladne/zasebne organizacije želijo in zmorejo pokrivati, je tudi

področje usposabljanja ter nudenja podpore neformalnim oskrbovalcem.

Za izvajanje navedenih storitev in programov v zadostni meri obstajajo določene ovire, ki jih kot

(potencialne) izvajalke občutijo nevladne organizacije. V veliko primerih gre za probleme z zadostnim

in s stabilnim financiranjem ter za različne zakonske oziroma sistemske ovire. V manjši meri se

izvajalci soočajo s kadrovskimi težavami, previsokimi cenami storitev za uporabnike in pomanjkanjem

ustreznih prostorov, časa ter vozil (npr. za prevoze uporabnikov).

Glede na dobljene rezultate ankete med zasebnimi organizacijami ugotavljamo, da te predstavljajo

pomemben steber izvajanja storitev in programov za starejše na domu oziroma v skupnosti, zlasti pri

izvajanju:

pomoči pri opravljanju podpornih dnevnih opravil (angl. IADL),

pomoči pri ohranjanju in krepitvi socialnih stikov,

vsebin aktivnega staranja, vseživljenjskega učenja, izobraževanja in medgeneracijskega

sodelovanja ter povezovanja in

(tehnične in strokovne) podpore neformalnim oskrbovalcem ter društvom.

Njihov interes oziroma potencial pa se kaže zlasti v:

širjenju obstoječih programov (tistih, ki jih že izvajajo in bi jih želeli izvajati v večjem obsegu):

npr. pomoči na domu, družabništva, medgeneracijskih vsebin, podpore oskrbovalcem,

fizioterapije, patronaže, programov pomoči v primerih demence, in

razvoju novih storitev in programov glede na zaznane potrebe starejših (tistih, ki jih še ne

izvajajo, pa bi jih na podlagi ocene potreb želeli): npr. prevozov, zagovorništva, SOS-klicnega

centra in delovne terapije.

V mreži zagotavljanja skrbi za starejše zasebniki, kot že omenjeno, nastopajo v vlogi izvajalcev

formalnih storitev (na podlagi koncesije ali dovoljenja za delo) ali kot nosilci programov in aktivnosti

za starejše, ki se izvajajo na podlagi razpisov. Njihov interes in potencial se glede na omenjeno

razmejitev nekoliko razlikujeta. Prvi vidijo svojo okrepljeno vlogo zlasti pri zagotavljanju pomoči pri

opravljanju podpornih dnevnih opravil, v določeni meri tudi temeljnih dnevnih opravil (npr. socialni

servis, dostava hrane, prevozi, nega, fizioterapija in patronaža na domu, individualna obravnava

starejših) ter nudenju medgeneracijskih vsebin in povezovanju. Izvajalci programov (gre za neprofitne

zasebne organizacije) pa poudarjajo svojo vlogo pri ohranjanju in krepitvi socialnih stikov starejših,

pri zagotavljanju programov družabništva, programov pomoči v primerih demence, izobraževanjih in

informiranju starejših ter zlasti pri nudenju podpore neformalnim oskrbovalcem. Predvsem za slednje

velja, da je njihov potencial pomemben zlasti pri zagotavljanju podpore in pomoči tistim starejšim, ki

45

so v določeni meri še aktivni oziroma je njihova intenziteta potreb manjša. Tisti zasebniki, ki izvajajo

formalne storitve (npr. pomoč na domu, socialni servis, patronažno varstvo) za starejše, ki živijo

doma, pa lahko v kombinaciji z neformalnimi oskrbovalci zagotavljajo, da lahko starejši, ki

potrebujejo vsakodnevno pomoč, vendar določene stvari še vedno lahko opravijo sami (»srednja«

intenziteta potreb), dlje časa ostanejo doma. Če ima starejša oseba intenzivnejše potrebe po pomoči,

zlasti potrebe po pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil, pa zasebni sektor ne ponuja nekih

novih rešitev, saj formalni okvir oskrbe starejših postavlja določene omejitve, prek katerih izvajalci ne

morejo. Pomoč na domu se, na primer, lahko izvaja le v obsegu do 20 ur tedensko, ne glede na

potrebe uporabnika, prav tako so identificirane številne omejitve v zakonodaji, ki ureja storitev

socialnega servisa. Za spremembe v smeri zagotavljanja oskrbe v skupnosti/na domu tudi za osebe z

visokimi potrebami bodo potrebne sistemske spodbude, ki bodo okrepile razvoj storitev (in izvajalcev

storitev) v skupnosti, zagotavljale dostopnost in fleksibilnost teh storitev ter v osnovi sploh dale

možnost, da star človek, kljub visokim potrebam, lahko ostane in živi doma.

Poleg sistemskih spodbud, ki bi pripomogle k razvoju in okrepitvi storitev ter izvajalcev storitev v

skupnosti, bi k pluralizaciji, večji konkurenci in posledično večji dostopnosti ter višji kakovosti storitev

pripomoglo že to, da bi občine za storitve javne mreže podeljevale koncesije več izvajalcem.

Trenutno, na primer, pomoč na domu v okviru javne mreže izvajata po dva izvajalca le v dveh

slovenskih občinah, v ostalih občinah, ki so podelile koncesijo za izvajanje te storitve, pa pomoč na

domu izvaja le en izvajalec, kljub temu da ima občina možnost koncesijo podeliti več izvajalcem.

46

6. Viri in literatura

- Arnšek, Tatjana. 2014. Vsebinsko poročilo o ugotovitvah inšpekcijskih nadzorov v letu 2013 za

storitve: institucionalno varstvo starejših, pomoč družini na domu kot socialna oskrba na

domu, socialni servis.

- --- 2015. Vsebinsko poročilo o ugotovitvah inšpekcijskih nadzorov v letu 2014 za storitve: i.

Institucionalno varstvo starejših ii. Pomoč družini na domu kot socialna oskrba na domu iii.

Socialni servis.

- Colombo, Francesca, Ana Llena-Nozal, Jerome Mercier in Frits Tjadens. 2011. Help Wanted?

Providing and Paying for Long – Term Care. Paris: OECD Health Policy Studies, OECD

Publishing.

- Črnak Meglič, Andreja. 2000. Vpliv (tipov) države blaginje na obseg in vlogo neprofitno-

volonterskega sektorja v sodobnih družbah: doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

- Črnak Meglič, Andreja, Janja Drole, Barbara Kobal Tomc, Boris Koprivnikar, Lea Lebar, Mateja

Nagode, Andreja Peternelj, Hermina Smole, Anja Šonc in Martin Toth. 2014. Podpora

samostojnemu bivanju v domačem okolju in dolgotrajna oskrba, analitsko poročilo DP5

projekta AHA.SI.

- Dremelj, Polona. 2004. Sorodstvo kot vir socialne opore. V Omrežja socialne opore

prebivalstva Slovenije, ur. Mojca Novak, 111–120. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo.

- European centre for social welfare policy and research. 2010. Measuring progress: indicators

for care homes. Dostopno prek:

http://www.euro.centre.org/data/progress/PROGRESS_ENGLISH.pdf. (11. avgust 2015).

- Filipovič Hrast, Maša, Valentina Hlebec, Duška Knežević Hočevar, Majda Černič Istenič, Matic

Kavčič, Sabina Jelenc-Krašovec, Sonja Kump, Jana Mali. 2014. Oskrba starejših v skupnosti:

dejavnosti, akterji in predstave. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

- Flaker, Vito. 2012. Kratka zgodovina dezinstitucionalizacije v Časopis za kritiko znanosti,

domišljijo in novo antropologijo 39: 13–31.

- Garms-Homolova, Vjenka, Michel Naiditch, Cecilia Fagerstrőm, Giovanni Lamura, Maria

Gabriella Melchiorre, Laszlo Gulacsi in Allen Hutchinson. 2012. Clients in focus. V Home Care

across Europe. Current structure and future challenges, ur. Nadine Genet, Wienke Boerma,

Madelon Kroneman, Allen Hutchinson in Richard B. Saltman, 55–71. Brussels: European

Observatory on Health Systems and Policies, Nivel.

- Genet, Nadine, Wienke Boerma, Madelon Kroneman, Allen Hutchinson in Richard B. Saltman

(ur). 2012. Home Care across Europe. Current structure and future challenges. Brussels:

European Observatory on Health Systems and Policies, Nivel.

- Eurobarometer. 2007. Health and long-term care in European Union. Special Eurobarometer

283, Wave 67.3. Brussels: European Commission.

- Firis imperl. Kaj je E-Qalin? Dostopno prek: www.firis-imperl.si/izobrazevanje/e-qalin (14.

avgust 2015).

- Hlebec, Valentina, Jana Mali in Maša Filipovič Hrast. 2014a. Community care for older people

in Slovenia. Anthropological Notebooks 20 (1): 520.

- Hlebec, Valentina, Mateja Nagode, Maša Filipovič Hrast. 2014b. Kakovost socialne oskrbe na

domu: vrednotenje, podatki in priporočila. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

47

- Hvalič Touzery, Simona. 2007. Primeri inovativnih in dobrih praks pomoči onemoglim starim

ljudem in njihovim oskrbovalcem v državah Evropske unije. Kakovostna starost, 10 (4): 35–

52.

- --- 2009. Družinska oskrba bolnih starih članov družine. V Starejši ljudje v družbi sprememb,

ur. Valentina Hlebec. Maribor: Aristej.

- Kobal Tomc Barbara. 2003. Upravljanje neprofitnih organizacij: primer upravljanja skrbništva

v centrih za socialno delo v Sloveniji: magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

- Kolarič, Zinka. 1993. Privatizacija na področju socialnega varstva v slovenski, postsocialistični

družbi v Rus, Velko (ur.): Privatizacija na področju družbenih dejavnosti: 276–306. Ljubljana:

Državna založba Slovenije.

- Kolarič, Zinka, Andreja Črnak Meglič in Maja Vojnovič. 2002. Zasebne neprofitno-volonterske

organizacije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

- Lebar, Lea, Nadja Kovač in Mateja Nagode. 2015. Izvajanje pomoči na domu – analiza stanja v

letu 2014. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo.

- Mali, Jana. 2004. Kvaliteta življenja in zadovoljstvo stanovalcev in zaposlenih v domu starejših

občanov. Socialno delo 43 (2–3): 105115.

- --- 2009. Spremembe v institucionalnem varstvu starejših. V Starejši ljudje v družbi

sprememb, ur. Valentina Hlebec. Maribor: Aristej.

- --- 2014. Dezinstitucionalizacija na področju oskrbe starih ljudi. Mednarodna konferenca o

deinstitucionalizaciji. Brdo pri Kranju, 6. 5. 2015. Dostopno prek:

http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/mednarodna_konferenca_o_deinstit

ucionalizaciji/ (23. julij 2015).

- Mapping Professional Home Care in Europe. Dostopno prek: http://www.nivel.nl/en/home-

care (14. avgust 2015).

- Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. 2010. Vse za starejše.

Dostopno prek:

http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/Vse_za_sta

rej%C5%A1e.pdf (3. avgust 2015).

- --- 2014. Seznam zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialnovarstvene storitve na

podlagi dovoljenja za delo in so vpisani v register. Dostopno prek:

http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/izvajalci/dovoljenje_sociala/ (3.

avgust 2015)

- --- 2015a. Družinski pomočnik. Dostopno prek:

www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/druzinski_pomocnik/ (14. avgust 2015).

- --- 2015b. Dovoljenje za delo za opravljanje socialnovarstvenih storitev. Dostopno prek:

http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/izvajalci/dovoljenje_sociala (14.

avgust 2015). - Nagode, Mateja. 2009. Organizirana pomoč za stare ljudi, ki živijo na domu: pomoč na domu

in varovanje na daljavo. V Starejši ljudje v družbi sprememb, ur. Valentina Hlebec. Maribor:

Aristej.

- --- 2014. Vrednotenje kakovosti socialne oskrbe na domu: pristopi in instrumenti. Ljubljana:

Fakulteta za družbene vede.

http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/mednarodna_konferenca_o_deinstitucionalizaciji/

http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/mednarodna_konferenca_o_deinstitucionalizaciji/

48

- Nagode, Mateja in Polona Dremelj. 2004. Omrežja socialne opore oseb z gibalnimi težavami.

V Omrežja socialne opore prebivalstva Slovenije, ur. Mojca Novak, 111–120. Ljubljana:

Inštitut RS za socialno varstvo.

- Nagode, Mateja, Zinka Kolarič in Valentina Hlebec. 2004. Delovanje in vrednotenje varovalno

alarmnega sistema za starostnike. Kakovostna starost 7 (1): 2134.

- Nagode, Mateja in Nadja Kovač. 2013. Analiza storitev, opravljenih na podlagi dovoljenja za

delo in vpisa v register.

- --- 2014. Analiza organiziranosti in izvajanje oskrbe na področju oskrbovanih stanovanj.

- Nagode, Mateja, Nadja Kovač in Lea Lebar. 2013. Socialna oskrba na domu v mreži javne

službe in zunaj nje. Socialno delo 52 (6): 361371.

- Nagode, Mateja, Eva Zver, Stane Marn, Anita Jacović in Davor Dominkuš. 2014. Dolgotrajna

oskrba – uporaba mednarodne definicije v Sloveniji. Urad za makroekonomske analize in

razvoj. Delovni zvezek št. 2/2014.

- OECD. 2013. Health at a Glance 2013: OECD Indicators. OECD Publishing.

- --- 2011. Health at a Glance 2011: OECD Indicators. OECD Publishing.

- Regijski NVO center Jugovzhodne Slovenije. Dostopno prek: www.nevladnik.info (14. avgust

2015).

- Rode, Nino. 2001. Možnost evalvacije nevladnih neprofitnih organizacij na področju

socialnega varstva. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.

- Rode Nino, Liljana Rihter in Barbara Kobal Tomc. 2006. Enotni postopek evalviranja

socialnovarstvenih programov. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo in Inštitut RS za socialno

varstvo.

- Skupnost socialnih zavodov Slovenije. 2015b. Splošno o domovih in posebnih zavodih.

Dostopno prek: http://www.ssz-slo.si/splosno-o-domovih-in-posebnih-zavodih (21. julij

2015).

- --- 2015c. Način oblikovanja cen v domovih. Dostopno prek: http://www.ssz-slo.si/nacin-

oblikovanja-cen-v-domovih (31. julij 2015).

- --- 2015d. Podatki, posredovani po elektronski pošti dne 30. 7. 2015.

- --- 2015e. Pregled kapacitet institucionalnega varstva starejših in posebnih skupin odraslih.

Dostopno prek: http://www.ssz-slo.si/pregled-kapacitet-institucionalnega-varstva-starejsih-

in-posebnih-skupin-odraslih (3. avgust 2015)

- Smolej Jež, Simona in Mateja Nagode. 2012. Osebna asistenca – možnost za samostojno

življenje v domačem okolju. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 39:

144152, 296, 304.

- Social Protection Committee in European Commission. 2014. Adequate social protection for

long-term care needs in an ageing society. Luxembourg: European Union.

- Skupnost socialnih zavodov Slovenije. 2015a. Predstavitev storitev za starejše in dejavnosti

domov.

Dostopno prek: http://www.ssz-

slo.si/Media/Default/documents/publikacije/SSZ%20Slovenije_brosura_predstavitev%20do

mov_2014.pdf (21. julij 2015).

- Statistični urad Republike Slovenije, podatkovni portal SI-STAT. Dostopno prek:

http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Dem_soc/12_socialna_zascita/02_soc_varstvo/12623-

socio-DOM/12623-socio-DOM.asp (31. julij 2015).

Documents

Potencial nevladnih organizacij v okviru ... NVO.pdf · dehospitalizaciji, deinstitucionalizacija naj bi vsebovala več. Gre tudi za preobrazbo odnosov med strokovnjaki in uporabniki,