Cesta talcev 2, 4270 Jesenice

Šolsko leto 2012/13

27. DRŽAVNI FESTIVAL: TURIZMU POMAGA LASTNA GLAVA

POTUJ Z JEZIKOM!

TURISTIČNA NALOGA

Mentorja:

Edisa Alagić

Avtorji:

Ana Mohorč, 9.a

Turistični informator Barbara Arijani, 9.b

Rebeka Piber, 9.a

Jasmina Čer Petra Smolej, 9.a

Področni svetovalec II Jaka Sodja, 8.b

Nika Černe, 9.b

Patricija Černe, 8.b

Zala Škrabelj, 8.a

Veronika Srnec, 9.a

JANUAR 2013

1

Povzetek

Učenci 8. in 9. razreda OŠ Koroška Bela smo se odločili nekoliko bolje spoznati gorenjsko

kulinariko. V nalogi, ki je pred vami, vam bomo poleg okusne gorenjske hrane predstavili

tudi značilnosti črne kuhinje ter opisali pripomočke, ki so jih pri kuhi včasih uporabljali.

Zelo na kratko vam bomo predstavili tudi območje občine Jesenice ter pogledali malo v

preteklost. Kot posebnost pa smo s pomočjo zbranih receptov, ki so nam jih zaupali starejši

prebivalci, pripravili knjižico receptov s pristno domačo hrano. Le-to bomo promovirali

tudi v lokalnih gostinskih obratih in jo poskušali ponovno uvesti na njihove jedilnike. Za

vse, ki ne izhajate iz naših krajev, dodajamo še krajši slovarček gorenjskih narečnih besed.

Ključne besede: kulinarična hrana, turizem, črna kuhinja, lokalna hrana

2

KAZALO VSEBINE

1. UVOD ............................................................................................................................ 3

1.1 NAMENI IN CILJI ................................................................................................. 3

1.2 STRUKTURA NALOGE ....................................................................................... 3

1.3 METODE DELA .................................................................................................... 3

1.4 POMEN KULINARIKE IN NAREČJA ZA NAŠE OBMOČJE ............................ 4

2. SPOZNAJMO JESENICE IN NJENO ZGODOVINO ................................................. 4

2.1 ČRNA KUHINJA ................................................................................................... 5

2.2 PREHRANA ........................................................................................................... 8

2.2.1 GORENJSKI KRAPI ............................................................................................ 9

2.2.2 MEŠTA ............................................................................................................... 10

2.2.3 GODLA ............................................................................................................... 10

2.2.4 ŽGANCI .............................................................................................................. 11

3. PROJEKT ZA DODATNO PONUDBO V TURIZMU.............................................. 12

4. ZAKLJUČEK .............................................................................................................. 15

5. VIRI IN LITERATURA .............................................................................................. 16

6. PRILOGE ....................................................................................................................... I

6.1 KNJIŽICA POZABLJENA HRANA ...................................................................................... I

KAZALO SLIK

Slika 1: Črna kuhinja (avtor: Veronika Srnec)…………………………………………….5

Slika 2: Primer črne kuhinje (fotografirano oktobra 2012)………………………………..7

Slika 3: Odprto ognjišče v črni kuhinji (fotografirano oktobra 2012)…………………….7

Slika 4: Gorenjska zaseka…………………………………………………………………8

Slika 5: Gorenjski krapi…………………………………………………………..………..9

Slika 6: Mešta……………………………………………………………………………10

Slika 7: Žganci…………………………………………………………………………...11

3

1. UVOD

Kulinarika je eno izmed poglavij zgodovine, ki ima veliko širši pomen kot si na

začetku predstavljamo. Šele, ko začnemo nekoliko globlje raziskovati to temo,

ugotovimo, da je le-ta tesno povezana z ljudmi ter njihovim načinom življenja. Hkrati

pa daje kulinarika tudi velikanske možnosti razvoja gostinske in turistične ponudbe

lokalnega okolja. V današnjem času globalizacija omogoča vpeljavo tujih jedi, naše

lokalne jedi pa se na žalost vedno manj pojavljajo na naših jedilnikih in tako tonejo v

pozabo. In ravno to je bil razlog, da smo se učenci razredne stopnje na OŠ Koroška

Bela skupaj z mentorji odločili, da le-te poskusimo ponovno obuditi oziroma prispevati

k ohranjanju naše kulinarike. Raziskali bomo zgodovino našega območja, kjer se bomo

osredotočali predvsem na hrano, ki so jo jedli naši predniki, na njihovo domače

poimenovanje ter okoliščine v katerih so bile le-te pripravljene. Na podlagi naših

raziskav bomo izdelali knjižico receptov, ki bo vsebovala le lokalne jedi, ki so značilne

za naše območje.

1.1 NAMENI IN CILJI

Naš glavni namen, ki ga želimo doseči, da bi sami pridobili čim več znanja o prehrani v

preteklosti, njeni pripravi in prostoru kjer so jo pripravljali – črni kuhinji. To znanje

želimo razširiti tudi med druge ljudi in generacije ter jim približati kulinarično hrano iz

naših krajev. Cilj projekta pa je, da bi bilo o prehrani in njeni pripravi seznanjeno čim

več ljudi, kajti s tem bi pripomogli k ohranjanju in ponovni postavitvi na vsakdanje

jedilnike. Eden izmed ciljev je tudi priprava knjige receptov, ki jo bomo izdelali sami.

1.2 STRUKTURA NALOGE

Seminarska naloga sestoji iz teoretičnega in praktičnega dela. V teoretičnem delu smo

spoznavali osnove turizma na našem območju ter pomen in značilnosti kulinarike

lokalnega okolja. V praktičnem delu predstavljamo naša spoznanja in možnosti za

dodatno ponudbo v turizmu.

1.3 METODE DELA

Naše delo je potekalo večinoma v skupinah, zato lahko rečemo, da je prevladovalo

timsko delo. Ob samem začetku smo najprej s pomočjo virov kot so internet, razne

knjige, brošure, prospekti, poiskali osnovne informacije o turizmu in kulinariki na

4

našem območju. Nadalje smo s pomočjo možganske nevihte skupaj z mentorji določili

naš delovni naslov in teme, ki jih bomo obravnavali. Del dela je potekal tudi na terenu

in sicer smo si šli ogledat črno kuhinjo v Štefelinovo hišo v Planino pod Golico. O

prehrani nekoč pa smo povprašali tudi naše dedke in babice ter ostale starejše občane.

1.4 POMEN KULINARIKE IN NAREČJA ZA NAŠE OBMOČJE

Tradicionalne gorenjske jedi so neposredno povezane s planšarskim načinom življenja.

V tem pomenu v gorenjski kulinariki ne manjka mleka niti sira. Pastirji so poleg

svežega mleka uživali tudi veliko kislega mleka ter koruznih, ajdovih ali pšeničnih

žgancev, ki so pojavljajo na jedilnik še dandanes. Le-te so zabelili z doma pridelano

zaseko, ocvirki ali skupaj z jajci. Za gorenjsko kulinariko je kot planšarska jed značilen

tudi masovnik ali maslenik. Poleg naštetega lahko k naši kulinariki prištevamo tudi

krape ali »krapce« z različnimi nadevi. Kot prilogo ne smemo pozabiti ajdove in

prosene kaše ter kuhanih štrukljev.

Kot mesna jed gorenjske kulinarike je najbolj znana kranjska klobasa, poleg nje pa so še

krvavice in pečenice. Ne smemo pa pozabiti na štruco z nadevom iz prekajenega mesa,

ki ji domačini pravimo gorenjska »prata«. Ob kolinah so poleg pečenic in krvavic

naredili še prekajeno zaseko in gorenjski želodec s kašo. Zelo pomembni na jedilnikih

sta bili včasih tudi zelje in repa v različnih kombinacijah.

Kot lahko vidimo iz naštetega je gorenjska kulinarika zelo raznolika in pestra, saj

najdemo v njen od mleka in mlečnih izdelkov ter vse do mesa in mesnih izdelkov.

Gorenjsko narečje je eno izmed sedmih narečij v Sloveniji in je za lokalno prebivalstvo

zelo pomembno, saj sporazumevanje poteka v večini primerov v narečju. Čeprav

moramo reči, da mlajši prebivalci več ne uporabljajo tipičnih narečnih izrazov, ampak

nekakšno mešanico med slovenskim jezikom in narečjem z dodatki tujk. Večji pomen

narečja na tem območju lahko pripišemo območjem, ki se nahajajo na nekoliko višjih

nadmorskih višinah v sami občini Jesenice, ker tam živi še vedno pretežni del domačega

prebivalstva. Za samo mesto Jesenice tega ne moremo trditi, ker je sestava prebivalcev

zelo narodnostno pisana. Še zmeraj pa se uporabljajo narečne besede za tradicionalne

jedi, ki so značilne za to območje in jih bomo v nadaljevanju nekoliko podrobneje

opisali.

2. SPOZNAJMO JESENICE IN NJENO ZGODOVINO

Občina Jesenice se razprostira na skrajnem severozahodu Slovenije. Na severu jo

omejuje avstrijska meja, na zahodu pa karavanški predor, ki je obenem tudi najkrajša

cestna povezava Gornjesavskega in širšega slovenskega območja z Zahodno Evropo.

Samo naselje Jesenice pa se nahaja na skrajnem severozahodnem delu občine.

Nastanek Jesenic je tesno povezan z razvojem fužinarstva in kasneje železarstva ob reki

Savi, kar je močno vplivalo na sam potek življenja na tem območju.

5

Na Jesenicah so konec 19. stoletja začeli rasti najmodernejši železarski objekti, ki so trg

spreminjali v mesto tudi s pritokom novega prebivalstva. Imigranti so začeli graditi hiše

v bližini tovarne, nastajala pa so tudi prva delavska naselja, kot je Nova vas, ki so

povzročila tudi odpiranje gostiln, trgovin in obrtnih lokalov. Priseljevanje tujcev je

hkrati pomenilo tudi določene spremembe v življenjskih navadah in prehrani tedanjega

lokalnega prebivalstva. Vse to se je dogajalo v sami dolini občine Jesenice. Višji predeli

pa so bili namenjeni predvsem kmetijstvu. Značilne so bile planine in planšarstvo pri

čemer so kmetje živino spomladi odgnali na planine in so tam ostale čez celo podjetje.

Dandanes je večinah teh opuščenih ali so namenjeni drugim dejavnostim.

2.1 ČRNA KUHINJA

Kuhinja je eden izmed pomembnejših prostorov v hiši, kjer se zadržujemo njeni

prebivalci. Danes jo poznamo kot svetel prostor z modernim pohištvom in raznoraznimi

električnimi pripomočki, ki nam delo močno olajšajo. Povsem drugačen videz in vlogo

je imela kuhinja nekoč. Le-ta je bila temačna, večinoma majhna in brez oken. In ravno

ta temačnost oziroma zadimljenost ji je dala ime črna kuhinja.

Slika 1: Črna kuhinja (avtor: Veronika Srnec)

Črna kuhinja je bila bolj ali manj kvadratnih oblik. Namesto pohištva je bila v njej le

zidana peč z odprtim ognjiščem in vboklina v zidu, ki je bila namenjena peki in

kuhanju, hkrati pa je to predstavljalo tudi ustje ogrevalne peči, ki je bila v celoti v

6

drugem prostoru. Dim, ki je nastajal pri kurjenju, ni bil speljan skozi dimnik, ampak se

je razlegal v prostoru, zato so bile stene črne barve, saj so se na zidu nabirale saje.

Dotoka naravne svetlobe v večini primerov ni bilo, zato so kuhinje osvetljevali s

petrolejkami, ki so jih postavili v zato pripravljena »leva«. To so bile tako imenovane

police v steni, kamor so postavili petrolejke, da so osvetljevale delovni prostor v

kuhinji. Včasih so se v kuhinji zadrževale le ženske, moški pa so bili zadolženi za težja

fizična dela in preskrbo družine.

Poleg priprave hrane je kuhinja v zimskih mesecih služila tudi dimljenju in sušenju

mesa. Po opravljenih kolinah so namreč meso obesili pod strop, kjer se je kopičil dim,

kar je bilo idealno za dimljenje mesa.

Podobno kot sama kuhinja, so bili času primerni tudi pripomočki, ki so jih uporabljali

pri pripravljanju hrane. Kot smo že prej omenili, je bilo ognjišče odprto, kar je

pomenilo, da je morala biti posoda v kateri so pripravljali hrano iz negorečega materiala

in odporne na vročino. Po navadi so kuhali v kozicah ali loncih (»piskrih«), ki so bili iz

železa ali kakšnega drugega materiala, ki ni zgorel ali v lončenih loncih, ki so bili

odporni na vročino. Posode niso postavljali neposredno na ogenj, ampak so v ta namen

imeli pripravljena stojala, ki so posodo nekoliko dvignila od ognja. Takim stojalom so

domačini rekli »rinke«. Druga možnost je bila, da so jih obesili nad ognjem na

»ciganu«. Pri mešanju hrane so uporabljali lesene žlice in zajemalke ali »šefle«. Pri kuhi

so si med drugim pomagali tudi z »burklami«. To je bila železna priprava, s katero so

dajali posode na ogenj oziroma, ko je bila hrana kuhana, so le-to vzeli iz ognja.

Narejena je bila iz železa. Imela je dolg ročaj, na koncu pa polkrožno obliko, s katero so

oprijeli kozico ali lonec. Če je bilo na peči (»šporgetu«) veliko žerjavice, so le to

umaknili s pomočjo »grebla«. To je bila večinoma enostavna lesena priprava,

sestavljena iz ravnega ročaja in pravokotno nameščene deščice spredaj.

Včasih so tudi ves kruh spekli doma. Pri tem pa so uporabljali pletene »peharje«. To so

bile pletene košarice, kamor so dali vzhajati testo. Pred peko so zakurili v t.i. pečico in

jo dovolj segreli. Nato so z »greblom« odstranili žerjavico. Da pa ne bi bil kruh umazan

od pepela, ki je ostal na tleh, so peč očistili z »omelom«. To je bila cunja privezana na

daljši ročaj, ki so jo pred uporabo namočili, da se od žerjavice ne bi vžgala. »Omelo« so

uporabljali tudi za čiščenje ognjišča. Za pomoč pri postavljanju kruha v peč so si

pomagali z »loparjem«. To pa je bila lesena priprava z ročajem, ki se je na koncu

razširil v večjo krožno ploskev, na katero so položili kruh in ga tako s pomočjo sunka

položili v peč. Podobno so ga nato tudi vzeli iz peči, ko je bil že pečen.

Tla v kuhinji so bila zaradi nevarnosti požara kamnita, kar je bilo neprijetno za noge

predvsem pozimi, ker je bil pod precej hladen. V ta namen so ženske nosile lesene

copate, kar je nekoliko omililo občutek mraza.

V sklopu našega raziskovanja smo si tudi mi skupaj z mentorji ogledali primer pristne

črne kuhinj na Gorenjskem. Z avtobusom smo se odpeljali v Planino pod Gorico, kjer

nam je ga. Urška Lavtar pokazala in predstavila črno kuhinjo v Štefelinovi domačiji. Le

ta več ne služi svojemu namenu, je pa v celoti ohranjena in namenjena tudi ogledu v

času občinskega praznika narcis v mesecu maju. V spodnjih slikah vam podajamo

manjši vpogled v našo črno kuhinjo.

7

Slika 2: Primer črne kuhinje (fotografirano oktobra 2012)

Slika 3: Odprto ognjišče v črni kuhinji (fotografirano oktobra 2012)

8

2.2 PREHRANA

Hrana na Gorenjskem je bila v starih časih, kot izhaja iz knjige Na Gorenjskem je fletno

in okusno, precej enolična in preprosta, včasih tudi dokaj mastna, tako da je bila dovolj

močna, še zlasti ob težjih opravilih. Za pripravo hrane so uporabljali predvsem

sestavine, ki so jih pridelali doma. Poleg pšenice je bila najbolj cenjena ajda, kruh in

jedi iz ajdove moke so veljali za boljše. Veliko so uporabljali proseno kašo. Med

tednom je bilo meso na mizi zelo poredko, mnogi so ga jedli le ob nedeljah, praznikih in

težjih opravilih. Spomladi in poleti je bilo na voljo le suho meso. Cenjena jed so bile

ribe. Vso zelenjavo so pridelali doma, zlasti zelje, repo, krompir, fižol, korenje,

kolerabo, redkev, peso, solato … Uživali so veliko svežega sadja, veliko so ga tudi

posušili in iz njega kuhali sadjevec. Nabirali so številne gozdne sadeže in gobe. Zabele

za jedi so pripravljali iz ocvirkov, zaseke in prekajene slanine. Jajca so pri kuhi zelo

malo uporabljali, saj so skoraj vsa prodali.

Slika 4: Gorenjska zaseka

Pri zajtrku skoraj nikoli ni manjkala bela kava, ki so jo pripravljali iz praženih

ječmenovih zrn. H kavi so največkrat jedli oziroma kar nadrobili vanjo črn ali bel kruh.

Nemalokrat pa so za zajtrk jedli tudi žgance raznih vrst, od koruznih, kašnatih pa vse do

ajdovih. Zelo priljubljen je bil tudi kruh namazan s svinsko mastjo, soljo in česnom.

Kosila so bila malo bolj obilna, še posebej ob težjih fizičnih opravilih. Večkrat pa so

pripravili manj zahtevne jedi in lažje za pripravo, kot so prežganka z jajcem, krompirjev

golaž, kumare in krompir v solati, krompirjeva juha, gobova ali fižolova juha, kisla

repa. Poleg tega je bil velikokrat na mizi tudi ričet s surovim kislim zeljem ter tudi

skutni štruklji. Vse to se je jedlo med tednom. Nedelja je bila namenjena počitku in

takrat so imele žene tudi več časa za pripravo kosila, ki je bilo popolnoma drugačno od

vsakdanjega. Najpogosteje je na mizi stala goveja juha z domačimi rezanci, kuhana

govedina in pražen krompir. Nemalokrat so ob nedeljah pripravili tudi govnač, ajdove

krape s skuto, svinjsko pečenko, v času kolin pa še Gorenjski želodec in krvavice.

Večerja je bila zopet nekoliko manj obilen obrok. Pripravljali so močnik, mlečno kašo,

polento, žgance, godljo. K žgancem in polenti so v večini primerov dodali še mleko ali

belo kavo. Večkrat je bilo za večerjo samo »kisu mlek« in krompir v oblicah. Ob

nedeljah so večerjali kar je ostalo od kosila: govejo juho ali pa so kuhano govedino

okisali in dodali čebulo.

9

Za priboljšek vam bomo navedli nekaj tipičnih receptov, več pa si lahko preberete v

priloženi knjižici Pozabljena hrana.

2.2.1 GORENJSKI KRAPI

SESTAVINE ZA TESTO:

1 l moke (oz. 60 dag)

5 dag maščobe (olje ali maslo)

1 jajce

Voda

SESTAVINE ZA NADEV:

25 dag skute

3 pesti kaše skuhamo v slani vodi

1 jajce

1 žlico sesekljane čebule popražimo

Malo soli

Slika5: Gorenjski krapi

Iz navedenih sestavin zamesimo gladko testo, ki naj počiva vsaj 30 minut.

Medtem zmešamo sestavine, da dobimo nadev.

Testo razdelimo na 4 dele (odvisno kako velike krape želimo) in ga raztegnemo.

Nadevamo ga z v naprej pripravljeno maso in ob robovih stisnemo, se med kuhanjem ne

odpro. Kuhamo v slani vodi 30 – 40 minut (odvisno od velikosti krapov).

Kuhane narežemo in zabelimo z ocvirki.

Glede na okus lahko prilagodimo količino in vsebino nadeva.

10

2.2.2 MEŠTA

SESTAVINE:

• četrtina l bele moke

• četrtina l ajdove moke

• 3 srednje veliki krompirji

• sol

• 1,5 l vode

• ocvirki

Slika 6: Mešta

PRIPRAVA:

Pristavimo lonec z olupljenim in na manjše koščke narezanim krompirjem, zalitim s

posoljeno vodo. Ko je krompir na pol kuhan, ga odstavimo, pritresemo moko. V sredini

naredimo s kuhalnico luknjo in pokrito kuhamo naprej. Ko se krompir popolnoma

zmehča, jed pretlačimo in premešamo ter zabelimo z ocvirki.

Mešto ponudimo h kislemu zelju, repi, lahko pa tudi k mleku ali prežganki.

2.2.3 GODLA

SESTAVINE:

• Testo za krvavice

• Ješprenj (riž)

• Ajdova moka

• Ocvirki

Maso za krvavice skuhamo in dodamo ješprenj ali riž . Z ajdovo moko pa podmedemo

in skuhamo. Na koncu lahko po okusu zabelimo z ocvirki.

11

2.2.4 ŽGANCI

SESTAVINE:

1 kg ajdove ali koruzne moke

ZA ZABELO:

Mast

Ocvirke

V lonec nalijemo približno 2 do 2.5 litra vode in počakamo, da zavre. Ko voda zavre jo

osolimo in stresemo moko. Moke med kuho ne smemo mešati, če ne so žganci

premokri.

Kuhamo jih od 25-35 minut, da počasi vrejo. Ko so kuhani vodo odlijemo v posodo in

žgance zmešamo, če so žganci presuhi dodamo malo vode, ki smo jo prej odlili. Po želji

jih lahko tudi zabelite.

Zabelite jih tako da stopite mast in dodate ocvirke. Ko je mast stopljena dodate še

žgance in dobro premešate. Žganci so pripravljeni.

NASVET:

Lahko jih zabelite tudi na jajcu.

Zraven žgancev so ponavadi jedli kislo mleko.

Slika 7: Žganci

12

3. PROJEKT ZA DODATNO PONUDBO V TURIZMU

Učenci smo skupaj z mentorji dolgo časa premlevali, kaj bi bil lahko naš izdelek, ki bi

hkrati predstavljal dodatno ponudbo v turizmu. S pomočjo metode viharjenja možganov

smo se odločili za izdelavo knjižice receptov z bolj ali manj pozabljeno kulinarično

hrano, ki jo lahko ponudimo kot promocijski material ali spominek v Turistično

informacijskem centru Jesenice.

V nadaljevanju vam bomo predstavili zasnovo celotnega projekta.

Naslov projekta:

Pozabljena hrana

Vodja projekta:

Ana Mohorč

Naročnik projekta:

OŠ Koroška Bela

Osnovna vsebina in namen projekta:

Glavni namen projekta je spoznati, zbrati in predstaviti gorenjsko kulinarično hrano, ki

v veliki meri tone v pozabo. To bomo naredili z izdelavo knjižice pozabljena hrana, ki

jo bomo promovirali na TIC-u Jesenice.

Osnovni cilji projekta:

Raziskovanje značilnih gorenjskih jedi

Zbiranje tipičnih receptov in zapisovanje le-teh

Priprava in oblikovanje kuharske knjižice

Predstavitev projekta na Občini Jesenice

Promocija izdelka na TIC Jesenice

Priprava in izvedba radijskega oglasa

Predstavitev pomena kulinarike in našega izdelka pri lokalnih ponudnikih hrane

in predlog za uvrstitev kulinarične gorenjske hrane na njihove jedilnike

Donosi oziroma rezultati projekta:

Zbrani kulinarični gorenjski recepti

Izdelana in natisnjena knjižica receptov – Pozabljena hrana

Promocija gorenjske kulinarične hrane

Večja ponudba kulinarične hrane pri gostincih na našem območju

13

Projektni tim:

Učenci OŠ Koroška Bela:

Ana Mohorč, 9.a

Barbara Arijani, 9.b

Petra Smolej, 9.a

Jaka Sodja, 8.b

Nika Černe, 9.b

Patricija Černe, 8.b

Zala Škrabelj, 8.a

Veronika Srnec, 9.a

Rebeka Piber, 9.a

RAGOR:

Jasmina Čer in Edisa Alagić – pomoč pri izvedbi projekta

Planiran začetek projekta:

oktober 2012

Planiran zaključek projekta:

julij 2013

Planirani stroški projekta:

Zbiranje receptov – 100 € (stroški prevoza, pisarniški material)

Zasnova kuharske knjige – 50 € (pisarniški material, drugo)

Tisk knjige Pozabljena hrana – 400 €

Promocija knjige – 150 € (administrativni stroški, letaki, potni stroški)

Radijski oglas – 80 € (priprava in izvedba oglasa)

Predvideni skupni stroški: 780 €

Možni viri financiranja projekta:

Občina Jesenice, OŠ Koroška Bela

Opis projekta:

Kulinarična gorenjska hrana se počasi izgublja v vedno številčni hrani iz drugih držav

oziroma drugih regij sveta. V tem primeru je naša knjižica receptov – Pozabljena hrana

prava rešitev, da ohranimo našo hrano in spodbudimo prebivalce k oživitvi le-te.

V sklopu projekta bomo najprej preučili literaturo, povezano s tematiko kulinarike na

Gorenjskem. O tem bomo povprašali tudi naše stare starše ter druge starejše prebivalce

našega območja. Prav tako bomo poskušali pridobiti še pristne domače recepte, ki si jih

bomo skrbno zapisovali in jih kasneje oblikovali ter vse skupaj spravili v knjižico z

recepti.

14

Kot prvo bomo naredili le en izvod knjižice in jo predstavili na TIC Jesenice ter na

Občini Jesenice skupaj z našo idejo o razširjanju pomena ohranjanja in ponovnega

oživljanja pristne domače hrane. Zaprosili bomo tudi za pomoč pri sofinanciranju tiska

knjižic.

V naslednji fazi bomo več časa posvetili promociji in seveda tisku naše knjižice

Pozabljeni recepti. Razstavili jo bomo v Tic-u ter pripravili radijski oglas, kjer bomo

predstavili naše delo in seveda tudi samo knjižico.

Zadnja faza bo predstavljala promocijo oziroma predstavitev knjižice v lokalnih

gostinskih obratih ter pregled možnosti za ponovno ponudbo domačih jedi na jedilnikih.

In prav v tem vidimo našo dodano vrednost v turistični ponudbi našega kraja –

kulinarična kuhinja.

Terminski plan:

Pregled literature: oktober – november 2012

Intervjuvanje starejših glede prehrane nekoč in zbiranje receptov: december 2012

Zapisovanje receptov in priprava knjižice pozabljeni recepti: januar – ferbruar 2013

Predstavitev ideje na občini in prošnja za sofinanciranje: marec 2013

Promocija in tisk knjižice receptov: april – maj 2013

Promocija v gostinskih obratih: junij – julij 2013

15

4. ZAKLJUČEK

Pa smo le prišli do konca. Moramo priznati, da nam je bilo v veliko veselje raziskovati

in na novo odkrivati kulinarične skrivnosti našega območja. Poleg tega, da smo vam,

dragi bralci, predstavili posebnosti naše kuhinje, smo se tudi sami veliko naučili.

V nalogi smo vam na kratko predstavili naš kraj, njegovo zgodovino, veliko bolj pa smo

se osredotočili na predstavitev črne kuhinje, kot so jo poznali nekoč in pa seveda tudi

same hrane. Včasih so uporabljali sestavine, ki so jih imeli doma, saj trgovine z živili ni

bilo na vsakem vogalu, niti denarja dovolj, da bi si kaj posebnega lahko privoščili.

Danes je vse popolnoma drugače. Če si zaželimo pizze, nam jo pripeljejo celo na dom.

Kljub temu se nam zdi, da je potrebno prav to lokalno kulinarično hrano ohranjati in jo

ponovno vnesti v naš vsakdan. Z našo nalogo in vključno s knjižico receptov Pozabljena

hrana smo hoteli doseči ravno to in upamo, da nam je oziroma nam bo uspelo vsaj

nekoga prepričati, da je tudi nekoliko manj poznana hrana, ki so jo pripravljali naši

predniki, lahko zelo okusna.

16

5. VIRI IN LITERATURA

- Spletna stran Gorenjskega glasa:

http://www.gorenjskiglas.si/novice/plus_na_potep/index.php?action=clanek&id=32

25&from=arhiv (citirano december 2012)

- Spletna stran dopusti – slovenska kulinarika: http://www.dopusti.com/slovenska-

kulinarika-tradicionalne-jedi/ (citirano december 2012, januar 2013)

- Spletna stran Občine Jesenice: http://www.jesenice.si/sl/predstavitev-obcine

- Ustni vir: Ivanka Černe

- Ustni vir: Urška Lavtar

- Ustni vir: Frančiška Smolej

- Ustni vir: Mohorč Dragica in Anton

- Ustni vir: Marija Smolej

- J. Bogataj, L. Kužnik, 2005. Na Gorenjskem je fletno in okusno

- Spletna stran e- članki: Kuhinja nekoč in danes:

http://www.eclanki.com/Art/262/102/Kuhinja-neko-in-danes.html (citirano januar

2013)

- Kaj so na Jesenicah včasih jedli, Ljudska univerza Jesenice

I

6. PRILOGE

6.1 Knjižica Pozabljena Hrana

II

III

IV

V

VI

VII

VIII

IX

X

XI

XII

XIII

XIV

6.2 Slovarček narečnih izrazov

Šporget - štedilnik

Košta - hrana

Proja – bela kava

Šefla - zajemalka

Štrudl - štrudel

Govnač – jed iz zelja, krompirja in vode

Ajmoht - obara

Piskr - lonec

Špajza - shramba

Greblo – priprava za odstranjevanje žerjavice na peči

Rajfnk – dimnik

Gradenca – kuhinjska omara

Talar - krožnik

Štenge - stopnice

Cuna - krpa

Cuk'r - sladkor

Kr'h - kruh

Šajtrga – samokolnica

Lojtra - lestev