Potujemo skozi čas - Arnesosljstic6/potujemo/otroske_knjige.pdf · 2013. 4. 24. · Iz knjižne omare vzamem nekaj knjig, ki jih je ilustrirala Jelka Reichman. Maček Muri, Miškolin,

Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 1

potujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujeasdfghjklčćžyxcvbnmqwertzuiopšđasdfghjklčćžyxcvbnmqwertzuiopšđasdfg

Potujemo skozi čas

Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo

OŠ Stična

OŠ Stična

Letnik 6, številka 1

Januar, 2013


Časopis

Potujemo skozi čas

je izdala OŠ Stična,

Cesta 2. grupe odredov 40,

1295 Ivančna Gorica,

ravnatelj Marjan Potokar.

Časopis izhaja v sklopu izbirnih predmetov SRD, OPK, SSK (etnologija)

in zgodovinskega krožka po idejni zasnovi Zlate Kastelic.

Glavna urednica: Zlata Kastelic, prof.

Tehnični uredniki: Mojca Hrvatin, prof.

Žiga Jan Muhič, učenec 9. c

Matic Kepa, učenec 9. a

Fotografije in slikovna oprema: Zlata Kastelic

Mojca Hrvatin

,m O

Š Stična

Letn

ik 5

,


KNJIGE SO MI BILE POLOŽENE V ZIBKO

Knjige so moja “obsedenost”. Stare, nove, tiste, ki jih preberem in tiste, ki čakajo na moj čas …

Ko sem bila otrok, sta nosili knjige domov sestri; sestra Helena je hodila na učiteljišče, sestra Olga pa

na gimnazijo. Obe v Novo mesto. Z bratom sva še hodila v osnovno šolo, zato sva nestrpno čakala na

počitnice, ko sta sestri prispeli iz Črnomlja s polnima kovčkoma raznih knjig (v Črnomelj ju je šel

iskat oče – navadno kar z volovsko vprego). Knjige, tudi učbenike, sta shranili na podstrešje. To je bil

moj raj.

Popoldne, ko smo imeli vsaj malo časa za oddih, sem se tiho kot miš splazila po “lojtrah” na podstreho

in v največji tišini odpirala “kofane”. Očarale so me vse: učbeniki, med njimi je bila tudi ena o Francu

Jožefu – skoraj vsako stran sem dobesedno pretipala – najbolj sem si zapomnila fotografijo njegove

žene Sisi.

Pa učbeniki, tisti za naravo, ti so se mi najbolj usedli v srce. Berila niso bila natrpana, nekako so mi

bila kar razumljiva. Spomnim se tudi nekaj knjig iz knjižne zbirke Kondor. Lotila sem se kar Cankarja

… Francko, ki je tekla za vozom, sem si tako živo predstavljala, da bi jo lahko še danes narisala.

Nekega poletja je tako prispelo, ne vem koliko knjig, z naslovom Angelika. Podajali smo si jih iz rok v

roke, si označevali strani s svinčnikom, da smo vedeli, kje nadaljevati. Vmes pa je bilo treba delati. Ko

sem morala na travnik obračati seno, sem običajno knjigo pretihotapila s seboj, se usedla v najbližji

grm, prebrala poglavje ali dva in potem hitela z delom. Seveda je enako delal tudi brat Pavel.

Šola, prvi razred. Spomnim se Prvega berila, rdeče platnice … O, Bog,

kako mi je bilo všeč. Včasih jo v mislih listam in iščem možnosti, kje

bi jo lahko dobila. Mojo knjigo je namreč vzela nečakinja – iz nje se je

učila brati – in nikoli je nisem dobila nazaj. Pa še eno Prvo berilo je

bilo starejše: tako z modrimi pisanimi platnicami.

Potem šolska knjižnica. V “velikem razredu”, v drugem nadstropju OŠ

Stari trg ob Kolpi, je bila knjižnica. Vse knjige so bile spravljene v

dveh omarah in nekateri smo pridno posegali po njih. Vidim tisti dve

omari – rjavi, stari, pred njimi pa učitelj oz. učiteljica, ki je knjige

izposojal/a. Na naši šoli so se takrat že zaposlovali učitelji, ki so imeli

zaključeno Pedagoško akademijo. Tako tudi moj učitelj slovenščine

Mirko Čadonič. Pravzaprav se spomnim vseh, ki so me učili. Sposobni,

strokovno odlično podkovani, a tudi ljudje; mislim, da so iz

minimalnih možnosti naredili veliko! Ne spomnim se nemirnih otrok v razredu … V šolsko delo smo

vlagali po svojih sposobnostih in tudi željah. Ne vem, če je bil kateri od mojih sošolcev ali sošolk

sploh kdaj kaznovan!

Še dva spomina imam v povezavi s knjigami: v tretjem razredu

je nekdo prišel prodajat zbirko knjig s partizansko tematiko. Sem

se kar naročila! Ojoj, doma pa ogenj v strehi. Pa ne zato, ker

moji starši ne bi marali knjig; preprosto ni bilo denarja. A to so

nekako zmogli.

Enako se mi je zgodilo pozneje, v srednji šoli, ali celo pozneje,

ko je izšla zbirka Naša beseda. Zmogla sem plačati samo nekaj

izvodov. Pa tako sem si jo želela!


Tako preprosto ne razumem, da nekdo nima pretiranega veselja z branjem. Seveda je potrebno

upoštevati napredek, pojav drugih medijev … a meni se zdi, da je najlepše, ko vzamem v roke knjigo,

jo najprej prelistam in se potem lotim “dela”. Črke oživijo pred menoj, zgodba se kar izrisuje, najbrž

za koga smešno – včasih me ob branju preplavi tudi žalost.

Najbolj srečna pa sem, če se lotim kakšnega še neodkritega “zaklada” – skrinje, knjižne police – kjer

ne ležijo samo knjige, ampak tudi listine, stara spričevala, dokumenti … Ure minejo kot trenutek, jaz

pa sem obogatena z novo zgodbo o času, prostoru ali ljudeh.

Zlata Kastelic, prof.

Razstava otroških slikanic v šoli, januar 2013.


KO ZASANJAŠ SE V SPOMINE …

Ko me je kolegica Zlata Kastelic prosila za pomoč pri urejanju pričujočega časopisa, si nisem mislila,

da me bo brskanje po bogati domači knjižnici s tako močno nostalgijo poneslo v čas mojega zgodnjega

otroštva, v čas nikoli pozabljenih trenutkov, ki še danes bogatijo moj vsakdan.

»Opišite še vi kakšen spomin na prve knjige in branje,« me je povabila k sodelovanju gospa Kastelic.

Da, z veseljem delim nekaj spominov z vami …

Odprem knjižno omaro z otroško literaturo. Slikanice, zgodbice, zbirke pravljic, otroške enciklopedije.

Z nekim posebnim čustvom se dotikam knjig, berem naslove in izločim tiste, ob katerih se v meni

nekaj zgane. Izbrane knjige nenadoma oživijo spomin na mojo mami.

Misli odpotujejo v zgodnja sedemdeseta leta, v čas mojega ranega otroštva. Sedim ob mami in zaslišim

njen glas, s katerim doživeto pripoveduje zgodbice ob mojih prvih slikanicah. Vidim njeno obrazno

mimiko, s katero mi poskuša približati razpoloženja junakov pravljic. Listava naprej in se ustavljava

ob ilustracijah. Ugibava, kakšno je nadaljevanje zgodbe. Obrneva zadnji list in prebereva še zadnji

stavek: »… in tako sta skupaj ohranila veliko skrivnost za vse življenje.« Konec zgodbice. A skrivnost

ostaja.

Mami vzame papir in svinčnik in prerisuje risbico iz pravkar

prebrane knjige. Opazujem poteze svinčnika, ki pred mojimi

očmi izrisujejo palčke v orehovih lupinicah. Vzamem barvico

in pobarvam palčkove čepice. Rdeča, modra, rumena, zelena.

Glej, glej, še danes znam zgodbico o palčkih na pamet:

»… Po vodi se vozarijo

v orehovih lupinah,

med lokvanji krmarijo

po žabnatih plitvinah…«

Zdrznem se. Saj res. Moja spominska knjiga. Mami mi je

v večni spomin narisala Perocijevo junakinjo, deklico

Jelko, ki je poletela z dežnikom. Risbici je pripisala misel,

ki je takrat, kot bodoča prvošolka, niti nisem dobro

razumela:

»… da bi letela od težav,

do neštetih drobnih sreč,

ki polnijo življenje.«

Gane me.

List iz moje spominske knjige z junakinjo iz knjige avtorice Ele Peroci

Moj dežnik je lahko balon.


V rokah držim ubogo knjigo z naslovom Vesela zgodba o malem

Muku. Manjka stran, natrgana je platnica, predzadnji list je zlepljen s

samolepilnim trakom. Košček že davno posušenega lepilnega traku mi

pade na tla, za njim na papirju ostane rjava sled. Hudo mi je, ker je

knjižica v tako slabem stanju. A kdo ve, kolikokrat sem jo prelistala jaz,

pa moj brat in drugi! Kam vse sem jo odnašala kot del prtljage? A

knjižica je ostala pri meni in me ta trenutek navdihuje s posebnim čarom.

In tu je Ježek Pikec, ljubezniv in pogumen ježek z dolgim gobčkom

in okroglim nosom. Prevod basni manj znanega nemškega

pravljičarja. Oj joj, ubogi ježek, padel je in mu teče kri iz smrčka.

Spomnim se, kako so me risbice v tej knjigi navduševale in kako se

mi je ježek smilil.

Knjižici Medvedkov rojstni dan in Zlatolaska sem vedno listala s posebnim občudovanjem, saj

nimata običajnih ilustracij. Glavni junaki so plišaste igrače in lutkice, prav take, kot sem jih imela

sama. Spominjam se, da sem takrat verjela, da se zgodbici dogajata na našem vrtu in v moji sobi.

Pogledam skozi okno in si zaželim, da bi na travniku pod sončnikom sedeli medvedki ob slastni

rojstnodnevni torti. Nikogar ni na vrtu. Pogled na zelenico pod oknom me razočara. Otroška domišljija

me je že davno zapustila. Oh, škoda!

O, pa knjiga Matjaž pri palčkih! Matjaž je zdravnik, ki pomaga palčkom in živalim v gozdu. Udeleži

se tudi svatbe pri Palčkovih. Ta ilustracija mi je bila posebej ljubka. Lepa nevesta z marjetico v laseh,

dobrovoljni svatje, žabji pevski zbor, murenček pa tolče na bobne …


Glej no glej, si rečem, knjiga Čez poljane v sončne Dremljane! Spominjam se, da sem želela vedeti,

kje so te pravljične sončne Dremljane. Pa mi jih do danes ni uspelo najti na nobenem zemljevidu.

Pogled se mi ustavi na strani z žuželčjo šolo. Pikapolonice in drugi hroščki sedijo v šolskih klopeh pod

mušnicami in se učijo o nevarnostih, ki prežijo na hrošče v gozdu. Berem:

»Šola je dolga in ni je še konec,

kadar zapoje opoldanski zvonec.

Odprimo oči, naj nas življenje vseskozi uči.

Učitelj na tablo jim miško nariše,

gobček nevarni živo jim popiše,

da se mu miška na tabli premakne,

smrček koničasti v luknjico vtakne,

z repom pomiga, visoko zacvili,

da razkropijo se šolarji v sili…«

Uboga veverica Skokica! Neutolažljivo joče, ker se Košatorepka norčuje iz njenega majhnega, skoraj

golega repka! Vselej sem globoko sočustvovala z njo!

Iz knjižne omare vzamem nekaj knjig, ki jih je ilustrirala Jelka Reichman. Maček Muri, Miškolin,

Šivilja in škarjice, Dvanajst slonov, Ptiček brez kljunčka. Še danes občudujem ilustratorkin

prefinjeno nežen način upodobitve junakov mnogih povesti. Kako prikupni nasmehi in ljubke poteze

na obrazih!

V zbirki otroških knjig pogrešam eno knjigo. Zgodbo o Rdeči putki. Pred leti sem se spomnila nanjo

in žalostna ugotovila, da je ni več pri hiši. Zgodbica je delo japonskega avtorja in pripoveduje o dobri

gospodinji, Rdeči putki, ki je živali s kmetije prosila, naj ji pomagajo pri sajenju pšeničnega zrnja,

žetvi in mlatenju pšenice, pri vožnji pšenice v mlin in mesenju kruha. Toda - ne kužek, ne mucek, niti

pujs in puran ji niso priskočili na pomoč. Pa je Rdeča putka rekla: »Bom pa sama …, « in sama vsadila

zrno, požela pšenico, sama nesla moko v mlin in … sama spekla kruh. Ko je vprašala, kdo bo kruh

pojedel, so se priglasili prav vsi. »Ne, ne, bom kar sama,« je dejala Rdeča putka in s svojimi piščančki

pojedla ves kruh. Ničkolikorkrat v življenju, ko nisem dobila želene pomoči, sem se z radostjo

spomnila na putkine besede: »Bom pa sama …,« in sem res sama opravila marsikatero delo.


Ker se mi je poučna zgodbica o Rdeči putki tako globoko vtisnila v spomin, sem se odločila, da to

knjigo poiščem v knjižnici. S pomočjo virtualnega knjižničnega sistema Cobiss sem prišla do podatka,

da edini izvod te knjige v Sloveniji še hrani knjižnica v Zagorju. Zahvaljujoč možnosti medknjižnične

izposoje sem zgodbico spet držala v rokah, v enaki izdaji, kot sem jo imela sama. Moje oči so ponovno

uzrle tiste nepozabne platnice in prikupne podobe v domiselna oblačila oblečene domače živali.

Prav res, vsaka knjiga, ki jo vzamem iz omare, mi zbudi spomin na nepozabno otroštvo. Veliki slovar

Walta Disneya, pa kratka zbirka Grimmovih in Andersenovih pravljic s Pepelko, Mezinčico in

Grdim račkom, pa Palčki v šoli, Veseli mucki, Pokonci izpod korenin …, a naj bo dovolj.

Pred skoraj dvajsetimi leti sem moje najljubše knjige prebirala sinu

Aljažu. In kdo ve, morda jih bom čez čas ponovno prebirala

vnukom…

Gospa Zlata, hvala, ker ste z vašo pobudo predramili moje najlepše

spomine!

Mojca Hrvatin, prof.


KNJIGE SO BILE DRAGE

Moj oče se je s knjigo srečal že v mali šoli. Takrat ni bilo toliko knjig kot danes. Knjige so bile tudi

drage.

Moja mami pa se je srečala s knjigo že v zgodnjem otroštvu. Doma so bili bogati in so si lahko

privoščili nakup knjig.

Kaj pa jaz? Knjigo sem dobil že zelo majhen.

Tomaž Globokar, 9. d

PRVA KNJIGA PRI TREH LETIH

Moja babica je stara 65 let. Živela je na kmetiji, s knjigo se je srečala že pri treh letih, brala pa je že v

1. razredu.

Tudi sam sem dobil prvo knjigo pri treh letih. Z mamo sem jih hodil iskat v knjižnico. V 1. razredu

sem se naučil brati in takrat sem knjige bral brez pomoči.

Žiga Černič, 9. d

KNJIGO PREBEREM, ČE IMAM ČAS

Moj oče se je srečal s knjižnico v 4. razredu v Šentvidu pri Stični. Spoznal je, da je knjižnica zelo

založena in bogata s knjigami. Začel je s tenko knjigo, nadaljeval pa z bolj debelimi.

Tudi jaz preberem kakšno knjigo, če imam čas.

Florjan Vidmar, 9. d

ZATO SMO VSI ZNALI BRATI ŽE V VRTCU …

Najprej bom opisal, kako se je mami Maja, ki se je rodila 1. 3. 1972, prvič srečala s knjigo, nato pa še

moje prvo srečanje s knjigo oz. s knjižnico.

Moja mami se je prvič srečala, če odštejem otroške slike, s knjigo Pika

Nogavička. To se je zgodilo v prvem razredu, ko je še hodila v šolo v

Stično, saj v Ivančni Gorici še ni bilo osnovne šole. Tudi s knjižnico se

je srečala prav tam, saj so imeli nekaj pouka v šoli, nekaj pa v stiškem

samostanu, kjer je bila tudi knjižnica. V tej knjižnici si je sposodila

mnogo knjig, toda Piko Nogavičko si je sposodila največkrat in prvo,

saj ji je bila zelo všeč. Moja mami še vedno zelo rada bere; zdaj bere

romane vsak večer, preden zaspi.

Moje prvo srečanje s knjigo pa je bilo v vrtcu. To je bila knjiga o

dečku Aladinu s čudežno svetilko. To knjigo sem prebral večkrat, saj

mi je bila zelo všeč. Vedno, ko smo odšli kam daleč, sem jo vzel s

seboj in jo bral.


Preden sem se naučil brati, sem veliko gledal slike v

stripih Miki Miška - tudi brat mi jo je bral. Obe omenjeni

knjigi imam še vedno pri sebi in še vedno jih rad vzamem

v roke. Bere jih tudi moj mlajši bratec Mark.

Ker nam je mami rada brala brala zgodbice vsak večer,

smo vsi otroci znali brati že v vrtcu.

Nik Pirnat, 9. d

NEKJE SE NAHAJA KNJIGA ZA VSAKEGA …

Vsak se enkrat prvič sreča s knjigo. Nekateri prej, drugi kasneje. Nekaterim so knjige starši brali v

otroštvu. Nekateri so se spoznali s knjigo v prvem razredu.

Moja babica in dedek sta se prvič srečala s knjigo v prvem razredu, ko sta bila stara sedem let. Dedek

se še spomni svoje prve knjige oz. berila. Bilo je rdeče barve in v njem veliko zgodb in pesmi. Toda

brali so večinoma v šoli, ker je bilo takrat drugače. V babičini družini so otroci pomagali na kmetiji

(pasli krave…). Pri dedku pa so fantje preživljali popoldneve zunaj, kjer so opazovali bagre in druge

stroje. Povedala sta mi, da so le redko katerim otrokom starši brali zgodbe za lahko noč.

Moja mami Nataša je imela drugačno otroštvo. Babica in dedek sta ji brala knjige že od rojstva naprej,

toda ona se tega ne spomni. Lahko bi rekli, da je bilo njeno prvo srečanje s knjigo prav tako v prvem

razredu. Toda priznava, da tudi ona ni bila knjižni molj v mladosti. Toda sedaj zelo rada prebere

kakšen roman ali kakšno zanimivo knjigo. Prav tako tudi moja teta. Toda ona je zelo rada brala že v

otroštvu, v mladosti in še sedaj rada bere. Najraje bere “resnične” knjige.

Jaz sem se prvič srečala s knjigo pri šestih mesecih, ko mi je mami

že brala knjige. Resno sem se srečala s knjigo pri petih letih, ko

sem se učila brati. Še se spomnim, da je bila to knjiga Ele Peroci

Muca Copatarica. Brati pa so me naučili mami, dedek in teta.

V prvem razredu sem brala iz zelo debele knjige, bila je skoraj težja

kot jaz. V njej so bile zbrane same ljudske pripovedke. Ko sem

hodila v prvo in drugo triletje, sem zelo rada brala. Še danes zelo

rada berem. Nisem preveč izbirčna glede knjig, a da knjigo

preberem, me mora privabiti naslov.

Iz vsega tega lahko povlečemo rdečo nit: skoraj vsi smo se prvič

srečali s knjigo, ko smo bili stari pet do sedem let. Vsak ima svoj

“okus” za knjige. Zato so tudi knjižnice tako velike. Ker se nekje

nahaja knjiga za vsakega.

Sara Koščak, 9. d


BRALNA ZNAČKA

Moja mami se je prvič srečala s knjigo v šoli. Imela pa je tudi kakšno knjigo doma. Bila je med prvimi,

ki je naredila bralno značko, saj je zelo rada brala. Večjih knjižnic pa ni bilo, saj je obiskovala le

manjše v osnovnih šolah. Kdaj je bilo prvič, se ne spomni.

Matic Erjavec, 9. d

DANES BREZ KNJIG NE GRE

Moja babica je stara več kot 70 let. Babici je ime Albina in ker ni živela med bogatimi, ni imela

priložnosti, da bi se ukvarjala s čim takim. Živela je na kmetiji; ko je prišla v prvi razred, je dobila

prvo knjigo, in sicer berilo. To je bila njena edina knjiga, iz katere se je učila.

Tudi s knjižnico ni imela stikov, a to v tistem času ni predstavljalo problema. Knjige tudi niso bile

pomembne za njo in jih tudi ni brala, ker jih preprosto ni imela, čeprav so jih imeli sosedje na pretek.

Ko je odraščala, se ni ne vem kako visoko šolala, bila je šivilja. Tudi zdaj, ko je starejša, ne bere knjig,

ker slabo vidi, vseeno pa bere časopis.

Dodatek: Moje prvo srečanje s knjigami je bilo za razliko od moje babice že v otroštvu; knjige mi je

brala mama, seveda dokler nisem šel v šolo in se naučil samostojno brati. Danes brez knjig ne gre.

Vid Koželj, 9. d

BEREM TUDI DANES?!

Babica je živela na kmetih; imela je revno življenje, zato ni imela stika s knjigami. Na kmetih je bilo

zelo veliko dela, knjižnice pa ni bilo v bližini. Danes zelo rada bere časopise in revije.


Jaz sem bral knjige v prvem razredu, ko sem se naučil brati. Takrat sem bral zelo počasi, ker še nisem

dobro znal brati. Najprej sem bral knjige s slikami in besedila je bilo zelo malo. Zelo rad sem bral

knjige.

Danes pa?

Jaka Bregar, 9. d

ŠIVILJA IN ŠKARJICE

Moja mami se je prvič srečala s knjigo v osnovni šoli. Učiteljica je vsakemu učencu dala knjigo.

Najbolj si je zapomnila knjigo Šivilja in škarjice. Takrat še ni bilo knjižnic, zato se pred osnovno šolo

ni seznanila s knjigo.

Tudi moj oči se je s knjigami prvič seznanil v 1. razredu

osnovne šole. Moj oči ni prebral veliko knjig. Ko je bilo

potrebno napisati obnove knjig, je prebral kakšen odstavek in

konec knjige. Knjige ga niso prav preveč mikale.

Jaz sem se prvič srečala s knjigo že v vrtcu. Najbolj sem si

zapomnila knjigo Nočem se umivati, saj sem se s to knjigo

naučila brati. Velikokrat smo šli tudi v knjižnico in si

izposodili kakšno knjigo.

Mislim, da so knjige poučne in zanimive. Meni so zanimive

knjige, ki imajo lepo oblikovane platnice in dober naslov.

Nataša Zupančič, 9. d

NAJPREJ SLIKANICE

Vprašala sem svojo družino o tem, kdaj so prvič srečali knjigo. Najprej sem vprašala babico, ki mi je

povedala, da se je s knjigo srečala šele v šoli leta 1956, pa še to ne s takimi, kakršne poznamo danes.

Knjige so bile bolj preproste in v njih ni dosti pisalo. V njih je pisalo le, kako se čemu kaj reče. Dedek

mi je povedal, da je pisalo, kako se reče kakšni živali in s čim se prehranjuje.

Dedek se je s knjigo prvič srečal v šoli in sicer leta 1954. Vprašala sem tudi očeta, ki mi je povedal, da

se je s knjigo srečal že pred šolo - s slikanicami, resneje pa kasneje, v šoli leta 1981, kjer so se že bolj

spretno učili in imeli tudi bolj zapletene knjige kot takrat, ko sta v šolo hodila babica in dedek.

Nazadnje sem vprašala tudi mamo, ki se je tako kot oče srečala s slikanicami že pred šolo in sicer leta

1985. Te knjige so bile že bolj podobne današnjim.

Jaz sem se s knjigami srečala že pred šolo; seveda pa tiste niso bile dosti zahtevne, saj so bile v večini

slikanice. V šoli pa sem se srečala z bolj naprednimi knjigami kot moji stari starši in starši.


Jaz sem se s knjigami srečala že pred šolo; seveda pa tiste niso bile dosti zahtevne, saj so bile v večini

slikanice. V šoli pa sem se srečala z bolj naprednimi knjigami kot moji stari starši in starši.

Donna Glač, 9. d

MOJA BABICA - VELIKA LJUBITELJICA KNJIG

O pismenstvu in o branju knjig sem povprašal babico. Moja babica se je naučila brati že v prvem

razredu osnovne šole. Toda imela je že znanje od prej, saj jo je učila njena sestra. Šolala se je v

osnovni šoli Zagradec. Knjižnico je prvič obiskala okoli leta 1957. Knjižnica se je imenovala NUK –

Narodna in univerzitetna knjižnica.

Prva knjiga, ki jo je prebrala, je bilo šolsko berilo, prvo

pravo knjigo pa je prebrala, ko je bila stara 12 let. Naslov

knjige je bil Deseti brat. Ta knjiga jo je zelo navdušila.

Knjiga ji je bila všeč, ker je nastala blizu njenega doma in

tudi vsebina je bila domača, saj se je vse dogajalo blizu

njenega doma. Napisal jo je Josip Jurčič, ki je bil doma na

Muljavi. Zaradi vsega tega pa knjiga ni navdušila samo

nje, ampak tudi njene prijateljice.

V naslednjih letih je prebrala še veliko različnih knjig,

naslovov pa se ne spomni. Knjige so bile večinoma

drame, povesti in pravljice. O teh se ji je najbolj vtisnila v

spomin Bela Masajka, ki je delo Corinne Hofmann. To je

zbirka več knjig, ki obsegajo potovanja pisateljice po

svetu in njeno življenje. Moja babica je še danes aktivna

bralka. Knjige pa si sposoja v knjižnici v Ivančni Gorici.

Matic Godec, 9. a


JOJ, KOLIKO KNJIG IMAJO!

Dober dan. Danes vam bom povedal, kako sem se prvič srečal s knjižnico oziroma s knjigo. To je bilo

nekaj let nazaj. To se je zgodilo, ko sem obiskoval prvi razred, že prej pa mi je mami brala knjige.

Takrat sem zelo počasi bral, ampak za začetek mi je kar dobro šlo. V knjižnico sem šel prvič že pred

osnovno šolo, zato sem že prej malo bral.

Ko sem bil prvič v knjižnici sem se zelo čudil, koliko knjig imajo. Včasih sem si raje izbral kakšen

DVD in namesto da bi bral, sem spoznaval zgodbe z gledanjem risank.

Jure Mandelj, 9. d

BRANJE KNJIG TOPLO PRIPOROČAM

Moje ime je Urban. Prvič sem se srečal s knjigo, ko sem bil v vrtcu. Prvo knjigo sem samo listal in

gledal slike, saj še nisem znal brati. V prvem in drugem razredu osnovne šole pa sem bral že bolj resne

knjige. Vsako leto, od prvega razreda pa do devetega razreda, sem opravil bralno značko. Med

poletnimi počitnicami, ko sem na morju, je zelo vroče, zato se umaknem v senco in berem zanimive

knjige.

Moja mami se je srečala s knjigo, ko je bila v vrtcu. Njena starša sta ji skoraj vsak večer pripovedovala

pravljice za lahko noč. Njej in njeni sestri so brali različne pravljice, kot so Pepelka, Rdeča kapica in

Sneguljčica. Moj oči pa je prebral zelo veliko knjig v študentskih letih; zelo rad je bral stripe. Moja

babi je tudi prebrala veliko knjig, čeprav je bila s kmetije je brala knjige naskrivaj. Splezala je na

kozolec, se skrila in brala knjigo. Vsi so jo iskali, ona pa je brala knjigo.

Jaz berem knjige takrat, ko mi je dolgčas oziroma nimam česa

početi, ob vročih in deževnih dneh.

Vsem priporočam knjige, posebej tistim, ki so veliko ob računalniku.

Urban Zupančič, 9. d


KNJIGE MORAJO BITI ZANIMIVE

Moji starši so se prvič srečali s knjigo, ko so bili stari šest let. Takrat so začeli hoditi v šolo, kjer so se

naučili brati in pisati. Jaz sem se srečala s knjigo takrat, ko sem začela hoditi v šolo. V prvem razredu

sem se naučila brati in pisati tiskane črke. Najprej sem brala tanke knjige, zdaj pa berem mnogo

debelejše knjige. Morajo biti zanimive!!!

Klavdija Černe, 9. d

MEDVEDEK PU

Moje prvo srečanje s knjigo se je zgodilo, ko sem bil še v vrtcu. Skupaj z očetom sva se učila brati

vsak dan, ko sem prišel iz vrtca. V spomin se mi je najbolj vtisnila knjiga Medvedek Pu, saj sem se s to

knjigo naučil brati. S knjižnico sem se prvič srečal še pred vrtcem, ko me je mama peljala v okoliško

knjižnico.

Za prvo srečanje s knjigo sem vprašal tudi očeta in mamo.

Mama in oče sta se s knjigo prvič srečala še pred vrtcem.

Moja mama je prvič sama brala knjigo pri sedmih letih.

Najbolj pa se ji je v spomin vtisnila knjiga Moj prijatelj

Piki Jakob. Očetu pa knjiga Pedenjped.

S knjižnico se je moja mama prvič srečala že pri dveh letih,

saj je njena mama pogosto hodila v knjižnico. Moj oče pa

se je prvič srečal s knjižnico v osnovni šoli in se še zdaj

spominja knjižničarke Peričeve, ki nas je letos zapustila in

odšla v pokoj.

Rok Bašnec, 9. d


KNJIŽNICA V SAMOSTANU V STIČNI

Moje prvo srečanje s knjigo je bilo že v otroštvu, ko mi je mama brala knjige. Najbolj se spominjam

knjige Medvedek Pu. Sam pa sem začel brati pred osnovno šolo. Takrat sem zelo rad bral, z leti pa se

to spreminja. Danes še vedno najraje berem pustolovske knjige in stripe.

Moja mama se je prvič srečala s knjigo že pred šolo, brati pa se je naučila v prvem razredu osnovne

šolo. Je pravo nasprotje mene, saj zelo rada bere. Za prvo srečanje s knjigo sem povprašal tudi očeta,

vendar se tega ne spominja. Spominja pa se prvega srečanja s knjižnico, in sicer v Stiškem samostanu.

Tim Kastrevc, 9. d

MARINKA VARUJE BRATCA

Moj oči ni nikoli maral branja in knjig, mami pa je pravo nasprotje - tako kot jaz. Ljubezen do branja

sem nedvomno podedovala po njej. Ko je bila majhna, je bila njena najljubša knjiga Marinka varuje

bratca. Mami še vedno zelo rada bere. Najraje ima romane, njena najljubša pisateljica pa je Danielle

Steel.

Moja stara mama v otroštvu ni brala knjig, ker za to ni bilo časa. Včasih so jim ob večerih

pripovedovali pravljice, brala pa ni.

Nika Šinkovec, 9. a

SLIKANICE IN PIKA NOGAVIČKA

Ati je prvič obiskal knjižnico v osnovni šoli Žužemberk. Njegove prve knjige so bile: Bratovščina

Sinjega galeba, Vinnetou, Heidi …

Mami je obiskala prvo knjižnico v Velikem Gabru. Njene prve knjige so bile slikanice in Pika

Nogavička.

Nika Struna, 9. a


DEBELE, DROBNE, NOVE, STARE … VEDNO KNJIGE

Ko pomislim na knjige, pomislim na mojo mami. Njo vedno vidim s knjigo v roki, kadarkoli ima pet

minut časa. Debele, drobne, nove, stare. Vedno knjige. In zato sem jo nekega dne vprašal, kdaj je prvič

prišla v stik s knjigo in zakaj tako rada bere. Odgovorila je, da je gledala svojega očeta, ko je bral,

kadar je imel čas, in sicer knjige z naslovom Stena in Otroka kapitana Granta. Moja mami še ni hodila

takrat v šolo, je pa videla, da mora biti to nekaj izredno zanimivega in od takrat prebere, kar se le da.

Ni treba poudarjati, da je v knjižnici v Ivančni Gorici redna gostja,

pa tudi doma ima vse polno knjig. Potem sem vprašal še mojega

ata. Brez oklevanja mi je povedal, da je svojo prvo knjigo dobil za

darilo v prvem razredu, in sicer za odličen uspeh; naslov je Zgodba

o Ferdinandu. Prebral jo je velikokrat in lahko se pohvalim, da sem

jo tudi jaz in da je lepo ohranjena, čeprav je stara že čez 50 let.

Takrat na podeželju ni bilo knjižnic, so pa ljudje lahko kupovali

knjige, in sicer pri Mohorjevi družbi. Teh pa je pri nas doma zelo

veliko.

Seveda sem povprašal o ljubezni do knjig še mojega atika. On pa

ni ljubitelj knjig. Knjige je bral le v šoli, pa še to le tiste, ki so bile

obvezne. Največ kar bere je časopis in reševanje križank.

Iz vseh pridobljenih informacij sem dobil določen vtis. Jaz

vsekakor nisem knjižni molj, ker tako kot moj ati preberem le tiste

knjige, ki jih moram. Ampak nikoli se ne ve …

Henrik Perko, 9. a

LJUBEZEN DO KNJIG

Mama pripoveduje:

Najlepši spomini na predšolska leta so vezana na igranje knjižnice. Že kot majhna deklica sem

fantazirala o dveh poklicih. Knjižničarka in učiteljica. Kot večina deklic sem bila tudi sama neučakana,

zato sem se odločila, da si knjižnico doma naredim sama. Ker je mama ljubiteljica knjig in je ogromno

brala, mi je bila ta ljubezen položena že v zibelko. Odraščala sem ob poslušanju pravljic in pripovedk

iz starih časov in si tako bogatila svoj domišljijski svet. Starša sta vsak prosti trenutek izkoristila za

pripovedovanje zgodb. Najraje sem imela take, ki sta se jih izmišljala sama. Očka o Piki Nogavički,

mamica pa pripovedke iz starih časov.

Svojo željo po knjižnici sem zaupala mami, ki je bila nad idejo navdušena. Že prej mi je veliko

pripovedovala o knjigarnah in knjižnicah, tedaj pa sva se dogovorili, da jo skupaj obiščeva. Živeli smo

v Ljubljani in do knjižnice Šiška nisva imeli daleč. Sprehodili sva se na prijeten spomladanski dan, ki

se ga dobro spominjam. Stara sem bila 5 let, oblečen sem imela rumen pulover. V knjižnico sem

vstopila s posebnim vznemirjenjem. Koliko knjig! Mami je potrpežljivo odgovarjala na nešteto mojih

vprašanj. Najbolj mi je bilo všeč delo zaposlenih. Vse sem si želela zapomniti, da bi kasneje to počela

doma. Izbrala sem si dve knjigi. To sta bili Pekarna Mišmaš in Muca Copatarica.


Pekarna Mišmaš je ena najlepših pravljic, saj je pisateljica vtkala motiv stare ljudske pravljice. Mišmaš

peče najboljši kruh. Pomagajo mu miške, ki se ponoči prelevijo v dvorjane. Kraljestvo miši in

njihovega sočutja poruši zavist sosede Jedrt. Ona razkrije skrivnost in ga obtoži, Mišmaš razočaran

izgine, z njim pa tudi vse lepe stvari.

Ker sem bila že kot otrok velika ljubiteljica živali, pred

vsem zaščitnica muck, sem si izbrala Muco Copatarico.

Zgodba mi je bila všeč zaradi moje ljubezni do muck.

Tudi v pravljici je Muca Copatarica prijazna. Samo red

zahteva. Še vedno jo rada pripovedujem otrokom. Po

prihodu domov sem polna veselja in prijetnih vtisov

prosila mamico, da mi pomaga pri urejanju knjižnice.

Bila je moja prva stranka. Kasneje so to postale

prijateljice iz bloka, še kasneje pa sošolke. Knjižnico

smo se igrale še kar nekaj časa po vstopu v osnovno

šolo.

Še vedno, ko obiščem starše, je najlepše, ko se z mami

stisneva in si poveva, kaj sva novega prebrali.

Pogovarjal sem se z mami Manuelo Ham, rojeno 1972,

živi v Trzinu.

David Podgornik, 8. c

PRI ŠTIRIH LETIH JO JE BABICA PRVIČ ODPELJALA V KNJIŽNICO

Moja mama Lucija Bregar mi je pripovedovala, kako se je prvič srečala s knjigo. Bilo je prav

zanimivo. Leta 1976, ko je imela moja mama 4 leta, jo je njena babica prvič odpeljala v knjižnico.

Bilo ji je zelo zanimivo. Prva knjiga, ki jo je prebrala,

je bila Sneguljčica. Knjige so jo zelo navdušile, zato je

vsak teden hodila z babico v knjižnico, kjer sta skupaj

brali. Tudi potem, ko je njena babica umrla, je hodila

vsak teden brat.

Tako se je nadaljevalo vse do srednje šole, potem pa je

začela tam tudi delati. Tam je delala štiri leta, nato pa

je odšla na fakulteto in se je morala ločiti od stiške

knjižnice; vendar je vseeno delala kot knjižničarka v

Grosuplju. Po končani fakulteti pa je prenehala delati v

knjižnici in se zaposlila v šoli. Vendar knjige še danes

rada bere.

Katja Bregar, 8. c


ŽE ZELO MAJHNA SEM RADA POSLUŠALA RAZLIČNE PRAVLJICE O STRAHOVIH …

Te nam je pripovedoval oče, zlasti takrat, ko je zmanjkalo elektrike in smo v temi sedeli na peči.

Najbolj strašljiva zgodba je bila o volku, ki je napadel njegovega deda. Ded se je pozno ponoči vračal

iz oddaljene vasi proti domu. Sredi gozda je zaslišal volkovo tuljenje. Ker je imel v nahrbtniku koline,

je odvrgel največjo klobaso, da bi volka odgnal. Tekel je kakor hitro so ga nesle noge - proti domu,

namreč. Ko je volk zopet zatulil, je ded odvrgel še eno klobaso in nato še eno in še eno. Ves premočen

se je končno zatekel v domačo hišo in se zaklenil. Na vseh oknih pa so v izbo gledale volčje oči.

S tem pripovedovanjem nam je oče vlil veliko strahu in zvečer smo vsi pridno sedeli na krušni peči in

strahoma pogledovali proti oknu, če morda ne gleda skozi okno volk. Ko sem brala pravljico o Rdeči

kapici, sem vedno videla volka z velikimi, strašljivimi očmi.

Z literarnimi deli sem se srečevala v višjih razredih osnovne

šole. V šestem razredu sem zbolela in obležala v postelji. Da

mi ne bi bilo dolgčas, mi je družinska prijateljica prinesla

knjigo V puščavi in goščavi, ki jo je napisal poljski pisatelj

Henryk Sienkiewicz. Dogodivščine bratca in sestrice v

afriških gozdovih so nas spremljale ponoči in podnevi. Od

takrat sem zelo rada posegala po pravljičnih in pustolovskih

knjigah, a jih je bilo žal v naši šolski knjižnici zelo malo.

V prvem letniku gimnazije sem usvojila Jurčičevo bralno

značko, na katero sem bila zelo ponosna. Tisto leto smo prvič

tekmovali za to značko. Potrebno je bilo prebrati sedem kar

obsežnih Romanov (Deseti brat, Most na Drini, Povest o

dobrih ljudeh). Od takrat je bila knjiga moja stalna

spremljevalka in knjižnica kraj, kjer sem našla zanimive

knjige.

Najraje sem prebirala leposlovna dela z rahlo zgodovinsko

vsebino. Tako sem spoznala življenje in navade bogatih in

revnih prebivalcev našega planeta.

Še danes je knjiga moja stalna spremljevalka, saj je vedno na

nočni omarici več knjig, po katerih segam. Vsako leto

preberem 30 do 60 knjig; naslove in vsebino pa si zapišem,

da česa ne pozabim.

Menim, da je knjiga največja učiteljica življenja. Najlepše je,

če v knjigi najdeš misli, ki ti polepšajo dan in sleherni

trenutek.

Pogovarjala sem se s staro mamo Jožefo Robek, upokojeno

učiteljico OŠ Stična, ki živi v Ivančni Gorici.

Neža Zupančič, 8. c


ZAGLEDALA JE KNJIGARNO

Stara mama se je s knjižnico srečala šele pri približno dvajsetih letih, saj je bila doma na kmetiji in so

redko kdaj odšli v mesto, kjer je bila knjižnica.

Knjigo pa je prvič srečala pri 12-letih in to tako, da sta ona in njena mama odšli po nakupih stvari, ki

jih pač niso pridelali doma.

Ko sta hodili po ulicah, je moja stara mama zagledala knjigarno. Svojo mamo je prosila in prosila, naj

ji kupi knjigo. Na koncu jo je mama uslišala, ampak zelo težko, saj pri hiši ni bilo denarja.

Ko ji je kupila knjigo, je bila moja stara mama zelo vesela. Take stvari so se namreč dogajale le redko.

Večkrat jo je prebrala in to z velikim veseljem. S to knjigo se je naučila tudi bolje brati, saj jo je rada

brala.

Pogovarjal sem se s staro mamo Marijo Kaurin, rojeno leta 1932. Živi na Kalu pri Ambrusu.

Žiga Kaurin, 8. c

PRVA SLIKANICA

Moja mamica Simona pa se je s knjigo srečala že pri dveh letih. To je bila v resnici slikanica z zelo

malo teksta. Pravo knjigo je dobila pri osmih letih.

V knjižnico pa je začela hoditi s tremi leti, sprva z mamo, kasneje pa tudi sama.

Pogovarjal sem se z mamo Simono Kaurin, roj. 5. 1. 1976, živi v Gabrovčcu.

Žiga Kaurin, 8. c

PRVA KNJIGA IZ SLOVAŠKE

Moj oči je prvič prebral knjigo oz. mu je knjigo prebrala moja babi, ko je bil star 4 leta.

Babi, ki je bila pred tem na Slovaškem, mu je knjigo namreč prinesla. Ker je znala slovaško, moj oči

pa ne, mu jo je tudi prevajala. Vsako noč mu je tako prebrala eno pravljico iz knjige, saj jih je ta imela

več.

Knjiga je bila oranžna in na naslovnici je bil narisan pes. Pravzaprav imamo knjigo še vedno doma, a

že razpada, saj je že zelo stara. Govori o živalih. Prva pravljica govori o psu, ki je hotel vedeti, katera

žival mijavka, druga o treh mačkah, ki so lovile miš … Pravljice so zelo lepe in poučne. Tudi slike v

knjigi so poučne.

Mojemu očetu je bila knjiga zelo všeč in rekel je, da jo je bral tudi kasneje, ko je bil že starejši. Tudi

sedaj jo lista z ljubeznijo, da ne bi izpadel še kak list.

Pogovarjala sem se z očetom Vladom Bošnjakovićem. Živi v Gabrovčcu.

Maja Bošnjaković, 9. a


PRIJAZNA KNJIŽNIČARKA ERIKA

Mojo mami je v otroštvu pazila njena babica Jožefa, ker ni obiskovala vrtca. Že v tistem predšolskem

času jo je babica prvič odpeljala v vaško knjižnico v Stični, ki je še dandanes v isti stavbi. Komaj je

čakala, da je prišel petek, saj je bil to dan, ko je bila knjižnica odprta. Takrat je v tej knjižnici delala

zelo prijazna knjižničarka Erika. Ta ji je vedno priporočila zanimivo slikanico. V knjižnici sta z babico

porabili ogromno časa, saj sta kar tam prelistali in prebrali kakšno slikanico. Najraje je imela slikanice

z živalmi. Doma ji je knjige brala babica, čez čas pa je začela brati tudi sama. Najraje je brala knjigo o

Rdeči kapici. Z babičino pomočjo je mami branje osvojila še pred začetkom osnovne šole.

Iza Škufca, 8. b

ŠE VEDNO SI VZAME ČAS ZA KNJIGE

Kdaj so se starši prvič srečali s knjižnico, sem vprašala mojo mami in očija. Mami mi je rekla, da se je

s knjižnico srečala prvič takrat, ko je začela obiskovati prvi razred v Šentvidu pri Stični. Že prej pa sta

z njeno mami velikokrat hodili v knjižnico v Šentvid ali v Ivančno Gorico. Še vedno pa si kdaj pa kdaj

vzame čas zase in prebere kakšno zanimivo knjigo, še posebej pa ima rada knjige pisatelja Josipa

Jurčiča.

Oči pa je rekel, da se je s knjigo prvič srečal v šoli. Že prej pa mu je njegova mami prebrala kakšno

pravljico, ko je šel spat. Sedaj pa ni velik ljubitelj knjig, raje pa prebere kakšno revijo ali pa časopis.

Gaja Pajk, 8. b

VOZARJI IN DRUGE ZGODBE

Zgodbo mi je pripovedovala moja babica. S knjigo in

kasneje pa tudi s knjižnico se je spoznala že v otroštvu.

Ljubezen do knjig in branja si je pridobila od svoje stare

mame. Ker je stara mami zelo rada brala in pripovedovala

povesti, je nad knjigo navdušila tudi mojo babico.

Zelo rad je bral tudi njen brat Bruno, ki je za takratne čase

imel kar lepo zbirko knjig. Tako je mojo babico že od rane

mladosti spremljala le ljubezen do knjig. Ko pa se je v

Ajdovščini, njenem rojstnem kraju, odprla knjižnica, je s

svojo teto redno obiskovala tudi knjižnico. Njena najljubša

takratna knjiga je bila Med gorami. Ostala pa ji je v

spominu tudi knjiga Globoko jezero. Ker so doma imeli

malo kmetijo, ni bilo veliko časa za branje in tako je babica

na skrivaj brala knjige, da je ni videla mama.

To ljubezen do knjig še vedno ohranja. Sedaj bere knjigo

Vozarji, ki jo je napisal Janez Jalen.

Pia Požek, 8. b


NONO IN KNJIŽNICA

Moj nono je bil pri desetih letih prvič v knjižnici. To je bilo leta 1960. Takrat še ni bilo knjižnice za

vsakim vogalom, zato pa so jo imeli v šoli. Knjižničarka je bila ena izmed učiteljic. Takrat so imeli v

knjižnici večinoma samo partizanske romane, saj spomin na vojno še zdaleč ni bil pozabljen.

Čar branja je doživel kot srednješolec na srednji Metalurški šoli na Jesenicah. Takrat je bral knjigo

Grof Monte Cristo. Čar branja – ob večerih.

Tinkara Herman, 8. b

MED BRANJEM JE ZASPAL

Moj dedi je bil prvič v knjižnici na svoj šesti rojstni dan. Njegova teta je bila knjižničarka in ga je za

rojstnodnevno darilo odpeljala v knjižnico. Tam je preživel dve uri. Najprej si je ogledal knjižnico, a

mu ni bila ravno všeč. Potem je teta vzela roman o partizanih ter mu ga začela brati. Ta roman mu je

bil zelo všeč, a je vseeno poleg zaspal. To je spomin mojega dedija, ko je šel prvič v knjižnico.

Tim Bršek, 8. b

RDEČA KAPICA

Svojega očeta sem vprašal, kdaj se je prvič srečal s knjižnico. Rekel mi je, da se je s knjigo zares prvič

srečal v mali šoli.

Vprašal sem tudi mojo babico in rekla mi je, da je bilo to v petem razredu. Prvo knjigo, ki jo je

prebrala, je bila Rdeča kapica. Največ knjig v knjižnici so bili romani, pravljice in zgodovina za šolo.

Nato pa sem vprašal še mojega dedija; rekel mi je, da je knjižnico spoznal v sedmem razredu in je

najraje bral vojaške romane. Knjižnice, v katerih so brali, so bile zelo majhne. Vsebine knjig, ki so jih

otroci prebrali, so učitelji tudi ocenjevali.

Matej Keserica, 8. b

KNJIGA O BAMBIJU

Moja mami se je s knjižnico prvič srečala v prvem osnovne šole. Njena učiteljica je ves razred

odpeljala v knjižnico, ki je bila v šoli v Podlubniku. Knjižničarka jim je povedala, kako najti knjigo,

primerno za njihovo starost. Mami si je prvič izposodila knjigo H. C. Andersena - Vžigalnik. Bila ji je

zelo všeč. Od takrat naprej je zelo rada zahajala v knjižnico, čeprav je bilo treba od Škofje Loke do

Podlubnika priti peš.

Ati si je prvo knjigo izposodil v šolski knjižnici v Ambrusu, v drugem

razredu osnovne šole. Prebral je knjigo o Bambiju. V tretjem razredu pa je že

bral knjige Karla Maya. Najbolj mu je bil všeč indijanski bojevnik Vinnetou.

Kasneje si je za prvo plačo privoščil kar nekaj knjig. Zelo rad bere knjige;

doma je uredil tudi knjižnico.

Anamarija Papež, 8. b


KNJIGA JE BILA V “DRUGEM PLANU”

Zame je branje knjige užitek in pravilno porabljanje prostega časa. V knjižnico hodim že od drugega

razreda.

Ampak moja starša pa nista taka. V svojih mladih letih nista kaj dosti stopala v knjižnico, pa čeprav je

bilo domače branje v šoli obvezno, je zdaj to le nezanimiv in dolgočasen spomin na šolo.

Namesto da bi brala knjige, sta se raje družila s svojimi prijatelji. Pripadniki moškega spola so poleti

igrali nogomet, pozimi pa so sukali smučke po zasneženih klančinah. Pripadnice ženskega spola pa so

sedele v travi in vezle, “štrikale”, se pogovarjale in se imele lepo. Pa tudi doma so imeli majhne

kmetije, na katerih so morali pomagati pri delu.

Zdaj pa raje preživljata proste trenutke pred televizijo ali pri računalniku, kjer si pogledata kakšen

dober film ali pa kakšno nogometno tekmo. Mami veliko časa preživi za veliko mizo s papirjem, kjer

ustvarja, včasih pa nam ustreže tudi kakšno našo muho in nam kaj sešije.

Moji stari starši so brali večinoma le cerkvene bukve, dokler jih niso znali na pamet ali pa novice, ki so

jih dobivali na dom.

Brigita Butara, 8. b

MOJA MAMI MAJDA

Ko je moja mami šla v prvi razred, so v šoli v Šentvidu že imeli svojo knjižnico. Sprva je samo gledala

slike v slikanicah za otroke, v četrtem razredu pa je prebrala svojo prvo knjigo na 68 straneh. Moja

mami rada prebere knjige, ker meni, da se iz njih veliko nauči.

Moj oči Hinko je malo starejši in prvih pet razredov je naredil na Krki. Na Krki zdaj stoji 200 let stara

šola, a v njej takrat še ni bilo knjižnice. Tam je bilo namreč malo prostora, učencev pa veliko. Moj oči

se je naučil brati v četrtem razredu, prvo knjigo pa je prebral šele v petem razredu. Ko je bil mlad, ni

ravno maral knjig, ker so mu bile dolgočasne, kasneje pa je spoznal, da niso tako slabe in še zdaj

prebere kakšno debelo knjigo.

Jure Pavčič, 8. b

“KNJIŽNIČAR PA ŽE NE BOM”

Moja mami Melita mi je povedala, da se je prvič srečala s šolsko knjižnico, ko je bila v tretjem

razredu. Njene najljubše knjige so bile: Pestrna, Kdo je napravil Vidku srajčico, Sosedov sin, njeni

najljubši pisatelji pa Josip Jurčič, Ivan Tavčar ter Ivan Sivec. V srednji šoli se je začela zelo zanimati

za poklic knjižničarke, ampak si je potem premislila in postala računovodkinja v osnovni šoli Stična.

Res pa je, da ona še zmeraj zvečer, preden gre spat, bere res zelo debele knjige ali “bukve”.


Kaj mi je povedal moj oči?

Moj oče mi je povedal, da se je s knjižnico prvič srečal v tretjem razredu. Najraje je bral Prigode Toma

Sawyerja, Lukca in njegovega škorca, Petera Pana. Njegovi najljubši pesniki in pisatelji so bili Oton

Župančič, Josip Jurčič, Fran Levstik. Povedal mi je tudi, da ga poklic knjižničarja ni nikdar zanimal.

Zato se je zaposlil v Ljubljani.

Nika Žlajpah, 8. b

CICIBAN IN ŠE KAJ

Moja babi je otroštvo preživela v Mozirju. Tam so imeli majhno knjižnico na trgu, kjer je bilo središče

Mozirja. Po njeni pripovedi je njeni starši in učitelji niso spodbujali k obiskovanju knjižnice in branju

knjig.

V šoli so imeli kot obvezno branje le revijo Ciciban. Bralne značke ali

domačega branja niso imeli. Naslova prve knjige se ne spomni, saj je

od tega minilo že veliko let. Prvo knjigo si je izposodila, ko je bila

stara devet let. Že v osnovni šoli jo je zanimalo branje, zato je sama

hodila v knjižnico in si redno izposojala knjige.

Knjižnica, ki jo je obiskovala, je bila zelo majhna in tam je bilo malo

lesenih polic. Knjige niso bile tako razporejene kot danes. Vseeno pa

jim je knjižničarka rada pomagala. Knjige so si v knjižnici izposodili

za določen čas. Če so jih izgubili, so morali plačati kar veliko denarja.

Nekega dne si je izposodila knjigo z naslovom Dnevnik Ane Frank. Ko je

knjigo doma iskala, je ni našla nikjer. Od staršev si je morala izposoditi

denar, da jo je lahko plačala. Denar jima je vrnila s tem, da je nekaj dni

delala od jutra do večera - obirala hmelj. Pravi, da še sedaj ne ve, kje se je ta

knjiga založila.


Ko so v tretjem ali v četrtem razredu pisali spis Moja največja želja, je pisala o tem, da bi rada imela

svojo knjižnico. Ta želja se ji do sedaj ni izpolnila.

Za čas njene mladosti je bil nakup knjige velik strošek, denarja pa je bilo malo. Prvo knjigo si je tako

lahko kupila, ko je bila v srednji šoli v Celju. Zanjo je namenila nekaj denarja, ki ga je dobila kot

štipendijo. Naslova knjige se ne spomni, ve pa, da ji je bila ta knjiga zelo všeč.

Že od otroštva dalje je babi ljubiteljica knjig. Vsak mesec prebere tri debele knjige. Z branjem je bila

tako zgled moji mami. Tudi z mano gre večkrat v knjižnico.

Mislim, da smo danes razvajeni glede branja in obiskovanja knjižnice. Kljub temu, da imamo podporo

s strani staršev, učiteljev in drugih, premalo obiskujemo knjižnico in tudi manj beremo. Res je tudi, da

se je v teh letih veliko spremenilo in da mladi raje prebiramo internetne strani, kot da primemo v roke

kakšno dobro knjigo.

Pogovarjal sem se s staro mamo Jelko Zakrajšek, rojeno 1952. Živi v Ljubljani.

Gal Krauthaker, 8. c

DOMA SO BILI BOGATI …

Moj oče se je s knjigo srečal že v mali šoli. Takrat ni bilo toliko knjig kot danes. Knjige so bile tudi

drage.

Moja mami pa se je srečala s knjigo že v zgodnjem otroštvu. Doma so bili bogati in so si lahko

privoščili nakup knjig.

Kaj pa jaz? Knjigo sem dobil že zelo majhen.

Tomaž Globokar, 9. d


BRATI SEM SE NAUČIL V PRVEM RAZREDU

Moja babica je stara 65 let. Živela je na kmetiji, s knjigo se je srečala že pri treh letih, brala pa je že v

1. razredu. Tudi sam sem dobil prvo knjigo pri treh letih. Z mamo sem jih hodil iskat v knjižnico. V 1.

razredu sem se naučil brati in takrat sem knjige bral brez pomoči.

Žiga Černič, 9. d

ZAČEL JE S TANKO KNJIGO

Moj oče se je srečal s knjižnico v 4. razredu v Šentvidu pri Stični. Spoznal je, da je knjižnica zelo

založena in bogata s knjigami.

Začel je s tanko knjigo, nadaljeval pa z debelejšimi.

Tudi jaz preberem kakšno knjigo, če imam čas.

Florjan Vidmar, 9. d

PRVO SREČANJE S KNJIGO

Najprej bom povedal, kako se je mami Maja, ki se je

rodila 1. 3. 1972, prvič srečala s knjigo, nato pa še moje

prvo srečanje s knjigo oz. s knjižnico.

Moja mami se je prvič srečala, če odštejem otroške

slikanice, s knjigo Pika Nogavička. To se je zgodilo v

prvem razredu, ko je še hodila v šolo v Stično, saj v

Ivančni Gorici še ni bilo osnovne šole.

Tudi s knjižnico se je srečala prav tam, saj so imeli nekaj

pouka v šoli, nekaj pa v stiškem samostanu, kjer je bila

tudi knjižnica. V tej knjižnici si je sposodila mnogo knjig,

toda Pika Nogavičko si je sposodila največkrat in prvo, saj

ji je bila zelo všeč. Moja mami še vedno zelo rada bere;

zdaj bere romane - vsak večer - preden zaspi.

Nik Pirnat, 9. d


DEDEK GRE V KNJIŽNICO

Babica je bila zelo zaposlena s peko torte za vnučke, pa je prosila dedka, če bi lahko šel namesto nje v

knjižnico, da bi oddal in prinesel nove knjige. Nejevoljno je privolil, ona pa mu je dela torbo s

knjigami in dala listek z naslovi novih knjig, ki jih je želela. Prišel je v knjižnico, odložil na mizo cekar

s knjigami in rekel delavki, če mu lahko pomaga, ona pa mu je odgovorila, da se bo moral potruditi in

da nima časa. ''Pa kje naj to iščem, ko pa nikoli nič ne najdem, potem pa je žena huda!'' je obupano

moledoval in se držal za glavo. ''Dajte ata, vam bom jaz pomagala,'' ga je ogovorila malce mlajša

ženska, ki je prišla tudi po knjige. Vzela je njegov listek, ga prijela pod roko in skupaj sta se sprehajala

med policami in, glej čudo, našla sva prav vse knjige s seznama.

''Joj, gospa! Kako sem vam hvaležen!'' se ji je hitel zahvaljevati ves srečen, ''tokrat pa moja stara žena

ne bo huda. Skala se mi je odvalila od srca. Tega na bom nikoli pozabil! '' Ženska se mu je nasmehnila,

mu stisnila roko in se zgubila med policami. Ko je prišel domov, je bila njegova žena zelo vesela, ker

je prinesel knjige, saj jih nikoli, ko ga je poslala po knjige, ni prinesel in se je izgovarjal, da jih ni

našel. Za nagrado je dobil košček torte.

Pogovarjal sem se z atom Mirom Bratina, rojen 1947. Živi v Znojilah.

Jan Bratina, 8. a

MAMINO PRVO SREČANJE S KNJIŽNICO

Moja mami se je prvič srečala s knjižnico v mali šoli. Dobro se še spominja, kako je šla s svojim

razredom in učiteljico prvič v knjižnico. Spomni se še, da se ji je takrat majhna knjižnica zdela

ogromna. Domišljala si je, da bo nekoč, ko bo velika, prebrala vse knjige in morda imela svojo

knjižnico s knjigami, ki jih bo sama napisala. Bila je tako navdušena, da si je sposodila kar devet knjig,

katerih seveda ni vseh prebrala. Ko ji je knjižničarka ponudila knjižno izkaznico, je bila zelo vesela in

je vsak teden hodila v knjižnico.

Pogovarjala sem se z mojo mami Darjo Godec, rojeno Pucelj leta 1974 v Ljubljani.

Neja Godec, 8. a

Urša Kovač, Belma Topalović, devetošolki, in Teja Černe pri branju starih otroških knjig


KNJIGE IN POZITIVNA ENERGIJA

Stara mama pripoveduje: “Živela sem na Hrvaškem in bila sem stara 7 let, ko sem prebrala prvo

hrvaško zgodbo iz berila. Branje mi je bilo tako ljubo, da sem kmalu po tem dogodku začela brati

knjigo Medved Brundo. Prebrala sem jo zato, ker v njej nastopa veliko živali in knjige se še danes

spominjam. Sedaj, ko sem malo starejša, čeprav se ne hvalim s tem, pa rada berem romane, ki so mi že

od otroštva všeč.”

“Kot otrok sem zelo rada hodila v mestno knjižnico. Tam sem si izposojala knjige, črtice pa tudi veliko

romanov. Ta knjižnica mi je bila zelo všeč; nekega dne sem bila tam tako dolgo, da je bila mama v

skrbeh in je skoraj klicala policijo, a na srečo sem poklicala sestro, da me pride iskat. In še danes zelo

rada berem.”

Pia Kim Bašnec pripoveduje: “Moja stara mama je najboljša na celem svetu, saj nam včasih pove

pravljico, ki si jo sama izmišljuje. Ima veliko domišljije in pri njenih 56 letih se z nami igra vse

mogoče, pelje nas na sprehod, če pa imamo srečo, tudi s kolesi. V sebi nosi veliko pozitivne energije in

jo imam rada.

Pogovarjala sem se s staro mamo Dragico Bašnec, stara je 56 let, rodila se je enkrat decembra in živi v

Ivančni Gorici na Kajuhovi ulici 1.

Pia Kim Bašnec, 8. c

SREČANJE MOJE BABICE S PRVO KNJIGO IN KNJIŽNICO

Babica se ne spominja, kdaj se je prvič srečala s knjigo. Spomni pa se prve knjige, ki je bila čisto

njena. Ko je imela osem ali devet let, je moral oče na pot. Čez čas se je vrnil domov in ji podaril

knjigo. Bila je tako vesela, da jo je večkrat prebrala. Še vedno se spominja, da je knjiga govorila o

nekem dečku, ki ni imel staršev in je bil sirota.

S knjižnico se je prvič srečala, ko je bila stara 17 let. Rojstni dan je imela 29.9.1952 in je prosila očeta,

da jo odpelje v knjižnico, ker nikoli še ni bila tam. Nekega dne, ko je babica prestopila prag knjižnice,

je videla veliko knjig. Izbrala si jih je kar precej, vendar ko ji je oče povedal, da si jih ne more

izposoditi, ker je knjižnica daleč od njihovega doma, je bila

užaljena. Očetu se smilila in zato se je odločil, da ji eno knjigo

kupi, čeprav ni imel veliko denarja. Njena druga knjiga je opisovala

živali. V tej knjigi se je lahko naučila veliko o živalih.

Ko je imela 20 let, je lahko šla sama v knjižnico in si izposodila

knjige. Pravi, da je prebrala veliko knjig v življenju. Meni pa je

bilo zanimivo to, da je imela samo dve knjigi, ki sta bili čisto njeni.

Pogovarjal sem se s svojo babico, rojeno 29.9.1952. Ime ji je

Hasnija Ljubijankić.

Sulejman Ljubijankić, 8. a


KNJIŽNICA

Moja mami se še dobro spominja, kako so v 1. razredu obiskali knjižnico

na Krki. Nekega dne jih je učiteljica peljala na ogled knjižnice, ki je bila v

občinski hiši. Hiši je bila zelo stara in po prostoru se je širil vonj po vlagi in

plesnobi. Po tleh je škripal star parket in police so bile polne knjig. Za mizo

je sedela prijazna gospa z debelimi očali in jim je povedala lepo pravljico.

Vsak si je lahko izbral eno knjigo, ki jo je bilo treba vrniti. Moja mami si je

izbrala knjigo Volk in sedem kozličkov in ko bi jo morala vrniti, je ni

hotela, saj je mislila, da je sedaj njena. Ta knjiga ji je še vedno najljubša in

jo še danes rada pripoveduje.

Pogovarjala sem se z mamico Viktorijo Rojec, rojeno Koščak. Rodila se je

leta 1972 v Ljubljani.

Nastja Rojec, 8. a

Moja mama se je prvič srečala s knjižnico v osnovni šoli. Morala v knjižnico po knjigo za domače

branje. V tistih časih niso imeli tako velike knjižnice, kot jo imamo danes, temveč le skromno, majhno

šolsko knjižnico.

Knjige, ki jih je prebrala za domače branje, so: ˝Družina pere knjižnico˝, ˝Orlovi rano lete…˝ in druge.

Ko se je preselila v Slovenijo, je prebrala prvo zgodovinsko knjigo ˝Grička veštica˝.

Pogovarjala sem se z Lukrecijo Golub Nadž, rojeno 1965, ki živi v Ivančni Gorici.

Vilma Golub, 8. razred



UČITELJICE IN UČITELJI …

Pia Požek in Iza Škufca sva intervjuvali učitelje in druge delavce šole:

knjižničarja Kristijana Rešetiča

“Prvič sem se srečal s knjižnico v osnovni šoli. Moja najljubša knjiga v otroštvu je bila Zmajček. Še

vedno rad berem, moja najljubša zvrst knjig je biografija. Prvo knjigo sem prebral v osnovni šoli.

Najljubši pisatelj pa mi je Feri Lainšček.”

računovodkinjo Andrejo Bregar

“Prvič sem se sem se srečala s knjižnico v mali šoli. V otroštvu sem najraje brala knjigo o Piki

Nogavički. Tudi danes rada berem knjige, najraje pa imam knjigo Pod palmami. Najraje berem

romane. Prvič sem prebrala knjigo pri šestih letih. Moja najljubša pisateljica je Victoria Holt in

Konsalik.”

učiteljico Bojano Mulh

“Prvič sem se s knjižnico srečala v osnovi šoli. Takrat sem najraje brala 5 prijateljev. Danes knjig ne

berem več tako pogosto;zadnjo knjigo sem prebrala med počitnicami. Najraje berem romane. Prvo

knjigo sem prebrala pri sedmih letih.”

učiteljico Alenko Kovač

“Ko sem šla prvič v šolo, sem se tudi prvič srečala s knjižnico. V otroštvu sem najraje brala knjige s

pravljicami. Dandanes zelo rada berem, moja najljubša knjiga je Labirint, ki jo je napisala moja

najljubša pisateljica Kate Mosse. Obožujem zgodovinske knjige. Knjigo pa sem prvič prebrala v 1.

razredu.”

pedagoginjo Tino Cvar

“S knjižnico sem se prvič srečala pri 7 letih, takrat sem tudi prebrala svojo prvo knjigo. Najraje sem

brala knjigo Pekarna Mišmaš. Še vedno rada berem, najraje imam romane.”

učiteljico Anko Švigelj Koželj

“Prvič sem obiskala knjižnico v osnovni šoli. V otroštvu sem res oboževala knjige, imela sem več

najljubših knjig, na primer Zmaj Direndaj, Drejček in trije Marsovčki in Brata Levjesrčna. Tudi sedaj

so mi mnoge knjige priljubljene:Mlin na reki Floss in pa Flush. Zelo rada berem, predvsem

zgodovinske in psihološke knjige. Prvo knjigo sem prebrala že v predšolskem času. Moji najljubši

pisatelji so: George Eliot, Jane Austen, Virginia Woolf, Astrid Lindgren, Ivan Cankar, Ivan Zorec,

Emily Bronte in John Gray.”


NEKAJ MISLI LJUBITELJEV LEPE BESEDE O KNJIGAH IN BRANJU

Prava knjiga v pravem trenutku vam lahko spremeni življenje! (neznan avtor)

Ko se znajdete v težavah, si z branjem pozitivnih, spodbudnih besed črpate moč in dobivate pogum za

naprej. (neznan avtor)

Ko prebirate zgodbe o ljudeh, ki so premagali težave, velike ovire in nemogoče situacije, se lahko iz njihovih izkušenj naučite, kako zbrati voljo in izbojevati bitko. Branje takih stvari vam daje moč za

življenje in voljo do dela, ki ga morate opraviti. (neznan avtor)

Z rednim branjem si bogatite duha in vračate voljo do življenja. (neznan avtor)

Branje osvobaja bralca in ga prestavi od branja knjige k branju samega sebe in življenja na splošno. (Gabriel Zaid)

Sončni vzhod prebuja naravo, branje knjig razsvetljuje glavo. (mongolski pregovor)

Z branjem odkrivamo svet, zgodovino in sebe. (Daniela J Boorstina)

Brez knjige bi bili Slovenci samo preteklost. (Ivan Sivec)

Knjige so naočniki, skozi katere opazujemo svet. (Feuchtersleben)

Branje je najboljše učenje. (Puškin)

Branje je najlepše poustvarjanje posameznika. (Ivan Sivec)

Bralna značka je šola za najboljše bralce. (Ivan Sivec)

Branje je za duha to, kar je telovadba za telo. (Richard Steele)

Branje je enako dihanju, spanju, hrani. (neznan avtor)

Knjige bi morale voditi k enemu od ciljev: modrost, sočutje, radost ali korist. (Denham)

Knjiga je v celoti pot od zlega k dobremu, od krivice k pravici, od napačnega k resničnemu, od noči k dnevu. (Victor Hugo)

Nekatere knjige so pozabljene po krivici, nobena pa ni nezasluženo zapomnjena. (Louis Aragon)

Soba brez knjig je podobna telesu brez duše. (Ciceron)

Knjiga je prijatelj, ki nikdar ne razočara. (Johnson)

Knjiga je prijateljica duše. (Franco Lanza)

Najboljša knjiga je najboljša družba. (Lord Chesterfield)

Roman ne koristi tistemu, ki iz njega bere preteklost, temveč tistemu, ki v njem vidi prihodnost. (Filippo

Pananti)


Kdor bere knjige tako, kot prisluhne prijatelju, se mu knjige odpirajo in postajajo njegove. Kar bere, bo

ostalo pri njem in ga bo razveseljevalo ter tolažilo, kot to znajo samo prijatelji. (Herman Hesse)

Književnik ima samo enega učitelja: to so bralci sami. (Nikolaj Vasiljevič Gogolj)

Menim, da je knjiga tudi danes najpomembnejši posrednik idej. (George Will)

Biblioteke so kalejdoskop človeških misli. (Paolo Mantegazza)

Avtor knjigo napiše, bralec ji vdahne dušo. Avtor se bojuje s knjigo, bralec s svojo domišljijo. (Ivan Sivec)

Nikoli v življenju nisem srečal uspešnega človeka, ki ne bi bil obenem tudi strasten bralec. (neznan avtor)

Obstaja zelo majhna razlika med nekom, ki ne zna brati, in nekom, ki ne želi brati. Rezultat obojega je neznanje. (Jim Rohn)

Če nekdo ugotovi, da je cena za nakup knjige previsoka, počakajte, dokler ne bo moral plačati cene, ker je

ni kupil! Počakajte, dokler ne dobi računa za trajno in kronično neznanje. (Jim Rohn)

Zbrala: Mojca Hrvatin, prof.


NA KRILIH DOMIŠLJIJE

Učiteljici Zlata Kastelic in Mojca Hrvatin sva pobrskali po domači knjižnici in izbrali nekaj knjig iz

najinega otroštva in otroštva najinih staršev. V galeriji predstavljava naslovnice teh knjižic po letnicah

izdaje.

1921 1931 1932 1940

1942 1943 1944

1945 1950


1956 1959

1959

1960


V nekaterih knjigah letnica izida ni navedena, verjetno pa so bile izdane v petdesetih in šestdesetih

letih preteklega stoletja.


1961 1962 1965

1966

1967 1968


1969

1970 1971 1972

1972 1973


1973 1974

1974 1975

1975


1976

1976 1977 1978

Documents

Potujemo skozi čas - Arnesosljstic6/potujemo/otroske_knjige.pdf · 2013. 4. 24. · Iz knjižne omare vzamem nekaj knjig, ki jih je ilustrirala Jelka Reichman. Maček Muri, Miškolin,