UNIVERZA V LJUBLJANI, SKUPNI INTERDISCIPLINARNI PROGRAM DRUGE STOPNJE

KOGNITIVNA ZNANOST V SODELOVANJU Z UNIVERZITÄT WIEN, SVEUČILIŠTE U ZAGREBU,

UNIVERZA KOMENSKÉHO V BRATISLAVE IN EÖTVÖS LORÁND TUDOMÁNYEGYETEM

ZARJA MURŠIČ

POVEZAVA NARAVNE IN KULTURNE EVOLUCIJE PRI RAZVOJU KOMPLEKSNE KOGNICIJE –

ŠTEVILČNOST IN ARITMETIKA

Magistrsko delo

Ljubljana, 2014

 

UNIVERZA V LJUBLJANI, SKUPNI INTERDISCIPLINARNI PROGRAM DRUGE STOPNJE

KOGNITIVNA ZNANOST V SODELOVANJU Z UNIVERZITÄT WIEN, SVEUČILIŠTE U ZAGREBU,

UNIVERZA KOMENSKÉHO V BRATISLAVE IN EÖTVÖS LORÁND TUDOMÁNYEGYETEM

ZARJA MURŠIČ

POVEZAVA NARAVNE IN KULTURNE EVOLUCIJE PRI RAZVOJU KOMPLEKSNE KOGNICIJE –

ŠTEVILČNOST IN ARITMETIKA

Magistrsko delo

Mentorica: red. prof. dr. Olga Markič

Ljubljana, 2014

 

Zahvala

Hvala mentorici prof. dr. Olgi Markič, da je mojo preširoko vedoželjnost usmerila na

ožje področje in nalogi dodala spodbudne komentarje.

Hvala kolegicam in kolegom, s katerimi smo se skupaj smejali - a tudi jezili, a na

koncu le uspešno prebrodili tri skupna leta.

Hvala tudi prijateljicam, prijateljem in družini, ki so mi s pogovori pomagali odkrivati

povezave med različnimi svetovi, usmeriti moje misli in mi priporočili kakšno knjigo,

da se je na koncu naloga napisala skorajda sama.

 

I  

Povzetek Povezava naravne in kulturne evolucije pri razvoju kompleksne kognicije –

števila in aritmetika

V nalogi sem se osredotočila na vprašanje razvoja človeške kognicije, in sicer ob

primeru zaznave številčnosti, izuma števil in aritmetike. Na vprašanje, zakaj in kako

smo ljudje izumili števila ter razvili aritmetiko, sem skušala odgovoriti z analizo

dosedanje literature o evoluciji in razvoju človekove kognicije.

V začetku naloge sem se dodaknila predvsem različnih teorij o naravni ter tudi

kulturni evoluciji človeka s poudarkom na razvoju kognicije. Ker človeka ne moremo

gledati zgolj kot produkt naravne evolucije, sem se v nadaljevanju posvetila pojmu

kulture in z njo povezano lastnostjo akumulacije znanja in veščin. Slednja lastnost, t.

i. kumulativna kultura, je eden izmed temeljnih gradnikov človeške kognicije in je

tudi ločnica, ki človeško kulturo ločuje od pojma kulture, kot jo opredeljujejo

primatologi. V uvodnem delu sem predstavila tudi nevroantropologijo, kjer

raziskovalke in raziskovalci primerjajo različna ljudstva, njihovo kognicijo in navade

ter obenem izvajajo tudi raziskave možganov.

Po obširnem uvodnem delu sem se posvetila primerjalnim vedenjskim raziskavam

številske kognicije pri živalih, predvsem primatih. Pri teh se je izkazalo, da so živali,

predvsem primati, sposobne zaznavanja številčnosti, prepoznajo tudi količine

(ločujejo med “več” in “manj”), v ujetništvu jih lahko tudi naučimo prištevati oz.

preprostih aritmetičnih operacij, kot sta prištevanje in odštevanje.

Po predstavitvi ‘živalskih’ števil, prepoznav količin in preproste aritmetike sem se

usmerila v raziskave s področja razvojne psihologije. Pri prebiranju te literature sem

ugotovila, da imajo otroci že kot dojenčki sposobnost zaznavanja količin in vrednosti

do števila štiri. Po nekaterih raziskavah razumejo tudi proces prištevanja in odštevanja

za eno enoto. Kasneje se v procesu učenja naučijo razumevati števila tudi po linearni

lestvici in začnejo uporabljati števke. Starost pri uporabi slednjih je zelo odvisna od

okolja in kulture, v kateri odraščajo.

Zatem sem usmerila pogled še v medkulturne raziskave preproste številske kognicije

pri ljudeh, kjer se je ponovno izkazalo, da lahko ljudje razumejo števila in vrednosti,

tudi če ne uporabljajo besed, kot so ena, dve itd. za posamezna števila. Vendar je

njihovo razumevanje drugačno od razumevanja drugih; lahko pa se naučijo šteti in

  II

aritmetike, če jim je to omogočeno. V sklepu glavnega dela naloge sem predstavila še

nekaj raziskav možganov s področja številske kognicije, ki jasno kažejo na različne

kulturno pogojene lastnosti in načine izvajanja računskih operacij in razumevanja

števil.

V sklepnem delu zaključim, da je bil za razvoj aritmetike, kot jo poznamo danes,

nujen kulturni razvoj in ne le naravna evolucija. Slednja je vodila le do preprostih

univerzalnih sposobnosti, ki jih imamo skupaj z drugimi živalmi in z vsemi ljudmi po

svetu. To so: zaznavanje količin, številčnosti in zmožnost preprostega prištevanja.

Šele simbolna komunikacija, sodelovanje in uporaba zunanjega okolja je pri ljudeh

vodila v odkritje in uporabo števil in vse kompleksnejšo aritmetiko.

Ključne besede:

Evolucija kognicije, kulturna socio-kognitivna niša, kultura, številčnost, aritmetika

  III

Abstract

The interplay of natural and cultural cognition in the development of complex

cognition – numerosity and arithmetics

The main focus of the present thesis is to answer what lead to the development of

human mathematical abilities and number cognition. I present and compare some

basic ideas from the literature about human evolution and the development of human

cognition.

In the introduction I focus mainly on different theories of natural as well as cultural

evolution of humans with a special emphasis on the development of cognition. Since

we cannot see humans just as the products of natural evolution, I present culture and

its features such as accumulation of knowledge and different crafts. The cumulative

culture is one of the fundamental parts of humans. It also separates “human” culture

from “primate” culture. I conclude the introduction by presenting the field of

neuroanthropology in which scholars compare different people, their cognition,

customs and study their brains at the same time.

In the second part I review the comparative behavioural studies of number cognition

in animals, especially primates. We see that animals do have sense of numerosity,

they recognise different quantities. Some primates in captivity even learnt how to

count.

Afterwards I examine the research in the field of developmental psychology. Toddlers

already possess the ability to recognise quantity and values up to the number of four.

A few studies evidently proved that very young children understand addition and

subtraction of one. Later in the learning process children start to understand number

on a linear scale and they begin to use numbers. The age when that happens depends

on the environment and the culture in which they grow up.

In next chapter I focus on cross cultural studies of number cognition. People have a

sense of numerosity that does not depend on language and words for numbers. The

understanding of values and numbers differs across cultures. However, anyone was

able to learn to count and simple arithmetics, if they had an option to do that. After

cross cultural studies I ponder in the field of neuroscientific research of numerical

  IV

cognition where the general consensus is that the features of numerical cognition are

culturally conditioned.

Cultural evolution was therefore necessary for the development of arithmetics as we

know it today. Natural evolution lead to simple universal capabilities that we share

with other animals. Examples are: recognition of quantities, numerosity sense and the

ability to do simple addition of one value. Later symbolic communication,

cooperation and usage of outer environment lead to the invention of numbers as we

use today.

Keywords:

Evolution of cognition, cultural socio-cognitive niche, culture, numerosity,

arithmetics

  V

Kazalo

1 Uvod ........................................................................................................................ 1 Cilji in raziskovalna vprašanja ..................................................................................... 5 1.1 Hipoteze ........................................................................................................................ 5 1.2 Metoda .......................................................................................................................... 6 1.3

2 Naravna in kulturna evolucija .............................................................................. 7 Človeška naravna evolucija .......................................................................................... 7 2.1 Socio-kognitivna niša ................................................................................................. 11 2.2 Kultura ........................................................................................................................ 17 2.3 Kumulativna kultura ................................................................................................... 20 2.4 Človeška kulturna evolucija ....................................................................................... 23 2.5 Nevroantropologija ..................................................................................................... 24 2.6

3 Števila, aritmetika in raziskave .......................................................................... 26 Aritmetika ................................................................................................................... 26 3.1 Raziskave številske kognicije pri živalih ................................................................... 27 3.2 O zmožnosti štetja pri otrokih .................................................................................... 30 3.3 Primerjalne raziskave številske kognicije med različnimi ljudstvi ............................ 35 3.4 Števila, aritmetika in možgani .................................................................................... 45 3.5

4 Povezava naravne in kulturne evolucije pri razvoju človeške številske kognicije ...................................................................................................................... 52

5 Sklep ...................................................................................................................... 56 6 Literatura ............................................................................................................. 59

  VI

Kazalo slik

Slika 1: Sistem štetja pri Yupnih ................................................................................. 41 Slika 2: Sistem štetja pri Oksapminih ......................................................................... 42 Slika 3: Različne oblike vozlov pri sistemu številčenja quipu .................................... 43 Slika 4: Sistem številčenja quipu ................................................................................. 44 Slika 5: Diagram prikazuje območja možganov aktivna pri procesiranju števil ......... 47 Slika 6: Anatomska območja možganov ljudi in makakov, ki so aktivna pri

prepoznavanju količine ........................................................................................ 48 Slika 7: Od številčnosti do števil in aritmetike ............................................................ 58

 

1

1 Uvod Pred časom so mi zastavili vprašanje: »Če niso poznali števil, kako pa vedo, katero

velikost oblačil potrebujejo?« V zahodnem svetu smo vpeti v svet števil in računanja:

govorimo o plačevanju davkov, o odstotkih, preračunavamo zaslužke, izbiramo

velikosti in merimo dolžine ipd. A ko začnemo raziskovati matematiko, se izkaže, da

so matematiki v Stari Grčiji predvsem govorili, a še ko so pisali o matematičnih

zakonih, so uporabljali le besede in niso uporabljali niti števk, ki so nam dandanes

znane kot arabske številke, niti znakov za »je enako« niti okrajšav za seštevanje ali

odštevanje. Šele v drugi polovici 16. stoletja se je valižanski matematik in fizik

Robert Recorde pri pisanju obsežne knjige spomnil, da bi lahko za »je enako«

uporabil znak =. Uporabil je ogromen znak =====, saj si dve stvari ne moreta biti

bolj enaki, kot sta si enaki v matematični enačbi. Za seštevanje je prvič uporabil znak

»plus« in za odštevanje »minus« (Mazur, 2014). Mimogrede: načine označevanja

konfekcijskih številk s števili so si izmislili šele v začetku 20. stoletja.

Vse ta števila in znaki, ki jih uporabljamo in jih poznamo dandanes, torej za človeško

vrsto niso nekaj vsakdanjega. Če pomislimo, da se je razumni človek Homo sapiens

sapiens začel pojavljati nekje pred okoli 200 tisoč leti, potem so zadnja štiri stoletja le

četrtina odstotka skupnega časa naše vrste na Zemlji. Izkaže se, da so ljudje, kljub

temu da niso poznali matematičnih znakov, kot jih uporabljamo danes, že mnogo

tisočletij pred tem prepoznavali številčnosti1 (numerosity) in znali tudi računati. Tudi

živalim števila, prepoznavanje odnosov (relacij) in količin niso neznanka. Psi, ptice in

opice ter verjetno še veliko drugih živali imajo sposobnost prepoznavanja količin in

številčnosti. Do neke mere se lahko naučijo tudi seštevati.

V magistrskem delu se sprašujem, kje je meja med zaznavanjem razmerij in razlik

med količinami, prepoznavanjem številčnosti ter izvajanjem preprostih aritmetičnih

nalog, kot sta na primer seštevanje in odštevanje. Ali meja med temi zmožnostmi in

ravnanji sploh obstaja? Zanimalo me je, kaj so k razvoju človeške vrste prispevali

kulturna evolucija in izumi, ki so se akumulirali v družbi in se razširili po svetu. Zakaj

so se določene kvantifikacijske prakse sploh razvile in kako njihovo širjenje

pogojujejo specifične družbe, v katerih živimo? Da bom lahko odgovorila na ta

                                                                                                               1 Številčnost prevod iz angleške besede numerosity; pomeni občutek za števila oz. za število nečesa; lahko bi prevedli tudi številskost

  2

vprašanja, bom predstavila glavne teorije razvoja in evolucije človeštva, predvsem pa

se bom usmerila v vprašanje, kaj pomeni pojem kulture in – še posebej –

»kumulativne kulture«, šele nato se bom usmerila v števila in samo aritmetiko ter njen

razvoj.

Ko se bom usmerila v razvoj aritmetike, bom najprej predstavila, kako »računajo«

izbrane (druge) živali. Podala bom splošen razvojni pogled na številsko kognicijo,

nato se bom vprašala, kako štejejo različna ljudstva po svetu in kateri centri

možganov so aktivni pri aritmetiki ter kakšni procesi se dogajajo v naših možganih. V

magistrskem delu predstavljam raziskave iz sveta raziskovanja evolucijske

antropologije, živalske kognicije in primatologije, kulturne antropologije, razvojne

psihologije in kognitivne nevroznanosti.

Človeški um se je oblikoval skozi evolucijo. A, kakor je zapisano v zapisu v

Enciklopediji kognitivne znanosti MIT-a (The MIT Encyclopedia of Cognitive

Sciences), evolucijska teorija odgovarja na drugačna vprašanja kot kognitivna

znanost. Robert Wilson (1999) pravi:

»Če razdelimo vzroke na proksimalne in ultimativne, so slednji evolucijski, prvi pa

zadevajo kognitivno znanost; ali: kognitivne znanstvenice in znanstvenike zanima,

kako, in ne, zakaj um. Če povzamem bolj natančno, poglavitno zanimanje kognitivne

znanosti je v razumevanju mehanizmov, ki vodijo kognicijo in ne v zgodovini -

evolucijski ali ne - ki je ustvarila te mehanizme.« (Wilson, 1999: xxxiv)

Poleg razumevanja evolucijskega razvoja človeka je nujno potrebno omeniti, da

individuumi pripadajo nekim določenim populacijam. Ravno pri ljudeh je življenje v

skupinah ali družbeno življenje izjemno bogato. Tak način so nam omogočile neke

kognitivne zmožnosti, a družba in kultura vplivata tudi na ontogenetski in filogenetski

razvoj teh zmožnosti in vnašata specifične dražljaje kognitivnim procesom (Sperber

in Hirschfeld, 1999: cxi). Sperber in Hirschfeld tudi opozarjata, da kljub temu, da

populacijska raven vpliva na razvoj in vključenost kognicije na ravni individuuma,

raziskave teh fenomenov še niso bile sistematično vključene v kognitivno znanost

(1999: cxi).

V zadnjih desetih letih se to počasi spreminja, tako da imamo evolucijske razlage

nastanka jezika, pri oblikovanju katerih sodelujejo tudi evolucijski biologi,

primatologi in drugi (Hauser, Chomskey in Fitch, 2002; Fitch, 2010); pogled na

spomin skozi kognitivno antropologijo (Bloch, 2012); ustanavljajo se tudi raziskovani

  3

inštituti, posvečeni kogniciji in evoluciji ter kognitivni in evolucijski antropologiji.

Poleg tega se tudi nekateri kognitivni znanstveniki pri tem, ko razlagajo um, obračajo

na evolucijske razlage (Pinker 1997), ki pa so velikokrat preveč preproste, da bi zajele

celotno kompleksnost razumevanja nastanka človeškega uma (Jablonka in Lamb,

2005; Odling-Smee, 2007).

Moja teza je, da za razumevanje kognicije nujno potrebujemo tudi evolucijski pogled

in da moramo razumeti, zakaj se je nekaj razvilo, čeprav je morda nastalo tudi čisto

po naključju. Slednje je namreč eno izmed glavnih gonil biološke evolucije, poleg

naravne in spolne selekcije (Darwin, 1859). Poleg tega pri razvoju človeške kognicije

ne smemo izpustiti vpliva družbe in okolja na posamezen organizem; na ta del

razumevanja kognicije opozarja kognitivna antropologija (glej npr. Bloch 2012).

Za človeško vrsto velja, da nas je oblikovala naravna evolucija, a človekov razvoj že

dolgo časa spreminja tudi zgodovina (Marks, 2011: 162). Slednja je imela oziroma še

vedno ima vpliv na našo kulturo in s tem sooblikuje kulturno evolucijo. Kultura je

negenetski, dolgotrajen prenos informacij, ki se ves čas spreminja. Ta prenos se

pojavlja kot človeška zgodovina (Bloch, 2012: 20) in pri nobeni drugi živali zaenkrat

še nismo odkrili podobnega pojava.

Tako se tudi primatolog Boesch (2007) sprašuje, kaj nas dela človeške. Zanima ga, ali

obstajajo razlike v kognitivnih zmožnostih tudi med populacijami iste vrste in ali

razlike skozi ontogenetski razvoj vplivajo na razvoj kognitivnih sposobnosti. Pri

razlagi se poslužuje dveh različnih pogledov na človeško in živalsko kognicijo, in

sicer: razvojnega pogleda, po katerem ves čas prihaja do interakcije med genetsko

zasnovo in okoljskimi pogoji, kar ima lahko različne rezultate, ter determinističnega

pogleda, ki pravi, da smo ljudje rojeni kot prazni listi, živali pa so rigidno genetsko

določene (Boesch, 2007: 228-229). V magistrskem delu sledim razvojnemu pogledu,

torej takole: posameznik razvija individualne zmožnosti med celotnim ontogenetskim

razvojem, zato so pridobljene sposobnosti (na podlagi prirojenih zmožnosti) rezultat

zgodovine in izkušenj.

Našo kognicijo je oblikoval preplet našega naravnega razvoja in kulturne zgodovine.

V magistrskem delu bom na podlagi razlage človeške naravne evolucije in bioloških

teorij razvoja človeka in primerjalnih raziskav iz drugega živalskega sveta, prešla na

pomen kulture za človeka, predstavila človeško kulturno evolucijo in določila pomen

  4

obeh za razvoj kompleksne kognicije na primeru preprostega zaznavanja številčnosti

in zmožnosti izvajanja preprostih aritmetičnih operacij. Težišče naloge je v analizi

skupnega biološkega temelja v številčnosti kot biološki zmožnosti, ki omogoča

kasnejši izum števil in znanja o aritmetiki. Slednje se lahko razvije le ob razvoju

simbolne komunikacije v procesu kulturne evolucije.

Glavna zamisel, ki jo bom predstavila v magistrskem delu, je, da človeška evolucija v

zadnjih nekaj milijonih let ni bila le biološka evolucija, ampak tudi kulturna evolucija

(Marks, 2012). Kljub temu je potrebno tako naravno evolucijo kot tudi kulturno

evolucijo razumeti kot ločena procesa, ki pa se vzporedno prepletata, predvsem v

procesu človekovega ontogenetskega razvoja. Ob razlagi nastanka aritmetike in

raziskovanja človeškega uma ter kompleksne kognicije je potrebno vzeti v zakup tudi

okolje, tako naravno kot družbeno.

Kontinuirani razvoj živali, ki imajo zmožnost zaznavanja številčnosti, nam omogoča

razumevanje človeškega uma. Kako lahko združujemo razvoj živali in naravno ter

kulturno evolucijo pri človeku, bom v nalogi predstavila na podlagi raziskav

zametkov številske kognicije pri živalih, vse do nastanka aritmetike pri človeku.

 

  5

Cilji in raziskovalna vprašanja 1.1

Cilj naloge je združevanje (sinteza) odkritij ter teorij čim večjega števila disciplin

kognitivne znanosti, ki bodo vodile v razlago nastanka aritmetike. V nalogi me

zanimajo biološki temelji razvoja številčnosti, ki si jih delimo z drugimi živalmi in so

kasneje ob razvoju simbolne komunikacije ter človeške kulture vodili tudi do

nastanka aritmetike. Na podlagi poznavanja razvoja človeške kognicije bom skušala

podati nekatere zamisli za razlago izvirov aritmetike.

V začetku naloge predstavim različne poglede na naravno evolucijo človeškega

mišljenja in inteligence, omenim koncept ustvarjanja družbeno-kulturne kognitivne

niše, zatem sledi predstavitev kulture in kulturne evolucije. Potem se posvetim

glavnim vprašanjem magistrskega dela in skušam na njih odgovoriti. V začetku

predstavim, do kod vodijo zametki prepoznave številčnosti pri drugih živalih. Potem v

poglavijh o razvoju aritmetike in o kulturnih razlikah v razumevanju preprostega

računanja, skušam odgovoriti na vprašanje, kakšen je mehanizem razvoja aritmetike

pri človeku. Dotaknem se tudi zgodovine, kdaj so se pojavila prva števila in

aritmetika, preko česar odgovarjam na vprašanje, kako to, da se je pojavila aritmetika

in kako sta pri tem sodelovala procesa naravne in kulturne evolucije.

Hipoteze 1.2

Raziskave kažejo, da imajo živali, predvsem nekatere vrste ptičev in sesalcev,

sposobnost prepoznave kvantitete ali številčnosti (Dehaene, 2011), vse tja do števila

sedem. Poleg tega raziskave poročajo, da imajo nekatere vrste tudi zmožnost

prištevanja količin in prepoznavanja razmerij med njimi (Rumbaugh, Savage-

Rumbaugh in Hegel, 1987). Na podlagi analize literature sem pričakovala, da bom

našla podatke o še več vrstah, ki imajo zmožnost prepoznave številčnosti. Pri tem pa

pričakujem, da se aritmetično znanje pojavi le v okviru kulturne evolucije in ga

pogojuje simbolna komunikacija.

Med glavnimi hipotezami magistrskega dela je predvidevanje, da se je zmožnost

prepoznave številčnosti razvijala kontinuirano znotraj kraljestva živali in izhaja iz

skupnih prednikov človeka in drugih živali. Pri človeku je proces akumulacije kulture

(Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012) omogočil, da se je razvila

kompleksna človekova kognicija, kar je vodilo v razvoj števil, aritmetike in kasneje

  6

tudi kompleksnejše tehnologije. Vse to se je oz. se še vedno razvija sočasno in

vzporedno, s prepletanjem procesov naravne in kulturne evolucije v okviru tokov

razvoja določenih populacij.

Metoda 1.3

Pri pripravi magistrskega dela sem najprej zbirala gradivo oz. iskala informacije po

knjižnicah in informacijskih bazah (brskala sem predvsem po Digitalni knjižnici

Univerze v Ljubljani in drugih spletnih virih). Osrednje gradivo, ki sem ga upoštevala

v magistrskem delu, so knjige, pregledni in raziskovalni članki s področja

matematičnega izobraževanja, etnomatematike, kognitivne antropologije,

evolucijskega razvoja človeka in nevroznanstvene raziskave aritmetičnih sposobnosti

človeka, prav tako pa sem uporabila tudi analize s področja biologije, etologije in

drugih njenih poddisciplin, predvsem evolucije.

V nalogi sem izvedla komparativno analizo izbrane literature in skušala sintetizirati

dosedanja dognanja. S teoretsko primerjavo sem sintetizirala glavne ugotovitve in

podala vsaj začasne odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja. V teoretski

komparaciji sem primerjala hipotezo o družbeni inteligenci, hipotezo o kulturni

inteligenci (Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007) in

Vigotskijevo hipotezo (Moll in Tomasello, 2007) o nastanku človeške kognicije.

Te hipoteze sem uvrstila v primerjavo dognanj na področju razvoja števil, aritmetike

in človeške kognicije. Zatem opisujem teorijo nastanka socialno-kognitivne niše

(Kendal, Tehrani in Odling-Smee, 2011; Boyd, Richerson in Henrich, 2011; Whiten

in Erdal, 2012). Predstavila sem tudi pojem »kumulativne kulture« (Dean, Kendal,

Schapiro, Thierry in Laland, 2012) in ga povezala s razvojem človeške kompleksne

kognicije – predvsem razvojem aritmetike. Predstavila sem tudi nevroantropologijo

(Downey in Lende, 2012) kot vedo, ki lahko združuje različne poglede na

preučevanje ljudi, naše kognicije in vedenja.

 

  7

2 Naravna in kulturna evolucija

Človeška naravna evolucija 2.1

Človek se od ostalih živali razlikuje po treh bistvenih fizičnih ali fenotipskih

značilnostih, to je po dvonožni hoji, reduciranem zobovju in po človeških možganih

(Marks, 2012: 162-173). Ker naša telesna zgradba, razen tega, da imamo proste roke,

nima velikega vpliva na našo številsko kognicijo, se človeški naravni evoluciji ne

bom posvečala zelo podrobno. Izsledke o človeški naravni evoluciji bom poskusila

povezovati z razvojem človeka v določenem družbenem okolju in s pojavom kulture.

Naše telo nam vsekakor omogoča preživetje v okolju, v katerem živimo. V

naslednjem poglavju o razvoju človeške kognitivne niše bom predstavila tudi

povezavo med okoljem in naravno selekcijo in na kratko skicirala, kako smo ljudje

spremenili okolje in si ga prilagodili za lažje življenje. Pred tem pa moram omeniti še

glavne hipoteze, ki pojasnjujejo evolucijski razvoj človeka. Te so: socialna

inteligenčna hipoteza (Moll in Tomasello, 2007), Vigotskijevo inteligenčna hipoteza

(po Moll in Tomasello, 2007), hipoteza splošne inteligence (Herrmann, Call,

Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007), kulturno-inteligenčna hipoteza

(Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007) in soodvisna hipoteza

(Tomasello, Melis, Tennie, Wyman in Herrmann, 2012).

Nicholas Humphrey je v svojem prispevku ‘Družbena funkcija intelekta’ (‘The Social

Function of Intellect’) (1976) zapisal:

»Če je intelektualna zmožnost korelirana z uspehom v družbi in če družbeni uspeh

pomeni večjo biološko zmogljivost,2 potem se bo vsaka podedovana lastnost, ki

poveča zmožnost, da pozameznik ali posameznica prekani ostale pripadnike in

pripadnice neke skupine, hitro razširila po celotnem genskem bazenu.« (1976: 311)

Tako je Humphrey (navajam po Moll in Tomasello, 2007: 639) s svojo družbeno

hipotezo o inteligenci zapisal, da je bil glavni dejavnik evolucije kognicije primatov

tekmovanje znotraj socialnega okolja. Tovrsto tekmovanje omenjajo tudi pod pojmom

makijavelistične inteligence (Whiten in Erdal, 2012). Zamisel za to hipotezo je, da

posamezniki in posameznice tekmujejo, kdo bo uspešneje prelisičil ostale, kar se kaže

v evoluciji kot kompeticijska prednost.                                                                                                                2 »Fitness« – zmogljivost – relativna mera za število preživelih potomcev, ki jih ima določen osebek v populaciji v primerjavi z drugimi osebki (Štrus, Zrimec in Polak, 2001: 313).

  8

Približno v enakem času, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je Vigotskij

predlagal svojo teorijo, v kateri se je namesto na tekmovanje usmeril v sodelovanje

(navajam po Moll in Tomasello, 2007). Sodelovanje je povezal s kulturo,

komunikacijo in učenjem; bolj ga je zanimala ontogenija ali osebni razvoj kot pa

evolucijska zgodovina vrste ali filogenija. Po pisanju Molla (2007) je Vigotskij trdil,

da se otroške kognitivne sposobnosti oblikujejo in v nekaterih primerih ustvarjajo v

interakciji z drugimi skozi kulturo in z artefakti ter simboli, ki so jih ljudje ustvarili za

skupno rabo. Glavni poudarek Vigotskega je bilo sodelovanje in ne tekmovanje, kar

je zagovarjal Humphrey. Če gledamo z vidika naših najbližjih prednikov primatov,

smo ljudje vrsta, ki znotrajvrstno največ sodeluje. Ljudje živimo v družbenih

skupinah, ki so sestavljene iz raznih kooperativnih institucij in družbenih praks, ki

stremijo k podobnim ciljem, pri čemer si razdeljujemo različne naloge (Richerdson in

Boyd, 2005; navajam po: Moll in Tomasello, 2007: 639).

Tomasello in kolegi (2012: 673) tako trdijo, da je evolucijo ostalih primatov verjetno

vodila socialna tekmovalnost, a pri razvoju človeških kognitivnih sposobnosti, ki so

vodile v razvoj tehnologij in simbolnih sistemov, je bilo bržkone glavno vodilo

sodelovanje znotraj družbe. Tovrsten pogled sedaj imenujemo Vigotskijeva

inteligenčna hipoteza. Moll in Tomasello (2007) ne pojasnjujeta samega pojava

sodelovanja in trdita, da za njim ne stojijo običajni procesi, kot na primer naravna

selekcija in ostali procesi, ki jih poznamo iz naravne evolucije. Za pojav človeškega

sodelovanja lahko najdemo nekaj vzrokov, nekateri izmed njih so na primer skupni ali

deljeni nameni znotraj skupine ljudi (Tomasello, Carpenter, Call, Behne in Moll,

2005) in jezik (Pinker, 2010: 4).

Raziskave torej kažejo, da je sodelovanje zelo pomembno za razvoj človeške

kognicije. V nadaljevanju bom predstavila teorijo socio-kognitivne niše, kjer različni

avtorji predstavljajo kompleksnejši sistem pozitivnih povratnih zank in recipročnosti

določenih lastnosti, ki so medsebojno vplivale ena na drugo pri razvoju naše vrste in

bolj natančno naše kognicije (Whiten in Erdal, 2012; Kendal, Tehrani in Odling-

Smee, 2011).

Po splošno-inteligenčni hipotezi so večji in kompleksnejši možgani ljudem omogočili

kompleksnejšo kognicijo. Nasprotuje ji adaptacijsko-inteligenčna hipoteza, po kateri

naj bi se kognitivne sposobnosti razvile kot odgovor na specifične okoljske izzive.

Podobni slednji sta že omenjeni socialno-inteligenčna hipoteza ter Vigotskijeva

  9

inteligenčna hipoteza, ki pravita, da se je človeška kognicija razvila zaradi

znotrajvrstnega tekmovanja oziroma sodelovanja (Moll in Tomasello, 2007).

V resnici ljudje nismo le socialna bitja, ampak smo kar ultrasocialna bitja (Boyd in

Richerdson, 1996). V primerjavi s primati, ki posedujejo sofisticirane socio-

kognitivne sposobnosti za tekmovanje in sodelovanje znotraj vrst, smo ljudje razvili

veščine, ki nam omogočajo ustvarjanje različnih kulturnih skupin, ki uporabljajo

različne artefakte, simbole, družbene prakse in institucije. Da ljudje lahko delujemo v

tem svetu, že v času otroštva razvijemo artefakte in orodja za sodelovanje znotraj teh

praks, za kar potrebujemo specialne socio-kognitivne veščine socialnega učenja,

komunikacije in teorije uma (Vigotskij po Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare

in Tomasello, 2007). Človeška visoka sposobnost socio-kulturne kognicije že zgodaj

v razvoju deluje kot zasnova za kasnejši kompleksnejši razvoj človeške kognicije v

splošnem. To imenujemo kulturno-inteligenčna hipoteza (Herrmann, Call,

Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007).

S sodelovanjem smo prišli do posebnih veščin družbene kognicije, pridobili smo

kulturno inteligenco. Herrmann in kolegi (2007) tako trdijo, da smo te posebne

veščine pridobili zaradi vrstno specifičnih socio-kognitivnih sposobnosti, ki se

razvijejo zgodaj v ontogeniji in nam omogočajo sodelovanje in prenos znanja znotraj

kulturnih skupin.

Po kulturno-inteligenčni hipotezi je za kognicijo pomemben ontogenetski razvoj

organizma oz. osebka. Tako so Herrmann in sodelavci (2007) pripravili vedenjski

primerjalni preizkus med orangutani, šimpanzi in otroci (starimi dve leti in pol).

Želeli so spoznati značilnosti človeške kognicije v nasprotju z ostalimi primati, ki se

že kažejo v zgodnjem razvoju. Tako so neposredno primerjali kulturno- in splošno-

inteligenčno hipotezo.

Razvili so niz testov, s katerimi so primerjali fizično3 in družbeno kognicijo. Naloge

iz fizične kognicije so preverjale sposobnost razumevanja vzročnosti, prepoznavanja

količine in prostorske kognicije. Pri nalogah iz socialne kognicije pa so preverjali

sposobnosti socialnega učenja, komunikacije in teorije uma. Izkazalo se je, da so

otroci pri dveh letih in pol v domeni fizične kognicije izenačeni s šimpanzi in

                                                                                                               3  Fizična kognicija prevod iz angleške besede physical cognition; gre za preverjanje sposobnosti razumevanja vzročno-posledičnih fizikalnih pojavov v okolju, v ta sklop nekateri avtorji uvrščajo tudi prostorsko kognicijo  

  10

orangutani. Pri socialni kogniciji so otroci izkazovali bolj razvite socialne veščine kot

ostali primati. Potemtakem se od primatov med ontogenetskim razvojem razlikujemo

v delovanju znotraj skupine in pri socialni kogniciji. Naša splošna inteligenca pa se v

razvoju na razlikuje dosti od ostalih primatov, s čimer so s tem testom zavrnili

splošno inteligenčno hipotezo in nakazali, da je za človeško kognicijo res pomembno

socialno okolje.

Poleg fizičnih lastnosti, ki sem jih omenila na začetku poglavja o človeški naravni

evoluciji, nas od človeka podobnih opic ločujejo tudi specifične značilnosti našega

družbeno-socialnega življenja. To so: sodelovanje, učenje in prenašanja znanja s

človeka na človeka z uporabo komunikacije v obliki človeškega jezika (Moll in

Tomasello, 2007). Kot že opisano, so slednje empirično pokazali nemški raziskovalci

(Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007).

Tomasello in kolegi (2012) so za razlago razvoja sodelovanja predstavili soodvisno

hipotezo, v kateri povezujejo sodelovanje manjših skupin za usklajevanje

kompleksnejših kognitivnih problemov, na primer skupinskega lova, s sodelovanjem

na ravni cele skupnosti, saj je morala celotna skupnost delovati tako, da so lahko

posamezniki delovali neodvisno, ampak složno, tako da so lahko uspešno

premagovali druge skupnosti, kar je vodilo v nastanek konvencij, norm in institucij.

Gre za kulturno selekcijo skupine. Tezo zagovarjajo na podlagi primerjalnih raziskav

človeške kognicije in motivacije pri ljudeh in človeku podobnih opicah4 (apes) ter na

podlagi raziskav z otroci, kjer se je izkazalo, da otroci sodelujejo veliko bolj kot se to

zgodi pri človeku podobnih opicah.

Vseeno ima ta teorija pomanjkljivosti. Glavna je v trditvi, da so skupnosti ljudi v

preteklosti tekmovale med seboj. Antropologa Fry in Söderberg (2013) sta na primer

preučila etnografske zapise o smrtonosni agresiji pri premičnih lovsko-nabiralskih

skupinah. Uporabila sta podatke o enaindvajsetih različnih lovsko-nabiralskih

skupinah ljudi (»nomadic foragers«, »mobile forager band societies« – MFBS) iz

obdobja zadnjih dveh stoletij. Raziskovalca sta ločila nasilje med pripadniki iste

skupine, ki so v teh primerih tudi sorodstveno povezani (ne gre nujno za krvno

sorodstvo), in med pripadniki različnih skupin.

                                                                                                               4 Človeku podobne opice so orangutani, šimpanzi, gorile in bonobi.

  11

V treh skupinah obravnavanih ljudstev ubojev ni bilo. V desetih primerih so se zgodili

posamezni primeri ubojev, ko je en človek ubil drugega. Samo v šestih skupinah so

odkrili podatke o uboju, pri katerem sta sodelovala vsaj dva človeka, žrtvi pa sta bili

tudi vsaj dve. Če trdimo, da je prišlo do sodelovanja na ravni skupnosti, zaradi

tekmovanja z drugimi skupnostmi, lahko pričakujemo tudi nasilje med temi

skupnostmi, a tega ni bilo (Fry in Söderberg, 2013: 271-272). Tomasello in sodelavci

(2012) so sicer izpostavili znotrajskupnostni čut za solidarnost in egalitarnost, do

katerega pride pri lovsko-nabiralskih skupnostih. Kasneje naj bi se te manjše skupine

povezovale z večjimi skupnostmi, kjer so se ustvarile neke norme in institucije, kar je

vodilo v tekmovalnost z drugimi skupnostmi. A vseeno skupine ljudi same po sebi

niso tekmovalne: tekmovalnost se pojavi, ko se ustvarijo norme in kulturne prakse, ki

v nekatere družbe uvedejo samo tekmovalnost (Tomasello, Melis, Tennie, Wyman in

Herrmann, 2012: 682).

Nobena izmed doslej predstavljenih hipotez ni razložila, kako je kaj nastalo in zakaj.

V nadaljevanju se bom zato usmerila v predstavitev kognitivne niše in na podlagi

uporabe tega termina razložila nastanek človeške kognicije. Ta model bom uporabila

tudi pri razlagi nastanka številske kognicije.

Socio-kognitivna niša 2.2

Različni raziskovalci razlagajo nastanek človeške kognicije z nastankom posebne

niše. V biologiji poznamo ekološke niše ali specifična mesta organizma v okolju, ki

vključuje njegov habitat in odnose z drugimi organizmi ter z njihovim živim in

neživim okoljem (Štrus, Zrimec in Polak, 2001: 77). Ekološko nišo organizma

določajo vrste hrane, plenilci, toleranca do temperature in drugi okoljski dejavniki

(Dictionary of Biology, 2004: 206). Teorija oblikovanja ali konstrukcije niše izvira iz

evolucijske biologije. Poudarek te teorije je, da imajo organizmi zmožnost

spreminjanja svojega okolja, z čimer vplivajo na lastno evolucijo in na spreminjanje

ostalih vrst v enakem okolju. Glavna lastnost tovrstnega oblikovanja niše so

spremembe, ki jih vzbudi določen organizem, s čemer spremeni selekcijske pritiske

okolja (Odling-Smee, Laland in Feldman navedeni v Kendal, Tehrani in Odling-

Smee, 2011).

Nasprotno govori standardna evolucijska teorija o tem, da spreminjanje oz. evolucijo

organizma oblikuje naravna selekcija in s tem sledi tudi oblikovanje niše. Do genetske

  12

raznolikosti pride zaradi naravne selekcije na podlagi preživetja in uspešnega

razmnoževanja. Selektivna okolja pa določajo modifikacije organizmov, ki oblikujejo

nišo.

Pri teoriji oblikovanja niše prepoznavamo naravno selekcijo in konstrukcijo niše kot

medsebojni vzročni proces v evoluciji (Laland in Sterelny, 2006). Ob tem razumemo

adaptacijo organizma kot produkt obeh procesov; procesa naravne selekcije in

oblikovanja niše torej ne ločujemo. S teorijo oblikovanja niše, kot jo predlagajo

Odling-Smee in kolegi (2003), usmerimo pozornost iz interakcije med organizmom in

lokalno ekologijo na fenogenotipe (hkratni produkt genov, struktur in vedenja) in na

oblikovanje ekosistema (organizmi oblikujejo in jih tudi oblikuje njihovo okolje in

okolja ostalih organizmov). Pri tem, kot pravi Fuentes (2013: 50), prihaja do

ekološkega prenosa strukturnih in družbenih kontekstov z generacije na generacijo,

kar postane glavni steber oblikovanja niše, kar upošteva tudi spremenjene selekcijske

pritiske na kasnejše populacije na istih lokacijah.

Oblikovanje niše torej vključuje sestavljanje in razstavljanje niš z organizmi in

sinergične interakcije med organizmi in okoljem. Kendal in kolegi (2011) opisujejo

teorijo oblikovanja niše kot:

»…endogeni vzročni proces v evoluciji, recipročen (medsebojen), z vzročnim

procesom naravne selekcije. Deluje tako, da dodaja ekološko dedovanje oz. prenos, ki

je sestavljen iz dedovanja na podlagi pritiskov naravne selekcije, ki so pred tem

spremenjeni zaradi oblikovanja niše, ter genetskega dedovanja v evoluciji. Oblikovanje

človeške niše spremeni selekcijske pritiske v okolju tako da vpliva tako na človeško

evolucijo, kot tudi na spreminjanje drugih vrst.« (Kendal, Tehrani in Odling-Smee,

2011: 366)

Na primeru človeka sta podobno teorijo že prej predstavila Tooby in DeVore (1987)

ter jo poimenovala »kognitivna niša« (Boyd, Richerson in Henrich, 2011; Pinker,

2010). Kasnejši avtorji pa uporabljajo termine »človeška niša« (Kendal, Tehrani in

Odling Smee 2011), »kulturna niša« (Boyd, Richerson in Henrich, 2011) ali

»človeška socio-kognitivna niša« (Whiten in Erdal, 2012). Vse izhajajo iz teorije

oblikovanja niše, ki sem jo že opisala in je drugačna od standardne evolucijske teorije.

Tobby in DeVore (1987) sta trdila, da ljudje izkoriščamo kognitivno nišo sveta in da

»leži temelj naše zoološke različnosti v zmožnosti za konceptualno abstrahiranje

situacije v model, ki prikaže, katere manipulacije so nujne za dosego bližnjih ciljev,

  13

kar sovpada z zmogljivostjo vrste« (Tooby in Devore citirana v Whiten in Erdal,

2012: 2120). Tobby in DeVore se v svoji analizi nista dotaknila socialnega elementa,

ki tvori človeško družbo.

Pinker (2010) opisuje kognitivno nišo kot

»…podaljšek ekološke niše, na podlagi zamisli, da v vsakem ekosistemu obstaja

zmožnost organizma, da prevzame obrambo drugega organizma na podlagi vzročno-

posledičnega razumevanja in skupne akcije – razvoja informacijskega sklepa – ne pa s

fizičnimi in kemijskimi značilnostmi, tako da pride do uporabljanja virov drugih

organizmov v nasprotju z njihovimi adaptacijami, da zaščitijo te vire. Ti prevzemi se

odvijajo s pomočjo mentalnih modelov sveta, ki jih vodijo intuitivne zmožnosti fizike,

biologije in psihologije, tudi psihologije živali. To omogoča ljudem razvoj orodij, pasti

in orožij, pridobitve strupov in zdravilnih učinkovin iz ostalih živali ter rastlin in

organiziranje koordiniranih dejanj, kot na primer razširitve po večjem območju, kar

deluje kot nekakšen superorganizem.« (Pinker 2010: 1-2)

Ameriški evolucijski psiholog na podlagi koncepta kognitivne niše razlaga tri

človeške značilnosti: razvoj in akumulacija znanja – vedeti, kako – sodelovanje med

genetskimi nesorodniki in jezik, ki uporablja slovnico (Pinker, 2010).

Pinker (2010) postavlja v ospredje človeka, ki mu je omogočeno razumevanje

vzročno-posledičnih povezav v okolju. Te zmožnosti spreminjajo dodatne evolucijske

inovacije, zmožnost medsebojnega učenja, ki zmanjšuje stroške pri pridobivanju

znanja, nujnega za lokalne adaptacije. Že v poglavju o človeški naravni evoluciji sem

prikazala razliko med ostalimi primati in človekom: povprečen človek deluje kot

pametnejši od povprečnega šimpanza, vsaj v domenah načrtovanja, teorije uma in

sklepanja.

Boyd, Richerson in Henrich (2011) opozarjajo, da to ni dovolj. Hipoteza kognitivne

niše, kot jo zagovarjajo Tooby, Cosmides in Pinker, po njegovem mnenju precenjuje

individualne kognitivne sposobnosti enega človeka, ki omogočajo osebku uspeh v

raznolikem okolju, predvsem pa ne razume ali upošteva pomena kulture za človekov

prilagoditveni uspeh. Tako Boyd, Richardson in Henrich trdijo, da je naša edinstveno

oblikovana sposobnost učenja od ostalih članov skupin najbolj pomembna za človeški

ekološki uspeh. Ta sposobnost omogoča ljudem, da postopno, skozi generacije

akumuliramo informacije in razvijamo boljša orodja, prepričanja in prakse, ki jih en

sam individuum nikoli ne bi razvil. Tako zagovarjajo koncept kulturne niše, katere

  14

izkoriščanje je imelo velik vpliv na potek človeške evolucije (Boyd, Richardson in

Henrich, 2011: 2).

Kognitivna niša se oblikuje po korakih na podlagi sodelovanja, sporazumevanja in

obvladovanja veščin, kar spreminja tako socialno kot naravno okolje. Oblikovanje

niše je ustvarilo selekcijski pritisk na prednike ljudi. Značilnosti ljudi, kot so grajenje

na predhodnjem znanju in s tem povezan razvoj tehnologije, človeško

sporazumevanje ter sodelovanje med nesorodniki, so pri človeški vrsti močno razvite,

kar je pričakovano, saj med razvojem teh lastnosti prihaja do vplivanja ene na drugo

oz. do povratnih zank (Pinker, 2010; Kendal, Tehrani in Odling-Smee, 2011).

Whiten in Erdal (2012), Kendal (2011) in drugi raziskovalci svoj pogled še bolj

usmerjajo k socio-kognitivni niši. Poleg jezika Whiten in Erdal (2012) omenjata še

pomembnost sodelovanja, egalitarnosti, teorije uma in pojava kumulativne kulture.

Tako pišeta, da so pojavne oblike spreminjajoče se socio-kognitivne niše

konceptualne abstrakcije, orodja in drugi artefakti, ki so se ohranili in jih sedaj

odkrivajo arheologi, ter sposobnost načrtovanja, ki je omogočila izdelavo

kompleksnejših orodij, pasti, sledenja plenu in analizo lova (Whiten in Erdal, 2012).

To so konceptualne abstrakcije, o katerih sta govorila že Toobey in DeVore (1987).

Whiten in Erdal (2012) trdita, da moramo v socialno-kognitivno nišo nujno vključiti

tudi elemente družbe. Kot glavne dele izpostavita sodelovanje, egalitarnost, teorijo

uma, jezik in kulturo. Te dele so določili na podlagi primerjave etnografij 24 različnih

lovsko-nabiralskih skupnosti. Avtorja opozarjata, da posamezna skupnost ni dober

model za razumevanje oblik organiziranja prednikov, a če primerjamo opazovanja več

skupin, lahko izluščimo glavne prilagoditve na tovrsten način življenja. Pri

primerjanju sodelovanja med skupnostmi sta ugotovila, da prihaja do delitve dela med

lovci oz. lovkami in nabiralci oz. nabiralkami, pri čemer moški ponavadi lovijo, a tudi

nabirajo, in ženske nabirajo. Skupine se ločujejo in gredo vsaka v svojo smer, a vedno

prinašajo ulov oz. nabrano nazaj do glavnega središča skupnosti, kjer si pravično

razdelijo hrano. Posebne socio-kognitivne zmožnosti ljudem omogočajo razdelitev v

različne skupine in zdelitev dela ter tudi razumevanje, da si bodo pridobljeno hrano

kasneje razdelili. Razdelitev v skupine in pravično deljenje hrane nas ločuje od ostalih

primatov. Poleg tega pri ljudeh prihaja tudi do deljenja dela med samim lovom in

nabiranjem (Whiten in Erdal, 2012: 2121).

  15

Pri Sanih poznamo posebne pogovore o načrtih lova znotraj skupine, preden gredo na

lov. Ko se približujejo plenu, se sporazumevajo z znakovnim jezikom, koordinirano

iščejo, po uspešnem lovu pa naredijo tudi analizo. Manj je znanega o nabiranju,

vsekakor pa pride do delitve dela in usklajevanja pri iskanju. Poleg sodelovanja pri

pridobivanju hrane prihaja tudi do vzajemne pomoči z varstvom otrok in nadzorom

vasi (Whiten in Erdal, 2012).

Naslednja pomembna stvar je egalitarnost ali enakost znotraj skupine. Erdal, Whiten

in kolegi (1994, 1996) poročajo, da je pri skoraj vseh štiriindvajsetih preučenih

skupnosti ljudi prišlo do enakopravne delitve plena glede na potrebe in ne glede na to,

kako močan je bil lovec oz. v kakšnem sorodstvu so si bili. Ob primerjanju stopnje

sodelovanja in egalitarnosti pri šimpanzih in ljudeh ugotovimo, da smo si zelo

različni. Pri šimpanzih se pojavlja hierarhična ureditev in manj sodelovanja ter

enakosti (Whiten in Erdal, 2012). Raziskovalca tako trdita, da se je verjetno pri naših

prednikih pojavilo sodelovanje in egalitarnost, kar je vodilo do razvoja skupin, ki si

delijo delo in si pravično razdeljujejo hrano, kot se to dogaja pri lovsko-nabiralskih

skupnostih. Ko je za pridobivanje hrane postal lov vedno bolj pomemben, sta tudi

sodelovanje in deljenje plena postala bolj prisotna. Pri tem je prišlo tudi do evolucije

velikosti možganov in do razvoja socialne inteligence.

Whiten in Erdal (2012) trdita, da je to kasneje pri prvih homininih5 vodilo do nastopa

uspešnejših vodij, ki so oblikovali koalicije, ki pa so vključevale tudi ostale kot nujne

člene trajnejših koalicij. Vse to je ustvarjalo medsebojne selekcijske pritiske, ki so

vodili do nastanka makiavelijskih socialnih veščin pri tistih, ki so želeli vladati, vse

do nastopa tistih, ki so stremeli k onemogočanju pojava dominance znotraj skupine,

pri čemer nastane egalitarna ali enakovredna družba, saj preprosto ni uspešno, če želi

nek osebek nadvladati nad ostalimi (Whiten in Erdal, 2012). A, če se spomnimo

Vigotskijeve inteligenčne hipoteze, lahko v njenem okviru najdemo nekaj vzrokov za

razvoj sodelovanja, nekateri izmed njih so na primer že omenjeni skupni ali deljeni

nameni znotraj skupine ljudi (Tomasello, Carpenter, Call, Behne in Moll, 2005) in

jezik (Pinker, 2010: 4). Sodelovanje in egalitarnost sta zapletena pojava in ju po

                                                                                                               5  Hominini – skupina primatov, ki sodi v skupino hominidov, ki vključujejo orangutane, gorile, šimpanze in ljudi. Lastnosti homininov so: dvonožna hoja, reduzirano zobovje in večja velikost možganov. Trenutno živeči predstavnik homininov je človek. Vir: http://education.nationalgeographic.com/education/media/hominin-history/?ar_a=1; dostopno: 15. 7. 2014  

  16

mojem mnenju ne moremo razložiti zgolj s preprostim mehanizmom, kot ga

predlagata Whiten in Erdal (2012), vseeno pa poudarjata in povezujeta več

komponent razvoja človeške kognicije. Tako sodelovanje in egalitarnost krepita drug

drugega, saj so ljudje bolj pripravljeni sodelovati pri pridobivanju virov, če vedo, da

si jih bodo kasneje pravično razdelili.

Naslednja točka, kjer se ustavita Whiten in Erdal, je teorija uma, ki ji sledi jezik. Jezik

je izpostavljal tudi Pinker (2010), pri čemer je opozarjal na medsebojno povezanost

znanja veščin in prenosa znanja. Pinker pravi, da pri učenju veščine, ki nam pomaga

preživeti, to informacijo shranimo v svoje možgane. Zatem sledi prenos informacije v

druge možgane, kar naredimo z jezikom. Jezik je torej sredstvo prenosa znanja v

lastne in druge možgane. Jezik tako zmanjšuje stroške učenja nove veščine in poveča

porast znanja. To znanje lahko uporabimo za izkoriščanje okolja in ga razširjamo med

sorodstvom in ostalimi posamezniki s katerimi sodelujemo (Pinker, 2010: 4).

Fuentes (2013: 52) piše, da pride do prenosa znanja tudi z vedenjem. Do pridobivanja

evolucijsko pomembnih vedenjskih vzorcev lahko pride z družbenim učenjem. Prenos

znanja se tako zgodi brez vplivanja na genetske sisteme, ki so tarča naravne selekcije.

Simbolni prenos znanja se lahko zgodi s človeškim jezikom in z zmožnostjo prenosa

informacije, ki je lahko časovno in prostorsko kompleksna. Whiten in Erdal (2012)

sta se pri analizi teh procesov osredotočila predvsem na sporazumevanje primatov.

Slednji največ informacij sporočajo ob nevarnosti plenilcev in ko so samice godne za

parjenje. Poleg vokalne komunikacije uporabljajo tudi drugo znakovno komunikacijo,

predvsem z gestami.

Komunikacija in jezik sta tesno povezana s socialnim učenjem, ta pa s kulturo.

Kultura podpira jezik s procesom privzemanja jezika, ob tem pa jezik omogoča

prenos konceptov, kot so želje, misli in prepričanja. Procesi socialnega učenja

podpirajo kulturne zmožnosti, te pa so povezane tako z jezikom kot tudi s teorijo uma.

Sodelovanje in egalitarnost sta povezana tudi s kulturo; oba omogočata souporabo in

razširjanje informacij, kar omogoča prenos kulture, skupno rabo izumov in novitet ter

s tem skupno kulturno evolucijo. Kultura prispeva tudi k tehnikam, ki omogočajo

sodelovanje in ideologijo splošnega altruizma, ki podpira egalitarnost. Jezik je ob tem

tudi pomemben za medosebno koordinacijo in recipročne dogovore o porokah

(Whiten in Erdal, 2012: 2126).

  17

Zagovorniki socio-kognitivne niše imenujejo te povezave »pozitivne povratne zanke«,

ki vodijo tudi do vzročnih povezav, s katerimi je mogoče spremljati, ali vsi izmed

naštetih socialnih vidikov kognicije omogočajo in podpirajo druge v vsakodnevnem

življenju lovsko-nabiralskih skupnosti (Whiten in Erdal, 2012).

Za ustvarjanje človeške kulture in kognicije lahko uporabljamo koncept socio-

kognitivne niše. V ta model moramo vključiti tudi procese prenosa znanja oz.

dedovanja praks, ki so se ustvarile v določeni skupnosti ljudi.

Odling-Smee (2007) predlaga preprost sistem ekološkega dedovanja, ki vključuje

informacije in znanja ter fizične materiale in vire energije. Pri tem lahko posameznik

ali posameznica podeduje socialno in fizično nišo, ki vključujeta kulturni prenos

znanja in vedenja, ter tudi materialno kulturo, s tem pa dobi s kulturo spremenjene

vire informacij in kulturno spremenjene fizične vire v okolju, v katerem se razvija.

Kendal in drugi (2011) so se natančneje posvetili tudi socialnemu prenosu znanja in

veščin (know-how). Martin in Bateson sta omenjala, da sta za prenos znanja

pomembni tudi igra in učenje (navajam po Kendal, Tehrani in Odling-Smee, 2011).

Človeška evolucija je zaenkrat edina, ki akumulira zmožnosti kulture in ustvarjanja

prilagodljive kulturne niše, ki utrjuje in povečuje te zmožnosti (Laland, Odling-Smee

in Myles, 2010; Smith, 2007; Kendal, Tehrani in Odling-Smee, 2011). Zmožnosti

družbene, tehnične in kulturne inteligence, kot sta na primer jezik in sodelovanje, so

koevoluirale s kumulativno kulturno evolucijo tehnologij in socialnih dogovorov, ki

jih te zmožnosti omogočajo (Tomasello, Carpenter, Call, Behne in Moll, 2005;

Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007).

Tako sodelovanje kot egalitarnost sta zelo pomembni pri razlagi, zakaj ljudje tako

dobro prepoznavamo količine in smo na koncu uvedli tudi sistem štetja.

Kultura 2.3

Za ljudi je torej zelo pomembna socio-kulturna komponenta evolucije. Od ostalih

živali se razlikujemo v naši bistveno večji sposobnosti učenja, komuniciranja, bolj

natančne uporabe jezika, ki ima sintakso, in razumevanja umskega stanja ostalih ljudi.

Vse predstavljene zmožnosti so del definicije kulture, kot jo opredeljuje primatolog

McGrew, ki kulturo opredeli kot »način, kako nekaj počnemo« (2011: 49). Ta

opredelitev vključuje štiri komponente, in sicer: prvič, kulture se naučimo; drugič,

  18

naučimo se je v družbi; tretjič, je normativna; in četrtič, je kolektivna oz. skupna.

Tovrstna definicija kulture ustreza tudi kulturam večine primatov in nekaterih drugih

živali: torej imajo tudi slednje kulturo. Zato nekateri raziskovalci (Tomasello,

Carpenter, Call, Behne in Moll, 2005; Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in

Tomasello, 2007; Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012; Whiten, 2012)

poudarjajo pomen akumulacije znanja znotraj človeških skupnosti in uporabljajo

pojem »kumulativna kultura«.

Vseeno nam raziskovalci s področja socialne oz. kulturne antropologije ponujajo

drugačne definicije človeške kulture. Monaghan in Just tako v Zelo kratkem uvodu v

socialno in kulturno antropologijo najprej poudarita, da »verjetno obstaja toliko teorij

kulture, kolikor je antropologov« (2008: 44). Večina pa se verjetno strinja, »da ima

kultura nekaj opraviti s tistimi vidiki človeškega razmišljanja in dejavnosti, ki se jih

naučimo kot člani družbe« (Monaghan in Just, 2008: 44). Med prvimi antropološkimi

definicijami kulture se je leta 1871 pojavila definicija Edwarda B. Tylorja, ki pravi:

»Kultura ali civilizacija v širšem etnografskem smislu je tista kompleksna celota, ki

vključuje znanje, prepričanja, umetnost, moralo, pravo, običaje ter vse druge

sposobnosti in navade, ki jih človek pridobi kot član družbe« (povzeto po Monaghan

in Just, 2008: 45).

Franz Boas je kulturo razumel kot zajem vseh manifestacij družbenega vedenja

skupnosti, reakcije posameznika, na katerega vplivajo navadne skupnosti, v katerih

živi, in izdelke človeških dejavnosti, ki jih te navade določajo (povzeto po Monaghan

in Just, 2008: 46).

Tylor in Boas sta se razlikovala v tem, da je prvi razumel kulturo kot skupek

človeških dosežkov, drugi pa je opisoval kulturna očala, s katerimi dojemamo svet

okoli sebe in si razlagamo pomen družabnih življenj ter si osmišljamo svoja dejanja

(po Monaghan in Just, 2008: 45-47).

Leta 1952 je izšla knjiga Kroeberja in Kluckhohna Kultura: Kritičen pregled

konceptov in definicij (Culture: A Critical Review of Concepts and Definitions), kjer

sta avtorja zbrala kar 162 različnih definicij kulture in jih uvrstila v različne razrede.

Na koncu sta razvila svojo teorijo, ki pravi:

»Kulturo sestavljajo vzorci, eksplicitni in implicitni, pridobljeni iz in za vedenja ter se

prenašajo s simboli; (kultura) tvori značilne dosežke človeških skupin, in vključuje

  19

njihovo utelešenje v artefaktih; glavno jedro kulture je sestavljeno iz tradicionalnih

(npr. zgodovinsko proizvedenih in izbranih) idej in še posebej njihovih vrednosti in

vrednot; kulturne sisteme lahko na eni strani razumemo kot proizvode dejanj in na

drugi strani kot elemente, ki pogojujejo nadaljnja dejanja.« (Kroeber in Kluckhohn,

1952: 181)

Kasneje je Claude Lévi-Strauss, ki je utemeljil strukturalistično antropologijo, trdil,

da so človeške klasifikacije univerzalne (1983). Kulturo je opredelil kot

»…niti naravno niti umetno. Ne izvira niti iz genetike niti iz razuma, kajti sestavljajo jo

pravila vedenja, ki niso bila ustvarjena in katerih funkcije ljudje, ki ravnajo v skladu z

njimi, v splošnem ne razumejo. Nekatera pravila so ostanki tradicij, nastalih v različnih

vrstah družbene strukture, skozi katero [...] je šla vsaka skupina ljudi. Ostala pravila so

bila zavestno sprejeta ali spremenjena zaradi specifičnih ciljev. Vendar ni nobenega

dvoma, da v primerjavi s čutili, ki smo jih podedovali od svojega genotipa, in pravili, ki

so nastala na podlagi razuma, množica nezavednih pravil ostaja pomembnejša in

učinkovitejša. Kajti razum sam [...] je proizvod in ne vzrok kulturne evolucije.«

(Povzeto po Monaghan in Just, 2008: 50)

Kot vidimo, je pojem kulture zapleten in ni jasno definiran. Po eni strani, če vzamemo

definicijo, ki nam jo ponujajo socialni antropologi, živali nimajo kulture, vsaj ne

takšne kot ljudje. Na drugi strani primatologi in raziskovalci živalskega vedenja iščejo

vzorce kulture med različnimi živalmi. Zato so v evolucijski antropologiji razvili

termin kumulativne kulture.

Človeška kumulativna kultura predstavlja znano sposobnost, da postopoma

akumuliramo znanje (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012). Na primer:

skozi nekaj zaporednih generacij med šimpanzi ostajajo njihova vedenja relativno

konstantna. Na drugi strani pa se človeško vedenje in človeške navade spreminjajo

veliko hitreje in se obenem tudi hitro širijo znotraj skupin, kar nam omogoča

ustvarjanje sofisticiranih kulturnih artefaktov in z njimi povezanih vedenj. Tako

Richerson in Boyd (2005) podata definicijo:

»Kultura je informacija6, ki ima vpliv na vedenje pozameznika ali posameznice, in jo

pridobimo preko ostalih članov ali članic določene vrste z učenjem, oponašanjem in

preko drugih oblik družbenega prenosa vedenja.« (Richerson in Boyd, 2005: 5)

                                                                                                               6  »Informacija je kakršnokoli duševno stanje, zavestno ali ne, ki je pridobljeno in spremenjeno preko družbenega učenja, in vpliva na vedenje.« (Richerson in Boyd, 2005: 5)  

  20

V nekem času pride do akumulacije informacij, znanja in veščin, kar lahko opišemo

tudi s pojmom »kumulativna kultura«, ki ga bom opisala v nadaljevanju.

Kumulativna kultura 2.4

Človeka od drugih živali ločuje prav specifičen način akumulacije znanja in veščin ali

nekaj, kar evolucijski antropologi imenujejo »kumulativna kultura« (cumulative

culture) (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012) in s tem tudi njegovo

nadgradnjo, kar je vodilo tudi do razvoja različnih tehnologij in orodij, ki jih poznamo

samo ljudje in ne tudi ostale živali. Ekološki in demografski uspeh človeške vrste je v

veliki meri zasluga naše zmožnosti akumulacije znanj in veščin.

Raziskovalci (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012) so tako testirali idejo

kumulativne kulture s posebnim testom, pri katerem so uporabili škatlo sestavljanko

(puzzlebox), ki so jo razreševali šimpanzi, kapucinke in otroci.

Naloga je imela tri težavnostne stopnje, ko so preiskovanci uspešno razrešili

posamezno stopnjo, so dobili nagrado in lahko nadaljevali z naslednjo stopnjo. Pri

prvi stopnji so morali premakniti vratca na škatli in so prišli do prve nagrade. Če so

pritisnili dva gumba, so lahko premaknili vratca, kjer se je skrivala druga nagrada. Ko

so to uspešno zaključili, so prišli do tretje stopnje, pri kateri so morali zavrteti ročico,

če so želeli odpreti vratca. Nagrade so se stopnjevale, če so uspešno rešili vse tri

stopnje, so dobili tri nagrade. Nagrada za tretjo stopnjo pa je bila najboljša. Pri

šimpanzih in kapucinkah so bile nagrade: korenje, jabolko in grozdje. Pri otrocih pa

nalepke, za prvo stopnjo manjše in za zadnjo stopnjo večje ter bolj privlačne.

Nalogo so reševali v parih oz. skupinah, saj sta »škatlo sestavljanko« lahko hkrati

reševala dva preiskovanca. Pri čemer so lahko spremljali, če prihaja do prenosa

znanja iz enega preiskovanca na drugega. V določeni fazi raziskave so pri šimpanzih

uvedli pomoč. To je bil »učitelj«, pripadnik enake vrste, ki je bil naučen in najbolj

vešč reševanja naloge oz. sestavljanke (puzzlebox).

Rezultati so pokazali, da so bili človeški otroci veliko bolj uspešni pri reševanju težjih

nalog oz. pri odkrivanju rešitev. Le desetina šimpanzov je uspešno zaključila drugo

stopnjo in prišla do jabolka, samo eden je zaključil tudi tretjo stopnjo in za nagrado

prejel grozdje. Za reševanje naloge so potrebovali več kot 30 ur. Dvajstetina

kapucink, ali 5 odstotkov, je prišla do jabolka, v 53 urah. Otroci so nalogo rešili v treh

  21

urah, pri čemer jih je več kot polovica uspešno zaključila drugo stopnjo, malo manj

kot polovica pa tudi tretjo stopnjo.

Poleg tega se je med sovrstniki oz. sovrstnicami pri otrocih znanje uspešneje

prenašalo. Pri tem ni bilo ključnega pomena, ali se je znanje prenašalo neverbalno, s

posnemanjem oz. z imitacijo ali verbalno z jezikovnimi navodili.

»Trditev, da so sociokognitivni procesi [učenje preko verbalnih navodil, imitacija in

prosocialnost] napram ostalim vplivom, neposredno odgovorni za pojav vzorca

kumulativnega kulturnega učenja, ki ga opazimo pri otrocih, je podprta s pozitivnim

odnosom, ki smo ga odkrili med doseženo stopnjo in ravnjo učenja, učenja z

opazovanjem in uporabo verbalnih navodil ter prosocialnostjo.« (Dean, Kendal,

Schapiro, Thierry in Laland, 2012: 1117)

To sposobnost so raziskovalci v razlagi poskusa povezovali z več socio-kognitivnimi

procesi, kot so: učenje z uporabo verbalnih navodil, imitacija in prosocialnost7.

Potrebno je omeniti, da imajo sposobnost večine omenjenih procesov (razen verbalne)

tudi živali, le da se pri njih pojavlja v manjšem obsegu. Tako so Dean in kolegi

zaključili:

»Najbolj verjetna razlaga je, da so deli človeške družbene ali socialne kognicije

neposredno odgovorni za zmožnost kumulativne kulture.« (Dean, Kendal, Schapiro,

Thierry in Laland, 2012: 1117)

Rezultati te raziskave kažejo na pomembnost učenja, komunikacije, učenja z

opazovanjem in prosocialnosti pri razvoju človeškega učenja kulture. Z raziskavo so

identificirali procese, ki jih lahko zasledimo pri prenosu znanja v človeških družbah, a

vseeno trdijo, da je bilo mogoče, da je med podobnimi procesi pri prednikih potekala

selekcija. Ta je vodila do pojava akumulacije znanja in nastanka kumulativne kulture,

ki omogoča kopičenje znanja in razvoj novih tehnologij, ali kot so zaključili Dean in

kolegi:

»Človeške kulturne tradicije akumulirajo drobne spremembe in izboljšave skozi čas,

tako ustvarijo tehnologijo in ostale kompleksne in raznolike kulturne dosežke, ki jih

drugje v naravi ne odkrijemo.« (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012:

1117)

                                                                                                               7 Prosocialno vedenje – vedenje s katerim pomagamo drugim ljudem in celotni družbi

  22

»Paket« sociokognitivnih zmožnosti, kot so učenje z verbalnimi navodili, imitacijo in

prosocialnostjo, ljudem omogočajo akumulacijo znanja. Ti socio-kognitivni procesi

so pomembni za prenos kulturnega znanja, ki lahko vodi do učinka »zobnikov«

(ratchet) (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012: 1117).

Učinek zobnikov je opisal Tomasello (1993), ki pravi, da je temeljna značilnost

človeških kulturnih procesov in praks, da so te kumulativne. Neka generacija razvije

novo vedenje ali orodje, naslednja generacija to znanje obnovi, lahko pa ga tudi

izboljša in tako naprej. Ta prenos znanja deluje podobno kot zobniki, saj se ne

izgublja, ampak lahko, po Tomasellovo, le napreduje. Ta proces se zanaša na

ustvarjalnost ljudi in na visoko stopnjo prenosa znanja skozi generacije (Tennie, Call

in Tomasello, 2009). Bolj pomembna kot sama ustvarjalnost ljudi je uspešen prenos

znanja, kjer se izraža učinek zobnika (Tomasello, Kruger in Ratner, 1993; Tennie,

Call in Tomasello, 2009).

Ob učinku zobnika moram omeniti tudi t. i. tasmanski učinek, po katerem je znano, da

se je že pridobljeno znanje ljudi na Tasmaniji postopoma izgubilo (Richerson, Boyd

in Henrich, 2003: 381). Henrich (2004) je v analizi tasmanskega učinka ugotovil, da

je prišlo do izgube znanja zaradi nepopolnega prenosa pri socialnem učenju.

Tasmanci so, ko so jih odkrili Evropejci, uporabljali bolj preprosta orodja, kot so jih

že poznali v poznem pleistocenu (16 do 11 tisoč let pred našim štetjem). Arheološki

dokazi kažejo, da je prišlo do postopne izgube znanja (Richerson, Boyd in Henrich,

2003: 380-381), do katere je vodilo majhno število prebivalcev. To pomeni, da je za

prenos oz. ohranitev kompleksnega znanja, kot so ga imele v pleistocenu lovsko-

nabiralske skupnosti, potrebno zagotoviti dovolj veliko skupino, med katero lahko

prihaja prosto do interakcij med ljudmi, tako da se veščine lahko prenašajo s

selektivno imitacijo (Richerson, Boyd in Henrich, 2003: 381). Tako Tennie, Call in

Tomasello (2009) pravijo, da učinek zobnika deluje samo ob pravih pogojih.

V nadaljevanju bom opisala pojav socio-kognitivne niše pri oblikovanju katere se

izkaže, da sam učinek zobnika ne zadošča za učinkovit prenos in akumulacijo znanja.

Poleg teh učinkov so namreč pomembne tudi imitacija (posnemanje), emulacija

(kopiranje) in sposobnost učenja ter poučevanja, kot so to pokazali z raziskavo

prenosa znanja in veščin preko generacij in kumulativne kulturne evolucije (Caldwell

in Millen, 2009).

  23

Duševne reprezentacije se pri človeku skozi čas spreminjajo in lahko postajajo bolj

kompleksne iz generacije v generacijo. To ljudem omogoča izdelavo kulturnih

artefaktov in drugih za človeško vrsto specifičnih oblik vedenja in znanja. Med ta

znanja sodi tudi artimetika.

Človeška kulturna evolucija 2.5

Za razvoj kompleksne človeške kognicije, kot jo poznamo danes, je zelo pomembna

tudi kulturna evolucija. Človeška kultura se ne razvija in napreduje na enak način, kot

se to dogaja v primeru naravne evolucije, ampak se veliko hitreje spreminja in

prilagaja.

V procesu kulturne evolucije se ljudje prilagajamo. Kulturna evolucija je neodvisna

od fiziognomije teles, ki jo ustvarjajo. To pomeni, da ko preučujemo kulturno

evolucijo, ne raziskujemo fosilnih ostankov okostij ljudi, pač pa artefakte, kot so

orodja, ostanki ognjišč, zidov ipd. (Marks, 2011: 175). Kultura tako obstaja izven

telesa oz. teles in se spreminja v svoji hitrosti, pri čemer opozarja Marks (2011: 175),

da kultura vpliva tudi na telo, saj se z njim identificiramo v socialnem krogu.

Pri tem je potrebno opozoriti, da kulturne evolucije ne moremo razumeti tako

preprosto kot lahko razumemo proces naravne selekcije na ravni genov pri naravni

evoluciji človeštva, saj gre za drugačen tip razvojnega procesa.

Bloch opisuje problem naravne evolucije v opisovanju usmerjenega napredka, čeprav

je to po njegovem napačno razlaganje evolucijske teorije, kajti oblikuje nas naključna

narava (2012: 26-27). Tovrstno razlaganje evolucije je po Blochovem mnenju

zanimivo tudi za kognitivne znanstvenike, ki so želeli na bolj preprost način razložiti

naravo človeškega napredka s pomočjo evolucijskih sprememb na ravni družbe

(2012: 27). Takšno razumevanje spreminjanja človeške družbe je temeljilo na

predvidevanju enovitega linearnega razvoja. Ta pogled so zagovarjali (Tomasello,

Kruger in Ratner, 1993; Tennie, Call in Tomasello, 2009) s človeškimi izumi, ki naj

bi sprožili učinek zobcev in vodili razvoj človeške družbe v smer tehnološkega

napredka. Problem tovrstnega pogleda je, da genetska lastnost, ki se prenaša med

organizmi, ni enaka človeškemu izumu, ki naj bi se prenašal po družbi.

Bloch trdi, da so antropološki evolucionisti s tem, ko so izume označili za naslednike

naravne evolucije, naredili glavno kategorično napako (2012: 31). Niso se zavedali

  24

pomembnosti oblike naših možganov, ki nam omogoča komunikacijo s pomočjo

človeškega jezika in s tem hiter prenos znanj in idej. Z oznako izumov kot

naslednikov naravne evolucije se je povezava naravne evolucije in kulturne človeške

zgodovine izgubila. Tudi ta pogled izpušča človeške lastnosti, ki jih opisujemo s

pojmom kumulativna kultura.

Raziskave (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012; Herrmann, Call,

Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007) kažejo na pomembnost učenja,

komunikacije, učenja z opazovanjem in prosocialnosti pri razvoju človeškega

kulturnega učenja. Bloch omenja tudi kompleksnost, fluidnost in nenapovedljivost, ki

onemogočajo preprostejše razlage razvoja kulture (2012: 34). Ravno ta kompleksnost

in nenapovedljivost vodita razvoj v oblikovanje raznolikih kultur.

V knjigi Štiri razsežnosti evolucije Eva Jablonka in Marion Lamb opredeljujeta

kulturno evolucijo kot »proces, pri katerem se v populaciji sčasoma spremenita

narava in pogostost družbeno prenosljivih vzorcev ali proizvodov vedenja« (2009:

172). Pri tem opisujeta primere, ki dokazujejo, da prihaja do družbeno naučenih in

podedovanih sprememb v vedenjskih vzorcih, veščinah in nagnjenjih, a večina

vedenjskih vzorcev je minljivih in se v populacijah ne ohranijo in tudi ne razširijo.

Vsake toliko časa se kakšen nov vzorec vedenja razširi z družbenim učenjem, tako da

pride do nastanka novih običajev in kulturnih sprememb (Jablonka in Lamb, 2009:

172). Kulturne spremembe lahko tudi tvorijo temelj, da se neko novo znanje prenese v

družbi. Ti procesi niso linearni, ampak zelo fluidni in vzporedni.

Nevroantropologija 2.6

Prenos znanja, veščin in vedenja lahko razložimo s pomočjo nevroantropologije, ki se

usmerja predvsem na pomen okolja, tako naravnega kot družbenega, in ontogenetski

razvoj organizmov pri razlagi razumevanja človeške vrste.

Raziskovalci, ki se ukvarjajo z nevroantropologijo (Downey in Lende, 2012), se

trudijo povezati nevroznanstvena odkritja z različnimi okolji, kjer ljudje živijo in

delujejo. Nevroantropologija tako ne povezuje živčnega sistema kot medija za prenos

kulturnega znanja, ampak se usmerja v odzive in adaptacije, ki nam jih omogoča

kompleksno živčevje, na družbeno, materialno in kognitivno okolje. Raziskuje torej,

kako socialni in kulturni procesi oblikujejo časovnico, izpostavitev in moč neke

  25

aktivnosti, pri čemer prihaja do koordinirane akcije možganov, ki se oblikuje skozi

kulturno dinamiko (Downey in Lende, 2012: 40).

Tovrsten pogled omogoča preusmeritev pozornosti na materialno okolje, tako naravno

kot umetno ustvarjeno, ki ponuja razvijajočemu se organizmu strukturo in

informacijo, ki je vključena v njegovo podedovano biološko zapuščino. Ta pogled

temelji tudi na razumevanju evolucijske časovnice in kulturne zgodovine na podlagi

ustvarjanja posebne kognitivno-kulturne družbene niše (Laland, Kendal in Brown,

2007). Živčevje ostalih živali se prav tako spreminja glede na okolje, a človeški

možgani imajo sposobnost projektiranja duševnih konstruktov na svet, s čemer okolje

preoblikujemo v socio-kognitivno nišo. Downey in Lende tako povzameta:

»Niša se oblikuje skozi družbene vezi; pride do akumulacije materialne kulture in

tehnologije, ob tem pa fizično okolje, rituali ter simbolni konstrukti oblikujejo

vedenje in ideje ter tako ustvarjajo ločnice in oblikujejo naše življenje.« (Downey in

Lende, 2012: 28)

Tudi Tim Ingold trdi naslednje:

»Specifični načini odzivanja, zaznavanja in vedenja, ki jih po navadi poimenujemo

kulturni, so združeni v ontogenetskem razvoju, v živčevje, muskulaturo in anatomijo

človeškega organizma; tako postanejo tudi enakovredni deli biologije. Kulturne razlike

tako postanejo tudi biološke.« (Ingold po Downey in Lende, 2012: 40)

Ob tem Ingold pojasnjuje, da

»nam razmislek skozi razvoj omogoča prepoznati, da nimamo opravka z ločenimi

sistemi, ampak z vzporednimi. Ne glede na biološki ali kulturni proces, je biološki

proces razvoja živega organizma v njegovem okolju proces, preko katerega je kulturno

znanje in veščine utelešeno.« (Ingold, 2007: 16)

Nevroantropologija tako zastopa mnenje, da nas biologija in kultura sočasno in skupaj

oblikujeta ter opredeljujeta. Podobno se izkaže tudi pri razvoju številske kognicije.

Jedro naloge govori o skupnem biološkem temelju številčnosti kot biološki

zmožnosti, ki omogoča kasnejši razvoj znanja o aritmetiki. Slednje se lahko razvije le

v procesu kulturne evolucije ob razvoju simbolne komunikacije. Tako področje

nevroantropologije omogoča povezavo nevroznanosti z raziskavami, ki primerjajo

aritmetiko med različnimi človeškimi skupnostmi. Kar vodi do bolj celostnega

razumevanja številčnosti, znanja o aritmetiki in človeške kompleksne kognicije.

  26

3 Števila, aritmetika in raziskave

Aritmetika 3.1

Matematika je zelo širok pojem, ki v sebi združuje aritmetiko, algebro,

trigonometrijo, geometrijo ipd. (Lakoff in Núñez, 2000: 47), zato se v nalogi

osredotočam na sposobnost zaznave kvantitete oz. številčnosti (zmožnost štetja) ter

zametke aritmetike. Prepoznavanje številčnosti se kontinuirano pojavlja pri različnih

živalih. Prepoznava diskretne količine je temelj za preprosto aritmetiko.

Osnova za aritmetično znanje združuje sposobnost zaznave približnega števila nekih

predmetov, zaznavanje oz. prepoznavanje preprostih odnosov med količinami,

zmožnost ocene številčnosti in sposobnosti preračunavanja in pomnjenja preprostih

zaporedij ali tabel (Lakoff in Núñez, 2000: 26). Najbolj temeljni značilnosti, ki

omogočata kasnejši razvoj znanja o aritmetiki sta zmožnost takojšnjega zaznavanja

majhnega števila predmetov in sposobnost izvajanja preprostih operacij prištevanja in

odštevanja majhnih števil (Lakoff in Núñez, 2000: 51). Obe opisani sposobnosti so

raziskovalci in raziskovalke prepoznali/e tako pri drugih živalih in pri malih otrocih

(Ward in Smuts, 2007; Feigenson, Dehaene in Spelke, 2004; Dehaene, 2011;

Feigenson, Carey in Hauser; 2002; Wynn, 1990, 1992).

Razvoj aritmetike, kot jo uporabljamo ljudje, se začne šele s simbolno komunikacijo.

Temeljne operacije človeške aritmetike so seštevanje, odštevanje, množenje in

deljenje. Za uporabo tovrstnih operacij smo ljudje izumili besede za števila in različne

načine štetja. Sedaj uporabljamo t. i. arabska števila, ki so jih izumili Hindujci in jih h

nam prenesli Arabci (Berlinghoff in Gouvea, 2002: 76). Natančne, a preproste

aritmetične operacije seštevanja, odštevanja, množenja in deljenja poznamo samo pri

človeku.

Za primerjavo zmožnosti in razvoja številčnosti in aritmetike sem se odločila, ker je

dovolj ozko področje kognitivnih zmožnosti. Poleg tega pa je na voljo že dovolj

drugih razdelanih raziskav povezave med naravno in kulturno evolucijo jezika (Fitch,

2010) in spomina (Bloch, 2012).

  27

Raziskave številske kognicije pri živalih 3.2

Raziskovalci, ki preučujejo živalsko kognicijo, izpostavljajo pomembnost »duševne

kontinuitete« (Shettleworth, 2010), ki naj bi vzporedno z razvojem drugih vrst živali

vodila med drugim tudi do nastanka človeka. Poleg ostalih sorodnih živali imamo

ljudje določene lastnosti in značilnosti, zaradi katerih smo edinstveni. Največ

skupnega imamo z bližnjimi vrstami, tj. z drugimi primati.

Vseeno pa lahko vidimo prisotnost štetja že pri žuželkah, čeprav bržkone ne gre za

pravo štetje in tudi ne za zaznavanje številčnosti, ampak za prilagoditev na okolje in

tehnike izogibanja plenilcem. Stephen Jay Gould je v eseju ‘O bambusih, škržatih in

Adamu Smithu’ (‘Of Bambus, Cicadas, and the Economy of Adam Smith’) (1977:

97) opisal nenavadno lastnost škržatov, ki se razmnožujejo le na vsakih 13 oz. 17 let.

Pred tem živijo nimfe8 pod zemljo in se hranijo. S. J. Gould je to nenavadno lastnost

razložil v povezavi med evolucijo in plenilci. Nekatere vrste skržatov so torej zgolj

zapolnile posebno 13- oz. 17-letno razmnoževalno nišo: ker se njihova cikličnost

ponavlja na praštevilo, je verjetnost, da bi se križale s drugimi živalmi, ki imajo po

navadi dve-, tri-, štiri- ali šestletne cikle, saj sta števili 13 in 17 deljivi le z ena in sami

s seboj, zelo nizka. Škržati, ki se pojavijo na intervale praštevil, se torej lažje izognejo

plenilcem, saj ni velike verjetnosti, da bi imeli s plenilci enake cikle. To razlago so

preverili tudi z računalniškim modelom, ki je potrdil hipotezo (Campos, de Oliveira,

Giro, in Galvão, 2004). Vseeno nekateri opozarjajo, da so bili pogoji, ko so škržati

razvili to prilagoditev, drugačni kot danes. Žuželke kot organizmi sicer bržkone ne

znajo šteti: praštevilčno ciklično pojavljanje so razvile kot evolucijsko strategijo.

Pri sesalcih in ptičih pa se pojavijo znaki zaznavanja količin in številčnosti. Raziskave

s ptiči, psi (Ward in Smuts, 2007), nekaterimi opicami in drugimi živalmi so

pokazale, da imajo živali sposobnost zaznave številčnosti (Feigenson, Dehaene in

Spelke, 2004; Dehaene, 2011). V tem poglavju se bom posvetila raziskavam,

opravljenim na primatih, s katerimi imamo tudi zadnjega skupnega evolucijskega

prednika in so nam filogenetsko najbližji sorodniki.

                                                                                                               8 Nimfa - zadnji razvojni stadij krilatih žuželk z nepopolno preobrazbo, ki ima že zasnove za krila (Štrus, Zrimec in Polak, 2001: 186).

  28

Marc Hauser9 je s kolegi (2000) opravil eksperiment z makaki (Macaca mulata), kjer

je pri kar 200 osebkih v divjini preveril spontano – brez urjenja ali predhodnega

učenja – prepoznavanje števil pri teh opicah. Raziskovalci so blizu opic namestili dve

prazni škatli, v kateri so, ko so opice gledale, odlagali rezine jabolk. Za tem so se

umaknili in spremljali, katero škatlo bo opica izbrala. Opice so spontano izbirale

škatle z večjim številom jabolk, vse do štirih rezin. Ko so jim ponudili štiri ali pet

rezin, so izbirale naključno. Pri izbiri med tremi ali petimi rezinami pa so se odločale

za pet rezin. Pri večjem številu rezin so se ponovno odločale naključno, ne glede na

razmerje v eni ali drugi škatli (na primer tri rezine nasproti osmim). Živali se niso

imele časa naučiti, kaj je več ali manj, saj so nalogo opravljale samo enkrat in so se

morale zanašati na reprezentacijo števila rezin v spominu (Hauser, Carey in Hauser,

2000).

Opice torej premorejo sistem reprezentacij, s katerim vkodirajo in prepoznavajo

razlike med eno, dvema ali tremi predmeti, ločujejo pa tudi med tremi predmeti

nasproti štirim ali petim. Pri tem eksperimentu je prišlo tudi do povezave v času

zlaganja rezin v škatlo in številom rezin, zato so pripravili še drugi eksperiment, pri

katerem so v obe škatli dali enako število predmetov, le da so bile v eni škatli le

rezine jabolk, v drugi pa rezine in kamni. Na primer: opice so imele na izbiro po tri

rezine jabolk ali po dve rezini jabolk in kamen. Dodatek kamna rezultatov ni

spremenil, živali so se do treh rezin odločale za jabolka. Pri primerjavi štirih in petih

je ponovno prišlo do naključne izbire. Hauser s sodelavci (2000) je tako pokazal, da

so spontane reprezentacije števil omejene do vrednosti tri in več. Živali pa uspešno

ločujejo med enim, dvema ali tremi predmeti. Podoben test so opravili tudi z otroci,

kjer so dobili podobne rezultate (glej poglavje O zmožnosti štetja pri otrokih;

Feigenson, Carey in Hauser, 2002).

Hauser (1996) je s sodelavci preizkusil tudi sposobnost seštevanja in odštevanja.

Eksperiment je zasnoval na poskusu, ki so ga že naredili z otroci. Makakom so

predstavili posamezen predmet (jajčevec) in ga prekrili, potem so dodali še enega,

tako da je žival videla in odkrila oba. Merili so, koliko časa žival gleda v predmeta                                                                                                                9 Marc Hauser je bil leta 2014 obtožen ponarejanja rezultatov raziskave, nekaj njegovih objav so zato morali umakniti iz znanstvenih revij. Raziskave, opisane v pričujočem magistrskem delu, zaenkrat niso bile umaknjene. Vir: http://www.bostonglobe.com/news/science/2012/09/05/harvard-professor-who-resigned-fabricated-manipulated-data-says/6gDVkzPNxv1ZDkh4wVnKhO/story.html; dostopno: 15. 7. 2014  

  29

pred njo, saj je to pokazatelj, ali je žival pričakovala tak rezultat ali ne. Ko se zgodi

nekaj nepričakovanega, se na primer doda predmet, a se na koncu pokaže le en

predmet, je žival začudena, kar pomeni, da dalj časa gleda v ta predmet. Ugotovili so,

da makaki razumejo prištevanje enega predmeta in tudi odštevanje enega predmeta

vse do vrednosti tri. Za tem ne morejo več razumeti in prepoznati spremembe v

številu predmetov. Podobno je pri otrocih ugotovila Wynnova (glej poglavje O

zmožnosti štetja pri otrokih; 1992).

Živali pa se lahko v ujetništvu naučijo marsičesa. Med drugim se opice lahko naučijo

tudi seštevati. Raziskovalci (Livingstone, Pettine, Srihasam, Moore, Morocz in Lee,

2014) so naučili tri makake (Macaca mulatta) prepoznavati znake kot številke,

prepoznavati kaj je več in kaj je manj ter tudi seštevati.

Na začetku so raziskovalci opičjake naučili prepoznati znake za številke. Števila od 0

do 25 so bili znaki od 0 do 9, števila od 10 do 25, pa so prikazali s črkami X Y W C H

U T F K L N R M E A J. Če sta se na ekranu prikazali številki sedem in devet ter je

opičjak iz