UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

Diplomska seminarska naloga

PREGLED GOSPODARSKE, ŠOLSKE, CERKVENE IN

KULTURNE ZGODOVINE PREVALJ

Mentor: izr. prof. dr. Andrej Vovko Kandidatka: Mateja Praznik

Maj, 2010

2

Povzetek

Diplomska seminarska naloga zajema pregled gospodarske, šolske, cerkvene in

kulturne zgodovine kraja Prevalje. S pomočjo različne literature je nastala strnjena

celota, ki predstavlja in opisuje vsa omenjena področja in služi za hiter pregled ter

hkrati omogoča pridobitev vseh pomembnejših zgodovinskih podatkov o kraju na

enem mestu.

Poiskala sem podatke o nastanku kraja, ki so ponazorjeni z ljudsko pripovedko, s

sledjo iz rimskih časov pa vse do občine Prevalje danes. Začetki gospodarstva so

tesno povezani z Leškim premogovnikom, ki je bil osnova za razvoj prevaljske

železarne. Predstavila sem šolstvo od samih začetkov do danes. Prikazala sem

župnijsko cerkev in njene podružnice. Pomemben vpliv na razvoj kraja

predstavljajo kulturni spomeniki in različna društva, kar sem opisala v zadnjem

poglavju.

Summary

The diploma work contains the review of the economical, educational, religious

and cultural history of the town Prevalje. With the help of different literatures the

piece was complete and it represents and describes all of the above mentioned

areas and it is excellent for fast examination as it offers all of the important

historical data of the town in one place. I searched for the data on the town’s

formation which are shown through a folk tale and originates from roman times

all the way to the present days of community Prevalje. The beginnings of

economy are closely linked with the coal mine of Leše, which was the basis for

the development of the metal works Prevalje. I presented the education system

from its beginnings to the modern present. I also included the parishes church and

her branches. Important influences on the town’s development are the cultural

monuments and different societies which I described in my final chapter.

3

Kazalo vsebine

1 Prevalje: Legenda o nastanku naselja _______________________________ 6

1.1 Lega naselja ______________________________________________________ 7

1.2 Zgodovina kraja in sledi Rimljanov___________________________________ 7

1.3 Občina Prevalje danes_____________________________________________ 10

2 Gospodarstvo v kraju v letih od 1818 do 1939 ________________________ 13

2.1 Železarna Prevalje (1835─1899)_____________________________________ 14

2.2 Leški premogovnik (1818─1939) ____________________________________ 17

2. 3 Delavsko gibanje na Prevaljah leta 1918 _____________________________ 19

3 Šolstvo na Prevaljah ____________________________________________ 21

3.1 Šolstvo v avstro-ogrski monarhiji ___________________________________ 21

3.2 Doba stare Jugoslavije_____________________________________________ 24

3.3 Doba okupacije __________________________________________________ 25

3.4 Sociološki vzrok šolskega reformnega gibanja na Slovenskem ____________ 26

3.5 Osnovna šola Franja Goloba in njene podružnice danes_________________ 27

3.5.1 Leše _______________________________________________________________29

3.5.2 Šentanel ____________________________________________________________30

3.5.3 Holmec_____________________________________________________________31

4 Cerkve v kraju _________________________________________________ 32

4.1 Župnijska cerkev Device Marije na jezeru ____________________________ 33

4.2 Podružnice župnijske cerkve _______________________________________ 36

4.2.1 Cerkev sv. Barbare na Prevaljah_________________________________________36

4.2.2 Cerkev sv. Ane in cerkev sv. Volbenka na Lešah _____________________________37

4.2.3 Cerkev sv. Janeza Krstnika na Poljani ____________________________________40

4.2.4 Cerkev sv. Kozme in Damijana na Brinjevi gori _____________________________41

5 Kulturno in družbeno dogajanje na Prevaljah _______________________ 43

5.1 Kulturna društva _________________________________________________ 43

5.2 Spomeniki in skulpture v kraju _____________________________________ 45

4

6 Zaključek _____________________________________________________ 51

7 Literatura_____________________________________________________ 52

5

Kazalo slik

Slika 1 in slika 2: Lega kraja v državi. _________________________________ 7

Slika 3: Sarkofag. _________________________________________________ 8

Slika 4: Grb občine Prevalje. _______________________________________ 11

Slika 5: Pogled na Faro. ___________________________________________ 12

Slika 6: Prevalje, Peca v ozadju. ____________________________________ 13

Slika 7: Prevalje z železarno okoli leta 1890. Levo Personali in od njih naprej

stari del železarne 1835. V ozadju levo nova železarna v letih 1855─1899. ___ 14

Slika 8: Železarna. _______________________________________________ 17

Slika 9: Vhod v rov Franciskus na Lešah.______________________________ 19

Slika 10: Prevaljska stara šola iz leta 1853.____________________________ 23

Slika 11: Prevalje – v ozadju desno šola. ______________________________ 29

Slika 12: Levo telovadnica, na sredini športna dvorana, desno šola. ________ 29

Slika 13 in slika 14: Leše in šola. ____________________________________ 30

Slika 15 in slika 16: Šentanel in šola. _________________________________ 30

Slika 17 in slika 18: Holmec in šola. _________________________________ 31

Slika 19: Cerkev Device Marije na jezeru. _____________________________ 35

Slika 20: Cerkev sv. Barbare na Prevaljah. ____________________________ 37

Slika 21: Cerkev Sv. Ane in cerkev sv. Volbenka na Lešah. ________________ 39

Slika 22: Cerkev sv. Janeza Krstnika na Poljani.________________________ 41

Slika 23: Cerkev sv. Kozme in Damijana na Brinjevi gori. ________________ 42

Slika 24: Pomnik železarstvu na Prevaljah. ____________________________ 46

Slika 25: Spominska plastika v spomin prevaljski železarni. _______________ 46

Slika 26 in slika 27: Doprsni kip dr. Franca Sušnika in Leopolda Suhodolčana. 47

Slika 28 in slika 29: Doprsni kip Franja Goloba in Luke Kramolca._________ 48

Slika 30: Pomnik Mohorjevi družbi. __________________________________ 49

Slika 31, slika 32 in slika 33: Skulpture._______________________________ 50

6

1 Prevalje: Legenda o nastanku naselja

V času ledene dobe je po vsem Koroškem ležala ogromna odeja ledu. Otoplitev

ob koncu ledene dobe je v visokem gorovju Alp povzročila taljenje ledenikov in

nastajanje ledeniških jezer. Po tem se je led odtajal in umaknil, voda je odtekla,

valila prod in zasipala doline in kotline ali pa se zataknila ob odpornih skalah,

zaostajala je in tako so nastala jezera. Prevaljsko-guštanjsko jezero je bilo dolgo

pet kilometrov in pol. Kako visoko je segala vodna gladina kažejo terase na robu

nekdanjih jezer.

Vsaka pripoved o nastanku Prevalj se začne z eno od ljudskih pripovedk, starih

zgodb o jezeru:

Tam, kjer so se razprostirale prevaljske fužine, Farska ves in Guštanj, je

ležalo nekoč jezero. Na Temelnovem vrhu pa je ob obrežju živel premožen

graščak, ki je imel tri lepe hčerke. Prvi je bilo ime Marija, drugi Barbara,

tretji pa Rozalija. Hčerke so se rade vozile v čolnu po jezerski gladini.

Obiskovale so sosednjega graščaka na severni strani jezera, kjer sedaj teče

železnica. Ko so se na večer vračale domov, je hud vihar razburkal jezerske

valove in premetaval ladjo kakor orehovo lupino. Ni bilo pomoči, hčerke so

utonile.

Graščak je ukazal hlapcem, naj iščejo otroke, a vse zaman. Niti najmanjšega

sledu ni bilo o njih. Graščak se je zaobljubil, da bodo tam, kjer bo našel

trupla, sezidali svetišča. Prišla je velika vidra in v soteski pri Guštanju

pregrizla velikansko skalo, da je voda mogla odtekati. Še danes leži v Meži

leži peč, imenovana, Votla peč, pod njo pa teče Meža.

Jezero je usahnilo in našli so trupla. Kjer je grof našel hčerko Marijo, je

sezidal cerkev na čast Devici Mariji, ki se še danes imenuje Devica Marija

na Jezeru. Kjer je našel hčerko Barbaro, je postavil cerkev sv. Barbare, kjer

pa je našel Rozalijo, je sezidal votlino, v kateri počiva Rozalija (Kotnik,

1957, str. 76─78).

7

1.1 Lega naselja Koroško pokrajino pojmujejo kot območje, ki zajema zgornji del Dravske doline,

Mežiško in Mislinjsko dolino. Prostor ima številne skupne naravnogeografske

poteze.

Prevalje so urbanizirano naselje sredi Mežiške doline, kjer se ta najbolj razširi.

Kraj je lepo razsežno naselje ob glavni cesti Dravograd–Črna na Koroškem.

Skozenj teče reka Meža, na severni strani kraj zapirata Stražišče in Dolga brda, na

jugu pa Navrški vrh, Temlov hrib in Riflov vrh, v ozadju pa zaokrožujeta

slikovito podobo kraja in dajeta zavetje Uršlja gora in Peca (Gorenšek, 1999, str.

2).

Slika 1 in slika 2: Lega kraja v državi. Vir: »Združenje občin Slovenije«.

1.2 Zgodovina kraja in sledi Rimljanov Zgodovina dolin koroškega kota se pričenja med leti 2700 in 1800 pred našim

štetjem, v času srednje in pozne kamene dobe – neolitika. Redki kamniti predmeti,

davno izgubljeni in pozabljeni v zemlji, po štiri tisoč letih ponovno odkriti, so

edini sledovi prvih prebivalcev v teh krajih. Na Prevaljah so našli sredi prejšnjega

stoletja našli sekiro iz bronaste dobe, v tej zemlji je bil keltski srebrnik, ki ga je

menda leta 1887 nosil nek načelnik železniške postaje kot obesek na verižici

žepne ure (Potočnik, 2001, str. 20).

8

Občutne spremembe v dolini ob Mislinji, Meži in Dravi so prinesli Rimljani, ki so

v tem kraju gospodarili okoli 400 let. V rimski dobi je vodila glavna cesta iz

Celeie (Celja), mimo Colatia (Starega trga) in Zagrada, kjer je bilo rimsko

postajališče – mutatio, dalje mimo Poljane, Holmca do Iuenne, današnje

Globasnice v Podjuni, in naprej v Virunum na Gosposvetskem polju. V Zagradu,

ob vznožju Barbarinega griča, so Rimljani ustanovili naselje z uglednimi

prebivalci, saj so jih pokopavali v imenitnih, iz pohorskega marmorja grajenih

grobnicah. Grobišče sodi v zadnjo tretjino 2. stoletja našega štetja, niso pa še

odkrili pripadajoče naselbine. Konec 19. stoletja je Meža naplavila in ob povodnji

razkrila okoli 60 marmornih plošč, reliefov, stavbnih členov grobnic, kipov. Nekaj

so jih ljudje vzidali v svoje hiše in s tem vsaj za nekaj desetletij prikrili sledi in

tako ohranili dokaze iz preteklosti. Drugi so shranjeni v lapidariju ravenske enote

Koroškega pokrajinskega muzeja in v Deželnem muzeju v Celovcu. Iz Meže pod

Brančurnikovim mostom so potegnili najbolj znano pričevanje o Rimljanih na

naših tleh – rimski sarkofag iz začetka 3. stoletja, tj. kamnito krsto, danes

imenovano Brančurnikova klop. Brančurnikov ded je vedel povedati, da je bila v

Meži še ena taka klop. Grobišče doslej arheološko ni bilo sistematično raziskano.

Marsikatero še neodkrito skrivnost v svoji strugi skriva reka Meža, za katero ni

jasno, kje točno je tekla pred 2000 leti. V zadnjih stoletjih pa je vsekakor

pomembno vplivala na urbanizacijo Prevalj (Suhodolčan Dolenc in Jukič, 2005,

str. 615─616).

Slika 3: Sarkofag. Vir: »Občina Prevalje«.

9

V 6. stoletju so to območje naselili alpski Slovani ter ustanovili Karantanijo s

središčem na Krnskem gradu in Gosposvetskem polju, kjer so do leta 1414 v

slovenskem jeziku ustoličevali koroške vojvode. S seboj so prinesli pesem, lastno

kulturo, mitologijo, podoben koren besed v slovanskih jezikih. Ko je Karantanija

konec 8. stoletja prišla pod bavarsko in frankovsko oblast, se je začelo množično

pokristjanjevanje alpskih Slovanov. Na ozemlje Koroške je s severa segal vpliv

salzburške škofije, z juga pa oglejske patriarhije. Leta 811 je Karel Veliki kot

mejo med obema cerkvenima središčema določil Dravo, ki je veljala vse do 1751.

Leta 976 je Koroška postala samostojna vojvodina (prav tam, str. 616─617).

V zgodnjem srednjem veku so zgodovino Koroške med Pliberkom in

Dravogradom sooblikovali Eppensteini, Traungavci in Spanheimi. Za Pliberk so

pomembni grofi Heunburški in Auffensteinski. Po uporu Auffensteinov v 14.

stoletju je gospostvo Pliberk prešlo v last Habsburžanov, ki so leta 1601 gospostvi

Pliberk in Guštanj prodali grofu Thurnu. Med utrjene srednjeveške točke sodi

gradišče pri Gradišniku na Lokovici, ki ga od pobočja ločita jarek in nasip. V 15.

stoletju so na Koroškem pogosto plenili Turki. Ob pohodih skozi Mežiško dolino

so se septembra 1473 utaborili na ravnini pred farno cerkvijo Device Marije na

jezeru. Turškim vpadom je sledila uvedba splošnega davka, gradnja obrambnega

sistema, oblast je zahtevala vedno več in kmetom se ni »dobro godilo«. Puntarji

so s staro pravdo na koncu dobili le večje dajatve »za večno kazen« (prav tam, str.

617).

Proti protestantizmu, ki se je v teh krajih in po Evropi širil v 16. stoletju, so

katoličani odločno nastopili. Ena izmed do danes ohranjenih posledic takega

nastopa katoliške Cerkve proti protestantom in njihovi veroizpovedi je bila

gradnja cerkve sv. Uršule na Plešivcu, danes imenovanem Uršlja gora. Pobudniki

in donatorji gradnje cerkve so bili v znamenju zvestobe kmečkega prebivalstva

katoliški veri domačini in plešivski kmetje. Ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je

vodil gradnjo cerkve in 18. avgusta 1602 tudi posvetil najvišjo ležečo cerkev v

Evropi, je goro imenoval Mons Ursulanum sive Pleshiviz (prav tam, str. 618).

10

Razcvet življenja so v Mežiško dolino prinesle reforme Marije Terezije in Jožefa

II. ob koncu 18. stoletja. Olajšana je bila tlaka, zmanjšane so bile dajatve, pričel se

je gospodarski napredek in industrijski razvoj. Odprla se je pot do znanja, učili so

se obrti, hodili v šole. Nastajala je upravna dokumentacija naše dežele, popisi

prebivalcev, uvedbe hišnih številk, katastra, v katerega so popisovalci vnašali

imena krajev, kot so jih uporabljali prebivalci že stoletja. Na Prevaljah, ki so bile

takrat še Farna vas, dobimo prvi znani katastrski zemljevid z vrisanimi

najstarejšimi hišami (prav tam, str. 619).

1.3 Občina Prevalje danes Ime Prevalje je latinskega izvora: Prae valle – Pred dolino (Podjunsko), druga

razlaga je, da izhaja iz preva-la, čez katerega je nekoč vodila rimska cesta, in

tretja, da se je področje na desnem bregu reke Meže imenovalo Prewali, o čemer

priča ohranjena katastrska karta iz leta 1827.

Občina Ravne–Prevalje se je razdružila in 1. 1. 1999 so Prevalje postale

samostojna občina, ki šteje 6511 prebivalcev, njena površina pa je 58 km2.

Prevalje so od 22. decembra 2005 mesto. Sedež občine je na Prevaljah. Prevalje

ležijo na nadmorski višini 411 m in so geografsko, kulturno in upravno središče

občine. Župan občine je dr. Matic Tasič (Gorenšek, 1999, str. 2).

Staro mestno jedro predstavlja Farna vas, danes Na Fari, mesto pa tvorijo zaselki

Glavarstvo, Perzonali, Stare sledi, Nicina, Prisoje, Ugasle peči, Na Postaji, Na

produ, Polje, Zgornji kraj, Spodnji kraj, Ob Meži, Pod gonjami, Pri Brančurniku.

Osrednji del mesta, Trg, je razpotegnjen vzdolž regionalne ceste, ki pelje proti

vzhodu mimo Raven na Koroškem naprej v Dravsko in Mislinjsko dolino, na

zahodu pa vodi mimo Poljane in Mežice do Črne na Koroškem ali preko Holmca

v Pliberk. S Prevalj vodijo poti na Leše, v Šentanel in Strojno. V bližini

regionalne ceste teče reka Meža, ki so ji v zadnjih stoletjih nekoliko spremenili

strugo, prej pa je razmejevala katastrski občini Farna vas in Prevalje.

Občinski praznik občine Prevalje se praznuje 26. junija ─ na Holmcu je bila 26.

junija 1991 izobešena slovenska zastava kot znak samostojne Republike

Slovenije. V kasnejših dneh so se na območju mejnega prehoda Holmec odvijali

11

oboroženi spopadi, ki so potrdili našo voljo in odločenost, da želimo živeti v

samostojni državi. 26. junij je eden najpomembnejših datumov v bližnji zgodovini

in kot tak primeren za praznik občine Prevalje. Boji na Holmcu so širokega

pomena za vso državo (prav tam, str. 3─6).

Tri kronice v grbu predstavljajo graščakove hčerke,

valovanje jezera je prisotno v svoji modrini po

celotni površini grba. Valovnica simbolizira

prepletanje preteklosti s sedanjostjo in prihodnostjo.

Prav tako ime Prevalje, ki izhaja iz preva-la,

ponazarja pot, čez katero je nekoč rimska cesta

vodila od Starega trga pri Slovenj Gradcu mimo

Rimskega vrelca v Podjuno. Grb je upodobljen na

ščitu poznogotskega stila sunitne oblike in

simbolizira prevaljsko storijo (prav tam, 7).

Slika 4: Grb občine Prevalje. Vir: »Združenje občin«.

Na območju Prevalj je danes obrtna cona na »Šloknu«, namenjena različnim

obrtnim dejavnostim. V mestu so obrati: Lesna, Tovarna pohištva, Paloma ─

proizvodnja lepenke, izdelava kartonske konfekcije ─ krožniki iz kartona, Prevent

Tro, farmacevtsko podjetje Lek, Koratur ─ Koroško prevozništvo, Remf –

kovinarstvo, Ivartnik – gradbeništvo, Meža – trgovina in zaključna dela v

gradbeništvu. Pomembna osnova za gospodarstvo je predelovalna industrija, sledi

trgovina, predelava kovin, promet in gradbeništvo. Dobro je razvita trgovska,

gostinska in ostala storitvena dejavnost, predvsem turizem na turističnih kmetijah.

Največ, 85,8 %, je zaposlenih v podjetjih in drugih organizacijah, kamor spadajo

tudi zaposleni pri samozaposlenih osebah, le-teh pa je 14,2 % (samostojni

podjetniki in kmetje) (»Statistika«, 2010).

Razvitost občine na svoj način pokaže tudi podatek o dolžini cest. V občini

Prevalje je 83,7 km občinskih kategoriziranih cest in 109,8 km gozdnih cest.

Skozi občino teče 6 km regionalne ceste Holmec─Poljana─Ravne─Dravograd.

12

Občina Prevalje namenja posebno pozornost komunalni opremljenosti in oskrbi z

osnovnimi komunalnimi dobrinami. Izvajanje komunalne dejavnosti opravlja

Javno komunalno podjetje LOG, d. o. Ravne na Koroškem, upravljanje s

stanovanjskim fondom pa Stanovanjsko podjetje, d. o. o., Ravne na Koroškem.

Občina zagotavlja osnovno vzgojo in izobraževanje v Osnovni šoli Franja Goloba

Prevalje s podružnicami Holmec, Leše, Šentanel, predšolsko varstvo in vzgojo pa

v vrtcih Zgornji kraj in Pod gonjami ter dislocirani enoti na Lešah in v Šentanelu.

Osnovno zdravstvo izvaja Zdravstveni dom Ravne na Koroškem, Zdravstvena

postaja Prevalje. Zagotovljene so preskrbovalne, bančne, poštne in druge osebne

storitve (Prav tam).

Slika 5: Pogled na Faro. Vir: »Prevalje«.

13

Slika 6: Prevalje, Peca v ozadju. Vir: »Koroška«.

2 Gospodarstvo v kraju v letih od 1818 do 1939 Industrijska tradicija je v Mežiški dolini zelo stara. Rudarstvo in fužinarstvo ji

dajeta že stoletja svoj značaj. Stare fužine v Črni na Koroškem, Mežici in na

Ravnah na Koroškem, velika, moderna in po svojih pionirskih iznajdbah znana

prevaljska železarna so ji dajale pečat industrijsko razvite pokrajine. Pri tem so

pomembni rudniki, ki so bili osnova železarnam. Znani so premogovniki, od

najmanjšega v Mežici do velikega na Lešah, ki je nudil gorivo prevaljski

železarni. Veliko naravno bogastvo doline je nudilo osnovo številnim rudnikom

(Uran, 1965, str. 49).

Nastanek in razvoj premogovnika na Lešah in železarne na Prevaljah je povzročil

naraščanje prebivalstva v obeh krajih, hkrati pa sta se začeli spreminjati obe

naselji. Leta 1827 so bile na Lešah samo kmetije, v 30. letih je tam nastala že

vrsta novih stavb. Gospodarski in družbeni položaj delavcev se ni bistveno

razlikoval od položaja delavstva na Slovenskem – povsod so živeli v revščini,

odvisnosti in podrejenosti. Rudarji in kovinarji so bili zavarovani pri bratovski

skladnici, ki je bilo najprej prostovoljno. Leta 1888 je bilo uvedeno splošno in

obvezno zavarovanje za primer bolezni. Temu so se bratovske skladnice

14

prilagodile. Delile so se na provizijske in bolniške. Provizijske so izplačevale

zavarovanim članom določene rente v primeru invalidnosti, ki je nastala zaradi

bolezni, starosti ali nezgode. Bolniške blagajne so morale v primeru bolezni nuditi

vsaj to, kar je zagotavljalo splošno bolniško zavarovanje. Omenjeno zavarovanje

je spadalo k socialni skrbi za delavce, ki ga je izvajala takratna družba. Sem sodijo

tudi podjetniški magacini, kjer so delavci lahko kupovali vsakdanje potrebščine in

stanovanja, ki so jih gradila podjetja za delavce v obliki »kasarn« - perzonalov.

Delavcem so pomagali graditi individualne hišice. Znano je, da je uprava

prevaljske železarne do leta 1875 na Lešah zgradila 25 stanovanjskih hiš, na

Prevaljah pa 5 velikih blokov in 6 hiš za 27 družin (Krivograd, 1987, str. 15─16).

Slika 7: Prevalje z železarno okoli leta 1890. Levo Personali in od njih naprej stari del železarne 1835. V ozadju levo nova železarna v letih 1855─1899. Vir: Oder.

2.1 Železarna Prevalje (1835─1899) Odločilen vzrok za nastanek železarne na Prevaljah je neposredna bližina velike

količine kakovostnega premoga na Lešah in bližina vodnega vira reke Meže.

Pomembni so bili tudi družbeni dejavniki. V 18. stoletju in v prvi polovici 19.

stoletja je Avstrijo in te kraje zajela premogovna mrzlica. Takrat je država

podpirala iskanje in izkoriščanje premoga, kajti gozdovi, od koder je železarstvo

15

črpalo energijo za svoje peči in oglje, so bili že močno izsekani. Na Angleškem so

že nekaj desetletij učinkovito uporabljali premog za gospodarske namene. Poleg

tega je bilo na razpolago tudi dovolj kapitala – bogatih ljudi, ki so bili pripravljeni

svoj denar vlagati v železarstvo. Železarski izdelki so se dobro prodajali, ker je bil

trg obsežen. Tudi delovne sile je bilo na podeželju dovolj. Fevdalni red se je z

reformami Marije Terezije in Jožefa II. že toliko razrahljal, da je odvečna delovna

sila postala osebno svobodna (Krivograd, 1987, str. 5─6).

Leta 1816 je Blaž Mayer na Lešah iskal premog in ga tudi našel. Štiri leta kasneje

je »rudosledno pravico« prodal bratom Rosthornom, ki so bili angleškega rodu.

Stari Matija Rosthorn je na povabilo avstrijske cesarice Marije Terezije prišel leta

1765 na Dunaj in ustanovil tovarno kovinskih gumbov. Imel je pet sinov, od

katerih sta se dva posvetila industriji. To sta bila Franc in Avgust Rosthorn, ki sta

postavila prevaljsko cinkarno (1824), da bi tu pridobivala cink za svojo tovarno

gumbov. Zaradi visokih stroškov in nizke cene cinka so tovarno opustili leta 1828,

premog na Lešah pa so kopali dalje (Mohorič, 1954, str. 72).

Rosthorni so za vsako ceno hoteli v svojih obratih uporabljati leški premog; v ta

namen so leta 1832 ustanovili delniško družbo, ki se je imenovala Vojšperska

železarska družba. Leta 1835 so na Prevaljah zgradili železarno, ki je imela šest

pudlovk, štiri varilne peči, dve valjčni progi, več vodnih kladiv in kovaških

ognjev. Te naprave so bile v tistem času najmodernejše. Toda leški premog ni bil

v njih uporaben. Leta 1837 so se Rosthorni osamosvojili. Kasneje jim je z leškim

premogom uspelo dobiti dovolj visoko vročino v pudlovkah in varilnih pečeh. S

to inovacijo so Rosthorni in njihova železarna zasloveli po vsej Evropi. Inovacija

je bila v tem, da so peč preuredili tako, da je vanjo vleklo dovolj zraka in mogoče

je bilo doseči dovolj visoko temperaturo. Ni pa še bilo konec problemov, kajti

leški premog je bil drobljiv in ga je šlo 30 % v prah. Težavo so rešili z izumom

stopničastih rešetk, na katerih je bilo možno kuriti tudi premogov prah. To je bilo

ogromnega pomena za nadaljnji razvoj železarstva in z njim premogovništva

(Krivograd, 1987, str. 6).

Rosthorni so začeli izdelovati tračnice za železnico in drug železniški material. Že

leta 1838 je prevaljska železarna dobila prve tračnice za severno Ferdinandovo

železnico na Češkem in progo Milano─Monza v Lombardiji. Višek razvoja je

16

železarna dosegla v 40. in 50. letih; takrat je bila na višku po denarnih učinkih in

kakovosti izdelkov. V letih 1838─1842 je bila povprečna letna proizvodnja 1350

ton, 1847 se je povzpela že na 6000 ton, leta 1855 pa na 11.100 ton valjanega in

kovanega blaga. Leta 1855 je bilo v železarni zaposlenih 620, v premogovniku na

Lešah pa 740 delavcev (prav tam, str. 7).

V 2. polovici 50. let je železarna dosegla velik napredek, saj so odprli nove obrate

in modernizirali proizvodnjo, a je zašla v hudo denarno krizo. Leta 1858 je

namreč Južna železnica dobila pravico brez carine uvažati železniške tračnice.

Leta 1861 je začela v Gradcu graditi lastno martinarno in valjarno za proizvodnjo

železniškega materiala, s tem pa je odvzela posle Prevaljam. Železarna je izgubila

tudi italijanski trg. Po vojni s Piemontom je Avstrija izgubila Lombardijo, po

prusko-avstrijski vojni pa še Benečijo. Nova združena Italija se je z visokimi

carinami zavarovala pred tujo konkurenco. Kriza je pritisnila s tako silo, da so že

leta 1858, ko se je pričela, odpustili 1252 delavcev, ostalo jih je le 516 in 10

vajencev. Najhuje pa je bilo leta 1866, ko je proizvodnja avstrijskih plavžev padla

za 30 %. Tudi s prometom je bilo vedno težje. To vprašanje so razrešili z

dograditvijo železnice skozi Mežiško dolino leta 1863 (prav tam, str. 7).

Vsesplošna kriza, zlom številnih podjetij in bank leta 1873, je vplivala tudi na

železarsko industrijo. Železarne, odvisne od hüttenberškega železa, med katerimi

so bile tudi Prevalje, so se že leta 1869 združile v veliko Hüttenberško železarsko

družbo, leta 1881 pa so se koroške in štajerske železarne povezale v koncern

Alpinske montanske družbe. Bessemerjeva jeklarna je na Prevaljah začela

obratovati leta 1877. Do leta 1882 je Alpinka postavila dve visoki peči na koks in

uvedla turbinski pogon v valjarni, zaradi katerega so se proizvodni stroški močno

zmanjšali. Kljub vsemu je železarna poslovala s čedalje večjimi stroški, zato so že

v osemdesetih letih prenesli valjanje železa v Donawitz, zmanjšali proizvodnjo

tračnic in leta 1885 opustili pudlanje. Osem let pozneje so opustili oba plavža in

Bessemerjevo jeklarno. Alpinka je leta 1899 v celoti opustila proizvodnjo in

večino strojev preselila v Donawitz, kamor so odšli tudi številni prevaljski delavci

z družinami (Krivograd, 1987, 8─10).

17

Slika 8: Železarna. Vir: Oder.

2.2 Leški premogovnik (1818─1939) Proti koncu 18. in v začetku 19. stoletja so se začela razvijati večja industrijska

podjetja in velike fužine; les takrat ni mogel več pokriti naraščajočih potreb po

kurivu. S posebnim razglasom so leta 1795 priporočili uporabo premoga

fužinarjem in nekaterim drugim podjetjem. Leta 1800 pa so ukazali uporabljati

premog tudi za ogrevanje stavb, kurjenje apnenic, opekarn in tovarn. Zaradi vse

večjega povpraševanja po premogu so ga pričeli na mnogih mestih iskati. Razvoj

premogovnikov je oviral težaven in drag prevoz premoga do potrošnikov (Uran,

1965, str. 67).

Življenje prebivalcev na Lešah je začelo dobivati novo podobo s spremembami, ki

jih je prineslo odkritje premoga leta 1818, s tem pa se je razvila nova gospodarska

dejavnost – rudarstvo (Oder, 2001, str. 45).

Leški premogovnik, ki je postal pozneje energetska baza prevaljske železarne, je

bil odkrit po naključju. Kakor je že bilo omenjeno, se je leta 1818 dunajski

magistratni nameščenec Blaž Mayer mudil na dopustu pri svojem tovarišu iz

vojaških let, posestniku na Lešah, kjer je pri svojem raziskovanju v leški okolici

odkril premog. Leta 1820 so začeli kopati premog, leta 1822 so rudarske pravice

prešle na brata Rosthona, ki sta začela v velikem obsegu odkrivati sloj in urejati

premogovnik. Pod njihovim vodstvom se je premogovnik na Lešah razvil v

največji koroški premogovnik, ki je obratoval le slabih 120 let (Mohorič, 1954,

str. 209─210).

18

Proizvodnja leškega rudnika od začetka obratovanja pa do leta 1838 ni znana,

posebno veliko premoga niso nakopali, saj v bližini ni bilo večjega podjetja, ki bi

uporabljalo premog. Rudnik se je začel širiti šele potem, ko so v prevaljski

železarni odkrili način, kako lahko z leškim premogom pudlajo in valjajo železo.

Premogov sloj je bil debel od 1,5 m so 4 m, ponekod tudi do 7 m. Bil je nečist,

pomešan z glino, vendar dobre kvalitete. Izmed vseh koroških rudnikov je bil

leški najbolje opremljen. V rudniških rovih je bilo leta 1878 položenih že 3600 m

železnega in 580 m lesenega tira. Za pogon dvigal in batnih črpalk je imel rudnik

sedem parnih strojev (Uran, 1965, str. 69─72).

Splošna gospodarska kriza in izredno slabe odkopne razmere so zelo prizadele

proizvodnjo. V nekaj letih je padla za 40 %, število zaposlenih prav tako. Kakor

vsak rudnik, je tudi leški zahteval svoj krvni davek. Vsako leto so se v njem

pripetile težke nesreče, tudi smrtne niso bile redke. Na Lešah so prvi v dolini

ustanovili Bratovsko skladnico, kasneje pa so zgradili tudi bolnico. Socialne

razmere rudarjev in njihovih družin so bile slabe. Težko delo v rudniku, nizki

zaslužki, slabe stanovanjske razmere, stalni odpusti delavcev in surovi odnosi

ravnatelja Hallerja so leta 1886 povzročili znameniti Velikonočni punt. Razjarjeni

rudarji so hoteli vreči Hallerja v jašek. Posebna komisija rudarskega glavarstva, ki

je raziskovala upor, je odredila povišanje zaslužkov, uvedbo osemurnega

delavnika s tremi izmenami, zahtevala ponoven sprejem odpuščenih rudarjev in

ženskam prepovedala delati v jami. Do tedaj je delalo v jamah veliko žensk, saj

jih je bilo leta 1878 zaposlenih kar 156 in 28 otrok. Žensko delo v jami je bilo

težko. Morale so po 12 ur goniti vetrnik ali ročno dvigati vodo, čistiti odtočne

jarke ali nakladati premog v vozičke. Po puntu so mezde toliko povečali, da

ženam ni bilo treba več dopolnjevati moževega zaslužka za prehrano družine

(prav tam, str. 73─75).

Skupno s prevaljsko železarno je bil prodan tudi leški premogovnik. Od Alpinske

rudarske družbe so rudnik odkupili grofje Henckel-Donnersmark. Pod njihovim

vodstvom je začel rudnik počasi hirati. Od leta 1905 naprej je proizvodnja

premoga nenehno padala.

28. julija 1935 so rudarji ustanovili svojo Rudarsko zajednico. Leški rudarji so

postali lastniki svojega, toda žal že izčrpanega rudnika. Zajednica je še do leta

19

1939 kopala premog. Odkopali so vse predele, ki so jih lahko dosegli s starimi

rovi. Ko je premoga povsem zmanjkalo, so morali rudnik likvidirati. Tako je po

119-ih letih obratovanja propadel leški premogovnik, v katerem so nakopali

3.500.000 ton premoga (prav tam, str. 76─77).

Slika 9: Vhod v rov Franciskus na Lešah. Vir: »Prevalje«.

2. 3 Delavsko gibanje na Prevaljah leta 1918

Delavski razred v Mežiški dolini je bil dokaj številen že v 19. stoletju, saj je bilo

tu nekaj pomembnih industrijskih podjetij. Kljub temu pa ni bilo trdno

organiziranega delavskega gibanja, zato so bile vse akcije, ki so se jih delavci

lotili proti svojim gospodarjem, bolj ali manj spontane. Protestirali so pred

obratno pisarno, ker je podjetje na zahtevo državnih oblasti skrajšalo delovni dan

od 12 na 10 ur, misleč, da bodo zaradi tega manj zaslužili. Nič bolje ni bilo ob

propadu Avstro-Ogrske. Delavstvo v Mežiški dolini je sicer nastopilo zares

revolucionarno, toda ostalo je brez pravega vodstva, poleg tega pa je bilo še dokaj

20

politično nezrelo. Do revolucionarnih dogodkov je prišlo zaradi skrajno slabih

razmer med vojno, predvsem zaradi pomanjkanja življenjskih potrebščin in tudi

zato, ker so delavci spoznali, da posamezni domači trgovci in druga gospoda

izkoriščajo vojne razmere le v svojo korist in to na račun delovnih ljudi. Ker so jih

podjetja izkoriščala in je bilo pomanjkanje veliko, so novice o oktobrski revoluciji

v Rusiji močno vplivale na njihovo odločnost. Avstrijska socialno demokratska

stranka, v kateri je bila organizirana večina delavstva skoraj v vseh podjetjih, ni

bila sposobna voditi delavcev v teh odločilnih trenutkih. Jugoslovanska socialno

demokratska stranka, ki je takrat že prodirala v te kraje, predvsem preko

strokovne organizacije »Unije rudarjev«, prav tako ni mogla voditi

revolucionarnega delavstva v boj proti staremu, osovraženemu režimu, kaj šele,

da bi ga vodila v boj za prevzem oblasti (Krivograd, 1965, str. 235─237).

Vedno hujši politični pritisk in vse večje pomanjkanje je delavstvo prisililo, da je

z nemiri uničilo staro oblastjo v vsej dolini. Pozornost zaslužijo dogodki na

Prevaljah od 1. do 8. novembra leta 1918. Na železniški postaji se je ustavil vlak,

poln raznih dobrin, in ljudje so jih raznosili, preden so prišli lačni rudarji z Leš.

Takoj so svoj srd obrnili proti oblastem in bogatašem. Razorožili so žandarje,

pregnali stare uradnike, ustrahovali trgovce in gostilničarje, zasedli Ahačevo

gostilno in jo spremenili v svoje oporišče. Tu so ustanovili svoj delavski odbor, ki

je najdeno blago uskladiščil ter ga razdeljeval na nakaznice. Nastal je tudi

delavski bataljon, ki je narasel na 200 oboroženih mož. Delavci so sami čuvali

svojo ljudsko oblast, ki je obstajala le en teden. Skrbeli so za red ter pri trgovcih

in drugih vzeli, da so lajšali lakoto najrevnejšim. Še isti dan proti večeru so

izbruhnili nemiri na Ravnah. Delavci so oplenili skoraj vse trgovine, isto noč se je

enako zgodilo v Črni in Mežici. S tem je bila uničena stara avstrijska oblast (prav

tam, str. 238).

Takoj po teh dogodkih se je začelo organizirati slovensko meščanstvo, da bi

ohranilo svoje imetje in si pridobilo politično vodstvo v dolini. Prevaljski župnik

je sklical posvet gospodarjev iz vse Mežiške doline in s tem je bil ustanovljen

Narodni svet za vso dolino. Predsednik je postal posestnik in vinski trgovec

Andrej Oset, člani pa prevaljski župan, posestnik in gostilničar Franc Lahovnik,

prevaljski župnik in kaplan, rudar in posestnik Anton Čop, visokošolec Franc

21

Sušnik in gostilničar Jože Rifl. Na Prevaljah so takoj ustanovili narodno stražo, ki

je štela 25 fantov iz vrst delavcev, bajtlarjev in najemnikov. Ker pa se jim je ta

straža zaradi takega socialnega sestava zdela nezanesljiva, je predsednik

Narodnega sveta poklical svojega rojaka iz Celja, Franja Malgaja, naj s svojimi

prostovoljci zasede Mežiško dolino. Tako je Malgaj prišel v dolino s četo

vojakov. Prevaljski kolodvor je zasedel 8. 11. 1918 in vas zavzel brez bojev ter

dal zapreti 90 delavcev, nekaj pa se jih je priključilo njegovi vojski. Ti dogodki

neizpodbitno dokazujejo, da so delavske množice ostale brez vodstva (prav tam,

str. 238─239).

3 Šolstvo na Prevaljah

3.1 Šolstvo v avstro-ogrski monarhiji Do prevlade Marije Terezije se za šole v Avstriji državne oblasti ne zanimajo.

Šole je ustanavljala in organizirala predvsem Cerkev, ki je tudi urejala vsebino. O

širše organiziranem osnovnem šolstvu pred Marijo Terezijo ni dosti govora. Le v

posameznih listinah cerkvenih oblastnikov beremo, da mora biti pri tem in tem

samostanu učitelj, ki bo uboge učence poučeval. Pouk je bil le v zimskih mesecih

in je bil precej nereden. Marija Terezija je začela resno organizirati osnovno šolo,

leta 1770 je bilo prvič uzakonjeno načelo o obvezni šoli; leta 1774 izide prvi

državni akt, ki spregovori o ustanovitvi navadnih ljudskih šol, trivialk pri vsaki

fari. Dalje ta uredba govori o glavnih šolah v okrožjih, o normalkah, nekakem

učiteljišču. Po letu 1805 šolstvo prihaja z novim šolskim zakonom, tj. politično

šolsko ustavo, pod močan vpliv Cerkve. Šolo so morali otroci obiskovati od 6. do

12. leta, če do šole niso imeli več kot pol ure hoda. Po letu 1805 se ustanavljajo

nadaljevalne šole – nedeljske šole, v katerih je bil pouk ob nedeljah in praznikih

popoldne. Običajno so se v teh šolah učili branja, pisanja in računanja. Te šole so

bile pomembne, ker so poučevale v materinščini. Do leta 1848 je učni jezik v šoli

v večinoma nemški. Po marčni revoluciji pa pravi odlok z dne 2. 9. 1848, da naj

bo pouk v ljudskih šolah v materinščini. Ministrstvo za šolstvo je leta 1851 v

22

odloku o učnem jeziku v šolah zapisalo, naj bo v slovenskih krajih pouk v

slovenščini, v drugem razredu naj se poučuje tudi nemščina, v mešanih krajih pa

je pouk dvojezičen. S šolskim zakonom iz leta 1869 se začne novo obdobje v

avstrijskem šolstvu. S tem zakonom je bilo odpravljeno cerkveno nadzorstvo in

šole so prišle pod državno nadzorstvo (Sušnik, 1965, str. 172─174).

Trdnih podatkov za Prevalje do začetka 19. stoletja ni. Je pa za leto 1700 podatek

o pouku na teh tleh, in sicer gre za znano Pilatovo ustanovo – štipendije za dijake.

Gašpar Pilat je ustanovno listino sestavil skupaj z rektorjem jezuitskega reda v

Celovcu. Te podpore je bil deležen nekdo, ki je bil rojen na Prevaljah. Štipendije

iz Pilatove ustanove za celovške dijake so se podeljevale do šolskega leta

1915/1916. Zadnji štipendist je bil dr. Franc Sušnik s Prevalj (prav tam, str.

174─175).

Poučevanje po letu 1819: 7. januarja 1819 je bilo učitelju pri Mariji na jezeru

naročeno, naj pripravi vse potrebno za ureditev šole. Sklepa se lahko, da je šolska

dejavnost obstajala že pred tem letom. Na vsak način pa je od tu naprej

dokumentiran razvoj šole na Prevaljah. Prebivalstvo šoli ni bilo naklonjeno, je

konservativno, kmečko in se po naravi upira novotarijam. Le štirje kmetje so bili

vneti pristaši šole, čeprav je fara štela 3000 župljanov.

29. oktobra 1822 je petnajst mož na konzistorij naslovilo pisno vlogo, da bi se

uredila šola. Ta prošnja je bila še dvakrat ustno ponovljena. Na svojo pobudo je

šolski nadzornik dekan Valentin Miklauc iz Dobrle vesi leta 1823 sestavil

komisijo, da ugotovi, če je v posameznih krajih predpisano število otrok, kaj

lahko občina stori za oskrbo učiteljev, ali lahko mežnarijo uporabijo za šolo, kako

bo s stanovanjem učiteljev, ali lahko občina vse to oskrbuje iz svojih sredstev.

Dogovor z občino je bil konec istega leta – komisija s stanjem ni bila zadovoljna,

pravega odziva v občini ni bilo. Šolsko vprašanje je bilo začasno odloženo.

Težava je bila s prostori, ker cerkovnika niso mogli kam preseliti. Imel je številno

družino, bil je kovač, mežnar in organist. V okolišu je bilo 62 šoloobveznih otrok.

Miklauc je poročal, da so se štirje zagovorniki šole obvezali, da bodo na svoje

stroške preuredili mežnarijo za šolske potrebe. Septembra leta 1828 je bila

mežnarija za šolo preurejena. Najprej je bilo 12 učencev, kmalu pa je število

naraslo. Učitelj je bil Georg Böheim. Naslednje leto je bil nastavljen učitelj Johan

23

Kovač, ki je učiteljeval 24 let. Plačo je dobil v naturalijah (pšenico, rž) in v obliki

denarja. Število vpisanih otrok je v letu 1834 naraslo na 52. Poleti pa je šolo

obiskovalo le osem otrok (prav tam, str. 176─177).

Leta 1832 je bila uvedena ponavljalnica, kjer je bilo 42 učencev. 8. februarja 1833

je Kovač s patronatno proštijo Dobrla ves podpisal pogodbo o stalni namestitvi,

šolski, mežnarski in organistovski službi. Tako se je nekako formalno

izoblikovala šola na Prevaljah, dolga leta pa so bile težave s prostori, gre za

mežnarijo, ki je služila še 50 let, bila je lesena, pritlična, brez predsobe. Edini

šolski prostor je bil nizek, temen, majhen, da so bili otroci stisnjeni in je bilo

pisanje oteženo. Zidava nove šole je bila nujna. Ustanovila se je nova komisija, ki

je odločila, da za leto dni prevzamejo gostinsko sobo za šolski prostor. Škofijski

ordinariat v Celovcu je menil, da namestitev šole v gostilni ni primerna. Šolo so

leta 1861/62 res začeli graditi in v resnici so prejšnjo leseno zgradbo povsem

obnovili. Urejena sta bila dva razreda ter stanovanji za nadučitelja in učitelja.

Šolski okoliš je obsegal 570 hiš. Delavsko prebivalstvo se je trudilo, da bi dobili

novo šolo. Uspeli so jo zgraditi leta 1853. V skladu s tedanjimi predpisi je bila ta

šola podružnica šole na Fari. Obiskovali so jo lahko le otroci tovarniških

uslužbencev in delavcev. V letu 1856 je postala šola javna, a še vedno podružnica.

V začetku je bila dvorazredna; že prvo leto je bilo v prvem razredu 117, v drugem

pa 34 učencev (prav tam, str. 178─179).

Slika 10: Prevaljska stara šola iz leta 1853. Vir: Sušnik, 1965, str. 178.

24

Leta 1869 je izšel nov zakon o osnovnem šolstvu. S tem zakonom so postale šole

državne. Formalno je prenehalo cerkveno nadzorstvo. Celotno šolstvo dobi nov,

urejen videz, po drugi strani pa je ta urejenost slabo vplivala na rabo slovenščine v

šoli. To dobo bi lahko imenovali doba načrtne germanizacije. Na Prevaljah se je

šolstvo po tem zakonu in vzporedno z rastjo železarne živahno razvijalo. Pri novi

reorganizaciji šole je postala prevaljska šola matična, šoli na Fari in Lešah pa sta

dobili status ekspoziture. Deželna vlada je povišala šolo na Prevaljah v

petrazrednico. Leta 1886 je bilo že 10 učiteljskih mest, razdeliti je bilo treba tudi

razrede zaradi prevelikega števila – ločili so dečke in deklice. Za poljedelsko

vzgojo so to leto odkupili nekaj obdelovalne zemlje, na kateri so se dečki učili

sadjarstva in čebelarstva, deklice pa so spoznavale zelenjavo za kuho. Leta 1890

je bilo 681 otrok. Šola je organizirala še stranske dejavnosti. Leta 1885 je bila pri

osnovni šoli ustanovljena nadaljevalna šola za obrtne in tovarniške vajence. To je

bila edina tovrstna šola v dolini. Leta 1889 so v šolo vpeljali obrtno ročne

spretnosti. Delavnice so bile v železarni. Na prevaljski šoli je bil učni jezik

nemščina, na Fari je bila tako imenovana utrakvistična (dvojezična) šola, na Lešah

pa so učili v prvem razredu slovensko, v drugem pa v nemščini. Leta 1887 je

okrajni šolski svet v Velikovcu prepovedal slovenske knjige na Prevaljah in na

Lešah, leta 1895 pa so celo ukinili slovenski katekizem na Prevaljah, Fari in

Lešah, prepovedali so tudi slovenske knjige in poučevanje slovenščine na

Prevaljah. Šola se do leta 1918 ni bistveno spreminjala (prav tam, str. 180─184).

3.2 Doba stare Jugoslavije V Mežiški dolini se šolstvo do leta 1920 ni prav uredilo. Na tem ozemlju so še

1919. leta divjali boji. Za prehodno dobo je višji šolski svet v Ljubljani določal,

da se nemščina kot obvezen predmet iz vseh ljudskih in meščanskih šol odpravi

takoj. Dovoljena je na štiri- in večrazrednicah, če to želijo starši in se priglasi

najmanj 15 otrok. Slovenščina pa naj se poučuje na manjšinskih šolah kot

obvezen predmet.

Prevalje si po ukinitvi železarne leta 1899 niso več opomogle. Šolstvo je ostalo v

zunanjem pogledu nespremenjeno. Šola je ostala šestrazrednica, brez ekspoziture

25

na Fari, z dvema paralelkama za 1. in 2. razred na Lešah. Tako kot drugod se je

spremenil učni jezik. Šolski prostori so postali pretesni, saj je število učencev

stalno raslo. Bilo jih je okrog 400, v razredu celo do 60 (Sušnik, 1965, str.

188─193).

3.3 Doba okupacije Cilji nemškega šolstva so bili jasni – ponemčiti naše kraje. Pri celotni organizaciji

šolstva so imele pomembno vlogo razne politične organizacije. Vzgoja je bila v

duhu nacionalnega socializma. Izven rednega šolskega programa so učitelji

ponemčevali imena otrok in krajev. Otroci so se morali vsak teden naučiti izrek

nemških voditeljev. Učno osebje je bilo delno iz Reicha, delno pa z zgornje

Koroške. Prišli so celo učitelji nekdanje Avstro-Ogrske, po navadi so bili hudi

nacionalisti. Pouk ni bil reden, predvsem ne zadnji dve šolski leti, v hribovskih

krajih pa ga celo ni bilo (Sušnik, 1965, str. 195─196).

Zaradi NOB so leta 1944 vojaki zasedli vse šolske prostore po dolini in razredi so

bili po gostilnah in drugod. Na Prevaljah so bili razredi prvi dve leti še v šolskih

prostorih, nato v gostilnah (Pri Štefanu, Ahacu, Enciju). Ko so prišli Nemci v te

kraje, so kakor drugod najprej izselili vse učitelje, na vsak način pa so jih odslovili

iz učiteljske službe. Delo na šoli so prevzeli ljudje, prežeti z nacionalističnim

duhom. Šolsko delo je bilo usmerjeno v to, da bi se čimprej dosegel duhovni

preobrat v smislu nacionalistične ideologije. Učitelji so strogo nadzirali učence

med odmori, da niso govorili v svojem maternem jeziku. Nekateri učitelji so za

vsako tako kršitev ponemčevanja šolarje neusmiljeno telesno kaznovali (prav tam,

str. 196).

Razširjanje narodnoosvobodilne borbe je vplivalo tudi na razvoj šolstva. Ponekod

so šole požigali, partizani pa so pregnali učitelje. Med vojno pa so organizirali

tudi slovenske šole. Prvi šolniki so bili starši doma. Odtegovali so svoje otroke

nemškim šolam, jih zadrževali doma, kolikor se je le dalo, in jih sami učili branja

in pisanja v slovenščini. Dalje so po domovih individualno poučevali slovenski

učitelji, ki niso bili izseljeni. To je bila pomembna protiutež nacistično usmerjeni

nemški šoli. Partizansko gibanje je doseglo, da je nemško šolstvo nazadovalo.

26

Bolj ko se je osvobodilno gibanje širilo, večji je bil odpor otrok do nemške šole in

nemških učiteljev. Bili so otroci, ki se niso hoteli naučiti nemški jezik in je učitelj

bil primoran spregovoriti slovensko. Nekateri otroci so celo sami imeli stike s

partizani (prav tam, str. 197).

3.4 Sociološki vzrok šolskega reformnega gibanja na Slovenskem

Mladi učitelji so spoznali, da je za uspešno in sistematično delo med ljudstvom

potrebno poznavanje prilik in razmer, v katerih to ljudstvo živi. Načrt za študij

šolskega okoliša vsebuje program in navodila za študij življenjskega občestva tega

okolja. Osrednjo točko tvori mladina, njeno telesno in duševno stanje, njene

potrebe in zahteve. Rast in razvoj te mladine oblikujejo številni pokazatelji danega

okolja, zato vsebuje načrt navodila za študij gospodarskega, socialnega in

kulturnega stanja tega okolja. Mlajši učitelji so stopili v stik s svojimi enako

mislečimi starejšimi predhodniki, pridružile so se nove moči in v dveh letih je

zraslo dokaj vidno novo učiteljsko življenje, ki se že vidno odraža v delu na vasi,

v pedagoškem tisku in stanovski organizaciji. Najbolj koristne ideje ostanejo le

programi in ideje, če ni zanje zainteresirana širša javnost. Šele kadar terjajo

družbeni razredi, vneti za spremembo vladajočega stanja, spremembo šole in

izobrazbe, pride do nove prakse (Mencej, 1937, str. 5─8).

Avtor opisuje sodobnost in pravilno ugotavlja sociološki vzrok šolsko reformnega

gibanja, da je stremljenje po osvoboditvi izpod sistema gospodarskega

izkoriščanja in socialnega zatiranja prineslo s seboj nove socialne, politične,

splošnokulturne in prosvetne poglede ter zahteve. Pri tem spoznava, da je razen

družine ostala šola še najmanj dovzetna za organizirano preureditev in idejno

preusmeritev. Še največ smisla za prevrednotenje dosedanjih šolskih in vzgojnih

načel ima ljudskošolski učitelj in še ta zaradi tega, ker živi v razmeroma najožjem

stiku z narodom, delovnim ljudstvom. Mencej najde merilo za izbiranje vzgojnih

ciljev v vsakokratni družbeni situaciji. Klic po spremembi nosijo nove družbene

sile. Tako predstavljajo sodobne pedagoške zahteve odraz zahtev in potreb širokih

27

delovnih slojev, odraz njihove gospodarske, socialnopolitične in kulturnorazvojne

usmerjenosti (prav tam, str. 18─23).

Da bo vzgoja in izobrazba ustrezala težnjam in zahtevam najširših slojev, ki jih

najprej tvorita kmet in delavec, ne more biti vzgojni cilj postavljen abstraktno in

se tudi ne more zadovoljiti le s široko postavljeno nalogo, temveč je treba cilj

postaviti konkretno ─ dobi naj osnovno načelo za etično oceno samega sebe kot

družbenega člana in dobi naj rešite v vprašanja o njegovem mestu v družbenem

napredku ter praktično orientacijo v konkretni življenjski situaciji. Dosledno tej

nalogi sledi vzgojno in učno načelo, da morata biti vzgoja in izobrazba povezani s

sodobnostjo, torej s sodobnimi razvojnimi tendencami. Avtor zahteva v naših

šolah zahteva strnjen ali celoten pouk, v vzgoji pa demokratizacijo izobrazbe ─ da

je vsakemu članu družbe omogočeno šolanje, da bo tako po svojih prirojenih in

pridobljenih sposobnostih mogel čim bolj koristiti svojemu narodu in s tem obče

človeškemu napredku. Prva karakteristična poteza naše šole je, da dela po učnih

načrtih in programih, ki ne upoštevajo objektivnih sil in pogojev našega

narodnega življenja, predvsem ne naše vasi in našega industrijskega kraja, ki

stvarno predstavljata naš narod. Nadalje ugotavlja, da naša šola greši še največ

nad domačo zgodovino in narodopisjem, zahteva politično vzgojo naše mladine in

študij naše vasi, kajti dokler bodo naša vas, naš industrijski kraj in naša mesteca

neraziskani in nedognani, so vsa prizadevanja za preusmeritev in aktivnejše

poseganje šole v razvoj našega življenja brezuspešna (prav tam, str 26─30).

Mencej je s svojo knjižico izpolnil iz dneva v dan občutnejšo potrebo po

konkretnem namenu slovenske vzgoje, naše šole. Sociološki vidik ga je privedel

do jasnosti v vprašanjih, ki nujno zanimajo sleherno družino, slehernega učitelja,

profesorja in slehernega prosvetnega delavca.

3.5 Osnovna šola Franja Goloba in njene podružnice danes Otvoritev nove šolske stavbe na Polju 4 je bila 22. decembra 1963. Šola je takrat

dobila ime po Franju Golobu, znanem slovenskem slikarju, ki je bil rojen leta

1913 na Prevaljah in je v svojih motivih pogosto upodabljal rodno Koroško

(Založnik, 2006, str. 212).

28

Kljub temu, da je bila šola nova, je imela premalo učilnic, zato je pouk za učence

razredne stopnje potekal v dveh izmenah. Šola je takrat štela 809 učencev. Leta

1968 je bila otvoritev telovadnice ob šolski zgradbi. Leta 1987 je bil položen

temeljni kamen za izgradnjo prizidka dodatnih učilnic in za izgradnjo nove

telovadnice. Cilj te investicije je bila odprava dvoizmenskega pouka na razredni

stopnji. V prvi fazi, marca leta 1988 je bila dokončana moderna knjižnica in

učilnica za glasbeno vzgojo. V marcu 1991 so bile dokončane še ostale učilnice.

V šolskem letu 1992/1993 je bila to ena izmed prvih šol v Sloveniji, ki je

pridobila računalniško učilnico. Tudi danes ostaja učilnica posodobljena in

moderna. Leta 1999 je bila otvoritev lepe in moderne ter večnamenske športne

dvorane. Uredili so tudi okolico šole: park, dvorišče, parkirišča in igrišče. Šola in

športna dvorana pa sta dobili modno zunanjo podobo. V šolskem letu 2002/2003

so začeli z uvajanjem devetletne osnovne šole v prvem razredu. V ta namen je bilo

potrebno prilagoditi prostore – ureditev treh učilnic v pritličju starega dela šole.

Urediti je bilo potrebno tudi nov vhod za učence prvih razredov. Pridobili so nova

igrala, ki so namenjena otrokom 1. in 2. razreda, ter otrokom, ki obiskujejo

podaljšano bivanje (prav tam, str. 213).

Po Sloveniji, pa tudi čez mejo, slovi OŠ Franja Goloba Prevalje kot

ustanoviteljica bralne značke. Pobudnika in ustanovitelja tega močno razširjenega

branja, ki sedaj poteka po vsej Sloveniji in tudi preko meje, sta bila prof.

slovenskega jezika Stanko Kotnik in Leopold Suhodolčan. Prav tako imenovana

bralna preizkušnja je bila pred bralno komisijo opravljena 21. maja 1961. Že po

desetih letih se je Prežihovi bralni znački pridružilo 21 novih bralnih značk, ki so

jih podeljevali že skoraj po vsej Sloveniji.

Tudi športno življenje na tej šoli je zelo razgibano. Pri odličnih rezultatih

prevladujejo odbojkarske ekipe deklic v vseh starostnih kategorijah.

V letu 2003/2004 je šola postala ena izmed UNESCO šol. V okviru tega projekta

se je izvajalo več projektov (Pomladni dan, Moje pravice, Sožitje med

generacijami). Šola je vključena v projekt Ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti

dela. Učenci te šole so zelo uspešni tudi na področju raziskovalnih nalog.

Na šoli so bili nekdaj zaposleni tudi: Gustav Gnamuš (umetnik in Prešernov

nagrajenec), Stanko Kotnik (prof. slovenščine, soustanovitelj bralne značke in

29

predavatelj na Pedagoški fakulteti v Mariboru), Leopold Suhodolčan (učitelj

slovenskega jezika, ravnatelj šole, soustanovitelj bralne značke in pisatelj). Velik

pečat je zapustil Leopold Suhodolčan, ki je bil vrsto let ravnatelj, pedagoški vodja

z napredno vizijo, dober mentor mladim učiteljem, soustanovitelj bralne značke in

mladinski pisatelj (prav tam, str 213).

Šola ima tri podružnice: Leše, Šentanel in Holmec.

Slika 11: Prevalje – v ozadju desno šola. Slika 12: Levo telovadnica, na sredini športna dvorana, desno šola. Vir: OŠ Franja Goloba Prevalje.

3.5.1 Leše Podružnica Leše je bila zmeraj v sestavu centralne šole na Prevaljah. Novo stavbo

je dobila leta 1982. Od takrat tudi na tej šoli poteka pouk od 1. do 4. razreda v

dveh kombiniranih oddelkih. Učenci imajo možnost vključitve v podaljšano

bivanje. Poleg rednega pouka imajo organizirane interesne dejavnosti, ki potekajo

v tečajni obliki. Pri delu jim pomagajo tudi zunanji mentorji (Pušpan, 2007, str.

11).

30

Slika 13 in slika 14: Leše in šola. Vir: »Leše«.

3.5.2 Šentanel Podružnica Šentanel je kot enorazrednica začela z delom leta 1863. 1934 postane

šola dvorazrednica. Po vojni je imela 84 učencev, pouk je bil kombiniran, šola je

delovala samostojno do 1961/62, ko je bila pridružena središčni šoli na Prevaljah.

1984 je bila nad vasjo zgrajena nova sodobna šola. Morda je najlepša podružnica

v Sloveniji, zanesljivo pa je edina z balkoni (Sušnik, Mikic in Gerdej, 2004, str.

64).

Slika 15 in slika 16: Šentanel in šola. Vir: »Šenanel«.

31

3.5.3 Holmec Podružnica Holmec je bila ustanovljena leta 1866 kot samostojna šola Lokovica.

Med 2. svetovno vojno je bila zasedena, 1945 pa se je spet začel pouk. Šolo je

obiskovalo 100 otrok. Do 1961/62 je bila samostojna in popolna osemletka, nato

je postala podružnica centralne šole na Prevaljah. Učenci predmetne stopnje so se

v 1972/73 prešolali na Prevalje. Dotrajana robustna šolska stavba ni bila več

primerna za pouk, zato se je leta 1977 začel pouk v novi montažni zgradbi na

Dolgi brdi od 1. do 4. razreda v dveh kombiniranih oddelkih s celodnevno

organizacijo šole (Küzma, 2007, str. 11).

Slika 17 in slika 18: Holmec in šola. Vir: »Holmec«.

K osnovni šoli Franja Goloba spadata še dva vrtca v kraju in dislocirani enoti na

Lešah in v Šentanelu. Le-ta je leta 1945 začel delovati kot samostojna enota. V

letih 1948–1952 se je vrtec preimenoval v Dom igre in dela. Med leti 1952–1973

je deloval samostojni otroški vrtec Prevalje. 1973. leta je prišlo do združitve vseh

otroških vrtcev v občini Ravne na Koroškem v Vzgojno-varstveno organizacijo

Ravne na Koroškem. Leta 1979 je vrtec Zgornji kraj dobil prizidek, uredili so

igrišča in postavili igrala. Vrtec Pod gonjami so zgradili leta 1980. Na Lešah so

zgradili nov vrtec v letu 1982, ki je združen z osnovno šolo in je dislociran

oddelek vrtca Zgornji kraj, kot tudi oddelek vrtca v Šentanelu. 2001 postane vrtec

Prevalje samostojni zavod. Leta 2005 se je le-ta priključil k Osnovni šoli Franja

Goloba Prevalje v novo nastali javni zavod Osnovne šole Franja Goloba Prevalje.

32

Danes enota vrtca deluje na treh lokacijah: enota Pod gonjami, enota Zgornji kraj

in enota Leše (Suhodolčan Dolenc in Jukič, 2005, str. 642).

4 Cerkve v kraju Pokristjanjenje naših krajev se je vršilo iz Salzburga. Prve župnije so se tu

ustanavljale v 9. in 10. stoletju. Vsa Mežiška dolina je tedaj spadala v župnijo

Šmihel nad Pliberkom. Zaradi oddaljenosti od župnijske cerkve so nastale po

posameznih krajih male skromne cerkvice, imenovane kapele. V njih so kaplani

vodili dušno pastirstvo, a krščevanje se je vršilo vedno le v župnijski cerkvi. Iz

šmihelske pražupnije se je kmalu izločil Pliberk, kjer se je ustanovila samostojna

župnija, ki je obsegala tudi prevaljsko kotlino (Sušnik, 1990, str. 13).

Leta 1335 navajajo listine cerkev Device Marije na jezeru kot samostojno župnijo

z imenom sv. Marija nad Guštanjem. Iz prvih časov župnije ni znanega veliko.

Tudi o nastanku šestih podružnic, ki danes spadajo k tej župnijski cerkvi, ni

zapisanega ničesar. Od leta 1641 dalje so znana imena župnikov te župnije. Leta

1700 je prevaljska župnija postala samostojna fara. Ni dvoma, da je bila fara že

veliko prej, pred letom 1335. Župnije v starih časih pravzaprav niso nastajale z

dekretom. Cerkev, kapela, ki je dobila pravico do krščevanja (krstnega kamna), je

že imela vlogo župnije, obenem so dobili pravico do pokopališča (prav tam, str.

14).

Po dogovoru salzburškega škofa Arna in oglejskega patriarha Pavlina II. je Karel

Veliki potrdil Dravo kot mejo krščanskega delovanja. Tako so prišli ti kraji pod

oglejski patriarhat (do ukinitve patriarhata leta 1751). Kratko obdobje so spadali

pod novoustanovljeno goriško nadškofijo, že cesar Jožef II. je cerkvene meje

spremenil. To je postalo del lavantinske škofije s sedežem v Št. Andražu v

Labotski dolini na Koroškem, do preselitve sedeža v Maribor pod škofom A. M.

Slomškom leta 1859. Koroške fare so dodelili krški škofiji. Po prvi svetovni vojni

leta 1918, ko so Mežiško dolino prisodili Jugoslaviji, so prišli pod jurisdikcijo

lavantinske škofije v Mariboru. Kasneje so Mežiško dolino dodelili mariborski

škofiji (prav tam, str. 18).

33

V začetku 19. stoletja so se zgodile, v prej tako tihi in idilični prevaljski kotlini,

velike spremembe. Začela se je industrializacija – najprej cinkarna, nato železarna

in z njo je prihrumel trušč sveta. Od blizu in daleč so prihajali delavci in se

naselili z družinami v novih hišah. Častitljiva stara župnijska cerkev je postajala

stalno naraščajočemu številu prebivalstva vedno bolj tesna. Le tretjina vernikov je

imela ob nedeljskih božjih službah v njej prostor. Župnik, dr. Anton Müller, ki je

prispel na Faro leta 1883, je videl veliko potrebo povečanja cerkve in se lotil

priprav. Načrte za novo cerkev je izdelal stavbenik domačin, Peter Madille, ki je

zgradbo tudi dovršil. Spomladi leta 1890 so porušili staro cerkev in pričeli z

gradnjo nove. Le zvonik in veliki oltar stare cerkve pod zvonikom sta še ostala od

prejšnje cerkve, ki je imela smer zahod-vzhod in bila tako dolga, kot je sedanja

široka. Kmetje so za zidavo cerkve pridno darovali in dovažali stavbni les. Rudarji

in fužinarji pa so po svojih močeh prispevali denarj. Za božič istega leta so v novi

cerkvi že maševali (prav tam, str. 19─20).

4.1 Župnijska cerkev Device Marije na jezeru Farna vas je strnjeno naselje, ki leži jugovzhodno od Prevalj v smeri proti Ravnam

na Koroškem. Ponaša se z župnijsko cerkvijo, posvečeno Devici Mariji na jezeru,

v podobi, ki jo je pridobila pred nekaj več kot stotimi leti ob popolni prezidavi

cerkve.

V koroškem pripovedništvu obstaja več pripovedk, ki govorijo o nastanku cerkve.

Ena izmed njih pripoveduje, da se je dekle Marija sama vozila po jezeru, ki je

tedaj pokrivalo del guštanjske in prevaljske kotline. Medtem jo je nepripravljeno

zajel vihar. Iskreno je molila in se priporočala svoji patroni ter ji obljubila, da bo

ob rešitvi njej na čast postavila cerkev. Bila je uslišana in izpolnila je obljubo

(Javornik, 2002, str. 46).

Prvič je cerkev omenjena v neki listini z dne 25. aprila 1335. Na osnovi le-te

lahko sklepamo, da je cerkev obstajala že pred tem datumom.

Sv. Devica Marija na jezeru je ena izmed treh cerkva na Koroškem, ki nosijo

patrocinij Matere Božje. Marija Devica Vnebovzeta goduje 15. avgusta. Iz

34

zgodovine praznika se ne da razbrati, kdaj se je praznovanje Marijinega

vnebovzetja začelo (prav tam, str. 47).

Današnja cerkev sv. Device Marije na jezeru je bila postavljena leta 1890 na

osnovi zgodnejše prednice. Prvotna cerkev je dobro poznana, saj se je o njej

ohranila bogata arhivska dokumentacija. Starejša literatura iz časa, ko je

srednjeveška cerkev še stala, jo opisuje kot enoladijsko gotsko dvorano z majhnim

kvadratnim prezbiterijem, nad katerim je bil pozidan zvonik. Stara koroška

topografija iz leta 1889 je, tik preden so cerkev podrli, izrazila domnevo, da bi

utegnila biti stavba v osnovi še romanska. To potrjuje tloris prejšnje cerkve, ki so

ga posneli leta 1888 in se je ohranil v župnijskem arhivu. Na načrtu iz leta 1861,

ki prikazuje staro farno cerkev Device Marije na jezeru in njeno neposredno

okolico, je v jugozahodnem kotu obzidanega pokopališča narisana tudi

samostojno stoječa okrogla stavba z notranjim premerom 3,5 m. Gre za rotundo

romanske kostnice ali karnerja. Te okrogle stavbe so bile zasnovane tako, da so v

pritličnem prostoru shranjevali kosti, ki so prihajale na dan ob prekopavanju

grobov, v nadstropju pa je bila navadno sv. Mihaelu posvečena kapela (prav tam,

str. 48).

Današnjo cerkev so postavili na vzdolžno os stare stavbe, ki je niso v celoti podrli.

Ohranili so njeno celotno vzhodno stran z zvonikom, južno in zahodno steno pa so

vkomponirali v novo stavbo. Stari zvonik, ki je kot korni zvonik stal nad prvotnim

prezbiterijem (današnjo stransko kapelo), so že v baroku občutno povišali, pri

čemer se je zaradi prevelike teže nagnil proti vzhodu. Zato so ga morali od zunaj

močno obzidati, vznožje zvonika pa so obdali in utrdili s polkrožnimi loki. Tloris

današnje stavbe predstavlja ogromno stavbo pravokotne oblike. Glavna fasada

cerkve je na južni strani in je v navadi italijanske renesanse, kar je najbolj vidno v

oblikovanju glavnega portala. Na vsaki strani cerkve je dodana po ena visoka

polkrožna stranska kapela, prva posvečena sv. Križu, druga Srcu Jezusovem.

Cerkev se zaključi na severu v polkrožno zaključenem prezbiteriju, ki ga na obeh

straneh spremlja po en nadstropni oratorij (Zadnikar, 1990, str. 67).

Notranjost cerkve predstavlja triladijsko dvorano, pri čemer so ladje medsebojno

ločene s štirimi polkrožnimi loki, slonečimi na močnih slopih. Srednja ladja je

skoraj dvakrat širša od stranskih, je tudi višja in obokana z močnimi prečno

35

pravokotnimi oboki. Tako oblikovan cerkveni prostor z občutno višjo srednjo

ladjo je višinsko stopnjevan; cerkev bi lahko označili kot psevdobaziliko, saj

srednja ladja nima lastne osvetljave in celotna notranjost dobiva svetlobo samo

skozi okna stranskih ladij. Iz glavne ladje vodi v oltarni prostor širok, polkrožni

slavolok. Prezbiterij je obokan s kupolasto obočno polo. Pevski kor je novejši in

ga je posebej za obnovo cerkve zasnoval arhitekt F. Kvaternik (prav tam, str. 68).

Glavni oltar današnje cerkve je bogat izdelek umetnega podobarstva s konca 19.

stoletja. Cerkvena notranjost je v celoti poslikana z bogato ornamentiko (Javornik,

2002, str. 48─49).

Slika 19: Cerkev Device Marije na jezeru. Vir: »Prevalje«.

36

4.2 Podružnice župnijske cerkve

4.2.1 Cerkev sv. Barbare na Prevaljah Podružnična cerkev sv. Barbare (zavetnice rudarjev) je postavljena na terasast

pomol, ki se dviga nad dolino reke Meže na južni strani Prevalj. V doslej znanih

arhivskih virih je ta cerkev prvič omenjena 3. marca 1496 kot sand Warbara bey

Guetenstain. V njeni neposredni bližini pa je od leta 1965 veliko pokopališče za

območje Prevalj in Raven na Koroškem.

V 17. stoletju so cerkev prezidali, od prvotne stavbe se je ohranil le še gotski

prezbiterij s freskami iz leta 1466. V osnovi so gotski cerkvi v času baroka v vsej

dolžini ladje prizidali stranski kapeli, kar daje cerkvi širino oziroma prečnost. Od

notranje opreme sta najpomembnejša stranska oltarja iz začetka 17. stoletja. Na

oboku prezbiterija so izjemne gotske srednjeveške freske delo neznanega mojstra,

poimenovanega Mojster iz Nonče vasi; izpod ometa so jih odkrili leta 1959. Na

oboku prezbiterija sv. Barbare je naslikani motiv Imago pietatis ali Podoba

usmiljenja v slovenskem prostoru nekaj izjemnega. Na podlagi ohranjenega

mojstrskega znaka se domneva, da je bil avtor dejaven v beljaškem umetniškem

krogu, novejše raziskave pa slikarije navezujejo na zgodnje grafične liste

nemškega mojstra E. S. in poudarjajo sorodnost z votivno sliko kanonika Konrada

Ernsta v cerkvi sv. Magdalene v Velikovcu. Za časovno opredelitev slikarije v

cerkvi je pomemben še napis, ki se je ohranil iz časa nastanka fresk pod

Matejevim angelom in se glasi: »Nach Christi Geburd vier hundert Jar und danach

Im LXVI Jarr am X …«, dalje pa je napis nečitljiv. V prevodu to pomeni: »Po

Kristusovem rojstvu (tisoč) štiristo let in potem v 66. letu na X …« (Zadnikar,

1990, str. 69─75).

37

Slika 20: Cerkev sv. Barbare na Prevaljah. Vir: »Prevalje«.

4.2.2 Cerkev sv. Ane in cerkev sv. Volbenka na Lešah Nihče natančno ne ve, zakaj stojita popolnoma na samem, blizu skupaj dve

imenitni gotski cerkvi. Spodnjo cerkev so namenili Marijini materi sv. Ani,

zgornja, ki stoji le nekaj metrov vstran, pa je posvečena sv. Volbenku. Obe pa sta

po srednjeveški navadi obrnjeni z oltarjem proti vzhodu.

Cerkev sv. Ane je enoladijska zasnova z vzhodnim prezbiterijem ter vitkim,

nerazčlenjenim zvonikom. Najodličnejši del stavbe predstavlja prezbiterij, ki je

ožji in višji od ladijskega dela. Cerkev ima dva portala, glavnega zahodnega in

stranskega južnega, ki se danes uporablja kot vhod. Ladijska stena na južni strani

je razčlenjena z dvema večjima in enim manjšim gotskim oknom. Notranjost

cerkve je umetnostno bogata. Na zahodu se ob vstopu v cerkev dviga lesen pevski

kor, katerega dno je obito z deskami, ki so poslikane s pasovi v rdeči in beli barvi.

Ladja sv. Ane je pravokotna, pokrita pa je z 98-imi polji lesenega stropa iz 17.

38

stoletja, ki je zamenjal prvotnega, gotskega. Na sredi sta Marijin monogram in

letnica nastanka 1689. V vsakem polju so naslikani stilizirani rumeni cvetovi

pasijonke, osenčeni z različnimi odtenki rjave barve. Stranski oltarji so bili

prvotno slikani, kasneje pa so na obe zidani menzi postavili lesena oltarna

nastavka. Leta 1978 so odkrili prvotno slikana stranska oltarja in v prezbiteriju

renesančno ornamentiko. Lesena stranska oltarja so prenesli v prezbiterij na

stranski steni. Oba naslikana oltarčka sta primer poznogotske oltarne arhitekture,

opremljena sta z letnico 1577, ob obeh pa sta še inicialki E. P., ki pomenita

slikarjevo ime in priimek. Na severni steni ladje je freska Pohoda in Poklona treh

kraljev. Posebno vrednost daje prostoru nastavek glavnega oltarja, ki sodi v

družino zlatih oltarjev in je datiran z letnico 1644. V tronu je kiparska skupina sv.

Ane Samotretje ─ mati Ana skupaj s hčerko Marijo in z vnukom Jezusom. Na levi

strani je kip neznane mučenke, desno pa kip sv. Barbare. V atiki je slika sv.

Družine, na vrhu pa še skupina Križanja. Cerkev ima v zvoniku tri različno velike

zvonove, ki jih označujejo kot moški, ženski in otroški zvon.

V 19. in prvi polovici 20. stoletja so k cerkvi sv. Ane v procesijah romali verniki

iz različnih krajev (Zadnikar, 2001, str. 30─36).

O cerkvi, posvečeni sv. Volbenku, ni ohranjenih virov, zato se cerkev na osnovi

arhitekture datira v sredino 15. stoletja. Zaradi padajočega terena je ladja cerkve

na zahodu vkopana v zemljo, medtem ko je prezbiterij na vzhodu izjemno visok,

tako da so pod njim zaradi konfiguracije postavili kripto. Le-ta na geografskem

področju Slovenije predstavlja redek primer reševanja arhitekturne zasnove. V

dvoransko kripto je dostop mogoč po dvojnih stopnicah, vanjo pa je postavljen

kamnit oltarček, posvečen sv. Valentinu. V dvojni vdolbini sta kamnita kipa dveh

svetnikov; desni je sv. Valentin z bolnim otrokom ob vznožju, drugi pa je

nepoznani mašnik. K sv. Valentinu so verniki hodili molit za ozdravitev

božjastnih bolezni. V času rudarstva na Lešah je bila cerkve sv. Volbenka

knapovška, in ob lepih nedeljah so imeli knapovški sejem.

Tlorisna zasnova prestavlja enoladijsko cerkev, ki se na vzhodu steka v 5/8

zaključen prezbiterij. Na severni strani se nanj naslanja gotska zakristija, ki ima

kvadratni tloris in je obokana s križno-rebrastim obokom. Nadstrešni stolpič, ki je

39

še do prejšnjega stoletja krasil leško cerkev, je bil, kot večina cerkvene opreme,

uničen v požaru leta 1885. Cerkvena stavbna lupina je predrta z lepimi gotskimi

dvodelnimi okni s krogovičji. Najlepši pogled na cerkev je od spodnje strani, kjer

opirajo vse vogale mnogokotnega prezbiterija različno visoki in kar trikrat

stopnjevani oporniki. Cerkvena stavba priča o bogati stavbni zgodovini z velikim

številom prezidav. Notranjost cerkve je zaradi požara, ki ga je povzročil udarec

strele, estetsko osiromašena, saj je poleg lesenega stolpiča pogorel tudi lesen strop

in vsa notranja oprema. Prezbiterij še danes krasi lep baročni oltar, vpet pod

starodavne gotske oboke. Latinski napis pove, da ga je z darovi faranov dal

postaviti župnik Caspar Pillath leta 1680. V tronu je baročno razgiban kip

cerkvenega zavetnika sv. Volbenka s cerkvijo v levici, ob stenah sta kipa sv.

frančiškana z baklo in sv. Dominika s psom. Stranska oltarja sta preprosta izdelka

nove gotike. V cerkvi je tudi križev pot na oljnih podobah. Napisi so v bohoričici.

Žal slike zelo bledijo, da barv in podob skoraj ni mogoče več razbrati (prav tam,

str. 37─39).

Slika 21: Cerkev sv. Ane in cerkev sv. Volbenka na Lešah. Vir: »Prevalje«.

40

4.2.3 Cerkev sv. Janeza Krstnika na Poljani Malo pred razpotjem cest, ki peljeta proti Mežici in druga čez mejo proti Pliberku,

stoji cerkev sv. Janeza Krstnika. Ni se ohranil noben podatek o tem, kdaj naj bi

cerkev nastala ali kdaj naj bi bila prvič omenjena. Že sam patrocinij kaže na

zgodnjegotski nastanek, saj je bilo v 14. stoletju Janezu Krstniku posvečenih

veliko krstnih kapel in cerkva (Javornik, 2002, str. 67).

Stavbni tip cerkve je kapelni, torej je širina enoladijske zasnove enaka širini

prezbiterija. Vhod v osi na zahodu tvori preprosti zašiljeni portal, predenj pa je

bila v kasnejšem obdobju postavljena vhodna lopa. Na vzhodnem delu cerkve je

na ostrešju postavljen nadstrešni stolpič, ki je pokrit s skodlasto streho. Na severu

je ob prezbiterij naslonjena zakristija, prav tako pa je cerkvi na severni strani

prizidana preprosta pravokotna kapela, posvečena sv. Jobu.

Cerkev ima bogato stavbno zgodovino. Na južni strani ladje so na različnih

višinah vzidana okna različnih oblik, kar govori o več fazah gradnje ladje. Na

zahodu ob vhodu v cerkev je lesen pevski kor, ki ima dno obito z deskami,

poslikanimi s poslikavo iz 17. stoletja. Glavni oltar je lesen in je izrazit

predstavnik zlatih oltarjev. Neprecenljivo vrednost predstavlja iz cerkve

izhajajoča ekspresivna glava sv. Janeza Krstnika na pladnju iz poznega 15.

stoletja. Dragocen kip je bil prvotno nameščen na glavnem oltarju, danes pa ga

hranijo drugje. Na ladijski steni in ostenju slavoloka so vidne slikarije, ki bi jih

bilo še potrebno odkriti. Freske na ladijski strani slavoloka kažeta na njun

nastanek v 17. stoletju, ko je cerkev dobila vso svojo notranjo opremo (prav tam,

str. 68─70).

41

Slika 22: Cerkev sv. Janeza Krstnika na Poljani. Vir: »Prevalje«.

4.2.4 Cerkev sv. Kozme in Damijana na Brinjevi gori O nastanku cerkve govori sledeča pripovedka. Rajni Lubas je bil izkušen

živinozdravnik, ki so ga daleč naokoli poznali. Nekoč se mu je sanjalo, da je bil

na Brinjevi gori, pa je tako zbolel, da bi moral umreti. Pozdravit sta ga prišla dva

pobožna moža in ga popolnoma ozdravila. V nedeljo po sv. maši sta Lubas in

Broman pila pri Lukcu v Guštanju. Lubas pripoveduje Bromanu svoje sanje.

Spoznala sta, da ta pobožna moža ne moreta biti kdo drug kakor sv. brata Kozma

in Damijan, ki sta bila tudi zdravnika. Zato sta zbrala nekaj denarja in na Brinjevi

gori postavila leseno kapelico v čast sv. Kozmi in Damijanu. In od tega časa

hodijo ljudje v to kapelico molit (Javornik, 2002, str. 71).

Brinjeva gora je dobila ime po brinju, ki je včasih pokrivalo vrh peščenega hriba.

Verjetno je tu že od nekdaj stalo znamenje, leta 1910 pa so na tem mestu postavili

42

kapelico iz lesa, ki je bila majhna, z zvonikom in s kapelnim podaljškom. Prva

skica kapelice je datirana z dne 19. 9. 1910. Okoli leta 1935 so ob starem zvoniku

postavili novo ladjo, ki je bila širša, daljša in višja od prvotne kapele. Leta 1989

so zaradi dotrajanosti stare lesene po načrtih arhitekta Andreja Lodranta zgradili

novo zidano cerkev sv. Kozme in Damijana. S prostovoljnim delom postavljeno

cerkev je blagoslovil nadškof dr. Franc Kramberger 24. 9. 1989. Današnja cerkev

ima leseno vhodno lopo, ki se nadaljuje v zidano ladijsko prostornino, na vzhodu

zaključeno v treh stranicah. V notranjosti cerkvice so dela domačih umetnikov:

kipca sv. Kozme in Damijana sta delo Janka Dolenca, Kristus na križu dr. Alojza

Pogorevca, Snemanje s križa slikarja Oskarja Rotovnika-Okija in Kristusova

podoba Benjamina Kumpreja. Zvonček pred vhodom zvoni za zdravje. »Dokler

boste hodili k nama, boste še živi« (prav tam, str. 72).

Slika 23: Cerkev sv. Kozme in Damijana na Brinjevi gori. Vir: »Prevalje«.

43

5 Kulturno in družbeno dogajanje na Prevaljah Najstarejše ohranjeno pisno pričevanje slovenske besede v Mežiški dolini so

zapisani vložki v sicer latinskih matičnih knjigah župnije Device Marije na Jezeru,

ki jih hranijo v župnišču na Prevaljah. Slovenske zapise najdemo v krstni knjigi v

letih 1641─1648 in poročni knjigi v letih 1641─1644. V njih so na primer

zapisane oblike ženskih priimkov s slovenskimi priponami, nekaj krajevnih in

ledinskih imen (Suhodolčan Dolenc in Jukič, 2005, str. 618).

Leški rokopis je najstarejši ohranjeni daljši pisni dokument v slovenskem jeziku v

Mežiški dolini in je primer bukovniške dejavnosti v tej dolini. Štiri v rokopisu

navedene letnice govore, da je bil rokopis napisan med leti 1757–1761. Kje je bil

najden, ni bilo mogoče ugotoviti. Rokopis je bil najprej last Zgodovinskega

društva v Mariboru, od leta 1929 pa je shranjen v rokopisnem oddelku

Univerzitetne knjižnice Maribor. Na 50-ih nenatisnjenih listih nemškega

solnograškega koledarja za leto 1733 je na 86-ih straneh popisan s slovenskim

rokopisom skoraj ves nenatisnjeni del. Mnogovrstno snov, ki jo obsega leški

rokopis, lahko razdelimo v dve večji skupini. Prva obsega versko vsebino

cerkvenega značaja, druga skupina pa pestro narodopisno blago. Vse kaže, da je

moral biti pisec v ožji zvezi s Papeževo kmetijo na Lešah ali pa celo tam doma,

saj je kmetija največkrat omenjena. Na kraj nastanka kažejo tudi imena kmetov, ki

so morali plačevati desetino, in narečje, v katerem je avtor pisal. Zapisovalec

ostaja neznan, saj v dokumentu ni njegovega podpisa, prav tako pa ni zabeležk

osebnega značaja, ki bi razkrivale piščevo ime (prav tam, str 619).

5.1 Kulturna društva Dvorane, kjer je Katoliško prosvetno društvo uprizarjalo igre in imelo druge

prireditve, so bile v gostilnah pri Šteklu (do 1927), Krištanu na Fari (1927─1941).

Pri Rozmanu in Ahacu na Prevaljah je uprizarjalo igre in pripravljalo druge

prireditve društvo Sokol. V gostilni Rifel v Šentanelu je dvorana namenjena

kulturnim prireditvam že po letu 1920. Knjižnica Katoliškega prosvetnega društva

je bila v sobi ob društveni dvorani pri Krištanu (1927─1940) in nato v hiši ob

44

cesti pri župnišču, kjer je bila prej telovadnica orlovskega društva. Po okupaciji

(1941) je nemška oblast knjige na grmadi zažgala. Po letu 1945 so Ljudsko

knjižnico, pozneje preimenovano v Splošno-izobraževalno knjižnico, namestili v

bivšo »komunalno« hišo, od leta 1980 je v Družbenem domu na Prevaljah. Od

takrat je knjižnica zunanja enota Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika

Ravne na Koroškem.

Prvi kino je bil od leta 1932 ob gostilni Rozman na Prevaljah. Sokolski dom,

pozneje dom Partizan, je služil kot telovadni in kulturni dom. Sprememba

namembnosti doma v kinodvorano je potekala leta 1963. Družbeni dom od leta

1980 vsebuje dvorano, razstavišče v avli, knjižnico, prostor za godbo, kinoklub,

kegljišče, prostor za manjše prireditve, poročno dvorano, upravne prostore občine.

Kramolčeva soba v Šentanelu je bila urejena leta 2003. Polhov mlin v Šentanelski

reki pa 2005 (Suhodolčan Dolenc in Jukič, 2005, str. 658─659).

⇒ Kulturna društva in dejavnosti, ki so do leta 1941 delovala na Prevaljah:

Delavsko prosvetno društvo Svoboda (1921), Godba na pihala (1909), Hotuljska

banda (1905), Izobraževalno in pevsko društvo (1908), Katoliško-delavsko

društvo za Prevalje in okolico, Katoliško prosvetno društvo (1921─1941) – pod to

društvo so spadale sekcije: Dramska skupina, Moški in mešani pevski zbor,

Tamburaški orkester, Knjižnica. Od obstoja cerkve so bili v kraju tudi številni

pevski zbori (Nemško moško pevsko društvo (1907), Dražejeve deklete

(1922─1932), Mešani pevski zbor Sokolskega društva (1936─1941), Moški

kvartet (1928─1934), Podružnica gosposvetskega zvona (1921), Pevsko in

godbeno društvo Korotan (1924) in Sokolsko društvo (1923─1941) (prav tam, str.

660─661).

⇒ Kulturna društva in dejavnosti na Prevaljah po letu 1945:

Delavsko prosvetno društvo Svoboda Prevalje (1946─1997) – sem so spadale

sekcije: Godba na pihala (leta 1997 se preimenuje v Pihalni orkester Prevalje),

Dramska sekcija (1946─1965), Lutkovna skupina (v petdesetih letih), Gledališka

skupina Prevalje─Mežica (1966), Pevski zbori, Tamburaški orkester Prevalje

(1945─1992), Klekljarice (1991).

45

Kulturno društvo Prevalje – ustanovljeno 8. 7. 1997 (predhodnik je bilo Delavsko

prosvetno društvo Svoboda Prevalje). Sem spadajo sekcije: Gledališka skupina

Prevalje─Mežica, Klekljarska sekcija, Lutkovna skupina (2000), Gledališče

mladih (2002).

Kulturno društvo Mohorjan je bilo ustanovljeno 24. 9. 2007. Sem spadajo sekcije:

Mladinski pevski zbor župnije Prevalje (1990), Otroški pevski zbor župnije

Prevalje (deluje že desetletja z vmesnimi prekinitvami), Študentski mešani zbor

Mohorjan (2000), Mešani pevski zbor župnije Prevalje (odkar stoji farna cerkev),

Koncertna dejavnost (1990), Instrumentalna sekcija (1997), Založniška dejavnost

(1997).

Kulturno društvo literatov Mežiške doline – ustanovljeno leta 1998.

Kulturno društvo mladih je bilo ustanovljeno januarja leta 2003 (prav tam, str.

661─665).

Poleg vseh teh kulturnih društev delujejo še številna druga društva: Čebelarsko

društvo (1914), Društvo kmetic Mežiške doline (1992), Društvo upokojencev

Prevalje (1950), Gorska reševalna služba (1946), Gospodarsko društvo (1900),

Karitas (1998), Društvo invalidov Prevalje (1974), Lovska družina (1954),

Planinsko društvo Prevalje (1919), Prostovoljno gasilsko društvo (1873), Rdeči

križ (1932), Sadjarsko društvo (2000), Športna društva, Turistična društva itd.

(prav tam, str. 654─677).

5.2 Spomeniki in skulpture v kraju Spominski park na Prevaljah stoji na mestu, kjer je bil nekoč ribnik, pozneje park,

v katerem so leta 1997 postavili prvo skulpturo ─ Pomnik železarstvu na

Prevaljah. Leto pozneje se je na pobudo KD Mohorjan prostor namenili

Spominskemu parku Prevalje z doprsnimi kipi pomembnih osebnosti občine

Prevalje, ki so s svojim delom zaznamovali širše Koroško in Slovensko okolje.

Doprsni kipi in pomniki se praviloma odkrivajo ob jubilejih ali v času

tradicionalnih Jesenskih srečanj. Spominski park postaja iz leta v leto bogatejši za

spomin preteklosti.

46

⇒ Pomnik železarstvu na Prevaljah (1835─1899). Zasnova in organizacija

skulpture iz železniških tračnic, izdelanih v Železarni Prevalje: Franc

Gornik. Odkritje leta 1997.

⇒ Spominska plastika v spomin prevaljski železarni (1899─1999). Avtor

plastike iz železniških tračnic je akademski kipar Andrej Grošelj.

Železniške tračnice so bile izdelane v Železarni Prevalje in krasijo zid iz

žlindre v spomin na prevaljsko železarno. Odkritje je bilo v septembru

1999, ob stoletnici konca fužinarstva na Prevaljah.

Slika 24: Pomnik železarstvu na Prevaljah. Slika 25: Spominska plastika v spomin prevaljski železarni. Vir: »Spominski park Prevalje«.

⇒ Dr. Franc Sušnik (1898─1980). Doprsni kip dr. Francu Sušniku, kulturno-

prosvetnemu delavcu, literarnemu zgodovinarju, ustanovitelju gimnazije,

ravenske študijske knjižnice … so rojaki postavili ob 100-letnici rojstva,

14. 11. 1998. Avtor kipa iz brona je akademski kipar Stanko Kolenc.

47

⇒ Leopold Suhodolčan (1928─1980). Pisatelj in kulturno-prosvetni delavec

je s svojim delom zaznamoval širši slovenski kulturni prostor, bil je eden

izmed pobudnikov bralne značke in ravnatelj osnovne šole na Prevaljah.

Avtor doprsnega kipa je akademski kipar Mirsad Begić. Odkritje je bilo

14. 9. 2000.

Slika 26 in slika 27: Doprsni kip dr. Franca Sušnika in Leopolda Suhodolčana. Vir: »Spominski park Prevalje«.

⇒ Franjo Golob (1913─1941). Slikar in restavrator, rojen na Prevaljah, po

njem se imenuje osnovna šola v kraju. Leta 1941 je bil član Zagrnikove

uporniške skupine v Mežiški dolini in prvi talec ─ umetnik v 2. svetovni

vojni. Avtor doprsnega kipa iz brona je Rade Nikolić, akademski kipar;

odkritje je bilo 17. 9. 2001.

⇒ Luka Kramolc (1892─1974). Glasbeni narodopisec, zbiratelj, skladatelj in

vižar ljudskih pesmi, ustanovitelj Šentanelskih pavrov. Avtor doprsnega

kipa je Stanko Kolenc, odkritje je bilo 19. 9. 2002, ob 110-letnici rojstva.

48

Slika 28 in slika 29: Doprsni kip Franja Goloba in Luke Kramolca. Vir: »Spominski park Prevalje«.

⇒ Pomnik Mohorjevi družbi (19