PREGON PIRATOV PO MEDNARODNEM PRAVUunaslovenia.org/sites/default/files/file/zagoricnik-pregon_piratov.pdf · Za pregon piratov mednarodno pravo ponuja številne jasne in zelo določne

EVROPSKA PRAVNA FAKULTETA V NOVI GORICI

PETRA ZAGORIČNIK

PREGON PIRATOV PO MEDNARODNEM PRAVU

DIPLOMSKO DELO

MENTOR: prof. dr. MIHA POGAČNIK

2009

Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici Diplomsko delo ____________________________________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________ Petra Zagoričnik: Pregon piratov po mednarodnem pravu 2

»If there were no bad people, there would be no good lawyers.«

Charles Dickens (The Old Curiosity Shop)



ZAHVALA Prof. dr. Mihi Pogačniku se zahvaljujem za predavanja, ki so številnim študentom dala navdih in zagon za nadaljnje delo, meni osebno pa povrnila tudi vero v pravo in pravilnost moje življenjske odločitve. Zahvaliti bi se želela tudi prof. dr. Ronaldu Lee Gougherju, ki mi je že zelo zgodaj pomagal odpreti oči in videti socialno povezanost vsega sveta. Nenazadnje pa sem neizmerno hvaležna svoji družini za zaupanje vame tudi v trenutkih, ko sama nisem bila najbolj prepričana.



POVZETEK

Piratstvo je v zadnjih dvajsetih letih dobilo ponoven zagon povsod po svetu. Porast števila

piratskih napadov je najbolj opazen v zadnjih dveh letih predvsem v okolici Somalije in v

Adenskem zalivu. Za pregon piratov mednarodno pravo ponuja številne jasne in zelo določne

institute, ki so državam na voljo v boju proti piratstvu. Pregon piratov je mogoč na podlagi

mednarodnih konvencij, nekatere med njimi so celo univerzalno veljavne, in na podlagi

mednarodnega običajnega prava. Pri definiciji piratstva je pomembno ločevati dejanja

piratstva po mednarodnem pravu, ki so načeloma izvršena le na odprtem morju in podobnimi

dejanji, izvršenimi v delih morja, ki so pod suvereno oblastjo obalnih držav. Ločevati jih je

potrebno tudi od terorističnih dejanj, ugrabitve po mednarodnem pravu in zakonitega

uporništva kot samoodločbe narodov. Boj proti piratom je po UNCLOS skupna zaveza vseh

držav in v zadnjem času so države, mednarodne in regionalne organizacije začele aktivneje

sodelovati in se povezovati v skupnem boju proti piratom, ki so že od nekdaj »hostis humani

generis«.

KLJUČNE BESEDE: piratstvo, pregon piratov po mednarodnem pravu, univerzalna

jurisdikcija, morski pasovi, UNCLOS, mednarodne organizacije, mednarodno običajno pravo,

mednarodne pogodbe



SUMMARY In the last twenty years a new wave of piracy appeared all over the world. The increase of the

number of piracy attacks has been most noticeable in the waters off Somalia and in the Gulf

of Aden in the last two years. International law offers a number of clear and very direct

institutes under which pirates may be prosecuted. Prosecution of pirates can be based on

international conventions, some of them are even universally applicable, or on the basis of

international customary law. When defining piracy one must distinguish acts of piracy as

defined by international law, which can only take place on the high seas, from similar acts,

which take place in the parts of the sea, which are under sovereignty of States. They must also

be distinguished from terrorist acts, kidnapping and acts of legal combatants in the fight for

self-determination of a nation. According to UNCLOS all States have the duty to cooperate in

the repression of piracy, and lately States, international and regional organizations have

started to cooperate more actively and have joined together in a common battle against

pirates, who have ever since the ancient times been known as »hostis humani generis«.

KEY WORDS: piracy, repression of piracy under international law, universal jurisdiction,

maritime zones, UNCLOS, international organizations, international customary law,

international conventions



KAZALO

ZAHVALA............................................................................................................................................................. 3

POVZETEK........................................................................................................................................................... 4

SUMMARY............................................................................................................................................................ 5

KAZALO................................................................................................................................................................ 6

KAZALO SLIK ..................................................................................................................................................... 7

KAZALO TABEL ................................................................................................................................................. 7

KRATICE .............................................................................................................................................................. 8

1. UVOD............................................................................................................................................................ 9

2. OSNOVNI POJMI POMORSKEGA MEDNARODNEGA PRAVA.................................................... 12

2.1. VIRI POMORSKEGA MEDNARODNEGA PRAVA...................................................................... 12 2.2. KRATEK RAZVOJ KODIFIKACIJE POMORSKEGA MEDNARODNEGA PRAVA.................. 12 2.3. MORSKI PASOVI PO UNCLOS III IN PRAVICE DRŽAV V NJIH.............................................. 14

2.3.1. NOTRANJE MORSKE VODE ....................................................................................................... 14 2.3.2. TERITORIALNO MORJE.............................................................................................................. 15 2.3.3. ZUNANJI PAS ............................................................................................................................... 15 2.3.4. IZKLJUČNA EKONOMSKA CONA.............................................................................................. 16 2.3.5. EPIKONTINENTALNI PAS........................................................................................................... 16 2.3.6. ARHIPELAŠKE VODE.................................................................................................................. 17 2.3.7. MEDNARODNA CONA (CONA MEDNARODNEGA PODMORJA) ........................................... 18 2.3.8. ODPRTO MORJE.......................................................................................................................... 18

2.4. POJEM PIRATSTVA ........................................................................................................................ 20 2.4.1. OBIČAJNO PRAVO ...................................................................................................................... 20 2.4.2. PO UNCLOS III ............................................................................................................................ 21 2.4.3. PO INTERNATIONAL MARITIME BUREAU (IMB) .................................................................... 22

2.5. PREGON PIRATOV.......................................................................................................................... 22 2.5.1. KAZNIVO DEJANJE PIRATSTVA PO SLOVENSKEM NOTRANJEM PRAVU........................... 24

2.6. RAZLIKOVANJE DEJANJ PIRATSTVA OD UPORNIŠTVA IN UGRABITVE PO MEDNARODNEM PRAVU – PRIMERA SANTA MARIA IN ACHILLE LAURO.................................... 25

3. ZGODOVINSKI RAZVOJ PIRATSTVA IN NJEGOV SVETOVNOZGODOVINSKI POMEN .... 28

3.1. ANTIČNI IZVOR IN SREDNJI VEK ............................................................................................... 28 3.2. PIRATI IN GUSARJI (PRIVATEERS) OD 16. STOLETJA DO PODPISA PARIŠKE DEKLARACIJE LETA 1856 ........................................................................................................................... 30 3.3. RAZVOJ IZVEN EVROPE ............................................................................................................... 31

3.3.1. INDIJSKA OBALA......................................................................................................................... 32 3.3.2. VZHODNA AZIJA.......................................................................................................................... 32

3.4. PRECEDENČNI PRIMERI IZ ZGODOVINSKE SODNE PRAKSE............................................... 33

4. RELEVANTNI POJMI MEDNARODNEGA KAZENSKEGA PRAVA............................................. 34

4.1. POJEM UNIVERZALNE JURISDIKCIJE IN PREGON PIRATOV ............................................... 34 4.2. PIRATSTVO KOT OBLIKA TERORIZMA..................................................................................... 35

5. AKTUALNA PROBLEMATIKA PREGONA PIRATOV .................................................................... 39

5.1. SOMALIJA ........................................................................................................................................ 42 5.1.1. OGLED STANJA SKOZI OČI SOMALIJSKIH PIRATOV............................................................. 43

5.2. POSAMIČNI AKTUALNI PROBLEMI PREGONA PIRATOV IN TEORETIČNE REŠITVE ..... 45 5.2.1. UNIVERZALNA JURISDIKCIJA V MEDNARODNEM OBIČAJNEM PRAVU............................ 45 5.2.2. KONVENCIJA ZN O POMORSKEM MEDNARODNEM PRAVU IN NJENE OMEJITVE.......... 46 5.2.3. UNIVERZALNA JURISDIKCIJA V PRAKSI................................................................................. 48 5.2.4. KONVENCIJA ZA ZATIRANJE PROTIPRAVNIH DEJANJ ZOPER VARNOST POMORSKE PLOVBE (SUA)............................................................................................................................................ 49



5.3. OVIRE PRI PREGONU PIRATOV................................................................................................... 50 5.3.1. PREPOVED VOJNE PROTI PIRATOM ....................................................................................... 50 5.3.2. POSTOPKOVNE TEŽAVE ............................................................................................................ 52 5.3.3. PIRATI KOT SOVRAŽNIKI VSEH ALI LE DRŽAV, KI SO NEPOSREDNO VPLETENE?.......... 57

6. MEDNARODNE ORGANIZACIJE IN NJIHOVA VLOGA PRI PREGONU PIRATOV................ 59

6.1. VLOGA MEDNARODNE POMORSKE ORGANIZACIJE (IMO) ................................................. 60 6.1.1. REGIONALNO POVEZOVANJE....................................................................................................... 63

6.2. MEDNARODNA KONFERENCA O PIRATSTVU V OKOLICI SOMALIJE ............................... 64 6.3. PREDLOGI S STRANI URADA ZDRUŽENIH NARODOV ZA DROGE IN KRIMINAL (UNODC) ......................................................................................................................................................... 66 6.4. MORNARICA EVROPSKE UNIJE IN OPERACIJA ATALANTA................................................ 68

7. SKLEP ........................................................................................................................................................ 72

VIRI IN LITERATURA ..................................................................................................................................... 75

KAZALO SLIK

1 Slika št. 1: Morski pasovi ......................................................................................................19 2 Slika št. 2: Število piratskih napadov v letu 2007 po regijah ................................................39 3 Slika št. 3: Dejanski napadi in poskusi napadov v Somaliji in Adenskem zalivu v letu 2008..................................................................................................................................................40 4 Slika št. 4: Zemljevid napadov piratov v letu 2008...............................................................41 5 Slika št. 5: Zemljevid napadov piratov v letu 2009, v živo, dne 17.08.2009 ........................41 6 Slika št. 6: Rt Horn ................................................................................................................44

KAZALO TABEL

Tabela št. 1: Lokacije piratskih napadov med leti 2003 in 2007..............................................40



KRATICE

CGPSC Mednarodna kontaktna skupina o somalijskem piratstvu (International Contact

Group on Piracy Off the Coast of Somalia) EU Evropska unija EVS Evropska varnostna strategija ICC Mednarodno kazensko sodišče (International Criminal Court) ICJ Meddržavno sodišče (International Court of Justice) IEC Izključna ekonomska cona ILC International Law Commission IMB International Maritime Bureau IMO Mednarodna pomorska organizacija (International Maritime Organization) KZ Kazenski zakonik NATO North Atlantic Treaty Organization OZN Organizacija združenih narodov RECAAP Regionalni kooperativni dogovor o boju proti piratstvu in oboroženemu

ropanju na ladjah v Aziji (Regional Co-operation Agreement on Combating Piracy and Armed Robbery against Ships in Asia)

SUA Konvencija za zatiranje protipravnih dejanj zoper varnost pomorske plovbe

(Convention for the Supression of Unlawful Acts Against the Safety of Maritime Navigation)

TFG Tranzicijska zvezna vlada Somalije (Transitional Federal Government) UNCLOS Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (United

Nations Convention on the Law of the Sea) UNODC Urad Združenih narodov za droge in kriminal (United Nations Office on Drugs

and Crime) WFP World Food Programme ZN Združeni narodi



1. UVOD Piratstvo je zgodovinsko eno najstarejših mednarodnih kaznivih dejanj, ki so prepovedana

tako po mednarodnem običajnem pravu kot z mednarodnimi pogodbami (npr. člen 101

UNCLOS III). Čeprav na prvi pogled zveni piratstvo kot nekaj iz preteklosti, nekaj kar je

mogoče dandanes brez težav preprečiti, pa sedanje stanje na svetovnih morjih dokazuje, da

gre za močno razširjeno obliko mednarodnega kriminala; nekateri teoretiki ga celo povezujejo

tudi s terorizmom; ki ogroža ne le neposredno življenja mornarjev in potnikov, temveč ima

posreden vpliv na celotno svetovno gospodarstvo. Moderni pirati so pri napadih mnogo

hitrejši in učinkovitejši kot njihovi kolegi v preteklosti, uporabljajo nekatere preverjene

metode, kot na primer neposreden zaseg blaga na ladjah, in številne modernejše tehnike,

predvsem ugrabitev plovila ali letala, za katerega se potem zahteva plačilo odkupnine.

Posledice tovrstnih dejanj se kažejo ne le neposredno skozi sam zaseg ladje, temveč vplivajo

dolgoročno na delovanje svetovnega gospodarstva, saj ladjarji z namenom preprečiti napade

na svoje ladje, zanje izbirajo manj tvegane, vendar bistveno daljše in s tem dražje plovne

poti1. Države so na podlagi resolucij Varnostnega Sveta Združenih narodov in s podporo IMO

(»anty-piracy project«, ki se izvaja od leta 1998) v zadnjem času ladjam odobrile spremstvo

vojaških ladij za zagotovitev varne plovbe.

Več kot 80 odstotkov mednarodnega transporta poteka po morju2 in ogrožanje varnosti plovbe

posledično pomeni oteževanje svetovne gospodarske situacije, saj povišana cena plovbe

neposredno vpliva tako na povišanje cen nafte kot ostalih materialnih dobrin povsod po svetu.

Vsekakor pa je potrebno omeniti tudi humanitarno posledico napadov na ladje, predvsem v

okolici Somalije in v Adenskem zalivu. Ladje, ki prevažajo človekoljubno pomoč, vključno z

ladjami Svetovnega programa za hrano (World Food Programme), so pogosto žrtve piratskih

napadov. Pridobljeno bogastvo pirati v materialni obliki prodajajo že tako obubožanemu

prebivalstvu po visokih cenah ali zanj zahtevajo visoke odkupnine, sami pa na podlagi

kaznivih dejanj bogatijo. Pri piratskih zasegih tankerjev pa se pojavlja še dodatna težava, ki

vsekakor ni zanemarljiva. Gre za ekološke posledice ugrabitve tankerjev, ki so potem dolgo 1 Po podatkih IMO traja pot približno 12 dni dlje kot pot skozi Sueški kanal, stroški prevoza pa so za 25-30 odstotkov višji, vir: http://www.iflos.org/media/33516/pm%20iflos%20mt%2024%2004%2009%20bkm%20endfassung.pdf (18.7.2009), str. 3 2 Podatek za leto 2008, Review of maritime transport 2008 – Report by the UNCTAD secretariat, New York and Geneva: United Nations publication, 2008, str. 8: »Maritime transport remains the backbone of international trade, with 80 per cent of world merhandise trade by volume being carried by sea.«



časa hranjeni na nepravilen način, pogosto pa iz njih izteka nafta, ki ogroža tako morje kot

obalo in s tem ljudi, ki so z njima neposredno povezani.

Svetovna javnost se je v zadnjih letih ponovno začela aktivno ukvarjati z odpravljanjem

piratstva. Vse od leta 1998 poteka tako imenovani proti-piratski projekt pod okriljem

Mednarodne pomorske organizacije (IMO), ki že od leta 1995 redno objavlja poročila o

prijavljenih napadih. Grožnje pomorski varnosti in pomorski zaščiti, ki jo predstavljajo

dejanja piratstva in oboroženega ropanja, že več let obravnava tudi Generalna skupščina ZN

(npr. resolucija 62/155 »Oceans and the Law of the Sea«). Prvi regionalni sporazum v boju

proti piratstvu pa so sklenile azijske države (RECAAP) in vzpostavile tudi informacijski

center, kjer so dostopne relevantne informacije. V boj proti piratstvu so se v zadnjih dveh

letih aktivno vključile tudi druge mednarodne in regionalne organizacije, predvsem NATO in

Evropska unija, ki je za boj proti somalijskim piratom organizirala prvo skupno pomorsko

vojaško operacijo Atalanta.

Pregon piratov po mednarodnem pravu ima močno in jasno podlago tako v običajnem

mednarodnem pravu kot v univerzalno veljavnih mednarodnih pogodbah. Na prvem mestu je

tukaj Konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), ki določa definicijo

piratstva, načine pregona ter predvsem nalogo vseh držav podpisnic, da sodelujejo pri

preprečevanju in zatiranju piratstva. Podobno definicijo je mogoče najti tudi v Konvenciji za

zatiranje protipravnih dejanj zoper varnost pomorske plovbe (SUA). Seveda je v teh

konvencijah moč najti nekatere pomanjkljivosti, ki ovirajo pregon piratov kadarkoli in

kjerkoli, kakor je bilo to dovoljeno skozi zgodovino. V nalogi bom opredelila bistvene

značilnosti morskih pasov in pravice držav v njih. Le na podlagi razmejevanja teh pasov in

ločevanja odprtega morja od pasov, v katerih imajo obalne države suverenost in suverene

pravice (teritorialno morje, notranje morske vode…), je mogoče jasno določiti kaj piratstvo

sploh je in kako ga ločimo od oboroženega ropanja. Pirati so po običajnem pravu »hostis

humani generis«, vendar jih lahko kot take imenujemo in obravnavamo le kadar so njihova

dejanja izvršena na odprtem morju ali na kateremkoli drugem območju, ki ni pod oblastjo

nobene države. Nasilje in ropanje v notranjih morskih vodah ali teritorialnem morju ni

piratstvo po mednarodnem pravu, temveč je lahko obravnavano kot kaznivo dejanje po

notranjem pravu obalne države, če ga le-ta obravnava kot kaznivo dejanje. V nalogi bom

poleg opredelitve pregona piratov, predstavila tudi omejitve in ovire, ki se pri pregonu

pojavljajo in poskušala podati tudi predloge, ki se pojavljajo in so bili že uporabljeni za



odstranitev pravnih ovir pri boju proti piratom. Ena izmed rešitev, ki jo je uporabil Varnostni

svet ZN, je nastala kot posledica dejstva, da je pirate po mednarodnem pravu mogoče

preganjati zgolj na odprtem morju. Varnostni Svet ZN je v primeru Somalije ravnal v skladu s

VII. poglavjem Ustanovne listine ZN, ki dovoljuje posebne ukrepe, ki so potrebni za

varovanje mednarodnega miru in varnosti, in z izključnim soglasjem somalijske vlade, dovolil

vstop vojaškim ladjam drugih držav v teritorialne vode Somalije z namenom pregona piratov.

Naloga je sestavljena iz naslednjih vsebinskih sklopov:

V prvem delu so predstavljeni viri in osnovni pojmi pomorskega mednarodnega prava, ki so

pomembni za razumevanje pregona piratov. V tem delu so opredeljeni morski pasovi, ki

odločilno vplivajo na okvir pregona piratov, ter definicija piratstva, kakor jo poznamo po

običajnem mednarodnem pravu, konvencijskem pravu in kakor jo je opredelila Mednarodna

pomorska organizacija. Predstavljena so tudi najbolj relevantna določila UNCLOS, ki se

nanašajo na pregon piratov.

V drugem delu je opredeljeno zgodovinsko ozadje piratstva in razložen njegov odločilen vpliv

na številne momente v zgodovini človeštva. Predstavljena je tudi razlika med gusarji – pirati,

ki so svoje naloge opravljali po navodilu monarha, in pirati, ki so delovali izven prava. Obe

obliki piratstva sta od podpisa Pariške deklaracije, leta 1856, protipravni.

V nadaljevanju je določen pomen univerzalne jurisdikcije po mednarodnem kazenskem pravu

in njena uporaba pri pregonu piratov.

Problemsko je zastavljen sklop, ki se nanaša na aktualno problematiko pregona piratov,

predstavljeno povečini skozi težave, ki se pojavljajo pri pregonu piratov v okolici Somalije in

v Adenskem zalivu. Tukaj so opredeljene tudi pomanjkljivosti UNCLOS in predstavljene

možne rešitve.

V zadnjem delu pa so predstavljene aktivnosti mednarodnih organizacij in njihovo delovanje

v boju proti piratom. Najaktivnejša med njimi je IMO, ki deluje tako na mednarodnem kot na

regionalnem nivoju. V zadnjem času pa se je dejavnostim resno pridružila tudi Evropska unija

in sama poskušala najti predloge in rešitve za preprečevanje in zatiranje piratstva na svetovnih

morjih.



2. OSNOVNI POJMI POMORSKEGA MEDNARODNEGA

PRAVA

2.1. VIRI POMORSKEGA MEDNARODNEGA PRAVA

Pomorsko mednarodno pravo je del mednarodnega javnega prava, za katerega je v modernem

času sprejeto pozitivistično mnenje, da so njegovi viri navedeni v 1. odstavku 38. člena

Statuta Meddržavnega sodišča, ki je priloga Ustanovni listini OZN, s tem sta njegov pomen in

veljavnost danes univerzalna. Formalni viri pomorskega mednarodnega prava so tako3:

a) meddržavni dogovori, bodisi splošni, bodisi posebni, ki jih države v sporu izrecno

pripoznavajo,

b) mednarodni običaj kot izraz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo,

c) obča pravna načela, ki jih pripoznavajo civilizirani narodi,

d) sodne odločbe, s pridržkom določbe 59. člena, in nauk najbolj kvalificiranih pravnih

strokovnjakov različnih narodov, kot pomožno sredstvo za ugotavljanje pravil.

Med prvimi tremi viri ni hierarhije, sodne odločbe in doktrina pa veljajo kot pomožni pravni

vir. Za pomorsko mednarodno pravo je zagotovo glavni in poglavitni vir Konvencija ZN o

pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 (UNCLOS III) 4, katere precejšen del je prešel v

mednarodno običajno pravo.

2.2. KRATEK RAZVOJ KODIFIKACIJE POMORSKEGA

MEDNARODNEGA PRAVA

Osnove pomorskega mednarodnega prava je že v začetku 17. stoletja zapisal oče

mednarodnega prava Hugo Grotius v svojem »Mare Liberum« iz leta 1609. Delo je bilo

napisano v prvi vrsti za namene Dutch East India Company, ki se je borila proti monopolu

Portugalcev na daljnem vzhodu. Knjiga je zagovarjala doktrino svobode morja, kar pa je bilo

nevarno za poglede Britancev, ki so želeli popolno kontrolo nad morji okrog Britanskega

3 Danilo Türk: Temelji mednarodnega prava, Ljubljana, GV Založba, 2007, str. 52 4 UN Convention on the Law of the Sea



otočja. Iz tega razloga sta v odgovor na Grotiusovo knjigo nastali deli Škota Welwooda

Abridgment of all Sea Lawes (1613) in Angleža Johna Seldena Mare Clausum (1635).5

V drugi polovici 19. stoletja in v letih pred nastankom Organizacije združenih narodov je

prišlo do številnih poskusov kodifikacije pomorskega mednarodnega prava, večinoma s strani

nevladnih akademskih društev. Štiri tovrstne institucije so ponudile posebno velik prispevek6.

International Law Association je vse od nastanka leta 1873 ponujala najrazličnejša poročila in

predloge resolucij na področju morskih pasov, onesnaževanja morja, morskega dna, piratstva

in jurisdikcije v pristaniščih. Istega leta je nastal tudi Institute of International Law, ki se je

ukvarjal z mednarodnimi plovnimi potmi, odprtim morjem, trgovskimi ladjami itd. Prispevek

Harward Law School je bil predvsem na področju teritorialnega morja in piratstva na začetku

dvajsetega stoletja. American Law Institute pa je izdal Restatement of the Law, ki vključuje

tudi pravo mednarodnih odnosov Združenih držav Amerike.

Tem poskusom so sledile še štiri večje meddržavne konference. Prva je bila v Haagu, leta

1930, na kateri državam ni uspelo sprejeti konvencije o teritorialnem morju, njeni predlogi pa

so bili posredovani vladam različnih držav in vplivali na poznejše predloge in poročila

International Law Commission (ILC), ki so bili osnova za prvo Konferenco Združenih

narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS I) v Ženevi leta 1958. Na tej

konferenci so bile sprejete Konvencija o teritorialnem morju in zunanjem pasu7, Konvencija o

odprtem morju8 in Konvencija o epikontinentalnem pasu9. Te tri konvencije so postale osnova

za splošno sprejeta pravila o morskih pasovih10. Ker na UNCLOS I niso uspeli natančno

določiti širine teritorialnega morja, je bila leta 1960 v Ženevi sklicana druga konferenca,

UNCLOS II, na kateri prav tako niso uspeli sprejeti kompromisne rešitve šestih milj

teritorialnega morja in šestih milj ribolovne zone. Sprejetje končne odločitve je moralo

počakati do tretje kodifikacijske Konference Združenih narodov o pomorskem mednarodnem

pravu (UNCLOS III)11, ki se je začela leta 1973 in je bila končana 10. decembra 1982 s

5 R. R. Churchill, A. V. Lowe: The Law of the Sea, Yonkers, New York : Juris Publ., Manchester: Manchester University Press, 1999, str. 4 6 Ibid., str. 13 - 14 7 Konvencija o teritorialnem morju in zunanjem pasu, Ženeva 1958, Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 4-38/65, str. 183 8 Konvencija o odprtem morju, Ženeva 1958, Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 4-38/65, str. 190 9 Konvencija o epikontinentalnem pasu, Ženeva 1958, Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 4-38/65, str. 202 10 R. R. Churchill, A. V. Lowe: The Law of the Sea, Yonkers, New York : Juris Publ., Manchester: Manchester University Press, 1999, str. 15 11 Ibid., str. 15-20



podpisom Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu12 v Montego Bayu na Jamajki,

ki je v veljavi od leta 1994. Konvencija je znana tudi pod imenom Jamajška konvencija in je

temelj vseh pomorskih mednarodnopravnih dogovorov ter izhodišče za določanje razmejitve

morskih pasov ter pravic obalnih in »land-locked« držav ter držav z geografsko neugodnim

položajem v različnih morskih pasovih.

2.3. MORSKI PASOVI PO UNCLOS III IN PRAVICE DRŽAV V NJIH

2.3.1. NOTRANJE MORSKE VODE13

Notranje morske vode14 so deli morja, ki so s kopnim v posebno tesni zvezi. Morska površina

je v tem prostoru v svojem pravnem položaju izenačena s kopnim ozemljem. V notranje vode

spadajo (a) območje, ki ga pokriva morska voda med plimo, v času oseke pa je kopno; (b)

vode v pristaniščih, znotraj črte, ki povezuje najbolj zunaj ležeče pristaniške zgradbe; (c) ustja

rek; (č) vode znotraj zalivov, ki izpolnjujejo določene pogoje (obala pripada eni državi,

razdalja med naravnima vhodnima točkama ne sme biti več kot 24 morskih milj in površina

vode v zalivu mora biti enaka ali večja kot je površina polkroga, katerega premer je črta, ki

povezuje skrajni točki ustja zaliva); (d) morske vode med obalo in temeljnimi ravnimi

črtami.15

Obalna država ima polno teritorialno suverenost nad svojimi notranjimi vodami, posledično

tukaj tudi ne obstaja pravica do neškodljivega prehoda, razen v primeru ravnih temeljnih črt,

ki izhaja iz primera Anglo-Norwegian Fisheries. Z vstopom v tuja pristanišča in ostale

notranje vode, se ladje predajo jurisdikciji obalne države.16

12 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), z aneksi I-VI (MKZNPMP), Montego Bay, Jamaica, 1982, Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 1-1/86, str. 3 13 Internal (national, interior) waters 14 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, člen 8 15 Danilo Türk: Temelji mednarodnega prava, Ljubljana, GV Založba, 2007, str. 440-442 16 R. R. Churchill, A. V. Lowe: The Law of the Sea, Yonkers, New York : Juris Publ., Manchester: Manchester University Press, 1999, str. 60-68



2.3.2. TERITORIALNO MORJE17

»Teritorialno morje je pas morja ob obali države, v katerem ima obalna država suverenost.

Meja teritorialnega morja je državna meja na morju. Država ima suverenost tudi v zračnem

prostoru nad teritorialnim morjem ter na morskem dnu in v podzemlju pod njim. V tem

prostoru ima obalna država na podlagi svoje suverenosti izključno pravico izkoriščati vsa

(živa in neživa) bogastva morja.«18 Največja širina teritorialnega morja, kot je bila določena z

Jamajško konvencijo, je 12 morskih milj19, merjeno od temeljne črte, lahko je tudi manj,

vendar se države te prakse ponavadi ne poslužujejo. V zgodovini je za mejo teritorialnega

morja veljalo t.i. »cannon-shot rule«, pravilo po katerem je država izvajala svojo suverenost

do točke, do koder so dejansko dosegli izstrelki njenih topov.

Obalna država ima na območju teritorialnega morja suverenost, ki je omejena z s pravico

neškodljivega prehoda tujih ladij (tako trgovskih kot vojnih in podmornic, ki plujejo na

površini in imajo izobešeno zastavo20). Neškodljivi prehod je prehod, ki ne škoduje miru, redu

ali varnosti obalne države, ladje v neškodljivem prehodu pa se v teritorialnem morju ne smejo

ustavljati. Obalna država ima v teritorialnih vodah tudi sodno pristojnost nad trgovskimi

ladjami, kazenska jurisdikcija nad ladjami v tranzitu naj se ne bi izvrševala, razen v naslednjih

primerih: (a) če se posledice kaznivega dejanja raztezajo na obalno državo; (b) če je kaznivo

dejanje tako, da moti mir v državi ali red v teritorialnem morju; (c) če je poveljnik ladje ali

diplomatski agent oziroma konzularni funkcionar države, pod katere zastavo plove ladja,

zaprosil za pomoč krajevnih organov; ali (d) če so taki ukrepi nujni, da bi se preprečila

nedovoljena trgovina z mamili ali psihotropnimi snovmi.21

2.3.3. ZUNANJI PAS22

Država sme razglasiti zunanji morski pas, ki se, po 33. členu Jamajške konvencije, lahko

razteza največ do širine 24 morskih milj od temeljne črte. Obalna država lahko ta pas nadzira,

da bi: (a) preprečila kršitve svojih carinskih, fiskalnih, imigracijskih ali zdravstvenih zakonov

in predpisov na svojem ozemlju ali v svojem teritorialnem morju; (b) kaznovala kršitve

17 The territorial sea 18 Danilo Türk: Temelji mednarodnega prava, Ljubljana, GV Založba, 2007, str. 444 19 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, člen 3 20 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, člen 20 21 Ibid., čl. 27 22 The contiguous zone



navedenih zakonov in predpisov, do katerih je prišlo na njenem ozemlju ali v njenem

teritorialnem morju.23 V primeru, da država tega pasu ne razglasi, je ta del morja lahko del

izključne ekonomske cone (če jo je država razglasila) ali del odprtega morja. Iz navedenega je

mogoče zaključiti, da se kazenska jurisdikcija na ladjah v zunanjem pasu lahko izvaja samo v

zvezi z dejanji, ki so bila storjena na ozemlju obalne države in v njenem teritorialnem morju.

V primeru, da je do kršitev prišlo v vodah izven tega pasu, obalna država ne more izvajati

kazenske jurisdikcije.24

2.3.4. IZKLJUČNA EKONOMSKA CONA25

Izključna ekonomska cona26 (IEC) je območje zunaj teritorialnega pasu in ob njem v širini do

največ 200 morskih milj od temeljnih črt, v katerem obalna država uživa večje pravice v zvezi

z naravnimi bogastvi (raziskovanje, izkoriščanje ter varstvo in gospodarjenje z njimi) in s tem

povezane pravice jurisdikcije; ostale države pa imajo pravico do proste plovbe, preleta in

polaganja podmorskih kablov in cevovodov.27

Koncept IEC je sorazmerno mlada ideja in Jamajška konvencija precej natančno določa režim

pravic obalne države in ostalih neobalnih držav in držav z geografsko neugodnim položajem v

takšnem območju.28

2.3.5. EPIKONTINENTALNI PAS29

Epikontinentalni pas obalne države obsega morsko dno in podzemlje v podmorskih prostorih,

ki se raztezajo zunaj njenega teritorialnega morja prek celotnega naravnega podaljška njenega

kopenskega območja do zunanjega roba kontinentalnega obrobja, ali do oddaljenosti 200

morskih milj, računajoč od temeljnih črt, od katerih se meri širina teritorialnega morja, kjer

zunanji rob kontinentalnega obrobja ne seže do te oddaljenosti. Stalne točke, ki sestavljajo

črto zunanjih meja epikontinentalnega pasu na morskem dnu, ne smejo biti oddaljene ali več

23 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, člen 33 24 R. R. Churchill, A. V. Lowe: The Law of the Sea, Yonkers, New York : Juris Publ., Manchester: Manchester University Press, 1999, str. 137 25 The exclusive economic zone (EEZ) 26 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, členi 55-60 27 R. R. Churchill, A. V. Lowe: The Law of the Sea, Yonkers, New York : Juris Publ., Manchester: Manchester University Press, 1999, str. 160 28 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, členi 61-75 29 The continental shelf



kot 350 morskih milj od temeljne črte, od katere se meri širina teritorialnega morja, ali več kot

100 morskih milj od izobate 2500 metrov, ki predstavlja črto ki povezuje točke z globino

2500 metrov. Kljub prej navedenemu zunanje meje epikontinentalnega pasu na podmorskih

hrbtih ne smejo presegati 350 morskih milj od temeljnih črt, od katerih se meri širina

teritorialnega morja.30 V številnih primerih se izključna ekonomska cona in epikontinentalni

pas prekrivata, vendar je mogoče, da pride tudi do razhajanj, glede na samo določitev širine

epikontinentalnega pasu. Del nejasnosti na tem področju je bil razjasnjen v primeru

Libya/Malta Continental shelf, v katerem je Meddržavno sodišče (ICJ) ugotovilo, da lahko

obstaja epikontinentalni pas brez izključne ekonomske cone, ne more pa obstajati IEC brez

epikontinentalnega pasu.31

»V epikontinentalnem pasu ima obalna država suverene pravice raziskovanja in izkoriščanja

bogastev morskega dna in podzemlja, vključno z organizmi, ki živijo na morskem dnu. Te

pravice pa ne zadevajo položaja vodnega stebra nad morskim dnom, kjer ostanejo pravice

preostalih držav nedotaknjene.«32 Polaganje kablov in cevovodov je dovoljeno vsem, vendar

mora biti njihov potek dogovorjen z obalno državo.

2.3.6. ARHIPELAŠKE VODE33

V Jamajški konvenciji34 je vzpostavljen pravni režim za vode med otoki države, katere

celotno državno ozemlje ustreza pojmu otočja (arhipelaga). Te države imajo pravico razglasiti

morje med svojimi otoki za arhipelaške vode in določiti ravne črte med otoki, ki so na

obrobju otočja.35 Koncept arhipelaških vod je nov v mednarodnem pravu. Te vode niso niti

notranje niti teritorialne vode, čeprav lahko najdemo številne podobnosti z zadnjimi.

Arhipelaška država ima suverenost nad arhipelaškimi vodami, zračnim prostorom nad njimi,

pripadajočim morskim dnom in podmorjem ter naravnimi bogastvi. Ta suverenost je omejena

30 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, člen 76 31 (1985) ICJ Rep 13, at. 33, naveden v: R. R. Churchill, A. V. Lowe: The Law of the Sea, Yonkers, New York : Juris Publ., Manchester: Manchester University Press, 1999, str. 145 32 Danilo Türk: Temelji mednarodnega prava, Ljubljana, GV Založba, 2007, str. 453 33 Archipelagic waters 34 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, členi 46-54 35 Danilo Türk: Temelji mednarodnega prava, Ljubljana, GV Založba, 2007, str. 443



z nekaterimi pravicami tretjih držav,36 med drugim pravico do neškodljivega prehoda in

prehoda po arhipelaških plovnih in zračnih poteh.

2.3.7. MEDNARODNA CONA (CONA MEDNARODNEGA PODMORJA)37

Mednarodna cona označuje morsko in oceansko dno zunaj nacionalne jurisdikcije (ne spada

niti v režim epikontinentalnega pasu niti v IEC), in predstavlja skupno dediščino človeštva,

saj so številne države želele zaščititi naravna bogastva morskega dna in podmorja. Nanj se

nanaša XI. del Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu38, ki je prišel v veljavo šele

z Resolucijo Generalne skupščine OZN39, s katero je bil sprejet Sporazum o uporabi XI. dela

Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu. »Skupna dediščina človeštva« naj bi bila

izkoriščana v dobro »človeštva kot celote« in ne le s strani industrializiranih držav.40 Za ta

namen je bila leta 1994 ustanovljena Oblast za morsko dno, s sedežem v Kingstonu na

Jamajki, njena naloga je nadzor nad izkoriščanjem čvrstih, tekočih in plinastih mineralov na

območju cone.

2.3.8. ODPRTO MORJE41

Odprto morje so vsi deli morja, ki niso vključeni v izključno ekonomsko cono, teritorialno

morje ali notranje morske vode kake države ali v arhipelaške vode arhipelaške države.42

Pravni režim odprtega morja je bil tradicionalno označen z dominanco načel proste uporabe in

ekskluzivne jurisdikcije države, pod katere zastavo ladja pluje; kar je v močnem kontrastu s

pravicami, ki jih imajo obalne države nad svojimi vodami. Odprto morje je tako svobodno za

vse države in nobena država ne more veljavno podrediti kateregakoli dela odprtega morja

svoji suverenosti.43 To pravilo je postalo temeljni kamen mednarodnega prava.44

36 R. R. Churchill, A. V. Lowe: The Law of the Sea, Yonkers, New York : Juris Publ., Manchester: Manchester University Press, 1999, str. 125 37 The international sea bed area 38 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, del XI 39 Resolucija Generalne skupščine OZN 48/263 40 R. R. Churchill, A. V. Lowe: The Law of the Sea, Yonkers, New York : Juris Publ., Manchester: Manchester University Press, 1999, str. 252 41 High seas, international waters 42 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, člen 86 43 Ibid., člen 87 44 R. R. Churchill, A. V. Lowe: The Law of the Sea, Yonkers, New York : Juris Publ., Manchester: Manchester University Press, 1999, str. 204



Načelo svobode morja je UNCLOS III v členu 87 definiral s svoboščinami, ki na teh delih

Zemlje pripadajo vsem državam: (a) svoboda plovbe; (b) svoboda preletanja; (c) svoboda

polaganja podmorskih kablov in cevovodov; (d) svoboda postavljanja umetnih otokov in

drugih naprav, ki jih dovoljuje mednarodno pravo; (e) svoboda ribolova; (f) svoboda

znanstvenega raziskovanja.

Načeloma ima na odprtem morju jurisdikcijo nad ladjo izključno država, katere zastavo ima

ladja razobešeno, in jo tako lahko ustavi le vojaška ladja iste zastave (razen v primeru

recipročnosti z drugimi državami). V 110. členu UNCLOS III so zapisane izjeme, v katerih

lahko vojaška ladja ali letalo katerekoli države ustavi ladjo, ki nima iste zastave. To je v

primerih, ko obstaja resen razlog za sum: (a) da se ladja ukvarja s piratstvom; (b) da se ladja

ukvarja s trgovino s sužnji; (c) da se ladja ukvarja z nepooblaščenim oddajanjem po radiu, (d)

da je ladja brez državne pripadnosti; ali (e) da je ladja, čeprav plove pod tujo zastavo ali noče

izobesiti svoje zastave, v resnici ladja iste državne pripadnosti kot vojna ladja.

V primerih, ko pride do pregona ladje v teritorialnih vodah obalne države ali v arhipelaških

vodah, ladja pa pobegne na odprto morje, je dovoljen neprekinjen pregon te ladje tudi na

odprtem morju. Takoj, ko takšna ladja vstopi v teritorialne ali arhipelaške vode druge države,

pa se mora takšen pregon prekiniti (hot pursuit).

Slika št. 1: Morski pasovi

Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/File:Zonmar-en.svg (GNU Free Documentation License)



2.4. POJEM PIRATSTVA

Tradicionalna definicija piratstva po mednarodnem pravu se sklada z Oppenheimovo:

»Piratstvo, v svojem originalnem in strogem pomenu, je vsako protipravno dejanje nasilja

povzročeno s strani zasebnega plovila zoper drugo plovilo z namenom ropanja (animo

furandi). V primeru, da je želena definicija, ki bi resnično pokrivala vsa dejanja, ki so v praksi

obravnavana kot piratstvo, mora biti le-to definirano kot vsako protipravno dejanje nasilja

zoper osebe ali imetje, izvršeno na odprtem morju s strani zasebnega plovila ali upirajoče se

posadke ali potnikov zoper lastno plovilo.«45 Modernejše definicije se razlikujejo od starejših,

saj ropanja, kot namen piratstva, ni več potrebno omenjati. Sedaj je znano, da dejanja

piratstva lahko izhajajo iz sovraštva ali maščevanja in ne le iz želje po pridobivanju. Še vedno

pa mora biti dejanje izvedeno za zasebni namen.46

Beseda »pirat« izhaja že iz latinske besede pirata in le-ta iz grške πειρατής (peirates) –

bandit, ta pa končno iz πεῖρα (peira) – poizkusiti, doživeti.

2.4.1. OBIČAJNO PRAVO

V običajnem pravu so pirati sprejeti kot skupni sovražnik človeštva – ime, ki jim ga je nadel

že Marcus Tullius Cicero in kot »hostis humani generis«.47 Cicerova izjava v zvezi s pirati, ki

obsega bistvo te fraze je: »Nam pirata non est ex perduellium numero definitus, sed communis

hostis omnium; cum hoc nec fides debet nec ius iurandum esse commune.«48 Tako strog

pogled na pirate izhaja iz dejstva, da so njihova dejanja nasilja in ropanja, ki jih mutatis

mutandis izvršujejo tudi roparji in tatovi na kopnem, dejansko izvršena na morju – elementu

narave, ki nikakor ni naravni locus za človeška bitja. Tako v Cicerovem času kot dandanes je

bila morska plovba že sama po sebi nevarna in ljudje so imeli že od nekdaj na morju dolžnost

pomagati eden drugemu v nevarnosti. Vse to je seveda prešlo tako v običajno kot v zapisano

pravo. Pirati so se tako pokazali kot osebe z najnižjimi moralnimi standardi in tako niti ni

45 Gerhard Von Glahn: Law among nations: an introduction to public international law, New York: Macmillan Publishing Company, 1992, str. 325-326 46 Ibid., str. 327-328 47 Izraz izhaja iz srednjega veka, pripisujejo pa ga juristu Edwardu Coke-u, navedeno v: Thomas J.R. Stadnik: Pirates – The Common Enemies of All, 18.12.2008, www.lexisnexis.com (12.1.2009) 48 »Pirat ni na seznamu zakonitih sovražnikov, temveč je skupni sovražnik vseh; med pirati in ostalimi ljudmi ne bi smelo obstajati niti obojestransko zaupanje niti veljavna zaveza.« (Marcus Tullius Cicero, De Officiis, Knjiga III, Poglavje XXIX, 107, v: Ibid.



nenavadno, da je bila kazen po običajnem mednarodnem pravu za pirate, zajete med

napadom, takojšnja smrt.49

Pravilo o dolžnosti držav, da sodelujejo pri zatiranju piratstva je zapisano v Jamajško

konvencijo,50 tja pa je prešlo iz običajnega prava.

2.4.2. PO UNCLOS III

UNCLOS III v členu 101 precej natančno določa piratstvo:

»Definicija piratstva

Piratstvo pomenijo naslednja dejanja:

(a) vsako protipravno dejanje nasilja, zadrževanja ali kakršnega koli plenjenja, ki ga storijo v

osebne namene posadka ali potniki zasebne ladje ali zasebnega letala in je naperjeno:

(i) na odprtem morju zoper drugo ladjo ali letalo ali zoper osebe oziroma imetje, ki so na

ladji ali letalu;

(ii) zoper ladjo ali letalo, osebe ali imetje na kraju, ki ni pod oblastjo nobene države;

(b) vsako dejanje prostovoljnega sodelovanja pri uporabi ladje ali letala, če storilec ve za

dejstva, spričo katerih ima taka ladja ali letalo značaj piratske ladje ali letala;

(c) vsako dejanje, ki spodbuja ali namerno olajšuje izvrševanje dejanj, opisanih v odstavkih

(a) ali (b).«51

V nadaljevanju:

»Člen 102

Piratstvo vojne ladje, državne ladje ali državnega letala, katerega posadka se je uprla

Dejanja piratstva, opisana v členu 101, ki jih stori vojna ladja, državna ladja ali državno

letalo, na katerih je zagospodarila njihova posadka, ki se je uprla, so izenačena z dejanji, ki

jih stori zasebna ladja ali letalo.

Člen 103

Definicija piratske ladje ali letala

Ladja ali letalo se šteje za piratsko ladjo ali letalo, če so ju osebe, ki ju imajo v dejanski

oblasti, namenile uporabiti za izvršitev kakega izmed dejanj, navedenih v členu 101. Isto velja

za ladjo ali letalo, ki sta bila uporabljena za izvršitev kakega takega dejanja, dokler sta v

oblasti oseb, krivih za to dejanje.

49 Ibid. 50 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, člen 100 51 Ibid., člen 101



Člen 104

Ohranitev ali izguba državne pripadnosti piratske ladje ali letala

Ladja ali letalo lahko ohranita svojo pripadnost kljub temu, da sta postala piratska ladja ali

letalo. Ohranitev ali izguba državne pripadnosti se ravnata po zakonu države, ki jima je

podelila to državno pripadnost.«52

UNCLOS III v nadaljevanju določa tudi zakaj in na kakšen način je piratsko ladjo ali letalo

mogoče zaseči.

2.4.3. PO INTERNATIONAL MARITIME BUREAU (IMB)53

IMB določa piratstvo enostavneje, saj pravi, da je piratstvo: vsako dejanje vkrcanja na plovilo

z namenom izvesti krajo ali drugo kaznivo dejanje in namenom ali možnostjo uporabe sile za

izvršitev tega dejanja.

2.5. PREGON PIRATOV

Kot je bilo že omenjeno, je piratstvo tako po običajnem pravu kot v mednarodnih

konvencijah, ki so univerzalno sprejete, izrecno določeno kot protipravno in vse države naj bi

po svojih najboljših močeh pripomogle k zatiranju piratstva (člen 100 UNCLOS III), vendar

se vse to nanaša le na območje odprtega morja ali katerega koli drugega območja, ki ni pod

oblastjo nobene države (Antarktika; ozemelj, ki bi bila res nullius pa na Zemlji praktično ni

več). Skupna težnja držav po zatiranju piratstva trenutno vpliva na notranje pravo držav le

posredno in v delu, v katerem je sprejeto v običajno mednarodno pravo, ki je hierarhično nad

notranjim pravom držav. Vse to pomeni, da se določila o pregonu piratov, ki so navedena v

Jamajški konvenciji (členi 105 do 107 UNCLOS III)54 nanašajo le na odprto morje in

območja brez jurisdikcije držav.

V času pred kodifikacijo pomorskega mednarodnega prava, je bil pregon piratov dovoljen

vsakomur, tudi posameznikom. UNCLOS III pa sedaj dovoljuje vkrcanje in pregled ladje s

52 Ibid., člena 103 in 104 53 http://www.icc-ccs.org/index.php?option=com_content&view=article&id=27&Itemid=16 54 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, členi 105-107



strani katerekoli vojaške ladje ali ladje v vladni službi, v primeru utemeljenega suma, da se le-

ta ukvarja s piratstvom55, ko je takšen sum potrjen, pa dovoljuje zaseg piratske ladje ali letala,

prijetje oseb na njej in zaseg imetja. Čeprav zasebne ladje ali letala dandanes nimajo pravice

do pregona piratov, pa bi bila zaustavitev in zaseg piratske ladje in posadke vseeno dovoljena

v primeru, da trgovska ladja premaga pirate, ki so jo napadli. Običajno bi v takšnem primeru

trgovska ladja potem obvestila in poklicala vojno ladjo na pomoč in predala zaseženo piratsko

ladjo in posadko v njeno skrbništvo.56

Konvencija določa:

»Člen 105

Zaseg piratske ladje ali letala

Vsaka država lahko na odprtem morju ali na vsakem drugem območju, ki ni pod oblastjo

nobene države, zaseže piratsko ladjo ali letalo oziroma ladjo ali letalo, ki sta bila ugrabljena

s piratstvom in sta v oblasti piratov, ter aretira osebe in zaseže imetje na njih. Sodišča države,

ki je izvršila zaseg, lahko odločijo o kaznih, ki naj se izrečejo, ter o tem, kaj naj se ukrene

zoper ladje, letalo ali imetje glede na pravice tretjih oseb, ki so ravnale v dobri veri.

Člen 106

Odgovornost za zaseg brez zadostnih razlogov

Če sta bila ladja ali letalo zaradi suma piratstva zasežena brez zadostnih razlogov, je država,

ki je zasegla ladjo ali letalo, odgovorna državi, katere pripadnost ima ladja ali letalo, za vso

izgubo ali škodo, ki ju je povzročil zaseg.

Člen 107

Ladje in letala, ki so pooblaščena za zaseg zaradi piratstva

Zaseg zaradi piratstva smejo izvršiti samo vojne ladje ali vojna letala ali druge ladje ali

letala, ki so jasno zaznamovana in ki jih je mogoče prepoznati, da so v vladni službi in so za

to pooblaščeni.«57

V členu 105 je potrebno izpostaviti tudi del v katerem določa, da država, ki je izvršila zaseg

piratske ladje, o usodi le-te odloča po svojem notranjem pravu. V primeru, da država pozna

kaznivo dejanje piratstva, o zaseženi ladji in aretiranih osebah lahko odločajo njena sodišča.

V primeru, ko država ne pozna kaznivega dejanja piratstva, o zaseženi ladji ali letalu ne more

odločati in posledično morajo biti osebe, ladja in imetje izpuščeni.

55 Ibid., člen 110 56 Gerhard Von Glahn: Law among nations: an introduction to public international law, New York: Macmillan Publishing Company, 1992, str. 338 57 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, člen 110



Kadar piratska ladja ali letalo zapluje v teritorialne ali arhipelaške vode neke države, vojaški

ladji, ki jih je preganjala pa ni uspelo vkrcanje na piratsko ladjo, se mora pregon prekiniti, saj

vojaška ladja druge države, torej druga država, nima nikakršne jurisdikcije v vodah pod

suverenostjo obalne države. V nadaljevanju bo razloženo, na kakšen način je v skrajnih

primerih to strogo pravilo mogoče prilagoditi potrebam mednarodne skupnosti (podlaga VII.

poglavje Ustanovne listine Združenih narodov).

2.5.1. KAZNIVO DEJANJE PIRATSTVA PO SLOVENSKEM NOTRANJEM

PRAVU

Ob zavedanju, da je notranje pravo držav hierarhično oblikovano in da nad njim vedno velja

tako običajno mednarodno pravo kot splošna pravna načela in podpisane ter ratificirane

mednarodne pogodbe, v Sloveniji pa seveda tudi zakonodaja Evropske unije, pa je vseeno

pomembno poudariti, da bi za pregon piratov, v primeru, da bi prišlo do sojenja v Republiki

Sloveniji, najverjetneje uporabili 374. člen Kazenskega zakonika58, ki opredeljuje piratstvo:

»(1) Kdor s silo ali resno grožnjo, da bo uporabil silo, s kršitvijo pravil mednarodnega

prava prevzame oblast nad letalom ali nad ladjo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih

let.

(2) Enako se kaznuje tudi član posadke letala ali ladje, ki se upre in prevzame oblast

nad letalom ali ladjo.

(3) Če imata dejanji iz prvega in drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene

ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec kaznuje z zaporom od petih do

petnajstih let.«

Člen 374 je vključen v petintrideseto poglavje KZ – Kazniva dejanja zoper mednarodno

pravo, in se v svoji dikciji neposredno opira na definicijo piratstva po mednarodnem pravu in

ji sledi pri določanju sankcij za dejanja piratstva.

58 Kazenski zakonik (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, 55/2008, 4.6.2008



2.6. RAZLIKOVANJE DEJANJ PIRATSTVA OD UPORNIŠTVA IN

UGRABITVE PO MEDNARODNEM PRAVU – PRIMERA SANTA

MARIA IN ACHILLE LAURO

Fraza v definiciji piratstva, navedena v členu 101 UNCLOS III: dejanje…, ki ga storijo v

osebne namene, je namenjena ločevanju piratstva od dejanj nepriznanih upornikov, ki bi

izvedli napad na državo, od katere zahtevajo neodvisnost.59

V januarju 1961 je prišlo do znanega incidenta Santa Maria, primera, v katerem so se

koncepti uporništva, piratstva in kriminalitete popolnoma prepletli. Portugalska križarka

Santa Maria je bila na križarjenju po Karibih zajeta in ugrabljena s strani skupine »patriotskih

piratov« pod vodstvom Henriquea Galvaoa, nekdanjega portugalskega vojaškega kapitana. 70

močno oboroženih mož je ugrabilo in odpeljalo ladjo s 370 člani posadke in več kot 600

potniki, ubili pa so tudi tretjega časnika ladje. Namen njihovega zasega ladje je bil, opozoriti

na diktatorsko naravo takratne portugalske vlade. S pravnega stališča je ta kratka ugrabitev

križarke odprla številna zanimiva vprašanja. Kapitan Galvao je zanikal, da bi bil pirat, sama

ugrabitev ladje pa nikakor ni bila izvedena v osebne namene. Vztrajal je, da je upornik,

vpleten v poskus prevrata portugalske vlade v imenu generala Humberta Delgata. Njihova

zahteva po statusu upornikov ni bila sprejeta in tako niti kapitan niti njegova posadka ni

mogla zahtevati pravic, ki pripadajo upornikom po mednarodnem pravu. Pomanjkanje statusa

upornika in nezmožnost kvalifikacije kot pirati, ker ugrabitve niso izvedli za osebne namene,

je za Galvaoo skupino pomenilo, da so morala biti njihova dejanja pravno klasificirana kot

običajna kazniva dejanja umora, ugrabitve oseb in zasebne lastnine.60

Zahteva, da sta v piratstvo vpleteni dve plovili – piratsko in žrtev – prav tako ločuje piratstvo

od ugrabitve in razlaga zakaj poskusi potnikov, da bi prevzeli nadzor nad ladjo, kot se je

zgodilo na Portugalski Santa Marii leta 1961 in na Italijanski križarki Achille Lauro leta 1985,

ne morejo biti upoštevani kot dejanja piratstva.61

59 Gerhard Von Glahn: Law among nations: an introduction to public international law, New York: Macmillan Publishing Company, 1992, str. 327 60 Ibid., str. 330 61 R. R. Churchill, A. V. Lowe: The Law of the Sea, Yonkers, New York : Juris Publ., Manchester: Manchester University Press, 1999, str. 210



Primer Achile Lauro je bil bolj zapleten, saj je obsegal ugrabitev ladje in prestrezanje letala,

vpletenih pa je bilo večje število držav. Oktobra 1985 je pet palestinskih ugrabiteljev prevzelo

nadzor nad italijansko križarko, na kateri je bilo v tistem trenutku približno 400 oseb. Trdili

so, da so člani ene izmed skupin Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) in od Izraela

zahtevali izpustitev 50 palestinskih zapornikov. Ko jim je Sirija zavrnila vstop v teritorialne

vode, je bila ladja napotena nazaj v Egipt. V času ugrabitve, je bil na ladji ubit tudi eden od

potnikov. Ko so se vrnili v Egipt, so se ugrabitelji predali predstavniku PLO. Odpeljani so bili

v Kairo in naslednji dan poslani na egiptovsko čartersko letalo. Ko je letalo prispelo nad

odprto morje, so ga prestregla ameriška vojaška letala in ga prisilila k pristanku v NATO bazi

na Siciliji. Tam so italijanske oblasti priprle ugrabitelje in njihovega vodjo Muhammeda

Abbasa ter jih pozneje na podlagi nezadostnih dokazov izpustile, da so preko takratne

Jugoslavije pobegnili na bližnji vzhod. V času ugrabitve je ameriško sodišče izdalo obtožnico

za Abbasa, v kateri ga je obtožilo zajetja talcev, piratstva na odprtem morju in zarote.

V zvezi s prestrezanjem egiptovskega letala, so mnogi strokovnjaki mnenja, da je ameriško

potezo moč upoštevati podobno kot zaustavljanje in zaseg ladje. Ker letala ni moč zaustaviti

na odprtem morju za pregled, menijo, da je bila prisila k pristanku in pregled s strani

italijanskih oblasti legitimna.

V primeru, da upoštevamo Oppenheimovo definicijo piratstva, bi lahko trdili, da je ugrabitev

Achille Lauro dejanje piratstva. Pirat je potemtakem »izven prava« (nemško: vogelfrei) in ga

lahko pred sodišče pripeljejo vojaške oblasti katerekoli države. Po tej interpretaciji je bila

ameriška preusmeritev letala pravno pravilna. Ta pogled na ugrabitev križarke kot piratstvo je

odmeval skozi izdajo obtožnice zoper ugrabitelje, ki jih je med drugim obtožila tudi s

piratstvom na odprtem morju.62

Neposredna posledica ugrabitve Achille Lauro pa je bil sprejem konvencije63, pripravljene s

strani Mednarodne pomorske organizacije (International Maritime Organization, IMO) v letu

1988: Konvencija za zatiranje protipravnih dejanj zoper varnost pomorske plovbe (SUA)64 in

62 Gerhard Von Glahn: Law among nations: an introduction to public international law, New York: Macmillan Publishing Company, 1992, str. 320-322 63 Ibid., str. 331 64 IMO Convention for the Supression of Unlawful Acts Against the Safety of Maritime Navigation (1988) (SUA)



v letu 1989 sledečega Protokola za zatiranje protipravnih dejanj zoper varnost ploščadi,

nameščenih na epikontinentalnem pasu. Obe mednarodni pogodbi sta v veljavi od leta 1992.65

Zavedati se je potrebno, da povezave med primeri modernega piratstva, ugrabitev letal in ladij

ter terorizma sestavljajo prepleten kompleks mednarodne kriminalitete66 in so kot take med

seboj neločljivo povezane.

65 Danilo Türk: Temelji mednarodnega prava, Ljubljana, GV Založba, 2007, str. 455 66 Gerhard Von Glahn: Law among nations: an introduction to public international law, New York: Macmillan Publishing Company, 1992, str. 331



3. ZGODOVINSKI RAZVOJ PIRATSTVA IN NJEGOV

SVETOVNOZGODOVINSKI POMEN

3.1. ANTIČNI IZVOR IN SREDNJI VEK

Piratstvo je na odprtem morju uspevalo vse odkar obstaja pomorska trgovina med državami.

Njegov pomen kot zločin pa se je skozi čas spreminjal.

Najzgodnejše omembe piratstva sežejo v 13. stoletje pr.n.š., ko so »morska ljudstva« strašila

po Egejskem in Sredozemskem morju. V Antiki pa so bili kot pirati znani Iliri in Tirenci, prav

tako tudi Rimljani in Grki ter Feničani, ki so ugrabljali otroke za sužnje. Znano je, da so pirati

ugrabili celo Julija Cezarja in kot odkupnino zahtevali 25 talentov zlata, on pa je bil mnenja,

da je vreden mnogo več in jih prepričal, da so zanj zahtevali in dobili 50 talentov. Ko je bila

odkupnina odplačana, jih je Julij Cezar poiskal in porazil.

Pred tem je bil leta 67 pr.n.š. v paniki, ki so jo povzročili piratski napadi, izdan zakon Lex

Gabinia, s katerim je bil Pompej Veliki imenovan za prokonzula in pridobil moč v celotnem

imperiju, s tem pa zakonito dovoljenje za pregon piratov. Z ogromno vojsko se je podal v

»vojno proti terorizmu« in v treh mesecih za nekaj časa pregnal pirate iz Mediterana.67

Rimska definicija piratov kot hostis humani generis izpred več kot 2000 let je prvič skoraj

izginila nekje do 5. stoletja, skupaj s padcem imperija.

Dejanja piratstva pa se zaradi tega niso prenehala. V letih 783 do 1066 n.š., v dobi Vikingov,

so ti skandinavski pirati, ki so sami sebe imenovali »morski bojevniki«, napadali obale, reke

in mesta zahodne Evrope, terorizirali Britanijo in zavzeli Normandijo. Leta 844 so dosegli

celo Sevillo, napadli pa so tudi obale severne Afrike in Italijo. Na drugi strani so bili aktivni

tudi v Baltskem morju in se spuščali po rekah vzhodne Evrope vse do Črnega morja in

Perzije. Pomanjkanje centralizirane moči v Evropi je le še pripomoglo k razcvetu piratstva v

srednjem veku. Vikingom, Škotom, Piktom in Valižanom pa so se v 10. stoletju pri invaziji na

Anglijo pridružili tudi irski pirati.

67 Robert Harris: Pirates of the Mediterranean, The New York Times, 30.9.2006, http://www.nytimes.com/2006/09/30/opinion/30harris.html (27.7.2009)



V istem času so muslimanski pirati strašili po Sredozemskem morju. Proti koncu 9. stoletja so

imeli zatočišča ob obalah južne Francije in severne Italije. Leta 846 so napadli Rim, leta 911

pa se Narbonski škof ni mogel vrniti iz Rima v Francijo, ker so pirati nadzorovali vse prelaze

v Alpah. Sredozemlje so nadzirali z Balearskega otočja in Krete vse do 14. stoletja, ko je

morala biti mornarica Beneške Republike v nenehni pripravljenosti zaradi nevarnosti

napadov.

Po selitvah Slovanov na Balkanski polotok v 5. in 6. stoletju, se je v prvi polovici 7. stoletja

eno izmed južnoslovanskih plemen naselilo na področju med Dalmacijo in Zahumljem. Ti so

ponovno oživeli stare ilirske piratske običaje in ropali po Jadranskem morju. Do leta 642 so

zavzeli južno Italijo in napadali Sipone in Benevento. Število njihovih napadov v Jadranu se

je povečevalo tako dolgo, da morje ni bilo več varno za plovbo.

»Narentinci« ali Neretljani so napadali v času, ko je bila beneška mornarica v tujini. Ko se je

vrnila v domovino, so celo podpisali Beneško pogodbo, njihov vodja pa se je pustil krstiti.

Dalmatinski pirati z Neretve so pogodbo hitro prekršili in se borili z Benečani in Bizantinci

vse do leta 870, ko so jih Bizantinci premagali in pokristjanili.

Arabski napadi na Jadransko obalo in umik Beneške vojske z morja so hitro povzročili nov

vzpon Neretljanov. Benečani so se proti njim neuspešno borili še v 10. in 11. stoletju.

Med tem ko so Vikingi napadali preostalo Evropo, je njihovo ozemlje doživljalo napade

Zahodnih Slovanov. Slovansko piratstvo v Baltskem morju pa se je končalo z dansko zmago

v Arkoni leta 1186. S tem pa nevarnost piratskih napadov na Severnem morju in Baltiku ni

prenehala, saj so številna druga plemena napadala ladje na Hanzeatskih trgovskih poteh in

nadzorovala pomorsko trgovino vse do sredine 15. stoletja.

V zgodnjem srednjem veku so tako pirati držali v rokah skoraj vse trgovske poti v Evropi.

Monarhi, kot na primer angleški kralj Edvard I., so začeli izdajati poverilnice (Commission of

Reprisal), s katerimi so trgovcem dovoljevali napade tako na piratske ladje kot na katerokoli

trgovsko ladjo, ki je imela izobešeno zastavo iste države kot piratska ladja, ki so jo videli pred

tem.68 Odprava piratstva je bila tako že v tem času eden izmed temeljnih ciljev takratnih

vladarjev. H. Thomas Mithorn omenja Angleža Williama Mauricea, ki naj bi bil leta 1241

68 Douglas R. Burgess Jr.: The dread pirate Bin Laden, http://www.legalaffairs.org/issues/July-August-2005/feature_burgess_julaug05.msp, (12.1.2009)



obsojen piratstva, kot prvo osebo, ki je bila kaznovana z obešanjem in razčetverjenjem, kar

dokazuje, da je kralj Henry III. videl piratstvo kot zelo resen zločin.

3.2. PIRATI IN GUSARJI (PRIVATEERS) OD 16. STOLETJA DO

PODPISA PARIŠKE DEKLARACIJE LETA 1856

Razvoj piratstva je od 16. stoletja dalje potekal po dveh poteh. Prva je bila že utečena in je še

naprej predstavljala mednarodni zločin. V tem obdobju so se med drugim pojavile tudi

nekatere »uspešne« piratke, med njimi Anne Bonny in Mary Read, ki sta po letu 1720 veljali

za strah in trepet morja.

Druga, morda niti ne tako nepričakovana, pa je pripeljala do tega, da je piratstvo postalo

bistveno orodje vladavine nekaterih evropskih monarhov. To niso bili več pirati, temveč

gusarji (privateers) – člani posadk oboroženih trgovskih ladij države, ki je s pisnim

dovoljenjem svojega vladarja (gusarskim pismom) ropala ladje in obale držav, s katerimi je

bila njihova država v vojni.69

Kraljica Elizabeta je videla angleške pirate kot pritiklino Kraljeve mornarice in jim je pogosto

izdajala poverilna pisma (»letters of marque«), s katerimi jim je dovoljevala napade na

španske trgovske ladje.

Za Angleže je bila to odlična poteza. Morjeplovci, ki so prejeli ta pisma, najbolj znana med

njimi sta bila raziskovalca Sir Francis Drake in Walter Raleigh, so zase in za kraljico pridobili

ogromna bogastva, spodkopavali špansko mornarico in strašili španska obalna mesta. Kraljica

je ob tem lahko ohranjala diplomatske stike, saj je bilo piratstvo, nasilje in ropanje na morju

uradno prepovedano in obravnavano kot zločin in je takšna dejanja Walterju Raleighu celo

izrecno prepovedala. Ko pa je Raleigh napadel in izropal pristanišča njihove takratne

zaveznice Španije, ga je kraljica Elizabeta imenovala za viteza.

Tovrstno ravnanje se je ponavljalo vse do sredine 19. stoletja, saj so zahodnoevropske države

redno uporabljale pirate za izvedbo prikritih vojn. Ko je angleški kralj George I. s serijo

drakonskih zakonov učinkovito iztrebil piratstvo iz Atlantika, so se pojavili sredozemski

korsarji, pomorski vojščaki, ki so bili na voljo katerikoli evropski državi, ki je želela

nadlegovati drugo državo. Ta situacija se je pokazala za nevzdržno. Korsarji niso bili

pripravljeni prenehati s svojimi aktivnostmi ob koncu vsake izmed vojn in države so

ugotovile, da so ustvarile silo, ki je niso mogle nadzorovati. Ta ugotovitev je vodila do

69 Anita Čebular: Morja široka cesta peljala me je…, Gea, letnik XIX, 6/2009, str. 24-31



podpisa Pariške deklaracije leta 1856, ki je dodatek k Pariški pogodbi, s katero so bile

končane Krimske vojne. Deklaracijo je podpisala večina evropskih držav, med njimi Anglija,

Francija in Španija. Z njo so se evropske pomorske države odpovedale uporabi gusarstva kot

obliki bojevanja, piratstvo pa je ponovno postalo kaznivo dejanje izven meja zakonitega

ravnanja držav.

Pariška deklaracija tako predstavlja priznanje deljene krivde držav, obenem pa je v njej prvič

po času Rima piratstvo priznano kot kaznivo dejanje samo po sebi. Po tej definiciji pirati

obstajajo kot nekakšni »zločinski sateliti mednarodnega prava«. V deklaraciji pa je zapisano,

da države podpisnice sprejemajo naslednjo izjavo: » Gusarstvo je in ostaja prepovedano.«70

Pariška deklaracija iz leta 1856 je za mednarodno pravo pomembna še z enega vidika. Vse do

tega leta je mednarodno pravo poznalo le dve zakoniti entiteti: ljudi in države. Ljudje so bili

subjekt notranjega prava, države pa so bile subjekti zakonov, ki so jih oblikovale med seboj.

Pariška deklaracija je oblikovala tretjo entiteto: posameznike, ki jim ne pripadajo niti pravice

posameznikov po notranjem pravu, niti nimajo legitimnosti in suverenosti, ki pripada

državam. To razumevanje piratov kot posebne zakonite kategorije mednarodnih zločincev

ostaja vse do današnjega dne in je bilo pozneje zapisano tudi v obeh konvencijah v letih 1958

in 1982.71

3.3. RAZVOJ IZVEN EVROPE

Piratstvo se je pojavljalo v vseh svetovnih morjih, ki so nudila geografsko možnost in bližino

držav, katerih politična situacija in pravni sistem sta omogočala ali še danes omogočata umik

pred pregonom.

Pirati so bili dejavni tako v Črnem morju, kjer so Kozaki napadali obale Turškega imperija in

Krimskega polotoka; kot v severni Afriki, kjer so pirati napadali Križarske ladje, v času od

70 »Considering … that the uncertanty of the law and the duties in such a matter (as piracy) gives rise to difference of opinion between neutrals and bellingerents which may occasion serious difficulties and even conflicts, … the signing parties have adopted the following solemn declaration: Privateering is and remains abolished.« navedeno v: Douglas R. Burgess Jr.: The dread pirate Bin Laden, http://www.legalaffairs.org/issues/July-August-2005/feature_burgess_julaug05.msp, (12.1.2009) 71 Ibid.



16. do 19. stoletja pa naj bi ti pirati ugrabili in prodali v suženjstvo v severno Afriko in

Otomansko cesarstvo približno 1 milijon Evropejcev.

Klasična doba piratstva v Karibskem morju pa je bila v letih od 1560 do 1720. Karibsko

piratstvo je izšlo iz konfliktov o trgovini in kolonizaciji med evropskimi državami, obenem pa

je predstavljalo zelo dobičkonosen posel.

3.3.1. INDIJSKA OBALA

Od 14. stoletja naprej je bil dekanski polotok razdeljen na dva dela: islamski Sultanat

Bahmani na eni strani in hinduistične kralje, zbrane okrog imperija Vijayanagara, na drugi.

Pogoste vojne so zahtevale veliko število konjev, ki so jih uvažali iz Arabskih držav in Afrike

po morskih poteh. To trgovino so napadali pirati iz obalnih mest zahodne Indije.

V 16. in 17. stoletju so evropski pirati pogosto napadali indijske ladje, največkrat tiste na

romanju (hajj) v Meko.

Južna obala Perzijskega zaliva pa je postala znana kot Piratska obala72, ko so se tam začeli

številni napadi na tuje ladje. Britanci so že takrat začeli pošiljati ekspedicije, ki naj bi

zavarovale trgovanje v Indijskem oceanu pred napadi piratov.

3.3.2. VZHODNA AZIJA

V vzhodni Aziji se je piratstvo začelo z umikom Mongolov, ko so manjša Kantonska in ostala

plemena organizirala roparske skupine v izlivih rek. Prvoten namen je bila obramba, pozneje

pa se je njihova moč povečevala predvsem ob obalah Sumatre in Jave, in vplivala na potek

pomorskih trgovskih poti za svilo in začimbe.

Najmočnejše piratske flote vzhodne Azije so bile zagotovo kitajske v času dinastije Qing,

njihova moč je naraščala še v začetku 19. stoletja. Ti pirati so imeli močan vpliv na takratno

kitajsko ekonomsko situacijo. Ropali so trgovce na džunkah, ki so bili takrat vitalna arterija

kitajske trgovine. Zheng Yi je do leta 1804 ustvaril piratsko koalicijo, sestavljeno iz več kot

deset tisoč mož. Bojevanja, lakota in notranji nemiri so to močno zvezo do leta 1820 spravili

na tla.

72 Pirate Coast



Malaška ožina in vode v okolici Singapurja so bile že od nekdaj izredno pomembne plovne

poti, saj predstavljajo najkrajšo pot med Kitajsko in Indijo. Ta prednost pa je obenem tudi

slabost, kajti bližina močno razvejane obale in možnost hitrega umika v teritorialne vode

polne majhnih zalivov, izlivov rek in močvirij, še vedno nudijo idealne pogoje za razvoj

piratstva. Prvi prebivalci tega področja so se naučili živeti na vodi, v hišah na kolih, in

trgovati iz posebnih čolnov. Številni pa so se odločili za piratsko življenje, ker je nudilo eno

izmed oblik hitrejšega zaslužka. Pirati Orang Laut ali tako imenovani lanun nadzorujejo ta del

morja že vse od začetka pomorskega prometa do današnjih dni. Pred približno 500 leti se je

vedelo, da kdorkoli ima kontrolo nad Orang Laut, ima kontrolo nad svetovnimi morji. To

zavest so s pridom izkoriščali Portugalci in Nizozemci v boju za trgovsko premoč na takrat

najpomembnejši trgovski poti.

Zaseženi plen stoletnega ropanja pa je pripomogel k razvoju številnih sultanatov na obalah

Sumatre in Malezije. V poznem 19. stoletju so evropski kolonizatorji sicer uničili in si

podjarmili veliko sultanatov, vendar jim lanunov ni uspelo iztrebiti. Moderno piratstvo se je

na tem področju obdržalo in največji vzpon doseglo prav v začetku 21. stoletja. Po podatkih

Lloyd's skozi Malaško ožino letno pluje približno 70.000 trgovskih ladij, ki prevažajo

približno petino vsega pomorskega prometa in tretjino vsega prometa fosilnih goriv. Poleg

same geografske oblike ožine (največja širina je 250 milj, najmanjša 10 milj), je za pomorsko

varnost pomembno tudi dejstvo, da leži med Malezijo in Indonezijo, katerih politična situacija

ni ravno stabilna.73

3.4. PRECEDENČNI PRIMERI IZ ZGODOVINSKE SODNE PRAKSE

Primerov sodnega pregona piratov je bilo v zgodovini kar nekaj, čeprav je bila večina

postopkov zoper njih opravljena neposredno na ladjah in so jih le redko pripeljali v domača

pristanišča na sojenje. V pravni literaturi74 so navedeni naslednji primeri sodnih postopkov

zoper pirate:

1. The Le Louis, Velika Britanija, High Court of Admiralty, 1817

2. The Magellan Pirates, Velika Britanija, High Court of Admiralty, 1853

3. United States v. Smith, U.S. Supreme Court, 1820

73 Peter Gwin: Dark passage, National Geographic, oktober 2007, http://ngm.nationalgeographic.com/print/2007/10/malacca-strait-pirates/pirates-text (7.7.2009) 74 Gerhard Von Glahn: Law among nations: an introduction to public international law, New York: Macmillan Publishing Company, 1992, str. 362



4. RELEVANTNI POJMI MEDNARODNEGA KAZENSKEGA

PRAVA

Kot že prej omenjeno so se piratska dejanja na odprtem morju že v običajnem mednarodnem

pravu štela za kazniva75 in so bila kot taka prva univerzalno priznana mednarodna kazniva

dejanja.

Posameznik se kot subjekt mednarodnega prava pojavlja precej redko, vendar pa imajo

nekatera kazniva dejanja tolikšen mednaroden pomen, da njihovi storilci postanejo oseba, za

katero neposredno veljajo pravila mednarodnega prava: lahko so preganjani, obtoženi in lahko

se jim sodi ter jih kaznuje v skladu z mednarodnim kazenskim pravom (angleško:

international criminal law; francosko: droit penal international; nemško: Voelkerstrafrecht).

Kazniva dejanja, ki jih pokriva to pravo so dveh kategorij. Prva vključuje suženjstvo,

piratstvo, ugrabitev letal, terorizem, jemanje talcev v mirnem času, genocid, mučenje in

apartheid. Drugo kategorijo pa sestavljajo nagovarjanje k vojni, vojni zločini, kazniva dejanja

zoper mir, agresija in zločini proti človečnosti.76 Ne glede na to, da so vsa ta kazniva dejanja

priznana v mednarodnem kazenskem pravu, pa je mednarodno kazensko sodišče (ICC)

pristojno le za sojenje v primerih genocida, zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov.

Druga kazniva dejanja ostajajo predmet pristojnosti nacionalnih kazenskih sodišč.77

4.1. POJEM UNIVERZALNE JURISDIKCIJE IN PREGON PIRATOV

Princip univerzalne jurisdikcije je ideja, da lahko vsaka država kriminalizira in kaznuje

ravnanja, ki kršijo določene sprejete mednarodnopravne norme. Kazniva dejanja, ki jih

zajemamo pod ta princip, so tista dejanja, glede katerih imajo vse države pravico in dolžnost

do preprečevanja, pregona in kaznovanja.

V primeru Filartiga v. Pena-Irala (ZDA, 1980) o mučenju, ki citira primer piratstva United

States v. Smith (ZDA, 1820), je Okrožno sodišče ZDA zapisalo: »mučitelj je postal enak kot

pirat in preprodajalec sužnjev pred njim – hostis humani generis, sovražnik vsega človeštva.« 75 Danilo Türk: Temelji mednarodnega prava, Ljubljana, GV Založba, 2007, str. 186 76 Gerhard Von Glahn: Law among nations: an introduction to public international law, New York: Macmillan Publishing Company, 1992, str. 323 77 Danilo Türk: Temelji mednarodnega prava, Ljubljana, GV Založba, 2007, str. 194



Tovrstne izjave potrjujejo koncept mednarodnega prava, da je piratstvo zločin, nad katerim

obstaja univerzalna jurisdikcija, torej, da imajo vse države dolžnost preprečevati in kaznovati

piratstvo.78

Sama uporaba in aplikacija univerzalne jurisdikcije pa je v večini primerov dvomljiva –

obstaja zelo malo prakse s strani držav, ki bi podpirala pravico ene države do kaznovanja

državljanov druge države za dejanja zoper državljane neke tretje države – piratstvo je eno

izmed področij, kjer je univerzalno jurisdikcijo mogoče konkretno in pravilno uporabiti (tudi

če le zaradi tega, ker so piratska dejanja izvršena na odprtem morju, izven meja jurisdikcije

katerekoli države).79

4.2. PIRATSTVO KOT OBLIKA TERORIZMA

Kot je bilo že omenjeno, se je pri določanju piratstva potrebno zavedati, da pirati nikakor ne

morejo biti upoštevani niti kot običajni storilci kaznivih dejanj, niti kot uporniki. So nekakšen

hibrid, ki ga človeštvo kot takšnega priznava že tisočletja.

Tukaj se pojavi vprašanje: ali je piratstvo lahko spoznano kot oblika terorizma? Na prvi

pogled bi bil odgovor: da. Enaka definicija kot pri piratih – hostis humani generis – bi bila

lahko uporabljena za mednarodni organizirani terorizem. Obe kaznivi dejanji izvršujejo

skupine odpadnikov, ki se ločijo od svojih držav in oblikujejo nekakšne extra-teritorialne

enklave, tarče enih in drugih so civilisti ter obe za dosego svojih ciljev morita in uničujeta, in

vse to, kakor določa UNCLOS III, v osebne namene. Poleg tega pa sta piratstvo in terorizem

vedno bolj prepletena med seboj, saj piratstvo postaja vse bolj pogosto uporabljena taktika

terorističnih skupin. V nasprotju s pirati v preteklosti, katerih namen je bil izključno

ekonomski, so mnogi današnji pirati v bistvu pomorski teroristi (maritime terrorists), ki

dejanja izvršujejo iz ideoloških nagnjenj in s široko politično agendo.80 Novejši podatki celo

kažejo na to, da somalijski pirati del svojih milijonskih zaslužkov od odkupnin, dajejo

somalijski uporniški skupini Al Shabaab, ki naj bi bila povezana tudi z Al Qaedao.

78 Cindy Galway Buys: Universal Jurisdiction over Pirates,18.12.2008, http://lawprofessors.typepad.com/international_law/2008/12/universal-juris.html (12.1.2009) 79 David B. Rivkin Jr, Lee A. Casey: Pirates Exploit Confusion About International Law, 19.11.2008, http.//online.wsj.com/article/SB122704656624238791.html, (12.1.2009) 80 Gal Luft in Anne Korin: Terrorism goes to Sea, Council of Foreign Relations, november/december 2004, http://www.foreignaffairs.com/articles/60266/gal-luft-and-anne-korin/terrorism-goes-to-sea (7.7.2009)



Vse to vodi do ideje, da bi bilo v mednarodni skupnosti dobro razmisliti o novi, deljeni,

pravni definiciji, ki bi prepoznala povezavo med piratstvom in terorizmom in s tem

posledično primere terorizma in piratstva prepustila jurisdikciji Mednarodnega kazenskega

sodišča (International Criminal Court, ICC). Prepoznava piratstva kot mednarodnega zločina

in obravnavanje le-tega na mednarodnem kazenskem sodišču, bi nudilo alternativo državam,

ki same ne želijo preganjati piratov, saj pregon po notranjem pravu in stroški ter težave,

povezane z njim, ne bi bile več vezane izključno na državo, ki pirate zajame.

Na tem mestu bi bilo mogoče uporabiti povezavo z ugrabitvami letal, ki jo tudi Združeni

Narodi imenujejo »zračno piratstvo« (aerial piracy) in primerom Achille Lauro.

Paralele, ki jih je mogoče potegniti med piratstvom in terorizmom, je najti v najosnovnejši

definiciji treh osnovnih elementov kaznivega dejanja: mens rea, volja, izvršiti kaznivo

dejanje; actus reus, dejanje, ki predstavlja kaznivo dejanje; in locus, kraj izvršitve dejanja.

Kadar si dve kaznivi dejanji delita enak mens rea, actus reus in locus, sta si, če že ne enaki,

vsaj primerljivi. Medtem ko piratstvo in terorizem mogoče nista enako kaznivo dejanje, si

najverjetneje delita dovolj elementov za skupno definicijo po mednarodnem pravu.81

Najprej vzemimo v razmislek mens rea. Teror in zastraševanje sta bila vedno integralni del

piratstva, uporabljena pogosto za dosego psihološkega efekta. Edward Teach, alias

Blackbeard, je bil morda eden največjih teroristov vseh časov. Zavedal se je, da je njegov

poklic zelo nevaren in da je možnost uspeha majhna. Če je že sama piratska zastava uspela

zastrašiti njihove žrtve in s tem vodila do kapitulacije brez prelivanja krvi, so se pirati lahko

izognili izpostavljanju svojih ranljivih točk. Strah pa so pirati uporabljali kot taktiko samo po

sebi in teror je tako postal vitalni del sporočila, ki so ga želeli prenesti. Pogosto se je zgodilo,

da so pustili živega enega samega ujetega mornarja samo z razlogom, da je prenesel naprej

zgodbo o njihovi grozljivosti. Tako je mens rea piratstva – želja po ubijanju, uničevanju ali

odvzemu zasebne lastnine z nasilnimi dejanji ob spremljavi načrtne uporabe terorizma – zelo

blizu razumevanju mens rea organiziranega terorizma. Glavna razlika med njima je v tem, da

pirati lahko uporabljajo teror kot način za dosego cilja ali z namenom terorja samega po sebi,

teroristi pa ga vedno uporabljajo kot namen sam po sebi.

Podobno računico je mogoče uporabiti za actus reus. Piratstvo se sicer še vedno v prvi vrsti

nanaša na ropanje na morju in motiv večine piratskih dejanj, ki se dandanes dogajajo na tako

imenovanih piratskih »hot spots« kot so Somalija, Adenski zaliv, Malaška ožina in

81 Douglas R. Burgess Jr.: The dread pirate Bin Laden, http://www.legalaffairs.org/issues/July-August-2005/feature_burgess_julaug05.msp, (12.1.2009)



Jugovzhodna Azija, je predvsem zasebni in pridobitni, ne politični. Pa vendar poznamo

številne primere, kjer ob piratskih dejanjih ni prišlo do kraje kot take.82

In končno locus: Prva misel je, da se piratska dejanja vedno zgodijo na morju, vendar ta

zaključek ni popolnoma pravilen. Doktrina že dolgo časa priznava dve sekundarni obliki

piratstva: eno zgodovinsko in eno moderno. V preteklosti so bili to napadi z morja (»descent

by sea«), kjer so pirati napadali in uničevali obmorska mesta. Druga, mnogo modernejša

oblika pa je t.i. zračno piratstvo ali ugrabitev letala. Povezave med piratstvom in ugrabitvami

letal so omenjene v številnih virih, med drugim tudi v Tokijski83, Haaški84 in Montrealski85

konvenciji o ugrabitvah, od katerih je zadnja celo razširila definicijo piratskih dejanj na tista,

»ki jih izvršijo posadka in potniki zasebne ladje ali zasebnega letala … proti drugi ladji ali

letalu, ali proti osebam ali lastnini na krovu.« 86 Primer tovrstne ugrabitve bi bila ugrabitev

letala med letom in uporaba le-tega za napad na neko obalno mesto, s čimer bi povzročili

veliko uničenje. Po obeh konvencijah Združenih Narodov, tako o ugrabitvah kot o piratstvu,

bi to vsekakor veljalo za dejanje zračnega piratstva. Pa vendar je po najširši definiciji to

obenem napad z morja. Pirati zasežejo plovilo ali letalo in ga uporabijo za napad na obalno

tarčo iz zraka. Tako nas piratsko razumevanje locusa samo po sebi vodi do misli o številnih

primerih terorističnih napadov, seveda z napadom 11. septembra 2001 kot najbolj znanim.

Iz povedanega je mogoče ugotoviti, da obstaja velika podobnost v mens rea, actus reus in

locus med piratstvom in terorizmom.

Takšno razmišljanje lahko vodi še v nasprotno smer in sicer, v primeru, da postane »vojna

proti terorizmu« podobno razumljena kot »vojna proti piratom« in tako teroristi postanejo

hostis humani generis, ki bi lahko bili preganjani kjerkoli in od kogarkoli. Pirati so trenutno

edina vrsta storilcev kaznivih dejanj, na katere se nanaša ta posebna jurisdikcija. Pri

razmišljanju v tej smeri obstaja nevarnost, da se sprevrže v razumevanje, da lahko teroriste

preganja kdorkoli. S tem bi se seveda odprla števila vprašanja o človekovih pravicah in

podobno. Obenem pa bi države izgubile možnost dajanja zatočišča teroristom in številni

zločinci bi bili posledično pripeljani pred sodišče – po notranjem pravu države ali pred

82 Ibid. 83 The ICAO Convention on Offenses and Certain Other Acts Commited on Board Aircraft (Tokio, 1963) 84 The ICAO Convention for the Supression of Unlawful Seizure of Aircraft (Haag, 1970) 85 The ICAO Convention to Discourage Acts of Violence Against Civil Aviation (Montreal, 1971) 86 »commited by the crew and passengers of a private ship or a private aircraft … against another ship or aircraft or against persons or property on board.« navedeno v: Douglas R. Burgess Jr.: The dread pirate Bin Laden, http://www.legalaffairs.org/issues/July-August-2005/feature_burgess_julaug05.msp, (12.1.2009)



mednarodno kazensko sodišče. Ta definicija bi potegnila tudi natančnejšo ločnico med

zakonitimi uporniki in resničnimi teroristi.

UNCLOS III določa piratstvo kot dejanja, »izvršena za osebne namene«. Ravno tako kot

vidimo mednarodno piratstvo kot nekaj, kar presega notranje pravo držav, bi moralo biti tudi

kaznivo dejanje mednarodnega terorizma natančneje ločeno od umora po notranjem pravu ali

alternativno aktivnosti revolucionarjev. V primeru, da skupina usmeri svoje napade na

notranje cilje, so lahko njihova dejanja še vedno obravnavana po notranjem kazenskem pravu.

Vendar takoj, ko takšna dejanja usmerijo proti lastnini ali civilistom druge države, njihovo

delovanje preseže tako notranje pravo kot tradicionalno razumevanje pravice do samoodločbe

in dejansko postane podobno piratstvu.



5. AKTUALNA PROBLEMATIKA PREGONA PIRATOV

Po tem, ko je bil obseg piratskih dejanj nekaj desetletij močno znižan, se je v sedemdesetih

letih 20. stoletja trend ponovno obrnil. Kot del vedno bolj kaotičnega stanja v Afriki in Aziji,

so se ponovno začeli pojavljati incidenti piratstva. V začetku 21. stoletja pa je prišlo do

meteorskega porasta števila incidentov, saj se je število napadov dvigovalo v desetinah

odstotkov vsako leto. V letu 2007 je po podatkih International Maritime Bureau (IMB) prišlo

do 263 piratskih napadov in poskusov napadov. Velika pomorska področja so se spremenila v

zatočišča za pirate in v teh delih morij pomorščaki sedaj že rutinsko pričakujejo napade.87

Glede na ekonomsko stanje tega stoletja, pirati od lastnikov in zavarovalniških družb

največkrat zahtevajo odkupnino za zasežene ladje, posadko, potnike in lastnino na njih. Za

vsako tovrstno ugrabitev pirati zaslužijo približno 1 do 2 milijona ameriških dolarjev. Vse to

pa pomeni visoko povišanje stroškov zavarovanja ladij, ki plujejo skozi ta področja. V času

od novembra 2008 do junija 2009 so se stroški zavarovanja za plovbo mimo Somalije povišali

za skupno približno 400 milijonov dolarjev.88

Slika št. 2: Število piratskih napadov v letu 2007 po regijah

Vir: Maritime security: Fighting Piracy in the Gulf of Aden and Beyond89 in ICC International Maritime Boureau: Piracy and Armed Robbery Against Ships, Annual Report 200790

87 David B. Rivkin Jr, Lee A. Casey: Pirates Exploit Confusion About International Law, 19.11.2008, http.//online.wsj.com/article/SB122704656624238791.html, (12.1.2009) 88 James Jay Carafano, Richard Weitz, Martin Edwin Andersen: Maritime security: Fighting Piracy in the Gulf of Aden and Beyond, Heritage Special Report, Washington, DC: The Heritage Foundation, SR-59, 24.6.2009, str. 8 89 James Jay Carafano, Richard Weitz, Martin Edwin Andersen: Maritime security: Fighting Piracy in the Gulf of Aden and Beyond, Heritage Special Report, Washington, DC: The Heritage Foundation, SR-59, 24.6.2009, str. 4 90 ICC International Maritime Boureau: Piracy and Armed Robbery Against Ships, Annual Report 2007, januar 2008, http://www.southchinasea.org/docs/ICC-IMB-PRC-2007.pdf (30.7.2009)



Tabela št. 1: Lokacije piratskih napadov med leti 2003 in 2007

Vir: Maritime security: Fighting Piracy in the Gulf of Aden and Beyond91 in ICC International Maritime Boureau: Piracy and Armed Robbery Against Ships, Annual Report 200792

V letu 2008 je prišlo do več kot 120 piratskih napadov samo v okolici Somalije, po podatkih

ICC International Maritime Boureau pa je skupno povsod po svetu prišlo so 293 napadov, kar

je ponovno več kot leto pred tem.

Slika št. 3: Dejanski napadi in poskusi napadov v Somaliji in Adenskem zalivu v letu 2008

Vir: ASI Global: Maritime response, Final piracy report, 2009

91 James Jay Carafano, Richard Weitz, Martin Edwin Andersen: Maritime security: Fighting Piracy in the Gulf of Aden and Beyond, Heritage Special Report, Washington, DC: The Heritage Foundation, SR-59, 24.6.2009, str. 5 92 ICC International Maritime Boureau: Piracy and Armed Robbery Against Ships, Annual Report 2007, januar 2008, http://www.southchinasea.org/docs/ICC-IMB-PRC-2007.pdf (30.7.2009)



Slika št. 4: Zemljevid napadov piratov v letu 2008

Vir: IMB Piracy Map 2008 http://www.icc-ccs.org/index.php?option=com_fabrik&view=visualization&controller=visualization.googlemap&Itemid=89

Po podatkih ICC International Maritime Boureau Piracy Reporting center se je v prvih šestih

mesecih leta 2009 število piratskih napadov po celem svetu več kot podvojilo, saj je prišlo do

240 napadov, v primerjavi z letom 2008, ko je bilo v enakem času 118 napadov.93

Slika št. 5: Zemljevid napadov piratov v letu 2009, v živo, dne 17.08.2009

Vir: IMB Live Piracy Map 2009: http://www.icc-ccs.org/index.php?option=com_fabrik&view=visualization&controller=visualization.googlemap&Itemid=219

93 Factbox: Ships held by Somali pirates, 3.8.2009, www.reuters.com, (13.8.2009)



5.1. SOMALIJA

Serija spektakularnih ugrabitev v okolici Somalije in v Adenskem zalivu v zadnjih dveh letih

je pripeljala problem somalijskega piratstva v ospredje mednarodne pozornosti. Samo v nekaj

mesecih je prišlo do napadov in ugrabitev številnih trgovskih ladij različnih držav; ugrabitev

ukrajinske ladje, ki je prevažala orožje v Kenijo; arabskega tankerja, polnega surove nafte;

tankerjev za prevoz kemikalij; in številnih ladij, ki so prevažale humanitarno pomoč. Napadli

so tudi ameriško križarko. 4. junija 2009 so poskušali napasti tudi konvoj, v katerem je bila

slovenska ladja Postojna, vendar je napad preprečila indijska vojaška ladja, ki je spremljala

konvoj.94

To so samo nekateri izmed incidentov hitro rastoče epidemije, ki je dobila več pozornosti

mednarodne javnosti v zadnjih dveh letih, čeprav do napadov na mednarodni pomorski

promet prihaja že ves čas od leta 1990, ko je padla somalijska vlada. Bolj sofisticirani pa so ti

napadi od leta 2005.95

Glavne piratske baze so notranjosti Somalije, predvsem v kraju Eyl v severovzhodni regiji

Puntland in v Xarardheere, v osrednjem delu države. Uradnik Vzhodnoafriškega programa za

pomoč pomorščakom96 ocenjuje, da je somalijskih piratov približno 1.000. To so oboroženi

moški, povečini nekdanji ribiči ali člani milice,97 ki se sedaj preživljajo s piratstvom. Blago,

ki ga naropajo med napadi, pozneje precej dražje prodajo v Somaliji. Zaslužek z odkupninami

za ugrabljene ladje pa je še precej večji. Podatke in pomoč za izvedbo napadov dobivajo s

kopnega, kjer imajo v pristaniščih nameščene vohune, ki jih sproti obveščajo o ladjah. Že

sama prekinitev teh zvez, bi dolgoročno veliko pripomogla k zmanjšanju piratstva v Somaliji.

Napadi, ki jih izvajajo ti pirati so v večini primerov drugačni od napadov, ki se dogajajo

drugod po svetu. Piratski napadi, ki so se dogajali v zadnjih nekaj desetletjih, predvsem v

Malaški ožini, ob obalah zahodne Afrike in podobno, so bili hitri, pirati pa so poskušali z

ladje pobrati čim več tovora. Napadi, do katerih prihaja v okolici Somalije, pa so vedno bolj

pogumni, pirati ugrabljajo celotne ladje, nekatere so celo takšne, da so zanje menili, da jih ni

mogoče ugrabiti (ukrajinska ladja s tovorom orožja). Ladje, tovor, posadko in potnike potem

94 Somalijski pirati skušali napasti slovensko ladjo, www.siol.net, 4.6.2009 95 Eugene Kontorovich: Piracy and International Law, http://www.globallawforum.org/ViewPublication.aspx?ArticleId=96, (8.2.2009) 96 East African Seafarers Assistance Programme 97 James Jay Carafano, Richard Weitz, Martin Edwin Andersen: Maritime security: Fighting Piracy in the Gulf of Aden and Beyond, Heritage Special Report, Washington, DC: The Heritage Foundation, SR-59, 24.6.2009, str. 8



zadržujejo tudi po več tednov v Somalijskih pristaniščih, med tem pa se dogovarjajo za

plačilo odkupnine. Lastniki in zavarovalnice se pogosto raje odločijo za plačilo odkupnine,

kot za čakanje na pomoč s strani mednarodne skupnosti, lokalnih oblasti ali lastne države.

Mednarodna skupnost je na osnovi člena 100 UNCLOS III, ki zahteva od vseh držav, da

sodelujejo pri odpravi piratstva, v boju proti piratom v Somaliji od junija 2008 začela

aktivneje sodelovati. Od takrat je Varnostni Svet Združenih narodov sprejel kar 5 resolucij na

temo pregona piratov98, kar predstavlja največje število resolucij na določeno temo v tako

kratkem času. Evropska Unija pa je kot pomoč zvezi NATO, povezavi dvajsetih držav, ki je

začela patruljirati v Adenskem zalivu, na svojo prvo misijo poslala skupno evropsko

mornarico. Misijo, ki naj bi poskušala premagati pirate v Somaliji in Adenskem zalivu, je

Evropska Unija poimenovala ATALANTA.99 Vojaška operacija Atalanta bo v nadaljevanju

natančneje predstavljena. V boju proti piratom sodelujejo tudi Kitajska, ki je prvič v

zgodovini poslala svojo mornarico na vojaško misijo izven Pacifiškega oceana, Rusija in

Indija.

5.1.1. OGLED STANJA SKOZI OČI SOMALIJSKIH PIRATOV

Večina današnjih somalijskih piratov je bila leta 1992, ko so ameriški vojaki prispeli v

Somalijo na mirovno misijo »Restore Hope«, še otrok. Takratno upanje, da bo zahodna

pomoč prinesla mir v regijo, je po sedemnajstih letih ugasnilo. Med tem so ti otroci odrasli v

ribiče, izčrpane od neskončne državljanske vojne, ki pogosto le nemočno opazujejo velike

ribiške ladje tujih držav, ki ropajo morje pred somalijsko obalo in praznijo zaloge rib, ki jih

obubožana država nujno potrebuje. V območju, ki naj bi bilo somalijska izključna ekonomska

cona, ni nobenih somalijskih vojnih ladij, ki bi varovale obale svoje države. Ribiči pogosto

98 Resolucija Varnostnega sveta ZN 1814 (2008), 15.5.2008 http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/N0834379.pdf (18.7.2009) Resolucija Varnostnega sveta ZN 1816 (2008), 2.6.2008 http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/N0836177.pdf (18.7.2009) Resolucija Varnostnega sveta ZN 1846 (2008), 2.12.2008 http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/N0863029.pdf (18.7.2009) Resolucija Varnostnega sveta ZN 1851 (2008), 16.12.2008 http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/N0865501.pdf (18.7.2009) Resolucija Varnostnega sveta ZN 1863 (2009), 16.1.2009, http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/N0921165.pdf (18.7.2009) 99 Sklep Sveta 2008/918/SZVP z dne 8. decembra 2008 o začetku vojaške operacije Evropske unije kot prispevku k odvračanju, preprečevanju in zatiranju piratstva in oboroženih ropov pred somalsko obalo (Atalanta)



videvajo ladje tujih držav, ki ob njihovi obali mečejo strupene odpadke, med drugim tudi

jedrske ostanke.

Ti ribiči so bili sami pogosto tarča roparjev. Za zagotovitev večjega ekonomskega uspeha, so

si najprej nakupili puške, da bi se branili pred napadi. Kmalu pa so ugotovili, da bi bilo

mnogo bolj učinkovito, če tudi sami začnejo ropati. V kratkem času so se prelevili iz ribičev v

pirate na čolnih iz steklenih vlaken z močnim zunanjim motorjem, z nekaj ročnimi granatami,

ki so jih brez težav dobili v zalogah iz državljanske vojne in nekaj osnovnimi elektronskimi

napravami ter predvsem z veliko poguma. Tako minimalno opremljeni napadajo velike ladje,

ki povečini sicer niso oborožene. Med samimi napadi je v zadnjem času prišlo do

minimalnega števila žrtev med posadkami in potniki napadenih ladij, medtem ko je število

žrtev na strani piratov precej višje. Dodatna nevarnost se za pirate pojavi ob prihodu na

kopno, kjer jih najprej pričakajo drugi roparji, ki poberejo svoj delež, ostanek pa pirati delijo s

svojim ljudstvom. Z naropanim bogastvom spodbujajo trgovino, nudijo nova delovna mesta

in so tako v bistvu edini vzor naslednjim generacijam. Med njihovim ljudstvom so sprejeti kot

heroji, ki so v ta del sveta vrnili nekakšno obliko ekonomije, ki je, kakorkoli kriminalna,

bistveno boljša opcija od konstantne lakote. Tako ni presenetljivo, da pirati v očeh Somalcev

niso toliko zločinci kot so cariniki, ki pobirajo carino v imenu države, ki je že zdavnaj

razpadla.

Slika št. 6: Rt Horn

Vir: http://www.reliefweb.int/mapc/afr_ne/reg/hornofafrica.html (5.8.2009)



5.2. POSAMIČNI AKTUALNI PROBLEMI PREGONA PIRATOV IN

TEORETIČNE REŠITVE

Čeprav je prisotnost koalicijskih ladij v okolici Somalije in v Adenskem zalivu pripomogla k

zmanjšanju števila in tudi zaustavila nekatere napade piratov, še vedno ni prišlo do konkretnih

rešitev in dejanske odstranitve piratov s tega dela morja. Ravno nasprotno, zaradi dvomov v

zakonitost svoje jurisdikcije, so izpustili skoraj vse prijete pirate. Diplomatski in vojaški

uradniki navajajo, da del problema izhaja iz pomanjkanja mednarodnopravne osnove za

pregon piratov. Te navedbe so, kot je bilo že zgoraj razloženo, zavajajoče in popolnoma brez

osnove. Mednarodno pravo nudi močno podlago za pregon piratov. Izjave, ki jih dajejo

države, so namenjene preusmerjanju pozornosti z njihove politične nepripravljenosti za

uporabo ostrih procesnih možnosti, ki jih mednarodno pravo jasno dovoljuje. Tovrstna

nepripravljenost je precej predvidljiva, saj je pregon povezan s precejšnjimi stroški, ki jih

države niso pripravljene nositi. Poleg tega najnovejši razvoj mednarodnega prava vseeno

postavlja številne ovire pri uporabi vojaške akcije ali pravnega procesa proti piratom.100

5.2.1. UNIVERZALNA JURISDIKCIJA V MEDNARODNEM OBIČAJNEM

PRAVU

V nasprotju s trditvami številnih zahodnih držav, mednarodno običajno pravo, kakršnega

poznamo danes, nudi močno oporo za pregon somalijskih piratov in ne glede na to, da je

mednarodno pravo še vedno nejasno na številnih področjih, piratstvo zagotovo ni eno izmed

teh področij. Kot je bilo že navedeno in jasno prikazano skozi zgodovinski razvoj, obstaja

glede piratstva eno najstarejših, najbolj jasnih in najmanj kontroverznih pravil mednarodnega

prava – katerakoli država sme preganjati in soditi katerimkoli piratom, ki jih zaseže. K temu

dejstvu pripomore tudi zavedanje, da pirati ne uživajo podpore svojih držav. To pomeni, da v

primeru pregona piratov s strani neke države, njihova država najverjetneje ne bo protestirala.

Na podlagi primera piratstva, so v modernem pravu človekovih pravic poskušali razširiti

univerzalno jurisdikcijo tudi na kazniva dejanja, ki so politično motivirana ter na vojne

zločine in mučenje. Ti primeri pa so pogosto povzročili proteste s strani obtoženčeve vlade,

100 Eugene Kontorovich: Piracy and International Law, http://www.globallawforum.org/ViewPublication.aspx?ArticleId=96 , (8.2.2009)



torej vlade, katere del je obtoženec nekoč bil ali celo je. Na drugi strani pa so pirati le roparji,

za katere se države ne bodo poskušale pretirano boriti.

Čeprav so razlogi za univerzalno jurisdikcijo nad piratstvom zelo kompleksni, je pravo

enostavno. Katerakoli ladja, ki nadzoruje vode okoli Rta Horn (ali Afriški Rog) sme

preganjati in izpeljati sodni postopek zoper kateregakoli pirata, ki ga zaseže, tudi v primeru,

da ta pirat ni nikoli napadel pomorskega transporta države, iz katere ta ladja prihaja.101

5.2.2. KONVENCIJA ZN O POMORSKEM MEDNARODNEM PRAVU102 IN

NJENE OMEJITVE

Univerzalna jurisdikcija nad piratstvom se je razvila skozi nezapisano običajno pravo, pozneje

pa je bila zapisana v Konvencijo Združenih Narodov o pomorskem mednarodnem pravu

(UNCLOS III), ki je univerzalno veljavna, saj so jo podpisale skoraj vse države sveta (s

pomembno izjemo Združenih držav Amerike). Konvencija definira piratstvo širše od

običajnega prava, saj določa piratstvo kot: »vsako protipravno dejanje nasilja, zadrževanja ali

kakršnega koli plenjenja, ki ga storijo v osebne namene posadka ali potniki zasebne ladje ali

zasebnega letala…« Tako sta dejanji napada in umora na odprtem morju univerzalno kazniva

in ju je mogoče preganjati na podlagi UNCLOS III, medtem ko ju po tradicionalnem

mednarodnem pravu tam ni mogoče preganjati.

UNCLOS III pa bi na drugi strani lahko tudi otežila boj proti piratom, saj kot je navedeno že

v prejšnjih poglavjih, uradno razširja meje teritorialnega morja na 12 milj, obalnim državam

pa daje določene pravice še na razdalji 200 navtičnih milj od osnovne črte. Pregon piratov po

mednarodnem pravu se nanaša le na odprto morje. UNCLOS je skozi to razdelitev pasov

povzročil nenamerni učinek zmanjševanja področja, kjer je piratstvo lahko mednarodno

nadzorovano. To seveda pomeni priložnost za pirate, da izkoristijo prednost teritorialnih voda

oslabljenih držav, ki so obremenjene s številnimi večjimi težavami. Vse to lahko ima zelo

pomemben učinek na zalive, ožine in arhipelage, skozi katere poteka mednarodni pomorski

promet in ki ležijo v bližini takšnih obalnih držav. S tem pa je mogoče razložiti tudi zakaj sta

101 Ibid. 102 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), z aneksi I-VI (MKZNPMP), Montego Bay, Jamaica, 1982, Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 1-1/86, str. 3



glavni področji piratov prav Adenski zaliv in Malaška ožina, kot ozki grli mednarodnega

pomorskega prometa. Somalija nudi popolno okolje za razvoj modernega piratstva. Je država

z zelo malo delujoče vlade, dolgimi, izoliranimi plažami in prebivalstvom, ki je na robu

obupa in navajeno na vojno. Takšno poročilo je bilo izdano v oktobru 2008 s strani

londonskega »think-tanka« Chantam House. V Puntlandiji, od koder izhaja večina somalijskih

piratov, so ugrabitve ladij postale vir zaslužka, ki nudi zaposlitev stotinam ljudi.103

V primeru piratstva v Somaliji je bila slabost UNCLOS III in težava s pobegi piratov v

teritorialno morje rešena z Resolucijo Varnostnega sveta ZN 1816 iz junija 2008104, ki

mednarodnim silam, ki nadzorujejo Adenski zaliv, daje pravico do »vstopa v teritorialne vode

Somalije z namenom pregona piratov« in ob tem »uporabiti vse potrebne ukrepe za

preprečitev piratskih dejanj«. Ta resolucija daje pravico do posega zoper obalno piratstvo in

je do sedaj brez precedensa. Resolucija je bila sprejeta na podlagi VII. poglavja Ustanovne

listine Združenih Narodov, ki dovoljuje uporabo sile v primeru ogrožanja mednarodnega miru

in varnosti, kršitve miru in agresivnih dejanj, in tako opravičuje uporabo širokega spektra

vojaške sile. Z odstranitvijo klasičnega zakonitega zatočišča za pirate – minimalno

nadzorovanih suverenih teritorialnih voda – resolucija, katere šestmesečni mandat je bil v

decembru 2008 podaljšan še za eno leto105, daje zakonite pravice za boj proti piratstvu, ki so

celo obsežnejše od tistih, ki jih dovoljuje klasično pravo narodov.

Do sprejetja resolucije, ki v bistvu dovoljuje uporabo vojaške sile na področju Somalije, je v

Varnostnem Svetu prišlo z eksplicitnim soglasjem trenutne somalijske vlade, ki je sama

zaprosila Združene Narode za pomoč, ker sama ni bila sposobna rešiti težave.106 Kljub

sprejetju resolucije pa je v naslednjih nekaj mesecih prišlo do povečanja števila napadov, ki

so postali tudi bolj pogumni. Zanimivo je tudi to, da so pirati začeli ugrabljati in napadati

ladje še dlje od somalijske obale. Iz tega je mogoče zaključiti, da je razlog za te napade prav v

dejstvu, da je resolucija izenačila pravni položaj teritorialnih voda z odprtim morjem in s tem

piratom odprla večje področje za napade. Seveda pa je vse to lahko le posledica tega, da so

številni uspešni napadi preprosto vzpodbudili večje število nadaljnjih napadov. 103 Mary Kimani: Tackling piracy off African shores, Africa Renewal, United Nations Department of Public Information, Vol. 22, No. 4, januar 2009, str. 3 104 Resolucija Varnostnega sveta ZN 1816 (2008), 2.6.2008 http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/N0836177.pdf (18.7.2009) 105 Resolucija Varnostnega sveta ZN 1846 (2008), 2.12.2008 http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/N0863029.pdf (18.7.2009) 106 Rem Korteweg: Turbulent Waters in a Maritime Black Hole, 5.6.2008, http://www.hcss.nl/en/column/672/Turbulent-Waters-in-a-Maritime-Black-Hole-.html, (7.7.2009)



Zahteva UNCLOS, da je napad, ki ga izvedejo pirati, »v osebne namene« prav tako deloma

omejuje boj proti piratstvu. Sicer je večina napadov v resnici motivirana z ekonomskim

ciljem, prihaja pa tudi do napadov, ki so politično motivirani. Primerov pomorskega terorizma

je bilo več v vodah jugovzhodne Azije, kjer je prihajalo do ugrabitev posadk in okoljskih

napadov z ugrabljenimi naftnimi tankerji.107 Vendar tovrstni napadi ne morejo biti preganjani

in tudi ne kaznovani na podlagi definicije piratstva po UNCLOS III.

Dodatna omejitev pri pregonu piratov, ki jo postavlja UNCLOS, je dejstvo, da lahko pirate

preganjajo izključno vojaške ladje ali ladje v vladni službi, ki morajo ravnati na podlagi

utemeljenega suma, da gre za piratsko ladjo, saj bi lahko bile v nasprotnem primeru države

odgovorne drugim državam za napad na njihovo ladjo. Za pridobitev zadostnih podatkov za

utemeljen sum, pa je že potrebno vkrcanje na domnevno piratsko ladjo, kjer se situacija lahko

hitro obrne in nadzorniki sami postanejo talci piratov na ladji, ki jo pregledujejo.108

5.2.3. UNIVERZALNA JURISDIKCIJA V PRAKSI

Čeprav so primeri pregona in postopkov zoper pirate na podlagi univerzalne jurisdikcije

redki, vseeno obstajajo. Države, ki nadzorujejo vode v Adenskem zalivu vedo, da lahko pirate

preganja katerakoli država. V dveh primerih v zadnjih letih je celo prišlo do predaje

somalijskih piratov v sojenje sodiščem v Keniji. V decembru 2008 je Velika Britanija s

Kenijo podpisala sporazum o predaji vseh zaseženih piratov kenijskim sodiščem. V nobenem

od teh primerov Kenija nima nobene konkretne povezave s pirati ali tem kaznivim dejanjem.

Kenijska sodišča so bila očitno izbrana zaradi svoje priročnosti. Jurisdikcijo, ki jo ta sodišča

izvajajo, pa imajo vse države sveta in vse bi smele začeti postopek proti piratom, če bi to

želele.

Nekatere evropske države, ki so dvomile v svojo pravico do sojenja somalijskim piratom, so

bile pred tem med prvimi, ki so bile pripravljene izvajati univerzalno jurisdikcijo nad drugimi

zločini. Kot primer lahko navedemo Dansko, ki se je izrekla za nepristojno za kaznovanje

piratov, obenem pa je bila ena prvih evropskih držav, ki ko sodile srbskim vojaškim

poveljnikom za zločine, izvršene nad bosanskimi Muslimani v času vojne. Mednarodno pravo

107 Erik Barrios: Casting a wider net: Addressing the Maritime Piracy Problem in Southeast Asia, (30.7.2009) 108 Simpson Grierson: Modern Day Piracy and International Law, FYI On the Case, New Zealand, december 2008 (www.simpsongrierson.com)



ne postavlja nobenih ovir ne Danski, ne katerikoli drugi državi za pregon in sojenje piratom.

Danska in ostale države članice NATO so dokazale, da pregon tujih vojnih zločincev na

podlagi univerzalne jurisdikcije, ni v neskladju z njihovim pravnim sistemom in vrednotami.

5.2.4. KONVENCIJA ZA ZATIRANJE PROTIPRAVNIH DEJANJ ZOPER

VARNOST POMORSKE PLOVBE (SUA)

Dodaten vir jurisdikcije, ki se delno prekriva s piratstvom je tudi Konvencija za zatiranje

protipravnih dejanj zoper varnost pomorske plovbe. Ta mednarodna pogodba dovoljuje vsem

državam podpisnicam pregon in izvedbo postopka zoper kogarkoli, ki »zaseže ali izvaja

nadzor nad ladjo s silo ali grožnjo s silo ali s kakršnokoli drugo obliko zastraševanja.«109 Ta

jursidikcija je toliko bolj jasna, kadar gre za države, katerih državljani so na zaseženem

plovilu.

Resolucije Varnostnega Sveta o piratstvu v Somaliji so poudarjale tudi možnost jurisdikcije

na podlagi te konvencije. Medtem, ko je SUA podpisalo 149 držav, katerih trgovska

mornarica sestavlja 92,75% vse svetovne pomorske trgovine, je prišlo le do enega primera

pregona na podlagi te konvencije: gre za nepomemben primer iz ZDA, kjer je ladijski kuhar

zasegel ribiško ladjo kočarico. Eden izmed razlogov za neuporabo te konvencije je zagotovo

pomanjkanje prakse in navodil o natančni uporabnosti pogodbe.

109 IMO Convention for the Supression of Unlawful Acts Against the Safety of Maritime Navigation (1988) (SUA)



5.3. OVIRE PRI PREGONU PIRATOV

Glede na jasno osnovo, ki jo mednarodno pravo nudi za pregon piratov, je negotovost

mednarodnih voditeljev v zvezi s tem precej presenetljiva. Vendar se je potrebno zavedati, da

je izvedba pregona piratov in sodnih postopkov zoper njih otežena s številnimi drugotnimi

zakonskimi težavami, praktičnimi omejitvami in dvomi o nacionalnem interesu. Tako kljub

vzpodbudi s strani mednarodnega prava k pregonu piratov, številna partikularna pravila

ustvarjajo nasprotne težnje.

5.3.1. PREPOVED VOJNE PROTI PIRATOM

V klasičnem mednarodnem pravu so bili pirati istočasno zločinci in vojaški sovražniki. To

pomeni, da so za njih veljale slabosti obeh razredov. Lahko so jih ulovili in jim sodili – kot

vojnim ujetnikom. V primeru srečanja na odprtem morju, so pirate lahko napadli in pobili. Še

več – mednarodno pravo je prišlo do spoznanja, da bi se vrnitev zaseženih piratov v

pristanišče z namenom sojenja, lahko izkazala kot izjemno breme. Zaradi tega so bili

dovoljeni skrajšani postopki na ladjah (summary shipboard proceedings).110 Na kratko, pirati

so imeli status, ki je bil zelo podoben nezakonitim upornikom: z njimi so lahko opravili na

vojaški ali kazenski način, odvisno od tega, kaj je bilo za določeno državo bolj priročno.

V modernem mednarodnem pravu je zadeva obrnjena. Pirati niso niti uporniki po vojnem

pravu, še manj pa nezakoniti uporniki. Bistvo definicije odprtega morja po UNCLOS je v

tem, da naj se odprto morje uporablja za miroljubne namene. Razen v primerih neposredne

samoobrambe, vojne ladje ne morejo izvajati vojne proti piratom, ampak morajo poiskati

način, da jih zasežejo. Obenem se je potrebno zavedati, da bi na podlagi tega, da pirate

zadržujejo vojaške sile, vsaj dokler so na krovu vojnih ladij, lahko prišlo do pritiskov, da jim

je potrebno priznavati vse pravice, ki pripadajo vojnim ujetnikom. Teoretično bi na podlagi

Ženevskih konvencij, kakor so dandanes široko razumljene v mednarodnih pravniških

krogih,111 kampanja proti piratom, kakršna poteka v somalijskih vodah, lahko bila potencialno

110 Eugene Kontorovich: Piracy and International Law, http://www.globallawforum.org/ViewPublication.aspx?ArticleId=96 , (8.2.2009) 111 John P. Cerone , Status of Detainees in Non-International Armed Conflict, and their Protection in the Course of Criminal Proceedings: The Case of Hamdan v. Rumsfeld, ASIL Insights, navedeno v: http://www.asil.org/insights060714.cfm (“[M]ost international authorities, including the International Court of Justice and the International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia, . . . interpret the phrase ‘conflict not of an international character’ as being residual, covering any armed conflict that is not inter-state. These



opredeljena kot »vojaški spopad, ki ni mednarodnega značaja.« To bi pirate upravičilo do

zaščite, ki jo nudi Tretja Ženevska konvencija.112 S tem bi današnji pirati imeli zaščito, ki

pripada storilcem kaznivih dejanj, kot tudi nekatere izmed pravic vojnih ujetnikov113, brez

katerihkoli slabosti obeh kategorij.

Če obenem pomislimo tudi na to, da so pirati civilisti na civilnih plovilih, lahko vojaške sile,

ki nadzorujejo morja, naredijo zelo malo dokler ti pirati dejansko ne poskušajo napasti in

vstopiti na drugo ladjo. Dejstvo, da je neka ladja somalijska ribiška ladja, ne predstavlja

mednarodnega zločina, tudi če je oborožena z AK-47 in ročnimi granatami. Če piratov ne

ustavijo v kratkem času, ko se ti zaženejo proti ladji in se poskušajo vkrcati nanjo, se boj proti

piratom hitro prelevi v situacijo zadrževanja talcev. Takoj, ko pirati zasežejo ladjo in

prevzamejo nadzor nadnjo, pride do velikih pritiskov in želje do pogajanja z njimi. Tako je v

primeru, ko je ameriška vojaška ladja naletela na okvarjen čoln, na katerem je bilo več

oboroženih domnevnih piratov, le-tem pomagala in jih odpeljala v pristanišče, namesto da bi

jih zajela.

Nasilno ravnanje s pirati bi povzročilo resno nevarnost obtožb o nespoštovanju mednarodnega

humanitarnega prava. Preprost napad na piratsko plovilo na odprtem morju, bi lahko sprožil

obtožbe s strani držav o »načrtnem ubijanju« zaščitenih oseb. V nekaterih primerih te obtožbe

celo ne bi bile brez osnove. To je bilo zelo nazorno mogoče videti v eni izmed akcij proti-

piratske flote. Ko je problem piratstva še naraščal, je v novembru 2008 Indija poročala o tem,

da je ena izmed njihovih vojnih ladij potopila piratsko matično ladjo v Adenskem zalivu.

Kmalu po tem se je izkazalo, da je šlo za tajsko ribiško ladjo, ki so jo ugrabili pirati; samo

eden izmed šestnajstih nedolžnih članov posadke je napad preživel.

Eden izmed prelomnih trenutkov v razvoju dogodkov je bilo sprejetje še ene resolucije

Varnostnega Sveta v decembru 2008, s katero je Varnostni svet dovolil uporabo vojaške sile

proti piratom tudi na kopnem v Somaliji. Resolucija 1851114 tako za eno leto upravičuje

države do uporabe »vseh potrebnih ukrepov, ki so primerni v Somaliji, za odpravo piratstva in

oboroženega ropanja na morju.« Kot eden izmed ukrepov po poglavju VII Ustanovne listine,

authorities have also held that the standards of Common Article 3 have evolved into a baseline of legal protection applicable in all armed conflicts, whether international or non-international.”) 112 Ibid. 113 Michael Passman: What to do with captured pirates, 5.1.2009, http://internationallawobserver.eu/2009/01/05/what-to-do-with-captured-pirates/ (12.1.2009) 114 Resolucija Varnostnega sveta ZN 1851 (2008), 16.12.2008 http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/N0865501.pdf (18.7.2009)



so dovoljeni tudi napadi z izstrelki na piratska skrivališča. S tem je koalicija dobila orodje za

boj proti piratom, ki so ga stoletja pogrešali številni borci proti piratom. Ta resolucija posega

tudi globlje v somalijsko teritorialno suverenost. Združene države Amerike so celo

predlagale, da naj se piratstvo ne opredeljuje več izključno po modelu kaznivega dejanja,

temveč naj se, vsaj v primeru Somalije, uporabi tudi model »vojne«.

Resolucija je bila seveda takoj kritizirana, med drugim tudi s strani ameriškega admirala v

Adenskem zalivu, saj obstaja velika nevarnost, da bi v primeru uporabe te resolucije prišlo do

večjega števila civilnih žrtev. Pirate je namreč težko ločiti od ostalega prebivalstva. V zadnjih

letih so mednarodni pravniki in nevladne organizacije izražali neodobravanje taktičnih

vojaških operacij iz razlogov nesorazmernosti in drugih vprašanj zakonitosti. V vojnah zoper

neuniformirane upornike in teroristične skupine so državne vojaške sile obtoževali kršenja

humanitarnega prava, kadar le-ti niso dovolj natančno razločili med uporniki in civilisti v

okolju, v katerem eni in drugi živijo skupaj. Poskus uveljavljanja mednarodnega kazenskega

prava v takšnem okolju, povzroči nevarnost kršenja ali biti obtožen kršenja mednarodnega

humanitarnega prava.115

Z enakimi težavami se bodo sedaj srečevale mornarice koalicijskih držav. Problem je celo še

globlji, saj ravno ideja univerzalne jurisdikcije jasno pove, da država, ki izvaja pregon,

dejansko ne brani same sebe ali svojih plovil. Čeprav je verjetnost kršenja humanitarnega

prava precej majhna, je že samo potencialno zavedanje, da neka država ubija civiliste, lahko

bolj pomembno od samih pravnih zaključkov. Tudi majhna verjetnost za prestop te linije, je

lahko dovolj, da bo države, ki nimajo neposrednih interesov, odvrnila od pregona.

5.3.2. POSTOPKOVNE TEŽAVE

Mednarodno pravo dovoljuje in spodbuja mednarodni pregon in izvedbo postopkov zoper

pirate. Vendar razvoj določenih institutov v mednarodnem pravu lahko otežuje zadrževanje in

postopke zoper pirate ter potencialno osmeši državo foruma.

115 Eugene Kontorovich: Piracy and International Law, http://www.globallawforum.org/ViewPublication.aspx?ArticleId=96 , (8.2.2009)



Univerzalna jurisdikcija se nanaša izključno na pirate. Na osnovi izkušenj lahko pričakujemo,

da bodo zajeti Somalci trdili, da niso pirati, temveč le ribiči, ki so jih tuje ladje po pomoti

zajele. Poleg tega pa je večina piratov v resnici ribičev, s piratstvom pa se ukvarjajo poleg

ostalega dela. Zavedajoč se, da se takšne napake lahko zgodijo, je potrebno zadeve jemati

resno. Številni tujci, ki so jih ZDA zajele v Afganistanu na primer so trdili, da niso člani

Talibanov ali Al Qaede, temveč tuji turisti, humanitarni delavci ali le nedolžni opazovalci, ki

so se znašli v Afganistanu. Natančna in nedvomna določitev identitete zajetih posameznikov

bo težka, saj je zelo malo verjetnosti, da bodo ti imeli pri sebi osebne dokumente ali kakšne

druge znake državljanstva.

Vsak aspekt postopka bi sprožil resne logistične težave. Nudenje pravnega zastopnika in

prevajanje v obtoženčev materni jezik bi bilo izredno težko celo v sosednji Keniji. Prevoz prič

na strani tožilstva in dokazov v tujo državo bi bilo precej veliko breme. Mornariški časniki v

aktivni službi bi morali pričati. Identifikacija napadalcev s strani žrtev pa bi bila otežena

zaradi tega, ker bi člani mednarodnih posadk tujih ladij odpotovali domov. Priče obrambe bi

predstavljale še večjo težavo. Vsak poskus obtožencev, da bi pridobili dokaze v svoj prid, bi

zahteval neomejen dostop do Somalije in somalijskih voda.

V dveh primerih, kjer je postopek stekel pred Kenijskimi sodišči na zahtevo zahodnih držav,

so obtoženci zatrjevali, da so bili mučeni in da so jim bile zavrnjene pravice do verske

svobode. Glede na dejstvo, da so Somalci Muslimani, pri zadnji obtožbi obstaja potencialna

nevarnost, da islamske države sprožijo proti-zahodne sentimente v smislu incidentov v

Guantanamu, kjer naj bi pazniki izkazovali nespoštovanje do Korana. Na videz deluje skoraj

tako, kot da bi zajeti pirati prebrali navodila za pripornike v Guantanamu.116

Ostala pravila zahodnih držav o človekovih pravicah prav tako ne spodbujajo pregona piratov,

še posebno neprimerno pa se zdi, da bi jim sodili v Evropi. Velika Britanija je izdala navodila

svojim ladjam, naj ne zajamejo piratov, v primeru, da nanje naletijo. Ministrstvo za zunanje

zadeve (Foreign Office) je izkazalo strah, da bi pirati po prihodu na krov britanske ladje in

vsekakor ob prispetju v Veliko Britanijo na sojenje, lahko poskušali zaprositi za azil na

podlagi zakonov Evropske Unije o človekovih pravicah. Zaradi neobstoja sodne prakse in

brutalnosti somalijske vlade, bi pirati brez težav lahko trdili, da bodo v primeru vrnitve v

116 Ibid.



domovino podvrženi nepravičnemu sojenju, mučenju ali uboju. Zaradi tega bi pirati v primeru

oprostilne sodbe ali po prestani kazni potem lahko ostali v Veliki Britaniji za nedoločen čas.

Mnogim Somalcem bi se možnost pridobitve evropskega državljanstva vsekakor zdela zelo

vabljiva nagrada za sodelovanje v piratskih dejanjih in bi na tak način lahko celo prišlo do

povečanja števila napadov.

Ob zavedanju možnosti tovrstnih težav, niti ni tako presenetljivo, da je v decembru 2008

Velika Britanija podpisala mednarodno pogodbo s Kenijo, s katero je oblikovala osnovo, na

podlagi katere bodo pirati, ki jih bo zajela Britanija, podvrženi sojenju v Keniji. Ta dogovor

prinaša Veliki Britaniji številne prednosti. Med drugim se bo lahko izognila osramotitvi ob

prisilni izpustitvi zajetih piratov, kakor je to že večkrat naredila Danska. V Keniji pirati

nimajo prednosti, ki jih prinaša evropsko pravo o azilu, prav tako jim niso priznane številne

pravice na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah. Postopki so relativno hitri in

neformalni, obtožbe s strani piratov o mučenju pa preprosto niso upoštevane, saj – po besedah

sodnikov – obtoženi ne krvavijo. Manj očitno je, da se v celotni zadevi skrivajo tudi prednosti

za Mombaso. Mogoče je predvidevati, da je Velika Britanija obljubila Keniji kakšno od oblik

pomoči ali kakšne druge prednosti v zameno za pomoč pri izvedbi postopkov.117

Britansko idejo so v naslednjem mesecu – januarju 2009 – uporabile tudi Združene države

Amerike in prav tako s Kenijo podpisale mednarodno pogodbo o sprejemu in izvedbi

postopka zoper pirate, ki jih bodo zajele vojaške sile ZDA.118

6. marca 2009 je zgledu sledila tudi Evropska unija in s Kenijo sklenila dogovor o sojenju

piratom, ki jih bodo zajele vojaške ladje držav članic EU med operacijo Atalanta. To naj bi bil

prvi tovrsten dogovor med EU in eno izmed držav na območju Afriškega Roga. V njem so

določene tudi modalitete predaje oseb, ki bodo med to operacijo zajete. Dogovor naj bi

pripomogel k učinkovitejšemu zatiranju piratstva na tem območju, v resnici pa je predvsem

posledica strahu evropskih držav, da bi pirati v Evropi poskušali zaprositi za azil.119

117 Eugene Kontorovich: Piracy and International Law, http://www.globallawforum.org/ViewPublication.aspx?ArticleId=96 , (8.2.2009) 118 James Jay Carafano, Richard Weitz, Martin Edwin Andersen: Maritime security: Fighting Piracy in the Gulf of Aden and Beyond, Heritage Special Report, Washington, DC: The Heritage Foundation, SR-59, 24.6.2009, str. 1 in 12 119 International Law Prof Blog: EU »War on Piracy«, 7.3.2009, http://lawprofessors.typepad.com/international_law/2009/03/eu-war-on-pirac.html (15.4.2009)



Kakorkoli praktična deluje rešitev s predajo piratov kenijskim sodiščem, se moramo vprašati

koliko pravičnosti je v tem, da največji svetovni demokraciji izkoriščata vprašljivo kapaciteto

kenijskih zaporov kot instrument boja proti piratstvu. Vprašanje, ki se poraja je: ali je

sprejemljivo delegirati izvrševanje pravice institucijam države, ki po številnih poročilih

najpomembnejših mednarodnih organizacij ni sposobna zapornikom nuditi niti osnovnih

garancij. Kenijski zaporni sistem je v katastrofalnem stanju. V zaporih je zaprtih tudi več kot

trikrat več zapornikov od največjega dovoljenega števila. Pogosta so mučenja in arbitrarna

pobijanja s strani paznikov. Sodni sistem je bil močno kritiziran s strani večine zunanjih

opazovalcev. Kot prvo je potrebno vedeti, da Ustava iz leta 1963 v resnici ne nudi sistema

ločevanja oblasti, ki bi bil več kot le na papirju, saj ima predsednik izjemno moč nadzora nad

delovanjem sodnikov. Široko razvejana korupcija javnih uslužbencev prav tako ne pripomore

k zagotovitvi vladavine prava. Izredna zasedenost zaporov pa vključuje tudi tako velike sodne

zaostanke, da lahko priporniki čakajo na sodne postopke tudi po deset let in več. Zelo malo je

zagotovil v zvezi s pravno pomočjo in logična posledica tega je, da je pravna obramba

omogočena le redkim osebam z boljšim finančnim stanjem. Kenija prav tako še vedno ohranja

smrtno kazen, čeprav je izdala moratorij na dejanske izvršitve teh kazni. Številne dodatne

subtilne težave pa nastajajo tudi kot posledica krize, ki je nastala po uporih po volitvah v letu

2007, ko je policija načrtno pobila na tisoče ljudi. Ker posebnemu tribunalu takrat ni uspelo

soditi odgovornim za poboje, so številni zunanji opazovalci predlagali intervencijo

Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC). Očitno je, da je intervencija ICC sprejemljiva le v

primerih, ko država sama ni sposobna izpeljati sodnih postopkov. Tukaj pride do zanimivega

paradoksa: države, ki imajo pravico do uporabe lastne jurisdikcije, so se odločile le-to podeliti

državi, ki ravno v tem času dokazuje, da sama ni sposobna zagotoviti pravičnega sojenja za

tako huda kazniva dejanja, kot so zločini proti človeštvu. Države, ki so vezane na najbolj

sofisticirane instrumente za uveljavljanje človekovih pravic, so sedaj pripravljene poslati

državljane Somalije v pripor v državo, ki bo skoraj zagotovo kršila njihove najosnovnejše

pravice. Tukaj je še posebej očiten primer Evropske unije, ki je bila vedno izredno previdna

pri varovanju človekovih pravic in bo s uveljavitvijo Lizbonske pogodbe postala tudi članica

Evropske konvencije o varovanju človekovih pravic in osnovnih svoboščin. Skupaj s

sprejemom pogodbe o postopkih zoper pirate, je Evropska unija ponudila še dodaten dogovor

v zvezi z ravnanjem s priporniki po transferju, ki uvaja vsaj najosnovnejše spoštovanje

človekovih pravic. Podpis tega dogovora bo zagotovo izboljšal možnosti pripornikov, da jim

ne bo potrebno čakati več let na začetek postopka in jim zagotovil več garancij v zvezi s

pravno pomočjo in morda celo zmanjšal možnost za nečloveško in poniževalno ravnanje z



njimi. S tem bo ta dogovor domnevne pirate naredil za nekakšne zapornike prvega razreda,

vendar razmer v samih kenijskih zaporih ne more spremeniti. V zaporu v Mombasi, kjer bodo

pirati najverjetneje pridržani, je 3500 zapornikov, katerih večina spi na tleh izredno soparnih

sob, med ščurki in podganami, kjer je pitna voda slana in malarija izredno razširjena. Številne

nevladne organizacije so ugotovile, da dogovori o ravnanju s priporniki sicer izboljšajo stanje,

vendar ne izključujejo kršitve tako imenovanega principa nevračanja (non-refoulement) s

strani držav, ki nadzorujejo Adenski zaliv in ki je imperativ, ki prepoveduje predajo

posameznikov iz svojega nadzora, državam, ki bi lahko kršile njihove osnovne pravice.

Na tem mestu je potrebno opozoriti na jurisdikcijo držav, kakor jo v tem primeru definira

UNCLOS III. Člen 105 daje moč državi, pod katere zastavo pluje ladja, da sodi piratom na

svojem ozemlju. Na podlagi sestavljanja konvencije lahko predvidevamo, da je bil cilj tega

pravila prav v tem, da se izključi možnost transferja piratov v drugo državo. Zaradi tega je

legitimnost tovrstnih dogovorov vprašljiva, pa čeprav praksa držav vodi v drugo smer. Tudi

Kitajska je spomladi letos začela s pogovori s Kenijo v zvezi z izvedbo postopkov. Žal

moramo v tem primeru ugotoviti, da za zajete pirate lokacija izvedbe postopka v eni ali drugi

izmed teh dveh držav, ne bi prinesla velike razlike pri ravnanju z njimi.120

Kot ena izmed možnih opcij za izvedbo postopka, se hitro ponudi ideja predaje storilcev

kaznivih dejanj lokalnim oblastem. Na videz bi bila to najenostavnejša in najbolj učinkovita

rešitev, kar pa se ob prvih pomislekih kmalu izkaže za napačno razmišljanje. Lokalne oblasti

v državah, kjer piratstvo cveti, so največkrat skorumpirane ali pod vplivom močnih piratskih

združb in do začetka sojenja najverjetneje sploh ne bi prišlo. V Somaliji pa bi v primeru, da

do bi do sojenja prišlo, piratom sodili po šeriatskem pravu, ki med drugim odobrava tudi

obglavljanje in sekanje udov121, kar pa ponovno ni primerna rešitev zadeve, s katero se

ukvarja celotna mednarodna skupnost.

120 Danielle Archibugi, Marina Chiarugi: Piracy challenges global governance, 9.4.2009, http://www.opendemocracy.net/article/piracy-challenges-global-governance (7.7.2009) 121 David B. Rivkin Jr, Lee A. Casey: Pirates Exploit Confusion About International Law, 19.11.2008, http.//online.wsj.com/article/SB122704656624238791.html, (12.1.2009)



5.3.3. PIRATI KOT SOVRAŽNIKI VSEH ALI LE DRŽAV, KI SO

NEPOSREDNO VPLETENE?

Ena izmed pomembnih težav pri pregonu piratov je zagotovo v pomanjkanju razlogov in

interesov za pregon. Država, ki se odloči za pregon, namreč sama nosi vse stroške

zadrževanja in postopkov zoper pirate. Obenem pa v zameno dobi le majhen delež globalnih

prednosti cenejšega pomorskega transporta in cenejših dobrin. Pošiljanje mednarodnih sil v

boj prav tako ne zmanjša te težave, saj vsaka nacija sama odloča ali bo sprožila postopek

zoper zajete pirate.

Poleg tega bo v posameznih primerih država vedela ali je ladja, ki so jo pirati napadli, zanjo

neposredno zanimiva ali ne. Države bodo pripravljene sprejeti visoke postopkovne stroške

samo v primerih, kjer bodo njihovi interesi neposredno vključeni, na primer v primerih, kadar

bodo napadena njihova plovila ali državljani. V primeru, ko so pirati zajeli francosko jahto Le

Ponant, je Pariz reagiral zelo odločno in poslal specialne enote v notranjost Somalije, da so

rešili potnike in posadko, ki so jih pirati zadrževali kot talce. Francija je določila istovetnost

piratov in jih odpeljala v Pariz na sojenje. V podobni situaciji je tudi Nizozemska, ki

namerava soditi piratom, ki so napadli nizozemsko ladjo. Domnevne pirate trenutno zadržuje

Danska. Ponovno je mogoče videti, da državi ne bosta uporabili instituta univerzalne

jurisdikcije.

Za podobno ravnanje se je odločila tudi Nemčija, kar je že v novembru 2008 poudaril nemški

obrambni minister Franz-Josef Jung z izjavo, da bodo nemške vojaške ladje uporabljene v

boju prosti piratom, kadarkoli bodo ogroženi nemški interesi.122 Seveda je Nemčija že v

decembru aktivno pristopila k sodelovanju v evropski misiji proti piratom ATALANTA in

tako deluje v okviru Evropske unije.

Iz hamburškega javnega tožilstva, ki je prvo upravičeno do izvedbe postopka v primeru

sojenja piratom v Nemčiji, pa je prišla izjava, da bo postopek zoper pirate na nemških tleh

začet samo v naslednji primerih:

• kadar bodo ubiti ali ranjeni nemški državljani,

• kadar bo s strani piratov napadena ladja nemške zastave,

• kadar bodo pirati izsiljevali nemško ladjarsko podjetje in 122 The law and the high seas – Germany Looks to Battle Pirates, Spiegel online, 21.11.2008, http://www.spiegel.de, (12.1.2009)



• kadar bo pirate pridržala nemška mornarica.123

Spomladi 2009 je Nemčija pridržala pirate v dveh primerih in v obeh je osumljence predala v

sojenje Keniji. Nemčija si je, v primeru, da bi Kenija zavrnila premestitev, možnost pregona

teh piratov vseeno zagotovila tako, da je tudi v Nemčiji izdala nalog za prijetje. Takoj, ko je

bil postopek sprejet in sprožen v Keniji, so bili vsi postopki v Nemčiji zaustavljeni.

Iz zgoraj navedenega je mogoče zaključiti, da čeprav naj bi bili pirati sovražniki vsega

človeštva, v praksi še vedno ostajajo le sovražniki držav, ki jih neposredno napadejo.

123 24. april 2009 - Maritime Talks 2009, Press Release: Moderne Piraterie – was tun gegen die neue Geissel der Menschheit?, Auf der Suche nach den richtigen Strategien, Prosecution of acts of piracy off Somalia by German prosecution authorities, http://www.iflos.org/en/press/press-releases.aspx (18.7.2009)



6. MEDNARODNE ORGANIZACIJE IN NJIHOVA VLOGA PRI

PREGONU PIRATOV

UNCLOS III od svojih podpisnic pričakuje aktivno skupno delovanje v boju proti piratom. Za

dosego tega cilja je izrednega pomena usklajeno delovanje mednarodnih organizacij in držav

članic. Kot prva izmed mednarodnih organizacij se je proti naraščajoči nevarnosti piratstva

odzvala Mednarodna pomorska organizacija (IMO), ki je leta 1998 začela s tako imenovanim

»anty-piracy project«. IMO deluje pod okriljem Organizacije Združenih Narodov in je v

zadnjih desetih letih izdala številna navodila za ravnanje v primeru piratskih napadov ter

pripomogla k zmanjšanju piratstva v jugovzhodni Aziji, predvsem v Malaški ožini.

Oktobra 2001 je bila ustanovljena tako imenovana Combined Task Force 150 (CTF 150), kot

del protiteroristične misije operacije Enduring Freedom, v katero so bile vključene mornarice

Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Francije, Pakistana in še nekaterih povezanih

držav, ki naj bi se borila proti piratstvu, preprečevala tihotapljenje orožja, trgovino z ljudmi in

trgovino z mamili. Operacija je bila očitno neuspešna pri zagotavljanji pomorske varnosti

pred obalami Djiboutija in v Adenskem zalivu. Somalija danes uživa posledice njihovega

neuspešnega nadzora: vse bolj obsežno in nekontrolirano tihotapljenje orožja, utapljanje žrtev

bele trgovine in uporniške pirate.124

Na podlagi vse večjega števila piratskih napadov v Adenskem zalivu, pa so se začele odzivati

tudi druge mednarodne organizacije in povezave držav. Glavni razlog za podporo boju proti

piratstvu s strani Varnostnega Sveta Združenih Narodov so bili napadi na ladje Mednarodnega

programa za hrano (World Food Programme, WFP), ki so dostavljale nujno potrebno

človekoljubno pomoč v Somalijo. Z resolucijo 1816 in soglasjem somalijske Tranzicijske

zvezne vlade (Transitional Federal Government, TFG) je bil dovoljen vstop tujim ladjam v

teritorialne vode Somalije z namenom pregona piratov. NATO je dobil nalogo spremljati

konvoje človekoljubne pomoči v Somalijo (Allied Provider Mission, 12. oktober do 15.

december 2008). Ko so prispeli v Adenski zaliv, pa so te ladje tudi varovale trgovske ladje in

jih branile pred pirati.

124 Diana Lee: Somalia: Who's to blame for piracy spiraling out of control?, 11.9.2008, http://uniorb.com/RCHECK/somalipiracy.htm, (31.7.2009)



NATO je pozneje svojo nalogo predal operaciji Atalanta (EU-NAVFOR Somalia), prvi

skupni pomorski misiji Evropske unije. Vse skupaj celo na videz deluje, kot da so pirati

pripomogli k sprožitvi te evropske vojaške povezave, ki bi v nasprotnem primeru lahko imela

precejšne težave z začetkom delovanja.125

Zanimivo je, da je NATO marca 2009 začel novo misijo, pod imenom Operation Allied

Protector, ki se prekriva in celo podvaja dejavnosti operacije Atalanta.

Najnovejši razvoj boja proti piratom v Adenskem zalivu je pripeljal do oblikovanja

Mednarodne kontaktne skupine o somalijskem piratstvu (International Contact Group on

Piracy Off the Coast of Somalia, CGPSC), v katero se je od ustanovitve 14. januarja 2009,

včlanilo 24 držav članic ZN in pet multinacionalnih organizacij. Na sestanku v New Yorku je

Kontaktna skupina oblikovala štiri delovne skupine, ki se bodo ukvarjale z različnimi vidiki

boja proti piratom. Delovna skupina 1 bo raziskala aktivnosti v zvezi z vojaško in operativno

koordinacijo, delitev informacij in oblikovanje regionalnega koordinacijskega centra. Vodilo

jo bo Združeno Kraljestvo v sodelovanju z IMO. Danska bo vodila delovno skupino 2, ki se

bo ukvarjala s sodnimi aspekti piratstva, sodelovala pa bo z UNODC. Delovna skupina 3, pod

vodstvom Združenih držav Amerike, bo s pomočjo IMO poskušala ojačati zavedanje

trgovskega pomorskega transporta. Egipt pa bo vodil delovno skupino 4, ki bo poskušala

izboljšati diplomatske poskuse v zvezi z vsemi vidiki piratstva. Poleg naštetih dejavnosti bo

CGPSC delovala tudi v smeri širjenja javnih informacij in sledila finančnim tokovom,

povezanim s piratstvom.

6.1. VLOGA MEDNARODNE POMORSKE ORGANIZACIJE (IMO)

Kot že omenjeno je IMO že leta 1998 začel uvajati dolgoročni proti-piratski projekt. Prva faza

projekta je bila sestavljena iz številnih regionalnih seminarjev in delavnic, ki so jih obiskovali

predstavniki vlad držav, kjer se piratstvo pojavlja. V drugi fazi projekta pa je prišlo do

številnih ocenjevalnih misij v različnih svetovnih regijah. Cilj IMO je bil podpreti razvoj

regionalnih dogovorov o uvedbi proti-piratskih ukrepov.

125 Danielle Archibugi, Marina Chiarugi: Piracy challenges global governance, 9.4.2009, http://www.opendemocracy.net/article/piracy-challenges-global-governance (7.7.2009)



Dober primer uspešne regionalne povezave, kakršno bi IMO želel doseči tudi drugod po

svetu, je Regionalni kooperativni dogovor o boju proti piratstvu in oboroženemu ropanju na

ladjah v Aziji (Regional Co-operation Agreement on Combating Piracy and Armed Robbery

against Ships in Asia, RECAAP), ki ga je 16 azijskih držav sklenilo novembra 2004 in

vključuje tudi ustanovitev RECAAP Informacijskega centra (Information Sharing Centre,

ISC), namenjenega podpori in širitvi informacij v zvezi s piratstvom.

Pozneje je IMO uvedel tudi program sub-regionalnih srečanj, ki naj bi spodbujali regionalne

aktivnosti v zvezi s piratstvom in oboroženim ropanjem na morju v širšem kontekstu

pomorske varnosti. Prvo srečanje je bilo v Sani v Jemnu, aprila 2005, namenjeno državam

Rdečega morja in Adenskega zaliva. Temu je sledilo še dodatno srečanje v Omanu, januarja

2006.

Srečanje o Malaški ožini in Singapurju je bilo namenjeno spodbujanju varnosti in varovanju

okolja, potekalo pa je v Jakarti v Indoneziji, septembra 2005. Nadaljnje iniciative iz tega

programa so bile v letu 2006 izvedene še v Karibskem otočju, Južni Aziji, Pacifiškem delu

Azije in v zahodni in centralni Afriki.

Za pomoč pri izvedbi proti-piratskih ukrepov, IMO izdaja poročila o piratstvu in oboroženem

ropanju na morju, ki jim jih podajajo vlade držav članic in mednarodne organizacije. Poročila,

ki vključujejo imena in opise napadenih ladij, pozicijo in čas napada, posledice za posadko,

ladjo ali tovor in aktivnosti, ki so jih izvedle posadka in avtoritete obalne države, sedaj

izhajajo vsak mesec; s četrtletnimi in letnimi povzetki.

IMO je izdal tudi naslednje okrožnice126:

Okrožnica 622 – Predlogi vladam za preprečevanje in odpravo piratstva in oboroženega

ropanja na ladjah127: Okrožnica predlaga mogoče proti-ukrepe, ki bi jih lahko uporabili

koordinacijski centri za reševanje in varnostne sile. Vsebuje tudi predlog regionalnega

dogovora o sodelovanju pri preprečevanju in odpravi dejanj piratstva in oboroženega ropanja

na ladjah.

126 Piracy and armed robbery against ships, http://www.imo.org, (15.4.2009) 127 Recommendations to Governments for preventing and suppressing piracy and armed robbery against ships



Okrožnica 623 – Navodila za lastnike ladij in prevoznike, kapitane in posadke o

preprečevanju in odpravi dejanj piratstva in oboroženega ropanja na ladjah128, ki vsebujejo

natančne nasvete o ukrepih, ki jih je mogoče izvesti na ladjah za preprečitev napadov ali, ko

do njih pride, za zmanjšanje nevarnosti za posadko in ladjo.

Že novembra 2001 je skupščina IMO sprejela Kodeks delovanja za preiskovalce kaznivih

dejanj piratstva in oboroženega ropanja na ladjah129 in Ukrepe za preprečitev registracije

fantomskih ladij130, ki naj bi skupaj dolgoročno pripomogli k odpravi piratstva.

IMO se obenem zaveda, da je pregon piratov na mednarodnem nivoju precej nesmiseln,

dokler države ne bodo imele primernega notranjega prava, na podlagi katerega bi lahko zajeli

pirate in jim sodili. Na podlagi tega in z namenom pripomoči k proti-piratski strategiji

organizacije, je IMO ugotovil, da je že skrajni in primeren čas za pregled pravne situacije, še

posebno v zvezi z zajetjem, aretacijo, pregonom in izgonom domnevnih storilcev kaznivih

dejanj, da le-ti ne bodo izpuščeni zaradi postopkovnih primanjkljajev. Decembra 2008 je bila

izdana okrožnica 2933, s katero so zaprosili države članice, naj jim pošljejo kopije nacionalne

zakonodaje skupaj s kakršnimikoli pripadajočimi podatki, ki jih imajo v zvezi z notranjim

pravom, ki se navezuje na pregon piratov in oboroženih roparjev na morju ter postopkov v

zvezi s storilci tovrstnih dejanj.131

Zaradi nezmanjšanega števila piratskih napadov v okolici Somalije v drugi polovici leta 2008,

je v mesecu novembru generalni sekretar IMO Efthimios E. Mitropoulos neposredno zaprosil

Varnostni svet Združenih Narodov, naj ukrepa. Med osebnim poročanjem Varnostnemu

svetu, na podlagi poročila, ki ga je izdal Generalni Sekretar ZN Ban Ki-Moon, o stanju v

Somaliji, je sekretar Mitropoulos opisal stanje in razširjenost problema, ki je po njegovih

besedah izredno resen. Obenem je opredelil nekatere aktivnosti, o katerih uporabi naj bi

Varnostni svet razmislil. Že takrat je določil trojno skrb IMO, da naj se:

• zaščiti morjeplovce, ribiče in potnike na ladjah, ki plovejo ob obalah Somalije in v

Adenskem zalivu;

128 Guidance to shipowners and ship operators, shipmasters and crew on preventing and suppressing acts of piracy and armed robbery against ships 129 Code of Practice for the Investigation of the Crimes of Piracy and Armed Robbery Against Ships, Resolucija A.922(22) 130 Measures to prevent the registration of phantom ships, Resolucija A.923(22) 131 Piracy off Somalia, http:///www.imo.org, (15.4.2009)



• zagotovi varna dostava človekoljubne pomoči Somaliji, ki jo opravljajo ladje World

Food programa; in

• zavaruje integriteta pomorske transportne poti skozi Adenski zaliv, glede na njegov

strateški pomen in potrebe pomorskega transporta in trgovine vzhodno in zahodno od

Sueškega kanala.132

6.1.1. REGIONALNO POVEZOVANJE

Države Indijskega oceana in Rdečega morja so se v začetku leta 2009 zavezale k sodelovanju

pri zaseganju, preiskovanju in pregonu piratov v okolici Somalije. Na srečanju najvišjega

ranga pod vodstvom IMO so 30. januarja 2009 v Djiboutiju sprejele Kodeks ravnanja, ki po

besedah generalnega sekretarja IMO, »dokazuje, da so države te regije pripravljene ravnati

usklajeno in povezano, in s tem pripomoči k aktivnostim, ki že potekajo v širši mednarodni

skupnosti, v boju proti piratstvu in oboroženemu ropanju na ladjah.«133

Devet držav: Djibouti, Etiopija, Kenija, Madagaskar, Maldivi, Sejšeli, Somalija, Tanzanija in

Jemen, je takoj podpisalo Kodeks, ki predlaga skupne operacije, kot je na primer pošiljanje

policije ali drugih pooblaščenih uradnikov ene države, da se vkrcajo na ladje ali letala druge

države, ki patruljira v tem območju.

Srečanja so se udeležili ministri in visoki uradniki iz Komorov, Djiboutija, Egipta, Etiopije,

Francije, Jordanije, Kenije, Madagaskarja, Maldivov, Omana, Saudske Arabije, Sejšelov,

Somalije, Južnoafriške republike, Sudana, Tanzanije in Jemna ter opazovalci iz drugih držav

članic IMO, specializiranih agencij ZN, in mednarodnih in regionalnih medvladnih in

nevladnih organizacij. Kodeks je pripravljen za podpis 21 držav regije.

Generalni sekretar IMO je prepričan, da se bo ta Kodeks izkazal za primerno izhodišče za

uspešno sodelovanje in koordinacijo v regiji, prav tako kot se je za takšnega izkazal azijski

regionalni dogovor RECAAP.134

132 Ibid. 133 International Law Prof Blog: Nine Nations Pledge Cooperation in Fighting Pirates, 31.1.2009, http://lawprofessors.typepad.com/international_law/2009/01/nine-nations-pl.html (15.4.2009) 134 Ibid.



6.2. MEDNARODNA KONFERENCA O PIRATSTVU V OKOLICI

SOMALIJE

11. decembra 2008 je bila organizirana še Mednarodna konferenca o piratstvu v okolici

Somalije, ki so se je udeležili ministri 40 držav članic ZN. Konferenca je potekala v Nairobiju

v Keniji. Njeni zaključki na podlagi izdanega komunikeja135 so bili naslednji:

Ministri so:

• Komentirali poskuse posameznih držav, regionalnih organizacij, CTF 150, NATO in

začetek operacije Atalanta Evropske unije, 8. decembra 2008.

• Obsodili vsa dejanja piratstva in oboroženega ropanja na plovilih v teritorialnih vodah

Somalije, v Adenskem zalivu in ob obalah vzhodne Afrike. Z zadovoljstvom so

sprejeli Resolucije Varnostnega sveta ZN 1814 (2008), 1816 (2008), 1838 (2008) in

1846 (2008). Prav tako so pozitivno sprejeli iniciative držav, regionalnih in

mednarodnih organizacij za boj proti piratstvu na podlagi teh resolucij.

• Poudarili so pomen povečanja koordinacije in sodelovanja v boju proti piratstvu in

pozitivno sprejeli zadnje poskuse držav in organizacij, da oblikujejo vse potrebno za

takšno sodelovanje med sabo, z regionalnimi in mednarodnimi organizacijami,

predvsem IMO, in pomorskim transportom.

• Poudarili so tudi, da problem piratstva v Somaliji ne more biti dolgoročno rešen brez

vrnitve miru, stabilnosti in delujoče vlade. V zvezi s tem so z zadovoljstvom sprejeli

podpis dogovora iz Djiboutija med Tranzicijsko zvezno vlado (TFG) in Osvobodilno

zvezo Somalije (ARS), 19. avgusta 2008, in poudarili potrebo po nadaljnji pomoči s

strani mednarodne skupnosti. Ponovno so spodbudili somalijski strani in mednarodno

skupnost k popolni uporabi dogovora iz Djiboutija, V zavedanju, da so ojačanje in

razširitev Tranzicijskih zveznih institucij in nujno izboljšanje varnostnih razmer na

kopnem, obvezni pogoj za zmanjšanje obsega piratstva v okolici Somalije, so

spodbudile tudi ostale somalijske stranke k zmanjšanju nasilja in pridružitvi

Djiboutskemu procesu, ki ostaja odprt za vse strani.

• Somalijski voditelji, ki onemogočajo stabilizacijo države in s tem oblikujejo pogoje za

razvoj in razširitev piratstva, bodo posamično in skupaj sankcionirani s strani Afriške

Unije in IGAD ter prav tako v skladu z Resolucijo Varnostnega sveta ZN 1844 (2008).

135 International Conference on Piracy around Somalia, Communique, Nairobi, Kenija, 11.12.2008



• Poudarili potrebo po ojačanju somalijskih nacionalnih in regionalnih avtoritet v boju

proti piratstvu, tako z zasegom piratov na morju kot z uvedbo učinkovitih zakonskih

postopkov proti piratom, ko se ti vrnejo na obalo. Ponovno so potrdili suverenost

somalijskih teritorialnih voda nasproti nezakonitemu ribolovu in odmetavanju

kemikalij in ostalih odpadkov. Obsodili so tudi ilegalni pretok orožja in mamil ter

trgovino z ljudmi in tihotapljenje migrantov s strani ostalih kriminalnih združb preko

somalijskih teritorialnih voda. V tem smislu so se odločili za začetek resnih aktivnosti

proti vsem, ki so vpleteni v izpodbijanje miru in stabilnosti v Somaliji.

• Izrazili so resno zaskrbljenost glede nespoštovanja in alarmantnega poslabšanja stanja

človekovih pravic in humanitarne situacije v Somaliji. Apelirali so na države,

regionalne in mednarodne organizacije naj spodbudijo širjenje informacij in uskladijo

svoje pomorske posege za zagotovitev učinkovite zaščite pomorskih konvojev, ki

prevažajo pomoč, z namenom pravočasne dostave v somalijska pristanišča, med

drugim tudi tako, da poskušajo prekiniti povezave finančnih mrež.

• Poudarili so tudi potrebo po pomoči državam v regiji in regionalnim organizacijam v

boju proti piratstvu, vključujoč ojačanje vladavine prava na morju in na kopnem. V

tem pogledu so spodbudili razvoj nujne tehnične pomoči za izboljšanje pomorske in

zakonite sposobnosti vseh regionalnih držav, na katere piratstvo vpliva. Poleg tega so

zaprosili regionalne in mednarodne organizacije za sodelovanje s temi državami pri

razvoju njihovih sposobnosti boja proti piratstvu.

Iz vsega je mogoče sklepati, da so tako države kot mednarodne organizacije prišle do

zavedanja, da odprava piratstva ne bo mogoča brez skupnega usklajenega delovanja in močne

podpore mednarodne skupnosti ter pravnih institutov pregona piratov.



6.3. PREDLOGI S STRANI URADA ZDRUŽENIH NARODOV ZA

DROGE IN KRIMINAL (UNODC)136

Urad ZN za droge in kriminal (UNODC) je v odziv na rastočo nevarnost piratstva in na

podlagi resolucij Varnostnega sveta ter Mednarodne konference o piratstvu ob koncu leta

2008 in začetku 2009 Varnostnemu svetu ZN predlagala nekatere ukrepe137 za zajetje,

aretacijo in postopek proti piratom v območju Afriškega Roga. Najnujnejši izmed predlaganih

ukrepov je sestava mednarodnih dogovorov, ki bodo dovolili policistom iz regije Afriškega

Roga pridružitev na vojaških ladjah, kot tako imenovani »ship-riders«, s čimer bi bilo mogoče

obiti zakonske primanjkljaje v zvezi z zajetjem piratov v skupnih vodah.

Tradicionalno se shiprider dogovori uporabljajo v boju proti tihotapljenju drog in

nezakonitemu ribolovu, namenjeni pa so odstranitvi ovir pri nadzoru v mednarodnih

pomorskih mejah ter za preprečitev izkoriščanja deljenih teritorialnih voda za nezakonite

dejavnosti tihotapcev in ostalih kriminalcev. Ta praksa je bila uspešno uporabljena pri boju

proti tihotapcem drog v Karibskem otočju.138

Predlog UNODC je bil podpisan in kasneje zajet v decembrski resoluciji Varnostnega sveta.

Uporaba predlaganih ukrepov je v Somaliji nujna predvsem zaradi dejstva, da je razpad vlade

posledično pripeljal do popolnega kolapsa pravnega sistema in le malo je upanja, da bo

država v kratkem času uspela oblikovati delujoč sistem pravne države.

»V idealnih pogojih bi moralo biti osumljencem sojeno v državi, iz katere izhajajo, ali v

državi, ki si lasti zaseženo ladjo, vendar je somalijski kazenski sistem propadel, države, kot so

Liberija, Panama in Maršalovi otoki – kjer je registrirano veliko ladij – pa se ne želijo

ukvarjati s kaznivimi dejanji, ki so bila storjena tisoče milj stran,« je izjavil Izvršilni direktor

UNODC Antonio Maria Costa.139

Druga opcija, ki se ponuja, je pošiljanje osumljencev na sojenje v države, ki so jih zajele,

najverjetneje v Evropsko unijo, Indijo ali Združene države Amerike, kar je že bilo natančneje

136 United Nations Office on Drugs and Crime, UNODC 137 Mary Kimani: Tackling piracy off African shores, Africa Renewal, United Nations Department of Public Information, Vol. 22, No. 4, januar 2009, str. 22 138 »Ship riders«: tackling Somali pirates at sea, 20.01.2009, http://www.unodc.org, (23.1.2009) 139 Ibid.



razloženo. Izvršilni direktor UNODC pa tudi tukaj dvomi v verjetnost tega, »saj obstajajo zelo

togi mednarodni standardi o varovanju človekovih pravic in predaji osumljencev v kratkem

časovnem obdobju.«140

Tretja, bolj realistična možnost, ki jo je predlagala UNODC pa je predlog, da naj bo piratom

sojeno v sami regiji, po tem, ko so jih prijeli lokalni policisti. Takšen dogovor bi omogočil

policistu iz, na primer, Djiboutija, Kenije, Tanzanije ali Jemna, da se kot ship-rider pridruži

vojaški ladji, ki pluje ob somalijskih obalah, aretira pirate v imenu svoje države in jih pošlje

na sojenje svojemu nacionalnemu sodišču. Ti dogovori bi izkoristili obstoječe delujoče

kazenske pravne sisteme v regiji za namen pregona piratov. Antonio Maria Costa meni, da je

za sojenje piratom »potrebno vključiti sosedne države, kjer veljajo in delujejo pravni

instrumenti, ki izhajajo iz trenutnih mednarodnih dogovorov o piratstvu in mednarodnem

organiziranem kriminalu.«141 Ship-rider dogovori sicer nudijo dejavno rešitev v zvezi s

pregonom piratov na morju, vendar to ne more biti stalna in dolgoročna rešitev. Bistvenega

pomena je tudi ojačanje sposobnosti kazenskih pravnih sistemov v regiji, da bo mogoče

učinkovito preiskovati in izvajati postopke zoper pirate. UNODC pomaga tem državam

implementirati Konvencijo Združenih Narodov proti mednarodnemu organiziranemu

kriminalu142 in druge relevantne mednarodne instrumente za boj proti kriminalu.

Kot četrto pomembno dejstvo, je potrebno omeniti, da mora boj proti piratom potekati tudi na

kopnem. Obalne baze piratov v Somaliji in njihova podporna mreža morajo biti

onesposobljene, v zameno za pomoč pri razvoju lokalne uprave in oblikovanje delovnih mest

kot alternative piratstvu in tihotapljenju. Ladjarska podjetja in zavarovalnice bi, po mnenju

izvršilnega direktorja UNODC »morale nuditi pomoč pri preprečevanju nadaljnjih napadov,

namesto da problem povečujejo s plačevanjem odkupnin.«143

UNODC predlaga tudi sledenje finančnim tokovom. »Somalijski pirati to počnejo izključno

za denar, zato bi bilo potrebno zaseči njihove zaklade. V nasprotju z nekdanjimi gusarji,

somalijske mafije svojih zaslužkov ne zakopljejo v pesek. Medtem, ko so nekatere transakcije

sicer izpeljane v gotovini ali preko sistema hawale, pa vedno več piratov deluje preko

140 UNODC Proposes Measures to Stop Piracy in the Horn of Africa, Dunaj, 16.12.2008, http://www.unodc.org, (23.1.2009) 141 »Ship riders«: tackling Somali pirates at sea, 20.01.2009, http://www.unodc.org, (23.1.2009) 142 United Nations Convention against Transnational Organized Crime 143 UNODC Proposes Measures to Stop Piracy in the Horn of Africa, Dunaj, 16.12.2008, http://www.unodc.org, (23.1.2009)



posrednikov in finančnih centrov. To pa je mesto, kjer jih moramo udariti,« je rekel glavni

borec proti kriminalu v Združenih Narodih in potrdil, da »je piratstvo organiziran kriminal in

ga je treba kot takšnega tudi upoštevati. Oboroženi čolni so sicer potrebni, vendar je te

bandite mogoče premagati na sodiščih, v bankah, pristaniščih kot tudi na odprtem morju z

uporabo orožja mednarodnega prava in multilateralnim sodelovanjem.«144

6.4. MORNARICA EVROPSKE UNIJE IN OPERACIJA ATALANTA

»Evropska unija se je doslej lotevala raznovrstnih pomorskih dejavnosti večinoma

fragmentarno, ločeno po sektorjih, prek sedmih komisarjev in šestih agencij, zato niso bile

vselej zaznane ali v celoti izkoriščene možnosti za vzpostavitev sinergij med različnimi

politikami. To dokazuje široka paleta uredb in direktiv, ki dostikrat niso usklajene ali si celo

nasprotujejo. Za nameček so EU in njene države članice pogodbenice sprejele več kot sto

večstranskih sporazumov, ki se nanašajo na pomorske zadeve.«145 Ena izmed prvih potez EU

v oblikovanju holistične pomorske politike, ki je sledila zeleni in modri knjigi, se je pojavila

iz potrebe po varovanju evropskega pomorskega transporta na svetovnih morjih in kot

posledica mednarodnega sodelovanja EU pri mirovnih misijah Združenih narodov. EU se je

zavezala k zagotavljanju varnosti v svetu in to še posebej poudarila v svojem poročilu,

izdanem 11. decembra 2008, le nekaj dni po začetku prve skupne misije mornarice Evropske

unije – operacije Atalanta, namenjene zagotavljanju varnosti pomorske plovbe pred pirati v

okolici Somalije in Adenskem zalivu. V poročilu o izvajanju evropske varnostne strategije146

je o piratstvu zapisano: »EVS je posebej poudarila piratstvo kot novo razsežnost

organiziranega kriminala. Tudi to je rezultat nedelovanja države. Devetdeset odstotkov

trgovine svetovnega gospodarstva je odvisno od pomorskih poti. Zaradi piratstva v Indijskem

oceanu in Adenskem zalivu je to vprašanje v zadnjih mesecih postalo še bolj pereče in je

vplivalo na dostavo humanitarne pomoči v Somalijo. EU se je odzvala, vključno z

ATALANTA, ki je naša prva pomorska misija EVOP, da bi preprečila piratstvo v obalnih

vodah Somalije skupaj s prizadetimi državami in drugimi mednarodnimi akterji ter NATO.«

144 Ibid. 145 Patrick Vlačič et al.: Pomorsko pravo 1. knjiga, Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2008, str. 32 146 Poročilo o izvajanju evropske varnostne strategije – Zagotavljanje varnosti v spreminjajočem se svetu, Bruselj 11.12.2008, S407/08, str. 8, http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressdata/SL/reports/104650.pdf (18.7.2009)



Kot odgovor na resolucije ZN 1814 (2008), 1816 (2008), 1838 (2008) in 1846 (2008) o stanju

v Somaliji, ki pozivajo države in regionalne organizacije k aktivnemu delovanju pri varovanju

pomorskega prometa pred piratskimi dejanji, je Evropska unija sprožila vojaško operacijo EU

NAVFOR ATALANTA. EU je na to temo izdala dva pomembnejša pravna dokumenta, ki se

opirata na V. poglavje Pogodbe o Evropski uniji na temo evropske varnostne strategije ter na

14. člen Pogodbe o Evropski uniji147:

• Skupni ukrep Sveta 2008/851/CFSP z dne 10. 11.2008 o vojaški operaciji Evropske

unije kot prispevku k odvračanju od piratstva in oboroženega ropanja pred somalsko

obalo ter njunemu preprečevanju in zatiranju (ATALANTA)148 in

• Sklep Sveta 2008/918/SZVP z dne 8. decembra 2008 o začetku vojaške operacije

Evropske unije kot prispevku k odvračanju, preprečevanju in zatiranju piratstva in

oboroženih ropov pred somalsko obalo (Atalanta).

Naloge operacije ATALANTA so:

• Varovanje ladij World Food Programme (WFP), ki dostavljajo hrano beguncem v

Somaliji;

• Varovanje občutljivih plovil med plovbo skozi Adenski zaliv in ob obalah Somalije ter

odvračanje, preprečevanje in zatiranje piratstva in oboroženega ropanja pred

somalijsko obalo.149

Operacija naj bi v osnovi trajala dvanajst mesecev. V tem času bo v njej sodelovalo več kot

dvajset plovil in letal ter več kot 1500 vojaških oseb. Skupno financiranje operacije znaša 8,3

milijone evrov in je razdeljeno med države članice EU na podlagi njihovega bruto domačega

proizvoda. Ta del financiranja pokriva stroške poteka operacije, ostale stroške pa krijejo

neposredno sodelujoče države. 15. junija 2009 je Svet EU sprejel podaljšanje tega enoletnega

mandata misije še za eno leto – do decembra 2010.

147 International Law Prof Blog: EU »War on Piracy«, 7.3.2009, http://lawprofessors.typepad.com/international_law/2009/03/eu-war-on-pirac.html (15.4.2009) 148 Dostopno na: http://register.consilium.europa.eu/pdf/sl/08/st15/st15295.sl08.pdf (18.7.2009) 149 European security and defence policy, EU naval operation against piracy (EU NAVFOR Somalia – Operation ATALANTA), april 2009, PRESS - EU Council Secretariat, http://www.consilium.europa.eu/esdp, (18.7.2009)



Vojaško osebje, ki sodeluje v operaciji sme prijeti, pridržati in predati osebe, osumljene

piratstva ali osebe, ki so izvršile piratska dejanja ali oborožen rop na ladji. Zaseči smejo tako

piratska plovila ali plovila, ulovljena po piratskem dejanju ali oboroženem napadu in so v

rokah piratov, kot tudi blago na krovu teh ladij. Osumljencem lahko sodijo v državi članici

EU ali v Keniji, na podlagi dogovora, sklenjenega med EU in Kenijo, 6. marca 2009, ki daje

kenijskim oblastem pravico do sojenja zaseženim piratom. Ta dogovor omogoča sodelujočim

državam EU neupoštevanje 12. člena Skupnega ukrepa Sveta 2008/851/CFSP, na podlagi

katerega naj bi bile osebe, ki so storile ali so osumljene storitve dejanja piratstva ali

oboroženega ropanja v somalijskih teritorialnih vodah ali na odprtem morju in ki so prijete in

pridržane z namenom sojenja, premeščene v sojenje pooblaščenim sodiščem države zastave

ladje ali druge države, ki sodeluje v operaciji. Če ta država ne more ali ne želi izvršiti svoje

jurisdikcije, so te osebe lahko premeščene v državo članico EU ali katerikoli drugo državo, ki

želi izvajati svojo jurisdikcijo nad omenjenimi osebami in blagom. 150

Vprašanje, ki se tukaj ponovno pojavlja je, ali lahko države članice EU zaupajo Keniji, da se

bo podvrgla pogojem, omenjenim v 2. odstavku 12. člena Skupnega ukrepa Sveta, ki pravi:

»Nobene od oseb iz odstavka 1 ni mogoče premestiti v tretjo državo, če s to tretjo državo niso

bili dogovorjeni ustrezni pogoji, ki so skladni z veljavnim mednarodnim pravom, predvsem z

mednarodnim pravom človekovih pravic, s čimer se zlasti zagotovi, da te osebe niso

podvržene smrtni kazni, mučenju ali drugemu krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu

ravnanju.«151

V nasprotju s poročili IMB, je poročilo o uspešnosti misije Atalanta, ki ga je 13. maja 2009

podal kontraadmiral Philip Jones, pozitivno in poroča o tem, da se je število uspešnih

piratskih napadov v Adenskem zalivu zmanjšalo. Dejstvo, ki priča o resničnosti teh podatkov

je, da so v tem času prav vse ladje s humanitarno pomočjo s spremstvom mornarice EU

prispele v Somalijo brez težav. Glede druge naloge misije ATALANTA – zagotavljanja

varnosti ostalega pomorskega prometa v tem območju, je zadeva težje izvedljiva. Območje, ki

ga mornarice varujejo, obsega skoraj enako veliko področje kot Sredozemsko morje. Število

ladij, ki ga prečka, pa je preobsežno za individualno spremstvo. Zaradi tega oblikujejo

skupine ladij, ki jih spremlja ena ali dve vojaški ladji, ki jim zagotavljata varnost in odvračata

150 Ibid. 151 Skupni ukrep Sveta 2008/851/CFSP z dne 10. 11.2008 o vojaški operaciji Evropske unije kot prispevku k odvračanju od piratstva in oboroženega ropanja pred somalsko obalo ter njunemu preprečevanju in zatiranju (ATALANTA), http://register.consilium.europa.eu/pdf/sl/08/st13/st13989.sl08.pdf



piratske napade. Po mnenju kontraadmirala Jonesa je tudi podpis dogovora o premestitvi

piratov in izvedbi sojenja v Keniji dobra poteza, saj naj bi zavest o možnosti posledic v tem

obsegu, vplivala na odločitev piratov o izvedbi napada. Pirati se namreč zavedajo, da ta

dogovor odločilno vpliva na število piratov, ki bodo po zajetju dejansko prijeti, pridržani in

poslani na sojenje.152

152 European security and defence policy, EU naval operation against piracy (EU NAVFOR Somalia – Operation ATALANTA), april 2009, PRESS - EU Council Secretariat, http://www.consilium.europa.eu/esdp, str. 15-16, (18.7.2009)



7. SKLEP

Precejšen neuspeh mednarodnega odziva na vse večje število piratskih napadov povsod po

svetu, predvsem pa pred obalami Somalije, je mogoče videti kot opozorilo o mejah

mednarodnega prava in iskreno nezainteresiranost držav do izvrševanja pravil mednarodnega

prava, kadar tovrstne aktivnosti zanje predstavljajo prevelik strošek. Na prvi pogled je

mogoče reči, da ima mednarodna skupnost pri reševanju problema piratstva na voljo vsa

pravna in materialna sredstva za uspešen pravni odziv. Obseg problema je resnično

mednaroden – prav vsaka država, ki ima trgovinske interese je posledično povezana z

ogrožanjem mednarodnega pomorskega prometa, predvsem na visoko frekventnem področju,

kakršno je na primer Adenski zaliv. Kot preprost primer je mogoče navesti ugrabitev

Saudskega tankerja, ki je povišala cene surove nafte za približno dolar za sodček. Obenem pa

se je potrebno zavedati, da je za problem piratstva neposredno odgovornih nekaj tisoč ne

pretirano organiziranih, nepismenih in slabo opremljenih upornikov. V primeru somalijskega

piratstva, je prav Somalija, katere suvereni interesi so vpleteni, jasno pokazala, da ne

namerava intervenirati proti mednarodni skupnosti v imenu piratov. Najbolj ugledne

institucije, ki oblikujejo in vplivajo na razvoj mednarodnega prava, se resno ukvarjajo s

problemom piratstva in možnostmi zakonitega pregona piratov po mednarodnem pravu. Med

drugim je Varnostni Svet Združenih Narodov samo v letu 2008 izdal pet resolucij in v letu

2009 eno, ki se ukvarjajo s somalijskim piratstvom. Vse resolucije so bile izdane v skladu s

spoštovanim VII. poglavjem Ustanovne listine ZN, ki dovoljuje uporabo vojaške sile za

varovanje varnosti in miru v svetu. Nobena druga zadeva – niti Izraelsko-Arabsko vprašanje

ali boj proti terorizmu – ni bila predmet tolikšnih resolucij v tem času. S problemom piratstva

se ukvarjajo tudi druge mednarodne organizacije, kot so Mednarodna pomorska organizacija

(IMO), Urad Združenih Narodov za droge in kriminal (UNODC), NATO, Evropska unija in

številne regionalne organizacije. In končno – piratstvo je najbolj tipično kaznivo dejanje,

zoper katerega mednarodno pravo dovoljuje pregon in kaznovanje storilcev. Velike pomorske

države in organizacije so začele celo iskreno sodelovati in poskušajo s skupnimi operacijami

opraviti s problemom piratstva.

Zaradi vsega zgoraj navedenega je predstavo mednarodne skupnosti, v kateri le-ta vije roke in

se pretvarja, da išče pravno rešitev, mogoče razumeti le kot nepripravljenost mednarodne

skupnosti do uporabe pravnih sredstev, zaradi stroškov, ki nastanejo kot posledica pregona.



Vse to je precej ironično, saj je bil pojem univerzalne jurisdikcije pod sloganom »konec

nekaznovanosti« ponujen kot rešitev za številna kazniva dejanja, ne glede na državljanstvo

domnevnega storilca ali žrtve in brez upoštevanja povezave z državo, ki je v zadevi izvrševala

svojo jurisdikcijo. Evropske države so med drugim sprožale pregon zoper politične in vojaške

voditelje različnih držav in prav v vseh primerih so se pojavili neizogibni pomisleki na

politično motivacijo pri pregonu. V primeru pregona piratov je vprašanje politične motivacije

minimalno in skoraj nepomembno.

Ne glede na to, pa tem državam do sedaj še ni uspelo izvesti enega samega postopka zoper

pirate z uporabo instituta univerzalne jurisdikcije. Ne ozirajo se niti na dejstvo, da zaradi tega

ne pride do kaznovanja storilcev precejšnjega mednarodnega problema. Odločitev

Združenega Kraljestva, Združenih držav Amerike in nenazadnje celotne Evropske unije, da

pregon piratov in izvedbo postopka zoper nje prenesejo v Kenijo, samo še poudarja slabosti

trenutnega mednarodnega režima.

Na drugi strani pa je potrebno pohvaliti aktivno povezovanje in dejavnost mednarodne

skupnosti pri varovanju in zaščiti pomorskega prometa, ki pa je seveda neposredna posledica

vpliva, ki bi ga obsežnejša razširitev piratstva na svetovnih morjih lahko imela na že tako

šibko ekonomsko stanje v vsem svetu. Izredno pomemben je tudi mednarodni odziv na

povečanje števila piratskih napadov na ladje, ki prevažajo humanitarno pomoč v Somalijo, saj

bi nadaljevanje takšnega trenda pripeljalo do še večje humanitarne katastrofe v tem delu

sveta.

Zavedati se je potrebno, da je za boj proti piratstvu in pregon piratov potreben celostni pristop

tako na nivoju praktičnega preprečevanja in zatiranja napadov, kot tudi pri uporabi prav vseh

mednarodnopravnih sredstev, ki so na voljo in so zelo jasna. Kot prvo sredstvo je na voljo

univerzalno veljavna Konvencija ZN o mednarodnem pomorskem pravu ter Konvencija za

zatiranje protipravnih dejanj zoper varnost pomorske plovbe. V majhnem številu držav, kjer ti

konvenciji ne bi bili uporabni, je na voljo še vedno uporaba mednarodnega običajnega prava,

ki prav tako že od nekdaj priznava piratstvo kot enega izmed največjih zločinov, za katere

velja univerzalna jurisdikcija.

Za odpravo piratstva pa je vsekakor najpomembnejše, da se v državah, ki dajejo piratom

zatočišče, vzpostavi mir in vladavina prava. Vse to pa je mogoče le s spremembo socialnih



razmer in oblikovanjem demokratično izbrane vlade, ki bo postopno zgradila administrativni

in pravni sistem in uredila notranje zadeve teh držav. Ta proces se ne bo zgodil sam po sebi.

Potrebna bo velika pomoč s strani mednarodne skupnosti in držav v sami regiji. V primeru

Somalije pa bodo države, ki izkoriščajo brezvladje, morale prekiniti z nespoštovanjem

somalijskega teritorialnega morja in izključne ekonomske cone, v kateri te države sedaj z

nekontroliranim ribolovom praznijo zaloge rib ter odmetavajo kemične in jedrske odpadke.

Zavedati se je potrebno, da sta okolje in mednarodna skupnost dandanes tako zelo majhna in

že najmanjša težava, ki se pojavi v enem delu sveta, lahko odločilno vpliva na dogajanje v

drugem delu sveta. Učinek zamaha metuljevih kril (butterfly effect) je lahko viden tako skozi

negativna ravnanja, kakor tudi in še bolj pomembno skozi pozivno in pravilno ravnanje držav.

Piratstvo je imelo že večkrat odločilen vpliv na razvoj svetovne zgodovine in prav sedaj je čas

za premišljeno ravnanje in oblikovanje postopkov za pregon piratov, ki bodo pripomogli k

zatiranju, preprečevanju in odpravi tega problema.



VIRI IN LITERATURA

TEMELJNA DELA

1. R. R. Churchill, A. V. Lowe: The Law of the Sea, Yonkers, New York : Juris Publ.,

Manchester: Manchester University Press, 1999

2. Gerhard Von Glahn: Law among nations: an introduction to public international law,

New York: Macmillan Publishing Company, 1992

3. Tullio Treves, Laura Pinechi: The Law of the Sea: the European Union and its

member states, The Hague, Boston, London, Martinus Nijhoff Publishers, 1997

4. David Freestone, Richard Barnes, David Ong: The Law of the Sea: progress and

prospects, Oxford University Press, 2006

5. Danilo Türk: Temelji mednarodnega prava, Ljubljana, GV Založba, 2007

6. Jan Klabbers: An Introduction to International Institutional Law, Cambridge

University Press, 2002

7. Marko Pavliha, Mitja Grbec: Začasna zaustavitev ladje, Ljubljana: Gyrus, 2002

8. Patrick Vlačič et al.: Pomorsko pravo 1. knjiga, Ljubljana: Uradni list Republike

Slovenije, 2008

9. Juraj Andrassy, Božidar Bakotić, Budislav Vukas: Meñunarodno pravo, Zagreb:

Školska knjiga, 1995

10. Vladimir Ibler: Meñunarodno pravo mora i Hrvatska, Zagreb: Barbat, 2001

11. Jana Zbačnik, Bojko Bučar, Milan Brglez: Status pravice dostopa do odprtega morja v

mednarodnem pravu, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2008

12. Wolfgang G. Friedmann, Oliver J. Lissitzyn, Richard Crawford Pugh: Cases and

materials on international law, St. Paul, Minnesota: Wes Publishing Co., 1969

ZAKONODAJA IN DOKUMENTI

13. Pomorski zakonik (PZ) / z uvodnimi pojasnili Marka Ilešiča in Marka Pavlihe in

stvarnim kazalom, Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2001

14. Kazenski zakonik (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, 55/2008, 4.6.2008

15. Konvencija o teritorialnem morju in zunanjem pasu, Ženeva 1958, Uradni list SFRJ –

Mednarodne pogodbe, št. 4-38/65, str. 183

16. Konvencija o odprtem morju, Ženeva 1958, Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe,

št. 4-38/65, str. 190



17. Konvencija o epikontinentalnem pasu, Ženeva 1958, Uradni list SFRJ – Mednarodne

pogodbe, št. 4-38/65, str. 202

18. Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), z

aneksi I-VI (MKZNPMP), Montego Bay, Jamaica, 1982, Uradni list SFRJ –

Mednarodne pogodbe, št. 1-1/86, str. 3

19. Resolucija ZN št. 62/155 »Oceans and the Law of the Sea«

20. Resolucija Varnostnega sveta ZN 1814 (2008), 15.5.2008

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/N0834379.pdf (18.7.2009)







24. Resolucija Varnostnega sveta ZN 1863 (2009), 16.1.2009,


25. Skupni ukrep Sveta 2008/851/CFSP z dne 10. 11.2008 o vojaški operaciji Evropske

unije kot prispevku k odvračanju od piratstva in oboroženega ropanja pred somalsko

obalo ter njunemu preprečevanju in zatiranju (ATALANTA),

http://register.consilium.europa.eu/pdf/sl/08/st13/st13989.sl08.pdf

26. Sklep Sveta 2008/918/SZVP z dne 8. decembra 2008 o začetku vojaške operacije

Evropske unije kot prispevku k odvračanju, preprečevanju in zatiranju piratstva in

oboroženih ropov pred somalsko obalo (Atalanta),

http://register.consilium.europa.eu/pdf/sl/08/st15/st15376-re01.sl08.pdf

27. Sporazum o izvajanju XI. dela Konvencije združenih narodov o pomorskem

mednarodnem pravu, New York 1994, Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, 9-

38/95, str. 168 (Uradni list RS, št. 32/95)

ČLANKI

28. Review of maritime transport 2008 – Report by the UNCTAD secretariat, New York

and Geneva: United Nations publication, 2008

29. Mary Kimani: Tackling piracy off African shores, Africa Renewal, United Nations

Department of Public Information, Vol. 22, No. 4, januar 2009, str. 3 in 22



30. Vasilka Sancin: Pirati v 21. stoletju, Pravna praksa, leto 27, št. 23 (12.6.2008), str. 21-

22

31. Anita Čebular: Morja široka cesta peljala me je…, Gea, letnik XIX, 6/2009, str. 24-31

32. Maja Brkan: Boj proti mednarodnemu terorizmu, Pravna praksa 36/08 (18.9.2008),

str. 25

33. Aleksander Čičerov: ICAO in konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu,

Pravna praksa 11/95 (15.6.1995), str. 23-26

34. Simpson Grierson: Modern Day Piracy and International Law, FYI On the Case, New

Zealand, december 2008 (www.simpsongrierson.com)

35. James Jay Carafano, Richard Weitz, Martin Edwin Andersen: Maritime security:

Fighting Piracy in the Gulf of Aden and Beyond, Heritage Special Report,

Washington, DC: The Heritage Foundation, SR-59, 24.6.2009

36. Berkeley Journal of International Law

37. Poročilo o izvajanju evropske varnostne strategije – Zagotavljanje varnosti v

spreminjajočem se svetu, Bruselj 11.12.2008, S407/08, str. 8,

http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressdata/SL/reports/104650.

pdf (18.7.2009)

38. European security and defence policy, EU naval operation against piracy (EU

NAVFOR Somalia – Operation ATALANTA), april 2009, PRESS - EU Council

Secretariat, http://www.consilium.europa.eu/esdp, (18.7.2009)

INTERNETNI VIRI

39. www.un.org

40. www.imo.org

41. www.unodc.org

42. http://www.icc-

ccs.org/index.php?option=com_content&view=article&id=27&Itemid=16 (7.7.2009)

43. http://www.icc-

ccs.org/index.php?option=com_content&view=article&id=30&Itemid=12 (7.7.2009)

44. http://www.icc-

ccs.org/index.php?option=com_fabrik&view=table&tableid=70&calculations=0&Ite

mid=82 (9.7.2009)

45. http://www.foreignaffairs.com/articles/60266/gal-luft-and-anne-korin/terrorism-goes-

to-sea (7.7.2009)



46. http://www.foreignaffairs.com/articles/65156/max-boot/pirates-then-and-now

(7.7.2009)

47. Danielle Archibugi, Marina Chiarugi: Piracy challenges global governance, 9.4.2009,

http://www.opendemocracy.net/article/piracy-challenges-global-governance

(7.7.2009)

48. http.//online.wsj.com/article/SB122704656624238791.html (David B. Rivkin Jr, Lee

A. Casey: Pirates Exploit Confusion About International Law, 19.11.2008),

(12.1.2009)

49. Thomas J.R. Stadnik: Pirates – The Common Enemies of All, 18.12.2008,

www.lexisnexis.com (12.1.2009)

50. Robert Harris: Pirates of the Mediterranean, The New York Times, 30.9.2006,

http://www.nytimes.com/2006/09/30/opinion/30harris.html (27.7.2009)

51. ICC International Maritime Boureau: Piracy and Armed Robbery Against Ships,

Annual Report 2007, januar 2008, http://www.southchinasea.org/docs/ICC-IMB-

PRC-2007.pdf (30.7.2009)

52. John P. Cerone, Status of Detainees in Non-International Armed Conflict, and their

Protection in the Course of Criminal Proceedings: The Case of Hamdan v. Rumsfeld,

ASIL Insights, navedeno v: http://www.asil.org/insights060714.cfm (30.7.2009)

53. Erik Barrios: Casting a wider net: Addressing the Maritime Piracy Problem in

Southeast Asia, (30.7.2009)

54. Bruno Schuoler, Travelers in Mark Harris, ASI Global: Piracy for ransom: the full

story and the hidden costs, White paper on protecting against the growing risks and

costs of maritime piracy and ransom, Travelers in ASI Global, pomlad/poletje 2009,

http://www.asiglobalresponse.com/downloads/Travelers_ASI_White_Paper.pdf,

(22.8.2009)

55. ASI Global: Maritime response, Final piracy report, 2009,

http://www.asiglobalresponse.com/downloads/Final_piracy_report%20_2_.pdf

(22.8.2009)

56. Rem Korteweg: Turbulent Waters in a Maritime Black Hole, 5.6.2008,

http://www.hcss.nl/en/column/672/Turbulent-Waters-in-a-Maritime-Black-Hole-.html,

(7.7.2009)

57. Diana Lee: Somalia: Who's to blame for piracy spiraling out of control?, 11.9.2008,

http://uniorb.com/RCHECK/somalipiracy.htm, (31.7.2009)



58. The law and the high seas – Germany Looks to Battle Pirates, Spiegel online,

21.11.2008, http://www.spiegel.de, (12.1.2009)

59. 24. april 2009 - Maritime Talks 2009, Press Release: Moderne Piraterie – was tun

gegen die neue Geissel der Menschheit?, Auf der Suche nach den richtigen Strategien,

Prosecution of acts of piracy off Somalia by German prosecution authorities,

http://www.iflos.org/en/press/press-releases.aspx (18.7.2009)

60. Internationale Stiftung fuer Seerecht: 24. april 2009 - Maritime Talks 2009,

Pressemitteilug: Moderne Piraterie – was tun gegen die neue Geissel der Menschheit?,

Auf der Suche nach den richtigen Strategien, http://www.iflos.org/en/press/press-

releases.aspx (18.7.2009)

61. http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/CEU-09-001_ESDP-

8_V7_BaT.PDF (18.7.2009): EU Navfor - ATALANTA – Une response europeenne a

la piraterie, ESDP Newsletter, General Secretariat of the Council of the European

Union, št. 9, poletje 2009, str.12-16

62. http://www.opendemocracy.net/article/somalia-piracy-and-politics (7.7.2009)

63. International Law Prof Blog: EU »War on Piracy«, 7.3.2009,

http://lawprofessors.typepad.com/international_law/2009/03/eu-war-on-pirac.html

(15.4.2009)

64. International Law Prof Blog: Nine Nations Pledge Cooperation in Fighting Pirates,

31.1.2009, http://lawprofessors.typepad.com/international_law/2009/01/nine-nations-

pl.html (15.4.2009)

65. Michael Passman: What to do with captured pirates, 5.1.2009,

http://internationallawobserver.eu/2009/01/05/what-to-do-with-captured-pirates/

(12.1.2009)

66. Eugene Kontorovich: Piracy and International Law,

http://www.globallawforum.org/ViewPublication.aspx?ArticleId=96 , (8.2.2009)

67. http://lawprofessors.typepad.com/international_law/2008/12/universal-juris.html

(12.1.2009)

68. http://lawprofessors.typepad.com/international_law/2009/05/itlos-we-have-no-

jurisdiction-to-try-pirates.html (5.6.2009)

69. http://lawprofessors.typepad.com/international_law/2008/12/un-security-cou.html

(15.4.2009)

70. http://intlawgrrls.blogspot.com/2009/04/return-of-piracy.html (14.4.2009)



71. http://www.legalaffairs.org/issues/July-August-2005/feature_burgess_julaug05.msp

(12.1.2009)

72. http://www.legalaffairs.org/webexclusive/debateclub_pirates0705.msp (12.1.2009)

73. http://internationallawobserver.eu/2009/04/23/are-somali-pirates-mere-robin-hoods/

(7.7.2009)

74. http://internationallawobserver.eu/2009/04/15/piracy-off-the-horn-of-africa-

underscores-the-need-for-a-comprehensive-effort-on-the-part-of-the-international-

community-to-restore-order-in-somalia/ (7.7.2009)

75. http://ngm.nationalgeographic.com/print/2007/10/malacca-strait-pirates/pirates-text

(7.7.2009)

76. http://www.maritimeterrorism.com/2009/06/22/piracy-an-ancient-risk-with-modern-

faces/ (7.7.2009)

77. http://www.maritimeterrorism.com/definitions/ (7.7.2009)

78. http://www.maritimeterrorism.com/2008/12/02/piracy-and-the-rules-of-engagement/

(7.7.2009)

79. http://www.iflos.org/media/34039/brandt%20statement%20piracy%20maritime%20tal

ks%202009.pdf (18.7.2009)

80. http://www.iflos.org/media/34046/scholz%20statement%20piracy%20maritime%20tal

ks%202009.pdf (18.7.2009)

81. http://www.iflos.org/media/34138/090422-factsheet_eu_navfor_somalia-

version6_en.pdf (18.7.2009)

82. http://www.iflos.org/media/33516/pm%20iflos%20mt%2024%2004%2009%20bkm%

20endfassung.pdf (18.7.2009)

83. http://www.consilium.europa.eu/showPage.aspx?id=1518&lang=en (18.7.2009)

84. http://www.consilium.europa.eu/showPage.aspx?id=1519&lang=EN (18.7.2009)

85. https://www.navy.gov.au/reserves/files/GoorangaiVol2Number3.pdf (18.7.2009)

86. www.cnn.com

87. www.nytimes.com

88. www.siol.net

89. www.guardian.co.uk

90. www.newsweek.com

91. www.wikipedia.com

92. www.spiegel.de

93. www.reuters.com

Documents

PREGON PIRATOV PO MEDNARODNEM PRAVUunaslovenia.org/sites/default/files/file/zagoricnik-pregon_piratov.pdf · Za pregon piratov mednarodno pravo ponuja številne jasne in zelo določne