PRILAGOJENO IZVAJANJE VSEBIN ZA UČENCApefprints.pef.uni-lj.si/3809/1/Magistrsko_delo_-_Anita_Udir.pdf · S SPINO BIFIDO IN HIDROCEFALUSOM PRI POUKU ŠPORTA (ŠTUDIJA PRIMERA) Magistrsko

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji z angleščino

Anita Udir

PRILAGOJENO IZVAJANJE VSEBIN ZA UČENCA

S SPINO BIFIDO IN HIDROCEFALUSOM PRI

POUKU ŠPORTA (ŠTUDIJA PRIMERA)

Magistrsko delo

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji z angleščino

Anita Udir

PRILAGOJENO IZVAJANJE VSEBIN ZA UČENCA

S SPINO BIFIDO IN HIDROCEFALUSOM PRI

POUKU ŠPORTA (ŠTUDIJA PRIMERA)

Magistrsko delo

Mentor: izr. prof. dr. Tjaša Filipčič

Somentor: asist. dr. Damjana Kogovšek

Ljubljana, 2016

I

IZJAVA

Magistrsko delo z naslovom PRILAGOJENO IZVAJANJE VSEBIN ZA UČENCA S

SPINO BIFIDO IN HIDROCEFALUSOM PRI POUKU ŠPORTA (ŠTUDIJA

PRIMERA) je rezultat lastnega raziskovalnega dela avtorice Anite Udir.

Kranj, 28. 8. 2016 Anita Udir

Udir A. (2016). Prilagojeno izvajanje vsebin za učenca s spino bifido in hidrocefalusom pri

pouku športa (Magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.

II

ZAHVALA

Za izkazano zaupanje, strokovno pomoč, odzivnost v vsakem trenutku in pripravljenost za

delo pri nastajanju magistrskega dela gre zahvala mentorici izr. prof. dr. Tjaši Filipčič.

Zahvaljujem se somentorici dr. Damjani Kogovšek za koristne namige in praktične nasvete.

Posebna zahvala gre izbranemu učencu, njegovim staršem, učiteljici in ravnateljici šole, ki so

me toplo sprejeli in mi odprli vrata v njihov svet ter s tem omogočili izvedbo magistrskega

dela.

Na tem mestu se želim posebej zahvaliti svojim staršem, sestri Tjaši, fantu Mitju in

prijateljem za spodbudne besede, potrpežljivost in podporo med študijem.



III

POVZETEK

Namen magistrskega dela je bilo ugotoviti potrebne prilagoditve in načine vključevanja težje

gibalno oviranega učenca s spino bifido in hidrocefalusom pri pouku športa v 1. razredu

osnovne šole. Ker je učenec pri predmetu šport opravičen ocenjevanja, smo želeli ugotoviti,

kako napreduje pri pouku športa in katere cilje dosega. V raziskavo je bil vključen omenjeni

učenec, za katerega smo opravili 60 ur nestrukturiranega opazovanja.

V empiričnem delu magistrskega dela smo pri posameznih vsebinskih sklopih predlagali

športne dejavnosti, ki jih učenec z omenjeno težavo lahko opravi brez prilagoditev, s

prilagoditvami ali pa jih nadomesti z drugo aktivnostjo. Nadalje smo ga pri vsakem

vsebinskem sklopu in posameznih športnih dejavnostih umestili v eno izmed devetih stopenj

Winnickovega modela vključevanja ljudi s posebnimi potrebami. Dosežene cilje, ki jih je

omenjeni učenec dosegel pri pouku športa, smo razčlenili na raven znanja, gibalnih

sposobnosti in socialno-čustveno raven.

Ugotovili smo, da učenca pri večini vsebinskih sklopov uvrščamo v redno športno dejavnost

s prilagoditvami glede na Winnickov model. To pomeni, da lahko učenec z določenimi

prilagoditvami povsem enakovredno sodeluje z ostalimi vrstniki pri pouku športa.

Prilagoditve, ki jih učenec potrebuje so: skrajšanje ali podaljšanje časa ter razdalje za

določeno aktivnost, povečan in znižan koš, prilagojen način izvedbe, primerna podlaga (npr.

asfalt namesto gozdne poti), prilagojeni pripomočki (uporaba manjših in lažjih žog, uteži),

prilagojena pravila iger in načina gibanja. Ne nazadnje je potrebna pomoč spremljevalca ali

zamenjava aktivnosti z nadomestno aktivnostjo.

Pri plavanju učenec potrebuje individualni pristop. Hoja, tek, sankanje, drsanje, smučanje pa

so dejavnosti, ki jih učenec ne more izvajati in potrebuje nadomestno oz. vzporedno

dejavnost.

Učenec je pri pouku športa zelo napredoval na vseh ciljnih področjih. Pridobil je novo

teoretično in gibalno znanje pri vseh vsebinskih sklopih in izboljšal svoje gibalne in

funkcionalne sposobnosti. Pomembno je, da je razvil pozitivni odnos do športa, okolja in

vrstnikov.

KLJUČNE BESEDE: športne dejavnosti, gibalno oviran učenec, spina bifida in

hidrocefalus, prilagojene aktivnosti, Winnickov model vključevanja ljudi v športne dejavnosti



IV

ABSTRACT

Title: Adapted Physical Education for a Student with Spina Bifida and

Hydrocephalus

The purpose of the master's work was to determine the necessary adjustments and ways of

integrating a student with spina bifida and hydrocephalus in Physical Education in the first

grade of primary school. Whereas a student's progress in Physical Education is not being

assessed, we wanted to evaluate student's progress and note what objectives are being

achieved.

The study include a student with spina bifida and hydrocephalus (spinal cord injury), who

attends the first grade of primary school. We completed 60 hours of unstructured observation

in Physical Education.

In the practical part of the master thesis sports activities in specific sport areas in Physical

Education are described. We suggested sport activities for a student with a mentioned injury

without adjustment, with adaptations or replaced by another activity. Furthermore we

classified student (in each sport topic) into one of nine levels of a Winnick integration model

for sport participation. Objectives, that student achieved in Physical Education were analysed

at the level of knowledge, motor skills and social-emotional level.

We concluded that student in most sport topics belong to regular sport environment with

support services. This means that a pupil may be fully equal partner in Physical Education to

other peers without problems. Adjustments that are needed: shortening or extension of time,

distance, increased and lowered the height of basketball goal, adapted method of

implementation, appropriate floor basis (asphalt instead of forest paths), materials

modifications (smaller, lighter balls and weights), adapted game rules or way of movement,

replacement of activity with another one and assistant support.

Student with paraplegia needs individual treatment in swimming. Walking, jogging, sledding,

ice skating, skiing are sport activities that the student can not perform and require replacement

or parallel activity.



V

Student has progressed in all target areas in Physical Education. He has gained physical and

theoretical knowledge in all subject areas and has improved his physical and functional

abilities. It is significant that he has developed positive attitude towards sport, environment

and towards his peers.

KEY WORDS: sport activities, student with physical disabilities, spina bifida and

hydrocephalus, adapted physical activities, Winnick integration model for sport participation



VI

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................................. 1

2 PREDMET IN PROBLEM ................................................................................................. 2

3 GIBALNA OVIRANOST .................................................................................................. 3

3.1 ZNAČILNOSTI GIBALNO OVIRANIH UČENCEV ............................................... 3

3.2 SPINA BIFIDA ........................................................................................................... 6

3.2.1 Tipi spine bifide ................................................................................................... 7

3.3 HIDROCEFALUS ..................................................................................................... 10

4 PRILAGODITVE POUKA............................................................................................... 11

4.1 VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI PROGRAM S PRILAGOJENIM IZVAJANJEM

IN DODATNO STROKOVNO POMOČJO ............................................................. 12

4.2 PRILAGODITEV PROSTORA ................................................................................ 14

4.3 ORGANIZACIJA ČASA .......................................................................................... 14

4.4 POUČEVANJE IN UČENJE .................................................................................... 15

4.5 PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA ...................................................... 15

4.6 KADROVSKI POGOJI ............................................................................................. 16

4.7 VLOGA UČITELJA .................................................................................................. 17

4.8 VLOGA SPREMLJEVALCA ................................................................................... 18

5 ŠPORT IN GIBALNO OVIRANI UČENCI .................................................................... 18

5.1 DEFINICIJA ŠPORTA IN POMEN GIBANJA ....................................................... 18

5.2 POSEBNOSTI GIBALNO OVIRANIH PRI ŠPORTU ............................................ 19

5.3 UČNI NAČRT ZA PREDMET ŠPORT ................................................................... 21

5.3.1 Splošni in operativni cilji predmeta šport za 1. razred osnovne šole ................. 22

5.3.2 Praktične in teoretične vsebine ........................................................................... 24

5.4 NAČINI VKLJUČEVANJA GIBALNO OVIRANIH UČENCEV V ŠPORT ........ 27

6 CILJI RAZISKAVE .......................................................................................................... 30

7 METODE DELA .............................................................................................................. 30

7.1 OPIS VZORCA ......................................................................................................... 30

7.2 NAČIN ZBIRANJA PODATKOV ........................................................................... 31

7.3 METODE OBDELAVE PODATKOV ..................................................................... 31

8 REZULTATI IN RAZLAGA ........................................................................................... 32



VII

8.1 PRILAGODITVE POUKA UČENCA S SPINO BIFIDO IN

HIDROCEFALUSOM ............................................................................................... 32

8.1.1 Prostorske prilagoditve ....................................................................................... 32

8.1.2 Organizacija časa ................................................................................................ 32

8.1.3 Poučevanje, učenje ............................................................................................. 32

8.1.4 Preverjanje in ocenjevanje.................................................................................. 33

8.1.5 Kadrovski pogoji ................................................................................................ 33

8.2 PRAKTIČNE IN TEORETIČNE VSEBINE ZA 1. RAZRED ................................. 33

8.2.1 Naravne oblike gibanja ....................................................................................... 33

8.2.1.1 Vključevanje učenca v naravne oblike gibanja po modelu Winnicka ............ 39

8.2.1.2 Doseženi cilji pri naravnih oblikah gibanja .................................................... 39

8.2.2 Atletska abeceda ................................................................................................. 40

8.2.2.1 Vključevanje učenca v vsebine atletske abecede po modelu Winnicka ......... 43

8.2.2.2 Doseženi cilji pri vsebinah atletske abecede .................................................. 43

8.2.3 Gimnastična abeceda .......................................................................................... 44

8.2.3.1 Vključevanje učenca v vsebine gimnastične abecede po modelu Winnicka . 47

8.2.3.2 Doseženi cilji pri gimnastični abecedi ............................................................ 48

8.2.4 Plesne igre .......................................................................................................... 48

8.2.4.1 Vključevanje učenca v vsebine plesnih iger po modelu Winnicka ............... 51

8.2.4.2 Doseženi cilji pri plesnih igrah ....................................................................... 51

8.2.5 Igre z žogo .......................................................................................................... 52

8.2.5.1 Vključevanje učenca v igre z žogo po modelu Winnicka ............................. 56

8.2.5.2 Doseženi cilji pri igrah z žogo ........................................................................ 57

8.2.6 Plavalna abeceda ................................................................................................ 57

8.2.6.1 Vključevanje učenca v vsebine plavalne abecede po modelu Winnicka........ 60

8.2.6.2 Doseženi cilji pri plavalni abecedi.................................................................. 60

8.2.7 Pohodništvo ........................................................................................................ 61

8.2.7.1 Vključevanje učenca v pohodništvo po modelu Winnicka ........................... 61

8.2.7.2 Doseženi cilji pri pohodništvu ........................................................................ 62

8.2.8 Ugotavljanje in spremljanje gibalnih sposobnosti ter telesnih značilnosti ........ 62

8.2.8.1 Vključevanje učenca v vsebine ugotavljanja in spremljanja gibalnih

sposobnosti in telesnih značilnosti po modelu Winnicka ............................... 63

8.2.8.2 Doseženi cilji pri ugotavljanju in spremljanju gibalnih sposobnosti .............. 63



VIII

8.2.9 Zimske dejavnosti .............................................................................................. 64

8.2.9.1 Vključevanje učenca v zimske dejavnosti po modelu Winnicka ................... 65

8.2.9.2 Doseženi cilji pri zimskih dejavnostih............................................................ 65

8.2.10 Športni program Zlati sonček ............................................................................. 66

8.2.10.1 Vključevanje učenca v vsebine programa Zlati sonček po modelu Winnicka 67

8.2.10.2 Doseženi cilji pri programu Zlati sonček ....................................................... 67

9 SKLEP .............................................................................................................................. 69

10 LITERATURA .................................................................................................................. 75

KAZALO SLIK:

Slika 1: Otrok s spino bifido ...................................................................................................... 7

Slika 2: Tipi spine bifide: (A) zdrava hrbtenica, (B) spina bifida occulta, (C) spina bifida

meningokela, (D) spina bifida mielomeningokela ........................................................ 9

Slika 3: (A) Zdravi možgani, (B) hidrocefalus možganov ....................................................... 10



1

1 UVOD

Gibanje in igra sta otrokovi primarni potrebi. Z gibanjem telesa otrok zaznava okolico, čas,

prostor in samega sebe. Ko začne nadzirati svoje telo in obvladovati roke, noge, trup, pridobi

samozaupanje in samozavest. Da otrok ohrani in razvija te lastnosti, so odgovorni odrasli oz.

vsi tisti, ki imamo z otrokom stike in ga lahko spodbudimo h gibanju, mu omogočimo

kakovostno športno vzgojo in na ta način pozitivno vplivamo na otrokov celostni razvoj.

Zgodnja usmerjenost otrok v gibanje je osnova za kasnejše ukvarjanje s športom (Videmšek

in Jovan, 2002).

Med obveznim šolanjem se vsi učenci seznanijo s sistematičnim športnovzgojnim procesom.

Predmet šport omogoča pomembne pozitivne vplive na telesni, gibalni, spoznavni, čustveni,

socialni in moralni razvoj učenca, hkrati pa mu daje vseživljenjska funkcionalna znanja. Ker

je šport tako zelo pomemben za razvoj učenca, mora učitelj dobro osmisliti športno vadbo.

Doživljanje ugodja ob športni dejavnosti bo učenca prepričalo, da bo šport in gibanje vpletel v

prosti čas (Kovač in Jurak, 2012).

Leta 2000 smo s sprejetjem Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami večji poudarek

pripisali inkluziji otrok s posebnimi potrebami v vzgojno-izobraževalne programe, ki

posamezniku omogočajo potrebne prilagoditve in pomoč glede na njegove ovire oz. težave.

(ZUOPP, 2000)

Štemberger (2003) dodaja, da vsi učenci nimajo enakih gibalnih sposobnosti in da le z

individualizacijo ter diferenciacijo dosežemo, da vsak učenec maksimalno pridobi pri

predmetu šport in razvija pozitivno mnenje o njem.

Kaj pa šport pomeni gibalno oviranim? Vute (1989) ugotavlja, da veliko. Omogoča jim

dokazovanje sposobnosti, uveljavljanje, doživljanje napetih in razburljivih situacij, mnogim

pa predstavlja življenjsko potrebo.



2

2 PREDMET IN PROBLEM

Gibalno ovirani učenci so velikokrat prikrajšani in manj sodelujejo pri športnih dejavnostih

kot njihovi vrstniki, kar naj bi bila posledica nedostopnosti objektov in pomanjkanja znanja

učiteljev (Rimmer in Rowland, 2008). Podobno je K. Krivonog (2013) ugotovila, da so učenci

premalo vključeni v pouk športa in v druge športne dejavnosti, kot so športni dnevi, šole v

naravi in krajše gibalne aktivnosti.

Vute (1999) meni, da določena značilnost prizadetega zasenči vse druge lastnosti. Na osebo

gledamo z vidika drugačnosti in ne dejanskih zmožnosti. Marsikdo misli, da šport in gibalna

oviranost ne gresta skupaj, saj posameznik nikoli ne bo uspešen na tem področju. Učitelji v

šolah imajo z njimi zelo malo ali nič izkušenj, kar pa lahko pripelje tudi do resnih posledic,

posebno pri športu.

Delež otrok s posebnimi potrebami, ki obiskujejo osnovno šolo, kjer se izvaja izobraževalni

program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, naj bi se po podatkih

Statističnega urada Republike Slovenije povečeval. V šolskem letu 2005/6 je znašal 3

odstotke, v šolskem letu 2013/14 pa 6,3 odstotka (SURS, 2015).

I. Lamovec (2002) je raziskala, da imajo učitelji pozitivno stališče do inkluzije gibalno

oviranih otrok v osnovne šole, vendar se ne počutijo dovolj kompetentne za poučevanje

gibalno oviranih učencev pri pouku športa. Podobno sta T. Filipčič in A. Senegačnik (2006)

ugotovili, da se je 39 % študentov na Fakulteti za šport ocenilo kot nekompetentnih, 52,5 %

delno in 8,5 % kot kompetentnih za delo z gibalno oviranimi pri športni vzgoji.

V magistrskem delu bomo raziskali različne prilagoditve in prilagojene športne dejavnosti za

učenca s spino bifido in hidrocefalusom. Dodatno bomo raziskali, kakšni so prostorski in

kadrovski pogoji ter katere cilje bo izbrani učenec dosegel pri predmetu šport.



3

3 GIBALNA OVIRANOST

3.1 ZNAČILNOSTI GIBALNO OVIRANIH UČENCEV

Gibalno ovirani učenci so učenci s posebnimi potrebami, ki imajo prirojene ali pridobljene

okvare ali poškodbe gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živčevja. Njihova oviranost

se odraža v različnih obsegih v obliki gibalnih in funkcionalnih motenj. Vzroki za nastanek

gibalne oviranosti so različni, najpogostejši je v prizadetosti centralnega živčnega sistema.

Posledice so posledično opazne na čustveni, socialni in kognitivni ravni kot motnje učenja,

govora, mišljenja, spomina, pozornosti, percepcije in koncentracije (Logaj, Zadnik, Korenčan,

Lisjak Banko in Katja Antosiewicz, 2014).

Gibalna oviranost se kaže kot prizadetost pri hoji, pri uporabi rok ali pri opravljanju različnih

življenjskih dejavnosti in drugih gibalnih dejavnostih, ki jih vsakodnevno uporabljamo.

(Filipčič, Pristavec in Grilc, 2005).

Prirojene oz. zgodnje poškodbe ali obolenja so tiste, ki nastanejo pred porodom, ob njem ali

po porodu. Sem uvrščamo spino bifido (s hidrocefalusom), cerebralno paralizo, živčno

mišične bolezni (npr. mišična distrofija), artrogripozo, deformacijo hrbtenice in prirojene

anomalije rok in/ali nog. Med poškodbe oz. bolezni, ki nastanejo kasneje v otroštvu, spadajo

nezgodna možganska poškodba, možganska kap, vnetje osrednjega živčevja, stanje po

operaciji tumorjev možganov in poškodbe ali bolezni hrbtenjače (Andlovic, Babnik, Logar,

Filipčič, Groleger Sršen, Korošec, 2011).

Poleg težav na področju gibanja in mobilnosti nas M. Petkovšek (2009) opozori tudi na ovire

pri drugih področjih. Gibalno ovirani imajo težave pri govoru, izvajanju osebne nege, učenju

in drugih življenjskih aktivnostih. Pri okvari osrednjega živčnega sistema pa pogosto pride do

kompleksnejših specifičnih potreb v intelektualnem in psihosocialnem razvoju.

Tudi Logaj idr. (2014) menijo, da je gibalna oviranost pomemben dejavnik tveganja za

otrokov psihosocialni razvoj. Menijo, da imajo ti učenci poleg zmanjšanih zmožnosti na

področju gibanja tudi težave na področju sporazumevanja, komunikacije, socialnih odnosov,

socialnih veščin in interesov. Čustvene stiske in manj zreli prilagoditveni mehanizmi se pri



4

teh učencih lahko vidijo kot pretirana odvisnost, pasivnost, pretirana nemoč, nesamostojnost,

potrtost, zaskrbljenost, nemotiviranost, nerazvitost interesov, odmik od socialnih odnosov,

agresivnost in drugo. Stiske lahko ogrozijo ali pa celo spodbudijo otrokov psihosocialni

razvoj. Le-ta je torej odvisen od biopsihosocialnih značilnosti posameznika, objektivnih težav

in otrokovega okolja.

S. Andlovic in sodelavci (2011) ravno tako opozarjajo na možne primanjkljaje na drugih

področjih. Opažajo, da imajo učenci, ki so gibalno ovirani, težave pri zaznavnih sposobnostih

(vidno, slušno in gibalno zaznavne sposobnosti), motnje pozornosti in težave pri predelovanju

informacij (predelovanje informacij je počasnejše in odvisno od količine informacij).

Posledično imajo težave pri predelovanju več informacij hkrati (npr. hkratno poslušanje in

zapisovanje). Opazili so, da ima gibalno oviran učenec zaradi motenj pozornosti težave pri

pomnjenju (hitreje pozablja naučeno in težje si snov zapomni). Lahko ima tudi težave pri

računskih veščinah zaradi slabših številskih, količinskih, vidno-prostorskih zaznav in

pomnjenja. Posledice možganskih obolenj ravno tako prispevajo k spremembam na področju

čustvovanja in vedenja ter vplivajo na socialne veščine. Opažajo namreč oslabljeno

obvladovanje vedenja in slabše prepoznavanje ter uravnavanje svojih čustev in prepoznavanje

čustev drugih. Poleg drugačnega videza učenca na vzpostavljanje in ohranjanje socialnih

stikov z vrstniki vpliva tudi učenčeva zmanjšana sposobnost razumevanja nebesedne

komunikacije (govorica telesa), prenesenih pomenov in presojanja socialnih situacij.

Glede na stopnjo in obseg gibalne oviranosti ločimo štiri različne kategorije, od lažje do

najtežje gibalno oviranih učencev. Lažje gibalno ovirani imajo pri gibanju le nekaj težav,

drugi pa potrebujejo različne pripomočke in prilagoditve. Vsaka od stopenj zmanjšanih

zmožnosti zahteva svoj prilagojen pristop (Lamovec, 2000):

Lažje gibalno ovirani učenci so pri gibanju samostojni. Z njimi se lahko izvaja praktično vse

vsebine, zajete v učnem načrtu pri predmetu šport. Ti učenci niso odvisni od pripomočkov in

potrebujejo le manjše prilagoditve (stol, miza, obleka). Pri športnih vsebinah bodo morda

imeli težave pri naslednjih področjih: pri atletiki so lahko problem skoki v daljino in v višino

ter hoja po neravnem terenu; pri gimnastiki lahko pride do težav pri hoji na gredi in vesah (ker

se težko držijo le z eno roko) ter povsod, kjer je za izvedbo potrebna aktivnost dveh rok; pri



5

igrah z žogo bodo zaradi istega razloga uporabljali le boljšo roko oz. nogo (vendar moramo

paziti, da ne zanemarimo šibkejše roke/noge, temveč jo, če je le možno, vključimo, krepimo

in raztezamo); pri plesu se kažejo težave pri učenju plesnih korakov; pri plavanju je lahko

ovira koordinacija dela rok in dihanja, zato bodo potrebovali veliko utrjevanja. Lažje gibalno

ovirani učenci imajo torej težave na področju koordinacije, na kar moramo biti pozorni pri

vseh disciplinah.

Zmerno gibalno ovirani učenci samostojno hodijo na krajše razdalje, nekateri ob uporabi

pripomočkov (ortoze, bergle, posebni čevlji). Za daljše razdalje uporabljajo tricikel ali

voziček na ročni pogon. Občasno potrebujejo pomoč in nadzor druge osebe pri zahtevnejših

dnevnih aktivnostih. Zmerno gibalno ovirani učenci, ki so odvisni od pripomočkov, so na

športnem področju pri določenih aktivnostih bolj ovirani, zato lahko pričakujemo težave npr.

pri manipulaciji žoge z rokami, medtem ko bodo z nogami lahko brcali žogo in obratno. Logaj

idr. (2014) dodajajo, da imajo ti učenci težave na neravnem terenu in stopnicah, kjer

potrebujejo oprijemanje in nadzor in so počasnejši. Fina motorika ni bistveno motena, tudi

morebitno inkontinenco obvladujejo sami (brez posegov), potrebujejo samo nadzor.

Težje gibalno ovirani učenci so učenci, pri katerih hoja na krajše razdalje ni mogoča oz. ni

funkcionalna. Uporabljajo voziček na ročni pogon, ortopedsko kolo in so redno odvisni (lahko

le delno) od pomoči druge osebe. Na krajše razdalje nekateri učenci uporabljajo ortoze in

hodulje. Hoja po stopnicah ni mogoča ali pa je zelo težavna. Prav tako je motena fina

motorika, kar ovira funkcijo rok. Učenci, ki imajo paraplegijo, lahko izvajajo večinski del

šolskega programa, moramo pa biti pozorni na možnost poškodb (zlomi, rane, omrzline).

Zaradi inkontinence moramo poskrbeti tudi za učenčevo urejenost. Več težav imajo lahko

otroci z drugimi diagnozami, vendar je nabor športnih vsebin, s katerimi se lahko ukvarjajo,

še vedno širok. Ukvarjajo se lahko z atletiko (teki, meti), jahanjem, namiznim tenisom,

badmintonom, plesno improvizacijo, plavanjem (državnega prvenstva v plavanju se vsako

leto udeležijo tudi težje gibalno ovirani učenci), gimnastiko (pri gimnastiki bodo verjetno

izvajali le gimnastične vaje), športnimi igrami oz. igrami z žogo, pri katerih bodo npr. pri

odbojki žogo le lovili, jo metali, ali pa jo zamenjali za mehkejši balon.



6

Najtežje gibalno ovirani učenci imajo zelo hude motnje gibanja, ki povzročajo popolno

odvisnost od pomoči drugih. Ne morejo se samostojno gibati, temveč se gibajo samo z

električnim invalidskim vozičkom. Kljub oviram se tudi ti učenci lahko vključijo v pouk

športa. Izbor športnih panog pa je za te učence seveda zožen. Njihove glavne športne igre so

elementarne, moštvene in štafetne igrice, igre natančnosti in prilagojeni goalball (igra z

zvenečo žogo, pri kateri se preizkusijo v vlogi branilca). Zelo radi igrajo hokej na vozičkih.

Logaj idr. (2014) še dodajajo, da učenci z najtežjo gibalno oviranostjo potrebujejo posebne

prilagojene pripomočke za sedenje. Težave imajo tudi pri hranjenju, saj nekateri potrebujejo

posebne prilagoditve, kot je npr. sonda in gastroma. Nekateri potrebujejo dihalno oporo

(traheostoma, asistirana ventilacija preko nosne maske, kisik). Morebitna inkontinenca je

težke oblike in zahteva katetrizacijo oz. urejanje s pomočjo druge osebe.

T. Filipčič, A. Pristavec in U. Grilc (2005) dodajajo, da je pri teh učencih potrebna redna in

intenzivna vključitev v terapevtske programe ter redna zdravstvena nega.

3.2 SPINA BIFIDA

V kategorijo gibalno oviranih otrok spadajo otroci s spino bifido, ki je najpogostejša prirojena

razvojna motnja hrbtenice. V zarodku se že v prvem mesecu nosečnosti oblikuje nevralna cev,

iz katere se nato razvijejo možgani in hrbtenjača. Do konca prvega meseca se nevralna cev

dokončno oblikuje in zapre, vendar se v redkih primerih ne zapre pravilno. Ta napaka

povzroči nepravilnosti v razvoju hrbtenjače in vretenčnih lokih, ki ne zrastejo pravilno.

Znanstveniki niso povsem prepričani, zakaj pride do pojava spine bifide, vendar predvidevajo,

da gre za kombinacijo genetskih in okoljskih dejavnikov (Watson, 2009).

A. Molloy (2005) ugotavlja, da je glavni razlog za pojav spine bifide oz. napake v nevralni

cevi pomanjkanje folne kisline oz. vitamina B v materini prehrani v času zgodnje nosečnosti.

Čeprav ima folna kislina jasno povezavo s spino bifido, S. Watson (2009) dodaja, da so

znanstveniki našli gene, za katere verjamejo, da povečujejo možnost pojava spine bifide.

Vsako leto je po vsem svetu rojenih približno od 3 do 12,8 novorojenčkov s spino bifido na

10.000 rojstev. Nepravilnosti hrbtenjače in pogosto tudi možganov lahko povzročijo

motorično, kognitivno in senzorično poslabšanje ter inkontinenco (težave pri praznjenju



7

črevesja in mehurja). Z napredkom medicine se je umrljivost oseb s spino bifido v zadnjih

letih močno zmanjšala. Danes je pričakovana daljša življenjska doba oseb s spino bifido, saj

75 ̶ 80 % teh otrok živi do odrasle dobe (Bloemen idr., 2015).

Okvara hrbtenjače se lahko pojavi na kateremkoli delu vzdolž hrbtenice, a je najpogosteje

prizadet del hrbteničnega kanala nižje od pasu. Obseg oz. resnost telesne in kognitivne

prizadetosti je odvisna od velikosti in lokacije odprtine v hrbtenici (Spina Bifida: Facts,

2011).

Slika 1: Otrok s spino bifido (vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Spina_bifida).

3.2.1 Tipi spine bifide

H. Northrup in K. A. Volcik (2000) v svojem delu navajata dve vrsti okvare spine bifide:

spina bifida occulta in spina bifida cystica.

https://en.wikipedia.org/wiki/Spina_bifida



8

Spina bifida occulta je najblažja oblika spine bifide, ki ni vidna oz. je skrita. Majhne napake

se kažejo pri vretenčnih lokih, kjer lahko pride do manjše odprtine dveh sosednjih vretenc, a

hrbtenjača in membrane, ki pokrivajo hrbtenjačo, ostajajo v celoti v hrbteničnem kanalu. V

primeru abnormalnosti le enega vretenčnega loka, ta oblika le redko povzroča težave. Na

mestu napake pa lahko opazimo majhno jamico, ki je pokrita z dlakami ali pa vidimo

brazgotino, pigment ali podkožni lipom. V redkih primerih, če je napaka na več vretencih, se

lahko pojavijo težave pri motoričnem razvoju in funkcioniranju sečnega mehurja in črevesja.

Spina bifida occulta ne povzroča mišične oslabelosti ali paralize (Northrup in Volcik, 2000).

Spina bifida cystica je huda oblika spine bifide, ki vključuje izboklino hrbtenjače. Ovojnice

se izbočijo skozi nezaraščene loke vretenc. Ime je spina bifida cystica dobila zaradi cistične

oz. vrečaste oblike na hrbtu, ki je prekrita s tankim slojem kože (Northrup in Volcik, 2000).

Kadar skozi okvaro v vrečko izstopajo ovojnice in likvor, hrbtenjača in korenine hrbtenjačnih

živcev pa ostajajo na svojem mestu, napako imenujemo meningokela. Pri meningokeli je

hrbtni mozeg v svoji pravi legi, živčni sistem pa ostaja nepoškodovan, zato je praviloma brez

nevroloških posledic (Northrup in Volcik, 2000).

Najtežja oblika spine bifide in tudi najpogostejša je mielomeningokela. Gre za popolno

odprtje nevralnega tkiva pri odprtem nevralnem kanalu. Pri tej obliki so skozi nezaraščen lok

vretenca izbočene ovojnice, hrbtenjača, hrbtenjačni živci in likvor. Hrbtenjača je deloma

prekrita z opnami ali pa je popolnoma izpostavljena. Prekinitev hrbtenjače na določenem

mestu vodi v izraženo paralizo oz. invalidnost otroka, inkontinenco urina in blata,

nepravilnosti na bokih, kolenih in stopalih in druge okvare živčnega in ostalih organskih

sistemov. Otroci, ki se rodijo z mielomeningokelo, potrebujejo večkratne operacije in

invazivne postopke. Operacija je potrebna že v 24 do 48 urah takoj po rojstvu, da bi odpravili

napako odprtine in zmanjšali nevarnost infekcije. H. Northrup in K. A. Volcik (2000) še

dodajata, da motnje hrbtenice in možganov, povezane s spino bifido, vplivajo na učenje.

Večina otrok je normalno inteligentnih, vendar imajo težave pri motoričnih sposobnostih,

pozornosti, spominu in organizaciji.



9

Slika 2: Tipi spine bifide: (A) zdrava hrbtenica, (B) spina bifida occulta, (C) spina bifida

meningokela, (D) spina bifida mielomeningokela (vir:http://what-when-how.com/wp-

content/uploads/2012/08/tmp34d647_thumb22_thumb.png).

Posameznik s težjo obliko spine bifide ima na mestu okvare veliko manjše in tanjše živce, ki

izhajajo iz hrbtenjače. Ti tanki živci imajo samo 10 % od normalnega števila živčnih vlaken,

kar vodi v to, da oseba morda ne more premikati mišic nog in na spodnjih udih ne čuti

pritiska, toplote, mraza in bolečine. Oslabelost mišic in neobčutljivost kože se pojavljata samo

na mestih, ki so nižje od nastale spine bifide. Pomanjkanje živčnih vlaken vpliva tudi na

mehur in spodnji del črevesa (Swinyard, 1964).

S. A. Žigon in H. Damjan (2012) navajata, da je stopnja zmanjšanih zmožnosti bolnikov na

področju gibanja in občutenja pod ravnijo lezije različna glede na raven in obseg okvare

hrbtenjače. Pri 95 % bolnikov z mielomeningokelo se pojavi hidrocefalus. Pogoste so tudi

okvare hrbtenice (skolioza, lordoza, kifoza). Pri učencih z okvaro v prsnem delu hrbtenjače je

tveganje za nastanek skolioze 80 ̶ 100 %. Pri okvari tretjega ledvenega vretenca je pogost tudi

izpah kolkov. Prav tako se velikokrat pojavi deformacija stopal.

Bolniki s spino bifido predstavljajo najbolj občutljivo skupino za razvoj preobčutljivosti in

alergije na lateks (kar 49 % jih ima alergijo na lateks). Možna rešitev je pregled in testiranje

za alergijo na lateks vseh bolnikov s spino bifido. S tem bi zmanjšali tveganje hudih kliničnih

reakcij in omogočili preventivno ukrepanje (Niggeman, Buck, Michael, Haberl in Wahn,

2000).



10

Hallahan in Kauffman (1991) podajata nasvete pri izobraževanju otrok s spino bifido. Pravita,

da učenec s spino bifido pri nekaterih aktivnostih potrebuje nadzor. Zaradi pomanjkanja

občutljivosti kože na določenih predelih se namreč poveča nevarnost za opekline, udarnine ali

odrgnine. Prav tako mora učitelj vedeti, kako pomagati učencu s spino bifido, ki ni sposoben

nadzorovanja praznjenja črevesja in mehurja, kar pri nekaterih učencih zahteva občasno

uporabo katetra.

3.3 HIDROCEFALUS

Pogosto se pri otrocih s spino bifido pojavijo pridružene nepravilnosti, kot je hidrocefalus ali

vodenoglavost. Toma (2015) trdi, da se hidrocefalus pojavi zaradi motnje v dinamiki

cerebrospinalne tekočine oz. likvorja. Likvor se v možganskih prekatih prekomerno kopiči

zaradi njegove povečane proizvodnje ali motnje absorpcije. Že beseda hidrocefalus je

sestavljena iz dveh besed: voda in glava.

Slika 3: (A) Zdravi možgani, (B) hidrocefalus možganov (vir: http://zdravlje.eu/2010/05

/07/hidrocefalus-%E2%80%93-brlj/).



11

Operacija je glavno zdravljenje hidrocefalusa. Diuretiki lahko zmanjšajo proizvodnjo

možganske tekočine, a je učinek minimalen in zdravila imajo stranske učinke. Pri kirurškem

zdravljenju bolniku vstavijo likvorsko drenažo, ki vodeno in nadzorovano odvaja likvor iz

možganskih prekatov v neko drugo telesno votlino, npr. trebušno (Toma, 2015).

Simptomi hidrocefalusa so pri otrocih in odraslih znaki povišanega intrakranialnega tlaka

(zvišan pritisk na možganske prekate): glavobol, motnje zavesti in bruhanje, pri dojenčkih pa

zaradi nezaraslih šivov med kostmi glave pride do povečanega obsega glave (Kahle, Kulkarni,

Limbrick in Warf, 2015)

Ugotovljeno je bilo, da je ravno prisotnost hidrocefalusa pri učencih s spino bifido glavni

krivec za nižje kognitivne sposobnosti od povprečja populacije. Kognitivni status oseb s spino

bifido brez hidrocefalusa je podoben zdravi populaciji, medtem ko ima skoraj 50 % oseb s

spino bifido in hidrocefalusom določene kognitivne primanjkljaje (Barf idr., 2003).

Tudi Hallahan in Knauffman (1991) trdita, da se spina bifida pogosto kombinira s

hidrocefalusom, kar lahko vodi do motnje pozornosti, učnih nezmožnosti ali mentalnih težav.

Druga možna posledica pa je meningitis (bakterijska okužba možganov ali hrbtenjačne vezi).

4 PRILAGODITVE POUKA

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP) ureja oblike

izvajanja vzgoje in izobraževanja ter usmerjanja učencev. V drugem členu ZUOPP (2011) je

navedeno, da so učenci s posebnimi potrebami:

otroci z motnjami v duševnem razvoju;

slepi in slabovidni otroci;

gluhi in naglušni otroci;

otroci z govorno-jezikovnimi motnjami;

gibalno ovirani otroci;

dolgotrajno bolni otroci;

otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja;

otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.



12

V petem členu pa so določene naslednje oblike vzgojno-izobraževalnih programov, ki se

predvidijo glede na vzgojno-izobraževalne potrebe učencev s posebnimi potrebami. Glede na

vrsto in stopnjo primanjkljajev oz. motenj so šoloobvezni učenci usmerjeni v (ZUOPP, 2011):

vzgojno-izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno

pomočjo;

prilagojen program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom;

posebni program vzgoje in izobraževanja, ki poteka v okviru šole s prilagojenim

programom;

vzgojni program.

V nadaljevanju se bomo osredotočili na vzgojno-izobraževalni program s prilagojenim

izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Ta program izvajajo večinske osnovne šole in

mora otroku s posebnimi potrebami zagotavljati možnost pridobitve enakovrednega

izobrazbenega standarda, kot ga zagotavlja program osnovnošolskega izobraževanja (ZUOPP,

2011).

4.1 VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI PROGRAM S

PRILAGOJENIM IZVAJANJEM IN DODATNO

STROKOVNO POMOČJO

Glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja se učencem s posebnimi potrebami v programu s

prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo lahko prilagodi: vsebina, način in

organizacija pouka, predmetnik, način preverjanja in ocenjevanja, časovna razporeditev

pouka, zagotovitev dodatne strokovne pomoči, prostor in pripomočke. Težje gibalno oviranim

učencem se lahko dodeli stalni ali začasni spremljevalec (ZUOPP, 2011).

Na podlagi strokovnega mnenja komisije, svetovalec Zavoda Republike Slovenije za šolstvo,

ki vodi postopek usmerjanja, učencu izda odločbo o usmerjenosti v program s prilagojenim

izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. V njej je natančno navedeno število ur dodatne

strokovne pomoči, izvajalci pomoči in pripomočki (npr. računalo, žoge, stolčki, stojke ...)

(ZUOPP, 2011).



13

V 30. členu (ZUOPP, 2011) je zapisano, da se v odločbi določi naslednje:

program vzgoje in izobraževanja;

vzgojno-izobraževalni zavod, v katerega se učenec usmerja;

datum vključitve v šolo;

vzgojno-izobraževalne potrebe učenca;

obseg in vrsto izvajanja dodatne strokovne pomoči;

morebitne posebne pripomočke, opremo in druge pogoje, ki morajo biti zagotovljeni

za vzgojo in izobraževanje;

začasni ali stalni spremljevalec gibalno oviranemu učencu;

morebitno zmanjšanje števila otrok v razredu glede na predpisane normative;

trajanje in rok preverjanja ustreznosti usmeritve;

pravice, za katere tako določa poseben zakon.

Dodatna strokovna pomoč (v nadaljevanju DSP) se lahko izvaja v treh oblikah, in sicer kot

pomoč za premagovanje primanjkljajev oz. motenj, svetovalna storitev ali kot učna pomoč.

DSP lahko poteka individualno izven oddelka ali v oddelku. Na osnovnih šolah jo večinoma

izvajajo specialni pedagogi (defektologi) in socialni pedagogi. Učno pomoč lahko izvajajo

tudi predmetni učitelji za posamezen predmet, če je tako določeno z odločbo (ZUOPP, 2011).

V ZUOPP (2011) je prav tako navedeno, da mora šola v roku 30 dneh po prejemu odločbe

izdelati individualizirani program za učenca. Program pripravi in izvaja strokovna skupina

(razrednik, izvajalci DSP, svetovalna služba), ki jo imenuje ravnatelj šole. Pri pripravi

individualiziranega programa sodelujejo tudi starši učenca.

Individualiziran program zajema predvsem:

cilje in oblike dela na posameznih vzgojno-izobraževalnih področjih;

strategije vključevanja učenca s posebnimi potrebami v skupino;

morebitne prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja ter doseganju standardov

in napredovanju;

prilagoditve, kot so npr. uporaba prilagojene ali pomožne tehnologije, izvajanje fizične

pomoči, časovna razporeditev pouka;

prehajanje med programi in organizacijske prilagoditve;

veščine za čim večjo samostojnost v življenju (ZUOPP, 2011).



14

S. Pulec Lah (2002) individualiziran program opredeli kot zakonsko zagotovljen in obvezen

dokument za vse otroke s posebnimi potrebami in kot proces prilagajanja vzgojno-

izobraževalnega dela posameznikovim posebnim potrebam.

Galeša (1995) pravi, da moramo pri načrtovanju individualiziranega programa ugotoviti

učenčevo funkcioniranje in njegova šibka ter močna področja. Na osnovi teh bi lahko

definirali funkcijska področja, pri katerih bi otrok potreboval pomoč in pri katerih bi mu bilo

smiselno nuditi strokovno pomoč. Hkrati bi spodbujali močna področja, s katerimi bi učenec

lahko kompenziral svoje težave.

4.2 PRILAGODITEV PROSTORA

S. Andlovic idr. (2011) navajajo možne prilagoditve prostora za gibalno oviranega učenca.

Zagotoviti se mora varen prevoz v šolo in iz nje. Dostop do šole mora biti brez arhitekturnih

ovir (klančine in dvigala namesto stopnic). Učencu se morajo prilagoditi šolski prostori in

dostop do njih (dvigalo, gosenice, dvižne ploščadi, primerna širina vrat in prehodov, klančine

idr.), sanitarije in prostor za osebno higieno. Prilagoditi se mu mora pohištvo in delovni

prostor (miza z nastavljivo višino in naklonom, stol z nastavljivo višino, nedrseča podlaga).

Pozorni moramo biti na prostor v učilnici. Sedi naj blizu učitelja in v bližini table, ki omogoča

neposreden pogled na tablo in komunikacijo z učiteljem. Sedi naj proč od vrat in oken, saj

moramo odstraniti zunanje moteče dejavnike. Ne nazadnje moramo poskrbeti za nadomestno

in dopolnilno komunikacijo, v kolikor je to potrebno (npr. uporaba računalnika s prilagojeno

opremo).

4.3 ORGANIZACIJA ČASA

Glede na izbran program usmerjanja, se mora za gibalno oviranega učenca izdelati

individualiziran program. Ta mora biti v skladu z njegovim razvojem in tempom učenja

(zaradi upočasnjenega miselnega procesiranja in slabših gibalnih sposobnosti). Ker gibalno

oviran učenec vloži ogromno fizičnega napora v izvedbo aktivnosti, se naj mu znotraj učne

ure omogočijo krajši premori. Zagotoviti mu je potrebno več časa za pridobivanje in usvajanje

znanj po krajših vsebinskih enotah. Tudi preverjanje in ocenjevanje naj temeljita na krajših

etapah. V skladu z odločbo o usmeritvi postopka se dodatna strokovna pomoč izvaja v



15

oddelku ali zunaj oddelka v času pouka. Pri organizaciji individualne učne pomoči je

potrebno paziti na časovno usklajenost (Andlovic idr., 2011).

4.4 POUČEVANJE IN UČENJE

Priporočljivo je, da je učenec z gibalno oviranostjo vključen v oddelek z manjšim številom

otrok. Zaradi občutka sprejetosti in pripadnosti s strani vrstnikov, učencev šole in šolskih

delavcev, naj bo vključen v vse šolske dejavnosti v okviru svojih zmožnosti (šport, prireditve,

izlete, šole v naravi, športne dneve ...). Pri poučevanju je vselej potrebno upoštevati učenčeva

šibka ter močna področja in njegove psihofizične zmožnosti. Učitelj mora biti pozoren, da ne

uporablja besed v prenesenem pomenu in da učenca navaja na strukturirano učenje. Čas

trajanja izobraževanja se lahko podaljša zaradi pogoste odsotnosti od pouka (hospitalizacije,

zdravljenje ...) (Andlovic idr., 2011).

Pri poučevanju in učenju se mora upoštevati tudi prilagoditve oblik gradiva. Zapisi naj bodo

strukturirani in vnaprej pripravljeni za v zvezek. Zapisi naj bodo kratki, z upoštevanjem večjih

razmikov med vrsticami, večji presledki med vsebinami, večje velikosti črk, krepko

natisnjene ključne besede in barvne opore. Učenec ima namreč težave pri sočasnem

poslušanju in zapisovanju. Zaradi boljše usmerjene pozornosti vsebino razdelimo na manjše

sklope, pri katerih smo pozorni na preglednost. Učenec potrebuje večje formate delovnih

listov, povečane fotokopije nalog, in tudi več prostora za zapis odgovorov, računov in risanje

z geometrijski orodjem. Za lažje sledenje in razumevanje besedila so učencu v pomoč barvne

opore. Analizo prebranega besedila naj reši s pomočjo vprašanj, ki si sledijo po vrstnem redu

besedila in so večinoma izbirnega tipa. Proste spise in zapise naj se omeji na minimum. Za

reševanje nalog je učencu potrebno dodeliti več časa, hkrati pa mu je v pomoč lahko

spremljevalec ali prilagojen računalnik (Andlovic idr. 2011).

4.5 PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA

Preverjanje in ocenjevanje znanja naj bo vsebinsko in časovno vnaprej napovedano. Učenec

naj odgovore posreduje pretežno ustno, pri zapisu pa naj mu pomaga spremljevalec. Napak,

narejenih zaradi učenčevih primanjkljajev na senzomotoričnem področju, naj se ne upošteva

pri ocenjevanju. Pri ustnem spraševanju naj učitelj z dodatnimi pojasnili pojasni vprašanje. Za

preverjanje in ocenjevanje naj se izbere najbolj ustrezen čas dneva z upoštevanjem učenčeve



16

utrujenosti. Poteka naj brez časovnega pritiska in po krajših enotah z odmori (ali v dveh

srečanjih), saj učenec potrebuje več časa, da strukturira svoje misli in prikliče informacije.

Pisna gradiva za preverjanje in ocenjevanje naj vsebujejo več grafičnih in barvnih opor,

vprašanja izbirnega tipa (obkroževanje, povezovanje) s čim manj zapisovanja. V kolikor je

potrebno, naj preverjanje in ocenjevanje zaradi motečih dejavnikov poteka v ločenem in

učencu znanem prostoru. (Andlovic idr. 2011).

4.6 KADROVSKI POGOJI

Učencu se na podlagi individualiziranega programa določi naslednja kadrovska zasedba:

začasni ali stalni spremljevalec za nudenje fizične pomoči, svetovalni delavec in specialno-

pedagoška ali defektološka pomoč otroku, učitelju, staršem.

Izvajalec dodatne strokovne pomoči je opredeljen v odločbi o usmeritvi (učitelj, specialni

pedagog, psiholog, pedagog, socialni pedagog).

Učitelj naj bo prilagodljiv pri omogočanju razmer, ki bodo zagotovile optimalno učno

uspešnost gibalno oviranega otroka. Svetovalni delavec izhaja iz načel celostne obravnave in

sodeluje z učitelji, starši, vodstvom šole in z zunanjimi ustanovami, v kolikor je to potrebno.

Spremljevalec je član strokovne skupine, ki dela z učencem. Informacije lahko pridobi tudi pri

učenčevem fizioterapevtu in delovnem terapevtu.

Ravnatelj je tisti, ki imenuje strokovno skupino za načrtovanje in izvajanje

individualiziranega programa in poskrbi za optimalne kadrovske in materialne pogoje

(Andlovic idr., 2011).

T. Filipčič (2002) se je dotaknila problematike izobraževanja kadrov na področju

prilagojenega športa. Ugotavlja, da je Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami

še vedno na začetku in da je pri nas omenjena problematika izpostavljena naključjem. Svari

nas, da stanje ni zavidljivo in da je vadba učencev s posebnimi potrebami lahko tvegana v

kolikor izvajalci niso usposobljeni.



17

4.7 VLOGA UČITELJA

Vključitev gibalno oviranega učenca v osnovno šolo zahteva od učitelja trdo delo in učenje.

Da bo učenec, ki potrebuje dodatno pomoč odrasle osebe ali sošolca, vključen in ne izoliran,

mora učitelj sodelovati in učinkovito deliti naloge svojim učencem. Učitelj naj vse učence

pritegne k delu z uporabo različnih metod, ki otroku s posebnimi potrebami omogočajo, da

postane pri učenju aktiven. Učitelj s pomočjo ostalih članov strokovnega tima, ki sodelujejo

pri vzgoji in izobraževanju gibalno oviranega otroka, pripravi in izvaja individualiziran

program dela (Vodeb, 2001).

Vključevanje gibalno oviranih učencev v športne programe odpira vrsto novih možnosti, pred

športne pedagoge pa postavlja dodatne izzive. Od njih zahteva poznavanje in upoštevanje

raznolikosti motoričnih, intelektualnih in vedenjskih sposobnosti učencev (Vute, 2002).

Vute (1999) priporoča, da naj se učitelj pozanima in pridobi zanesljive informacije o učencu z

gibalno oviranostjo. Posvetuje naj se z zdravnikom, fizioterapevtom, delovnim terapevtom,

psihologom, socialnim delavcem in s starši ter drugimi učitelji.

Učitelji morajo vse udeležence v skupini oz. razredu obravnavati enako. Če je prizadeti na

vozičku, naj se pri pogovoru prilagodi njegovi višini. Kadar ne razume njegovega govora, naj

se ne pretvarja, da ga razume, temveč naj poišče pomoč ali se sporazume z drugimi kanali

sporazumevanja (izrazom, glasom, dotikom).

Vute (1999) nadalje dodaja, da je rezultat načrtovanega programa odvisen tudi od tega, kako

posameznikovo vključevanje sprejemajo neprizadeti vrstniki. Učitelj mora zato ustvariti varno

okolje, v katerem se lahko vzpostavijo stiki med vrstniki in v katerem se vsi, ne glede na

težave, lahko skupaj igrajo in se povezujejo tudi zunaj šolskega okolja.

Vodenje športnovzgojnega procesa je specifično in se razlikuje od vodenja preostalega

pedagoškega procesa. Pri predmetu šport je vodenje veliko bolj dinamično, saj so učenci

stalno v gibanju, kar poveča možnost poškodb, hkrati pa se učne in vzgojne situacije zelo

hitro spreminjajo. Zagotavljanje varnosti in hkratno aktivnost ter diferenciacijo pouka glede

na sposobnosti in znanje učencev zahteva od učitelja dobro poznavanje drugačnih načinov

dela (Štemberger, 2007).



18

4.8 VLOGA SPREMLJEVALCA

Večini težje gibalno oviranih otrok se pri pouku dodeli spremljevalca za nudenje fizične

pomoči (ZUOPP, 2011).

Naloge spremljevalca opredeljuje tudi Vodeb (2001). Spremljevalec pomaga gibalno

oviranemu učencu pri prihodu v šolo, v razred in pri prehodu iz razreda v razred. Učenca

namesti z vozička na stol in obratno. V kolikor je potrebno, mu pripravi šolske potrebščine za

pouk in pomaga pri zapisu učne snovi v zvezke, delovne liste in podobno. Če je potrebno, je

ves čas navzoč pri urah pouka. Spremljevalec učencu fizično pomaga pri izvedbi športnih,

naravoslovnih in kulturnih dejavnostih, pri osebni higieni, urejanju in hranjenju v šoli. Če je

učenec dalj časa odsoten, spremljevalec poskrbi za stik s šolo. Poleg tega se povezuje in

dogovarja s pedagoškimi in svetovalnimi delavci šole ter s starši učenca.

5 ŠPORT IN GIBALNO OVIRANI UČENCI

5.1 DEFINICIJA ŠPORTA IN POMEN GIBANJA

Ulaga (1980) definira šolski predmet šport kot pedagoški proces razvijanja in oblikovanja

celovite osebnosti z uporabo ustreznih gibalnih dejavnosti. Trdi, da je šport sestavni del

splošne vzgoje, ki načrtno vpliva na človeka v mladosti. Predvsem takrat, ko se oblikuje in

raste. Pri športu se mora izbirati vaje v skladu s potrebami in interesi mladine, hkrati pa

upoštevati tudi druga sredstva (npr. klimatske dejavnike, prehrano ...). S športom ne vplivamo

samo na oblikovanje telesa, temveč na človeka kot biološko, duševno in družbeno bitje. Cilj

predmeta šport naj bi bil zdrav, skladno razvit, odporen in za delo sposoben posameznik.

Neuman je že davnega leta 1984 ugotovil, da sta šport in rekreacija potrebna za slehernega

posameznika, prav tako pa sta življenjskega pomena za gibalno ovirane.

Šport in rekreacija sta pomembna za vsakdanje življenje in za zmanjševanje v nas nakopičene

napetosti. S pravilno izbrano športno dejavnostjo se izboljšajo fiziološke funkcije

posameznika in telesna vzdržljivost. Šport je pomembno sredstvo za ohranjanje zdravja. Poleg

tega ugodno deluje na psihično in socialno počutje, saj aktivno udejstvovanje v športu krepi

zaupanje vase in odpira vrata v družbeno življenje.



19

Šport ima pri gibalno oviranih ljudeh pomembno mesto pri razvijanju njihovih sposobnosti,

blažitvi razvojnih motenj in uspešnosti prilagajanja v vsakdanjem življenju (Filipčič, 2013).

Vute (2002) je mnenja, da je v športu možno dosegati cilje po različnih poteh, a prizadevanja

(ohraniti vso privlačnost, ki jo šport omogoča, njegovo razburljivost, nepredvidljivost,

pestrost izbire in možnost zmage ter poraza) ostajajo nespremenjena. Med temeljne elemente

športa tako predpiše prijetno vzdušje in skrb za visoko stopnjo varnosti. Pri učenju novih,

prilagojenih športnih dejavnosti upoštevamo učinke prizadetosti na osnovno gibalno izvedbo

in spoznanja psihomotoričnega učenja.

Lah (2005) je prepričan, da s pravilno in nadzorovano vadbo dosegamo zmanjšanje

holesterola in krvnega tlaka. Izboljšamo počutje, nadzor nad prekomerno težo, vzpostavimo

preventivo pred napredovanjem kroničnih bolezni. Dnevno ukvarjanje s telesno aktivnostjo

omogoča učinkovito preprečevanje strahov in depresij, povečanje zmogljivosti

kardiovaskularnega sistema in izboljšanje sposobnosti in znanj.

5.2 POSEBNOSTI GIBALNO OVIRANIH PRI ŠPORTU

Vute (1999) opozarja na pomembnost športne vadbe za učence s spino bifido. Ta namreč

vpliva na telesno pripravljenost, izboljšuje prekrvavitev, mišični tonus in hkrati prispeva k

večji samostojnosti. Pri izvajanju športnih aktivnostih pa moramo biti pazljivi na:

zaščito prizadetega dela hrbtenice pred udarci;

zaščite delov telesa pri igrah in aktivnostih zaradi zmanjšane senzibilitete za dotik,

bolečino in temperaturo (nevarnost poškodb z različnimi predmeti);

dosledno osebno nego, povezano z inkontinenco (npr. menjavanje plenic);

uporabo zaščitnih hlač pri kopanju, ki ne prepuščajo tekočine;

izogibanje intenzivnim vajam, ki lahko sprožijo nenadno potrebo po izločanju (npr.

krepitev trebušnih mišic);

glavobol, bruhanje, otekline, zaspanost, vedenjske spremembe, ki so lahko posledica

poškodbe ali zamašitve drenažne cevke;

potrebo po vključevanju dejavnosti za moč mišic rok in ramenskega obroča;

vključevanje dejavnosti, ki izboljšujejo finomotorično nadzorovanje in usklajevanje;



20

nezmožnost nadzorovanja očesnega refleksa, zato nekateri učenci zamižijo, ko žoga

leti proti njim.

»Še posebej pa moramo biti pozorni na:

pridobivanje in ohranjanje kvalitetnejših gibalnih vzorcev;

vzpostavljanje boljše kontrole trupa;

inhibicijo patoloških gibalnih vzorcev;

pridobivanje čutno gibalnih izkušenj;

trening vizualno-motorične koordinacije;

trening koordinacije roka-roka;

načrtno in sistematično izvajanje dejavnosti, ki povezujejo elemente glasbe, gibanja

in govora;

razvijanje senzomotoričnih in psihomotoričnih sposobnosti;

ustvarjanje varnega in spodbudnega razpoloženja, ki omogoča čustveno sproščenost

in varnost.« (Kapljuk idr., 2013, str. 18)

Lah (2005) našteva možne nevarnosti pri vadbi, ki so značilne za učence s spino bifido:

osebe s spino bifido težijo k slabi drži, zato je potrebno opozarjati in z učencem delati

na vzdrževanju pravilne telesne drže;

veliko oseb s spino bifido ima alergijo na lateks, zato ne smemo uporabljati

pripomočkov, ki vsebujejo lateks;

učenec s spino bifido ima lahko težave z inkontinenco oz. izločanjem pri vadbi, zato je

potrebno narediti urnik izločanja;

zaradi skolioze ali lordoze naj se z vajami pri športu seznani zdravnik specialist;

neprijetnosti lahko povzroča nepravilna telesna temperatura (posebno v neaktivnih

mišicah), zato je potrebno posvetiti pozornost ogrevanju;

osteoporoza neaktivnih udov pri vadbi predstavlja nevarnosti zloma, saj se bolečina ne

čuti in je edini znak zloma rdečica in oteklina na neaktivnem udu;

za ohranjanje ravnotežja je učencu velikokrat potrebno pomagati z dodatnimi pasovi;

spazem – to stanje je značilno za hiperaktivni raztezni refleks in visok mišični tonus,

ki se pojavlja v neaktivnih mišicah.



21

Pri predmetu šport je pri gibalno oviranih osebah potrebno posebno pozornost usmeriti

nekaterim skupnim značilnostim: težavam z mehaniko telesa, posebej z ravnotežjem,

koordinacijo in orientacijo v prostoru in odvisnosti od ortopedskih pripomočkov pri gibanju.

Mnogi gibalno ovirani učenci se izogibajo situacijam, pri katerih je izpostavljena njihova

zunanjost (Lamovec in Hribar, 2003).

5.3 UČNI NAČRT ZA PREDMET ŠPORT

Učni načrt opredeljuje predmet šport, njegov obseg in strukturo, operativne cilje in vsebine za

posamezna vzgojno-izobraževalna obdobja, standarde znanja in didaktična priporočila.

Predmet šport je usmerjen v zadovoljitev učenčevih potreb po igri, v prilagojen razvoj

gibalnih in funkcionalnih sposobnosti posameznika, v pridobivanje gibalnih spretnosti in

športnih znanj ter v čustveno in razumsko dojemanje športa (Kovač idr., 2011).

Po učnem načrtu za devetletne osnovne šole je predmetu šport namenjenih 834 ur pouka. V

prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je za posamezen razred namenjenih 105 ur pouka

letno, kar pomeni 3 ure na teden, 5 športnih dni v vsakem razredu in 20-urni tečaj plavanja v

drugem ali tretjem razredu (Kovač idr., 2011).

Program predmeta šport je obvezen za vse učence, kar velja tudi za gibalno ovirane. Ti učenci

so po šolski zakonodaji lahko oproščeni sodelovanja pri posameznih oblikah pouka športa.

Zaradi zdravstvenih razlogov in po presoji zdravnika so lahko delno ali popolno opravičeni za

krajše ali daljše časovno obdobje. Vsekakor pa gibalna oviranost ni razlog za oprostitev od

programa športa. Učitelj oz. športni pedagog naj pridobi informacije o zdravstvenem stanju in

možnih omejitvah pri zdravniku (Lamovec in Hribar, 2003).

Program je vsebinsko, organizacijsko in metodično zaokrožen v tri šolska obdobja,

upoštevajoč razvojne značilnosti učencev. V vsakem od teh šola ponuja 3 vrste dejavnosti:

program, obvezen za vse učence (redni pouk, športni dnevi);

programe, ki jih šola mora ponuditi, vključevanje učencev je prostovoljno (dopolnilni

pouk, šola v naravi, športne interesne dejavnosti);



22

dodatne programe, ki jih šola lahko ponudi, vključevanje učencev pa je prostovoljno

(šolska športna tekmovanja, nastopi, tabori, minuta za zdravje itd.) (Kovač idr., 2011).

Učni načrt je zasnovan tako, da v prvem triletju učenci zaradi razvojnih značilnosti športni

program spoznavajo z igro. Pri tem razvijajo gibalne sposobnosti (gibljivost, moč,

koordinacija, hitrost, ravnotežje, preciznost), orientacijo v prostoru, situacijsko mišljenje,

iznajdljivost in hkrati zadovoljujejo potrebo po gibanju. Predvsem pa je pomemben tudi za

socializacijo, saj učencem omogoča sodelovanje in jih navaja na življenje v skupnosti

(Lamovec in Hribar, 2003).

V tem obdobju je pomembno, da v vadbo vključimo dejavnosti, pri katerih učenci pokažejo

ustvarjalnost in gibalno izraznost. Dejavnosti naj imajo široko podlago, na kateri je mogoče

graditi različno športno znanje. Športne dejavnosti lahko marsikdaj povežemo z ritmom in

glasbeno spremljavo, ki zagotavljata večjo sproščenost in gibalno ustvarjalnost učencev. Pri

izbiri športnih dejavnosti smo pozorni na to, da razvijamo koordinacijo, ravnotežje, moč in

gibljivost, hkrati pa ne smemo pozabiti na higienske navade (umivanje, nošenje športne

opreme). Če bodo učenci v gibanju in igri doživljali zadovoljstvo, bodo tudi kasneje v

življenju našli veselje za ukvarjanje s športom (Lamovec in Hribar, 2003).

5.3.1 Splošni in operativni cilji predmeta šport za 1. razred

osnovne šole

V magistrskem delu se bomo osredotočili na predmet šport zgolj v 1. razredu devetletne

osnovne šole.

SPLOŠNI CILJI

V osnovnošolskem programu se s predmetom šport uresničujejo naslednji cilji:

ustrezna gibalna učinkovitost in oblikovanje zdravega življenjskega sloga (skladna

telesna in gibalna razvitost, pravilna telesna drža, zavesten nadzor telesa in zdrav

način življenja, ki zajema kondicijsko pripravljenost, zdravo prehrano, sprostitev,

počitek, športno dejavnost itd.);



23

usvajanje spretnosti in znanj, ki omogočajo sodelovanje v različnih športnih

dejavnostih (seznanjanje z varnim in odgovornim športnim udejstvovanjem,

spodbujanje gibalne ustvarjalnosti);

razumevanje koristnosti športa in navajanje na kakovostno preživljanje prostega časa;

oblikovanje pozitivnih vedenjskih vzorcev (medsebojno sodelovanje, razvoj zdrave

tekmovalnosti in spoštovanje športnega obnašanja) (Kovač idr., 2011).

OPERATIVNI CILJI ZA PRVI RAZRED

Operativni cilji so v vsakem razredu razdeljeni v štiri skupine, ki dajejo poudarek na:

telesni razvoj in razvoj gibalnih in funkcionalnih sposobnosti;

usvajanje gibalnih spretnosti in športnih znanj ter varno sodelovanje v športnih

dejavnostih;

oblikovanje stališč, navad in načinov ravnanja ter prijetno doživljanje športa (Kovač

idr., 2011).

Poglejmo si cilje vsake skupine, ki so zapisani v učnem načrtu predmeta šport za 1. razred

(Kovač idr., 2011):

Ustrezna gibalna učinkovitost (telesni razvoj, razvoj gibalnih in funkcionalnih

sposobnosti)

z zavestnim nadzorom telesa oblikujejo pravilno držo telesa

izboljšujejo gibalne in funkcionalne sposobnosti: skladnost (koordinacija) gibanja

moč, hitrost, gibljivost, natančnost, ravnotežje in splošno vzdržljivost

izvajajo gibanja v različnem ritmu ob glasbeni spremljavi

primerjajo svojo gibalno učinkovitost glede na svoj biološki razvoj

Usvajanje različnih naravnih oblik gibanja, iger in športnih znanj

sproščeno izvajajo naravne oblike gibanja v različnih položajih in gibanjih, ki jih

izvajajo v različnih smereh in ravneh ter okoli različnih telesnih osi

zavestno nadzorujejo telo v različnih položajih in gibanjih, ki jih izvajajo v različnih

smereh in ravneh ter okoli različnih telesnih osi

posnemajo najrazličnejše predmete, živali, pojave in pojme v naravi

izražajo svoje občutke in razpoloženja z gibanjem



24

ravnajo z različnimi pripomočki: skrinja, klopi, letvenik, koze, žoge, kolebnice, kiji,

obroči, ovire, loparji idr.

izvajajo osnovne prvine atletike, gimnastike in iger z različnimi žogami

gibanja z različnimi žogami uporabijo v moštvenih igrah skladno s preprostimi pravili

zaplešejo izbrane otroške in ljudske plese

prilagodijo se na vodo do stopnje drsenja

izvajajo različne gibalne igre na snegu in ledu

Prijetno doživljanje športa in vzgoja z igro

preizkušajo svoje zmogljivosti ob obvladovanju svojega telesa in izražanju z

gibanjem

razvijajo samozavest, odločnost, borbenost, vztrajnost

pridobivajo osnovne higienske navade

oblikujejo pozitivne vedenjske vzorce (strpno in prijateljsko vedenje v skupini,

upoštevanje pravil v igrah in športnega obnašanja, odgovorno ravnanje s športno

opremo, odgovoren odnos do narave in okolja)

Razumevanje pomena gibanja in športa

poznajo pravilno telesno držo

spoznajo primerno športno obutev in oblačilo

poimenujejo položaje telesa, različne gibe in nekatere učne oblike

poznajo različne športne površine, naprave, poimenujejo nekatera orodja in

pripomočke

razumejo preprosta pravila elementarnih in drugih iger

poznajo osnovna načela varnosti v telovadnici, na igrišču, v bazenu, na snegu in

pohodu

5.3.2 Praktične in teoretične vsebine

V nadaljevanju so predstavljene praktične in teoretične vsebine, obravnavane v 1. razredu

osnovne šole in so povzete po učnem načrtu za predmet šport (Kovač idr., 2011):



25

NARAVNE OBLIKE GIBANJA IN IGRE

Praktične vsebine: različne oblike hoje, teki, elementarni meti, skoki, plezanja, lazenja,

valjanja, visenja, nošenja, kotaljenja, potiskanja, padanja, vlečenja in igre z različnimi

vzgojno-izobraževalnimi cilji.

Teoretične vsebine: zakaj se ogrevamo, kaj pomeni biti hiter, močan, gibljiv, natančen,

vzdržljiv; pravila enostavnih iger in spoštovanje športnega obnašanja.

ATLETSKA ABECEDA

Praktične vsebine: hoja in tek v naravi, sproščen in koordiniran tek na krajše razdalje iz

visokega starta, igre hitrega odzivanja, štafetne igre z elementi tekov, skokov, metov;

preskakovanje nizkih ovir z enonožnim odrivom, preskakovanje določene razdalje s sonožnim

odrivom z mesta in s kratkim zaletom, enonožnim odrivom in sonožnim doskokom; naskok

na orodje ali blazine s kratkim zaletom in enonožnim odrivom, osnovni skok v višino; met

žogice ali žvižgača z mesta v cilj in daljino.

Teoretične vsebine: zalet, odriv, doskok, naskok, razdalja.

GIMNASTIČNA ABECEDA

Praktične vsebine: gimnastične vaje z različnimi pripomočki ob glasbeni spremljavi,

premagovanje orodij kot ovir; osnove akrobatike: valjanja, zibanja, poskoki v opori na rokah,

stoja na lopaticah, preval naprej; skoki: preskoki klopi in gredi z oporo rok, naskok v oporo

klečno ali čepno na skrinjo vzdolž (visoko do 80 cm); vese in opore: plezanje po letveniku,

poševni klopi, zviralih, žrdi ipd; vaje ravnotežja na ožji površini, npr. klop: plazenje, plezanje,

hoja v različnih smereh, poskoki v različnih smereh, seskok stegnjeno; ritmika ob glasbeni

spremljavi: preskakovanje kolebnice, poskoki, različne enostavne drže.

Teoretične vsebine: pojmi orientacije v prostoru (naprej, nazaj, gor, dol, vstran, levo, desno),

poimenovanje osnovnih položajev (ročenja, noženja, kloni, stoja, leža, sed, čep, klek, vesa,

opora idr.).

PLESNE IGRE

Praktične vsebine: gibanja posameznih delov telesa in celotnega telesa (nihanja, valovanja,

kroženja, padanja), posnemanje predmetov, živali, rastlin, pravljičnih junakov s pantomimo

(ob glasbeni ali ritmični spremljavi), gibanje ob notranjih (izražanje občutkov, razpoloženj,



26

funkcionalnih lastnosti predmetov idr,) in zunanjih spodbudah (različne zvrsti glasbe, različni

predmeti, drobno orodje); interpretacija različnih enostavnih ritmov s ploskanjem in

preprostim gibanjem; vaje dihanja in sproščanja; otroški plesi: izštevanke, rajalne igre, plesne

igre in preprosti ljudski plesi.

Teoretične vsebine: vloga gibanja in ritma v vsakdanjem življenju; enakomeren in

neenakomeren ritem; glasbeni in ritmični pripomočki za spremljanje gibanja; ljudski plesi in

običaji na Slovenskem.

IGRE Z ŽOGO

Praktične vsebine: poigravanje z baloni in različnimi žogami z roko, nogo, glavo, palico ali

loparjem na mestu in v gibanju; nošenje in kotaljenje različnih žog na različne načine;

vodenje žoge z roko, nogo in palico na mestu, v gibanju naravnost in s spremembami smeri;

zadevanje različnih mirujočih ciljev s kotaljenjem žoge, metanjem z roko in udarjanjem žoge

z nogo ali palico; podajanje in lovljenje lahke žoge z obema rokama na mestu; nadzorovano

odbijanje balona z rokami ali nogo; štafetne igre z žogo, elementarne in male moštvene igre z

žogo.

Teoretične vsebine: izrazi in pojmi, ki se pojavljajo v gibanjih in igrah z žogo in pravila

posameznih iger ter spoštovanje športnega obnašanja.

PLAVALNA ABECEDA (za šole, ki imajo pogoje)

Praktične vsebine: hoja in tekanje v plitvi vodi z različnimi nalogami in igrami. Vaje za

privajanje na odpor vode, potapljanje glave, gledanje pod vodo, izdihovanje v vodo, plovnost

in drsenje; varno skakanje na noge v vodo; povezava elementov privajanja na vodo z

izbranimi elementarnimi igrami v plitvi vodi in ena od tehnik plavanja.

Teoretične vsebine: nevarnosti v vodi, še zlasti pri skokih v vodo; pravila varnosti in reda na

plavališču, zamenjava mokrih kopalk s suhimi in vzdrževanje higiene v vodi ter zunaj nje.

POHODNIŠTVO

Praktične vsebine: vsako leto najmanj dva pohoda, eden od pohodov je zahtevnejši glede

višine vzpetine in dolžine poti.

Teoretične vsebine: osnovno pohodniško znanje (obutev, oblačilo, nahrbtnik, pitje tekočine);

značilnosti okolice, po kateri poteka pohod in naravovarstveno ozaveščanje.



27

UGOTAVLJANJE IN SPREMLJANJE GIBALNIH SPOSOBNOSTI TER TELESNIH

ZNAČILNOSTI

Praktične vsebine: izvedba različnih testnih nalog za ugotavljanje gibalne učinkovitosti.

Teoretične vsebine: kaj merimo (čas, razdaljo, število ponovitev).

ZIMSKE AKTIVNOSTI (za šole, ki imajo pogoje in na zimskem športnem dnevu)

Praktične vsebine: igre na snegu, sankanje, drsanje, smučanje: prilagajanje na smuči in

osnovne oblike drsenja.

Teoretične vsebine: nevarnosti na smučišču, sankališču in drsališču; oprema za zimske

športe.

ŠPORTNA PROGRAMA ZLATI SONČEK

Praktične vsebine: športni program Zlati sonček (rolanje, kolesarjenje, smučanje idr.).

Teoretične vsebine: varnost pri različnih športih.

Na cilje lahko pogledamo tudi s treh različnih vidikov, ki jih opisujeta M. Videmšek in N.

Jovan:

z vidika razvoja gibalnih in funkcionalnih sposobnosti (razvijanje koordinacije oz.

skladnosti gibanja, razvijanje moči, natančnosti, hitrosti, gibljivosti in vzdržljivosti);

z vidika usvajanja različnih znanj (sproščeno izvajanje naravnih oblik gibanja,

različnih elementarnih gibalnih iger, iger z žogo itd.);

z vidika čustveno-socialnih ciljev (upoštevanje pravil, fair play, sodelovanje v

skupini, športno obnašanje, spoznavanje varnostnih ukrepov, spoznavanje vloge

narave in čistega okolja v povezavi z gibanjem v naravi, spoznavanje športnih orodij,

načel osebne higiene, primerne opreme in obutve itd.).

5.4 NAČINI VKLJUČEVANJA GIBALNO OVIRANIH

UČENCEV V ŠPORT

»Uspešno vključevanje oseb s posebnimi potrebami v športno dejavnost pomeni, da so

njihove potrebe in zmožnosti usklajene z zahtevami programa športne vadbe.« (Vute, 2002).



28

Pomembno je, da gibalno oviranega učenca ne izključimo iz dejavnosti, kar velja posebno za

šport.

Kesič Dimic (2010) je prepričana, da je zmotno ravnanje, pri katerem učenec uro športa

preživlja v šolski knjižnici ali čaka v razredu, saj so marsikateri gibalno ovirani posamezniki

zelo spretni na vozičku. Sodelujejo lahko pri teku, zapisujejo rezultate, igrajo vlogo sodnika

itd. Poleg tega prisotnost gibalno oviranega učenca lahko prispeva k novim idejam in k novim

igram (sedeče žoganje, sedeča odbojka, nogomet, tekmovanje v vozičkih ...).

Gibalno ovirani učenci znajo in zmorejo sodelovati pri predmetu šport. Poleg tega se s

športnimi dejavnostmi navajajo na sodelovanje s sošolci, pridobijo vztrajnost in delovne

navade, navade za kvalitetnejše in zdravo življenje. Vse to je bistvenega pomena za gibalno

ovirane učence, ki se bodo, če bodo hoteli biti uspešni, morali v življenju še bolj izkazati kot

vrstniki brez težav (Lamovec, 2000).

Vute (1989) se strinja, da so športno-rekreativne dejavnosti za gibalno oviranega učenca več

kot le sprostitev in razvedrilo. Šport je namreč izrednega pomena za posameznikovo fizično,

psihološko in socialno prilagajanje. Pomembne so še posebej zato, da zmaga v boju, kjer ga

gibalna oviranost večkrat duši in ga pušča le na videz nesposobnega.

Funkcionalne sposobnosti posameznika in vrsta športne dejavnosti določajo način vključitve

oseb z gibalno oviranostjo v športno dejavnost. Na uspeh športnih prizadevanj vplivajo

vztrajnost in zavzetost posameznika ter znanje in domiselnost učitelja športa. Nekateri

projekti prilagojenih športnih dejavnosti pa so vezani tudi na finančna sredstva (npr. smučanje

za gibalno ovirane) (Vute, 2002).

Učenci z različnimi ovirami so pri predmetu šport vključeni brez prilagojenih programov, s

prilagojenim programom, občasno vključeni brez dodatne pomoči, občasno vključeni z

dodatno pomočjo, so pasivno udeleženi ali sploh ne prihajajo k pouku športa (Filipčič in

Jekovec, 2003).

Pred načrtovanjem in izvajanjem športne dejavnosti, v katero je vključen učenec z gibalno

oviranostjo, se moramo seznaniti z nekaterimi posebnostmi. Seznaniti se moramo z vrsto



29

motnje oz. prizadetosti učenca (ali je motnja telesna, zaznavna, duševna ...). Nadalje se

moramo vprašati o morebitnih sekundarnih znakih, na katere moramo biti pozorni (hitro

lomljive kosti, mišični krči, vrtoglavica ...). Vedeti moramo, ali je motnja v razvoju

progresivna ali nenapredujoča, kateri del telesa je prizadet in kako ga je mogoče krepiti. Prav

tako moramo biti pozorni na omejenost določenih vadb, ki bi lahko poslabšale stanje učenca.

Prizadevamo si, da bi posameznik užival v športni dejavnosti in napredoval, hkrati pa mu ne

smemo vzbujati lažnih pričakovanj in iluzij (Vute, 2002).

Leta 1987 je Winnick predstavil model vključevanja ljudi s posebnimi potrebami v športno

dejavnost, ki obsega 9 stopenj:

1. redna športna dejavnost je namenjena učencem brez težav, hkrati pa tudi za učence

s težavami, ki se lahko popolnoma vključijo v redno športno dejavnost;

2. redna športna dejavnost s prilagoditvami je namenjena učencem s težavami, ki z

določenimi prilagoditvami oz. pomočjo lahko dobro delujejo v redni športni

dejavnosti, tako da se vsem udeležencem omogoči doseči zastavljen cilj;

3. vzporedna športna dejavnost je namenjena učencem s težavami, ki izvajajo enako

vrsto dejavnosti kot vrstniki brez težav, le da jo izvajajo na prilagojen način pod

nadzorom. Lahko jo izvajajo tudi v ločenem prostoru;

4. prilagojena športna dejavnost samo za učence s posebnimi potrebami z

občasnim vključevanjem v redno športno dejavnost z vrstniki brez težav je

namenjena učencem s težavami, ki delno izvajajo športne dejavnosti v razredu in

delno ločeno; Vute (1999) za to stopnjo dodaja, da vrstniki brez težav in vrstniki s

težavami izvajajo igro, prilagojeno slednjim;

5. prilagojena športna dejavnost samo za učence s posebnimi potrebami je

namenjena učencem s težavami, ki ne morejo sodelovati pri rednem pouku športa v

osnovni šoli in izvajajo športne dejavnosti ločeno od razreda;

6. delno individualno prilagojena športna dejavnost;

7. popolno individualno prilagojena športna dejavnost;

8. prilagojena športna dejavnost v šolah s prilagojenim programom;

9. prilagojena športna dejavnost v bolnišnici in pri posebnih obravnavah.



30

Winnick (2011) poudarja, da moramo otroke s posebnimi potrebami poučevati skupaj z

vrstniki brez težav in v okolju, ki jih najmanj omejuje. Pospešeno vključevanje otrok s

posebnimi potrebami v šole pa zahteva od učiteljev oz. vodij športnih dejavnosti večjo

prilagodljivost in dodatno znanje.

6 CILJI RAZISKAVE

V okviru raziskave želimo ugotoviti:

C1: katere prilagoditve so potrebne za izbranega učenca pri posameznih vsebinskih sklopih

predmeta šport;

C2: v katero od devetih stopenj po modelu vključevanja ljudi s posebnimi potrebami v

športno dejavnost, Winnicka (2011), lahko uvrstimo učenca s spino bifido in

hidrocefalusom pri vsakem vsebinskem sklopu;

C3: katere cilje bo dosegel izbrani učenec pri predmetu šport pri posamezni vsebini.

7 METODE DELA

7.1 OPIS VZORCA

Za namen našega raziskovanja smo uporabili študijo primera kot vrsto kvalitativne raziskave.

V raziskavo je vključen 7-letni učenec 1. razreda s spino bifido in hidrocefalusom v šolskem

letu 2015/16.

Prirojena okvara živčno-mišičnega sistema je pri učencu povzročila težave pri zadrževanju

urina in blata ter popolno plegijo spodnjih udov z omejeno gibljivostjo. Zaradi prekomernega

nastajanja možganske tekočine ima učenec vstavljeno cevko, ki mu omenjeno tekočino odvaja

v trebušno votlino. Izbrani učenec sodi v kategorijo dolgotrajno bolnih otrok s težjo gibalno

oviranostjo in opravlja program Izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno

strokovno pomočjo. Učenec je eno leto starejši od vrstnikov, ker so mu omogočili odloženo

šolanje in so z njim delali že v vrtcu, kjer so se posvetili vajam orientacije in koncentracije.

V šolo in iz nje se izbrani učenec vozi s triciklom, v šoli pa uporablja ročni invalidski voziček.

Izbrani učenec ves čas uporablja nizke oz. podkolenske ortoze, zaradi katerih velikokrat pride

do vnetja oz. glivičnih obolenj. Poleg nizkih ortoz nosi posebej zanj izdelane ortopedske



31

čevlje. Vsako jutro, še preden se začne pouk, učenec približno 20 minut hodi z opornicami in

visokimi ortozami ob spremstvu spremljevalke in s tem krepi mišice nog. Strokovna komisija

je ocenila, da učenec nima omejitev nalog oz. da lahko opravlja športne aktivnosti v obsegu

svojih zmožnosti. Učenec je samostojen pri slačenju in oblačenju, sam se sezuje, obuje in

umije roke. Opozarjati se ga mora na pravilno držo telesa.

Zaradi varovanja osebnih podatkov imena učenca in šole ne bomo izdali, imenovali ga bomo

učenec.

7.2 NAČIN ZBIRANJA PODATKOV

Podatke smo pridobili z neposredno udeležbo pri pouku športa, kjer je bil vključen izbrani

učenec, ki je opravičen ocenjevanja pri predmetu šport. Pouk športa smo obiskovali od

meseca oktobra 2015 do zaključka šolskega leta 2016 in opravili 60 ur nestrukturiranega

opazovanja. Oblika opazovanja je bila opazovanje brez udeležbe1 v naravnih situacijah. Pri

uvrščanju učenca v stopnjo vključevanja v športno dejavnost smo uporabili model

vključevanja ljudi s posebnimi potrebami v športno dejavnost (Winnick, 2011). Podatki

učenca so podani povsem anonimno, starši pa se s pisno privolitvijo strinjajo z uporabo

podatkov v raziskovalne namene. Veljavnost raziskave smo poskušali zagotoviti z

dolgotrajnim opazovanjem.

7.3 METODE OBDELAVE PODATKOV

V magistrskem delu smo uporabili deskriptivno oz. opisno metodo, raziskovalni pristop pa je

kvalitativna empirična pedagoška raziskava, ki temelji na študiji primera.

Podatke, ki smo jih dobili med opazovanjem, smo natančno zapisovali in jih analizirali s

pomočjo dostopne literature. Zapisovali smo športne dejavnosti, ki jih izvaja celoten razred in

športne dejavnosti, ki jih hkrati opravlja izbrani učenec. Vsako športno dejavnost, ki jo je

opravil izbrani učenec, smo kategorizirali v eno od devetih stopenj Winnickovega modela

vključevanja v športno dejavnost.

Posploševanje podatkov je potekalo po analogiji, to je na podobne primere.

1Opazovanje brez udeležbe je opazovanje, pri katerem raziskovalec nima enakih zadolžitev

kot preostali člani skupine in je njegova zadolžitev zgolj opazovanje (Vogrinc, 2008).



32

8 REZULTATI IN RAZLAGA

8.1 PRILAGODITVE POUKA UČENCA S SPINO BIFIDO IN

HIDROCEFALUSOM

8.1.1 Prostorske prilagoditve

Učenec je vključen v šolo, v kateri so za otroke s posebnimi potrebami zelo poslušni. Za

gibalno ovirane učence so prilagodili glavne vhode in prehode. Vsi vhodi v šolo imajo

klančino za nemoteno mobilnost ljudi, ki so na invalidskem vozičku. Vodstvo šole je posebej

za izbranega učenca zagotovilo dvižno ploščad, s pomočjo katere učenec nemoteno prehaja

med šolskimi prostori. Pred šolo so omogočili parkirno mesto za gibalno ovirane. Za osebno

higieno in sanitarije je izbranemu učencu zagotovljen poseben prostor blizu matične učilnice.

V učilnici ima učenec prilagojen stol in nedrsečo podlago za pisanje. Učenec ima možnost

uporabe računalnika oz. sodobne tehnologije. Ravno tako ima možnost uporabe mize z

naklonom oz. z nastavljivo višino, vendar je ne uporablja.

8.1.2 Organizacija časa

Ker je izbrani učenec vključen v Izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno

strokovno pomočjo, so učencu dodeljene 4 ure dodatne strokovne pomoči in 1 ura svetovalne

storitve na teden. Dodatna strokovna pomoč se izvaja izven oddelka v času pouka. V

individualiziranem programu je zapisano, da se mora učencu zagotoviti več krajših odmorov.

Na voljo ima tudi podaljšan čas za preverjanje in ocenjevanje.

8.1.3 Poučevanje, učenje

Pri poučevanju in učenju je učencu na voljo stalna spremljevalka za izvajanje fizične pomoči

v času obveznega in razširjenega programa šole. Kot smo že omenili, ima učenec dodatno

strokovno pomoč v okviru učnih primanjkljajev, kjer pozornost posvečajo grafomotoriki,

finomotoriki, orientaciji, vajam koncentracije, vajam slušnega in vidnega pomnjenja ter vajam



33

fonološkega zavedanja. Ker želijo prekrvaviti telo, raztezati mišice in doseči naravno

obremenitev sklepov, je učenec v času dodatno strokovne pomoči v stojki.

V individualiziranem načrtu je za učenca opredeljeno, da se mu navodila prilagodi (skrajša,

poenostavi), da se besedila razdeli na posamezne etape oz. korake ter da se poudari bistvene

informacije.

8.1.4 Preverjanje in ocenjevanje

Učencu se preverjanje in ocenjevanje znanja vsebinsko in časovno vnaprej napovesta. Poleg

tega ima podaljšan čas pri preverjanju in ocenjevanju. Pri pouku športa je učenec opravičen

ocenjevanja.

8.1.5 Kadrovski pogoji

Strokovno skupino, ki je načrtovala in izvajala individualiziran program za učenca zasedajo:

razredničarka, izvajalka dodatne strokovne pomoči, socialna delavka, socialna pedagoginja in

spremljevalka.

8.2 PRAKTIČNE IN TEORETIČNE VSEBINE ZA 1. RAZRED

Pri vsakem vsebinskem sklopu smo v magistrskem delu napisali aktivnosti, ki jih lahko izvaja

učenec s spino bifido in hidrocefalusom, ki je težje gibalno oviran. Pri nekaterih vsebinah

učenec lahko izvaja aktivnosti brez prilagoditev ali s prilagoditvami. Nekaterih športnih

aktivnosti učenec ne more izvajati, zato smo poiskali nadomestne aktivnosti.

8.2.1 Naravne oblike gibanja

Hoja

Aktivnosti s prilagoditvijo:

učenec ob pomoči visokih ortoz in opornic vsako jutro hodi po hodniku; v telovadnici in

na igrišču ima nizke ortoze in nima opornic, zato hoja ni mogoča.

Nadomestne aktivnosti:

vožnja z invalidskim vozičkom ali triciklom: naprej, nazaj, obrati levo in desno, med

ovirami;



34

učenec doseže krajšo razdaljo, opirajoč se na vse 4 okončine, kar pomeni, da hojo

nadomesti z lazenjem v opori stojno spredaj ali z lazenjem v opori klečno spredaj;

pri kratkih razdaljah lahko učenec hodi z visokimi ortozami in opornicami v svojem

tempu ob nadzoru spremljevalca.

Teki


vožnja z invalidskim vozičkom ali triciklom naprej, nazaj, med ovirami in z obrati na

krajše in daljše razdalje s stopnjevanjem hitrosti.

Elementarni meti

Aktivnosti brez prilagoditev:

spust žoge/balona/žvižgača iz roke;

podajanje žoge s sošolcem na mestu.


učenec sedi v vozičku in z mesta meče žogo v različnih oblikah metov: soročni met izpred

telesa navzgor (»metanje jajčka«), soročni sunek žoge s prsi (košarkaška podaja), soročni

met iznad glave, enoročni met iznad glave (metanje žogice, met kopja), komolčni met z

boka (rokometni strel na gol), met bočno preko glave, met navzven izpred telesa (izmet

balinca, »frizbi«) in kotaljenje oz. kegljanje žoge/krogle;

učenci si žogo podajajo v sede (vaja za sedečo odbojko ali sedečo košarko);

učenec ima pri metu žoge v steno ali cilj krajšo razdaljo; pri metu na koš je učencu

potrebno znižati in povečati koš (npr. gimnastični obroč) ter zagotoviti manjšo žogo.

Skoki in poskoki


Skoki v daljino in višino ali globino za izbranega učenca niso možni.

S spremljevalcem učenec izvaja vaje za krepitev nožnih in trebušnih mišic (leže na hrbtu,

roke ob telesu in dvigovanje nog);

poskoke nadomestimo s padci (sedi na blazini in izvede padec vstran tako, da se ujame z

rokami);

učenec opazuje ostale učence in pri startni črti opozarja na prestope.



35

Plazenja


učenec plazi v leži trebušno naprej samo z rokami in ne z nogami (možne variante: z žogo

na plečih, potiskanje žoge z glavo, vzvratno);

vaje plazenja izvaja na strmini (blazina/klop navzdol) in med ovirami samo s pomočjo

rok; spremljevalec mu nudi pomoč, če je potrebno;

plazenje skozi ovire in v sklopu poligona; pri višjih ovirah učencu pomaga spremljevalka

(npr. mu dvigne noge);

plazenje s pomočjo vozička (deska na kolesih); vsi učenci se preizkusijo v vožnji z

vozički, priredijo lahko tudi tekmovanje.

Lazenja


v opori sedno zadaj učenec posnema živali (npr. tjulnja), kjer se soročno odriva od tal,

noge prosto vleče za s seboj (krepitev iztegovalk rok).


s pomočjo nizkih ortoz se izbrani učenec lahko postavi v položaj opice (v opori stojno

spredaj), vendar se v tem položaju ne more premikati;

vajo samokolnice učenec izvaja samo s pomočjo spremljevalca, ki je pozoren na čvrsto

držo učenčevega trupa in prijem učenca.

Valjanja in kotaljenja

Aktivnosti brez prilagoditve:

učenec leži na hrbtu s pokrčenimi nogami in se z rokami oprime nog; sam se zaziba nazaj

in naprej;

učenec leži na blazini prosto iztegnjeno ter se kotali najprej v eno, nato v drugo smer

(orientacija v prostoru); kotali se lahko tudi z manjše strmine;

igra Živi valjar: učenci se uležejo hrbtno ali trebušno na blazine en poleg drugega, roke

imajo iztegnjene nad glavo na tleh; gibalno oviran učenec se uleže pravokotno na ležeče;

na učiteljev znak se začnejo učenci, ki ležijo na blazini, valjati; aktivnost se izvaja pod

nadzorom učitelja in spremljevalca.



36

Plezanja


učenec se postavi čelno na letvenik, z rokami seže do čim višje letve, z nogami pa stopi na

najnižjo letev in nekaj časa »stoji« v tej poziciji; noge lahko tudi dvigne, da prosto visijo

(visenje na letvi); plezanje izvaja na nizki višini ob nadzoru spremljevalca.


učenec sedi na tleh in se naslanja na nizko skrinjo; s pomočjo rok se nanjo dvigne.

Dviganja in nošenja


učenec izvaja sklece v opori ležno spredaj (sklece lahko izvaja, ker se z ortozami opre na

tla).


učenec sedi na vozičku; pobere žogo s tal, jo počasi dvigne nad glavo in jo zopet odloži na

tla; učenec aktivnosti lahko izvaja tudi sede, brez vozička; s tal pobere različne

pripomočke (plastenko vode, žoge, kiji ...) in jih dvigne nad glavo do zaklona;

učenec pomaga pri pripravljanju in pospravljanju manjših ter lažjih pripomočkov.


učenec leži na tleh na blazini in trije učenci ga dvignejo s tal (prijem pod zatiljem, boki in

koleni) pod nadzorom učitelja in spremljevalca.

Potiskanja in vlečenja


učenec s sošolcem izvaja mornarsko borbo (''polaganje rok'') v leži trebušno.


učenec se usede na tla poleg svojega invalidskega vozička in ga potiska po telovadnici;

učenec sedi na tleh in z rokami potiska drugega učenca, ki je na vozičku (deska na

kolesih); vlogi se zamenjata;

učenec sedi na tleh in z rokami potiska ovalno ali kvadratno blazino;

gibalno oviran učenec sedi na tleh in k sebi vleče vrv, katero na drugem koncu drži

sošolec, ki sedi na vozičku (deska s kolesi).



37

Padci


padec nazaj iz seda s povalom – in zaščita hrbta ter glave;

padec vstran iz sedečega položaja na blazini, z ujemanjem na roke.

Igra z različnimi vzgojno-izobraževalnimi cilji

Igre so namenjene zadovoljevanju potrebe po gibanju. Naravne oblike gibanja v obliki igre se

lahko izvajajo na začetnem (kot ogrevanje), v glavnem (razvoj gibalnih sposobnosti,

pridobivanje gibalnih informacij in utrjevanje gibalnih spretnosti) ter zaključnem delu

(psihofizična umiritev) vadbene enote (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002).

V uvodnem delu naj igra učence motivira in ogreje. Vsi učenci morajo sodelovati in biti

aktivni, gibanje pa mora povzročiti dvig telesne temperature. Pri teh igrah ne sme biti

izpadanja ali daljših postankov, saj moramo ogreti telo. Uvodne elementarne igre temeljijo na

lovljenju. Gibalno oviran učenec pri vseh igrah sodeluje, vendar ne teče, temveč je v opori

klečno in se poganja z rokami.

Aktivnosti s prilagoditvijo (primeri iger):

igra Bratec, reši me: učitelj določi učenca, ki lovi (lahko tudi več učencev); kogar ujame,

mora razkoračen stati na mestu in klicati: ''Bratec, reši me''; neujeti sošolec ga lahko reši

tako, da se splazi pod njegovimi nogami; pri tej igri gibalno oviran učenec naredi most –

oporo klečno ali oporo stojno, pod katerim ga sošolec lahko reši;

igra Kdo se boji črnega moža?: učitelj določi lovilca, ki postane ''črni mož''; lovilec se

postavi na eno stran telovadnice, ostali učenci pa na drugo stran; črni mož vpraša: »Kdo se

boji črnega moža?«; skupina na nasprotni strani odgovori: »Nihče!«; črni mož nato

vpraša: »Kaj pa če pride?« in skupina odgovori: »Pa zbežimo!«; učenci stečejo na drugo

stran telovadnice, lovilec pa proti njim z namenom, da ujame čim več učencev, ki bodo

nato lovili z njim; gibalno oviran učenec izvaja gibanje v opori klečno;

igra Roparji: učitelj po telovadnici razporedi barvne stožce ter 4 blazine; učence razdeli v

4 skupine in vsaka skupina se usede na svojo blazino, ki predstavlja njihovo skrivališče;

njihova naloga je, da čim hitreje poberejo čim več stožcev (diamantov) na svojo blazino;

vedno lahko vzamejo in prinesejo le en diamant v skrivališče, šele nato gredo po novega;



38

ko so pobrani vsi diamanti, ugotovimo, kdo je zmagovalec; nadgradnja igre je, da učenci

nato ''oropajo'' diamante drugim skupinam (še vedno lahko oropajo le 1 diamant in gredo

nato po naslednjega); ko učitelj zapiska, je igre konec in zmaga skupina z največ stožci;

gibalno oviran učenec izvaja gibanje v opori klečno.

V glavnem delu z igrami poskušamo vplivati na razvoj gibalnih sposobnosti učencev (hitrost,

moč, koordinacija, preciznost, ravnotežje). Igre se v glavnem delu delijo na štafetne igre,

moštvene igre in borilne igre.

Primeri iger:

igra Tek do črte (štafetna igra za razvoj hitrosti): učenci so razdeljeni v skupine in

postavljeni v kolone; prvi učenec teče do črte in nazaj, ko pride do kolone, naslednji

učenec opravi enako gibanje; v razredu se dogovorimo, da je v skupini, v kateri sodeluje

gibalno oviran učenec, manj učencev;

poligon (izvedemo štafetno igro za razvijanje koordinacije): poligon prilagodimo učencu

z gibalno oviranostjo;

igre, podobne sedeči odbojki ali sedeči košarki (moštveni igri, prilagojeni gibalno

oviranemu učencu); zaradi razvojne stopnje pravila igre priredimo: odbojko igrajo v

krogu, kjer učenci poizkušajo preprečiti žogi, da bi padla na tla;

igra Borba za mesto (borilna igra, pri kateri se učenca poskuša izriniti z blazine); pri igri je

potreben nadzor spremljevalca; učenca, ki sodeluje z gibalno oviranim, je potrebno

opozoriti, da velja le uporaba rok.

V zaključnem delu so primerne igre za umirjanje:

igra Natikanje obročev (igra preciznosti, pri kateri učenci mečejo obroče na narobe

obrnjeno kozo);

igra Diamantna žoga (učenci se usedejo tesno skupaj v krog; žogo (npr. za odbojko) si

podajajo z nogami in žoga ne sme pasti na tla, ker je diamantna in se lahko razbije;

gibalno oviran učenec žogo prime in jo poda z rokami.



39

8.2.1.1 Vključevanje učenca v naravne oblike gibanja po modelu Winnicka

Po Winnickovem modelu vključevanja oseb s posebnimi potrebami v športno dejavnost

izbrani učenec pri naravnih oblikah gibanja osvaja prve tri stopnje. Pri metu, lazenju, valjanju

in kotaljenju je učenec vključen v prvo stopnjo, to je redna športna dejavnost.

Pri teku, hoji, skokih in plezanju učenec potrebuje nadomestne oz. vzporedne aktivnosti, zato

ga uvrščamo v 3. stopnjo po Winnickovem modelu, to je vzporedna športna dejavnost.

Pri večini naravnih oblik gibanj učenec potrebuje prilagoditve, a še vedno deluje v redni

športni dejavnosti. Uvrščamo ga v 2. stopnjo Winnickovega modela, to je redna športna

dejavnost s prilagoditvami.

8.2.1.2 Doseženi cilji pri naravnih oblikah gibanja

ŠPORTNA GIBALNA IN TEORETIČNA ZNANJA:

Učenec tekoče in samostojno izvede plazenja v leži na trebuhu, pri čemer se plazi naprej,

vzvratno ali bočno. Izvede tudi otežena gibanja plazenja z uporabo ovir ali dodatnih

obremenitev (s spremembo podlage, z večanjem dolžine plazenja ali s povečanjem hitrosti

gibanja). Zna izvesti osnovne oblike lazenja v opori klečno in v opori sedno. Zna posnemati

gibanje tjulnja in voziti samokolnico. Osnovne naloge padanja in plezanja učenec izvede s

pomočjo učitelja.

Učenec zna razložiti, kaj pomeni biti hiter, močan, natančen, vzdržljiv, gibljiv in zakaj je

potrebno ogrevanje pred športnimi dejavnostmi.

RAZVOJ FUNKCIONALNIH IN GIBALNIH SPOSOBNOSTI:

Učenec zna izvesti preproste naloge za:

razvoj moči (meti, udarci, plazenja, lazenja, dviganja, potiskanja, nošenja);

razvoj koordinacije (gibanje vzvratno, bočno, premagovanje ovir);

razvoj hitrosti (plazenja);

razvoj ravnotežja (lazenje na zmanjšani podporni ploskvi, obrati);

razvoj vzdržljivosti (hoja s pomočjo opornic, vožnja s triciklom).

Naloge učenec izvede samostojno pod nadzorom spremljevalca.



40

ČUSTVENO-SOCIALNA RAVEN:

Učenec sodeluje v skupini, upošteva pravila elementarnih iger in pozna pravila športnega

obnašanja oz. ''fair play''. Učenec pozna in zna našteti športna orodja (klop, gred, letvenik,

lestev, koza, skrinja ter prepozna polivalentne blazine). Pozna načela osebne higiene in pozna

obutev ter opremo, primerno za športne dejavnosti.

8.2.2 Atletska abeceda

Hoja in tek v naravi ter sproščen in koordiniran tek na krajše razdalje iz visokega štarta


vožnja z invalidskim vozičkom ali triciklom s spreminjanjem hitrosti in dolžine vožnje po

progi, kjer ostali učenci tečejo; v kolikor učenci tečejo po poteh, kjer ni možnega prehoda

za tricikel, učenec prevozi razdaljo na igrišču/stadionu; pri vožnji se mu lahko postavi

različne ovire in klančine;

tek na krajše razdalje v telovadnici izbrani učenec nadomesti tako, da se giblje v opori

klečno in se poganja z rokami naprej.

Igre hitrega odzivanja (predlogi iger)


igra Avioni, poplava potres: učenci se prosto gibajo po prostoru, ob učiteljevem klicu

»avion« se učenci nemudoma uležejo na tla; ob klicu »poplava« splezajo na blazino, ob

klicu »potres« se prislonijo k steni.

Aktivnosti s prilagoditvijo (predlogi iger):

igra Dan in noč: učitelj naključno določi učenca, ki vodi igrico in izgovarja besedi #dan,

noč«; ko reče dan, učenci vstanejo in ko reče noč, se usedejo; učenec, ki vodi igro, lahko

ostale učence zavaja s spremembo vrstnega reda; učenec, ki se zmoti, dobi kazensko

točko; zmagovalec je tisti, ki ne dobi kazenske točke; za gibalno oviranega učenca (lahko

tudi za vse ostale) prilagodimo gibanje (npr. ob besedi dan dvigne roke, ob besedi noč jih

spusti proti tlom/se zakotali po blazini …);

igra Rožica: učenci imajo v rokah palico, ki je v stiku s tlemi; postavijo se v krog (oblika

rožice); na znak učitelja spustijo palico, se obrnejo in jo po obratu skušajo ujeti; tistemu,

ki palica pade na tla, dobi minus točko; zmaga tisti, ki zbere najmanj točk; igra se za



41

izbranega učenca prilagodi tako, da učenec sedi na tleh in drži palico nižje; učenec se

zavrti sedno okoli svoje osi za 360 stopinj.

Štafetne igre z elementi skokov, metov (predlogi štafetnih iger)


štafeta s tekom do treh črt: na tleh so označene 3 črte, prva v razdalji 10 m, druga 15 m in

tretja 20 m od štartne črte; učenci so razdeljeni v skupine in stojijo v koloni; na znak

učitelja prvi učenec iz kolone steče do prve črte, se vrne nazaj, steče do druge črte, se vrne

nazaj do štartne črte, teče do tretje črte, se vrne nazaj in preda štafeto naslednjemu;

gibalno oviran učenec pri tem uporablja voziček ali invalidski voziček;

štafeta s ciljanjem na koš: učenci so razdeljeni v več skupin, vsak prvi v vrsti dobi penasto

žogo; na znak stečejo do koša in ga poskušajo zadeti; po (ne)uspelem metu poberejo žogo

in stečejo do svoje skupine ter predajo štafeto; gibalno oviran učenec pri tem uporablja

voziček ali invalidski voziček;

štafeta z zlaganjem predmetov v škatlo: učence razdelimo v več skupin, vsaka skupina se

v koloni postavi v vrsto in vsak v skupini ima v roki svoj predmet (igračo ali kolebnice ali

teniške žogice …); na ustrezno razdaljo postavimo toliko škatel, kolikor je skupin; na

znak stečejo prvi učenci v koloni do svoje škatle, vanjo odložijo predmet, nato stečejo do

skupine, kjer predajo štafeto naslednjemu; gibalno oviran učenec pri tem uporablja

voziček ali invalidski voziček.

Učenec pri štafetnih igrah hojo ali tek nadomesti z invalidskim vozičkom ali z vozičkom

(deska na kolesih). Pri tem prilagaja hitrost (počasneje, hitreje), vozi preko ovir (klančine,

vrvi ...) in izvaja mete glede na svoje sposobnosti.

Preskakovanje nizkih ovir z enonožnim odrivom in preskakovanje določene razdalje s

sonožnim odrivom z mesta in s kratkim zaletom, enonožnim odrivom in sonožnim

doskokom.


spremljevalec en konec vrvi ali kolebnice pričvrsti za najnižjo letev pri letveniku in jo drži

na drugem koncu ter tako določa višino ovire gibalno oviranemu učencu, ki nalogo

opravlja kot vzporedno dejavnost, medtem ko ostali učenci skačejo s kolebnico; izbrani



42

učenec nizko oviro poskuša preskočiti; aktivnost izvaja v opori klečno; roke postavi na

drugo stran kolebnice in se odrine ter s tem preskoči nizko oviro;

skoki čez ''jarek'': na tla postavimo dve blazini v določenem razmiku: gibalno oviranemu

učencu nastavimo ustrezno krajšo razdaljo med blazinama; učenec je v opori klečno na eni

izmed blazin, nato pripravi roke na drugo blazino, se odrine in preskoči kratko razdaljo.

Učenec preskoči nizke (do 5 cm dvignjene od tal) ovire z opiranjem na roke. Drugih skokov

zaradi popolne plegije spodnjih udov ne zmore izvesti.

Naskok na orodje ali blazine s kratkim zaletom in enonožnim odrivom


v opori stojno se učenec z rokami opira na nizko skrinjo; nato se odrine in skoči na

skrinjo; skok iz skrinje opravi tako, da s koleni skoči na blazino, opirajoč se na roke.

Osnovni skok v višino


medtem ko učenci preskočijo elastiko in pristanejo na debeli blazini, izbranemu učencu

spremljevalec pridrži elastiko na blazini, tako da učenec lahko nemoteno spleza na

blazino.

Met žogice ali žvižgača z mesta v cilj in daljino


učenec sedi na invalidskem vozičku in z mesta meče različne žoge, balone, vortex na

različne načine: soročni met izpred telesa navzgor (»metanje jajčka«), soročni sunek žoge

s prsi (košarkaška podaja), soročni met iznad glave, enoročni met iznad glave (metanje

žogice, met kopja), komolčni met z boka (rokometni strel na gol), met bočno preko glave,

met navzven izpred telesa (izmet balinca, »frizbi«) in kotaljenje oz. kegljanje

žoge/krogle;

učenec sedi na invalidskem vozičku in vodi košarkarsko žogo med stožci ter jo nato vrže v

zabojnik ali njemu prilagojen (znižan in povečan) koš;

podajanje odbojkarske žoge ali/in penaste žoge s sošolcem; učenec sedi na invalidskem

vozičku, razdalja med njima je krajša (1 do 2 koraka);



43

učenec sedi na invalidskem vozičku in z mesta meče obročke na stožce; s sošolci tekmuje,

kdo natakne več obročev na stožec; učencu nastavimo krajšo razdaljo meta.

Učenec ima pri metu žoge v steno ali cilj (koš) krajšo razdaljo. Pri metu na koš je učencu

potrebno znižati in povečati koš (npr. gimnastični obroč, zabojnik).

8.2.2.1 Vključevanje učenca v vsebine atletske abecede po modelu

Winnicka

Večino športnih aktivnosti pri atletski abecedi učenec lahko izvaja z ostalimi učenci, ampak

potrebuje prilagoditve. Te aktivnosti so: igre hitre odzivnosti, štafetne igre z elementi skokov

in metov, preskakovanje nizkih ovir in določene razdalje ter met žogice. Po Winnickovem

modelu vključevanja oseb s posebnimi potrebami v športno dejavnost bi učenca torej uvrstili

v 2. stopnjo Winnickovega modela, to je redna športna dejavnost s prilagoditvami. Vzporedno

športno dejavnost učenec izvaja pri skokih v višino, globino in daljino, pri naskokih na orodje

ter pri hoji in teku.

8.2.2.2 Doseženi cilji pri vsebinah atletske abecede


Učenec s pomočjo spremljevalca preskoči nižjo oviro. Namesto skokov in naskokov učenec

samostojno spleza na debelejšo skrinjo in skoči na nižjo skrinjo z opiranjem na roke. Ob

prilagojeni razdalji in pripomočkih (širši, nižji koš) izvede met žoge v cilj. Pri vodenju žoge

na mestu učenec 11x udari žogo, ne da bi jo med tem izgubil. Učenec izvede pravilno

tehnikov metov (enoročni met iznad glave, met navzven izpred telesa, soročni sunek žoge s

prsi, soročni met iznad glave).

Učenec razume, kaj pomeni zalet, odriv, doskok, naskok in razdalja.



razvoj moči (meti, skok na skrinjo in plezanje na blazino, preskakovanje nizkih ovir);

razvoj hitrosti (igre hitre odzivnosti);

razvoj preciznosti (zadevanje v tarčo);

razvoj vzdržljivosti (vožnja s triciklom).



44

Naloge učenec izvede samostojno pod nadzorom spremljevalca.


Učenec sodeluje v skupini in vedno upošteva pravila elementarnih iger in pozna pravila

športnega obnašanja. Učenec pozna in zna našteti športna orodja in pripomočke: švedska

skrinja, kolebnica, polivalentne blazine).

8.2.3 Gimnastična abeceda

Gimnastične vaje z različnimi pripomočki ob glasbeni spremljavi

Izbrani učenec sedi na tleh in skupaj z ostalimi učenci izvaja vaje za gibljivost (vaje za

ramenski obroč), vaje za moč (za roke in ramenski obroč, za hrbtne mišice in trebušne mišice)

in vaje za sprostitev (zamahi z rokami, tresenje rok).


izmenični zamahi v vzorčenje in zaročenje dol skozi predročenje;

odkloni in zasuki levo in desno;

kroženje z dlanmi, kroženje glave in kroženje bokov;

sklece;

leža na trebuhu, roke sklenjene v zatilju in dviganje glave (zadrževanje položaja), ramen

in komolcev ali iztezanje rok v vzročenje in rahlo dviganje glave;

leža na hrbtu, roke sklenjene v zatilju, noge pokrčene in dvigovanje glave ter ramen

(»trebušnjaki«); pri tej vaji sošolec lahko daje oporo za stopala.


predklone učenec izvaja sede; z rokami se poskuša dotakniti nog, nato se dotika leve noge

z desno roko in desne noge z levo nogo;

z uporabo drobnega telovadnega orodja (palice, trakovi, obroči, ...) učenci izvajajo gibanje

z rokami v različnih smereh (gor, dol, v odročenje ipd.); izbrani učenec uporablja manjše

pripomočke, da jih lahko ustrezno drži z eno roko.


namesto počepov, poskokov in preskokov je učenec v ležečem položaju, noge iztegnjeno,

roke ob telesu; noge dviguje k sebi in jih spušča na tla.



45

Premagovanje orodij kot ovir.


učenec premaguje nizke ovire (blazine, klop, mali valj).


učenec samostojno išče rešitve pri premagovanju poligona; pri nižjih in višjih ovirah mu

pri tem lahko pomaga spremljevalec s privzdigovanjem nog preko ovire in z držanjem za

boke (da ne izgubi ravnotežja);

pri preskakovanju ovir učenec preskakuje zelo nizko kolebnico, ki je pritrjena na letev, na

drugem koncu pa jo drži spremljevalec; učenec se postavi v oporo klečno in se z rokami

odrine od tal.


učenec hojo, tek, poskoke nadomesti s plazenjem, lazenjem, kotaljenjem.

Osnove akrobatike: valjanja, zibanja, poskoki v opori na rokah, stoja na lopaticah,

preval naprej


valjanje: učenec se uleže na blazino v iztegnjenem položaju, roke v vzročenju/priročenju

in se ziba levo in desno; s pomočjo ramenskega obroča in rok se s hrbta obrne na trebuh in

se kotali vzdolž zaporedno položenih blazin;

stoja na lopaticah z oporo s komolci pod hrbet ali roke v odročenju na tleh.


preval naprej: učenec se postavi v oporo stojno; s pomočjo spremljevalca oz. učitelja

izvede en preval naprej (ne zmore povezati dveh prevalov, ker pristane v pozi sedno);

poskoki v opori na roki: učenec preskakuje nizko kolebnico, ki je pritrjena na letvenik.

Skoki: preskoki klopi, gredi z oporo rok, naskok v oporo klečno ali čepno na skrinjo

vzdolž (visoko do 80 cm)


naskok skrčno na kozo in švedsko skrinjo nadomesti z naskokom na nizko skrinjo ali na

debelejšo blazino; učenec je v opori stojno (z rokami se dotika nizke skrinje) in skoči na

skrinjo, pri čemer ne uporablja odrivne deske.



46


preskakovanje klopi in gredi nadomesti s plazenjem pod klopjo.

Vese in opore: plezanje po letveniku, poševni klopi, zviralih, žrdi ipd.


učenec se uleže na klop oz. gred in se z rokami potiska naprej po klopi oz. gredi;

učenec po letveniku pleza samo z uporabo rok ob nadzoru in pomoči spremljevalca.


učenec izvaja veso na letveniku z možnostjo opore in nadzora spremljevalca;

učenec izvaja veso in gug na krogih; pri oprijemu krogov in sestopu mu pomaga

spremljevalec.

Vaje ravnotežja na ožji površini: plazenje, plezanje, hoja v različnih smereh, poskoki v

različnih smereh, seskok stegnjeno (na klopi)


učenec se plazi in se z rokami potiska naprej in nazaj po klopi in gredi;

učenec ''hodi'' po klopi v opori klečno; na klop lahko postavimo tudi dva obroča; eden leži

vodoravno na klopi, drugi pa navpično v podstavku (ali ga nekdo drži); v prvega učenec

stopi in ga prestopi, pri drugem pa se skloni in gre skozenj.


učenec se z vozičkom (deska na kolesih) vozi po prostoru in se izogiba oviram (vozi

naprej, nazaj, naredi obrate v levo in desno); ovire, ki jih mora prevoziti,

morajo biti nizke (vrvi, trakovi, obroči) ali imeti naklon, da lahko na oviro zapelje;

učenec se vozi z invalidskim vozičkom po dveh vzporedno postavljenih deskah/blazinah;

ko zapelje z blazine/desk, simulira skok.

Ritmika ob glasbeni spremljavi: preskakovanje kolebnice, poskoki, različne enostavne

drže


telesna drža: učenci so razporejeni po prostoru, na glavi imajo papirnate krožnike; učitelj

jim s ploskanjem daje ritem, ki ga med igro večkrat spremeni; preko hitrosti gibanja



47

učenci lovijo ritem, krožnik pa jim ne sme pasti na tla; izbrani učenec gibanje izvaja v

sedečem položaju na tleh;

učenci z eno roko na kartonskem krožniku nosijo napihnjen balon, druga roka sloni na

hrbtu; ob glasbeni spremljavi se premikajo in pazijo, da jim balon ne pade na tla; pri tej

igri učenci lahko izvajajo različne oblike nošenja (na komolcu, na glavi, na vratu ...); za

nošenje balona lahko uporabijo različne pripomočke (lopar, list papirja, plastičen kozarček

itd.); učenec gibanje izvaja v sedečem položaju na tleh; z eno roko nosi pripomoček, z

drugo si pomaga pri premikanju.


učenec v opori klečno preskakuje nizko vrv ali kolebnico.


namesto skokov učenec vadi menjavo nog; vadi v opori sedno, noge dvigne od tal in jih

zadrži v tem položaju; spremljevalec mu noge počasi premika tako, kot bi vozil kolo ali

strigel z nogami;

učenec je na invalidskem vozičku ali vozičku in se ob glasbeni spremljavi vozi po

telovadnici, spreminja smer vožnje, dela obrate itd., hitrost in ritem vožnje prilagaja

glasbi;

učenca zadolžimo za vrtenje kolebnice ali za opazovalca, ki opozarja sošolce na napake

pri izvajanju skokov, preskokov.

8.2.3.1 Vključevanje učenca v vsebine gimnastične abecede po modelu

Winnicka

Pri gimnastičnih vajah, vesah in oporah ter pri vajah ravnotežja učenca lahko uvrstimo v prvo

stopnjo, redno športno dejavnost. Pri ostalih dejavnostih pa po Winnickovem modelu dosega

2. stopnjo, ki učenca kategorizira v redno športno dejavnost s prilagoditvami. Pri skokih,

naskokih na skrinjo ter preskakovanju je učencu potrebno nadomestiti aktivnost in izvajati

vzporedno športno dejavnost.



48

8.2.3.2 Doseženi cilji pri gimnastični abecedi


Učenec samostojno izvede večino gimnastičnih vanj. Samostojno poišče rešitve za

premagovanje prilagojenega poligona in nižjih ovir. Ob pomoči spremljevalca učenec

preskakuje nižjo kolebnico in naredi preval naprej. Izvede tudi skok na nizko skrinjo brez

odrivne deske. Samostojno in pravilno izvede stojo na lopaticah. Učenec pravilno in ustrezno

izvaja enostavne vaje za telesno držo. Brez težav izvede enostavne oblike valjanja, zibanja ter

kotaljenja. Ob nadzoru učitelja učenec samo z rokami prepleza krajšo razdaljo na letveniku in

izvaja vese.



razvoj ravnotežja (vaje ravnotežja na ožji površini kot je klop in vožnja z vozičkom);

razvoj moči (skok na skrinjo, premagovanje poligona, preskakovanje nizkih ovir, vese in

opore);

razvoj gibljivosti (gimnastične vaje).


Učenec pri športnih aktivnostih sodeluje skupaj z vrstniki in spozna varnostne ukrepe pri

izvajanju športnih dejavnosti v sklopu gimnastične abecede. Učenec pozna pojme orientacije

v prostoru (naprej, nazaj, gor, dol, v stran, levo, desno, spredaj, zadaj …) in športna orodja ter

pripomočke (polivalentne blazine, letvenik, žrd, mornarska lestev, koza, švedska skrinja).

8.2.4 Plesne igre

Gibanja posameznih delov telesa in celotnega telesa (nihanja, valovanja, kroženja,

padanja)


glasbeni telefonček: učenci sedijo v krogu, obrnjeni proti sošolčevemu hrbtu in vsi mižijo;

učiteljica začne igro tako, da učencu, ki sedi pred njo, z rokami na hrbet udari določen



49

ritem, učenec posreduje ritem na hrbet drugega učenca in tako naprej; zadnji učenec udari

ritem na tla.


ples in gibanje v menjajočem ritmu: učiteljica igra na različne instrumente hitreje,

počasneje, glasneje, tiho, predvaja lahko tudi različne skladbe; upoštevajoč glasbeno

(ritmično in melodično) spremljavo, se učenci gibajo in plešejo po prostoru (hitro, počasi,

kratki in dolgi koraki ...); gibalno oviran učenec se namesto hoje in teka plazi in lazi ter

izvaja gibanje sedečem položaju.


učenec ne izvaja skokov, hoje in teka; za ustvarjalno gibanje se lazi, plazi in izvaja obrate

v sedečem položaju.

Posnemanje predmetov, živali, rastlin, pravljičnih junakov s pantomimo (ob glasbeni ali

ritmični spremljavi)


igra Pantomima: učenci sedijo v krogu in na sredino kroga povabimo enega izmed

učencev, ki se gibalno izrazi; ostali ponavljajo za njim in skušajo ugotoviti, kaj prikazuje;

gibalno oviran učenec gibanje izrazi v sedečem položaju.

posnemanje živali: učiteljica učencem predstavi različna glasbila in vsakemu glasbilu je

predpisana določena žival (npr. tjulnji – paličke, miška – ropotulja, medved – boben ...);

ko učiteljica začne igrati na določen instrument, učenci prepoznajo žival in posnemajo

gibanje živali v ustreznem (menjajočem) ritmu; gibalno oviran učenec prilagodi gibanje

svojim zmožnostim in ustvarja svoje gibanje (v sedečem položaju);

igra Zrcalo: učenci so razdeljeni v pare; eden v paru izvaja različne gibe, drugi jih

posnema, nato si zamenjata vlogi; dejavnost najprej izvajajo brez glasbe, nato se doda

glasbo, kateri morajo učenci ritmično slediti; učenec, ki izvaja aktivnost skupaj z gibalno

oviranim učencem, prilagaja gibe slednjemu v sedečem položaju;

ples v krogu: učenci ob glasbi hodijo v krogu in vsak učenec pokaže gibanje, ki ga ostali

posnemajo (npr. dvignejo roke, se vrtijo na mestu, poskočijo, ploskajo po ritmu); gibalno

oviran učenec gibanja izvaja na invalidskem vozičku, s katerim izvaja obrate, se vozi levo,

desno, naprej, nazaj; poskoke nadomesti tako, da se z rokami oprime ročaja vozička in se

vzdigne, da za kratek čas telo ni v stiku s podlago.



50

Gibanje ob notranjih (izražanje občutkov, razpoloženj, funkcionalnih lastnosti

predmetov idr.) in zunanjih spodbudah (različne zvrsti glasbe, različni predmeti,

drobno orodje)


učenci odbijajo različne žoge (teniške, košarkarske, mehke ...) in balone v ritmu, ki ga

določa učiteljica s ploskanjem ali igranjem na instrument; gibalno oviran učenec izvaja

gibanje na vozičku;

vsak učenec dobi svoj instrument, s katerim korakajo po prostoru po tempu, ki si ga

določijo sami z igranjem na instrument (ropotulje, palčke, boben ...); gibalno oviran

učenec izvaja vajo na invalidskem vozičku, zato dobi metronom, s katerim si sam nastavi

ustrezen tempo oz. ritem, po katerem se giba.

Interpretacija različnih enostavnih ritmov s ploskanjem in preprostim gibanjem


učiteljica izvaja določene ritmične vzorce (ploskanje z rokami, udarjanje z nogami v tla,

tleskanje s prsti, udarjanje po kolenih ...), ki jih učenci ponovijo za njo; na koncu skupaj

zapojejo pesem »Ko si srečen« ali »Abraham 'ma sedem sinov« in vsak otrok pokaže

svoje gibanje, ki ga vsi ponovijo; če gibalno oviran učenec katerega izmed gibov ne more

izvesti, ga nadomesti s poljubnim gibom.

Vaje dihanja in sproščanja. Otroški plesi: izštevanke, rajalne igre, plesne igre in

preprosti ljudski plesi


vaje dihanja in sproščanja: učenci se uležejo na tla na hrbet in poslušajo svoje dihanje in

bitje srca ter po navodilih učitelja sproščajo dele telesa.


ples Rdeče češnje rada jem: učenci naredijo krog; v koloni hodijo v eno smer, izbrani

učenec pa po zunanji strani kroga v nasprotno smer, pri tem pojejo pesem: »Rdeče češnje

rada jem, črne pa še rajši. V šolo tudi rada grem, vsako leto rajši. Zato nam prostor dajte,

za naše mlade dame, da bo sijalo sončece na naše mlado srčece«; izbrani učenec nato

zapoje: »Ti si lepa, ti si lepa, ti si pa najlepša« in pri tem kaže na sošolca/sošolko in se

ustavi: ta se mu pridruži pri hoji na zunanji strani kroga; pesem se ponavlja toliko časa, da



51

v notranjem krogu ostane le en sam učenec, ki mu potem vsi zapojejo: »Ti boš pa doma

ostala, ti boš pa doma ostala, ti boš pa doma ostala, suhe žemlje ribala.«; on/ona jim

odgovori: »Nič ne bo doma ostala, nič ne bom doma ostala, nič ne bom doma ostala,

sama bom na rajžo šla«; gibalno oviran učenec se v koloni vozi z vozičkom;

ples Ob bistrem potočku je mlin: učenci stojijo v parih in se držijo za roke; v prvih dveh

vrsticah pesmi se pari premaknejo 3 korake v levo, nato 3 korake v desno; na tretjo in

četrto vrstico se učenca primeta v komolcih in se zavrtita naokrog; pri drugi kitici lahko

vključimo še poklek enega izmed učencev, drugi ga prime za dvignjeno roko in se zavrti

okoli njega; gibalno oviran učenec se s soplesalcem ne drži za roke, temveč se z

invalidskim vozičkom vozi levo oz. desno in obkroži soplesalca ali naredi obrat;

drugi plesi: Zibenšrit, Rašpla, ... pri teh plesih učenci plešejo v parih, gibalno oviran

učenec pleše na invalidskem vozičku; ko ostali učenci korakajo v levo oz. desno, se on

vozi z vozičkom; obrat izvede tako, da se obrne z vozičkom za 360 stopinj.

8.2.4.1 Vključevanje učenca v vsebine plesnih iger po modelu Winnicka

Pri vseh praktičnih vsebinah učenca uvrščamo v redno športno dejavnost s prilagoditvami.

Učenec lahko sodeluje pri vseh športnih dejavnostih, vendar je nekatere gibalne naloge

potrebno prilagoditi. Pri plesih učenec vedno pleše na invalidskem vozičku.

8.2.4.2 Doseženi cilji pri plesnih igrah


Učenec se ustrezno giblje v enostavnem in sestavljenem ritmu v različnih smereh in na

mestu. Učenec pozna osnovne korake preprostih družabnih in ljudskih plesov in odpleše

enostavno koreografijo na vozičku. Samostojno se gibalno izraža in ustvarja na različne teme.

S ploskanjem in gibanjem telesa ponovi preprost ritem.



razvoj koordinacije (gibanje z enostavnimi gibalnimi nalogami in plesnimi igrami v

različnem ritmu ob glasbeni spremljavi);

razvoj gibljivosti (različne gibalne naloge);



52

razvoj funkcionalnih sposobnosti (dalj časa trajajoče igre in gibalne naloge).

Poleg gibalnih in funkcionalnih sposobnosti učenec pri plesnih igrah razvija orientacijo v

prostoru in pravilno telesno držo ter obvladuje telo v različnih položajih.


Učenec pleše v paru s sošolcem in v skupini z vsemi sošolci ter pri tem upošteva prijateljski,

strpni in sodelovalni odnos. Ob ustvarjalnih gibalnih nalogah in obvladovanju svojega telesa

učenec izraža občutke zadovoljstva. Vztraja pri učenju enostavnih in sestavljenih plesnih

gibov oz. koreografije in pozna pojme orientacije v prostoru (naprej, nazaj, gor, dol, v stran,

levo, desno, spredaj, zadaj, obrat …).

8.2.5 Igre z žogo

Poigravanje z baloni in različnimi žogami z roko, nogo, glavo, palico ali loparjem na

mestu in v gibanju ter nošenje in kotaljenje različnih žog na različne načine


kotaljenje različno velikih in različno težkih žog v paru;

kotaljenje žoge pod nogami in za hrbtom v sedu;

učenci sedijo v krogu z razkoračenimi nogami ali ležijo na trebuhu in gledajo proti sredini

kroga; naloga učencev je, da kar se da hitro žogo zakotalijo ali odbijejo stran od sebe.


nošenje različnih žog na različne načine (z eno roko, z obema rokama, na hrbtu ...) in

premagovanje ovir in izvajanje naravnih oblik gibanja (plazenje, lazenje, hoja, tek ...); za

gibalno oviranega učenca prilagodimo ovire in naravne oblike gibanja, dejavnosti izvaja z

manjšo žogo, ki jo lažje prime; žoge, ki mu uidejo, pobere spremljevalec;

učenci stojijo v krogu in si med seboj podajajo balon, ki ne sme pasti na tla; v

nadaljevanju lahko učitelj prilagodi igro tako, da učenci poskušajo odbijati balon samo z

roko, nogo, kolenom, glavo, ramo ali določenim pripomočkom (lopar, palica, papir ...);

igra se lahko izvaja tudi tako, da v krogu vsi sedijo; gibalno oviran učenec pri tej

dejavnosti sedi, zanj se določena aktivnost (npr. odboj z nogo) spremeni v odboj oz.

podajo z roko;

učenci sedijo v krogu, učiteljica raztegne padalo, ki ga učenci držijo vsak na svojem

koncu; na padalo učiteljica vrže enega ali več balonov/žog, ki jih morajo učenci z



53

vijuganjem in premikanjem padala spraviti v gibanje; gibalno oviran učenec aktivnost

izvaja na invalidskem vozičku;

nošenje ene žoge na različne načine (z loparjem, palico, papirjem);

kotaljenje žoge po podlagi okoli razkoračenih nog v osmici učenec izvaja tako, da sedi na

tleh s pokrčenimi nogami in z manjšo žogo naredi osmico okoli nog;

po prostoru učiteljica razporedi stožce/plastenke/kije; učenci kotalijo žogo med temi

ovirami najprej z bolj spretno roko in nato z manj spretno roko; izbrani učenec to

aktivnost izvaja tako, da se lazi po tleh ali pa je na invalidskem vozičku in žogo kotali s

hokejsko palico.

Nadomestne aktivnosti

poigravanje z baloni/žogo z nogo učenec nadomesti s poigravanjem z roko.

Vodenje žoge z roko, nogo in palico na mestu, v gibanju naravnost in s spremembami

smeri


gibalno oviran učenec sedi na invalidskem vozičku in z roko udarja po žogi (na mestu); ko

to obvlada, vodi košarkarsko žogo med vožnjo z vozičkom, katerega vozi spremljevalec;

dejavnost nadgradimo z vodenjem žoge med postavljenimi stožci; če učencu žoga uide,

mu jo prinese spremljevalec;

izbrani učenec sedi na tleh in odbija različne žoge; poigrava se z udarjanjem žoge, žogo

odbija z eno roko, z obema rokama naenkrat, z izmenjavanjem rok.

Zadevanje različnih mirujočih ciljev s kotaljenjem žoge, metanjem z roko in udarjanjem

žoge z nogo ali palico


kotaljenje žoge in zadevanje v postavljene kije/plastenke; gibalno oviran učenec vajo

izvaja v sedu na tleh.


učenec sedi na invalidskem vozičku in meče žogo v različne tarče: v obroč na tleh, obroč,

ki ga drži učitelj, v škatlo, v košarkarski koš; učencu z gibalno oviranostjo se prilagodi

oddaljenost (krajša razdalja do cilja), poveča cilj in zniža višina mirujočega cilja;



54

vsak učenec ima žogico za namizni tenis in z njo poskuša zadeti v jogurtov lonček;

gibalno oviranemu učencu se mora prilagoditi razdalja in povečati cilj (manjša škatla,

posoda ...);

pikado: na ustrezno višino na steni pritrdimo tarčo (lahko je narisana); vsak učenec dobi

eno puščico ali eno teniško žogico; višina in oddaljenost od tarče sta za gibalno oviranega

učenca (ki sedi na vozičku) prilagojena;

balinanje: vsak otrok dobi dva ali tri balinčke, ki jih poskušajo vreči čim bližje cilju, ki

smo jim ga določili (npr. malemu balinčku/stožcu ...); razdaljo postopoma povečujemo; za

izbranega učenca posebej prilagodimo razdaljo (krajša razdalja od ostalih učencev);

mini golf: po prostoru narišemo kroge ali postavimo obroče različnih velikosti; učenci s

palico kotalijo različno velike žoge iz enega kroga v drugega; gibalno oviranemu učencu

priskrbimo dovolj veliko palico (palico za hokej); z invalidskim vozičkom ga vozi

spremljevalka;

učenci s palico za golf/hokej kotalijo žogo okrog ovir; gibalno ovirani sedi na invalidskem

vozičku, ki ga vozi spremljevalec;

badminton: učenci si v dvojicah podajajo žogo za badminton z loparji; izbrani učenec sedi

na invalidskem vozičku, razdalja med njim in sošolcem je krajša;

mini tenis: učenci si žogo za tenis najprej podajajo preko mreže ali napeljane vrvice, nato

se razdelijo v pare; eden v paru žogo odbija z loparjem, drugi jo lovi in podaja z rokami;

pri naslednji aktivnosti imata oba učenca lopar, s katerim si preko mreže podajata žogo;

učenec s paraplegijo izvaja aktivnosti na invalidskem vozičku in je postavljen ob mreži;

spremljevalka ali drugi učenec mu pomagata pobirati neulovljene žoge.

Nadomestne aktivnosti

zadevanje mirujočih ciljev z nogo učenec nadomesti z zadevanjem s hokejsko palico ali z

zadevanjem z roko.

Podajanje in lovljenje lahke žoge z obema rokama na mestu


učenci si v dvojicah podajajo balon ali žogo; gibalno oviran učenec sedi na tleh ali na

invalidskem vozičku, razdalja je pri tem paru krajša;

učenci stojijo v krogu (gibalno oviran učenec sedi na invalidskem vozičku), med seboj si

iz roke v roko podajajo žogo; čez nekaj časa učiteljica doda še eno žogo; ko se žogi



55

znajdeta pri istem otroku, je igre konec; igro lahko nadgradimo tako, da si žoge med seboj

podajajo naključno, tako da morajo biti pozorni na več žog hkrati; aktivnost prilagodimo

za gibalnega učenca tako, da se vsi učenci usedejo na tla;

podajanje žoge v dvojici na različne načine (z eno roko ali z obema od spodaj, iznad

glave, v višini rame, soročni sunek žoge izpred prsi, iznad čela, enoročni met iznad glave

...), oddaljenost med učencema postopoma povečujemo;

učenci so razdeljeni v pare, vsak posameznik v roki drži lonček ali posodico, v katero

skuša ujeti žogico, ki mu jo vrže soigralec; gibalno oviran učenec naj pri tej dejavnosti

sodeluje s spremljevalko zaradi natančnejšega meta.

Nadzorovano odbijanje balona z rokami ali nogo


učenec iz sedečega položaja na tleh ali na invalidskem vozičku vrže balon/žogo nad glavo,

ga odbije z roko od zgoraj in ga ulovi; nato poskuša narediti več odbojev zapovrstjo;

učenec vrže žogo/balon v steno in počaka, da se odbije od stene in tal, nato jo ujame; ko to

obvlada, jo lahko takoj odbije z roko od spodaj ali zgoraj;

učenec odbija žogico za mali tenis z loparjem v steno (sedi na invalidskem vozičku).

Štafetne, elementarne in male moštvene igre z žogo


prilagojena sedeča odbojka: učenci so razdeljeni v dve skupini, na sredini igralne površine

je mreža/elastika; učenci v največ treh podajah podajo žogo čez mrežo na nasprotnikovo

polje; v trenutku, ko žogo ujamejo, se ne smejo več gibati, temveč jo morajo takoj podati

ali vreči čez mrežo; če ekipi pade žoga na tla, točko dobi nasprotna ekipa, ki tudi začne z

naslednjo točko;

goalball oz. igra z zvenečo žogo: igro igrata dve ekipi, vsako ekipo sestavljajo trije igralci,

ki imajo prevezo čez oči; njihov cilj je zakotaliti zvenečo žogo v gol nasprotnika; igralci

nasprotnega moštva s poslušanjem zvena kotaleče se žoge, skušajo ugotoviti njeno smer in

jo ustaviti pred črto gola.



56


igra Med dvema ognjema: učenec z gibalno oviranostjo ima več življenj, žoga mora biti

mehka; pri tej igri se učenec lazi; nasprotno ekipo opozorimo, naj mu dajo daljši čas pri

umikanju, njegova ekipa pa mora biti previdna, da učenca ne pohodijo;

podajanje žoge v igri Pepček je za gibalno oviranega učenca prilagojeno: učenci si žogo

kotalijo namesto podajajo; učitelj nariše krog z večjim premerom, trije učenci so »pepčki«

in se postavijo na sredino kroga; ostali se postavijo ob krožnici; učenci si začnejo prek

kroga kotaliti žogo, »pepčki« pa se jo trudijo ujeti; ko enemu izmed njih uspe žogo ujeti

ali se je dotakniti, se zamenja s tistim sošolcem, ki je vrgel žogo nazadnje;

štafeta s ciljanjem na koš (opisana pri atletski abecedi); gibalno oviran učenec pri tem

uporablja invalidski voziček;

igra prek jarka: učitelj s kredo označi jarek na sredini igrišča (lahko uporabi tudi 2 vrvi ali

blazine) učenci so razdeljeni v dve skupini, vsaka na svoji strani jarka; med seboj si

podajajo žogo, ki mora čim dlje časa ostati v zraku in ne sme pasti v jarek; žoga mora biti

mehka, lahka in primerno velika, lahko uporabimo tudi balon; učenec je pri tej aktivnosti

na invalidskem vozičku ali v sedu na tleh.


igre, povezane z udarjanjem in podajanjem žoge z nogo, učenec nadomesti z drugimi

aktivnostmi (podajanje žoge z roko s spremljevalcem).

8.2.5.1 Vključevanje učenca v igre z žogo po modelu Winnicka

Učenec se pri igrah z žogo brez težav vključuje v redno športno dejavnost, a so potrebne

minimalne prilagoditve, s pomočjo katerih lahko dosega zastavljene cilje. Uvršamo ga v 2.

stopnjo po Winnickovem modelu. Pri dejavnostih, ki se izvajajo z nogami, učenec potrebuje

nadomestno aktivnost, ki se izvaja vzporedno. V teh primerih se učenec vključuje v 3. stopnjo

po Winnickovem modelu, to je vzporedna športna dejavnost.



57

8.2.5.2 Doseženi cilji pri igrah z žogo


Učenec nadzorovano odbija lahke žoge. Na mestu 11-krat zapored uspe odbiti žogo. S

spremljevalko si samostojno podaja in lovi žogo v razdalji 2 korakov. Različne žoge zna vreči

na različne načine (soročni met iznad čela, izpred prsi, komolčni met). Samostojno meče žogo

v tarčo s prilagojeno višino. Vodenje žoge izvaja samostojno na mestu. Pri vodenju v gibanju

izvaja dejavnost s pomočjo spremljevalke. Učenec se ne vključuje v moštvene igre.



razvoj moči (meti, nošenja različnih žog);

razvoj koordinacije (gibanje vzvratno, bočno, premagovanje ovir, vodenje žoge mimo

stožcev, pravočasnost in pravilna izvedba gibov);

razvoj hitrosti (meti);

razvoj preciznosti (zadevanje cilja).


Učenec je pri igrah z žogo uspešen, kar mu daje občutek samozavestnosti. Pri aktivnostih je

vztrajen in velikokrat izrazi svojo uspešnost pri dejavnostih. V moštvenih igrah z žogo ne

sodeluje, pozna pa pravila posameznih iger. Sodeluje pri igrah z žogo v dvojicah, pri katerih

pokaže spoštovanje športnega obnašanja in sodelovanje.

8.2.6 Plavalna abeceda

Pri plavanju oseb s spino bifido mora biti učitelj pozoren na občutljivost paraliziranih delov,

ker ni občutka bolečine. Učenca mora zavarovati z vodotesnimi kopalnimi hlačami zaradi

nezmožnosti kontrole izločanja. Ravno tako se mora zaščititi mesto poškodbe pred

morebitnimi udarci.


Učenec izvaja vse vaje z učiteljem plavanja po Hallwickovi metodi, upoštevajoč načelo

desetih stopenj (Vute, 1999):



58

1. Duševna prilagoditev/vaje dihanja (izdihovanje v in pod vodo):

pihanje v piščalko in pihanje v piščalko pod vodo;

izpihovanje vode z dlani;

s pihanjem napraviti luknjo v vodo, preobračati ''klobuček'', pihanje žogice za namizni

tenis na gladini vode, pihanje v svečo;

motorni čolni: učitelj hodi v vodi in vleče učenca po vodni gladini, ta leži iztegnjen v

prsnem položaju in s spuščanjem mehurčkov ponazarja delovanje motornega čolna;

potapljanje glave (štetje prstov pod vodo, gledanje svetlikajočih predmetov pod vodo);

ploskanje z rokami, povezano z ritmičnim vdihovanjem in izdihovanjem.

2. Samostojnost:

hoja v različne smeri, posnemanje korakov velikana, kengurujevi poskoki, posnemanje

živali (učitelj stoji za učencem in ga podpira za roke ali ga drži za boke in se skupaj

gibljeta po bazenu);

vesoljska ladja: učenec leži na blazini, ki lebdi na vodi in poskuša obkrožiti učitelja.

3. Navpično vrtenje:

iz ležečega položaja na hrbtu v položaj stola (npr. v igri Noč in dan);

vzpostavitev varnega in stabilnega položaja v vodi: glava naprej, roki naprej, nogi

pokrčeni;

igra: sonce – leži na hrbtu, veter – piha v vodo, dež – brca z nogama;

preval naprej s pomočjo učitelja plavanja.

4. Vzdolžno vrtenje:

vrtenje v pokončnem položaju v krogu z držanjem učitelja za roke;

vrtenje okrog vzdolžne osi v položaju leže z obračanjem glave, prekrižanjem rok in

nog;

samostojno vrtenje proti učitelju plavanja (z uporabo črva/obroča).

5. Povezava različnih vrst vrtenja:

odriv v drsenje na trebuhu, obrat na hrbet in zaključek gibanja v sedeči položaj;

drsenje z obratom skozi obroč;



59

drsenje na hrbtu, obrat in prijem za rob bazena;

igra Semafor: ko učitelj reče »zelena«, učenec drsi skozi obroč in naredi obrat; ko

učitelj reče »rumena«, učenec naredi obrat iz ležečega položaja na trebuhu v rdeči

položaj na hrbtu; ob rdeči barvi učenec naredi preval naprej.

6. Vzgon:

hoja po vseh štirih v plitvi vodi;

pobiranje predmetov z dna bazena iz plitke in globoke vode;

sedenje na dnu bazena.

7. Plavanje na mestu:

položaj mrtvaka in ugotavljanje sposobnosti lebdenja na vodi, pri tem učenec

spreminja položaj rok in nog in ugotavlja vplive na ohranjanje položaja mrtvaka

ter ohranjanje telesa v navpičnem položaju;

igra Okameneli: učenec se giba v plitki vodi, na učiteljev znak se ustavi in okameni

(naredi položaj mrtvaka).

8. Drsenje z vrtinčenjem vode:

poskus potopitve žoge;

spraviti ''klobuček'' v gibanje samo z ustvarjanjem vodnih tokov;

učenec leži na hrbtu, učitelj z vrtinčenjem vode pod plavalčevim hrbtom premika

učenca po bazenu, v nadaljevanju se učenec upira valovom;

odriv od roba bazena in drsenje skozi obroč in razburkano morje z glavo v vodi.

9. Elementarne oblike gibanja v vodi:

plavalec se v hrbten položaju v vodi premika z gibi v zapestju, z zamahi rok ob telesu,

z nogami;

premikanje v obliki osmice;

izmenična uporaba naštetih načinov gibanja.

10. Osnovni plavalni slog:

učenec doda večje zamahe rok pri hrbtnem plavanju;

povezava dela rok in nog;



60

hrbtno plavanje s spremembami smeri gibanja;

tehnika hrbtnega plavanja in priprava na plavanje v preostalih položajih.

8.2.6.1 Vključevanje učenca v vsebine plavalne abecede po modelu

Winnicka

Učenec je celoten 10-urni tečaj plavanja izvajal individualno s svojim učiteljem plavanja.

Plavalni učitelj ga je poučeval po Hallwickovi metodi, ki zajema program desetih točk.

Učenec je izvajal isto vrsto dejavnosti kot vrstniki brez težav, a jo je izvajal na prilagojen

način in v ločenem prostoru s svojim učiteljem. Po Winnickovem modelu vključevanja ljudi s

posebnimi potrebami v športno dejavnost ga uvrščamo v popolno individualno prilagojeno

športno dejavnost (7. stopnja).

8.2.6.2 Doseženi cilji pri plavalni abecedi


Po Hallwickovem vrednotenju je učenec napredoval iz rdeče v rumeno plavalno značko.

Samostojno vstopi v vodo s postavitvijo v stabilen položaj. Samostojno in brez težav potopi

glavo v vodo in izdihuje pod vodo. Učenec ob pomoči učitelja drsi 5 sekund. Ob nadzoru

učitelja izvede položaj mrtvaka. V globoki vodi 1 minuto ohranja navpični položaj telesa z

gibanjem rok. Ob minimalni pomoči učitelja demonstrira vzdolžno vrtenje. Predmet pobere iz

globine 1 metra. Učenec pozna in razume pravila nevarnosti v vodi, načela varnosti in red na

plavališču.



razvoj koordinacije (usklajeno gibanje rok, nog ...);

razvoj moči (eksplozivna moč za premagovanje upora vode);

razvoj ravnotežja (ohranjanje stabilnega položaja v vodi);

razvoj vzdržljivosti (dolgotrajno opravljanje gibalnih aktivnosti).



61


Učenec pozna načela osebne higiene. Razume, zakaj je potrebno preoblačenje mokrih kopalk

in vzdrževanje higiene v vodi in zunaj nje. Z učiteljem plavanja je delal samostojno, zato je

moral razviti zaupanje vanj za skupno in sodelovalno delo. V 10 urah plavalnega tečaja je

učenec že dosegel večjo samostojnost v bazenu in premagal strah pred vodo. S tem se mu je

povečala samozavest in zaupanje vase, kar je izražal z zadovoljstvom in z željo po

dokazovanju svoje uspešnosti.

8.2.7 Pohodništvo

Vsako leto najmanj dva pohoda. Eden od pohodov je zahtevnejši glede višine vzpetine in

dolžine poti.

Učenec je vključen pri športnih pohodih, a mora biti pohod dobro izbran in načrtovan.

Učitelji morajo organizirati in zagotoviti take pogoje, da je izlet mogoč tudi za otroka s spino

bifido. V tem primeru se izbere izlet, kjer je asfaltirana ali makadamska pot oz. pot prevozna s

triciklom in obstaja možnost dostopa z avtomobilom. Učenec hojo zamenja z vožnjo s

triciklom ali invalidskim vozičkom.


pohod okoli Brda pri Kranju: učenci hodijo peš, gibalno oviran učenec jih spremlja s

triciklom;

pohod na hrib, kjer je možen dostop z avtom, del poti pa prevozen s triciklom (primer

poti: učenca pripeljejo do gostilne pri Boštjanu pri Škofji Loki, kamor ostali učenci

pridejo peš iz Lavtarskega vrha; nato skupaj hodijo še do lovske koče; gibalno oviran

učenec se pelje s triciklom).

8.2.7.1 Vključevanje učenca v pohodništvo po modelu Winnicka

Šola mora izbrati in prilagoditi pohode učencu z gibalno oviranostjo. Šola in vrstniki se

morajo prilagoditi slednjemu, zato ga pri tej vrsti športne dejavnosti uvrščamo v 4. stopnjo

vključevanja v športno dejavnost po Winnickovem modelu. Uvršamo ga torej v prilagojeno

športno dejavnost samo za učence s posebnimi potrebami z občasnim vključevanjem v redno

športno dejavnost z vrstniki brez težav.



62

8.2.7.2 Doseženi cilji pri pohodništvu


Učenec se je sposoben voziti na triciklu dlje časa (2 do 3 ure) z vmesnimi postanki. Pozna in

našteje pohodniško opremo (gorniški čevlji, oblačilo, nahrbtnik). Pozna bonton obnašanja v

naravi (ne smemo smetiti s smetmi, trgati rož, metati kamenja, vpiti in plašiti gozdnih živali).



razvoj vzdržljivosti (dalj časa trajajoča športna dejavnost);

razvoj repetitivne moči (dolgotrajno mišično naprezanje pri kolesarjenju);

razvijanje koordinacije (vožnja s triciklom).


Pohodništvo ima pozitiven vpliv na čustveno-socialni ravni. Omogoča druženje z vrstniki in

posledično krepi medosebne odnose in razvija prijateljstva. Učenec je izražal zadovoljstvo ob

druženju s prijatelji in zmagovalnost ob dosegu skupnega cilja z vrstniki. Namen izletov je

razvedrilo, zabava in usmerjanje učencev k opazovanju naravnih lepot in spoznavanju narave.

Pohodništvo pri učencih bogati ljubezen in odnos do narave in vrstnikov.

8.2.8 Ugotavljanje in spremljanje gibalnih sposobnosti ter

telesnih značilnosti

Izvedba različnih testnih nalog za ugotavljanje gibalne učinkovitosti


meritev telesne višine, telesne teže in kožne gube nadlahti;

dotikanje plošče z roko (ugotavljanje hitrosti izmeničnih gibov, koordinacije in moči

ramenskega obroča);

dviganje trupa (ugotavljanje moči oz. mišične vzdržljivosti trupa): učenec pokrči noge,

roke ima prekrižane na prsih, eden izmed merilcev ga trdno drži za gležnje; v eni minuti

se poskuša čim večkrat dvigniti iz ležečega v sedeč položaj.



63


premagovanje ovir nazaj (ugotavljanje koordinacije celega telesa): učenec dela enako kot

vrstniki; pri srečanju z oviro (npr. nizka skrinja) se obrne, jo prepleza in zopet obrne ter

lazi ritensko nazaj;

predklon na klopci (ugotavljanje gibljivosti v kolčnem sklepu): učenec z gibalno

oviranostjo izvaja predklon na nižji skrinji iz klečeče opore;

vesa v zgibi (za ugotavljanje mišične vzdržljivosti ramenskega obroča in rok): učitelj

učencu pomaga pri dvigu telesa na drog; med izvajanjem ga rahlo drži za boke in mu

pomaga pri spustu; v kolikor učenec ne zmore narediti vese v zgibi, se obrnjen proti

letveniku drži za letev, ki jo lahko doseže, spremljevalec pa mu noge nastavi na prvo

letev.


skok v daljino z mesta učenec nadomesti z drugo vajo, npr. z metom težjih žog

(ugotavljanje eksplozivne moči);

tek na 60 metrov (ugotavljanje »šprinterske« hitrosti) in tek na 600 m (ugotavljanje

splošne vzdržljivosti) učenec nadomesti z vožnjo s triciklom.

8.2.8.1 Vključevanje učenca v vsebine ugotavljanja in spremljanja gibalnih

sposobnosti in telesnih značilnosti po modelu Winnicka

Pri ugotavljanju telesnih značilnostih in pri dvigovanju trupa ter dotikanju plošče z roko se

učenec popolnoma vključuje v redno športno dejavnost, zato je pri teh dejavnostih vključen v

1. stopnjo Winnickovega modela. Skok v daljino z mesta in tek sta za učenca s paralizo

neizvedljiva, zato je učenec pri teh aktivnostih vključen v vzporedno športno dejavnost (3.

stopnja), ki jo izvaja ločeno od vrstnikov brez težav. Pri ostalih športnih dejavnostih, ki

ugotavljajo učenčeve gibalne sposobnosti, učenca uvrščamo v redno športno dejavnost s

prilagoditvami (2. stopnja).

8.2.8.2 Doseženi cilji pri ugotavljanju in spremljanju gibalnih sposobnosti


Učenec pri predklonu na nizki skrinji doseže rezultat 51 cm. Pri premagovanju ovir nazaj

porabi 20,3 sekunde, kar je počasneje od ostalih vrstnikov. V 20 sekundah učenec opravi 25



64

dotikov plošče z roko, v 60 sekundah pa opravi 17 dvigov trupa. Učenec pri izražanju

uporablja in razume osnovne merske enote (čas, razdalja, število ponovitev).



razvoj moči (vesa v zgibi, vzravnava v sed iz ležanja na hrbtu in dotikanje s ploščo);

razvoj gibljivosti (predklon na klopci oz. nizki skrinji);

razvoj koordinacije (premagovanje poligona nazaj);

razvoj hitrosti (dotikanje s ploščo in vožnja s triciklom na 60 metrov);

razvoj vzdržljivosti (vožnja s triciklom na 600 metrov).


Učenec pri gibalnih sposobnostih dosega dosežke individualno, a se tudi primerja z vrstniki.

Pogosto izpostavi svoje dobre dosežke (kot npr. predklon, moč v rokah). Sošolce spodbuja pri

izvajanju aktivnosti in k čim boljšemu rezultatu in tudi oni spodbujajo njega.

8.2.9 Zimske dejavnosti

Igre na snegu


izdelovanje igluja, sneženih kipov itd.;

risanje po snegu: učenci lahko sami rišejo po snegu s palico ali pa naredijo skupinsko

sliko, ki jo okrasijo z raznimi dodatki, ki jih najdejo v naravi (storži, iglice, vejice ...);

metanje kep: učenci oblikujejo kepe in jih mečejo v mirujoč cilj (npr. drevo, plastenko) ali

gibljiv cilj (učitelj vrže žogo, ki jo morajo učenci zadeti); v nadaljevanju se učence razdeli

v dve ali več skupin in se organizira tekmovanje v metanju kep v cilj;

izdelovanje »angelčkov« v snegu: učenci izvedejo padec v sneg in z rokami zanihajo

najprej vzročeno in nato priročeno, nato si ogledujejo svoje odtise.



65

Smučanje, sankanje, drsanje


Učenec se ne sme sankati zaradi nevarnosti poškodbe hrbtenice ali morebitnega neposrednega

udarca na mesto poškodbe, lahko pa izvaja naslednje aktivnosti:

vlečenje sank: na poteptanem snegu učenci vlečejo sanke po ravnini in prevažajo

predmete; gibalno oviran učenec lahko sedi na sankah in ga drugi učenci pod nadzorom

spremljevalca zelo previdno prevažajo;

učenec se udeleži zimskega pohoda, pri katerem je možen prevoz s triciklom;

monoski: v kolikor ima šola možnost, naj učenca seznani s prilagojenimi smučmi

(monoski): »osnovni model monoskija je iz aluminijastega in jeklenega okvirja, ''školjke'',

ki je iz plastične mase, blažilnega mehanizma, ene same smučke – monoskija, in palic s

stabilizatorjema, ki sta kot majhni smučki pripeta na spodnjem delu palic.« (Vute, 1999,

str. 129); učenec naj se pod nadzorom smučarskega učitelja preizkusi v smučanju z

monoskijem; Vute (1999) navaja vaje osnovnega programa: sedanje v prilagojeno

smučko, vzdrževanje ravnotežja z monoskijem, obvladovanje padcev in pobiranje, gibanje

po ravnem terenu s pomočjo učitelja smučanja, smuk naravnost, osnovni zavoj, nastavek

robnika monoskija, osnovno, hitro vijuganje in uporaba sedežnice.

8.2.9.1 Vključevanje učenca v zimske dejavnosti po modelu Winnicka

Učenec se pri igrah na snegu lahko popolnoma vključi v redno športno dejavnost oz. igro,

zato ga pri teh aktivnostih uvrščamo v 1. stopnjo Winnickovega modela. V kolikor bi šola

učencu omogočila svojega učitelja smučanja in smučanje z monoskijem, bi ga uvrstili v 7.

stopnjo Winnickovega modela, to je popolna individualna prilagojena športna dejavnost.

Namesto drsanja in sankanja so učencu omogočene nadomestne oz. vzporedne aktivnosti (npr.

kolesarjenje), ki jih lahko izvaja skupaj z drugimi vrstniki brez težav. Pri teh aktivnostih ga

uvrščamo v 3. stopnjo Winnickovega modela, tj. vzporedna športna dejavnost.

8.2.9.2 Doseženi cilji pri zimskih dejavnostih


Učenec je pridobil občutek ohranjanja ravnotežja v različnih situacijah na snegu, občutek za

drsenje na snegu (ko ga učenec vleče na saneh) in občutek za prilagajanje položaja telesa in



66

telesne drže glede na teren. Pri metanju kep učenec samostojno izvede enoročni met v

mirujoče in gibljive cilje. Učenec pozna pravila varnosti na sankališču.


Učenec pozna in zna izvesti preproste naloge za:

razvoj moči (metanje kep);

razvoj preciznosti (zadevanje tarče);

razvoj ravnotežja (vlečenje na saneh);

razvoj in ohranjanje gibljivost (izdelovanje igluja, lazenja, plazenja, gimnastične vaje pred

aktivnostjo);

razvoj vzdržljivosti (kolesarjenje).


Učenec pozna pravila raznih elementarnih iger na snegu (npr. zadevanje v cilj), pri čemer

pokaže spoštljivo športno obnašanje in kulturni odnos do vseh udeležencev skupine. Učenec

samostojno in brez težav prekolesari dolžno organiziranega pohoda in se pri tem druži z

vrstniki. Igre na snegu in pohod v učencu vzbujajo veselje, ustvarjalnost, hkrati pa mu

omogočajo sodelovanje z drugimi vrstniki in pridobivanje socialnih veščin.

8.2.10 Športni program Zlati sonček

Športni program Zlati sonček sestavljajo štirje programi – A, B, C in D. V prvem razredu

osnovne šole učenci opravljajo program B. Za štiri opravljene naloge v B programu učenec

dobi malo zlato medaljo. Aktivnosti, ki jih morajo učenci narediti, da dobijo medaljo, so: trije

izleti, plavanje, spretnost z žogo in dve ravnotežni nalogi (rolanje, kolesarjenje, smučanje,

drsanje).


plavanje: učencu se prizna naloga, če mu uspe drseti v vodi v položaju, v katerem je

samostojen ali če je opazen napredek pri plavanju;

spretnostna naloga z žogo: prva naloga vsebuje vodenje žoge naravnost in mimo ovir ter

met na koš z razdalje 3 metrov; pri drugi nalogi mora učenec z eno roko nad ramo podati



67

žogo v steno in odbito žogo ujeti z obema rokama; to aktivnost mora opraviti vsaj petkrat

zaporedoma; učencu z gibalno oviranostjo zmanjšamo razdaljo na 2 m in prilagodimo koš

na ustrezno višino;

ravnotežna naloga: učenci izberejo 2 ravnotežni nalogi med naslednjimi aktivnostmi:

rolanje – kotalkanje, kolesarjenje, smučanje, drsanje; učenec s paraplegijo od vseh

naštetih dejavnostih lahko izvaja le kolesarjenje s triciklom; v kolikor bi učencu šola

ponudila možnost, bi lahko opravljal tudi smučanje z monoskijem;

3 izlete učenec opravi skozi celo leto (jeseni, pozimi, pomladi), vanje pa vključimo še

starše otrok; pot naj bo za učenca prevozna s triciklom in primerno dolga (do dve uri

kolesarjenja z vmesnimi postanki).

8.2.10.1 Vključevanje učenca v vsebine programa Zlati sonček po

modelu Winnicka

Učenca pri spretnostnih nalogah z žogo, izletih in kolesarjenju uvrščamo v 2. stopnjo

Winickovega modela, tj. redna športna dejavnost s prilagoditvami. Pri plavanju je učenec

izvajal podobne aktivnosti kot ostali učenci, vendar s svojim plavalnim učiteljem po

Halliwickovi metodi, zato ga uvrščamo v 7 stopnjo, tj. popolna individualna prilagojena

športna dejavnost.

8.2.10.2 Doseženi cilji pri programu Zlati sonček


Učenec ob pomoči učitelja drsi 5 sekund. Ob nadzoru učitelja izvede položaj mrtvaka. Žogo

zna voditi naravnost in mimo ovir s pomočjo spremljevalke, ki ga vozi z vozičkom. Met na

koš izvede z znižanim in povečanim košem ter iz manjše razdalje. Učenec izvede met v steno

in nato ulov žoge 7x zapored. Izlete in ravnotežni nalogi nadomesti z vožnjo s triciklom. Pri

vožnji s triciklom učenec zna voziti naprej, nazaj, levo, desno, narediti obrat za 360 stopinj in

premagovati ovire. Pri vožnji uporablja ščitnike in čelado ter pozna pomen varne zaščitne

opreme in varnega ukvarjanja s športom.



razvoj koordinacije (plavanje, kolesarjenje s triciklom);



68

razvoj ravnotežja (kolesarjenje);

razvoj moči (met žoge);

razvoj preciznosti (zadevanje na koš);

razvoj vzdržljivosti (dolgotrajnejše gibalne aktivnosti).


Zlati sonček vsebuje naloge, pri katerih učenci tekmujejo sami s seboj v izvajanju športnih

dejavnostih. Napredek (npr. pri plavanju in spretnostih z žogo) učenca motivira za vztrajanje

in k še boljši izvedbi gibalne naloge. Učenec ima pozitivni odnos do športa in gibalnih nalog.

Vedno se potrudi nalogo opraviti čim bolj pravilno in natančno. Pri opazovanju ostalih

učencev jih spodbuja in ima do njih pozitiven ter empatični odnos.



69

9 SKLEP

V magistrskem delu smo želeli izvedeti, kako se izbrani učenec vključuje v športne

dejavnosti pri posameznih vsebinskih sklopih glede na Winnickov model vključevanja ljudi s

posebnimi potrebami v športne dejavnosti. Zanimalo nas je, katere prilagoditve so potrebne za

gibalno oviranega učenca s spino bifido in hidrocefalusom pri pouku športa. Nadalje smo

želeli ugotoviti, katere cilje na področju znanja, gibalnih sposobnostih in socialno-čustvene

ravni je izbrani učenec dosegel pri predmetu šport.

Raziskavo smo izvedli kot študijo primera, v katero smo vključili učenca 1. razreda osnovne

šole s spino bifido in hidrocefalusom, ki smo ga z neposredno udeležbo spremljali pri pouku

športa 60 ur.

Po Winnickovem modelu vključevanja ljudi s posebnimi potrebami v športne dejavnosti

učenca v večini primerov, tj. v šestih sklopih pouka športa, uvrščamo v redno športno

dejavnost s prilagoditvami (2. stopnja). Ti sklopi so naravne oblike gibanja, atletska

abeceda, gimnastična abeceda, plesne igre, igre z žogo in ugotavljanje, spremljanje ter

vrednotenje gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti ter Zlati sonček.

Učenec se popolnoma vključuje v redno športno dejavnost (1. stopnja) pri igrah na snegu.

Sankanje, drsanje in smučanje pa so zimske dejavnosti, ki jih izbrani učenec ne izvaja, zato

mu moramo poiskati nadomestne dejavnosti. Pri tem učenca uvrščamo v vzporedno športno

dejavnost (3. stopnja).

Pri pohodništvu se izbor in organizacija izleta prilagodita gibalno oviranemu učencu, zato

smo ga uvrstili v 4. stopnjo, ki se glasi: prilagojena športna dejavnost samo za učence s

posebnimi potrebami z občasnim vključevanjem v redno športno dejavnost z vrstniki.

Pri plavanju učenca uvrščamo v popolno individualno prilagojeno športno dejavnost (7.

stopnja), saj jo učenec izvaja individualno s svojim učiteljem plavanja, ločeno od ostalih

skupin.

Winnickov model smo pri posameznih sklopih podrobneje določili. Najpogostejše smo

izbranega učenca uvrstili v prve tri stopnje. Poglejmo si glavne ugotovitve.



70

Izbrani učenec se vključuje v redno športno dejavnost pri plazenju, lazenju, valjanju,

kotaljenju in enostavnih metih. Sem uvrščamo nekatere gimnastične vaje, vese in opore ter

vaje iz ravnotežja. Brez posebnih prilagoditev se izbrani učenec udeležuje tudi iger na snegu.

Najpogosteje se učenec vključuje v redno športno dejavnost s prilagoditvami. Športne

aktivnosti s potrebno prilagoditvijo najdemo skoraj pri vseh sklopih. Prilagoditve učenec

potrebuje pri elementarnih metih, plezanju, dviganju, nošenju, potiskanju, vlečenju, padcih in

igrah z različnimi vzgojno-izobraževalnimi cilji. Nadalje učenec potrebuje prilagoditve pri

štafetnih igrah, preskakovanju ovir in metu žogice ali žvižgača, premagovanju orodij kot ovir,

osnovah akrobatike (preval) ter pri plesnih dejavnostih in nekaterih oblikah iger z žogo, ki se

izvajajo z rokami.

Pod vzporedno športno dejavnost smo uvrstili nadomestne športne dejavnosti, ki jih izbrani

učenec izvaja na svoj prilagojen način. V nekaterih primerih jih izvaja ločeno od vrstnikov.

Med tovrstne dejavnosti spadajo tek, hoja, skoki v višino, daljino, globino, naskoki na orodje

in skrinjo, preskakovanje in kompleksnejše naloge plezanja. Pri igrah z žogo, ki se izvajajo z

nogami, drsanju, sankanju in smučanju učenec zaradi popolne plegije spodnjih udov ravno

tako potrebuje nadomestno vzporedno športno dejavnost. Pri vzdržljivostnih športnih

dejavnostih, kot sta hoja in tek izbrani učenec največkrat nadomestni z vožnjo s triciklom.

Prilagojena športna dejavnost samo za učence s posebnimi potrebami z občasnim

vključevanjem v redno športno dejavnost z vrstniki je potrebna pri pohodniških izletih.

Tako šola kot vrstniki gibalno oviranega učenca se morajo z izbiro izleta in organizaciji

prilagoditi slednjemu.

V popolno individualno prilagojeno športno dejavnost pa učenca uvrščamo pri plavanju.

V kolikor bi šola učencu omogočila smučanje z monoskijem, bi tovrstna dejavnost ravno tako

potrebovala individualnega učitelja smučanja in učenje popolnoma ločeno od vrstnikov brez

težav.



71

V praktičnem delu magistrskega dela smo pri vsakem vsebinskem sklopu športa poskušali

določiti športne dejavnosti, ki jih učenec izvaja brez prilagoditev, s prilagoditvami ali z

nadomestnimi aktivnostmi. Poglejmo si glavne prilagoditve posameznih področij.

Naravne oblike gibanja, pri katerih je osnova za izvajanje hoja ali tek, nadomestimo z

vožnjo na vozičku (deska na kolesih), invalidskem vozičku ali triciklu. Prav tako moramo

učencu zamenjati aktivnosti pri skokih in poskokih v višino, daljino in globino. Lazenja,

plazenja, valjanja, kotaljenja, osnovno podajanje žoge in nekatere igre hitrega odzivanja (npr.

avioni-poplava-potres) učenec izvaja enakovredno in brez prilagoditev z ostalimi vrstniki brez

težav. Plezanje učenec izvaja na nizki višini ob nadzoru odrasle osebe. Padce učenec izvaja iz

seda na blazini. Pri dviganjih, nošenjih, potiskanjih in vlečenjih učenec potrebuje več časa za

izvedbo dejavnosti in uporablja invalidski voziček ter voziček na kolesih. Udeležba v

elementarnih igrah pa za gibalno oviranega učenca zahteva prilagoditev gibanja in

prilagoditev pravil.

Pri atletski abecedi učenec potrebuje veliko prilagoditev, kajti pri večini dejavnosti je

potrebna moč nog. Kot smo že omenili, učenec vzdržljivostne naloge (hojo, tek) izvaja s

triciklom. Štafetne igre izvaja s pomočjo vozička ali invalidskega vozička, prav tako pa je pri

igrah potrebna prilagoditev pravil (npr. manj učencev skupini, kjer je izbrani učenec). Učenec

lahko preskoči le zelo nizke ovire (do 10 cm dvignjene od tal) z oporo in odrivom na rokah.

Pri metu žoge ali žvižgača z mesta v daljino in cilj se učencu skrajša razdaljo meta, poveča in

zniža koš in zagotovi manjša žoga.

Pri gimnastični abecedi učenec večino gimnastičnih vaj izvaja brez prilagoditev, razen tistih,

ki zahtevajo raztezanje in moč mišic nog. Predklone izvaja sede, počepe in skoke pa

nadomesti z nadomestno aktivnostjo (v ležečem položaju dviguje in spušča noge). Pri uporabi

pripomočkov učenec potrebuje manjše in lažje pripomočke, da jih lahko ustrezno drži v roki.

Pri premagovanju ovir učenec brez prilagoditev premaguje nizke ovire (klop, blazina), pri

višjih ovirah pa mu pomaga spremljevalec. Preval naprej izvede ob pomoči spremljevalca.

Naskok na kozo ali švedsko skrinjo z odrivno desko učenec nadomesti z naskokom na nizko

skrinjo brez odrivne deske z odrivom na rokah. Razne preskoke in skoke učenec nadomesti z

naravnimi oblikami gibanja (plezanja, lazenja ...). Pri vesah in oporah učenec potrebuje

nadzor spremljevalca, ki mu pomaga ob sestopu. Učenec ima pri teh aktivnostih tudi možnost



72

opore. Vaje ravnotežja učenec izvaja v opori klečno in potrebuje dlje časa kot vrstniki. Pri

ritmiki izvaja aktivnosti v počasnejšem tempu, lahko uporablja voziček in nima težav pri

vajah telesne drže.

Učenec sodeluje pri plesnih igrah na invalidskem vozičku, s katerim izvaja obrate in se

poskuša nadzorovano gibati po ritmu. Zaradi kompleksnejšega premikanja z vozičkom ne

smemo uporabljati hitrega ritma, saj potrebuje dlje časa za obrat in spremembo smeri kot

ostali vrstniki. Pri enostavnih gibanjih telesa (nihanja, valovanja, kroženja, padanja) učenec

izvaja gibanja sede na tleh in brez večjih prilagoditev. Pri posnemanju živali, predmetov itd.

učenec izvaja gibanja po svojih zmožnostih. V kolikor gibanja zahtevajo gibanje nog, si sam

izmisli svoje gibanje.

Igre z žogo učenec izvaja v počasnejšem tempu na vozičku ali sede na tleh z lažjo žogo ali

balonom. Razdalja meta žoge je zanj krajša. Vodenje žoge na mestu izvaja na invalidskem

vozičku brez večjih težav. Pri gibajočem vodenju žoge pa ga na invalidskem vozičku vozi

spremljevalka. V kolikor mu žoga uide, jo pobere kateri izmed učencev ali spremljevalka. Pri

igrah z žogo, ki zahtevajo uporabo nog, le-to učenec nadomesti s spretnostjo rok. Kot smo že

omenili, se mora učencu pri metu v cilj zmanjšati razdalja, povečati cilj in zmanjšati višina

cilja. Učenec potrebuje tudi prilagojene pripomočke (manjše žoge, večja palica). Pri štafetnih,

elementarnih in moštvenih igrah se prilagodijo pravila igre (npr. ima več življenj) in gibanje

izbranega učenca. Ostali učenci morajo biti pozorni nanj in mu omogočiti več časa pri

umikanju ter paziti, da ga ne poškodujejo. Pomembno se nam zdi, da se celotni razred

preizkusi tudi v igrah, prilagojenih gibalno oviranemu učencu (npr. prilagojena sedeča

odbojka in goal ball).

Pri plavalni abecedi učenec izvaja aktivnosti individualno s svojim učiteljem plavanja po

Hallwickovi metodi.

Izletništvo in pohodništvo je potrebno organizacijsko prilagoditi učencu, saj namesto hoje

kolesari s triciklom. Pri tem je potrebno izbrati pot, ki je dostopna z avtomobilom in

triciklom.



73

Nekaj prilagoditev je potrebnih pri ugotavljanju gibalnih sposobnosti. Pri premagovanju

ovir nazaj učencu nastavimo nižje ovire. Pri premagovanju le-teh se lahko tudi obrne naprej.

Pri vesi v zgibi potrebuje pomoč odrasle osebe pri prijemu in sestopu. Skok v daljino in tek

učenec nadomesti z nadomestnimi nalogami (kolesarjenje, met žoge v daljino).

Pri zimskih dejavnostih bo učenec brez posebnih prilagoditev izvajal igre na snegu. Zaradi

popolne plegije spodnjih udov in nevarnosti poškodbe hrbtenice se učenec ne more sankati,

drsati ali smučati. Dejavnosti se lahko nadomesti z udeležbo zimskega pohoda. V kolikor ima

šola možnost, pa bi se učenec lahko preizkusil v smučanju z monoskijem, kjer bi individualno

izvajal aktivnosti s svojim učiteljem smučanja.

Tudi pri programu Zlati sonček učenec lahko sodeluje s prilagoditvami, ki so podobne, kot

smo jih omenili pri posameznih področjih.

Cilje, ki jih je učenec s spino bifido in hidrocefalusom dosegel pri posameznem vsebinskem

sklopu pri predmetu šport, smo razčlenili na znanje, gibalne sposobnosti in čustveno-socialno

raven.

Učenec je s sodelovanjem pri športni vzgoji zagotovo napredoval pri športno gibalnem in

teoretičnem znanju. Pri naravnih oblikah gibanja učenec zna samostojno izvesti enostavne

oblike gibanj, ki ne vsebujejo spretnosti nog. Otežena in kompleksnejša gibanja izvede s

pomočjo spremljevalca. Pri atletski abecedi in igrah z žogo učenec izvaja pravilno tehniko

različnih metov žoge in spretnostne aktivnosti z žogo (vodenje, zadevanje cilja). Pri plesnih

igrah učenec izvaja ustvarjalne gibe in zna na invalidskem vozičku v paru zaplesati na

naučeno koreografijo. Pri plavanju je učenec napredoval iz rdeče v rumeno plavalno značko

(vrednotenje po Hallwicku), s čimer je postal bolj samostojen v vodi. Pri pohodništvu se je

učenec sposoben voziti s triciklom dlje časa (2–3 ure).

Učenec je vsekakor napredoval na področju gibalnih in funkcionalnih sposobnosti. To so

moč, hitrost, koordinacija, ravnotežje, preciznost, gibljivost in vzdržljivost. Pri posameznem

sklopu so opredeljene športne dejavnosti, s katerimi jih je razvijal.

Na čustveno-socialni ravni je učenec največ pridobil z druženjem z vrstniki in z uspešno

opravljenimi vajami. Občutek zmagoslavja, da je vaja uspešno opravljena, v nekaterih



74

primerih celo bolje kot pri vrstnikih, ga motivira za nadaljnje delo in vzbuja pozitiven odnos

do športa. Pri elementarnih, štafetnih ter moštvenih igrah učenec sodeluje v skupini, pozna

pravila iger in upošteva pravila športnega obnašanja. Učenec pozna varnostne ukrepe pri

športnih dejavnostih (npr. uporaba čelade pri kolesarjenju) in načela osebne higiene (umivanje

rok po športu, menjava kopalk ...). Pri druženju z vrstniki učenec spodbuja sošolce pri

izvajanju aktivnosti, s čimer krepi medosebna prijateljstva. Pri izletih v naravo učenec poskrbi

za čistočo okolja. Športne dejavnosti pri učencu vzpodbudijo občutke zadovoljstva, veselja,

zaupanje v lastno telo in bogatijo medosebne odnose in prijateljstva.

Ugotovili smo, da je s skrbno izbiro športnih dejavnostih učenca s spino bifido in

hidrocefalusom mogoče vključiti v pouk športa v skupino z ostalimi učenci brez težav.

Športni pedagog mora preučiti naravo učenčevega stanja in pri načrtovanju dejavnostih

izhajati iz učenca in njegovih zmožnosti. Pomembno je zavedanje, da šport pozitivno vpliva

na učenčev telesni, socialni in psihični razvoj ter mu omogoča kvalitetnejše življenje.

Z raziskavo smo nadgradili teoretično in praktično znanje na področju vključevanja učencev z

gibalno oviranostjo v šolo, zlasti v predmet šport. Izsledki raziskave bodo za izbranega učenca

v bodoče omogočili bolj poglobljen zapis individualiziranega programa. Čeprav raziskava

temelji na študiji primera, so predlagane prilagoditve in športne dejavnosti lahko smernice

športnim pedagogom in učiteljem, ki pri predmetu šport poučujejo gibalno ovirane.

Pri raziskovanju smo imeli nekaj težav pri ocenjevanju učenčevega napredka na področju

gibalnih in funkcionalnih sposobnostih. Težje smo ocenili tudi dosežke na socialno-čustveni

ravni.

Med raziskavo se nam je porodilo kar nekaj vprašanj in dilem. Npr. kaj je razlog, da gibalno

oviran učenec pri predmetu šport ni ocenjen, glede na to, da za vključitev v športne dejavnosti

z vrstniki potrebuje le nekaj prilagoditev. Zanimivo bi bilo raziskati, koliko gibalno oviranih

učencev se v Sloveniji vključuje v pouk športa in koliko jih je pri tem ocenjenih. Raziskali bi

lahko tudi priljubljenost predmeta šport pri gibalno oviranih učencih in v kolikšni meri se ti s

športom ukvarjajo v svojem prostem času.



75

10 LITERATURA

Andlovic, S., Babnik, T., Logar, S., Filipčič, T., Groleger Sršen, K., Korošec, B. (2011).

Gibalno ovirani otroci. V N. Vovk Ornik (ur.), Delo z otroki s posebnimi potrebami, učnimi

težavami in posebej nadarjenimi učenci (str. 7/1 – 7/8).

Barf, H., Verhoef, M., Jennekens-Schinkel, A., Post, M., Gooskens, R., Prevo, A. (2003).

Cognitive status of young adults with spina bifida. Developmental Medicine & Child.

Neurology, null(12), 813–820. Pridobljeno s http://doi.org/10.1017/S0012162203001518.

Bloemen, M., Verschuren, O. , Van Mechelen, C., Borst, H. E., De Leeuw, A., Van der Hoef,

M., F de Groot, J. (2015). Personal and environmental factors to consider when aiming to

improve participation in physical activity in children with Spina Bifida: a qualitative study.

Pridobljeno s http://bmcneurol.biomedcentral.com/articles/10.1186/s12883-015-0265-9.

Centers for Disease Control and Prevention. (2011). Spina bifida: Facts. Pridobljeno s

http://www.cdc.gov/ncbddd/spinabifida/facts.html.

Filipčič (2002). Izobraževanje kadrov na področju prilagojene športne vzgoje v nekaterih

državah Evrope in v Sloveniji. Kje smo in kam gremo? V B. Škof in M. Kovač (ur), Zbornik

referatov / 15. Strokovni posvet Zveze društev športnih pedagogov Slovenije. Nova Gorica:

Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.

Filipčič, T. (2013). Otroci s posebnimi potrebami in gibalno vedenje. Pridobljeno s

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/Strukturni_skladi/Gradiv

a/Gradivo_Strukturni_skladi_Usposabljanje_SDK_Zdrav_zivlj_slog_Filipic.pdf.

Filipčič, T., Pristavec A., Grilc U. (2005). Nekaj primerov prilagojenega izvajanja praktičnih

vsebin za gibalno oviranega učenca v prvem triletju osnovne šole. V: Kovač M., Rot, A.,

Filipčič, T. (ur.), Zbornik referatov/18. Strokovni posvet športnih pedagogov Slovenije,

Rogaška Slatina, 17 do 19. november 2005 (str. 31–35). Ljubljana: Zveza društev športnih

pedagogov Slovenije.

Filipčič, T., Senegačnik, A. (2006). Kompetentnost študentov specialne in rehabilitacijske

pedagogike ter Fakultete za šport za delo z gibalno oviranimi pri športni vzgoji. V

Mednarodni simpozij otrok v gibanju (str. 71–72). Koper: Univerza na Primorskem,

Znanstveno-raziskovalno središče.

Filipčič, T., Jekovec, E. (2003). Učenci z različnimi vrstami primanjkljajev, ovir in motenj pri

urah športne vzgoje. V B. Škof in M. Kovač (ur), Zbornik referatov/16. strokovni posvet

http://doi.org/10.1017/S0012162203001518

http://bmcneurol.biomedcentral.com/articles/10.1186/s12883-015-0265-9

http://www.cdc.gov/ncbddd/spinabifida/facts.html

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/Strukturni_skladi/Gradiva/Gradivo_Strukturni_skladi_Usposabljanje_SDK_Zdrav_zivlj_slog_Filipic.pdf

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/Strukturni_skladi/Gradiva/Gradivo_Strukturni_skladi_Usposabljanje_SDK_Zdrav_zivlj_slog_Filipic.pdf



76

Zveze društev športnih pedagogov Slovenije, Nova Gorica, 20. Do 22. November 2003 (str.

180–183). Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.

Hallahan, P.D., Kauffman, J.M., 1991. Exceptional children. New Jersey: Prentice Hall.

Krivonog, K (2013). Gibalno ovirani otroci pri pouku športne vzgoje v osnovni šoli

(Diplomsko delo, Pedagoška fakulteta). Pridobljeno s https://dk.um.si/Dokument.php?

id=60174.

Galeša, M. (1995). Specialna metodika individualizacije. Radovljica: Didakta.

Kahle, K.T., Kulkarni A., Limbrick, D., Warf, B. Hydrocephalus in Children. Pridobljeno s

http://dx.doi.org/10.1016/S0140-6736(15)60694-8.

Kapljuk, D., Usenik, R., Nuzdorfer, P., Videmšek, M., Hadžič, V., Florjančič, M., Lavrenič, J.,

Kovačič, J., Slatner, L., Meško, M. (2013). Športna dejavnost otrok in mladostnikov s

posebnimi potrebami. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.

Kesič Dimic, K. (2010). Vsi učenci so lahko uspešni. Napotki za delo z učenci s posebnimi

potrebami. Ljubljana: Založba Rokus Klett, d. o. o.

Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., Pleteršek, K.,

… Muha, V. (2011). Program osnovna šola. Športna vzgoja. Učni načrt. Pridobljeno s

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_

sportna_vzgoja.pdf.

Kovač, M., Jurak, G. (2012). Izpeljava športne vzgoje. Didaktični pojavi, športni programi in

učno okolje. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Lah, B. (2005). Individualiziran pristop pri vključevanju gibalno oviranega otroka v pouk

športne vzgoje. V: Kovač M., Rot, A., Filipčič, T. (ur.), Zbornik referatov/18. Strokovni

posvet športnih pedagogov Slovenije, Rogaška Slatina, 17 do 19. november 2005 (str. 69–72).

Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.

Lamovec, I. (2000). Prilagojena športna vzgoja za gibalno ovirane učence. Pridobljeno s

http://www2.pef.uni-lj.si/didaktikasv/zaposleni/OPP/GIBALNA_OVIRANOST/CLANKI

/Lamovec_%20Prilagojena-SV-za-go.pdf.

Lamovec, I. (2002). Vključevanje otrok s posebnimi potrebami pri pouku športne vzgoje v

rednih osnovnih in srednjih šolah. V: Pišot, R., Štemberger V., Krpač, F., Filipčič, T. Otrok v

gibanju. Zbornik prispevkov. 2. mednarodni posvet, 10–12 oktober, Kranjska gora. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta.

http://dx.doi.org/10.1016/S0140-6736(15)60694-8

http://www2.pef.uni-lj.si/didaktikasv/zaposleni/OPP/GIBALNA_OVIRANOST/CLANKI%0b/Lamovec_%20Prilagojena-SV-za-go.pdf

http://www2.pef.uni-lj.si/didaktikasv/zaposleni/OPP/GIBALNA_OVIRANOST/CLANKI%0b/Lamovec_%20Prilagojena-SV-za-go.pdf



77

Lamovec, I., Hribar, M. (2003). Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z

enakovrednim standardom za gibalno ovirane učence za predmet športna vzgoja – predlog.

Kamnik: Zavod za usposabljanje invalidne mladine. Pridobljeno s www.zrss.si/doc

/050911081314_pp_gib_sportna_vzgoja.doc.

Logaj, V., Zadnik, A., Korenčan, P., Lisjak Banko, V. in Antosiewicz, K. (2014). Vzgojni

program za gibalno ovirane otroke in mladostnike v dnevni obliki usposabljanja. Pridobljeno

s http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/posebne_potrebe/progr

ami/Gibalno_ovirani_brez_namestitve.pdf.

Molloy, A. M. (2005). The role of folic acid in the prevention of neural tube defects.

Pridobljeno s http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0924224405000774.

Neuman, Z. (1984). Ljudje z zlomljeno hrbtenico. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Northrup, H., Volcik, K. (2000). Spina Bifida and Other Neural Tube Defects. Pridobljeno s

http://www.cppah.com/article/S0045-9380(00)80031-6/abstract.

Niggeman, B., Buck, D., Michael, T., Haberl, H., Wahn, U. (2011). Latex Allergy in Spina

Bifida: At the Turning Point? Pridobljeno s http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11112908

Petkovšek, M. (2009). Predstavitev centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje

Kamnik –Cirius Kamnik. V A. Črnetič, I. Keršič, G. Rožman (ur.), Celostna varna obravnava

otroka in mladostnika z gibalno oviranostjo v Cirius Kamnik. Pridobljeno s http://www.

zbornicazveza.si/sites/default/files/publication__attachments/smsztp_zbornik_kamnik_2009_

web.pdf.

Pistotnik, B., Pinter, S., Dolenec, M. (2002). Gibalna abeceda. Naravne oblike gibanja v

športni praksi. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Pulec Lah, S. (2002). Oblikovanje in uvajanje individualiziranih programov: ni lahka naloga,

pa tudi ne nemogoča. V: Končnik Goršič, N., Kavkler, M. (ur.), Specifične učne težave otrok

in mladostnikov: prepoznavanje, razumevanje, pomoč (str. 193 – 216). Ljubljana: Svetovalni

center za otroke, mladostnike in starše.

Rimmer, J. A. in Rowland, J. L. (2008). Physical activity for youth with disabilities: A critical

need in an underserved population. Developmental Neurorehabilitation, 11(2), 141–148.

Pridobljeno s http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18415819.

SURS, 2015: V osnovnošolsko izobraževanje vstopila najštevilnejša generacija otrok v zadnjih

desetih letih. Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno s

http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5133&idp=9&headerbar=7.

http://www.zrss.si/doc

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/posebne_potrebe/progr%0bami/Gibalno_ovirani_brez_namestitve.pdf

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/posebne_potrebe/progr%0bami/Gibalno_ovirani_brez_namestitve.pdf

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18415819

http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5133&idp=9&headerbar=7



78

Swinyard, C. A. (1970). Dijete sa spinom bifidom: Beograd: Savez društava defektologa

Jugoslavije.

Štemberger, V. (2003). Zagotavljanje kakovosti športne vzgoje v prvem vzgojno-

izobraževalnem obdobju devetletne osnovne šole (doktorska disertacija). Ljubljana:

Pedagoška fakulteta.

Štemberger, V. (2007). Praktično usposabljanje študentov razrednega pouka pri didaktiki

športne vzgoje. Praktično pedagoško usposabljanje: izhodišča-model-izkušnje (str. 164-176).

Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Toma, A. (2015). Hydrocephalus. Pridobljeno s http://www.surgeryjournal.co.uk/article

/S0263-9319(15)00109-X/abstract.

Videmšek, M., Jovan, N. (2002). Čarobni svet igral in športnih pripomočkov. Predšolska

športna vzgoja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Vodeb, A. (2001). Postopek vključevanja gibalno oviranega otroka v redno osnovno šolo.

Vzgoja in izobraževanje, 35(5), 20-22.

Ulaga, D. (1980). Telesna vzgoja, šport in rekreacija. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Vute, R. (1989). Šport in telesno prizadeti. Ljubljana: samozaložba.

Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora.

Vute, R. (2002). Raznolikost pristopov pri prilagajanju športnih dejavnosti osebam s posebnimi

potrebami. V B. Škof in M. Kovač (ur), Zbornik referatov / 15. Strokovni posvet Zveze

društev športnih pedagogov Slovenije. Nova Gorica: Zveza društev športnih pedagogov

Slovenije.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami/ZUOPP-1/ (2011). Uradni list Republike

Slovenije, št. 58 (22. 7. 2011). Pridobljeno s http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid

=201158&stevilka=2714.

Žigon, S. A., Damjan, H. (2012). Uporaba podporne tehnologije pri bolnikih z

mielomeningokelo na oddelku za (re)habilitacijo otrok na univerzitetnem rehabilitacijskem

inštitutu republike slovenije – Soča. Pridobljeno s http://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija/

vsebina/rehabilitacija_2012_no1_p34-41.pdf.

Watson, S. (2009). Spina bifida. Genetic and Developmental Diseases and Disorders. The

Rosen Publishing Group.

Winnick, J. P. (2011). Adapted Physical Education and Sport. Human Kinetics.

http://www.surgeryjournal.co.uk/article%0b/S0263-9319(15)00109-X/abstract

http://www.surgeryjournal.co.uk/article%0b/S0263-9319(15)00109-X/abstract

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid%0b=201158&stevilka=2714

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid%0b=201158&stevilka=2714

http://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija/%0bvsebina/rehabilitacija_2012_no1_p34-41.pdf

http://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija/%0bvsebina/rehabilitacija_2012_no1_p34-41.pdf

Documents

PRILAGOJENO IZVAJANJE VSEBIN ZA UČENCApefprints.pef.uni-lj.si/3809/1/Magistrsko_delo_-_Anita_Udir.pdf · S SPINO BIFIDO IN HIDROCEFALUSOM PRI POUKU ŠPORTA (ŠTUDIJA PRIMERA) Magistrsko