UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

PRIMERJALNA ANALIZA TRŽIŠČ NEMČIJE, NORVEŠKE IN KANADE NA PRIMERU PODJETJA TAJFUN PLANINA D.O.O.

Kandidatka: Svetlana Čerič, Številka indeksa: 81600245 Kandidatka: Natalija Medenjak Številka indeksa: 81601532 Kandidatka: Tina Žibret Številka indeksa:, 81530528 Študentke rednega študija Program: univerzitetni Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: izredni prof. dr. Milan Jurše

Maribor, julij 2007

2

PREDGOVOR Podjetje Tajfun Planina – proizvodnja strojev d.o.o., Planina 41 a, 3225 Planina pri Sevnici letos praznuje štirideseto letnico ustanovitve in je največji proizvajalec gozdarskih vitlov v Evropi. Posebnost tega podjetja je v tem, da je kar 90 % njihove proizvodnje namenjene tujim trgom. Na določenih trgih so prisotni že od samega začetka, spet na druge se šele trudijo prodreti. Vizija podjetja je oblikovana na želji, ostati še naprej največji proizvajalec vitlov v Evropi in postati najmočnejši v tem segmentu tudi drugod po svetu. V diplomskem delu skušamo predstaviti problematiko, s katero se srečuje podjetje na trgih Nemčije, Norveške in Kanade ter v grobem orisati prednosti in slabosti posameznega trga. Povzemamo do sedaj zbrane informacije, dodajamo nova spoznanja ter na tak način prispevamo k celoviti sliki tržnega okolja, v katerega vstopa podjetje. Nepoznavanje tega podjetja v slovenski javnosti in njegova uspešnost na tujih trgih je predstavljal dovolj velik motiv, da podrobneje predstavimo dejavnost in problematiko, s katero se podjetje pri poslovanju srečuje. Poudarek je na profilni analizi tržne privlačnosti posameznih trgov, ki je oblikovana na osnovi petih kriterijev: delež gozdov, pomembnost gozdarskega sektorja, konkurenca, tržni potencial in zahtevnost izvoznega posla. Rezultati, prikazani tudi v shemi, so osnova za našo oceno videnja privlačnosti trgov in omogočili njihovo medsebojno primerjavo. Cilj diplomskega dela je primerjati prednosti in slabosti posameznih trgov, povzeti problematiko, s katero se podjetje na izbranih trgih srečuje in s profilno analizo privlačnosti treh različnih trgov skušati ustvariti celovito sliko s prednostmi in predvsem nevarnostmi za podjetje. Predpostavljali smo, da:

• se je zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo postopek izvoza na nemško tržišče za podjetje olajšal, in sicer predvsem zaradi poenostavitve na področju zahtevane izvozne dokumentacije;

• so postopki pri izvozu na Norveško za podjetje bolj zahtevni, in sicer zaradi prilagajanja načinu dela, standardom, njihovi administraciji in dejstvu, da Norveška ni članica Evropske unije. Prav tako je delo bolj zahtevno zaradi patenta, močne domače in bližnje konkurence, ter samega načina njihovega dela in manipuliranja s stroji;

• so postopki pri izvozu na tržišče Kanade za podjetje bolj zahtevni zaradi potrebne izvozne dokumentacije, prilagajanja načinu poslovanja in zaradi krajše prisotnosti podjetja na trgu.

Na osnovi zbranih podatkov in primerjav med posameznimi trgi, smo ugotovili, da nemški trg, zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo, bližine in dolge poslovne tradicije grajene na zaupanju, predstavlja tržno najprivlačnejši trg za podjetje Tajfun Planina d.o.o.

3

Ugotovili smo, da je kanadski trg za podjetje izredno perspektiven trg, saj se na tem območju nahajajo ogromne gozdne površine in tudi pomemben delež svetovnih gozdov. Prav tako pozitivno vpliva na privlačnost kanadskega trga tudi pomembnost gozdarskega sektorja v gospodarstvu. Za Norveški trg lahko rečemo da je, kar se tiče skupnega sodelovanja s podjetjem Tajfun Planina, še izredno mlad trg, vendar so se v tem kratkem času pokazali izredno bogati rezultati na vseh področjih poslovanja. Glede na trenutno zelo jasno sliko tega medsebojnega sodelovanja pa lahko rečemo, da se bo v bodoče ta naraščajoča krivulja poslovanja samo še dvigovala, še posebej, če bo podjetje sledilo trgu in njegovim potrebam. V vsakem primeru gre za izredno privlačen trg za podjetje Tajfun Planina d.o.o.

4

KAZALO VSEBINE

1 UVOD _____________________________________________________________ 7

1.1 Opredelitev področja in opis problema ______________________________ 7

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve _____________________________________ 7

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave _________________________________ 8

1.4 Uporabljene raziskovalne metode___________________________________ 9

2 PREDSTAVITEV PODJETJA TAJFUN PLANINA D.O.O. _______________ 10

2.1 Začetki ________________________________________________________ 10

2.2 Proizvodnja ____________________________________________________ 10

2.3 Cilji, poslanstvo in vizija podjetja__________________________________ 11

2.4 Organizacijska struktura_________________________________________ 12

3 IZBIRA TUJIH TRGOV _____________________________________________ 13

3.1 Kriteriji za izbiro _______________________________________________ 13 3.1.1 Tržni potencial ________________________________________________ 13 3.1.2 Carine in davki ________________________________________________ 14 3.1.3 Necarinske ovire_______________________________________________ 15

3.2 Merila za ocenjevanje in izbiro trgov _______________________________ 15

3.3 Oblikovanje strategij na osnovi sestavin trženjskega spleta ____________ 16

4 STRATEGIJE VSTOPA NA TRG _____________________________________ 19

4.1 Posredni izvoz __________________________________________________ 20

4.2 Neposredni izvoz________________________________________________ 21

4.3 Strategije vstopa brez neposrednih investicij ________________________ 23

4.4 Strategije vstopa z neposrednimi investicijami _______________________ 23

4.5 Kooperativne strategije __________________________________________ 24

5 ANALIZA OKOLJA NEMŠKEGA TRGA (Avtorica: Svetlana Čerič) _______ 27

5.1 Politično geografski okvir ________________________________________ 27 5.1.1 Kratka zgodovina (20. stol.) ______________________________________ 27 5.1.2 Gospodarstvo _________________________________________________ 27 5.1.3 Podnebje in topografija__________________________________________ 30

5.2 Gozdarski sektor________________________________________________ 34 5.2.1 Stanje in trendi v Evropi_________________________________________ 34 5.2.2 Pregled nemškega gozdarstva_____________________________________ 38

5.2.2.1 Karakteristike gozda________________________________________ 38 5.2.2.2 Pravne in organizacijske oblike lastništva gozdov_________________ 41 5.2.2.3 Izobraževanje na področju gozdarstva __________________________ 43

5

5.2.2.4 Pregled stanja gozdov v letu 2006 _____________________________ 44 5.2.3 Vladni ukrepi _________________________________________________ 46

5.3 Nastopanje podjetja Tajfun na nemškem trgu _______________________ 47 5.3.1 Začetki sodelovanja in distribucija_________________________________ 47 5.3.2 Konkurenca na nemškem trgu in analiza okolja_______________________ 52

6 ANALIZA OKOLJA NORVEŠKEGA TRGA (Avtorica: Tina Žibret) _______ 55

6.1 Politično geografski okvir ________________________________________ 55 6.1.1 Zgodovina Norveške ___________________________________________ 56 6.1.2 Geografija, demografija in klima __________________________________ 57 6.1.3 Gospodarstvo _________________________________________________ 59 6.1.4 Politika ______________________________________________________ 61 6.1.5 Regije _______________________________________________________ 62

6.2 Gozdarstvo Norveške ____________________________________________ 63 6.2.1 Uvod v gozdarstvo Norveške _____________________________________ 63

6.2.1.1 Gozdna področja___________________________________________ 63 6.2.1.2 Dediščina norveških gozdov__________________________________ 65 6.2.1.3 Gozdna struktura __________________________________________ 67 6.2.1.4 Zaposlenost_______________________________________________ 71 6.2.1.5 Delež gozdarskega sektorja v BDP ____________________________ 71 6.2.1.6 Lastništvo ________________________________________________ 71

6.2.2 Glavni cilji gozdnega managementa________________________________ 73 6.2.3 Norveška gozdna industrija ______________________________________ 74 6.2.4 Sklad za upravljane norveškega gozdnega premoženja _________________ 75

6.3 Nastopanje podjetja Tajfun na norveškem trgu ______________________ 76 6.3.1 Začetki sodelovanja in distribucija_________________________________ 76 6.3.2 Konkurenca na norveškem trgu in analiza okolja _____________________ 81

7 ANALIZA OKOLJA KANADSKEGA TRGA (Avtorica: Natalija Medenjak)_ 84

7.1 Splošne značilnosti trga __________________________________________ 84 7.1.1 Kratka zgodovina ______________________________________________ 84 7.1.2 Osnovne značilnosti ____________________________________________ 84 7.1.3 Geografske značilnosti _________________________________________ 86

7.1.3.1 Topografija in podnebje _____________________________________ 86 7.1.4 Gospodarstvo _________________________________________________ 87

7.2 Gozdarski sektor________________________________________________ 92 7.2.1 Splošne značilnosti _____________________________________________ 92

7.2.1.1 Stanje in struktura gozdov ___________________________________ 92 7.2.1.2 Gozdne regije in značilnosti gozdov ___________________________ 95 7.2.1.3 Lastniška struktura _________________________________________ 98 7.2.1.4 Zaposlenost______________________________________________ 101 7.2.1.5 Izobraževanje ____________________________________________ 102

7.2.2 Nedotaknjene gozdne površine___________________________________ 103 7.2.3 Lesna industrija in konkurenčnost gozdarskega sektorja _______________ 103

7.3 Nastopanje podjetja Tajfun na kanadskem trgu_____________________ 105

6

7.3.1 Začetki sodelovanja in distribucija________________________________ 105 7.3.2 Konkurenca na kanadskem trgu in analiza okolja ____________________ 108

8 SKLEPNI DEL ____________________________________________________ 111

8.1 Nemški trg ____________________________________________________ 111

8.2 Norveški trg___________________________________________________ 114

8.3 Kanadski trg __________________________________________________ 117

8.4 Rezultati profilne analize ________________________________________ 120

7

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Podjetje Tajfun Planina – proizvodnja strojev d.o.o., Planina 41 a, 3225 Planina pri Sevnici letos praznuje štirideseto letnico ustanovitve in je največji proizvajalec gozdarskih vitlov v Evropi. Posebnost tega podjetja je v tem, da je kar 90 % njihove proizvodnje namenjene več kot tridesetim evropskim in čezoceanskim državam, kar ga uvršča med izvozno intenzivna podjetja, ki gradijo na lastni blagovni znamki. Zaradi takšne pestrosti in raznoličnosti trgov, na katerih podjetje nastopa, se v podjetju srečujejo z vrsto dejavnikov, ki vplivajo na njihovo uspešnost. Ne le, da oddaljene države kot je na primer Kanada, podjetju predstavljajo logističen izziv, so tudi odvisni od strukture in urejenosti gozdarskega sektorja posamezne države, geografskih, političnih in seveda tudi ekonomskih dejavnikov, itd. Na določenih trgih so prisotni že od samega začetka, spet na druge se šele trudijo prodreti. Vizija podjetja je oblikovana na želji, ostati še naprej največji proizvajalec vitlov v Evropi in postati najmočnejši v tem segmentu tudi drugod po svetu. Smo mnenja, da je prav nepoznavanje tega podjetja v slovenski javnosti in njegova uspešnost predvsem na tujih trgih dovolj velik motiv, da podrobneje predstavimo dejavnost in problematiko, s katero se podjetje pri poslovanju srečuje. Avtorska dela so ločena po poglavjih, in sicer:

• Poglavja 1.,2.,3., 4. in 8.4 so skupna. • Poglavji 5. in 8.1: Svetlana Čerič. • Poglavji 6. in 8.2: Tina Žibret. • Poglavji 7. in 8.3: Natalija Medenjak.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Z nalogo smo želeli predstaviti problematiko, s katero se podjetje na treh izbranih trgih srečuje ter v grobem orisati prednosti in slabosti posameznega trga. Za natančnejši prikaz smo izbrali tri med seboj različne trge in predstavili nastopanje podjetja na njih. Gre za trge Nemčije, Norveške in Kanade. V nalogi smo skušali povzeti do sedaj zbrane informacije, dodati nova spoznanja ter na tak način oblikovati celovito sliko tržnega okolja, v katerega vstopa podjetje. Poudarek je na profilni analizi tržne privlačnosti posameznih trgov, ki je oblikovana na osnovi petih kriterijev: delež gozdov, pomembnost gozdarskega sektorja, konkurenca, tržni potencial in zahtevnost izvoznega posla. Dobljeni rezultati, prikazani tudi shematsko, bodo sinteza naše ocene videnja privlačnosti trgov in njihovo medsebojno rangiranje. Cilj diplomskega dela je primerjati prednosti in slabosti posameznih trgov, povzeti problematiko, s katero se podjetje na izbranih trgih srečuje in s profilno analizo privlačnosti treh različnih trgov skušati ustvariti celovito sliko s prednostmi in predvsem

8

nevarnostmi za podjetje. V ta namen smo podrobneje predstavili politične in geografske dejavnike okolja, stanje gozdarstva v posameznih državah, izkušnje in določena spoznanja podjetja ter na tej osnovi oblikovali profilno analizo. V shemi so tri nacionalna tržišča rangirana in omogočajo lažjo ocenitev privlačnosti in posledično navajanje prednosti in slabosti, katerim mora podjetje nameniti pozornost. Za potrebe raziskovanja smo si zastavili izhodiščne hipoteze, s katerimi smo predvidevali, da:

• nemški trg, zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo, bližine in dolge poslovne tradicije grajene na zaupanju, predstavlja tržno najprivlačnejši trg za podjetje Tajfun Planina d.o.o.;

• kraljevina Norveška predstavlja za podjetje relativno mlad trg, ki ima veliko neizkoriščenega potenciala in zato s svojimi bogatimi gozdnimi površinami vsekakor predstavlja trg, na katerem lahko podjetje dosega večletne pozitivne in naraščajoče tržne rezultate;

• je kanadsko tržišče, kljub geografski oddaljenosti za podjetje zelo perspektiven trg, katerega privlačnost povečujejo ogromne gozdne površine in pomembna vloga gozdarskega sektorja v državi.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljali smo, da:

• se je zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo postopek izvoza na nemško tržišče za podjetje olajšal, in sicer predvsem zaradi poenostavitve na področju zahtevane izvozne dokumentacije;

• so postopki pri izvozu na Norveško za podjetje bolj zahtevni, in sicer zaradi prilagajanja načinu dela, standardom, njihovi administraciji in dejstvu, da Norveška ni članica Evropske unije. Prav tako je delo bolj zahtevno zaradi patenta, močne domače in bližnje konkurence iz sosednjih držav, ter samega načina njihovega dela in manipuliranja s stroji;

• so postopki pri izvozu na tržišče Kanade za podjetje bolj zahtevni zaradi potrebne izvozne dokumentacije, prilagajanja načinu poslovanja in zaradi krajše prisotnosti podjetja na trgu.

V diplomsko delo smo vključili značilnosti trgov treh držav, Nemčije, Norveške in Kanade. Tako smo se omejili le na izbrane tri države iz treh različnih geografskih in političnih regij.

9

1.4 Uporabljene raziskovalne metode Gre za poslovno, komparativno statično raziskavo. Uporabljen je bil deskriptivni pristop k raziskovanju, saj so na podlagi literature in virov ter zbranih informacij v podjetju postavljene osnovne hipoteze o zastavljeni problematiki. Poudarek leži na opisovanju in prikazovanju stanja treh različnih tržišč in položaja podjetja Tajfun Planina d.o.o. na teh tržiščih. Pri izdelavi diplomske dela smo upoštevali osnovna načela raziskovanja, in sicer objektivnost, ažurnost, natančnost in sistematičnost.

10

2 PREDSTAVITEV PODJETJA TAJFUN PLANINA D.O.O.1 2.1 Začetki Prvi začetki podjetja Tajfun segajo v leto 1967, ko so v kraju Planina pri Sevnici izdelali prvih devet puhalnikov za spravilo sena. Ker so ti puhalniki delovali na principu ventilatorjev, ki ustvarjajo močan zračni tok, so jim dali trgovsko ime »Tajfun«. Po teh puhalnikih je nato tudi podjetje povzelo svoje ime. Planina z okolico, kjer je locirano podjetje Tajfun, je bila v šestdesetih letih izrazito nerazvito področje. Do najbližje asfaltirane ceste jih je ločevalo 18 km slabe makadamske ceste, s preko 20 % klanci, kraj pa leži na nadmorski višini 580 m. Ker v samem kraju ni bilo možno dobiti zaposlitve, so se predvsem mladi odseljevali v mesta, doma na razdrobljenih kmetijah pa so ostajali pretežno ostareli ljudje. In v takih krajevnih razmerah je nastala, enim v veselje, drugim pa v posmeh ideja, da bi se naj ustanovil kovinski obrat, ki bi bil v stanju z dobrim proizvodom napredovati tudi v tem odročnem kraju. V tistem času je bil to deficitaren izdelek, ki se je izredno dobro prodajal v Sloveniji in Hrvaški. Tako puhalnike, kot vse ostale njihove kmetijske in gozdarske stroje, so razvili sami. Celotno dejavnost razvijajo torej v matičnem okolju, kjer so ustvarili mnoge potenciale in znanja, kjer imajo ugodne poslovne vire in kjer lahko prispevajo k celostnemu socialnemu in družbenemu razvoju tega regionalnega področja. Zaradi njihovih uspehov, so bili deležni tudi velike medijske pozornosti tako v Sloveniji, kot tudi v celotni bivši Jugoslaviji. Presenečenje je bilo v tistih časih še večje, ker je bilo takrat splošno prepričanje, da je možno industrijske obrate ustanavljati samo v razvitih centrih, kjer je zagotovljena tudi popolna infrastruktura. 2.2 Proizvodnja V letu 1967 so redno zaposlili samo dva delavca, nato pa v naslednjih letih vsako leto na novo od 5 do 10 delavcev, da je kolektiv štel po 10 letih že 80 mladih delavcev. S tem se je utrip v samem kraju močno spremenil; mlade družine so ostale na deželi, zgradile so se nove hiše, naraščalo je število otrok in tudi ostale dejavnosti so oživele. Za puhalniki so v letu 1972 pričeli proizvajati tudi obračalnike kot priključke na traktorje ali kosilnice. V preteklosti so proizvajali tudi trosilnike hlevskega gnoja, hidravlične krmilne ventile in v zadnjem desetletju tudi krožne žage, uni linearne sisteme in uni vodila. Leta 1979 so začeli s proizvodnjo gozdarskih vitlov, ki so še danes njihov glavni proizvod. Danes so eden največjih proizvajalcev gozdarskih vitlov v Evropi. Izvažajo preko 90 % proizvodnje vitlov, največ v države Evropske unije, Kanado, Norveško, ZDA, Južno

1 Povzeto po internih virih podjetja.

11

Afriko, Avstralijo, Novo Zelandijo, Švico, države bivše Jugoslavije, Rusijo, Belorusijo, Litvo, Čile, Argentino,… Od vseh proizvajalcev imajo najširši program enobobenskih gozdarskih vitlov (vlečna sila od 30 kN do 80 kN v mehanski izvedbi in vlečna sila od 40 kN do 100 kN v hidravlični izvedbi z možnostjo daljinskega vodenja). Proizvajajo pa tudi dvobobenske gozdarske vitle (vlečna sila 2 x 50 kN), z željo zadovoljiti čim večji segment njihovih kupcev. Z letom 2001 so začeli s proizvodnjo rezalno-cepilnih strojev RCA. Danes prodajajo že dva tipa, in sicer RCA 320-2 (omogoča žaganje hlodov do premera 32 cm in cepljenje drv na dolžino od 20 do 50 cm) in RCA 380 (omogoča žaganje hlodov do premere 38 cm in cepljenje drv na dolžino od 20 do 50 cm). Oba sta na voljo tudi v elektro izvedbi. V letu 2003 prevzame podjetje Tajfun upravljanje planinskega gradu; natančneje 7. septembra je bila podpisana najemna pogodba za dobo 50-ih let med lastnikom gradu Občino Šentjur in podjetjem Tajfun. Grad je tako dobil lastnika z jasno začrtanim ciljem – obnova grajske stavbe in revitalizacija le-te v sklopu celotnega grajskega kompleksa. Njihov cilj – varovati skrivnosti gradu, vrniti življenje med stoletne zidove in napisati zgodbo s srečnim koncem. 2.3 Cilji, poslanstvo in vizija podjetja Temeljni strateški cilji:

• povečati prepoznavnost znamke Tajfun, • postati dinamično podjetje, kjer je sprememba želja in ne samo potreba, • zagotoviti kakovost celotnega poslovanja skladno z metodologijo 20K (20

ključev), • imeti boljši pregled nad razvojnimi trendi in spremljati razvoj konkurence, • vlagati v znanje in spodbujati inovativnost, • vlagati v izdelke z več dodane vrednosti, • zadovoljevati kupca skozi celovito ponudbo kakovostnih izdelkov in

storitev. Njihovo poslanstvo je še naprej usmerjeno v razvoj in proizvodnjo gozdarske mehanizacije, ki je namenjena učinkovitemu, varnemu in ekološko prijaznemu postopku pridobivanja in obdelave lesa. Vizija podjetja je ostati še naprej največji proizvajalec vitlov na tritočkovni priklop v Evropi in postati najmočnejši v tem segmentu tudi drugod po svetu. Z novimi izdelki želijo dosegati podobne tržne deleže kot z vitli. Ker je njihov kolektiv izredno inovativen, vztrajen in priden, pa ni dvoma o tem, da se bodo še naprej trudili s ponudbo vrhunskih, kakovostnih in varnih izdelkov, ki bodo v veselje tako samemu kupcu, kot tudi njim samim.

12

2.4 Organizacijska struktura Shema organizacijske strukture podjetja Tajfun Planina d.o.o., kot jo imamo pred sabo, je nastajala in se razvijala skupaj s podjetjem. Od samega začetka spada pod vodstvo družbe področje nabave, proizvodnje, trženja, finančno-računovodsko področje in splošno-kadrovsko področje. Kar nekaj let je nato minilo, da se je shema začela dopolnjevati in sicer s področjem razvoja, sledilo je področje kontrole kvalitete in reševanja reklamacij in navsezadnje tudi informatika. Znotraj področij so bili deležni največjih sprememb na področju trženja, in sicer se je pred 5 leti oddelkoma prodaje na domačem trgu in uvozu ter izvozu pridružil nov oddelek razvoja novih trgov. To je tudi obdobje, ko je v podjetju prišlo do menjave vodstva. Dobili so mladega, motiviranega in uspehov željnega novega direktorja. Pospešeno se je začelo delati na razvoju, vlagati v tehnologijo in iskati nove trge in prav tu so se že po nekaj mesecih pokazali pozitivni rezultati. V februarju 2007 pa se je na področju trženja odprl še dodaten oddelek, in sicer gre za odprtje predstavništva v Moskvi, Rusija. Za podjetje predstavljajo države vzhodne Evrope nov in svež trg, na katerem je ogromno neizkoriščenih potencialov, čas pa je tisti ki bo pokazal, kako uspešna je bila ta naložba za podjetje Tajfun Planina d.o.o. SLIKA 1: ORGANIZACIJSKA STRUKTURA PODJETJA

Vir: Interni viri podjetja.

VODSTVO DRUŽBE

PODROČJE RAZVOJA

PODROČJE NABAVE

PODROČJE PROIZVODNJE

SPLOŠNO KADROVSKO

PODROČJE FINANČNO –

RAČUNOVODSKO PODROČJE

ODDELEK OPERATIVNE

PRIPRAVE DELA

PODROČJE TRŽENJA

ODDELEK SKLADIŠČENJA

ODDELEK PROTOTIPOV IN VZDRŽEVANJA

ODDELEK MONTAŽEODDELEK VARJENJA

ODDELEK MEHANSKE OBDELAVE

ODDELEK PREDOBDELAVE

ODDELEK TEHNOLOGIJE

ODDELEK PRODAJE NA DOMAČEM TRGU

ODDELEK UVOZA IN IZVOZA

KONTROLE KVALITETE IN REŠEVANJE REKLAMACIJPODROČJE

INFORMATIKE

ODDELEK NOVIH TRGOV

ODDELEK PREDSTAVNIŠTVA

V RUSIJI

13

3 IZBIRA TUJIH TRGOV V današnjem času je potrebno znati oceniti privlačnost kateregakoli novega svetovnega trga, kar pomeni oceniti velikost, rast, dobičkonosnost in morebitno tveganje, s katerim bi se podjetje soočilo ob vstopu na izbran trg. Tržne meritve in napovedi so glavni dejavniki pri odločitvi, na katere trge in nove izdelke se je treba v podjetju osredotočiti. Po odločitvi podjetja o izbiri ustreznega tujega trga, mora sprejeti še odločitev, kateri nacionalni trgi so zanj v dani situaciji najprivlačnejši. O nekaterih možnih kriterijih za izbiro trgov in dejanskimi merili, na osnovi katerih je podjetje Tajfun Planina d.o.o. ocenilo trge Nemčije, Norveške in Kanade, bo namenjeno več pozornosti v sledečem poglavju. 3.1 Kriteriji za izbiro V primeru, da se podjetje prvič sooča z izbiro in ocenjevanjem tujega trga, bodo njegove odločitve temeljile na odgovorih na sledeča vprašanja (Keegan in Schlegelmilch 2001, 260):

• Kdo kupuje naše izdelke? • Kdo ne kupuje naše izdelke? • Katere potrebe zadovoljujejo naši izdelki? • Katere rešitve ponujamo? • Katere izdelke sedaj kupci kupujejo, da bi zadovoljili potrebe, katerim je

namenjen naš izdelek? • Kakšne so cene teh izdelkov? • Kdaj, kje in zakaj kupujejo naše izdelke?

Iz predhodnega bazena številnih potencialnih tržišč podjetje skuša s predizborom izbrati tiste nacionalne trge, ki so zanj najprivlačnejši. S takšnim pristopom bo podjetje zmanjšalo možnost spregledanja tistih trgov, ki ponujajo ustrezne priložnosti za razvoj in prodajo njihovih izdelkov ter s tem preprečilo vlaganje energije in sredstev v trge z malo potenciala (Kotabe in Helsen 2004, 265). Tako izbrane trge lahko podjetje oceni na osnovi sledečih kriterijev:

• tržni potencial, • carine in davki ter • necarinske ovire.

3.1.1 Tržni potencial Kakšen je osnovni tržni potencial določenega izdelka lahko odgovorimo s pomočjo informacij in podatkov, ki jih izbirajo številne mednarodne organizacije v svojih publikacijah, kot so npr. Združeni narodi, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ali Evropska unija. Drugi zanesljivi viri informacij so mednarodni in državni statistični uradi (EUROSTAT, Statistični urad RS, itd.) ter zunanja ministrstva (Keegan in Schlegelmilch 2001, 261).

14

Ne glede na to kateri vir informacij se končno uporabi, je glavni cilj ocenitev povpraševanja po izdelku. Pomembni dejavnik pri tem pa je velikost in rast trga, ki se lahko oceni tako na mikro, kakor tudi na makro nivoju. Model izbire tujega trga je predstavljen s sledečo sliko. SLIKA 2: MODEL IZBIRE TUJEGA TRGA

Kot kaže slika, podjetje uporabi določene kazalnike kot so npr.:

• splošni ekonomski dejavniki, • politično okolje, • geografski in demografski kazalniki, • trendi rasti prodaje sorodnih proizvodov, • velikost trga itd.

za skupno oceno tržnega potenciala, ki se postopoma vgrajuje v celotni model izbire tujih trgov. Ti gredo skozi štiri filtrirne faze, preden se na koncu lahko oblikuje prioritetna lista trgov. Podjetje pa mora k temu modelu izbire dodati še notranje specifične dejavnike podjetja, ki vplivajo na udejanjanje strategij. Oceno tržnega potenciala pomaga opredeliti tudi dejavnik tveganja, ki se navezuje na nestabilnost političnega in gospodarskega okolja (Kotabe in Helsen 2004, 268-269). Čeprav je ocena političnega tveganja podana bolj subjektivno kot količinski indikatorji gospodarskega stanja, je še vedno ključnega pomena. Tako lahko določene države s svojimi zakoni omejujejo trgovino, politika dodeljevanja licenc je lahko diskriminatorna, itd (Gillespie, Jeannet in Hennessey 2004, 212).

Vir: Prirejeno po Gillespie, Jeannet in Hennessey (2004, 210). 3.1.2 Carine in davki Carine so javne davščine, ki jih pobira država za blago domačega ali tujega porekla, ko le-to prekorači carinsko mejo. Uporabljajo se lahko za uvoz, izvoz ali začasni prehod blaga iz ene države v drugo. Ločimo izvozne in uvozne carine, slednje predstavljajo najbolj splošno obliko carin. Uvozne carine imajo dvojni ekonomski učinek. Ker povzročajo povečanje cen uvoženega blaga, na ta način ščitijo domačo proizvodnjo pred tujo konkurenco. Poleg dviga cen pa prinašajo tudi davčne prihodke. Vendar ne glede na to, kakšne cilje si zastavi

15

država, carine ne bi smele biti neposreden in edini element za doseganje zastavljenega cilja (Gillespie, Jeannet in Hennesy 2004, 33). Stroški carin lahko znatno podražijo izdelke za končnega potrošnika. Podružnice ali posredniki težijo zato k temu, da vključijo stroške carin v končno ceno prodanega izdelka. Pri tej kalkulaciji morajo upoštevati tudi marže, ki torej poleg carine oblikujejo končno ceno izdelka namenjenega potrošniku (ibid, 322). 3.1.3 Necarinske ovire Z necarinskimi omejitvami razumemo vse ukrepe, ki namerno ali nenamerno omejujejo mednarodni pretok blaga in hkrati niso carine ali drugi izdatki na meji. V primerjavi s carinami prinašajo večje prednosti, saj obstaja pri necarinskih instrumentih večji manevrski prostor za izvajanje različnih akcij, so bolj fleksibilne, njihova transparentnost je manjša in nudijo tudi dobre zakonske možnosti za povezavo z nacionalnimi posebnostmi. Z njimi se lahko omejuje dostop tujih ponudnikov ali kupcev na domači trg in prav tako se lahko izboljšuje konkurenčna sposobnost domačih ponudnikov na domačem ali tujem trgu (Bobek 2002, 71). Necarinske ovire se lahko načrtno uporabljajo za uresničevanje določenih ciljev, in sicer zaradi (ibid, 71-72):

• zaščite domačih proizvajalcev in zaposlenih pred izgubo trgov in zaposlitve; • odpravljanj plačilnobilančnih primanjkljajev; • zmanjšanja zadolževanja v tujini in • ohranjanja pomembnih gospodarskih panog na lokalnem trgu.

Vključujejo širok spekter taks, zahtev in omejitev ter se pojavljajo v različnih oblikah dodatnih obremenitev. Med necarinske ovire se uvrščajo količinske omejitve, vladne omejitve, zdravstveni in varnostni predpisi, posebne zahteve glede pakiranja in označevanja proizvodov, omejitve glede velikosti itd. Vse necarinske ovire niso diskriminatorne in protekcionistične. Omejitve, ki se nanašajo na javno zdravje in varnost, so zanesljivo legitimne, vendar je razmejitev med družbenim blagostanjem in zaščito zelo težko ločiti (Gillespie, Jeannet in Hennesy 2004, 34). 3.2 Merila za ocenjevanje in izbiro trgov V primeru trgov Nemčije, Norveške in Kanade podjetje Tajfun Planina ni predhodno oblikovalo posebnih kriterijev ocenjevanja privlačnosti tržišč. Pomembne so bile zbrane informacije iz dosedanjih izkušenj, splošne informacije o razvitosti in pomembnosti gozdarskega sektorja ter seveda delež oz. velikost gozdov. Neposredno s tem je povezana tudi lastniška struktura gozdov, kajti če je večja večina gozdov naravnih rezervatov in zaščitenih območij, podjetje nima možnosti za rast in prodajo. Na osnovi v nalogi zbranih podatkov in informacij smo oblikovali merila za ocenjevanje in rangiranje privlačnosti nacionalnih tržišč. Gre za sklop meril, ki so iz vidika podjetja in

16

nam dosegljivih informacij najustreznejša in katera smo v treh različnih sklopih diplomske naloge podrobneje predstavili. Merila so sledeča:

• delež gozdov, • pomembnost gozdarskega sektorja, • konkurenca, • tržni potencial in • zahtevnost izvoznega posla.

S sledečo profilno lestvico bomo grafično prikazali stopnjo izpolnjevanja meril za posamezno državo. Na tak način bomo lažje primerjali profilne ocene izbranih držav. TABELA 1: VZOREC PROFILNE ANALIZE PRIVLAČNOSTI NACIONALNIH TRŽIŠČ

RAVEN TRŽNE PRIVLAČNOSTI DRŽAVEMerila visoka srednja nizka Delež gozdov Pomembnost gozdarskega sektorja Konkurenca Tržni potencial Zahtevnost izvoznega posla Vir: Jurše (1999, 105). V sklepnem delu naloge, so spoznanja grafično predstavljena v shemi. Na osnovi teh pa je podana tudi naša ocena privlačnosti trgov. 3.3 Oblikovanje strategij na osnovi sestavin trženjskega spleta2 Oblikovanje marketinške politike za mednarodna tržišča bi moralo biti oblikovano s pomočjo sestavin trženjskega spleta in podjetja bi se tega dejstva morala zavedati in ne bi smela preprosto na tujih tržiščih prodajati proizvodov razvitih za domači trg. Sestavine trženjskega spleta za mednarodno poslovanje se ne razlikujejo od tistih za domače trge, glavna razlika se skriva samo v večjem številu možnosti. Na osnovi rezultatov opravljenih marketinških raziskav se morajo v podjetju odločiti kako bodo sestavine trženjskega spleta prilagodili posameznemu trgu, na katerega nameravajo vstopiti. V nadaljevanju si zato poglejmo posamezne sestavine trženjskega spleta. • Izdelek Pri prilagajanju izdelka za tuje tržišče je potrebno upoštevati, ali bo na trgu prisotna celotna skupina izdelkov, ali samo posamezni izdelki, ali je potrebno zaradi potreb lokalnega povpraševanja izdelke prilagoditi trgu in prav tako je potrebno upoštevati standarde in predpise, ki veljajo na tujem trgu. To lahko povzroči visoke stroške prilagajanja, pakiranja ter označevanja izdelkov. Politika standardizacije je tipična predvsem za pasivna podjetja, ki so se na mednarodnem trgu znašla po spletu naključij. Tovrstna politika je sorodna preprostemu izvozu v pogojih izpolnjevanja nezahtevnih

2 Povzeto po: Lancaster in Reynolds (2004, 333-340).

17

naročil. Nekatera podjetja zaradi vstopa na tuji trg prilagodijo svoje izdelke in se na ta način lotijo tržne segmentacije. • Cena Od ravni cen na tujih trgih je odvisno ali bodo podjetja sledila strategijo diferenciranega, nediferenciranega ali koncentriranega marketinga. Izbrana marketinška strategija bo vplivala na izbiro strategije cen, in sicer strategijo visokih začetnih cen ali strategijo nizkih cen. Ocenjevanje obsega mednarodne prodaje je zato v veliki meri odvisno od pomembnosti izvoznih cen v celotnem tržnem spletu. Drugi dejavniki, ki vplivajo na stroške in posledično na višino končne cene izdelka, so carine in logistični stroški. Pri oblikovanju cene je prav tako potrebno upoštevati valuto, v kateri bo izvedeno plačilo. V večini primerov je plačilo izvoznega posla dogovorjeno v stabilni valuti, vendar se pojavljajo tudi okoliščine, v katerih je lahko izvozni posel sklenjen samo pod pogojem plačila v lokalni valuti. V tem primeru je potrebno sprejeti tveganje morebitne devalvacije valute, do katere lahko pride preden je posel plačan. Vlade se zato občasno pri izvozu v manj razvite države odločajo za barter posle, ki predstavljajo obliko menjave blago za blago. • Distribucija Za mednarodnega tržnika predstavlja verjetno ključno odločitev pri vstopanju na tuji trg. Glavna odločitev poteka med izborom ustanovitve lastnega podjetja v tujini in različnimi oblikami zastopanja. Če se podjetja odločijo za obliko neposrednega predstavljanja na tujem trgu, potem to prinaša večje stroške in izdatke. Logistični proces je v tem primeru zelo pomemben in je tudi bolj zapleten, kot pa v primeru prodaje na domačem trgu. Pri čezoceanskih ladijskih pošiljkah se za transport uporabljajo kontejnerji, ki za podjetja predstavljajo lažjo in cenovno učinkovito obliko transporta, saj se lahko več izdelkov različnih podjetij, namenjenih na isto destinacijo, združi v enem kontejnerju in na ta način močno zmanjša stroške transporta. Vendar tovrstno združevanje tovorov ni vedno možno. Pri izbiri oblike distribucije ima zato pomembno vlogo oddaljenost izvoznega trga. Pri načrtovanju in izboru strategije distribucije imajo zelo pomembno vlogo končne ciljne skupine potrošnikov in uporabnikov. Zaradi njihove ključne vloge je potrebno pri odločitvah o oblikovanju strategije distribucije upoštevati velikost posameznega tržišča, geografske značilnosti, nakupovalne navade potrošnikov, zmogljivost prodajaln in vzorce porabe izdelkov pri porabnikih. Za izdelke široke potrošnje so prodajni kanali navadno daljši, kot kanali za izdelke industrijske potrošnje, in sicer predvsem zaradi dejstva, ker so potrošniki geografsko bolj razpršeni in kupujejo v manjših količinah (Jurše 1999, 405). Pri vstopanju podjetja na nova tržišča lahko nezmožnost tržnika za zagotavljanje distribucije izdelkov predstavlja glavno oviro za izoblikovanje tržne pozicije podjetja na izbranem tujem trgu. Kadar podjetje vstopa na konkurenčno tržišče, na katerem že obstajajo izoblikovane znamke in dobavna razmerja, je ta ovira lahko še izrazitejša. Podjetje, ki želi ob podpori neodvisnih posrednikov vstopiti na novo tržišče, mora distribucijskim posrednikom zagotoviti določene spodbude (Jurše 1999,397).

18

Na izbor distribucijskega kanala pomembno vplivajo značilnosti tržišč v določeni državi in vrsta izdelka, ki ga trži podjetje. Podjetje mora na podlagi opredeljenih ciljev podjetja in značilnosti marketinške politike sprejeti odločitev o izbiri vrste in tipa posrednikov, ki bodo potrebni za razvoj distribucije. Kadar se podjetje odloči za vključitev zunanjih posrednikov, obstajata dve temeljni skupini posrednikov: trgovci (veletrgovci), ki prevzemajo lastništvo nad blagom in kupujejo ter prodajo za svoj račun, in zastopniški posredniki (agenti), ki neposredno zastopajo podjetje. Ločevanje med trgovci in posredniki je pomembno, saj izbira tipa posrednika vpliva na raven nadzora, ki ga ima proizvajalec nad distribucijskim procesom. Med osnovne tipe distribucijskih kanalov se uvrščajo: grosisti, zastopniki (agenti), detajlisti, mednarodne trgovske verige in mednarodni posredniki (Jurše 1999, 406-410). Končni cilj distribucijskega procesa se kaže v zadovoljevanju potrošnikov, in sicer preko zagotavljanja, da bodo ciljna tržišča prejela izdelek na način, ki bo dejansko prinesel zadovoljstvo potrošnikom. Zaradi tega mora proizvajalec izvajati vpliv na dve vrsti kanalov, v domači državi in na ciljnih tržiščih drugih držav. V domači državi mora razpolagati z organizacijo (oddelkom mednarodnega marketinga), ki povezuje člene distribucijske mreže, ki so potrebni za prenos izdelkov med državami. V tuji državi pa mora prodajalec nadzirati tudi kanale, ki končnemu potrošniku dobavljajo izdelek (Jurše 1999, 401). • Promocija Podjetja se pri mednarodni promociji odločajo med različnimi oblikami predstavitve. Predstavijo se lahko preko oglaševanja v medijih, udeležb na sejmih, brošur, različnih razstav itd. Na izbiro ustrezne oblike promocije vpliva razpoložljivost in kakovost medijev, kot tudi upoštevanje jezika v katerem bo potekala promocija. Promocija, kot del trženjskega spleta, vključuje prodajo in je zato v mednarodnem marketinškem kontekstu glavni poudarek dan izboru načina predstavitve podjetja.

19

4 STRATEGIJE VSTOPA NA TRG3 Za večino podjetij je najbolj ključna odločitev mednarodnega marketinga odločitev o tem, na kakšen način bodo vstopala na nov trg, saj bo to imelo vpliv na vsa področja njihovega delovanja še vrsto let po vstopu na trg. Vsaka strategija s seboj prinese vrsto prednosti in hkrati slabosti, katere mora podjetje predhodno oceniti in v proces odločanja vključiti še dejavnike stroškov, tveganja ter stopnjo, do katere mere ji nacionalne vlade dovolijo vključitev oz. si samo želi. Podrobneje smo predstavili v nadaljevanju naslednje strategije vstopa:

• posredni izvoz, • neposredni izvoz, • strategije vstopa brez neposrednih investicij, • strategije vstopa z neposrednimi investicijami in • kooperativne strategije.

Na odločitev, katero obliko izmed zgoraj naštetih strategij izbrati, vplivajo trije ključni faktorji (Keegan in Schlegelmilch 2001, 269):

1. Koliko virov in vlaganj je potrebnih za vstop na trg? 2. Do kakšne mere lahko proizvajalec nadzira dejavnosti podjetja na tujem trgu? 3. Koliko informacij o trgu lahko proizvajalec pridobi s to obliko strategije?

Vrsta strategij vstopa zajema različno stopnjo angažiranja podjetja; od tega, da podjetje samo dá na razpolago svoj proizvod in se ne vključuje v nadaljnje procese ter do popolne vključenosti. S stopnjo vključenosti sta neločljivo povezani tveganje in stopnja nadzora, ki jo podjetje ima nad nastopanjem na trgu. Sledeča slika prikazuje stopnje tveganja pri določenih oblikah strategij. SLIKA 3: STOPNJA TVEGANJA IN NADZORA PRI VSTOPU NA TRG

Vir: Doole in Lowe (2004, 220).

3 Povzeto po: Doole in Lowe (2004, 217-245).

20

Kot lahko razberemo iz gornje slike, mora podjetje zaradi višje stopnje nadzora, nase prevzeti tudi višjo stopnjo tveganja zaradi višjih stroškov, ki so povezani z vlaganji v trg. Če se izognemo vsem različnim alternativam nastopanja na trgu, lahko sklenemo, da imajo podjetja dva osnovna načina doseganja trgov; to sta posredni in neposredni izvoz. 4.1 Posredni izvoz Za tista podjetja, katerih viri ne zadostujejo potrebam mednarodnega trženja, je ta oblika tržnega nastopanja najenostavnejša ter najcenejša, saj se podjetje odloči posle izvoza prepustiti posrednikom ali drugim tržnim podjetjem njihovega matičnega trga. Največja prednost posrednega izvoza je v nizkih stroških in nizkem tveganju, čeprav pa hkrati preprečuje podjetju višjo stopnjo kontrole nad tem kako, kdaj in kje se bodo njegovi proizvodi tržili. Govorimo lahko o štirih načinih posrednega izvoza. • Drugo domače podjetje ali posameznik izvaža v svojem imenu Nekatera podjetja se ne zavedajo potenciala svojega izdelka ali pa ne premorejo sredstev za udejanjanje izvoznih aktivnosti trženja in distribucije na tuje trge. Te naloge prevzame drugo podjetje ali posameznik in v svojem imenu izdelke izvaža na tuj trg. Čeprav za proizvajalca ta način ne predstavlja dejanskega izvoznega posla, pa mu do neke mere posreduje znanja in informacije o tujem trgu, ob hkratni nizki kontroli nad izbiro trgov.

• Specializirana izvozna podjetja Gre za podjetja, ki so specializirana za nastopanje kot »izvozni oddelki« določenih podjetij. Malim in srednje velikim podjetjem pomagajo pri prodaji na tujem trgu s sprejemanjem naročil in s posrednim dostopom do informacij o trgu. Takšna podjetja ponujajo širšo paleto proizvodov različnih proizvajalcev tujim kupcem in s tem znižujejo svoje stroške.

• »Piggyback« ali priključeno trženje Pri tej obliki izvoza gre za izkoriščanje obstoječe mednarodne distribucijske mreže enega podjetja za podporo distribuciji proizvodov drugega podjetja. Priključeni proizvajalec je sposoben izkoriščati imidž, stike in administracijo nosilca z nizko stopnjo lastnega investiranja. To zna biti zelo učinkovit vstop za podjetja iz držav v razvoju na trge razvitih držav. Prednosti te oblike izvoza za nosilca so v tem, da mu to omogoča izkoriščanje ekonomije obsega, pri tem pa mu stroški trženja, prodaje, administracije in transporta ostanejo na istem nivoju. Zveza se mnogokrat priče na osnovah »poskusi in boš videl«. Podjetje pa se lahko ujame v sporazum, ki je zanj s strateškega vidika sprejemljiv, a se v času lahko spreminja in na daljši rok postane nesprejemljiv. To so predvsem odločitve o trženjskem spletu in zagotavljanju tehnične podpore ter storitvah za proizvode.

• Trgovska podjetja So dediščina še iz časov kolonialnih odnosov in če ravno so danes v naravi drugačna, so še zmeraj pomembne trgovske sile v Afriki in Aziji. Njihova glavna prednost je v zmožnosti

21

poslovanja na težko dostopnih trgih zahvaljujoč dobrim kontaktom, grajenih skozi vrsto let. Posredne oblike vstopa na trg so za mala podjetja velikokrat prvi stik in izkušnja z mednarodnim trgom, saj je njihova prednost predvsem v nizkih stroških. 4.2 Neposredni izvoz Nastopi v primerih, ko podjetja sama pripravijo in izvedejo izvozni posel. Za izvedbo le-tega morajo razviti potrebna znanja in veščine. Med najpomembnejše naloge, ki jih morajo opraviti, se uvršča raziskava trga, navezava stikov z lokalnimi kupci in negovanje pridobljenih stikov, obvladovanje distribucije, oblikovanje ustrezne cenovne politike, izvozno carinjenje itd. (Kenda 2001, 157). S pomočjo neposrednega izvoza podjetja lažje uveljavljajo svoje vplive pri izvajanju mednarodnih aktivnosti, ki se odražajo v številnih posebnih prednostih, in sicer: omogočenemu večjemu nadzoru sestavin marketinškega spleta, pridobivanju takojšnjih povratnih informacij o odzivih na posamezne izdelke, lažjemu prilagajanju spreminjajočim se pogojem na trgu, učinkovitejšemu izvajanju konkurenčnih aktivnostih ter vsekakor tudi izboljševanju znanja s področja mednarodnega marketinga. Po izbiri ciljnega trga in razporeditvi odgovornosti za opravljanje izvoznega posla, se mora podjetje osredotočiti na izbiro oblike nastopanja na tujem trgu. Brez dvoma bodo pri izbiranju med posameznimi možnostmi imeli zelo pomembno vlogo velikost, značilnosti in struktura trga. Na velikem izvoznem trgu, na katerem je prisotna tudi močna konkurenca, se navadno podjetje odloča za lastno zastopništvo oz. za posrednika, ki bo deloval v bližini izbranega trga. Na manjšem trgu, kjer je prisotna tudi manjša raven stikov s kupci, takšna odločitev ni primerna. V nadaljevanju si zato poglejmo oblike neposrednega izvoza. • Agenti So posamezniki ali podjetja, ki na podlagi podpisane pogodbe z izvoznim podjetjem pridobivajo naročila ter predstavljajo na ta način tudi najbolj splošno obliko stroškovno nizke direktne udeležbe na tujem trgu, za katero so značilni nizki stroški. Agenti svojega dela ne opravljajo samo za eno podjetje, ampak tovrstne posle opravljajo za več različnih podjetij. Pogodba med izvoznikom in agentom vsebuje tudi del, ki določa naloge agenta, ki so usmerjene na določanje ciljnih vrednosti prodaje, napovedi glede prihodnjega stanja na trgu, razvoja strategij in taktik, ki temeljijo na agentovem znanju o lokalnem trgu. Agent od izvoznika blaga ne odkupi, ampak za njega opravi posel posredovanja v kupoprodaji, na podlagi katerega je nato upravičen do provizije. Izvozno podjetje si pri izbiri agenta navadno pomaga z naslednjimi kriteriji:

• finančno sposobnostjo agentov; • stiki agentov s potencialnimi kupci; • značilnosti in obsežnostjo agentovih obveznosti do drugih organizacij; • razvitostjo mreže agentovih prodajnih zastopnikov.

22

• Distributerji Gre za obliko poslovanja, pri kateri distributer od proizvajalca odkupi blago in z odkupom sprejme tržni riziko za morebitne neprodane izdelke, vendar tudi potencialni dobiček. Distributerji običajno želijo pridobiti ekskluzivno zastopništvo za določeno območje, saj pogosto predstavljajo na trgu proizvajalca v vseh prodajnih in servisnih aktivnostih. Vprašanje določanja območja, na katerem bo distributer zastopal podjetje, postaja vse bolj pomembno. Na številnih trgih se namreč število distributerjev zmanjšuje, tisti, ki pa ostajajo, postajo vse večji in bolj specializirani za posamezna področja. Ta trend tudi sili distributerje k vse pogostejšim združitvam in prevzemom. Na različnih območjih je zato že v veljavi zakonodaja, ki preprečuje ekskluzivna zastopništva na posameznih teritorijih. Poleg dveh najpomembnejših oblik neposrednega izvoza si poglejmo še druge oblike neposrednih izvoznih metod. • Dogovor o vodenju Partnerja iz dveh različnih držav se s sklenitvijo mednarodne pogodbe dogovorita o prenosu znanja in izkušenj, proizvodne zmogljivosti pa ostajajo v rokah naročnika. Gre predvsem za prenos organizacijskih, mendežerskih, trženjskih izkušenj in veščin, s katerimi razpolaga partner iz določenega razvitega okolja, partner iz manj razvitega okolja pa prav to potrebuje. V manj razvitem okolju se namreč zelo pogosto zgodi, da naročnik iz določenih razlogov ne želi vzpostaviti poslovnega procesa s pomočjo direktnih tujih vlaganj, doma pa nima ustrezne kadrovske strukture, ki bi bila sposobna voditi in upravljati določen projekt (Kenda 2001, 199-200). • Franšizing Predstavlja pogodbeno razmerje med dvema poslovnima partnerjema, pri katerem franšizor daje franšiziju svojo ustvarjeno veščino trženja, proizvajanja in menedžmenta, v zameno za neko začetno pristojbino in tekočo provizijo. Odnos med partnerji se vzpostavi takrat, ko so partnerji pripravljeni prevzeti distribucijo določenega izdelka po navodilih franšizorja in so v to pripravljeni vložiti tudi kapital. S tovrstno povezavo na tržišču nastane interesna skupina majhnih in srednjih podjetnikov, ki lahko na ta način dosegajo prednosti velikega organiziranega sistema (Kenda 2001, 185-187). • Neposredni marketing Neposredni marketing se nanaša na promocijske in prodajne aktivnosti, ki niso odvisne od neposrednega stika s stranko in se pojavljajo v obliki naročil preko spleta, telefonske prodaje, televizijskega oglaševanja itd. Hiter napredek na področju telekomunikacij, spremenjen življenjski stil in nakupovalno vedenje potrošnikov ter višji stroški klasičnih oblik vstopa na tuji trg, so privedli do hitrega razvoja in napredka neposrednega marketinga.

23

4.3 Strategije vstopa brez neposrednih investicij Vstop na tuji trg brez neposredni investicij predstavlja nepremoženjsko obliko vstopanja na tuji trg, s katero razumemo paleto vmesnih pogodbenih oblik med klasičnimi blagovno - storitvenim izvozom in neposrednim investiranjem. V tem primeru se na podlagi pogodbe, z neko neodvisno lokalno družbo, proizvodnja translocira v tujino. Pogodbe so praviloma sklenjene za določen čas, vanje je vključen omejen obseg prenosa tehnologije, v geografskem pogledu pa se njihova prodaja omejuje na določen prostor. Pri obliki vstopa brez neposredne investicije se podjetja lahko odločajo med pogodbeno proizvodnjo in dodeljevanje licence (Kenda 2001, 176). • Pogodbena proizvodnja Podjetja, ki tržijo in prodajajo izdelke na mednarodnem trgu, se lahko na podlagi pogodbe z lokalnim proizvajalcem dogovorijo, da le-ta za njih izvede del ali celoten proizvodni proces. Pogodbena proizvodnja podjetjem omogoča, da se osredotočijo na prodajne in marketinške aktivnosti. Če se izkaže, da proizvod na trgu ne bo dobro sprejet, je umik s trga relativno enostaven in poceni, saj so investicije omejene na minimum oz. jih sploh ni. Tovrstna proizvodnja je v določenih primerih nujna zaradi premagovanja trgovinskih ovir in v določenih primerih, ko želijo vlade zaščiti zaposlene, z vztrajanjem pri domači proizvodnji, tudi edina možnost s pomočjo katere lahko podjetja vstopijo na ta trg. Slabost pogodbene proizvodnje je predvsem dejstvo, da ima izvoznik zelo slab nadzor nad proizvodnim procesom. • Licence Zahtevajo zelo nizko stopnjo vlaganj, pri katerih so finančne in upravljavske obveznosti nizke ter so pri tem stroški vzpostavljanja proizvodnje, trgovine in marketinških aktivnosti zmanjšani, prav tako pa se podjetja na ta način izognejo carinskim in necarinskim oviram. Sklepanje licenčnih pogodb je še posebej uporabno pri trgovanju na zahtevnejših trgih, kjer ni možna direktna udeležba. Licenčno poslovanje prinaša dajalcu licence številne prednosti. Prejemnik licence plačuje licenčnino, ki je izražena v odstotku od prodaje in s tem ko raste prodaja raste tudi prihodek dajalca licence. Prednost za prejemnika licence je predvsem v tem, da lahko na ta način bistveno skrajša čas uvajanja nekega izdelka v proizvodnjo in na trg, saj navadno za njim stoji svetovno znano podjetje z zaščiteno blagovno znamko. Prejemniku prav tako ni potrebno vlagati sredstev v raziskave in razvoj. 4.4 Strategije vstopa z neposrednimi investicijami Na določeni točki mednarodnega razvoja se podjetja soočijo z večjim pritiskom, ki je posledica sprejema odločitve vezane na učvrstitev položaja na določenem posameznem trgu ali regiji. • Združenja Gre za obliko proizvodnje, ki se nahaja v tujem lastništvu in je ustanovljena z namenom sestavljanja komponent, ki so bile proizvedene na domačem trgu. Prednost je predvsem v

24

zmanjševanju učinka carinskih ovir, ki so običajno nižje za komponente, ki se vgrajujejo v izdelke, kot pa za končne izdelke. Na dolgi rok montažni oddelki tovarn ne prispevajo veliko lokalnemu gospodarstvu. • Podružnice Ustanavljanje lastnih proizvodnih zmogljivosti v tujini je za podjetja ena izmed najdražjih oblik vstopanja na tuji trg, za katere se navadno odločajo takrat, ko so o povpraševanju na tujem trgu trdno prepričana. V politično relativno stabilnem okolju in dolgoročnem tržnem potencialu izdelkov si lahko, s pomočjo lastnega proizvodnega obrata, podjetja namreč najlažje zagotovijo potrebno stopnjo nadzora, da v celoti izpolnijo svoje strateške cilje. V tem pogledu so prisotni tudi precejšnji riziki, saj je kasnejši umiki iz trga lahko zelo drag, tako v smislu finančnih stroškov, kot tudi izgube dobrega ugleda podjetja, na mednarodnem in domačem trgu. Za ustanovitev podružnice v tujini podjetje samo krije vse stroške razvoja in oskrbovanja tujega trga, hkrati pa v celoti razpolaga s prihodki od prodanih izdelkov. Pred ustanovitvijo podružnice mora predhodno dobro raziskati trg, vedenje porabnikov in prisotnost konkurence. Za številna podjetja tovrstno ravnanje predstavlja predolg proces in menijo, da je hitrost vstopa na trg ključna pri doseganju kratkoročnih dobičkov, ki jih lahko dosežejo s pripojitvijo ali združitvijo že obstoječih podjetij. Strategija pripojitve temelji na predpostavki, da bo na tujem trgu na razpolago dovolj podjetij za pripojitev, če pa je njihovo število omejeno bo odločitev podjetja temeljila bolj na preračunljivosti kot na skladnosti. Upanje, da bo pripojitev prinesla časovne in stroškovne prihranke, se v praksi redko izkaže za pravilno. Dejstvo je, da iskanje primernega podjetja v praksi ni tako enostavno, upoštevati je potreba pogajanja in povezovanje pripojenega podjetja v obstoječo organizacijsko strukturo. Prevzemanje podjetij, ki se smatrajo kot del državne dediščine, lahko privede do nacionalnega nezadovoljstva, če se izkaže, da jih bodo prevzela tuja podjetja. Države, ki si prizadevajo vlagati v razvoj lastne tehnologije in proizvodnih zmogljivosti raje dovoljujejo ustanavljanje podružnic, kot pripojitve oz. združevanja, saj so le–ta velikokrat povezana z izgubljanjem delovnih mest in transferom proizvodnih zmogljivosti v druge države. 4.5 Kooperativne strategije Na mednarodnem trgu se pojavljajo številne priložnosti, kjer lahko dve ali več podjetji sodelujejo skupaj in uresničujejo skupne interese. Kooperativne strategije temeljijo na odnosu sodelovanja med domačim in tujim partnerjem in se pojavljajo v oblikah, navedenih v nadaljevanju. • Skupna vlaganja (joint ventures) Predstavljajo lastniško udeležbo dveh ali več partnerjev pri nekem, za posebne namene na novo ustanovljenem podjetju, s pomočjo katerega udeleženi partnerji uresničujejo skupne interese. Pri tem vsak od partnerjev prispeva svoj delež, bodisi v obliki posebnih veščin, denarja, pravic ali v obliki nepremičnine in na podlagi vložka mu tudi pripada pravica do udeležbe pri sprejemanju odločitev. Prednost skupnih vlaganj je neposredna udeležba na

25

lokalnem trgu, ki prinaša vsekakor prednost z vidika boljšega poznavanja delovanja lokalnega trga, omogoča lažje financiranje in doseganja dobičkov ter večji nadzor nad uspešnostjo izvajanja skupne naložbe. Skupna vlaganja podjetjem prinašajo prednosti, hkrati pa vključujejo tudi nekaj slabosti. Razlike v ciljih in interesih med partnerji lahko privedejo do sporov. Partnerji z večjim deležem pogosto postanejo dominantnejši, kar negativno vpliva na partnerje z nižjim deležem. Za uspešnost skupnega vlaganja je zato zelo pomembna pravilna izbira partnerjev in njihovo učinkovito delovanje, saj lahko v nasprotnem primeru vlaganja zelo hitro propadejo. • Strateške zveze Ne predstavljajo lastniških razmerij med partnerji, ampak vrsto drugih oblik sodelovanja. Razumemo jih lahko kot splet sporazumov, v različnih pojavnih oblikah in jasnim konceptom skupnega nastopa, zaradi lažjega in boljšega doseganja konkurenčnih prednosti. Zveze se pojavljajo v obliki:

• izmenjave tehnološkega znanja; • raziskovalno razvojnih izmenjav; • vzpostavljanja skupne distribucijske mreže; • skupnih marketinških aktivnostih in odnosov ter • sodelovanja med proizvajalcem in dobaviteljem.

S pomočjo strateške zveze se med seboj povežejo različni partnerji, ki bi v nasprotnih okoliščinah lahko bili medsebojni konkurenti. V prid oblikovanja in delovanja strateških zvez pričajo naslednji dejavniki:

• Pomanjkanje lastnih sredstev Organizacije, ki so danes same sposobne zagotoviti sredstva za izkoriščanje globalnega potenciala, so zelo redke.

• Hiter tehnološki razvoj Naraščajoče tehnološke spremembe in posledično krajša življenjska doba izdelkov sili podjetja v čedalje večje inovacije in učinkovito promocijo izdelkov.

• Visoki stroški raziskav in razvoja Ker postaja tehnologija vse bolj kompleksna in posledično so novi izdelki redkejši, se stroški raziskav in razvoja drastično povečujejo.

• Koncentracija podjetij v zasičenih industrijah Številna podjetja so s pomočjo zvez rešila problem presežka proizvodnih zmogljivosti, ki se pojavlja na zasičenih trgih.

• Vladno sodelovanje Zaradi nadaljujočega trenda regionalizacije so vlade pripravljene sodelovati pri večjih projektih skupaj s partnerji, namesto da bi celoten projekt izvedejo same.

• Samozaščita Številne zveze so nastale z namenom zaščite pred konkurenco posameznih podjetij ali drugih zvez.

• Dostopnost trga Pogosto se strateške zveze sklepajo zaradi lažjega dostopa na težavnejše trge. Mnoga podjetja namreč s predhodno sklenjenimi strateškimi partnerstvi z lokalnimi podjetji lažje vstopijo na trg.

26

• Vzajemno sodelovanje Sodelovanje med različnimi partnerji je lahko ustrezna oblika doseganja boljše mednarodne konkurenčnosti podjetij. V času globalnega sodelovanja, soočenega z zasičenostjo trgov, trgovinskimi ovirami, presežnimi zmogljivostmi in finančnimi omejitvami je lahko vzajemno sodelovanje učinkovito pri doseganju boljše konkurenčnosti. Da bi se doseglo učinkovito sodelovanje, je potrebno izbrati partnerje, ki so pripravljeni in sposobni prispevati vsaj eno izmed naslednjih kompetenc (znanja) oz. virov:

• komplementaren proizvod ali storitev; • znanje in izkušnje s področja potrošniških odnosov; • izkušnje in sposobnosti s področja tehnologij in raziskav; • znanje s področja proizvodnje in logistike ali • učinkovito distribucijsko mrežo.

27

5 ANALIZA OKOLJA NEMŠKEGA TRGA (Avtorica: Svetlana Čerič) 5.1 Politično geografski okvir 5.1.1 Kratka zgodovina (20. stol.)4 Nemčija, kakršno poznamo danes, je nastala oktobra leta 1990 s pridružitvijo dežel Nemške demokratične republike k Zvezni republiki Nemčiji. Kljub temu, da takrat ni nastala nova država, se za dogodek pogosto uporablja izraz združitev namesto priključitev. S tem dogodkom se je po 45 letih uredilo t.i. nemško vprašanje, začeto s popolno kapitulacijo Nemčije v 2. svetovni vojni. Po vojni so njen teritorij zasedle sovjetske, britanske, ameriške in francoske sile: Zvezno republiko Nemčijo z glavnim mestom Bonn so zasedle britanske, ameriške in francoske zasedbe. Berlin je bil glavno mesto Nemške demokratične republike, ki so jo socialistično uredile sovjetske zasedbe, razdeljen pa je bil na večji Vzhodni Berlin in na manjši Zahodni Berlin, ki je bil enklava Zahodne Nemčije. V času velike politične napetosti so z vzhodne strani leta 1961 zgradili Berlinski zid, ki so ga porušili leta 1989 in tako neposredno začeli proces združevanja obeh delov Nemčije, katere nova prestolnica je Berlin. Posledice razdeljenosti so vidne tako še danes. Več kot 40-letni razvoj je Zvezni republiki Nemčiji v okviru kapitalističnega tržnega gospodarstva prinesel velik gospodarski napredek, medtem ko je Nemška demokratična republika, kljub temu, da je v takratnem socialističnem bloku predstavljala najbolj razvito državo, zelo zaostajala. Nemčija skuša te velike razvojne razlike med bivšima deloma ublažiti in jih tako sčasoma popolnoma odstraniti. Danes se izvršujejo vlaganja v obnovo zastarele in okolju škodljive industrije v bivši Nemški demokratični republiki, z novo organizacijo njenega kmetijstva, z gradnjo prometnic, še zlasti tistih, ki jo povezujejo z zahodnimi deželami, z gradnjo infrastrukture, s preobrazbo izobraževalnega sistema itd. 5.1.2 Gospodarstvo5 Združena Nemčija je s 356.970 kvadratnimi kilometri za Ukrajino, Francijo, Španijo in Švedsko peta največja evropska država. Po številu prebivalstva, ki je po oceni v letu 2005 znašalo 82,5 milijonov in s 2.798 milijardami USD BDP-ja v letu 2005, pa je kar na prvem mestu. Kot zanimivost lahko navedemo, da njen BDP predstavlja kar 24 odstotkov BDP-ja nerazširjene Evropske unije. Sledijo še določeni statistični podatki (www.deutschland.de/aufeinenblick/uebersicht.php?lang=1):

− število prebivalstva: 82,5 milijonov; − gostota poseljenosti: 231 prebivalcev na km2;

4 Povzeto po: www.historyofnations.net/europe/germany.html. 5 Povzeto po: www.izvoznookno.si/indexphp?act2&act2=1&d1d=2002070415471206.

28

− verska pripadnost: Kristjani 66 % (Katoliki 33 %, Protestanti 33 %), Muslimani 3 %, Židi 0,1 %.

Zvezno republiko Nemčijo sestavlja 16 zveznih dežel, od katere ima vsaka dežela svojo vlado in parlament. Dežele so v Tabeli 2 navedene po abecednem redu: TABELA 2: ZVEZNE DEŽELE NEMČIJE

Zvezna dežela Velikost pokrajine (vkm2) Glavno mesto Baden-Württemberg 35 752 Stuttgart

Bavarska 70 549 Műnchen Berlin 892 Berlin

Brandenburška 29 477 Potsdam Bremen 404 Bremen

Hamburg 755 Hamburg Hessen 21 115 Wiesbaden

Macklenburg-Pomorjanska 23 174 Schwerin Severno Porenje -Vestfalija 34 043 Dűsseldorf

Spodnja Saška 47 618 Hannover Porenje-Pfalška 19 847 Mainz

Posarje 2 569 Saarbrűcken Saška 18 416 Dresden

Saška-Anhalt 20 445 Magdeburg Schleswig-Holstein 15 763 Kiel

Turingija 16 162 Erfurt Vir: www.th-o.de/bundeslaender/. Predsednik države je Horst Köhler. Po skoraj izenačenem izidu dveh največjih strank, Socialistične stranke in Krščansko demokratske unije, na predčasnih parlamentarnih volitvah septembra 2005 je bila vzpostavljena velika koalicija, ki jo vodi prva kanclerka v zgodovini Nemčije, predsednica krščanskih demokratov Angela Merkel. Ob orisu gospodarskega pomena lahko ugotovimo, da je Nemčija v svetovnem merilu za ZDA in Japonsko tretja najpomembnejša država na svetu. Največjo zaslugo za hitro gospodarsko rast po 2. svetovni vojni je Nemčija dosegla z ameriško pomočjo in je z uspešno industrializacijo postala sinonim za kakovost delovne sile in proizvodov. Globalna gospodarska stagnacija, visoke cene nafte v prvi polovici leta 2001 in dogodki 11. septembra, so upočasnili dotedanjo visoko stopnjo rasti nemškega gospodarstva. Danes predstavlja industrija 25-odstotni delež v BDP, med storitvami pa so najpomembnejše finančne in poslovne storitve (30,7 %) ter trgovske, gostinske, transportne in telekomunikacijske storitve (18 %). Velik udarec nemškemu gospodarstvu je v preteklem stoletju zadala združitev z bivšo Vzhodno Nemčijo, kar je predstavljalo veliko obremenitev, saj so se stopnje gospodarske rasti prepolovile, v letu 2003 celo izničile, proračunski primanjkljaji pa naraščali. Vlada si sedaj prizadeva povečati učinkovitost gospodarstva, zmanjšati davčne in socialne obremenitve ter pospešiti prestrukturiranje v regijah, kjer še prevladuje težka industrija,

29

predvsem v vzhodnih deželah. Na večjo učinkovitost naj bi vplivala tudi zmanjšana povezanost med realnim in finančnim sektorjem, zaradi katere se bodo podjetja osredotočila na svoje osnovne dejavnosti. Navajamo še kratek pregled gospodarskih gibanj.

1. BDP in struktura potrošnje Gospodarska rast se je v letu 2005 zaradi nižje rasti domačega in izvoznega povpraševanja zmanjšala in je znašala 0,9 %, v letu 2006 pa je po ocenah znašala 2,4 %. Rast javne potrošnje je v drugem četrtletju 2006 znašala 0,8 %. Rast izvoza in uvoza se je upočasnila. Uvedba višjega davka na dodano vrednost v začetku leta 2007 bo vplivala na zmanjšanje zasebnega povpraševanja, zaradi počasnejše rasti na svetovnih trgih pa se bo zmanjšala tudi rast izvoza, zato se bo gospodarska rast po pričakovanjih znižala na 1,4 %. 2. Industrijska proizvodnja Industrijska proizvodnja se je v letu 2005 krepila in je beležila 2,8-odstotno rast, okrevanje industrije se je nadaljevalo tudi v letu 2006. Najvišje stopnje rasti so beležili proizvodnja industrijskih polizdelkov (6,7 %), trajnih potrošnih dobrin (6,3 %) ter strojev in opreme (5,2 %). Proizvodnja netrajnih potrošnih dobrin, ki je namenjena predvsem domačemu trgu, je bila večja za 2,5 %. 3. Nezaposlenost in plače Stopnja brezposelnosti je tudi v letu 2005 naraščala in je v povprečju znašala 11,7 % (merjeno po nemški metodologiji, po metodologiji Evropske unije je znašala 9,5 %). V letu 2006 se je zniževala in je avgusta znašala 10,6 %. Razlika v stopnji brezposelnosti med nekdanjo zahodno in vzhodno Nemčijo ostaja visoka: v zahodnih deželah je znašala 9 %, v vzhodnih pa 17,2 %. Hitreje se zmanjšuje kratkotrajna brezposelnost, medtem ko število dolgotrajno brezposelnih narašča. Plače so se v drugem četrtletju 2006 po sedmih četrtletjih negativne rasti povečale za 0,3 %. Povprečna urna plačna postavka v predelovalni industriji je bila v na letni ravni višja za 1,6 %. 4. Mednarodna menjava (OECD 2004, 8) Izvoz dobrin in storitev (delež v BDP) 36 % Glavne izvozne postavke (delež skupnih izvoznih dobrin) • Strojna in transportna oprema 51 % • Proizvedene dobrine 13 % • Kemikalije in njim sorodni proizvodi 13 % Uvoz dobrin in storitev (delež v BDP) 32 % Glavne uvozne postavke (delež skupnih uvoznih dobrin) • Strojna in transportna oprema 38 % • Proizvedene dobrine 11 % • Kemikalije in njim sorodni proizvodi 13 % 5. Gospodarsko sodelovanje s Slovenijo Dinamičnost in pestrost nemškega tržišča, njegova velikost in relativna bližina, podobnost kulture in vpliv zgodovinskih dogajanj so verjetno nekateri izmed

30

pomembnejših atributov, zaradi katerih je Nemčija že leta najpomembnejša gospodarska partnerica Slovenije. V izvozu so v prvih sedmih mesecih leta 2006 prevladovali sedeži in njihovi deli (10 %), deli in pribor za traktorje, avtobuse in tovorna vozila (6 %), osebni avtomobili in druga motorna vozila za prevoz ljudi (4 %), elektrotermični aparati in naprave za gospodinjstvo (3 %), žerjavi, viličarji, valjarji ter buldožerji (3 %) in pnevmatične gume (2 %). Največji izvozniki so bili: Prevent Global d.d., Gorenje d.d., Impol d.d., Sava Tires d.o.o., BSH hišni aparati d.o.o. in Mura d.d. Na uvozni strani so prevladovali naslednji proizvodi: osebni avtomobili in druga motorna vozila za prevoz ljudi (6 %), zdravila (3 %), odpadki in ostanki železa ali jekla (2 %), traktorji, avtobusi in tovorna vozila (2 %), orodje za ročno obdelavo (2 %) in motorna vozila za prevoz blaga (2 %). Največji uvozniki so bili: Porsche Slovenija d.o.o., Acroni d.o.o, Gorenje d.d., AC-Intercar d.o.o., Prevent Global d.d. in Mura d.d. V sledeči preglednici prikazujemo podatke o izvozu in uvozu med leti 2003 in 2006. Podatki, označeni z *, veljajo za obdobje januar-junij 2006.

TABELA 3: GOSPODARSKO SODELOVANJE MED SLOVENIJO IN ZVEZNO REPUBLIKO NEMČIJO

Vir: www.izvoznookno.si/index.php?act=2&act2=8&dId=2002070415471206. 5.1.3 Podnebje in topografija6 Kljub temu, da se Nemčija nahaja na enaki geografski širini kot meja med ZDA in Kanado in je tako bližje arktičnemu krogu kot pa Ekvatorju, je njeno podnebje zmerno in je v glavnem brez trajnih obdobij mraza ali vročine. Severozahodna in obalna Nemčija ima morsko podnebje zaradi toplih zahodnih vetrov iz Severnega morja. Ta pas označujejo topla poletja in blage, pretežno oblačne zime. Velike količine zračne mase, ki prispevajo k blagemu podnebju, so islandski sistem z nizkim zračnim pritiskom in azorski sistem z visokim zračnim pritiskom. Prvi kroži v nasprotni smeri urinih kazalcev in veliko krat zaide vzhodno in jugovzhodno na svoji poti proti Evropi, azorski zračni sistem pa se premika proti vzhodu v smeri urinih kazalcev. Obe zračni masi skupaj opremljata zahodno Evropo z mokroto napojenimi oblaki, ki jih nosijo s seboj zahodni vetrovi.

6 Povzeto po: www.germanculture.com.ua/library/facts/bl_climate.htm.

Leto Izvoz (v mio EUR) Uvoz (v mio EUR Saldo (v mio EUR) 2003 2.610,016 2.357,351 252,665 2004 2.759,617 2.871,658 -112.041 2005 2.862,900 3.163,244 -300.344 2006 1.886,182* 2.002,658* -116,476*

31

V zadnjem času doživljajo severne nižine prav pogosto trenutke (predvsem v zimskih mesecih), ko se nahajajo v medprostoru med tema dvema zračnima masama ter so hkrati pod obojestranskim vplivom. Takrat vetrovi prihajajo iz zahoda in so po navadi dokaj močni. Kar se dominantnosti sistemov tiče, pa lahko rečemo, da je to pogosteje islandski zračni sistem, ki se kljub svojim polarnim koreninam ogreje zaradi toplega zalivskega toka. Globlje v notranjost države je podnebje kontinentalno z večjimi dnevnimi in sezonskimi temperaturnimi nihanji, s toplimi poletji in hladnejšimi zimami. Za razliko od morskega in kontinentalnega podnebja, ki prevladuje v večjem delu države, so alpski predeli na skrajnem jugu in v manjši obliki tudi določeni predeli osrednjih dežel, pod vplivom gorkega podnebja, ki s seboj prinaša nižje temperature zaradi višje nadmorske višine. Kadar je kontinentalen podnebni sistem odgovoren za podnebje, so pogoji nekoliko drugačni. V zimskih mesecih visoki zračni pritisk prinaša jasno in precej hladno zimo. Domačini označujejo te zračne mase kot t.i. »sibirski višek«, ki po navadi traja okrog dva tedna. Občasni dogodek »fen« ali topli veter se dvigne, kadar se središče sistema nizkega zračnega pritiska oddalji južno od svoje običajne poti in prečka osrednji del države. V teh atmosferskih pogojih se topli tropski zrak pomika po Alpah in izgublja mokroto na južnih pobočjih gora. V spomladanskem času ti vetrovi razganjajo oblake in topijo sneg. Letna povprečna temperatura v državi znaša okrog 9˚ C. V mesecu januarju, kot najhladnejšem mesecu v letu, je povprečna temperatura 1,6˚ C na severu in -2˚ C na jugu. V juliju pa se vse to obrne in je topleje na jugu (19,4˚ C) kot pa na severu (niha med 16˚ in 18˚ C). Letna količina padavin niha med 2 000 mm letno v južnih delih vse do 400 mm v severnih predelih države. Letošnje leto se je po podatkih nemškega Zveznega urada za vreme pričelo s temperaturami višjimi od povprečja preteklih let, na kar nakazuje tudi spodnja shema. Na sliki so predstavljeni temperaturni odkloni v januarju 2007 od izračunanega povprečja med leti 1961 in 1990.

32

SLIKA 4: TEMPERATURNI ODKLONI V JANUARJU 2007

Vir: www.dwd.de/de/FundE/Klima/KLIS/daten/online/klimakarten/showmap.htm. Kot je razvidno, so bile temperature v večjem delu države višje tudi do 6˚ C, kar je za ta letni čas dokaj nenavadno. V kolikšni meri so te spremembe vplivale na okolje in njeno vegetacijo, se bo pokazalo v prihodnosti. Ne le temperaturni odkloni, temveč tudi odkloni v količini padavin so v mesecu januarju 2007 bili izjemni. Slika 4 na naslednji strani predstavlja te odklone v procentih nad povprečjem med leti 1961 in 1990. V določenih predelih države (odtenki modre na sliki) je padlo krepko čez 200 % več padavin kot v povprečju med leti 1961 in 1990, kar priča o izrazitih podnebnih spremembah. O le-teh in njihovih vplivih na gozdne ekosisteme pa govorimo v nadaljevanju. V največji meri se količina padavin gibala med 50 in 150 % nad izmerjenim povprečjem.

33

SLIKA 5: ODKLONI PADAVIN V JANUARJU 2007 V % OD POVPREČJA MED LETI 1961-1990

Vir: http://www.dwd.de/de/FundE/Klima/KLIS/daten/online/klimakarten/showmap.htm. Podnebju primerna je tudi pokrajina. Nemčija, s svojo nepravilno podolgovato obliko, predstavlja lep primer ponavljajočih se predelov določenih tipov pokrajin, ki jih najdemo tudi drugod po svetu. Ravninski del, bogat z jezeri, močvirji in barji se umika iz morja proti notranjosti, kjer se prelevi v hribovito pokrajino s potoki, rekami in dolinami. Ti hribi kasneje postopno gradijo visoke platoje in gozdne pokrajine gorskih širin (www.germanculture.com.ua/library/facts/bl_geography.htm). Sredi devetdesetih let je bilo okrog 37 % pokrajine agrarne, 17 % je bil delež travnikov in pašnikov, 30 % je obsegal gozd in gozdnata pokrajina, 16 % pa je bilo namenjeno drugi uporabi. Geografi pogosto delijo Nemčijo na štiri topografske predele: Severno nemško nižavje, Centralno nemško višavje, Južna Nemčija in Alpsko predgorje z Alpami (www.germanculture.com.ua/library/facts/bl_geography.htm).

34

Severno nemško nižavje obsega približno severno tretjino dežele. Nižavje je pretežno nizko in večji meri ravno z nadmorsko višino v večji meri manj kot 90 metrov. Vzdolž obale je pokrajina močvirnata in polna sipin, najdemo pa tudi številne otoke. Pokrajina je polna večjih rek (Ems, Odra Ren, Vezera,..), ki se stekajo severno in v Baltiško morje. Rečne doline imajo dobro rodovitno zemljo, vendar se med temi dolinami nahajajo večja območja pokrita s peskom in prodom, ki sta posledica prejšnje ledene dobe. Severni del regije pa ima za razliko nekoliko bolj rodovitno prst, kar se odraža v visoki stopnji kultiviranosti (www.fao.org/forestry/site/countryinfo/en/deu). Centralno nemško višavje sestavljajo platoji in nizko gorovje, ki se razprostira med nadmorsko višino 300 in 750 metri in z določenimi vrhovi, višjimi tudi od 900 metrov. Platoji so razsekani s strmimi rečnimi dolinami in soteskami, kot je na primer dolina reke Ren. Kljub temu, da je prst tukaj bolj kamnita in mineralno revna, pa imajo določene rečne doline svoje porečje obogateno z rodovitno prstjo (www.fao.org/forestry/site/countryinfo/en/deu). Na skrajnem jugu države je gorovje s Švabskimi in Francoskimi gorskimi masivi, pobočje Alp in dve večji območji gozdov Schwarzwald-a na skrajnem jugozahodu in Švabsko-bavarske planote na jugu. Schwarzwald (Črni gozd) je ime dobil po svoji gosti pogozditvi, ki raste pretežno na granitu in peščenjaku na nadmorski viši med 750 in 900 metri z vrhovi okrog 1.200 metrov. Alpski vrhovi se razprostirajo na nadmorski višini 1.800 metrov, najvišji vrh Zugspitze pa beleži 2.962 metrov (www.fao.org/forestry/site/countryinfo/en/deu). 5.2 Gozdarski sektor 5.2.1 Stanje in trendi v Evropi Preden natančneje pregledamo gozdarski sektor v Evropi, se pobližje spoznajmo z gozdarstvom v svetovnem merilu, s pomočjo katerega bomo evropsko stanje lažje umestili v svetovnem merilu. Gozd prekriva 30 % kopnega ozemlja, kar je leta 2005 predstavljajo nekaj manj kot 4 milijarde hektarjev, to pa nadalje pomeni, da na vsakega posameznika odpade delež 0,62 hektarja gozda. Kljub temu, da govorimo o dokaj velikih številkah gozdnate pokrajine, pa je le-ta neenakomerno porazdeljena, kar je mogoče razbrati tudi iz naslednjega slikovnega prikaza (ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/A0400E/A0400E00.pdf).

35

SLIKA 6: TIPI ZEMELJSKE POVRŠINE

Vir: ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/A0400E/A0400E00.pdf. Temno zelena barva predstavlja gozd, nekoliko svetlejše zelena pa drugo lesnato pokrajino (tajga, tundra, itd.). Kot je razvidno iz zgornje slike, je značilna velika koncentracija gozda predvsem v Južni Ameriki, Centralni Afriki ter v Evropi in Severni Aziji. Tako ima na primer 64 držav s skupnim številom prebivalstva 2 milijardi manj kot 0,1 hektarja gozda na prebivalca. Deset držav, najbogatejših z gozdom, predstavlja kar dvotretinjski delež celotne svetovne pogozditve, sedem držav sploh ne premore gozdnate pokrajine in nadaljnjih 57 ima manj kot 10 % delež svoje površine pogozdene (ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/A0400E/A0400E00.pdf). In kakšni so bili trendi v zadnjem času? Spreminjanje gozdne pokrajine v agrikulturno se še naprej nadaljuje na visoki ravni - 13 milijonov hektarjev gozdov. Omeniti pa je potrebno uspeh na področju pogozdovanja ter obnove in razširitve že obstoječih gozdnih predelov, kar je prispevalo k zmanjšanju neto izgube gozda. Tako je bila med leti 2000 in 2005 neto izguba ocenjena na 7,3 milijard hektarjev letno, kar predstavlja dokaj veliko zmanjšanje v primerjavi z obdobjem 1990 in 2000, ko je letna izguba znašala 8,9 milijard hektarjev (ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/A0400E/A0400E00.pdf). V nadaljevanju navajamo še nekaj splošnih karakteristik svetovnega gozda (ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/A0400E/A0400E00.pdf):

• 84 % svetovnega gozda je v javni lasti. • Velikost primarnega gozda se zmanjšuje po stopnji 5,8 milijonov hektarjev

letno. Na pozitivni strani tehtnice pa lahko navedemo, da se količina gozda, namenjenega ohranjanju biološke raznolikosti, povečuje s 6,4 milijoni hektarjev letno.

• 1,1 milijonov hektarjev gozda letno oboli oz. se okuži z najrazličnejšimi insekti in boleznimi, medtem ko se število gozdnih požarov zmanjšuje.

36

Splošna ocena stanja na svetovni ravni je pozitivna, z določenimi napredki in tudi nazadovanji na različnih področjih. Ti negativni trendi so vključevali zmanjšanje primarnega gozda, zmanjšanje števila zaposlenih v gozdarskih panogah ter povečanje količine obolelih gozdov. Na drugi strani so pa hvale vredni trendi tako ohranjanja gozdov za namene biološke raznolikosti in družbene koristi, kakor tudi zaščitene pogozditve določenih območij v predelovalne namene (ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/A0400E/A0400E00.pdf). GRAFIKON 1: POVRŠINA GOZDOV V EVROPI V DESETLETJIH 1980, 1990 IN 2000

Površina gozdov v Evropi

137 139150

62 63 65

0

20

40

60

80

100

120

140

160

1980 1990 2000

desetletja

povr

šina

v m

ilijo

nih

ha

Zahodna Evropa Vzhodna Evropa

Vir: ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/ae428e/ae428e.pdf. Pozitivni trendi se nadaljujejo tudi v Evropi. Dolgoročni kazalniki navajajo stabilne trende rasti gozdne pokrajine, njihovih zalog in gozdnega prirastka skozi zadnja desetletja po vsej Evropi, kar nam prikazuje Grafikon 1. V njem je predstavljena gozdna površina v državah Zahodne in Vzhodne Evrope v milijonih hektarjev v razdobju desetletij od 1980 do 2000. Opazimo lahko stalno rast gozdnate površine skozi vsa desetletja. Tako se je na primer količina gozda in druge lesnate pokrajine v Evropi povečala za 3 % od leta 1980 (36 milijonov ha). Po podatkih Evropskega gozdarskega sektorja pa vsekakor obstaja še vrsta problemov v številnih državah (osip drevesnega listja, gozdni požari, izbruhi raznih škodljivcev in bolezni, itd.). Pred kratkim so za vznemirjenje poskrbele nelegalne aktivnosti v gozdnem sektorju, katerih vpliv in posledice na količino zaloge in gozdne vire na tem mestu še ni moč oceniti (ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/ae428e/ae428e.pdf). Na trgu gozdnih proizvodov je v zadnjih letih bil najbolj opazen padec proizvodnje in porabe v Vzhodni Evropi. Temu pa je sledilo postopno okrevanje v večini teh držav.

37

Številke nihajo med državo in proizvodi, gledano v celoti pa sta, proizvodnja in poraba vse do srede devetdesetih upadli v večini držav za eno do dve tretjini. Drug pomemben trend v Evropi je bila vsekakor tudi strukturna sprememba na trgih z lesenimi proizvodi (ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/ae428e/ae428e.pdf). Pretekli trendi na trgu papirja in kartona nakazujejo na to, da so ti trgi rasli hitreje kot trgi drugih lesnih proizvodov. Izjema je le trg časopisnega papirja, kjer je bila rast bolj skromna. Strukturne spremembe na trgu lesnih proizvodov in hitra rast trga papirja in lepenke so pripeljali do pomembnih sprememb v strukturi povpraševanja po lesnih materialih in dostopnosti do različnih tipov lesa in vlaken. To povečanje je bilo večji meri vzpodbujano s strani sprememb v povpraševanju in izboljšavah v tehnologiji, kakor tudi s strani sprememb v okoljski politiki (ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/ae428e/ae428e.pdf). TABELA 4: PROJEKCIJA POVPREČNE LETNE STOPNJE RASTI PROIZVODNJE IN PORABE GOZDNIH PROIZVODOV OD LETA 2000 DO 2020 NA OSNOVI PROJEKCIJE DOSEDANJIH TRENDOV

Proizvod Zahodna Evropa Vzhodna Evropa Proizvodnja Žagan les 0,9 % 2,3 % Lesene opažne plošče 1,9 % 3,6 % Papir in lepenka 2,0 % 5,0 % Poraba Žagan les 0,8 % 2,4 % Lesene opažne plošče 1,8 % 4,0 % Papir in lepenka 2,3 % 5,4 % Vir: ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/ae428e/ae428e.pdf. V zgornji tabeli so predstavljene projekcije letnih stopenj rasti, oblikovane na osnovi dosedanjih trendov v gozdarskem sektorju. Tako na področju proizvodnje, kakor tudi na področju porabe je predvidena pozitivna rast. Skoraj v vseh primerih je največja rast na trgu papirja, sledijo pa mu trg lesenih opažnih plošč ter žaganega lesa. Mednarodna trgovina je tudi področje, kjer je v zadnjih letih prišlo do korenitih sprememb. V vseh kategorijah proizvodov je delež tistih, namenjenih zunanjemu trgu, narasel. Ta trend je opazen tudi na svetovni ravni, kot posledica procesa globalizacije tekom devetdesetih let prejšnjega stoletja. V okviru Evrope pa lahko temu iščemo vzroke tudi v spoznanju, da se je izvoz proizvodov povečal hitreje, kot se je povečevalo domače povpraševanje predvsem v Vzhodni Evropi v preteklih letih (ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/ae428e/ae428e.pdf). Prav tako sta bili v zadnjem desetletju zaznani dve spremembi, ki sta vplivali na razvoj evropskega gozdarstva. Ena izmed teh sprememb se je nanašala na vrsto novih smernic, sprejetih na področju okoljevarstvene politike. Do neke mere so bile le-te posledica večjega zanimanja javnosti za trajnostni razvoj, h kateremu lahko tudi priključimo težnjo po obnovljivih virih energije ter recikliranju. Gozdarska politika je s svojimi smernicami v okviru gozdarskega sektorja poudarjala predvsem netržne prednosti gozdarstva, kar se lepo odraža v primeru Zahodne Evrope, kjer je bilo gozdarstvo predstavljeno kot alternativa kmetijstvu.

38

Opazne so bile tudi institucionalne in administrativne spremembe obnašanja vlad v okviru sektorja. Nekatere države so del svojih gozdov privatizirale, v Vzhodni Evropi pa je denacionalizacija oblikovala veliko število malih privatnih lastnikov gozdov. Tam, kjer pa so gozdovi še vedno v javni lasti, pa je vlada vzpodbudila oblikovanje bolj tržnih ciljev (po zgledu privatnih lastnikov) in jasneje oblikovala administrativne vloge (sprejemanje in izvajanje gozdarske politike ter t.i. management javnih gozdov). Hkrati s temi spremembami se je pričelo postopno upadanje potenciala rasti managementa gozdarstva, kar je bilo posledica:

• povečanja potenciala zalog lesa; • povečanja zalog alternativnih virov lesa in vlaken; • povečanja globalne konkurence zaradi nizko stroškovnih dobaviteljev (tudi v

okviru Evrope s strani nizko stroškovnih držav iz Vzhoda) in • padanja cen proizvodov.

Ti dejavniki so ustvarili trg, kjer morajo managerji upoštevati zahtevnejše standarde in nuditi širši spekter proizvodov in storitev, kljub temu, da je njihov glavni vir prihodkov (prihodki iz predelave lesa) na najnižji točki (ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/ae428e/ae428e.pdf). 5.2.2 Pregled nemškega gozdarstva 5.2.2.1 Karakteristike gozda7 Zvezna republika Nemčija ima s svojo ustavo urejeno gozdarstvo tako, da vsaka zvezna dežela ta gospodarski sektor ureja sama. Prav zaradi tega je toliko težje najti podatke in informacije na republiški ravni za celotno državo skupaj. Gozdovi pokrivajo okrog 11 milijonov hektarjev površine, oz. 31 % celotnega ozemlja Nemčije in po podatkih zadnjih raziskav iz leta 2002 ima največje gozdne površine Bavarska, Porenje-Pfalška pa največji delež gozdov. Natančnejše podatke po posameznih deželah lahko razberemo iz sledeče tabele.

7 Povzeto po: (www.bfafh.de/bibl/pdf/iii_04_16.pdf ).

39

TABELA 5: PORAZDELITEV GOZDNE POVRŠINE PO ZVEZNIH DEŽELAH

Zvezne dežele Gozdna površina (ha) Gozdna površina dežele

(%) Baden-Württemberg 1,362.299 38,1

Bavarska 2,558.461 36,3 Berlin 16.000 18,0

Brandenburška 1,055.733 35,2 Bremen 0 0,0

Hamburg 3.000 4,0 Hesse 880.251 41,7

Macklenburg-Pomorjanska 534.962 23,1

Spodnja Saška 1,159.522 23,5 Severno Porenje-Vestfalija 887.550 26,0

Porenje-Pfalška 835.558 42,1 Posarje 98.458 38,3 Saška 511.578 27,8

Saška-Anhalt 492.128 24,1 Schleswig-Holstein 162.466 10,3

Turingija 517.903 32,0 Zvezna republika Nemčija 11,075.799 31,0

Vir: www.bfafh.de/bibl/pdf/iii_04_16.pdf. Za Zvezno republiko Nemčijo je značilno, da še zmeraj prevladujejo iglaste drevesne vrste, saj zavzemajmo kar 57,5 % celotne gozdne površine, medtem ko listnati samo 42,5 %. Kot zanimivost lahko navedemo, da je v nemškem gozdarstvu najbolj pomembna norveška jelka, med listnatimi drevesi pa se najbolj izpostavlja evropska bukev. Drevesna struktura gozdov je natančneje predstavljena v naslednjem grafikonu.

40

GRAFIKON 2: DREVESNA STRUKTURA GOZDOV

Drevesna struktura

2,40% 9,60%

14,80%

5,90%

9,80%28,20%

1,50%

1,70%

23,30%

2,80%Opuščeni gozdoviHrastEvropska bukevJavor, brest, lipaTopol, vrba, brezaSmrekaJelkaDuglazijaPinijaMacesen

Vir: www.bfafh.de/bibl/pdf/iii_04_16.pdf. Iz grafikona lahko razberemo, da največji delež v strukturi dreves predstavljajo smreka, pinija in evropska bukev. Kot je bilo že prej navedeno, največji delež predstavljajo iglasta drevesa. Statistika nemškega gozdarstva navaja 3.381 milijard m3 gozdnega lesa, kar ustreza volumnu 317 m3/ha. Letni prirast lesa pa znaša skoraj 135 milijonov m3 (12m3/ha). Leta 2002 je bilo posekanih 42,2 milijona m3 lesa. Večji del (78 %) tega poseka so bila iglasta drevesa, le 22 % je bilo listnatih. Za podeželje so gozdovi že od nekdaj predstavljali vir izpolnitve vseh njihovih potreb; les za zidanje hiš, kurivo, igro ter predvsem hrano za domače živali. Do 19. stol. je prav zaradi teh potreb in želje po dobrem gradbenem lesu prevladoval predvsem hrastov les za razliko od naravne prevlade bukovega lesa. V zadnjih dveh stoletjih so ponovno pogozdili dodobra izčrpano gozdno pokrajino z bori in jelkami. Razlogi za to so bili sledeči (www.holz.uni-goettingen.de/forestry/rural.html): • semena teh dreves se lažje shranjujejo, • pogozditev z mehkim lesom je dosti cenejša kot pogozditev s trdim lesom in • mehki les lažje izpolnjuje potrebe industrializirane ekonomije.

Največji porabnik nepredelanega lesa in hkrati zelo pomemben sektor v lesni industriji so žage. V zadnjih treh letih so žage predelale med 21 in 22 milijonov m3 lesa, kar znaša polovico celotnega lesnega poseka v Nemčiji. V gozdarstvu je zaposlenih več kot 550.000 ljudi in ustvarja letni promet na ravni 80,9 milijard € (podatek je za leto 2002!). Promet v letu 2002 je predstavljen po vrstah proizvoda v tabeli.

41

TABELA 6: UVOZ/IZVOZ GOZDARSKIH IN LESNIH PROIZVODOV V LETU 2002

Uvoz Izvoz Gozdarski in leseni proizvodi v 1 000 m3 Hlodi iglavcev 2 278 3 454 Iglasti žagan les 4 505 4 237 Les za pridobivanje lesne kaše 282 2 113 Hlodi listavcev 345 1 453 Listnati žagan les 706 611 Železniški tramovi 23 46 Furnir 154 120 Vezane plošče 974 167 Opažne plošče 1 239 2 983 Iverne plošče 1 358 2 246 v 1 000 t Papirna kaša 3 856 475 Celuloza 158 15 Vir: www.bfafh.de/bibl/pdf/iii_04_16.pdf. Iz tabele lahko razberemo, da zunanja trgovina z lesom ne kaže določenega usklajenega vzorca. Nemčija ima na eni strani veliki presežek uvožene papirne kaše, medtem ko je na izvozni strani presežek opažnih in ivernih plošč. Če to pretvorimo v ekvivalent surovemu lesu, lahko ugotovimo, da je bila leta 2002 izvozna bilanca proizvodov, temelječih na lesni predelavi, negativna (uvoz: 99,3 milijonov m3; izvoz: 94,1 milijonov m3). 5.2.2.2 Pravne in organizacijske oblike lastništva gozdov V Nemčiji poznajo državno oz. deželno, skupno (lahko tudi komunalno) in privatno lastništvo. Po podatkih Zveznega gozdnega urada je malo manj kot 50 % gozdov v privatni lasti, ena tretjina jih je v skupnem lastništvu občin, posameznih okrajev, itd. V sledečem grafikonu so lastniška razmerja natančneje predstavljena.

42

GRAFIKON 3: LASTNIŠKA STRUKTURA GOZDOV

Lastniška struktura

3,70%

29,60%

19,50%

47,30%

Državna Deželna Skupna Privatna

Vir: www.bfafh.de/bibl/pdf/iii_04_16.pdf. Največji del gozdov, kar 47,3 %, je v privatni lasti. Z 29,6 % mu sledi deželna lastnina in z 19,5 % skupna oz. komunalna last. Najmanjši delež gozdov pa je v državni lasti. Po zadnjih opravljenih raziskavah, je bilo v državi okrog 1,3 milijona lastnikov gozdov. Med temi je 17 državnih lastnikov in skoraj 10.000 v skupni oz. komunalni lasti, tako da je večina gozdov v rokah privatnih lastnikov, od katerih je kar 90 % kmetov. Skoraj 1 milijon privatnih lastnikov ima gozdove manjše od 1 hektarja, kljub temu da se povprečna velikost privatnih gozdov giblje nekje okrog 7,7 hektarjev (gozdovi v komunalni lasti obsegajo nekje 900 hektarjev). TABELA 7: VELIKOST IN LASTNIŠTVO

Velikost Št. lastnikov Površina v mio. ha Pod 10 ha 1,295.000 2,3 10-50 ha 48.000 1,0 50-200 ha 7.300 0,8

200-1000 ha 3.300 1,5 1000 ha in več 1.400 5,5

Skupaj 1,300.000 11,1 Vir: www.bfafh.de/bibl/pdf/iii_04_16.pdf. Če se ozremo še na velikost posameznih gozdov, lahko vidimo, da prevladujejo mali privatni gozdovi, ki so razdrobljeni med kar veliko število lastnikov. Najmanjši delež

43

zajemajo veliki privatni gozdovi večji od 1000 hektarjev. Zakonsko sta opredeljeni dve obliki javnega lastništva; prva oblika je t.i. državno oz. zvezno lastništvo, druga oblika je komunalno lastništvo. Razlika med tema dvema oblikama lastništva je v tem, da državno lastništvo zajema gozdove v posameznih zveznih deželah in celotne zveze, medtem ko pa komunalno lastništvo povezuje gozdove mest, okrožij in javnih organov. 5.2.2.3 Izobraževanje na področju gozdarstva V Nemčije so štiri univerze, ki ponujajo izobraževanje na področju gozdarstva. Dolžina študija se giblje med 4-6 let na univerzitetni in 3-4 let na visokošolski ravni. TABELA 8: IZOBRAŽEVANJE NA UNIVERZITETNI IN VISOKOŠOLSKI RAVNI

Univerze Št. diplomantov letno Univerza v Freiburg-u, Fakultetea za gozdarstvo in okoljske študije 70-90

Univerza v Göttingen-u, Fakultetea za gozdarske študije in ekologijo 60-80

Tehnična univerza Műnchen, Šola gozdarskih znanosti in managementa virov 60-70

Tehnična univerza Dresden, Fakulteta za gozdarstvo, geologijo in vodoznanstvo 70-80

Skupaj 260-320 Vir: www.bfafh.de/bibl/pdf/iii_04_16.pdf. Število diplomantov se na vseh štirih univerzah giblje nekje med 70 do 90 študentov letno, kar v skupnem številu pomeni prirastek nekje med 260 in 320 mladega kadra na letni ravni. Posebnost nemškega šolskega sistema je t.i. univerza uporabnih znanosti (»University of Applied Sciences«), kjer izobraževanje poteka na strokovni ravni in diplomanti po 4 letih študija pridobijo naziv inžinerja gozdarstva. V našem sistemu bi to obliko izobraževanja lahko enačili z visokošolskim strokovnim. V državi je 5 takih ustanov, letno šolanje zaključi med 310 in 400 mladih, kar nam prikazuje sledeča tabela. TABELA 9: UNIVERZE UPORABNIH ZNANOSTI

Univerze uporabnih znanosti (UPZ) Št. diplomantov letno UPZ Hildesheim, Fakultetea za management virov 70-90

UPZ Eberswalde, Oddelek gozdarstva 80-100 UPZ Weihenstephan,Oddelek gozdarstva 70-90 UPZ Rottenbug, Gozdarska šola 80-100 UPZ za gozdarstvo Schwarzburg 10-20 Skupaj 310-400 Vir: www.bfafh.de/bibl/pdf/iii_04_16.pdf.

44

Le ena šola v pa ponuja dvoletni program izobraževanja gozdarskih tehnikov. TABELA 10: DVOLETNI IZORAŽEVALNI PROGRAM

Tehnične šole Št. diplomantov letno Bavarska tehnična šola gozdarstva v Lohr-u 20-30 Vir: www.bfafh.de/bibl/pdf/iii_04_16.pdf. 5.2.2.4 Pregled stanja gozdov v letu 20068 Leta 1984 so pričeli v Nemčiji z opažanjem ter letnim merjenjem krošenj dreves, ki je dober ter predvsem hiter in natančen pokazatelj zdravstvenega stanja dreves. Opažanja v lanskem letu so navedla le malo sprememb glede na preteklo leto. Stanje krošenj je bilo oblikovano na osnovi 10 327 vzorcev dreves na 423 različnih lokacijah. Vključenih je bilo 38 drevesnih vrst; 85 % dreves je smrek, borovcev, bukev in hrastov. Kot zanimivost lahko navedemo, da se je v letu 2006 ponovil vzorec, ki je prisoten že skoraj od vsega začetka merjenja. Gre za ugotovitve, da se na začetku posameznega meritvenega obdobja beleži izboljšanje gostote krošenj v povprečju vseh vrst dreves na državni ravni, proti koncu pa se stanje poslabša na izhodiščni nivo ali pa celo pade. Rezultati raziskave so bili sledeči.

• Delež gozdnih površin z občutnim zmanjšanjem gostote krošenj je v letu 2006 obsegal 28 % (za primerjavo v letu 2005 29 %), delež zdravih krošenj pa se je iz 29 povečal na 32 %.

• V povprečju krošenj vseh drevesnih vrst, je stopnja gostote ostala nespremenjena v deželah Hessen, Saška, Saška-Anhalt in Turingija. Izboljšanje drevesnih krošenj je bilo zabeleženo v Berlinu, vse ostale dežele, še posebno Saarland, pa beležijo občutno poslabšanje. Posebno visok delež občutnega poslabšanja je bil zaznan v deželah Saarland (48 %) in Baden-Württemberg (45 %), nad državnim povprečjem ležijo tudi Porenje-Pfalška (36 %), Turingija (35 %), Bavarska in Berlin (oba po 34 %). Najnižji deleži so pa bili zabeleženi v Bremen (9 %), Saška (14 %), Macklenburg-Pomorjanska (16 %), Spodnja Saška (16 %), Brandenburg (18 %) in Saška-Anhalt (19 %).

• Če pozornost namenimo še posameznim drevesnim vrstam ugotovimo, da večjih sprememb glede na pretekla leta na državni ravni ne zaznamo; po posameznih regijah pa so spremembe kar precejšnje. Gledano na državni ravni, je imela bukev največji delež poslabšanja gostote krošenj, saj je obsegala kar 48% gozdne površine in s tem prehitela »zmagovalca« leta 2005. Ta je bil hrast, delež katerega se je zmanjšal iz 51% na 44%. Najnižje rezultate sta v raziskavi zabeležila smreka (27%) in bor (18%).

Meritev gostote dreves ne velja za dober pokazatelj stabilnosti gozdnih ekosistemov in vitalnosti dreves, saj ne navaja dejanskih vzrokov beležečega stanja. Rezultati so le posledica sledečih dejavnikov: 8 Povzeto po: www.bmelv.de/nn_753668/SharedDocs/downloads/06-Forstwirtschaft/Waldzustand2006, templateId=raw,property=publicationFile.pdf/Waldzustand2006.pdf.

45

• vreme, • rodovitnosti, • škodljivi organizmi in • s strani človeka povzročeni škodljivi vplivi (plini in emisije).

Ti dejavniki vplivajo izmenično in se v svoji intenzivnosti vplivanja dopolnjujejo. Tako lahko npr. zaradi vpliva slabega vremena drevesa postanejo bolj dovzetna za škodljive vplive iz ozračja ali zaradi napada škodljivih žuželk. Vreme je bilo leta 2006 zaznamovano s številnimi ekstremi. Mrzli zimi je sledil marec poln padavin, ki so se v večji meri spreminjale v moker in težek sneg. Pomlad je bila dokaj topla, vendar mokra; prevesila pa se je v vroč in suh junij ter julij. Drevesa so bila zaznamovana že od suše poleti 2003, ki je zadala gozdnemu ekosistemu dokaj velik udarec, saj so si drevesa le s težavo opomogla. K temu lahko dodamo meseca junij in julij 2006, ko se je trajajoči vročini (povprečna temperatura v juliju 2006 je bila najvišja od pričetka meritev leta 1901) priključila še suša. Vse to je pospešilo množenje lubadarjev, ki za dobre pogoje razmnoževanja potrebujejo toploto, pomanjkanje dežja pa jim nudi malo odpornih dreves. Tako so se v mesecu juniju ter juliju na veliko razmnožili veliki osmerozobi ter šesterozobi smrekovi lubadarji, ki jih je avgusta pričakalo idealno mokro in hladno vreme. Da ne beležimo le negativne trende, je poskrbel upad števila žuželk, ki se prehranjuje z hrastovimi listi. Po večini primerov se hrast opomore po večletnih napadih žuželk, čeprav ne v vseh primerih. Tista drevesa, katerih gostota drevesne krošnje se je močno zmanjšala so še toliko bolj dovzetna za borov krasnik, ki drevesu pod lubjem izvzema življenjske sokove, da le-ta sčasoma odmrejo. Eden izmed ključnih dejavnikov so tudi podnebne spremembe, ki s seboj prinašajo negotove posledice, saj jih v naprej težko predvidimo.

• Regionalno so moč, posledica in hitrost sprememb nedoločeni. • Napovedi modelov podnebnih sprememb v regionalnem merilu so zelo grobe, saj je

negotovo, ali se bo ohranila prostorska raznolikost podnebnih vplivov. • Ne obstaja enoten vzorec reakcij gozdnih ekosistemov na temperaturne spremembe,

količino padavin in emisije plinov. • Vplivi na podnebje so povratno soodvisni tudi od vplivov na gozdne ekosisteme

(količina gozdov, ekonomski dejavniki,…). Vplivi se seveda medsebojno lahko dopolnjujejo in ojačajo, zmožnost prilagajanja gozdnih ekosistemov pa je tem manjša, čim bolj se ti vplivi nenadni in izraziti ter v koliki meri so drevesa prilagojena matičnih geografskim karakteristikam. Čas prilagajanja je razdeljen na številne manjše faze nestabilnosti, v času katerih gozdovi ne morejo izpolnjevati pomembnih socikulturnih in gospodarskih nalog. Zaradi tega, je potrebno že danes zagotoviti vse možnosti, za hitro prepoznavanje in s tem preprečevanje dejavnikov tveganja. K temu sodijo:

• zmanjšanje obremenitve gozdnih ekosistemov (ohranjanje rodovitnosti tal, ustrezna politika pogozdovanja in sečnje, zmanjšanje emisij škodljivih plinov,…);

• ohranjanje pestrosti gozdnih ekosistemov (Pestri gozdovi, z okolju prilagojenimi drevesnimi vrstami nudijo le malo konkretnih napotkov o morebitnih posledicah podnebnih sprememb. V ta namen pridobiva na veljavnosti management tveganja v

46

gozdarstvu, ki prepoznava, preprečuje in odpravlja posledice naravnih nesreč in nadlog).

5.2.3 Vladni ukrepi9 Sprejeti vladni ukrepi so usmerjeni predvsem k oblikovanju nekakšnih splošnih pogojev, ki bi omogočali lažje varovanje naravnih danosti in bi s tem osnovali trdno podlago za izboljšanje in razbremenitev gozdnih ekosistemov. Le-to je trajna naloga vlad ne le na deželni, temveč tudi na državni in evropski ravni. Ti ukrepi se uveljavljajo na različnih političnih področjih. • Skrb za čistejše ozračje in podnebje Glavni instrument, s pomočjo katerega se vlada trudi izboljšati oz. ohranjati ozračje čisto je zvezni zakon za zaščito emisij, v okviru katerega je bilo sprejetih že 35 odredb, ki se sproti prilagajajo na nove izzive in zahteve ter stanja sodobne tehnike.

• 28. septembra 2006 je Bundestag sprejel odredbo za spremembo emisijskih vrednosti škodljivih snovi v zraku. S tem se je udejanjila smernica Evropskega parlamenta o določenih plinih in policikličnih aromatiziranih ogljikovodikov v ozračju.

• Z odredbo o zmanjšanju poletnega smoga, zakisanosti in uporabe gnojil z dne 13. julija 2004, so v nemški zakonodaji zasledovali smernice o najvišjih možnih nacionalnih emisijah za določene ozračju škodljive snovi in smernice o količini ozona v ozračju. Za uspešno zasledovanje teh ciljev je bil sprejet državni Program za omejevanje dovoljenih emisij določenih plinov. Le-ta zajema ukrepe za nadaljnje zmanjšanje emisij pri motorjih z notranjim izgorevanjem, omejitev vsebnosti topil v produktih, zaostritev mejnih emisijskih vrednosti za industrijske in velike kurilnice in ukrepe za znižanje amoniakovih emisij v poljedelstvu

• Tudi skrb za podnebje neposredno vpliva na zmanjšanje emisij, ki tako negativno vplivajo na gozdove. K temu je največ pripomogel leta 2005 vpeljani trg emisij toplogrednih plinov (predvsem ogljikovodikov), s katerim država skuša nadzirati emisije toplogrednih plinov industrij, energetike, prometa in gospodinjstev.

• Spodbujanje obnovljivih virov energije in surovin Osrednji instrumenti tega področja politike so zakon o obnovljivih energijah, kvota bioloških virov energije, nižanje davkov na področju biokurjave in bioenergij v okviru davka na energijo ter Program spodbujanja obnovljivih virov energije. Prav tako pomembno vlogo na tem področju igra tudi podpora vsem raziskavam in razvoju na področju obnovljivih virov energije.

9 Povzeto po: www.bmelv.de/nn_753668/SharedDocs/downloads/06-Forstwirtschaft/Waldzustand2006, templateId=raw,property=publicationFile.pdf/Waldzustand2006.pdf.

47

• Kmetijska politika Ključni element zakona o uresničitvi reforme skupne kmetijske politike je sprostitev neposrednih plačil iz proizvodnih količin in njihovo približanje okoljskim standardom. Večje zmanjšanje emisij dušika se pričakuje tudi s strani novele o gnojilih. Tudi programom zmanjševanja emisij amoniaka iz poljedelstva bi naj prispeval k izboljšanju stanja, saj se pričakuje, da bi se vse do leta 2010 količina amoniakovih emisij glede na leto 1990, zmanjšala za 28 %. • Gozdarska politika V središču gozdarske politike stoji težnja po večanju izkoriščanja naravnih danosti gozdov tako gospodinjstev, kakor tudi širše družbe, kar pa ni v nasprotju z ohranjanjem gozdnih ekosistemov, saj večja uporaba in predelava lesa prispeva k ekonomsko učinkovitejši lesni predelavi, ki tudi skrbi za zdravje gozda. Ne glede na uspehe na področju skrbi za čistejše okolje in podnebje, je potrebno posebno pozornost nameniti gozdni tlom in vodovju. V ta namen so se vpeljali »Zvezni ukrepi za oživitev gozdov«, v okviru katerih je posebna pozornost namenjena predvsem malim privatnim gozdovom, ki so v večji meri podvrženi divjim odlagališčem smeti. 5.3 Nastopanje podjetja Tajfun na nemškem trgu10 5.3.1 Začetki sodelovanja in distribucija Podjetje je skušalo, ob vstopu na nove trge, kontakte s potencialnimi distributerji iskati na organiziranih sejmih s tega področja. Na tak način so tudi v začetku devetdesetih let vzpostavili prve stike z nemškimi distributerji na sejmu v Agritechnica, novembra 1993 v Hannovru. Na tem mestu govorimo predvsem o kontaktih s sedanjimi distributerji:

• Gert Unterreiner, • Engel, • Scheifele in • Feige Forsttechnick.

Res da, so izvozni posli v Nemčijo potekali že prej, vendar se je ta oblika trgovanja odvijala na za podjetje nezaželeni smeri. Na začetku so delali predvsem z velikimi kupci, ki so njihove proizvode delno prodajali tudi pod svojimi blagovnimi znamkami, kar je nakazovalo na nezrelo tržno situacijo in tudi napačno strategijo podjetja, ki je premalo gradila na svoji blagovni znamki. Vendar za drug korak v začetku še niso bili pripravljeni in predvsem dovolj veliki. Z izkušnjami, pridobljenimi s takšno obliko poslovanja, so si sčasoma lahko nabrali dovolj izkušenj in informacij za vse spremembe, ki so na to sledile. Na tem mestu so se v podjetju odločili za korenito spremembo, ki se je v prvi fazi začela z izbiro oz. ocenjevanjem njihovih dosedanjih partnerjev. Le-te so razdelili na uspešne in manj uspešne ter tako iz predhodnega ne strukturiranega števila distributerjev, oblikovali in izbrali štiri najmočnejše in najuspešnejše partnerje, ki so bili že prej navedeni. Pomembno

10 Vsi podatki in informacije, navedene v tem poglavju, so pridobljene s strani podjetja in njegovih internih virov.

48

je tudi omeniti, da so iskali sebi enakovredne partnerje, tudi ambiciozne začetnike, s katerimi so dejansko skupaj rasli od samega začetka. Sedaj temelji njihovo poslovanje na dolgoletnih izkušnjah, odlični poslovni tradiciji in veliki meri zaupanja ter spoštovanja na obeh straneh, kar v podjetju predstavlja enega izmed ključnih dejavnikov privlačnosti trga. V zadnjem času so se pojavile želje s strani enega uvoznika, da bi bil generalni zastopnik njihovih strojev v Nemčiji, vendar to ni ustrezalo strategiji podjetja, saj je Nemčija danes največji izvozni partner podjetja Tajfun. Že tako je podjetje predvsem izvozno usmerjeno saj kar 90 % proizvodnje namenja tujini, od tega kar 60 % na nemški trg. Dvotretjinski prodajni delež ima Gert Unterreiner, vendar kljub temu v Tajfunu smatrajo, da je večje število njihovih distributerjev pomembno predvsem zaradi velikega trga in zdrave konkurence, ki skuša kupcu prodajo prilagajati glede na njegove potrebe in zahteve. Hkrati s procesom izbire distributerjev se je intenzivno vlagalo v razvoj in izboljšave izdelkov. Trgu so predstavili izdelke tipa »A«, ki so prilagojeni ne le potrebam tržišča, temveč tudi potrebam serijske proizvodnje. O prodajnih količinah oz. vrednosti žal na tem mestu ne moremo govoriti, saj podjetje te informacije obravnava kot poslovno skrivnost, navedemo lahko le, da beležijo konstantno rast prodaje. Pomembno je omeniti še to, da davek na dodano vrednost plača kupec v Nemčiji. Nemški distributerji se pri svojem poslovanju močno opirajo na osebne kontakte in lobiranje pri novinarjih (ti podajajo ocene in kritike izdelkov v pomembnih revijah) ter vplivih članih KWF (Kuratorium fűr Waldarbeit und Forsttechnik). KWF spodbuja gospodarnost in donosnost nemškega gozdarstva, s poudarkom na varnosti pri delu, delu s stroji in okolju prijaznem poslovanju. Naloge organizacije so sledeče: (www.kwf-online.de/deutsch/ueberuns/argumentepapier2004.pdf):

• izboljšuje konkurenčnost gozdarstva z rednimi testi in kontrolami prijaznosti uporabe orodij in strojev za delavce in okolje, analizira najnovejše stanje tehnike itd.,

• organizira posvete, seminarje, sejme, • prispeva k ohranjanju trajnosti gozdov in • podpira ter prispeva k humaniziranju dela v gozdarstvu.

S strani KWF se podeljujejo tudi certifikati kakovosti, ki imajo na nemškem trgu velik vpliv. Takšen test je podjetje opravilo 11.6.2002 in za vitle EGV 40,50,60 in 80 v verzijah A in AHK pridobilo ta certifikat kakovosti, kar je posledično prodajo tudi močno povečalo. V podjetju Tajfun s končnimi kupci nimajo neposrednega stika, vendar dobijo informacije s strani svojih distributerjev. Le-ti vršijo tudi poprodajne aktivnosti do končnih kupcev. Podjetje Tajfun za te storitve ni pristojno (kakor je tudi navedeno v pogodbi), saj je vsak distributer sam dolžan vršiti servis, podjetje pa mu le zagotavlja rezervne dele v primeru, da je stroj pod garancijo, sicer pa proti plačilu. Podjetje gradi svojo prodajno strategijo predvsem na dobrem poprodajnem servisu, ki omogoča kar se da kratek odzivni čas na morebitne nepravilnosti oz. okvare odkrite s strani distributerjev, ustrezni cenovni politiki, ki vključuje prodajo preko večjih in tudi manjših trgovcev, s čimer v podjetju skušajo doseči dobro prisotnost, kar se da na velikem številu prodajnih mest.

49

Skozi leta poslovanja se je na nemškem trgu oblikovalo nekakšno nepisano pravilo: »Kar trgovec hvali, to kmet kupi.«, zato zastopniki ne posegajo po posebnih metodah komuniciranja s kupci. Zanašajo se na dobre ocene prejšnjih kupcev, predstavitve in demonstracije na sejmih ter oglaševanje v pomembnih revijah gozdarskega sektorja. Ne glede na morebitno pomanjkanje dinamičnosti v komuniciranju s potencialnimi kupci in dokaj malem poudarku njegove pomembnosti, pa je tak pristop »dobro blago se samo hvali« požel uspeh. Področju zagotavljanja kakovosti namenjajo v podjetju velik poudarek. Na določenih sejmih najpogosteje povratne informacije zbirajo z anketiranjem med obiskovalci. Za motivacijo so uporabili tudi že nagradno žrebanje med sodelujočimi v anketi. Prav takšni sejmi so ključna priložnost za vodenje neformalnih razgovorov s trgovci in končnimi kupci, ki so glavni pokazatelji kakovosti ponujenih izdelkov. Če v grobem še orišemo kako izvozni posel poteka, lahko rečemo, da se vsak izvozni posel najprej prične s ponudbo, ki jo podjetje pošlje potencialnim kupcem, nato sledi naročilo in potrditev naročila. Sama odprema blaga mora vsebovati račun, transportni dokument ter poročilo za Intrastat. V podjetju poslujejo s svojimi rednimi odjemalci na podlagi sklenjenih dolgoročnih pogodb. Pri tem pa se poraja vprašanje, ali je prišlo po vstopu Slovenije v Evropsko unijo do določenih sprememb v poslovanju in kako so se nanje v podjetju pripravili. Vstop Slovenije v Evropsko unijo je bila prelomnica tudi za slovenske izvoznike na tradicionalne evropske trge, ki so na tak način čez noč pristali na enotnem "notranjem" trgu Evropske unije. Zaradi prevzema zunanjetrgovinskih sporazumov Evropske unije in prenehanja veljavnosti trgovinskih sporazumov, ki jih je sklenila Slovenija, so se spremenila prav tako pravila za izvoz na jugovzhodne trge. Največjo priložnost pa so slovenski izvozniki verjetno dobili z vključitvijo v Skupno zunanjetrgovinsko politiko Evropske unije, ki vzpodbuja izvoz iz nje (Bobek 2003, 24).

Vsi sporazumi z Evropsko unijo, ki jih je Slovenija prevzela z vstopom, naj bi bili v korist uvoznikom, saj lahko le-ti na tak način skorajda brez carin uvažajo iz teh držav. Naši izvozniki pa so nekoliko na slabšem, ker so prenehali veljati ugodnejši carinski pogoji, ki smo jih dosegli s Hrvaško, BiH in Makedonijo (ibid., 24). Po vstopu v Evropsko unijo je Slovenija prevzela naslednje sporazume, ki med drugim urejajo trgovino med Evropsko unijo in tretjimi državami. Ti sporazumi imajo naravo sporazumov o prosti trgovini oziroma carinske unije in so sledeči (ibid., 24):

• stabilizacijsko-pridružitveni sporazum (Hrvaška, Makedonija) – Evropska unija lahko SPS sklene z državami, ki sodelujejo v stabilizacijsko-pridružitvenem procesu (države Zahodnega Balkana), ko le-te izpolnijo določene pogoje. SPS ima naravo sporazuma o prosti trgovini. Evropska unija je do sedaj tak sporazum sklenila s Hrvaško in z Makedonijo, pogajanja za sklenitev SPS pa potekajo tudi z Albanijo ter od nedavnega tudi z Srbijo in Črno goro;

• pridružitveni sporazum (Turčija) – Pridružitveni sporazum se v nasprotju z začasnim sporazumom, ki je veljal od 1. januarja 1997, ne omejuje samo na sprostitev pretoka blaga med partnericama, Slovenijo in Evropsko unijo, temveč vzpostavlja okvir za postopno sprostitev pretoka kapitala in storitev.

50

Četrtega elementa enotnega notranjega trga – svobodnega pretoka delovne sile pridružitveni sporazum ne vsebuje;

• Evro-mediteranski sporazum (Izrael, Maroko, Palestinska uprava, Tunizija, Jordanija, Libanon) – Sporazum zajema liberalizacijo trgovine in sodelovanje na področjih storitev, pretoka kapitala, javnih naročil ter harmonizacije zakonodaje o konkurenci in intelektualni lastnini;

• sporazum o sodelovanju (Alžirija, Egipt, Sirija); • drugi sporazumi o prosti trgovini (Mehika, Južnoafriška republika, Čile).

Slovenija je prevzela tudi druge sporazume, ki zajemajo trgovinske določbe: sporazume o partnerstvu in sodelovanju (Rusija, Ukrajina, Moldavija, Kazahstan, Kirgizija, Belorusija, Azerbajdžan, Armenija, Uzbekistan, Turkmenistan in evropski gospodarski prostor). Sporazumi, ki pa so prenehali veljati, so naslednji (ibid., 24):

• Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini (CEFTA) – predstavljal je najpomembnejši večstranski sporazum o prosti trgovini na območju srednje in jugovzhodne Evrope. Glavni namen Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini je bilo vzpostavitev območja proste trgovine v prehodnem obdobju, ki se je končalo 1. januarja 2001, v skladu z določbami tega sporazuma ter 24. člena GATT-a;

• Sporazumi o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Latvijo, Estonijo, Litvo, Makedonijo, Izraelom, Turčijo, Bosno in Hercegovino in med Slovenijo ter

• Sporazum med Slovenijo in državami članicami EFTA. Hkrati pa je Slovenija prevzela skupno carinsko tarifo (carinske stopnje), ki jih imajo države članice s tretjimi državami. To tudi pomeni, da z vstopom Slovenije v Evropsko unijo ni več carinskih formalnosti pri prometu blaga med Slovenijo in drugimi članicami. Še naprej pa je treba opravljati vse carinske formalnosti pri uvozu ali naročilu blaga iz tretjih držav v države članice Evropske unije – enako je seveda pri izvozu iz tretjih držav treba upoštevati, tako evropsko carinsko pravo kot tudi dopolnilne nacionalne carinske predpise ter druge predpise (evropske, mednarodne in nacionalne), ki se nanašajo na promet blaga preko carinske črte (ibid., 24). V času od vstopa Slovenije v Evropsko unijo in do sedaj, so v podjetju zaznali le male in za posel dokaj nevtralne spremembe. Te rezultate pogojujejo predvsem s tem, da imajo že dolgo tradicijo poslovanja z Nemčijo, kjer je sodelovanje že zelo tesno povezano. Vse spremembe, ki so se zgodile zaradi spremenjenih okoljskih karakteristik, so v podjetju dobro predvideli in se nanje tudi kar hitro pripravili. Tako so že npr. takoj, ko je bil Evro še knjižni denar, uvedli evro-poslovanje v prometu z Nemčijo in se tako izognili potrebnim menjavam denarja v druge valute. Tak sistem poslovanja se je izkazal za zelo uspešnega, saj sta obe pogodbeni stranki, tako izvoznik kot tudi uvoznik, bili zadovoljni. Spremembe in druge posebnosti v poslovanju z Nemčijo, ki so jih v podjetju po vstopu v Evropsko unijo zasledili, so bila naslednja.

51

• Možnost oziroma pestrost vstopnih kanalov in kvaliteta dostopa na nemški trg se po vstopu Slovenije v Evropsko unijo ni spremenila. Edino opaznejšo razliko, ki so jo v podjetju zaznali je ta, da je slovensko blago postalo ugodnejše za tuje uvoznike.

• Do večjih carinskih olajšav ni prišlo, saj so že prej na tem področju poslovanje

urejali sporazumi med Slovenijo in Evropsko unijo. Po vstopu, pa med Slovenijo in drugimi članicami, ni več omejitev pri prometu blaga, carin in drugih trgovinskih ukrepov.

• Presenetljiva za podjetje je bila podražitev transporta, vzroke za to pa v

podjetju ne znajo navesti.

• Posledično vstopu v unijo se je količina dokumentacije pri posameznem izvozu zmanjšala. Dokumentiranje ter evidentiranje sta postala lažja ter preglednejša. Novost na tem področju pa predstavljajo novi obrazci, ki jih morajo slovenska podjetja izpolniti ob vsakem izvozu ter uvozu.

V okviru Slovenskega statističnega urada mora vsako podjetje izpolniti t.i. Intrastat obrazec. Intrastat je statistika blagovne menjave med državami članicami Evropske unije, pri kateri se podatki mesečno zbirajo s statističnimi obrazci neposredno od poročevalskih enot. V Evropski uniji je bil uveden leta 1993 ob vzpostavitvi skupnega evropskega trga, ko zaradi ukinitve notranjih meja podatkov o blagovni menjavi med državami članicami ni bilo več mogoče pridobivati iz carinskih deklaracij. Statistika blagovne menjave s tretjimi državami (t.i. Extrastat) kot vir podatkov še naprej uporablja carinske deklaracije.

Gospodarski subjekt je vključen v statistično raziskovanje Intrastat-a, če: • trguje z blagom z gospodarskimi subjekti v drugih državah članicah

Evropske unije in • je vrednost njegovih odprem blaga v države članice ali prejemov blaga iz

držav članic v zadnjih zaporednih 12 mesecih ali predhodnem letu presegla t.i. vključitveni prag.

Vključitveni prag za leto 2004 je znašal 100.000 EUR v tolarski protivrednosti in je bil izračunan na podlagi letnih zunanjetrgovinskih statističnih podatkov za 2001 in 2002 (intrastat-surs.gov.si/intrastat.html).

• Največje zasluge, da sta uspešnost in nivo poslovanja ostala ob vstopu v

Evropsko unijo enaka, pripisuje podjetje Tajfun zaupanju v blagovno znamko, ki ga imajo nemški kupci. Ker njihovo sodelovanje poteka že vrsto let in se samo še bolj krepi, blagovna znamka Tajfun ni novost na trgu. Nastopanje podjetja na nemškem trgu je bilo uspešno že tudi v času, ko Slovenija še ni bila del Evropske unije in se tako tudi po dejanskem vstopu, ni bistveno spremenila.

52

5.3.2 Konkurenca na nemškem trgu in analiza okolja Značilnosti vsakega ekonomskega okolja katerekoli države je v njegovi neizogibni spremenljivosti. Sedanji in pričakovani pogoji ter spremembe, ki se pojavijo v okolju, vplivajo na izoblikovanje ustrezne marketinške strategije podjetja, s katero bo podjetje uresničilo zastavljene cilje. Natančno in redno spremljanje in analiziranje potrebnih ekonomskih dejavnikov je osnova za postavljanje jasnih ciljev podjetja in strategij, s katerimi bo mogoče zastavljene cilje doseči. Na nemškem trgu je ponudba vitlov zelo pestra. Konkurenca podjetja šteje več kot deset resnih blagovnih znamk različnih proizvajalcev ter številne druge trgovske znamke. V podjetju glede na trenutno stanje na trgu, svoj tržni delež ocenjujejo nekje okrog 30 %. Če se ozrejo na pretekla leta, lahko rečejo, da je bila njihova prednost glede na nemške, avstrijske in skandinavske proizvajalce v nižji ceni ob ustrezni kakovosti. Nove neodvisne primerjave, ki jih je organiziral avstrijski časopis Landwirt in ki so zaradi jezika imela močan odmev tudi na nemškem tržišču, so pokazale, da je podjetje svoje konkurente prehitelo glede kakovosti. Tudi uveljavljenost znamke je imelo na to izdaten vpliv. Iz informacij, pridobljenih iz podjetja, smo spoznali, da podjetje na nemškem trgu vidi ogromno prednosti in priložnosti, kjer bi lahko svojo prodajo in uspehe še izboljšalo. Eden izmed ključnih dejavnikov, zakaj je prav nemški trg tako zelo zanimiv za podjetje, je vsekakor pestra struktura gozdov. Kot je bilo že prej predstavljeno, pokrivajo kar 31 % Nemčije gozdovi. Ti so še zmeraj pretežno v privatni lasti in razdrobljeni med večje število lastnikov. Mala površina gozdov in številni lastniki (rečeno je bilo, da je skoraj 1,3 milijone lastnikov z manj kot 10 ha gozdne površine!) so ključni odjemalci Tajfunovih proizvodov. Zahtevnejše pa je potem takem nastopati na območju, kjer gozdovi niso več privatna last, saj mora podjetje tedaj nastopati na javnih razpisih, katerih pogoj so v večini primerov KWF certifikati. V podjetju so kot prednost navedli tudi plačilno disciplino nemških kupcev in njihovo visoko kupno moč. Glede na informacije iz podjetja in razvitost nemškega trga, pa bi lahko podjetje Tajfun gradilo svoje prednosti morda še na naslednjih spoznanjih:

• Cenovno so ugodnejši v primerjavi z nemškimi konkurenti (Uniforest, Koenigswieser

Forstgeraete itd.) in hkrati ponujajo ustrezno, če ne že višjo kakovost izdelkov.

• V Nemčiji je dobro razvita bogata ponudba sejemske dejavnosti, na katerih bi podjetje svoje proizvode predstavljalo kupcem, saj gre v tem primeru za specifične proizvode. Težje je delovanje stroja opisati kupcem le preko slik ali morda video posnetkov. Lažje jih je o kakovosti in zmogljivosti strojev prepričati v živo, kjer so sami priča delovanju stroja. Dobro obiskani in številčno najbolje zastopani sejmi so Agritechnica Hannover, Agrar Leipzig, Forst-Live Baden-Baden, Interforst München, Rottal-Schau Karpfham, Ligna Hannover, Meela Mühlengeez in Kwf-Tagung.

• Dolgotrajno in že do dobra utečeno sodelovanje.

53

• Nizka obrestna mera. Ob izpostavljenih priložnostih, lahko navedemo še potencialne slabosti v poslovanju. • Zaradi dolgotrajnega sodelovanja in izkušenj, se nemški kupci zelo dobro zavedajo kaj

so njihove pravice in do katere meje lahko s ceno in svojimi željami gredo. Tako npr. zahtevajo brezplačno odpravo vsakršnih napak ali morebitnih motenj v delovanju stroja. Popravilo se mora izvršiti v kar se da kratkem roku. Zaradi ostre konkurence se podjetje skuša temu uspešno prilagajati. Morda bi lahko iz sledečega črpali motivacijo in iskali rešitve, kako čim bolj uspešno odpraviti napake že v fazi gradnje stroja in kako uspešno izvajati kontrole kakovosti.

• Zaradi masovne prodaje je nadzor nad kakovostjo težak, kar posledično ponovno pomeni večje število reklamacij na stroške podjetja.

• Določeni gozdovi so še vedno v javni lasti, zaradi česar mora podjetje konkurirati na

javnih razpisih za naročila, če kakšna ustanova ali občina želi kupiti stroj. Pogoj za nastopanje na javnih naročilih pa je KWF certifikat.

Na osnovi vseh zgoraj navedenih spoznanj in ugotovitev, lahko povzamemo, da nemški trg obeležujejo pomembne karakteristike, ki ga delajo za podjetje privlačnega. Kako rangira v skupni profilni analizi privlačnosti glede na ostala trga, bomo podrobneje opredelili v zaključku naloge. Navedemo lahko le to, da trg odlikuje dokaj velika količina gozdov, s pestro drevesno strukturo. Dosedanje podnebne razmere in topografija države, napeljujejo na oceno o primernih okoliščinah za uspevanje gozdnih ekosistemov in o dobri dostopnosti ter porazdelitvi gozdov po deželah. Hkrati temu, ne smemo zanemariti dejstvo, da je Nemčija kar se gozdnega gospodarstva tiče, eden izmed večjih evropskih trgov. Gozdarstvo in z njim povezana znanja in tehnologija imata že bogato tradicijo, ki jo uspešno vgrajujejo v sodobno industrijo. Sektor zaposluje več kot 550.000 ljudi in ustvarja letni promet na ravni 80,9 milijard €, kar priča o velikosti in pomembnosti te panoge. Ne le vlaganje v izobraževanje novega kadra ob že več kot 500.000 zaposlenih v gozdarskem sektorju, temveč tudi težnje vlade po ohranjanju ter zaščiti gozdnih ekosistemov, ustvarijo sliko države, ki ji ni gozdno bogastvo in socikulturni vplivi gozdov niso tuji. Sektor urejajo pravila in zakoni na deželni in državni ravni, kjer je trend ohranjanja pestrosti in zmanjševanja okolju škodljivih emisij plinov. Zaradi geografske bližine in vstopa Slovenije v Evropsko unijo, so napori za uspešno izveden posel izvoza ter vloženi napore skoraj minimalni. Vsi ti dejavniki, vključujoč tudi konkurenco, katero podjetje po zadnjih raziskavah po kvaliteti in hkratni nižji ceni izdelkov celo prehiteva, pa opredeljujejo trg, ki mu morajo v podjetju namenjati obilo pozornosti.

54

Res da so posli z dobavitelji utečeni in temeljijo na dobrih, če ne že kar prijateljskih vezeh, pa je pomembno spoznanje, da nepredvidljivo vlogo igrajo podnebne razmere, ki povpraševanje po izdelkih podjetja močno spreminjajo. Dokaj visok tržni delež še ne pomeni izkoriščenih potencialov trga. Ti se skrivajo, kakor je pokazala letošnja zima in zgodnja pomlad, v neljubih podnebnih razmerah (viharji), ki so vedno bolj pogoste in močno zvišajo povpraševanje in prodajo po gozdarski mehanizaciji.

55

6 ANALIZA OKOLJA NORVEŠKEGA TRGA (Avtorica: Tina Žibret) 6.1 Politično geografski okvir Norveška predstavlja zelo privlačen trg za izvoznike, saj je ena od najbogatejših držav na svetu. Iz pretežno kmetijske se je v prejšnjem stoletju razvila v moderno državo, katere gospodarstvo je visoko tehnološko razvito in eno od vodilnih na svetu. Ena od najpomembnejših panog je pridobivanje nafte in zemeljskega plina. Njeno bogastvo je bolj enakomerno porazdeljeno kot v večini ostalih bogatih držav, kar pomeni, da je skoraj vsak prebivalec države potrošnik z visoko kupno močjo. SLIKA 7: KRALJEVINA NORVEŠKA

Vir: http://www.britannica.com/eb/article-37917/Norway. Kraljevina Norveška je obmorska nordijska država zahodno od Švedske na Skandinavskem polotoku. Norveška je zelo raztegnjene oblike in ima obširno razčlenjeno obalo vzdolž Severnega Atlantskega oceana, kjer najdemo slavne norveške fjorde. Poleg Švedske na severovzhodu meji še na Rusijo in Finsko. Bližnja otočja Svalbard in Jan Mayen so pod norveško suverenostjo in se smatrajo kot del Kraljevine Norveške, medtem ko sta otoka Bouvet v Južnem Atlantskem oceanu in otok Petra I. v Južnem Tihem oceanu le norveški odvisnosti in kot taki ne štejeta za del kraljevine (http://www.britannica.com/eb/article-37917/Norway). Norveška je ustavna monarhija. 165-članski parlament (storting) volijo za štiriletno obdobje na splošnih volitvah po proporcionalnem sistemu. Storting je sestavljen iz dveh domov: lagting (39 članov) in odelsting (126 članov). Kralj imenuje predsednika vlade, ki ga podpira večina v stortingu. Predsednik vlade imenuje ministrski svet, ki je odgovoren parlamentu (Slovenska knjiga 1996, 710).

56

TABELA 11: OSNOVNI PODATKI O NORVEŠKI

Kraljevo geslo Alt for Norge (Vsi za Norveško) Uradni jezik norveška bokmål in nynorsk, (in saami v šestih občinah) Glavno mesto Oslo Kralj Harald V. Norveški Predsednik vlade Jens Stoltenberg Parlament Stortinget Površina 386.000 km² (66. na svetu); 5,1% voda Prebivalstvo 4.577.457 (114. na svetu); 14/km² Neodvisnost 7.junij 1905 odcepitev od Švedske (razglašena); 26.oktober

1905 (priznana) Valuta norveška krona

Vir: http://www.state.gov/r/pa/ei/bgn/3421.htm. 6.1.1 Zgodovina Norveške 11 Norveška je kraljevina z bogato zgodovino. Ustanovil jo je kralj Viking King Harald Haarfagre v letu 876, čeprav arheološke najdbe nakazujejo, da so živeli ljudje na tem področju že pred dvanajst tisoč leti in so verjetno prišli na to območje iz severnih delov Nemčije. Za obdobje od 9. do 11. stoletja je bilo značilno naglo prodiranje Vikingov iz njihove skandinavske domovine. Norveški Vikingi so ropali po severni Evropi, poselili Britansko otočje, Islandijo in Grenlandijo ter raziskovali atlantsko obalo Severne Amerike. Norveška sama je bila razdeljena na številna, medsebojno se vojskujoča, majhna kraljestva, ki jih je 1015-30 združil Olaf II. Haraldsson in obenem spreobrnil mnogo Norvežanov v krščanstvo, tako da je kasneje postal svetnik-zaščitnik dežele. V 12. stoletju se je v deželo vrnilo obdobje nestabilnosti in državljanskih vojn, tako da je enotnost v okviru močne monarhije uspelo vzpostaviti šele kralju Haakonu IV. (vladal 1217-63). Poroka Haakona VI. (vladal 1355-80) s kasnejšo dansko kraljico Margareto I. je združila usodi Norveške in Danske. Danski kralji, ki so do 1814 vladali Norveški kot delu njihovega kraljestva, so spodbujali naglo uveljavitev evangeličanske vere na Norveškem. Ob koncu napoleonskih vojn si je Norveška poskušala povrniti avtonomijo, vendar je prišla pod oblast švedskih kraljev, četudi je ločen norveški parlament dopuščal precejšnjo stopnjo neodvisnosti. Naraščanje narodne zavesti na Norveškem je močno obremenjevalo zvezo s Švedsko, tako da se je 1905, potem ko so se Norvežani na referendumu odločili za razveljavitev unije s Švedsko, švedski kralj Oskar II. odrekel svojim zahtevam po norveški kroni in omogočil mirno ločitev obeh držav. Ko je švedski princ odklonil norveški prestol, so s plebiscitom potrdili danskega princa Karla za norveškega kralja Haakona VII. Med I. svetovno vojno je bila Norveška nevtralna. Nevtralnost je razglasila tudi med II. svetovno vojno, vendar so jo 1940 okupirale nemške sile in postavile na oblast marionetni režim Vidkuna Quislinga.

11 Povzeto po Družinski enciklopediji Guiness (1996, 710).

57

V letu 1960 so bile odkrite velike rezerve nafte in zemeljskega plina, kar je prispevalo k naraščajočemu vzponu gospodarstva. Po vojni se je Norveška pridružila paktu NATO in 1972 sklenila vstopiti v EU, vendar so državljani z referendumom to preprečili. Na novem referendumu 1994 so se ponovno izrekli proti vstopu v EU. 6.1.2 Geografija, demografija in klima • Geografija12 Norveška je dolga in ozka država, ki leži na severu Evrope in na vzhodu meji na Švedsko (1.619 km), na severovzhodu na Finsko (729 km) in Rusijo (169 km). Z drugih strani je obdana z morjem in sicer jo na severu obliva Severno morje in na zahodu Atlantski ocean. Gre za skrajno severno državo Evrope, katero približno četrtino pokriva gozd. Norveška je ena izmed prelepih naravnih meja Evrope. Gorovja, ledeniki in jezera pokrivajo kar 70 % celotnega področja. Kar 17.000 ledenikov najdemo na Norveškem in ob zahodni obali več kot 50.000 otočkov, kateri ščitijo celino pred najhujšimi nevihtami iz morja. Fjodi niso le posebnost norveške pokrajine ampak tudi posebna atrakcija za turiste. Ustvarjeni so bili pred več tisoč leti, ko so jih izdolbli ledeniki, največji izmed njih pa je Sognefjord, ki je več kot 160 km dolg in posebej globok. Norveško zavzemajo gole visoke planote (fjell), najvišji vrh pa je Galdhopiggen, ki je visok kar 2469 m. Glavne ravnine so vzdolž obale Skagerraka in okrog Oslojskega ter Trondheimskega fjorda, le te pa služijo raznim kmetijskim nasadom. Vodna področja zavzemajo 16.360 km², kar vključuje kopensko obalno linijo in obalno linijo dveh največjih otokov in ostalih manjših, katera so koriščena za gradnjo letališč. Najdaljša reka, ki je dolga kar 598 km pa je Glåma. Norveške reke so večinoma kratke in vihrave, polne brzic in manjših slapov in so tudi glavni vir hrane, v večini lososa. • Demografija13 Norveška je leta 2003 štela 4,546.123 prebivalcev. Rast prebivalstva je 0,46 %. Kar je zanimivo je to, da imajo v primerjavi s Švedsko in Finsko pozitiven naravni prirastek (nataliteta znaša 12,17 preb./1000 preb., mortaliteta pa 9,72 preb./1000 preb.). Povprečna pričakovana starost je 79,09 za moške in za ženske 82,22 let. Poleg Norvežanov v državi prebivajo še Laponci, ki jih je okoli 20.000. Večina prebivalcev (87 %) se prišteva med evangeličane, med protestante in rimo-katolike 3 % prebivalcev ter ostalih 10 %. Imajo tudi 100 % pismenost. Uradni jezik je norveški, obstajajo pa tudi laponsko in finsko govoreče manjšine.

12 Povzeto po: http://www.frommers.com/destinations/norway/0262020250.html. 13 Povzeto po: http://county.alibaba.com/profiles/NO/Norway.htm.

58

• Klima14 Z svojo skrajno severno lokacijo smatramo Norveško kot hladno in mokro deželo. V nekaterih pogledih je to tudi res, kajti skupaj z Aljasko, Grenlandijo in Sibirijo si deli svojo zemljepisno širino. Vendar ima v primerjavi s temi področji in glede na zemljepisno širino Norveška še vedno ugodno klimo, čemur se lahko zahvali toplemu in mirnemu Severnoatlantskemu toku. Poletja so za te geografske širine izrazito mila, medtem ko so zime dolge in zelo mrzle. Norveška klima kaže velike variacije, kajti od skrajne južne, pa na drugi strani do skrajne severne točke je kar 13 stopinj razlike v zemljepisni širini. Seveda ima velik vpliv tudi prejeta solarna energija skozi celo leto, največjo razliko pa najdemo na severu Norveške, kjer pozimi sploh ne poznajo sonca. Robata topografija Norveške je ena izmed glavnih razlogov za velike lokalne razlike na kratkih razdaljah. Najvišje letne temperature so ob obalnih področjih južnega in zahodnega dela Norveške. Če izločimo gorata področja je najhladnejše področje skozi celo leto regija Finnmark, kjer se povprečna letna temperatura giblje nekje okoli –3,1° C. V gorah pa je povprečna letna temperatura –4° C ali manj. Ko govorimo o normalnih zimskih temperaturah je Norveška razdeljena na dva glavna dela in sicer na združen zahodni in vzhodni del, ko se povprečne temperature gibljejo tik nad mejo zmrzali in združen južni in severni del, kjer je temperaturna razlika še bolj očitna. Regija Finnmark je najhladnejše področje z povprečnimi zimskimi temperaturami okoli -15° C. Najnižja temperatura kadarkoli izmerjena na Norveškem je –51,4° C in sicer januarja leta 1886 (regija Finnmark). Povečena solana energija spomladi stopi snežno odejo in kopno se začne ogrevati hitreje kot morje. V zgodnji pomladi ima področje okoli zahodne obale najvišje letne temperature. Poleti so najvišje temperature na jugu Norveške in ob obalnih predelih. Najvišja mesečna temperatura kadarkoli izmerjena je bila 22,7° C v juliju leta 1901 v Oslu, najvišja maksimalne temperatura pa 35,6° C izmerjena 20. junija 1970 v Nosbyenu. Zaradi polnočneg sonca lahko tudi skrajni severni del Norveške uživa temperature nad 30° C in sicer je bila najvišja izmerjena 34,4° C v Regiji Finnmark in tako ima ta regija rekordno razliko v najvišji in najnižji izmerjeni temperaturi, ta pa je kar neverjetnih 83,8° C. Jeseni izgubljajo kopenska področja več toplote kot pa morje, kar pomeni, da imajo obalna področja najvišjo temperaturo, v septembru pa prevladuje najvišja temperatura v zunanjem delu fjorda Oslo. Pozno jeseni pa lahko najdemo najtoplejša področja ob obalah Rogaland in Hordaland. Padavin je na zahodu zelo veliko (preko 2000 mm), v notranjosti (notranjost regije Finnland in manjša področja blizu švedske meje) pa so izrazite zavetrne lege z malo padavin.

14 Povzeto po: http://met.no/english/climate/index.html.

59

SLIKA 8: NARAŠČANJE LETNIH TEMPERATUR MED LETI 1961-1990

Vir: http://senorge.no/printPage.aspx.

Slika 8 prikazuje temperaturne spremembe v časovnem obdobju 30 let. Iz slike je razvidno, da so temperature najbolj narasle v skrajno severnem delu Norveške, kar pa vodi v počasno izginjanje polarnih gozdov, ki so posebnost norveškega gozdarstva. 6.1.3 Gospodarstvo15 Norveška ekonomija temelji na kapitalizmu blaginje (imajo drugi največji BDP na prebivalca), s kombinacijo svobodnih tržnih aktivnosti in vladne intervencije. Vlada pokriva ključna področja, kot je naftni sektor. Dežela je bogata z naravnimi danostmi - imajo veliko nafte, velik hidropotencial, ribe, gozdove…Država je zelo odvisna od črpanja nafte, saj so leta 1999 naftni derivati predstavljali 35 % vsega izvoza. Več nafte izvozita samo še Saudova Arabija in Rusija. Imajo velik BDP na prebivalca: 54.000 USD. V storitvenem sektorju je bilo leta 1995 zaposlenega 74 % aktivnega prebivalstva, v industriji 22 % ter v gozdarstvu, kmetijstvu in ribolovu 4 %. Njihovo industrijo predstavljajo predvsem naftna, prehrambeno predelovalna, ladjedelniška, kemična, ribiška in tekstilna industrija. Izvažajo nafto in njene derivate, stroje, kovine, kemikalije, ladje in ribe, uvažajo pa predvsem hrano. 15 Povzeto po: http://www.odci.gov/cia/publications/factbook/geos/no.html.

60

Norvežani so na referendumu leta 1994 odločili, da ostanejo zunaj EU. Kljub najvišjemu svetovnemu standardu Norvežane skrbi obdobje, ko bo nafta pošla. V ta namen je vlada ustanovila naftni sklad, kamor namenja sredstva iz proračunskega presežka, le tega investira v tujini, njegova vrednost pa znaša več kot 43 mlr dolarjev (www.oecd.org/eco/surveys/norway). Trenutno se norveško gospodarstvo nahaja v dobri in zdravi formi. Prihodki na prebivalca so visoki in še rastejo, konkurenca tako tuja kot domača vzpodbuja močno produktivnost in skrbi za nizko inflacijo. Čeprav raven nezaposlenosti le počasi pada od že tako nizke ravni, so se skupne delovne ure povečale. Vladni ukrepi pa morajo zagotoviti, da bo tako tudi ostalo (www.oecd/eco/surveys/norway). Pomembnejši ekonomski kazalniki:16

• BDP leta 2005 (milijarda NOK): 1.688,00 • BDP na prebivalca ($): 54.444,00 • Bruto fiksne kapitalne investicije predstavljajo 18 % od BDP, na prebivalca pa

znašajo 9.818,00 $. • Izvoz storitev in blaga (% BDP): 43,6 - od tega 20,5 % za nafto in plin

Glavne izvozne panoge: - ribe in ribji proizvodi 4,9 % - glavne kovine in kovinski proizvodi: 9,5 % - stroji in transportna oprema: 7,0 % - mineralna goriva: 63,8 % • Uvoz storitev in blaga (% BDP): 29,5

Glavne uvozne panoge: - ladje: 1,0 % - surovi material: 10,4 % - glavne kovine in kovinski proizvodi: 8,4 % - stroji in transportna oprema: 34,1 % • Stopnja brezposelnosti: 3,6 %

Norveška je z unijo v zelo dobrih odnosih in sodeluje tudi v številnih njenih programih na vseh področjih delovanja povezave. Za podporo socialne in ekonomske kohezije znotraj razširjenega EEA so Islandija, Liechtenstein in Norveška po zadnji širitvi EU ustanovile finančni mehanizem EEA, Norveška pa še norveški finančni mehanizem, s katerim namenja za projekte v desetih novih članicah EU 567 milijonov evrov. Slovenija bo v okviru obeh finančnih mehanizmov v obdobju 2004-2009 upravičena do skupaj 18,6 milijona evrov. Denar je namenjen projektom na področjih varstva okolja, spodbujanja trajnostnega razvoja, ohranjanja kulturne dediščine, razvoja človeških virov, zdravstva, regionalne politike in čezmejnih dejavnosti, akademskih raziskav, izvajanja schengenskega pravnega reda in pravosodja ter tehnične pomoči (http://test.japti.si/content.aspx?docid=3118).

16 Povzeto po: OECD 2005, 7.

61

Sicer pa Norveška sodi v skupino najbogatejših držav na svetu, prav to pa prinaša številne priložnosti, da je država zanimiva tudi za slovenske izvoznike in vlagatelje. Naložbe norveških podjetij, ki so sicer tradicionalno povezani z EU, so bile doslej usmerjene v baltske države, ker pa so pripravljena bodisi seliti proizvodnje bodisi ustanavljati nova podjetja, iščejo nove priložnosti. Slovenija je ena od možnosti, izzivi pa se odpirajo tudi pri skupnih vlaganj obeh držav na območju jugovzhodne Evrope (http://test.japti.si/content.aspx?docid=3118). Slovenski izvoz na severne trge v zadnjih letih raste, a je obseg menjave Slovenije in Norveške še vedno skromen in je leta 2006 dosegel dobrih 40 milijonov dolarjev. Slovenija je na Norveško lani izvozila 26,2 milijona dolarjev, uvozila pa 13,9 milijona dolarjev. Glavni izvozni proizvodi iz Slovenije so pohištvo, montažne zgradbe ter obutev, uvozni pa elektronski aparati, surovine ter ribe. Norveška je z evropsko povezavo 25 držav močno povezana. Je njen šesti najpomembnejši uvozni trg, ter sedmi najpomembnejši izvozni trg. Unija na Norveško večinoma izvaža stroje in električno opremo, transportno opremo, kemikalije ter nekatere surovine, norveški izvoz pa je z več kot polovico osredotočen na rudnine, sledijo pa železo, jeklo, bazične kovine ter ribe in raki. Čeprav Norveška nima posebne politike promoviranja tujih neposrednih naložb, so se te v zadnjih 12 letih več kot potrojile. Država pa je bila aktivna tudi na področju svojih naložb v tujini, ki so presegle naložbe v državo (http://test.japti.si/content.aspx?docid=3118). 6.1.4 Politika17 Norveška je ustavna monarhija s parlamentarnim sistemom vladanja. Kraljeva hiša je veja plemenite družine Glücksburg, izvirno iz nemškega Schleswig-Holsteina. Kralj Harald V. opravlja pretežno ceremonialne funkcije, a ima na svoje državljane vpliv kot simbol narodne enotnosti. V zunanji politiki si Norveška prizadeva za dobre odnose s sosednjo Evropsko Unijo, a po dveh neuspelih referendumih o vstopu (1972 in 1994) ostaja vključena le v EFTO. Kljub temu je vključena v Schengenski sporazum – odprava mejne kontrole na notranjih mejah med državami pogodbenicami, ob hkratnem uvajanju izravnalnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in sicer po enotnih načelih oziroma standardih. Prvi sporazum je bil podpisan 14.junija 1985. Schengenski sporazum predvideva kratkoročne ukrepe za zmanjševanje mejne kontrole, okrepljeno sodelovanje med policijskimi in carinskimi organi držav članic, še posebej v boju zoper kriminal in vzpostavitev skupnih kontrolnih mest. Poudarek je tudi na izboljšanju policijskega sodelovanja, poenostavitvi pravne pomoči, skrajšanju in poenostavitvi izročitvenega postopka, dogovoru o čezmejnem zasledovanju, spoštovanju prepovedi vstopa na celotnem območju držav pogodbenic, prilagoditvi predpisov na področju narkotikov, orožja in eksplozivov, poenotenju vizne politike in pogojev za vstop ter prenos mejne kontrole na zunanje meje pogodbenic, ob upoštevanju interesov vseh ostalih držav članic. Drugi sporazum je bil podpisan 19. junija 1990 (veljati je začel 1. septembra 1993) in je znan tudi kot Schengenska konvencija, predstavlja pa konkretizacijo in nadgradnjo

17 Povzeto po: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/print/no.html.

62

Schengenskega sporazuma iz leta 1985. Konvencija se je v praksi uveljavila šele marca 1995 in šele z njeno uveljavitvijo je bila dokončno rešena dotedanja dilema glede ukinitve mejnih kontrol na notranjih mejah za vse, ki te meje prestopajo, torej tudi za državljane tretjih držav, glede česar članice do tedaj niso bile enotne. Oba navedena sporazuma sta sestavni del Amsterdamske pogodbe (ki je začela veljati maja 1999), kar pomeni, da je schengenski pravni red del evropskega pravnega reda in velja po vsej Evropski uniji, razen na območju Velike Britanije in Irske, ki sta na lastno zahtevo izvzeti iz schengenskega območja. Država Norveška je tudi članica Nordijskega sveta, OECD, OVSE, OZN in drugih mednarodnih organizacij. Obrambna politika Norveške pa se močno naslanja na dobre odnose z ZDA. Država je ustanovna članica zveze NATO in je ob invaziji leta 2003 kot del koalicije voljnih poslala v Irak svoje vojake. Od leta 1992 je tudi pridružena članica Zahodnoevropske unije. 6.1.5 Regije18 Norveška je razdeljena na 19 administrativnih regij, imenovanih fylker in na 431 okrožij, imenovanih kommuner. Trenutno potekajo razgovori o tem, da bi teh 19 regij zamenjali s petimi do devetimi večjimi regijami nekje do leta 2010. TABELA 12: REGIJE NORVEŠKE – OSNOVNI PODATKI

REGIJA Velikost v % Populacija v % BDP v % Akershus 1,5 10,67 7,12 Aust-Agder 2,73 2,26 1,4 Buskerud 4,53 5,29 3,57 Finnmark 15,04 1,6 0,9 Hedmark 8,57 4,11 2,52 Hordaland 4,78 9,72 7,55 Møre og Romsdal 4,79 5,34 3,89 Nordland 11,86 5,18 3,15 Nord-Trøndelag 6,83 2,8 1,63 Oppland 7,82 4,01 2,32 Oslo 0,14 11,4 40,29 Østfold 1,28 5,61 3,3 Rogaland 2,82 8,49 6,63 Sogn og Fjordane 5,81 2,34 1,63 Sør-Trøndelag 5,86 5,9 4,23 Telemark 4,55 3,63 2,38 Troms 8,18 3,33 2,11 Vest-Agder 2,19 3,5 2,27 Vestfold 0,71 4,79 3,11

Vir: http://www.britannica.com/eb//article-37917/Norway. 18 Povzeto po: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/print/no.html.

63

SLIKA 9: RAZDELITEV NORVEŠKE PO REGIJAH

Vir: (http://www.britannica.com/eb/article-37917/Norway). 6.2 Gozdarstvo Norveške 6.2.1 Uvod v gozdarstvo Norveške 6.2.1.1 Gozdna področja19 Norveška je skupaj s Švedsko locirana skrajno severno v Skandinaviji in ima dolgo obalno linijo, ki se razteza vse od Severnega morja pa tja do Arktičnega kroga. Norveška ima tudi kar nekaj gorovij, med njimi največja in najbolj znana Kolen, Dovre in Long, prav tako pa najdemo na tem področju nižine in sicer na jugovzhodnem predelu Norveške. Norveška ima veliko jezer, dolin in fjordov. Klima je pomorska, ekološke cone pa so predvsem severno gorovje in severni deževni gozd, najdemo pa tu prav tako določena polarna in oceanska področja. Norveška ima 7,4 milijone ha produktivnega gozdnega področja, kar je približno ¼ celotne Norveške. Produktivno je tisto področje oz. gozd z letno donosno

19 Povzeto po: (http://www.efi.fi/attachment/f5d80ba3c1b89242106f2f97ae8e3894/59bfe624c8f07ef4289568da652c8d23/IR_11.pdf).

64

kapaciteto najmanj 1 m³ lesa merjeno preko skorje na hektar. Norveška ima le še dobro polovico naravnega gozda, ostalo so vse umetni nasadi. TABELA 13: RAZDELITEV GOZDNIH PODROČIJ PO REGIJAH

1000 ha Produktivna Neproduktivna Močvirna Ostala Področja nad Skupaj

gozdna gozdna področja področja gozdno področja področja mejo iglavcev Regija 1: Østfold, 1908 123 232 685 746 3694 Akershus/Oslo, Hedmark Regija 2: Oppland, 1422 217 153 540 1909 4241 Buskerud, Vestfold Regija 3: Telemark, 1113 339 135 515 1079 3181 Aust-Agder, Vest-Agder Regija 4: Rogaland, 943 272 165 1144 3326 5850 Hordaland,Sogn og Fjordane, Møre og Romsdal Regija 5: Sør-Trøndelag, 1019 328 427 586 1769 4129 Nord-Trøndelag Regija 6: Nordland, Troms 997 451 254 835 3891 6428 SKUPAJ 7402 1730 1366 4305 12720 27523 Vir: http://www.efi.fi/attachment/f5d80ba3c1b89242106f2f97ae8e3894/59bfe624c8f07ef4289568da652c8d23/IR_11.pdf. Razdelitev gozdnih področij na 6 regij po nacionalni statistiki upošteva vseh 18 norveških regij z izjemo regije Finnmark, katera nikoli ni bila vključena v nacionalno gozdno inventuro. Regija Finnmark ima 83 ha produktivnega gozdnega področja. Če torej glede na podatke iz tabele naredimo procentualni delež produktivnih gozdnih področij po regijah dobimo sledeče rezultate:

65

GRAFIKON 4: DELEŽ PRODUKTIVNIH GOZDNIH PODROČIJ PO REGIJAH

Delež gozdov za proizvodnjo po regijah

25,78%

19,21%

15,03%

12,74%

13,77%

13,47%

Regija 1 Regija 2 Regija 3 Regija 4 Regija 5 Regija 6

Vir: http://www.efi.fi/attachment/f5d80ba3c1b89242106f2f97ae8e3894/59bfe624c8f07ef4289568da652c8d23/IR_11.pdf. Gozd je razdeljen tudi po vegetacijskih tipih in sicer predstavlja 4 % lišajast gozd, 7 % borovničev gozd, 21 % mahunice, 32 % borovničevja in robidovja, 15 % praproti, 9 % zelišč, 7 % travnatega gozda in zeli, 2 % listnatega gozda, 2 % močvirja in 2 % šotišč. 6.2.1.2 Dediščina norveških gozdov20 Fjordi in celotna norveška pokrajina so zelo cenjeni s strani turistov in prav zaradi svoje znamenitosti in edinstvenosti privabijo ogromno turistov. Toda kaj pa gozdovi in biološka raznolikost? • Evropski severni deževni gozd Osrednja Norveška je edino mesto, kjer se tajga sreča z Atlantskim morjem. Tu je mesto evropskega severnega deževnega gozda, posebnega po svoji distribuciji in raznolikosti vrst, kar pomeni, da ima Norveška mednarodno odgovornost za zaščito tega gozda. Posebnost temu gozdu dajejo ne samo roji komarjev, ampak tudi klimatski faktorji in flora.

20 Povzeto po: (http://assets.panda.org/downloads/forestheritage.pdf).

66

Ocenjeno je, da je bilo 70-90 % teh gozdov uničenih v zadnjih 70-ih letih. Glavne grožnje gozdu predstavljajo celostni poseki in nova gradnja cest. Znanih je več kot 260 območij, med katerimi je zaščitenih le okoli 25 manjših. V zadnjem času so znanstveniki namenili zelo visoko prioriteto za zaščito tega severnega deževnega gozda in to na podlagi številnih podrobnih analiz. • Široko obsežen listnati gozd Območje tega gozda se nahaja ob obali na južnem in zahodnem delu Norveške in je znano po svoji bogati biološko strukturni raznolikosti. Visoka vlažnost in tople zime dajejo temu področju svetle barve svežega, zelenega gozda. Drevesna debla so pokrita z raznovrstnim mahom in ostalim zelenjem, tu pa se nahaja tudi velika raznolikost ptic in insektov. Zahodna obala je visoko prepoznavna po svoji okolici in vsako leto obišče ta del Norveške več kot 100.000 turistov. V mesecu maju je možna smuka na ledeniku, kot tudi treking skozi bogate gozdne površine te doline. V tem času se da doživeti prebujanje narave po dolgem zimske obdobju. Ptice gnezdijo, rastline pa poganjajo prve popke – vsepovsod so vidni znaki novega življenja – prebujanja. Drevesa dobijo svoje prve drobne zelene lističe in življenje se na novo rodi. Ti gozdovi so vsekakor premalo zaščiteni. Znanstveniki so namenili široko-obsežnemu listnatemu gozdu zelo visoko prioriteto v svojih analizah, namenjeni v prvi vrsti zaščiti le-tega. Danes je več kot 20 % tega gozda zamenjano z novimi ne-naravnimi vrstami lesa in gozdni sektor še naprej uničuje ta živi gozd, kar pa predstavlja največjo grožnjo gozdu in gozdnemu ekosistemu za katerega je Norveška mednarodno odgovorna. Zavedati se je potrebno tudi tega, da določene vrste dreves in živali najdemo samo še v tem gozdu in nikjer drugje več v Evropi, kar pomeni, da je skrajni čas za nujno zaščito, kajti manj kot 0,7 % teh gozdov je zaenkrat zaščitenih. • Skrajno severni gozdovi bora na svetu Na severnem delu Norveške najdemo prav tako nekatere na svetu najbolj posebne in unikatne vrste dreves. To je dežela, kjer sonce sveti vse poletje in tu najdemo borove gozdove, ki se nahajajo na najbolj severnem delu sveta. Ti gozdovi so tu še vse od kamene dobe. Čeprav so se klimatske razmere spremenile, postalo je par stopinj hladneje, so ti gozdovi preživeli na določenih klimatsko-ugodnih točkah. Določeno drevje je staro tudi več kot 500 let. Nekateri od teh unikatnih borovih gozdov so že zaščiteni, ker je to mednarodna odgovornost Norveške. Je pa še vedno potreba po večji zaščiti, kajti določena področja so še vedno v celoti nezaščitena.

67

SLIKA 10: NORVEŠKA GOZDNA BOGASTVA

Vir: http://assets.panda.org/downloads/forestheritage.pdf. Slika 10 prikazuje pojavnost teh treh norveških gozdnih bogastev in sicer zelena barva označuje široko obsežen listnati gozd, rdeča barva nakazuje mesto pojavnosti severnega deževnega gozda ter modra barva, katera nam pove kje lahko najdemo borov gozd. 6.2.1.3 Gozdna struktura Skupno norveško gozdno področje pokriva kar 12 milijonov hektarov celotne Norveške, od tega je 80 % v privatni lasti predvsem družin, ki se poleg z gozdarstvom ukvarjajo tudi s kmetijstvom, povprečna velikost zemljišč pa znaša 50 hektarov, 9 % v lasti države, 7 % v lasti lokalnih vlad, razlika pa je v lasti razno raznih institucij, podjetij in podjetnih združenj. Okoli 37 % celotne Norveške je torej pokrite z gozdovi, od tega je kar 7 milijonov hektarov produktivnih gozdov. 15 % od produktivnega gozda pa je bilo ocenjenih kot ne-ekonomičnih in sicer zaradi težavnega in nedostopnega terena, kar poskuša država reševati z raznimi finančnimi podporami pri gradnji gozdnih cest (http://www.levendeskog.no/e_fakta611.htm).

68

Legenda

voda

privatni gozd

gozd v javni lasti

ostala gozdna področja

ostalo Vir: http://www.fao.org/forestry/site/countryinfo/en. Produktivno gozdno področje je porazdeljeno med več kot 125.000 gozdnih lastništev, intenzivno pa se izkorišča za izvoz hlodovine in stavbnega lesa. Dodatno pa je tu dolgoletna tradicija uporabe gozdov za vzrejo živali in jago (www.borealforest.org/world/world_norway.htm). Dominantni drevesni vrsti na Norveškem sta jelka in bor. Glavna področja iglavcev najdemo na jugovzhodnem in osrednjem delu Norveške, drugod pa prevladuje breza in tu pa tam iglavci. Pomembna listavca sta tudi trepetlika in jelša. Na celotnem območju Norveške je na 8000 hektarih zasejanih tudi več kot 50 tujih drevesnih vrst. Bor in jelka sta zamenjala brezo in bor na zahodni obali, bor Lodgepole pa je zamenjal domači bor na ostrih in kislih področjih Norveške (http://www.efi.fi/attachment/f5d80ba3c1b89242106f2f97ae8e3894/59bfe624c8f07ef4289568da652c8d23/IR_11.pdf). TABELA 14: GOZDNO PODROČJE PO DOMINANTNIH DREVESNIH VRSTAH

% gozdnega področja Prevladujoče drevesne vrste Jelka Bor Listavci Regija 1 45 46 9 Regija 2 56 27 17 Regija 3 31 47 33 Regija 4 17 39 44 Regija 5 61 20 19 Regija 6 20 8 72 SKUPAJ 40 33 27

Vir: http://www.efi.fi/attachment/f5d80ba3c1b89242106f2f97ae8e3894/59bfe624c8f07ef4289568da652c8d23/IR_11.pdf.

SLIKA 11: GOZDNA PODROČJA NA NORVEŠKEM

69

Gozdovi in ostala gozdna področja pokrivajo torej približno 37 % ali 119.000 km² norveške celine. Od tega je skoraj 23 % gozdov registriranih kot produktivno območje, kar je razvidno tudi iz slike 12.

Vir: www.borealforest.org/world/world_norway.htm. Gozdovi in biološka raznolikost gozdov igra veliko vlogo kot ekološki vir in kot rekreacijsko področje. Upoštevati pa je prav tako potrebno, da stoječi gozdovi implicirajo mrežo prilagoditev obstoječih območij, kar pripomore k zmanjševanju učinka tople grede. Iz ekološkega vidika je izrednega pomena, da se ustavi nadaljnje krčenje svetovnih gozdnih bogastev (www.borealforest.org/world/world_norway.htm). Na Norveškem je vsota hlodovine (količina posekanih dreves) pod dovoljeno mejo že kar nekaj let. K temu je v veliki meri pripomogel intenzivni gozdni management, ki je v dobri meri prispeval veliko k zaščiti stavbnega lesa, istočasno pa poskrbel tudi za obsežno saditvijo starih in novih vrst dreves. Stopnja krčenja gozdov je torej manjša od 100 %, kar pomeni povečanje kubične mase gozdov (www.borealforest.org/world/world_norway.htm). Skupna biomasa gozdov torej narašča, kar pomeni tudi, da se več ogljikovega dioksida skladišči v drevesa, s tem pa se zmanjšuje učinek tople grede. Po vseh narejenih raziskavah je danes dvakrat več gozdov na Norveškem kot pa pred 100 leti. Volumen gozdov je danes okoli 600 milijonov kubičnih metrov, medtem ko je bil le ta v letu 1919, ko se je naredila prva raziskava norveškega gozdarstva le 300 milijonov, kar je razvidno tudi iz spodnje slike.

SLIKA 12: GOZDNA BOGASTVA

70

Za tak neverjetni vzpon se lahko Norvežani zahvalijo dobri gozdni zakonodaji, katere glavni cilj je ohranitev gozdnih virov. Konec prejšnjega stoletja so bili norveški gozdovi v zelo revnem stanju zaradi visoke stopnje izrabe dreves skozi več let, potem pa se je vsako leto standardno povečeval gozdni volumen za približno 20 milijonov kubičnih metrov. Vzroke za rast najdemo v novih nasadih drevesnih vrst na področjih, kateri so pred tem služili kmetijstvu in predvsem tudi v golosečnji in nato saditvi novih, za ta področja še nepoznanih drevesnih vrst (http://www.levendeskog.no/e_fakta611.htm). GRAFIKON 5: VOLUMEN GOZDOV

Volumen gozdov v kubičnih metrih od leta 1920-1995

0100200300400500600700

1920

1930

1940

1950

1960

1970

1980

1990

1995

Leto

V m

ilijo

nih

kubičn

ih

met

rih Volumen gozdov vkubičnih metrih

Vir: www.levendeskog.no/e_fakta611.htm. Volumen povečanja gozdov je torej rezultat rasti drevesnih vrst in pogozdovanja, vzrok v volumnu zmanjšanja pa je sečnja in naravne izgube. Čeprav se je volumen gozdov več kot očitno povečal, pa je današnja struktura gozdov povsem drugačna od prejšnje. Goloseki, pogozdovanje, spoznavanje sorodnih vrst, gradnja gozdne infrastrukture, kisanje tal in onesnaževanje so eni izmed faktorjev, ki vplivajo na gozdove in biološko raznolikost gozdov. Vpliv pri tem pa ima prav tako tudi povečana stopnja biomase dreves (www.borealforest.org/world/world_norway.htm). Gozdni status zdravja dreves se meri glede na povprečje gostote krošenj in barve krošenj. Za jelko lahko omenimo, da je povprečna gostota krošnje upadla iz 85 % na 79 % v roku sedmih let. Za bor je bila povprečna gostota krošnje enaka več let in se je gibala okoli 86 %, sedaj pa je stopnja 83 %. V primeru borovcev je pomemben podatek, da se je delež teh dreves z najboljšo gostoto krošenj dramatično zmanjšal za malo več kot 10 % samo iz leta 1991 v leto 1992. Glavni vzroki gozdne škode pa so nestanovitno vreme, napadi insektov, požari in onesnaževanje zraka (www.borealforest.org/world/world_norway.htm). Večina drevesnih vrst je odvisna druga od druge – tako posredno kot neposredno – za njihovo preživetje. Zaradi tega lahko pomeni izguba ene vrste posledično tudi izgubo druge drevesne vrste. Skupno število drevesnih vrst na Norveškem je ocenjeno tam okoli 45.000 od katerih pa jih okoli 33.000 sploh ni definiranih. Za 10.000 vrst lahko rečemo, da

71

je ocenjeno, da sodijo med ogrožene vrste. Od teh že 150 vrstam grozi izumrtje, 279 je kategoriziranih kot ranljive vrste, 800 kot redke vrste, 359 je takšnih, katere je potrebno skrbno obravnavati, 36 je nekategoriziranih, medtem ko lahko za 169 drevesni vrst rečemo, da so ne dovolj poznane (www.borealforest.org/world/world_norway.htm). 6.2.1.4 Zaposlenost V letu 1990 je bilo v celotnem gozdarskem sektorju zaposlenih okoli 7.000 ljudi. V desetih letih je potem ta številka kar precej upadla in tako je bilo v letu 2000 v gozdarstvu in drvarskem delu zaposlenih le še 5.500 oseb (tako zaposlenih kot samozaposlenih). V lesni industriji je zaposlenih 16.700 oseb in v papirni industriji okoli 10.000 oseb. Skupno tako gozdarstvo in sektor gozdne industrije zaposluje okoli 30.000 oseb. Gre za osebe, katerih glavna okupacija je gozdarstvo, sem pa se vključuje tako delo, katerega opravijo zasebni lastniki gozdov, administrativno in nadzorno osebje v gozdarskih podjetjih in pogodbeniki (http://www.efi.fi/attachment/f5d80ba3c1b89242106f2f97ae8e3894/59bfe624c8f07ef4289568da652c8d23/IR_11.pdf). V večini primerov se zaposlenost beleži glede na kategorijo in sicer v gozdarskem sektorju ločijo tri različne kategorije:

• primarna proizvodnja dobrin (sem štejemo osebe zaposlene v vseh aktivnostih, ki so kakorkoli sorodno povezane s primarno proizvodnjo – sečnja dreves, priprava hlodovine za prodajo, priprava kurilnega lesa,…),

• storitveni sektor (osebe zaposlene v aktivnostih, ki se konkretno navezujejo na gozdarske storitve in storitve vezane na gozdarska območja),

• nekategorizirane gozdne aktivnosti (zaposlenost oseb na teh področjih). (http://www.fao.org/forestry/site/countryinfo/en/nor) 6.2.1.5 Delež gozdarskega sektorja v BDP Bruto domači proizvod Norveške v letu 2000 je znašal 1,423.864 milijonov norveških kron, od tega je gozdarstvo in drvarsko delo prispevalo 2.367 milijonov, 5.296 milijonov je prispeval les in lesni proizvodi, medtem ko so papir, papirnati proizvodi ter papirna kaša prispevali 7.175 milijonov norveških kron (http://www.efi.fi/attachment/f5d80ba3c1b89242106f2f97ae8e3894/59bfe624c8f07ef4289568da652c8d23/IR_11.pdf). 6.2.1.6 Lastništvo Kar se tiče lastništva norveškega gozdnega področja ga lahko razdelimo v tri različne kategorije, in sicer na (http://www.fao.org/forestry/site/countryinfo/en/nor):

• privatna lastništva – gre za zemljo, ki je v lasti posameznikov, družin, privatnih zadrug, korporacij, religioznih in izobraževalnih ustanov, investicijskih fondov in ostalih privatnih institucij,

72

• javna lastništva – zemlja, ki je v lasti države (nacionalnih, državnih in regionalnih vlad) ali vladnih institucij ter ostalih javnih organov, vključujoč mest, občin, mestnih občin in vasi,

• ostala lastništva – v tem primeru gre za zemljo, ki ni klasificirana niti kot javno lastništvo in tudi ne kot zasebno.

GRAFIKON 6: LASTNIŠKA STRUKTURA GOZDOV NA NORVEŠKEM

Lastniška stuktura

11,8 19,4

10088,2 80,6

0

0

20

40

60

80

100

120

Gozd namenjen proizvodnji Druge gozdne površine Gozd v regiji Finmark

v %

Javna last Privatna last

Vir: http://www.fao.org/forestry/site/countryinfo/en/nor. Skupno je na Norveškem okoli 125.000 lastnikov gozdov in povprečna velikost gozdnega področja je 50 hektarov, kar več kot 80 % vsega gozdnega področja pa je v privatni lasti. V večini so to kmetje, ki upravljajo gozd v kombinaciji s kmetijstvom. Država in občine imajo v lasti okoli 12 % produktivnega gozdnega področja, 4 % pa so v lasti privatnih podjetij (http://www.levendeskog.no/e_fakta611.htm). Zaradi svoje lastniške strukture, raznolikega terena in spremenljivih proizvodnih razmer lahko rečemo, da gre na Norveškem za gozdarstvo na drobno, prav tako pa se z njim tudi upravlja. Vsa ta raznolikost pa ustvarja dobre pogoje za okoljevarstveno raznolikost (http://www.levendeskog.no/e_fakta611.htm).

73

6.2.2 Glavni cilji gozdnega managementa21 Gozdni management Norveške ima v oskrbi zaščito biološke raznolikosti, proizvodnjo stavbnega lesa, ne-lesene gozdne produkte, rekreacijo in gozdno živinorejo. Število mrtvih dreves v gozdovih je pomemben podatek za vzdrževanje biološke raznolikosti. Od celotne gozdne zaloge je v povprečju 10,3 % mrtvih dreves, šteto skupaj s tistimi, ki jih med zimo polomi sneg. Manj kot 5 % je zelo starih gozdov, okoli 200.000 hektarov gozdov pa je strogo zaščitenih z nacionalnimi parki in naravnimi rezervati, kar pa je skupno 1,7 % gozdnega področja in precej manj kot v ostalih skandinavskih državah (pri Finski je ta podatek 10,7 %, na Švedskem pa 3,4 %). Dobra polovica teh zaščitenih gozdov pa spada tudi med produktivna gozdna področja. Skoraj 9,4 milijonov hektarov gozdov ima vse evropski gozdni certifikat, ki je bil potrjen maja, leta 2002. Večina tega področja pa je overjenega s skupinskimi certifikati. Topografija Norveške postavlja omejitve kar se tiče proizvodnje stavbnega lesa. Kar 25 % produktivnega gozdnega področja je tako strmega, da je potrebna manipulacija žičnega transporta. 49 % gozdnega področja ima naklon večji od 20 %, 24 % gozdov se nahaja na področjih z naklonom od 20-32 %, 15 % gozdnega področja ima naklon od 33 do 49 %, preostalih 10 % gozdnega področja pa ima naklon večji od 50 %. Norveška ima določene omejitve, katere se navezujejo na javne pravice dostopa na določeno ozemlje. Hoja je dovoljena na področju innmark (polja, pašniki, dvorišča in vrtovi) samo kadar so tla zamrznjena ali pokrita s snegom, ni pa tu dovoljeno gibanje med 30. aprilom in 15. oktobrom. Utmark (ostala javna zunanj področja) pa nima nobenih omejitev kar se tiče prostega gibanja ali celo nočitve. To ločitev in omejitev pozna od skandinavskih držav samo Norveška, medtem ko Finci in Švedi nimajo podobnih razmejitev. Kaj vse pa štejemo pod javni dostop? To je na primer nabiranje razno raznih gozdnih jagod, gob in zelišč. Med najpomembnejše jagodičevje štejejo Norvežani borovnice in robide. Zunanje aktivnosti so pomemben del norveške nacionalne identitete. Dobrih 80 % Norvežanov ima interes za rekreacijo na prostem. Včasih je bila popularna rekreacijska aktivnost kar nabiranje jagodičevja, vendar se je to do danes kar precej spremenilo in med pomembnejše aktivnosti tako štejemo kratke sprehode, sončenje, daljši pohodi po podeželju in kopanje. Okoli 10 % moških nad 16 let se ukvarja z lovom. Skupno je na Norveškem registriranih 187.800 lovcev, od tega pa je 95 % moških, katerih glavni ulov predstavljata rdeči jelen in los. Po podatkih iz leta 2001 je bilo na Norveškem ubitih 23.574 rdečih jelenov in 37.300 losov. Lastništvo rdečega losa je skoraj v celoti omejeno na ljudstvo samo, toda podjetij, ki se ukvarjajo s temi živalmi je malo, locirana pa so bolj na južnem delu Norveške. Ocenjujejo, da je na Norveškem okoli 220.000 teh posebnih rdečih jelenov. 21 Povzeto po: http://www.efi.fi/attachment/f5d80ba3c1b89242106f2f97ae8e3894/59bfe624c8f07ef4289568da652c8d23/IR_11.pdf.

74

6.2.3 Norveška gozdna industrija22 Gozdarstvo in gozdna industrija sta pomembni trgovski panogi na Norveškem. Po zadnjih zbranih podatkih je bila vrednost bruto proizvoda za gozdarski sektor, vključujoč primarno gozdarstvo in gozdno industrijo, ocenjena na 35.000 milijonov NOK. Od tega je izvozna vrednost okoli 17.000 milijonov NOK in kar 30.000 ljudi prejme svoje prihodke iz tega sektorja. Les in lesni proizvodi prispevajo kar 11 % norveškega izvoza, kar je pa malo manj kot prispevek izvoza od ribolova in malce več od izvoza aluminija in naravnega plina ter dvakrat več od vrednosti izvoza norveške tehnologije. Primarne gozdne aktivnosti zagotovijo 10 milijonov kubičnih metrov lesa na letni bazi izključno za gozdno industrijo. Okoli 71 % predstavlja jelka, 28 % bor in le 1 % listnata drevesa. Sečnja in transport lesa iz gozdov sta se skozi zadnja obdobja tudi precej spremenila. Predvsem je celoten postopek postal precej bolj mehaniziran in kar okoli 70 % vlačenja je storjeno s pomočjo dostavljavcev (gozdarskih vitel). Še vedno pa je nekje 24 % lastnikov gozdov, ki v svojem gozdu opravijo vse sami tudi v zimskem letnem času. Ocenjen prispevek oseb pri delu v gozdovih je nekje 5.000 letno. Gozdna industrija je razdeljena v dve kategoriji. Lesna industrija, ki proizvaja stavbni les in proizvode iz lesa ter papirna industrija in industrija za proizvod papirne kaše, kateri skozi kemične postopke iz lesa naredijo papir. Za vse tipe industrij imajo največjo in najbolj cenjeno vrednost listnata drevesa, to pa zaradi njihovih izredno močnih kvalitet vlaken. Okoli 50 % hlodovine gre v žage in na Norveškem imajo približno 225 žag izključno za lesno industrijo. Večina domov na Norveškem je grajena iz lesa z razno raznimi notranjimi dodatki, tudi iz lesa in les resnično igra pomembno vlogo njihovega vsakdana. Lesna industrija tako porabi okoli 5,1 milijona kubičnih metrov lesa in zaposluje okoli 16.000 oseb. Izvozna vrednost papirne kaše in papirne industrije je ocenjena na 13.000 NOK, medtem ko ostane za domači trg 3.000 NOK. Obe industriji porabita okoli 7,8 kubičnih metrov lesa, uvozita ga pa še za 2,5 milijona. Kot dodatek pa se porabi še nekje 245.000 ton recikliranega papirja. Skupno zaposlujeta ti dve industriji 9.000 oseb. Pred 100 leti je bil les dominanten vir energije na Norveškem. Danes sta to nafta in elektrika, les za kurjavo pa predstavlja le še 8 % tiste vrednosti izpred 100 leti. Vsekakor pa so gozdovi pomemben vir energije tudi za prihodnost, kar se kaže tudi v pomanjkanju elektrike in plačevanju davka na uporabo olja. Interes za bio energijo torej raste. Največja proizvajalca bio energije pa sta papirna industrija in industrija papirne kaše (http://www.levendeskog.no/e_fakta612.htm). Gozdna industrija je tudi velik uporabnik transportnih storitev in kar 15 % celotnega cestnega ter 35 % celotnega železniškega transporta predstavlja gozdni transport. Letni

22 Povzeto po: www.borealforest.org/world/world_norway.htm.

75

stroški prevozov v gozdni industriji znašajo 2.700 milijonov NOK. 85 % transporta na daljavo je izvršenega s cestnim transportom, 10 % z železniškim in 5 % z ladijskim transportom. 6.2.4 Sklad za upravljane norveškega gozdnega premoženja23 Smernice za strateško planiranje gozdarstva so bile predstavljene v letu 1993, ko so bili široki vidiki gozdarstva in okolja vključeni v fazo planiranja, kot odraz na povečano okoljevarstveno osveščenost. Gozdarske aktivnosti so v glavnem podprte z zagotavljanjem davčnih olajšav lastnikom, toda vse sheme o finančnih podporah so naletele na revizijo v letu 1994 za izboljšanje ohranitve biološke raznolikosti. Te sheme o finančni podpori danes favorizirajo okoljevarstvene preračunane investicije in vse podobne sheme zahtevajo od lastnikov gozdov, da upoštevajo okoljevarstveno vrednost. Gospodarska vrednost gozdarstva je upadla v letih 1990 kot rezultat nizkih cen stavbnega lesa in v opuščanju pridelovanja. Vendar je v določenih podeželskih področjih gozdarstvo še vedno ekonomsko pomembno in izvozna vrednost stavbnega lesa upoštevanja vredna. Trenutna gozdna zakonodaja vključuje določene zahteve za pogozditev, ekonomske sheme o podpori, raziskave in informacijske programe. Gozdarstvo in sam zakon o zaščiti gozdarstva ustanovljen v letu 1965 prepoveduje sekanje rastočih gozdov in zagotavlja državi finančno pomoč pri novi saditvi in drugim aktivnostim, ki pripomorejo k večanju in rasti gozdov. Povprečna podpora pri novih zasaditvah je okoli 30 % vseh stroškov, vendar lahko ta podpora niha med 0-80 % projektnih stroškov. Gozdarstvo in zakon o zaščiti gozdarstva sta najpomembnejši regulacijski smernici v gozdarski praksi na Norveškem. Splošen cilj zakona je promocija gozdarske proizvodnje, pogozdovanje in zaščita gozdov, medtem ko se še vedno dovoli uporaba gozdov v rekreacijske namene, okolje za rastline in živali in lov. Že od leta 1932, ko je bil sprejet prvi zakon o zaščiti gozdarstva, morajo lastniki gozdov na Norveškem določen delež bruto dobička (od 5 do 25 % prodajne vrednosti) s strani gozdarstva položiti v ta sklad. Vsak lastnik po lastni presoji določi odstotek iz leta v leto, glede na finančni položaj, investicije,… Najmanj je 8 %, za manj pa je potrebno posebno dovoljenje. Denar, ki je položen v sklad se mora porabiti kot reinvesticija v istem gozdnem področju – gre za dolgoročne investicije. Kot rezultat vsega tega skupaj z aktivno ciljno orientirano gozdno politiko, se je letni porast norveških gozdov več kot podvojil v tem zadnjem stoletju. Navsezadnje pa ima sklad velik vpliv preko dveh politik tudi na manjše lastnike gozdov. Vpliv sklada je omejil posestva s povprečnim letnim pridelkom pod 3.000 m³ v najpomembnejših gozdnih področjih. Ti davki so najverjetneje edina pomembna davčna shema za izboljšanje razmer privatnih lastnikov na Norveškem – spodbujajo jih v vlaganje in razvoj.

23 Povzeto po: http://www.nrcan.gc.ca/cfs/national/whatquoi/afforestation/reports/InvestmentOption/NorwayForestTrustFund.pdf.

76

Vzrok, zakaj je Norveška razvila ta instrument je v izredni situaciji, v kateri se je nahajalo norveško gozdarstvo na začetku tega stoletja. V letu 1908 je zakon o gozdarstvu določal plačilo davka na gozdni pridelek, vendar ni bilo večjih vidnih rezultatov, tako je bil zakon zamenjan z novim v letu 1932 in novimi dajatvami. Ta dajatev je znašala 1 % celotne bruto prodaje lesa. Ta davek je bil torej predhodnik današnjega sklada. Mehanizem sklada v osnovi zahteva, da kupec lesa avtomatsko vnaprej odšteje določen odstotek od celotnega zneska prodaje. Lastniki gozdov se najprej odločijo glede višine odstotka, le-ta pa se giblje med 4-40 % (zgornjo in spodnjo mejo določa ministrstvo). Kupec uredi depozit na račun sklada preko lokalne banke. Ta denar je potem namenjen posestvu in ne direktno lastniku. Račun je kontroliran in upravljan s strani guvernerja. Obresti, ustvarjene preko sklada so razdeljene med:

• guvernerja (okoli 18 %), • občinsko gozdno službo, • zvezo lokalnih gozdnih lastnikov, • ministrstvo za kmetijstvo (manj kot 25 %, trenutno 18 %).

Manjša količina je namenjena za upravljanje sklada (manj kot 5 %), v osnovi pa bi naj obresti služile gozdarstvu, gozdarskemu sektorju in promociji gozdarstva (http://www.levendeskog.no/eng_facts618.htm). Investicije so spremljane preko regulative in sprejete od vodilnih ter vključujejo pogozdovanje, konstrukcijo gozdnih cest, planiranje gozdnega managementa, participiranje na raznih profesionalnih izobraževanjih, postavitev meja meritev za sprejem posebnih okoljevarstvenih vrednot v gozdarstvu… Vse investicije morajo biti dokumentirane, samo delo pa izvedeno po vseh standardih, v zameno za povrnitev stroškov iz sklada. Po pravilih služi sklad za promocijo lesne kulture, gozdne produktivnosti in na splošno vseh operacij v gozdu. Glede na zakon se obresti iz sklada namenijo za administracijo celotnega sistema in za pokritje možnih izgub, v nasprotnem primeru pa naj služijo namenom, kateri koristijo gozdarstvu. Lastniki gozdov niso upravičeni do teh obresti. Glede na zakon služijo obresti splošnim prednostim norveškega gozdarstva. Denar se razdeli med gozdne oblasti tako na nacionalni kot regionalni ravni in tudi na združenja lastnikov gozdov, kjer se potem porabi glede na smernice začrtane s strani strokovnjakov. Obresti iz sklada predstavljajo prav tako pomemben vir financiranja informacijskih aktivnosti, storitev, izobraževanja,… 6.3 Nastopanje podjetja Tajfun na norveškem trgu24 6.3.1 Začetki sodelovanja in distribucija Prav tako kot pri skoraj vseh ostalih državah s katerimi sodeluje Tajfun, se je tudi pri Norveški izkazalo, da je pojavnost podjetja Tajfun Planina d.o.o. na pomembnejših gozdarskih sejmih svetovnega formata tisti ključni dejavnik, ki pripomore k prvemu

24 Vsi podatki in informacije, navedene v tem poglavju, so pridobljeni s strani podjetja in njegovih internih virov.

77

kontaktu. Leta 2004, v mesecu novembru, je podjetje razstavljalo na sejmu EIMA v Bologni, Italija. Takrat je prišlo do prvega srečanja med podjetjem in direktorjem norveškega podjetja Fåvang Maskin AS. Direktor tega norveškega podjetja je bil navdušen nad tem, kar je videl na sejmu, podjetje Tajfun Planina d.o.o. pa do takrat še tudi ni imelo svojega generalnega uvoznika na Norveškem, tako da je bilo zadovoljstvo obojestransko. Vendar to zadovoljstvo ni bilo dolgotrajno, kajti Norvežan je bil predvsem navdušen nad tajfunovim rezalno cepilnim strojem RCA 320, za katerega se je izkazalo, da je na Norveškem patentiran. Izvedba cepilnega korita pri RCA 320 je namreč dvokanalna, to pa je tisto, kar je na Norveškem patentirano in tako prodaja ni dovoljena. Prišli so do zaključka, da bo počakal še dobra pol leta, kajti podjetje Tajfun je že razvijalo prototip boljše verzije tega rezalno cepilnega stroja, in sicer RCA 380. Le-ta pa na Norveškem ni patentiran, ker ima enokanalni sistem cepljenja, to pa pomeni zeleno luč za izvoz. Naslednje srečanje je tako bilo dobra pol leta kasneje, in sicer na sejmu ELMIA na Švedskem, kjer je Tajfun že sodeloval z svojim prav tako novim tamkajšnjim lokalnim uvoznikom, ki je na sejmu razstavljal tako gozdarske vitle, kot tudi rezalno cepilni stroj, s katerim je na sejmu izvajal tudi demonstracije. Uspešnost sejma je bila za podjetje Tajfun Planina d.o.o. velika, kajti tu so dorekli vse detajle glede skupnega sodelovanja tako z švedskim, kot tudi norveškim generalnim uvoznikom. Vmes med tema dvema sejmoma je zanimanje za Tajfunove produkte pokazalo tudi večje podjetje SISU, prav tako iz Norveške, vendar so se v podjetju Tajfun odločili, da dajo priložnost podjetju Fåvang Maskin AS, ki je po svojem obsegu dosti manjše od podjetja SISU. Zakaj torej takšna odločitev? Izkazalo se je, da imajo v podjetju Tajfun z manjšimi trgovci dosti bolj pozitivne izkušnje in tudi poslovne rezultate kot pa z večjimi, kajti angažiranost manjših podjetij za tovrstni posel je dosti večja od angažiranosti večjih podjetij, katerih prodajna paleta je širša. Norvežan je tako v septembru leta 2005 dobil svoj prvi prototip rezalno cepilnega stroja RCA 380, v decembru pa je bila podpisana tudi pogodba, s katero je podjetje Fåvang Maskin AS pridobilo izključno pravico distribucije tako gozdarskih vitlov Tajfun, kot tudi rezalno cepilnega stroja RCA 380. V času veljavnosti pogodbe je uvoznik zavezan k temu, da ne sklepa drugih pogodb o sodelovanju s konkurenčnimi podjetji, skrbeti mora za promocijo izdelkov pod blagovno znamko Tajfun in podjetje obveščati o vseh morebitnih spremembah na trgu, še posebej glede cen in konkurence. Pomembna je tudi uvoznikova participacija na vseh pomembnih gozdarskih sejmih in navsezadnje tudi skrb za organiziran in primeren po prodajni servis za vse njegove stranke. Podjetje Tajfun Planina d.o.o. se v tem času zaveže, da bo prodajalo izključno njemu na področju Norveške, da bo skrbelo za kvaliteto vseh proizvodov in jih tudi pravilno opremljalo z vso tehnično dokumentacijo, poskrbljeno bo tudi za promocijo in promocijski material, redno pa bodo organizirana šolanja in tehnična podpora tako za distributerja, kot tudi vse njegove zaposlene, da bodo v ta namen lahko izvajali redne in potrebne servisne usluge. Po dobrem letu in pol skupnega sodelovanja je zadovoljstvo obeh strank več kot očitno. Norveški trg je podjetju Tajfun na široko odprl vrata in izkazalo se je, da je bila tudi odločitev o izbiri generalnega distributerja pravilna. Takoj od začetka skupnega

78

sodelovanja je norveško podjetje že začelo sodelovati na vseh pomembnih norveških sejmih, na katerih se mu pridruži tudi podjetje Tajfun in tudi to se je izkazalo kot dobra poslovna poteza, kajti ljudje imajo dosti več zaupanja v izdelke če vidijo, da se jih da kupiti od domačina in da je potem z njegove strani zagotovljen tudi po prodajni servis. Tudi direktor tega norveškega podjetja gleda na to skupno sodelovanje zelo pozitivno. Že od začetka je videl v celotni zadevi dobro poslovno priložnost, za katero je vedel, da je ne sme zamuditi. Iskali so predvsem rezalno cepilne stroje za njihovo področje in ko so videli Tajfunove so vedeli, da lahko prehitijo konkurenco zaradi močne izvedbe stroja in velike cepilne sile. Tako so Tajfunovi rezalno cepilni stroji postali glaven prodajni proizvod njihovega podjetja in ga tudi v celoti spremenili, seveda samo v pozitivno smer. Njihovi motivi in želje po skupnem sodelovanju so sedaj samo še večji. Tudi skrb za oglaševanje, pojavljanje na sejmih in demonstriranje je postala večja. Redno oglašujejo v časopisih in na internetu, trikrat do štirikrat na leto sodelujejo na pomembnejših sejmih in skrbijo za demonstracijske predstavitve svojih izdelkov. Le te organizirajo tudi za posameznike, če se izkaže, da je interes za nakup stroja velik. Demonstracije pa organizirajo tudi njihove lokalne stranke, kar kaže na zelo jasno sliko o več kot odličnem medsebojnem odnosom med kupcem in prodajalcem. Tudi za poprodajni servis redno skrbijo in občutek zadovoljstva je tako čutiti na obeh straneh. Glede na to, da se zavedajo, da je to relativno mlad posel pa so trdno prepričani, da bodo čez nekaj časa lahko pometli s konkurenco, kajti trenutno je blagovna znamka Tajfun na Norveškem le še premalo uveljavljena in se ne more primerjati z imeni kot so Dalen, Hakki Pilke in Palax. Ker Norveška ni članica Evropske unije, to dejstvo celotno zadevo tudi malce spremeni, kajti sam izvozni posel ni več tako enostaven kot na primer v Nemčiji in sestoji iz več korakov:

• Začetek izvoznega posla se začne, ko v podjetju prejmejo naročilo stranke, v tem primeru podjetja Fåvang Maskin AS. Pripravi se potrditev naročila, kjer morajo biti predvsem pozorni pri vnosu količin, določanju paritete in dejstvu, da gre za izvoz v državo, ki je članica EFTE (Evropsko združenje za prosto trgovino) in ne Evropske unije. V tem primeru se davek ne zaračuna. Vsi ostali pogoji niso sporni, ker je o vseh podrobnostih dogovorjeno v sami pogodbi, tudi glede plačila. Večjo pozornost je potrebno nameniti določanju kod, kajti le-te se razlikujejo v primeru prodaje na domačem trgu, prodaje na trge bivše Jugoslavije, prodaje v države Evropske Unije in prodaje v države, katere na spadajo v te tri kategorije. Pri pripravi naročila preverijo tudi tarifne številke izdelka in navedbo države izvora, natančnost pa je potrebno nameniti konfiguraciji posameznega tipa stroja in določanju rezervnih in dodatnih delov, ki spadajo k stroju.

V tem začetnem delu priprave odpreme je potrebno določiti tudi vrsto transporta. Le ta je v primeru norveške vedno enaka in sicer gre za kamionski transport. Glede na to, da je država precej oddaljena, so temu primerni tudi transportni stroški, kateri vključujejo tudi vse cestnine, mostnine in tudi trajekt in zaradi vseh teh ovir na poti je ta destinacija med najdražjimi kamionskimi transporti. To je do sedaj uvidel že tudi njihov kupec na Norveškem, ki se v zadnjem času vedno raje odloča za naročanje polnega kamiona, kar pomeni za transportno podjetje en razklad in bistveno nižjo ceno.

79

Tudi Norveška je poseben primer zase in tudi tu moramo v fazi naročila dodati posebne opombe namenjene proizvodnji, in sicer gre za posebnost v izdelavi rezalno cepilnega stroja RCA 380, katerega je za trg Norveške potrebno prirediti glede na njihove potrebe in želje. Ta posebnost v proizvodnem procesu je izključno prisotna samo v primeru Norveške. Druga opomba se nanaša na isti stroj, vendar v elektro izvedbi. Tu je Norveška ponovno edina posebnost v svetovnem merilu, kajti le oni so tisti, ki uporabljajo drugačen električni tok in sicer je ta 230V, drugod pa uporabljajo 400V in proizvodnjo je potrebno obvestiti, da so potem pozorni pri sami vgradnji elektro motorja.

• Ko je postopek priprave in izdelave naročila zaključen, se čaka na datum odpreme in morebitne vmesne spremembe, ki so lahko tako s strani kupca, kot tudi proizvajalca. Nato se dan ali dva pred datumom odpreme pripravi odpremnica, na kateri je potrebno še posebej pozorno preveriti, če vsebuje vse navedene opombe, ki se v tej točki nanašajo predvsem na pripravo izdelka za transport in njegovo pakiranje.

• Sledi faza, ko skladišče sporoči izvoznemu referentu stanje pošiljke in v primeru,

da je vse urejeno se naredi odprema celotnega naročila, izpiše pa se lahko tudi faktura. V kolikor skupna vrednost računov in proforma računov ne presega vrednosti 6.000,00 EUR se lahko da na fakturo nepooblaščena izjava v angleškem jeziku, v nasprotnem primeru pa je potrebno napisati obrazec EUR1 (obrazec potrdila o poreklu blaga), ki se uporablja tudi za izvoz na Hrvaško, Makedonijo, Čile, JAR, Švico – primer izvoza v države, s katerimi ima Evropska Unija sklenjen sporazum. Faktura se izpiše v osmih izvodih in sicer ostaneta dva izvoda v podjetju, dva se pošljeta prejemniku po pošti, ostali štirje pa gredo zraven izvozne dispozicije, skupaj z obrazcem EUR1, na katerem morajo biti napisani podatki o blagu, številka fakture, število kolijev, teža in izjava, ki je napisana na zadnji strani. Pomembno je, da je EUR1 obrazec vedno ročno podpisan od osebe, ki je računalniško podpisana tudi na samem obrazcu, drugače se obrazca ne akceptira.

• Ker gre za kamionski transport, je pred odhodom potrebno izpisati tudi obrazec

CMR, kjer mora biti razvidno kdo je pošiljatelj blaga, prejemnik blaga in predvideno razkladališče, registrska številka kamiona, številke vseh dokumentov, ki spremljajo blago, število tovorkov in opis blaga, teža blaga, kdo plača voznino ter kje in na kateri datum je bil CMR izpisan. Ko je obrazec podpisan in požigosan si prvi izvod obdrži pošiljatelj, vse ostalo pa dobi voznik kamiona, skupaj z vsemi ostalimi dokumenti in kamion lahko zapusti mesto naklada.

S tem je izvozni posel s strani prodajalca zaključen. Voznika se pošlje naprej na carinjenje, vendar to ni več v pristojnosti podjetja Tajfun, temveč voznik kamiona sam uredi vse potrebno za izvoz. Glede na to, da ni posebnih omejitev za izvoz in da vsi izdelki podjetja Tajfun ustrezajo evropskih standardom ni potrebnih nobenih drugih posebnih certifikatov glede varnostnih predpisov. Ker pa Norveška ščiti svoj trg in svoje proizvajalce pomeni, da bo kupec na Norveškem pri uvozu blaga v svojo državo plačal tako carino kot tudi davek na dodano vrednost, in sicer znašajo stroški carinjenja okoli 120,00 EUR, medtem ko znaša višina davka 25 %

80

vrednosti blaga na fakturi. Le tega pa dobijo povrnjenega nazaj takoj, ko blago prodajo naprej končnim uporabnikom. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo je prišlo do kar nekaj sprememb v vodenju poslovanja. Marsikateri sporazumi, ki so prej veljali so bili ukinjeni, prišli pa so novi in eden izmed tistih, ki je prenehal veljati je bil tudi sporazum med Slovenijo in državami članicami EFTA. Zgodovino trgovanja med državami EFTA in Slovenijo lahko razdelimo na štiri obdobja:

• za Slovenijo je postala EFTA pomemben trgovski partner šele v osemdesetih letih, • sledil je rahel upad medsebojne menjave, kot posledica razpada bivše Jugoslavije in

negotovosti na tem področju, prav tako pa tudi formalne praznine v medsebojnih odnosih,

• v obdobju samostojnosti Slovenije se je obseg menjave bistveno povečal, njegov zaton pa je povzročil prestop treh držav iz EFTE v Evropsko unijo,

• največji relativni delež v slovenski blagovni menjavi je imela EFTA na začetku devetdesetih let (Gusel in drugi 1996, 30-33).

Glede na to, da je Norveška članica EFTE in da smo jo v diplomski nalogi že kar nekajkrat omenili, jo lahko na kratko tudi predstavimo. S splošno definicijo, kaj integracija sploh je, razumemo ekonomsko integracijo kot sporazum večjih držav, s katerim se države članice dogovorijo o medsebojnem odpravljanju ali odstranjevanju ovir ekonomskih tokov (na primer carine, kontingenti,…). Ekonomske integracije izboljšujejo menjavo med državami članicami, vplivajo na izboljšanje ekonomičnosti poslovanja (zaradi večje konkurence med proizvajalci), omogočajo pa tudi lažje uresničevanje in uveljavljanje skupnih političnih in ideoloških ciljev. Poleg Evropske unije so se skozi desetletja po drugi svetovni vojni v Evropi oblikovali številni ekonomsko integracijski dogovori, med njimi tudi EFTA in EEA. EFTA (Evropsko združenje za prosto trgovino) je poleg Evropske gospodarske skupnosti drugi največji projekt ekonomske integracije v Evropi. Ustanovljena je bila leta 1960 s Stockholmsko konvencijo, s ciljem kreirati prosto trgovino samo za industrijske proizvode (Kumar 2004/2005, 40). EEA pa je prosto trgovinski sporazum imenovan evropski ekonomski prostor. Omenjeni integracijski sporazum je posledica predhodnega prosto trgovinskega sporazuma med EGS in EFTA državami (Kumar 2004/2005, 42). EFTA združuje danes naslednje države članice: Islandija, Liechtenstein, Norveška in Švica. Cona proste trgovine pa pomeni prosto trgovanje blaga, storitev, investicij in delovne sile. Države članice (z izjemo Švice) so prav tako tudi članice evropske ekonomske cone EEA, ki obsega 25 držav članic EU in 3 EFTA države članice. Skupno gre za populacijo 462 milijonov potrošnikov. Švica se je sama odločila, da v EEA ne bo pristopila in sicer je bilo to na referendumu leta 1992. Namesto tega je podpisala več bilateralnih sporazumov z EU v korelaciji s svobodno trgovino blaga, transporta in tehničnih barier glede samega trgovanja. EFTA je prav tako podpisala 16 sporazumov glede proste trgovine z državami tretjega sveta, katerih populacija je okoli 385 milijonov

81

potrošnikov. Končni rezultat je torej brez carinski dostop do trgov, katerih populacija dosega 847 milijonov potrošnikov (http://www.efta.int). Osnovni podatki EFTE:

• skupna trgovina blaga: 366 milijard USD, kar pomeni 2 % svetovne trgovine in s tem je EFTA deveti največji trg na svetu,

• izvoz v razmerju na prebivalca: 16.391,00 USD • skupen izvoz komercialnih storitev: 64 bilijonov USD • odhodki NTI (neposrednih tujih investicij): 29,7 bilijonov USD • prihodki NTI: 6,9 bilijonov USD • BDP (bruto domači proizvod): 620 bilijonov USD • BDP na prebivalca: 33.283,00 USD • povprečna stopnja inflacije: 0,9 % • skupno število prebivalcev: 12,4 milijona • povprečna stopnja brezposelnosti: 4,2 %

(http://www.efta.int) EEA je prosto trgovinska cona z določenimi omejitvami, hkrati pa je v omenjenem obsegu liberaliziran pretok kapitala, storitev in ljudi. Ker EEA ni v celoti popolna prosto trgovinska cona, se odmiki od popolne liberalizacije pretoka blaga kažejo predvsem v tem, da:

• posebni aranžmaji pokrivajo trgovino s hrano, ribami, premogom, jeklom in energijo,

• državam EFTA – EEA pa je dopuščeno, da vodijo svoje kmetijske politike in se jim ni potrebno pridružiti skupni kmetijski politiki EU (Kenda in drugi 1996, 14).

6.3.2 Konkurenca na norveškem trgu in analiza okolja Za konkurenco je že znano, da je zdrava in nujno potrebna, kajti s tem se pospeši razvoj novih tehnologij in posameznih izdelkov in tu tudi Norveška ni nobena izjema, tako da se podjetje Tajfun Planina d.o.o. tudi na tem področju srečuje s precej težko tujo, kot tudi lokalno konkurenco. Glede na to, da je podjetje z svojo lastno blagovno znamko prisotno na tem trgu komaj slabi dve leti, je boj za obstanek toliko bolj težak, čeprav so rezultati do sedaj več kot zadovoljivi, pa tudi tržni delež vztrajno in hitro raste, kar je dobra iztočnica za prihodnost. Podjetje pa tako dobiva dodaten zagon in željo zadovoljiti čim več novim potrebam končnih odjemalcev, z rednimi inovacijami pa se trudi vedno znova in znova biti korak pred konkurenco. Izkušnje podjetja Tajfun Planina d.o.o. na sejmih na Norveškem so zaradi kratkega poslovnega sodelovanja še bolj majhne, nasprotno pa so rezultati tisti, ki govorijo sami zase, kajti glede samega interesa in zanimanja za rezalno cepilni stroj RCA 380 lahko rečemo, da je poleg vse ostale konkurence med najbolj iskanimi in zaželenimi stroji. V času promocijske demonstracije je še posebej pomembna asistenca večjega števila oseb, da se na koncu vsaj delno poteši radovednost ljudi. Kljub celotni skandinavski konkurenci so ljudje pogosto mnenja, da Tajfunov stroj precej izstopa in ni primerljiv z ostalimi, to pa predvsem zato, ker ima boljše tehnične karakteristike in najbolj izražene lastnosti, ki jih tak

82

stroj potrebuje. To pa so predvsem cepilna sila, hitrost in zmogljivost. Tudi sama predstavitev stroja glede na konkurenco se je na Norveškem izkazala kot boljša, kar pa posledično končnim odjemalcem vzbudi občutek varnosti. Najbolj prisotna konkurenca pri gozdarskih vitlih na norveškem trgu so blagovne znamke Farmi, Igland in Uniforest. Tu je potrebno omeniti, da je Igland domači proizvajalec in dosega na tem trgu tudi največji tržni delež. Konkurenca pri rezalno cepilnih strojih pa je bistveno večja. Največji in najmočnejši konkurent na Norveškem je vsekakor domači proizvajalec Dalen, kateremu sledi finski proizvajalec Hakki Pilke ter tudi Palax, Jappa, Pilkemaster, Dunn in Farmi. Pri konkurenci je zaznati trend povečanja v hitrosti žaganja, še vedno pa ostajajo pri relativno majhnih cepilnih silah, kjer pa izstopa rezalno cepilni stroj RCA 380. Ti stroji so že dosegli neko točko v razvoju, ko se je začelo dosti časa posvečati tudi samemu designu, med konkurenti pa je opaziti že precej veliko mero kopiranja. Na Norveškem je konkurenca na področju rezalno cepilnih strojev tudi napredovala v primerjavi s podjetjem Tajfun, in sicer so na trg lansirali stroje v izvedbi joy, kar pomeni, da ni več ročnega vodenja, ampak gre za hidravlično manipuliranje. Tajfun je sedaj že v zaključni fazi te izvedbe in če bo vse šlo po planih, bodo na Norveškem kmalu dobili novega tekmeca. Tudi norveški distributer se strinja, da morajo v podjetju čim prej začeti s proizvodnjo tega modela, ostati še naprej konkurenčni s cenami in vzdrževati nivo kakovosti, ker bodo na ta način obe strani ponovno lahko povečale prodajo in s tem tudi tržni delež na Norveškem. Iz vseh pridobljenih informacij v podjetju lahko sklepamo, da vidijo na norveškem trgu ogromno prednosti in priložnosti, kjer bi lahko do sedaj dosežene rezultate še izboljšali. Eden izmed ključnih dejavnikov, zakaj je norveški trg tako privlačen za podjetje, je vsekakor velika gozdna površina in pa dejstvo, da je gozdarstvo na Norveškem eden izmed najbolj rastočih sektorjev, poleg kmetijstva, ribištva in naftne industrije. Kar je za podjetje Tajfun tudi velikega pomena pa je dejstvo, da načeloma lastniki gozdov na Norveškem zaradi trenutne zakonodaje potrebujejo certifikate za prodajo stavbnega lesa iz svojih lastnih gozdov, vendar pa zakon izključuje prodajo lesa za kurjavo. To pa je idealna priložnost za vse ponudnike rezalno cepilnih strojev, med njimi tudi podjetje Tajfun Planina d.o.o.. Kot prednost so v podjetju navedli tudi plačilno disciplino njihovega distributerja in vsekakor dovolj dobro usposobljen in zavzet kader za izvajanje po prodajnih aktivnosti. Ena izmed prednosti je vsekakor tudi njihov imidž na vseh ostalih, dolgotrajnih trgih, podatek da izvozijo več kot 90% njihove proizvodnje, kar pomeni da gre za globalno podjetje, v plus pa si lahko štejejo tudi svoje dolgoletne izkušnje (letos so dosegli mejo 40 let) ter dejstvo, da imajo v podjetju lasten oddelek za raziskave in razvoj, kot tudi poseben oddelek za reševanje reklamacij in skrb za kakovost, kar pomeni visoka raven servisnih storitev. Vsekakor pa je pomembna prednost podjetja občutek varnosti, ki ga dajejo svojim distributerjem, ko se le ti zavedajo, da prodajajo dobre in kvalitetne izdelke, da je sam odziv na naročila hiter, da jim ni potrebno skrbeti za urejanje transporta in da bodo vse pritožbe in reklamacije rešene v skladu s pogodbo.

83

Seveda ni vse samo pozitivno, ampak obstajajo tudi slabosti podjetja. Te pa so: • zapoznel razvoj rezalno cepilnega stroja v joy izvedbi, ki je trenutno v samem vrhu

prodaje na Norveškem, • dejstvo, da je delo s stroji povezano z letnimi časi, kar pomeni, da gre za sezonski

posel. Velika priložnost za podjetje bi bila, če bi v bodoče razvoj šel naprej v smeri biti boljši in hitrejši pred konkurenco, kar pomeni ponuditi trgu nekaj novega in svežega, česar drugi še nimajo in ne poznajo, vsekakor pa slediti trendom na trgu. Priložnost ponuja podjetju vsekakor tudi internet in nadaljnje širjenje na nove trge in tiste, na katerih je njegov tržni delež zelo majhen. Nevarnost podjetju vsekakor predstavlja močna konkurenca in dejstvo, da je le ta lahko hitrejša v nadaljnjem razvoju. Med ostale nevarnosti pa lahko štejemo kulturne razlike in razlike, ki so prisotne na trgu in zahtevajo od proizvajalca prilagoditve v sami proizvodnji ter dejstvo da je proizvodnja gozdarske mehanizacije sezonski posel. Če bi za mnenja glede Tajfunove odločitve o ekskluzivni distribuciji povprašali končne odjemalce, bi vsekakor po večini dobili odgovor, da je to ena izmed slabosti podjetja. Nasprotna stran pa govori drugače, kajti skozi 40 let delovnih izkušenj se je pokazalo, da je za tovrstne izdelke to najboljši način poslovanja. Ne glede na dejstvo, da je cena za končnega kupca zaradi vmesnega distributerja višja, je na drugi strani prisotno zaupanje in večja varnost, ker za celotno zadevo stoji domačin, ki v celoti poskrbi tudi za vse morebitne napake in težave, do katerih lahko pride pri uporabi stroja.

84

7 ANALIZA OKOLJA KANADSKEGA TRGA (Avtorica: Natalija Medenjak) 7.1 Splošne značilnosti trga 7.1.1 Kratka zgodovina25 Sredi 17. stoletja se je med Francijo in Veliko Britanijo začela bitka za nova ozemlja. Leta 1670 so Angleži ustanovili Družbo Hudsonovega zaliva, ki je za angleško krono pridobila obsežna ozemlja ob zalivu in prav tako so hitro prodirali tudi v notranjost države. Nasprotja med Francijo in Veliko Britanijo so med leti 1689 in 1763 pripeljala do štirih vojn med priseljenci v Novem svetu, v katerih je Francija izgubila večino ozemelj. V 18. stoletju je Francija s pariškim mirom izgubila vsa ozemlja na ameriški celini, vendar je Velika Britanija Francozom zagotovila pravico do lastnega jezika, kulture in veroizpovedi. Vse večje doseljevanje angleško govorečih priseljencev in krepitev njihove podjetniške moči je vodilo tudi do vse večje prevlade angleških podjetnikov v politiki. Strah pred prevlado ZDA je v letu 1867 pripeljal britanski parlament do sprejetja Zakona o britanski severni Ameriki (British North America Act) in na podlagi tega zakona je bila nato ustanovljena Dominion Kanada, konfederacija štirih kolonij: New Brunswick, Nova Škotska, Quebec in Ontario. Leta 1885 je bila končana izgradnja transkanadske železnice in začelo se je obdobje hitre gospodarske rasti, kolonizacije prerijskih območij in ustanavljanja novih provinc. Med 1. svetovno vojno se je kanadska narodna zavest močno okrepila in vse glasnejše so postale zahteve po popolni neodvisnosti. Westminstrski statut je leta 1931 Kanadi prinesel popolno neodvisnost in v okviru Britanske skupnosti narodov je postala parlamentarna monarhija. Med 2. svetovno vojno in po njej je doživela silovit gospodarski vzpon, ki je trajal vse začetka 60. let. V tem obdobju se je močno povečalo tudi priseljevanje Evropejcev. V letu 1960, po parlamentarnih volitvah, se je začela tako imenovana tiha revolucija, gibanje za posebni status francosko govorečega Quebeca, ki je privedlo do nemirov med posameznimi provincami. Provinca Quebec se je v naslednji letih še naprej borila za odcepitev in jo leta 1995 tudi dosegla. Notranje napetosti so se potem nekoliko pomirile, in sicer tudi po zaslugi ponovnega gospodarskega razcveta, vendar ostaja enotnost Kanade kljub temu še negotova. 7.1.2 Osnovne značilnosti Kanada je druga največja država na svetu, ki sledi Rusiji. Ena najbolj razvitih držav sveta ima 32,777.304 prebivalcev in zelo redko poseljeno pokrajino, z 3,6 prebivalci na kvadratni kilometer. Večina prebivalstva je naseljenega v južnem pasu države, ki se razpoteza ob meji z ZDA. V obdobju 1996-2001 se je prirast populacije zmanjšal, in sicer na povprečni letni stopnji za manj kot 1 % , kar se lahko primerja z 2 % povprečno letno stopnjo rasti v obdobju med 1941-1996 (Europa Publications 2007, 428) .

25 Povzeto po: Natek 2006, 511 - 512.

85

Populacijski trendi, ki se kažejo v drugih razvitih industrializiranih državah so značilni torej tudi za Kanado, saj se je tudi v obdobju 2001-2005 nadaljevala 1 % povprečna stopnja rasti prebivalstva (http://www.statcan.ca/start.html). Med desetimi provincami in tremi teritoriji je z 12,750.371 prebivalci najbolj poseljena provinca Ontario (38,9 % prebivalcev), z mestom Torontom in glavnim mestom Ottawa, kar je povezano tudi z močnim industrijskim razvojem. Z 23,5 % prebivalcev (7,702.666) ji sledi provinca Quebec, 13,2 % prebivalstva (4,326.604) je naseljenega v Britanski Kolumbiji, četrta največja provinca pa je Alberta, ki je v obdobju 1999-2005 zabeležila največjo povprečno letno stopnjo rasti prebivalstva, in sicer 1,6 %. Kanada pri drugih državah uživa ugled pri ustvarjanju sodobnega pionirskega multikulturnega društva, saj je odstotek priseljevanja 1 % na 32 milijonov prebivalcev in je za 3-krat večji kot v ZDA (ibid., 428). Ker je Kanada razdeljena na province in teritorije so v Tabeli 15 prikazane posamezne province in teritoriji, prav tako pa lahko vidimo tudi kakšna je njihova posamezna velikost in število prebivalcev. TABELA 15: PROVINCE IN TERITORIJI

Provinca / Teritorij Površina (v milijonih ha) Glavno mesto Število prebivalcev

(leta 2005) Britanska Kolumbija 94,55 Victoria 4.300.000 Alberta 65,44 Edmonton 3.300.000 Saskatchewan 65,19 Regina 1.000.000 Manitoba 63,62 Winnipeg 1.200.000 Ontario 107,48 Toronto 12.500.000 Quebec 151,89 Quebec city 7.600.000 New Brunswick 7,31 Frederiction 725.000 Nova Škotska 5,53 Halifax 937.900 otok princa Edwarda 0,58 Charlottetown 138.100 Nova Fundlandija in Labrador 40,30 St. John's 516.000

teritorij Yukon 48,49 Whitehorse 31.000 Severozahodni teritorij 128,12 Yellowknife 43.000

teritorij Nunavut 200,6 Iqaluit 30.000 Vir: http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/Forestry-Stats-Trends_E.pdf. Večinsko prebivalstvo predstavljajo angleško (58,5 %) in francosko govoreči Kanadčani (6,7 %). Uradna jezika v državi sta dva, angleški in francoski. Uradni jezik v provinci Quebec je francoščina, v vseh ostalih provincah in teritorijih je angleščina. (http://www.statcan.ca/start.html). Je zvezna država, v kateri so moči razdeljene med zvezno vlado in vlade provinc ter teritorijev. Zvezna vlada nadzira zadeve, ki se nanašajo na državo kot celoto (trgovanje med provincami, mednarodno trgovanje, nacionalna obramba, monetarni sistem,

86

bančništvo…), medtem ko so vlade provinc in teritorijev odgovorne za zadeve, ki se nanašajo na posamezno regijo (izobraževanje, blagostanje, lokalno samoupravo, bolnišnice…) (http://142.206.72.67/01/01a/01a_001_e.htm.). Po politični ureditvi je ustavna monarhija, sestavljena torej iz desetih provinc in treh teritorijev. Na čelu države je kraljica Elizabeta II., ki jo zastopa generalni guverner imenovana s strani premiera. V tem mandatu kraljico zastopa generalna guvernerka Michaëlle Jean. V začetku leta 2006 je na parlamentarnih volitvah zmagala Konservativna stranka, ki je po 13. letih zamenjala vladavino liberalcev in na teh volitvah je postal novi premier Stephen Harper (http://www.izvoznookno.si/index.php?act=2&act2=1&dId=2002060513472171) Politično strukturo lahko opišemo kot ustavno monarhijo in hkrati kot neodvisen demokratični sistem. Na čelu države je kraljica Elizabeta II. in vse poteze vlade so izvršene v njenem imenu, vendar vladno strukturo izberejo ljudje, preko katerih poslanci sprejemajo in izvajajo vladne aktivnosti. Kraljico na nacionalni ravni zastopa torej generalni guverner, in sicer predvsem pri različnih slovesnih obredih, medtem ko njeno namestniško vlogo opravljajo tudi guvernerji posameznih provinc in pooblaščenci za posamezne teritorije (http://142.206.72.67/01/01a/01a_001_e.htm.). 7.1.3 Geografske značilnosti 26 Površina države je 9,984.670 km2, razpoteza se med Atlantskim oceanom na vzhodu, Tihim oceanom na zahodu in Severnim ledenim morjem na severu. Njena prostranost in raznolikost se odraža v obširnih rodovitnih prerijah, ogromnih jezerih, obkroženih z borealnimi gozdov, skalnatimi gorami in prostranostjo tundre. Primerjalno lahko površino države prikažemo tudi z 18 evropskimi državami, ki so velike približno kot Francija, ali 40 državami velikosti Velike Britanije. Je torej prostrana in raznolika država, ki je locirana med 41° in 83° severne geografske širine in zavzema severno tretjino Severne Amerike, z 5.514 kilometri razdalje med vzhodom in zahodom ter šestimi časovnimi pasovi. Navidezno neskončen obalni pas obsega približno 244.000 kilometrih, kar zadostuje, da bi lahko kar 6 – krat obkrožili svet. ZDA so edina država, s katero ima Kanada kopensko mejo in to kar na dveh koncih, vzdolž celotnega južnega dela države in na severozahodu z Aljasko. Druga sosednja država je Francija, ki ima v lasti otoke Saint-Pierre in Miquilon v Novi Fundlandiji in Labradorju. Prav tako ima Kanada skupne vezi z Dansko, ker je danski teritorij Grenlandije na najbližji točki od otoka Ellesmere, ki predstavlja skrajni severni del Kanade, oddaljen komaj 20 kilometrov. 7.1.3.1 Topografija in podnebje Za skoraj polovico države je značilno, da ima trajno zamrznjena tla (permafrost), ki so v nekaterih predelih debela več kot 100 metrov. V poletnem času se odtali le zgornja plast,

26 http://142.206.72.67/01/01a/01a_001_e.htm.

87

tako da nastanejo obsežna, skoraj neprehodna močvirja. Na Kanadskem ščitu, ki zavzema skoraj polovico ozemlja, je površje večinoma skalnato in je kmetijska dejavnost omogočena tako samo v južnih delih. Na jugu in jugovzhodu prevladujejo izprana rjava tla (luvisoli), najrodovitnejša tla pa se nahajajo na Velikih planjavah (černozjom) in so namenjena kmetijski dejavnosti (Natek 2006, 509). Tundra prevladuje na arktičnih otokih, v severnih delih Labradorja in na večjem delu Severozahodnih teritorijev in Nunavuta. Proti jugu prehaja v široki pas iglastega gozda (tajga, smreka, jelka, macesen), ki ga dopolnjuje mešani listnati gozd (javor, brest, bukev in breza) (ibid, 509). Iglasti gozdovi (duglazija, cedra, jelka) prevladujejo tudi ob tihooceanski obali in segajo vse do nadmorske višine 2000 metrov. Območje velikih planjav je danes večinoma obdelano, v preteklosti pa je na tem območju prevladovala stepa (ibid, 509). Brez dvoma je Kanada hladna država. V zimskem času so vsi deli državi podvrženi mrazu. Po drugi strani pa imajo južne regije vroča, ali celo pekoča poletja. Obsežnost države se kaže tudi v njenem raznolikem podnebju: arktično podnebje na skrajnem severu, relativno mrzlo in vlažno podnebje na vzhodu, kontinentalno podnebje v osrednjem delu države in blago ter zmerno in vlažno podnebje na zahodni obali. Raznolikost tovrstnih podnebnih razlik se skriva v oddaljenosti od ekvatorja, veliki količini vodnih področij, lociranosti v visokih gorskih verigah in gibanju zračnih mas. Vse predhodno omenjene značilnosti vplivajo na temperaturo in vlažnost. Kanadska pokrajina ni enakomerno pokrita z vodo. Na zahodnem delu države, ki ga lahko imenujemo tudi mokri del, pade na leto v povprečju med 2500 in 3500 milimetri padavin, na vzhodni obali med 1000 in 1250 milimetri in na prerijah med 250 in 500 milimetri. Tovrstne razlike med posameznimi deli države so posledica vzhodnih vetrov in njihovega stika z gorsko verigo. Vetrovi, ki nad Tihim oceanom, pridejo v stik z vlago, potisnejo zrak proti gorovju, ki se nato dvigne in ohladi ter povzroči povečanje kondenzacije, ki se preoblikuje v padavine. Omenjeni učinki prinašajo več padavin zahodnemu pobočju gorovja, zaradi česar je zrak, ki se giblje v smeri notranjih planot Britanske Kolumbije in prerij, suh. Zaradi nizke vsebnosti vlage in visokih poletnih temperatur so ta območja bolj nagnjena k suši. Na vzhodni obali je vpliv morja bolj obvladljiv, in sicer zaradi zračnih mas, ki se gibljejo iz zahoda proti vzhodu. Prebivalci atlantske obale so kljub temu deležni obilnejših padavin, kot prebivalci Svetega Lovrenca in nižavij Velikih jezer. Skrajni sever je deležen zelo malo padavin (120-150 milimetrov na leto), ki se pojavljajo večinoma v obliki snega, zato ga lahko imenujemo tudi prostrana hladna puščava. Kljub temu ima pomanjkanje vode nasprotni učinek na vegetacijo, ker hladne poletne temperature zmanjšajo potrebo rastlin po vlagi. 7.1.4 Gospodarstvo Kanada se na številnih področjih postavlja za zgled drugim državam, toda obstajajo tudi področja, na katerih se lahko delovanje države še izboljša. Prilagajanja in izboljšave so na

88

različnih področjih potrebna zaradi tega, ker se tako kot večina drugih držav sooča s povečano rastjo produktivnosti in številnimi ukrepi, ki so usmerjeni v vzdrževanje fiskalne in socialne politike na vzdržnih ravneh, in sicer predvsem zaradi staranja populacije. Pretekle izkušnje so pokazale, da je uspešnost gospodarstva v veliki meri povezana s stabilno orientirano makroekonomsko politiko in umirjeno rastočimi strukturnimi reformami (Cotis 2006, 3). V letu 2006 se je gospodarska rast upočasnila, in sicer iz 3,8 % v prvem četrtletju, na 2 % v drugem in 1,7 % v tretjem četrtletju. Glavni razlog zmanjšanja je bilo predvsem zmanjšanje gradbene dejavnosti v ZDA in negativni vplivi kanadskega dolarja na izvozno dejavnost. Glavni faktor gospodarske rasti ostaja še vedno zasebna potrošnja, ki se je v tretjem četrtletju leta 2006, glede na enako obdobje leta 2005, povečala za 4,2 %. Večja potrošnja prebivalstva je bila spodbujena predvsem preko višjih osebnih dohodkov in nižjih cen energije. Visoki dobički podjetij so v letu 2006 spodbujali naložbeno povpraševanje, ki želijo povečati produktivnost in proizvodne kapacitete, njihova rast pa se bo v letu 2007 zmanjšala, in sicer zaradi manjše stanovanjske gradnje. Po pričakovanjih se bo gospodarska rast v letu 2007 znižala na 2,3 %, kar v primerjavi z letom 2005 pomeni zmanjšanje za 0,6 % točk. V letu 2006 je bila rast industrijske proizvodnje negativna in je znašala – 0,1 % (http://www.izvoznookno.si/index.php?act=2&act2=1&dId=2002060513472171). Kanadsko gospodarstvo je močno in stabilno, z 2,9 % stopnjo rasti BDP v letu 2005 in 2,7 % v letu 2006. K večji gospodarski rasti so prispevali predvsem močna osebna potrošnja, povečane domače in tuje investicije, investicije in nakupi mehanizacije in orodij ter neto izvoz. Na grafikonu št. 7 so od leta 2000 prikazane stopnje rasti BDP (http://www.international.gc.ca/eet/pdf/sot-2006-en.pdf). GRAFIKON 7: STOPNJA RASTI BDP

5,2

1,8

2,9

1,8

3,32,9 2,7

0

1

2

3

4

5

6%

2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006

Vir: http://www.international.gc.ca/eet/pdf/sot-2006-en.pdf. Po posameznih provincah se gospodarska rast vsekakor razlikuje in še posebej so opazne razlike med zahodnim in vzhodnim delom Kanade. Leta 2005 je bila gospodarska rast v zahodnem delu države nad povprečjem Kanade, le provinca Manitoba je z 2,7 % stopnjo gospodarske rasti zaostajala za povprečjem Kanade.

89

Glede na ekonomsko strukturo se province in teritoriji med sabo zelo razlikujejo. Gospodarsko sta najmočnejši provinci Quebec in Ontario. V letu 2005 je gospodarstvu največ prispevala provinca Ontario (39,3 % BDP), sledila ji je provinca Quebec, z 20,1 % BDP. Iz prispevkov BDP vidimo, da je proizvodnja koncentrirana v provincah Quebec in Ontario, ki sta tudi največ pridobili s strani povpraševanja ZDA in ekonomskega razcveta ZDA v 90. letih, prav tako je na njiju močno negativno vplivalo tudi nazadovanje gospodarstva ZDA v letu 2001 (Europa Publications 2007, 429). Domače povpraševanje je močno, zaradi česar so inflacijski pritiski, kljub močni domači valuti, v primerjavi z ameriškim dolarjem in evrom ter višjim obrestnim meram in visoki zadolženosti gospodinjstev, močni. Vseeno pa je inflacija v letu 2006 znašala le 1,6 %. Glede na pričakovanja bo inflacija v letu 2007 znašala 2,1 %, in sicer zaradi restriktivne monetarne politike, počasnejše gospodarske rasti, zmanjšanega davka, živahne zasebne potrošnje in nekoliko šibkejše valut (http://www.izvoznookno.si/index.php?act=2&act2=1&dId=2002060513472171). V zadnjih letih beleži proračunski presežek in je trenutno v skupini G8 tudi edina država, ki se lahko pohvali s presežkom, in ga namenja za zmanjševanje javnega dolga. Le-ta se je z več kot 70 % BDP leta 1993 znižal na 38 % v letu 2005. Svetovna trgovina se je v zadnjih 15 letih povečala za toliko, kot se je prej v celotnem stoletju. Vse od začetka 2. svetovne vojne so žitarice in stavbni les predstavljale 2/3 kanadskega izvoza in tudi danes ti dve izvozni skupini predstavljata pomemben delež kanadskega gospodarstva. V povprečju predstavljajo naravni viri več polovico celotne vrednosti izvoza zadnjih 15 let, v letu 2005 pa se je ta delež povečal že na 57 %. V letu 2005 je izvoz blaga in storitev predstavljaj 37,7 % BDP in je bil nekoliko nižji, kot v letu 2004, zmanjšanje je bilo posledica predvsem močne rasti domačega gospodarstva. Kljub zmanjšanju se je Kanada uvrstila na drugo mesto v skupini G8, sicer takoj za Nemčijo, v kateri je izvoz blaga in storitev predstavljal 40,2 % BDP. Za Kanado so se uvrstile še Italija (27,2 %), Francija (26,1 %), Velika Britanija (26,1 %), Japonska (12,5 %) in ZDA z 10,2 % BDP. Kljub nadaljujoči apreciaciji kanadskega dolarja nasproti dolarju se je izvoz blaga in storitev v letu 2005 povečal za 5,2 % in je vrednostno znašal 516,4 milijard $ ter je tako presegel predhodni rekord iz leta 2000, ko je vrednost izvoza znašala 489 milijard $ (http://www.international.gc.ca/eet/pdf/sot-2006-en.pdf). Kanada v zadnjih letih beleži pozitivno trgovinsko bilanco. V letu 2006 sta se tako izvoz, kot tudi uvoz zaradi visokih svetovnih cen povečala in dosegla rekordne nominalne vrednosti, trgovinski presežek se je iz 53,5 milijard dolarjev leta 2005, leta 2006 povečal na 57,8 milijard dolarjev (http://www.izvoznookno.si/index.php?act=2&act2=1&dId=2002060513472171). Glede na odstotek izvoza v posamezno državo, so za Kanado najpomembnejši gospodarski partner Združene države Amerike, kamor je namenjenega 87,2 % kanadskega izvoza (OECD 2004, 7). Sledi jim Evropska unija, s 4,4 % izvoza in Japonska z 2,1 %. Glavne izvozne postavke, v odstotku bruto domačega proizvoda so (OECD 2004, 7):

• kmetijski in ribiški proizvodi: 7,3 %,

90

• energija: 15,1 %, • gozdarski proizvodi: 8,6 %, • industrijsko blago in materiali: 16,6 %, • stroji in oprema: 22,2 %, • avtomobilski proizvodi: 21,8 % • ostalo: 8,3 %.

Uvoz postaja vse bolj diverzificiran. Razdelitev uvoza po posameznih državah kaže, da se je delež uvoza iz ZDA in Japonske v zadnjih letih zmanjšal, medtem ko se je povečal uvoz iz Kitajske, Koreje, Evrope, Mehike in držav članic OPEC (http://www.international.gc.ca/eet/pdf/sot-2006-en.pdf). Stopnja brezposelnosti je dober pokazatelj stanja trga delovne sile in iz grafikona 8 lahko vidimo, da je bila stopnja brezposelnosti v Kanadi leta 2000 6,8 %, nato se je v letu 2001 povečala na 7,2 %, vrh je dosegla leta 2002 (7,7 %), se nato počasi enakomerno zmanjševala v naslednjih letih in v letu 2006 je znašala 6,3 %. V posameznih provincah in teritorijih so vsekakor pojavljajo razlike, vendar je trend v vseh enak (http://www.statcan.ca/english/freepub/11-010-XIB/11-010-XIB2007002.pdf). GRAFIKON 8: STOPNJA BREZPOSELNOSTI

6

6,5

7

7,5

8

2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006

%

Vir: http://www.statcan.ca/english/freepub/11-010-XIB/11-010-XIB2007002.pdf. Življenjski standard v državi je eden izmed najvišjih na svetu, kar dokazuje, da so ukrepi dobrega makroekonomskega upravljanja in strukturne reforme prinesli gospodarstvu pozitivne posledice. Statistični podatki kažejo, da so Kanadčani veliko bolj nagnjeni k trošenju, kot k varčevanju. Stopnja neto gospodinjskih prihrankov je v letu 2004 znašala 1,42 % in je bila enaka kot v ZDA (http://country.alibaba.com/profiles/CA/Canada.htm). Pokazatelj dobrega življenjskega standarda je tudi višina bruto domačega proizvoda na prebivalca. Leta 2005 je bruto domači proizvod na prebivalca znašal 42.460 kanadskih $ in leta 2006 44.118 kanadskih dolarjev http://www.international.gc.ca/eet/pdf/economic_indicators-en.pdf). V nadaljevanju se ozrimo še na gospodarsko sodelovanje Slovenije s Kanado in ugotovimo lahko, da so v prvih sedmih mesecih leta 2006 bile najpomembnejše postavke v slovenskem izvozu naslednje: pohištvo (10 %), poliamidi v primarni oblikah (9 %),

91

proizvodi in oprema za telovadbo, atletiko in druge športe (9 %), palice in profili iz legiranega jekla (8 %), turbine na vodno in drugo paro (6 %) in zdravila za prodajo na drobno (5 %). Največji izvozniki so bili: Julon d.d., Elan d.o.o., Metal Ravne d.o.o., Lek d.d., Litostroj ulitki d.o.o. in Gorenje Orodjarna d.o.o. Struktura uvoza je bila enakem obdobju naslednja: največji delež (70 %) sta predstavljali žlindra in škaja, sušene stročnice v zrnu (2 %), električni aparati za zvočno in vizualno signalizacijo (2 %) in zdravila za prodajo na drobno (2 %). Med največje uvoznike so se uvrstili: Cinkarna Celje d.d., Adria Airways d.d., TBP d.d., Ski&Sea d.o.o., Roche d.o.o. (http://www.izvoznookno.si/index.php?act=2&act2=1&dId=2002060513472171). V Tabeli 16 so prikazani podatki o izvozu in uvozu med leti 2003-2006. TABELA 16: GOSPODARSKO SODELOVANJE MED SLOVENIJO IN KANADO

leto izvoz (v mio €) uvoz (v mio €) saldo (v mio €) 2003 21,156 46,234 - 25,078 2004 20,105 37,379 - 17,274 2005 26,402 43,089 - 16,678 2006 16,168* 19,273* - 3,105* Vir: http://www.izvoznookno.si/index.php?act=2&act2=1&dId=2002060513472171. Podatki, označeni z *, veljajo za obdobje januar-junij 2006. Slovenija je 1. maja 2004 postala članica Evropske unije, zato si poglejmo tudi, kako poteka sodelovanje med EU in Kanado. Začetek odnosa med EU in Kanado sega v leto 1976 in predstavlja enega izmed najstarejši formalnih odnosov Evropske komisije s katerokoli razvito industrijsko državo. Od temeljnega sporazuma, podpisanega v letu 1976, se je veliko spremenilo in bilateralni odnos se je v tem obdobju vsekakor poglobil in nadgradil s podpisom skupne politične deklaracije o medsebojnem sodelovanju (http://ec.europa.eu/comm/external_relations/library/publications/16_eu_canada_en.pdf) V prihodnosti se bo odnos med EU in Kanado še poglobil, kar je bilo tudi dogovorjeno na konferenci o medsebojnem sodelovanju. Poglobitev odnosa in krepitev sodelovanja na politični ravni je ena izmed prioritet, in sicer z namenom doseganja:

• boljše mednarodne varnosti in učinkovitega multilateralizma; • večje globalne prosperitete; • krepitve sodelovanja na področju zakonodaje, sodišč in notranjih zadev; • izboljševanja globalnih in regionalnih izzivov in • tkanja globljih vezi med prebivalci EU in Kanade.

(http://ec.europa.eu/comm/external_relations/library/publications/16_eu_canada_en.pdf). Kanada je tudi podpisnica Severnoameriškega sporazuma o prosti trgovini (NAFTA), ki predstavlja pomemben korak v procesu ekonomskega integriranja na področju Severne Amerike. Podlago sporazuma NAFTA predstavlja prostotrgovinski sporazum med ZDA in Kanado, ki je bil podpisan v letu 1988. Dve leti kasneje je mehiški predsednik Carlos Salinas Združenim državam predlagal začetek pogajanj o vzpostavitvi prostotrgovinskega območja, ker je ta iniciativa bila zelo perspektivna je k pogajanjem spodbudila tudi Kanado. V mesecu juniju 1991 so se nato v Torontu začela trilateralna pogajanja o

92

severnoameriškem prostotrgovinskem območju. Ko so vse tri države sporazum ratificirale je le-ta stopil v veljavo 1. 1. 1994 (Kenda in Bobek 2003, 260). Sam sporazum je zanimivi s treh vidikov (Kenda in Bobek 2003, 261). • Prostotrgovinsko območje ne predstavlja popolnoma svobodnega trga, ampak

omogoča le svobodnejše trgovanje med državami podpisnicami. • Sporazum ima pomembno vlogo pri preprečevanju nenadnih sprememb ekonomskih

politik, ki bi lahko povečevale diskriminacijo glede na ostale partnerice in jim vsilile nove protekcionistične trgovinske ovire.

• Sporazum predstavlja tudi pomembno novost z vidika razvitosti držav, ki se med sabo povezujejo. Pred podpisom tega sporazuma namreč ni bil podpisan še noben sporazum, ki bi povezoval države na tako različnih stopnjah gospodarskega razvoja.

7.2 Gozdarski sektor 7.2.1 Splošne značilnosti 7.2.1.1 Stanje in struktura gozdov27 Na območju Kanade se nahaja 10 % svetovnih gozdov, ki pokrivajo skoraj polovico države in predstavljajo približno 67 % kanadskega živalskega in rastlinskega življenja, zaradi česar lahko brez dvoma trdimo, da ima Kanada zelo pomembno vlogo pri zaščiti in upravljanju svojih gozdov. Gozdovi in gozdni viri so integralni del kanadskega življenja, ki oblikujejo pomemben del gospodarstva, zgodovine, kulture, tradicije in življenjskega stila. Imajo pomembno ekonomsko in družbeno vlogo ter predstavljajo tudi pomemben del dediščine staroselcev. Na območju Kanade se nahaja tudi 20 % svetovne sladkovodne vode, zaradi česar imajo kanadski gozdovi tudi pomembno vlogo pri zaščiti voda (http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/up-front_e.pdf). Kanadski gozdovi so raznoliki, dinamični in so podlaga za življenje Kanade in v določenih primerih tudi sveta. Pozitivno vplivajo na podnebne spremembe, proizvajajo kisik, nudijo svežino in zagotavljajo stabilnost tal. Njihovi uporabniki so številni posamezniki, okoljske organizacije, znanstveniki itd. Površina države zajema 979,1 milijonov ha, pri čemer gozdovi zavzemajo 41,07 % oz. 402,1 milijonov ha in nacionalni parki 2,71 % (26,5 milijonov ha). Od celotnih gozdnih površin ima kar 56 % gozdnih površin potencial za komercialno izkoriščanje in sposobnost za pospešeno rast dreves, znotraj razumnega časovnega okvirja. Kljub temu je danes samo 28 % oz. 113 milijonov ha gozdov namenjenih upravljanju za proizvodnjo stavbnega lesa in določene ocene kažejo, da je 22 % oz. 88 milijonov ha gozdov zaščitenih pred posekom, in sicer z različnimi zaščitnimi ukrepi in metodami ter uvrščanjem med zaščitene parke.

27 Povzeto po: http://www.treecanada.ca/publications/canada-forests/index.htm.

93

(http://www.pfc.cfs.nrcan.gc.ca/canforest/canf/sector1_e.html). V Kanadi prevladujeta dva tipa gozdov, in sicer zmerni in severni. Severni gozd pokriva 77 % gozdnih površin, in se razteza od province Yukon in severovzhodnega dela Britanske Kolumbije preko severne delov prerij in provinc Ontario, Quebec, Nove Fundlandije in Labradorja. Poletja na območju severnih gozdov so kratka, vlažna in zmerno topla, zime so dolge, hladne in suhe. Zmerni gozdovi se nahajajo na območju vzhodne Kanade (http://www.pfc.cfs.nrcan.gc.ca/canforest/canf/sector1_e.html). Večinski delež posekanega lesa je namenjenega za obdelavo industrijskega okroglega lesa, v obliki hlodov, ki se nato uporabljajo za proizvodnjo stavbnega in vezanega lesa ter furnirja. Velik delež tega lesa, predelanega v kašo, je namenjenega za uporabo v papirnati industriji. V primerjavi s številnimi drugimi državami je samo majhen delež posekanega lesa namenjenega za kurjavo (http://www.pfc.cfs.nrcan.gc.ca/canforest/canf/sector1_e.html). Po izvedenih raziskavah se ocenjuje, da se na področju gozdov nahaja 140.000 vrst mikroorganizmov, rastlin in živali, kamor se uvršča tudi približno 180 drevesnih vrst. Glavne drevesne vrste, iz skupine iglavcev so jelke, smreke in bori, med listnata drevesa se uvrščajo topoli, breze in javori. Na grafu je prikazano razmerje med posameznimi drevesnimi vrstami, ki so prisotne na območju kanadskih gozdov. Razberemo lahko, da je največ iglastih gozdov (66 %), ki jim z 22 % sledijo mešani gozdovi in z 12 % je najmanj listnatih gozdov (http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/up-front_e.pdf). GRAFIKON 9: VRSTE GOZDOV

22%

12%

66%

Iglasti Mešani Listnati

Vir: http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/up-front_e.pdf. Opis in primerjavo splošne ureditve oskrbe z lesom na gozdnih območjih Kanade lahko ponazorimo z naslednjimi ugotovitvami o letnih dovoljenih posekih:

• Ureja jih zakonodaja provinc in se nanašajo na natančno določeno območje, ki je v javnem lastništvu province. Posebnost so primeri zasebnih zemljišč, z gojišči dreves in lesnimi licencami v Britanski Kolumbiji.

94

• Nanašajo se na pravice, ki temeljijo na volumnu in površini dovoljenih posekov.

• Z namenom ugotavljanja informacijskih sprememb in metod se periodično ocenjujejo in pregledujejo.

• Namen uporabe metode letnih dovoljenih posekov je tudi njihova periodična

primerjava z ravnmi doseženih posekov. Medtem ko se pomembnejša nihanja lahko pojavijo na letni ravni, doseženi poseki navadno ne presegajo reguliranih letnih dovoljenih posekov, ki so določeni navadno za obdobje 5-10 let.

• Večina provinc določa letne dovoljene poseke na podlagi politike

nenazadovanja bodoče oskrbe z lesom. Kljub temu se lahko pojavljajo kratkoročni in srednjeročni odkloni, ki se navadno pojavijo z namenom prilagajanja oskrbe z lesom, povezanih s prehodom iz staro rastočih na nove vire oskrbe, ali zaradi reševanja kratkoročnih lesnih stanj.

• Bodoča oskrba z lesom je navadno ocenjena z najmanj dvema izmenjavama, z

namenom zavzemanja kakršnihkoli učinkov povezanih s prehodom na bodoče gozdne pogoje.

• Oblast se nagiba k obsežnim javnim posvetovanjem, in sicer tako na področju

ustanavljanja in določanja dovoljenih letnih posekov, kot tudi na področju planiranih spremljajočih upravljalnih procesov.

• Oblast uporablja tudi sprejeto metodologijo napovedovanja oskrbe z lesom, ki

zavzema ključne poglede stališč gozdne dinamike in prakse upravljanja. Stališča rasti in bodoči donosi večinoma temeljijo na starostnih odnosih empirično izpeljanih obsegov, ki so specifični za določeno območje. Opredelitev trenutnega stanja gozdov je pridobljena na podlagi podatkov posameznih provinc, poleg teh podatkov se upoštevajo tudi spremembe, ki so posledica posekov in naravnih katastrof.

• Napovedovanje oskrbe z lesom in letnih dovoljenih posekov temelji na

upoštevanju na ozemlju temelječih odmikov nelesnih vrednosti, kot tudi vpliva morebitnih večkratnih vrednostnih strategij upravljanja.

• Oskrba z lesom in letni dovoljeni poseki so zasnovani na operativnih postopkih,

ki so v danem trenutku lahko uporabljeni. (http://www.nfdp.ccfm.org/compendium/harvest/2005_report_wood_supply_e.pdf). Vsaka posamezna provinca določa letne dovoljene poseke drugače, v vseh pa se pri kalkulacijah upošteva velikost gozdnih zemljišč, stopnja drevesnega prirasta, izgube, ki so posledica požarov, bolezni drevesnih vrst, dostopnost gozdnih površin, investicije v gozdarstvo, stopnja zaščitenosti in načini upravljanja (http://www.nfdp.ccfm.org/compendium/harvest/2005_report_wood_supply_e.pdf). V državi je kljub razpršenosti in razdeljenosti po posameznih provincah in teritorijih prisotna visoka stopnja povezanosti in soodvisnosti med posameznimi politikami,

95

administrativnimi procedurami in tehničnimi pristopi pri regulaciji dovoljenih posekov ter napovedih glede predvidene oskrbe z lesom, v posameznih provincah in teritorijih. Napovedi glede ponudbe lesa obstajajo tudi za nekatera zasebna, zvezna in teritorialna območja, pri čemer so lahko podlage za upravljanje teh gozdov podkrepljene tudi z davčnimi spodbudami. Kljub navedenemu ne obstajajo regulacijski mehanizmi, s katerimi bi lahko, s pomočjo zakonodaje, neposredno nadzorovali dovoljene letne poseke. Tovrstni nadzor je možen samo v provinci Britanska Kolumbija (http://www.nfdp.ccfm.org/compendium/harvest/2005_report_wood_supply_e.pdf). 7.2.1.2 Gozdne regije in značilnosti gozdov Celotna Kanada je glede na površino zelo velika držav in zaradi tega se na njenem območju pojavljajo tudi zelo raznolike skupine drevesnih vrst, kar je vplivalo tudi na oblikovanje posameznih gozdnih skupin oz. regij. Gozdno regijo tvori skupina dreves, ki ima podobne zahteve glede lege, pri tem mislimo predvsem na strukturo tal in podnebne vplive. Na spodnji sliki lahko vidimo, da je na območju Kanade 12 gozdnih regij (http://www.canadianforesty.com/html/forest/forest_regions_e.html). SLIKA 13: GOZDNE REGIJE

Vir: http://ecosys.cfl.scf.rncan.gc.ca/classif/intro_regions_e.asp.

96

Legenda:

Kot lahko vidimo iz Slike 13, je severna regija v kateri prevladujejo pretežno iglasti gozdovi, največja gozdna regija v Kanadi. Poleg največje severne regije obstajata tudi dve severni podregiji, in sicer severna, v kateri prevladujejo gozdovi in neplodni predeli ter severna podregija, v kateri prevladujejo gozdovi in obširna travnata območja. Poleg gozdnih regij se v Kanadi uporablja tudi klasifikacija delitve gozdov na ekološka območja. 20 ekoloških območij, ki se delijo na 15 kopnih in 5 pomorskih in vegetacija se med njimi razlikuje. Gozdovi pokrivajo v celoti, ali delno 11 ekoloških območi. (http://atlas.nrcan.gc.ca/site/english/maps/environment/forest/forestcanada/forestedecozones/1).

• Tihomorsko ekološko območje Za katerega je značilna kombinacija obilnih padavin in blagih temperatur skozi vse leto, zaradi česar na tem območju prevladujejo predvsem zmerni deževni gozdovi. To ekološko območje ima najbolj produktivne gozdove in tudi največje ter najstarejše drevesne vrste.

• Gorsko območje Površina in vegetacija se v tem ekološkem območju zelo hitro spreminja in prehaja iz ene v drugo obliko. Z naraščanjem nadmorske višine se obseg gozdnih površin krči in prehaja v območja grmičevja.

• Severno gorsko ekološko območje V tem območju gozdovi pokrivajo 62 % površine in v nižjih predelih rastejo predvsem bele in črne jelke, smreke ter borovci. Višji predele pokrivajo predvsem vrbe in grmičevja.

• Območje ravninskih predelov tajge Gozdovi pokrivajo 80 % tega območja in so kombinacija tundre in gostih zgoščenih iglastih gozdov. Za to območje so značilni ponavljajoči požari, ki vsako leto uničijo tisoče hektarov gozdnih površin.

• Severne prerije Severne prerije obsegajo tudi del severnih gozdov in pokrivajo 84 % tega ekološkega območja. V tem predelu je gozdarstvo primarna industrija. Distribucija lesa in stopnja drevesnega prirasta je poleg posekov pogosto podvržena požarom in številnim insektom ter boleznim.

SEVERNA (pretežno gozdovi) REGIJA COLUMBIAN

SEVERNA(gozdovi in neplodni predeli) LISTNATA

SEVERNA (gozdovi in trave) VELIKA JEZERA SUBALPSKA REGIJA ACADIAN GORSKA PAŠNIKI OBALNA TUNDRA

97

• Prerije Največji del površin v tem območju je namenjen kmetijskih dejavnosti in gozdovi pokrivajo 16 % tega območja. Na tem področju se nahajajo obširna travnata območja in manjšinski delež gozdov, ki so večinoma listnati.

• Območje severnega ščita Več kot 80 % tega področja je pogozdenega, vendar je drevesni prirast in lesni obseg veliko nižji kot v številnih drugih kanadskih ekoloških območjih. Večji del gozdov se nahaja na težko dostopnih območjih.

• Mešane prerije Nekoč je bilo to območje močno pogozdeno, danes pa je ta del najgosteje poseljen predel Kanade in tudi raba tal je na tem področju najbolj intenzivna. SLIKA 14: GOZDNA EKOLOŠKA OBMOČJA

Vir: http://ecosys.cfl.scf.rncan.gc.ca/classif/intro_eco_e.htm. Za zdrave gozdove se običajno smatrajo tisti gozdovi, ki so sposobni ohranjati svoje ekološke funkcije, medtem ko se srečujejo s potrebami družbe. Te ekološke funkcije vključujejo vplive spreminjajočega podnebja, čiščenje zraka in voda, plemenitenja tal in preprečevanja njihove erozije, zagotavljanja življenjskega prostora za živa bitja ter urejanja vodnih tokov. Med potrebe družbe se uvrščajo vrednote proizvodov in storitev, ki jih želi družba pridobiti iz svojih gozdov (http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/up-front_e.pdf). Na zdravje gozdov vplivajo številni faktorji, in sicer naravni in vplivi človeka. Med naravne faktorje, ki vplivajo na zdravje gozdov se uvrščajo požari, insekti in bolezni. Vplivi človeka se nanašajo na poseke, rudarstvo in druge ekonomske koristi, spremembe atmosfere (klimatske spremembe) in kisli dež. Naravni vplivi in vplivi človeka lahko na gozdove vplivajo tako pozitivno kot tudi negativno (http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/up-front_e.pdf).

98

Ker je Kanada, v okviru Združenih narodov, podpisnica Konvencije biološke raznolikosti, je razvila nacionalno strategijo in plan delovanja za zaščito biološke raznolikosti. Kanadska strategija biološke raznolikosti je bila ratificirana v vseh teritorialni vladah in vladah provinc ter na ta način poudarja potrebe po razumevanju trenutnega položaja in kakršnihkoli sprememb živalskih in rastlinskih vrst in njihove populacije, z namenom razvoja pristopa za njihovo zaščito in ohranitev (http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/up-front_e.pdf). Dovoljeni letni poseki so nadzorovani preko predpisov posameznih provinc in teritorijev. Natančni predpisi določajo tudi, da morajo biti tudi vsa posekana območja tudi ponovno pogozdena. Vsaka posamezna provinca in teritorij določita letne dovoljene poseke na podlagi stopnje rasti posameznega gozdnega območja, s ciljem ohranjanja biološke raznolikosti ob upoštevanju ekonomskih in družbenih dejavnikov (http:www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/nationa/what-quoi/sof/sof06/pdf/in-focus_e.pdf). Približno tretjina 1 % kanadskih komercialnih gozdov je letno posekana, kar znaša približno 0,9 milijonov ha. To lahko primerjamo z obsegom poškodovanih gozdov v zadnjih desetih letih , ki znaša približno 2,4 milijoni ha, in sicer zaradi požarov, insektov in bolezni. Od 0,9 milijona ha gozdnih površin, ki so letno posekane jih je 53 % obnovljenih naravno, 43 % jih je ponovno pogozdenih in 4 % so ponovno pogozdeni s sajenjem semen (http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/up-front_e.pdf). Do začetka 50. let je ponovna zasaditev gozdov potekala izključno samo z naravno regeneracijo. Napredek na področju sejalnih metod in spremembe v standardih provinc so privedli do povečane uporabe predvsem umetne regeneracije. Umetna regeneracija prinaša številne prednosti, in sicer je na ta način omogočen večji nadzor nad učinkovitostjo zasaditve novih drevesnih vrst (http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/Forestry-Stats-Trends_E.pdf). Na stanje gozdov pomembno vplivajo tudi gozdni požari in za te je v Kanado značilno, da zelo variirajo. Zgodovinsko gledano se pojavlja velika nestalnost, in sicer tako na ravni celotne držav, kot tudi posameznih provinc in teritorijev. Gledano z nacionalnega vidika gozdnih požarov je leto 2005 predstavljajo značilno leto, saj je bilo požarov 7438. Število požarov v letu 2005 lahko primerjamo s povprečnim številom požarov v zadnjih desetih letih, ko je ta številka znašala 7496 in je pogorelo 1,7 milijonov ha, kar predstavlja gledano z vidika površine požganih območij veliko nižjo številko (za primerjavo lahko povemo, da je povprečje v zadnjih desetih letih 2,4 milijona ha pogorelih gozdnih površin) (http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/Forestry-Stats-Trends_E.pdf). 7.2.1.3 Lastniška struktura Iz grafikona 10 je razvidno, da je večinski delež kanadskih gozdov v javnem lastništvu (93 %), in sicer se 77 % gozdov (309,6 milijonov ha) nahaja v lasti provinc oz. teritorijev in 16 % gozdov (64,3 milijonov ha) v zveznem lastništvu. V zasebnem lastništvu je 7 % gozdov

99

oz. 28,1 milijonov ha gozdnih površin. Skladno z kanadsko ustavo imajo vlade provinc, teritorijev ter zvezna vlada posebne naloge za skrb in nadzorovanje javnih gozdov, odgovorne so za okoljsko regulacijo, znanost in tehnologijo s področja gozdarstva (http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/up-front_e.pdf). GRAFIKON 10: LASTNIŠKA STRUKTURA

77%

16%7%

Last provinc Zvezna last Zasebna last

Vir: http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/up-front_e.pdf. Upravljanje gozdov je v Kanadi urejeno z zveznimi načeli. Ker imajo province v lasti večino javnih gozdov, jim na podlagi tega pripada tudi pravica odločanja o večini tem, ki se nanašajo na upravljanje gozdov. Nekatere province so v ta namen razvile gozdne sklade (http://www.fao.org/forestry/site/countryinfo/en/can). Na spodnjem grafikonu je za posamezne province prikazano koliko gozdov, ki se nahajajo na njihovem ozemlju je dejansko v njihovem lastništvu. Glede na količino gozdov jih ima največ v lasti Nova Fundlandija in Labrador 99 %, oz. 19,87 milijonov ha. Vidimo lahko, da so gozdovi, ki se nahajajo na območju posamezne province ali teritorija, tudi v njenem večinskem lastništvu.

100

GRAFIKON 11: LASTNIŠTVO-GOZDOVI V LASTI PROVINC IN TERITORIJEV

9996 95 91 90 89 89

48

29

8

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100%

NF, Labrador

Britanska kolumbija

ManitobaOntario

Saskatchewan

AlbertaQuebec

New Brunswick

Nova Škotska

Otok princa Edwarda

Vir: http://www.nrcan-rncan.gc.ca/cfs-scf/nationa/what-quoi/sof/sof06/profiles_e.html. Na Grafikonu 12 si poglejmo še razdelitev zveznega in zasebnega lastništva gozdov po posameznih provincah in teritorijih. Kanada ima v 100 % lastništvu gozdove, ki se nahajajo na območju teritorijev Nunavut, Yukon in Severozahodnega teritorija. Odstotek zasebnega lastništva je večji v provinci Nova Škotska (68 %), provinci New Brunswich (50 %) in na otoku princa Edwarda (91 %).

GRAFIKON 12: ZVEZNO IN ZASEBNO LASTNIŠTVO

11 8

3 4 6 3

68

2 3 2

50

1 3 1

8

1

91

1

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

Nunav

ut

Severo

zaho

dni te

ritorij

Teritor

ij Yuk

on

Quebe

c

Alberta

Saska

tchew

an

Nova Š

kotsk

a

Manito

ba

New B

runsw

ick

Britans

ka ko

lumbij

a

Ontario

Otok pr

inca E

dward

a

NF, La

brado

r

Zvezno Zasebno

Vir: http://www.nrcan-rncan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/profiles_e.html.

101

Deset provinc in trije teritoriji imajo zakonodajno podlago za ohranitev in upravljanje gozdnih virov. Njihova naloga je, da razvijajo in uveljavljajo politike, uredbe in zakonodajo, dodeljujejo lesna dovoljenja, pobiranje gozdarske članarine in ustvarjajo baze podatkov. Zvezna vlada je odgovorna za področja, ki se nanašajo na nacionalno gospodarstvo, blagovno menjavo, mednarodne investicije, zvezna ozemlja in parke ter staroselce (Aborigine). Približno 80 % posekanega lesa se nahaja na javnem ozemlju, ki pa se nahaja v lasti provinc ali teritorijev (http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/up-front_e.pdf ). Odnosi med gozdarstvom provinc, zveznim in teritorialnim gozdarstvom potekajo na podlagi usklajevanja, sodelovanja in partnerstva. Zelo pomembno vlogo pri usklajevanju na področju gozdarstva ima Kanadski svet gozdarskih ministrov. Svet gozdarskih ministrov je v letu 1992 vodil razvoj prih treh gozdarskih strategij in še danes predstavlja gonilno moč na številnih področjih: nacionalnem gozdarskem informacijskem sistemu, nacionalnih gozdarskih virih, kriteriji in indikatorjih gozdnega upravljanja (http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/up-front_e.pdf) Gozdna podjetja si delijo odgovornost pri upravljanju javnih gozdov. Podjetja, ki imajo dolgoročne gozdne licence oz. koncesije plačujejo članarino glede na posek vladam provinc in teritorijev in skrbijo za plane upravljanja v zameno za njihov dostop do lesnih virov. Preden se na določenem območju dovoli posek morajo biti plani upravljanja predloženi vladi v potrditev in se redno tudi obnavljajo. Plani določajo kako se bodo gozdne površine ohranjale in na zemljevidih natančno določajo območja, ki se bodo posekala (http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/up-front_e.pdf) 7.2.1.4 Zaposlenost28 Stopnja zaposlenosti v gozdarskem sektorju je pokazatelj družbenega in ekonomskega prispevka gospodarstvu. Ker se gozdne aktivnosti odvijajo večinoma v ruralnih območjih, za katere je pogosto značilno, da so revnejša od ostalih delov države, je s tem viden tudi večji pomen gozdarstva (ftp://ftp.fao.org.docrep/fao/008/a0400e/a0400e00.pdf). Po podatkih kanadske raziskave delovne sile je bilo v letu 2005 v lesni industriji zaposlenih 339.900 ljudi. Glede na leto 2004 se je število zaposlenih zmanjšalo za 22.200 oz. 6,1 %. Vse od leta 1999 je raven zaposlenih v lesni industriji imela ciklični vzorec, z najvišjima točkama v letu 2000 in 2003 ter najnižjima točkama v letih 1999 in 2001. Po doseženem vzponu, v letu 2003, je zmanjšanje števila zaposlenih bilo izjemno močno. Na padec zaposlenosti je vplivalo predvsem zapiranje tovarn, in sicer v papirni in celulozni industriji. Preko neposredne in posledične zaposlenosti ustvarja lesna industrija tudi pomemben ekonomski prispevek. Posledične zaposlitve so tiste, ki jih ustvarja gozdarski sektor, vendar niso neposredno del lesne industrije. Statistični urad Kanade je v letu 1999, na podlagi modela input-output analize, objavil, da je bilo v lesni industriji 261.500 neposredno zaposlenih in 280.000 posledično zaposlenih, torej skupno kar 541.500 zaposlenih. V letih 1999 do 2005 se je neposredno število 28 Povzeto po: http://www.nrcan-rncan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/statistics_e.html.

102

zaposlenih zmanjšalo za 3,2 %, na 339.900 zaposlenih. Prikaz gibanja števila zaposlenih v gozdarskem sektorju v letih 1999 do 2005 vidimo na Grafikonu 13.

GRAFIKON 13: ŠTEVILO ZAPOSLENIH V GOZDARSKEM SEKTORJU (podatki so v 1000)

Vir: http://www.nrcan-rncan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/statistics_e.html. 7.2.1.5 Izobraževanje29 V 80. in 90. letih je prišlo do silovitega napredka na področju kanadskega gozdarstva in tudi svetovnega gozdarstva. Gozdarstvo je v tem času postalo izredno pomembno za gospodarstvo in tudi za okolje, s tem pa so postali bolj kompleksni tudi gozdarski postopki. Tako kot v številnih drugih dejavnosti, tudi pri gozdarskih izobraževalnih programih prihaja do prilagajanja in njihovega preoblikovanja, z namenom zagotavljanja spreminjajočih se potreb današnje družbe. Glede na pomembnost in raznolikost gozdarskega sektorja je tudi izobraževalni sistem na tem področju sestavljen iz številnih institucij, ki se razlikujejo v načelih, njihovi relativni velikosti in razpršenosti po različnih mestih v Kanadi. Na nacionalni ravni so univerze, ki imajo gozdarske šole povezane preko Kanadskega združenja gozdarskih šol (Association of University Forestry Schools of Canada) in ne vključuje poklicnih in tehničnih šol. Te institucije so v glavnem oblikovane, zaradi potreb posameznih provinc in so locirane v večjih gozdnih regijah. Struktura izobraževalnih programov se med posameznimi regijami močno razlikuje, na kar vpliva tudi dejstvo, da so za izobraževanje odgovorne predvsem province same. Številne Univerze v Kanadi nudijo programe gozdarstva. Preko združenja gozdarskih šol imajo mednarodno priznane gozdarske programe naslednje šole: Univerza v Alberti, Univerza v Britanski Kolumbiji, Univerza Lakehead in Laval ter Univerza v severni Britanski Kolumbiji. Struktura in dolžina posameznih izobraževalnih programov se med provincami torej razlikuje in je v veliki meri odvisna tudi od predhodne stopnje izobraževalnega program, ki vpliva na skrajšanje, ali podaljšanje naslednje stopnje izobraževalnega programa. Vendar je po zaključenem izobraževanju situacija za študente precej podobna. 29 Povzeto po: http://www.thecanadianencyclopedia.com/index.cfm?pgnm=tce&params=a1sec864430.

103

7.2.2 Nedotaknjene gozdne površine30 Država ohranja obsežen del, globalno pomembnih obširnih nedotaknjenih gozdnih površin. Več kot polovica gozdnih površin in več kot tretjina celotne površine države predstavljajo nedotaknjene gozdne površine. Več kot tretjina teh nedotaknjenih površin je brez drevesnih vrst in se na njih nahajajo močvirja, območja nad gozdno mejo ter visoka gorata območja. Porazdelitev teh območij je neenakomerna, z največjo koncentracijo v Severni Kanadi in največjim obsegom v zahodnem delu države. Najbolj biološko bogati in produktivni gozdovi se nahajajo v južnem delu države in so zato tudi najbolj pod vplivom človeških aktivnosti. Severne gozdne regije ostajajo v večini nedotaknjene, medtem ko so južne regije namenjene obsežnim modernim načinom uporabe. Približno polovica severnega ščita, ki predstavlja največje ekološko območje, je nedotaknjenega. Najbolj severna ekološka območja so najmanj pod vplivom človeških aktivnosti. Četrtina zmernih gozdnih površin so nedotaknjena gozdna področja. Približno 90 % teh površin se nahaja v provinci Britanska Kolumbija, preostalih 10 % pa v provinci Alberta. Od teh nedotaknjenih površin je več kot polovica brez drevesnih vrst. Ouebec in Severozahodni teritoriji imajo skupaj tretjino državnih nedotaknjenih gozdov, z upoštevanjem Ontaria in Britanske Kolumbije pa se na teh območjih razprostirata kar dve tretjini nedotaknjenih gozdnih površin. Izjema so tri province, New Brunswick, Nova Škotska in otok princa Edwarda, ki nimajo nedotaknjenih gozdnih površin. Zanimivo je, da se samo majhen delež teh površin pojavlja na zaščitenih območjih. Čeprav nacionalni parki predstavljajo tretjino zaščitenih območij, se znotraj le-teh nahajata samo 2 % nedotaknjenih površin. 7.2.3 Lesna industrija in konkurenčnost gozdarskega sektorja31 V letu 2005 je znašal prispevek gozdarskega sektorja, k bruto domačemu proizvodu 2,9 % in je še posebej pomemben v več kot tristo ruralnih in odročnih skupnostih, ki so odvisne predvsem od lesne industrije in predstavlja delež le – te približno 50 % njihovih prihodkov. Glede na ocene pošiljk je leta 2005 lesna industrija ustvarila 80.3 milijard $ prihodkov in prispevala 31,9 milijard $ trgovinski bilanci. V vladi se zavedajo dejstva, da je močan gozdarski sektor pomemben tudi za celotno kanadsko gospodarstvo. Zaradi česar so v letu 2007 namenili 127,5 milijon kanadskih $ za doseganje boljše dolgoročne konkurenčnosti. Ta sredstva bodo pomagala oblikovati pogoje, ki bodo kanadski lesni industriji omogočali učinkovitejše konkuriranje na svetovnem trgu. Posamezne skupnosti in industrije bodo s pomočjo te iniciative vsekakor pridobile, saj so ta sredstva namenjena spodbujanju inovacij in investicij na področju gozdarskega sektorja, širjenju tržnih priložnosti in razvoju strategije za zagotavljanje zdravja gozdov (http://www.nrcan-rncan.gc.ca/media/newsreleases/2007/200712_e.htm). 30 Povzeto po: http://www.globalforestwatch.org/english/canada/pdf/canada_lifl_text_section.pdf. 31 Povzeto po: http://www.nrcan-rncan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/statistics_e.html.

104

Proizvodi kanadske lesne industrije se delijo v dve glavni skupini, in sicer lesne proizvode in papirnate ter celulozne proizvode. Ključni lesni proizvodi so stavbni les, opažne plošče in industrijski leseni izdelki. Izdelki z dodano vrednostjo oz. tovarniški izdelki (vrata, okna, itd.) so tudi pomemben del lesne industrije, saj predstavljajo 20 % vseh pošiljk, ki se nanašajo na lesno industrijo. Iz skupine papirnatih in celuloznih izdelkov oz. surovin so najpomembnejše predvsem različne vrste papirja (pisarniški, grafični, časopisni, itd.), medtem ko izredno majhen delež zajema embalažni papir. Lesna industrija proizvaja širok spekter proizvodov, in sicer dimenzijski stavbni les, lesno kašo in številne druge proizvode ter na ta način podpirata tudi številna storitveno usmerjena podjetja. Kanada je največji svetovni izvoznik lesnih proizvodov, z kar 17,3 % svetovne trgovine. Najpomembnejši prispevek pri tako velikem % prinaša mehki stavbni les, časopisni papir in lesna kaša, kar lahko razberemo tudi iz Tabele 17, v kateri je razvidna tudi vrednost izvoza, za leto 2004. TABELA 17: IZVOZ IN ODSTOTEK SVETOVNE PROIZVODNJE

% svetovne proizvodnje Izvoz 2004 (milijarde $) Mehki stavbni les 19,0 % 11,0 (24,7 %) Časopisni papir 21,5 % 5,3 (11,9 %) Lesna kaša 15,2 % 7,1 (16,0 %) Ostalo - 21,1 (47,4 %) Skupaj lesni proizvodni - 44,6 (100 %) Vir: http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/nationa/what-quoi/sof/sof06/pdf/up-front_e.pdf. V primerjavi z letom 2004 se je v letu 2005 izvoz lesnih proizvodov zmanjšal za 6 %, na 41,9 milijard $. Primarni razlog zmanjšanja je bila apreciacija kanadskega dolarja, nasproti ameriškemu dolarju. Vrednostno se je najbolj zmanjšal izvoz lesne kaše, opažnih plošč in stavbnega lesa. Izvoz lesne kaše se je v največji meri zmanjšal zaradi slabih razmer na trgih v Evropi in Aziji, ki so povzročile padec cen teh surovin. Prav tako se je vrednost izvoza opažnih plošča in stavbnega lesa zmanjšala zaradi padca njihovih prodajnih cen. Kljub zmanjšanju vrednosti izvoza pa se je količinski obseg izvoza dejansko povečal za 3 %, k čemur je najbolj prispeval izvoz v ZDA, ki predstavlja kanadski najpomembnejši izvozni trg, za izdelke in surovine iz področja lesne industrije. V zadnjih 10 letih se je vrednost investicij in izdatkov namenjenih za popravila oz. izboljšanje stanja zmanjšala za 0,4 %. V letu 2004 je glede na leto 2005 vrednost investicij in popravil zmanjšal za 5,1 % oz. 373 milijonov ha. Lesna industrija ima pomembno gospodarsko vlogo v kanadskem gospodarstvu in prav tako se ta vpliv kaže tudi v svetovnem gospodarstvu. Večinski delež proizvodov in surovin lesne industrije se nameni izvozu in le manjši del ostaja na domačem trgu.

105

7.3 Nastopanje podjetja Tajfun na kanadskem trgu32 7.3.1 Začetki sodelovanja in distribucija Podjetje Tajfun Planina je z iskanjem novih poslovnih priložnosti in novih prodajnih trgov začelo razmišljati tudi o izvozu na drugi konec sveta, in sicer v Severno Ameriko, natančneje v Kanado. Trg Kanade je za podjetje, z vidika ogromnih gozdnih površin in pomembne gospodarske vloge gozdarstva, vsekakor izredno perspektiven. Povemo lahko, da začetki prav gotovo niso bili lahki in bilo je potrebno vložiti ogromno znanja ter truda, preden so se pokazali prvi rezultati. Prvi začetki podjetja, na kanadskem trgu, so potekali preko udeležb na različnih sejmih, kar jim je zelo pomagalo, saj so na ta način pridobili mnogo kontaktov in tudi bolje spoznali trg ter njegove potrebe. Sodelovanje na sejmih je izjemno pomembno tudi z vidika lažje predstavitve izdelkov in podajanja številnih dodatnih informacij o delovanju izdelkov, prav tako pa sami tudi vidijo kakšne so reakcije potencialnih kupcev, kar jim tudi omogoča lažje prepoznavanje morebitnih specifičnih potreb trga. Način vstopa na kanadski trg ni bil nobena neznanka, saj so že na začetku vzpostavljanja svojih odnosov s tujimi kupci ugotovili, da je za podjetje najprimernejša oblika vstopanja na tuji trg vsekakor prodaja preko zastopnika oz. distributerja, saj so na ta način dosegli zelo dobre prodajne rezultate in se uveljavili tudi v številnih državah, v katerih danes tudi poslujejo. Na kanadskem trgu je podjetje najprej začelo sodelovati z uvoznim podjetjem G. F. One, ki je sodelovalo tudi s številnimi drugimi partnerji, vendar podjetje Tajfun Planina ni bilo zadovoljno z njihovim načinom poslovanjem, saj so rezultati bili zelo slabi. Distributer G. F. One je svoje podjetje nato prodal podjetju WFC in ker v Tajfunu s podjetjem WFC niso uspeli doseči ustreznega poslovnega dogovora so sodelovanje prekinili in začeli iskati nove potencialne distributerje. Zelo hitro se je izkazalo, da obstaja zelo veliko zanimanje za sodelovanje s strani podjetja Industries Renaud Gravel Inc., ki je že v času izbire prvega distributerja kazalo veliko zanimanje po skupnem sodelovanju. Decembra 2004 so v Kanadi tudi podpisali poslovni dogovor o skupnem sodelovanju. Dogovorjeno je bilo, da bodo pokrivali predvsem področje vzhodne Kanade, z glavnim poudarkom na provincah Quebec in Ontario. Po uspešno zaključenih pogajanjih je na pot odšla tudi prva pošiljka namenjena kanadskim kupcem in že pri prvi pošiljki so se odločili za delni odlog plačila. Odlog se je nanašal na del izdelkov, ki so bili namenjeni za prodajo v provinci Ontario. V provinci Ontario podjetje Gravel namreč pred tem še ni poslovalo in ker so takrat šele vzpostavljali pogoje za prodajo se jim je tudi omogoči odlog plačila. Sodelovanje je v naslednjih mesecih nato zelo dobro steklo. Podjetje Industries Renaud Gravel Inc. je družinsko podjetje, ki je bilo ustanovljeno leta 1968 in je na kanadskem trgu prisotno torej že skoraj 40 let. Daljša doba poslovanja je 32 Vsi podatki in informacije, navedene v tem poglavju, so pridobljene s strani podjetja in njegovih internih virov.

106

vsekakor prednost, saj veljajo na trgu za enega izmed prepoznavnejših ponudnikov gozdarske mehanizacije in poleg poslov distribucije tudi sami proizvajajo gozdarsko mehanizacijo. Vseh svojih izdelkov Tajfun Planina preko distributerja ne trži, saj tudi distributer proizvaja vitle in ostalo gozdarsko mehanizacijo, tako da lahko za izvoz namenijo samo del svojih izdelkov. Vendar se trenutno z distributerjem dogovarjajo tudi o razširitvi svoje ponudbe na kanadskem trgu, razlog temu je predvsem veliko zanimanje in povpraševanje po izdelkih blagovne znamke Tajfun. V prihodnosti nameravajo zato tržiti na kanadskem trgu tudi del izdelkov, ki jih do sedaj niso tržili, in sicer gre predvsem za hidravlične vitle. Skupaj z distributerjem se dogovarjajo o prodaji hidravličnih vitlov Tajfun na Tihomorskem območju Kanade. Na tem območju ima namreč distributer težave s trženjem svojih izdelkov, saj ne ustrezajo obstoječi kmetijski mehanizaciji (predvsem traktorjem), na katero se pritrdijo vitli. Vitli distributerja so premočni, po opravljenih praktičnih preizkusih pa so ugotovili, da so hidravlični vitli Tajfun mnogo bolj primerni za obstoječo mehanizacijo. V zahodnem delu Kanade podjetje neuspešno sodeluje z distributerjem Apache Forest Products Inc. V začetku je poslovanje potekalo relativno dobro, vendar se je kasneje izkazalo, da distributer ne namenja velike pozornosti doseganju boljše prepoznavnosti blagovne znamke Tajfun. Od zadnje odpreme v zahodni del Kanade sta minili kar dve leti in tudi po zadnjih kontaktih z distributerjem nič kaj ne kaže, da bo do v bližnjih prihodnosti prišlo do kakšne odpreme. Zaradi težav z distributerjem, v zahodnem delu, so se z distributerjem Renaud Gravel začeli dogovarjati o ekskluzivnem zastopništvu. Pogajanja so trenutno v teku in s strani distributerja vlada tudi izredno zanimanje. Zelo pomemben faktor pri odločitvi pa bo predvsem zmožnost pokrivanja celotnega območja, ki je vsekakor izredno veliko. Ker 90 % svojih proizvodnih kapacitet namenijo izvozu se pri vsakodnevnem poslovanju srečujejo tudi z organizacijo izvoznega posla. Le-ta se med posameznimi državami razlikujejo in je te razlike potrebno pri oblikovanju in načrtovanju posameznega izvoza tudi upoštevati. Postopek izvoza je za podjetje vsekakor bolj zapleten, kot pa v primeru priprave odpreme za tržišče Evropske unije. Izvozni posel v podjetju poteka v več stopnjah, zato si v nadaljevanju poglejmo podrobnejši opis samega izvoznega postopka. Izredno pomemben faktor pri izvoznem poslu so logistični stroški in riziki. Največ rizikov se pojavlja pri čezoceanskih pošiljkah, ki jih opravljajo s pomočjo ladijskega transporta, ki pa velja za izredno rizičnega. Zaradi tovrstnega rizika se v podjetju tudi odločajo za zavarovanje vseh čezoceanskih pošiljk, medtem ko večino pošiljk namenjenih na evropske trg ne zavarujejo. Začetek izvoznega posla se začne z pripravo naročila, pri katerem je potrebno upoštevati število tovorkov, pariteto, težo blaga, določiti je potrebno pravilne Incoterms klavzule in vsekakor upoštevati tudi dejstvo, da gre za izvoz ter da se v tem primeru davek ne obračuna. Ko je naročilo narejeno se pošlje v predogled stranki, saj gre za izdelke večjih vrednosti in pri vsakem izdelku obstaja tudi več različnih variant rezervnih delov, ki se po posameznih pozicijah lahko dodajajo naročilo. Zaradi česar je zelo pomembno, da se

107

kupcem predstavijo vse opcije rezervnih in dodatnih delov in da ima le-ta nato možnost izbire. Kadar gre za poslovanje z novim kupcem, mora biti referent pri izdelavi naročila pozoren tudi na kode, in sicer se te kode razlikujejo v primeru izvoza, sodelovanja s kupcem iz Evropske unije ali iz južnih trgov. Pri pripravi naročila se preveri tudi izpis vseh tarifnih številk izdelka in navedba države izvora. Pri izvozu v Kanado je zelo pomembno, da je država izvora natančno opredeljena, in sicer na sme biti opredeljena kot EU, ampak mora biti natančno navedena vsaka posamezna država. Del priprave naročila je tudi določitev vrste transporta. Oddaljenost države ima pri tem vsekakor pomemben vpliv in v vseh izvoznih poslih v Kanado se uporablja ladijski transport. Morebitne opombe v tej fazi so namenjene predvsem poudarjanju različnih posebnosti v naročilu, ki so namenjene proizvodnji, da lahko pripravi izdelke skladno z zahtevami navedenimi v naročilu. Pri izvoznem postopku v Kanado se pri vsakem naročilu pojavljata dve klasični opombi, in sicer je ena izmed opomb vsekakor opozorilo, da morajo v proizvodnji prilagoditi del izdelka (spremeniti je potrebno priklop vitle). Ta posebnost v proizvodnem procesu se uporablja samo za tržišče Kanade in je potrebna zaradi prilagajanja izdelka obstoječi mehanizaciji. Druga opomba se nanaša na navodila o uporabi, ki morajo biti tako v angleškem, kot tudi v francoskem jeziku. Ko je postopek priprave in izdelave naročila zaključen se počaka, da se začne približevati datum odpreme. V tem obdobju je možno, da pride še do kakšnih sprememb, in sicer s strani kupca ali podjetja Tajfun Planina. Do spremembe, s strani podjetja, lahko pride zaradi težav v proizvodnem procesu, medtem ko so spremembe na kupčevi strani povezane predvsem z različnimi dodatnimi zahtevami oz. željami, ki se nanašajo predvsem na dodatno opremo. Dva dneva pred odpremo se pripravi odpremnica, na kateri je potrebno še posebej preveriti, da so na njej navedene vse opombe, ki se v tej točki nanašajo predvsem na pripravo izdelka za transport in njegovo pakiranje. V naslednji fazi skladišče sporoči izvoznemu referentu stanje pošiljke oz. ali je le-ta že pripravljena za odpremo in v primeru, da je vse urejeno se lahko naredi odprema izdelka. Sledi fakturiranje pripravljene pošiljke. Pri izvozu v Kanado se faktura izda v 8 izvodih. Dva izvoda ostaneta v podjetju, en izvod se pošlje kupcu, ostalih pet pa se uporabi pri izvozno – uvoznem carinjenju. Podjetje je s kanadskim distributerjem podpisalo letno izjavo, s katero jamči za poreklo blaga in zaradi tega ni potrebno pri vsaki odpremi prilagati potrdila o poreklu. Na ta način podjetje prihrani predvsem na času, saj jim ni potrebno potrdil vsakokrat potrjevati na Gospodarski zbornici. Prav tako se pošiljki ne prilaga obrazec EUR 1.

108

Pošiljki se priloži tudi lista o pakiranju, na kateri so po številu kolijev specificirani vsi izdelki, ki se nahajajo na kontejnerju in pariteta. En izvod izpolnjenega obrazca se izroči prevozniku. Potem, ko je pripravljena vsa dokumentacija, lahko gre izdelek na pot. Sprva se uporablja cestni transport, in sicer gre za kamionski prevoz iz Planine do Luke Koper, zaradi česar je potrebno izpolniti tudi CMR obrazec oz. mednarodni tovorni list. Ladijski transport je znan po večjem riziku, zaradi česar se tudi v podjetju Tajfun Planina odločajo za zavarovanje pošiljk. Ta del urejanja dokumentacije navadno prepustijo špediciji, ki opravi prevoz do Luke Koper. Po prihodu pošiljke v Luko Koper se le-ta naloži na ladjo in podjetje prejme v predogled pomorski tovorni list (Sea Waybill oz. Bill of Loading), ki ga pregleda in preveri ali so vse postavke navedene pravilno. Pregledan pomorski tovorni list se pošlje nato kupcu v Kanado, na podlagi katerega lahko nato prevzame pošiljko. Po prispetju ladje v luko Montreal, kupca po opravljenem carinskem postopku obvestijo, da lahko prevzame pošiljko. V vmesnem času pa podjetje Tajfun Planina prejme tudi zavarovalno polico. Iz opisanega izvoznega posla lahko vidimo, da zahteva le-ta veliko usklajevanja in predvsem sodelovanja s kupci. Ker predstavlja Kanada velik logistični izziv, je potrebno upoštevati tudi daljšo transportno pot. Zato v primeru, da je določena pošiljka izredno urgentna podjetje koristi usluge UPS-a, vendar le v primeru, če je pošiljka manjša in lažja ter da je dobava res izredno nujno. Če ti pogoji niso izpolnjeni se čaka na naslednjo odpremo. V začetnih fazah poslovanja so pri transportu uporabljali predvsem manjše kontejnerje (dolžine 6 metrov), ker je bilo podjetje na trgu neznano in je bilo temu primerno tudi manjše povpraševanje. S pomočjo distributerja so dosegli večjo prepoznavnost blagovne znamke Tajfun in temu primerno se je povečalo tudi povpraševanje. Glede na to, da z distributerjem sodelujejo krajše časovno obdobje so z doseženimi rezultati v podjetju zelo zadovoljni, saj so vsekakor presegla njihova pričakovanja. Zaradi vse večjega povpraševanja danes pri transportu uporabljajo velike kontejnerje (dolžine 12 metrov). 7.3.2 Konkurenca na kanadskem trgu in analiza okolja Pri poslovanju na različnih trgih je potrebno upoštevati dejstvo, da je vsak trg specifičen in je zaradi tega je potrebno vsakemu trgu prilagoditi tudi način poslovanja. Prilagajanja so potrebna zaradi zadovoljevanja potreb kupcev, ki se med posameznimi trgi vsekakor razlikujejo. Zaradi tega v podjetju Tajfun Planina namenjajo veliko pozornost zahtevam in potrebam posameznih kupcev, katerih odzive in zahteve velikokrat pridobijo na sejemskih predstavitvah in preko povratnih informacij distributerja. Veliko sredstev in časa je bilo vloženega v doseganje večje prepoznavnosti blagovne znamke Tajfun. Podjetje se je za dosego tega cilja udeleževalo številnih sejmov in ogromno truda v promocijo je bilo vloženega tudi s strani distributerja. V podjetju se zavedajo, da je potrebno pri stiku s kupci imeti zelo dobrega posrednika, ki lahko podjetju

109

posreduje tudi mnogo informacij, na podlagi katerih lahko prilagodijo izdelke posameznemu trgu. Kot je bilo že predhodno omenjeno je kanadski gozdarski sektor izredno močan in ima pomembno vlogo tudi v gospodarstvu. Tržišče je izredno veliko in predvsem tudi raznoliko. Pri poslovanju je zato potrebno upoštevati, da je Kanada razdeljena na province in teritorije, kar pomeni, da je zelo težko pokrivati celotno območje in zaradi tega so se v podjetju, skupaj z distributerjem, odločili, da bodo najprej večjo pozornost namenili vzhodnemu delu Kanade in nato kasneje širili svoje poslovanje tudi v druge dele države. V podjetju so bili namreč mnenja, da bodo z ustreznim tržnim nastopom dosegli dobro prepoznavnost, na podlagi katere se bodo nato lahko bolje predstavljali tudi v drugih delih države. Velikost trga vpliva tudi na število posameznih ponudnikov gozdarske mehanizacije. Na trgu je prisotna srednje močna konkurenca, ki je v večini koncentrirana v vzhodnem delu Kanade, ki predstavlja tudi gospodarsko pomembnejše področje države. Številni ponudniki na trgu ne dosegajo vidnejših rezultatov in je zato število resnejših konkurentov na trgu bistveno manjše. Za podjetje Tajfun Planina so najpomembnejši konkurenti na kanadskem trgu trije, in sicer:

• Farmi, • Fransgard in • Norse.

S pomočjo distributerja tem konkurentom ustrezno konkurirajo, kar je posledica dobro izbrane cenovne politike in spremljanja tržnih razmer ter prilagajanja novim trendom in zahtevam na področju gozdarske mehanizacije. Z odlično kakovostjo in ustrezno cenovno politiko dosegajo zato na trgu odlične rezultate. Pomembnejše prednosti izdelkov, ki jih podjetje proizvaja, in s pomočjo katerih lahko učinkovito konkurira drugim konkurentom, so:

• visoka kakovost izdelkov, po sprejemljivih cenah; • ekološka neoporečnost; • dostopnost za širšo množico uporabnikov; • izdelki, ki so prijazni do okolja in uporabnika.

V zadnjih mesecih se je povpraševanje po izdelkih podjetja Tajfun Planina na kanadskem trgu izredno povečalo. V zadnjem letu se je povpraševanje povečalo za skoraj 30 %, zaradi česar sedaj planirajo redne mesečne odpreme tudi izven sezone. Razlog tovrstnega povečanja prodaje se skriva v zelo dobrem odzivu na rezalno cepilni stroj RCA 380, ki so ga na kanadskem trgu začeli predstavljati v začetku leta 2006. Rezalno cepilni stroj ima izredno močno konstrukcijo, glede na velikost je enak konkurenčnim rezalno cepilnim strojem, uspeh tega stroja pa se skriva v njegovi teži, saj so kar enkrat težji od konkurenčnih strojev. Teža strojev je pri gozdarski mehanizaciji izredno pomemben faktor, saj so težji stroji tisti, ki omogočajo lažje in stabilnejše delo. Distributer se je zavedal vseh prednosti, ki jih rezalno cepilni stroj prinaša, zaradi česar je začel izvajati zelo intenzivno promocijo, ki je potekala preko oglaševanj v medijih, prospektov in praktičnih prikazov delovanja stroja. Vlaganja v promocijo so se vsekakor izplačala, saj je povpraševanje

110

začelo strmo naraščati. Posledično je zaradi tega prišlo do večjega števila odprem v času sezone, vendar se tudi v vseh drugih mesecih povpraševanje izredno povečuje. Kanadski trg prinaša podjetju tako prednosti, kot tudi slabosti. Ena izmed pomembnejših prednosti je vsekakor prilagodljivost mehanizacije razmeram, ki vladajo v gozdarskem sektorju. Saj, če želi podjetje na trgu uspeti, mora svoje izdelke prilagoditi razmeram, ki vladajo na trgu. V podjetju so zato uspešno prilagodili vitle obstoječi kmetijski mehanizaciji, ki se uporabljajo pri delovanju vitlov in rezalno cepilnih strojev. Uspešnost mehanizacije Tajfun je prav tako tudi v njihovi kakovosti in zagotovljeni dveletni garancijski dobi. Pomembna učinkovitost podjetja se skriva tudi v dobrem sodelovanju z distributerjem, ki predstavlja podjetje. Tega se v podjetju dobro zavedajo in vedo, da je velik del posla odvisen ravno od distributerja. Zaradi krajše prisotnosti na trgu in prilagajanja načinu poslovanja mora podjetje še večjo pozornosti nameniti distributerju. Veliko pozornost namenjajo zato usposabljanju distributerjev za delovanje z stroji Tajfun, saj bo ravno distributer tisti, ki bo stranki moral dati dodatna pojasnila o delovanju, ali pa ji bo moral pomagati odpraviti morebitne napake. Pomoč, ki jo distributer nudi stranki in zagotovljen servis strojev sta zato pomembna faktorja uspešnega delovanja podjetja Tajfun Planina na kanadskem trgu. Na trgu se poleg priložnosti pojavljajo tudi nevarnosti, ki so za podjetje Tajfun naslednje:

• oddaljenost trga in na ta način povečan riziko transporta; • velikost države, ki predstavlja predvsem logistični problem in problem zastopanja.

Priložnosti, ki se skrivajo na trgu, se kažejo predvsem v velikih možnostih širitve poslovanja in razvoja izdelkov za potrebe gozdarskega sektorja. Obseg gozdnih površin in pomembna vloga gozdarskega sektorja v državi podjetju nudita vsekakor vse pogoje, da dano situacijo izkoristi v pozitivni smeri in na ta način doseže močnejši položaj na trgu. Podjetje se pri vsakodnevnem poslovanju sooča z močnim konkurenčnim bojem in vse bolj intenzivno bitko za posamezne kupce. Nevarnost, ki jo vidi podjetje, se skriva predvsem v zelo hitrem spreminjanju in prilagajanju mehanizacije novim razmeram na trgu ter hitremu prilagajanju novim razvojnim trendom. Kanada predstavlja za podjetje zelo privlačen trg, zaradi česar bodo tudi v prihodnosti usmerjali svoje napore v povečanje prodaje in širitev poslovanja na kanadskem trgu. V prihodnosti načrtuje podjetje s pomočjo distributerja doseči na trgu večji tržni delež in svojo prisotnost na trgu podkrepiti tudi z morebitno vzpostavitvijo lastnega proizvodnega obrata. Danost naravnih virov in visok tržni potencial podjetju nudita vsekakor vse pogoje, da lahko svojo pozicijo na trgu okrepijo. V podjetju pričakujejo, da bodo lahko še bolj povečali vezi s svojim strateškim partnerjem in povečali obseg poslovanja ter z marketinško promocijo pridobili nove kupce tudi iz zahodnega dela Kanade, saj želijo doseči boljše prodajne učinke in okrepiti svoj položaj na trgu.

111

8 SKLEPNI DEL 8.1 Nemški trg Združena Nemčija je s 356.970 kvadratnimi kilometri za Ukrajino, Francijo, Španijo in Švedsko peta največja evropska država. Po številu prebivalstva, ki je po oceni v letu 2005 znašalo 82,5 milijonov in s 2.798 milijardami USD BDP-ja v letu 2005, pa je kar na prvem mestu. V svetovnem merilu je po gospodarski moči za ZDA in Japonsko tretja najpomembnejša država na svetu. Največjo zaslugo za hitro gospodarsko rast po 2. svetovni vojni je dosegla z ameriško pomočjo in z uspešno industrializacijo postala sinonim za kakovost delovne sile in proizvodov. Hkrati je tudi že leta najpomembnejša gospodarska partnerica Slovenije. Podnebje tukaj je zmerno in v glavnem brez trajnih obdobij mraza ali vročine. V notranjosti države je podnebje kontinentalno z večjimi dnevnimi in sezonskimi temperaturnimi nihanji, s toplimi poletji in hladnejšimi zimami. Za razliko od morskega in kontinentalnega podnebja, ki prevladuje v večjem delu države, so alpski predeli na skrajnem jugu in v manjši obliki tudi določeni predeli osrednjih dežel, pod vplivom gorkega podnebja, ki s seboj prinaša nižje temperature zaradi višje nadmorske višine. Letna povprečna temperatura v državi znaša okrog 9˚ C, letna količina padavin niha med 2000 mm letno v južnih delih vse do 400 mm v severnih predelih države. Januar 2007 je postregel z dokaj nenavadnimi rekordi. Po podatkih nemškega Zveznega urada za vreme so bile temperature v večjem delu države višje tudi do 6˚ C. V določenih predelih države (odtenki modre na sliki) je padlo krepko čez 200 % več padavin kot v povprečju med leti 1961 in 1990. Podnebju primerna je tudi pokrajina. Severno nemško nižavje obsega približno severno tretjino dežele. Tukaj je pokrajina polna večjih rek, med njenimi dolinami pa se nahajajo večja območja pokrita s peskom in prodom. Severni del regije ima za razliko nekoliko bolj rodovitno prst. Centralno nemško višavje sestavljajo platoji in nizko gorovje, prst tukaj je bolj kamnita in mineralno revna. Na skrajnem jugu države so gorovja, bogata z gozdovi na pretežno granitu in peščenjaku. Za Zvezno republiko Nemčijo je značilno, da vsaka zvezna dežela gozdarski sektor ureja sama. Največ gozdov ima Bavarska, Porenje-Pfalška pa največji delež gozdov. Gozdovi pokrivajo okrog 11 milijonov hektarjev površine, oz. 31 % celotnega ozemlja. Prevladujejo iglaste drevesne vrste, saj zavzemajo kar 57,5 % celotne gozdne površine, medtem ko listnati samo 42,5 %. Največji delež v strukturi dreves predstavljajo smreka, pinija in evropska bukev. Letni prirast lesa znaša skoraj 135 milijonov m3 (12m3/ha). V Nemčiji poznajo državno oz. deželno, skupno (lahko tudi komunalno) in privatno lastništvo. Največji del gozdov, kar 47,3 %, je v državni lasti. Z 29,6 % mu sledi deželna lastnina in z 19,5 % skupna oz. komunalna last. Najmanjši delež gozdov pa je v državni lasti. Po zadnjih opravljenih raziskavah, je bilo v državi okrog 1,3 milijona lastnikov gozdov. Med temi je 17 državnih lastnikov in skoraj 10 000 v skupni oz. komunalni lasti, tako da je večina gozdov v rokah privatnih lastnikov, od katerih je kar 90 % kmetov. Skoraj 1 milijon privatnih lastnikov ima gozdove manjše od 1 hektarja, kljub temu da se

112

povprečna velikost privatnih gozdov giblje nekje okrog 7,7 hektarjev (gozdovi v komunalni lasti obsegajo nekje 900 hektarjev). V gozdarstvu je zaposlenih več kot 550.000 ljudi in ustvarja letni promet na ravni 80,9 milijard €. Zunanja trgovina z lesom ne kaže določenega usklajenega vzorca. Nemčija ima na eni strani veliki presežek uvožene papirne kaše, med tem ko je na izvozni strani presežek opažnih in ivernih plošč. Če to pretvorimo v ekvivalent surovemu lesu lahko ugotovimo, da je bila leta 2002 izvozna bilanca proizvodov, temelječih na lesni predelavi, negativna. V vsakoletni raziskavi merjenja gostote krošenj, se skuša podati posnetek stanja gozdov v preteklem letu in predvideti najnevarnejše dejavnike tveganja. Za leto 2006 je bilo ugotovljeno, da je delež gozdnih površin z občutnim zmanjšanjem gostote krošenj obsegal 28 % (za primerjavo v letu 2005 29 %), delež zdravih krošenj pa se je iz 29 povečal na 32 %. Gledano na državni ravni, je imela bukev največji delež poslabšanja gostote krošenj, saj je obsegala kar 48 % gozdne površine in s tem prehitela »zmagovalca« leta 2005. Ta je bil hrast, delež katerega se je zmanjšal z 51 % na 44 %. Najnižje rezultate sta v raziskavi zabeležila smreka (27 %) in bor (18 %). Dejavniki, kot so npr. vreme, rodovitnost, škodljivi organizmi in s strani človeka povzročeni škodljivi vplivi (plini in emisije), vplivajo na gostoto krošenj izmenično in se v svoji intenzivnosti vplivanja dopolnjujejo. Če jih na kratko povzamemo, ugotovimo sledeče:

• vreme lanskega leta je bilo zaznamovano s številnimi ekstremi; • pospešeno je bilo množenje lubadarjev.

Za izboljšanje trenutnega stanja so bili sprejeti vladni ukrepi so usmerjeni predvsem k oblikovanju nekakšnih splošnih pogojev, ki bi omogočali lažje varovanje naravnih danosti in bi s tem osnovali trdno podlago za izboljšanje in razbremenitev gozdnih ekosistemov. Segajo na področje kmetijstva in gozdarstva, skrbijo za čistejše ozračje in podnebje, spodbujajo obnovljive vire energije in surovin. Kar se izkušenj podjetja z nemškim trgom tiče lahko navedemo, da so na začetku delali predvsem z velikimi kupci, ki so njihove proizvode delno prodajali tudi pod svojimi blagovnimi znamkami. Kasneje so izvedli izbiro oz. ocenjevanjem njihovih dosedanjih partnerjev, jih razdelili na uspešne in manj uspešne ter tako iz predhodnega ne strukturiranega števila distributerjev, oblikovali in izbrali štiri najmočnejše in najuspešnejše partnerje: Gert Unterreiner, Engel, Scheifele in Feige Forsttechnick. Sedaj temelji njihovo poslovanje na dolgoletnih izkušnjah, odlični poslovni tradiciji in veliki meri zaupanja ter spoštovanja na obeh straneh, kar v podjetju predstavlja enega izmed ključnih dejavnikov privlačnosti trga. V podjetju s končnimi kupci nimajo neposrednega stika, vendar dobijo informacije s strani svojih distributerjev. Podjetje gradi svojo prodajno strategijo predvsem na dobrem poprodajnem servisu, tudi področju zagotavljanja kakovosti, dajejo velik poudarek. To se kaže v tem, da na določenih sejmih najpogosteje povratne informacije zbirajo z anketiranjem med obiskovalci ali celo nagradnimi igrami.

113

Vsak izvozni posel se najprej prične s ponudbo, ki jo podjetje pošlje potencialnim kupcem. Sama odprema blaga mora vsebovati račun, transportni dokument ter poročilo za Intrastat. V podjetju poslujejo s svojimi rednimi odjemalci na podlagi sklenjenih dolgoročnih pogodb. Vstop Slovenije v Evropsko unijo je bila prelomnica tudi za slovenske izvoznike na tradicionalne evropske trge, ki so na tak način čez noč pristali na enotnem "notranjem" trgu EU, hkrati pa je Slovenija prevzela skupno carinsko tarifo (carinske stopnje), ki jih imajo države članice s tretjimi državami. To tudi pomeni, da z vstopom Slovenije v EU ni več carinskih formalnosti pri prometu blaga med Slovenijo in drugimi članicami EU. Na nemškem trgu je ponudba vitlov zelo pestra. Konkurenca podjetja šteje več kot deset resnih blagovnih znamk različnih proizvajalcev ter številne druge trgovske znamke. V podjetju glede na trenutno stanje na trgu, svoj tržni delež ocenjujejo nekje okrog 30%. Nove neodvisne primerjave, ki jih je organiziral avstrijski časopis Landwirt in ki so zaradi jezika imela močan odmev tudi na nemškem tržišču, so pokazale, da je podjetje svoje konkurente prehitelo glede kakovosti. V podjetju Tajfun so vse te spremembe dobro predvideli in se nanje tudi kar hitro pripravili. Spremembe in druge posebnosti v poslovanju z Nemčijo, ki so jih v podjetju zasledili, so bila naslednja:

• do večjih carinskih olajšav ni prišlo, • presenetljiva za podjetje je bila podražitev transporta, • dokumentiranje ter evidentiranje sta postala lažja ter preglednejša.

Največje zasluge, da sta uspešnost in nivo poslovanja ostala ob vstopu v EU enaka, podjetje pripisuje zaupanju v blagovno znamko, ki ga imajo nemški kupci. Druga pomembna spoznanja:

• Prednost nemškega trga je v plačilni disciplini nemških kupcev in njihovi visoki kupni moči.

• Zaradi masovne prodaje je nadzor nad kvaliteto težak. • Določeni gozdovi so še vedno v javni lasti, kar povzroča težjo prodajo.

Na osnovi na tem mestu povzetih spoznanj in ugotovitev, bi lahko našo hipotezo, da nemški trg, zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo, bližine in dolge poslovne tradicije grajene na zaupanju, predstavlja tržno privlačni trg za podjetje Tajfun Planina d.o.o., potrdili. O tem, kakšni so rezultati v primerjavi s trgoma Norveške in Kanade, in ali je možno trgu pripeti oceno »najprivlačnejši trg«, govorimo v četrti točki tega poglavja.

114

8.2 Norveški trg Od svetovnih gozdnih bogastev imamo velika pričakovanja. Zagotavljali naj bi nam obnovljive surove materiale in energijo, vzdrževali biološko raznolikost, ublažili klimatske spremembe, ščitili zemljo in zaloge vode, zagotavljali rekreacijsko območje, izboljšali kakovost zraka in pripomogli k ublažitvi revščine. Istočasno pa so gozdovi prizadeti s požari, onesnaženim zrakom, golaznijo in napadalnimi vrstami in so prav tako primarna tarča v večini držav za kmetijsko in urbano širitvijo. Tekmovalni interesi za prednosti gozdnih bogastev in samo gozdno površino so vedno prisotni, sami interesi po razno raznih analizah in konfliktnih rešitvah pa še nikoli niso bili večji. Norveška predstavlja zelo privlačen trg za izvoznike, saj je ena od najbogatejših držav na svetu. Iz pretežno kmetijske se je v prejšnjem stoletju razvila v moderno državo, katere gospodarstvo je visoko tehnološko razvito in eno od vodilnih na svetu. Ena od najpomembnejših panog je pridobivanje nafte in zemeljskega plina, vse večji gospodarski pomen pa ima tudi gozdarstvo. Kraljevina Norveška je obmorska nordijska država locirana zahodno od Švedske na Skandinavskem polotoku. Njena površina pokriva kar 386.000 kvadratnih kilometrov, kjer živi približno 4,5 milijona prebivalcev, kar jo uvršča na 114. mesto v svetovnem merilu. Norveška ekonomija temelji na kapitalizmu blaginje s kombinacijo svobodnih tržnih aktivnosti in vladne intervencije. Imajo drugi največji bruto domači proizvod na prebivalca, kateri znaša dobrih 54.000 USD, celotni BDP pa je bil v letu 2005 1.688 milijard norveških kron. Norveška je dolga in ozka, njena gorovja, ledeniki in jezera pa pokrivajo kar 70 % celotnega območja. Posebna atrakcija so fjordi, ki niso le posebnost norveške pokrajine, ampak tudi privlačna točka za turiste. Gole in visoke planote zavzemajo večji del Norveške, glavne ravnine pa služijo kmetijskim nasadom. Zaradi svoje skrajno severne lokacije je Norveške precej hladna in mokra dežela, čeprav ima ne glede na svojo zemljepisno širino še vedno ugodno klimo, kar se lahko zahvali toplemu in mirnemu severnoatlantskemu toku. Poletja so za te geografske širine izrazito mila, medtem ko so zime dolge in izredno mrzle. Najvišje letne temperature so ob obalnih področjih, najhladnejše področje skozi celo leto pa je regija Finnmark, kjer se povprečna letna temperatura giblje nekje okoli –3,1° C. Norveška je razdeljena na 19 regij, katere so glede na gozdarsko razdelitev združene in tvorijo skupno le 6 regij, v katere pa ni vključena le regija Finnmark, ki nikoli ni bila vključena v nacionalno gozdno inventuro. Gozdnih področij na Norveškem je za okoli 27,5 milijona hektarov, od tega je kar 7,4 milijona hektarov produktivnega gozdnega področja, kar je približno ¼ celotne Norveške. Dominantni drevesni vrsti sta jelka in bor. Glavna področja iglavcev najdemo na jugovzhodnem in osrednjem delu Norveške, drugod pa prevladuje breza in tu pa tam iglavci. Pomembna listavca sta tudi trepetlika in jelša. Na celotnem območju Norveške je na 8000 hektarih zasajenih tudi več kot 50 tujih drevesnih vrst.

115

Skupno norveško gozdno področje pokriva kar 12 milijonov hektarov celotne Norveške, od tega je dobrih 80 % v privatni lasti predvsem družin, katerih povprečna velikost zemljišč znaša 50 hektarov, 9 % je v lasti države, 7 % v lasti lokalnih oblasti, razlika pa je v lasti različnih institucij, podjetij in podjetnih združenj. Skupno gre za okoli 125.000 lastnikov gozdov. Okoli 37 % celotne Norveške je torej pokrite z gozdovi, od katerih je kar 23 % gozdov registriranih kot produktivno gozdno območje. Skupna biomasa gozdov na Norveškem narašča, k čemur je v veliki meri pripomogel intenzivni gozdni management, ki je v dobri meri prispeval veliko k zaščiti stavbnega lesa, istočasno pa poskrbel tudi za saditev starih in novih drevesnih vrst. Po vseh raziskavah je danes dvakrat več gozdov kot pa jih je bilo pred 100 leti in skupni volumen znaša kar 600 milijonov kubičnih metrov. Po zadnjih podatkih je v sektorju gozdarstva zaposlenih približno 30.000 oseb in sicer štejemo sem zaposlene v primarni proizvodnji, v storitvenem sektorju in v ostalih nekategoriziranih gozdnih aktivnostih. Prav v gozdarstvu je zaposlenih okoli 5.500 oseb, v lesni industriji 16.700 ter v papirni industriji in industriji papirne kaše 10.000 oseb. Gozdarstvo in gozdna industrija sta tako pomembni trgovski panogi na Norveškem in kar dobra polovica celotnega proizvoda gre v izvoz. Gozdarstvo in zakon o zaščiti gozdarstva sta najpomembnejši regulacijski smernici v gozdarski praksi na Norveškem. Splošen cilj zakona je promocija gozdarske proizvodnje, pogozdovanje in zaščita gozdov, medtem ko se še vedno dovoli uporaba gozdov v rekreacijske namene, kot okolje za rastline, živali in lov. Sklad za upravljanje norveškega gozdnega premoženja skrbi, da se denar iz njega porabi kot reinvesticija v istem gozdnem področju. Kot rezultat lahko navedemo porast norveških gozdov v zadnjih letih. Sklad pa tudi spodbuja manjše lastnike gozdov da skrbijo za vlaganje in razvoj. Obresti iz sklada pa služijo splošnim prednostim norveškega gozdarstva in predstavljajo pomemben vir financiranja informacijskih aktivnosti, storitev in izobraževanja. Podjetje Tajfun Planina d.o.o. je tesneje povezano z norveškim trgom le slabi dve leti, ko je bila v decembru 2005 podpisana pogodba o ekskluzivni distribuciji z norveškim podjetjem Fåvang Maskin AS. Obe strani sta v skupnem sodelovanju videli pozitivne točke in čas je že pokazal, da sta oba podjetja sprejela več kot odlično poslovno odločitev. Že po enem letu skupnega sodelovanja je prodaja tajfunovih izdelkov na norveškem trgu precej narasla in še vztrajno raste. Participacija obeh podjetij v skupnem sodelovanju na norveških večjih gozdarskih sejmih se je tudi izkazala kot dobra poslovna poteza predvsem iz strani zaupanja končnih odjemalcev, za nadaljnje zaupanje in varnost pa skrbi tudi dober po prodajni servis norveškega distributerja. Sam izvozni posel je zaradi dejstva, da Norveška ni članica Evropske Unije, temveč je članica EFTE, malce otežen. Zahteva dosti več administrativnega dela, kot tudi priprave dokumentacije za izvoz in nato uvoz. Za uvoznika pa pomeni to plačevanje carine za urejen uvoz in tudi davka od fakturne vrednosti blaga. Glede na specifične potrebe norveškega trga pa zahteva izvozni posel tudi spremembe v proizvodnji in priprava končnega izdelka po zahtevah norveškega distributerja.

116

Na Norveškem je konkurenca kar precej velika tako na področju vitlov, kot tudi rezalno cepilnih strojev. Kar na obeh področjih imajo že priznana in uveljavljena domača proizvajalca Igland in Dalen, pri rezalno cepilnih strojih pa je posebej uveljavljeno tudi finsko podjetje Hakki Pilke. Prednost tajfunovih strojev za končne uporabnike je predvsem v robustni in kompaktni konstrukciji, dobrih tehničnih karakteristikah, veliki cepilni sili, hitrosti in kapaciteti rezanja in sekanja. Pri vseh teh izraženih lastnostih strojev se nobeno drugo konkurenčno podjetje ne more kosati s Tajfunom, kar je velik plus tudi za v bodoče, glede na to, da je blagovna znamka Tajfun na Norveškem trgu le slabi dve leti. Ob spremljanju in doseganju vseh trendov, ki jih zahteva trg lahko pričakujemo, da bo blagovna znamka Tajfun v kratkem času dosegla še večjo in boljšo prepoznavnost. Veliko vlogo pri vsem tem vsekakor igrajo vse prednosti, ki jih vidita podjetja v skupnem sodelovanju: naraščanje pomembnosti gozdarskega sektorja, velike gozdne površine, dobra plačilna sposobnost kupca, dolgoletne izkušnje, dobre po prodajne aktivnosti iz obeh strani in še bi lahko naštevali. Slabosti bi se lahko pokazale v upočasnjenem razvoju in dejstvu, da gre tu za sezonski posel, ki je v veliki meri odvisen od vremenskih razmer. Vsekakor pa je priložnost podjetja Tajfun Planina v bodočem razvoju, ki mora stremeti k cilju biti boljši in hitrejši ter z inovacijami prehiteti konkurenco in ponuditi trgu novosti in svežino. Na osnovi vseh teh zbranih spoznanj in ugotovitev lahko našo hipotezo tudi potrdimo, kajti kraljevina Norveška dejansko predstavlja za podjetje relativno mlad trg, ki ima veliko neizkoriščenega potenciala in z svojimi bogatimi gozdnimi površinami predstavlja trg, na katerem lahko podjetje dosega večletne pozitivne in naraščajoče tržne rezultate. Kakšni pa so rezultati v primerjavi z nemškim in kanadskim trgom, pa daje odgovor na to četrta točka tega poglavja.

117

8.3 Kanadski trg Kanada je druga največja država na svetu in ima 32,777.304 prebivalcev ter zelo redko poseljeno pokrajino, z 3,6 prebivalci na kvadratni kilometer. Po politični ureditvi je ustavna monarhija, sestavljena iz desetih provinc in treh teritorijev, v katerih je odločanje razdeljeno med zvezno vlado in vlade provinc. Površina države je 9,984.670 km2, razteza se med Atlantskim oceanom na vzhodu, Tihim oceanom na zahodu in Severnim ledenim morjem na severu. Njena prostranost in raznolikost se odraža v obširnih rodovitnih prerijah, ogromnih jezerih, obkroženih z borealnimi gozdov, skalnatimi gorami in prostranostjo tundre. Za skoraj polovico države je značilno, da ima trajno zamrznjena tla (permafrost), ki so v nekaterih predelih debela več kot 100 metrov. V poletnem času se odtali le zgornja plast, tako da nastanejo obsežna, skoraj neprehodna močvirja. Na jugu in jugovzhodu prevladujejo izprana rjava tla (luvisoli), najrodovitnejša tla pa se nahajajo na Velikih planjavah (černozjom) in na njih se izvaja predvsem kmetijska dejavnost. Tundra prevladuje na arktičnih otokih, v severnih delih Labradorja in na večjem delu Severozahodnega teritorija in Nunavuta. Iglasti gozdovi (duglazija, cedra, jelka) prevladujejo tudi ob tihooceanski obali in segajo vse do nadmorske višine 2000 metrov. Brez dvoma je Kanada hladna država. V zimskem času so vsi deli državi podvrženi mrazu. Po drugi strani pa imajo južne regije vroča, ali celo pekoča poletja. Obsežnost države se kaže tudi v njenem raznolikem podnebju: arktično podnebje na skrajnem severu, relativno mrzlo in vlažno podnebje na vzhodu, kontinentalno podnebje v osrednjem delu države in blago ter zmerno in vlažno podnebje na zahodni obali. Kanadska pokrajina ni enakomerno pokrita z vodo. Na zahodnem delu države, ki ga lahko imenujemo tudi mokri del, pade na leto v povprečju med 2500 in 3500 milimetri padavin, na vzhodni obali med 1000 in 1250 milimetri in na prerijah med 250 in 500 milimetri. Skrajni sever je deležen zelo malo padavin (120 – 150 milimetrov na leto), ki se pojavljajo večinoma v obliki snega, zato ga lahko imenujemo tudi prostrana hladna puščava. Kanadsko gospodarstvo je močno in stabilno, z 2,9 % stopnjo rasti BDP v letu 2005 in 2,7 % v letu 2006. K večji gospodarski rasti so prispevali predvsem močna osebna potrošnja, povečane domače in tuje investicije, investicije in nakupi v mehanizacijo in orodij ter neto izvoz. Po posameznih provincah se gospodarska rast vsekakor razlikuje in še posebej so opazne razlike med zahodnim in vzhodnim delom Kanade. Gospodarsko najmočnejši provinci sta Quebec in Ontario. V letu 2005 je gospodarstvu največ prispevala provinca Ontario (39,3 % BDP), sledila ji je provinca Quebec, z 20,1 % BDP. Iz prispevkov BDP vidimo, da je proizvodnja koncentrirana v provincah Quebec in Ontario. Življenjski standard v državi je eden izmed najvišjih na svetu, kar dokazuje, da so ukrepi dobrega makroekonomskega upravljanja in strukturne reforme prinesli gospodarstvu pozitivne posledice. Na območju Kanade se nahaja 10 % svetovnih gozdov, ki pokrivajo skoraj polovico države, zaradi česar lahko brez dvoma trdimo, da ima Kanada zelo pomembno vlogo pri zaščiti in upravljanju svojih gozdov.

118

Gozdovi pokrivajo 41,07 % oz. 402,1 milijonov ha površine države in nacionalni parki 2,71 % (26,5 milijonov ha). Od celotnih gozdnih površin ima kar 56 % gozdnih površin potencial za komercialno izkoriščanje in sposobnost za pospešeno rast dreves, znotraj razumnega časovnega okvirja. V celotni strukturi gozdov je kar 66 % iglastih gozdov, 22 % mešanih gozdov in 12 % listnatih gozdov. Na območju Kanade se nahajajo tudi obsežna nedotaknjena gozdna območja in več kot tretjina teh nedotaknjenih površin je brez drevesnih vrst in se na njih nahajajo močvirja, območja nad gozdno mejo ter visoka gorata območja. Večinski delež posekanega lesa je namenjenega za obdelavo industrijskega okroglega lesa, v obliki hlodov, ki se nato uporabljajo za proizvodnjo stavbnega in vezanega lesa ter furnirja. V primerjavi s številnimi drugimi državami je samo majhen delež posekanega lesa namenjenega za kurjavo. V državi je kljub razpršenosti in razdeljenosti po posameznih provincah in teritorijih prisotna visoka stopnja povezanosti in soodvisnosti med posameznimi politikami, administrativnimi procedurami in tehničnimi pristopi pri regulaciji dovoljenih posekov ter napovedih glede predvidene oskrbe z lesom, v posameznih provincah in teritorijih. Zvezna vlada je odgovorna za področja, ki se nanašajo na nacionalno gospodarstvo, blagovno menjavo, mednarodne investicije, zvezna ozemlja in parke. Odnosi med gozdarstvom provinc, zveznim in teritorialnim gozdarstvom potekajo na podlagi usklajevanja, sodelovanja in partnerstva. Zelo pomembno vlogo pri usklajevanju na področju gozdarstva ima Kanadski svet gozdarskih ministrov. Dovoljeni letni poseki so nadzorovani preko predpisov posameznih provinc in teritorijev. Natančni predpisi določajo tudi, da morajo biti tudi vsa posekana območja tudi ponovno pogozdena. Kanada je največji svetovni izvoznik lesnih proizvodov, z kar 17,3 % svetovne trgovine. Najpomembnejši prispevek pri tako velikem % prinaša mehki stavbni les, časopisni papir in lesna kaša. Zaradi ogromnih gozdnih površin in pomembne vloge gozdarskega sektorja v kanadskem gospodarstvu je to tržišče za podjetje Tajfun Planina izredno perspektivno. Kanadski trg je podjetje začelo spoznavati preko udeležb na različnih sejmih, kar jim je zelo koristilo, saj so na ta način pridobili številne kontaktne, omogočen jim je bil praktični prikaz delovanja strojev in potencialnim kupcem so lahko podali tudi številne dodatne informacije. Po sprejemu odločitve za širitev poslovanja na tržišče Kanade način vstopa ni bil nobena neznanka. V podjetju so že na začetku vzpostavljanja odnosov s tujimi kupci ugotovili, da je za njih najprimernejša oblika vstopanja na tuji trg predstavlja prodaja preko zastopnikov. Po prvotni neuspeli izbiri zastopnika so začeli v podjetju sodelovati z zastopnikom Industries Renaud Gravel Inc. Vseh svojih izdelkov Tajfun Planina preko distributerja ne tržiti, saj tudi distributer proizvaja vitle in ostalo gozdarsko mehanizacijo, tako da lahko za izvoz namenijo samo del

119

svojih izdelkov. Vendar se trenutno z distributerjem dogovarjajo tudi o razširitvi svoje ponudbe na kanadskem trgu, razlog temu je predvsem veliko zanimanje in povpraševanje po izdelkih blagovne znamke Tajfun. Podjetje ima težave z zastopanjem v zahodnem delu Kanade, kjer trenutno neuspešno sodeluje z distributerjem Apache Forest Products Inc. Neuspeh na tem področju jih je zato spodbudil k pogajanjem o ekskluzivnem zastopništvu z distributerjem Renaud Gravel, največjo težavo pri tem pa bo predstavljala predvsem zmožnost pokrivanja celotnega območja Kanade. Pri poslovanju s Kanado mora podjetje večjo pozornost nameniti izvedbi izvoznega posla, saj je le bolj zapleten, kot pa v primeru izvoza v Evropsko unijo. Za čezoceanski izvoz so značilni višjih stroški transporta in tudi večji riziko, zaradi česar se v podjetju odločajo za zavarovanje vseh čezoceanskih pošiljk. S pomočjo distributerja konkurentom na kanadskem trgu ustrezno konkurirajo, kar je posledica dobro izbrane cenovne politike, odlične kvalitete in spremljanja tržnih razmer ter prilagajanja novim trendom in zahtevam na področju gozdarske mehanizacije. Pomembnejše prednosti izdelkov, ki jih podjetje proizvaja in s pomočjo kateri lahko učinkovito konkurira drugim konkurentom, so: • visoka kakovost izdelkov, po sprejemljivih cenah; • ekološka neoporečnost; • dostopnost za širšo množico uporabnikov; • izdelki, ki so prijazni do okolja in uporabnika. Najpomembnejša prednost za podjetje je prav gotovo sposobnost prilagajanja različnim tržnim razmeram. Pomemben faktor uspešnega delovanja podjetja Tajfun Planina, na kanadskem trgu, je tudi zelo dobro izbran distributer, ki veliko sredstev vlaga v promocijo, kupcem nudi strokovno pomoč in zagotavlja servisne storitve. Med najpomembnejše nevarnosti kanadskega trga lahko uvrstimo povečan riziko transporta. Z vidika logistika in problema zastopanja pa je slabosti tudi velikost države. Iz navedenih podatkov lahko zaključimo, da danost naravnih virov in visok tržni potencial podjetju nudita vsekakor vse pogoje, da lahko svojo pozicijo na kanadskem trgu še okrepi. V tej točki lahko tudi potrdimo zastavljeno hipotezo, saj ogromne gozdne površine in vloga, ki jo ima gozdarski sektor v kanadskem gospodarstvu, vsekakor predstavljajo zelo perspektiven trga za podjetje Tajfun Planina. Primerjavo z norveškim in kanadskim trgom pa lahko vidimo iz rezultatov profilne analize.

120

8.4 Rezultati profilne analize Na podlagi informacij pridobljenih iz podjetja in podatkov pridobljenih iz različnih virov smo ugotovili, da se trgi Nemčije, Norveške in Kanade med seboj vsekakor razlikujejo, hkrati pa so si v določenih pogledih zelo podobni. Iz grafično prikazanih ugotovitev lahko vidimo, da je največja razlika med trgi prisotna na področju zahtevnosti izvoznega posla, ki je v primeru izvoza v Evropsko unijo zelo nizka, poveča pa se pri izvozu na tržišča Norveške in še posebej Kanade. Prav to predstavlja ključen dejavnik v medsebojni primerjavi, kjer Norveška in Kanada nekoliko zaostajata za Nemčijo. Delež gozdov in pomembnost gozdarskega sektorja v državi predstavljata temeljno podlago pri sprejemanju odločitve o širitvi poslovanja na določen trg. Na vseh treh trgih so gozdovi in gozdarski sektor pomemben del naravne dediščine in gospodarstva. Spreminjajoči pogoji poslovanja in hitre spremembe na razvojnem področju silijo podjetje Tajfun Planina k nenehnemu prilagajanju in iskanju novih rešitev na področju gozdarske mehanizacije. Tovrstno poslovanje je namreč tudi edini način, da lahko uspešno konkurira obstoječi konkurenci, ki je še posebej močna na nemškem in norveškem tržišču. TABELA 18: PROFILNA ANALIZA PRIVLAČNOSTI TRGOV NEMČIJE, NORVEŠKE IN KANADE

S pomočjo podatkov o posameznih trgih smo ugotovili, da vsa tri tržišča predstavljajo za podjetje Tajfun Planina visok tržni potencial, med katerimi pa je težko izpostaviti posamezen trg. Morda je v tem pogledu še najbližje oceni »Najprivlačnejši trg« nemško tržišče, kjer podjetje kljub močni konkurenci dosega odlične prodajne rezultate in s pridom izkorišča gozdna bogastva. Za konec je pa seveda potrebno poudariti, da je podjetje sedaj tisto, ki mora s pomočjo ustrezne politike poslovanja dane priložnosti izkoristiti in napore usmeriti v povečevanje tržnega deleža na posameznih tržiščih.

121

POVZETEK Podjetje Tajfun Planina – proizvodnja strojev d.o.o. 90 % svoje proizvodnje nameni svetovnim trgom. Zaradi pestrosti in raznoličnosti trgov, se v podjetju srečujejo z vrsto dejavnikov, ki vplivajo na njihovo uspešnost. Zato morajo znati oceniti privlačnost kateregakoli svetovnega trga, kar pomeni oceniti velikost, rast, dobičkonosnost in morebitno tveganje, s katerim bi se podjetje soočilo ob vstopu na izbran trg. Izbrane trge lahko podjetje oceni na osnovi tržnega potenciala, višine carin in davkov ter prisotnosti drugih necarinskih ovir. V primeru trgov Nemčije, Norveške in Kanade podjetje Tajfun Planina ni predhodno oblikovalo posebnih kriterijev ocenjevanja privlačnosti tržišč, zato smo na osnovi zbranih podatkov in informacij oblikovali sledeča merila: delež gozdov, pomembnost gozdarskega sektorja, konkurenca, tržni potencial in zahtevnost izvoznega posla. Vsa ta merila ter njihovo stopnjo izpolnjevanja za trge Nemčije, Norveške in Kanade, smo v profilni lestvici grafično prikazali. Na tak način smo lažje primerjali profilne ocene izbranih držav in ugotovili, da je nemški trg, v primerjavi s trgoma Norveške in Kanade, najprivlačnejši trg. Odlikuje ga nizka zahtevnost izvoznih poslov in bogatost z gozdovi, katerim država namenja dokaj veliko pozornost. Kljub visoki konkurenci, ki vlada na tem trgu, pa je potrebno poudariti, da podjetje Tajfun Planina na trgu prednjači po kvaliteti in konkurenčnih cenah. Tako za norveško kot kanadsko tržišče smo na podlagi primerjave profilnih ocen izbranih držav ugotovili, da predstavljata za podjetje izredno perspektivna trga, tako z vidika ogromnih gozdnih površin, kot tudi z vidika pomembnosti gozdarskega sektorja v gospodarstvu. Kljub prisotnosti tako domače, sosednje in ostale tuje konkurence lahko rečemo, da je podjetje Tajfun težak tekmec, kajti njihovi stroji imajo kar nekaj adutov, ki prednjačijo pred ostalimi. Za potrditev dejstva lahko navedemo naraščajoč tržni potencial. Dejstvo, da Norveška ni članica Evropske unije pomeni za podjetje izvoz v tretje države in s tem tudi večjo zahtevnost izvoznega posla. Ne glede na to pa še vedno ostaja trg z mnogimi neizkoriščenimi potenciali in izzivi za podjetje na področju razvoja in novih tehnologij. Za kanadsko tržišče smo na podlagi primerjave profilnih ocen izbranih držav, ugotovili da predstavlja omenjeno tržišče za podjetje izredno perspektiven trg, tako z vidika ogromnih gozdnih površin, kot tudi z vidika pomembnosti gozdarskega sektorja v gospodarstvu. V primerjavi z nemškim in norveškim tržiščem, kanadsko tržišče zaznamuje izredno zahteven izvozni posel, predvsem zaradi izvoza izven Evropske unije, visokih logističnih stroškov in večjih rizikov. Na trgu pa je prisoten tudi visok tržni potencial in srednje močna konkurenca, kateri Tajfun Planina uspešno konkurira z ustrezno cenovno politiko. Ključne besede: kriteriji izbire tujih trgov, sestavine trženjskega spleta, strategije vstopa,

nemško gozdarstvo, norveško gozdarstvo, kanadsko gozdarstvo, profilna analiza.

122

ZUSAMMENFASSUNG Die Firma Tajfun Planina – Maschinenbau d.o.o. vermarktet 90 % ihrer gesamten Produktion auf verschiedenen Weltmärkten. Durch die Vielgestaltigkeit dieser Märkte trifft die Firma immer wieder auf unterschiedliche Faktoren, die auf ihre Erfolgsquote Einfluss nehmen. Eine Abschätzung irgendeines potenziellen Weltmarktes, die sich auf die Größe des Marktes und seine Wachstumsrate, Rentabilität und eventuelles Risiko bezieht, ist bei einer Markerschließung für die Firma so von größter Bedeutung. Die auserwählten Märkte können aber auch auf der Basis von Zoll- und Steuerhöhe, so wie anderen nicht formalen Hindernissen eingeschätzt werden. In Fällen des deutschen, norwegischen und kanadischen Marktes hatte die Firma Tajfun Planina im Vorfeld keine besonderen Auswahlkriterien erstellt, deswegen haben wir mit Hilfe von gesammelten Daten und Informationen folgende Kriterien gesetzt: Anteil des Waldes, Bedeutung der Forstwirtschaft, vorhandene Konkurrenz, Potenzial des Marktes und Anforderungsstufe des Exportgeschäfts. Auf einer Profilskala haben wir dann graphisch dargestellt in wie weit die auserwählten Markte von Deutschland, Norwegen und Kanada die von uns gesetzten Kriterien erfüllen. Auf diese Weise konnten wir die Bewertung aller drei Märkte leichter einordnen und haben so herausgefunden, dass der deutsche Markt, im Vergleich mit dem norwegischen oder kanadischen Markt, für die Vermarktung am meisten geeignet ist. Zugunsten des deutschen Marktes spricht nicht nur eine niedrige Anforderungsstufe der Exportgeschäfte, sondern auch ein Reichtum an Wäldern, dem der Staat viel Aufmerksamkeit zukommen lässt. Trotz starker Konkurrenz, die auf dem deutschen Markt herrscht, und dass muss hier betont werden, hatte es die Firma Tajfun Planina geschafft, sowohl mit Qualität als auch mit günstigen Preisen die führende Rolle zu übernehmen. Sowohl der norwegische als auch der kanadische Markt ist für die Firma Tajfun Planina in den letzten Jahren zunehmend interessanter geworden, zumal der Anteil des Waldes in beiden Ländern nicht zu übersehen ist und die Forstwirtschaft an Bedeutung gewonnen hat. Die Inlands- und Auslandskonkurrenz ist auf dem norwegischen Markt zwar stark vertreten, aber die Maschinen von Tajfun Planina haben auch hier im Vergleich zu anderen Herstellern einige Trümpfe im Ärmel, die die Vermarktung in den letzten Jahren gesteigert haben. Nur die Tatsache, dass Norwegen kein Mitglied der EU ist, erschwert die Anforderungsstufe des Exportgeschäfts, der mit dem Export in drittklassige Länder zu vergleichen ist. Nichtsdestotrotz bleibt der norwegische Markt mit vielen noch ungenutzten Potenzialen, im Bereich der Marktentwicklung und Entwicklung neuer Technologien, für die Firma eine große Herausforderung. Auch den kanadischen Markt bezeichnen im Vergleich zum Deutschen oder Norwegischem eine außerordentlich hohe Anforderungsstufe des Exportgeschäfts, da es sich hier um Export außer Grenzen der EU handelt, hohe logistische Kosten und größere Risiken. Das Vermarktungspotenzial des kanadischen Marktes ist groß. Einer mittelstarken Konkurrenz auf dem kanadischen Markt pariert die Firma mit ihrer günstigen Preispolitik. Schlüsselwörter: Auslandsmärkte und Auswahlkriterien, Vermarktungskomponenten,

Einstiegsstrategien, Deutsche Forstwirtschaft, Norwegische Forstwirtschaft, Kanadische Forstwirtschaft, Profilanalyse.

123

SEZNAM LITERATURE IN VIROV Literatura: Bobek, Vito in Kenda Vladimir. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Bobek, Vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Bobek, Vito. 2003. Vstop Slovenije v Evropsko unijo in izvoz slovenskih podjetij: slovenskim izvoznikom bodo na voljo instrumenti zunanjetrgovinske politike. Finance 44, 24. Doole, Isobel, and Robin, Lowe. 2004. International Marketing Strategy: Analysis, Development and Implementation 4th Edition. London: Thomas Learning. Europa Publications. Regional surveys of the World. 2007. The USA and Canada. Gillespie, Kate, Jean-Pierre Jeannet in H. David Hennessey. 2004. Global Markteting – An Interactive Approach. Boston: Houghton Mifflin Company. Gusel, Leo. 1996. Strategija ekonomskih odnosov s tujino: Odnos Slovenije do ostalih integracij. Ljubljana: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. Jurše, Milan. 1999. Mednarodni marketing. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Kenda, Vladimir. 2001. Mednarodno poslovanje. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Keegan, Warren J., and Bodo B., Schlegelmilch. 2001. Global Marketing Management A European Perspective. Essex: Prentice-Hall, Inc. Kenda, Vladimir. 1996. Strategije ekonomskih odnosov s tujino: Odnos Slovenije do ostalih integracij. Ljubljana: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. Kotabe, Masaki, and Kristiaan, Helsen. 2004. Global Marketing Management Third Edition. New York: John Wiley & Sons, Inc. Kumar, Andrej. 2004/2005. Ekonomika Evrope in poslovanje z Evropsko unijo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Lancaster, Geoff, and Paul, Reynolds. 2004. Marketing. New York: Palgrave MacMillan. Natek, Karel. 2006. Države sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga.

124

Viri: Bundesministerium für Ernährung, Landwirtschaft und Verbraucherschutz. (2007). Bericht űber Zustand des Waldes 2006 [online]. Dostopno na: http://www.bmelv.de/nn_753668/SharedDocs/downloads/06-Forstwirtschaft/Waldzustand2006,templateId=raw,property=publicationFile.pdf/Waldzustand2006.pdf [15.2.2007]. Canadian Council of Forest Ministers. National Forestry Database Program. (2005). Wood Supply in Canada - Report [online]. Dostopno na: http://www.nfdp.ccfm.org/compendium/harvest/2005_report_wood_supply_e.pdf [8.2.2007]. Cotis, Jean – Philippe. (2006). Benchmarking Canada's Economic Performance [online]. Dostopno na: http://www.oecd.org/dataoecd/13/36/37716931.pdf [27.2.2007]. EFTA Secretariat in Geneva. (2007). EFTA Facts and Figures [online] Dostopno na: http://www.efta.int [09.03.2007]. European Forest Institute. (2002). Forest Management Guidlines and Practices in Finland, Sweden and Norway [online]. Dostopno na: http://www.efi.fi/attachment/f5d80ba3c1b89242106f2f97ae8e3894/59bfe624c8f07ef4289568da652c8d23/IR_11.pdf [15.2.2007]. FAO – Food and Agriculture Organization of the United Nations. Forestry Department. (2006). Global Forests Resources Assessment 2005: Progress Towards Sustainable Forest Management [online]. Dostopno na: ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/A0400E/A0400E00.pdf [8.2.2007]. FAO – Food and Agriculture Organization of the United Nations. Nemčija [online]. Dostopno na: http://www.fao.org/forestry/site/countryinfo/en/deu [11.2.2007]. FAO – Food and Agriculture Organization of the United Nations. Norveška [online]. Dostopno na: http://www.fao.org/forestry/site/countryinfo/en/nor [9.2.2007]. FAO – Food and Agriculture Organization of the United Nations. Kanada [online]. Dostopno na: http://www.fao.org/forestry/site/countryinfo/en/can [15.1.2007]. Federal Research Centre for Forestry and Forest Produictc and Department of Wood Science University of Hamburg. (2004). Study on Forestry in Germany [online]. Dostopno na: www.bfafh.de/bibl/pdf/iii_04_16.pdf [14.2.2007]. Foreign Affairs and International trade Canada. (2006). Seventh annual report on Canada's state of trade [online]. Dostopno na: http://www.international.gc.ca/eet/pdf/sot-2006-en.pdf [15.2.2007]. Global Forest Watch. (2003). Canada's Large Intact Forest Landscapes [online]. Dostopno na:

125

http://www.globalforestwatch.org/english/canada/pdf/canada_lifl_text_section.pdf [23.2.2007]. Institute of wood Biology and wood Technology. (2005). Forestry in Germany [online]. Dostopno na: www.holz.uni-goettingen.de/forestry [15.2.2007]. Interni viri podjetja Tajfun Planina d.o.o. Izvozno okno. (2007). Kanada [online]. Dostopno na: http://www.izvoznookno.si/index.php?act=2&act2=1&dId=2002060513472171 [9.2.2007]. Izvozno okno. (2007). Nemčija [online]. Dostopno na: http://www.izvoznookno.si/index.php?act=2&act2=1&dId=2002070415471206 [15.2.2007]. Kuratorium für Waldarbeit und Forsttechnik. Das KWF – Kernkompetenzen, Auftrag, Organisation und Nutzen: Die effiziente Informationsschrift über das KWF [online]. Dostopno na: http://www.kwf-online.de/deutsch/ueberuns/argumentepapier2004.pdf [4.5.2007]. Natural Resources Canada. (2007). Canada's New Government Invests in Forest Competitiveness [online]. Dostopno na: http://www.nrcan-rncan.gc.ca/media/newsreleases/2007/200712_e.htm [19.2.2007]. Natural Resources Canada. (2006). Forestry Statistics and Trends [online]. Dostopno na: http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/Forestry-Stats-Trends_E.pdf [10.2.2007]. Natural Resources Canada. (2006). Forest Industry Competitiveness [online]. Dostopno na: http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/in-focus_e.pdf [9.2.2007]. Natural Resources Canada. (2006). Overview of Canada's Forests and Forest Sector [online]. Dostopno na: http://www.nrcan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/pdf/Up-Front_E.pdf [10.2.2007]. OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development. Economic Surveys. 2004. Canada. OECD – Organisation for Economic Co-operation and Development. Economic Surveys. 2004. Germany. OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development. Economic Surveys. 2005. Norway. Slovenska knjiga. 1996. Družinska enciklopedija Guiness.

126

Statistični urad Republike Slovenije. 2005. Splošno o Intrastatu [online]. Available: intrastat-surs.gov.si/intrastat.html [22.11.2005]. UNECE – United Nations economic Commission for Europe. (2005). European Forest Sector Outlook Study [online]. Dostopno na: ftp://ftp.fao.org/docrep/fao/008/ae428e/ae428e.pdf [10.2.2007]. <http://142.206.72.67/01/01a/01a_001_e.htm>, 9.2.2007. <http://assets.panda.org/downloads/forestheritage.pdf>, 12.2.2007. <http://atlas.nrcan.gc.ca/site/english/maps/environment/forest/forestcanada/forestedecozones/1>, 8.2.2007. <http://country.alibaba.com/profiles/NO/Norway.htm>, 1.2.2007. <http://www.dwd.de/de/FundE/Klima/KLIS/daten/online/klimakarten/showmap.htm>, 8.2.2007 <http://ec.europa.eu/comm/external_relations/library/publications/16_eu_canada_en.pdf>, 23.2.2007. < http://ecosys.cfl.scf.rncan.gc.ca/classif/intro_regions_e.asp >, 24.2.2007. <http://ecosys.cfl.scf.rncan.gc.ca/classif/intro_eco_e.htm>, 24.2.2007. <http://test.japti.si/content.aspx?docid=3118, 26.4.2007. <http://www.statcan.ca/english/freepub/11-010-XIB/11-010-XIB2007002.pdf>, 15.2.2007. <http://met.no/english/climate/index.html>, 22.2.2007. <http://oecd.org/eco/surveys/norway>, 25.2.2007. <http://senorge.no/printPage.aspx>, 22.2.2007. <http://www.borealforest.org/world/world_norway.htm>, 18.2.2007. <http://www.britannica.com/eb/article-37917/Norway>, 25.4.2007 <http://www.canadianforestry.com/html/forest/forest_regions_e.html>, 15.2.2007. <https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/print/no.html>, 25.4.2007. <http://www.country.alibaba.com/profiles/ca/canada.htm>, 24.2.2007. <http://www.deutschland.de/aufeinenblick/uebersicht.php?lang=1>, 8.2.2007.

127

<http://www.frommers.com/destinations/norway/0262020250.html>, 18.2.2007. <http://www.germanculture.com.ua/library/facts/bl_climate.htm>, 15.2.2007. <http://www.germanculture.com.ua/library/facts/bl_geography.htm>,15.2.2007. <http://www.historyofnations.net/europe/germany.html>, 1.2.2007. <http://www.international.gc.ca/eet/pdf/economic_indicators-en.pdf>, 16.2.2007. <http://www.levendeskog.no/e_fakta611.htm>, 29.1.2007. <http://www.levendeskog.no/e_fakta612.htm>, 8.2.2007. <http://www.levendeskog.no/eng_facts618.htm>, 15.2.2007. <http://www.nrcan.gc.ca/cfs/national/what-quoi/afforestation/reports/InvestmentOption/NorwayForestTrustFund.pdf>, 9.2.2007. <http://www.nrcan-rncan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/statistics_e.html>, 9.2.2007. <http://www.nrcan-rncan.gc.ca/cfs-scf/national/what-quoi/sof/sof06/profiles_e.html>, 15.2.2007. <http://www.odci.gov/cia/publications/factbook/geos/no.html>, 18.2.2007. <http://www.pfc.cfs.nrcan.gc.ca/canforest/canf/sector1_e.html>, 8.2.2007. <http://www.statcan.ca/start.html>, 15.2.2007. <http://www.state.gov/r/pa/ei/bgn/3421.htm>, 25.4.2007. <http://www.thecanadianencyclopedia.com/index.cfm?pgnm=tce&params=a1sec864430>, 9.2.2007. <http://www.th-o.de/bundeslaender>, 4.4.2007. <http://www.treecanda.ca/publications/canada_forests/index.htm>, 15.1.2007.

128

STVARNA KAZALA Seznam slik: SLIKA 1: ORGANIZACIJSKA STRUKTURA PODJETJA ______________________________________ 12 SLIKA 2: MODEL IZBIRE TUJEGA TRGA _________________________________________________ 14 SLIKA 3: STOPNJA TVEGANJA IN NADZORA PRI VSTOPU NA TRG ___________________________ 19 SLIKA 4: TEMPERATURNI ODKLONI V JANUARJU 2007____________________________________ 32 SLIKA 5: ODKLONI PADAVIN V JANUARJU 2007 V % OD POVPREČJA MED LETI 1961-1990 _____ 33 SLIKA 6: TIPI ZEMELJSKE POVRŠINE ___________________________________________________ 35 SLIKA 7: KRALJEVINA NORVEŠKA ______________________________________________________ 55 SLIKA 8: NARAŠČANJE LETNIH TEMPERATUR MED LETI 1961-1990 _________________________ 59 SLIKA 9: RAZDELITEV NORVEŠKE PO REGIJAH __________________________________________ 63 SLIKA 10: NORVEŠKA GOZDNA BOGASTVA ______________________________________________ 67 SLIKA 13: GOZDNE REGIJE____________________________________________________________ 95 SLIKA 14: GOZDNA EKOLOŠKA OBMOČJA_______________________________________________ 97 Seznam tabel: TABELA 1: VZOREC PROFILNE ANALIZE PRIVLAČNOSTI NACIONALNIH TRŽIŠČ ______________ 16 TABELA 2: ZVEZNE DEŽELE NEMČIJE __________________________________________________ 28 TABELA 3: GOSPODARSKO SODELOVANJE MED SLOVENIJO IN ZVEZNO REPUBLIKO NEMČIJO 30 TABELA 4: PROJEKCIJA POVPREČNE LETNE STOPNJE RASTI PROIZVODNJE IN PORABE GOZDNIH PROIZVODOV OD LETA 2000 DO 2020 NA OSNOVI PROJEKCIJE DOSEDANJIH TRENDOV ______ 37 TABELA 5: PORAZDELITEV GOZDNE POVRŠINE PO ZVEZNIH DEŽELAH_____________________ 39 TABELA 6: UVOZ/IZVOZ GOZDARSKIH IN LESNIH PROIZVODOV V LETU 2002 ________________ 41 TABELA 7: VELIKOST IN LASTNIŠTVO ___________________________________________________ 42 TABELA 8: IZOBRAŽEVANJE NA UNIVERZITETNI IN VISOKOŠOLSKI RAVNI___________________ 43 TABELA 9: UNIVERZE UPORABNIH ZNANOSTI ___________________________________________ 43 TABELA 10: DVOLETNI IZORAŽEVALNI PROGRAM________________________________________ 44 TABELA 11: OSNOVNI PODATKI O NORVEŠKI ____________________________________________ 56 TABELA 12: REGIJE NORVEŠKE – OSNOVNI PODATKI_____________________________________ 62 TABELA 13: RAZDELITEV GOZDNIH PODROČIJ PO REGIJAH ______________________________ 64 TABELA 14: GOZDNO PODROČJE PO DOMINANTNIH DREVESNIH VRSTAH __________________ 68 TABELA 15: PROVINCE IN TERITORIJI __________________________________________________ 85 TABELA 16: GOSPODARSKO SODELOVANJE MED SLOVENIJO IN KANADO __________________ 91 TABELA 17: IZVOZ IN ODSTOTEK SVETOVNE PROIZVODNJE______________________________ 104 TABELA 18: PROFILNA ANALIZA PRIVLAČNOSTI TRGOV NEMČIJE, NORVEŠKE IN KANADE ___ 120 Seznam grafikonov: GRAFIKON 1: POVRŠINA GOZDOV V EVROPI V DESETLETJIH 1980, 1990 IN 2000 _____________ 36 GRAFIKON 2: DREVESNA STRUKTURA GOZDOV _________________________________________ 40 GRAFIKON 3: LASTNIŠKA STRUKTURA GOZDOV _________________________________________ 42 GRAFIKON 4: DELEŽ PRODUKTIVNIH GOZDNIH PODROČIJ PO REGIJAH ___________________ 65 GRAFIKON 5: VOLUMEN GOZDOV _____________________________________________________ 70 GRAFIKON 6: LASTNIŠKA STRUKTURA GOZDOV NA NORVEŠKEM __________________________ 72 GRAFIKON 7: STOPNJA RASTI BDP _____________________________________________________ 88 GRAFIKON 8: STOPNJA BREZPOSELNOSTI ______________________________________________ 90 GRAFIKON 9: VRSTE GOZDOV _________________________________________________________ 93 GRAFIKON 10: LASTNIŠKA STRUKTURA_________________________________________________ 99 GRAFIKON 11: LASTNIŠTVO-GOZDOVI V LASTI PROVINC IN TERITORIJEV__________________ 100 GRAFIKON 12: ZVEZNO IN ZASEBNO LASTNIŠTVO_______________________________________ 100 GRAFIKON 13: ŠTEVILO ZAPOSLENIH V GOZDARSKEM SEKTORJU (podatki so v 1000) ________ 102