PRIMERJAVA ŠTEVILA IN SKUPNE MASE - CORE · 2017. 11. 27. · Najmanjše skupno število je bilo pri soji v kontrolnem obravnavanju (13,1), pri ajdi pa v konvencionalnem pridelovalnem

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA KMETIJSTVO IN BIOSISTEMSKE VEDE

Lucija JELENKO

PRIMERJAVA ŠTEVILA IN SKUPNE MASE

DEŽEVNIKOV V RAZLIČNIH PRIDELOVALNIH

SISTEMIH PO SPRAVILU SOJE IN AJDE

DIPLOMSKO DELO

Maribor, 2017

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA KMETIJSTVO IN BIOSISTEMSKE VEDE

EKOLOŠKO KMETIJSTVO

Lucija JELENKO

PRIMERJAVA ŠTEVILA IN SKUPNE MASE

DEŽEVNIKOV V RAZLIČNIH PRIDELOVALNIH

SISTEMH PO SPRAVILU SOJE IN AJDE

DIPLOMSKO DELO

Maribor, 2017

POPRAVKI:

Jelenko L. Primerjava števila in skupne mase deževnikov v različnih pridelovalnih…po spravilu soje in ajde.

Dipl. delo. Maribor. Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. 2017

III

Komisijo za zagovor in oceno diplomskega dela sestavljajo:

Mentor: red. prof. dr. Martina Bavec

Somentor: viš. pred. mag. Manfred Jakop

Predsednik: red. prof. dr. Franc Bavec

Lektor: Nastja Naveršnik Stropnik, dipl. slovenistka (UN) in pedagoginja (UN)

Diplomsko delo je rezultat raziskovalnega dela v okviru projekta CRP Soja pod vodstvom

red. prof. dr. Franca Bavca.

Datum zagovora: 25.7.2017

Lucija Jelenko



IV

Primerjava števila in skupne mase deževnikov v različnih pridelovalnih sistemih po

spravilu soje in ajde

UDK: 595.142.39:631.153.3:633(043.2)=163.6

Deževniki so pomemben del živega sveta v tleh in so indikatorji rodovitnosti tal. Na njihovo število in maso

ima vpliv način kmetijske pridelave, kar smo preučevali na trajnostnem poskusu, ki poteka na Fakulteti za

kmetijstvo in biosistemske vede od leta 2007. Pri štirih pridelovalnih sistemih (ekološkem, biodinamičnem,

konvencionalnem, integriranem) in kontrolnem obravnavanju smo oktobra 2015 po spravilu soje in ajde

analizirali število in maso deževnikov. Število malih, srednje velikih in velikih deževnikov, skupno število in

skupna masa so po spravilu soje v povprečju 100-krat večji v primerjavi z ajdo. Na površini 0,25 m2

je bila

največja skupna masa deževnikov pri soji v ekološkem (24,4 g/ 0,25 m2), pri ajdi pa v biodinamičnem

pridelovalnem sistemu (14,2 g/ 0,25 m2). Skupno število deževnikov je bilo pri soji (26,0), kot tudi pri ajdi

(17,9) največje v ekološkem pridelovalnem sistemu. Najmanjša skupna masa je bila pri soji v integriranem

(6,9 g/ 0,25 m2), pri ajdi pa v integriranem, konvencionalnem pridelovalnem sistemu in kontrolnem

obravnavanju (1,8 g/ 0,25 m2). Najmanjše skupno število je bilo pri soji v kontrolnem obravnavanju (13,1),

pri ajdi pa v konvencionalnem pridelovalnem sistemu (3,8). Skupno število in skupno maso smo preračunali

tudi v kg/ha in št. deževnikov/ha. Rezultati so potrdili hipoteze o vplivu pridelovalnih sistemov in različnih

poljščin na število in maso deževnikov v tleh.

Ključne besede: deževniki / masa / število / ajda / soja / pridelovalni sistem

OP: VII, 44 s., 7 pregl., 2 sliki, 56 ref.

Comparison of number and weight of earthworms in different cropping systems after

soybean and buckwheat harvesting

Earthworms are an important part of soil edaphone and are useful indicators of fertility of the soil. Their

number and weight are affected by the cropping system, which we studied in a long-term experiment,

performed at the Faculty of Agriculture and Life Science since 2007. In October 2015 after the harvest of soy

and buckwheat, we analysed the number and weight of earthworms in four cropping systems (biodynamic,

organic, integrated and conventional) and a control field. The number of small, medium, and large

earthworms, their total number and total weight after the harvest of soy were on average 100 times larger

than in buckwheat. The largest total weight of earthworms per 0.25 m2 in soy was measured in OP (24.4 g/

0.25 m2); in buckwheat, in biodynamic (14.2 g/ 0.25 m

2). The largest total number of earthworms on the

same surface area in soy was measured in organic (26.0); in buckwheat, also in organic (17.9). The lowest

total weight in soy was measured in integrated (6.9 g / 0.25 m2); in buckwheat, in integrated, conventional

and control field (1.8 g/ 0.25 m2). The lowest total number in soy was measured in control field (13.1); in

buckwheat, in conventional (3.8). Additionally, we calculated the total number and the total weight by

hectare (kg/ha and no. of earthworms/ha). The results confirmed the hypotheses on the influence of cropping

systems and field crops on the number and weight of earthworms in the soil.

Key words: earthworms / weight / number / buckwheat / soy / production systems

NO: VII, 44 P., 7 Tab., 2 Photo, 56 Ref.



V

Kazalo vsebine

1 UVOD ........................................................................................................................... 1

1.1 Namen diplomske naloge ...................................................................................... 2

1.2 Delovne hipoteze ................................................................................................... 2

2 PREGLED LITERATURE ........................................................................................ 3

2.1 Značilnosti deževnika ........................................................................................... 3

2.2 Zgradba deževnika ............................................................................................... 5

2.3 Prebavila deževnika .............................................................................................. 5

2.4 Vloga deževnikov za nastanek in razvoj tal ........................................................ 6

2.5 Vpliv obdelave tal na deževnike .......................................................................... 7

2.6 Vpliv fitofarmacevtskih sredstev na deževnike .................................................. 8

2.7 Vpliv dejavnikov tal na deževnike ....................................................................... 9

2.8 Deževniki kot kazalniki onesnaženosti tal ........................................................ 10

2.9 Pridelovalni sistemi ............................................................................................. 10

2.9.1 Ekološki pridelovalni sistem (EKO).............................................................. 10

2.9.2 Biološko dinamični pridelovalni sistem (BD) ............................................... 11

2.9.3 Integrirani pridelovalni sistem (IPP) ............................................................. 12

2.9.4 Konvencionalni pridelovalni sistem (KON) .................................................. 13

2.10 Vpliv pridelovalnih sistemov na deževnike ...................................................... 14

3 MATERIALI IN METODE DELA ......................................................................... 17

3.1 Sorte poljščin ....................................................................................................... 17

3.1.1 Aligator .......................................................................................................... 17

3.1.2 ES Mentor ...................................................................................................... 17

3.1.3 Lileja .............................................................................................................. 17



VI

3.2 Klima in vremenske razmere ............................................................................. 18

3.3 Potek poskusa ...................................................................................................... 19

3.4 Urejanje in obdelava podatkov .......................................................................... 21

3.5 Tehnika pridelave ............................................................................................... 21

4 REZULTATI Z DISKUSIJO ................................................................................... 25

4.1 Populacija deževnikov v različnih pridelovalnih sistemih in poljščinah na

površini 0,25 m2 in njihova masa v g/0,25 m

2 .................................................................. 25

4.2 Skupno število deževnikov in njihova skupna masa, preračunana na ha .... 32

5 SKLEPI ...................................................................................................................... 35

6 LITERATURA .......................................................................................................... 37



VII

Kazalo preglednic

Preglednica 1 Tehnika pridelave v posameznih pridelovalnih sistemih za sojo. ………22

Preglednica 2 Tehnika pridelave v posameznih pridelovalnih sistemih za predposevek

ajde – solato in ajdo. ……………………………………………...…......23

Preglednica 3 Pregled uporabe fitofarmacevtskih sredstev, gnojil in biodinamičnih

preparatov za sojo v različnih pridelovalnih sistemih. …………...……..24

Preglednica 4 Populacija in masa deževnikov na 0,25 m2 v različnih pridelovalnih

sistemih in poljščinah. ………………………………………….…….…25

Preglednica 5 Populacija deževnikov v ajdi na 0,25 m2 v različnih pridelovalnih

sistemih. ………………………………………………………………....28

Preglednica 6 Populacija deževnikov v soji na površini 0,25 m2 v različnih pridelovalnih

sistemih. ………………………………………………………………....30

Preglednica 7 Vpliv pridelovalnih sistemov na število deževnikov, preračunano na ha, in

masa deževnikov, preračunano na kg/ha, ter indeks (%) glede na kontrolno

in konvencionalno obravnavanje ………………………………………..32

Kazalo slik

Slika 1: Modificiran Walter-Gaussenov klimadiagram v razmerju 1 : 4 za

povprečne mesečne temperature zraka (ºC) in količino padavin (mm) po

mesecih od januarja do decembra leta 2015 za Maribor. …………….....18

Slika 2: Kovinski okvir, napolnjen z ekstrakcijo bele gorjušice. ………………...20



1

1 UVOD

Cilj pri oskrbi tal je, da dosegamo in ohranjamo njihovo rodovitnost, ki je osnova za visoko

ter produktivno rast rastlin.

Življenje v tleh lahko razdelimo na dva dela, in sicer talno floro in talno favno. V talni favni

imajo velik biološki pomen kolobarniki, med katere spadajo tudi deževniki (Leštan 2002).

Pomen deževnikov so poznali že leta 1777. Kot prvim med edafskimi živalmi se jim je

priznalo, da so koristni pri nastajanju rodovitnih tal (Osterc 2007). Nahajajo se in delujejo po

celotnem talnem profilu vse do matične podlage. Mešajo tla in talne horizonte. Skozi talni

profil rijejo rove in tako skrbijo za prezračevanje tal. S tem povečujejo tudi njihovo

zmogljivost za skladiščenje vode. Tla, skozi katere je ril deževnik, pa so tudi prepustna za

vodo. S svojimi iztrebki (glistinami) dajejo tlom zelo kakovostno gnojilo, ki vsebuje veliko

hranil. Preprečujejo tudi erozijo tal (Mršić 1997).

Zelo pomembno je, na kakšen način bomo tla obdelali in v kakšnem pridelovalnem sistemu

bo rastel določen posevek. S tem močno vplivamo na število in maso deževnikov v tleh.

Največ jih je tam, kjer tla niso zastrupljena in onesnažena (Van Schaik in sod. 2016).

To nam da vedeti, da naj razne rastline pridelujemo na karseda naraven način in s tem

dvigujemo in ohranjamo populacijo deževnikov.



2

1.1 Namen diplomske naloge

Namen diplomske naloge je raziskati, kolikšni so število, velikost in skupna masa deževnikov

v različnih pridelovalnih sistemih pri različnih poljščinah. V naši raziskavi sta to bili soja in

ajda, ki ju imamo tudi v kolobarju na njivah v Slovenji.

1.2 Delovne hipoteze

Pri poskusu smo določevali populacijo deževnikov v različnih pridelovalnih sistemih pri

različnih poljščinah. Pri tem smo si zastavili hipotezi, in sicer:

H1: Število, velikost ter skupna masa deževnikov so odvisni od pridelovalnega sistema.

H2: Število, velikost ter skupna masa deževnikov se razlikujejo glede na poljščino.



3

2 PREGLED LITERATURE

2.1 Značilnosti deževnika

Družina deževnikov (Lumbricidae) spada v podrazred maloščetincev (Oligochaeta) in

poddeblo kolobarnikov (Annelida). Ti so del debla mnogočlenarjev (Polymeria) (Mršić 1986).

Deževniki so najpomembnejši mikroorganizmi v tleh. V Sloveniji poznamo 75 vrst in podvrst

(Vidrih 2017). Mršić (1986) navaja, da se izmed 240 vrst deževnikov, ki jih najdemo po vsem

svetu, 45 vrst nahaja v Sloveniji. Od teh je 15 zelo pomembnih. V tleh imajo pomembno

vlogo razvoja in nastanka tal, zaradi svoje dejavnosti posledično vplivajo na rodovitnost tal.

Simonsen in sod. (2010) deževnike delijo v dve ekološki skupini glede na nahajanje v tleh, v

endogeično in anaceično. Jeffery in sod. (2010) pa navajajo še tretjo skupino, epigeično.

Značilnosti posamezne skupine so:

1 Epigeični deževniki se nahajajo na površju tal oz. v zgornjem, humusnem horizontu.

Prehranjujejo se predvsem z listjem in so pomembni za razkroj organske snovi. V

dolžino merijo od 1 do 5 cm in so temno rdeče barve. Tvorijo malo rovov ter imajo

kratko življenjsko dobo. Zaradi tega imajo visoko reproduktivnost (100 kokonov

letno), spolno pa dozorijo v 45 dneh. V primeru suše preživijo v stanju kokona.

Visoko so izpostavljeni plenilcem, predvsem pticam. Med najbolj znanimi vrstami

deževnikov, ki spadajo v to skupino, so rjavi deževnik (Lumbricus castaneus), smrdeči

deževnik (Eisenia fetida) in osmerokotni deževnik (Dendrobaena octaedra) (Jeffery in

sod. 2010).

2 Anaceična skupina deževnikov se nahaja v zgornjih horizontih, v vertikalnih rovih, ki

so povezani s površjem tal, saj se predvsem v nočnem času prihajajo prehranjevat z

odmrlo organsko snovjo na površju tal. V dolžino merijo od 5 do 6 cm, lahko pa

dosežejo tudi dolžino do 110 cm. Barva variira od rdeče, temno sive do rjave. Svoje

izločke odlagajo na površje tal, med drugim pa imajo zelo pomembno vlogo pri

mešanju tal, predvsem pri vnosu organske snovi v globje horizonte (Jeffery in sod.



4

2010). Simonsen in sod. (2010) dodajajo, da so lahko rovi dolgi 2–3 metre, Jeffery in

sod. (2010) pa navajajo dolžino 5–6 metrov. Anaceični deževniki imajo daljšo

življenjsko dobo kot epigeični, a nižjo reproduktivnost – 12 kokonov letno –, spolno

pa so zreli v 9 mesecih. Izpostavljeni so plenilcem, močno pa nanje vpliva tudi

obdelava tal. Med anaceične deževnike spadata navadni deževnik (Lumbricus

terrestris) in rdeči deževnik (Lumbricus rubellus).

3 Endogeične vrste deževnikov skoraj nikoli ne pridejo na površje tal, saj imajo svoj

življenjski prostor v globljih talnih horizontih. Dolgi so od 1 do 20 cm ter so obarvani

rožnato do svetlo sivo, hranijo pa se s humificirano organsko snovjo. V tleh tvorijo

začasne horizontalne rove, letno pa v tla izločijo 190 t/ha izločkov. Njihova

življenjska doba je srednje dolga, s hitrim reprodukcijskim časom. Ker se nahajajo v

nižjih talnih horizontih, so manj izpostavljeni plenilcem. V to skupino uvrščamo

njivskega deževnika (Aporrectodea calignosa) (Jeffery in sod. 2010).

Za opravljane koristnega dela na pašnikih imajo največji pomen štiri vrste, in sicer smrdeči

deževnik, rožnati deževnik (Aporrectodea rosea), njivski deževnik in navadni deževnik.

Največji od teh je navadni deževnik. Ustvarja stalne rove, ki lahko segajo od površja do 150

cm globoko v zemljo. Po teh rovih ob padavinah lahko steče višek padavinske vode. Pri

odtekanju vode ta s sabo potegne tudi zrak. Tako so tla tudi bolj zračna. Deževniki prilezejo

na površje samo tam, kjer je na vrhu hrana, t.j. odmrla organska snov. V gosti ruši lahko

najdemo veliko njihovih iztrebkov (glistin), ki jih porinejo na površje prav tam, kjer pridejo

po hrano. Če organsko snov zakopljemo, jo zaorjemo v zemljo, ali če ni nobenega posevka na

površini, deževniki ne ustvarijo rovov do površja. Tako je zemlja prikrajšana za

prezračevanje, ki ga z rovi ustvarjajo deževniki (Vidrih 2017).



5

2.2 Zgradba deževnika

Deževnik ima telo valjaste oblike, to pa je razločno členjeno. Dihajo s kožo, ki je močno

prekrvavljena; krvožilni sistem je zaprt (Mršić 1986).

Odrasli deževnik ima na prednjem delu telesa izstopajočo žlezno odebelitev, imenovano

sedlo. Vloga sedla je izločanje sluzi, ki med oploditvijo pomaga, da se dva osebka združita in

izmenjata spermalni material. So proterandrični hemafroidi. To pomeni, da imajo moški in

ženski spolni aparat. V večini primerov ne oplojujejo sami sebe, ker jajčeca in semenčice ne

dozorijo ob istem času. Semenski material si izmenjujejo. Sluz služi tudi odlaganju oplojenih

jajc in tvorjenju kokonov, v katerih so jajčeca. Na 15. segmentu deževnika je moška spolna

odprtina (Edwards in Bohlen 1996).

Glavin privesek je različno izoblikovan. Na njegovem telesu ločimo tri glavna območja: prvi

člen, členjeno telo in analni kolobar. Deževnike med seboj razlikujemo tudi po dolžini.

Deževnik ima od »rojstva« do smrti enako število kolobarjev. Vsi kolobarji so na zunaj enaki.

Deževniki nekaterih vrst so rožnate barve, lahko pa so tudi škrlatno vijolični, rjavi, rdeči,

zeleni, smaragdno zeleni – odvisno od rodu, iz katerega prihajajo (Mršić 1986, Edwards in

Bohlen 1996).

2.3 Prebavila deževnika

Prebavni trakt deževnika je zelo preprost. Imajo ravno cev, ki ima začetek pri ustih, žrelu in

požiralniku. Konec požiralnika se razširi v žlezni želodec, ki se nadaljuje v debel in močan

mišični želodec. Ta se nadaljuje v dolgo srednje črevo in se konča z analno odprtino. V

prebavilu ali ob njem so tri tvorbe, zelo pomembne za deževnikovo življenje. Z dvema od teh

deževnik vpliva tudi na nastanek in razvoj tal. Deževnik deloma sam prebavlja organsko snov,

največ s pomočjo simbiotskih bakterij, ki živijo v njegovem črevesju. Zaradi tega mora biti

površina le-tega čim večja, ker so v njem naseljene simbiotske bakterije. Tretjo tvorbo

imenujemo apnene žleze. Te so nameščene v požiralniku. Z njimi uravnavajo ionsko



6

ravnotežje v svojem organizmu. V prebavilih so tudi encimi – amilaze, lipaze, hitinaze. Ni

znano, ali so ti encimi izloček prebavil ali produkt simbiotskih bakterij (Mršić 1986).

2.4 Vloga deževnikov za nastanek in razvoj tal

Ena izmed koristnih lastnosti deževnikov je bogatitev tal, saj so ena najpomembnejših

živalskih skupin, ki sodelujejo pri kroženju snovi v naravi. Mešajo tla in talne horizonte s

prehajanjem iz raznih plasti tal na površje in obratno. Delajo rove skozi talni profil in

prezračujejo tla ter povečujejo njihovo prepustnost za vodo in preprečujejo erozijske procese.

Njihova najpomembnejša naloga je tvorjenje humusa. Zemlja, ki je šla skozi deževnikova

prebavila, vsebuje veliko več mikroorganizmov. Deževniki pripomorejo k zrnati sestavi tal, ki

omogoča boljši ter lažji dostop mineralov rastlinam, poveča se prepustnost za vodo in

zračnost tal. Vse to je tudi posledica glistin – deževnikovih iztrebkov (Osterc 2007).

V glistinah je večja vsebnost humusa kot v navadnih tleh. V njih najdemo tudi več dušika,

fosforja in kalija. pH glistin je nevtralen do rahlo bazičen. Minerali v glistinah so rastlinam

lažje dostopni kot tisti v navadnih tleh (Vidrih 2017).

Humus nastane v tleh iz odmrlih ostankov organizmov, predvsem rastlinskih. Za njegovo

nastajanje so pomembni mikroorganizmi iz tal. Mikrobi imajo encime, s katerimi razkrajajo

organske snovi. Proces nastajanja humusa se imenuje humifikacija. Največji pomen humusa

je naravna zaloga dušika. V tleh brez njega ne gre, saj je potreben za kroženje dušika in

življenje rastlin. Je najpomembnejši in najaktivnejši del tal. Nase veže snovi, ki niso hrana,

spodbuja pa rast rastlin. Humus nastaja v naravi tudi tam, kjer ni deževnikov, vendar procesi

potekajo mnogo počasneje, kot če so ti prisotni (Mršić 1986).

Leta 1973 so ZDA in Kanada sprejele skupni program za obogatitev tal z uvedbo deževnikov.

V družbi »Eurotecnica« imajo podatke, da se je v zadnjem desetletju v Evropi z uporabo

mineralnih gnojil uničilo oz. degradiralo veliko hektarov rodovitne zemlje. Uničeni zemlji se

rodovitnost lahko povrne z naselitvijo deževnikov v tla. Na m2 se jih naseli približno 50. Pred

tem tla pognojimo z naravnimi gnojili, da imajo »hrano«, ki jo lahko predelajo. Po naselitvi se



7

čez čas pričakuje, da se njihova gostota dvigne iz 50/m2

na 500–1400/m2. Računa se, da 1000

odraslih deževnikov proizvede 600 g humusa dnevno (Mitrović 1986).

Edwards in Bohlen (1996) navajata, da deževniki povečujejo tudi prisotnost drugih

mikroorganizmov v tleh, ki velikokrat živijo v rovih, ki jih ustvarijo deževniki. Gre predvsem

za razne bakterije. Te pa velikokrat služijo tudi kot hrana za deževnike.

Edwards (2004) zaključuje, da so deževniki indikatorji rodovitnosti tal. Večja kot je

populacija deževnikov v tleh, bolj so tla rodovitna in več organske snovi je prisotne v tleh.

Takšna tla rastlinam omogočajo hitrejše dostopanje do elementov, ki jih potrebujejo za svojo

rast, so bolj zračna, lahko vpijejo več vode, boljša pa je tudi struktura tal.

Humus predstavlja 85% tal, živi organizmi v tleh 5%, korenine rastlin pa 10 % tal. Od teh

živih organizmov v tleh 20% predstavljajo bakterije, 40% glive, 1% alge, 12% deževniki.

Mikrofavna predstavlja 2%. Drugih živih organizmov je 5%, Actinomycetes pa je 20%

(Anhäuser 2017).

Groffman in sod. (2015) v svoji raziskavi navajajo, da prisotnost deževnikov v tleh niža

razmerje ogljika in dušika v tleh, znižuje skupni ogljik (v nadaljevanju C) v tleh ter fiksira

dušik (v nadaljevanju N), ki posledično postane manj dostopen za mineralizacijo. Delovanje

deževnikov v tleh pa poveča kapaciteto za mikrobno biomaso v tleh, kar je opazno predvsem

v negozdnih tleh.

2.5 Vpliv obdelave tal na deževnike

Na kmetijskih zemljiščih imata pomemben vpliv na deževnike v tleh predvsem obdelava tal in

uporaba fitofarmacevtskih sredstev. V globoko oranih tleh se število in prisotnost anaceičnih

deževnikov zmanjša, saj se poruši sistem rovov, ki jih deževniki ustvarijo s svojim ritjem.

Organska snov, ki predstavlja vir hrane za te predstavnike mikrofavne v tleh, se s plugom

dvigne na površje tal, zato vsi ti dejavniki negativno vplivajo na število anaceičnih

deževnikov v tleh (Van Schaik in sod. 2016). Poruši se dinamika vlage in temperature v tleh,



8

spremeni se habitat, pride do mehanskih poškodb (Edwards in Bohlen 1996; Crittenden in

sod. 2014). Obratno se zgodi z endogeičnimi deževniki, ki živijo v zgornjih horizontih in jim

globoko oranje tal omogoča dostop do več hrane.

V letih 2009 in 2010 so v Nemčiji izvedli poskus s konvencionalno obdelavo tal in

konzervirajočo obdelavo tal. Po koncu poskusa so zaključili, da je število deževnikov na

poskusnih poljih, kjer je bila izvedena konzervirajoča obdelava tal, višje. Razlog za to je manj

prehodov z mehanizacijo prek poskusnih polj in manj globokih posegov v tla. Deževniki na

teh poskusnih poljih so imeli tudi večjo maso (van Schaik in sod. 2016). Vsi ti vplivi na

populacije ekoloških skupin deževnikov v tleh pa so odvisni od intenzivnosti obdelave tal

(Crittenden in sod. 2016). Podoben, desetletni poskus so izvedli v Nemčiji in prišli do enakih

zaključkov, da konzervirajoča obdelava tal pozitivno vpliva na število in porazdelitev

deževnikov v tleh. Posledično to vpliva tudi na pridelek v takšnih tleh (Ernst in Emmerling

2009). Ashworth in sod. (2017) še dodajajo, da nekatere vrste deževnikov ne preživijo dobro

v obdelanih tleh, prav tako pa imajo slab vpliv nanje tudi pesticidi.

2.6 Vpliv fitofarmacevtskih sredstev na deževnike

Fitofarmacevtska sredstva lahko na deževnike vplivajo tako, da pride do sprememb pri

vedenju ter njihovi zgradbi in obliki. Zvijati se lahko začnejo v kroglice, možno je pretrganje

črevesja ali v najhujših primerih razkroj telesa. Možne so tudi številne druge anomalije. Ob

izpostavljenosti glifosatu pri deževnikih vrste Pheretima elongata lahko pride do hujših

poškodb črevesja, deževnikom vrste E. fetida pa se zmanjša plodnost (Dukić 2016).

Znanstveniki INRA iz Versailles-Gringon so primerjali občutljivost različnih deževnikov na

pesticide. Za določanje občutljivosti so uporabili mediano letalne doze LD50, ki označuje, pri

katerem odmerku substance pogine 50 % populacije. Dokazali so, da sta vrsti Aporrectodea

caliginosa in Lumbricus terrestris bolj občutljivi na pesticide kot Eisenia fetida. Ta vrsta je

bila najdena v tleh, kjer je bilo več organske sovi. Ta vrsta deževnikov črpa hranila iz

organske snovi, zato jih pesticidi ne prizadenejo tako močno kot preostali dve vrsti, ki



9

organske snovi ne črpata v tolikšni meri, prav tako pa nista v tolikšnem številu prisotni tam,

kjer je organska snov (Pelosi in sod. 2012).

2.7 Vpliv dejavnikov tal na deževnike

Valckx in sod. (2009) navajajo, da so dejavniki tal bolj omejujoči kot negativne interakcije

med živalskimi vrstami v tleh, npr. tekmovanje za hrano in vodo. Na anaceično ekološko

skupino deževnikov ima največji vpliv tekstura tal, predvidoma zaradi globokih rovov, ki jih

te vrste delajo v tleh. Raziskava je bila izvedena le v enem ekosistemu; potrebno je izvesti še

dodatne raziskave za primerljive rezultate.

Van Schaik in sod. (2016) navajajo, da je v travniških tleh večja biodiverziteta kot v gozdnih

tleh. Razlog za to so mnogi omejujoči dejavniki, kot so pH tal, organska snov v tleh,

potencialno prisotna onesnažila, tekstura tal, temperatura in relativna vlaga v tleh.

Relativna vlaga tal ima velik vpliv na življenje deževnikov, saj je telo deževnika sestavljeno

iz 75–90 % vode. Nekatere vrste preživijo pod 20 % vode v tleh (A. rosea, A. trapazoides),

nekatere pa ne prenesejo, če je vlaga v tleh nižja od 25–30 % (A. calignosa). Dolga sušna

obdobja vplivajo na znižanje števila deževnikov. Pomembna je tudi koncentracija kisika in

CO2 v tleh, a se tudi tu pojavljajo razlike, kot pri ostalih dejavnikih; nekatere vrste ne

prenesejo nizke koncentracije kisika, spet druge lahko preživijo (Edwards in Bohlen 1996).

Temperatura za razvoj in življenje deževnikov se giblje med 12 in 25 °C. Optimalna

temperatura se razlikuje med kontinenti in vrstami deževnikov. pH tal je naslednji pomemben

dejavnik. Za večino vrst je optimalen pH okrog 7, nekatere vrste pa preživijo tudi v nižjem

pH, celo do 3,5 (Edwards in Bohlen 1996).

Tudi težke kovine v tleh so eden izmed omejujočih dejavnikov, saj deževniki slabo preživijo v

tleh, onesnaženih s težkimi kovinami, kot kaže raziskava na Kitajskem. Deževniki imajo

namreč motnje v tvorbi beljakovin, predvsem ob prisotnosti svinca v tleh in BDE209, ki se

nahaja v baterijah in TV sprejemnikih (Zhang in sod. 2014).



10

Pomembna je tudi organska snov, ki vpliva na porazdelitev deževnikov v tleh. K organski

snovi štejemo tako živalske iztrebke, ki so na pašnikih in njivah, kot razkrajajoče se rastlinske

ostanke. Povezava med organsko snovjo in številom deževnikov je premo sorazmerna

(Edwards in Bohlen 1996).

2.8 Deževniki kot kazalniki onesnaženosti tal

Na območju Žerjava (zgornja Mežiška dolina), območju termoelektrarne TEŠ (Šaleška

dolina), ob regijski cesti Velenje–Celje in referenčni lokaciji v Logarski dolini so v talnih

vzorcih in deževnikih določali vsebnost težkih kovin, da bi raziskali prehod kovin iz tal v

deževnike in ocenili, ali so le-ti uporabni kot bioindikatorji onesnaženosti tal. Rezultati so

pokazali, da so največje vsebnosti kovin v deževnikih iz najbolj onesnaženega območja,

Žerjava, najmanjše vsebnosti pa iz Logarske doline. V vseh deževnikih iz vseh lokacij so se

kopičili kadmij, živo srebro in cink. Dokazali so, da obstaja statistično značilna soodvisnost

med vsebnostjo težkih kovin v tleh in deževniki (Al Sayegh-Petkovšek in Kopušar 2013).

2.9 Pridelovalni sistemi

2.9.1 Ekološki pridelovalni sistem (EKO)

Ekološko kmetijstvo je pridelovalni sistem, ki temelji na trajnostnem kmetijstvu. Temelji na

ravnovesju v sistemu tla–rastline–živali–človek in na sklenjenem kroženju hranil v njem

(Bavec in sod 2001).

Cilji ekološkega kmetijstva so ohranjanje rodovitnosti tal, živalim ustrezna reja in krmljenje,

pridelava in predelava zdravih živil, zaščita naravnih virov, sklenjen krogotok hranil,

zmanjšanje obremenitve okolja in našega zdravja, varčevanje energije in surovin ter

zagotovitev delovnih mest v kmetijstvu. V ekološkem kmetovanju je prepovedano gnojiti z

lahkotopnimi mineralnimi gnojili in uporabljati sintetična sredstva za varstvo rastlin.



11

Prepovedana je uporaba razkuženega semena in raznih sintetičnih dodatkov v krmilih. Prav

tako je prepovedana uporaba gensko spremenjenih organizmov, kot tudi preventivno

zdravljenje živali z antibiotiki in raznimi drugimi zdravili (Rode 2012).

Za ekološko kmetijstvo veljata tako slovenska kot evropska zakonodaja. Podlaga zakonodaji

je Zakon o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 54/2000, 16/2004, 45/2004-ZdZPKG, 20/2006,

51/2006-UPB1, 45/2008-ZKme-1) in Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih

pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 8/2014).

V evropskem prostoru je v veljavi Uredba Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o

ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št.

2092/91 (v nadaljnjem besedilu: 834/2007/ES), Uredba Komisije (ES) št. 889/2008 z dne 5.

septembra 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 o

ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov glede ekološke pridelave,

označevanja in nadzora (v nadaljnjem besedilu: Uredba 889/2008/ES). Uredba Komisije (ES)

št. 1235/2008 z dne 8. decembra 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta

(ES) št. 834/2007 v zvezi z ureditvami za uvoz ekoloških proizvodov iz tretjih držav (MKGP

2017).

Seufert in sod. (2017) navajajo, da ekološko kmetijstvo predstavlja le 1 % svetovnih

kmetijskih površin, kljub temu pa so postali ekološki pridelki in ostali proizvodi eden izmed

najbolj prepoznavnih »znamk« živil. V raziskavi dodajajo, da ljudje ekološkim izdelkom

zaupajo, ker kmetje sledijo strogim pravilnikom, ki smo jih našteli.

2.9.2 Biološko dinamični pridelovalni sistem (BD)

Je oblika ekološkega načina kmetovanja, ki jo je uvedel Rudolf Steiner leta 1924. Pri tem

sistemu se kmetovalci opirajo na antropozofijo (Bavec 2003). Za ta pridelovalni sistem so vsa

zakonska določila enaka kot za ekološko kmetijstvo, poleg tega pa je treba upoštevati tudi

mednarodne smernice Demeter International (Demeter 2016).



12

S tem načinom kmetovanja naj bi pridelovalci v zemljo vračali več hranil, oživljali tla ter

ohranjali in spodbujali rodovitnost tal. Način kmetovanja se opira tudi na dinamične energije

v naravi. Luna naj bi imela velik vpliv na tla, tako kot ga ima na plimo in oseko, zato je

uporaba kozmičnih ritmov pomembna za določanje časa gnojenja, sajenja, oskrbe rastlin za

žetev idr. (Demeter 2016). Upoštevati je treba, da sadimo in sejemo avtohtone in odporne

sorte ter da uporabljamo lastne biološkodinamične pripravke, ki so pripravljeni na podlagi

raznih zdravilnih rastlin, npr. pripravki iz kamilice, kopriv, regrata, baldrijana in drugih

rastlin. Škropimo lahko z raznimi rastlinskimi izvlečki, čaji in poparki, npr. iz preslice.

Seveda lahko uporabimo tudi druge rastline z zdravilnimi učinki. Pri pridelovanju se lahko

uporabljajo sredstva, ki so dovoljena v ekološkem kmetijstvu (Tomažič in Černe 2001).

V Romuniji so izvedli primerjavo med ekološkim in biodinamičnim kmetijstvom in

zaključujejo, da je imelo slednje večje prednosti pri preusmeritvi iz konvencionalnega

kmetijstva v ekološko ali biodinamično pridelavo (Alecu in Alecu 2015).

2.9.3 Integrirani pridelovalni sistem (IPP)

IPP je način pridelave krme in hrane, kjer se zmanjšujejo negativni vplivi intenzivnega

kmetijstva na okolje ter posledično zdravje ljudi in živali. V Sloveniji izvajamo integrirano

pridelavo poljščin, grozdja, sadja in zelenjave, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in

prehrano pa vsako leto izda tehnološka navodila za pridelovanje (MKGP 2017).

Slovenska zakonodaja zajema Pravilnik o integrirani pridelavi poljščin (Ur. list RS, št.

110/2010, št. 41/2015), Pravilnik o integrirani pridelavi sadja (Ur. list RS, št. 110/2010, št.

41/2015), Pravilnik o pridelavi grozdja in vina (Ur. list RS, št. 110/2010, št. 41/2015) in

Pravilnik o integrirani pridelavi zelenjave (Ur. list RS, št. 110/2010, št. 41/2015). Pri tem pa

mora upoštevati tudi druge zakonske in podzakonske akte za uspešno kmetovanje na tak

način. Tako moramo upoštevati Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih (ZFfs-1) (Ur. list RS št.

83/12), Zakon o zdravstvenem varstvu rastlin (ZZVR-1) (Ur. list RS št. 62/07 – uradno

prečiščeno besedilo, 36/10 in 40/14 – ZIN-B), Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) (Ur. list RS,

št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZmetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt,

57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A 48/12, 57/12 in 92/13), Zakon o vodah



13

(ZV-1) (Ur. list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrl-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100,13 in 40/14)

(MKGP 2017, PisRS 2017).

Nadzor nad delovanjem organizacij za kontrolo in certificiranje izvaja Uprava RS za varno

hrano, veterino in varstvo rastlin. V Sloveniji obstajajo tri kontrolne organizacije za pridelavo

integriranih kmetijskih pridelkov oz. živil – Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v

Mariboru (IKC-UM), Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu (KON-

CERT) in Bureau Vertitas d. o. o.

2.9.4 Konvencionalni pridelovalni sistem (KON)

Je intenziven način kmetovanja, ki se ponaša z višjimi pridelki, saj je zatiranje in

obvladovanje škodljivcev ter pleveli mnogo lažje zaradi dovoljenih fitofarmacevtskih sredstev

in uporabe lahkotopnih gnojil. Vse to ima negativne posledice za okolje (Bavec in sod. 2001).

Onesnažujejo in osiromašijo se tla in voda, zmanjša se biotska pestrost živali in rastlin.

Konvencionalno kmetijstvo ima veliko vlogo pri spreminjanju podnebja, saj izpuščamo in

pridelamo veliko toplogrednih plinov. Prav tako ne daje zagotovila za prehransko varnost, saj

je vse več prehranskih škandalov glede vsebnosti raznih nedovoljenih sredstev v prehrani in

krmi, kot so BSE, dioksini, pesticidi in nitrati. V Sloveniji je še vedno v porastu

konvencionalna pridelava, čeprav je to najslabši način kmetovanja. Kar 400.000 ha

obdelovalnih površin je konvencionalnih, kar predstavlja 77 % obdelovalnih površin (Bavec

in Bavec 2014). Prav vsi ti negativni vplivi na okolje povečujejo potrebo po bolj trajnostnem

kmetijstvu. Konvencionalno kmetijstvo pa naj bi bilo tudi bolj dovzetno za tveganja

(Berentsen 2016).

Tudi na področju konvencionalnega kmetovanja je potrebno upoštevati zakonske in

podzakonske predpise, med drugim Zakon o kmetijstvu – Zkme-1 (Ur. list RS, 45/08 z dne 9.

5. 2008) (PisRS 2017), Zakon o kmetijskih zemljiščih – ZKZ (Ur. list RS, št. 71/11 – uradno

prečiščeno besedilo in 58/12) (PisRS 2017), Zakon o vodah – ZV-1 (PisRS 2017), Zakon o

zdravstvenem varstvu rastlin – ZZVR-1 (PisRS 2017), Zakon o varstvu okolja – ZVO-1

(PisRS 2017), Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih – ZFfs (Ur. list RS, št. 35/07 – uradno

prečiščeno besedilo in 83/12 – ZFfs-1) (PisRS 2017), Pravilnik o pravilni uporabi



14

fitofarmacevtskih sredstev (Ur. list RS, št. 71/14) (PisRS 2017) in druge zakone in podzakone,

sprejete na lokalni in nacionalni ravni.

2.10 Vpliv pridelovalnih sistemov na deževnike

V letu 2009 in 2010 je Turinek (2011) izvedel poskus na deževnikih v okviru doktorske

disertacije. Primerjal je populacijo deževnikov, ki so bili prisotni v različnih pridelovalnih

sistemih in različnih poljščinah (zelju, oljnih bučah in pšenici). Najmanjša populacija

deževnikov je bila v KON in IPP pridelovalnih sistemih pri vseh treh poljščinah. Največja

populacija pa v BD in EKO pridelovalnih sistemih.

V letu 2009 je Prašnički (2010) preučeval vpliv različnih pridelovalnih sistemov na

populacijo deževnikov v različnih poljščinah (zelju, bučah in pšenici). V zelju je bilo v

povprečju 618.000 deževnikov na ha, v bučah 878.000, v pšenici pa 478.000 deževnikov na

ha. Masa v zelju je v povprečju znašala 288 kg/ha, v bučah 1.072 kg/ha, v pšenici pa 588

kg/ha. Zaključuje, da sta imela pridelovalni sistem in poljščina statistično značilen vpliv na

skupno populacijo deževnikov. Statistično značilen vpliv na skupno maso deževnikov je

imela poljščina, medtem ko izbrani pridelovalni sistem ni imel statistično značilnega vpliva na

skupno maso deževnikov.

Fric (2014) je v okviru svoje diplomske naloge raziskoval populacijo deževnikov v različnih

pridelovalnih sistemih in različnih poljščinah (pšenici, piri, bučah). V pšenici je bilo

povprečno 320.000 deževnikov na ha, v bučah 610.000, v piri pa 336.000 deževnikov na ha.

Povprečna masa v pšenici je znašala 146 kg/ha, v bučah 756 kg/ha, v piri pa 176 kg/ha.

Rezultati so pokazali, da je bilo v EKO pridelovalnem sistemu največje povprečno število

deževnikov, najmanjše pa v KON. Prišel je do zaključka, da je pridelovalni sistem imel

statistično značilen vpliv le pri malih deževnikih. Kljub temu zaključuje, da je bila zaznana

večja masa in večje število deževnikov v BD in EKO.

V svoji diplomski nalogi Brezovnik (2015) navaja, da je pridelovalni sistem imel statistično

značilen vpliv na populacijo deževnikov ter na njihovo maso in skupno število. Pri soji je bila

populacija deževnikov značilno večja v EKO in BD, manjša pa v KON, IPP in K



15

pridelovalnem sistemu. Pokazal se je tudi vpliv pridelovalnega sistema na skupno maso

deževnikov, preračunano na ha. Ta je bila večja v BD in EKO pridelovalnem sistemu. Prav

tako je bilo skupno število, preračunano na ha, večje v BD in EKO. Pri oljnih bučah je bila

populacija deževnikov večja v EKO in BD v primerjavi z KON in IPP. Značilno večje število

deževnikov, preračunano na ha, je bilo v BD; prav tako je bila tam značilno večja masa,

preračunana v kg/ha. V povprečju je bilo pri soji 523.080 deževnikov na ha, pri oljnih bučah

pa 397.840. V oljnih bučah je v povprečju bilo 407 kg deževnikov na ha, v soji pa 720 kg/ha.

Crittenden in sod. (2014) so v kratkoročnem (53 dni) in srednjeročnem (4 leta) poskusu

analizirali vpliv obdelave tal ekološkega (EKO) in konvencionalnega (KON) pridelovalnega

sistema na populacijo deževnikov. Zaključujejo, da so število, skupna masa in zastopanost

različnih vrst deževnikov v ekološkem pridelovalnem sistemu višji, kljub nižjemu številu

deževnikov vrste Aporrectodea caliginosa pri konzervirajoči obdelavi tal. Dodajajo, da bi za

boljše rezultate morali izvesti dolgoročnejšo študijo.

V Švici so izvedli triletni poskus in primerjali vpliv ekološkega (EKO) pridelovalnega sistema

ter integriranega (IPP), v katerem niso uporabljali fungicidov, insekticidov in rastnih

regulatorjev na število, maso in pestrost vrst deževnikov. Zaključujejo, da so bili v ekološkem

pridelovalnem sistemu višja masa, število in pestrost deževnikov kot v integriranem

pridelovalnem sistemu (Pfiffner in Luka 2007).

Na Norveškem so v letih 1994–2004 preučevali število in maso deževnikov ter strukturo tal.

Zaključujejo, da je bila največja populacija deževnikov v ekološkem pridelovalnem sistemu.

Leta 2004 je bilo največje število deževnikov prav tako v ekološkem pridelovalnem sistemu v

posevku žit. V konvencionalnem pridelovalnem sistemu je bilo zaradi uporabljenih pesticidov

deževnikov manj, prav tako je bila slabša struktura tal (Riley in sod. 2007).

Bavec (2012) je v svojem diplomskem delu prišel do zaključka, da je bilo največje število

deževnikov v ekološkem in biodinamičnem pridelovalnem sistemu. Najnižja vrednost pa je

bila v konvencionalni pridelavi. Ugotovil je tudi močno korelacijsko povezavo med skupnim

dušikom in organskim ogljikom ter med maso in številom deževnikov.



16

Raziskava na deževnikih se je izvajala od leta 2008 do leta 2011. Deževnike so dejansko

pobirali od oktobrom 2009 do 2011. Prišli so do ugotovitev, da je bilo višje skupno število

deževnikov in število malih deževnikov večje v biodinamičnem in ekološkem pridelovalnem

sistemu kot v konvencionalnem, integriranem in kontrolnem obravnavanju. Skupna masa in

število deževnikov se razlikujeta tudi glede na poljščino, še vedno pa sta skupna masa in

število deževnikov višja v biodinamičnem in ekološkem pridelovalnem sistemu. Dvakrat več

deževnikov (masa in število) je bilo v ekološkem in biodinamičnem kot v ostalih

pridelovalnih sistemih. Ekološki in biodinamični pridelovalna sistema imata pozitiven vpliv

na biodiverziteto in kmetijstvo nasploh (Bavec in Bavec 2015).



17

3 MATERIALI IN METODE DELA

3.1 Sorte poljščin

V posevku soje, kjer smo po spravilu vrednotili število in maso deževnikov, sta bili vključeni

sorti Aligator in ES Mentor. V posevku ajde smo uporabili sorto Lileja.

3.1.1 Aligator

Gre za zelo zgodnjo sorto (000). Sejati jo je priporočljivo konec aprila v gostoti okoli 70

zrn/m2. Je srednje visoke rasti. Ima izredno odpornost na bolezni in škodljivce ter je zelo

stabilna sorta (Agrosaat 2015). Ima zelo visoke pridelke, z visoko absolutno maso zrnja, ki je

bogato z beljakovinami in ima visoko vsebnost maščob (Die Saat 2016).

3.1.2 ES Mentor

Je zgodnja (00), stabilna in pokončna sorta do žetve. Setev je priporočljiva zgodaj spomladi, v

gostoti okoli 60 zrn/m2. Jeseni listna masa odpade, da veter lažje posuši stroke zrnja. Je dobro

odporna proti boleznim, na sušo in visoke temperature. Ima visoke pridelke, z visoko

vsebnostjo beljakovin v zrnu (Rodbun 2014, Saatbau 2017).

3.1.3 Lileja

Setvena norma je 60–90 kg/ha-1

, kjer potrebujemo 400 kalivih zrn/m

2. Velja za dobro čebeljo

pašo, uporabljamo pa jo tudi v naši prehrani. Sejemo jo maja oz. v začetku junija, lahko pa

tudi julija (Semenarna Ljubljana 2010).



18

3.2 Klima in vremenske razmere

Povprečna mesečna temperatura za mesec oktober je bila 10,3 °C; maksimalna temperatura za

mesec oktober je bila 14,8 °C, minimalna pa 7,1 °C. Višina padavin je bila v mesecu oktobru

184,6 mm, od 1. januarja 2015 vključno do 31. oktobra pa 846 mm. V letu 2015 je največ

dežja padlo meseca oktobra, in sicer 184,6 mm, najmanj pa meseca decembra, ko padavin ni

bilo. Najvišja povprečna temperatura v letu 2015 je bila v mesecu juliju, in sicer 23,3 °C,

najnižja pa februarja, in sicer 2,0 °C. V letu 2015 je bila povprečna temperatura zraka 10,0 °C

(Cegnar 2016).

Slika 1: Modificiran Walter-Gaussenov klimadiagram v razmerju 1 : 4 za povprečne mesečne

temperature zraka (ºC) in količino padavin (mm) po mesecih od januarja do

decembra leta 2015 za Maribor.

0

20

40

60

80

100

120

140

160

180

200

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

J F M A M J J A S O N D

Ko

liči

na

pa

da

vin

(m

m)

Tem

per

atu

ra

(°C

)

Meseci

Povprečna mesečna temperatura (°C) Vsota mesečnih padavin (mm)



19

3.3 Potek poskusa

Deževnike smo proučevali po spravilu obeh sort soje (Glycine max L. Merr.) in ajde

(Fagopyrum esculentum L.). Posejane so bile v petih pridelovalnih sistemih (PS), in sicer v

ekološkem (EKO), biodinamičnem (BD), konvencionalnem (KON), integriranem (IPP) ter v

kontrolnem (K) obravnavanju. Na soji smo delali na dveh sortah, Aligatorju in Mentorju, na

ajdi pa na sorti Lileja.

Velikost parcele posameznega PS je bila 140 m2. Vsako obravnavanje je imelo štiri

ponovitve. Velikost osnovne parcele pri soji je bila 35 m2

za vsako sorto, pri ajdi 70 m2.

Vzorčenje deževnikov smo izvajali po spravilu poljščin v drugi polovici oktobra 2015 na

posestvu Univerzitetnega kmetijskega centra Univerze v Mariboru v Pivoli, ki leži 46° 28´ N,

15° 38´ E, 282 nadmorske višine (MKGP 2017), kjer poteka trajnostni poskus z različnimi

pridelovalnimi sistemi že od leta 2007.

3.3.1 Vzorčenje deževnikov

Za vzorčenje deževnikov smo uporabili ekstrakcijo iz bele gorjušice. To je metoda po

Lawrencu in Bowersu (2002), ki sta jo uporabila pri raziskovanju njene učinkovitosti na

deževnike. Je najbolj sprejemljiv način zbiranja deževnikov, saj pri tem ne uporabljamo

okolju ter deževnikom škodljivih kemikalij. Metoda je pomanjkljiva pri tem, da vsi deževniki

ne pridejo na površje, ampak moramo dodatno izkopati luknjo in jih ročno pobrati. Lawrence

in Bowers (2002) navajata, da obstajajo tudi druge metode za določanje populacije

deževnikov. Te večinoma temeljijo na pripravkih, ki so strupeni in škodljivi za deževnike.

Metodo po Lawrencu in Bowersu so na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede začeli

uporabljati leta 2010 po treh letih različne obdelave v trajnostnem poskusu. Prej so kopali

jame (Bavec 2012).

Za potrebe vzorčenja smo uporabili 5 kovinskih okvirjev dimenzije 50 x 50 cm, višina 30 cm,

kladivo, deščico, vodo, zmleto belo gorjušico, vedra, motiko, elektronsko tehtnico, lopato,



20

zaščitne rokavice, posodo za mešanje bele gorjušice, večji polivinil, manjše posodice za

ločevanje deževnikov in merilno posodico.

Dan pred izvajanjem poskusa smo zmleli belo gorjušico (Sinapsis alba L.) in jo shranili na

suhem do naslednjega dne. Zjutraj smo pred začetkom vzorčenja pripravili zmes iz bele

gorjušice in vode. Ta je morala biti v razmerju 1 : 3 (1/3 bele gorjušice in 2/3 vode), skupna

masa te zmesi pa je znašala 150 g. To smo pustili počivati 1 uro. Po preteku tega časa smo

zmes razredčili s 13 litri vode.

Kovinski okvir smo postavili na sredino parcelice. Izogibali smo se robovom ter odstranili

rastlinske ostanke. Okvir smo zabili v zemljo okoli 20 cm globoko. Vanj smo nalili

ekstrakcijo iz bele gorjušice in deževniki so takoj začeli lesti na površje. Te smo pobrali in jih

shranili v plastične posodice. Po 30 minutah, ko so tla vpila vso zmes, smo odstranili okvir in

skopali luknjo, globoko 20 cm. Izkopana tla smo dali na PVC folijo in jih podrobno pregledali

ter pobrali vse preostale deževnike, ki prej še niso prilezli na površje.

Slika 2: Kovinski okvir, napolnjen z ekstrakcijo bele gorjušice.

Deževnike smo razdelili v tri skupine po dolžini oz. v velikostne razrede. Male deževnike smo

definirali kot tiste, ki merijo v dolžino do 3 cm. Srednje dolgi deževniki so v dolžino merili od



21

3 do 5 cm, veliki deževniki pa nad 5 cm. Na koncu smo za vsak pridelovalni sistem določili

skupno število deževnikov in stehtali njihovo skupno maso.

Vse deževnike smo prešteli glede na velikostni razred. Stehtali smo jih glede na ponovitev v

posameznem obravnavanju. Zaradi obdobja obilnega deževja oktobra 2015 smo na nekaterih

poskusnih poljih imeli težave pri vpijanju vode znotraj kovinskega okvirja.

3.4 Urejanje in obdelava podatkov

Pridobljene rezultate smo zapisali v preglednice in jih nato vnesli v skupno preglednico v

programu Microsoft Excel 2007. Statistična analiza je bila narejena v programu Statgraphic

XVII. Za obdelavo in primerjavo podatkov med seboj smo s pomočjo programa naredili

analizo variance in testirali s testom Duncan. Upoštevana je bila vrednost p = 0,05 tveganja.

Diplomsko delo je oblikovano v Wordu 2013.

3.5 Tehnika pridelave

Predposevek ajde je bila v letu 2015 solata. Ajda je bila posajena kot strniščni posevek 23.

julija 2015. V vseh pridelovalnih sistemih, kjer je bila posajena ajda, so se izvedla samo

osnovna agrotehnična opravila. Prvo opravilo je bilo ravnanje grebenov s predsetvenikom,

nato setev povprek s setveno normo 80 kg ha-1

. Seme ajde se je naslednji dan plitko

zabranalo.

Predposevek soje v letu 2014 je bila ajda. Soja je bila posajena 9. maja s strojno žitno

sejalnico v vsako tretjo vrsto. Sejali sta se dve sorti, in sicer Mentor in Aligator. Vsaka je

imela svojo setveno normo. Pred setvijo soje se je dne 7. maja 2015 odvzelo 40 vzorcev tal za

Nmin analizo. Ti so se jemali na globinah 0–30cm, 30–60 cm in 60–90 cm. Vzorci so bili

odvzeti tudi po spravilu soje. Prav tako se je izvedla analiza Nmin na istih globinah kot pred

setvijo. Vsa agrotehnična opravila, ki so bila izvedena za sojo, so navedena v preglednici 1.



22

V preglednici 1 so prikazani podatki o opravljanju raznih agrotehničnih opravil za sojo za

vsak pridelovalni sistem posebej.

Preglednica 1: Tehnika pridelave v posameznih pridelovalnih sistemih za sojo.

Ukrepi Pridelovalni sistem

BD EKO IP KON K

Osnovna in

dopolnilna

obdelava tal

Oranje, krožiranje,

predsetvenik,

setev s strojno

žitno sejalnico,

ročno in strojno

okopavanje po

vzniku in pred

zapiranjem vrst,

spravilo pridelka

Oranje,

krožiranje,

predsetvenik,

setev s strojno

žitno sejalnico,

ročno in strojno

okopavanje po

vzniku in pred

zapiranjem vrst,

spravilo pridelka

Oranje,

krožiranje,

predsetvenik,

Oranje, krožiranje,

predsetvenik,

setev s strojno

žitno sejalnico,

ročno in strojno

okopavanje po

vzniku in pred

zapiranjem vrst,

spravilo pridelka

Oranje,

predsetvenik,

strojno

okopavanje

Zatiranje plevela Ročno in strojno

okopavanje

Ročno in

strojno

okopavanje

Pred vznikom s

herbicidom

(-20 %, najnižji

odmerek)

Pred vznikom s

herbicidom

(zgornji odmerek)

Mehansko

zatiranje

plevelov

Zatiranje bolezni in

škodljivcev

Širok ter zelo

pester kolobar,

sajenje

avtohtonih sort,

BD pripravki

npr. gnoj iz roga

in kravjak,

izvlečki rastlin

in razni poparki

Širok in čim

bolj pester

kolobar, setev

avtohtonih sort,

biotično varstvo

rastlin

Uporaba

pesticidov v skladu

z navodili o IPP

kmetovanju

Preventivna

uporaba pesticidov

/

Gnojenje 22 t/ha hlevski

gnoj + BD

pripravek

22 t/ha hlevski

gnoj

NPK ter razna

dušikova gnojila

NPK ter razna

dušikova gnojila

/



23

V preglednici 2 so prikazani podatki o opravljanju raznih agrotehničnih opravil za

predposevek ajde – solato in ajdo – za vsak pridelovalni sistem posebej.

Preglednica 2: Tehnika pridelave v posameznih pridelovalnih sistemih za predposevek ajde –

solato in ajdo.

Rastlina Ukrepi Pridelovalni sistem

BD EKO IP KON K

Ajda,

solata

Osnovna in

dopolnilna

obdelava tal

Oranje,

predsetvenik,

setev,

sajenje, PE

zastirka,

okopavanje,

spravilo

pridelka

Oranje,

predsetvenik,

setev, sajenje,

PE zastirka,

okopavanje,

spravilo

pridelka

Oranje,

predsetvenik,

setev, sajenje,

PE zastirka,

okopavanje,

spravilo

pridelka

Oranje,

predsetvenik,

setev, sajenje,

PE zastirka,

okopavanje,

spravilo

pridelka

Oranje,

predsetvenik,

setev, sajenje,

PE zastirka,

okopavanje,

spravilo

pridelka

Solata Zatiranje

plevela

Mehansko

zatiranje,

zastiranje tal

Mehansko

zatiranje,

zastiranje tal

Uporaba

herbicidov

Uporaba

herbicidov

Mehansko

zatiranje,

zastiranje tal

Solata Zatiranje

bolezni in

škodljivcev

Širok ter zelo

pester

kolobar,

sajenje

avtohtonih

sort,

BD pripravki

npr. gnoj iz

roga in

kravjak,

izvlečki

rastlin in

razni poparki

Širok in čim

bolj pester

kolobar, setev

avtohtonih

sort, biotično

varstvo rastlin

Uporaba

pesticidov

Preventivna

uporaba

pesticidov

/

Solata Gnojenje Hlevski gnoj

+ BD

pripravek

Preperel

goveji gnoj

NPK ter razna

dušikova

mineralna

gnojila

NPK ter razna

dušikova

mineralna

gnojila

/



24

V preglednici 3 so navedena gnojila in sredstva, ki so bila uporabljana za posamezni

pridelovalni sistem v soji, pri ajdi, pridelani po predlaganem nasadu solate, neposredno ni bilo

ničesar dodanega.

Preglednica 3: Pregled uporabe fitofarmacevtskih sredstev, gnojil in biodinamičnih preparatov

za sojo v različnih pridelovalnih sistemih.

Pridelovalni sistem

BD EKO IP KON K

Gnojenje 22 t/ha hlevskega

gnoja + BD

pripravek gnoja iz

roga in kravjak

22 t/ha

hlevskega

gnoja

NPK 7-14-21

1,40 kg/parcelo

oz. 400 kg/ha

NPK 7-14-21

1,70 kg/parcelo

oz. 486 kg/ha

/

Varstvo rastlin / / Basagran 480 1,6 l/ha

Focus ultra 2,4 l/ha

močilo Dash HC

Basagran 480 2 l/ha

Focus ultra 3 l/ha

močilo Dash HC

/



25

4 REZULTATI Z DISKUSIJO

4.1 Populacija deževnikov v različnih pridelovalnih sistemih in poljščinah na

površini 0,25 m2 in njihova masa v g/0,25 m

2

Podatki o vplivu pridelovalnega sistema (PS) in poljščine (P) na število malih, srednje velikih

in velikih deževnikov ter na skupno število in skupno maso deževnikov so prikazani v

preglednici 4. Analiza variance je pokazala statistično značilen vpliv obeh dejavnikov pri vseh

preučevanih parametrih. Razberemo lahko, da je poljščina imela statistično značilen vpliv na

vse parametre, prav tako pa tudi pridelovalni sistem. Interakcija med PS in P ni bila statistično

značilna pri nobeni od spremljanih lastnosti.

Preglednica 4: Populacija in masa deževnikov na 0,25 m2 v različnih pridelovalnih sistemih in

poljščinah.

Dejavniki Št. malih

deževnikov

na 0,25 m2

Št. srednje

velikih

deževnikov

na 0,25 m2

Št. velikih

deževnikov

na 0,25 m2

Skupno št.

deževnikov

na 0,25 m2

Skupna

masa

deževnikov

(g/0,25 m2)

Pridelovalni sistem – PS * ** ** ** **

Poljščina – P ** ** ** ** **

Interakcija PS x P n.z. n.z. n.z. n.z. n.z.

BD 6,9 ± 1,9 ab

7,8 ± 2,7 ab

3,1 ± 0,5 a 17,8 ± 3,9

a 16,2 ± 3,0

ab

PS: EKO 7,8 ± 1,7 a 11,3 ± 1,9

a 2,8 ± 0,6

a 21,8 ± 2,1

a 18,8 ± 3,3

a

IPP 4,6 ± 1,5 abc

3,7 ± 0,7 c 1,4 ± 0,2

b 9,8 ± 1,9

b 4,3 ± 1,2

c

KON 2,9 ± 0,7 c 4,3 ± 1,2

bc 1,3 ± 0,5

b 10,6 ± 1,9

b 4,6 ± 1,3

c

K 4,1 ± 1,9 bc

3,8 ± 0,8 c 2,8 ± 0,7

a 8,4 ± 2,5

b 11,8 ± 2,9

b

P: Soja 7,6 ± 1,1 a 8,1 ± 1,3

a 3,1 ± 0,3

a 18,8 ± 1,8

a 14,5 ± 1,9

a

Ajda 2,9 ± 0,6 b 4,3 ± 0,9

b 1,5 ± 0,2

b 8,6 ± 1,4

b 7,8 ± 1,8

b

a, b, c – vrednosti se med seboj razlikujejo glede na statistično značilen vpliv (Duncan α = 0,05). Nivo

statističnega vpliva: n.z. – ni statistično značilnega vpliva (p > 0,05); * – statistični vpliv pri p ≤ 0,05; ** –

statistični vpliv pri p ≤ 0,01; *** – statistični vpliv pri 0,001.



26

Med seboj se glede na vse parametre statistično značilno ne razlikujeta pridelovalna sistema

EKO in BD. Prav tako se glede na vse parametre med seboj statistično ne razlikujeta IPP in

KON PS. Poljščini se med seboj statistično značilno razlikujeta.

Sistemi EKO (7,8), BD (6,9) in IPP (4,6) se po številu malih deževnikov niso statistično

značilno razlikovali med seboj. Pridelovalna sistema BD (6,9) in EKO (7,8) se statistično

razlikujeta od KON (2,9). BD se statistično značilno ne razlikuje od K (4,1). IPP se statistično

značilno ne razlikuje od nobenega pridelovalnega sistema. Število malih deževnikov je bilo v

soji (7,6) statistično značilno večje kot v ajdi (2,9).

Pri PS se obravnavana EKO in BD med sabo značilno ne razlikujeta v nobeni od spremljanih

lastnosti.

Brezovnik (2015) je v svojem diplomskem delu prišla do podobnih zaključkov. Navaja, da je

bilo statistično značilno največje število malih deževnikov prav tako v EKO pridelovalnem

sistemu (8,1). Njeni rezultati so pokazali, da je bilo v K obravnavanju statistično značilno

najmanjše število deževnikov (2,0). Po spravilu soje (4,8) in oljnih buč (4,7) pa se število

malih deževnikov statistično značilno ni razlikovalo.

Pffiffner in Mäder (2012) v svoji sedemletni raziskavi prav tako potrjujeta naše rezultate. Na

ekološkem in biodinamičnem poskusnem polju je bila največja biomasa deževnikov, najvišja

gostota, prisotnih je bilo največ različnih vrst. Prav tako je bilo več anaceičnih vrst in mladih

deževnikov kot na konvencionalnem in kontrolnem poskusnem polju.

Število srednje velikih deževnikov je bilo statistično značilno večje v EKO (11,3) kot v

pridelovalnih sistemih KON (4,3), IPP (3,7) in K (3,8). EKO in BD (7,8) pridelovalna sistema

se med seboj statistično značilno ne razlikujeta. IPP, KON in K pridelovalni sistemi se glede

števila srednje velikih deževnikov statistično značilno ne razlikujejo. Po spravilu soje je bilo v

tleh število srednje velikih deževnikov večje (8,1), po spravilu ajde pa (4,3); razlika je bila

statistično značilna.



27

Podatki Brezovnik (2015) kažejo, da je bilo statistično značilno večje število srednje velikih

deževnikov v BD (5,4) in EKO (5,1). Manjše število pa je bilo v KON (1,8), IPP (1,4) in K

(2,0). Vrsta poljščine ni vplivala na število srednje velikih deževnikov.

Število velikih deževnikov je bilo statistično značilno večje v EKO (2,8), BD (3,1) in K (2,8)

obravnavanju v primerjavi s KON (1,3) in IPP (1,4). EKO, BD in K se med seboj statistično

značilno ne razlikujejo. Po spravilu soje je bilo na parcelah statistično značilno več velikih

deževnikov (3,1) kot po spravilu ajde (1,5).

Brezovnik (2015) navaja, da je bilo statistično značilno večje število velikih deževnikov v

EKO (4,3) in BD (4,8) pridelovalnih sistemih. IPP pridelovalni sistem se statistično značilno

ni razlikoval od nobenega obravnavanega sistema. Po spravilu soje je bilo statistično značilno

večje število velikih deževnikov (4,7) v primerjavi z ajdo (2,6).

Skupno število deževnikov je bilo statistično značilno največje v EKO (21,8) in BD (17,8)

pridelovalnem sistemu. Ta dva sistema se statistično značilno med seboj ne razlikujeta. IPP,

KON in K se med seboj statistično značilno ne razlikujejo. Po spravilu soje je bilo statistično

značilno večje skupno število deževnikov (18,8) kot po spravilu ajde (8,6).

Brezovnik (2015) navaja, da je bilo v KON (9,6) in K (6,3) statistično značilno manjše

skupno število deževnikov v primerjavi z EKO (15,5) in BD (16,1). IPP (10,1) se statistično

značilno ni razlikoval od ostalih pridelovalnih sistemov. Po spravilu soje je bilo statistično

značilno večje število skupnih deževnikov (13,1) kot po spravilu oljnih buč (9,9).

Glede na pridelovalni sistem je bila statistično značilna večja skupna masa deževnikov v EKO

(18,8 g) in BD (16,2 g) v primerjavi s skupno maso deževnikov v IPP (4,3 g) in KON (4,6 g).

K (11,8 g) in BD (16,2 g) se statistično značilno med seboj ne razlikujeta. Skupna masa

deževnikov je pri soji (14,5 g) statistično značilno večja kot pri ajdi (7,8 g).

Brezovnik (2015) navaja, da je bila statistično značilno večja skupna masa deževnikov v EKO

(18,9 g) in BD (18,3 g) obravnavanju. EKO in BD pridelovalna sistema sta se statistično

značilno razlikovala glede na IPP, KON in K pridelovalni sistem. Skupna masa deževnikov je



28

bila pri oljnih bučah (10,3 g) statistično značilno manjša od skupne mase deževnikov pri soji

(18,0 g).

V preglednici 5 je prikazan vpliv PS na število malih, srednje velikih in velikih deževnikov

ter na skupno število in skupno maso deževnikov pri ajdi. Pridelovalni sitem je imel

statistično značilen vpliv na vse spremljane parametre.

Preglednica 5: Populacija deževnikov v ajdi na 0,25 m2 v različnih pridelovalnih sistemih.


deževnikov na

0,25 m2

Št. srednje

velikih

deževnikov na

0,25 m2

Št. velikih

deževnikov na

0,25 m2

Skupno

število

deževnikov na

0,25 m2

Skupna masa

deževnikov

(g/0,25 m2)

PS ** * * ** *

BD 3,5 ± 0,5 ab

4,5 ± 2,3 b 2,3 ± 0,5

a 10,3 ± 3,0

b 14,2 ± 5,9

a

PS: EKO 6,8 ± 1,9 a

9,3 ± 2,4 a 1,8 ± 0,5

a 17,9 ± 1,2

a 13,3 ± 1,4

a

IPP 1,3 ± 0,6 b

2,8 ± 1,1 b 1,3 ± 0,3

ab 5,3 ± 1,5

bc 1,8 ± 0,5

b

KON 1,8 ± 0,6 b

1,8 ± 0,9 b 0,3 ± 0,3

b 3,8 ± 0,5

c 1,8 ± 0,8

b

K 1,3 ± 0,5 b 3,0 ± 1,2

b 1,8 ± 0,8

a 6,0 ± 2,0

bc 1,8 ± 4,3

ab




Sistema pridelave EKO (6,8) in BD (3,5) se po številu malih deževnikov med seboj statistično

značilno nista razlikovala. EKO pridelovalni sistem je statistično značilno različen od KON

(1,8), IPP (1,3) in K (1,3). BD se statistično značilno ne razlikuje od KON, IPP in K

pridelovalnih sistemov.

Število srednje velikih deževnikov je bilo statistično značilno največje v EKO (9,3)

pridelovalnem sistemu in se statistično značilno razlikuje od ostalih pridelovalnih sistemov

KON (1,8), IPP (1,3), K (3,0) in BD (4,5).

Sistemi pridelave EKO (1,8), BD (2,3) in K (1,8) se med seboj glede števila velikih

deževnikov statistično značilno niso razlikovali, so pa se statistično značilno razlikovali od



29

KON (0,3) pridelovalnega sistema. IPP (1,3) se statistično značilno ne razlikuje od nobenega

obravnavanega pridelovalnega sistema.

Glede na pridelovalni sistem je bilo statistično značilno največje skupno število deževnikov v

EKO (17,9) pridelovalnem sistemu. Ta se statistično značilno razlikuje od vseh pridelovalnih

sistemov. BD (10,3) pridelovalni sistem je statistično značilno različen od KON (3,8) in EKO.

IPP (5,3) in K (6,0) se med seboj statistično značilno ne razlikujeta.

Sistema pridelave EKO (13,3 g) in BD (14,2 g) sta statistično značilno različna glede skupne

mase deževnikov s KON (1,8 g) in IPP (1,8 g) pridelovalnima sistemoma. K (7,8 g)

pridelovalni sistem se statistično značilno ne razlikuje od nobenega obravnavanega

pridelovalnega sistema.

BD in EKO PS se med seboj statistično značilno ne razlikujeta razen v številu srednje velikih

deževnikov in v skupnem številu deževnikov. IPP in KON pridelovalna sistema se v nobenem

parametru ne razlikujeta med seboj. K se od KON statistično značilno razlikuje samo v številu

malih deževnikov.



30

V preglednici 6 so prikazani rezultati analize variance vpliva PS v posevku soje na število

malih, srednje velikih in velikih deževnikov ter na skupno število in skupno maso deževnikov.

Prišli smo do zaključka, da pridelovalni sistem ni imel statistično značilnega vpliva pri malih

deževnikih. Statistično značilen vpliv pa je imel na število srednje velikih in število velikih

deževnikov, na njihovo skupno število in skupno maso.

Preglednica 6: Populacija deževnikov v soji na površini 0,25 m2 v različnih pridelovalnih

sistemih.


deževnikov

na 0,25 m2

Št. srednje

velikih

deževnikov na

0,25 m2

Št. velikih

deževnikov

na 0,25 m2

Skupno št.

deževnikov

na 0,25 m2

Skupna masa

deževnikov

(g/0,25 m2)

Pridelovalni sistem – PS n.z. ** ** *** *

BD 10,3 ± 3,1 11,1 ± 4,6 ab

3,9 ± 0,6 a 25,2 ± 5,1

a 18,1 ± 2,1

a

PS: EKO 8,9 ± 3,1 13,3 ± 2,8 a 3,9 ± 0,7

a 26,0 ± 2,6

a 24,4 ± 5,4

a

IPP 8,0 ± 1,4 4,6 ± 0,4 c 1,6 ± 0,4

b 14,2 ± 1,2

b 6,9 ± 1,4

b

KON 4,0 ± 1,1 6,9 ± 1,1 bc

3,9 ± 0,6 ab

15,2 ± 1,7 b 7,4 ± 1,2

b

K 6,9 ± 2,5 4,5 ± 1,0 c 2,3 ± 0,8

a 13,1 ± 3,4

b 15,8 ± 3,1

ab




Število srednje velikih deževnikov je bilo statistično značilno večje v EKO (13,3) in BD

(11,1) kot v drugih pridelovalnih sistemih, razen v KON (6,9). EKO in BD pridelovalna

sistema se statistično značilno razlikujeta glede na K (4,5) in IPP (4,6). EKO se statistično

značilno razlikuje še od KON (6,9) pridelovalnega sistema. K, IPP in KON se statistično

značilno med seboj ne razlikujejo. KON pridelovalni sistem se statistično značilno ne

razlikuje od BD. Značilno manj srednje velikih deževnikov je bilo v K pridelovalnem sistemu

v primerjavi z EKO in BD.

Sistemi pridelave BD (3,9), EKO (3,9) in K (3,9) se med seboj glede števila velikih

deževnikov statistično značilno ne razlikujejo. KON (2,3) se statistično značilno ne razlikuje

od nobenega obravnavanega pridelovalnega sistema. EKO, BD in K so statistično značilno



31

različni glede na IPP (1,6) pridelovalni sistem. Statistično značilno je bilo najmanjše število

velikih deževnikov v IPP pridelovalnem sistemu v primerjavi z BD, EKO in K.

Glede na pridelovalni sistem je bilo statistično značilno največje skupno število deževnikov v

EKO (26,0) in BD (25,2). IPP, KON in K PS se statistično značilno med seboj ne razlikujejo.

Sistema pridelave EKO (24,4) in BD (18,1) se v posevku soje med seboj ne razlikujeta glede

skupne mase deževnikov in imata značilno večje število deževnikov kot pridelovalna sistema

IPP in KON. K (15,8) se statistično značilno ne razlikuje od nobenega obravnavanega

pridelovalnega sistema.

Brezovnik navaja, da je bilo po spravilu soje statistično značilno največje število malih

deževnikov v EKO (10,0). To obravnavanje pa se statistično značilno razlikuje od BD (4,9),

IPP (3,1), KON (4,2) in K (2,0). Število srednje velikih deževnikov je bilo statistično značilno

največje v BD (6,0) in EKO (5,1). Število velikih deževnikov je bilo značilno večje prav tako

v BD (6,5), EKO (5,8) in IPP (5,1). Značilno manjše število velikih deževnikov pa je bilo v

KON (2,3) in K (2,3).



32

4.2 Skupno število deževnikov in njihova skupna masa, preračunana na ha

Preglednica 7 nam prikazuje število deževnikov, preračunano na ha, in maso deževnikov,

preračunano v kg/ha, ter indeks znotraj posamezne poljščine (%) in indeks med poljščinama

(%)

Preglednica 7: Vpliv pridelovalnih sistemov na število deževnikov, preračunano na ha, in

masa deževnikov, preračunana na kg/ha, ter indeks (%) glede na kontrolno in

konvencionalno obravnavanje.

Dejavniki

P

PS

Skupno

število na

ha (ha)

Indeks (%) Indeks (%) Skupna

masa na ha

(kg/ha)

Indeks (%) Indeks (%)

BD 450.000 b 188 300 570

a 184 814

EKO 700.000 a 292 467 530

a 171 757

IPP 210.000 c 88 140 70

b 23 100

Ajda KON 150.000 c 63 100 70

b 23 100

K 240.000 c 100 160 310

ab 100 443

Povprečje 350.000 263

BD 1,008.000 a 137 192 725

a 115 246

EKO 1,040.000 a 141 198 975

a 155 331

IPP 570.000 b 78 109 275

b 44 93

Soja KON 525.000 b 71 100 295

b 47 100

K 735.000 ab

100 140 630 ab

100 214


BD 730.000 ab

150 216 648 a 138 354

EKO 870.000 a 118 258 753

a 160 411

IPP 390.000 c 53 116 173

b 37 95

Povprečje KON 337.500 c 46 100 183

b 39 100

K 487.500 bc

100 144 470 ab

100 257


a, b, c – vrednosti se med seboj razlikujejo glede na statistično značilen vpliv (Duncan α = 0,05).

PS – pridelovalni sistem, P – poljščina



33

Po spravilu ajde bilo statistično značilno največje število deževnikov v EKO PS (700.000) v

primerjavi z ostalimi pridelovalnimi sistemi. Prav tako se BD (450.000) razlikuje od vseh

ostalih pridelovalnih sistemov. IPP (210.000), KON (150.000) in K (240.000) se med sabo

statistično značilno ne razlikujejo. V EKO je bilo za 192 % več deževnikov glede na K

obravnavanje. Povprečno je bilo po spravilu ajde 350.000 deževnikov na hektar. Statistično

značilno je bilo najmanjše število deževnikov v KON, IPP in K PS v primerjavi z EKO.

Skupna masa deževnikov po spravilu ajde v kg/ha je bila največja v BD (570 kg/ha) in EKO

(530 kg/ha). K (310 kg/ha) se statistično značilno ne razlikuje od nobenega pridelovalnega

sistema. Po rezultatih v posevku ajde sklepamo, da ima pridelovalni sistem vpliv na skupno

maso deževnikov, ki je 7- do 8-krat večja v pridelovalnih sistemih, ki niso intenzivno

obdelani.

Po spravilu soje je bilo statistično značilno večje število deževnikov v EKO (1,040.000) in

BD (1,008.000) v primerjavi z IPP (570.000) in KON (525.000). K (735.000) se statistično

značilno ne razlikuje od nobenega pridelovalnega sistema. V EKO je bilo glede na

obravnavanje K za 41 % večje število deževnikov.

Največjo skupno maso po spravilu soje so imeli deževniki iz EKO (975 kg/ha) in BD

pridelovalnega sistema (725 kg/ha). Skupna masa deževnikov v manj intenzivnih

pridelovalnih sistemih je bila višja od skupne mase deževnikov iz intenzivnejših pridelovalnih

sistemov. K (630 kg/ha) se statistično značilno ne razlikuje od nobenega pridelovalnega

sistema.

Povprečno skupno število deževnikov je v EKO (870.000) značilno večje od IPP (390.000),

KON (337.500) in K (487.500). Pridelovalna sistema BD (730.000) in EKO se med seboj

statistično značilno ne razlikujeta. K (487.500) se statistično značilno ne razlikuje od

nobenega pridelovalnega sistema, razen EKO in BD.

Glede na pridelovalni sistem je bila povprečna skupna masa deževnikov za 3- do 4-krat večja

v EKO (753 kg/ha) in BD (648 kg/ha) v primerjavi s KON (183 kg/ha) in IPP (173 kg/ha). Ti

dve obravnavanji se med seboj statistično značilno ne razlikujeta. K (470 kg/ha) se statistično



34

značilno ne razlikuje od nobenega pridelovalnega sistema. V povprečju je bilo na hektar 382

kg deževnikov. Glede na to, da na deževnike odpade 12 % živega sveta v tleh (Anhäuser

2017). Ocenjujejo, da je vsaj 3.820 kg/ha živih organizmov oz. več kot 7 GVŽ/ha.

Happerly (2015) navaja povprečno maso deževnikov okrog 2000 kg/ha, Vidrih (2017) navaja

še višjo maso, okrog 4000 kg/ha na pašniku. Brezovnik (2015) je v diplomski nalogi prišla do

zaključka, da je bilo na hektar v povprečju 563 kg deževnikov. Pri naši raziskavi pa je bilo

povprečno 382 kg deževnikov na hektar.

Happerly (2015) v svojih dolgoletnih raziskavah zaključuje, da leguminoze povečujejo število

deževnikov. Naša raziskava to potrjuje, saj sta bila najvišja skupna masa in skupno število

deževnikov značilno višja pri soji kot pri ajdi. Število deževnikov poveča tudi dodajanje

komposta, organske snovi, organskih gnojil ter širok kolobar, kar je značilno za ekološko in

biodinamično kmetovanje. To potrjuje tudi naša raziskava, saj je bila na biodinamičnem in

ekološkem poskusnem polju izmerjena večja skupna masa deževnikov kot na ostalih

poskusnih poljih.

Happerly (2015) še dodaja, da je v konvencionalnem kmetijstvu najmanj deževnikov oz. jih

skoraj ni. K temu prispevajo lahkotopna dušikova gnojila, ki vsebujejo veliko amonijaka. Le-

ta vplivajo na kislost tal, nizek pH pa negativno deluje na razvoj deževnikov ter njihovo

prisotnost v tleh.



35

5 SKLEPI

V okviru raziskovalnega projekta CRP Soja pod vodstvom red. prof. dr. Franca Bavca smo

oktobra 2015 na posestvu Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede izvedli vrednotenje

deževnikov po spravilu soje in ajde. Ocenjevali smo število malih, srednje velikih ter velikih

deževnikov, skupno število deževnikov in skupno maso deževnikov v različnih pridelovalnih

sistemih (ekološki, biodinamični, integrirani, konvencionalni ter kontrolno obravnavanje) pri

dveh poljščinah, in sicer soji (Glycine max L. Merr.) ter ajdi (Fagopyrum esculentum L.).

Pridobljene podatke smo statistično obdelali. Na podlagi tega sklepamo naslednje:

- Pridelovalni sistemi so statistično značilno vplivali na populacijo malih, srednje

velikih in velikih deževnikov.

- Pridelovalni sistemi so statistično značilno vplivali na skupno število in skupno maso

deževnikov.

- Posamezna poljščina je imela vpliv na populacijo deževnikov, njihovo skupno maso in

skupno število. Več deževnikov je bilo po spravilu soje kot po spravilu ajde.

- Po spravilu ajde je bilo število malih, srednje velikih in velikih deževnikov na 0,25 m2

značilno večje v EKO, BD ter K obravnavanju v primerjavi s KON in IPP.

- Po spravilu soje je bilo število malih in srednje velikih deževnikov največje v EKO in

BD. Velikih je bilo prav tako največ v EKO, BD in v KON obravnavanju. Značilno

manj jih je bilo v KON, IPP ter K obravnavanju.

- Skupno število deževnikov, preračunano na hektar, je bilo v ajdi največje v EKO

pridelovalnem sistemu. Največja skupna masa, preračunana v kg/ha, pa je bila v BD

pridelovalnem sistemu.



36

- Skupno število deževnikov, preračunano na hektar, je bilo v soji največje v EKO in

BD PS. Največja skupna masa, preračunana v kg/ha, je bila v EKO in BD

pridelovalnem sistemu.

- Glede na posamezni pridelovalni sistem je bilo večje število deževnikov, preračunano

na hektar, v EKO in BD; prav tako je bila tam večja tudi masa, ki smo jo preračunali v

kg/ha.

- Tudi glede na poljščino se je število deževnikov razlikovalo. Več jih je bilo v soji. To

smo potrdili tudi s člankom (Happerly 2015), ki navaja, da leguminoze pripomorejo k

večjemu številu deževnikov v tleh.

Tako lahko H1, ki trdi, da so število, velikost ter skupna masa deževnikov odvisni od

pridelovalnega sistema, potrdimo, saj so bile razlike med pridelovalnimi sistemi vidne tako v

številu kot v masi deževnikov.

Prav tako lahko H2, ki trdi, da se število, velikost ter skupna masa deževnikov razlikujejo

glede na poljščino, potrdimo, saj je bilo v soji večje število deževnikov kot v ajdi; prav tako je

bila skupna masa v soji večja kot v ajdi.

Pridelovalni sistem je imel statistično značilen vpliv na populacijo deževnikov. Prav tako je

imel vpliv na skupno maso in skupno število deževnikov. Prišli smo do sklepa, da je

posamezna poljščina imela statistično značilen vpliv na populacijo deževnikov ter na njihovo

skupno število in skupno maso. Večje skupne mase in večje skupno število deževnikov je bilo

v manj intenzivno obdelanih sistemih, torej v EKO in BD.



37

6 LITERATURA

1. Alecu I, Alecu E. 2015. Biodynamic agriculture versus organic farming. J. biotechnol.

208: S48–S49.

2. Anhäuser, Marcus A, Katharina Becker-Follmann, Johannes B, Joachim Be in sod.

2017. Bodenorganismen. (elektronski vir)

http://www.spektrum.de/lexikon/biologie/bodenorganismen/9845#lex-autoren

(12. julij 2017)

3. Al Sayegh-Petkovšek S, Kopušar N. 2013. Deževniki kot kazalniki onesnaženosti tal.

Acta silvae et ligni. 101: 1–12.

4. Ashworth A.J, Allen F.L, Tyler D.D, Pote D.H, Shipitalo M.J. 2017. Earthworm

populations are affected from long-term crop sequences and bio-covers under no-

tillage. Pedobiologia. 60: 27–33.

5. Bavec M in sod. 2001. Ekološko kmetijstvo. Ljubljana. Kmečki glas. 88:89.

6. Bavec F, Bavec M. 2014. Ekološko kmetijstvo kot dejavnik prilagajanja

spreminjajočemu se okolju. Posvet SAZU in Umanotere: sporočila znanosti o

podnebnih spremembah. (elektronski vir)

http://www.umanotera.org/upload/files/05___Martina_Bavec.pdf

(2. marec 2017)

7. Bavec M, Bavec F. 2015. Impact of Organic Farming on Biodiversity, Agricultural

and Biological Sciences "Biodiversity in Ecosystems – Linking Structure and

Function". Dr Juan A. Blanco (Ed.). InTech. DOI: 10.5772/58974.

8. Bavec S. 2012. Vpliv pridelovalnih sistemov na nekatere parametre kakovosti tal.

Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. Diplomsko delo: 36–38.

http://www.spektrum.de/lexikon/biologie/bodenorganismen/9845#lex-autoren

http://www.umanotera.org/upload/files/05___Martina_Bavec.pdf

https://www.intechopen.com/books/subject/agricultural-and-biological-sciences

https://www.intechopen.com/books/subject/agricultural-and-biological-sciences

https://www.intechopen.com/books/biodiversity-in-ecosystems-linking-structure-and-function

https://www.intechopen.com/books/biodiversity-in-ecosystems-linking-structure-and-function



38

9. Berentsen P.B.M, van Asseldonk M.A.P.M. 2016. An empirical analysis of risk in

conventional and organic arable farming in the Netherlands. Eur. J. agron.79: 100–

106.

10. Brezovnik A. 2015. Primerjava populacije deževnikov v različnih pridelovalnih

sistemih. Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. Diplomsko delo: 21–31

11. Edwards C.A, Bohlen P.J. 1996. Biology and Ecology of Earthworms. Chapman &

Hall. London.

12. Cegnar T. 2016. Meteorologija. Podnebne razmere v oktobru 2015. Naše okolje,

Bilten Agencije RS za okolje 10: 3–20. (elektronski vir)

http://www.arso.gov.si/o%20agenciji/knji%c5%benica/mese%c4%8dni%20bilten/NA

SE%20OKOLJE%20-%20Oktober%202015.pdf

(9. marec 2017)

13. Crittenden S.J, Eswaramurthy T, de Goede R.G.M, Brussaard L, Pulleman M.M.

2014. Effect of tillage on earthworms over short- and medium-term in conventional

and organic farming. Appl. soil. ecol. 83: 140–148.

14. Demeter. 2016. Smernice pridelave za uporabo Demeter, Biodinamika in sorodne

zaščitene znamke. (elektronski vir)

http://www.demeter.si/uploads/1/7/6/6/17663141/smernice_pridelava_2016_slo.pdf

(3. marec 2017)

15. Die Saat. 2016. Sojabohnen-Saatgut 2016. (elektronski vir)

http://www.diesaat.at/sojabohnen-saatgut-2016+2500+2757679

(4. marec 2017)

16. Dukić S. 2016. Učinki herbicida glifosata v čisti obliki in v pripravku na deževnike

(Eisenia andrei). Diplomsko delo. 18 str.

http://www.arso.gov.si/o%20agenciji/knji%c5%benica/mese%c4%8dni%20bilten/NASE%20OKOLJE%20-%20Oktober%202015.pdf

http://www.arso.gov.si/o%20agenciji/knji%c5%benica/mese%c4%8dni%20bilten/NASE%20OKOLJE%20-%20Oktober%202015.pdf

http://www.demeter.si/uploads/1/7/6/6/17663141/smernice_pridelava_2016_slo.pdf

http://www.diesaat.at/sojabohnen-saatgut-2016+2500+2757679



39

17. Edwards C.A. 2004. Earthworm ecology. The Importance of Earthworms as Hey

Representatives of the Soil Fauna. CRC Press. Del 1. Poglavje 1: 3–9.

18. Ernst G, Emmerling C. 2009. Impact of five different tillage systems on soil organic

carbon content and the density, biomass and community composition of earthworms

after a ten year period. European Journal of soil biology. 45: 247–251.

19. Fric B. 2014. Populacija deževnikov po spravilu poljščin v različnih pridelovalnih

sistemih. Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. Diplomsko delo: 14–22.

20. Groffman P.M, Fahey T.J, Fisk M.C, Yavitt J.B, Sherman R.E in sod. 2015.

Earthworms increase soil microbial biomass carrying capacity and nitrogen retention

in northern hardwood forests. Soil biology and biochemistry. 87: 51–58.

21. Happerly P.R. 2015. Sentinels of the Soil. Harness the amazing power of the

earthworms.

22. Jeffery S, Gardi C, Jones A, Montanarella L, Marmo L in sod. 2010. European Atlas

of Soil Biodiversity. European Commission, Publication Office of the European

Union. Luxembourg: 112–113.

23. Lawrence A.P, Bowers M.A. 2002. A test of the »hot« mustard extraction method of

sampling earthworms. Soil Biology and Biochemistry 34: 549–552.

24. Leštan D. 2002. Ekopedologija. Študijsko gradivo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani

Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo: 277 str.

25. MKGP. 2017. Integrirana pridelava. (elektronski vir)

http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/integrirana_pridelava/

(3. marec 2017)

http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/integrirana_pridelava/



40

26. MKGP. 2017. Javni pregledovalnik grafičnih podatkov. (elektronski vir)

http://rkg.gov.si/GERK/WebViewer/#map_x=549548.0625&map_y=151262.625&ma

p_sc=14285&feature=HS:15953969

(18. maj 2017)

27. MKGP. 2017. Ekološko kmetovanje. (elektronski vir)

http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/ekolosko_kmetovanje/

(3. marec 2017)

28. Mršić N. 1986. Deževniki, biologija in gojenje. Kmečki glas: 7–54.

29. Mršić N. 1997. Živali naših tal. Ljubljana. Tehniška založba Slovenije: 129–152.

30. Mitrović M. 1986. Lumbrikultura, Gajenje glista. Neolit: 11–73.

31. Osterc J. 2007. Pomen deževnikov v sonaravnem kmetovanju. (elektronski vir)

http://radio.ognjisce.si/novice/komentar/20071026493141634644.php

(23. maj 2017)

32. Pelosi C, Joimel S and Makowski D. 2012. Using earthworms for pesticide

homologation tests: yes, but not just any type. Searching for a more sensitive

earthworm species to be used in pesticide homologation tests – A meta-analysis.

Chemosphere. (elektronski vir)

http://presse.inra.fr/en/Press-releases/lombrics_pelosi

(11. julij 2017)

33. Pfiffner L, Luka H. 2007. Earthworms populations in two low-input cereal farming

systems. Appl. Soil ecol. 37, 3: 184–191.

34. Pfiffner L, Mäder P. 2012. Effects of Biodynamic, Organic and Conventional

Production Systems on Earthworm Populations. Biol. agric. hotric. 15 (1–4).

http://rkg.gov.si/GERK/WebViewer/#map_x=549548.0625&map_y=151262.625&map_sc=14285&feature=HS:15953969

http://rkg.gov.si/GERK/WebViewer/#map_x=549548.0625&map_y=151262.625&map_sc=14285&feature=HS:15953969

http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/ekolosko_kmetovanje/

http://radio.ognjisce.si/novice/komentar/20071026493141634644.php

http://presse.inra.fr/en/Press-releases/lombrics_pelosi



41

35. Prašnički M. 2010. Vpliv različnih pridelovalnih sistemov na maso in število

deževnikov. Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. Diplomsko delo: 20–29

36. Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije. 2017. Pravilniki o integrirani

pridelavi. (elektronski vir)

http://www.pisrs.si/Pis.web/indexSearch?search=Pravilniki+za+integrirano+kmetijstv

o#

(3. marec 2017)

37. Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije – Zakon o kmetijstvu (elektronski

vir)

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4716

(3. marec 2017)

38. Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije – Zakon o kmetijskih zemljiščih.

(elektronski vir)


(3. marec 2017)

39. Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije – Zakon o vodah. (elektronski vir)


(3. marec 2017)

40. Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije – Zakon o zdravstvenem varstvu

rastlin. (elektronski vir)


(3. marec 2017)

41. Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije – Zakon o varstvu okolja.

(elektronski vir)


(3. marec 2017)

http://www.pisrs.si/Pis.web/indexSearch?search=Pravilniki+za+integrirano+kmetijstvo

http://www.pisrs.si/Pis.web/indexSearch?search=Pravilniki+za+integrirano+kmetijstvo








42

42. Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije – Zakon o fitofarmacevtskih

sredstvih. (elektronski vir)


(3. marec 2017)

43. Pravilnik o pravilni uporabi fitofarmacevtskih sredstev. (elektronski vir)

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV11541

(3. marec 2017)

44. Riley H, et al. 2008. Soil structure, organic matter and earth worm activity in

comparison of cropping systems with contrasting tillage, rotations, fertilizer levels and

manure use. Agriculture, Ecosystems and Environment: 275–284.

45. Rodbun. 2014. ES Mentor 00. (elektronski vir)

http://www.rodbun.ro/en/product/363-es-mentor-00

(4. marec 2017)

46. Rode J. 2012. Odločitev za ekološko kmetijstvo pomen prave izbire! KGZS.

(elektronski vir)

http://www.kgzs.si/Portals/0/Gradiva/ekolosko%20kmetijstvo.pdf

(4. marec 2017)

47. Saatbau. 2017. ES Mentor. (elektronski vir)

http://www.saatbau.com/si/saatgut/beljakovinske-rastline/soja-4/srednje-zgodnje-

sorte-00/es-mentor-sl

(4. marec 2017)

48. Saufert V, Ramankutty N, Mayerhofer T. 2017. What is this thing called organic?-

How organic farming is codified in regulations. Food policy. 68: 10–20.

49. Semenarna Ljubljana 2010. Krmne poljščine. (elektronski vir)


http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV11541

http://www.rodbun.ro/en/product/363-es-mentor-00

http://www.kgzs.si/Portals/0/Gradiva/ekolosko%20kmetijstvo.pdf

http://www.saatbau.com/si/saatgut/beljakovinske-rastline/soja-4/srednje-zgodnje-sorte-00/es-mentor-sl

http://www.saatbau.com/si/saatgut/beljakovinske-rastline/soja-4/srednje-zgodnje-sorte-00/es-mentor-sl



43

http://www.semenarna.si/tl_files/KAZALO/katalogi/krmne-poljscine-zlozenka.pdf

(20. marec 2017)

50. Simonsen J, Posner J, Rosemeyer M, Baldock J. 2010. Endogeic and anecic

earthworm abundance in six Midwestern cropping systems. Appl. soil ecol. 44: 147–

155.

51. Tomažič E, Černe M. 2001. Izkušnje pri biološko-dinamičnem varstvu kmetijskih

rastlin. V: Dobrovoljc D, Urek G. (ur.). Zbornik predavanj in referatov 5. slovenskega

posvetovanja o varstvu rastlin. Ljubljana. Društvo za varstvo rastlin Slovenije: 69–75.

(elektronski vir)

http://www.dvrs.bf.uni-lj.si/spvr/2001/11tomazic_01.pdf

(9. marec 2017)

52. Turinek M. 2011. Comparability of the biodynamic production system regarding

agronomic, environmental and quality parameters. Fakulteta za kmetijstvo in

biosistemske vede. Doktorska disertacija: 35–39.

53. Valckx J, Cockx L, Wauters J, van Miervenne M, Govers G in sod. 2009. Within-field

spatial distribution of earthworms populations related to species interactions and soil

apparent electrical conductivity. Appl. soil ecol. 41: 315–328.

54. Vidrih T. 2017. Rodovitnost zemlje pašnika. Biotehniška fakulteta, Oddelek za

agronomijo. (elektronski vir)

http://web.bf.uni-lj.si/katedre/clanki/clanek65.htm

(10. marec 2017)

55. Zhang W, Chen L, Liu K, Chen L, Lin K in sod. 2014. Lead accumulations and toxic

effects in earthworms (Eisenia fetida) in the presence of decabromodiphenyl ether.

Env. sci. pollut. res. int. 21: 3484–3490.

http://www.semenarna.si/tl_files/KAZALO/katalogi/krmne-poljscine-zlozenka.pdf

http://www.dvrs.bf.uni-lj.si/spvr/2001/11tomazic_01.pdf

http://web.bf.uni-lj.si/katedre/clanki/clanek65.htm



44

56. Van Schaik L, Palm J, Klaus J, Zehe E, Schröder B. 2016. Potential effects of tillage

and field borders on within-field spatial distribution patterns of earthworms. Agric.

ecosyst. environ. 228: 82–90.

7 ZAHVALA

Zahvaljujem se red. prof. dr. Martini Bavec za mentorsko spodbudo in nasvete pri pisanju

diplomske naloge.

Posebej rada bi se zahvalila viš. pred. mag. Manfredu Jakopu za strokovne nasvete, pomoč

pri izvedbi in organizaciji samega poskusa in pomoč pri obdelavi statističnih podatkov.

Hvala Dominiki in Saši za vso pomoč in najboljše nasvete.

Hvala Florjanu in družini za spodbudne besede, potrpežljivost in podporo pri izvedbi same

diplomske naloge.

Zahvala tudi vsem profesorjem za nova pridobljena znanja in kvaliteten študij.

8 PRILOGE

Priloga 1: Število malih, srednje velikih in velikih deževnikov, njihovo skupno število in

skupna masa v različnih pridelovalnih sistemih za sorti soje in sorto ajde.

Rastlina PS Sorta Ponovitev Št. mal. dež Št. sr. dež. Št. vel. dež. Skup. št. dež. Skup. masa dež.

1 BD 1 1 4 28 2 34 10 g

1 BD 2 1 21 20 4 45 25 g

1 BD 1 2 10 5 5 20 27 g

1 BD 2 2 3 8 1 12 7 g

1 BD 1 3 28 0 5 33 10 g

1 BD 2 3 8 6 3 17 18 g

1 BD 1 4 4 5 5 14 19 g

1 BD 2 4 4 17 6 27 29 g

1 EKO 1 1 7 30 4 41 23 g

1 EKO 2 1 10 10 2 22 10 g

1 EKO 1 2 1 13 2 16 12 g

1 EKO 2 2 6 16 3 25 18 g

1 EKO 1 3 15 6 6 27 46 g

1 EKO 2 3 20 7 4 31 30 g

1 EKO 1 4 6 7 5 18 30 g

1 EKO 2 4 6 17 5 28 26 g

1 IPP 1 1 18 5 1 24 8 g

1 IPP 2 1 1 2 1 4 1 g

1 IPP 1 2 9 5 2 16 9 g

1 IPP 2 2 5 4 3 12 12 g

1 IPP 1 3 7 4 0 11 5 g

1 IPP 2 3 15 7 2 24 10 g

1 IPP 1 4 8 4 3 15 7 g

1 IPP 2 4 1 6 1 8 3 g

1 KON 1 1 10 9 2 21 8 g

1 KON 2 1 3 10 1 14 7 g

1 KON 1 2 8 6 3 17 8 g

1 KON 2 2 1 5 1 7 1 g

1 KON 1 3 4 11 1 16 9 g

1 KON 2 3 4 5 2 11 12 g

1 KON 1 4 0 8 4 12 8 g

1 KON 2 4 2 1 4 7 6 g

1 K 1 1 12 7 3 22 7 g

1 K 2 1 16 28 7 51 29 g

1 K 1 2 3 9 8 20 26 g

1 K 2 2 2 3 0 5 1 g

1 K 1 3 9 6 6 21 30 g

1 K 2 3 3 5 4 12 16 g

1 K 1 4 8 2 3 13 16 g

1 K 2 4 2 1 0 3 1 g

2 BD 3 1 5 11 3 19 15 g

2 BD 3 2 3 3 3 9 30 g

2 BD 3 3 3 0 6 9 10 g

2 BD 3 4 3 4 1 8 2 g

2 EKO 3 1 5 14 3 21 15 g

2 EKO 3 2 7 8 2 17 14 g

2 EKO 3 3 12 3 1 16 15 g

2 EKO 3 4 3 12 1 16 9 g

2 IPP 3 1 1 5 1 7 1 g

2 IPP 3 2 0 0 1 1 1 g

2 IPP 3 3 1 2 2 5 3 g

2 IPP 3 4 3 4 1 8 2 g

2 KON 3 1 2 1 0 3 1 g

2 KON 3 2 3 0 0 3 1 g

2 KON 3 3 2 2 1 5 4 g

2 KON 3 4 0 4 0 4 1 g

2 K 3 1 1 5 3 9 10 g

2 K 3 2 2 5 3 10 19 g

2 K 3 3 0 2 0 2 1 g

2 K 3 4 2 0 1 3 1 g

Legenda: rastlina 1 = soja, rastlina 2 = ajda, sorta 1 = Mentor, sorta 2 = Aligator, sorta 3 = Lileja

Documents

PRIMERJAVA ŠTEVILA IN SKUPNE MASE - CORE · 2017. 11. 27. · Najmanjše skupno število je bilo pri soji v kontrolnem obravnavanju (13,1), pri ajdi pa v konvencionalnem pridelovalnem