184
Slovenska beseda v živo 2 Slovenska beseda v živo 2 Andreja Markovič, Mihaela Knez, Nina Šoba Priročnik za učitelje k učbeniku

Priročnik za učitelje k učbeniku Slovenska beseda v živoV Priročniku za učitelje k učbeniku Slovenska beseda v živo 2 je slovnična razlaga seveda pred stavljena z vidika izvedbe

  • Upload
    others

  • View
    24

  • Download
    1

Embed Size (px)

Citation preview

  • Slovenskabeseda v živo

    2

    Slovenskabeseda v živo

    2

    Andreja Markovič, Mihaela Knez, Nina Šoba

    Priročnik za učitelje k učbeniku

  • Kazalo

    Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3Delo z učbenikom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5

    1. enota Pa začnimo ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15Slovnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22Rešitve nalog iz Delovnega zvezka . . . . . . . . . . . . . . . . 26

    2. enota Pot pod noge! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 Slovnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 Rešitve nalog iz Delovnega zvezka . . . . . . . . . . . . . . . . 38

    3. enota Ljubo doma, kdor ga ima . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 Slovnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49Rešitve nalog iz Delovnega zvezka . . . . . . . . . . . . . . . . 56

    4. enota Petek je dan za ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 Slovnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67Rešitve nalog iz Delovnega zvezka . . . . . . . . . . . . . . . . 80

    5. enota Kar se Janezek nauči ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83 Slovnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89Rešitve nalog iz Delovnega zvezka . . . . . . . . . . . . . . . . 97

    6. enota Hura, službo imam! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101 Slovnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 110Rešitve nalog iz Delovnega zvezka . . . . . . . . . . . . . . . 119

    7. enota Kako se počutite? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123 Slovnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 130Rešitve nalog iz Delovnega zvezka . . . . . . . . . . . . . . . 142

    8. enota Naši sosedje, naša soseska . . . . . . . . . . . . . . 145 Slovnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 152Rešitve nalog iz Delovnega zvezka . . . . . . . . . . . . . . . 158

    9. enota Svet okoli nas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 161 Slovnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 168Rešitve nalog iz Delovnega zvezka . . . . . . . . . . . . . . . 175

    10. enota Pokaži, kaj znaš! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 177 Rešitve nalog iz Delovnega zvezka . . . . . . . . . . . . . . . 182

  • Splošno o priročniku

    3

    UvodUvod

    Priročnik za učitelje k učbeniku Slovenska beseda v živo 2je nastal kot dopolnjujoči del učbeniškega kompleta s temnaslovom. V njem so zbrana pojasnila k posameznim delomučbenika in predlogi za obravnavo učnega gradiva v razre-du. Naslovnik priročnika je seveda učitelj slovenščine kotdrugega/tujega jezika, v nadaljevanju imenovan lektor, kinaj predloge priročnika uporablja kot koristno referenco, nepa kot obvezujoč učni program.

    V priročniku je zbranih mnogo zamisli, kako učinkovitouporabljati učbenik in ga nadgrajevati, prav tako so obsež-ne in natančne razlage slovničnih strani.1 Takšno zasnovopriročnika nam je narekovala izkušnja dela z lektorji začet-niki, ki so nas pogosto prosili za pomoč pri pripravi učneure. Prav tako veliko pojasnil potrebujejo tisti učitelji slo-venščine po svetu, ki tečaje izvajajo ljubiteljsko in včasihtudi nimajo ustrezne jezikoslovne izobrazbe ali jim sloven-ščina ni prvi jezik. Ne nazadnje pa smo imele pri zbiranjupredlogov avtorice v mislih tudi izkušene lektorje, poseb-no tiste, ki delajo v tujini in jim morda manjka sogovor-nikov za pogovore o svojem delu; upamo, da bodo tudi tiv priročniku lahko poiskali ideje za popestritev svoje delov-ne rutine.

    O namenu, naslovniku in lastnostih učbenika

    Slovenska beseda v živo 2 je učbenik za nadaljevalni tečaj(od 200 do 240 ur pouka), pripravljen za delo z lektorjem.Namenjen je torej daljšim tečajem in je na takšnih tečajihtudi preizkušen. To pomeni, da je možno pri pouku, ki ob-sega okoli dvesto učnih ur, izvesti večino programa učbe-nika, prav tako pregledati vaje delovnega zvezka, si vzetičas za usvajanje, utrjevanje in nadgrajevanje znanja. Po-sledično je precej obsežen tudi ta priročnik.

    Učbenik je možno uporabljati tudi na tečajih, ki obsegajomanjše število učnih ur, le da se pri tem od lektorja pričaku-je, da bo iz vsega ponujenega izbral svoji skupini ustreznevsebine in ga množica predlaganih dejavnosti ne sme zave-sti. Če ima lektor torej na voljo manj ur, mora poleg tega, dapredlagano gradivo krči, tudi spodbujati k čim bolj samosto-jnemu delu (npr. vaje iz delovnega zvezka učeči se pregle-dujejo sami s pomočjo rešitev, s pomočjo slovarjev si pripra-vijo sezname besed iz rubrike Besedni zaklad, daljše se-

    1 Razlog za natančnejšo razlago slovničnih vsebin je bil tudi v tem, da do nedavnega ni bilo slovnice slovenskega jezika, prilagojene delu s tujci.To vrzel je na nadaljevalni stopnji zapolnil izid priročnika Sporazumevalni prag za slovenščino (gl. op. 3), ki je nastajal sočasno s pripravo učbeni-ka in se avtorice nanj pogosto sklicujemo. V Priročniku za učitelje k učbeniku Slovenska beseda v živo 2 je slovnična razlaga seveda pred-stavljena z vidika izvedbe v razredu.2 FERBEŽAR, Ina, PIRIH - SVETINA, Nataša, 2002: Izobraževalni programi. Izobraževanje odraslih. Slovenščina za tujce. Ljubljana: Ministrstvoza šolstvo, znanost in šport. Zavod RS za šolstvo.

    Priročnik je sestavljen iz:– uvodnega dela, v katerem najprej pojasnimo, kakšenje namen, kdo je naslovnik in kakšne so lastnosti uč-benika, sledijo splošna metodično-didaktična navodila,kako se lotiti posameznih rubrik v učbeniških enotah;– podrobne predstavitve desetih enot učbenika, kjerlektor najde predloge za rabo učnega gradiva, možne re-šitve različnih nalog, s katerimi se v učbeniku srečujejouporabniki, in predloge za smiselno nadgradnjo vsebin;ob koncu obravnave vsake enote je tudi preglednica vaj,kjer je določen namen vaj delovnega zvezka ter njihovanavezava na besedila oz. slovnične vsebine, in rešitvenalog iz delovnega zvezka.

    Priročnik torej dosledno in po vrsti sledi gradivu iz učbe-nika, za lažjo orientacijo so ob opisih dejavnosti navedeneštevilke strani učbenika, na katere se razlaga nanaša.Prav tako so lektorju v pomoč kazalke, ki ga usmerjajo nasmiselne povezave med besedili, rubriko Besedni zaklad,slovnico in vajami delovnega zvezka:

    U – učbenik, DZ – delovni zvezek, S – slovnica, BZ – besedni zaklad.

    stavke pišejo doma, tudi branje literarnih besedil je primer-no za samostojno delo).

    NaslovnikSlovenska beseda v živo 2 se navezuje na istoimenski uč-benik za začetni tečaj, zato je primeren za tiste, ki so taktečaj že opravili. Lahko pa ga uporabljajo tudi drugi, ki sodo te stopnje znanja prišli kako drugače: ali so se učili sa-mi (navadno z bivanjem v slovenskem okolju) ali so članidvojezičnih družin, v katerih pa slovenščina ni zastopanatoliko kot prvi jezik. Včasih med nadaljevalce vključimotudi govorce kakšnega slovanskega jezika, saj lahko zara-di dobrega razumevanja preskočijo začetno stopnjo.

    Naslovnik učbenika se navadno udeležuje tečaja/pouka/lektorata in ga v priročniku poimenujemo udeleženec.

    Pri izboru tem in drugih vsebin smo avtorice upoštevaleprogram Slovenščina za tujce2 in Sporazumevalni prag za

  • slovenščino3 ter izkušnje, ki smo jih pridobile pri pouče-vanju slovenščine kot drugega/tujega jezika.

    Zgradba učbenika

    Učbenik obsega 10 enot. Prva, uvodna enota, je name-njena ponavljanju že usvojene snovi na začetni stopnji inseznanjanju udeležencev s pravili sporazumevanja tersredstvi, s katerimi si pri komunikaciji pomagamo; tema teenote je človekova identiteta. V naslednjih osmih enotahse udeleženci seznanijo z naslednjimi temami: potovanjein storitve, družina in dom, prosti čas, izobraževanje, delo,zdravje in osebna higiena, ožje bivalno okolje in promet,narava (širše okolje) in ekologija.

    Zadnja, deseta enota, je ponavljalna. Preverja, ali so ude-leženci usvojili obravnavane vsebine, in hkrati pripravljana izpit iz znanja slovenskega jezika na osnovni in srednjiravni. V njej so zajete vaje za razumevanje zapisanih ingovorjenih besedil, vaje za preverjanje slovničnega znanjain pisanja. Ob izpolnjevanju vprašalnika (portfolija) lahkoudeleženci sami ovrednotijo svoje znanje.

    Zgradba enote

    Jedro enote je besedilni del, ki zajema različna zapisna ingovorjena besedila. Vsa so prirejena za delo v razredu.Sledijo vaje za razumevanje, besedišče, govorjenje inpisanje.

    4

    Vsako enoto popestri rubrika Preoblečene besede, kjerželimo udeležencem predstaviti nekaj pogostih slovenskihfrazemov in pregovorov.

    Sledi rubrika Besedni zaklad, v kateri je v pomenskihsklopih predstavljeno besedišče, ki ga morajo udeleženciusvojiti.

    Slovnične vsebine so podane v obliki preglednic, ob kater-ih so primeri z obravnavanimi slovničnimi prvinami.Večino slovničnih pravil lahko udeleženci opazujejo tudi vbesedilnem delu vsake enote in utrdijo v vajah v delov-nem zvezku. Terminologija pri navajanju slovničnih vsebinje v slovenščini in izbrani so le najpreprostejši termini, sajsi želimo, da bi bili v pomoč tudi udeležencem, ki nimajojezikoslovnega znanja. Najosnovnejše in v razredu pogos-to rabljene termine razlagamo v opombah z mednarodni-mi vzporednicami, in sicer ko se termin pojavi prvič.

    Vsako enoto zaključuje literarna stran, kjer se udeležencisrečujejo z besedili iz sodobne slovenske književnosti.Predstavljene so različne literarne zvrsti, vsebinsko pa setematika besedil navezuje na posamezno enoto.

    K učbeniku spada tudi delovni zvezek, v katerem je vrstanajrazličnejših vaj, namenjenih utrjevanju besedišča, spo-razumevalnih vzorcev in slovnice.

    Primer strani: str. 6/7

    besedilo

    vaje zabesedišče

    rubrikaPreoblečenebesede

    vaje, ki preverjajorazumevanje

    razlaga besed

    vaje zapisanje

    vaje za govorjenje

    3 FERBEŽAR, Ina, 2002: Sporazumevalni prag za slovenščino. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistikoFilozofske fakultete.

  • Priprava učne ure

    5

    Delo z učbenikomDelo z učbenikom

    Učbenik je zasnovan tako, da se besedilni del, slovničnevsebine, rubrika Besedni zaklad, dejavnosti za govorjenjein pisanje ter vaje v delovnem zvezku povezujejo in dopol-njujejo, na kar naj bo lektor pri izboru vsebin pozoren, šeposebno, če se odloči, da bo katero od njih izpustil. Navad-no v eni učni enoti obravnava eno od besedil in eno od slov-ničnih vsebin ter seveda predvidi tudi uvodno (motiva-cijsko) in zaključno dejavnost (povzemanje snovi, sprosti-tev). Včasih je treba več časa posvetiti obravnavi novegabesedišča, predvsem na začetku dela z novo enoto, včasih

    utrjevanju/razlagi/vadenju kakšne težje slovnične struk-ture. Konverzacijske dejavnosti je smiselno izpeljati pri po-uku, dejavnosti za pisanje, še zlasti obsežnejše, pa lahkoudeleženci opravijo doma. Lektor je torej pozoren na to, daudeleženci enakomerno razvijajo vse štiri jezikovne spret-nosti (branje, poslušanje, govorjenje in pisanje). Prav takopredvidi dejavnosti za udeležence, ki po znanju odstopajood večine (so boljši ali slabši), in izbere različne oblike dela:individualno, v paru ali skupinsko.

    Rubrika Besedni zaklad

    Rubrika Besedni zaklad je sestavljena iz dveh delov: v pr-vem je predstavljeno besedišče, v drugem pa so navedenisporazumevalni vzorci oz. jezikovne funkcije.

    Besedišče je tisto, ki je ključno pri obravnavi določeneteme in ki naj bi ga udeleženci aktivno usvojili: delno sebesede pojavljajo v besedilih, v primerih pri razlagi slov-ničnih vzorcev in vajah, dodane pa so še druge pomemb-ne besede izbranega tematskega sklopa. Nekatere bese-de so udeleženci spoznali že na začetni stopnji, kar jimdaje potrditev in samozavest. Na nadaljevalni stopnji jihlahko uporabijo v drugačnih situacijah in besednih zvezahin tako utrdijo in poglobijo že znano. Pri pouku glede napotrebe udeležencev sezname besed dopolnjujemo (prim.Sporazumevalni prag).

    Lektorjev pristop k besednim seznamom je lahko vednoznova ustvarjalen – pripravlja pa naj take dejavnosti, dabodo udeleženci čim bolj aktivni.

    Besedni zaklad se lahko obravnava v celoti (kot uvod vnovo temo) ali povzetek obravnavanega besedišča v enoti(ob določenih besedilih oz. dejavnostih).

    Udeleženci na tej stopnji poznajo že precej besed, vendarje njihov spomin z njimi deloma že »zasičen«, zato si težjezapomnijo nove besede, predvsem abstraktne. Največ-krat nimajo težav pri razumevanju njihovega pomena, sajsi delno že znajo pomagati s sklepanjem iz sobesedila inz besedotvornimi postopki, težje pa se besed spomnijo,kadar jih morajo sami uporabiti.

    Pri razlagi pomena nove besede lektor vedno preveri, ali jokdo od udeležencev v skupini morda že pozna in jo lahkorazloži ali prevede sošolcem. Sicer pa lektor besede razla-ga s preprostimi opisi in kretnjami, s slikovnim gradivom,z nazornimi primeri rabe ali s prevodom. Pomembno je, daudeleženci poleg pomena besede vedo, kako jo lahko ra-bijo. Lektor jih navaja tudi na rabo slovarjev.

    Večina dejavnosti za usvajanje besedišča je primerna tudiza delo v manjših skupinah ali parih; navadno skupinerade tekmujejo, katera bo prej rešila zastavljeno nalogo alikatera se bo spomnila več besed.

    Da bi si udeleženci besede čim lažje zapomnili, je dobro,da:� jih čim večkrat vidijo (v sobesedilu, na listkih, na pro-sojnici, na tabelski sliki, v povezavi s slikovnim gradivom)in zapišejo (v svojih zapiskih, v različnih vajah ...) ter da jihčim večkrat slišijo (od lektorja, sošolcev, s posnetkov) inizgovorijo (sami ali v zboru s sošolci); � tvorijo iz njih besedne zveze, opazujejo družljivost besedin jih primerjajo z besednimi zvezami v svojem jeziku (npr.prati perilo, prati solato, prati posodo …);� jih uporabijo v svojih povedih ali besedilu; � tvorijo besedne družine (npr. kolesariti → kolesar, kole-sarka, kolesarjenje, kolesarski, kolo ...);� poiščejo besede istega pomenskega polja (npr. bolezen,zdravilo, zdravnik, lekarna ...).

    Pristopi k rubriki Besedni zaklad

    Slikovno gradivo Tak način je primeren predvsem za razlago in utrjevanjebesed, ki poimenujejo konkretne predmete, stvari, dejav-nosti (npr. pohištvo, gospodinjske potrebščine, živali, deletelesa, športne dejavnosti, konjičke, poklice, poimeno-vanja iz narave ...). Predlagamo naslednje možnosti dela sslikovnim gradivom:� Lektor pripravi kartice s slikami in kartice z besedami,ki poimenujejo predmete na slikah. Udeleženci poiščejopare – besedo in predmet, ki ga ta poimenuje. Tak načinje primeren, kadar imajo udeleženci v skupini različno zna-nje (slabši dobijo slike, boljši besede) ali kadar moramonekaj udeležencev dodatno zaposliti (lahko igrajo npr. igrospomin). � Vajo lahko lektor izvede tudi tako, da udeležencem raz-deli nekaj kartic s slikami in nekaj kartic z besedami. Pri

  • tem pazi, da udeleženec ne bo imel hkrati slike predmetain besede, ki ta predmet poimenuje. V nadaljevanju edenizmed udeležencev pokaže sliko, udeleženec, ki ima po-imenovanje zanjo, pa dvigne kartico z besedo in besedotudi izreče. Udeleženci lahko komplet svojih kartic preda-jo sosedu in igro ponovijo.� Slike predmetov lektor nalepi na plakat (ali pritrdi na ta-blo oz. predvaja na prosojnici). Udeleženci k slikam pred-metov napišejo poimenovanja zanje.

    Asociacije in izdelava miselnih vzorcevPrevetritev spomina je dejavnost, ki je vedno primerna kotuvod v določeno temo oz. besedilo. � Udeleženci ob določeni izhodiščni besedi iščejo asocia-cije, ki se jim sprožijo ob njej. � Nato besedišče uredijo v obliki miselnega vzorca.

    Te dejavnosti se navadno lotevamo v večjih ali manjšihskupinah, včasih tudi individualno. Udeleženci opazujejo,katere asociacije so jim skupne, katere so individualne,kaj bi navedli še v svojem jeziku, pa ne poznajo slovenskihbesed.

    Razvrščanje besed/besednih zvez po različnih merilihUdeleženci razvrščajo besede glede na različna merila,npr.: � znane, neznane besede;� besede, ki spadajo v isto pomensko polje;� logično sosledje: rojstvo → poroka → ločitev → smrt,vrtec → osnovna šola → srednja šola → fakulteta, izvir →potok → reka → morje, soba → garsonjera → stanovanje→ hiša, ulica → soseska → četrt → mesto;� preferenco (udeleženci razvrstijo dejavnost glede na to,katera jim je najbolj všeč): slikanje → fotografiranje →gledanje filmov → petje → ples → branje knjig.

    Iskanje sopomenk, protipomenkPri razlagi besedišča si velikokrat pomagamo s sopomen-kami. � Iščemo slovenske besede in njihove mednarodne razli-čice, (npr. pustolovščina – avantura, gledališče – teater,emocionalen – čustven, zamisel – ideja, inštalacija –napeljava ...).� Iščemo lahko tudi slovenske sopomenke (npr. vednoznova – zmeraj, bogat – premožen, bolnica – bolnišnica,babica – stara mama, oče – ata ...).

    Mednarodne izraze udeleženci hitro prepoznajo, težje senaučijo slovenskih besed. Pri iskanju sopomenk si lahkopomagajo tudi s slovarji. Lektor naj bo pozoren na to, dabodo tudi obravnavane sopomenke pogosto rabljene be-sede (npr. očala – naočniki → naočniki je sopomenka, kijo zelo redko rabimo, zato ji pri pouku ne posvetimo večjepozornosti). Velikokrat skušamo besedo razložiti tudi sprotipomenko (npr. lep – grd, smrdeti – dišati ...).

    Iskanje podpomenk, nadpomenk� Lektor na večje liste nalepi nekaj nadpomenk (npr: zdra-vilo, bolezen, poškodba). Na vsak list nalepi eno, udele-žencem pa razdeli listke, na katerih so zapisane podpo-

    menke (npr.: gripa, rak, opeklina, mazilo, povoj, alergija,tableta ...). Udeleženci okrog vsake nadpomenke prilepijoustrezne podpomenke. � Lektor preuredi tabele iz rubrike Besedni zaklad tako,da pusti le nadpomenke, podpomenke oz. besede, ki bispadale v posamezen okvir, pa zapiše na listke/prosoj-nico. Udeleženci dopolnijo tabele.

    Iskanje parovUdeleženci med besedami poiščejo pomenske pare: � mož – žena, brat – sestra, oče – mama, dedek – babi-ca, stric – teta;� učenec – učitelj, dijak – profesor, študent – profesor,vajenec – mojster;� prodajalec – trgovina, zdravnik – bolnišnica, delavec –tovarna, odvetnik – sodišče, učitelj – šola.

    Kviz To je dejavnost, ki je primerna za preverjanje razumevanjabesedišča. Lektor mora biti pri sestavljanju vprašanj/iz-točnic pozoren na to, da uporablja čim preprostejše bese-dišče, lahko pa kviz sestavljajo tudi udeleženci sami.

    Nekaj primerov vprašanj:

    Trava v parku ali naselju se imenuje:a) travicab) zelenicac) steza

    Kolesarji vozijo po:a) kolesarnicib) kolesarski cestic) kolesarski stezi

    Če je cesta zaprta, je organiziran:a) odcepb) zastojc) obvoz

    Vozilo, ki odpelje napačno parkiran avto, se imenuje:a) pajekb) lisicac) hrošč

    Cesta okoli mesta se imenuje:a) avtocestab) okolicac) obvoznica

    Pešci morajo hoditi po:a) cestninib) pločnikuc) cesti

    Ugibanje besed� Pantomima in risanje: lektor razdeli udeležencem besede, ki jih morajo ti čimnazornejše pokazati svojim sošolcem (npr. hišna opravila,konjički, bolezni, poklici) ali narisati (npr. hiša, blok, stolp-nica).� Opisovanje: eden od udeležencev si zamisli besedo iz obravnavanegabesedišča in jo opisuje, drugi ugotavljajo, katero si jeizbral.

    6

  • Pogovor ob besedahOb besedah se vedno lahko razvije pogovor (npr. ob uče-nju slovenskih poimenovanj držav in mest na str. 26 siudeleženci ogledujejo poimenovanja držav, zapisana nalistkih/zemljevidu, pri tem ugotavljajo, kam si želijo iti, kjeso že bili, kje jim je bilo všeč, katera država se jim zdi zani-miva).

    Igra vlogLektor načrtuje igro vlog tako, da udeleženci rabijo tistobesedišče in sporazumevalne vzorce, ki jih morajo še utrditi(gl. npr.: Priročnik, 4. enota, kupovanje vstopnic, str. 61). De-javnost je zelo kompleksna: poleg besedišča vadijo udele-ženci tudi slovnične in sporazumevalne vzorce.

    7

    Obravnava sporazumevalnih vzorcev(jezikovnih funkcij)

    Lektor sporazumevalne vzorce umesti v situacijski in so-ciokulturni okvir (kdaj, v katerih okoliščinah se rabi dolo-čen vzorec, slovenske značilnosti, npr.: na zdravje, česti-tam, vesele praznike …). Sporazumevalni vzorci so včasihodvisni tudi od poznavanja slovničnih vsebin (npr. sveto-vanje – oblike z velelnikom ne moremo obravnavati, do-kler udeleženci ne znajo tvoriti velelniške oblike glagola).

    Udeleženci se s sporazumevalnimi vzorci ne srečujejo le vučbeniku, ampak tudi pri splošnem sporazumevanju z lek-torjem in drugimi udeleženci (npr. se opravičijo, kadar za-mudijo ali ne naredijo naloge, prosijo za ponovitev besede,izrazijo hvaležnost, nezadovoljstvo; lektor lahko prosi zatišino, pohvali udeležence, se opraviči, izrazi mnenje ...)

    Besedila

    Splošno o besedilih

    Besedila v učbeniku so namenjena branju in poslušanju,so zvrstno raznolika, po težavnosti lažja in težja. Izbranaso glede na temo enote, v njih se delno pojavljajo bese-dišče iz rubrike Besedni zaklad in strukture s slovničnihstrani; znova pa se z besedili srečujemo v vajah delov-nega zvezka (glej navezovanje vaj pri posamezni enoti).

    Zapisana besedila

    Učbeniška besedilaZ izjemo literarnih besedil, ki so v celoti avtentična, so ne-literarna besedila učbeniška. To pomeni, da smo avtoriceizvirna besedila prilagodile in jih pripravile za doseganjezastavljenih učnih ciljev (usvajanje besedišča, sporazume-valnih vzorcev ali slovničnih struktur). Pri udeležencih, kiimajo dobro razumevanje (tj. pri slovanskih govorcih ali pripotomcih Slovencev iz tujine, pa tudi drugih), naj lektoručbeniška besedila nadgrajuje z avtentičnimi besedili s po-dobno tematiko. Besede v besedilih niso naglašene, saj sev slovenščini naglas ne zaznamuje.

    Literarna besedilaVsako enoto zaključuje avtentično literarno besedilo. Z njimismo želele avtorice udeležence seznaniti z delčkom sloven-ske literature in jih vzpodbuditi k spoznavanju umetniškegajezika. Lektor se odloči, ali bo besedila obravnaval pri poukuali jih bodo udeleženci prebrali doma. Ker so pravzapravnadgradnja in popestritev določene teme in se ne navezuje-jo na slovnične vsebine v učbeniku in vaje v delovnem zvez-ku, jih lektor, če pri pouku nima dovolj časa, lahko tudi iz-pusti. V zvezi z besedilom lahko pripravi posebne dejavno-sti (glej obravnavo posameznih besedil v priročniku), ni panujno, saj se lahko udeleženci ob literarnih besedilih pre-pustijo le užitku pri branju.

    Udeleženci v učbeniku spoznajo naslednje besedilnevrste: 1. enota: časopisni članek (predstavitev osebe), slovarskičlanek, odlomek iz Bontona, pesem

    2. enota: pismo, razglednica, odlomek iz turističnega vod-nika, pritožba, odlomek iz romana

    3. enota: izjava (izražanje mnenja), čestitka, voščilo, pe-sem, časopisni članek (nasvet), mali oglas, časopisni čla-nek (pripoved, opis), zapisan dialog iz filma

    4. enota: opis, časopisni članek (intervju), vabilo, odlo-mek iz romana

    5. enota: pripoved, ponudba, prošnja, pismo bralcev, na-svet, odlomek iz romana

    6. enota: časopisni članek (pripoved), oglas za delo, prija-va za delovno mesto, časopisni članek (nasvet), odlomekiz romana

    7. enota: anketa, plakat, izjava (izražanje mnenja), časo-pisni članek (pripoved), odlomek iz romana

    8. enota: izjava (pripoved), časopisni članek (pripoved),nasvet, pripoved, poročilo (črna kronika), anketa, odlomekiz romana/kriminalke

    9. enota: časopisni članek (pripoved), pesem, odlomek izpotopisa

    10. enota: vabilo, mali oglas, reklama, navodilo

    Govorjena besedila

    V vsako enoto so vključeni posnetki, priredbe različnih go-vorjenih besedil (izjav, dialogov, intervjujev). Vsa besedila soudeležencem na voljo tudi v zapisani obliki, in sicer na kon-cu učbenika (str. 145–149). So pomemben del posamezneenote, vanje so pogosto vključeni besedišče, sporazumeval-ni vzorci, pomembni za napredovanje udeležencev, in slov-nične strukture, ki jih obravnavamo na slovničnih straneh.

    Vsi posnetki so v zborni izreki, le eno od besedil (8. enota,Mojega avta ni več) je na zgoščenki posneto v dveh vari-antah, zborni (posnetek št. 25, 26) in narečni (posnetekšt. 27, 28), in sicer z namenom, da ima lektor možnostpredstaviti različne rabe jezika.

  • Pogovornemu jeziku naj se lektor ves čas pouka posvečapo svoji presoji, glede na to, kje poteka pouk oz. kaj lahkoudeleženci slišijo v okolju, kjer živijo. Lektor naj jih pri temopozori na vlogo, ki jo ima zborni jezik (npr. razumevanjegovorcev, ki sicer govorijo različna narečja, javno nasto-panje).

    Delo z besedili

    Veliko različnih pristopov k obravnavi besedila je opisanihže v Priročniku za učitelje k učbeniku Slovenska beseda vživo (za začetnike)4; vse je možno izpeljati tudi na nada-ljevalni stopnji.

    Dejstvo je, da ima mnogo udeležencev na nadaljevalnistopnji še veliko težav z razumevanjem besed in s tem zrazumevanjem besedila, zato je velik del dejavnosti predin med obravnavo besedila ter po njej namenjen delu zbesediščem. Drugo skupino dejavnosti obsegajo vaje zagovorjenje in pisanje.

    Dejavnosti pred branjem/poslušanjem besedilaTo so tiste dejavnosti, ki v udeležencu vzbujajo zanimanjeza besedilo (motivacijske dejavnosti), in dejavnosti, ki muolajšajo razumevanje besedila (delo z besediščem).

    Motivacijske dejavnosti � Vodeni pogovor: o temi besedila se pogovarjamo ob vnaprej pripravljenihvprašanjih ali slikovnem gradivu. � Predvidevanje vsebine iz naslova: ob naslovu, ki mora biti poveden, udeleženci sklepajo, očem bo govor v besedilu. � Tvorjenje besedila iz ključnih besed: lektor udeležencem prikaže (na prosojnici, listkih) nekajključnih besed iz besedila. Na podlagi besed udeležencipredvidijo vsebino in tvorijo svoje besedilo.

    Delo z besediščemPred branjem besedila lektor premisli, kako bi udele-žencem olajšal razumevanje. V pripravi si označi besede,ki jih udeleženci dobro razumejo, in besede, ki jih verjetnone bodo razumeli – besede zapiše premešano kot se-znam na prosojnico (ali v razredu na tablo) ali pa jihnapiše na posamezne listke. V sezname besed iz besedi-la vključi vsaj polovico že znanih, saj udeleženci tako dobi-jo občutek, da nekaj že znajo, in izgubijo strah pred nera-zumevanjem besedila.

    Pred obravnavo besedila torej lektor da besede v obravna-vo: najprej udeleženci besede delijo na tiste, ki jih vsi po-znajo, in tiste, ki jih ne poznajo: besede na prosojnici/tabliobkrožamo z različnima barvama, besede na listkih padelimo na dva kupa. Če kateri izmed udeležencev poznakakšno besedo, jo poskusi razložiti drugim. Nazadnje lektorrazloži besede, ki so neznane vsem. Besede nato udele-ženci rabijo v različnih smiselnih povedih.

    Lektor posebej opozori na besede, za katere misli, da si jihmorajo udeleženci posebej zapomniti (v prihodnjih urahjih utrjuje v vajah in vodenih dejavnostih), razloži pa tuditiste, ki so ključne za razumevanje obravnavanega besedi-la. Slednje ponavadi izpostavimo le pred branjem besedi-la, da bi olajšali razumevanje, pozneje pa jim ne posveti-mo več pozornosti.

    Branje besedilaNadaljevalci načeloma nimajo večjih težav z branjem.Lektor presodi, ali bo prvo branje izvedel sam na glas ali bobranje tiho. Udeleženci na nadaljevalni stopnji se mnogopogosteje lotevajo branja tiho oz. individualno, kot to veljaza začetno stopnjo.

    Glasno branje je smiselno predvsem, če imajo udeležencitežave z naglaševanjem besed. Takrat lahko besedilo tudirazrežemo na posamezne povedi. Vsak udeleženec izbereeno od povedi in jo prebere. Ni nujno, da si povedi smisel-no sledijo, saj vadimo predvsem pravilno izgovarjavo. Ude-leženci lahko večkrat izberejo isto poved, dokler jim pra-vilno naglaševanje besed in izgovarjava ne delata večtežav. Kadar imajo besede v različnih sklonih ali glagolskihoblikah premični naglas, lektor pripravi še nekaj primerovpovedi, v katerih se besedam naglas spremeni (npr.: Čarliin Damjana sta velíka ljubitelja starin. Čarli je vêlik ljubiteljstarin. – Čeprav živím v urejeni družini, nisem srečen. Žívibolj zdravo!)

    Za popestritev lahko lektor izbere tudi druge oblike branja:skupinsko branje, tekmovanje v hitrosti branja ...

    Lektor lahko nekaj pozornosti nameni interpretaciji bese-dil, predvsem literarnih. Udeleženci lahko:� ugotavljajo razpoloženje v besedilu;� spreminjajo barvo glasu, predvsem kadar je besedilodialoško;� podčrtujejo dele, kjer je višek pripovedi/pesmi;� naredijo premor, kjer besedilo vabi k razmišljanju oz. jeekspresivno;� pri poudarjenih delih/besedah pogledajo občinstvo;� pazijo na dih.

    Poslušanje besedilaV vsaki enoti sta vsaj dve govorjeni besedili. Razumevanjegovorjenega besedila dela udeležencem običajno večjetežave kot razumevanje zapisanega, ker je čas poslušanjaomejen. Večje težave se kažejo predvsem pri tistih ude-ležencih, ki so se slovenščino naučili iz pisnih virov oz. sobili omejeni na majhno število slovenskih govorcev.

    Lektor udeležence lahko navaja na poslušanje: � v začetnih enotah nameni več časa dejavnostim predposlušanjem oz. delu z besediščem;� udeležence opozori, naj se osredotočijo samo na zahte-vane podatke;� počaka, da si udeleženci pred poslušanjem vaje za sluš-no razumevanje najprej ogledajo;

    8

    4 MARKOVIČ, Andreja, RIGLER ŠILC, Katarina, 2003. Priročnik za učitelje k učbeniku Slovenska beseda v živo. Ljubljana: Center zaslovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.

  • � posnetek po potrebi večkrat predvaja oz. ustavlja, če jeto treba; kadar imajo udeleženci kljub ustavljanju težave,lahko besedilo sam (ali kdo od udeležencev) počasi pre-bere oz. med poslušanjem posnetka udeležence opozori,v katerem delu posnetka (povedi) se skriva podatek;� prepriča se, da imajo udeleženci med poslušanjem dovoljčasa za zapisovanje podatkov, kadar naloge to od njih za-htevajo, in temu prilagodi predvajanje posnetka.

    Lektor lahko ob vajah v učbeniku pripravi tudi dodatnevaje za razumevanje in pri tem pazi, da bo preverjal drugestvari: če vaja v učbeniku preverja globalno razumevanje,lahko pripravi dodatno vajo za razumevanje podrobnostiin obratno.

    Dobro je, da lektor tudi slušno gradivo izkoristi v vseh raz-sežnostih (od besedišča do sporazumevalnih in slovničnihvzorcev in zvrstnih značilnostih), prav tako kot zapisana be-sedila. Pri tem mu je v pomoč zapis besedil.

    Dejavnosti med branjem/poslušanjem

    Delo z besediščemČe lektor pred branjem/poslušanjem besedila besediščuni namenil pozornosti, bodo imeli udeleženci najverjetnejetežave z razumevanjem. Lektor jih navaja na strategije, kijim bodo v pomoč pri razumevanju neznanega besedišča.Udeleženci: � se osredotočijo na besede, ki jih razumejo;� skušajo o pomenu neznane besede sklepati iz sobese-dila;� označijo besede, ki jih razumejo/ne razumejo, medna-rodne izraze (tujke), besede, ki se jim zdijo ključne zarazumevanje, ki se jim zdijo težke/lahke ...;� poiščejo koren besede in skušajo ugotoviti, v katerobesedno družino sodi;� se naučijo poiskati pomen besede v slovarju.

    Pri pisanju neznanih besed iz besedila na tablo je lektorpozoren na to, da poleg nedoločniške oblike glagola pišetudi obliko za 1. osebo ednine, pri samostalnikih imeno-valniško obliko in pri pridevnikih obliki za moški in ženskispol, če se obliki razlikujeta v nekončniškem delu (npr.bolan, bolna).

    Druge dejavnosti za preverjanje bralnega/slušnegarazumevanja med branjem/poslušanjemUdeleženci:� odgovarjajo na vprašanja oz. rešujejo naloge ob bese-dilu. Naloge lahko rešujejo udeleženci že med branjem oz.po branju;� smiselno dopolnjujejo besedilo. Lektor lahko besedilopreoblikuje tako, da izpusti nekatere ključne besede(lahko tudi prebarva dele besed) oz. dele povedi. Udele-ženci poskušajo nato v prazne prostore vpisati besede alidele povedi, ki jih lahko lektor ponudi v okviru ob besediluoz. se jih spomnijo sami, in tako smiselno dopolnijo be-sedilo;� pišejo po nareku (dejavnost je primerna za krajša be-sedila). Lektor dvakrat prebere besedilo; udeleženci siskušajo ob poslušanju narediti čim več zapiskov, nato s

    9

    partnerjem/partnerji čim bolj natančno zapisujejo bese-dilo;� sestavljajo razrezano besedilo;� opazujejo slovnične in sporazumevalne vzorce. Osredo-točijo se predvsem na tiste vzorce, ki jih obravnavamo priposamezni enoti oz. so značilni za določeno besedilnovrsto in želimo nanje posebej opozoriti.

    Dejavnosti po branju/poslušanju

    Delo z besediščemLektor razloži besede, ki jih udeleženci ne razumejo. Obposamezni besedi udeleženci tvorijo besedne družine iniščejo besede istega pomenskega polja, uporabijo besedov ustrezni besedni zvezi, povedi ali krajšem besedilu.

    Preverjanje bralnega/slušnega razumevanjaUdeleženci:� rešujejo vaje/naloge ob besedilu;� obnavljajo besedilo tako, da:– odgovarjajo na vprašanja lektorja/drugih udeležencev, – pripovedujejo obnovo besedila tako, da vsak pove leeno poved, to pa mora sošolec nadaljevati,– pri krajših besedilih (npr. izjave znanih Slovencev, 3.enota; nasveti za zdravje, 7. enota, predstavitev ekološkihizdelkov, 9. enota) posamezno besedilo prebere le del so-šolcev in o vsebini poroča preostalim, ki skušajo le s po-močjo njihove obnove rešiti naloge ob besedilu,– ugotavljajo, kateri podatki so spremenjeni: lektor (aliudeleženci drug drugemu) na delovni list napiše (napišejo)različico besedila s spremenjenimi podatki; sledi ugotav-ljanje, kaj je drugače.

    Ustvarjalne dejavnosti� Tvorjenje podobnega besedila: Udeleženci s pomočjo prebranega/slišanega besedila tvo-rijo besedila, ki bi ga lahko uporabili pri svojem sporazu-mevanju oz. v situacijah, v katerih se po navadi znajdejo(npr. predstavitev svoje družine, konjičkov, pisanje vabila,pritožbe, prošnje ...). Besedila napišejo, povejo, posnamejo. � Sprememba besedilne vrste, žanra: Udeleženci preoblikujejo besedilo – iz intervjuja v pripo-ved in obratno, iz časopisnega članka v pismo, iz nedialoš-ke oblike v dialoško, iz vljudnega, prijaznega v nesramnoali humorno besedilo (npr. povabilo).� Pogovor ob besedilu: Vsako besedilo je dobra iztočnica za pogovor. Udeležencipovedo svoje mnenje, izkušnje, ki jih imajo v zvezi s temobesedila.� Dramatizacija: Prebrano ali slišano besedilo udeleženci zaigrajo. Za to sozelo primerna vsa dialoška besedila (taka so predvsemslušna besedila in intervjuji), če jih udeleženci predhodnopreoblikujejo, pa tudi nedialoška.

  • 10

    Dejavnosti za govorjenje in pisanje

    Besedilom sledijo vaje za govorjenje in pisanje. Udeležen-ce usmerjajo iz situacije v besedilu v njihovo osebno.Vzpodbujajo jih k izražanju mnenja o določeni problemati-ki (npr. Kaj mislite o vzgoji otrok? Kako se je treba ukvar-jati z otroki, kako se z njimi pogovarjati?), pripovedovanjuo svojih izkušnjah, dogodkih, spominih (npr. Napišite še vinekaj spominov o svojem domu, družini. Koga ali česa seradi spominjate?) in k razmišljanju, kaj morajo storiti, reči,da bodo dosegli svoj cilj (npr. Sestavite male oglase –najemate stanovanje).

    Udeleženci se različno izražajo. V glavnem se pojavljatadve vrsti težav: � nekateri udeleženci pri pisanju in govorjenju uporabljajominimalen nabor besed, ki ga sicer pravilno in spretno ra-bijo v sobesedilu; v svoj govor in pisanje le s težavo vklju-čijo nove besede. Take udeležence lektor vzpodbuja k rabi različnih oz. novihbesed. Pri pregledovanju pisnih izdelkov lektor udeležencaopozarja s komentarji (npr. V sestavku ste uporabili samonaslednje glagole: biti, iti, imeti, gledati; poskusite se izrazi-ti z več različnimi glagoli.) ali navede nekaj drugih izraznihmožnosti (npr. Namesto glagola iti bi lahko v tem besediluuporabili: oditi, odpotovati, odhiteti, odpeljati se ...). Udele-žencem izroči sezname besed, ki naj jih rabijo pri sestavlja-nju določenega besedila. � drugi udeleženci pa se izražajo prezahtevno in zato nare-dijo preveč napak oz. tvorijo nekoherentno besedilo. Pri njih je zelo uspešno t. i. pisanje ali govorjenje po mode-lu. Lektor pripravi besedilo, udeleženci pa napišejo ali po-vejo podobno besedilo z drugimi podatki. Uči jih, kako najpovedi poenostavijo.

    Vaje za govorjenje

    Obnova besedila (glej Dejavnosti po branju/poslušanju)

    Vodena konverzacijaPri vodeni konverzaciji ima lektor vlogo organizatorja inusmerjevalca.� Načrtuje potek konverzacije: pripravi vprašanja, slikov-no gradivo in iztočnice, s katerimi bo usmerjal pogovor, terna prosojnici ali listkih izpostavi besedišče, sporazume-valne in slovnične vzorce, ki jih želi pri konverzaciji utrje-vati. � Udeležencem pove, da namen konverzacije ni poizvedo-vanje po njihovem mnenju, ampak vaja v izražanju, govor-jenju, zato si lahko podatke izmislijo oz. zagovarjajo stali-šče, s katerim se sicer sploh ne strinjajo. Včasih udeležencilažje povedo svojo izkušnjo, če jo najprej pove lektor.� Izogiba se tem, ki bi katerega od udeležencev lahkoprizadele, spravile v zadrego, upošteva okolje, iz kateregaudeleženci prihajajo (narodnost, sociokulturni okvir).� Pozoren je, da so enako dejavni vsi udeleženci. Če ne-kateri udeleženci prepogosto prihajajo do besede oz. sepreredko vključujejo v pogovor, lahko težavo rešuje z me-tanjem žogice (ko udeleženec pove svoje mnenje, on ali

    lektor žogico vrže drugemu udeležencu), vlečenjem listkov(vsak od udeležencev naključno izbere listek z vpraša-njem) ali pa udeleženci kličejo drug drugega, namesto daje lektor tisti, ki določa govorca.

    Primera: � Pogovor o dogodkih, ki so zaznamovali našo življenjskopot (3. enota, pred branjem ali po branju izjav znanih Slo-vencev): lektor udeležence prosi, naj prinesejo nekaj foto-grafij ali predmetov, ki jih spominjajo na prelomne ali lepetrenutke v njihovem življenju. Tudi sam prinese nekaj fo-tografij. Ob fotografijah najprej sam opiše dogodke, natoto storijo tudi udeleženci. Po pogovoru še enkrat izpostavibesede, ki si jih morajo zapomniti.� Pogovor ob besedilu V bratovi senci: udeleženci prebere-jo besedilo V bratovi senci (5. enota, str. 65). Sledi sveto-vanje Tomiju. Udeleženci pripovedujejo svoje nasvete, lek-tor jih vzpodbuja k različnim izraznim možnostim za sveto-vanje: na listke napiše vzorce za svetovanje, ki so navedeniv rubriki Besedni zaklad (str. 67). Preden vsak udeleženecpove svoj nasvet, izbere/potegne listek s sporazumevalnimvzorcem in ga vključi vanj. Tako so udeleženci prisiljeni, dauporabijo različne izrazne možnosti, ne le tiste, s katero senajpogosteje izražajo oz. se jim zdi najlažja.

    Igre vlog (dialogi, okrogla miza ...)Igra vlog po danem scenariju je zelo kompleksna dejav-nost. Lektor pripravi opis osebe in dejanje, ki ga želi taizvesti. Pri tem je pozoren na to, da bodo situacije, v kate-re postavi udeležence, zanje relevantne. Če presodi, da sev nekatere vloge ne bodo mogli vživeti, ker jih v vsakda-njem življenju ne opravljajo (npr. vloga zdravnika, deloda-jalca, prodajalca ...), te vloge odigra sam oz. med udele-ženci poišče takega, ki to izkušnjo morda ima. Kot primerlahko uporabi tudi avtentično gradivo (npr. odlomek okro-gle mize na televiziji). Dejavnost zahteva od lektorja teme-ljito pripravo, saj mora dati natančna navodila. Udeležencipa morajo opis vloge, ki naj bi jo zaigrali, razumeti in natopodatke uporabiti v konkretni situaciji, s čimer vadijo svo-jo komunikacijsko zmožnost.

    Udeležence navajamo na strategije, ki pripomorejo k uspeš-ni komunikaciji.

    Pri pripravi na pogovor med najemnikom in najemodajal-cem (Sestavite mali oglas – najemate stanovanje, 3. eno-ta, str. 37) si udeleženci npr. napišejo:� oporne točke za možne scenarije pogovora (Kako bomzačel telefonski pogovor? Kako se bom predstavil? Kakobom reagiral, če mi ponudba ne bo všeč?);� vprašanja, ki jih bodo postavljali sogovorcu (Kakšno jestanovanje? Kako veliko je? Koliko sob ima? Je v bližini tr-govina? ...);� ključne besede (najemnina, stroški, opremljen ...), ki jihbodo pri tem uporabili, pri čemer si pomagajo z besedi-ščem in s sporazumevalnimi vzorci v Besednem zakladu;� sociokulturne posebnosti v Sloveniji (npr. oddajanje/najemanje na črno).

  • Kadar udeleženci zaigrajo določeno situacijo pred svojimisošolci, naj bodo dejavni tudi ti – gledalci oz. poslušalci.Ugotavljajo lahko, ali je »igralec« uporabil vse podatke, kijih je imel v opisu vloge, si zapisujejo besede, ki jih ne ra-zumejo, napake. Če ne poznajo opisa vlog, pa ugotavljajo,katero vlogo igrajo posamezni igralci oz. v kateri situacijiso se znašli.

    ReferatUdeleženci doma pripravijo sestavek na izbrano temo (iz-berejo jo lahko sami ali jim jo predlaga lektor, npr. pred-stavijo neko naravno znamenitost v svoji deželi, družinskeobičaje, praznovanja, značilna za njihovo deželo, svoj kon-jiček, obnovo zanimive knjige ...). Najprej ga zapišejo in seo morebitnih težavah pri izražanju posvetujejo z lektorjem.Če imajo težave pri izgovarjavi ali naglaševanju, je smisel-no, da jim lektor besedilo prebere in se pri tem posname,da lahko doma večkrat poslušajo in se tako pripravijo nagovorni nastop pred sošolci. Udeleženci se tako urijo v pi-sanju in pripovedovanju daljšega besedila.

    Popravljanje napakLektor je pozoren predvsem na to, da se udeleženci dobroznajdejo v določeni situaciji, ustrezno odreagirajo in dose-žejo namen, ki ga imajo, slovnični zmožnosti udeležencevpa ne posveča posebne pozornosti. Udeležence popravljatako, da ne prekinja pogovora oz. njihovega miselnegatoka, saj je to zelo moteče. Ob napaki lahko polglasno povepravilno obliko oz. si napake napiše in jih analizira po kon-cu pogovora. Napake, za katere misli, da bi jih udeležencimorali odpraviti, posebej izpostavi in jih skušajo popraviti.Dobro je, da napake, ki jih udeleženci s težavo popravljajo,vključi tudi v pisne vaje.

    V veliko pomoč pri odpravljanju napak iz govorjenja je lah-ko tudi snemanje udeležencev: posnetek lektor doma ana-lizira in iz njega izloči tisto, kar se mu zdi pri posameznikupomembno popraviti. Včasih je zanimivo tudi, da posneteksvojega govora posluša tudi udeleženec sam. Celotni sku-pini je takšno poslušanje zanimivo le takrat, ko analizira-mo napake, ki so prisotne pri vseh.

    Vaje za pisanje

    V vaje za pisanje so vključena tako funkcionalna besedilakot tudi pisanje širših sestavkov, esejev – s slednjimi najse trudijo predvsem tisti udeleženci, ki imajo zaradi študi-ja na fakulteti ali službe namen dalj časa bivati v Sloveniji.Tako kot pri drugih zmožnostih je treba tudi pri pisanjuupoštevati, da imajo udeleženci različne sposobnosti. Čese spretno izražajo v prvem jeziku, se bodo verjetno takotudi v drugem (ni pa nujno, predvsem če težijo k zaplete-nemu izražanju, saj jim pri pisanju v drugem jeziku kmaluzmanjka jezikovnih sredstev). Lektor mora upoštevati dej-stvo, da je tudi v prvem jeziku pisanje težja dejavnost kotgovorjenje, je dejavnost, ki ni spontana, ampak se je jetreba naučiti.

    Če se odločimo, da bodo udeleženci besedila pisali pri po-uku, jim pri tem pomagamo. Izkoristijo lahko lektorjevo

    11

    prisotnost in sprašujejo po različnih izraznih možnostih (vokviru obravnavanih), lektor pa lahko že med pisanjemkomentira in popravlja napake, opozarja na koherenco vbesedilu.

    Obnova besedila, zgodbe, pripovediPisanje obnove je zelo primerno pri tistih udeležencih, kinimajo svojih idej, ki se težko spomnijo, kaj bi pisali oz. no-čejo pisati o svojih izkušnjah, dogodkih.

    Pisanje ob avtentičnem gradivuLektor udeležencem pred pisanjem pokaže čim več avten-tičnega gradiva, tipične besedilne vrste, v katerih udele-ženci najdejo sporazumevalne vzorce (npr. voščila, čestit-ke, prošnje, pritožbe, priporočila, nasveti ...), nato naj pi-šejo besedila, v katerih te vzorce uporabijo.

    Preoblikovanje besedila, npr. iz pripovednega v dialoškoTak primer vaje je v učbeniku na str. 7, kjer je treba časo-pisni članek o plesalki pretvoriti v dialog med novinarjemin intervjuvanko.

    Pisanje ob slikovnem gradivuKot iztočnico za pisanje lahko vzamemo fotografije in do-ločene ilustracije/karikature ali stripe iz učbenika ali pobr-skamo za tovrstnim gradivom v razpoložljivih časopisih,revijah ali na medmrežju. Udeleženci opisujejo, kaj vidijona sliki, svoje občutke ob sliki (kaj jim je všeč ali ne, na kajse ob sliki še spomnijo). Ob zgodbi/stripu ali karikaturi jemožno pisati tudi zgodbe.

    Primer: Slika pevskega zbora na str. 49. Udeleženci opiše-jo, za kateri dogodek gre: besedilo lahko oblikujejo v obli-ki časopisne novice, ob kateri bi lahko bila ta slika, poma-gajo si lahko s podatki iz besedila ali pa si jih izmislijo.

    Usmerjeno pisanjeVeč ustvarjalnosti potrebujejo udeleženci, kadar morajosamostojno dokončevati povedi v vajah ali pisati sestavke,v katerih morajo uporabiti določene dane elemente: vča-sih je dan le naslov, včasih oporne točke glede vsebine alipa lektor postavi nekatere omejitve (npr. v zgodbi upora-bijo samostalnike 2. ženske sklanjatve).

    Narek, urjenje v hitrem pisanju, zapisovanju pomemb-nih podatkovUdeleženci, ki nameravajo obiskovati predavanja v sloven-skem jeziku na fakulteti ali v okviru izobraževalnih semi-narjev, bodo morali znati zapisovati slišane podatke, zatopripravimo vaje za razvijanje te spretnosti.

    V soboto, 12. 6., je bil v dvorani Slovenske filharmoni-je letni koncert Akademskega pevskega zbora ToneTomšič. v prvem delu so pevci zapeli nekaj skladbsodobnih slovenskih skladateljev, v drugem delu paslovenske ljudske pesmi. Dogodek je bil kot vednonekaj posebnega. Zbor se konec junija odpravlja vBruselj na Evropsko tekmovanje pevskih zborov.

  • 12

    Narek je lahko v klasični obliki, ko lektor besedilo narekujeudeležencem, kako bi morali pomagati pisati komu, ki imapoškodovano roko. Druga možnost je, da lektor besediloprebere v celoti in ga udeleženci skušajo po spominu čimnatančneje zapisati (takšno zapisovanje poteka tudi v sku-pinah, saj si vsak zapomni kakšen drug podatek). Udele-ženci lahko besedila narekujejo drug drugemu.

    Spretnost zapisovanja pomembnih podatkov lahko razvija-mo vedno, kadar udeleženci poslušajo posnetke: vsak najsi zapiše, kolikor si pač lahko, in nato primerjamo, kaj se jekomu zdelo ključno. Tako se udeleženci s primerjanjem uči-jo prepoznavanja pomembnih informacij. Za popestritevlektor včasih doživeto pove kakšno zgodbo (dogodek, anek-doto, pravljico), udeleženci si zapisujejo podatke in natozgodbo povzamejo v pisni obliki. Ob analizi takšnih povzet-kov izpostavimo tudi informacije, ki so izpadle, in ugotav-ljamo, ali gre za pomembne ali nepomembne podrobnosti.

    Tudi kadar posamezni udeleženec pripravi samostojen go-vorni nastop oz. referat, druge spodbujamo k aktivnemuposlušanju in zapisovanju.

    Popravljanje napakPopravljanje pisnih izdelkov udeležencev je zelo pomem-bno. Udeleženci imajo pri pisanju več časa kot pri govor-jenju, pozornejši so lahko na pravilnost besedila, zatonapake, ki jih naredijo, večinoma niso naključne, slovnič-ne nepravilnosti pridejo bolj do izraza kot pri govorjenem

    jeziku. Povedi se morajo koherentno navezovati druga nadrugo, pri govoru pa so pogosto nedokončane, prekinjene.Lektor ima priložnost, da natančno analizira slovnično insporočanjsko zmožnost udeležencev. Besedilo ne le po-pravi, ampak napake tudi komentira, zapiše, v katerihdelih je udeleženec že napredoval glede na prejšnje pisa-nje. Ob večjih ali ponavljajočih se napakah napiše tudinekaj primerov ustrezne rabe, spomni udeleženca na pra-vilo, opozori, če gre za interferenco iz udeleženčevega pr-vega jezika. Dobro je, da se ob popravljenem besedilu onapakah z udeležencem tudi pogovori. Udeležence opo-zori tako na slovnične napake kot tudi na (ne)koherent-nost besedila. Kadar delajo udeleženci še veliko napak,lektor izbere le nekaj največjih, ki naj jih poskuša udele-ženec pri naslednjem pisanju odpraviti. Udeležence izrec-no opozori na:� napačno obliko samostalniških, pridevniških, glagolskihin zaimenskih oblik, ki so jih pri pouku že obravnavali;� napačno glagolsko vezavo;� besedni red naslonskega niza;� ustrezno rabo veznikov in predlogov, ki so jih že obrav-navali;� napačno rabo besed.

    Pravopisne napake popravimo, vendar jim ne posvečamovečje pozornosti.

    Udeleženci svoje napredovanje spremljajo tako, da pišejodnevnik napak.

    Slovnica

    V učbeniku in delovnem zvezku je slovnica obravnavanapo komunikacijskem pristopu. To pomeni, da je bistveno,kaj z njo izražamo in v kakšnih kontekstih jo rabimo (v ta-belah so vedno primeri iz besedil).

    Udeleženci utrjujejo ustrezno rabo struktur v delovnemzvezku, vključujejo jih v pisne sestavke, uporabljajo v vo-deni konverzaciji – mnoge dejavnosti so predlagane v pri-ročniku.

    Nekatere slovnične vsebine so bolj vezane na raven be-sed, to so posebnosti in podaljšave samostalnikov, novisklanjatveni vzorci, in jih vadimo na ravni besedišča;udeleženci si morajo zapomniti, katere besede se podalj-šujejo, so množinski samostalniki, spadajo v drugo žen-sko sklanjatev ipd., zato naj lektor pripravi take dejavno-sti, da si jih bodo udeleženci čim hitreje zapomnili in jihpozneje tudi v besedilih zlahka prepoznali oz. ustreznorabili.

    Obravnava slovnice

    Pred obravnavo lektor premisli:� kaj je za njegovo skupino relevantno, ali mora kaj iz-pustiti, dodati, katere vsebine so bolj informativne, katerepa pomembne pri nadgradnji slovničnih vsebin;� kdaj oz. ob katerem besedilu bo obravnaval posameznoslovnično vsebino, katere vsebine so težje in bodo udele-ženci potrebovali več časa, da jih usvojijo; te naj obravna-

    va na začetku enote, da bodo imeli udeleženci dovolj časaza utrjevanje;� kako, na kakšen način jih bo razložil (strokovna in didak-tična priprava).

    Pomembno je tudi, da lektor izhaja iz že znanega in ude-ležencem predstavi dovolj relevantnih primerov, v katerihje predstavljena nova slovnična vsebina:� če je možno, tudi grafično ponazori strukturo;� upošteva, da se udeleženci učijo individualno in tudirazlično uspešno, zato pripravi razlago na več nivojih;� upošteva dejstvo, da imajo udeleženci različno lingvisti-čno znanje, zato je pozoren pri rabi metajezika;� pri obravnavi nove slovnične vsebine čim bolj poeno-stavi besedišče (vendar še zmeraj v mejah avtentičnosti,realnosti), da se udeleženci lahko osredotočijo na struktu-re; izbere situacije in besedišče, ki jih udeleženci dobropoznajo;� pozoren naj bo na to, da imajo udeleženci dovolj časa, dapravila premislijo; od njih ne zahteva takoj produktivnih vaj.

    Pri slovnični obravnavi udeleženci:� čim bolj sami odkrivajo pravila, tako da slovnične struk-ture iščejo/opazujejo v besedilih oz. dejanski realizaciji;� delajo primerjave s strukturami v svojem ali drugemznanem jeziku, kot je angleščina pri mešanih skupinah; � slovnične strukture utrdijo v pisnih vajah v delovnemzvezku ali vajah, ki jih pripravi lektor;

  • � slovnične strukture utrdijo pri govornem sporazumeva-nju (igre vlog po danem scenariju, dialogi, izjave, vodenakonverzacija).

    Pristopi

    Razlaganje slovnice zahteva od lektorja na prvem mestudobro poznavanje same snovi, biti mora namreč priprav-ljen na mnoga vprašanja, ki se udeležencem porajajo obusvajanju novih struktur. Prav tako pa mora imeti na zalo-gi številne metodično-didaktičnih pristope, s katerimi soudeleženci pri učenju čim bolj aktivni, soustvarjajo razlagoin si za cilj vedno postavijo rabo novih struktur v komu-nikaciji oz. smiselnih besedilih.

    Predstavitev slovničnih vsebin na listkih (razvrščanje,urejanje, povezovanje)To je dejavnost, primerna za razlaganje različnih slovnič-nih posebnosti:� kadar gre za tabelarne preglede slovničnih vsebin (npr.osebne zaimke na listkih udeleženci nalepijo na praznotabelo, tako da dobijo sklanjatveni vzorec);� kadar je slovnični problem na ravni besedišča (npr. ude-leženci ugotavljajo/vadijo, kateri samostalniki se podalj-šujejo na enak način, si morajo zapomniti, kateri samo-stalniki sodijo v drugo žensko sklanjatev …);� kadar predstavljamo nove slovnične vzorce in njihovefunkcije (npr. udeleženci iščejo vidske pare in jih uporabijov povedih; povezujejo dve povedi z danim veznikom …).

    Pri tem so udeleženci dejavni na več načinov, saj uporab-ljajo različne čute: vid, sluh, tip. Besedo/strukturo prebe-rejo, jo slišijo, sami izgovorijo, fizično uvrstijo v določenoskupino in si jo tako bolje zapomnijo.

    Ta dejavnost je primerna tudi takrat, kadar mora lektororganizirati nivojski pouk: slabšim udeležencem lahko raz-deli listke z lažjimi strukturami, z listki različnih barv po-maga udeležencem, da lažje poiščejo strukture, ki spadajoskupaj, so si podobne. Ker je ta metoda največkrat skupin-ska (lahko pa je tudi v paru ali individualna), so udeležencibolj sproščeni, po navadi zamenjajo tudi prostor (se zbere-jo okoli mize), kar pripomore k razgibanosti pouka.

    Oblikovanje plakatov, miselnih vzorcevPlakati lahko nastajajo ob razlagi in jih udeleženci dopol-njujejo z novimi vsebinami ali pa so sinteza naučenega.Nalepljeni v razredu so udeležencem v veliko pomoč priustnem, pisnem ponavljanju slovničnih prvin. Lektor ude-

    13

    ležence spodbuja, da izdelajo domiselne plakate, miselnevzorce.

    Raba novih slovničnih struktur v besedilihNove slovnične strukture je treba utrjevati v govorni in pis-ni komunikaciji. Lektorju se odpira več možnosti:� s pripravljenimi vprašanji udeležence vzpodbuja, da od-govarjajo s povedmi, v katerih je slovnična prvina, ki jomorajo še utrditi (npr. izražanje časovnih izrazov, tvorbavelelnih povedi, utrjevanje različnih skladenjskih vzorcev ...);� sestavi take igre vlog, da morajo udeleženci uporabitinove strukture;� udeleženci sestavljajo besedila tako, da rabijo struktu-re, ki jih želimo utrjevati (npr. pisanje nasveta/sestavljanjereklame/pisanje vabila, tako da rabijo velelnik).

    Povezovanje besed v strukturoTa dejavnost je primerna takrat, kadar tvorimo besednozvezo. Poleg slovničnih značilnosti opazujemo tudi družlji-vost besed, pomensko omejenost.

    Primer: Udeleženci tvorijo možne besedne zveze tako, da pri temvadijo rabo rodilnika v funkciji prilastka (npr. v 2. enoti: ze-mljevid Slovenije, obisk Slovenije, tečaj slovenščine ...)Vajo izvedemo ustno. Udeležencem pripravimo tabelo zbesedami, iz katerih tvorijo besedne zveze:

    SOBA HOTEL LETALSKA KARTA MESTO SLOVENIJA POTOVANJE IZLET

    PRTLJAGA POTNI LIST DOKUMENTI SLOVENŠČINA RAČUN MEJA VOZILO

    REZERVACIJA TEČAJ CENTER ZEMLJEVID NAČRTOVANJE PLAČILO

    KONTROLA PRESTOP CENAMEDNARODNO ZAVAROVANJE

    Vaje za utrjevanje strukturKadar vadimo nove končnice samostalnikov, pridevnikov,zaimkov, različne glagolske oblike itd. so dobrodošle tudit. i. vaje za utrjevanje struktur. Lektor naj bo pri sestavlja-nju takih vaj pozoren na to, da bo vanje vključil relevantnobesedišče iz obravnave enote ali drugo pogosto besediš-če. Primeri naj bodo smiselni in realni ter naj ne bodonamenjeni le golemu utrjevanju slovnice. Če vanje vnese-mo tudi nekaj podatkov, ki so jih udeleženci v preteklihurah povedali o sebi, je lahko taka vaja zelo zabavna.

    Rubrika Preoblečene besede

    V tej rubriki smo avtorice udeležencem predstavile nekajslovenskih frazemov in pregovorov. Ker njihovega pomenane moremo sklepati iz dobesednega prevoda in so veliko-krat vezani na določeno situacijo, povzročata njihova rabain razumevanje udeležencem veliko težav. Namen Preoble-čenih besed je predvsem popestritev določene teme, od-krivanje drugih izraznih možnosti.

    PristopiLektor udeležencem razloži pomen frazema (slikovno gra-divo ob frazemih omogoča, da udeleženci frazem povežejos sliko in si ga tako lažje zapomnijo) in jim pove, v katerihsituacijah se rabi.

  • 14

    Udeleženci:� skušajo povedi s frazemi izraziti drugače, brez rabefrazema (parafraza); � sestavljajo povedi s frazemi v logične enote (predvsempregovore);� ugotavljajo, ali imajo enak/podoben frazem v svojemjeziku;� rabijo frazem v ustreznem sobesedilu/situaciji.

    Frazeme lahko ponavljajo tudi v delovnem zvezku, in sicerv vajah posamezne enote, udeležencem, ki želijo še pose-bej utrditi rabo obravnavanih frazemov, pa so na voljo tudiobširne vaje v deseti (ponavljalni) enoti delovnega zvezka,str. 108–111.

    V delovnem zvezku so zbrane različne vaje za utrjevanjeslovnice in besedišča, ki jih lahko udeleženci rešijo pri po-uku ali za domačo nalogo. Rešitve nalog so priložene Pri-ročniku za učitelje, dosegljive pa so tudi na spletu, tako dalahko udeleženci tudi sami preverijo pravilnost svojihrešitev.

    Zgradba delovnega zvezkaV vsaki enoti so najprej na vrsti splošnejše vaje, ki sonamenjene ponavljanju spreganja in sklanjanja ter utrjuje-jo zmožnost tvorjenja povedi. Sledijo vaje za utrjevanje no-vih slovničnih vsebin, najprej oblikoslovnih in nato skla-denjskih. Posamezno poglavje zaključujejo vaje s frazemi.Besedišče vaj se navezuje na obravnavano enoto – večino-ma gre za preoblikovana ali podobna besedila, kot jihnajdemo v besedilnem delu učbenika. Tudi v vajah se be-sedišče navezuje na tematiko enote, le tu in tam je upo-rabljeno preprosto vsakdanje besedišče, za katerega pred-videvamo, da ga govorci na nadaljevalni stopnji že poznajo.

    Delovni zvezek

    Reševanje nalogPosamezne naloge se navezujejo na besedila in slovničnestrukture v učbeniku (glej Priročnik preglednice v rubrikiVaje iz delovnega zvezka), zato mora biti lektor pri izboruvaj še posebej pozoren, če se odloči, da kakšne snovi vučbeniku ne bo obravnaval.

    Nekatere vaje so primernejše za ustno izražanje (npr. vaja8, 5. enota, str. 44), zato naj jih udeleženci rešijo pri po-uku.

    Tudi na tej stopnji lahko vaje za utrjevanje struktur (v ka-terih vadimo slovnično vsebino v posameznih povedih,npr. 2. enota, vaja 6, str. 10) izvedemo tako, da primerevaje lektor prepiše na posamezne listke in vajo udeležencirešujejo ustno – naključno vlečejo listke s primeri, pisan-je pa ostane za domačo nalogo.

    Za konec

    V nadaljevanju priročnika ob posameznih enotah predla-gamo možne pristope k vsem rubrikam enote, razen k rub-riki Besedni zaklad, saj so pristopi k obravnavi besediščanatančneje opisani v uvodnem delu. Številni so tudi pred-logi za nadgradnjo vsebin.

    Slovnična pojasnila so podrobna, predvsem zato, ker se za-vedamo, da po učbeniku segajo tudi učitelji, ki se s pouče-vanjem slovenščine kot tujega jezika ukvarjajo ljubiteljskoin morda niso najspretnejši v iskanju različnih slovničnihpojasnil po obstoječih priročnikih in slovnicah.

  • TEME – predstavljanje, osebna identiteta– jezikovna in nejezikovna komunikacija – raba slovarja – o učenju jezikov – strategije branja – nekaj informacij o bontonu oz. vedênju v slovenski družbi

    SPOROČANJSKI VZORCI – pridobiti in dati informacijo o osebni identiteti(govorni in pisni) – prošnja za ponovitev, pojasnilo

    SLOVNICA – predstavitev/ponovitev osnovnih slovničnih pojmov in informacij o izgovoru in pravopisu

    – od besedila do besede– pregibne in nepregibne besede– glagol, samostalnik, pridevnik, osebni in svojilni zaimek– kdaj rabimo kateri sklon– končnice samostalnika in pridevnika– oblike osebnega in svojilnega zaimka

    LITERARNO BESEDILO – pesem Prvi korak (Vinko Möderndorfer)

    15

    Pa začnimo ...Pa začnimo ... 1

    Vsako prvo srečanje s skupino, ne glede na to, ali je na začetni, nadaljevalni ali izpo-polnjevalni ravni, je povezano s predstavljanjem in spoznavanjem udeležencev in lek-torja. Prav tako se v uvodnih urah navadno pogovarjamo o tem, kaj udeleženci želijodoseči, kakšne želje in načrte imajo, ko se bodo naučili dovolj dobro govoriti sloven-sko. Pomembno je, da se z udeleženci dogovorimo o pomenu dela v skupini in da sku-paj določimo »pravila igre« (npr. glede pisanja domačih nalog, priprave referatov, tole-rance do soudeležencev v primeru večnivojskega dela, možnosti individualnih konzul-tacij ipd.). Lektor tudi predstavi okvirni program dela (teme, besedilne zvrsti, slovnič-na poglavja), učbenik in svojo metodo dela.

    Spoznavanje posameznikov v skupini je hkrati zanimivo in občutljivo področje. Dejstvoje, da lahko posameznik na nadaljevalni stopnji v slovenščini že kar precej pove o sebi.Težko pa je določiti, koliko informacij o sebi naj pove vsak udeleženec in katera osebnavprašanja bi lahko koga spravila v zadrego. Eden od načinov, s katerim prebijemo led,je, da lektor najprej izpostavi sebe: pove nekaj splošnih informacij o sebi, postavi kak-šno uganko o svojem življenju ali pove kaj nenavadnega oz. nepričakovanega. Vedno jezanimivo vključiti tudi pogovor o zadnjih počitnicah, saj pogosto začetek tečaja sovpa-da s koncem poletnih ali zimskih počitnic. Lektor tudi dovoli, da ga udeleženci sprašu-jejo, kar koli jih zanima. Ko se pogovor konča, lektor udeležence povabi, naj kaj podob-nega o sebi povejo tudi sami, vendar si lahko, če ne želijo govoriti o svojem življenju,tudi kaj izmislijo, saj je pri jezikovnem pouku pomembno čim več govoriti in pisati, ni papomembno, da je tudi vse resnično. Takšno osebno predstavljanje lahko sledi preddelom ali po delu z obema učbeniškima besediloma in opisom fotografij uvodne enote. Pogovor usmerjajo iztočnice na dnu strani 5.

    Poslušajte posnetek in odgovorite. 1 Pogovor z Ano Ban

    Besedilo je vzorec predstavljanja oz. razkrivanja identitete neke osebe.

    Pred poslušanjem: Prvo poslušanje posnetega besedila je tudi preizkus, kako dobroposamezniki razumejo tovrstna besedila. Pri tem so takoj opazne razlike: tisti, ki sose slovensko učili na začetnem tečaju, imajo pogosteje težave s poslušanjem hitrogovorjenih besedil, tisti, ki so slovensko govorili že v svojem domačem okolju ali sogovorci kakšnega slovanskega jezika, slišijo in razumejo več. Zato je pomembno, da

    U str. 5UVOD V ENOTO

    U str. 5POSLUŠANJE BESEDILA

    DZ vaja 6a

  • se posnetek zavrti večkrat in, če je treba, ga nazadnje lektor ali kdo od boljših ude-ležencev drugim še glasno in počasi prebere. Udeležence tudi opozorimo, da mordavsega ne bodo razumeli, kljub vsemu pa naj poskusijo odgovoriti na zastavljenavprašanja vsaj s kakšno informacijo.

    Ob poslušanju: Udeleženci odgovorijo na vprašanja.

    Kdo je oseba, ki se je predstavila?Ana./Ana Ban./Punca, stara 25 let.

    Kje dela?Dela na pošti./Dela na mednarodni hitri pošti./Dela pri UPS-u./Dela naBrniku./Dela na oddelku »customer service«./Dela na oddelku za stike sstrankami.

    Kaj rada dela v prostem času?Ukvarja se s psom in z mlajšim bratom/mlajšim bratcem./Ima psa, has-kija. Ukvarja se z njim in z mlajšim bratom.

    Kje živi? Pri kom?V hiši./V predmestju Ljubljane./Blizu Ljubljane./Pri starših.

    Kje preživlja počitnice?Na morju in na smučanju./Ponavadi gre poleti na morje in pozimi na smu-čanje./Sredi junija in avgusta gre na morje, v sredini februarja pa na smu-čanje./Med zadnjimi počitnicami je šla v Malezijo/v eksotične kraje/zelodaleč.

    Po poslušanju: Vzamemo si čas za dodatno analizo besedišča ali nekatere slovničnestrukture. O besedišču lahko povemo naslednje: – V sodobnem življenju v jezike vdirajo besede iz drugih jezikov, pogosto iz anglešči-ne. Dobro je, da te besede poskušamo posloveniti, tako kot se to sliši na posnetku,ko Ana razlaga, kaj pomenita UPS in customer service. – Posameznik si po svoji presoji iz obravnavanih besedil označi tiste besede, ki so zanjzanimive, npr. beseda haski je zanimiva samo za nekoga, ki je ljubitelj psov, besedioddelek ali stranka sta zanimivi za tiste, ki se nameravajo zaposliti v kakšnem pod-jetju, beseda pošta, recimo, pa je pogosta v vsakdanjem življenju vsakega človeka.– Ob besedilu lahko ugotavljamo, kaj iz Aninega življenja je tipično za slovensko druž-bo (Slovenci npr. radi preživljajo počitnice na morju in na smučanju, mnogi mladiodrasli živijo pri starših …).

    Težje je predvideti, katere slovnične strukture se bodo zdele težavne udeležencemnadaljevalne skupine, saj so slovnično znanje pridobivali na različne načine. Po-membno je, da lektor na kratko odgovori na postavljena vprašanja, da pojasni, kdajbodo predvidoma natančneje obravnavali določeno snov, in da ustrezno presodi, kajse splača natančneje razlagati in česa ne (smiselno je razlagati predvsem tiste vse-bine, o katerih so gotovo že slišali udeleženci začetnih tečajev).

    Primera:– Če udeleženec na drugo vprašanje odgovori Ana dela v Brniku, lektor ob napakirazloži razliko med predlogoma v in na oz. posreduje nekaj primerov tipične rabe.– Če udeleženec na četrto vprašanje odgovori Ana živi s staršimi, lektor popravi na-pako (Ana živi s starši) in pove, da bomo te končnice natančneje obravnavali in vadiliv 3. enoti.

    Nadgradnja: Udeleženci po spominu napišejo kratek sestavek o Ani.

    Opišite fotografiji. Kaj mislite, ali se osebe poznajo? Na slikah so osebe, ki se predstavljajo oz. pozdravljajo. Fotografiji spodbujata udele-žence, da naštejejo sporočanjske vzorce, ki jih potrebujemo, kadar se (prvič) sreča-mo, predstavljamo sebe ali drug drugega, kaj je primerno koga vprašati in kaj ne, kajse pogovarjamo, kadar se srečamo po dolgem času … Tako ponovimo pozdrave,vljudnostne fraze in različna vprašanja. Poleg tega je zelo pomembno, da preverimo,ali vsi udeleženci poznajo rabo vikanja in tikanja.

    16

    1

    MOŽNE REŠITVE

    U str. 5GOVORJENJEPogovor ob fotografijah

  • Da bi me kolena držala

    Pred branjem: besede, ki jih damo v obravnavo:

    tehtnica srednja šola podjetjevaditi voditi soditipoškodovati se koleno psičkaskrb tek plesodpreti prijazen ljudje

    Ko so pomeni besed jasni:– ob besedah sprožamo asociacije: npr. tehtnica, horoskop, karakter/značaj …; sred-nja šola, osnovna šola, fakulteta …– ob besedah naštevamo besede istega pomenskega polja: tek, ples … (športi)– iščemo besedne družine: vaditi, vaja, vaditelj, vaditeljica … – postavljamo besede v smiselne povedi: skrb → Sem brez skrbi. (OPOZORILO: bese-da skrb je ženskega spola in spada v 2. žensko sklanjatev. Dobro je, če si jo udele-ženci zapomnijo v sklopu sporočanjskega vzorca.)– prepoznavamo besede po znanih sestavinah: poškodovati se → v besedi se skrivabeseda škoda; psička → pes …

    Ob branju: Lektor preverja pravilen izgovor, postavljanje besednih naglasov in stavčnointonacijo. Udeleženci označijo dele besedila, ki jih morda še vedno ne razumejo.

    Po branju: Udeleženci rešijo vajo za tvorbo moških oblik besed, ki se pojavljajo v be-sedilu.

    aranžerka aranžerpodjetnica podjetnikkoreografinja koreografvaditeljica vaditeljplesalka plesalecprvakinja prvakučiteljica učiteljvodja vodjasodnica sodnik

    Udeleženci povežejo razlage besed.

    hinavec človek, ki dela in govori drugače, kot mislilažnivec človek, ki laže, govori to, kar ni resnarcis človek, ki je sam sebi zelo všečegoist človek, ki misli samo nase

    Dopolnijo besedilo o Darji.

    pleše – osvojila je – dela – koreografira – ima – hodi – končala je

    Dopolnijo tudi dialog z vprašanji, ki naj bi jih novinar postavljal Darji. Ob reševanju tevaje lektor udeležence ponovno opozori na pomembnost vikanja v slovenskem okolju.

    Kdaj ste rojeni?/Kdaj ste se rodili?/Kdaj imate rojstni dan?Trinajstega oktobra 1970.

    Kaj ste po horoskopu?Tehtnica.

    Kaj ste po poklicu?/Kaj delate (v življenju)?/Kaj počnete?/S čim se ukvarjate?Delam kot koreografinja in vaditeljica hiphopa in jazz baleta.

    Kdaj ste začeli plesati?Že v prvem razredu osnovne šole.

    Kakšne želje imate v prihodnosti/za prihodnost?/Ali imate kakšne (posebne) želje?Želim si, da bi lahko še dolgo hodila in plesala.

    Katera je vaša najljubša žival?Rada imam vse živali, najbolj pa svojo psičko Vano.

    17

    1

    U str. 6BRANJE BESEDILADZ vaja 6b

    REŠITVE

    REŠITVE

    REŠITVE

    MOŽNE REŠITVE

  • Imate še kakšno željo?/Si še kaj želite?/Kje bi radi živeli?Rada bi imela svojo hišo v Medvodah.

    Kje preživljate počitnice?/Kaj počnete med počitnicami/v prostem času?/Kam hodi-te na počitnice?

    Hodim z družino na morje ali v hribe.Kakšni ljudje so vam všeč?/Kakšne ljudi imate radi?/S kom se radi družite?

    Všeč so mi odprti in prijazni ljudje.

    Nadgradnja: – Udeleženci napišejo podoben intervju z enim od znancev in ga v naslednjih urahpredstavijo skupini.– Podobno besedilo napišejo tudi o sebi.

    Preoblečene besedeAli poznate koga, ki …– ima slovnico v malem prstu?

    dobro zna slovnico/veliko ve o slovnici?– je z vsemi žavbami namazan?

    je zvit, prebrisan/se vedno znajde?– vas nikoli ne pusti na cedilu?

    vas nikoli ne pusti samih, brez pomoči/ki vam je vedno pripravljen poma-gati/stati ob strani?

    – je malo čez les?je malo čuden/čudaški/neumen?

    Ali včasih ne znate kakšne slovenske besede? Sporazumevamo se lahko tudi brez besed.V uvodni uri nekaj časa namenimo tudi pogovoru o tem, kaj je sporazumevanje, kakose sporazumevamo in kakšne težave nastajajo, če se sporazumevamo v tujem jeziku.Pomembno je, da se udeleženci jezikovnega tečaja zavedajo, da je sporazumevanje se-stavljeno iz jezikovnih in nejezikovnih elementov, hkrati pa je odvisno tudi od poznava-nja stvarnosti (dežele, kulture, vedenjskih navad, zgodovine), v kateri se jezik uporablja.

    Sporazumevamo se torej tudi z različnimi nejezikovnimi znaki, tudi z govorico telesa.Ta se lahko od kulture do kulture razlikuje. Fotografije so izhodišče za pogovor o tejtemi. Lektor udeležence spodbuja, da predstavijo nekaj takšnih znakov, značilnih zaokolje, iz katerega izhajajo.

    Na posnetku boste slišali nekaj nenavadnih glasov. Ugotovite, kaj pomenijo. 2 Medmeti

    Na posnetku so posneti medmeti, ki jim lahko določimo pomen:

    1. f ), 2. b), 3. d), 4. a), 5. c), 6. e)

    Seznam medmetov dopolnimo še z drugimi. Zanimiv je tudi pogovor o onomatopejah,torej o tem, kako različni narodi ubesedijo glasove v naravi, npr. oponašanje živali.

    Kaj naredite, če ne znate slovenske besede? Gotovo se vsak, ki se uči nekega tujega jezika, pogosto znajde v zadregi, ker ne znakakšne besede. Pri pouku je pomembno razvijati tudi spretnost, ki pomaga premos-titi takšne težave. Lektor spodbuja udeležence k različnim možnostim, kot so: panto-mima in risba, raba dvojezičnega slovarja, ustrezno postavljanje vprašanj o neznanihpomenih drugim govorcem slovenskega jezika in navsezadnje jezikovno reševanje to-vrstnih težav s sopomenkami, protipomenkami ali opisovanjem.

    Ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste hoteli kaj povedati, pa se niste spomnili ključne besede?Pred izvedbo vaje lektor fotokopira delovni list, nareže listke in udeležence razdeli vdvojice. Vsaki dvojici določi, kje in o čem se člana pogovarjata. Listek z vprašanjemda prvemu, listek z odgovorom pa drugemu članu dvojice. Prvi torej vpraša drugega,

    18

    1

    U str. 7RAZLAGE FRAZEMOVDZ vaja 13

    U str. 8GOVORJENJEOpis fotografij

    U str. 8POSLUŠANJE BESEDIL

    REŠITEV

    U str. 8GOVORJENJEPogovor

    U str. 9GOVORJENJEIgra vlog

  • kar piše na listku, drugi pa odgovora ne sme povedati v celoti, ampak mora tisto, karje narisano, kazati s pantomimo toliko časa, da prvi ugotovi, kaj mu hoče povedati.Zgodi se seveda, da kdo od udeležencev ne bo poznal slovenske besede, ki je ključ-na v odgovoru (npr. pogreb, porodnišnica, ukrasti), vendar je to bistvo igre: lahko sesporazumevamo po slovensko, tudi če kakšne besede ne znamo.

    Če ne razumete ali če se želite naučiti kakšno novo slovensko besedo … Zelo verjetno vse te izraze udeleženci že poznajo, pomembno pa je, da si uzavestijokoristnost postavljanja vprašanj. Zgodi se namreč, da posameznik (bodisi zaradi svo-jega značaja ali vzgoje) nerad pokaže, da česa ne zna ali ne razume.

    Kako poiščemo pravo besedo v slovarju? Rabi dvojezičnih slovarjev se pri učenju tujega jezika težko izognemo. Udeleženci pase morajo zavedati, da je večina dvojezičnih slovarjev za slovenščino narejena zaSlovence in tujci pogosto ne vejo, kako bi našli informacijo, ki jo potrebujejo. Če v be-sedilu na primer najdejo glagol bo tekel in ga ne razumejo, bodo težko našli pomenglagola, saj gotovo ne morejo sklepati, da je slovarska enota glagola nedoločniškaoblika teči. Prav tako je problematična večpomenskost besed. Za ilustracijo primer-jamo nekaj izpisov iz dvojezičnih slovarjev, predpostavljamo, da želimo najti stilno ne-zaznamovano in pogosto rabljeno besedo dojenček. Udeleženci iz izpisov vidijo, daizbira ustrezne besede ni vedno preprosta ali samoumevna.

    Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ)Ena od možnosti, s katero lahko udeleženci iščejo pomene besed, je tudi delo s slo-vensko-slovenskim slovarjem (SSKJ). Predvsem mora lektor udeležence opozoriti, najne obupajo, če ne bodo razumeli zapletenih razlag. Lahko pa si s slovarjem pomagajopri iskanju slovničnih informacij, npr. o pregibnosti besed ali besedotvorju. Z elektron-sko različico slovarja si lahko pomagajo tudi pri iskanju slovarske oblike besede:

    Primeri:– Kako najti slovarsko obliko besedilne oblike besede lažnivcev?

    V rubriko »geslo« vtipkamo lažniv* in slovar poišče vse besede, ki se takozačenjajo. Med njimi najdemo tudi besedo lažnivec in ob njej informacijo opregibnosti, torej o izpadu e.

    – Kako najti slovarsko obliko besedilne oblike besede bo tekel?V rubriko »zaglavje« vtipkamo tekel in odpre se nam geslo glagola teči.

    – Kako najti besedo odprt?V rubriko »podgeslo« vtipkamo odprt in odpre se geslo glagola odpreti.Udeleženci bodo tovrstne besede prepoznavali kot pridevnike, kar je prav.Pomembno pa je, da jim lektor pojasni, da so to besede (deležniki), ki jihtvorimo iz glagolov, in jih zato najdejo ob glagolu, ne pa kot samostojnogeslo.

    Pri vseh primerih lektor udeležence spodbuja, da sklepajo o nekaterih lastnostih be-sede, ki jo iščejo, tj. da v prvem primeru iščemo samostalnik, v drugem glagol, v tret-jem pridevnik, tvorjen iz glagola.

    Dobro je, če lahko udeležencem večkrat omogočimo delo z računalnikom, na kateremje elektronska oblika SSKJ, in jim dajemo različne naloge, kaj naj v slovarju poiščejo.

    Ker je izbira besede iz slovarja včasih težka, udeleženci delajo napake. Za sprostitev in malo humorja navajamo nekaj napak, ki so nastale ob nepravilni iz-biri besede iz različnih angleško-slovenskih slovarjev. Gotovo ima vsak lektor v spo-minu še kakšen podoben primer. Če udeleženci ne znajo angleško, to vajo izpustimo.

    Po poklicu sem dojilja. Napaka je nastala ob napačni izbiri prevoda besede »nurse«, udeleženkaje hotela povedati, da je medicinska sestra.

    Po poklicu sem pastir.Udeleženec je želel povedati, da je pastor, župnik ali vsaj dušni pastir.

    19

    1

    U str. 10SPORAZUMEVALNI VZORCI

    U str. 10DELO S SLOVARJI

    U str. 11

    U str. 11Napake pri rabi slovarjev

    REŠITEV

  • Všeč mi je tvoja dlaka.Udeleženec je želel dati kompliment dekletu, da so mu všeč njeni lasje.

    Za tenis potrebujemo hrušč.»Racket« po angleško pomeni tudi hrup ali hrušč. Za tenis potrebujemolopar.

    Štirje letni časi so: zima, vzmet, poletje, jesen.»Spring« med drugim pomeni tudi vzmet. Letni čas pa je pomlad.

    Preoblečene besedeSmeh je pol zdravja.

    Dobro/Zdravo se je smejati./Smeh pripomore k zdravju.Na napakah se učimo.

    Če pri delu naredimo napako, bomo drugič bolj pazili, da ne bi ponovili istenapake.

    Vsak začetek je težek.Vsi ljudje imajo na začetku novega dela/življenja težave.

    Razvrstite besede iz okvirja po ustreznih kategorijah … Udeleženci poiščejo slovarske oblike navedenih besed. Lektor jih spremlja pri delu inpojasni, če česa ne znajo. Vaja je primerna tudi za seznanjanje s SSKJ v elektronskiobliki (gl. str. 19).

    20

    1

    U str. 11RAZLAGE FRAZEMOVDZ vaja 14

    U str. 12

    REŠITEV

    U str. 12PONOVITEV SLOVNIČNIHIZRAZOV

    REŠITVE

    GLAGOLI SAMOSTALNIKI PRIDEVNIKI

    v besedilu slovarska v besedilu slovarska v besedilu slovarskaoblika oblika oblika

    končala sem končati šolo šola srednjo srednji

    bo tekel teči živali žival poškodovana poškodovan(tvorjen iz glagola poškodovati)

    ne maram marati lažnivcev lažnivec odprti odprt (tvorjen iz glagola odpreti)

    v hribe hrib v prostem prost

    času čas za različne različen

    s soplesalci soplesalec

    skupine skupina

    Smiselno dopolnite povedi … Pred učenjem slovničnih prvin je dobro preveriti, kako dobro udeleženci poznajo slov-nično terminologijo. Vsak lektor sam presodi, katere termine bo uporabljal, da boudeležencem olajšal razumevanje novih struktur. Reševanje vaje na strani 12 je pri-merno tudi tedaj, ko se z udeleženci pogovarjamo o različnih kvalifikatorjih, ki sepojavljajo v slovarjih.

    Besede zob, sonce, pomoč [zóp, sónce, pomóč] izgovorimo z ozkim o.

    Besedo pogovor [pogôvor] izgovorimo s širokim o.

    Besede včeraj, jeste, pet [učéraj, jéste, pét] izgovorimo z ozkim e

    Besede letenje, rečem [letênje, rêčem] izgovorimo s širokim e.

    Besede Ljubljana, Marko, Prešeren, Slovenec, Cankarjev dom, pišemo z veliko začetnico.

  • Besede ljubljanski, junij, ponedeljek, božič, francoščina pa pišemo z malo začetnico.

    V besedah tolarj-ev, kilometr-ov, let-∅ so -ev, -ov, -∅končnice.

    Očala, hlače, brki so besede, ki obstajajo samo v množini.

    Sadje, zelenjava, hrana so besede, ki obstajajo samo v ednini.

    Za glagoli jesti, piti, gledati, poslušati sledi samostalnik v 4. sklonu.

    Za količinskimi izrazi koliko, veliko, nekaj, malo sledi samostalnik v 2. sklonu.

    Hiša, cesta, luč, cerkev so besede ženskega spola.

    Sedanjik, preteklik, prihodnjik so glagolski časi.

    Glagoli delati, brati, stanovati so v nedoločniku.

    Glagoli telefoniraj, pridi, oprostite so v velelniku.

    Besede vi, medve, ga, jo, jih soosebni zaimki.

    Besede na, v, med, pred so predlogi.

    Iz bontona Na nadaljevalni stopnji se udeleženci vse pogosteje srečujejo z najrazličnejšimi avten-tičnimi besedili. Včasih se zgodi, da se udeleženci pri branju bolj osredotočajo na tistebesede in strukture, ki jih ne razumejo, kot na tiste, ki jih razumejo: posledica je, dase jim zdi, da besedila niso razumeli. Lektor spodbuja udeležence k nasprotnemupristopu: označijo naj si vse dele besedila, ki jih zagotovo razumejo. Označijo naj si tu-di tiste dele besedila, pri katerih lahko sklepajo o pomenu (zaradi sobesedila ali pre-poznavanja korena neke besede).

    Primer:

    Ali je v Sloveniji normalno, da … S to vajo za konverzacijo želimo udeležence opozoriti na pomembnost upoštevanjavedenjskih pravil v določeni družbi. Mnogi se morajo vključiti v slovensko družbo izpovsem drugačnih okolij in se lahko zaradi nepoznavanja slovenskih navad pogostoznajdejo v zadregi, kar lahko vpliva tudi na težave pri komunikaciji.

    Nadgradnja: Ob naštetih idejah lahko napišemo tudi pravila vedenja/bonton »našeskupine«, npr. prihajamo točno, smo prijazni, vnaprej se opravičimo lektorju, če nemoremo priti k pouku ipd.

    Napišite sestavek na eno od naslednjih tem: Zakaj se učim slovensko?/Slovenija je ____ dežela. /Slovenci in Slovenke so ____ ljudje.V pisnem sestavku naj udeleženci napišejo kaj v zvezi s svojimi motivi za učenje slo-venščine in o svojih načrtih, kaj bodo počeli, ko bodo dosegli svoj cilj, ali pa naj napi-šejo, kaj vejo o Sloveniji in Slovencih in kako se vključujejo v slovensko okolje.

    21

    1

    U str. 13BRANJE BESEDIL INSTRATEGIJE BRANJA

    U str. 13GOVORJENJEPogovor

    U str. 13PISANJE

    Iz bontona ...

    Sezuvanje v stanovanju velja za vse stanovalce.Vsak ima svoje copate, nekaj parov različnihvelikosti pa imejmo tudi za goste. Če je gost vdvomih, ali naj se sezuje ali ne, mu ponudimocopate, rekoč: »Če želite, lahko obujete copate.«

    poznajo besedo sezuti se, poznajo tudi druge besede na

    -nje (plavanje, smučanje, ...) poznajo besedo reči, vidijo, da je to preddobesednim govorom in lahkosklepajo, da gre za glagolrekanja

  • 22

    1

    SlovnicaNamen slovničnega poglavja prve enote je ponoviti tiste strukture, ki so bile obrav-navane že na začetni stopnji (kot osnovo jemljemo učbenik Slovenska beseda v živo,učbenik za začetni tečaj slovenščine kot drugega/tujega jezika).

    OD BESEDILA DO BESEDE Kot izhodišče za delo s slovnico vzamemo besedilo, ki ga nato delimo na manjše eno-te: povedi, besedne zveze in besede.

    PREGIBNE IN NEPREGIBNE BESEDEBesede delimo na pregibne in nepregibne. Pregibne spreminjajo oblike, kar pomeni,da moramo besedi v besedilu poiskati slovarsko obliko. Nepregibne imajo eno samoobliko. OPOZORILO: Prislov lahko stopnjujemo: dolgo – dalj/dlje – najdalj/najdlje, ve-liko – več – največ.

    V nadaljevanju slovničnim izrazom dodajamo mednarodne vzporednice, in sicer ko seizraz pojavi prvič. Slovnično terminologijo naj pri pouku slovenščine kot drugega/tuje-ga jezika rabimo toliko, da udeležencem olajša učenje. Če udeleženec ni poučen oslovnici v svojem jeziku, ga lektor nauči le tistih nekaj terminov, ki jih potrebuje za lažjerazumevanje razlage in reševanja vaj (npr. namesto uporabe termina osebni zaimek/personalni pronomen si lahko pomagamo z: besede, kot so jaz, ti, on …)

    GLAGOL Lektor razloži glagolske kategorije (osebo, število, čas in naklon) in preveri, ali udele-ženci poznajo vse oblike.

    Dodamo lahko tudi termin nedoločnik/slovarska oblika glagola. Pomembno je, da seudeleženci zavedajo, da tvorba sedanjiške oblike iz nedoločniške ni dana, ampak jetreba poznati obe obliki: primerjajo naj: delati → delam, živeti → živim, stanovati →stanujem ipd.

    Pogosto udeleženci sprašujejo po seznamu nepravilnih glagolov. Priporočimo lahkopriročnik avtorice Rade Lečič Slovenski glagol,5 ki obravnava glagole na način, pri-meren tujim študentom.

    Velelnik je bil na začetni stopnji obravnavan zgolj informativno – pomembno je, daudeleženci prepoznajo razliko v rabi med delaš in delaj, ne pričakujemo pa, da bodona tej stopnji znali velelnik aktivno tvoriti in brez napak uporabljati.

    SAMOSTALNIK Lektor razloži samostalniške kategorije (spol, število, sklon) in preveri, ali udeležencipoznajo vse oblike.

    Pri spolu lektor opozori tudi na tiste samostalnike, ki bi jih udeleženci zaradi končnicelahko uvrstili v kakšno drugo kategorijo (npr. oče, Jure, avto, Miha; breskev, noč, Kar-men …).

    Pri številu lektor opozori tudi na tiste samostalnike, ki obstajajo samo v enem številu(npr. denar, zelenjava, vino, brki, počitnice, hlače …).

    Pri sklonu lektor preveri, ali udeleženci poznajo pojem sklona in rabo različnih sklo-nov v določenih sobesedilih (gl. tudi preglednico na str. 16). Doda lahko tudi nekatereposebnosti, za katere predvideva, da jih udeleženci že poznajo (npr. posebnosti pripostavljanju besede v množino človek – ljudje, otrok – otroci; izpad polglasnikazvezek – zvezka; nekaj podaljšav profesor – profesorja, kolo – kolesa).

    Slovnične vsebine 1.enote lahko predstavimo vkateri koli fazi obravnaveenote, besedišče primerovv slovničnih preglednicahje splošno, deloma senavezuje na uvodnobesedilo s strani 5, vkaterem se predstavidekle Ana Ban.

    U str. 14

    U str. 14

    U str. 15DZ vaje 6–9

    U str. 15DZ vaje 1–3

    5 LEČIČ, Rada, 2004: Slovenski glagol: oblikoslovni priročnik in slovar slovenskih glagolov. Ljubljana:Založba ZRC.

  • PRIDEVNIK Pri pridevniku lektor opozori, da se ta ujema s samostalnikom v spolu, sklonu in šte-vilu. Doda lahko tudi vprašalnici kakšen in kateri ter navede nekaj primerov kakovost-nih in vrstnih pridevnikov, za katere predvideva, da jih udeleženci že poznajo (npr.mrzel sok – jabolčni sok).

    OSEBNI ZAIMEK Pri osebnem zaimku lektor pove, da ta nadomešča samostalnik ali samostalniškobesedno zvezo, in preveri, katere oblike osebnega zaimka udeleženci poznajo (gl. tudipreglednico na str. 17).

    SVOJILNI ZAIMEK Pri svojilnem zaimku lektor opozori, da se tako kot pridevnik ujema s samostalnikom,in preveri, katere oblike svojilnega zaimka udeleženci poznajo (gl. tudi preglednico nastr. 17).

    Doda lahko tudi vprašalnico čigav in primerjavo s tvorbo svojilnih pridevnikov, za ka-tere predvideva, da jih udeleženci morda že poznajo (npr. njen avto – Anin avto, nju-na naloga – Petrova in Andrejeva naloga).

    KDAJ RABIMO KATERI SKLON? V preglednici so zbrani primeri pogoste rabe določenega sklona: tipične vprašalnice,brezpredložna in predložna raba.

    Predlog pristopa k obravnavi preglednice: Lektor pripravi plakat z vrisano tabelo in listke s primeri iz tabele.

    23

    1

    U str. 15DZ vaji 4, 5

    U str. 15

    U str. 15

    U str. 16DZ vaja 10

    EDNINA

    m ž s

    1. sklon

    2. sklon

    3. sklon

    4. sklon

    5. sklon

    6. sklon

    1. skupina 2. skupina 3. skupina 4. skupina

    Kdo je na sliki? Moj prijatelj. Moja prijateljica.

    Kaj je na sliki? Njegov avto. Njena hiša. Majhno mesto.

    Koga ne pozna? Mojega brata. Moje sestre.

    Česa nima? Velikega vrta. Velike terase. Velikega okna.

    itn.Udeležence razdeli v štiri skupine: ena dobi vse listke s primeri z vprašalnicami, dru-ga s primeri ženskega spola, tretja s primeri moškega spola in četrta s primeri sred-njega spola.

    Listke skupine ustrezno razdelijo po sklonih na plakat. Z lektorjevo pomočjo vsi sku-paj plakat pripravijo do takšne oblike, kot je v učbeniku. Nato z različnimi barvamioznačijo vse vprašalnice, vse končnice, vse predloge in plakat obesijo na steno.

    Ponoviti je treba rabo različic predlogov z in s ter k in h; prav tako rabo predlogov v inna ter iz in z/s.

    OPOZORILO

  • PREGLED KONČNIC V EDNINI IN 1., 2., 4. SKLONU DVOJINE INMNOŽINE Podobno si ogledamo že znane končnice 1., 2. in 4. sklona D in M.

    Za konec slovničnega poglavja 1. enote sledi še nekaj preglednic, in sicer:

    KONČNICE SAMOSTALNIKA IN PRIDEVNIKA – Z oranžno so senčene tiste oblike, ki naj bi jih na začetni stopnji že usvojili in jihznali uporabljati, v belih poljih pa so končnice, ki jih bomo še natančneje obravnavalina nadaljevalni stopnji.– Pri moškem spolu lektor udeležence spomni na kategorijo živosti.– Ponoviti je treba: spreminjanje/preglas -o- v -e- za c, č, ž, š, j.

    OBLIKE OSEBNEGA ZAIMKA Lektor udeležence spomni na variantno rabo: medve – midve, vedve – vidve in na ra-bo dolgih in kratkih oblik osebnega zaimka.

    OBLIKE SVOJILNEGA ZAIMKA Rabi oblik svojilnega zaimka naj se udeleženci izogibajo, saj se na splošno v sloven-ščini te oblike rabijo manj pogosto kot npr. v angleščini.

    Primer: To je moja prijateljica Ana.

    → Gre za poudarjeno rabo.Telefoniral bom prijateljici.

    → Tako izražanje predmeta v slovenščini zadošča in ni treba dodajati šeizraza za svojino, saj je samo po sebi umevno, da gre za mojo prijateljico.Poleg tega seveda udeleženci pogosto naredijo napako, ko bi