23
Leto XV Številka 95 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE December 2011 Foto: Robert L. Horvat

Prometnik 95

Embed Size (px)

DESCRIPTION

December 2011

Citation preview

Page 1: Prometnik 95

Leto XV Številka 95 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE December 2011

Foto: Robert L. Horvat

Page 2: Prometnik 95

2

UVOD KAZALO

Spoštovane članice in člani Sindikata železniškega prometa Slovenije!Prišel je veseli december, čas veselih pogledov, voščil, sproščenih besed. Zato je prav, da se teh trenutkov zavedamo in si jih ne damo vzeti. Stisnite roko sodelavcu, znancu, prijatelju, namenite kak trenutek več bližnjim, tudi bežnim znancem naj vam ne bo težko reči prijaznih besed. Polepšajte dni, večere, praznike sebi in drugim s prijaznim nasmehom, veseli ga bodo vsi.Vsakdanje skrbi ostajajo in jih ne moremo izbrisati, lahko pa jih damo za trenutek v predal. Saj se ne bodo izgubile, ohladile. Čakajo tam in zagotovo jih bo potrebno čimprej vzeti iz predala in se jih lotevati, počasi, sistematično, resno in temeljito.Pred nami je nič kaj prijazno leto 2012, ki že sedaj napoveduje pretrese. Zaupanja, ki ste ga izkazali na volitvah v Svete delavcev, vaši predstavniki ne bodo smeli zapraviti. V vseh organih, ki predstavlajjo zaposlene, v sindikatih in svetih delavcev, vsi funkcionarji bomo in bodo morali zavihati rokave in preseči ograjice medsebojne delitve, če želimo vaše zaupanje pravilno in pošteno opravičiti.V imenu vodstva Sindikata železniškega prometa Slovenije, vseh predsednikov osnovnih organizacij, sekretarja, obeh podpredsednikov in v svojem osebnem imenu želim vsem vam, vašim družinam, prijateljem, sorodnikom in znancem, vsem bralcem in vsem zaposlenim v sistemu Slovenskih železnic mirne in blagoslovljene božične praznike, veselo rajanje ob prehodu v novo leto 2012, ki naj vam prinese notranjega miru, razumevanje, srečo in nasmeh, da boste tudi v oblačnem vremenu izžarevali sonce, sebi in drugim.

Damjan Rak,predsednik

Časopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT Predsednik Damjan Rak: 051 374 714 Oblikovanje: Zdravko MundaŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Sekretar Jože Skubic: 031 519 111

Podpredsednik Risto Djurić: 051 311 128 Glasilo šteje med grafične izdelke informativnega Naslov uredništva: SŽPS Uredništvo časopisa, Trg Podpredsednik Matjaž Skutnik: 041 216 612 značaja iz 11. točke tarifne priloge 3 zakona o DDV, OF 7, 1000 Ljubljana Glavna urednica: Suzana Slatinšek po kateri se plačuje DDV po stopnji 20%.Telefon: (01) 29-12-146, (01) 29-12-147 Odgovorni urednik: Damjan Rake-pošta: , Urednik fotografije: Robert L. Horvat Časopis izhaja občasno v nakladi 1000 izvodov.

Uredniški odbor: Miran Prnaver, Robert L. Horvat, Marjan Mally, Zdravko Munda, Danijel MotalnLektoriranje: Danica Prnaver

[email protected] [email protected] Naslovnica: Ali še lahko ujamemo nemško-

francoski vlak?

Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli, vprašanja, oglase in ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja besedila v pismeni ali, še bolje, v elektronski obliki, oddate na naslov: Sindikat železniškega prometa Slovenije, Trg OF 7, 1000 Ljubljana, s pripisom Časopis Prometnik, ali na elektronski naslov:

, ,

ali

.

[email protected] [email protected]@[email protected]

Vse mine ... 3

Intervju: Damjan Rak 4

Grafiti na vlakih –

umetnost ali vandalizem? 6

Žip storitve, d.o.o – podjetje prihodnosti? 7

Službena obleka – že spet 9

Kratke domače 10

Malo zgodovine: industrijski tir Pragersko - Medvedce ali haloška železnica 11

Srečanja, izletI 15

Upokojili so se 22

Za boljšo prebavo 23

DECEMBER 2011

Page 3: Prometnik 95

3

AKTUALNO

No, pa smo prestali. Razdelitev SŽ, pa tudi volitve. Seveda ne govorim o parlamentarnih volitvah! Tule na našem koncu smo bili priča pravemu predvolilnemu rekrutiranju. Bilo je tako intenzivno, da sem se že pozanimala pri drugih članih tistega sindikata, ali morda dobivajo kakšne provizije za novo pridobljene člane ... Bojda so sedaj moderne točke ... Med drugim prepričevanjem se je slišalo tudi naštevanje, kateri šefi so »naši«. No, meni osebno ni ravno najbolj jasno, kaj je dobrega v tem, da je moj šef v istem sindikatu kot jaz. Še ni dolgo tega, kar sem se smejala moji boljši polovici, ko mi je razlagal, da je njihov šef predsednik njihovega sindikata! Zakaj se spet pritožujem? Malce sem užaljena. Mene pa nihče ni vabil ... Vsekakor se moram dotakniti tudi kandidatne liste. Ste opazili, da je bila s strani sindikatov predlagana samo ena kandidatka? Ena je kandidirala samostojno, pa smo pri infrastrukturi z nežnejšim spolom opravili. Ali res med nami ni nobene ambiciozne ženske ali je samo težko priti zraven? Nikakor ne smemo izpustiti novice o menjavi direktorja SŽ. Dobili smo človeka, ki ni ravno na dobrem glasu, kar zadeva obstoj podjetij pod njegovim vodstvom ... Postavlja se nam vprašanje, zakaj so nam ga postavili na vrh? So prepričani v njegove vodstvene sposobnosti kljub prejšnjim neuspehom? Ali ga bodo uporabili kot kakšnega rezervnega krivca za nove izgube? Glede na poteze naše bivše vlade je vprašanje, ali so sploh razmišljali ... Potem pa na intranetu beremo intervju, kjer g. Igor Blejec gladko zanika obtožbe in pojasni posamične primere, o katerih so govorili mediji. Vsi podatki se lahko preverijo v sodnem registru, pravi. Poklicni novinarji torej objavljajo nepreverjene informacije, mene pa tu naš odgovorni urednik ....... (lektorica odstranila (ne)primerno besedo) za vsako trditev, za katero nimam dokazov!Pa gremo k bolj pomembnim zadevam! Neprijetne stvari so mimo, dolžnosti do domovine in svojega podjetja smo opravili. Tukaj je veseli december, čas zabav, miru in obdarovanj. Torej uživajmo. Drugo leto bo bojda konec sveta (že spet), svetovna kriza se bo še poglobila, evro bo padel, čaka nas še večja revščina. Plešimo, pojmo in se zabavajmo, dokler se še lahko!

V imenu uredniškega odbora Prometnika in v svojem imenu vam želim vesel Božič in srečno Novo leto 2012!

Urednica

VSE MINE ...

DECEMBER 2011

Page 4: Prometnik 95

4

POSTAJE

Prvi kontakt s predsednikom našega sindikata sem imela nejasnosti, stopil v stik s pristojno osebo, ki bi mu lahko

preko elektronske pošte. Potem sva si pošiljala SMS, končno pomagala, ne pa, da se stvari rešujejo tudi po nekaj mesecev?

sva se slišala še po telefonu. »Izkoristila sva vse Obsojam strokovnjake, ki se na probleme delavcev odzovejo

komunikacijske možnosti,« sem mu rekla, dve minuti kasneje na način »Kaj pa zdaj ta spet teži!«, namesto da bi si vzeli čas

je zacvilil fax in pojavil se je list z žigom našega sindikata in in poskušali odpraviti problem.

pripisom: »Zdaj pa res!« Človek s smislom za humor. To je bil

moj prvi vtis o Damjanu Raku. Pa sva spet pri sindikatu. Razmišljaš samo o sindikalnem

delu?

Ni mi ravno v ponos. Tudi družina je plačala svoj ceh. Ko sem

se tega lotil, nisem pričakoval, da mi bo vzelo toliko časa.

Upam, da bosta moji dve hčerki to kdaj razumeli. V življenju

si pač postaviš cilje, temelje, katerim podrediš vse drugo.

Življenje se obrača, kot se obrača, vse se zgodi z namenom.

Nič nam ni podarjeno. Človek pač poskuša biti iskren in

potrpežljiv, morda se bo kdaj vrnilo, kar si dal.

Si kdaj razmišljal o Filozofski fakulteti?

Filozofija ne prinaša oportunizma.

Damjan Rak kot predsednik SŽPS?

Poskušam čim manj delati sam, po svoji volji. Vsaka

pomembna odločitev se sprejema v krogu najožjih

sodelavcev. Po diskusiji se sprejme večinsko mnenje. Intervju sva opravila kar preko telefona. V času pogovora se

Poskušamo se čim bolj držati demokratičnih načel. Vsak Damjan vozi pod mavričnim lokom (to je edino, za kar me je

lahko pove, kar misli. Zgodi se tudi, da večina sprejme prosil, da zapišem ...). Po približno pol ure pogovora

mnenje posameznika, če je to dobro argumentirano. Kar (Damjan sam prizna, da ničesar ne zna povedati na kratko)

zadeva člane našega sindikata, mi je pomembno prav vse. mi končno uspe pridobiti nekaj osnovnih podatkov:

Tudi če imam na mizi zadeve, ki jim grozi ali pa so že na »Rojen sem leta 1968 v Celju, očetu Dolenjcu in mami

sodišču, se posvetim tudi težavam človeka, ki ne dobi Štajerki. Jaz sem pa zaprisežen Kranjec. Po očetu sem

rdečega kulija, šef pa od njega zahteva, da v dnevnik zapisuje dedoval vinograd z najboljšim vinom na svetu - cvičkom.

določene stvari z rdečo barvo. Vsi problemi so pomembni. Imel sem srečo, da si je mama izbrala novega sopotnika, ki

Majhni in veliki. Včasih ljudje ne morejo razumeti, da je moj me je vpeljal v čebelarstvo, s katerim se še vedno aktivno

problem uskladiti interese enega člana z interesi vseh, z ukvarjam.«

interesi sindikata, podjetja, treba pa je tudi misliti na

politično sceno.Poklicna pot?

Moja življenjska želja je vedno bila: biti prometnik. Ko sem Ženska predstavnica v sindikatu?

hotel študirati, mi podjetje tega ni omogočilo, pozneje, ko so Zelo vesel bi bil, če bi se katera članica hotela bolj aktivno

mi ponudili, pa sam nisem hotel več iti, saj sem spoznal, da vključiti v delovanje sindikata. Imamo nekaj občasno

hočem biti samo prometnik. Začel sem v Kresnicah, potem aktivnih članic, ki imajo tudi svoje družinske obveznosti,

sem delal v Ljubljana Moste, sedaj še občasno delam v katerih nočejo zanemarjati. Marčevska srečanja so

Ljubljani. pomembna tudi za to, da se ženske članice med seboj bolje

Kvaliteten prometnik ne more biti vsak. Žalosti me, da so naš spoznajo, se pogovorijo. Takrat dobim največ informacij o

poklic tako razvrednotili, da se ne zavedamo, da je prometnik težavah v vrstah nežnejšega spola.

tisti, ki ima v rokah tisoče evrov in človeška življenja. Vsi

prometniki bi se morali tega bolj zavedati in biti dovolj Ti je delodajalec kdaj ponujal kakšno boljše delovno mesto,

samozavestni, da si ne bi dovolili, da nas kdo moti pri delu, pa da se te reši?

čeravno je to šef ali inšpektor.Ponujali so mi pravzaprav degradacijo: iz Ljubljane nazaj v

Moti me, da je prometnikom preprečena uporaba interneta na Moste, saj dobijo vsakič, ko delam v Ljubljani, cel kup

delovnem mestu. Lahko bi se, na primer, preprečil samo pripomb o tem, kaj tam ni v redu. Morda bi, a se bojijo, da bi

prenos podatkov, ogled določenih nevarnih strani, danes se jih kdo snemal, potem pa bi to obravnavali na sodišču kot

da vse rešiti. Najbolj seveda pogrešam elektronsko pošto. Ne poskus podkupovanja. Moja duša ni naprodaj.

bi bilo fino, če bi lahko prometnik takoj ko pride do

DECEMBER 2011

INTERVJU: DAMJAN RAK

vsak je treba meriti temperaturo

UVODINTERVJU

Page 5: Prometnik 95

5

Imaš sploh kaj časa samo zase? pripada 112% izhodiščne plače, kar znese nekaj več kot

Ob sredah zvečer od septembra do maja igramo squash. Tega 300,00 EUR. Če bi mi bil denar vodilo, že dolgo ne bi bil več

poskušam ne zamuditi. Ob tej igri pozabim na skrbi in težave, tukaj ...

se sprostim, zraven tega pa še vzdržujem kondicijo.

Zadnja beseda?

Možgane na pašo, naj dela telo? Moram povedati, da si štejem v čast, da so določeni

Pri igri squasha je tako kot pri večini športov. Delaš z glavo,

telo samo sledi. Po igri sem spet napolnjen z energijo.

Kako si zadovoljen z rezultati naših volitev?

Vložili smo izredno veliko dela, zelo smo se trudili, rezultati

so se pokazali. Ljudje so povedali, da imajo dovolj sedanjega

režima. Dobili pa smo tudi zelo veliko odgovornost, saj so

pričakovanja ljudi velika. Trudili se bomo upravičiti njihovo

zaupanje, vendar se bojim, da so pričakovanja nekaterih

nerealna, saj čez noč ne bo mogoče ničesar spremeniti.

Zahvaljujem se vsem, ki so nas podprli in pripomogli k naši

zmagi. Lepo je tudi slišati čestitke in podporo ljudi, ki niso

člani našega sindikata.

Kakšna pa je tvoja politična pripadnost?

Jaz sem že od nekdaj apolitičen človek. Nikoli nisem bil član sodelavci, s katerimi sem v zadnjih letih prišel v stik, postali

nobene stranke. Ko sem še bil mlad prometnik v stari Jugi, so tudi moji dobri prijatelji. Pri železničarjih pa najbolj

me vabili v Komunistično partijo in me že takoj označili kot pogrešam druženje. Včasih smo znali po službi, po šolanju iti

problematičnega, ko sem zavrnil. na kakšno pijačo. Krivdo pripisujem samemu sistemu,

Z vidika sindikalnega vodje pa je tako: vsaka oblast je podjetju, pa tudi sindikatom, ki so ljudi obrnili enega proti

avtomatično na drugi strani brega, ne glede na to, katera drugemu.

stranka je na oblasti.

Mislim, da je problem bolj v financah ...Vse nas zanima, kakšna je tvoja plača?

Glej, zdaj se peljem mimo neke trgovine. Vse je polno. Denar Počakaj malo ... Plačilni listek imam vedno v žepu, odkar so

torej je. Prioritete so se spremenile. Na izgubi smo pa mi mediji objavili plače sindikalistov in me je žena vprašala, kje

sami.skrivam denar. V mesecu oktobru sem dobil 2.337,57 EUR

bruto, 1.514,64 EUR neto, to je plača prometnika postaje Damjana Raka sem intervjuvala Suzana Slatinšek.

Ljubljana za polni delovni čas. Poleg tega mi po statutu

DECEMBER 2011

Najboljši prijatelj, pokojni Čigumi

Cviček Hantinc - kraj spokoja ob kozarčku cvička

INTERVJU

Page 6: Prometnik 95

6

POSTAJE

DECEMBER 2011

V zadnjih letih se je zelo povečalo število vagonov in in kmalu so tudi vlaki po Evropi postali privlačna tarča

motornikov, ki so porisani. Na žalost je veliko porisanih evropskih ustvarjalcev.

prav najnovejših garnitur serije 312 (Siemens). Grafitarji imajo na področju grafitiranja na vlake kar nekaj

Kaj pravzaprav so grafiti? »strokovnih« izrazov, kar še dodatno kaže na popularnost in

Grafiti so poslikave, risbe in napisi na raznih površinah razvitost te vrste izražanja.

END TO END (END 2 END) - vagon, porisan od

začetka do konca, a ne od vrha do tal vagona

TOP TO BOTTOM (TOP 2 BOTTOM) - vagon,

porisan od vrha do tal, a ne po vsej dolžini vagona

PANEL - samostojen grafit na vlaku, ki ne sega više

od oken

WHOLE CAR - porisan ves vagon

WHOLE TRAIN - porisan ves vlak

Ker ponavadi k nam prej zaide kaj slabega kot dobrega, je ta

problem na SŽ zelo pereč.

Kot član Sveta delavcev sem poslovodstvu na 3. seji SD

oktobra 2008 postavil naslednje vprašanje:

»Veliko naših motornikov je porisanih (grafiti). Sprašujem,

koliko motornikov je bilo na tak način poškodovanih, na

katerih postajah in kdaj se to dogaja? Kdaj se je to začelo in

ali smo do sedaj že ujeli kakega storilca? Koliko so do sedaj (stavbah, pločnikih, vlakih …). So način človekovega

predstavljali stroški čiščenja in kdo čiščenje opravlja? izražanja in predstavljajo njegovo željo ter potrebo po

Zanima me, kaj se je do sedaj naredilo, da bi se ta oblika komuniciranju. Nastajajo v različnih oblikah družbene

vandalizma preprečila?ureditve in so bili ter so še vedno način izražanja

Mislim, da bi se dalo v času, v katerem živimo, to preprečiti depriviligiranih in manjšinskih skupin. Le-te svoje mnenje o

(kamere, fizično varovanje - obhodi, policija ...), saj se tako družbenih problemih pogosto izražajo skozi grafite -

temeljito poškodovanje ne da napraviti v kratkem času, anonimen, in zato tudi razmeroma varen javni medij.

ampak storilci za to potrebujejo kar precej »svobode« in Sama beseda grafit je slengovski izraz in izvira iz grške

časa«.besede graphein, kar pomeni pisati; izraz graffiti ali sgraffio

Odgovor je bil bolj splošen, da se firma trudi, da bi se stanje pa pomeni risati oziroma čečkati na ravno površino. To se

zboljšalo.nanaša na grafite iz rimske arhitekture, ko so prebivalci s

Čiščenje pa za SŽ predstavlja kar lep strošek. svojimi poslikavami okraševali stene zgradb.

In tudi grafitiranje vlakov ima svojo zgodovino!

Začetki grafitiranja vlakov segajo v sedemdeseta leta

prejšnjega stoletja v mesto New York. Takrat so se namreč na

podzemni železnici začeli pojavljati prvi grafiti na postajah

podzemne železnice, v notranjosti vagonov in sčasoma tudi

na njihovi zunanji strani.

Oblasti so v boju proti »kriminalcem s spreji« postavljale

zaščitne ograje in poostrile kazni. Sčasoma so razvili

posebna topila barv in na ta način očistili večino vlakov, ne da

bi jih pri tem poškodovali. Vodstvo podzemnih železnic je za

čiščenje postaj in vlakov porabilo do 300.000 dolarjev letno.

Čiščenje vlakov je bilo vedno bolj pogosto – vsak vlak, ki je

bil porisan, so takoj umaknili iz prometa (takšna je praksa še

danes) – in vsaj del grafitarjev se je začel iz podzemne

železnice »seliti« na tovorne vagone. Prednost le-teh je bila,

da so bili slabše zavarovani, poleg tega pa so potovali po vsej Ne da me odgovor ni prepričal, dejansko stanje, se mi zdi, se državi in je bilo tako njihovo delo vidno večim ljudem, kar je še slabša. Zato sem na 15. seji junija 2011 ponovno postavil bil cilj grafitarjev. podobno vprašanje.Ta fenomen se je hitro razširil po Združenih državah Amerike Tudi tokrat me odgovor ni prepričal.

GRAFITI NA VLAKIH: UMETNOST ALI VANDALIZEM?

Odkrit lastnik (2352) Fotograf: Miran Prnaver

Kje so vrata? (2360) Fotograf: Miran Prnaver

AKTUALNO

Page 7: Prometnik 95

7DECEMBER 2011

Nobena skrivnost ni, da se je NAŠEGA podjetja, ki je spoznanja, da se tudi tam zaposleni morajo začeti bilo ustanovljeno z namenom zaposlovanja tistih obnašati drugače, ne samo na Slovenskih železnicah. Že železničarjev, ki so izgubili zdravstveno sposobnost za tak zapis je čuden, kajne? Saj ŽIP vendar so Slovenske opravljanje svojega prvotnega dela, prijel zelo železnice. Ne samo pri pravicah iz KPDŽP, plačah, tudi negativen sloves. Sloves podjetja, kjer te obravnavajo pri ugotavljanju viškov bi morali biti v istem košu.kot odpad, kot nekoga, ki je nesposoben za karkoli Dokler pa bo sistem tak, da v elektrodelavnici, kjer drugega kot za čiščenje stranišč in sajenje rožic. delajo sami električarji, montažo nove električne peči Na žalost, tako je. Kdo vse v preteklosti je za to kriv, je izvede ŽIP s svojim zunanjim podizvajalcem in je cena brezpredmetno izgubljati čas. Kaj se da spremeniti, je ŽIP-a še enkrat večja od cene, ki bi jo podizvajalec sploh volja in možnost za to? postavil, če bi delal sam, pač prihodnosti ni. Misel, da bi Zagotovo je ŽIP v težki situaciji. Z leti se je v njem peč priključili električarji sami, brez stroška, je tako ali zaposlilo, in to s ceste, kopico zdravih ljudi, ki sicer niso tako nedopustna.krivi, da se danes podjetju slabo piše. Vendar pa so oni Zato bo zagotavljanje kvote 50 % invalidov v ŽIP-u prvi tisti, ki se bodo tega tudi morali zavedati. vsakič predmet polemik. Namesto da bi se ŽIP očistil Z novim zakonom je potrebno v invalidskih podjetjih zdravih, jih prezaposlil tja, kjer nastanejo invalidi, in zagotavljati najmanj 50 % delež zaposlenih, ki imajo vsak, ki bi postal inavlid, bi moral vnaprej vedeti, da bo status invalida. Obstoječe stanje v ŽIP-u je 43 %, kar imel varno in ustrezno službo v ŽIP-u. pomeni dva možna koraka. Ali zmanjšati število Za tak preobrat pa je potrebna volja, čas in odrekanje. zdravih ali pa povečati število invalidov. Tudi kakim priboljškomŽal vse aktivnosti peljejo samo v smer druge možnosti, ki je sicer legitimna in zagotovo je primerna. Bilo pa bi pričakovati, da bo vodstvo ŽIP-a delalo vse, da bo Damjan Rakprimanjkljaje na Slovenskih železnicah maksimalno poskušalo pokrivati z zdravimi zaposlenimi v ŽIP-u. »Nihče noče iti,« krasen odgovor. Kako pa morajo iti invalidi tja? Pravičnost in korektnost bi morala veljati za vse, ne samo za tiste, ki so že tako ali tako postavljeni v slabši položaj, ker so postali invalidi.Težko se bo ŽIP izvlekel iz težav, če ne bo generalnega

ŽIP Storitve, d.o.o – PODJETJE PRIHODNOSTI?

Res je, da so nekateri grafiti kar domiselni, vendar je škoda

neprimerno večja.

Tudi garniture, ki so reklamno poslikane (za potrebe

slovenskih podjetij in ustanov), doleti podobna usoda. Pred

leti je bil nek motornik lepo preoblečen z lepotami Sloveniji

(Bled, Ljubljana, Piran ...), vendar je tudi ta postal tarča

grafitov.

Človek res težko verjame, da se na področju grafitiranja

vlakov ne bi dalo nič urediti. Če lahko zaščitimo

»pendolinote«, bi pri današnji tehniki verjetno lahko še kaj

več. Posebno, ker storilci za svoje delo potrebujejo kar nekaj

časa.

Na koncu se vrnimo k vprašanju v naslovu! Mislim, da so

grafiti na Slovenskih železnicah predvsem vandalizem, proti

kateremu se podjetje dokaj slabo bori.

Miran Prnaver Umetnost ali vandalizem? (2356) Fotograf: Miran Prnaver

AKTUALNO

Page 8: Prometnik 95

8

Letos, nekje na začetku jeseni, sem dobila novo letno uniformo. preko hrbta (št. 42), nek sprevodnik mi je razlagal, da je nesel

Ponavadi dobim uniformo s prekratkimi hlačami in rokavi (menda uniformo k šiviliji ožat (torej nisem edina, samo drugi to na tiho

so vse močnejše punce majhne, ali kaj), zgodi se, da mi je v pasu naredijo ...), ugotovila sem tudi, da nimam samo jaz predolgih rok

prevelika (pri jemanju mere računajo, da me bo še napihnilo za kak in nog, vsak je imel kaj povedati. Če je toliko ljudi nezadovoljnih,

centimeter, preden jo bodo izdelali), vsake nove hlače nesem tudi k potem je nekaj narobe. Pa imamo novega dobavitelja in spet upamo

moji šivilji, da mi jih prešije (počijo po šivih), pravi (šivilja je stara ...

čez 70 let), da tako redkih šivov še ni videla. Letos pa so stvari šle Sedaj pridejo nove, kvalitetnejše, zimsko–letne uniforme. Blago, v

čez vsako mero. Menda so predvidevali, da bom noseča, pa sem katerem ti bo enako udobno, ko se boš gibal pri temperaturi +30 ali

uniformo v celoti zavrnila. Najprej mi je hodilo po glavi, da jo –10. Prav radovedna sem. Morda pa bo iz čiste runske (merino?)

obdržim, pa naj vidijo, kakšno skropucalo so mi dali, a bi verjetno volne. To je menda material, ki poleti hladi in pozimi greje. Glede

samo mene bilo sram. Pa me je zanimalo: kaj pa zdaj? Uniforma še na naše izkušnje, je bolj verjetno, da si bomo pozimi oblačili dolge

vedno, po dveh mesecih, tiči pri vodji NP. Ko sem se pri bivši spodnjice ... Sem se pa pogovarjala z moškim, ki je ponosen lastnik

»materialni« službi (pojma nimam, kaj so zdaj) pozanimala, so me nove bunde. Videti je dobro, pravi, da se nosi odlično. Samo

prijazno obvestili, da so sicer seznanjeni, da sem uniformo vodoodpornosti še ni preizkusil. Brez pritožb. Z druge strani je

zavrnila, a naj bi jo vzela moja sodelavka, ki je dobila samo ene slišati, da so neke težave z zadrgo, a splošni vtis bi naj bil v redu.

hlače (so menda porabili preveč blaga, pa ni ostalo za druge ...). Da Seveda ne smemo pozabiti čevljev ... Ženske bi naj po novem

je tudi ona ni hotela imeti, pa niso vedeli. Potem sem povprašala, dobile čevlje namesto denarja zanje. Pa so nam dali poskusni

kako bo zdaj z mano, ki so mi za naslednje leto ostale samo še ene, model. Odprem škatlo in zagledam zaščitne čevlje! Ali prometniki

že skoraj porozne hlače. Začuda za drugo uniformo nisem potrebujemo zaščitne čevlje? Od kdaj? Kot je pripomnila moja

predvidena, saj sem jo dobila. kolegica: »Kaj mi bo padlo na nogo? Piščalka?« Ne, saj nimajo

Potem se pa čudijo, zakaj več ljudi ne zavrne uniforme. Smo se že kapice, samo videti so tako ... Pazi! Čevlji z navodilom za uporabo!

naučili. Če ne vzameš, kar pač dobiš, potem ne dobiš ničesar. Se je Obujem si jaz to čudo, preozko. Komaj spravim nogo v čevelj, da bi

zgodilo, da je železnica poslala dele oblek nazaj v popravilo, pa so hodila v njih, ni govora. Poskusi jih naša blagajničarka, ki ima dve

tam ostale. Zdaj pa tako ne bodo vračali stvari, ker imamo novega številki manjšo nogo od mene, tišči. Pa smo našli eno, ki so ji bili

dobavitelja ... Malo sem glasno razmišljala o tem, da bi vseeno prav, žensko, ki trdi, da lahko obuje karkoli, nima nikakršnih težav

vzela uniformo nazaj, pa jo nesla k šivilji, da mi jo popravi, saj v pri izbiri čevljev. Jezik je predebel, tišči v nart. Čevlji so pretrdi,

nekaj pa v službi pač moraš biti oblečen, ne? Veliko presenečenje neudobni, mrzli.

me je doletelo naslednjega dne, ko so mi ponudili, da mi plačajo Seveda sem se pozanimala tudi pri kolegih, kako so oni zadovoljni

šiviljo, če seveda ne bo predraga, da ne bi stroški popravila na s svojimi čevlji. Kolikor mi je uspelo ugotoviti, je nezadovoljstvo

koncu znesli več, kot je vredna uniforma. Seveda me je zanimalo, popolno. Ko sem se pogovarjala s prometnikom, ki preizkuša novi

kdaj SŽ plačajo uniforme. Ker mi do pravih, za to odgovornih ljudi model moških čevljev, pa sem dobila zadovoljiv odgovor. Novi

ni uspelo priti, imam samo neuradne podatke: ob dobavi. Torej moški model torej preizkuševalcu odgovarja. Ali bo tudi vsem

železnica plača, ne glede na to, kako je uniforma narejena, če nam drugim? Obuti smo dvanajst ur skupaj. Če čevelj ni udoben, je to

je prav ali ne. Po drugi strani, spet neuradno, so informacije prava grozljivka. Če ti naredijo prekratke rokave, ti pač srajca gleda

drugačne: železnica plačuje dobavitelju s trimesečnim zamikom. izpod suknjiča, ko pa si zunanji prometnik na kakšni večji postaji,

Ko sem vprašala, ali se potem uniform, ki nam ne ustrezajo, ne skoraj ves dan na nogah, pa nimaš udobne obutve, takrat je to čisto

plača, ampak vrne dobavitelju, sem dobila odgovor: »Si smešna? druga pesem. Nekateri si celo kupujejo čevlje za v službo, službene

Potem bi moral nekdo delati!« pa imajo za doma. Naša stopala so pač različna. Ni vsa stvar samo v

Jaz ne bi bila jaz, če ne bi imela kakšnega predloga: odmerite nam kvaliteti materiala. Eni potrebujemo širše čevlje, drugi višje,

blago, pa dajte denar, komur tako odgovarja, da si najdemo šiviljo tretjega pečejo noge zaradi gumijastega podplata. Me, ki smo

sami. Potem bo stvar vsaj narejena tako, kot je treba, ker če boš dobile denar, smo si lahko kupile, karkoli nam je osebno

plačal sam, potem ne boš dal denarja, dokler ne boš zadovoljen. odgovarjalo, večina nas je pač doplačala, vendar vsaj imamo

Naša nabavna dvomi, da bi mi dovolili kaj takega. Jaz pa bi šla še čevlje, nad katerimi se ne pritožujemo. Glede na prvo ponudbo, ki

dlje, pa bi predlagala, da nam SŽ omogoči tudi dodatne, ste nam jo dali v poskušnjo, lepo prosim, pustite nam denar ...

samoplačniške storitve. Zakaj si ne bi nekdo, ki si to želi ali morda

potrebuje, naročil še kakšne dodatne srajce. Poznam jih nekaj, ki

menjajo poleti dve srajci na izmeno, zaradi potenja. Če pa imaš Suzana Slatinšek

samo tri ... V katerem pravilniku že piše, da v službi ne smemo

smrdeti? Pa kakšne dobavitelje si dobivamo, da pri njih ni možno

dobiti ženske bluze, večje od št. 48? Sem si vzela čas pa sem se še

malo pogovorila s suhci, da vidim, ali so težave samo pri nas, ki

nismo po standardu. Kolegici je počila službena bluza po sredini

DECEMBER 2011

SLUŽBENA OBLEKA – ŽE SPET

AKTUALNO

Page 9: Prometnik 95

9

DAVKOPLAČEVALSKI STROŠEK V MILIJONIH

KDO IMA PRAVICO GOVORITI V MOJEM IMENU?

Zelo preprosto so se na AŽP domislili, kako zaposliti 20 visoko izobraženih delavcev in zanje najti delo.Tisto, kar že dolga leta strokovno, kvalitetno in z zelo drago plačano računalniško in programsko opremo delajo zaposleni na Slovenskih železnicah v Vodenju prometa, bi oni vzeli k sebi. Pod pretvezo zakonske obveznosti.S tem pa bi državi naložili popolnoma nepotreben in sploh v teh časih nemogoč strošek v višini 3 milijonov € v samem začetku za zagon. Potem pa seveda letno še najmanj toliko.Kdo izigrava zakon, kdo dovoljuje take norosti? Kakšni so interesi in kdo stoji za njimi?AŽP s takim ravnanjem zagotovo ne daje signala, da želi tej državi, železnici kvaliteto in čim bolj strokovno delo z učinkovitim načinom nadzora nad izdelavo, sprejemom in izvajanjem voznega reda omrežja, kot tudi ne nad pobiranjem uporabnine.Povzroča samo nepotreben in neopravičljiv strošek in vidi samo svoj lastni kotiček na Kopitarjevi. Verjamem, da se bodo odgovorni v državi zavedali, da tega ne smejo dopustiti, in postopke pravočasno ustavili.

Damjan Rak

Pred kakima dvema mesecema smo dobili na postajo Poljčane poročilo o sestanku pri šefu Sekcije za promet Maribor. Med drugim se je predstavnik našega sindikata zavzel za boljšo ureditev sanitarij na postaji Poljčane. Trenutno imajo zaklenjen separe na javnem stranišču. Pred leti so imeli priložnost to urediti, a je eden izmed prometnikov, ki je imel v najemu postajni lokal, stvar blokiral. Odkar je deloval bife na postaji, pa do letošnjega leta, je ta službeni WC uporabljalo tudi osebje tega lokala. Ker je pisarna bivšega šefa postaje prazna, obstaja možnost, da se del prostora preuredi v službene sanitarije. Ker je v teku obnova postaje, bi bilo smiselno, da bi se to uredilo v tem sklopu. Šef sekcije je pojasnil, da so sanitarije na postaji urejene v skladu s predpisi ter da mu je vodja nadzorne postaje Pragersko zagotovil, da so prometniki postaje Poljčane zadovoljni z obstoječim stanjem. Pa sem začela drezati ...Ugotovila sem, da sta proti dva delavca na postaji Poljčane. Če prištejem blagajničarko in snažilko, ki sta obe redno zaposleni na tej postaji, in odštejem sebe (so me opozorili, da tukaj samo nadomeščam), je razmerje še vedno 5:2 za preureditev. Pa sem vprašala dva, ki sta zadovoljna z obstoječim stanjem, ali ju je kdo o tem kaj spraševal in ali sta si drznila odgovoriti v imenu cele postaje. Oba trdita, da ne. Pozanimala sem se še pri sedanjem vodji nadzorne postaje, ki me je prepričal, da o tem ničesar ne ve. Nisem pa šla po podrobnejša pojasnila k šefu sekcije (ne budi lava ...) in ne k bivšemu vodji, saj odgovor pravzaprav ne spremeni ničesar. Kar me je zbodlo pri tej zadevi, nima zveze s tem, ali bo WC bliže prometnemu uradu ali ne. Kdo sme govoriti v mojem imenu, ne da me prej vpraša za mnenje?Kako lahko nek vodja na osnovi enega mnenja (kar sumim, da se je dejansko zgodilo, a za to seveda nimam nobenih dokazov) upošteva to kot mnenje večine ali kar vseh? Spomnilo me je na moje otroke, ki točno vedo, katerega od staršev morajo kaj vprašati, da dobijo zadovoljiv odgovor. Če že koga, potem bi se moralo vprašati pooblaščenega sindikalnega zaupnika, ki bi tukaj edini imel pravico govoriti v našem imenu, a tudi on ne v imenu vseh, saj so na postaji pripadniki več sindikatov. Vendar je zadevo sprožil prometnik postaje Poljčane, kar bi moralo dati predstavniku našega sindikata vedeti, da ima šef sekcije napačne informacije, ker je vsaj eden izmed prometnikov nezadovoljen ...Spremenilo se ne bo nič. Ni volje. V redu. Ni denarja. Prav. Je narejeno tako, da zadovoljuje sanitarne predpise. Dobro. Samo ne govoriti, da smo s tem zadovoljni!

Suzana Slatinšek

DECEMBER 2011

KRATKE DOMAČE

Page 10: Prometnik 95

KRATKE DOMAČE

10

PERIODIČNI IZPITI

ŠOLANJE PO NOVEM?

Spominjam se, kako so se moji starši vsako leto učili, pozneje, ko sem že hodila v šolo, smo se učili skupaj. Vsako leto se je zgodilo, da je kdo »pogrnil« in ponavljal. Danes stvari potekajo v dosti blažji obliki, a neka tesnoba te še vedno spremlja, ko greš pokazat svoje (ne)znanje. Človek bi pričakoval, da bo nekaj, kar je nastajalo deset let, vzdržalo kako leto brez popravkov. Morda kje drugje. Na železnici pač ne. Že ko smo dobili nove pravilnike, so bili zadaj napovedani popravki. V redu. Saj smo vajeni. Še pomnite, tovariši, kako so bili stari pravilniki prelepljeni? Še nisem pozabila, kako sem morala v Navodilu za prevoz blaga zamenjati vse »blago« za »stvari«. Danes smo, hvala Bogu, modernizirani, pa menjavamo liste. Vseeno malce prepogosto ... Je razlagal nek strojevodja: »Zamisli si, da je nove pravilnike sestavljala ekipa približno petih ljudi, ki so imeli zagotovo boljšo plačo od naju. To so delali deset let. Pa si izračunaj, koliko je to stalo ...« Po tej logiki se ne smemo čuditi popravkom. Če bi bilo delo dokončno, bi bili premeščeni na drugo delovno mesto ... Kaka dva tedna pred izpiti, ko sem si že začela ogledovati pravilnike, sva se s sodelavcem pogovarjala: »Ko mi bodo rekli, tako, zdaj smo pa spisali stvar, ki bo držala vsaj 5 let, takrat pa se bom učil!« Stvar, ki je včeraj veljala, danes ne velja, ampak jutri pa spet bo. Pa saj ni čudno, da smo vsi zmešani, če se še inšpektorji med seboj ne morejo uskladiti. Ko bi bile vsaj kje kakšne bistvene spremembe, bi človek razumel. Ampak ne, nas ....... (lektorica odstranila (ne)primerno besedo) z administrativnimi popravki! Majčkeno sem se pozanimala, ali še obstaja kakšna služba poleg naše, ki zahteva redno periodično preverjanje znanja. Pa sem jo tudi našla. Piloti namreč opravljajo podobne izpite kar dvakrat na leto, zraven pa imajo celo določeno število ur v simulatorju letenja. Če je zahtevnost naše službe primerljiva s pilotsko, potem bi bilo fino, če bi nas tudi nagradili podobno, a ne? Nima se smisla pritoževati, ker je težko verjetno, da se bomo tega kdaj rešili. Kar hitro znajo predavati o zahtevnosti in odgovornosti našega dela. Ko se preselimo na tarifno temo, pa nam rang pade s svetlobno hitrostjo ..

Suzana Slatinšek

V Zakonu o varnosti v železniškem prometu je v 74. členu določeno, da se strokovno usposabljanje izvršilnih železniških delavcev izvaja le pri za to pooblaščeni instituciji – subjektu, ki mu bo na podlagi izvedenega javnega razpisa dodeljen status subjekta.Razpis je bil objavljen 2. 8. 2011 in nanj se je po neuradnih informacijah prijavilo šest zainteresiranih organizacij. Kot prve, seveda, Slovenske železnice, d.o.o.Zanimivo je, da so se na razpis javile tudi druge, zunanje pravne osebe, organizacije, ki izpolnjevanje svojih pogojev dokazujejo z licencami strokovne izobrazbe tistih, ki so zaposleni na Slovenskih železnicah.Poenostavljeno: za posel Slovenskih železnic se potegujejo zunanje firme z licenco posameznikov, ki so zaposleni na Slovenskih železnicah.Verjamem, da bo na Slovenskih železnicah prevladala pamet in bo takim posameznikom dano jasno vedeti, naj se odločijo, kje bi imeli svojo službo, kajti da svojo strokovno usposobljenost pridobivajo na račun delavcev na SŽ, delali pa bi za konkurenco, ki bo odžirala denar lastni firmi, pač ne gre.Saj nikomur ni prepovedano iti delat h konkurenci, samo potem povratka ni.

Damjan Rak

DECEMBER 2011

Page 11: Prometnik 95

11

Medvedce so razložno naselje ob vznožju in na pobočju slemena 5,707 kilometrov. V tiru je bilo 22 cevnih prepustov, trije odprti

Savinsko; jedro naselja je ob cesti med Sestržami in Ptujsko goro. prepusti, od tega eden s svetlobo 4 metrov in en lesen most s tremi

Ruski emigrant Maiš je v Medvedcah pričel kopati premog. V odprtinami po 4 metre. Tir je prečkalo 11 potnih prehodov; v

rudniku Medvedce so kopali kvaliteten, visoko kaloričen premog. kilometru 4,020 širok 6 metrov in 7 metrov širok v kilometru 0,690.

To so bili kopi Šega, Kleče in Medvedce. Kasneje je rudnik prešel v Industrijski tir je tekel ob Polskavi, pred Medvedcami je bil leseni

roke angleškega lastnika. most čez Polskavo. Tir je potekal pretežno po ravnem, le od

kilometra 4,6 dalje je bil vzpon 20 ‰ *. V tiru so bile vgrajene

dokaj šibke tirnice s težo 22 kg na tekoči meter, imenovane tudi

Bosanske 22a.

Politična ogleda za tir sta se zgodila 27. avgusta 1923 in 18. aprila

1925; gradbeno dovoljenje je bilo izdano 23. junija 1927.

Les in ostali tovor so do Medvedc vozili z železniškimi vagoni, od

tam dalje v Majšperk pa po žičnici. Do leta 1954 je vagone v

Medvedce prevažala lokomotiva železnice, od 1. septembra 1954

pa je vagone vozila dizel lokomotiva z močjo 60 KS, last "Tovarne

volnenih izdelkov Majšperk " iz Majšperka.

Tir so po drugi svetovni vojni zelo slabo vzdrževali. Bil je bil zelo

zaraščen z ruševino, v njem je preko 900 slabih pragov, tirnice so

bile izkrivljene, manjkale so podložne plošče itd.

Tovarna strojil je imela na postaji Pragersko v najemu tira 16 in 18. Za odvoz premoga so med Pragerskim in Medvedcami v letih 1923 Leta 1960 je tovarna od km 4,535 do 4,8 nameravala zgraditi – 1925 zgradili industrijski tir. Leta 1929 je industrijski tir kupil opekarno, vanjo bi vodil tir, ki bi se od osnovnega industrijskega Karel Kubricht oziroma Tovarna strojil Majšperk, družba z o. z. tira odcepil v kilometru 4,550 desno. Majšperk, in od zaključka tira v Medvedcah do svoje tovarne v * Verjetno je mišljen vzpon 2 ‰, kajti od reke Polskave do Majšperku je zgradil še 4 km dolgo tovorno žičnico "drot pan". Tir Medvedc je le rahel vzpon. (op. M. M.)je leta 1929 prevzela v souporabo tudi "Vunateks industrija

volnenih tkanin družba z o. z. Majšperk". * * *Tir je še danes med domačini imenovan "ruski pan" ali Haloška

železnica. Od železnice je ostal le spominVlak je bil sicer namenjen samo za prevoz tovora, saj je bil prevoz Leta 1965 so ukinili industrijsko progo Pragersko – Medvedce, ki oseb prepovedan, toda domačini, ki so poznali strojevodjo, so je med starejšimi domačini še danes poznana kot proga, po kateri so pogosto izkoristili brezplačen prevoz, še posebej pa so se ga veselili prevažali predvsem kostanjev les za pridobivanje tanina. Do otroci. Medvedc je bila speljana železniška proga, pelje čez greben Žičnico so opustili leta 1963, dve leti pozneje pa še industrijski tir. Savinsko in čez Dravinjsko dolino mimo Majšperka, prek Dravinje Na levi strani ceste Sestrže - Medvedce je še opazen nasip do industrijskega kraja Breg, ki je danes sestavni del Majšperka. industrijskega tira. Kjer so bile nekoč tirne naprave in razkladalne Zanimivo je, da Karel Rustja razpolaga s podatki z imenom rampe, sedaj v Medvedcah stojijo stanovanjske hiše. Haloška železnica, ko pa vendar proga poteka v celoti po Dravskem Tir se je od magistralne proge odcepil na Pragerskem v kilometru polju, ki se zaključuje s hribovitim grebenom Savinsko. Onkraj 574,698 (295,801 iz Dunaja) v smeri proti Celju. Dolžina tira je bila tega si je Dravinja izborila svojo pot in ustvarila svojo dolino.

Dravinja je mejna reka Haloz, ki se razprostirajo iz Makol ob

njenem desnem bregu. Tako je v resnici v Halozah le industrijski

del Majšperka, naselje Breg. Bili pa so Haloški gozdovi zelo bogati

s kostanjevim lesom, ki je bil proti koncu obstoja železnice glavni

tovor. Premogovnike so že poprej ukinili, premog iz jam Šega in

Kleče pa so po vojni vozili s kamioni Praga v Poljčane, kjer je bila v

ta namen zgrajena posebna klančina in se tega še dobro spominjam

iz otroških let.

Sprehod po trasi nekdanje proge

Sredi šestdesetih let sva z Edijem Kolarjem iz Makol obiskovala

železniško prometno šolo v Mariboru. To so bili časi, ko se je na

podeželju še peš hodilo ali v najboljšem primeru s kolesom. Kdor je

imel avto, slovitega fička, je že nekaj pomenil. V tem času je Edi ob

DECEMBER 2011

Karel Rustja

Industrijski tir Pragersko - Medvedce ali Haloška železnica

Mesto odcepa industrijskega tira Fotograf: Marjan Mally

Trasa proge med polji, v ozadju Donačka Fotograf: Marjan Mally

MALO ZGODOVINE

Page 12: Prometnik 95

12 DECEMBER 2011 13DECEMBER 2011

križanka

Page 13: Prometnik 95

14

proge. Do sem je vodila proga po ravnini, od tu dalje pa je nasip,

proga se je rahlo dvigovala vse do Medvedc. Danes je nasip skrit v

grmovju, z obeh strani pa je jarek, onkraj nji pa koruzna polja. Pot

nadaljujeva po poljski cesti na robu njiv vse do Medvedc. Tu nama

starejši domačin pokaže mesto, kjer je bila nekoč nakladalna

klančina, danes pa so hiše in gasilski dom, ki brišejo vse sledove

nekdanjega prekladališča tovora, namenjenega za žičnico ali vlak.

Medvedce, kot vsi kraji pod gričevjem Savinskega, so strnjeni ob

cesti Slovenska Bistrica – Ptujska gora. Takoj za hišami se

raztezajo ravninska polja. Kraj premore okoli 120 prebivalcev. Ko

so bili tam še železnica, žičnica in rudnik, je bil kraj pomemben.

Danes pa je izgubil na pomenu. Med starejšimi domačini je še živa

nostalgija za časom, ko je vlak še prevažal kostanjevo hlodovino.

nedeljah hodil peš v Pragersko na vlak za Maribor, kjer sva Marjan Mally

stanovala v železniškem internatu. Dobršen del njegove poti je

potekal ob pravkar ukinjeni progi. Po mnogih letih, ko sva

zaključila življenjsko kariero na železnici, se je ponovno z mano

sprehodil po tej poti, polni nostalgije.

Industrijski tir se je odcepil takoj za uvoznim signalom na južni

strani postaje Pragersko. Danes je mesto odcepa poraščeno z

grmovjem. Kmalu zatem vodi po trasi proge prašna cesta vse do

glavne asfaltne ceste, ki jo prečka. Od tu dalje je cesta asfaltirana,

kajti pot vodi mimo javnega komunalnega odlagališča do znanega

pragerskega strelišča, kjer pa se udobje asfalta konča. Cesta,

primerna bolj za traktorje, vodi med koruznimi polji. Edi kar verjeti

ne more, saj je bilo tod nekoč z obeh smeri močvirje. Z desne se

kmalu pojavi reka Polskava, ki jo prečkamo ob prihodu do glavne

ceste Pragersko – Sestrže. Tu je bil nekoč tudi most železniške

DECEMBER 2011

Mesto vstopa železnice v kraj Medvedce Fotograf: Marjan Mally

Tu zadaj so nakladali les. Fotograf: Marjan Mally

Ustanovna seja Sveta delavcev v SŽ Infrastruktura d.o.o. je bila 16. 12. 2011.

Za predsednika Sveta delavcev SŽ Infrastruktura d.o.o. je bil izvoljen Damjan Rak, ki je posledično odstopil z mesta predsednika Sindikata železniškega prometa Slovenije zaradi nezdružljivosti funkcij.

Predsednik Sindikata železniškega prometa Slovenije je do skupščine sindikata in predčasnih volitev s polnimi pooblastili Matjaž Skutnik.

Za namestnika predsednika Sveta delavcev SŽ Infrastruktura d.o.o. je bil izvoljen Bojan Gajšek.

Za sekretarko Sveta delavcev SŽ Infrastruktura d.o.o. je bila imenovana Albina Novak.Za delavskega direktorja Sveta delavcev SŽ Infrastruktura d.o.o. je bil izvoljen Roman Piletič.

Za poklicne člane Sveta delavcev SŽ Infrastruktura d.o.o. so bili imenovani Matjaž skutnik, Risto Djurič, Aleksander Šmid in Roman Jakopič.

MALO ZGODOVINE

Page 14: Prometnik 95

15

Med 21. in 25. aprilom smo se Celjani odpravili na malo 300x70 m velja za enega največjih trgov na svetu in leta daljšo pot, in sicer v prestolnico Rusije in v nadaljevanju 1990 je bil dodan na Unescov seznam svetovne kulturne do St. Petersburga. Da pa potovanje ne bi bilo tako dediščine.naporno, smo se odločili, da pot do Moskve premagamo Vozili smo se tudi z moskovsko podzemno železnico, ki z letalom, pot od Moskve do St. Petersburga in nazaj pa velja za eno najlepših podzemnih železnic na svetu, smo prepotovali, kot pravi železničarji, z vlakom, kar razteza se na približno 292,2 kilometra, potniki pa lahko znaša 800 kilometrov, vožnja pa je trajala 9 ur. izbirajo med 12 linijami in izstopajo na 177 postajah. Te

še danes krasijo razni detajli socialrealistične umetnosti. Ob normalnem delovnem dnevu se s podzemno železnico prepelje skoraj 9 milijonov potnikov. Večina železniških prog poteka pod osrednjo Moskvo in njenimi predmestji. Krožna linija, ki je v obliki prstana in povezuje med sabo vse ostale podzemne linije, olajša pretok potnikov z ene proge na drugo, ne da bi se bilo potrebno peljati v središče mesta. Prve zamisli za podzemni mestni promet so nastale že v času carske Rusije, a je njen nastanek za nekaj let preložila prva svetovna vojna in nato še ruska revolucija. Šele junija 1931 je CK KP-ja Sovjetske zveze sprejel sklep, da se začne gradnja železnice, pri tem pa jim je na pomoč priskočil tudi London, ki se ponaša z najstarejšo podzemno železnico na svetu. Pred prihodom v Moskvo nas je vse nekako obdajalo

ime Rusija, avto lada in še kaj bi lahko naštel, pa vendarle smo bili zelo pozitivno presenečeni, razen hostla, ki je bil v fazi obnavljanja, a ko bo dokončan, bo notranjost lepša.Moskva se razprostira kar na 880 km2 ob reki Mosvi. Mesto leži v zveznem okrožju Osrednje Rusije, vidi pa se, da je bila Moskva glavno mesto Rusije in moskovskih držav predimperialne Rusije. Največja znamenitost je Kremelj, 27,5 hektarja velika obzidana utrdba, nekdaj sedež ruskih carjev, danes pa predsednika države. Kremelj je odban z zidovi in stolpi, ob njem pa stoji Rdeči Trg z Leninovim mavzolejem, voditeljem revolucije. Rdeči trg je zgodovinsko najpomembnejši moskovski trg. Za njegovo rojstno leto velja 1493, z njegovo sijajno pozidavo pa je leta 1955 Načrtuje pa se odprtje dveh novih postaj v središču pričel Ivan Grozni. Prvotno je bil trg le tržni prostor pred Moskve in treh na obrobju, od tega bo ena že zunaj vzhodnim kremeljskim zidovjem. Rdeči trg s površino območja samega mesta. Tako bo metro prvič v

zgodovini povezal prestolnico z moskovsko regijo.Sprehodili smo se ob spomenikih znamenitih Rusov, kot so bili: Jurij Gagarin, Yurij Andropov, Leonid Brežnjev ... Ogledali smo si tudi: Dumo, sedež KGB–ja, Beli dom – prizorišče dogodkov leta 1991, stadion Lužniki – center dogodkov OI leta 1980, panoramo borodinske bitke, ki nam je prikazala razporeditev armad v bitki med Napoleonom in rusko vojsko pri Borodinu leta 1812, ogledali smo si zakladnice kron, orožja, kronskih oblek in še veliko drugih znamenitosti. In nismo zamudili prečudovitega sprehoda po ulici Arbat.Sledila je nočna vožnja z vlakom do St. Petersburga in

DECEMBER 2011

CELJANI V MOSKVI

Čakalnica na vstopni postaji Moskva proti Pekingu Fotograf: Matjaž Skutnik

Moskva Fotograf: Matjaž Skutnik

Leninov mavzolej Fotograf: Matjaž Skutnik

DRUŽENJE

Page 15: Prometnik 95

16

Ogledali pa smo si tudi Katedralo Sv. Petra in Pavla, kjer so pokopani Romanovi, Admiralitet – vojaško pomorsko univerzo, Piskarovsko pokopališče, kjer je pokopanih več kot 500.000 prebivalcev Leningrada, ki so pomrli med strahovito 872 dni trajajočo blokado mesta med junijem 1941 in januarjem 1944, Petropavlovsko trdnjavo – ječo, kjer sta bila zaprta tudi Dostojevski in Gorki, na koncu pa je sledil tudi ogled enega največjih muzejev na svetu – Ermitaž, ki je razdeljen na pet stavb. Samo v »Zimski palači« je kar 1057 soban.Z odhodom iz St. Petersburga proti Moskvi je naše potepanje po Rusiji prešlo v zadnji del popotovanja, sledila je še enkrat Moskva, od koder smo se vrnili v še eno presenečenje, še eno lepo mesto, ki je po domovino. Lahko rečem, da smo s tega popotovanja prebivalcih drugo največje mesto v Ruski federaciji. odhajali domov s fantastičnimi vtisi, ure in dnevi pa so Leži na strateško izjemno pomembnem mestu, kjer se tekli kot za šalo.reka Neva deltasto izliva v Finski izliv, ki dejansko Ker pa se vedno pogovarjamo, kam naslednjič, pa ni simbolizira rusko okno v Evropo. Je eno daleč od resnice, da nam bo železniška postaja v Moskvi najpomembnejših ruskih pristanišč, zato je z vstopna postaja na železniški progi proti Pekingu. Torej: gospodarskega vidika od nekdaj izjemno pomembno pred nami so priprave na potovanje po transibirski mesto. Od leta 1914 do leta 1924 se je mesto imenovalo železnici!Petrograd, od leta 1924 do 1991 pa Leningrad. 12. junija

Matjaž Skutnik1991, ko so po Rusiji potekale volitve za predsednika

Ruske federacije, so se Leningrajčani na vzporednem referendumu odločili, da se mestu vrne prvotno ime in uradno so ga nazaj preimenovali v Sankt Petersburg.Sankt Petersburg je znan tudi po številnih mostovih preko reke Neve in po številnih kanalih. Nizki mostovi nad reko Nevo in glavni kanal (skupno število mostov je 22) se preko noči dvignejo in tako omogočijo tovorni promet po reki. Reka Neva je namreč zelo pomembna tudi za tovorni promet, saj povezuje Sankt Petersburg s Finskim zalivom in Baltskim morjem. Promet poteka po dogovorjenem urniku med aprilom in novembrom. Vse do oktobra leta 2004, ko je bil zgrajen prvi visoki most, so bili številni predeli Sankt Petersburga ponoči med seboj nepovezani.

DECEMBER 2011

Cerkev Vasilija blaženega na Rdečem trgu Fotograf: Matjaž Skutnik

Železniška postaja St. Petersburg Fotograf: Matjaž Skutnik Zimski dvorec Fotograf: Matjaž Skutnik

Zlatibor, njegov nastop Fotograf: Matjaž Skutnik

DRUŽENJE

Page 16: Prometnik 95

17

Kar lep čas je že minil, odkar smo se celjski sindikalisti

nazadnje odločili za pohod čez Pohorje. Takrat smo se

pošteno nahodili in ohranili lepe spomine. Stvar je videti

enostavna, saj sem že slišal izjave, da so posamezniki

prehodili to pot v enem dnevu. Da, športniki so morda zares

pretekli to pot, sicer že izračun kaže, da za 68 kilometrov

dolgo pot potrebujemo najmanj 16 ur hoje brez počitka

(povprečno štiri kilometre hoje na uro po ravnini!). Naša

skupina je to pot prehodila v dveh dneh. Še posebej prvi dan,

od Slovenj Gradca do Peska, je bila naporna, saj smo prišli na

Pesek že po temi. Toda ta pohod je bil nepozaben. Utrujenost

je bila pozabljena, dogodivščine pa so ostale.

Pot sem že nekajkrat prehodil sam ali s skupino v obeh

smereh in jo dobro poznam. Priznati moram, da moraš tudi

dva dni dobro hoditi. Z obeh strani je približno enako

naporna pot, le da je vzpon z mariborske strani nekoliko Saj je tudi pot bolj primerna za turistične sprehajalce in zložnejši in manj utrudljiv. ljubitelje narave, ki so v času naše poti množično nabirali Sredi septembra, ko je bila najbolj ugodna hoja po Pohorju, brusnice.smo ponovno krenili na pot. Edi Kostič, znan po pašteti, Pot od Partizanke je rahlo vzpenjajoča vse do Ribniške koče.

Vmes nas zmoti le krajši vzpon na Veliko Kopo, ki je drugi

najvišji vrh Pohorja in je le za meter nižji od Črnega vrha.

Sledi spust do Grmovškovega doma in nato dalje prijetna

travnata pot, kot bi hodili po avstrijski Golici. Smo na takšni

višini, da nas Črni vrh kar preseneti in bi ga enostavno

spregledali, če ne bi bil označen z ogromno železno oznako.

Smo na višini 1543 metrov. Le pol ure skoraj ravninske hoje

nas še loči do Ribniške koče. Na tej koči je že čas za počitek.

Če bi bila vsaj nekoliko boljša ponudba, bi se marsikateri

planinec za dalj časa ustavil. Tako pa se le nekoliko

okrepčamo in nadaljujemo pot proti Pesku, kjer je naš cilj za

prvi dan.

Od planinske koče krenemo po cesti nekoliko navzdol, nakar

se povzpnemo na Ribniški ali Jezerski vrh, ki ga zaznamuje

velik spomenik. Čeprav je višinska razlika med planinsko

kočo in vrhom le nekoliko metrov, je vmes sedlo, ki nas

potem utruja z vzponom. Pri spomeniku vodi pot naravnost Matjaž Skutnik, idejni vodja, Bogdan Kobal, ki je poskrbel proti Lovrenškim jezerom, mi pa smo krenili levo navzdol in za fotografijo, Stanko Jezvšek, ki je dokazal, da zmore

pohod, Iztok Cevzar - Zobek, ki je poskrbel za dobro voljo, in

moja malenkost, Marjan Mally, ki sem vodil skupino.

Dvourna pot od Slovenj Gradca do Kremžarjevega vrha je

vse prej kot prijetna, saj moramo premagati kar 700 višinskih

metrov in nam pobere precej energije. Zato priporočamo, da

se tik pod vrh pripeljete in nato nadaljujete pot proti

Partizanskemu domu, do katerega boste porabili prav toliko

časa. Tudi ta del je neprijeten, kajti povzpeti se morate na dva

vrhova, hoja gor in dol pa je izčrpujoča. Toda tu smo še polni

moči in to opazimo šele proti večeru, ko nam pohajajo moči.

Tudi naša skupina si je pot skrajšala s prevozom. Če je

planinski dom pod Kremžarjevim vrhom, ki ga planinci

imenujemo kar Kremžarica, ena redkih pristnih planinskih

postojank, je Partizanski dom (Partizanka) in naslednji

Grmovškov dom na Kopah bolj podoben turistični ponudbi.

DECEMBER 2011

SKOK ČEZ POHORJE

Velika Kopa (1542 m) Fotograf: Bogdan Kobal

Črni vrh Fotograf: Bogdan Kobal

Ribniško jezero Fotograf: Bogdan Kobal

DRUŽENJE

Page 17: Prometnik 95

18

koči smo imeli zajtrk. Nato smo nadaljevali do gozdarske

koče nad Šumikom in po šestih urah skupne hoje prišli do

Areha. Ko smo se vzpenjali od Šumika navkreber, smo

srečali mlad par s psičkom. Opozorili smo ju, da bi moral biti

na povodcu. Pa so nam ga ljubeznivo odstopili, češ da se jima

je spotoma pridružil. Pa se mu je verjetno prikupil naš Zobek

in potem je kužek hodil z nami vse do Areha. Zobek, ki je vso

pot skrbel za dobro voljo, pa je še posebej poskrbel za

svojega varovanca in naše dobro razpoloženje ob

zbadljivkah na njegov račun. Če smo si prvi pohod zapomnili

po Edijevi pašteti, si bomo tega po Zobkovem psičku.

Na Arehu je bila velika planinska svečanost – srečanje

planincev ob velikem jubileju ruških planincev. Nas pa je po

krajšem počitku pot vodila do uro oddaljene Mariborske

koče, kjer smo si v miru nekoliko odpočili. Pot tega dne ni

v desetih minutah pristali pri Ribniškem jezeru, znanem po bila zahtevna, bilo pa je potrebno prehoditi 8 ur do vzpenjače,

povodnem možu Jezercu. To je majhno jezerce sredi šotnega od koder smo se z gondolo spustili v dolino. Pohodniki dobro

močvirja, ki ga krasi bel lokvanj. Z obiskom jezerca nismo veste, da te celodnevna pot pošteno dehidrira in najboljša

nič kaj zamudili na poti. Nekoliko smo se vrnili in nato zavili pijača proti temu je pivo, pa če verjamete ali ne (lahko tudi

levo po bližnjici do poti proti Lovrenškim jezerom. Preden brezalkoholno). Prav tega smo si ga privoščili na spodnji

smo po gozdu prišli do ravnine, smo zavili levo do mesta, kjer vzpenjači, kjer smo čakali na avtobus. Da pa je bil pohod

sta se oče in sin iz Avstrije leta 1971 smrtno ponesrečila s zaključen povsem po železniško, smo obiskali tudi naše

športnim avionom. Poleg križa so še ostanki letala. Vrnili kolege na dispečeriji. Nekomu se pač moraš pohvaliti, da si

smo se na pot in kmalu pristali na ravnini sredi smrekovega prehodil Pohorje – upravičeno. Srečanje je bilo zelo prijetno,

gozda. Prijetne hoje je bilo kmalu konec, kajti sledil je prav tako naš pohod. Prepričani smo, da to ni zadnji pohod,

utrujajoč vzpon po globoki gozdni vlaki. Končno se pojavi ki si ga je zamislil naš Matjaž.

čudovita jasa pod Lovrenškimi jezeri. Tu se ponavadi

ustavimo in odpočijemo na mehki travi. Tudi naša skupina si

je privoščila martinčkanje na soncu. Počitek je bil potreben, Marjan Mally

toda lenarjenje smo skusili pri nadaljevanju poti. Skoraj

ravninska hoja do Lovrenških jezer je bila utrujajoča. Po

dveh urah hoje z Ribniške koče smo se ustavili na Lovrenških

jezerih na višini okoli 1520 metrov in se po lesenih podnicah

sprehodili med majhnimi jezerci – mlakami, ki pa so za

vsakogar očarljive. Od tu vodita dve poti, obakrat 1,5 ure

hoda do Peska ali Rogle. Mi smo se odločili za Roglo po

zahodni poti. Prečkali smo Mulejev vrh (1533 m), ki je

najvišji vrh na območju Rogle (1517 m), kar je znano

malemu številu ljudem. Sam vrh je nekoliko skrit v nizkem

gozdu, na njem pa imajo svoje zavetišče radioamaterji. Pri

spustu do ravnice Komisije in Rogle smo že pošteno čutili

noge. Kavica v hotelu nam je dala novih moči, da smo se

povzpeli na razglednik na Rogli. Morda je misel, da imamo

do planinskega doma na Pesku le še pol ure spusta,

pripomogla, da nihče izmed nas ni čutil utrujenosti. V resnici

pa je celodnevna hoja zahtevala svoje.

Pesek je približno na pol poti pri prečenju Pohorja. Tu smo

izbrali prenočišče in ob izdatni večerji obujali spomine na

doživetje prejšnjega pohoda čez Pohorje. Zjutraj smo krenili

na pot še v mraku – brez zajtrka.

Sprva smo hodili po cesti, ko pa se je že danilo, smo po

gozdni poti krenili do dve uri oddaljenega Klopnega vrha. V

DECEMBER 2011

Martinčkanje Fotograf: Bogdan Kobal

Obisk pri dispečerjih Fotograf: Bogdan Kobal

DRUŽENJE

Page 18: Prometnik 95

19

Trgatev je bila povečini že za nami, bil je 28. september in mi

brez skrbi, da bi si škorci privoščili kakšno jagodo več, zato

smo se v območnem odboru Celje odločili, da organiziramo

petdnevni izlet, in sicer od Celja do Beograda, iz Beograda do

Podgorice, pa proti Budvi, kjer smo se sprehodili po

znameniti Slovenski plaži, ker pa nam je bilo naklonjeno tudi

vreme, ni manjkalo niti kopanja, pa v znameniti Dubrovnik,

dalje do Splita in nazadnje je sledila nočna vožnja proti

Zagrebu in Celju. Ta izlet je imel posebno specifiko, bilo nas

je kar 68. Še dobro, da so imeli Črnogorci na razpolago

takšen avtobus, pa ni bil dvonadstropni! In še nekaj, na tem

izletu smo imeli pokrite skoraj vse poklice: od prometnika,

progovnega prometnika, strojevodje, SV delavca, TK

delavca, blagajničarke, kretnika, električarjev, upam, da vlak je že v odhodu zamujal, in sicer iz preprostega razloga:

nisem koga izpustil.»gostinskega osebja«, ki je bilo predvideno, ni bilo, ker pa pri

Mesto se nahaja v jugovzhodni Evropi na Balkanskem odhodu ni manjkalo našega železničarskega ušesa in ker je

polotoku. Leži na sotočju Donave in Save v severni Srbiji. vlak zamujal dobrih 15 min, je bilo na peronu zaslediti

pogovor: »Kako bomo pisali odhod vlaka?« Sledil je njihov

odgovor: »Valjda redno.« In tako so se pričele nabirati

zamude na tej znameniti progi Beograd – Bar. Kljub temu da

smo šli do Podgorice, nam je uspelo nabrati za skoraj cele tri

ure zamude.

29. maja 1976 je zapeljal prvi vlak na celotni progi od

Beograda do Bara. Četrtina proge je pod zemljo, ima kar 234

mostov in 254 predorov. Proga Beograd – Bar je dolga 476

km, od tega je 301 km proge na srbskem ozemlju (med temi

kilometri teče 8,8 km proge prek Bosne in Hercegovine), 175

km pa po ozemlju Črne gore. Najdaljša predora sta Sozina

(tik pred črnogorsko obalo, dolg je 6980 m) in Zlatibor (v

jugozahodni Srbiji, dolg 6169 m).

Najdaljši most na progi je most čez kanjon Male reke (v Črni

gori): dolg je 499 m, na najglobljem delu je prepad globok Beograd, mesto z zelo burno zgodovino, je eno najstarejših 200 m, most pa nosi šest stebrov. Ta most je po svoje evropski mest v Evropi. Njegova zgodovina je stara približno 7000 let. rekorder: na njem piha silno močan veter - včasih celo s Med znamenitejšimi ulicami so Knez Mihajlova, ki povezuje hitrostjo 33,5 metra na sekundo oziroma 120,6 kilometra na Trg republike in Kalemegdan, Nemanjina, znana po uro, zaradi česar je proga na mostu zavarovana s krepko bombardiranju NATA.zaščitno mrežo. Vseh 234 mostov je skupaj dolgih 14,6 km.Ob jutranjem prihodu v Beograd smo imeli na razpolago Beograd leži na nadmorski višini 76 metrov, proga pa se nekaj časa, da smo si iz avtobusa ogledali Beograd z

kasneje strmo vzpenja njegovimi najpomembnejšimi vse do najvišje točke znamenitostmi: Tašmajdanski park 1 0 3 2 m e t r o v ( p r i s cerkvijo Sv. Marka, nekdanjo č r n o g o r s k e m Skupščino Jugoslavije, Stari dvor, Kolašinu), zatem strmo Novi dvor – predsedstvo Srbije, p a d a s k o r a j d o RTV Srbije, Kalemegdan, cerkev Podgorice, konča pa se Sv. Save, v kateri bo prostora za p r i t r e h m e t r i h 12000 ljudi, kupolo krasi 12 m nadmorske višine v visok pozlačen križ in kar 49 Baru.zvonov. V naslednjem dnevu In že je bila ura deset, ko smo morali smo se po zajtrku stopiti na vlak proti Baru, pa odpravili na poldnevni vendarle je bilo še nekaj časa, kajti izlet po Črni gori.

DECEMBER 2011

CELJE – BEOGRAD – BAR – BUDVA – DUBROVNIK – SPLIT - CELJE

Pogled na Dubrovnik Fotograf: Matjaž Skutnik

Prometnik na progi Beograd – Bar Fotograf: Matjaž Skutnik

Mejna postaja med Srbijo in Črno goro Fotograf: Matjaž Skutnik

DRUŽENJE

Page 19: Prometnik 95

20

DRUŽENJE

Najprej smo se ustavili v nekdanji prestolnici Cetinju. Sledil

je vzpon na Lovčen. Obiskali smo mavzolej, kjer je pokopan

Petar II. Petrovič Njegoš. Bil je najslavnejši med vsemi

vladarji Črne gore. Napisal je svetovno znani »Gorski

Vjenac«, ki opeva boj Črnogorcev proti Turkom. Ljudstvo

Črne gore je s tem mavzolejem izpolnilo zadnjo željo svojega

največjega pesnika … da večno gleda na svojo Črno goro,

morje in zvezde.

Noč za počitek in še en naporen dan je pred nami, torej proti

Boki Kotorski, ki je prostran in razčlenjen zaliv, ki ga

nekateri štejejo za najjužnejši evropski fjord na črnogorski

obali Jadranskega morja. Sestavljajo ga številni manjši

zalivi, ki jih združujejo ozki kanali ter tvorijo enega od

najlepših naravnih pristanišč v Evropi. Sledila je vožnja proti samostan … manjkal ni niti sprehod po slavnem Stradunu.

Dubrovniku in ogled mesta z izjemno zgodovino, ki je bilo Sledila je vožnja do Splita in nato z nočnim vlakom proti

skoraj 1000 let republika. Ostalo je neosvojeno v vseh Zagrebu in Celju, in tako smo zaključili še eno izmed

viharjih vojn 2. tisočletja. Dokončno je republika propadla popotovanj v območnem odboru Celje.

oz. jo je Napoleon osvojil leta 1808. Ogledali smo si

znamenito obzidje s stolpom Minčeta iz leta 1464, trdnjavo Matjaž SKUTNIK

Sv. Ivana, veliko Onofrijevo fontano, frančiškanski

DECEMBER 2011

Skupaj na Lovčenu Fotograf: Matjaž Skutnik

PO MARIBOR

Bila je sobota, 8. oktobra, ko smo si člani Sindikata

železniškega prometa Slovenije, OO PO Maribor vzeli dan

zase. Za skupno druženje, ne na delovnem mestu, ampak na

enodnevnem izletu, lahko bi rekli tudi strokovni ekskurziji

ogleda vodenja prometa po zraku. Na osnovi prošnje

Ministrstvu za promet, so nam z veseljem odprli vrata v

Ljubljani, kjer smo si ogledali center območne kontrole

zračnega prometa. Nenačrtovano smo si ogledali tudi

prostore konkurenčnega podjetja, kjer opravljajo svoje delo

zaposleni na RCA. Sledila je vožnja na Brnik, kjer smo si

pogledali še letališče Jožeta Pučnika s kontrolnim stolpom.

Na povratku proti Mariboru nas je pot peljala preko Trojan,

zato tudi brez tradicionalnega trojanskega krofa ni šlo.

Karli Muster

Na letališču Jožeta Pučnika Fotograf: Karli Muster

Kontrola zračnega prometa na Kotnikovi Fotograf: Karli Muster

Kontrolni stolp na Brniku Fotograf: Karli Muster

Page 20: Prometnik 95

21

DRUŽENJE

Vsako jesen se naš OO skupaj z družinskimi člani odpravi na izlet

po Sloveniji. Enkrat pa smo bili tudi na avstrijskem Koroškem.

Letos nas je pot vodila po Posavju.

Naš prvi postanek je bil v Krškem, in sicer smo si ogledali našo

edino jedrsko elektrarno. Le nekaj dni pred našim obiskom je

minilo 30 let, odkar je začela proizvajati prve kw/h električne

energije. Vstop v objekt je zelo varovan. Že teden dni prihodom

smo morali oddati natančen spisek udeležencev z vsemi osebnimi

podatki.

Najprej smo se dobili v kulturnem domu v Krškem, kjer smo si

ogledali predstavitveni film, nato sta nama prijazna uslužbenca na

kratko predstavila delovanje in predvsem skrb za varnost

elektrarne. Sledila so naša številna vprašanja, na katera smo dobili

ustrezne odgovore. Potem pa smo se premaknili na samo lokacijo

elektrarne.

Po strogem pregledu, podobno kot na letališču, smo stopili v

objekt. Tudi ta praktični del je bil za vse nas nadvse zanimiv. Med

drugim smo obiskali komandno sobo, kjer so možgani elektrarne in

od koder nadzirajo celotno delovanje NEK (Nuklearne elektrarne

Krško), kot je uradni naziv.

Polni novih spoznanj in s prepričanjem, da je za varnost dobro

poskrbljeno, smo zapustili NEK. Naša pot nas je sedaj vodila proti

Kostanjevici na Krki ali, kot večkrat slišimo, v Dolenjske Benetke.

Ta izraz si je Kostanjevica pridobila zaradi številnih poplav, ki jih

povzroči reka Krka. Kostanjevica je eno najstarejših in najmanjših

slovenskih mest, ki ima bogato kulturno zgodovino.

Leži na otoku, saj se Krka nekje razdeli, objame mestno jedro in se

nato zopet združi v eno strugo.

Kostanjevica ima mestne pravice od leta 1252. V času razcveta

tamkajšnjega cistercijanskega samostana je dobro in bogato živelo

tudi samo mesto z okolico. Kostanjevica je samostojna občina od

leta 2006. Prej je spadala v krško občino.

Mi smo v Kostanjevici najprej poskrbeli za že malo lačne želodčke,

nato pa smo si ogledali Kostanjeviško jamo. Odkrita je bila leta

1937, za obiskovalce je v dolžini 2000 m odprta zadnjih 40 let.

Sledil je ogled že prej omenjenega samostana, ki danes slovi

predvsem po galeriji Božidarja Jakca, ki je bila ustanovljena leta

1974. Pred petdesetimi leti je tu začel delovati kiparski simpozij

Forma viva s stalno zbirko na prostem. Občudovali smo lahko, kaj

je sposobna umetniška roka, predvsem s pomočjo dleta in

motorne žage, narediti iz ogromnih hrastovih hlodov.

V galeriji smo občudovali vrhunska umetniška dela Božidarja

Jakca, Franceta Goršeta, Jožeta Gorjupa, Franceta in Toneta Kralja

in pa čudovito zbirko iz kartuzije Pleterje. Ogledali smo si tudi

samostansko cerkev, ki danes ni več v osnovni funkciji svetišča,

ampak služi kulturnim namenom.

Po ogledu vseh zanimivosti smo bili zopet potrebni okrepčila.

Vrnili smo se v isto gostilno, kjer smo prej pomalicali, in v

prijetnem vzdušju zaključili izlet.

Domov smo prišli polni vtisov, kako tudi naša neposredna okolica

nudi številne lepote in zanimivosti.

Miran Prnaver

DECEMBER 2011

IZLET V DOLENJSKE BENETKE

Maketa NEK (1970 ) Fotograf: Miran Prnaver

Del naše skupine pred reaktorjem (1977) Fotograf: Miran Prnaver

Pred galerijo Božidarja Jakca (2009) Fotograf: Miran Prnaver

Page 21: Prometnik 95

22

30. 11. 2011 ob 12.15 je dobil naš dolgoletni sodelavec Slavc zadnjo smeno. Na postaji Pragersko, kjer je končal svoj zadnji delovni dan, smo se zbrali in ga pospremili v pokoj, kot se spodobi za železničarje: dali smo mu še zadnjo možnost, da plača rundo! Seveda nas ni razočaral.Stanislav Fermišek, ki ga poznamo kot Slavca, se je rodil 14. 4. 1956. Svojo kariero na železnici je začel kot voznik MPV v podjetju za elektrifikacijo prog 20. 10. 1977. Po štirih letih se je vpisal v tečaj za prometnika, izpit je opravil 10. 12. 1982 v Poljčanah. Od takrat je delo prometnika opravljal v Poljčanah, na Ponikvi in v Slovenski Bistrici ter leta 1999 pristal na Pragerskem. Izven službe je družina na prvem mestu, rad hodi na pohode, je pa tudi velik nogometni navdušenec. Kot sodelavec je bil Slavc vedno pripravljen pomagati, dobre volje, zmeraj za smeh, tudi na svoj račun. Sam pravi, da je skrajni čas, dnevne še gredo, nočne pa je že zelo težko prenašal. Mi pa mu želimo dolgo, mirno uživanje zaslužene pokojnine (četudi dvomimo v to, saj mirovati ravno ne zna ...).Srečno, Slavc!

Sodelavci

DECEMBER 2011

STANISLAV FERMIŠEK

Zadnjič v uniformi Fotograf: Chato

Slavc v PU Pragersko Fotograf: Jože Kosajnč

UPOKOJILI SO SE

Page 22: Prometnik 95

23

razvedrilo

Dekle, do odhoda v pokozvesta in neomajna

MODERNI PREGOVORI

Kdor zgodaj vstaja, … … najde vse zaprto.

Ne kradi!Politiki sovražijo konkurenco!

Ljubezen na daljavo ...… osreči vse štiri!

Podarjeni konj ...… je brez dvoma ukraden!

Za vsakim uspešnim moškim ...… stoji presenečena ženska.

Ko milijarder odide v boljše življenje,se v njem najdejo tudi njegovi dediči.

Ljubezen je slepa, ...… poroka ti vid vrne!

Timsko delo je bistveno!Omogoča prenos odgovornosti na druge!

Bolje preprečiti ...… kot dojiti.

Kdor se zadnji smeje, ...… ni dojel šale.

Obstaja boljši svet, ...… vendar je zelo drag!

Imeti čisto vest je znamenje slabega spomina.

Ni pomembno vedeti. Pomembno je imeti telefonsko številko tistega, ki ve!

Pošteni ljudje ...… so družbeno neprilagojeni.

Dobro je pustiti sled.Slabo je pozabiti, kje ...

DECEMBER 2011

Ne misel dneva, meseca ali leta ..., to je misel celega mandata:Vsaka oblast izhaja iz ljudstva,vendar se tja nikoli več ne vrne.

Jugoslavija

Število prebivalstva leta 1990 približno 24

milijonov, zunanji dolg približno 20

milijard dolarjev, to pomeni približno 900 dolarjev

na prebivalca.

Značilnost: gradijo se tovarne, šole, vrtci,

bolnišnice ...

Slovenija

Število prebivalcev leta 2010 približno 2 milijona,

zunanji dolg približno 50

milijard evrov (približno 70 milijard dolarjev), to

pomeni 25.000,00 evrov na prebivalca, kar je

približno 2000% več kot leta 1990.

Značilnost: tovarne se zapirajo, delavci so na

Page 23: Prometnik 95

Ena gasilska v kleti

SREČNO

2012