Priloge 10.4.2014 DE124 stran 36 / /levicnikve 8:25:34

36

|

1 0. april a 20 14

Dnevnikova triatlonska ekipa

Foto: Anže Furlan

Minuli teden Dnevnikove triatlonske ekipe

je minil v znamenju kolesarjenja. Za uvod v

petkov plavalno-kolesarski trening je tokrat

poskrbel Primož Št ra n ca r , ki je ekipi na

poučen in na trenutke tudi komičen način

predstavil in pojasnil vse o tekmovalnih

kolesih, specifiki kolesarjenja, opremi,

vo žnji v skupini, pravilih obnašanja in

signalizaciji v skupini. »Članom ekipe

vsekakor priporočam nakup cestnega

kolesa, ki je primeren za vse terene. Tudi za

trening, ki ga bodo izvajali kot triatlonci.

Cestno kolo je bolj vodljivo in lažje ga je

voziti tudi v klanec. Po drugi strani je

triatlonsko kolo zelo specifično, v nasprotju

s kolesom za kronometer, ki je bolj

primerno za ironman oziroma polovični

ironman,« je povedal Štrancar ter toplo

priporočal tudi nakup kolesarskih čevljev.

»Tistim, ki se mislijo resno ukvarjati s

triatlonom, pa priporočam tudi kolesarske

triatlonske čevlje, ki jih lahko tekmovalci že

nastavijo na pedala kolesa v menjalnem

prostoru. A njihovo obuvanje zahteva kar

nekaj vaje,« je še povedal Štrancar, tudi

lastnik kolesarske trgovine Orbea v

Župančičevi jami v Ljubljani (www.orbea.si).

Beseda je tekla tudi o prvi kolesarski

p re i z ku šnji, ki jo je ekipa v nedeljo začela na

Kodeljevem. Za večino članov Dnevnikove

triatlonske ekipe je bilo kolesarjenje v

skupini prav poseben izziv, največ strahu pa

so imeli pred tako imenovanim kupom –

tako se reče skupinskemu padcu, do

katerega rado pride na prvih treningih in

seveda tudi na tekmah. »Kolesarjenje v

skupini je bil zame poseben izziv in velik

užitek. S Primožem smo vozile še tri punce,

Prvi kolesarski trening in prvi kup

Taja Sever o prvi skupinski kolesarski preizkušnji

Ideja, da bom prvič vozila v skupini, da bom prijahala na svojem 'gorcu' z velikim

pomanjkanjem kolesarske kilometrine in se vozila skupaj z ljudmi na specialkah, ki prevozijo

na stotine, tisoče kilometrov na leto. mi je vlila kar nekaj strahu v kosti. Vedela sem, da svojo

veliko slabost pri triatlonu, kolo, uporabljam premalo, a sem se po drugi strani veselila, da se

bom soočila z vsemi svojimi minusi. Izkušnja je bila vsekakor zelo pozitivna in takoj bi šla še

enkrat na tako turo!

P r i m ož Štancar nam je ves čas razlagal pravila, prikazal nekaj primerov kontaktov med

kolesarji, me pa smo pridno pritiskale na pedala. Večje težave mi je povzročal tek ... Kljub

temu, da smo v zmernem tempu prekolesarili štirideset kilometrov in da nisem imela

občutka utrujenosti, me noge niso hotele ubogati, ko sem jih silila k teku. Sicer ne kolesarim

veliko in si vsako leto obljubljam, da bom več. Nekaj let zapored sem z izbrano turo celo

začela sezono in potem mislila, da bom pridno kolesarila, a je bila prva tura vedno tudi

zadnja. Resda po Ljubljani večinoma vozim s kolesom, a tega ne štejem za kolesarjenje.

Zadnja leta me vse bolj vleče na daljše asfaltne ture, za katere pa gorsko kolo ni primerno in

mislim, da si bom v kratkem res omislila še specialko – z vsakim lahko vidiš in izkusiš

drugačne stvari.

nepravilnosti niso motile in ker pa nimam

i z ku šenj s specialkami, nisem vedela,

ka kšna nepravilnost je že kritična za 'ta

suha' kolesa,« nam je po treningu povedala

članica ekipe Taja Sever.

S prvim treningom je bil zadovoljen trener

Mitja Mori, ki je pohvalil svojo ekipo, pa

tudi Štrancarjevo uvodno predavanje o

kolesarjenju v skupini. »Trening je bil

skorajda odličen. Imeli smo le manjšo

nezgodo in doživeli skupinski padec, pri

katerem so štirje člani ekipe sestavili tako

imenovani kolesarski kup –kup ljudi in

koles,« je povedal Mori ter dodal, da se

razen zvitega prednjega kolesa in zvitega

krmila na drugem kolesu na srečo ni zgodilo

nič hujšega. Za piko na i je ekipa v cilju

odtekla še kratek, dvajsetminutni tekaški

trening. vl

tako da je bilo med vožnjo veliko klepeta,

predvsem pri tistih, ki sta vozila zadaj. Prej

sem kolesarila pretežno sama, tokrat pa mi

je tempo narekovala skupina. Tako ne

p re t i rava š, ko imašdovolj energije, in

potem ne tarnaš in se kotališ, ko energijo

p orabiš. Poleg tega pa nam je med

dvournim druženjem na kolesih čas res

hitro minil. Teoretični prikaz vožnje v

skupini, so nam trenerji predstavili v petek,

vendar pa je praksa nekaj čisto drugega. Če

si na čelu skupine, to ni samo bolj naporno,

ampak za začetnika tudi psihično zahtevno.

Pozoren morašbiti na veliko stvari in se

zavedati, da so ljudje za teboj močno

odvisni od tebe. Meni je bilo na primer

te žko oceniti problematične, to je neravne,

zakrpane in naluknjane dele ceste. Ker sem

vozila gorsko kolo z amortizerji ter

'traktorskimi' gumami, me manjše