Stran 2

UVODNIK

Zdravo, zdravo!

Dolga zima je minila, prvi zvončki so ţe odcveteli, sonce nas zopet toplo pozdravlja

in šolsko leto se nagiba h koncu. Za nekatere to pomeni vstop v srednjo šolo in pribliţevanje

uresničitvi svojih sanj, za druge pa le napredovanje v višji razred. Pa vendar imamo vsi nekaj

skupnega: vsi ţe teţko čakamo poletne počitnice. Prilegle bi se tako učencem kot učiteljem. Pa vendar. Ostal nam je še mesec pouka, za

nekatere zadnji mesec druţenja v teh šolskih klopeh, za druge pa najlepši mesec v letu, mesec ljubezni. Naj nas omami in iz nas naredi prijazne in

ljubeče ljudi. Samo da bo lepo …

Ja, in spet je tukaj nova številka našega šolskega glasila Prvi koraki. V njem boste lahko

brali pesmi, zgodbe, intervjuje, poročila ... Vsi, ki so pisali, so se zelo potrudili, zato le hitro k branju.

Seveda bo v Prvih korakih ena stran namenjena tudi našemu Pepetu. Zopet

je povedal svoje mnenje o vas in vašem obnašanju. Kar preberite njegovo kritiko, morda se

tudi sami najdete med njegovimi vrsticami.

No, ne bom preveč besedičila. Vsem vam ţelim, da bi letošnje šolsko leto zaključili

s čim boljšim uspehom in da bi se vam počitnice kar se da dolgo zavlekle, da bi uţivali,

kjer koli ţe boste in kar koli boste počeli,

vaša urednica Mateja

in Anja, Jasna, Matej, Jasmina, Patricija, Katja, Eva

p

r v

i

k

o

r a

k

i

Stran 3

SPOZNAVALI SMO DOMOVINO

V petek, 2. 10. 2009, smo se ob 7.15 učenci osmega razreda odpravili

na Gorenjsko. Z avtobusom smo se peljali mimo Ljubljane na prvo postajo

naše ekskurzije, v Vrbo.

Ogledali smo si rojstno hišo Franceta Prešerna, našega največjega

pesnika. Vstopili smo v dnevni prostor, kjer smo reševali naloge na

delovnih listih ter si zapisovali pomembne podatke o hiši. Preden smo

nadaljevali pot, smo si ogledali še črno kuhinjo, šli pa smo tudi k vaški lipi.

Potem pa smo se odpravili v Radovljico, in sicer v čebelarski muzej.

Vodička nam je pokazala star način pridelovanja medu, porisane panjske

končnice, na koncu pa smo si ogledali še kratek film o čebelah. Potem pa

smo šli v delavnico, kjer smo narisali povsem svoje končnice, na katerih je

bil uprizorjen motiv iz pesmi Pegam in Lambergar. Po končanem risanju

smo imeli 15 minut prostega časa, da smo si ogledali mesto, potem pa smo

šli na kosilo.

Kasneje smo odšli na meni najbolj zanimiv del ekskurzije, v Blejski

Vintgar. Hodili smo po leseni, 1600 metrov dolgi poti, kjer smo lahko

občudovali lepoto reke Radovne, na koncu poti pa še velik slap Šum.

Zatem pa smo odšli na Bled. Tam smo skicirali Blejsko jezero, potem pa

smo imeli prosti čas, tako da smo šli na kremno rezino.

Sedaj sem napolnjen z novim znanjem in ţelim si še kdaj obiskati Bled

ter Blejski Vintgar.

Ţan Kupljenik, 7. A

Učenci 6. a in 6. b smo se

odpravili v Posavje.

Najprej smo si ogledali

Kostanjevico in

občudovali lepote

Kostanjeviške jame. Nato

smo se odpravili v muzej

v Breţicah. Sledilo je

Olimje, kjer imajo

zanimivo cerkev, lepo

staro lekarno in

čokoladnico. Slednje smo

se posebno razveselili in

kupili čokolado zase in za

svoje najbliţje. Naš

končni cilj je bil Šempeter

pri Celju, kjer smo si

ogledali nagrobnike starih

Rimljanov.

Na ekskurziji smo uţivali.

Tjaša Barbo, 6. B

Učenci 7. a smo se odpravili

raziskovat rudarske kraje. Iz

Mirne Peči smo se najprej

odpravili v Celje, kjer smo si

ogledali stari celjski grad. Od

tam nas je pot vodila v Velenje,

kjer smo spoznali rudarsko

ţivljenje nekoč in danes ter si

ogledali rudnik. Nazadnje smo

si ogledali še kraško jamo Pekel.

Anja Matoh, 7. a

Stran 4

V sredo, 25. novembra 2009, smo se zjutraj zbrali v šolski jedilnici. Ta dan

ni bil navaden šolski dan. Pouka ni bilo, imeli smo kulturni dan.

Ţe v ponedeljek, ko so nas razvrščali v različne delavnice, sva se odločili za

barvanje svečnikov. Zanimive so se nama zdele tudi delavnice lovilci sanj, ogrlice in

dišeča mila.

Ko je zazvonil šolski zvonec, so prišli mentorji posameznih delavnic in nas

odpeljali v učilnice. Mentorici naše skupine, ki je štela štirinajst učencev in učenk,

sta bili Mojca Ţefran in Veronika Tambolaš. Natančno sta nam razloţili, kaj in

kako bomo delali. Pripravili smo mize in pričeli z delom. Najprej smo izdelali načrt.

Nato smo na svečnike narisali vzorčke in jih pobarvali z barvami za na steklo. Vsak

je okrasil najmanj en svečnik. Učiteljica je v nekatere nasula vijoličen pesek. Ko se

je barva posušila, smo v vse svečnike vstavili bele ali vijolične svečke.

Ker sva imeli občutek, da sta najina izdelka lepo uspela, sva se odločili, da ju

bova kupili na dobrodelnem bazarju.

Petra Saje in Karmen Rupnik, 6. a

Učenci 9. a in 9. b smo se odpravili spoznavat primorski svet. Naša prva postaja je bila na Ravbarkomandi, kjer je stičišče primorskega, dinarskega in alpskega sveta. Pot smo nadaljevali proti Luki Koper, kjer nas je počakal vodič in nas peljal na ogled. Odgovarjal je tudi na naša vprašanja. Po ogledu smo odšli v Simonov zaliv, kjer smo si ogledali usedline laporjev in peščenjakov (fliš). Učiteljica biologije nas je tam poučila o nekaterih sredozemskih rastlinah, o halofitih (slanoljubih rastlinah). Potem smo odšli še na ogled solin. Tam smo se seznanili s tem, kako pridobivajo morsko sol, spoznali pa smo tudi ţivali, ki domujejo na tem območju. Po kosilu smo odšli še v Škocjansko jamo. Vanjo smo prišli skozi umetno narejen vhod. Jama ima zelo veliko kapnikov, zaradi česar je tudi vpisana v UNICEF-ovo naravno dediščino. Naš zadnji postanek je bil v Pivki, in sicer v Parku vojaške zgodovine. Tam smo si ogledali makete gradov v okolici Pivke, slike nekaterih najdb, nato pa je sledil film o razvoju tanka, Tank. Vsi smo komaj čakali na najzanimivejši del ekskurzije, in sicer na ogled pravih tankov, oklepnikov, mitraljezov iz 2. svetovne vojne in slovenske osamosvojitve. Matej Makše, 9. B

foto: Petra Saje

Stran 5

ZIMSKI ŠPORTNI DAN

Kot vsako leto smo tudi letos imeli za zimski športni dan, ki je bil 21. 1. 2010, na voljo več moţnosti. Izbirali smo lahko med plavanjem v Šmarjeških Toplicah, fitnesom na Otočcu, smučanjem v Cerknem in pohodom po naši občini. Večina učencev našega razreda se je odločila za kopanje v Šmarjeških Toplicah. Komaj sem čakala na četrtek, da bom lahko zaplavala v bazenu, saj imam ta šport zelo rada. V sredo zvečer sem pripravila nahrbtnik, v katerega sem dala kopalke, brisačo, denarnico, jabolko in vodo. Ko sem zjutraj prišla pred šolo, je bil avtobus ţe poln, zato sem komaj našla prostor. Najprej so trije učitelji, ki so bili z nami, preverili prisotnost, potem pa smo se odpeljali. Ko smo prispeli v Šmarješke Toplice, smo dobili kartico, s pomočjo katere smo lahko vstopili v svojo garderobo. Vsak je dobil tudi zapestnico. V omarice smo zaklenili svoja oblačila, s seboj pa smo vzeli nahrbtnike. Namestili smo se na leţalnike, se oprhali, šele nato pa smo lahko odšli v vodo. V bazenu smo se potapljali, ţogali, malo pa tudi plavali. Pridruţil se nam je tudi učitelj. Do enih smo se kopali, potem pa smo se morali obleči, temeljito posušiti lase. Spet smo se vkrcali v avtobus in se odpeljali nazaj v Mirno Peč. Kar hitro je minilo prijetno dopoldne.

Simona Makše, 7. a

8. decembra 2009 smo imeli učenci 8. in 9. razreda predavanje o

zasvojenosti in drogah. Predaval nam je g. Toni Kočevar iz

Novega mesta.

To predavanje ni bilo običajno predavanje, ker nam ni pridigal,

zapovedoval itd., da ne smemo poskusiti drog, ampak je rekel, da

moramo sami vedeti, da nam droge in alkohol škodujejo, in si to

zapomniti. Povedal nam je svojo življenjsko zgodbo, kako je začel

z drogami, kakšni so bili vzroki, kako se je počutil, ko je bil pod

vplivom drog, kakšne so bile posledice uživanja le-teh, kako se je

spremenilo njegovo življenje, kako se je bojeval sam s seboj, da je prenehal uživati

droge, kdo mu je stal ob strani in kdo mu je pomagal ...

Med ljudmi vlada prepričanje, da so narkomani le tiste osebe, ki imajo težave v svojem

življenju. Narkomani so tudi tisti ljudje, ki jim po njihovem mnenju v življenju nekaj

manjka ali pa želijo droge samo poskusiti, a jih to zapelje v narkomanijo in v omami

najdejo rešitev. Povedal je, da zaradi drog izgubimo stik z ljudmi, s katerimi smo se

družili in s katerimi smo si najbližje. Stik pa se izgubi zato, ker oseba, ki uživa droge,

ne želi, da to izvedo drugi ljudje, da ga zaradi tega ne bi pustili na cedilu. Droge nam

dajo lep, brezskrben občutek le za nekaj sekund, trenutkov, a si zaradi njih zelo

uničujemo zdravje in razum. Odvajanje je zelo težko in naporno, ker telo potrebuje tisti

odmerek. Veliko ljudi umre ravno zaradi drog.

Predavanje mi je bilo zelo všeč, ker si povedano lažje zapomnim in verjamem človeku, ki

je to izkušnjo preživel.

Ema, 8. b

Stran 6

Smučanje na Cerknem

V petek, 21. 1. 2010, smo imeli športni dan. Jaz sem ga nestrpno čakal, kajti odšel sem na

smučanje, ki je moj najljubši zimski šport.

Z avtobusom smo se zgodaj zjutraj odpeljali proti Črnemu Vrhu pri Cerknem. Sedel

sem skupaj s prijateljem Miho. Iz našega razreda sva šla samo midva, ostali pa so se

šli kopat ali pa v športni center na Otočec. Ko smo prispeli, nam je učitelj Boštjan

Srovin kupil karte in jih razdelil. Nato smo

se z vlečnico odpeljali na vrh smučišča. Do

prve malice smo smučali v skupini. Smučišča

so bila zelo dobro urejena, zato smo lahko

smučali, kolikor smo ţeleli.

Po dvanajsti uri smo se razdelili v dve skupini. Prva je odšla na Lom,

druga pa do vlečnice, ki se imenuje Počivališče. Jaz sem bil v drugi

skupini. Večinoma sem se druţil z Miho in zelo uţival. Ţal pa je čas

zelo hitro minil. Okoli šestnajste ure smo se začeli odpravljati proti

avtobusu in nato domov v Mirno Peč, kjer so nas ţe čakali starši.

Športni dan mi bo za vedno ostal v spominu, ker sem prvič odšel s

šolo na smučanje, in upam, da tudi ne zadnjič.

Anţe Cesar, 6. b

INFORMATIVNI DAN

Tako kot vsako leto so bili tudi letos

informativni dnevi v srednjih šolah. Ti

nam pomagajo, da se laţje odločimo, v

katero šolo se bomo vpisali.

Obiskala sem srednjo kemijsko šolo v

Novem mestu. Najprej je v eni izmed

učilnic potekala predstavitev programa

kemijski tehnik. Tamkajšnja profesorica je

razumljivo, natančno in tudi na zanimiv

način razloţila vse o šolanju, predmetih,

strokovnih modulih, zaposlitvi in

morebitnem nadaljevanju šolanja. O

programu in šoli je nekaj stvari povedal

tudi dijak 3. letnika, tako da smo

informacije dobili tudi z drugega

zornega kota. Po predstavitvi smo si

ogledali dva sodobno opremljena

laboratorija, v katerih so nam dijaki 2. in

3. letnika pokazali nekaj poskusov.

Informativni dan je bil zanimiv in

poučen, prijetno pa so me presenetile

prijazne profesorice, nad kemijo

navdušeni dijaki in učilnice, polne

kemijskega vzdušja.

Jasna Strojin, 9. a

Stran 7

Valentinovo

Valentinovo je dan zaljubljencev in prijateljstva. Na ta dan

si ljubezen in prijateljstvo izražamo z raznimi srčki

in darili. Recimo s čokolado Milka v obliki

srčka ali pa z rožami (rdečimi vrtnicami).

To smo naredili tudi mi. V petek, dva dni pred

valentinovim, smo pri oddelčni skupnosti

izdelovali srčke iz papirja in si jih tudi

pošiljali po razredu. Tako smo si dokazovali prijateljstvo,

nekateri pa tudi ljubezen.

Nekateri napišejo tudi ljubezenske verze. Najpogosteje najljubšim osebam.

Primeri:

Ljubezen in sreča sta bisera dva, ki te vedno

spremljata oba.

Pogled tvoj mi v srcu je ogenj prižgal.

Naj spremlja ves čas naju le Valentin;

ljubezen naj v srcu ne bo le spomin.

Ljubezen se rodi v pogledih, živi v poljubih, umre v

solzah.

Primera ljubezenskih pregovorov:

Ljubezen se ne kupi, ljubezen se ne proda, najlepša je

tista, ki pride iz srca.

Če nimaš tistega, ki ga ljubiš, ljubi tisto, kar imaš.

Poznamo še veliko ljubezenskih verzov in pregovorov,

ki jih uporabljajo za valentinovo, ki je za zaljubljene

najlepši praznik.

Urška Smrke, 6. b

Pust

Pust je praznik, ki ga radi praznujemo, saj se lahko našemimo

v razne maske in se na ta način malo pošalimo. Za ta dan je

značilna sladica marmeladni krof, s katerim smo se mastili

tudi v šoli. Tam smo imeli tudi pustni ples.

Pouk se je začel ob 810 in trajal do konca 4. ure, nato pa se

je začel ples. Vsak je imel na sebi kakšno masko. Če se kdo ni

našemil, pa je imel pouk. Ples je trajal eno uro. Plesali smo in

se veselili. Večina maškar je predstavljala Piko Nogavičko.

Veliko pa je bilo tudi princesk. Po končani zabavi v šoli smo

mnogi odšli še v domače vasi, da bi razveselili svoje

sovaščane in odgnali dolgo mrzlo zimo. Dobili smo veliko

sladkarij, nekaj jih je dobilo tudi kakšen evro.

Klara Zupančič, 7. A

Pust je praznik veselja, ki je pri

nas ţe dolgo zakoreninjen. Odganjal

naj bi zimo, v deţelo pa privabljal

pomlad. Na ta dan se našemimo v

razne maske, kot so čarovnice, zajčki,

miške, mačke, princeske, pike

nogavičke ipd. ter se odpravimo po

vasi od hiše do hiše, kjer imajo ljudje

za pustne maske zmeraj pripravljeno

kaj dobrega.

16. 2. smo imeli šolo kot po navadi. A

ta dan je bil čisto drugačen kot ostali.

Bil je namreč pust in vsi smo bili

našemljeni v razne pustne maske.

Skoraj cela šola je bila polna pustnih

mask. Še celo nekatere učiteljice so

bile našemljene.

Stran 8

Moja izkušnja na Slovaškem

Ko smo se v sredo, 17. februarja, zgodaj zjutraj usedli v avto, sem nestrpno čakala, da

prispemo na Slovaško, čeprav sem vedela, da je pred nami še dolga pot. In tako je tudi bilo,

čeprav nam je čas v avtu kar hitro minil.

Kosilo smo imeli na Slovaškem. Tam smo imeli manjše teţave s sporazumevanjem. Zatem

smo se odpeljali v Trenčin, kjer smo se dobili z učenci, pri katerih smo stanovali. Na prvi

pogled se mi je šola zdela zelo stara in niti ne tako velika. Kasneje, ko smo se sprehodili po

njej, pa sem mnenje spremenila. Ni bila

več stara, bila pa je zelo velika.

Z Romano, učenko, pri kateri sem

stanovala, in njenimi prijateljicami smo se

odpravile proti domu. Do bloka, kjer ţivi,

sva hodili pribliţno 5 minut. Med hojo sva

se spoznavali. Na začetku sva bili

malo zadrţani, nato pa sva se

spoprijateljili in se pogovarjali o

najrazličnejših

stvareh. Ko sva prispeli do stanovanja, sem odloţila svoje stvari v sobo, nato mi je Romana

predstavila svojo mater in sestrici. Zatem sva šli ven na sprehod in na obisk k prijateljicam.

Kasneje smo se zbrali pred šolo, kjer smo pričakali še ostale udeleţence.

Izkušnja na Slovaškem je bila zelo zanimiva. Lepo je bilo spoznavati nove ljudi, spoznavati

Slovaško. Z nami so bili vsi zelo prijazni. Včasih, ko je naša komunikacija »zaškripala«, smo

se znašli tako, da smo uporabljali besede iz slovenščine, slovaščine, hrvaščine, včasih celo iz

nemščine. Večinoma pa smo se pogovarjali angleško. Spoznala sem kar nekaj novih

prijateljev in upam, da bomo še nekaj časa ostali v stikih. Skratka: bilo je super!

Anja Zore, 9. b

Prve štiri ure smo imeli pouk, potem pa

smo imeli v jedilnici ples. Nanj so smeli

samo tisti, ki so bili našemljeni. Nekateri

so plesali kot nori, nekateri pa so samo

stali in gledali. Vsi smo se imeli super in se

zelo zabavali. Bili smo zelo pustno

razpoloţeni.

Kmalu pa je bilo plesa konec in odšli smo

domov. Ko smo prišli domov, smo se

nekateri odpravili po vasi in prosili za

»pusta hrusta«.

Kristina Smrke, 8. B

Stran 9

OBISK POTOMCEV SLOVENCEV IZ SRBIJE

V ponedeljek, 29.3.2010, so nas obiskali učenci dopolnilnega pouka slovenščine iz Srbije. Pridruţili so se nam pri malici in nato obiskali ţupana občine Mirna Peč Zvoneta Laha. Peto šolsko uro so se udeleţili pouka. V našem razredu, 9. a, so bili

trije učenci. Po kosilu so se starejši dečki iz OŠ Mirna Peč in fantje iz Srbije pomerili v košarki. Zatem pa smo se skupaj z njimi odpravil na ogled po Mirni Peči. Najprej smo odšli do cerkve sv. Kancijana. Tam nam jo je ţupnik razkazal in o njej povedal veliko zanimivih stvari. Potem smo se z avtobusom odpravili do naslednje cerkve v Globodolu. Nato pa prepešačili cel Globodol, da smo prišli do avtobusa. Naša naslednja postaja je bila Vrhpeč, od koder smo se peš odpravili

proti Zijalu. Potem smo se vrnili v šolo. Tam so ţe čakali starši učencev gostiteljev, ki so nove prijatelje iz Srbije odpeljali v varno zatočišče svojih domov.

Nives Koštal, 9.a

Stran 10

IZ ŠOLE V NARAVI Ponedeljek, 20. aprila 2010 Torek, 21. aprila 2010 Sreda, 22. aprila 2010

Izpred šole smo se z avtobusom skupaj z dvema učiteljicama odpeljali ob 8. uri zjutraj. V Kranjsko Goro smo prišli po treh urah vožnje. Tam nas je sprejela učiteljica Barbara in nas seznanila s pravili bivanja. Nato smo odšli v sobe in zložili stvari iz svojih potovalk v omare. Sledila so podrobnejša navodila o delu. Spoznali smo tudi učence iz Semiča. Po kosilu smo imeli uro počitka. (Klara Z.) Ne vem, kako bom preživela te dneve, saj že prvi dan ni kaj obetaven. Lahko bi rekla, da kljub vsemu le ni bil takšna polomija, kot sem pričakovala, saj so bile športne igre, ki jih pravzaprav ne maram, še kar dobre. Učitelj, ki jih je vodil, je bil zanimiv in zabaven. Večerni sprehod po Kranjski Gori je bil poučen in zanimiv, učiteljema Klavdiji in Miru ni zmanjkalo zanimivih podatkov, slednjemu pa tudi ne dobrih šal. (Anamarija)

Zjutraj, ko sem se zbudila, sem skupaj s Simono, Klaro, Saro in Evo pospravila sobo. Po jutranji telovadbi smo imeli zajtrk. Takrat me je razjezil Matic, ki me je brcal in dražil. Med odmorom sva z Evo odšli k vrstnikom iz Semiča in malo poklepetali z njimi. (Anja) Pred kosilom smo odšli v naravni rezervat Zelenci. Tam se nam je odprl prelep razgled na neokrnjeno naravo. Nekaj časa smo se nastavljali soncu, nato pa odšli v dom. (Katja Š.) Popoldne smo odšli na ogled Liznjekove domačije, ki nas je popeljala v pretekle čase. Nekoč je bila v tej hiši gostilna. Videli smo dnevno sobo (hiša), v kateri je bil nad mizo bogkov kot, črno kuhinjo, kovačnico, kamro, v kateri sta spala dedek in babica. V hiši je veliko slik in vzidanih omar. Stene so bile poslikane s freskami. Ob hiši je skedenj, kamor so spravljali vozove in žito. Po večerji smo imeli prosti čas, ki smo ga izkoristili za spoznavanje vrstnikov iz Semiča. Po druženju smo odšli v sobe, kajti ura za spanje je bila vsak večer ista. Ob 22. uri so morali biti v posteljah. (Sara)

Vstale smo ob sedmih. Po zajtrku, ki nam ni bil posebno všeč, smo imeli prosti čas. Izkoristila sem ga za poležavanje in pogovor s sošolkami. Sledilo je gorništvo. To ni bilo zame, ker smo morali veliko hoditi. Razočarana sem bila tudi nad razgledom, ki ni bil takšen, kot sem ga pričakovala. (Kaja) Po kosilu smo odšli v gozd, kjer smo izvedeli veliko novega o drevesih, rastlinah. Ugotovitve smo zapisali in preverili v učilnicah. Bilo je zabavno in poučno. Po večerji smo odšli v večnamenski prostor in poslušali potopisno predavanje o Avstraliji. Izvedela sem veliko novega. (Simona)

Stran 11

Četrtek, 23. aprila 2010 Petek, 24. aprila 2010 Učenci 7. a

Ker sem navajen zgodnjega vstajanja, sem se zbudil že pred sedmo uro. Da bi pregnal čas, sem bral. Kmalu sta nas prišli budit učiteljici. Sledile so vsakodnevne jutranje aktivnosti. Ker je deževalo, sem bil prepričan, da bomo šli plavat v bazen, saj je izlet v Triglavski narodni park odpadel. Odpadlo pa je tudi kopanje. Morali smo spoznavati življenje v vodi, ki je bila popoldanska tema. Po kosilu smo imeli najdaljši počitek. Izkoristili smo ga za igranje namiznega tenisa, hišnik pa nam je poročal o rezultatih hokejskih tekem. (Urban) Popoldne smo šli k jezeru Jasna in spoznavali življenje žab. Bilo je zabavno, čeprav nas je zeblo. (Miha) Po večerji smo imeli družabni večer, ki smo ga morali pripraviti sami. Moja skupina je imela novice nekoliko drugače. Zabavnemu programu je sledil ples. Razvijale so se nove simpatije med nami in vrstniki iz Semiča. Tudi jaz sem našel svojo. (Urban)

Punce v naši sobi smo se zbudile prej kot po navadi, saj smo hotele pospraviti vse stvari v potovalke. Potem smo se napotile v zgornje nadstropje, da bi zbudile sošolce. Urban je imel rojstni dan, kar je bil tudi razlog, da smo lahko odšle tja. Zapele smo mu pesem, potem pa čestitale. Po zajtrku smo pospravili sobe, potem pa odšli v avlo, kjer smo se poslovili od Semičanov, ki so odšli na ogled Bleda. (Eva) Nas pa je čakal še en program, in sicer nordijska hoja. Predstavila sta nam jo Erika in Miro. Slednji je hodil po hribu navzgor in navzdol, a je kmalu končal, saj mu je to preprečil traktor. Rekel nam je, da je nekdo v nevarnosti, saj ko je jezen, poje dva dunajska zrezka. Spomnil nas je na kosilo. Jedli smo dunajske zrezke. (Katja B.) Po kosilu je sledilo slovo od osebja. Vsi smo dobre volje zapustili Kranjsko Goro. V Mirni Peči so nas že čakali starši. Bili smo veseli, da smo se po tednu dni spet videli. (Klara S.)

Stran 12

DEDIJEVA HIMNA Simon Lužar, učenec 9. b, rad posluša starejše, zato mu ni ušla tudi pesem, ki jo posebno rad pel njegov

dedi. Simon pravi, da je bila kar njegova himna. V spomin na starega očeta jo je tudi prepisal in jo tako

ohranil za kasnejše rodove.

Je živela ena gospodična, bla je šivilja, vanjo sem se tako zaljubil, postal sem bel kot lilija, vanjo sem se tako zaljubil, da sem čisto nor postal, kmalu bi še dušo zgubil, obraz mi je bil pa suh, upal.

Prosil sem očeta, naj mi škornje da, stric posodil je cilindrer, brat mi je obleko dal, snubit sem jo odšvedral.

Ko prirajţam jo do praga, zmislil sem si vse do vraga, tako se mreţa je razpela, da mi je srce ujela.

Z metlo me je proč podila,

mi cilinder pohodila, šopek mi je vrgla v nos, kakor da bi pal pod voz.

Jaz sem jo pa proč odkuril kakor kakšen brzi vlak, še enkrat nazaj zatulil: snubit dekle – to je vrag!

Simon Luţar, 9. B

Stran 13

ŠP RT NOGOMETNI TRENING

Ţe nekaj let treniram pri nogometnem klubu Krka v Novem mestu. Naši treningi so štirikrat na teden. Zbor za trening je vedno 17. 15 v garderobi, kjer opravimo tudi skupni razgovor o pretekli tekmi in o treningih, ki naš še čakajo, ter o ciljih, ki jih ţelimo doseči na treningih in na tekmi. Po navadi se trening začne ob pol šestih popoldne. Na začetku se ogrejemo z regeneracijskimi vajami, nato pa naredimo raztezne vaje, ki jih delamo od glave navzdol. Ko se dovolj ogrejemo, sledi glavni del treninga, to so vaje za izboljšanje tehnike. Te vadimo z ţogo. Pri tem izboljšujemo tehniko podaje, tehniko sprejema ţoge itd. Nato poskušamo vaje, ki smo jih trenirali, uporabiti v igri. Na koncu treninga poskušamo izboljšati tudi tehniko strela s streli na gol. Strele na gol izvajamo z ţivim zidom ali brez njega. Vadimo pa tudi taktiko streljanja na gol. Po vadbi naredimo še iztek ter pozdravimo. Po treningu trener opravi z igralcem še individualni pogovor, če je le-ta potreben.

Kristjan Berus, 9. b

PETRA MAJDIČ Kot ţe vsi veste, je

naša šampionka Petra

Majdič 18. februarja

osvojila bronasto

medaljo v teku na

smučeh na OI v

Vancuvru. To ne bi bilo zmagovito, če se ne bi na

tem teku dogajale tako pretresljive stvari.

Petri tokrat sreča ni bila naklonjena. Ţe na

jutranjem treningu je hudo padla v nezavarovan

jarek kar tri metre globoko. Pri tem je zlomila

smuči in palice. Nekoliko kasneje, pred štartom v

kvalifikacijah, je zmajala z glavo, saj je začutila

hude bolečine v rebrih. Kljub vsemu je tvegala in

štartala. Prebila se je skozi sito kvalifikacij in v

četrtfinalu zmagala. Po prihodu na cilj se je

zgrudila in obleţala. Takrat sem mislil, da je vsega

konec. Poslovil sem se od medalje, a me je Petra

presenetila. Šla je v polfinale in se v finale prebila

po času.

Finale je bil za Petro, a moram priznati, da tudi

zame, tek ţivljenja. V zadnjih 300 metrih je

prehitela takrat tretjo tekmovalko in Sloveniji

prismučala bronasto medaljo, za katero je delala

kar 20 let. Ko je pritekla na cilj, je padla v sneg in

takoj se je videlo, da je nekaj hudo narobe.

Zdravniško osebje jo je odneslo s prizorišča.

Naslednji dan smo izvedeli, da je imela

nalomljena štiri rebra, pojavil se je tudi

pnevmotoraks, ki povzroči uhajanje zraka iz pljuč

in je lahko tudi usoden. K sreči

se je s Petro vse končalo tako,

da je ostala takšna, kot je bila.

Ponosen sem nanjo, saj je s

svojim dejanjem pokazala, da

zmoremo, če res hočemo,

dokazala pa je tudi, kako rada

ima svojo domovino in

Slovence.

Urban Ţagar, 7. A

Stran 14

NOVE PRILOŽNOSTI

POMAGAJMO POMOČI POTREBNIM

Revni in socialno izključeni ljudje se ne počutijo dobro. Njihova drugačnost jih potiska na rob druţbe in jim tako še dodatno onemogoča, da bi bili zadovoljni. Zakaj so ljudje revni? Nekateri ljudje v druţbi nimajo dobrega poloţaja, drugi so ostali brez sluţbe ali pa se sploh še niso uspeli zaposliti. Kdo pa so socialno izključeni? Pogosto so to nedolţni ljudje. To so tisti, ki imajo kakšno napako, ki je ni mogoče odpraviti ali pa je sami ne znajo. Govorna napaka in majhna rast sta pogosto vzrok za izključevanje. Takega človeka okolica zasmehuje ali pa celo vrţe iz svoje sredine. Ljudje velikokrat pozabljajo na pravico, da se lahko vsak človek vključi v druţbo, in drugačne odrivajo ali celo izločajo. V naglici poskrbijo le zase in za tiste, ki so moderni ali pa bi jim lahko kdaj koristili. Pozabljajo pa na pravico vsakega do dostojanstvenega ţivljenja. Kako lahko pomagamo drugačnim, da bodo na pošten način prišli do zasluţka, ki jim bo omogočal preţivetje? Kako lahko pomagamo drugačnim, da se bodo lahko vključili v dobro in pošteno druţbo? Ali lahko pomagamo tem ljudem? Je to sploh mogoče? Seveda je. Preskrbljeni odrasli in bogati ljudje lahko revnim ljudem darujejo del svojega bogastva. Otroci se tudi lahko čemu odrečemo, da jih razveselimo. Druţenje z zapostavljenimi marsikoga osreči. Včasih ţe samo prijazen pozdrav, nekaj besed o počutju in vremenu prikliče nasmeh na ţalosten obraz.

Petra Saje, 6. A

V današnjem času se je človek zelo razvil. Imamo zelo

napredne naprave, ki pa ne rešijo revščine, ki jo

najdemo povsod po svetu.

Veliko ljudi se sooča z reveţi, a nihče se ne opogumi

in pomaga. Otroci pa se še posebej radi norčujemo iz

revnih vrstnikov, zato se ti počutijo izključene.

Velikokrat se zaprejo vase in nihče od nas ga ne bi niti

poskusil spoznati. Vsak od njih pa ima pravico biti

vključen v druţbo, biti spoštovan. Morali bi jim

pomagati, se pogovarjati z njimi, prijateljevati, ne pa

da se jim posmehujemo in imamo predsodke. Revni

imajo moţnost povedati to osebam, ki jim zaupajo,

lahko pokličejo organizacije za pomoč, se obrnejo na

policijo ali na zagovornika otrok, lahko pa tudi na

Evropsko sodišče za človekove pravice.

Niso kršene samo pravice revnih, tudi pravice drugih

ljudi niso upoštevane. Nekatere ljudi izključujejo iz

druţbe samo zaradi njihovega mnenja, prepričanja,

spola ali porekla. Vsak otrok ima pravico do

uravnoteţenega, zdravega telesnega, duševnega,

duhovnega, moralnega in socialnega razvoja. Imam

pravico, da so moje osnovne ţivljenjske potrebe

zadoščene. Imam pravico, da sem zaščitena pred vsemi

oblikami zlorab, izkoriščanja, nasilja. Imam pravico do

kvalitetnega šolanja, razvijanja talentov. Imam

pravico, da dostopam do različnih informacij. Če sem

duševno ali telesno prizadet, imam pravico do

običajnega ţivljenja in vključevanja v druţbo. Imam

pravico do počitka, razvedrila, iger, različnih

aktivnosti. Nihče ne sme kršiti naših pravic, a tudi mi

ne smemo kršiti pravic drugih. Imam pravico do

imena, drţavljanstva in zaščite svoje identitete. Imam

pravico do varstva svojega zasebnega ţivljenja. Moji

starši imajo odgovornost za mojo vzgojo in razvoj.

Imam pravico, da vem, kdo so moji starši. Imam

pravico, da vem, kje so moji starši, in pravico, da grem

v drugo drţavo, da se jim pridruţim. Če se moji starši

ločijo, imam pravico, da svetujem pri vseh odločitvah,

ki se tičejo mojega odnosa s starši. Posvojitev je

dovoljena samo, če se tako odločim jaz.

Ţelim si, da bi bile pravice otrok po svetu bolj

spoštovane, kot so, saj bi se tako otroci bolje počutili.

Upam pa, da vsak otrok zadovolji vsaj osnovne

ţivljenjske potrebe.

Hana Kastelic, 6.b

Stran 15

Ko opazujem, gledam, poslušam, lahko opazim, kako otroci ţivimo v današnjem času. Ugotavljam, da razmere niso za vse enake.

Otroci bogatih staršev se velikokrat obnašajo, kot da so bolj pomembni. Predvsem je tem otrokom veliko laţje obiskovati šolo kot pa

šibkejših druţin. otrokom, ki izhajajo iz socialno

Babica včasih pripoveduje, kako so nekoč srednjo šolo lahko obiskovali

samo otroci bogatih staršev, medtem ko so morali ostali delati na kmetiji

in se znajti po svoje. Čutim, da bo tudi v prihodnosti tako, saj so

razlike med bogatimi in revnimi vedno bolj opazne. Mislim, da bi morali v

šoli pripraviti različne izlete, pohode skupaj s starši otrok, da bi se bolje

poznali med seboj. Na ta način bi si laţje pomagali in otroci bi laţje

povedali drug drugemu za teţave, ki jih imajo. Veliko otrok nima

računalnika, interneta, ne morejo obiskovati večjih knjiţnic … Da

bi se vse to izpolnilo, bi morali vse to uvesti na posebnih razrednih

pogovarjali ter delali načrte za urah, pri katerih bi se o tem

pomoč drug drugemu. Tako bi se otroci bolje spoznali ter se razumeli in se v razredu ne bi delili v skupine ter drug drugemu kazali

nevoščljivost, jezo, hudobijo.

Aljaţ Kolenc, 6. A

MLADA VILENICA Nina Rozman iz 3. a razreda je s pesmijo Gore v svoji kategoriji zmagala na tekmovanju za 10. mednarodno otroško literarno nagrado Mlada Vilenica 2010.

GORE

Nina Rozman, 3. a

ENAKOST ZA VSE Po televiziji in radiu velikokrat slišimo za kršenje najrazličnejših pravic. Tudi sami to lahko opazimo, če se le ozremo sebe. Pa tudi kaj naredimo proti temu? Pravica je nekaj, kar je v skladu s človekovimi družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah. Že takoj ob rojstvu dobimo pravico do življenja, po 18. letu pa dobimo pravico, da lahko delamo vse brez soglasja staršev ... Obstaja jih veliko, pomembno pa je to, da imamo vsi ljudje na svetu enake pravice, ne glede na spol, raso, vero, prepričanje in etično pripadnost. Letošnje leto je evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Sama mislim, da so revni ljudje in socialno izključeni ljudje na istem. Vsi imajo namreč nekaj skupnega: osamljenost ter duševno stisko. Če bi le-te ljudi malo bolj spoštovali in jim ponudili roko v njihovih najtežjih trenutkih, bi jim bilo zagotovo veliko lažje, čeprav bi bili še vedno revni. Meni je in bo vedno pomembno, da sem srečna v srcu, ne pa v denarnici. Tudi ob pogledu na ljudi iz revnejših predelov Afrike ne ostanem ravnodušna. Ne zdi se mi pravično, da politiki obljubljajo, da bodo odpravili revščino, in si hkrati polnijo svoje žepe z umazanim denarjem, Afričani pa umirajo zaradi lakote in različnih bolezni. Vsi ljudje bi morali imeti pravico do hrane, spodobnega bivališča in spoštovanja. Danes poznamo veliko stereotipov. Romi kradejo, Gorenjci so skopuški, Črnogorci so leni ... In prav zaradi tega ljudi druge etične pripadnosti izključujemo iz družbe. Velikokrat se zgodi, da pride v razred nov učenec, morda celo iz Bosne. Slovenci smo do njih dokaj nestrpni in tudi tega učenca drugi ne sprejmejo medse. Zaradi pripadnosti drugemu narodu ga lahko sovražijo celo učitelji in tako ima slabše ocene, kljub temu da zna. V podobni situaciji so tudi malo bolj sramežljivi, duševno prizadeti ljudje ter invalidi, saj tudi njih komunikativni sošolci ne sprejmejo v družbo. Kršenje najosnovnejših človekovih pravic je nekaj, česar ne smemo ignorirati in se delati, kot da to ni nič. Za šibkejše upam, da bodo kmalu srečni, za kršitelje pa, da bi spoznali, da je vsako življenje nekaj vredno.

Jasna Strojin, 9. a

Meni se zdijo pa, da so nore!

Sneg ti namečejo na glavo, da moraš v bolnico namesto na zabavo.

Kaj mislijo te gore? Da so pametne? Da so lepe?

Stran 16

INTERVJU

ZA NAJU JE BILA TO VELIKA IZKUŠNJA

V okviru projekta Comenius je bilo od 17. do 21. februarja srečanje sodelujočih

šol. Tokrat sta v Trenčin na Slovaško skupaj z učiteljema Klemnom Kramarjem in

Igorjem Zadravcem potovala tudi Anja Zore in Blaţ Krivec. Po prihodu sta bila

pripravljena spregovoriti o svojih vtisih in deliti z nami spomine. Nekaj smo jih

zapisali tudi za vas.

Kako je potekala pot?

Blaţ: Pot je potekala tekoče. Sprva smo mislili, da bodo na cesti lahko kakšni zastoji,

vendar teh na srečo ni bilo. Šli smo mimo Ljubljane preko Trojan, kjer smo se

ustavili in je vsak pojedel en velik krof, potem smo šli dalje mimo Celja in Maribora

do Gradca, od tam pa mimo Dunaja in Bratislave do Trenčina.

Anja: Z vmesnimi postanki smo se vozili kar osem ur.

Kakšno je bilo prvo srečanje z vajinimi gostitelji?

Anja: S svojo gostiteljico Romano sem se prvič srečala pred šolo. Nato sva odšli k

njej domov. Tam sem spoznala še njeno mamo in njeni mlajši sestrici. Ker je bil

njen očim na sluţbenem potovanju, sem ga spoznala šele v petek.

Blaţ: Prvič smo se srečali v njihovi osnovni šoli, spoznali pa smo se ţe prej preko

e-mail naslovov in Facebook-a. Ker smo ţe prej videli slike drug drugega, smo

se takoj prepoznali in se rokovali. Potem sem odšel k svojim gostiteljem domov, kjer

sem se spoznal še s starši Daniela in Martine.

Povejta kaj o druţini, v kateri sta bila?

Anja: Vsi so bili z mano zelo prijazni. Z Romaninim očimom se je bilo zelo

zabavno pogovarjati slovensko. Prvi večer smo imeli spoznavni večer, da smo

se bolje spoznali. To, da smo več vedeli drug o drugem, je zagotovo pripomoglo k

temu, da smo bili bolj sproščeni.

Blaţ: Druţina šteje 5 članov, in sicer so v njej trije otroci: Martina, Daniel, Barborka.

Kot druţina so zelo prijetni, se razumejo med sabo in tudi do mene so bili zelo

prijazni, za kar sem jim zelo hvaleţen.

Iz katerih drţav so prihajali učenci in s katerimi sta se najbolje razumela?

Blaţ: Prihajali so iz Španije, Portugalske, Finske, Nizozemske, Turčije, Romunije,

Slovaške, iz Italije ni bilo učencev. Jaz sem se najbolj razumel s

Slovaki, po mojem mnenju zaradi tega, ker so nam najbolj podoben narod in imajo

tudi podoben jezik. Drugače pa smo se med seboj vsi dobro razumeli.

Anja: Tudi jaz sem se najbolj razumela z učenci iz Slovaške.

Kdo se vama je zdel najbolj zanimiv? Kako ste se sporazumevali?

Anja: Najbolj zanimiv se mi je zdel učenec iz Španije. Sicer se nisem z njim

veliko pogovarjala, ko pa sem se, sva se pogovarjala v nekakšni mešanici španščine

in angleščine.

Stran 17

Blaţ: Najbolj zanimivi so mi bili Finci, saj imajo popolnoma drugačen jezik.

Sporazumevali smo se v angleščini, če nam pa ni šlo, smo vključili še roke.

Kakšna je bila šola, v kateri ste bili? Kako tam poteka pouk?

Anja: Šola v Trenčinu je veliko večja kot naša in tudi starejša. Pouk poteka podobno

kot pri nas, le da je tam še veliko bolj dolgočasno. Blaţ: Šola mi je bila všeč, je sicer malo večja kot naša, saj je tam še enkrat več učencev

kot pri nas, vendar šola kot sama ni veliko drugačna od naše. Pouk poteka podobno

kot pri nas, tudi tam se začne ob 8.00. Traja pa podobno dolgo kot tukaj. Je pa

razlika v tem, da nimajo malice (zajtrka) tako kot mi, zato si večinoma nosijo hrano

od doma.

Kako sta predstavila našo šolo in svojo domovino?

Anja: V petek, ko smo imeli delavnice z naslovom Easter (velika noč), sva predstavila,

kako ta praznik praznujemo v Sloveniji. Podrobneje pa sva šolo in

domovino predstavila v pogovorih z učenci.

Blaţ: Šolo sva predstavila v dobri luči, morda celo v boljši, kakor je v resnici.

Predstavila sva jim tudi praznovanje velike noči pri nas (belokranjska

pisanica, pirhi, potica …) Večina učencev pa se je o naši drţavi in šoli pozanimala

s pomočjo interneta, še preden smo prišli mi. Vedeli so tudi za našo

šolsko spletno stran. So pa vsi pohvalili, da ţivimo v zelo lepem kraju.

Slišali smo, da je Sarin znak postal simbol Comeniusa. Kako ste ga izbrali?

Anja: Vse znake so obesili na omaro, nato pa smo lahko glasovali za tistega, ki nam je

bil najbolj všeč.

Blaţ: Res je, Sarino naslovnico smo zbrali vsi učenci, ki smo bili udeleţenci srečanja

na Slovaškem, in sicer tako, da so bile vse naslovnice oštevilčene. Ko smo si

jih ogledali, je vsak na listek napisal številko naslovnice, ki se mu je zdela najlepša

in najprimernejša, in vrgel listek v vrečko. Nato so prešteli, katera naslovnica je

dobila največ glasov. In zmagala je Sara. Čestitava.

Kaj vse ste delali vsak dan?

Blaţ: Bili smo pri pouku, imeli smo delavnice, odšli smo na ogled mesta. Zadnji dan smo

bili tudi na celodnevnem izletu, ki je bil še posebej zanimiv, predzadnje

popoldne smo odšli v toplice, zvečer pa smo imeli disko v šoli. Ob večerih smo

igrali pikado, se pogovarjali …

Anja: V četrtek in petek smo hodili v šolo, kjer smo imeli eno ali tri ure »pouka«.

Veliko smo se pogovarjali, skupaj smo bili tudi popoldne. Ob večerih smo

šli ven na sprehod, v gostilno, skratka, bilo je super.

Kakšna je bila hrana?

Anja: Hrana je bila dobra, skoraj takšna kot doma. Če mi kaj ni bilo všeč, sem to

poskušala povedati na čim lepši način, da jih ne bi uţalila. Izgovarjala sem se, da

nisem lačna, ker sem jedla ţe v šoli, in podobno.

Blaţ: Hrana je podobna kot pri nas, le da veliko hrane sladkajo … Pri njih je tudi

solata sladka. Mi je pa še vseeno bolj všeč naša kisla solata! Drugače pa sem bil s

hrano tako v šoli kot pri svojih gostiteljih zadovoljen.

Stran 18

Katerega dogodka se najraje spominjata?

Anja: V bistvu mi je bilo vse všeč. Najbolj in najraje pa se spominjam svojih vrstnikov iz

cele Evrope.

Blaţ: Jaz se najraje spominjam plavanja in pa celodnevnega izleta. Na plavanju smo se

tunkali, smejali … Bilo je res zabavno, všeč pa mi je bilo tudi, ko smo šli vsi

učenci skupaj na pico.

Kakšno je bilo slovo od gostiteljev?

Anja: Od Romaninih staršev in sestric sem se poslovila s pismom, ker jih ob odhodu ni

bilo doma. Z Romano pa sva se objeli in si obljubili, da bova ostali v stikih.

Blaţ: Slovo ni nikoli prijetno, vedeli smo, da se verjetno ne bomo nikoli več videli. Zato

slovo ni bilo nič kaj prijetno. Pospremili so me do šole, kjer sta nas ţe čakala učitelja

in Anja ter njeni gostitelji. Svojim gostiteljem sem se zahvalil za vse, kar so

storili zame, v upanju, da se še kdaj srečamo.

S kom bosta ohranjala stike?

Anja: Z učenci iz Slovaške in Turčije, ker sem se največ druţila z Romano in

njeno prijateljico, ki je gostila učenko iz Turčije. Skupaj smo hodile v šolo in tudi iz

nje, druţile smo se praktično ves čas. Včasih smo imele teţave s

sporazumevanjem. Takrat smo imele napade smeha. Vaţno je le, da smo se

imele »fajn«. Blaţ: Mislim, da bom stike ohranil z večino učencev, saj smo na Facebook-u naredili

skupino, namenjeno učencem, ki sodelujejo v projektu Comenius. Z izjemo nekaterih

drţav smo notri vsi, ki smo bili na srečanju na Slovaškem.

Kaj vama bo najbolj ostalo v spominu?

Anja: Ne bom pozabila zadnjega dneva, ko smo s prijateljicami v soboto,

namesto da bi nakupovale, pomagale deklici, ki se je izgubila, najti

njeno mamo.

Blaţ: Meni mislim, da bo ostalo v spominu kar celo srečanje. Od druţine,

učencev pa do učiteljev. Česa takega ne moreš tako hitro pozabiti.

Zame je to ena izkušnja več in hvaleţen sem učitelju, da mi je to

omogočil.

Člani uredništva

V ŠPANIJI SO LJUDJE ZELO PRIJAZNI

Tretje srečanje vseh devetih drţav, ki sodelujejo v projektu Comenius, je bilo

od 12. do 16. maja v Madridu. Tja sta skupaj z učiteljema Tatjano Kupljenik

in Klemnom Kramarjem odšla Matej Makše in Maj Jaklič. Tam sta

sodelovala v kvizu o poznavanju drţav udeleţenk, hkrati pa sta sklepala nova

prijateljstva. Po prihodu domov sta bila tako navdušena, da sta v zanosu celo

rekla, da bi se za kakšen teden vrnila med Špance in uţivala v njihovi

gostoljubnosti. Vtise sta delila tudi z nami in prepričani smo, da zanimajo tudi

vas.

Stran 19

Kako ste potovali?

Maj: V Madrid smo potovali z letalom, ker je do tja kakšnih 2000 km. V sredo, ob 5. uri zjutraj, smo se z

avtomobilom odpeljali proti Ljubljani in potem na letališče Joţeta Pučnika na Brnik. Tam smo morali biti

pred odhodom, da smo oddali prtljago in opravili vse prijave pred letom proti Zürichu, ki je bil ob 7. 45. Let

mi je bil zelo všeč, saj sem se prvič peljal s potniškim letalom. V Švico smo prišli v eni uri in tam čakali na

naslednji let proti Madridu. Priznam, da smo bili nekoliko nervozni zaradi novic o prestavljenih letih, zato

smo ves čas spremljali obvestila in v mislih preklinjali islandski ognjenik, ki je moral ravno tisti dan spustiti

pepel nad juţno Evropo. Na srečo je naše letalo vzletelo brez kakšnih zamud in smo srečno prispeli v

Madrid, le da smo leteli nekoliko dlje kot v Zürich. Pot nazaj pa je bila iz Madrida v Ljubljano. Tako nismo

spoznavali novih letališč, potovali pa smo kar 2 uri in 40 minut. To je bilo nekoliko preveč.

Matej: V Zürichu smo čakali skoraj tri ure in se ves čas bali, da bo let odpovedan. Zelo sem se razveselil,

ko so nas poklicali v letalo za v Madrid.

Kakšen vtis je na vaju naredil Madrid? Kaj vse sta tam videla?

Maj: Madrid kot mesto je name naredil zelo dober vtis, bila je le ena majhna napaka: mesto je bilo

preveliko. Če računamo, da ima populacijo za dve in pol Sloveniji, se vam lahko dozdeva, kakšno mesto je

to. Drugače pa, kot sem opazoval iz letala, Španija ni preveč lepa, vendar je zato Madrid toliko lepši.

Praktično sva videla skoraj vse. Nisva si ogledala arene, kjer potekajo bikoborbe, in še nekaj stavb, videla pa

sva vse znamenitosti in seveda nogometni stadion.

Matej: Name je Madrid naredil zelo velik vtis. Je mnogo večji od vseh slovenskih mest. V njem ţivi okoli 5

milijonov ljudi, kar je dva in pol krat toliko, kot nas je v celi Sloveniji, vendar pa mi ţivljenje v takem

mestu, kjer je dobesedno blok pri bloku, ne bi ugajalo. Raje imam slovensko pokrajino, njene griče, doline

in gozdove ter zelenje. Tam sem videl mnoge parke, velike in pomembne stavbe v mestu, kot sta španska

banka in stadion nogometnega kluba Santiago Bernabeu.

Kako ţivijo ljudje v 5-milijonskem mestu? Kako sta se znašla vidva?

Maj: Ljudje v takem mestu ne ţivijo nič posebno, le da, kot sem opazil, imajo malo drugačne vsakodnevne

opravke. Opazil sem še eno veliko razliko: tam so ljudje veliko bogatejši. To se vidi predvsem po znamkah

avtomobilov. Midva sva se odlično znašla. Na trenutke ljudje niso obvladali angleščine, ampak mislim, da

sva se s tem, ko sva razlagala kakšne pojme, zelo veliko naučila.

Matej: Kot sem ţe povedal, ljudje tam večinoma ţivijo v blokih, ki jih je ogromno, ali pa v vrstnih hišah. Le

redke prebivalci imajo hišo na samem. Taki so večinoma izven mesta. Takšnemu ţivljenju sem se moral

prilagoditi, vendar pa tako ne bi ţivel več kot teden, dva.

Kakšno je bilo prvo srečanje z vajinimi gostitelji?

Maj: Moje prvo srečanje je bilo odlično. Videli smo se na letališču, kjer so naju oba počakali. Tam sem

spoznal učenca, pri katerem sem bil, in njegovo mater. Ţe na prvi pogled sem opazil, da so zelo prijazni.

Matej: Prvo srečanje z mojimi gostitelji je bilo fantastično. Sprva sem bil malo zadrţan, a sem se kmalu

razţivel, saj sem vedel, da bom z njimi moral bivati naslednjih pet dni.

Povejta kaj o druţini, v kateri sta bila? Ali so poznali našo drţavo? Kaj so o njej vedeli?

Maj: Druţina je bila glede na sestavo takšna kot naša: oče, mati in dva sinova. Sinova sta stara 14 in 18 let.

Sinova sta Javier, ki me je tudi izbral in gostil, ter Juan Carlos, ki je njegov starejši brat. Slovenijo je poznal

le mlajši sin, saj je zanjo slišal zaradi Comeniusa. O Sloveniji in preostalih drţavah udeleţenkah so izdelali

plakat. O Sloveniji v bistvu niso vedeli prav nič, le da je Ljubljana glavno mesto in da je Mirna Peč v

Sloveniji.

Matej: Druţina, pri kateri sem bival, je bila ves čas zelo prijazna. Priznati moram, da so me kar malo

razvajali. Vsak trenutek so me spraševali, če sem v redu, če sem lačen in tako naprej. Našo drţavo so bolj

Stran 20

malo poznali. Bolj jim je bila znana bivša Jugoslavija, v kateri smo bili pred osamosvojitvijo, pa tudi

desetdnevna vojna za osamosvojitev naše drţave. Prinesel pa sem jim knjigo o Sloveniji, napisano v

angleškem jeziku, da malo bolj spoznajo našo drţavo.

Kako sta se razumela z učenci iz drugih drţav?

Maj: Z vsemi sva se zelo dobro razumela. Priznati moram, da se nisem preveč pogovarjal s Portugalci,

Romuni in Turkinjami, vendar pa sva se dobro razumela s Slovakinjami ter s Fincema in tudi z

Nizozemcema ter Italijanoma sem se pogovarjal.

Matej: Z večino učencev iz drugih drţav sem se odlično razumel. Nekateri so bili bolj zadrţani, nekateri

bolj odprti. S tistimi bolj odprtimi sem se dobro razumel.

Kdo se vama je zdel najbolj zanimiv? Kako ste se sporazumevali?

Maj: Mislim, da so se mi zdela najbolj zanimiva španska dekleta, ki jih je veliko več kot v naši šoli ( :D ),

sporazumevali pa smo se v angleščini.

Matej: Najbolj sta se mi zdeli zanimivi dekleti iz Slovaške. Ţe učenca Blaţ in Anja, ki sta bila v tej drţavi,

sta povedala, da so tam zelo prijazni in tako sva se z njima hitro spoprijateljila. Večino časa smo se

sporazumevali v angleškem jeziku, razumela pa sva tudi kakšno besedo v slovaščini.

Kakšna je bila šola, v kateri ste bili? Kako tam poteka pouk?

Maj: Šola je bila mnogo večja kot naša, bila je stara in tudi ţe malo uničena. Priznati moram, da mi ni bila

všeč. Posebnost so bila okna v vsaki učilnici, tako da če si hodil po hodniku, si lahko videl v razred. Pouk je

zasnovan čisto drugače. Čeprav na to nisem bil pozoren, sem opazil nekatere razlike, na primer to, da se

začne pouk ob 8.30, malico si morajo kupiti…

Matej: Šola je bila zelo velika, dosti večja od naše. Menim, da je ţe precej stara, vendar pa imajo učilnice

kar sodobno opremljene. Pouk v šoli se začne ob 8.30, traja pa do druge ure. Vanjo hodijo učenci, stari od

12 do 16 let.

Kaj vse ste delali vsak dan?

Maj: Prvi dan smo se nastanili pri druţinah in se malo spoznali, potem pa smo drugi dan imeli Comeniusov

kviz in ogled šole, kjer smo se spoznali še z učenci iz drugih drţav ter vrstniki iz šole gostiteljice.

Matej: Najbolj mi je v spominu ostal ogled štadiona, ki pripada španskemu klubu Real Madrid, kar v

prevodu pomeni kraljevi Madrid. Poleg tega smo odšli tudi na ogled mesta, v tamkajšnje trgovine in

restavracije, druţili pa smo se tudi z drugimi vrstniki.

Kakšna je bila hrana?

Maj: Hrana ni bila nič posebnega, saj podobne stvari jem tudi doma. Drugi dan smo v šoli dobili

tradicionalno hrano z vročo čokolado. Ta me je spominjala na naše flancate, le da je bila bolj mastna in

nasitna.

Matej: Večina hrane, ki sem jo pokusil, mi je bila všeč. Od španske tortilije pa do chocolate con churos.

Nekaj znamenitih jedi mi ni bilo preveč všeč. To so bila pečena prašičja ušesa. Jedo zelo veliko mastne

hrane, pojedo pa tudi veliko francoskih štruc, saj takih štruc kruha, kot jih imamo mi, tam nimajo.

Tamkajšnjo hrano si bom zapomnil kot zelo pekočo in mastno.

Katerega dogodka se najraje spominjata?

Maj: Najraje se spominjam prihoda, kar se mi je zdelo najbolj zanimivo, in vsega potovanja iz Mirne Peči

do Madrida in nazaj. Drugače pa nimam nekega najljubšega dogodka. Vsi so bili čudoviti.

Stran 21

Matej: Najraje se spominjam tega, ko smo s prijatelji gostitelja v popoldanskem času hodili po tamkajšnjih

ulicah, se pogovarjali in spoznavali.

Kakšno je bilo slovo od gostiteljev?

Maj: Zame nič posebnega, malo teţko sem odšel, kajti Madrid je le nekaj drugega kot Mirna Peč in bi bilo

kakšnih dodatnih štirinajst dni tam nekaj najlepšega, kar bi se mi lahko zgodilo. Drugače pa je mati Anna na

letališču tudi malo zajokala, kajti teh pet dni sem bil kot njihov sin in to spoštujem.

Matej: Slovo od gostiteljev ni bilo lahko. Nanje sem se ţe kar navadil, prav tako pa tudi oni name, saj so me

vzeli ţe skoraj za druţinskega člana.

S kom bosta ohranjala stike?

Maj: Prav gotovo z gostujočo druţino kot tudi z nekaterimi drugimi prijatelji iz Comeniusa, kajti nikoli ne

veš, če se ne vidimo čez kakšnih 10 ali 15 let.

Matej: Stike bom ohranjal z več osebami, saj ima veliko učencev Facebook ali MSN. Preko teh dveh

medijev se bom z njimi druţil še naprej.

Kaj vama bo najbolj ostalo v spominu?

Maj: Meni je najbolj ostal v spomini Santiago Bernabeu, kajti ta štadion Real Madrida je prečudovit, bil je

tudi moj prvi obisk nekega večjega štadiona in bilo je fantastično. Tja sva odšla sama z Matejem in se imela

eno uro super, ob angleško vodenem ogledu je bilo še toliko boljše. Drugače pa mi bo

celotno potovanje ostalo v spominu do konca ţivljenja, kajti takega potovanje ne moreš

doţiveti na vsaki šoli in vsakič, tako da sem zelo srečen, da

sem se tega lahko udeleţil, in mislim, da je bilo zame tudi

koristno. Spoznaval sem nove ljudi in drţave ter običaje.

Moj pogled na svet se je spremenil, saj sem doţivel širino,

izboljšal pa sem tudi znanje jezika, saj mi ni preostalo

drugega, kot da se z novimi prijatelji pogovarjam v

angleščini. Ob vsem tem pa sem spoznal tudi kakšno besedo sovrstnikov iz drţav,

ki jih druţi Comenius.

Matej: V spominu mi bo najbolj ostala prijaznost ljudi v Španiji. So veliko bolj

prijazni kot tu v Sloveniji, zelo hitro te sprejmejo medse in se pogovarjajo s tabo, zdi se, kot da te poznajo ţe

zelo dolgo.

Člani uredništva

NOVO PRIJATELJSTVO

29. marca 2010 so našo obiskali učenci iz Srbije, ki so potomci Slovencev. Ker bi

radi ohranili svoje korenine, obiskujejo dopolnilni pouk slovenščine, kjer se učijo

jezika svojih prednikov. Da bi izboljšali znanje in spoznali domovino svojih staršev

ter jo tudi vzljubili, so prišli na obisk. En dan smo bili njihovi gostitelji. Pri meni je

ta dan preţivela Ana Ravnjak, osmošolka iz Beograda.

Kako bi opisala svoje mesto?

Beograd je zelo veliko in lepo mesto, je tudi prestolnica Srbije. Ulice so vedno polne ljudi. Ni tako kot v

Novem mestu, ki se mi je zdelo zelo prazno. Tudi temperature so poleti dokaj visoke. V mestu se poleti

dvignejo tudi do 40° C.

Stran 22

Od kod tvoje slovenske korenine?

Živim s svojo družino: očetom, mamo in bratom. Moj pradedek po očetovi strani je bil Slovenec. Doma je bil

iz okolice Celja. Ker je bil poklicni vojak, se je potem preselil najprej v Makedonijo, nato pa v Srbijo.

Kakšno je vaše šolanje?

Obvezno osnovno šolo začnemo obiskovati s sedmimi leti in traja osem let. V osmem razredu imamo petnajst

predmetov, med njimi sta tudi srbščina in angleščina. Imamo tudi izbirne predmete. Kdor ima rad jezike, se

lahko uči tudi ruščino, francoščino ali nemščino. V razredu je kar 30 učencev, kar

je bistveno več kot pri vas. Tudi pouk imamo deljen: en teden ga obiskujemo

dopoldne, en teden pa popoldne.

Kako poteka dopolnilni pouk slovenščine?

Pouk imamo enkrat tedensko, in sicer uro in pol. Po navadi dobimo tekst v

slovenščini, se o njem pogovarjamo in ga prepisujemo. Včasih se učimo tudi s

pomočjo računalnika. Znanja ne preverjamo s testi, ampak ga dokazujemo na

prireditvah, ki jih pripravljamo za Slovence v Beogradu.

Kakšno je ţivljenje mladih v Beogradu?

Verjetno prav takšno kot povsod drugje. Med tednom imamo dopoldne ali popoldne pouk, vmesni čas

zapolnimo s treningi ali kakšnimi drugimi dejavnostmi, tudi z učenjem slovenščine. Ob koncu tedna pa

gremo najraje ven.

Eva Bukovec, 7. a

PRIDOBIVANJE ZNANJA JE VSEŢIVLJENJSKA NALOGA

Ţe nekaj let nas različni mediji obveščajo o gradnji avtocestnega kriţa. Pred

enim letom so tudi v Mirni Peči začeli izvajati gradbena dela za novo

avtocesto. Teţki gradbeni stroji se vozijo po naših krajih in

spreminjajo okolico. Cestna povezava je spodbudila

tudi gradnjo stanovanjskih in poslovnih objektov,

zaradi katerih krčijo gozdove. Njive in travniki se

spreminjajo v velika gradbišča, na katerih je

zaposlena mnoţica ljudi. To so gradbeniki. Eden izmed

njih je tudi moj oče. Ker o svojem očetu, Dragu Sajetu, ne vem

veliko, sem se odločil, da ga bom vprašal nekaj stvari o njegovem

ţivljenju.

Kje si se rodil?

Rodil sem se nekega ponedeljka, meseca maja, v

Novem mestu. Tedaj smo otroci prihajali na svet v

porodnišnici na Defranceschijevi ulici, kjer ima

sedaj svoje prostore Upravna enota Novo mesto.

V tej stavbi bi se rodil tudi ti, če bi bil rojen v

Novem mestu. Šele leta 1998 so porodnišnico

preselili v novo stavbo.

Kaj si ţelel biti v ţivljenju kot otrok?

V mladosti so se mi ţelje glede poklica pogosto

spreminjale. V spominu pa mi ţivo ostaja ţelja

osemletnika. Postal bi rad strojni ključavničar,

sem odgovarjal na vprašanja radovednih

sorodnikov. Vzrok za ta odgovor je bil poklic, ki

si ga je izbral starejši bratranec in sem ga tedaj

edinega poznal.

Stran 23

Kje in kdaj si se šolal?

Leta 1976 sem v Mirni Peči prvič prestopil šolski

prag. Osnovno šolo sem zaključil leta 1984 in se

vpisal na srednjo naravoslovno-matematično šolo

v Novem mestu. Naravoslovno-matematični

tehnik sem postal po uspešno zaključenem

srednješolskem izobraţevanju, leta 1988. Potem

sem leto dni sluţil vojaški rok v Bosni in

Hercegovini. Oktobra 1989 sem postal študent

Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo

v Ljubljani. Leta 1995 sem z uspešnim zagovorom

diplomske naloge s področja prednapetih

betonskih konstrukcij zaključil dodiplomski študij

na konstrukcijski smeri oddelka za gradbeništvo.

Vpisal sem se na magistrski študij in ga leta 1997

zaključil z zagovorom magistrske naloge s

področja betonov visoke trdnosti. Naziv doktorja

znanosti sem dosegel leta 2001 z nadaljnjim,

poglobljenim študijem obnašanja betonov visoke

trdnosti. Z doktorsko disertacijo sem zaključil

formalno izobraţevanje, ni pa se zaključilo moje

učenje. Pridobivanje znanja je vseţivljenjska

naloga posameznika.

Kaj si po poklicu in kakšno delo opravljaš?

Kot sem omenil, sem doktor znanosti,

univerzitetni diplomirani inţenir gradbeništva.

Zaposlen sem na Fakulteti za gradbeništvo in

geodezijo v Ljubljani, kjer opravljam delo

asistenta s področja masivnih in lesenih

konstrukcij. Poleg pedagoškega dela se ukvarjam

z raziskovalnim delom in projektiranjem

omenjenih konstrukcij. Moje specialno področje

so betoni visoke trdnosti.

Koliko časa hodiš v sluţbo?

V sluţbo na fakulteto hodim ţe od leta 1995, torej

štirinajst let. Prej nisem bil zaposlen.

Ali ti je sluţbeno delo všeč?

Ker se rad ukvarjam s tehniko, menim, da sem si

izbral pravi poklic. Glede na to, da rad pridem

stvari do dna, pa sem se posvetil raziskovalnemu

delu.

Andrej Saje, 8. b

FASHION – MODA

Alenka Luţar, moja mama, je modna oblikovalka. Ko mene še ni bilo, je hodila tudi v mirnopeško

šolo. Med šolanjem v srednji oblikovalni šoli, v devetdesetih letih, je skupaj s takratnimi učenci v naši

šoli pripravila tudi prvo pravo modno revijo.

Zakaj in seveda kdaj si se odločila za poklic modnega oblikovalca?

Ţeljo, da bi postala modna oblikovalka, sem imela ţe v osnovni šoli, in

sicer v šestem razredu. Ţelja je bila tako močna, da mi ni bila ovira niti odhod v

Ljubljano, uspelo pa mi je tudi opraviti sprejemne izpite. Poklic se mi je ţe takrat

zdel zelo zanimiv, kreativen, tudi risala sem vedno rada. Na nek način sem bila

vedno povezana z oblačili, spremljala sem modne trende, seveda s pomočjo svoje

mame, ki ima tudi rada modo in me je pri moji odločitvi vedno podpirala.

Stran 24

Torej si odšla na šolanje v Ljubljano. Kako je bilo, ko si zapustila dom in odšla iz Mirne Peči?

Moram priznati, da sem bila prestrašena tako glede sprejemnih izpitov

kot tudi odhoda v Ljubljano, saj je bila takrat Ljubljana veliko dlje kot danes.

Toda opravila sem sprejemne izpite in se vpisala na srednjo šolo za oblikovanje in

fotografijo, smer modno oblikovanje.

Po končani srednji šoli pa so me ponovno čakali sprejemni izpiti na Fakulteti

za naravoslovje in tehnologijo, za študij oblikovanja tekstilij in oblačil.

Po šolanju sledi zaposlitev. Kje si zaposlena?

Zaposlena sem v tekstilni tovarni Beti v Metliki, v enem izmed vodilnih slovenskih modnih podjetij.

Proizvajamo spalni program, perilo in kopalke za ţenske, moške in otroke.

Nikoli nisem imela ţelje delati kot samostojni oblikovalec, vedno sem si ţelela biti del nekega procesa.

Ali so bile tvoje predstave o delu modnega oblikovalca takšne, kot jih zdaj sama poznaš?

Ne ravno tako. Ko si v šoli, ko študiraš, imaš stik predvsem s teorijo, si individualist, ko

pa začneš delati, teorijo nadgrajuješ s prakso, postaneš del neke celote, ki pa mora biti

usklajena, da lahko dobro funkcionira.

Kdo je zate dober modni oblikovalec?

Dober oblikovalec mora imeti veliko teoretičnega in praktičnega znanja, poznati mora

celoten proces nastanka oblačil in znati se mora prilagoditi zadani nalogi. Jaz sem se pač prilagodila

filozofiji blagovne znamke Beti.

Imaš rada svoje delo? Ali bi si zdaj izbrala drug poklic?

Moje delo ni delo za osem ur, ampak za štiriindvajset, vendar ga nikoli ne bi zamenjala. Ni

mi ţal, da sem se tako odločila. Vsak dan grem rada v sluţbo in vsak dan je drugačen. Delo

je dinamično, razburljivo, kreativno. Ponuja pa mi tudi mnogo drugih moţnosti: od

spoznavanja ljudi, potovanj po svetu …

In kakšni so letošnji modni trendi?

Prihaja pomlad in s tem novi modni trendi. Na kratko bi jih lahko opisala z

besedami pisano, ţivahno, barvito in vzorčasto. Kot barva izstopa zelena, ki

prevladuje tako na oblačilih kot tudi na čevljih in dodatkih. Pozabiti pa ne smem

omeniti še rumene, pastelno pudrastih odtenkov in zemeljskih tonov in seveda modre,

rdeče in bele, predvsem kombinacije le-teh. Pri vzorcih najbolj izstopajo črte. Prav

tako je veliko pik in pa roţic.

Ţe kar nekaj sezon je zelo moden retro slog, ki išče navdih v preteklosti.

Kaj svetuješ mladim modnim privrţencem?

Moda naj vas ne omejuje, izkoristite le, kar vam ponuja.

Omenila pa bi še pomembnost dţinsa, ker je pri mladih na prvem mestu, star ali

nov, še bolje pokrpan ali pošit, vsak je moden. Sami si lahko izdelate ali dodelate

zelo moden kos garderobe, najpomembnejše pa je, da za to ne potrebujete velike

vsote denarja. Svojo ustvarjalnost zdruţite z idejami modnih oblikovalcev in

letošnjimi priporočili.

Maj Jaklič, 9. B

Stran 25

TAKRAT RAČUNALNIKOV NI BILO

O ţivljenju in šolanju sedaj vem ţe dosti, saj tudi sam obiskujem osmi razred osnovne šole. Kako so

ţiveli in kakšno pa je bilo šolanje pred 30 leti, pa nisem vedel, zato sem se odločil o tem vprašati

svojega očeta Roberta Povšeta.

Koliko si bil star, ko si začel šolanje in kako je potekal prvi šolski dan?

Ko sem prvič prestopil šolski prag, sem bil star dobrih šest let. Z menoj je šla moja mama in peš

sva se odpravila proti šoli. Peš sva šla zato, ker je bilo od našega doma do šole le en kilometer.

Poiskala sva učilnico 1. razreda, in ko sva jo našla, naju je tam sprejela učiteljica. Za

dobrodošlico je vsak učenec dobil hrenovko, kos kruha in čaj.

Ali si rad hodili v šolo?

Sprva da, a to veselje me je že v tretjem razredu minilo. Popoldne smo se s prijatelji igrali, a

dostikrat to ni bilo mogoče ali pa je bilo zelo skrajšano, kajti vsak dan smo dobili domačo

nalogo.

Dandanes učitelji niso hudo strogi, ali je bilo tudi takrat tako?

Nikakor ne. Pri pouku smo sedeli tiho in poslušali. Spregovorili smo le takrat, ko nam je

učiteljica dodelila besedo.

Ali je bilo spraševanje napovedano? Ali ste pisali preverjanja?

Ne. Spraševanja niso bila nikoli napovedana. Učiteljica je prišla v razred in se ozrla naokoli ter

poklicala učenca, ki je bil vprašan. Oceno je vedno vpisala v redovalnico in nikoli ni pokazala

usmiljenja. Govorila je le: znaš, ne znaš. Preverjanj pa tudi nismo nikoli pisali. Oceno, ki jo

sedaj dobite kot informacijo o vašem znanju, so v mojih časih šolanja vpisali v redovalnico.

Si imel doma dosti prostega časa? Ali si imel dosti časa za učenje?

Doma smo imeli prostega časa malo manj kot sedaj, a kadar smo ga imeli, smo ga po navadi

izkoristili za druženje s prijatelji. Tudi časa za učenje je bilo manj. Staršev ni zanimalo, ali jutri

pišeš preizkus in ali se moraš za to učiti. Če je bilo doma delo, je bilo treba pomagati in ne sedeti

za knjigami. Danes pa moramo starši otroke priganjati in jih siliti k učenju.

Se ti zdi, da danes šole naučijo manj ali več ko prej?

Mislim, da šole ne naučijo nič manj. Razen tega se danes učenci učijo tudi z računalniki, takrat

pa to ni bilo mogoče, saj računalnikov še ni bilo.

Marko Povše, 8. b

ZELO SEM SREČNA

Marija Kos je moja teta ter izjemno prijazna oseba. Stara je 38 let, s svojo druţino ţivi v Šentjerneju,

kjer sem jo obiskala ter ji postavila nekaj vprašanj.

Tvoj rojstni kraj so Dolenje Kamenje. Kako si

tam preţivljala svoje otroštvo?

Bila sem drugi otrok v druţini. Z očetom in

materjo smo večino dni delali na polju, travnikih,

v gozdu, hlevu ali hiši. Kasneje se je rodila moja

mlajša sestra in morala sem jo paziti. V prostem

času sem se igrala z vaškimi otroki ali s svojimi

tremi sestrami.

Si se v otroštvu dobro razumela s svojimi

sestrami in kako se danes razumeš z njimi?

Kakor vsi otroci smo se razumele včasih bolje,

včasih slabše. Skupaj smo tudi marsikaj ušpičile.

Stran 26

Enkrat smo sosedovega fanta tako naklepale, da je

šel domov jokat, še prej pa je rekel, da bo poklical

svojega očeta. Me smo se mu samo smejale.

Danes se super razumemo, večkrat se obiskujemo

ter se skupaj smejemo svojim spominom na

otroštvo.

Kje si obiskovala osnovno šolo? Kaj se ti je

najbolj vtisnilo v spomin?

Hodila sem v osnovno šolo Bršljin. Učiteljice so

bile zelo stroge. Če smo bili poredni, so nas tudi s

šibo po prstih. Spomnim se, da je nekoč učiteljica

za slovenščino celo vrgla šilček v enega izmed

učencev, toda ta se je umaknil in šilček je priletel

dečku za njim naravnost v oko.

Kam si šla po končani osnovni šoli?

Na srednjo kemijsko šolo, tam sem bila štiri leta

in bilo mi je zelo všeč.

Kje si se prvič zaposlila?

Moja prva sluţba je bila v Krki, kjer delam še

danes. Začela sem v proizvodnji, zdaj pa sem v

pisarni. V Krki sem spoznala tudi svojega moţa.

Kaj delaš v svojem prostem času?

Rada kolesarim ter berem revije. Seveda pa največ

prostega časa posvetim svoji triletni hčerki Manci,

s katero se skupaj igrava.

Imaš kakšne neizpolnjene ţelje?

Trenutno ne, saj imam svojo druţino in sem zelo

srečna.

Sara Makše 8. b

BOŢIČKA IN DEDKA MRAZA NI BILO

Ker me je zelo zanimalo, kakšno je bilo življenje otrok pred 40 leti, sem se odločila, da o tem vprašam

svojo babico Marijo Smolič.

Kakšen je bil tvoj običajni delovni dan, ko si

hodila v osnovno šolo?

Običajno se je začelo zgodaj zjutraj, pred sončnim

vzhodom, ko smo vstali in se začeli pripravljati za

v šolo. Nato smo se peš odpravili proti šoli, saj

včasih niso imeli avtobusov kot danes. Po koncu

pouka smo se peš odpravili tudi domov. Ko smo

prišli domov, smo najprej pojedli kosilo, nato pa

pomagali na njivi, v hlevu, pri ţaganju drv in pri

paši ţivine. In tako je bil kmalu večer, ko smo

odšli spat.

Kaj ste po navadi največkrat jedli?

To gotovo ne, kar jeste otroci danes. Včasih nismo

imeli hitre hrane, kot jo imate zdaj. Mama je nam,

otrokom, največkrat pripravila ţgance in repo ali

zelje ali pa smo jedli krompir in korenje,

zabeljeno z ocvirki. Meso smo imeli na mizi le ob

večjih praznikih in nedeljah.

Danes si mladostniki največkrat krajšamo čas z

računalnikom in televizijo, le redki berejo

knjige. Kako ste si vi krajšali čas?

Mislim, da bi morali biti vi mladostniki prav

veseli, da lahko berete knjige, kajti mi jih včasih

nismo imeli prav veliko, pa smo si ţeleli brati.

Drugače pa smo se po navadi z drugimi otroki

igrali človek ne jezi se ali pa smo kaj izdelali iz

majhnih kosov lesa. Najraje pa smo si

pripovedovali izmišljene zgodbe o raznih palčkih

in škratih. Niti v sanjah pa nismo imeli

računalnika ali televizije.

Zdaj imamo vedno več zvrsti glasbe, kot so

rap, hip hop, techno, rock. Kaj ste poslušali vi?

Mi nismo delili glasbe v neke skupine. Še

pomislili nismo na to. Veliko druţin nas sploh ni

imelo radia, da bi ga lahko poslušali. Zato pa ni

manjkalo petja. Največkrat smo peli Šumijo

gozdovi, Ob bistrem potočku je mlin, Kje so tiste

stezice in Lisička je prav zvita zver.

Stran 27

Dandanes radi praznujemo, predvsem za

rojstni dan dobimo veliko daril. In prav tako

za Miklavţa, Boţička in Dedka Mraza. Kako so

ti dnevi potekali pri vas?

Za rojstne dneve nismo imeli velikih zabav, saj za

to ni bilo veliko časa in tudi daril nismo dobili

takih kot zdaj. Spomnim se, da mi je mama za 13.

rojstni dan dala bombone, oče pa banano. Takrat

sta me starša res razveselila, saj smo bombone in

banane dobili zelo redko. Za Miklavţa pa smo po

navadi dobili sadje, zelo redko sladkarije, včasih

pa tudi korenje. Največkrat smo dobili slive, fige

in dateljne. Boţička in Dedka Mraza pa nismo

imeli.

Kakšne predmete ste imeli včasih v šoli in

kakšni so bili do vas učitelji?

V šoli smo imeli veliko manj predmetov, kot jih

imate danes vi. Imeli smo zgodovino, SPN, SPD,

slovenščino, matematiko, glasbo in športno

vzgojo. Učitelji so bili do nas prijazni, če smo bili

mi pridni. Če pa smo nagajali, pa smo dobili tudi

kakšno zaušnico. Spomnim se, da je mojega brata

učitelj zaprl, ker se je zafrkaval. Zaprt je bil kar

cel dan.

Zdaj mladi velikokrat prespimo med

počitnicami pri prijateljih in sošolcih. Ste tudi

vi bili med počitnicami pri prijateljih?

Ne, nikoli. Tudi pri sorodnikih nismo bili. Včasih

tudi nismo imeli toliko počitnic, kot jih imate

zdaj. S sošolci pa smo se videli le ob nedeljah pri

maši in v šoli.

Laura Pust, 8. b

Potopis Moje angleške počitnice

Z velikim pričakovanjem smo se avgustovskega jutra napotili proti zagrebškemu letališču, od koder smo poleteli proti Londonu, enemu največjih in najslavnejših mest na svetu. Po dveh urah voţnje z letalom smo pot do našega cilja nadaljevali z avtobusom, nato še s podzemno ţeleznico. Kako majhen je svet: od doma do cilja smo potrebovali le tri ure. Polni energije smo se naslednje jutro s podzemno ţeleznico, ki je v Londonu skoraj čisto nadomestila avtomobile, odpravili proti muzeju znanosti, naravoslovnemu in biološkemu muzeju. Muzeji, v katerih je vsak našel nekaj zase, so nas zelo očarali. Za kosilo smo si privoščili londonski Fish and Chips in se nato napotili še v bliţnji Kensington park. V naslednjih dneh smo videli veliko zanimivih stvari: muzeja umetnosti Tate Modern in Tate Britain, katedralo sv. Pavla, znamenito trgovino Liberty, trgovino z igračami Hamley's in seveda Harrod's. Z zbirko rastlin iz vsega sveta nas je očaral Key garden, nakupovali smo na Oxford Streetu . V nedeljo pa smo šli v naravo. Uţivali smo v igri pola in na prostranem travniku sproščeno poleţavali na trati. Popoldne smo dvignili adrenalin na predstavi dirkalnih avtomobilov. Naši gostitelji, 4-članska angleška druţina, so ves čas skrbeli, da sva se z bratom

Stran 28

počutila kot doma. Veliko časa sva preţivela s sinovoma najinih let, ki sta naju spremljala po čudovitem raziskovanju britanske prestolnice. Zato sem se odločila, da bom enkrat jaz skuhala večerjo, a na mojo veliko ţalost ni uspela tako kot doma. Ker pa so Londončani zelo vljudni ljudje, so jo kljub temu pohvalili. Večer, preden so se nam pridruţili še ostali člani naše druţine, smo si v znamenitem prenovljenem londonskem Globu ogledali najlepšo ljubezensko dramo Romeo in Julija. Naslednje dni smo z druţino občudovali še grad Windsor, v katerem smo videli v znamenite uniforme oblečene straţarje, ki se ne smejo premikati. V nepozabnem spominu mi je ostala tudi Buckinghamska palača, rezidenca kraljice, Tower Bridge in londonska trdnjava in ječa, Tower of London. Po sobotnem angleškem zajtrku smo en dan preţiveli na Camden marketu, to je trţnici, ki je zbirališče predvsem mladine in vseh, ki si ţelijo videti nekaj odštekanega.

S polno torbo spominov na dogodivščine, ki so nam jih pričarali naši gostitelji, je prišel čas za slovo. Pot domov je bila sestavljena iz enournega potovanja do letališča, dvournega leta do Trsta in nato še dvourne voţnje z avtomobilom. Nepozabne počitnice mi bodo za vedno ostale v spominu. Upam le, da bom v London kmalu spet potovala …

Manca Radeţ, 9. b

Stran 29

Prvi koraki

Kdor Prvih korakov ne pozna,

ta iz Slovenije ni doma.

Kdor pa Prve korake dobro pozna,

vsak dan poje pesmi tralala.

Radi jih beremo kot časopis,

vendar v njih spoznavamo tudi pravopis.

Ne poznamo pravega junaka,

ki bi jih vrgel v vodnjak,

kaj šele takega,

ki bi jih vrgel čez prag.

Rok Kermc, 6. B

TE ŢALOSTNE OČI HAITIJA

Te oči iz časopisa strmijo,

strmijo vame tako,

da prav srca se dotaknejo

te žalostne oči.

Otrok samih, prestrašenih, zapuščenih

so polne ulice,

počeno je srce zaradi krute resnice:

nazaj ne bo več ljubljenih.

Mesta, polna trupel,

kjer se živo z mrtvim rokuje,

kjer vsak življenje objokuje,

samo kanček ljubezni potrebuje.

Te oči iz časopisa še vedno strmijo,

glasno govorijo,

samo ljubezni si želijo

te žalostne oči Haitija.

Mateja Drenik, 9. B

Naš planet

Ta mali naš planet postal je smet, ker naš pohlep, uničil je prelepi svet. Ne rek ne polj ne zvezd na mlečni Rimski cesti pustil ni človek upajoč, da vse to njegovo bo nekoč. Njegov zdaj svet razpadajoč človeka ne zanima več, v vesolje širno se podaja upajoč, da vse to njegovo bo nekoč, ker naš mali planet postal je smet, ker naš pohlep uničil je prelepi svet. Anamarija Primc, 7. A

Letni časi v rimah

Jeseni šolarji v šolo pridrvijo

in že v klopeh sedijo,

da se česa naučijo.

Zime deklice ne marajo,

saj jih fantje s snegom obmetavajo.

Pa še kdaj pa kdaj hud mraz,

ki le biča te v obraz.

Pomlad pa polna je ljubezni,

brez nadležnih je bolezni,

saj ko rože zacveto,

se pozdraviš kar tako.

Poletje pa je najlepše,

vsi ga čakajo težko.

Vsi se zabavamo veseli

in ne bomo šteli,

kdaj bo konec naših sanj.

Eva Bukovec, 7. a

Stran 30

Prišel je tisti čas, ki preganja zimo, mraz. Reče se mu pust in okrog hodi mastnih ust. Je Tone ţupnik, Lojze policaj, Sonja princesa, Micka pa tolovaj. Skupaj gredo skozi vas in plešejo, da bi bila repa debela, druţina vesela in pomlad se kmalu pričela. To veseli je pustni čas, ki samo enkrat na leto pride k nam v vas ter preganja zimo, mraz. Anja Matoh, 7. a

Pust je priimek, pust je običaj,

za njega običajno našemimo se v kaj.

Lahko si medved

ali kakšna druga ţival, samo da ti ljudje rečejo vau.

Takrat pridejo kurenti

s Ptuja, med potjo se nihče ne kuja.

Jaz za maškare

ne bom nič. Ta dan bom spet

prespal za prazen nič.

Marko Povše, 8. B

Če v šolo ne bi mi hodili,

nič se ne bi naučili in po

svetu bi nepismeni blodili.

Čeprav marsikdo pritoţuje se čez njo,

pomislite, kaj bi bilo, če je ne bi bilo.

Bilo bi hudo, saj ne vem, kako

znali bi vse to, kar tu učijo.

Kot brez glave bi bili, če

v svet brez znanja bi odšli.

Zato vam polagam zdaj na srce,

da čim več učite se.

Maruša Brezar, 7. a

Šola dela ves teden dni, a čez vikend odpočije si.

V ponedeljek

nas z zvonjenjem zbudi, k pouku privabi.

V torek

nas na sestanek vabi, da tam vsak svojo priloţnost zgrabi.

Sreda

pa je zanimiv dopoldan, ki mu sledi dolg popoldan.

V četrtek

pa je veliko domače naloge, zato si vsak misli: učitelji so nadloge!

V petek

si šola oddahne: sobota je ţe tu,

končno bo malo miru.

Čez vikend pa šola zaspi, do ponedeljka je nihče ne zbudi.

Tjaša Pungert, 6. B

Stran 31

Šolska (prepesnitev po Župančiču) Od sedmih do dveh,

od sedmih do dveh

sedimo v šolskih klopeh.

Zaspanost, trpljenje v očeh

in izginja še zadnji nasmeh,

ko učitelj dela največji greh,

redovalnico odpira in ţrtve si

zbira.

Vsi mirno v klopi sedimo,

se strašne smrti bojimo.

A če preţivimo, se najbolj

veselimo,

ko iz razreda se zapodimo.

Učitelji nad nami norijo,

ko po šoli se podimo,

za vse smo itak mi vedno krivi,

ker smo pač najbolj igrivi.

Od sedmih do dveh, do dveh.

Ob koncu spet čas naše je

radosti,

ko nikjer več ni učenosti,

niti kakšne bridkosti,

vsi od veselja skačemo,

da smo se nekaj novega

naučili,

nekaj, kar bomo lahko spet

hitro pozabili.

Anja Zore, 9. b

Kruh

Kruhek, mehak

si kot puhek.

Vsak ţelodček

si ţeli, da

napolniš ga

kot duhek.

Cel svet si te

ţeli, da nam

svojo radost

podeliš in

lakoto prepodiš.

Sandra Novak, 5. B

Mama zjutraj zgodaj vstane,

skledo, moko, sol vzame.

Ko pa kvas je na vrsti,

pridno delajo ji prsti.

Mama krušno peč pripravi,

toplota ognjišča se po hiši

razliva,

ogreje nam dušo in srce,

medtem pa kruh v miru počiva.

Mehko testo v peč poloţimo,

slasten nas vonj v kuhinjo

vabi.

Mama povabi nas k mizi

široki,

z ljubečo roko deli nam rezine.

Petra Zupan, 5. b

Peki

Kadar peki kupce goljufajo,

vedno krepko kazen imajo.

Ker to se večkrat ponovi,

vedno boljši kruh pride iz peči.

Peki pečejo kruh.

Najboljši je!

Zato ţe pred pekarno

cela mnoţica ljudi je.

Jera Ţagar, 5. B

Slon z rilcem

prijazno te objame,

da se ti kar

srce vname.

Kristijan Muhič, 6. B

Nosi dva velika

okla, da ga ne

brcne koklja.

Noge ima zelo

debele, ampak

niso bele.

Slon čisto nič ti

ne naredi, samo

prijazen

moraš biti do

njega tudi ti.

Vsak slon je

kot balon.

Velik in močan,

da je kar bolan.

Stran 32

ZA

Za listom je še en list. Za še enim listom je še en list. Ves popisan. Za še enim listom je še en list. Bolj popisan.

Za še enim listom je pravljica. V pravljici je še manjša pravljica. V pravljici je škratek, ki skače.

Ta škratek ima listek. Na listku pa skrivnostna roţa.

Petra Zupan, 5. b

Pupa

Bil je zimski dan,

ko je Pupa prišla k nam,

je čisto pravi pes,

ki nas zabava, res!

To naša je igrača,

njej najljubša je krtača,

vsi jo imamo radi,

še bolje bo pomladi.

Majhna, rjava kepica

je dobra prijateljica,

ko mi je hudo,

se stisnem k njej toplo.

Anja Obrekar, 6. B

Prijatelj

Enostavna beseda,

ki ima velik pomen.

Prijatelj te tolaži,

ko si žalosten,

se s tabo veseli,

ko si srečen.

Pa vendar

pravih prijateljev ni veliko,

spoznaš jih v nesreči,

saj le tisti pravi

prijatelj je tvoj, ki je s teboj,

ko ga potrebuješ.

Metka Papež, 7. a

Prijatelj ti ponudi roko,

ko ne vidiš tal pod nogami,

ti pokaže pravo pot,

ko ne najdeš izhoda.

Zimska pot

Je zimsko jutro hladno in megleno. Ledena nas z dvorišča pot odpelje

med polja, ki jih perjanica krije. zaman oko tam išče sled zeleno.

Ţe gozd šibi pod teţo se sneţeno,

sneţink nebroj na golo seda drevje, tam beli vsuje slap, sprosti vejevje,

tu zlomi palico obremenjeno.

Korak nas negotov po cesti pelje, naprej v morje nese nas megleno.

Skoz' gozd in belo polje gremo dalje.

Se vzpnemo više, hladno in ostreje zareţe zrak v lice, smreke sončno

nebo oblije, v srcu je veselje.

Andrej Saje, 8. b

Stran 33

Prikaz ljubezni

Ljubezen je naravna,

kot da duša sanja,

srce vztrepeta,

ko zagledaš ga.

Ljubezen je prekletstvo

in ne obstaja sredstvo,

ki potegnilo bi te iz brezna

ţalostnega srca.

Zakaj tvoje oči vedno prebodejo me?

Zakaj zmeraj boli, ko pogledaš me?

In še vedno

ti mi voda v puščavi si,

si kot pesek, ki iz rok polzi.

In če še tako sonce ţari,

ko prideš, ko greš,

vse sprevrţe se v temo.

Suša, roke prazne!

In spet te ni.

Pesek, ki vsakič spolzi,

voda, ki je ni.

Manca Radeţ, 9. b

Sanje

Imela sva se super.

Uživala sva vsak dan življenja.

Zdaj pa ostalo je le srce, polno hrepenenja.

Hrepenim po tebi,

po tem, da se vrneš

in moj svet spet na pravo stran obrneš.

Zakaj si to storil?

Ali si sploh razmišljal,

kako mi bo hudo

brez tebe zdaj?

Veš, pogrešam te,

kajti brez tebe svet je prazen

in brez tebe sem le prikazen.

Gledam v nebo,

saj bil si moje sonce v temi,

a zdaj mojega sonca več ni.

In zaprem oči,

ker le še v sanjah s teboj živim,

zato komaj čakam, da zaspim.

Sara Makše, 8. B

Stran 34

Ţivljenje

Pot ţivljenja je začarana, saj se v krogu vrti,

sreči pomeţikne in plamen pogasi.

Lahko nekdo trenutek ti odvzame

ali ti ga podari,

lahko te v solze spravi ali nasmeji.

A resnica se glasi:

Ţivljenje je kakor biser, neprecenljivo.

Zanj se vredno je boriti

in nikoli se predati,

vredno je ljubiti in se zanj potegovati.

Je samo eno in nikomur enako,

drugačno kot tvoje in tako bo ostalo.

A najboljši ideal

je ta,

da ostaneš taka,

kakršna si bila ustvarjena.

Laura Pust, 8. B

Ljubezenski sonet Sem se zopet lotil pisanja soneta, a še vedno mi ne gre z jezika beseda, ki jo iščem. Le kod se potika? Oh, poglej jo. Na papirju se ţe rima prepleta, se mi končno kaj dobrega obeta? Ne. Potrebujem navdih, morda dekle, ki me ţe tako dolgo mika, ampak kako, ko se mi brez razloga odmika kot odhajajoča vila, v belo obleko zavita. Ţe nekaj časa se nisva videla več, le spomin jo najlepše opiše, pa kaj potem, če je vedno bolj boleč in strune bolečin na srce riše. A sedaj vem, čeprav je odšla preč, da se najboljšo pesem le s strtim srcem napiše. Matej Makše, 9. B

Drug svet Drug svet, drugi ljudje, drugi spomini. In prihodnost zavita v tančico skrivnosti. In dvorana razbitih prerokb, na tisoče pozabljenih usod v soju mesečine. In strašen zločin na marmornatih tleh, strah zmešan z melodijo krikov. A bolečina ob padcu me vrne v resničnost, manj nevarno, a kruto. Tu so kriki le spomin vetra, dvorana le nerazpoznavna meglica. Počutim se sesuto in nočem si priznati, da ta svet zame ne obstaja, da je le oder moje domišljije. Jasmina Ilar, 8. a

Na svetu

TI

Oseba, zaradi katere srce mi gori, si ti.

Oseba, zaradi katere zardim in se pred tablo stopim, si ti. Dnevno sanjarjenje o tebi in meni povzročiš mi ti.

Vzrok mojih slabih ocen v redovalnici si ti. Za druge punce mar mi ni, ker med njimi nisi ti.

V mojem srcu vedno boš ti. Ker si ti ti, nihče drug kakor ti.

Matic Saje, 9. a

Na svetu si pač,

ker moraš biti,

vsak dan nove stvari sprejemaš,

ki odvisne so od tebe.

Katja Brajer, 7. a

Na svetu si iz več razlogov,

včasih srečen,

spet drug dan nesrečen,

ţeliš si umreti,

spet drug dan ţiveti.

Na svetu si, da si ţeliš,

na svetu si, da hrepeniš,

na svetu si, da trpiš.

Stran 35

Moj dom

Moj dom je topel in lep,

saj v njem sta mir in smeh.

Včasih se sliši kričanje,

ko otroci zaradi pravil igre

zavzeto, glasno govore.

Moj dom je topel in lep,

saj v njem sta mir in smeh.

Včasih se sliši jok,

ko najmlajši je zaspan

in je zanj pač predolg dan.

Moj dom je topel in lep,

saj v njem sta mir in smeh.

Zato k nam pridi tudi ti,

da te smeh preplavi,

za jok in kričanje tako časa ni,

če obiske imamo mi.

Popolna druţina

V popolni druţini bi bilo res hudo,

saj smeha in veselja ne bi bilo.

Vsi naenkrat bi se zbudili in naenkrat bi vsi zaspali.

Vsi bi jedli lepo, izbirčnosti ne bi bilo.

Saj vse, kar bi delali, bi bilo z oliko

in zares za odliko.

Zato je zame popolna mama, mama z napako,

popoln očka, očka z napako

in popolni otroci so otroci,

ki imajo veliko napak.

Ljubljana

Ljubljana.

Črna in siva Ljubljana.

O, ti Ljubljana, ti!

Prej tu narava je bila.

Kam je zdaj odšla?

Prej zeleno je bilo,

zdaj sivo in črno je prišlo.

Ljubljana.

Črna in siva Ljubljana.

O, ti Ljubljana, ti!

Če sive in črne ne bi bilo,

bi še zdaj vse zeleno bilo.

Če stavb bi manj gradili,

bi več dreves posadili.

Ljubljana.

Črna in siva Ljubljana.

Dinozavri

Nekoč živeli

dinozavri so.

Jedli, pili so le to,

kar zazrli so na oko.

Živeli so na zemlji,

pod valovi voda

in

na oblakih neba

kot vladarji sveta.

Doba dinozavrov

je minila,

za ljudi

ostale

so

kosti.

Neža Kastelic, 4. a

Danes, jutri in včeraj

Včeraj ne obstaja, sta le danes in jutri.

Včeraj je senca, ki meša dobro in slabo.

Zato ne misli na včeraj,

da ne doleti te nesreča, ampak misli na danes

in na jutri,

da te spremljala bo sreča - danes in jutri … in vedno …

in povsod.

Kaja Pirnar, 7. a

Haiku Bela vila gre, sneţinka kliče me, pobeli ravnine. Maščevanje je sladko, a kruto, sprijazni se. Solza na licu, črna tančica. Smrt je tu.

Odprta vrata, prazna soba. Kje so vsi? Mavrica najlepše barve. Poglej jo! Odprite zvezke, vzemite rdečilo. Matematika! Patricija Barbo, 8. A

Širno in modro

je nebo, ko ga uzrem,

je res sijajno.

Sorodniki so

kakor cvetni listi, ki

so vedno skupaj.

Luč je svetloba,

ki nam razsvetljuje pot

in deli radost.

Urška Makše, 6. b

Stran 36

VVLLAAKKII,, SSIIVVII IINN PPIISSAANNOO ŢŢIIVVII

Zgodaj zjutraj, še v temí,

s tihimi potniki krmeţljavih oči,

ki na delo se jim mudi,

prvi peron hladen zapusti.

In potem ves dan hitijo,

mesto hrupno zapustijo,

iz kraja v kraj brzijo,

kjer se na kratko pomudijo.

Na postajah sprejemajo

in potnike tam odloţijo,

prometnika na znak ubogajo,

se ustavijo in odhitijo.

Šolarje, gospode, mrke strice,

branjevke, dame in drobcene ţenice

– njih vrsta dolga se pred blagajno vije,

vozijo v deţju, v megli se in ko sonce sije.

Z ropotom se naznanijo,

izpod mosta prihitijo,

čez poljé zavijejo,

se za hribom skrijejo.

Eni dolgi so kot kače,

drugi kratki ko premajhne hlače,

eni pusti so in čisto sivi,

drugi barvasti in pisano so ţivi.

Robe ogromno vanje naloţijo,

v kačah dolgih vagoni se vrstijo

in pod teţkim tovorom se šibijo,

vozijo ţivila, avte in razno ropotijo.

SRCE

Ko srce hrepeni,

si ničesar ne želi,

a v sebi razmišlja o želji,

ki je tam skrita.

Včasih tudi samo ne ve,

kaj ga teži

in kaj ga mori

tam notri v globini srca njegovega.

Nekega dne

se v srcu rodi

še eno srce,

takrat želja izpolni se.

POMLAD

Ko pogledam zjutraj sonce,

mi na lica žarke meče,

srce polni z žarki sreče.

In na nebu ptice,

srce pa zapoje

tisto lepo pomladansko pesem.

Potok žubori,

srce se veseli,

da pojem vsej tej prelepi naravi.

Cvetovi zažare,

mi ptice govore,

da je k nam pomlad prišla.

JESEN

Veter piha,

Mihec kiha,

list na veji niha.

Veter brije,

mucek mleko pije,

sonce za oblak se skrije.

Oblak zajoče,

Maja v hišo noče,

mlinček pa ropoče.

Stran 37

Sanje se uresničijo

Neke noči sem se znašla na tleh.

Med spanjem sem padla s

postelje. Boleč pristanek na trdih

tleh me je prebudil. Skobacala

sem se nazaj v posteljo in se

zavila v toplo odejo, zaspati pa

nisem več mogla.

Nekaj časa sem strmela v strop

nad seboj, a vlak za v Pančevo,

kot odhod v deţelo sanj

poimenujeta moja starša, ni hotel

in ni hotel pripeljati na peron

Velika otroška soba. Odločila

sem se, da grem ven. Čez piţamo

sem oblekla toplo jopico in odšla

iz hiše. Zunaj se je v noč

razlegalo grozljivo tuljenje volka.

Ni me bilo strah. Sledila sem

zavijajočemu zvoku in kmalu

prišla do volčjega bivališča.

Na vrhu ogromne skale je čepel

poglavar vseh volkov in tulil v

bledo polno luno, ki je visela na

nebu kot ogromen cekin. Šla sem

proti tulečemu vodji. Ni me

opazil. Sedla sem mu na hrbet. V

tistem trenutku pa sva poletela. Z

veliko hitrostjo sva zapuščala

površino Zemlje, nekajkrat

obletela Luno, nato sva še

obkroţila Zemljo. Med poletom

sem imela čudovit občutek, ki me

je spremljal še po vrnitvi na

Zemljo.

Pristala sva na skali, s katere sva

vzletela. Volkovi so naju

presenečeno gledali in se

spogledovali, nato pa so se še

sami dvignili v zrak. Tisti hip me

je prevzel čuden občutek. Hotela

sem skočiti, pa sem tudi jaz

začela leteti. Letela sem više kot

volkovi. Ti so v jezi bevskali

vame in grizli proti meni z

dolgimi gobci, v katerih je

mesečina obsevala velike, ostre,

bele zobe. Hoteli so poleteti višje

kot jaz, a so med naprezanjem

popadali po tleh. Jaz pa sem sama

plavala po zraku. Spet me je

preveval čudovit občutek.

Ko sem letela nad gozdno jaso,

sem slišala pritajene glasove.

Spustila sem se k tlom in stopila

med volkove, ki so se

pogovarjali. Razumela sem jih.

Govorili so slovensko. Čudila

sem se njihovemu znanju in jih

vprašala, kako da govore človeški

jezik. Odgovorili so mi, da so

čarobni. Tisto noč sem prebila pri

njih.

Ponoči nisem mogla spati.

Zbudila sem še najmlajšega

volka, kraljevega sina. Razkazal

mi je celo volčje kraljestvo. Bilo

je večje kot Ljubljana. Volčji

dvorec je imel ogromno sob, več

kot deset tisoč!

Volčič mi je povedal, da vsako

ţrtev, ki zaide k njim, poţrejo.

Mene ne bodo, je rekel. Ostala

bom ţiva zato, da bi jim

pomagala. Šele takrat sem se

dobro zavedla, kje sem. Hotela

sem se vrniti domov. Volčič mi je

povedal, da od tu ni izhoda. Kdor

se ujame v ta labirint, tu tudi

umre. Zaupal mi je, da si tudi sam

ţeli oditi od tod, a mu, na ţalost,

oče ne dovoli, sam pa ne pozna

izhoda. Svetovala sem mu, da bi

skupaj poiskala izhod. Iskala sva

ga dolgo časa. Skoraj sva ţe

izgubila upanje, da bova sploh

kdaj prišla na svobodo. Poleg

tega pa sva se morala še skrivati,

ker so naju ţe začeli iskati ostali

volkovi.

Po nekaj dneh sva našla izhod.

Utrujena sem odšla proti domu.

Volčič pa se je podal po svoje.

Mogoče je odšel iskat nov dom.

Doma sem se po naporni

pustolovščini čudila, da je vse

potekalo, kot da se ni nič zgodilo.

Nihče me ni pogrešal. Niti mislili

si niso, kje sem bila in kaj vse

sem doţivela, le mami se je

čudila, zakaj sem prišla k zajtrku

tako utrujena. »Se nisi naspala?«

jo je zanimalo.

»Mami, ko bi ti vedela, kaj sem

doţivela. A čez deset minut

moram ţe oditi od doma, da ne

zamudim avtobusa. Popoldne ti

vse povem.«

Po nekaj mesecih sem doţivela

prijetnejše druţenje s psom,

volkovim sorodnikom. Teta

Andreja nam je povedala, da si

njen sorodnik ţeli oddati mladega

psička, mešančka. Ata, jaz,

starejši in mlajši brat smo se

usedli v avto in se ponj odpeljali

v Trebnje.

Stran 38

Poučen sprehod

Kar pomnim sem velika ljubiteljica ţivali. Doma

smo vedno imeli nekaj mačk. Otroci pa smo si

ţeleli imeti še psa. Dolgo časa nismo uspeli

prepričati staršev za ţivega

kuţka. Če smo bili v

prošnjah zelo vztrajni,

smo dobili le plišaste.

Najbliţjega pravega

psa, nemškega ovčarja,

imajo sosedovi. Ime mu

je Astor. Sosed Darko

ve, da imam rada ţivali,

zato me je pred tremi

leti povabil, da Astorja

peljeva na sprehod.

»Petra, ţeliš z menoj, Barbaro in

Astorjem na sprehod?« je zaklical izpred svoje

hiše, ko me je videl, da se igram na pesku.

»Seveda!« sem od veselja poskočila in odhitela na

njegovo dvorišče. Darko me je ustavil v mojem

hudem navdušenju. Za dovoljenje sem morala

vprašati starša. Dovolila sta. Mami mi je skozi

okno zaklicala, naj bom previdna, in smo odšli.

Hodili smo po travnikih, gozdu, med grmičevjem

... Tudi jaz sem nekaj časa vodila Astorja na

povodcu. Ni bilo lahko, ker je močan pes, a sem

se potrudila zaradi veselja, da ga lahko peljem.

Med potjo domov smo se ustavili pri sosedu

Ivanu, ki je pospravljal svojo delavnico. Darko,

Barbara in Ivan so se spustili v klepet. Meni in psu

niso posvečali pozornosti. Po hrbtu sem boţala

Astorja. Ko pa sem dvignila roko nad njegovo

glavo, se me je ustrašil in z ostrimi zobmi šavsnil

moj palec. Močno sem se prestrašila in otrpnila.

Prst me ni močno bolel. Niti mislila nisem na

bolečino, le z debelimi očmi sem gledala Astorja.

Tudi ostali so se zelo prestrašili. Darko me je,

kakor hitro je mogel, odvedel domov. Ko so si

Darko in starša ogledovali rano, so imeli občutek,

da se bo kmalu zacelila. Razkuţili so jo in jo

zalepili.

Naslednjega jutra

sem se zbudila z

bolečino v palcu.

Rana se je gnojila.

Mami me je

odpeljala k

zdravniku v Novo

mesto, kjer so mi

rano namazali s

kremo in mi jo

skrbno povili.

Zaradi te izkušnje

nimam psov nič manj rada, le

nekoliko previdneje se jim pribliţam. Eno leto po

nesreči smo otroci uspeli prepričati starša, da smo

vzeli v rejo mešančka iz Trebnjega. Poimenovali

smo ga Reks.

Petra Saje, 6. a

Stran 39

MOJ SVET

Puhica

Preden smo se preselili v novo hišo,

smo imeli mačko Klopčičko, vendar

smo si zaţeleli še eno. Ko smo prišli v Mirno Peč,

pa smo dobili še majhno Puhico.

27. 4. 2009 se je pri bratrančevem prijatelju

skotila majhna muca z dvema sestricama. Po

elektronski pošti smo prejeli ljubke fotografije

mačje druţine. V trenutku sem se zaljubil v belo

kepico. S starši smo se odločili, da jo bomo vzeli.

Ko je muca prišla v novi dom, smo ji

dali ime Puhica. Ves čas nam nagaja

in napada Klopčičko. Je zelo igriva in

ljubka, njena najljubša igrača je

klopčič volne. Posebnost na Puhici je, da ima eno

oko modro, drugo pa rjavo.

Leto je ţe skoraj minilo in Puhica počasi postaja

odrasla. Mogoče bo v kratkem imela mladičke, za

katere upam, da jih bom lahko obdrţal.

Aleš Kramţar, 7. A

Srna

Nekega jesenskega večera sva se z

očijem odpravila na obisk k

prijateljem. Pot naju je vodila tudi

skozi gozd. Pred nama je vozil

šofer večjega avtomobila. Kar

naenkrat je zmanjšal hitrost in

močno zavrl, vendar ni ustavil,

temveč odpeljal naprej.

Oči je ustavil avto. Izstopila sva.

Videla sva, da je neka ţival skočila v jarek. Bila je

srna. Leţala je v jarku. Iz gobčka je krvavela. Oči

je takoj poklical lovca, ki pa se ni oglasil na

telefon, zato se je odločil, da ga je šel iskat

domov, jaz pa sem počakal pri srni. Iz avtomobila

sem vzel steklenico vode, odejo in prvo pomoč.

Srna je bila vsa omotična in se je tresla. Najprej

sem ji zlil malo vode na glavo, da se je zbistrila,

nato pa sem jo obrisal in jo pokril z odejo. Čeprav

se me je zelo bala, sem imel občutek, da mi

zaupa. Kri, ki ji je curljala iz gobčka, sem brisal s

povoji. Ugotovil sem, da ima poškodovani tudi

dve nogi. Čeprav je bila ţe skoraj tema,

me ni bilo strah, ampak sem bil zelo

zadovoljen, da sem bil lahko pri ţivali

in ji pomagal. Vrnil se je oči, pripeljal

je tudi lovca. Ta me je takoj pohvalil,

da sem lepo poskrbel za srno. Naloţil jo

je v avto in odpeljali smo jo na

veterinarsko postajo, kjer so jo oskrbeli.

Lovca sva odpeljala domov. Nato sva se

tudi midva z očijem odpravila proti domu, saj je

bilo za obisk prijateljev zelo pozno.

Čez nekaj dni sva z očijem obiskala srno, ki je bila

ţe skoraj zdrava. Izvedela sva, da ni imela resnih

poškodb, da bo kmalu lahko odšla nazaj v gozd.

Bila sva zelo vesela. Srno sem še enkrat poboţal

in imel sem občutek, da mi je zelo hvaleţna.

Večkrat se sprašujem, zakaj voznik pred nama ni

ustavil, čeprav je videl, da je povozil ţival.

Upam, da je takšnih voznikov zelo malo.

Aljaţ Kolenc, 6. a

FLAVTA

Flavta je instrument, ki ga zelo rada igram. Zanjo sem se navdušila, ko sem njen zvok

slišala po televiziji. Mami sem rekla, da bi

jo rada igrala. Starša sta me potem vpisala v

glasbeno šolo Konservatorij Jurija Slatkonje

v Novem mestu. Tam sem dobila tudi svojo

prvo učiteljico. Ime ji je Špela in zelo dobro se

razumeva. Spoznala sem tudi nove sošolce, s

katerimi sem postala prijateljica.

Za dobro igranje flavte je potrebno veliko

vaje. Učiteljica nas je naučila, kako moramo

pravilno oblikovati usta, da iz glasbila

izvabimo lep zvok. Pri igranju je potrebna

tudi pravilna drţa.

Rada imam ta instrument, zato pridno vadim.

Postati ţelim prava flavtistka.

Ema Parkelj, 3. B

Stran 40

Prijetne dolžnosti Dolžnost je lahko konjiček, šola, pomoč staršem, nekaj, kar eni počnejo radi, drugi pa ne. Tudi sam delim dolžnosti na prijetne in neprijetne. Neprijetno mi je pospravljati sobo, pometati, pomivati posodo, voziti drva in še bi lahko našteval. Rad pa berem knjige, se igram z bratcem, pomagam pri kuhanju. Najbolj pa mi je pri srcu glasba. Poslušam jo povsod, če je le blizu radio. Najraje poslušam domače izvajalce, od katerih mi je najbolj všeč Tomaž Domicelj. Glasba je del mojega vsakdana. Igram tudi instrument, in sicer kitaro. Na začetku se je bilo dokaj težko naučiti vseh prijemov, poznavanja not, strun. Toda

bilo je vse prijetnejše. Dolgočasne vaje, ko vadiš ure

in ure eno in isto stvar, razni duri, moli so mi včasih že presedali. Toda kmalu sem pričel igrati. Najprej enostavne

pesmice, nato nekoliko težje. Sedaj, po dveh letih

in pol igranja, pa že zaigram kakšno Domicljevo in zraven tudi zapojem. Včasih se mi ne da igrati, zato se usedem na posteljo in berem. Dobro, da imam vztrajno

sestro, ki me venomer

spodbuja, saj če nekaj dni ne igram, postanejo prsti mehki in rabim

veliko več vaje, da pridem na tir. Zato mi je

vedno žal zaradi tistih »lenih« dni. Še dobro, da se mi to ne dogaja prav pogosto. Moja učiteljica kitare venomer ponavlja: najprej tehnika izvedbe, kasneje vneseš v

glasbo še čustva, del sebe, da pesem lepše izzveni. In res je tako. Dokler se ne vživiš v pesem, ki jo izvajaš, ta ne zveni tako lepo. Doma so me na začetku vedno priganjali k vaji, sedaj pa me ne priganjajo več, saj vem, da brez vaje ni dobrega igranja. Najlepše pa igram takrat, kadar sem dobro

razpoložen. Takrat igram in pojem tudi več ur in pozabim na vse, kar se dogaja okoli mene. Glasba mi pomeni sprostitev. Kadar sem slabe volje ali jezen,

vzamem v roke kitaro in igram. Gotovo je res, kar pravijo: glasba miri živce. Mislim, da bi bila ena prijetna dolžnost manj, če ne bi več igral kitare, čeprav je treba za dobro igranje kar dosti truda. Aleš Matoh, 6. B

ZIMA, ZIMA BELA …

Zima je tisti letni čas, ki se ga otroci

najbolj veselimo. Letos nas je

posebno bogato nagradila s snegom.

Na Šrangi, kjer ţivim, smo skupaj s

starši pripravili progo za smučanje

in sankanje. Skoraj vsak dan smo se

spuščali po bregu. Na kulturni dan,

8. februarja, pa smo tam kuhali

golaţ in čaj, mamice pa so spekle

kruh in pecivo. Da ne bi bili preveč

utrujeni, smo postavili tudi vlečnico.

Škoda, da je zima tako hitro minila

in je sneg skopnel. Komaj čakam na

naslednjo, ko se bom spet veselil na

belih bregovih.

Matic Kavšek, 6. b

Stran 41

VARNI PRED POŽAROM V TRETJEM ŽIVLJENJSKEM OBDOBJU

Ljudje v tretjem

ţivljenjskem obdobju pogosto

pozabljajo. Ta neprijetna

lastnost je lahko vzrok za številne

nesreče.

Zgodi se, da babica

pripravlja hrano na plinskem

štedilniku. Medtem opravlja

še druga dela in pozabi, da se na

štedilniku kuha hrana. Ko se

spomni nanjo, posoda ţe gori.

Kaj lahko babica naredi? Mislim,

da je prava rešitev, da čim

hitreje pokliče gasilce na

številko 112. Povedati jim

mora svoje ime in priimek, kje

gori in kaj gori.

Nepazljivost pri kurjenju v krušni peči je tudi lahko vzrok za poţar. Dedek nosi drva v krušno peč. V

peči zakuri in jo pusti odprto, da se bo ogenj razplamtel. Odide v drvarnico po še eno naročje drv. Na

vhodnih vratih sreča soseda, ki se vrača iz vinograda. Zapleteta se v pogovor. Dedek pozabi, da kuri.

Medtem letijo iskre iz odprte peči in padajo na tla. Ta začnejo tleti in ogenj se počasi širi po hiši. Skozi vrata

se začne valiti dim, ki dedka spomni na kurjenje. Tudi v tem primeru mora dedek poklicati gasilce in jih

prositi za pomoč.

Ljudi v tretjem ţivljenjskem obdobju moramo mladi spremljati in jim pomagati, da jim olajšamo

ţivljenje in preprečimo nepotrebne nesreče.

Petra Saje, 6. a

V SVETU DOMIŠLJIJE

Maruša in Anţe

Zunaj je ţe temno. Na nebu so zaţarele zvezde in posijala je luna. Maruša je pripravila večerjo. Skuhala je

hrenovke in narezala kruh. Okoli nje se je smukala muca. Anţe je prinesel šah, rad bi se igral z Marušo.

Ţan Gašperič, 2. a

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je ţivela druţina: Maruša, Anţe, očka in mami.

Nekega dne, ko sta se Maruša in Anţe gugala, sta zaslišala otroški jok. Odšla sta pogledat, kaj je. Videla sta

deklico, ki je rekla: »Joj, izgubila sem starše, stare starše, zdaj pa še muco. Joj, kako sem ţalostna.« Anţe

pa je vprašal: »Kaj pa je z muco? Je mogoče umrla, se je izgubila ali pa splezala na drevo?« Deklica je

rekla: »Da, splezala je na drevo in zdaj ne more dol.« Nato je bridko zajokala. Anţe je rekel: »Lahko jo

rešiva in prideš ţivet k nama domov.« Deklica pa je odgovorila: »Stokrat vama hvala. Pa še to. Ime mi je

Ana.«

Maruša in Anţe sta rešila mačko in tako so ţiveli srečno do konca svojih dni.

Alja Kastelic, 2. a

Stran 42

Medvedek Maj

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je ţivel medvedek z imenom Maj. Očka mu je zmeraj govoril, naj gre

sam po hrano, a se je bal. Enkrat ga je pustil čisto samega in kar sam si je šel nabirat hrano. Ko je šel v gozd,

je kar naenkrat zaslišal šelestenje. Bal se je in hotel je zbeţati domov, a se je opogumil in šel pogledat, kaj se

je zgodilo. In spet je zaslišal šelestenje. Prihajalo je iz grma. Izza grma je kukal dolg siv repek. Šel je

pogledat, kaj je za grmom, in videl je majhno sivo kačo. Skupaj sta se odpravila iskat hrano, kajti oba sta

bila lačna.

In spet sta slišala šelestenje. Tokrat je prihajalo iz drevesne krošnje. Plezala sta po deblu in videla sestradano

veverico. In kar vsi trije so se odpravili iskat hrano.

Alja Kastelic, 2. a

Staroljubljanski peki in Muca Copatarica

Nekega dne je staroljubljanski pek opazil, da v pekariji Srečne miške manjka ena miška iz testa.

Odšel je po sledeh mačjih odtisov, ki so ga odpeljali globoko v temen gozd. Prispel je do hišice, v kateri je

stanovala Muca Copatarica. Pek je potrkal in kar naravnost vprašal, če je tam ena izmed njegovih mišk iz

testa. Vrata mu je odprla Muca Copatarica in se mu opravičila, ker je vzela eno izmed njegovih mišk. Vrnila

mu jo bo le, če ji pove, kje so prave miške.

Pek ji je povedal in vrnila mu je miško. In vsi so srečno ţiveli do konca svojih dni.

Jan Kramar, 5. b

Pes, ki laja, ne grize

Bilo je ponedeljkovo jutro. Ptice so ga

oznanjale s petjem, sonce se je trudilo

sijati skozi oblake, jutranja megla je

prekrivala podeţelje, iz hiš pa je

dišalo po sveţem pečenem kruhu; bilo

je tiho in spokojno.

Sonja je vstopila v trgovino in zaradi

zaspanosti rahlo omotično pozdravila

prodajalko. Ta ji je odzdravila,

Sonja pa je videla gnečo, kar jo je še

bolj razdraţilo. Nepotrpeţljivo se je

prerinila med ljudi, da bi prišla do

police z mlekom. Tam je videla

neznanega moškega, ki je v skladišče

nosil škatle. Neprestano jo je gledal

kot kakšen morilec, ki si ogleduje svojo

ţrtev. Njej se je seveda to zdelo

sumljivo, zato je brţ odšla proti

blagajni in plačala kupljeno blago.

Proti domu je Sonja tekla, saj je ţe

zamujala vlak, ki jo je peljal v mesto,

kjer je hodila v srednjo šolo. Umila se

je, se preoblekla in na lice poljubila

mater v slovo.

Na ţelezniški postaji se je usedla na

klop in čakala na vlak. Nenadoma je

zaslišala kukavico. Pomislila je, da

kdor ima ob kukanju pri sebi denar,

lahko obogati, zato je segla v ţep in

presenečena ugotovila, da nima ne

denarja kot tudi ne mobilnega

telefona. V besu si je mislila:

»Stavim, da je bil tisti moški v

trgovini!«

Po končanem pouku je Sonja odšla še

malo po mestu. Zvečerilo se je hitro,

zato se je z vlakom vrnila domov. Ko

je tako hodila po cesti in gledala v

tla, se je nenadoma za njenim hrbtom

nekaj posvetilo. Bil je avto, ki je vozil

čisto počasi, kot da bi ji sledil.

Prestrašila se je, pospešila korake in

hoja se je kmalu spremenila v tek.

Doma se je vrgla očetu v objem in v

joku hlipala: » Oče! On… Moški iz

trgovine… Ubiti me hoče!«

Oče ji je odvrnil: »Princeska, ni

tako, kot si misliš …»

In še preden je oče končal, je skozi

kuhinjsko okno posvetila luč.

Zaslišalo se je odpiranje škripajočih

avtomobilskih vrat in stopanje po

dvorišču; slednje je bilo čedalje

glasnejše. Pozvonil je zvonec na vratih

in nastala je smrtna tišina. Sonja je

bila na stopnicah ţe čisto panična,

oče pa je odprl.

In res: pred vrati je stal moški iz

trgovine. Segel je v ţep in iz njega

izvlekel Sonjino denarnico ter mobilni

telefon. Ona je zavpila: »Vedela sem,

da je on ukradel moje stvari!«

Oče je opazil, da nekaj ni v redu,

zato ji je razloţil: »Sonja, to ni

noben morilec. To je moj bivši

sodelavec; sedaj dela v vaški trgovini.

Gledal te je tako zato, ker se mu je

zaradi podobnosti zdelo, da si moja

hči. Stvari pa ti ni ukradel on,

temveč jih je prinesel, ker so ti padle

iz ţepa med prerivanjem.«

Sonja očitno teh besed ni

pričakovala, zato je stekla v svojo

sobo, bivša sodelavca pa sta se samo

nasmehnila.

Jasna Strojin, 9. A

Stran 43

Zgodbe iz Narnije : lev, čarovnica in omara »Otroci! Vlak pride čez 10 minut. Hitro se oblecite. Prtljaga je ţe v avtu,« je zaklicala mama. Dick, Julian, George, Georgina in Anne so skočili v oblačila, se umili in pojedli zajtrk. Odhajali so v Anglijo, k stricu Vernonu in teti Petunji, ki imata sina Dudlyja. Bila je vojna. Vsi otroci so morali na vlak, ki jih je odpeljal v določeno vas. »Adijo oči, adijo mami!« so jima klicali otroci. Vedeli so, da se vsaj dva tedna ne bodo videli. Vlak je odbrzel. Vagone je vlekel čez pokrajine, potoke, hribe in doline. Seveda je bila to stara lokomotiva. Izstopili so na deveti postaji. Nekaj časa so hodili, nato pa zagledali kaţipot. Po nekaj metrih hoje so zagledali stričev voz. Odpeljali so se v njegovo vilo, kjer je stric povedal nekaj hišnih pravil. Nato so se z Dudlyjem šli skrivalnice. Samo še Anne ni našla skrivališča. Prišla je do vrat, ki niso bila zaklenjena. Vstopila je. V sobi ni bilo oken, so pa na stenah visele bakle. Prav tako ni bilo pohištva, bila je le omara, ki je bila prekrita z veliko rjuho. Vstopila je v omaro in…znašla se je v zasneţenem gozdu! »Čudno,« si je rekla, »saj je poletje.« Tavala je po snegu ter prišla do svetilke. Nekaj je zašumelo.

Ven je

prikorakal Lipicanec, ki je bil komaj viden, ter črn Vranecć--. Oba naenkrat sta rekla: »Kdo

si?« »A…Anne.« Tedaj je hotel Vranec nekaj reči. Ker je zapihal močan veter, se je le postavil na zadnje noge in zbeţal. Sledil mu je tudi Lipicanec. Anne pa je stekla k ostalim. Tekla je in…hop! »Ena, dva, tri zame!«

Potem je drugim vse povedala. Napotili so se v ta čudeţni svet in spet srečali oba konja. Zajahali so ju in odpeljala sta jih k Boţičku. Ta je Julianu dal meč, Dicku lok in puščice, Georgu je dal ščit, Georgini vodo ţivljenja in Anni čarobno palico. Odšli so in se znašli v lepem svetu. Opazil jih je lev Katederus in zarjovel. Vsi so utihnili. Tudi vojščaki. Lev je rekel, naj

gredo z njim. Vse jim je razloţil in rekel, da se morajo boriti in zmagati. Nato je šel h konjema in jima dal jesti. Potem so zaslišali rog. Prihajajo. »VSI NA SVOJA MESTA!« je zakričal Katederus. V kočiji je bila čarovnica. Nato je bila vojna. Dicku je ena pošast meč zarila v trebuh. »Dick!« je zakričala Georgina. V usta mu je nalila vodo ţivljenja. Dicka je kar vrglo pokonci. Anne se je

ubranila kar več pošasti hkrati. Po dolgem boju so zmagali in vse je bilo spet zeleno. Georgm m 21555 c cccino in Anni so razglasili za kraljici, Julian, Dick in George pa so postali kralji. Čez veliko let so spet našli svetilko in se vrnili k stricu, ki se jim je le nasmehnil. ( Čudno, v Narniji je minilo nekaj let, tu pa le ena minuta!)

Anja Vizlar, 3. a

Stran 44

Joţef Mroţ se zaljubi

Joţef Mroţ je pripotoval v

Portoroţ na dopust. Neizmerno je

uţival v brezdelju in poleţavanju.

Dokler…

Hladil se je v zavetju palme in

srkal hladno limonado. Opazoval

je razgaljene kopalce in si

popravljal nova sončna očala. Kar

naenkrat pa je pri sosednji mizi

zagledal prikupno mladenko.

Srce mu je začelo hitro biti in

roke so se mu začele potiti. Očala

je spustil na tla,ob pobiranju le-

teh pa se je spotaknil in prevrnil

mladenkin kozarec soka. Ta ga je

grdo pogledala in še naprej

klepetala s prijateljico.

Mroţu je bilo sila nerodno,

neznana sila pa ga je gnala naprej.

Nekaj v njem mu je govorilo, da

mora lepotičko na vsak način

bolje spoznati.

Pristopil je do nje in se ţelel

opravičiti. Tako je stal pred njo

ves zmeden.

Besede pa nikakor niso prišle, niti

ene ni spregovoril. Samo nekaj

nerazločnih a-jev mu je uspelo

izustiti. Lepotička se je smejala,

kot bi videla nekaj zelo

smešnega.

Njen krohot ga je opogumil in

povabil jo je na sladoled.

Odklonila je in šla plavat. Hitro je

stekel za njo in se pognal v vodo

s pomola. Pri teku se je spotaknil,

in še preden je prišel do konca

pomola, je boleče padel. Vsi, ki

so ga videli, so se smejali. Pobral

se je in po stopnicah splezal v

vodo. Dohitel je mladenko in se ji

predstavil. Povedala mu je, da ji

je ime Riba. Takoj zatem je ţe

odplavala na drugi konec plaţe.

Če se je Mroţ še tako trudil, je ni

ujel.

Prisopihal je do svoje brisače, se

preoblekel in Ribi kupil vrtnico.

Roţo ji je nerodno dal, Riba jo je

odloţila, se v smehu zahvalila in

pokazala na nove Joţefove

kopalke. Imel je narobe oblečene.

Ves osramočen je odšel.

Zvečer se je zaljubljenec, lepo

oblečen in nadišavljen, pojavil na

plesu. Ribo je zvabil na plesišče.

Ona je bila zelo dobra plesalka,

Joţef pa neroden. Le s teţavo se

je premikal na mestu. Lepotica se

je nerodnega plesalca hitro

naveličala in odšla s prikupnim

mladim Rakom.

Mroţ je predčasno zaključil svoj

dopust. Ni mu bilo več do

poleţavanja. Spoznal je, da

neuslišana ljubezen zelo boli.

Anja Obrekar 6. B

Joţef Mroţ, profesor prava, doma

v mrzli zimi, si je to leto vzel

dopust. Odločil se je obiskati

tople kraje. Prijatelj mu je

priporočil Portoroţ, ki je bil po

njegovem mnenju pravi raj za

turiste. Joţef se je odločil

upoštevati njegov nasvet in ţe

naslednji dan je odpotoval v

Slovenijo.

Srečno je prišel do mesta ob

morju. Brez oklevanja se je

odpravil v najboljši obalni hotel,

kjer so mu dodelili sobo 102.

Joţef je v spalnici odloţil kovčke,

naselil pa se je v kopalnici. Vsak

dan se je z novim klobukom,

sončnimi očali in veliko kreme na

telesu odpravil na plaţo.

Nekega dne je na plaţi zagledal

prelepo mladenko z imenom

Riba. Imela je lepe, temno rjave

lase in nosila je modro obleko.

Mroţ se je takoj zaljubil vanjo.

Ker pa v osvajanju ni bil najbolj

vešč, se sploh ni znal predstaviti,

ne da bi vsaj dve besedi izgovoril

napačno. Komaj se je uspel

predstaviti, ţe ga je Riba nagnala

stran. Rekla mu je, da se ona ne

druţi s takimi izmečki, kot je on.

Joţefa pa je to do konca

razţalostilo. Ribo je vprašal, če ţe

ima moţa, pa je rekla, da ga ima

in ime mu je bilo Rak. Joţefu je

bilo dolgčas, zato je zasledoval

Ribo do doma.

Ko je prišel domov, se je odločil,

da ji bo nesel roţe. Kupil jih je in

nesel na Ribin dom. Tam je

pozvonil in se hitro skril za

grmovje. Malo je počakal in Riba

je prišla ven. Zagledala je roţe in

zelo se jih je razveselila. Joţef si

je potem naredil načrt, kako jo bo

osvojil. Ţe naslednji dan se je

odpravil na plaţo in začel deskati.

Ker je gledal Ribo, se je takoj

prevrnil v morje in vsi so se mu

smejali.

Naslednji dan je spet poskušal

privabiti njeno pozornost. Tokrat

je izvajal akrobacije na plaţi.

Kmalu se je prevrnil in si zlomil

nogo in še kaj drugega. Peljali so

ga v bolnišnico in tam je moral

ostati pet dni. Riba ga je prišla

obiskat. Pogovarjala sta se in

kmalu ugotovila, da imata veliko

skupnega. Tudi naslednji dan je

prišla in mu povedala, da se bo

ločila od Raka, ker se ţeli poročiti

z Joţefom, če se tudi on strinja.

Takoj je pritrdil in jo objel. Bil je

tako srečen, da bi kar vstal s

postelje in začel skakati po sobi,

če ne bi bil ves v mavcu.

Kmalu sta se Joţef in Riba

poročila. Za kraj poroke sta

izbrala kar plaţo, saj sta se tam

spoznala. Po poroki sta šla

obiskat Joţefovo domovino, za

dom pa sta izbrala Portoroţ.

Imela sta veliko otrok. In ţivela

sta srečno, brez prepirov.

Hana Kastelic, 6. b

Stran 45

Nevoščljivo dekle pripoveduje

Popolnost… To je vse, kar potrebujete, da me opišete. Moje čokoladno rjave oči, moji dolgi, rjavi lasje, moja svilnata polt. Vse na meni kar izžareva lepoto ter popolnost. In to mi ogledalo potrdi vsakokrat, ko se sprehodim mimo njega. V Ljubljani ljudje velikokrat pripravijo plese, da se Ljubljančani pa tudi tisti iz drugih krajev za kakšen dan sprostijo. In to se je zgodilo tudi pred nekaj dnevi. Na Stari trg so povabili glasbenike in kmalu se je pod staro lipo začela zbirati množica. Še posebej fantje, ki so želeli dobiti v svoje roke kakšno lepo dekle. Toda vsi lepotci so se zanimali le za eno osebo … Za tisto avšasto Urško. Pravijo, da je lepa kot nobena druga. Ha, pa kaj še! Kaj sploh vidijo na njej? Zdrizasto rumeni lasje in neumen pogled! Le v čem je lepša od mene? Pa še prevzetna je. Le koliko moških je tisti dan odslovila? Deset? Petnajst? Če rečem na kratko, je odslavljala vse ter vsakogar, ki se ji je približal. Vse, dokler se ni pojavil nek neznan mladenič. Bil je precej visok, višji od večine moških na plesu. Imel je malo daljše črne lase, ki so izgledali neverjetno mehki ter me privabljali, da bi se jih dotaknila. Njegove oči so bile modre. Pa ne kar navadno modre kot Urškine. Ne, mladeničeve oči so predstavljale najčistejše jezero, katerega dno je prekrito z diamanti. Za trenutek se mi je zazdelo, da se za vso to modrino skriva siva meglica. Oblečen je bil v elegantno obleko, ki nekako ni spadala na tisti ples. Med vsemi moškimi pa ni izstopal le zaradi neprekosljive lepote, temveč tudi zaradi skrivnostnega šarma, ki ga je obdajal.

Skrivnostni mladenič je nekaj časa sedel za mizo ter si ogledoval našo prelepo Ljubljano in nekatere pare, ki so že plesali. Ko je tako minilo par minut , sem končno zbrala pogum ter se začela pripravljati, da bi se mu pridružila pri njegovi mizi. Tedaj pa je mladenič z elegantnim gibom vstal ter se odpravil v mojo smer. V tistem trenutku so moje misli čisto ponorele. Že sem si predstavljala, kako bova skupaj plesala ter kako bo Urška zavistno sama sedela nekje ob strani. Ko je bil le korak stran od moje klopi, sem si hitro nadela prijazen nasmešek na lica ter se obrnila stran od njega. Minilo je nekaj sekund in … Zgodilo se ni nič. Ne, narobe, zgodilo se je še nekaj hujšega. Moj prelepi mladenič se zame še zmenil ni, temveč je odkorakal h klopi za mano ter prosil za ples tisto avšasto, prevzetno, neumno, priliznjeno

blondinko, z imenom Urška. Kaj je narobe z vsemi moškimi dandanes? Kaj res ne znajo razlikovati prave lepote od rumenih las, modrih oči ter velikih prsi? In seveda, le kako bi Urška lahko odklonila takšnega lepotca!

Mladenič jo je z eno roko nežno prijel okoli pasu, z drugo pa za roko ter je počasi odvedel na plesišče. Glasbeniki so ravno začeli igrati novo skladbo in mladi par se je živahno zvrtel po plesišču, jaz pa sem si v tistem trenutku želela le tega, da bi bila jaz v njegovih rokah namesto tiste presnete Urške.

Njun ples je kmalu postajal vse živahnejši ter vse hitrejši. In na začudenje vseh se je kmalu zazdelo, kot da sploh ne plešeta na svojih nogah. Vse, kar je človeško oko lahko zaznalo, sta bili njuni prepleteni telesi ter lističi, ki so plesali v obliki vrtinca pod njima. Vsi smo obnemeli od začudenja. In ker je glasba utihnila, se je mladenič ustavil ter od jeze nekaj zavpil. V njegovih očeh sem tisti trenutek jasno zagledala

temno senco in pomislila sem, da njegove oči niso kot jezero, temveč prej kot ocean. Kot globok ocean, poln skrivnosti ter zla. Zaradi te misli me je po celem telesu oblila zona, toda oči kar nisem mogla odmakniti od skrivnostne postave jeznega mladeniča. Nekaj trenutkov zatem se je z jasnega neba pojavila huda nevihta, mladenič pa je Urško hitro prijel okoli

pasu ter se začel z njo vrteti po plesišču. Vrtela sta se vse hitreje in hitreje. Kmalu se ju zopet ni dalo popolnoma videti, toda slišala sem lahko Urškino moledovanje, naj se ustavita vsaj za trenutek. Zopet so mi šli vsi lasje pokonci ob misli, da sem si še pred nekaj trenutki želela biti na Urškinem mestu. Plesalca sta se začela oddaljevati od plesišča ter se vse bolj bližala Ljubljanici, jaz pa sem dobivala vse močnejši občutek, da mi Urška od tega dne naprej ne bo na poti, da osvojim kakšnega moškega. In tako sta res skrivnostni mladenič ter avšasta Urška prišla do Ljubljanice, se nekajkrat pred njo še zavrtela, nato pa se potopila v valove. Urškino nenadno izginotje je povzročilo neverjetno žalost med moškimi, hkrati pa tudi olajšanje med mladimi ter starejšimi ženami. Jaz pa se od takrat naprej ne ženem več tako za moškimi. Raje ostanem stara devica, kot pa da me vzame kakšna pošast.

Alenka Bobnar, 8. a

Stran 46

Srečanje z vampirjem Nekega dne sem se odpravila na sprehod v gozd. Čez nekaj časa sem postala ţejna. Ustavila sem se na manjši jasi in tam popila nekaj vode, ki sem jo imela s seboj. Potem sem se spet odpravila na pot. Nisem hodila dolgo, ko sem za sabo zaslišala nekakšno šelestenje. Mislila sem si, da je gotovo kakšna ţival. Šla sem naprej in zopet slišala hrup. Tokrat sem se odločila preveriti, kaj je to. Previdno sem sledila zvoku, ki me je pripeljal do velikega drevesa. Pogledala sem okoli njega, a nikjer ni bilo ţive duše. Zopet sem zaslišala šelestenje, ki je tokrat prihajalo od zgoraj. Pogledala sem gor in med vejami zagledala prelepega fanta. Imel je čudovito koţo, čisto belo, in popoln obraz, kot bi bil izklesan. Izgledal je kot kip. Hitro in elegantno se je spustil z drevesa in stopila sem korak nazaj. Pozdravil me je z angelskim glasom: »Ţivjo.« Previdno sem mu odzdravila in s tresočim glasom vprašala: »Kdo si in kaj počneš na drevesu?« »Ime mi je Tom, na drevesu pa sem delal … A si ţe kdaj slišala za vampirje?« »Da.« Rekel mi je: »No, jaz sem …vampir.« Zdrznila sem se, kajti vsak ve, da vampirji pijejo kri, in stopila še en korak nazaj. Ugotovil je, da se bojim, in povedal, da kri pije samo ţivalim in da je bil ravnokar na lovu. Z drevesa je gledal, če je kje kakšna ţival, ki bi ji lahko popil kri. Komaj sem mu verjela, da je vampir. Vprašala sem ga, če lahko potipam njegovo koţo, če je res mrzla kot pri vampirjih, ki sem jih poznala iz zgodb.

Pristopil je k meni in dotaknila sem se njegove koţe. Mrzla je bila. Celo tako, da sem po telesu dobila kurjo polt. »Res je,« sem osuplo izdavila. »Mislim, da je čas, da greš domov.« Pogledala sem na uro in res, bilo je ţe krepko prek osme. »Koliko časa sva se pogovarjala?« »Večinoma si imela odprta usta in začudeno strmela vame, tukaj pa si bila dve uri, deset minut in sedemnajst sekund,« mi je povedal. Ţe sem se hotela posloviti in steči domov, ko je iz ţepa privlekel prelep prstan in mi ga

dal v roko. Na njem je bila narisana krvava kaplja. Na obročku pa je bilo vgravirano njegovo ime. Tom. Nekaj časa sem samo strmela v prelep prstan, potem pa sem se spomnila, da bi morala pravzaprav iti domov. Pogledala sem okoli sebe, da bi se poslovila od njega, a ni bilo nikogar. Skomignila sem z

rameni in stekla domov. Doma prstana nisem nikomur pokazala, to sem si ţe prej prisegla. Ko sem se naslednji dan prebudila, nisem vedela, ali sem le sanjala ali je bilo vse res. Ko pa sem pogledala na svoj prstanec, sem videla prstan. Snela sem ga in zopet prebrala ime. Tom. Nisem sanjala. Prstan sem nosila ves čas. Le nekaj me je vznemirjalo. Zdelo se mi je, da spreminja barvo. Če mi je pretila nevarnost, se je obarval črno. Kot čarovnija. Zmeraj me bo spominjal na moje srečanje z vampirjem. Nikoli ga ne bom pozabila.

Hana Kastelic, 6. b

Stran 47

Stran 48

DRAGI MOJI!

Spet sem tu, da se z vami

poveselim in vas razjezim.

Imam pa veliko teţavo. Ne

vem, kje naj začnem. Ali naj

najprej omenim tiste, ki imajo

teţave z branjem, saj vem, da

se bodo teţko prebili do konca,

ali pa naj govorim o tistih, ki

so pridni in ne delajo

problemov? Odločil sem se.

Povedal vam bom pravljico.

Nekoč so za devetimi gorami

in devetimi vodami ţiveli prav

posebni učenci. Sloveli so po

tem, da so bili vedno vljudni in

prijazni. Vsi ljudje so jih

občudovali. Vesel jih je bil ţe

voznik avtobusa, ki jih je

zjutraj peljal v šolo. Ko so

vstopali vanj, so ga vljudno

pozdravili in se usedli na

prazne sedeţe. Prav nihče se ni

prerival in tretješolke se niso

prepirale, če je slučajno kdo

sedel na njihov sedeţ. Prav

tako so vedno pustile, da je

kdo sedel zraven njih. Nihče ni

rezal stolov ali tolkel po

sedeţih in prav nihče ni vpil in

metal smeti po tleh ter ţalil

voznika. Ko so se pripeljali

pred šolo, so v gosjem redu

stopili iz njega in vozniku

zaţeleli lep dan. Potem so

mirno odšli v garderobo. Tam

so se sezuli in lepo zloţili

svoje čevlje. Ti so v ravni vrsti

čakali, kdaj bodo spet prišli

ponje.

Nato so se odpravili v

jedilnico. Tam so vljudno

pozdravili deţurnega učitelja,

mirno sedli za mize in se tiho

pogovarjali, nekateri so

ponavljali snov, drugi pa so

razlagali sošolcu, ki je imel

teţave. Prav nihče se ni podil

po hodnikih ali ušel

deţurnemu učitelju v višje

nadstropje, prav nihče ni

prepisoval naloge od sošolca,

saj so vsi vedeli, da so naloge

za to, da se ob njih učijo. Ko je

zazvonilo, so se odpravili v

razrede. Na klop so pripravili

vse pripomočke in nestrpno

čakali učitelja.

Med uro so poslušali,

sodelovali, prav vsi so znali

snov prejšnjega dne. Učitelji

so bili veseli in otroke so radi

pohvali. Hitro so minile ure in

bil je čas malice. Učenci so si

umili roke in počasi odšli do

svojih miz. Fantje so postregli

dekletom, nato pa vzeli hrano

še zase. Jedli so počasi. Mize

niso bile polite in na njih ni

bilo drobtin, tako da deţurna

učenca nista imela veliko dela.

Ko so pojedli, so še sedeli ob

mizah in se pogovarjali. Ob

zvonjenju so odšli v razrede in

se spet pridno učili.

Po končanem pouku so odšli

pred šolo, kjer so mirno

počakali avtobus. Nihče ni šel

v trgovino, le na igrišče so šli

in igrali nogomet. Ko je bil čas

za odhod, so se postavili v

vrsto, fantje so dali prednost

dekletom, vsi so pozdravili

voznika, se mirno usedli na

prazne sedeţe in se odpeljali

domov.

Vsi ljudje so izvedeli zanje, saj

je o njih pisalo tudi časopisu,

nanje pa so bili ponosni učitelji

in ravnatelj.

Lepa pravljica, kajne? Zdaj pa

je čas, da stopim z oblakov na

tla. Začel bom pri četrtošolcih.

Opazil sem, da so strašno

ţejni, saj vsak odmor pridrvijo

v kotiček s sadjem in tam

pijejo do onemoglosti, večkrat

tudi kaj polijejo. Ni čudno, da

potem med urami hodijo na

stranišče.

Zanimivi so tudi šestošolci.

Med njimi je fant, ki bi bil rad

zelo odrasel, zato se med

čakanjem avtobusa zelo rad

stiska k devetošolkam in

uporablja strašno lepe besede.

Ko bi še znal tako, kot zna

kleti! Izvedel sem tudi, da je

pravi frajer tudi v avtobusu.

Tam ima glavno besedo, celo

voznik ga mora ubogati.

Tudi dekleta ţe nosi ljubezen

na krilih. Nekatere se maţejo

tako močno, da komaj še kaj

vidijo. Tudi plešejo zelo rade.

Ena od njih je sploh trebušna

plesalka. Prav zanimivo bi

bilo, če bi se prijavila na

Slovenija ima talent. Gotovo bi

takoj dobila trikrat XXX, ne bi

je gledali tako občudujoče, kot

jo zdaj gledajo sošolke.

Pa tudi zaljubljajo se te naše

šestarke. Ker lanskih

devetarjev ni več, so jim všeč

letošnji. Posebno blondinec iz

b vţiga njihova srca. Fantje,

mislim na šestošolce, vse to

mirno prenašajo, razjezil se je

le eden, ker ga je deklica

zapustila in se vnela za lepotca

iz 9. b. Dragi moj, bo ţe bolje.

Še veliko punc je in prav

gotovo je med njimi tudi

takšna, ki ti bo všeč. Le bahati

se ne smeš preveč. Dekleta

cenijo skromnost.

Tudi sedmarji so posebneţi.

Med njimi sta dva, ki vneto

trenirata boks. Ni odmora, da

ne bi preizkusila novega

udarca. Njun trener je pravi

boksar. Kar bojim se, da bo

kdo od trojke izzval Dejana

Zavca.

Dekleta pa so čisto drugačna.

Dve izmed njih posebno

uţivata med urami športne

vzgoje. Ţelita si, da bi ta

trajala več kot 45 minut. Ker

jima učitelj ţelje ne more

izpolniti, protestirata tako, da

nočeta telovaditi. Skrbi me za

njuno kondicijo, zato ţe

Stran 49

razmišljam, da bi pisal na

Ministrstvo za šolstvo in šport,

naj vendar uro ŠV raztegnejo.

Slišal sem tudi, da se ena od

njiju boji celo ţoge in takoj

odskoči, ko ta leti proti njej.

Groza, ţoga je pojedla ţe

veliko ljudi, zato teci stran od

nje. Še dobro, da ne igraš

košarke. Le kakšen bi bil

rezultat, če bi tudi ti zabijala

avtokoše, kot se je zgodilo

njeni sošolki na tekmi.

V tem razredu je tudi fant, ki

se prav nič ne zanima za

moško druţbo. Uţiva le med

dekleti. Te mu pomagajo na

vsakem koraku, predvsem pri

pisanju nalog in preverjanju.

Če z mislimi zaide med

oblake, ga zbudijo in povedo,

da je treba poslušati. Kako

lepo bi bilo, če bi imele

dekleta tako pod oblastjo še

sanjača, ki med urami

premišljuje o pirhih, lepih

frizurah ...

Pozabil sem na devetarja, ki je

vnel srce gospodične zlo

košate iz 7. razreda. Tako jo je

zmedel, da je hodila v

garderobo boţat njegove čevlje

in poljubljat bundo. Da o SMS

sploh ne govorim. Oba se mi

smilita. Ona, ker je fant ne

opazi, in on, ker mu gre vse to

na ţivce.

Osmarji pa so svet zase. Zanje

bi lahko rekel, da so povsod

zraven, a nikoli nič krivi. Eden

od njih ima posebno rad

učiteljico angleščine. Če ga ta

slučajno ne opazi, poskrbi za

to, da je viden in slišen. Joj,

kaj vse si boš še izmislil, da te

bo učiteljica opazila? Opazen

bi bil, če bi veliko znal, potem

bi bilo res lepo in še spričevalo

bi kar sijalo od petic.

Drugi pa se je ţelel maščevati

mlajšemu učencu. Tega ni

naredil tako, da bi mu povedal,

ampak mu je zavezal vezalke

pri čevljih. Ali so čevlji krivi,

če ti je ta šestar nekaj pokazal?

Meni se zdi, da je kriv on. Prav

bi bilo, da bi mu povedal, da ti

to ni všeč.

Sicer pa imajo osmarji

rekorderja v številu negativnih

ocen. Kar devet jih je zasluţil.

Ja, dragi moj, treba bo vzeti

knjigo v roke in se učiti, učiti,

učiti, če hočeš tudi kaj postati.

Pa tudi dekleta niso od muh.

Kar tri so zaljubljene v svojega

sošolca. On pa se odloča vsak

dan za drugo. In potem je jok

in stok. Še dobro, da so zaprli

E-točko, da ima malo miru

pred svetlolaso vsiljivko. Tudi

tisti z lepo frizuro je še

popularen, baje je omreţil celo

učenko iz Srbije.

Devetarje pa skrbi predvsem

hrana. Zanjo so pripravljeni

narediti vse. Jedo s takim

veseljem, da se večkrat

vprašam, če doma sploh kaj

dajo v usta. Oni so pravo

nasprotje osmošolk in

sedmošolk, ki ne jedo

evrokrema, paštete, golaţa in

še bi lahko našteval. Nekatere

prav zaradi vsake stvari vihajo

nos. Le kaj jeste doma? Uboge

mame, ki prenašajo vašo

izbirčnost!

Moti me tudi to, da nekateri

sploh nočete delati, ko ste

deţurni. Ne ljubi se vam niti

pobrati papirčka, ki leţi ob

deţurni mizi. Delo pa ne gre

na ţivce dvema, ki bi delala

prav vse, samo da ne bi bilo

treba biti v razredu. Vedno sta

prostovoljca: merita pri

športni, zlagata papir,

odmetavata sneg. Fanta, ali res

mislita, da je znanje zadnje na

spisku vrednot? Večina ne

misli tako, zato pridno sedijo v

razredu in se učijo. Morda

vama bo, ko bosta zrelejša, ţal,

da sta iskala izgovore za

špricanje.

Posebno zanimivi sta siamski

dvojčici, ki ne moreta druga

brez druge. Tudi glasbo imata

obe enako radi, da ne govorim

o tem, kako se znata razjeziti

in včasih tudi preklinjati.

Zadnjič je ena od njiju hudo

pretepla junaka iz b. Tako je

bil presenečen, da ni izustil niti

besede, čeprav velja, da ne

more ţiveti brez miganja z

jezikom. Še med poukom ne

zdrţi, da bi bil minuto tiho. Ja,

dragi moj, to je pa bilo nekaj

za moje oči! Prvič si kot junak

onemel in tudi oči so se ti

zarosile. Zdaj si, upam vsaj,

spoznal, da dekleta, o katerih

znaš govoriti samo grdo, lahko

premagajo tudi takšno čvekalo

in takega juuunaka, kot si ti.

O, pa tudi lepa parčka

kraljujeta pri devetarjih. Ona

visoka temnolaska, on visok

temnolasec. Ona malo manjša

svetlolaska, on visok in suh

rjavolasec. Ful pašejo skupaj!

Zdi se, da sploh ne morejo

drug brez drugega. Tole jim

pošiljam ♥☺. Ali ni lepo, če se

imamo radi?

Tako, nasul sem vam jih, zdaj

pa je čas, da se poslovim od

tistih, ki letos odhajajo. Od

mojih devetarjev. Pogrešal vas

bom. Bodite srečni in počnite

tisto, kar si v ţivljenju ţelite.

Predvsem pa hodite okrog z

odprtimi očmi in še bolj

odprtim srcem. Glejte s srcem

in svet bo lepši.

Ostalim pa ţelim lepe in

brezskrbne počitnice, slano

vodo, sive skale, topla jezera

in bele ceste, ki vas bodo

vodile na počitnice. Spočijte

se, da boste septembra začeli

delati s polno paro.

Lepo preţivite počitniške

dneve.

Pepe Nagaja

Stran 50

PRVI KORAKI, glasilo OŠ Mirna Peč

Uredili so jih učenci 7. 8. in 9. razreda.

Glavna urednica: Mateja Drenik, 9. b

Mentorica: Martina Kramar

Tipkanje: Greta Kastelic

Likovna oprema: IP likovno snovanje

Mentorica: Aleša Sušnik Škedelj

Računalniška oprema: IP multimedija

Mentorica: Gordana Kmetič

Fotografije: fotografski kroţek

Mentor: Klemen Kramar

Junij, 2010