PUŠČAVNIK

V pričujočem delu je zbranih sedem uglasbljenih prevodov klasične kitajske lirike v slovenščino in nemščino. Nastalo je kot korak na poti k dobremu sosedstvu, ne glede na to, ali so sosedje

tisti, ki žive takoj za dvoriščnim plotom, ali tisti, ki jih vidimo kot »oddaljenega Drugega«.

Das vorliegende Werk stellt eine Sammlung von sieben vertonten klassischen chinesischen Gedichten in slowenischer und deutscher Übersetzung dar. Es entstand als ein kleiner Schritt am Wege zur guten Nachbarschaft, ungeachtet der Frage, ob es sich bei diesen Nachbarn um jene handelt, die über dem nächsten Zaun leben, oder um jene, die als „weit entfernte Andere“ gesehen werden.

這小冊子裡有七首翻譯成斯羅文尼亞語和德語加了爵士樂的中國古典詩歌。此作品就如邁向好鄰居的一步，不管是近在咫尺

的奧地利還是遠在天邊的中國。

Jana

S. R

oške

r

幽人

羅亞娜

EREMIT

9 789612 376383

ISBN 978-961-237-638-3

Jana S. Rošker

羅亞娜

PUŠČAVNIK

Klasična kitajska lirika v slovenskem in nemškem prevodu

EREMIT

Klassische chinesische Lyrik in slowenischer und deutscher Übersetzung

幽人

中國古典詩歌

PUŠČAVNIK: Klasična kitajska lirika v slovenskem in nemškem prevoduEREMIT: Klassische chinesische Lyrik in slowenischer und deutscher Übersetzung幽人: 中國古典詩歌

Prevodi pesmi iz kitajščine v slovenščino in nemščino: Jana S. RoškerSpremna beseda v slovenščini in nemščini: Jana S. RoškerPrevod spremne besede v kitajščino: Su PingLektura spremne besede v slovenščini: Anja BožičLektura spremne besede v nemščini: Peter JancsyMelodije in vokal: Jana S. RoškerAranžma, spremljava in snemanje: Dejan BerdenHarmonične strukture: Georg Gershwin, Jimmy McHugh, Bob Acris, Kansas Joe McCoy, George Cory, Douglass Cross, Belford Hendricks, Kurt WeillOblikovanje in prelom: Jure PreglauSlika na naslovnici: Han Gan (Konji na paši)

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2014.Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v LjubljaniIzdal: Oddelek za Azijske in afriške študijeZa založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.Ljubljana, 2014Prva izdajaNaklada: 200 izvodovCena: 9,90 EUR

Delo je izšlo s podporo Konfucijevega inštituta v Ljubljani in fundacije za akademsko izmenjavo Chiang Ching-kuo v Taibeiju.

To delo posvečam trem ljudem, brez katerih nikoli ne bi ugledalo luči sveta:

Ireni Vidic, ker me je popeljala v čudoviti sveta jazza,

Diegu Barriu Rossu, ker mi je pokazal enotnost glasbe in telesa

in Bernardu Rojniku, ker je poskrbel za mojo dušo in srce.

5

KAZALO – INHALTSVERZEICHNIS - 目錄

Spremna beseda 7Vorwort 15前言 25

蘇東坡: 明月幾時有 31Su Dongpo: Oranžna krogla 32Su Dongpo: Gelbe Kugel 33

張九齡: 感遇其一 35Zhang Jiuling: Samotni galeb (Občutenje srečanja, prvič) 36Zhang Jiuling: Die Möve (Das Empfinden einer Begegnung, erstens) 37

張九齡: 感遇其二 39Zhang Jiuling: Zavest radosti (Občutenje srečanja, drugič) 40Zhang Jiuling: Freude (Das Empfinden einer Begegnung, zweitens) 41

張九齡: 感遇其三 43Zhang Jiuling: Puščavnik (Občutenje srečanja, tretjič) 44Zhang Jiuling: Eremit (Das Empfinden einer Begegnung, drittens) 45

6

李白: 月下獨酌 47Li Bai: Pivska druščina 48Li Bai: Das Trinkgelage 49

李白:夜思 51Li Bai: Globina večera 52Li Bai: Nächtliche Gedanken 53

孟浩然:春眠 55Meng Haoran: Pomladno prebujenje 56Meng Haoran: Frühlingserwachen 57

O avtorjih 58

7

Spremna besedaKlasična kitajska lirika je v Sloveniji še zelo malo znana. V pričujoči knji-žici sem predstavila sedem svojih prevodov krajših pesnitev, ki so bili – z izjemo prve, ki je nastala nekoliko kasneje – večinoma napisani v t. i. zla-ti dobi kitajske poezije, torej v obdobju dinastije Tang (618-907). Kitajska lirika tega obdobja zagotovo sodi med vrhunce svetovnega pesniškega ustvarjanja in predstavlja nepogrešljiv del kulturne dediščine človeštva. Kljub njeni literarni vrednosti je slovenskih prevodov te poezije še zelo malo, s tem da so prva tovrstna dela nastala pod peresi avtorjev, ki niso poznali kitajščine in so pesmi prevajali iz drugih indoevropskih jezikov (predvsem nemščine, angleščine in francoščine).

Pomemben premik na tem področju se je zgodil s prevodi Maje Lavrač, ki je strokovnjakinja za tradicionalno kitajsko književnost in je nepo-sredno iz kitajščine v slovenščino prepesnila številne verze osrednjih kitajskih pesnikov obdobja dinastije Tang, zlasti Wang Weija, Li Baija, Meng Haorana, Du Fuja, Liu Zongyana in Bai Juyija. Njeno delo na tem področju je za naš prostor izjemno pomembno, ne zgolj zato, ker nam je omogočilo pristnejši vpogled v zakladnico literarno-poetičnega ustvarjanja kitajske tradicije, temveč tudi, ker je v njih čutiti avtoričina večletna osebna srečanja z domovino pesnikov, katerih dela je prevaja-la. Prav zato je bila Maja Lavrač sposobna kljub navidezni oddaljenosti kitajskega in slovenskega jezika v svojih prevodih ujeti in ovekovečiti tisto, kar je skupno in zato razumljivo vsem ljudem. Njeni prevodi so slovenskim bralcem in bralkam omogočili vpogled v to, kar je značil-

8

no za kitajsko pesniško ustvarjanje, a je hkrati – kadar jim zares pri-sluhnemo – notranja domovina vsakega človeka. Maji Lavrač je kot še nikomur poprej v svoje prepesnitve uspelo ujeti in slovenskemu bralstvu na nevsiljiv način približati največjo značilnost kitajskega pesništva, namreč subtilnost občutenja življenja in smrti, ljubezni in ločevanja, intimne samote in dragocenosti medčloveške bližine.

Posebnost mojih dvojezičnih prevodov, ki so omejeni na številčno skro-mnih sedem izvirnikov, pa je predvsem v tem, da sem – za razliko od vseh prejšnjih prevajalcev in prevajalk – poskušala, čim bolj dosledno upoštevati izjemno stroga metrična načela, v okviru katerih so le-ti na-stali. Kot znanstvenica, ki v prvi vrsti raziskuje antično kitajsko filozo-fijo, seveda razumem tudi klasično kitajščino. Prav zaradi tega želim s tem kratkim in jedrnatim posegom v prostor prevodoslovja ozave-stiti – in s tem, kot srčno upam, tudi odpraviti – vrsto predsodkov, na katerih so doslej temeljila prevladujoča slovenska, nemška (in v veliki meri tudi evro-ameriška) mnenja o starokitajski liriki. Ta stališča so bila osnovana na napačni predpostavki, po kateri naj bi šlo pri klasični kitajski poeziji za »modernistično« liriko čiste asociativnosti, napisane v svobodnem verzu. Zato želim s tem delom opozoriti na dejstvo, da so tovrstna stališča v popolnem nasprotju z resnico: kitajska poezija iz obdobij Tang in Song, kamor sodijo pričujoče pesmi, temelji na izje-mno strogih in delno zelo kompliciranih metričnih pravilih, zato lahko njena sporočilnost v evropskih prevodih veliko bolje pride do izraza, če jo tudi prevajamo v okviru tradicionalnih metričnih načel. Seveda gre pri metričnih principih, ki sem jih uporabila v svojih prevodih, za

9

tradicionalne evropske, in ne za tradicionalne kitajske sheme. To, kar je obema metodama skupno, je točno določen ritem in točno določe-ne zakonitosti rimanja. Seveda obstajajo tudi v tem pogledu razlike: klasične evropske sheme rime in ritma bi bile klasičnemu kitajskemu občutenju literarne estetike precej tuje, kot bi mu bila tuja fonetična pisava, v kateri se izgubi razsežnost prostih vizualnih asociacij. Zakaj torej trdim, da sporočilnost te poezije kljub temu bolj avtohtono in veli-ko pristneje prihaja do izraza, če se tudi prevajalci in prevajalke v svojih prepesnitvah pustimo ujeti v mreže podobno stroge, četudi popolno-ma drugače strukturirane metrike?

Pri odgovoru na to vprašanje se moramo za hip pomuditi pri problemih, povezanih s samim odnosom med občutenjem in njegovim izrazom. Re-sničnost, ki jo občutimo, je pisan konglomerat zunanjega sveta in nas sa-mih. Zunanja resničnost vdira v nas in zahteva, da jo sprejmemo kot del naše notranje resničnosti. Neurejeni, domala kaotični vtisi nas vsrkavajo vase in se ob tem spreminjajo v delce naše intime. In ker smo vsi – vsaj glede tega vlada konsenz med evropsko in kitajsko estetiko – del istega sveta, ker torej noben človek ni otok, je v naši naravi, da vsaj del teh del-cev tudi izrazimo, kajti s tem si ozavestimo dejstvo, da živimo.

Pri tem pa, seveda, vselej znova naletimo na problem neizrazljivosti subjektivnega doživljanja, predvsem esence tistega, kar je najbolj in-timno in zato morda najpomembnejše. Wittgensteinov slavni citat, ki pravi, da moramo o tem, česar ne moremo izraziti, molčati, je na svoj način izrazil že antični kitajski filozof Laozi, ki takoj v prvem stavku svoje slavne knjige o Poti in njeni krepostni sili izpostavi, da je

10

dao, to kozmično pranačelo, ki ustvarja, ureja in osmišlja naš svet, ne-izrekljiv. Podobno predpostavko je zagovarjal tudi njegov naslednik Zhuangzi, pa tudi kasnejši neodaoistični filozofi, denimo Wang Bi, ki so bili prepričani, da jezik ne more izčrpno izraziti pomena. Martin Heidegger je v svojih poznih delih prišel do podobnega zaključka, in vendar ga je konec koncev kritično prevprašal s svojo tezo, po kateri naj bi bila ravno poezija tista, ki najbolje izraža, kar je neizrekljivo.

Nekateri takšni izrazi bodo živeli večno, ujeti v trajne spomenike sve-tovne literature. Zato nikakor ni slučaj, da so prav pesnice in pesniki vseh barv, jezikov in kultur tisti, ki so vselej na najpopolnejši način znali izgraditi most med občutenjem in izražanjem.

Kitajska poezija je, tako kot slovenska, nemška, arabska, tumbuktan-ška ali finska, osnovana na potrebi po izrazu občutka resničnosti. Kot rečeno, je problem v tem, da teh občutenj nikoli ni možno izraziti v celoti, kajti jezik je zdaleč preskromno sredstvo za doseganje tovr-stnih namenov. Kitajske pesnice in pesniki so imeli zaradi narave pi-save, katere so se posluževali, pri iskanju najpolnejšega izraza veliko več možnosti, kot evropski. Zaradi svojih pomenskih konotacij nosijo pismenke v sebi (in tudi v svojih vzajemnih kombinacijah) razsežnost vizualnosti, ki po eni strani omogoča vpogled v neskončnost in hkra-tno zgodovinskost bivanja, po drugi pa dojemanje le-te že a priori omejuje na individualna izkustva.

Fonetične pisave nimajo te prednosti. Osebno izkustvo prebranega omogočajo šele s pomočjo kompliciranega postopka mentalnega pre-

11

vajanja črk v zvoke in nato še prevajanja zvokov v doživeto, dojeto, jezikovno opredeljivo resničnost. Vse to nam jasno daje vedeti, kje tiči vzrok za različnost metričnih shem, kakršne so se razvile v Evropi oziroma na Kitajskem.

V tradicionalni kitajski poeziji torej obstajajo metrične sheme, kot so obstajale tudi v tradicionalni evropski. Izraz »kaotičnega« obču-tenja zunanje resničnosti mora biti »kultiviran«, če želi v človeški civilizaciji obstati kot sredstvo posredovanja. Ta kultiviranost je v svojem bistvu osnovana na pragmatiki družbe, katere bistveni po-goj je medsebojno sporazumevanje posameznikov in posameznic, ki v njej žive. In ker semantično bogati načini pisanja in branja pi-smenk dovoljujejo neskončno število razumevanj, kitajskim pesni-cam in pesnikom ni bilo dovolj svoj izraz omejiti samo s shemami ritma in rime. Zelo pomembno metrično načelo klasične kitajske poezije je, denimo, povezano s tonalno specifiko kitajskega jezika. V klasični kitajščini je vsaka beseda oziroma vsak pojem izražen z eno pismenko, ki predstavlja en zlog. Vsak od njih se izgovarja v določenem tonu in ti osnovni toni, ki opredeljujejo pomen vsakega zloga, so štirje. Prva dva sta v tradicionalni kitajski poeziji združena v krovno tonalno kategorijo, ki se imenuje ping, druga v tisto, ki se imenuje ze. Kombinacije obeh krovnih tonalnih kategorij pred-stavljajo metrični kriterij, katerega v indoevropskih jezikih, ki ne poznajo tovrstnih tonalnih razlikovanj, ni mogoče upoštevati.

Pomanjkanje te razsežnosti sem poskusila »nadoknaditi« z melodi-jami, v katere sem odela vse svoje prevode. Ob tem sem iskala inspi-

12

racije pri harmoničnih strukturah Georga Gershwina, Jimmya Mc-Hugha, Boba Acrija, Kansasa Joe McCoya, Georgea Corya, Douglass Crossa, Kurta Weilla, Belforda Hendricksa in drugih velikanih jazza. Na temelju mojih enostavnih osnovnih melodij je moj prijatelj Dejan Berden, ki je izvrsten pianist in skladatelj, ustvaril aranžmaje, ki so te preproste vokalne linije spremenili v izrazno močne in bogate kom-pozicije, ki dejansko zaslužijo ime glasba.

Seveda gre tudi pri teh melodijah za »zahodne« načine glasbenega izražanja. Čeprav so bile tudi številne znane klasične kitajske pesmi uglasbljene, njihove izvorne melodije seveda še zdaleč ne spominjajo na šansone v stilu jazza, kakršne lahko slišimo v obeh zgoščenkah (slo-venski in nemški), ki sta priloženi tej drobni knjižici. Ker pa gre pri pri-čujočem delu za prevode, velja isto za melodije, v katerih jih prepevam. Tudi te so namreč »prevedene« iz sveta kitajske glasbe v svet zahodne.

In zakaj sem se odločila te šansone prenesti tudi v nemščino? Razlogi za to odločitev so večplastni. Prvič mi je nemščina osebno zelo blizu, saj sem se je naučila skoraj istočasno, kot sem se naučila svojega ma-ternega jezika, torej slovenščine. Moja babica, pri kateri sem v otro-štvu prebila veliko časa, je bila dvojezična. Njen oče je bil Slovenec, mati pa je bila Avstrijka, ki je komaj znala slovensko. Tudi zato sem se po maturi odločila za študij na Dunaju, katerega kulture in ljudje mi predstavljajo drugo domovino.

Drugi razlog za to odločitev je povezan z odnosom do »Drugega«. Mnogovrstni izrazi tradicionalne kitajske kulture nam predstavljajo

13

»eksotiko« drugačnosti, ki nas privlači, a nam hkrati daje občutek oddaljenosti, distance; nečesa, česar nam ni potrebno zares ponotra-njiti, nečesa, kar nismo mi sami, kar ni del naše identitete. V okviru orientalističnih diskurzov »eksotike« pa je prav ta oddaljenost po dru-gi strani tudi razlog za to, da se lahko z njo soočamo na neobreme-njen način, saj nas ta drugačnost – ravno zaradi svoje zgodovinske in prostorske oddaljenosti – nikakor ne ogroža. Nemški jezik je po dru-gi strani jezik, ki je za Slovence in Slovenke, zgodovinsko gledano, precej obremenjujoč. In vendar je nemščina tudi jezik, ki je – poleg italijanščine, hrvaščine in madžarščine – slovenščini geografsko in zgodovinsko najbližji sosed in kot pravi tradicionalni madžarski rek, so dobri sosedje redek zaklad. Ta drobna knjižica je nastala kot korak na poti k dobremu sosedstvu, ne glede na to, ali so sosedje tisti, ki žive takoj za dvoriščnim plotom, ali tisti, ki jih vidimo kot »oddalje-nega Drugega«.

Jana S. Rošker

PUŠČAVNIK

V pričujočem delu je zbranih sedem uglasbljenih prevodov klasične kitajske lirike v slovenščino in nemščino. Nastalo je kot korak na poti k dobremu sosedstvu, ne glede na to, ali so sosedje

tisti, ki žive takoj za dvoriščnim plotom, ali tisti, ki jih vidimo kot »oddaljenega Drugega«.

Das vorliegende Werk stellt eine Sammlung von sieben vertonten klassischen chinesischen Gedichten in slowenischer und deutscher Übersetzung dar. Es entstand als ein kleiner Schritt am Wege zur guten Nachbarschaft, ungeachtet der Frage, ob es sich bei diesen Nachbarn um jene handelt, die über dem nächsten Zaun leben, oder um jene, die als „weit entfernte Andere“ gesehen werden.

這小冊子裡有七首翻譯成斯羅文尼亞語和德語加了爵士樂的中國古典詩歌。此作品就如邁向好鄰居的一步，不管是近在咫尺

的奧地利還是遠在天邊的中國。

Jana

S. R

oške

r

幽人

羅亞娜

EREMIT

9 789612 376383

ISBN 978-961-237-638-3